Raziskava o kompetencah migrantov, beguncev ter

prosilcev za azil - v okviru projekta »Integracijski paket za brezposelne

migrante, begunce in prosilce za azil«

januar – april 2012

Naročnik: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije po pogodbi št. IP-2011/2 z dne 13. 1. 2012

Avtorji:

Tomaž Gregorc, Eva Brajkovič, Ajda Šoštarič

Socialno-kulturno združenje RIZOM

Projekt delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, in sicer v okviru razvojne prioritete »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti« ter prednostne usmeritve »Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti« Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 – 2013.

Vsebina

2

UVOD K TERENSKI RAZISKAVI

1.Zastavitev problema

Claude Lévi-Strauss v svojem »romanu« Tristes Tropiques opredeli dve najbolj osnovni strategiji ravnanja z nezaželenimi osebami oziroma tujci: antropofagičnega in antropoemičnega. S prvim francoski antropolog označuje »konzumiranje« oseb z namenom, da bi pridobili njihove vrline in sposobnosti ali pa izničili njihovo moč (lastnosti, ki bi nas lahko kontaminirale). Ta strategija naj bi veljala predvsem za predkapitalistične oblike družbenosti. Z drugim pojmom označi strategije, ki naj bi veljale predvsem za kapitalistične oblike družbenosti, in sicer v sistemih in dinamikah izključevanja in zapiranja (institucija prava in zaporov) oziroma strategiji izbljuvanja (nezaželenih, tujcev) iz središča »civilizacije« (Lévi-Strauss, 1961: 419-421). A vendar se sodobne uradne politike migracijskega menedžmenta1 na ravni EU in Slovenije ravnajo po istem vzorcu. Antropofagični princip se pojavlja v obliki strategij in programov asimilacije tujcev oziroma njihove integracije, antropoemični princip pa je razviden predvsem v politikah lociranja prosilcev za azil v Azilni dom, zapiranja oseb, ki jim je bil azil zavrnjen, v Center za tujce, nameščanje delavcev v samske domove ter nenazadnje v deportacijah migrantov iz geografskega območja Slovenije. K obema strategijama pa bi lahko dodali še »antroporeksično2« strategijo upravljanja migracij v smislu poostrenega nadzora na zunanji meji Evrope in prepovedi oziroma selektivni možnosti vstopa migrantom. Na podlagi teh treh strategij se izvajajo raznovrstni ukrepi, ki ustvarijo posledico »primeža« v katerem so se znašli migranti. Njihovo vozlišče se odraža predvsem v sodobnih vizumskih režimih in azilnih politikah, ki jih iz ozadja opredeljujejo mehanizmi nadzora oziroma zaščite evropske ekonomije3 in selektivnemu dostopu do virov (naj si bo ekonomskih ali virov pravic). V kontekstih praks migracijskega menedžmenta tako lahko zasledimo tri tipe prevladujočih diskurzov: utilitarističnega, moralnega in viktimizacijskega. Prvi tip diskurza uveljavlja argumente, da so migracije nekaj neizbežnega in zato jih je potrebno upravljati in selektivno nadzorovati. Moralistični argumenti pozornost usmerjajo predvsem na vzroke migracij, pri čemer izpostavljajo objektivne okoliščine (vojne, naravne nesreče ipd.). Viktimizacijski diskurz pa povzroča selekcioniranje in razvrščanje migracij na več tipov (ekonomski migranti, nedokumentirani migranti, politični migranti) in s tem določa oblike pomoči (pravne, psihosocialne) za posamezni tip. Za vse tri je značilna objektivna diskurzivna pozicija, ki privede do pogojevanja in kriminaliziranja svobode gibanja, ne-seznanjanja s pravicami ali sistematičnega kršenja pravic, saj migracije in migrante zajema v pull-push kategorijah4 in ne kot nekaj avtonomnega. »Popolna desubjektivacija migranta ali migrantke, njegovih ali

1 Besedno zvezo migracijski menedžment (kamor spada tudi integracija) razumemo predvsem v smislu strategij in upravljanja migracijskih tokov v namene zaščite »evropske ekonomije« in imaginarne identitete Evropejcev, ki ga izkazujejo uradne politike in direktive migracij tako na ravni EU kakor Slovenije.

2 Po analogiji z anoreksijo, torej boleznijo kjer oseba v majnih in skrajno selektivnih količinah vnaša v telo specifično hrano. V tem smislu »antroporeksija« označuje selektiven (in v majhnih količinah) vnos migrantov v območje EU.

3 Glej Migracije. Alternativni mediji. Časopis za kritko znanosti 226, Študentska založba, Ljubljana, 2006 in Pjanik and Campani (eds.): Precarious Migrant Labour in Europe. Peace Institut, Ljubljana, 2011.

4 Sintetizirano v reklu »Če ti kaj ne ustreza, lahko tudi greš«.

3

njenih želja, osebnosti, stremljenj in vizij lastnega življenja, ki jo reproducirajo vsi omenjeni prevladujoči diskurzi, tako postane platforma za oblikovanje in aplikacijo najrazličnejših politik in instrumentov t.i. upravljanja z migracijami.« (Beznec, 2006: 8). To platformo smo poimenovali migracijski menedžment.

Nadalje v politikah migracijskega menedžmenta lahko zasledimo semantično premestitev ideološkega načela svobode gibanja5 z ideološkim načelom »prostega pretoka kapitala, storitev in delovne sile, torej strogo zamejenega in hierarhiziranega gibanja v funkciji trga.« (ibid., 8). V tem kontekstu je edini opravičljivi razlog za migriranje v EU ali Slovenijo ekonomski doprinos državi ali EU.6 Migranti so tako poblagovljeni, njihov prihod in cirkuliranje znotraj EU pa je možen samo v obliki blaga na »trgu dela«. Pri tem ni odveč opozoriti, da se je besedna zveza »trg dela« v pravni jezik in medijski diskurz umestila šele pred kratkim, z Zakonom o urejanju trga dela, kjer je definirana kot »prostor, na katerem se srečujejo iskalci zaposlitve z znanji, veščinami in delovnimi izkušnjami ter delodajalci, ki iščejo kandidate za prosta delovna mesta oziroma vrste dela« (ZUTD, 5. člen, 12 alineja). Pred tem se je uporabljal predvsem termin zaposlovanje in zavarovanost za primer brezposelnosti (Hrženjak in Jalušič, 2011: 54). Ta sprememba označevalca oziroma semantični zamik ustvarja »trg dela« kot ideološko kategorijo, ki zamegljuje status in kategorije zaposlenost-nazaposlenost oz. pravice do dela. »Trg dela« se je pred splošno uveljavitvijo pojavljal ne da bi bil definiran, le v kontekstih, vezanih na »tuje delavce (npr. v Zakonu o delu in zaposlovanju tujcev) v smislu sprejemanja ukrepov za zaščito domačega trga dela, omejevanja tujih delavcev na trgu dela in povpraševanju na trgu dela.« (ibid.: 54). Torej, kar je pred kratkim postalo splošni označevalec, se je v Sloveniji od leta 1991 dalje uporabljalo za upravljanje ekonomskih migracijskih tokov. Ta kontinuiteta rabe pojma »trg dela« v kontekstu migrantske delovne sile kaže na izključevalno naravo samega termina, saj se na podlagi tega izvaja, utemeljuje in opravičuje funkcije »dobrohotnega« administrativno-tehničnega telesa, ki je opremljeno z varnostnim sistemom (Pajnik, 2006: 32). Toda dobrohotni ali pravični nadzor je nemogoč, »kajti že po sami definiciji je nadzor nad priseljevanjem krivičen in škodljiv. Nadzor nad priseljevanjem nikoli ne more uresničiti načela enakih možnosti.« (NOII, 2006: 74).

2.Metodološko-epistemološka izhodišča

Ciljne skupine pričujoče raziskave, opredeljene v pogodbi o naročilu pričujoče študije so podvržene sistemu kategoriziranja, ki jih izražajo zgoraj navedeni procesi in diskurzi. Te so:

migrant – oseba, ki je spremenila svojo običajno državo bivanja in pri tem spremenila stalno ali začasno bivališče (Priporočila ZN za statistiko mednarodnih migracij)

brezposelni migrant – migrant, ki je brezposeln, oz. je iskalec zaposlitve ekonomski migrant – oseba, ki je oz. je bila vključena v plačljivo aktivnost

v državi, katere ni državljan (Konvencija ZN o pravicah delavcev migrantov in članov njihovih družin)

nedokumentirani migrant – oseba brez veljavnega dovoljenja za prebivanje v državi, v katero je migrirala (PICUM)

begunec – oseba, ki je zapustila ozemlje svoje matične države (države izvora) zaradi utemeljenega strahu, da je zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju v resni nevarnosti in jo država izvora pri tem ne more ali noče zavarovati. Takšna oseba potrebuje in si zasluži mednarodno zaščito.

5 Utemeljenega v 13. členu Splošne deklaracije človekovih pravic.

6 Glej: Strategija ekonomskih migracij za obdobje od 2010 do 2020.

4

(Konvencija ZN o statusu beguncev), prosilec za azil – prosilec za azil je tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer

od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločbe (Zazil, UPB-2)7

Taka zastavitev »predmeta« študije pa ne omogoča enotnega raziskovalnega okvira, saj te kategorije v administrativno-tehničnem smislu subjekte razločujejo do te mere, da nas hitro prisilijo v obravnave posameznih primerov brez skupnega point de caption, s tem pa v parcializacijo in fragmentacijo problematike oz. osredotočenje na posamezne primere, ki so sicer ključni, a lahko privedejo do zanemarjanja sistemske dimenzije raziskovalne problematike. Sogovorniki in sogovornice namreč v različnih kontekstih »ustrezajo« različnim kategorijam. Delavec iz Bosne in Hercegovine je bil v različnih obdobjih svojega bivanja v Republiki Sloveniji migrant, ekonomski migrant in brezposelni migrant, politična migrantka iz Afrike pa nedokumentirana migrantka, prosilka za azil, begunka, migrantka, brezposelna migrantka ali ekonomska migrantka. Za poenostavitev, zgolj v metodološkem smislu, ki je služila za podlago priprave izhodišč za intervjuje, in se je odražala v preliminarnih pogovorih in terenski praksi, smo zastavili razloček na najbolj osnovni ravni: terminološki razloček med delavci iz bivše Jugoslavije in prebežniki oz. med ekonomskimi in političnimi migranti, s tem da smo, ko je bil kontekst specifičen, politične migrante definirali s sintagmama »prosilci za azil« in »begunci«. S prvimi smo pogovore in intervjuje izvajali v slovenskem/bosanskem/srbo-hrvaškem jeziku, z drugimi pa povečini v angleškem jeziku.8 Ker so bili naši sogovorniki v obdobju prihoda in bivanja v RS podvrženi različnim politikam – nekateri ekonomski migranti so padli pod vizumski režim, politični migranti pa pod azilne politike – se poudarki v izhodiščih za intervjuje »dveh skupin« v tej dimenziji razločujejo. Določeno število sogovornikov iz skupine delavcev iz bivše Jugoslavije je v RS prišla pred osamosvojitvijo, kar pomeni, da so dovoljenje za stalno bivanje dobili tako, da so se ognili vizumski politiki iz časa po letu 1991. V tem primeru smo razdelek o vizumski politiki v pogovorih izpustili. Ravno tako mnogokrat z brezposelnimi političnimi migranti nismo poglobljeno govorili o poznavanju delavskih pravic in sindikalnem organiziranju, saj osebe, ki še niso bile zaposlene v RS nimajo neposrednih izkušenj z pravicami, ki izhajajo iz delovnih razmerij. Nekateri sogovorniki imajo sicer iz svojih matičnih držav izkušnje z zaposlitvijo, a jih je večina delala v polju, ki bi ga evropocentrično definirali kot polje »sive ekonomije«9, ali pa so bili samozaposleni oz. lastniki trgovskih ali gostinskih obratov.

Ker smo torej metodološko subjekte pričujoče študije opredelili kot ekonomske in politične migrante, za katere glede na pripisano kategorijo (ekonomski migrant, politični migrant) veljajo administrativno-tehnične specifike, ki so posledice zgoraj omenjenih miselnih, ideoloških in diskurzivnih procesov in praks, se moramo nujno posvetiti epistemološkemu momentu konstrukcije enotnega okvira raziskovanja. Izhodiščni vprašanji se zato glasita: kako lahko »različne« skupine migrantov tvorijo enoten okvir raziskave? Kako lahko zastavimo skupni imenovalec na način, da ne ponotranjimo in reproduciramo sistema kategorizacij10, ki jih uveljavljajo državni in evropski aparati?

7 Pogodba o izvedbi raziskave kompetenc migrantov, beguncev in prosilcev za azil (1. člen).

8 Glej Izhodišča za intervju 1 in Izhodišča za intervju 2 v prilogi.

9 Saj v njihovih državah, tako so nam povedali, ne veljajo enaka pravila pri zaposlovanju kakor v Sloveniji predvsem v kontekstu, da je zaposlitev možno dobiti brez birokratskih »komplikacij«.

10 »Normatively, categorizations, although of legal value, sustain divisions in societies, and group people according to national affiliation or motive of migration.« (Pajnik in Campani, 2011: 8).

5

Zastavitev raziskovalnega okvira, ki naredi presek z ustaljenimi kategorijami je ključna iz vidika raziskovanja od-spodaj (bottom-up), torej iz vidika, ko sogovornikom prepustiš glavno vlogo pri razlagi (razumevanju) določene situacije. S tem so raziskovalni subjekt in njegova/njena pojmovanja in argumentacije določenega problema postavljena v ospredje. Pri tem smo se delno napajali pri metodi t.i. militantega raziskovanja11, za katerega je značilna odprta in dialektična epistemična struktura, ki jo je vedno znova možno re-elaborirati in ne ponuja končnih in enoznačnih »rešitev«, temveč je sposobna misliti samo sebe in vračati nazaj v skupnost izsledke spoznanj, pridobljenih z izvajanjem prakse. Raziskovalnega okvira zato nismo v potankosti določili v naprej, temveč smo ga tekom raziskave spreminjali in prilagajali glede na posledice udejanjene prakse.

Enoten raziskovalni okvir definiramo s konceptom polja, ki sestoji iz »niza objektivnih, zgodovinskih razmerij med pozicijami, zasidranimi v nekaterih oblikah oblasti (ali kapitala)« (Wacquant, 2006: 57), in ne v okvirih administrativno-tehnične kategorizacije na te ali one migrante. Tem kategorizacijam smo se posvetili le v toliko, da smo bralcem in bralkam te raziskave sistematično predstavili izsledke in takrat, ko smo želeli ostati zvesti našim sogovornikom; torej, ko se sami dojemajo v teh okvirih. Poudarjamo pa, da te kategorizacije niso »naravno« dane, ampak so rezultat določene politične dejavnosti, oz. političnega prizadevanja. Diskurzivne prakse in razmerja moči se tvorijo in legitimirajo ravno skozi jezik, zato so termini migrant, ekonomski migrant, begunec, nedokumentirani migrant ali prosilec za azil neustrezni v kolikor želimo poudariti izključevalno in zatiralsko naravo migracijskih politik. Tovrstne opredelitve (kategorije) razvrščajo in hierarhizirajo ljudi glede na pogoje za začasno bivanje, trajanje vize, omejitve zaposlovanja ali socialne pravice oziroma odsotnost le teh. A nadzor nad priseljevanjem »posredno napada tudi ljudi z dovoljenjem za stalno bivanje (ali s samim »svetim gralom« – državljanstvom) in sicer tako, da onemogoča priseljevanje njihovih družinskih članov in s tem združevanje družin. V tem pogledu je tudi posedovanje dokumentov brez pomena.« (NOII, 2006: 77). Zato bi bil najbolj primeren politični jezik t.i. ljudi brez papirjev oziroma sans papiers, saj ta »termin združuje vse, ki so izpostavljeni nadzoru nad priseljevanjem. Vsak drug jezik jih ločuje.« (ibid.: 77). Termin sans papiers bomo tekom raziskave uporabljali le v teoretskih in splošnejših razdelkih, drugod pa bomo zaradi lažjega razumevanja uporabljali splošno uveljavljene (a z zavedanjem, da gre za ideološke, torej »od zunaj« vrninjene) označbe kot so ekonomski migranti, delavci migranti in politični migranti (ki jih nadalje delimo na prosilce za azil in begunce).

Intervjuje je raziskovalna skupina opravljala med januarjem 2012 in aprilom 2012 na različnih lokacijah: v samskih domovih v Mariboru, v Azilnem domu v Ljubljani, na domačih naslovih intervjuvancev (Ljubljana, Maribor) ali v neformalnih okoljih (Ljubljana, Maribor, Koper). Skupno smo izvedli 41 intervjujev s sans papiers. To so ljudje, ki prihajajo iz različnih držav treh kontinentov – Evrope, Azije in Afrike, natančneje: Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Iraka, Irana, Kazahstana, Tajske, Sudana, Somalije, Zimbabveja, Mozambika, Nigerije in Tunizije. Pri tem smo uporabili različne metode: od polstrukturiranega intervjuja do odprtega pogovora

11 Militatno raziskovanje se predvsem nanaša na praktična in teoretska spoznanj, ki nastajajo v sodobnih gibanjih. Vodilno vprašanje miltiantnega raziskovalca je »kako organizirati življenje v skladu s serijo praktičnih in teoretičnih hipotez o poteh (samo)emancipacije.« (Colectivo Situaciones, 2007: 187) in ne iskati odgovor na to ali ono vprašanje, narediti ta ali oni pregled, ustvariti te ali one nove teorije. Skratka, ni in ne more biti militantne teorije, možno je zgolj militantno raziskovanje. Delno smo se poslužili metode miltiatntnega raziskovanja zato, ker smo med raziskovalce vključili tudi osebo iz »ciljne populacije«, nismo pa (še) gibanje v smislu organskega, neformalnega, politično aktivnega skupka ljudi temveč projekta raziskovalna skupina.

6

in intervjuvanja fokusne skupine (v enem primeru smo pogovor izvedli s petimi ljudmi, v štirih primerih pa z dvema), neformalnih pogovorov na izobraževalnih delavnicah v Integracijski hiši v Mariboru in samskem domu Pobrežje (Maribor) ter v nekaterih primerih pri izvajanju zagovorništva na Upravni enoti Maribor in referatu za tujce Maribor. Zaradi jezikovnih in administrativno-tehničnih razlik pri statusih sogovornikov smo za intervjuvanje pripravili dva vprašalnika z različnimi poudarki. V primeru delavcev iz bivše Jugoslavije smo dali večji poudarek na razmere na delu in poznavanje pravic, vezanih na delovno-pravno zakonodajo, razmere v samskem domu in delovnem mestu ipd., medtem ko je pri političnih migrantih nekoliko večji poudarek na pridobivanju in uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz statusa prosilca za azil ali begunca. Z delavci iz samskega doma v Mariboru ter prebežniki iz Integracijske hiše v Mariboru je raziskovalna skupina izvajala različne oblike podpore, od zagovorništva do izvajanja delavnic neformalnega izobraževanja (digitalno opismenjevanje in delavnice samoorganiziranja). Dolgoročne aktivnosti in aktivna participacija sans papiers v delavnicah, ki so spremljale pričujočo raziskavo, so se v procesu intervjuja izkazala kot ključna za zaupanje. Princip pridobivanja sogovornikov po metodi snežne kepe se je zaustavil ali upočasnil12 v primerih, ko sogovorniki niso bili del procesa neformalnega usposabljanja. Izvedba intervjujev v Kopru je potekala med delavci podizvajalskih podjetij v koprskem pristanišču. Kontakte z njimi smo pridobivali s pomočjo lani ustanovljenega Sindikata izvajalcev pristaniških storitev ter po metodi snežne kepe.

Pridobljene podatke smo v drugi fazi uredili po metodi indeksacije.13 Raziskovalna skupina je na podlagi posnetkov, krajših zapiskov izsledkov iz terena in zapisanih intervjujev14 na podlagi indeksov tematizirala posamezne tematske sklope. Indekse smo razdelili na kvantitativne in kvalitativne. S kvantitativni smo zaobjeli »geografsko, starostno, poklicno, izobrazbeno in spolno razpršenost ciljnih skupin, različnost držav izvora ciljnih skupin ter dolžino bivanja pripadnikov ciljnih skupin v Sloveniji«15 (Poziv za zbiranje ponudb za izvedbo raziskave o kompetencah migrantov, beguncev ter prosilcev za azil), s kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih indeksov pa opredelili »razpoložljive kompetence med migranti, prosilci za azil in begunci«, ugotovili »razliko med njihovimi razpoložljivimi kompetencami in praktično realizacijo teh kompetenc,16 s poudarkom na analizi (ne)opolnomočenja dotičnih ciljnih skupin« ter postavili temelje za odgovor na vprašanje, zakaj se predstavniki teh ciljnih skupin kljub različnim razpoložljivim možnostim pridobivanja ustreznih informacij ponavadi sami ne odločajo za aktivno razreševanje svojih problemov. Sklepna analiza (tretja faza) je elaborirana na podlagi indeksov v kombinaciji z zapiski iz terena.

V raziskavi uporabljamo kodirana imena za sogovornike in sogovornice, saj smo z njimi govorili o občutljivih temah, v procesu intervjuja pa so nam zaupali svoje osebne težave in izkušnje. Zato smo se odločili, da s kodiranjem zaščitimo njihovo zasebnost. Vse sogovornike smo zakodirali z imeni iz slovenskega koledarja. S podeljevanjem teh imen smo želeli vsaj simbolno preseči kategorijo »tujosti«, ki sogovornike spremlja v njihovem vsakdanu ter njihove situacije in govor »približati« bralcem.

12 Veliko ljudi je namreč v poizvedovani fazi privolilo v intervju a si tik pred zdajci premislilo. Nekateri izmed njih so po pogovoru s kolegi, ki so udeleženi v procesu neformalnega usposabljanja, le privolili v intervju.

13 Glej prilogo Indeksi.

14 Štiri osebe v raziskavi so zavrnile snemanje pogovora.

15 Glej tabelo 1.

16 Glej tabelo 2.

7

3.Evro-patologizmi

Politike migracij in mednarodne zaščite v t.i. zahodnih državah postajajo v zadnjih letih po mnenju mnogih avtorjev vedno bolj restriktivne v smeri kriminalizacije migracij (Preston, 2003; Sassen, 2002), ki se konstituira na osnovi strahu pred mnoštvom ekonomskih imigrantov, beguncev in prosilcev za azil. Kriminalizacija migracij za migrante sans papiers se na primer kaže skozi poostren mejni nadzor, ki ima več pooblastil kot delovanje organov pregona v preiskavi kaznivega dejanja. »Če ureditev mejnega nadzora primerjamo z ureditvijo vsebinsko primerljivih ukrepov, ki se izvajajo iz drugih razlogov, denimo v kazenskem postopku, ugotovimo, da je zasebnost posameznika pri izvajanju mejnega nadzora veliko manj varovana kot pri preiskovanju in preganjanju kaznivih dejanj« (Mozetič, 2009: 120). Evropska unija postaja utrdba protekcionizma ter s tem onemogoča vstop ali integracijo najmanj želeni kategoriji migrantov, ki jo konstituirajo delovni razred, vidne manjšine ter ženske migrantke/begunke (Preston, 2003). Varovanje Evrope pred tokovi neželenih migracij postavlja svoje branike tudi izven meja Unije skozi »proces eksternalizacije migracijskega upravljanja« in ustanavljanje »centrov za pridržanje tujcev (ki jih EU namerava postaviti oz. deloma in v različnih oblikah že obstajajo) v državah kot so Maroko, Libija in Tunizija. S kontinuirano širitvijo in eksternalizacijo dela migracijskega upravljanja onstran zunanjih meja držav članic EU koncept 'zunanja meja Evrope' dobiva nove razsežnosti« (Beznec, 2009: 16). Evropski prostor, ki v globalnem imaginariju reprezentira regulirano območje udobja (tako v ekonomskem smislu kot tudi v perspektivi družbene varnosti in identitete) z zapiranjem svojega reguliranega toposa zadržuje to kategorijo migrantov izven svojih meja in s tem ohranja svojo imaginarno predstavo Evrope kot racionalno urejenega prostora.

Konstrukt Drugega (v tem kontekstu subjekt sans papiers) kot grožnje legitimizira izključitev tega Drugega iz sfere človeških vrednot, civilnih pravic in moralnih obvez (Papastergiadis, 2006). In prav ta proces izključevanja migrantov sans papiers iz temeljnih presečišč družbenega ostaja slepa pega t.i. »prvega« sveta, ki smrti prebežnikov ob poskusu prečkanja meje opravičuje s sintagmami o »kolateralni škodi« (Bauman, 2004), nastali v obrambi gradnikov civilizacije: človeških vrednot, civilnih pravic, moralnih obvez. Ali, kot poziva Agamben: »Bilo bi bolj pošteno in predvsem bolj smiselno podrobno preučiti /…/ takšno razporeditev moči, v kateri so lahko človeška bitja tako zelo odtujena od svojih pravic /…/ da nobeno dejanje, uperjeno proti njim, ne more več imeti statusa zločina« (1998: 171).

Mojca Pajnik v referenci na Hanno Arendt trdi, da je problem obravnavanja migrantov v pomešanju človekovih pravic z nacionalnimi pravicami; človekove pravice bi namreč morale obstajati izven in iznad nacionalnih tvorb, izven in iznad državljanstva ali narodnosti, kar pa v sodobni Evropski uniji v praksi ne drži. »Sodobne integracijske politike so tako politike dolžnosti, ki jih morajo migranti izpolnjevati v procesu selektivnega pripuščanja k državljanstvu (poznavanje nacionalnega jezika, ustave, zgodovine in kulture itn.). Selektivna integracija sili migrante v položaj sprejemanja pravil igre, ki jih postavlja nacionalna skupnost« (Pajnik, 2009: 139). Zato Pajnik sledi Arendt v njenem konceptu »pravica imeti pravico«, ki kot primarna pravica subjektovega mesta in participacije v skupnosti predhaja in komaj omogoča politične, civilne in socialne pravice. »Pravica imeti pravico omogoča nastajanje politične skupnosti, javnega prostora, v katerem te ne sodijo po tem, kje si se rodil, ampak po dejanjih in mnenjih. Pravica imeti pravico je definirana onkraj nacionalnosti in države rojstva; lahko se realizira zgolj v politični skupnosti, ki subjekte definira zunaj konceptov nacionalnosti, suverenosti

8

in etničnosti ter tudi naravnosti človekovih pravic« (ibid.: 143). Pogoj za uveljavljanje človekovih pravic je torej pripadnost politični skupnosti, ki ni vezana na nacionalno identiteto. Ker je začrtan enačaj med človekovimi in nacionalnimi pravicami, prihaja po mnenju Mojce Pajnik v praktičnih izvedbah azilne politike EU do varovanja nacionalne države namesto beguncev. »Hipokrizija politik, ki prisegajo na spoštovanje človekovih pravic, je v tem, da begunce obravnavajo kot tiste, ki »zlorabljajo« nacionalno državo in njene zakone. Oropani državljanstva, besede v javnem prostoru, so begunci označeni še za nepridiprave, delikvente, ki zlorabljajo državo« (ibid.: 142).

Sodobne politike migracij ob pritisku gospodarske krize na Unijo in posledični grožnji izgube ugodja krepijo mejo in s tem tudi imaginarij Evrope tako, da na eni strani preprečujejo neželenim migrantom vstop v območje »ugodja«, po drugi strani pa zaradi strukturnih primanjkljajev delovnih profilov uvajajo delovne, vizne in rezidenčne možnosti za tiste migrante, ki lahko zapolnijo strukturni manko in s tem vzdržujejo raven »ugodja« Unije. Regulacijski mehanizmi vabljenja migrantov postavljajo slednje med seboj v ideološki socialno-darvinistični boj preživetja najmočnejšega, ki ima v najboljšem primeru le status komoditete kot kompetitivnega tržnega blaga.

Strah pred Drugim, ki tiči onkraj meje, je ključna točka sklicevanja konzervativnih Zahodnih voditeljev, ki pridobivajo glasove volivcev na temah varnostnih vprašanj in varovanja meje. Falah in Newman tako poudarjata, da »voditeljem bolj kot s čimerkoli drugim uspeva združevati ljudi z vprašanjem varnosti – v osnovi zato, ker je sklicevanje na nacionalno varnost direktno povezano z idejo zaščite pred nevarnim sovražnikom in zagotavlja fizično preživetje družine, prijateljev in naroda. Nacionalna grožnja je tako prevedena v realnost na mikro stopnji« (1995, 694). Podobno je na primer trenutni francoski predsednik Sarkozy marca v nacionalističnem diskurzu zaigral na karto strahu, ko je postavil v jedro svoje kampanje problem migracij, rekoč da bi morala Francija prepoloviti svoj vnos migrantov, ker jih več ne zmore integrirati. Ilegalni migranti so po besedah Sarkozyja grozeč dejavnik za evropsko »civilizacijo« in »naš način življenja«. Če v enem letu Bruselj ne bi poostril mejnega nadzora, je Sarkozy grozil, da bo povlekel Francijo izven brezmejnega Schengenskega območja (http://www.guardian.co.uk/world/2012/mar/11/nicolas-sarkozy-french-elections-2012, http://www.bbc.co.uk/news/business-17332458). Ob tem gre poudariti, da je bil prav Sarkozy eden od vidnih tvorcev zemljevida nove Evrope, ki trenutno prerazporeja svoja težišča moči v sled gospodarske krize. Prav sodobne politike migracij so indic zloma evropske demokratične ideje, ki bi naj začrtala psihološki obris zrelejše in strpnejše Evrope: Evrope, zmožne prepoznati in predelati svojo lastno ambivalentnost (revnejših in premožnejših regij znotraj lastne geopolitične tvorbe) ter razviti kolektivno memorijo, ki bi to ambivalentnost tudi omogočala skozi historično perspektivo (diverzificirana režimska preteklost in heterogenost interesov držav članic, še posebej v kontekstu ekonomske krize).

»Vzporedno z implementacijo represivnih pravno-institucionalnih mehanizmov se v javnosti začne oblikovati mnoštvo izkrivljenih prezentacij migracijskih tokov, ki jih spodbujajo nekateri vodilni politiki in predvsem nekateri mediji, ki so o migracijah poročali s terminologijo, s katero ponavadi opisujemo naravne nesreče ali nalezljive bolezni« (Beznec, 2009; 18). Izrazne forme reprezentacije cepitve na »dobro« Evropsko Unijo in »slabe« migrante se reproducirajo skozi lingvistične konstrukte, ki dokaj hitro postanejo normativne enote označevanja. »Dobri« objekt se tako poraja skozi skupnostne dikcije »države članice«, »evropeizacija«, »notranji trg«, »evropsko državljanstvo«, »Evropa brez meja«, itd. Normativna skupnost v tovrstnih sintagmah tako le še dodatno patologizira grozeči Drugi objekt, ki preži za mejami skupnosti in čaka na njen izbris. Henk van Houtum in Roos Pijpers (2007) interpretirata Lacanov postulat tesnobe z referenco na migracije kot nelagodje subjekta pred preplavljenem z anonimnimi in obenem

9

prostranimi tokovi, masami, hordami in potoki Drugega, ki grozi, da bo izbrisal in izpraznil znani svet. Ob tem dodajmo za primer diskurz »rasistične medijske gonje«, o katerem poroča Darij Zadnikar (2004) v odgovor na ilegalne migracije v Sloveniji kot novo nastali tranzitni državi. V tej gonji so mediji za prebežnike uporabljali »razčlovečene označevalce: 'poplava', 'golazen', 'epidemija', 'sanitarna grožnja'«.

Evropa se na nezavedno fantazijo anonimne preplavitve z Drugim odziva s protekcionističnimi in disciplinskimi intervencijami na ravni vstopa v Unijo (tako v smislu zakonodaje kot tudi fizičnega varovanja zunanje meje), po drugi strani pa se disciplinske intervencije nadzorovanja izvajajo za že obstoječe deviantne »tujke«, ki so uspeli migrirati v ožilje Evrope. »Meja je institucionalno sredstvo za ohranjanje pravila izključevanja. /…/ To je ali način, kako tujce odriniti ven, ali obratno, način, kako jih sprejeti in jih bolj ali manj nasilno 'integrirati' ali 'asimilirati'« (Balibar, 2007: 35).

Foucault (2004) nazorno opiše obrambno strategijo discipline in reda v primeru kuge, ki velja za matrico kaotičnih vdorov v kozmično polje ter za osnovno reprezentacijo izključevalne sheme, ciljno usmerjene h kar najbolj učinkovitemu in dokončnemu presekanju stikov s kužnim tkivom Drugega. Tudi EU in z njo Slovenija interno urejata »slabe« migrante v analitične kategorije in jim s tem tudi predpisujeta njihov jasno odrejeni bivanjski topos: centri za tujce, integracijske hiše, azilni domovi in z njimi povezani analitični statusi in modernistični asimilacijski programi. »Sans papiers« so tako z vstopom v EU bio-politično prešteti, evidentirani, vpisani v bazo podatkov s prstnim odtisom, zaslišani in stalno monitorirani. Kot razlaga Barbara Beznec v sklicevanju na Rolanda Quadrija, ključna poteza praks novih kolonializmov »ni preprečevanje mobilnosti, temveč njeno zadrževanje in selekcioniranje. Gostota in temporalnost 'postkolonialnih mejnih karakteristik' – v obliki različnih institucij in pravnih kategorij, kakršne so Center za tujce, Azilni dom, begunski centri, samski delavski domovi za migrantske delavce, status izbrisanega, ilegalnega, zatečenega ali politično sumljivega – pa sta odvisni od same mobilnosti posameznikov in posameznic ter njihovega statusa, ki se definira na podlagi njihove vključenosti v režim reprodukcije notranjega trga« (Beznec, 2009: 14).

4.Politično državljanstvo, brezdržavljanstvo

Sodobne socialne politike zahodnoevropskih držav utemeljujejo na ideji države blaginje iz 50ih 60ih let prejšnjega stoletja. Ta pa je povezana s pojmom državljanstva, bolj specifično s socialnim državljanstvom, ki korpusu političnih in civilnih pravic kot svoboščin doda socialne pravice kot upravičenost do socialne zaščite (Pajnik, 2011: 13-14). Nacionalne države so socialno državljanstvo prevzele kot mehanizem blaženja napetosti kapitalistične družbe in izravnanja razredne neenakosti, posledica tega pa je podrejanje socialnega državljanstva ekonomski logiki trga in izključevanje marginaliziranih skupin iz državljanstva. V nacionalnih državah je državljanstvo status, članstvo v nacionalni skupnosti, sans papiers pa veljajo za nedržavljane, nečlane in zanje pravice iz socialnega državljanstva veljajo vedno v omejenem obsegu. Mojca Pajnik (2011) državljanstvo opredeli kot politično delovanje, kot »pravico imeti pravico« (po Arendt), kot pripadnost politični skupnosti in kot delovanje v javni sferi. Pripadanje politični skupnosti namreč ni samoumevno, ni nekaj, kar pripada po naravi, ampak zahteva ustvarjanje pogojev za pripadnost. Državljanstvo ni opredeljeno kot pogodbeno razmerje, ampak kot solidarnostno povezovanje, utemeljeno na vzajemni odgovornosti. Pojmovanje državljanstva na načelu aktivnega delovanja ni privatna

10

aktivnost za maksimiranje sreče po načelu utilitarizma, ampak je solidarnostni angažma na temeljih skrbi za svet (Pajnik 2011:15-16).

Stara ideja državljanstva kot delovanja politično organizirane skupnosti je, ugotavlja Pajnik, začela bledeti v 18. in 19. st. s procesi podružbljanja in depolitizacije. Političnost državljanstva (participacija državljanov v javni sferi) je izginjala s procesom nacionalizacije politične skupnosti. Narod, nacionalna identiteta, določena z etničnimi in kulturnimi predpostavkami ter mejami teritorialne države je na neki točki požrla idejo o politični skupnosti. Nacionalno je tako postalo politično, narod pa politična skupnost. V besednjaku moderne je politično rezervirano za postopanje oblasti – politika je strankarstvo in parlamentarizem, spomin na politiko kot načelo aktivnega državljanstva pa začne bledeti s konsolidacijo nacionalne države. Državljanstvo je tako postalo status, administrativni kriterij, ki označuje pripadanje politični skupnosti po rojstvu ali bivanju in identiteta, izkazljiva s potnim listom. Državljanstvo poleg tega posameznika specificira kot pripadnika nacionalni skupnosti. (Pajnik, 2011: 17). Vendar je predpostavka, da državljanstvo vključuje vse pripadnike nacionalnih skupnosti, problematična. Domnevna vsevključenost in enakost namreč v praksi vzdržuje in reproducira neenakosti v odnosu do sans papiers. Tako državljanstvo ne prepoznava statusne različnosti. Predpostavlja jo kot statusno enakost (državljanstvo kot nacionalna pripadnost) in jo jemlje kot družbeno dejstvo. S tem državljanstvo kot status postane privilegij »prvobitnih« članov nacionalne skupnosti. S tem producira svoje nasprotje, kar je zunaj njenega reda to je t.i. ne/brezdržavljanskost – »drugost« in neenakost. Preprosto dejstvo nepripadanja nacionalni skupnosti prinese neenakost nedržavljanov – sans papiers. V trenutku, ko imamo opraviti s situacijo neenakega državljanstva (migranti) ali brezdržavljanskosti (izbrisani), se izneverimo načelu, da vsakdo pripada politični skupnosti. Pravica imeti pravico, ki omogoča državljanstvo, je nekaj veliko bolj temeljnega od človekovih pravic, saj samo pomeni enakovredno pripadnost skupnosti in je tisto, kar šele omogoča sklicevanje na človekove pravice. Da postanejo človekove pravice mogoče, je treba najprej zagotoviti pravico imeti pravico, tj. državljanstvo kot pripadnost politični skupnosti (Pajnik, 2011: 18-19).

Državljanstvo torej ni absolutna kategorija, ki bi bila stalna, izvirna in nespremenljiva. Država ni od nekdaj simbol in domena državljanstva, pač pa je spreminjajoča tradicija. Določene skupine so z njeno pomočjo vpeljale svojo dominantnost in ustoličile sebe kot državljane na področju, ki spoštuje njihov obstoj in razvrednotile tiste, ki so imenovani kot tujci in prišleki (Isin, 2002: 283).

Po Balibarju je eden glavnih pomenov schengenskega sporazuma krepitev anti-državljanstva, ki se izvaja preko političnih organizacij, preko ustavnih in zakonodajalnih revizij, ki določajo načine priseljevanja, pravico do azila, združevanja družin, dostop do nacionalnosti (Balibar, 2004: 400). Meja Evropske unije je postala sito (Pajnik, 2007: 27), evropska zunanja politika pa »ščiti svoje nacionalne interese«, z uvedbi satelitskega nadzora in povečanja števila kamer za nadzor migracij (Zorn v Zdravković, 2006: 113).

Somers (v Pajnik, 2011) ugotavlja, da brezdržavljanskost danes ne pomeni samo nečlanstva v nacionalni skupnosti. Nanaša se tudi na situacijo »nepravega« članstva (ekonomski in politični migranti), odvzetega članstva (izbrisani), danes pa se vse bolj nanaša tudi na nedržavljanskost državljanov, ki je po Somers izključenost iz javne sfere, odsotnost določenih populacij (npr. brezposelnih, revnih) v javnem prostoru. Pripadnost nacionalni skupnosti tako še ni zadosten pogoj za zagotavljanje državljanstva. Nedržavljani so tako lahko tudi tisti, ki so de jure državljani.

11

Sans papiers so v sodobnih nacionalnih skupnostih v položaju, ko nimajo pravice imeti pravico, kar definira njihov obstoj na robu pravic. Krožno pogojevanje pravic, selektivno pripuščanje k državljanstvu se zanje začne že z vstopom v državo – da je migrant pripuščen na rob pravice, mora vstopiti v državo »legalno«. V primeru »nelegalnega« vstopa v državo postanejo ilegalni nečlani, tj. dvakrat nedržavljani. Kot ilegalci so nedokumentirani in zato oropani državljanstva in s tem možnosti k prepustitvi na rob pravic. Če v državo vstopijo »legalno«, se strategije krožnega pogojevanja nadaljujejo s pripuščanje, na trg dela, v proces naturalizacije itn. (Balibar, 2004). Politike krožnega pogojevanja vzpostavljajo brezdržavljanskost sans papiers, zanikanje pravice, da bi imeli pravico se dogaja prav s temi procesi krožnega pogojevanja in selektivnega pripuščanja k državljanstvu. Čeprav so sans papiers pogojno znotraj sistema, so dejansko zunaj njega. Tudi pridobitev de jure državljanstva brezdržavljanskosti ne reši. Iz državljanske skupnosti so izločeni tako, da ostajajo na njenem robu.

Sodobne strategije ustvarjanja brezdržavljanskosti kličejo po rekonceptualizaciji državljanstva v smeri njegove politizacije. De jure državljanstvo namreč ni nujno rešitev za brezdržavljanstvo sans papiers. Tej se je mogoče izogniti le s pripoznanjem sans papiers kot enakopravnih članov politične skupnosti in z odpiranjem javnega prostora v postnacionalni smeri deliberacije, v kateri imajo sans papiers vidno mesto (Pajnik, 2011).

5.Zgodovinski pregled migracij v Sloveniji

Da bi bolje razumeli dogajanje in aktualne razmere na področju migracij in migracijskih politik v Sloveniji, bomo najprej orisali kratek zgodovinski pregled migracij v Sloveniji, kakor ga podajata Alenka Janko Spreizer in Dean Šušmelj (2007).

Do obdobja po 1. sv. vojni je bila Slovenija večinoma dežela, iz katere so se ljudje odseljevali. Med najbolj popularne destinacije so takrat spadale dežele zahodne Evrope – Francija, Belgija, Šlezija in Gornja Štajerska, takoj za njimi pa se uvrščajo Združene države Amerike in Argentina. Odseljevanje se je v 30. letih 20. st. nato upočasnilo, predvsem zaradi gospodarske krize, ki je smeri odseljevanja skrčila na evropske države. Razlogi odseljevanja so bili seveda ekonomski, vendar tudi drugačni – npr. želja po novih izkušnjah ali izogibanje vojaškemu naboru (Janko Spreizer, Šušmelj, 2007: 219).

Po 2. sv. vojni je moč zaslediti tudi t.i. nelegalna odseljevanja, predvsem iz političnih razlogov. Konec 50. in v začetku 60. let je z odprtjem meja odseljevanje pričelo upadati, vendar tudi v tem obdobju ljudje še vedno zapuščajo domove, da bi našli delo, npr. v Zvezni republiki Nemčiji. V zgodnjih 60. pa se prične dogajati še nekaj drugega – Slovenija postaja vse bolj »popularna« destinacija za vse večje število migrantov iz drugih jugoslovanskih republik. Ta priseljevanja kot posledica gospodarskega razvoja, ki je bil v primerjavi z drugimi republikami v Sloveniji hitrejši, so se postopoma povečevala vse do leta 1974, ko so bila zaradi ekonomske stagnacije začasno ustavljena. Ta kratka ustavitev pa se je kasneje izkazala za uvod v obdobje intenzivnega priseljevanja, ki je trajalo ves preostanek 70. let, ko so ostale države zaradi naftne krize zaprle meje. Med najbolj pogostimi razlogi za priseljevanje v tem obdobju so bile združitve z družino (Janko Spreizer, Šušmelj, 2007: 219).

Tretji večji val priseljevanja v Slovenijo se je zgodil v zgodnjih 90. letih. Po odcepitvi Slovenije in izbruhu vojne na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je bilo na milijone ljudi prisiljenih v beg. Zavetje so našli v državah zahodne Evrope –

12

Nemčiji, Danski, Franciji, Švedski, Norveški in Združenem kraljestvu. Nekateri so odšli v ZDA ali Kanado, mnogi pa so se ustavili že v Sloveniji – nekateri zato, ker so se jim morda zaprla vrata naprej, drugi zato, ker so pričakovali, da bo vojna kmalu končana, tretji so imeli v Sloveniji sorodnike itn. Mnogo od teh, t.i. vojnih beguncev, je v Sloveniji nato tudi ostalo (Janko Spreizer, Šušmelj, 2007: 220).

Migracijski tokovi so se nato spremenili konec 90. let, ko se je situacija na področju bivše Jugoslavije pričela normalizirati. Slovenija je takrat postala tranzitna dežela za državljane nekaterih afriških in azijskih držav (Janko Spreizer, Šušmelj, 2007: 221). Slovenska politika pa se je v tem času pričela soočati z t.i. nelegalnimi prehodi meje, tihotapljenjem ljudi prek državne meje in nelegalnimi zaposlitvami (Zaletel v Janko Spreizer, Šušmelj, 2007: 221).

Pajnik in Bajt ugotavljata, da se je v začetku novega tisočletja ekonomska situacija v Sloveniji kazala kot zelo pozitivna – visoke stopnje gospodarske rasti, povečevanje prostih delovnih mest, visoke stopnje aktivnosti in upad brezposelnosti (v uradnih številkah) so prispevali k povečevanju priseljevanja. Migranti so v tem času zapolnjevali predvsem delovna mesta, ki so bila neprivlačna za domačine, predvsem v nižjih sektorjih industrije. Po dramatičnem upadu ekonomske aktivnosti najpomembnejših trgovinskih partnerjev Slovenije, ki mu je sledil upad proizvodnje, se je tudi Slovenija znašla sredi globalne gospodarske in socialne krize. S poslabšanjem že tako negativnih učinkov vse večje fleksibilizacije t.i. »trga dela« so tako zdaj najranljivejše skupine (predvsem zaposleni za določen čas, prvi iskalci zaposlitve, nižje kvalificirani delavci, starejši od 50 let) najbolj na udaru. Delovni pogoji se na splošno poslabšujejo, medtem ko je prekarnost kratkoročnih zaposlitev vezana na slabšo socialno varnost, kar rezultira v segmentu zgaranih, premalo plačanih in na splošno izkoriščanih delavcev, katerih zaposlitveni status je nenehno pod grožnjo. Med temi je najslabši položaj migrantskih delavcev iz t.i. »tretjih držav« (Pajnik, Bajt, 2011). Migrantski delavci in delavke, predvsem tisti, ki so v prekarnih delovnih razmerjih, so nižje-kvalificirani in delajo za nizka plačila, veljajo za nadomestljivo delovno silo, ki je delodajalcem potrebna le zaradi ekonomskega dobička. Evropske politike vabljenja »zaželenih« visoko-izobraženih migrantov so torej v močnem kontrastu z s strani dobičkaželjnih delodajalcev skonstruirano (in zatorej realno) situacijo potreb po nizko kvalificiranih ali nekvalificiranih delavcih.

6.Integracijska politika v Sloveniji – na papirju

Koncept »integracija« se po 2. sv. vojni pogosto uporablja za politično in ekonomsko integracijo zahodnoevropskih družb. V 90. letih pa se je termin pričel vedno pogosteje uporabljati za procese vključevanja prisilnih in ekonomskih migrantov v države sprejema. V 2. polovici 90. let je termin integracija začel izpodrivati termin multikulturalizem, ki se pogosto uporablja kot sinonim za integracijo migrantov v družbo (Vrečer, 2007).

Koncept integracija se torej nanaša na družbene in kulturne procese vključevanja priseljencev v sociokulturni sistem države, v katero so se priselili, na način, da priseljenci lahko prakticirajo kulturo države izvora v javni sferi. Poudarjena je dvosmernost procesa, saj integracija pomeni, da se ne prilagajajo državi sprejema samo priseljenci, temveč da so tudi nosilci kultur znotraj držav sprejema pripravljeni sprejeti na novo prispele priseljence in se od njih učiti (Vrečer, 2007:35). Frachette (v: Vrečer, 2007) meni, da imamo, ko govorimo o integracijskih procesih, v mislih različne stopnje interakcije med etničnimi skupinami, ki so v državi sprejema, in na novo prispelo skupino ljudi. Države

13

sprejema namreč niso homogene, temveč so sestavljene iz različnih etničnih skupin (Vrečer, 2007: 35).

Formalno-pravno so bili temelji za slovensko integracijsko politiko postavljeni leta 1999, ko je Državni zbor sprejel Resolucijo o imigracijski politiki. Pluralistični model integracije, kakršnega je ta resolucija začrtala, je potrdil tudi kasneje sprejet dokument Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije iz leta 2002. Slednja določa izbiro pluralističnega (multikulturnega) modela slovenske integracijske politike, ki priseljencem omogoča enakopravno vključitev v slovensko družbo ob hkratnem ohranjanju njihove kulturne identitete. Ta izbira se seveda zdi primerna, smiselna in možna, meni Medica, saj upošteva dejansko večkulturnost slovenske družbe in svoje cilje gradi na načelih enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja. Priseljencem so tako zagotovljene pravice do svobodnega izražanja etnične pripadnosti in do uporabe maternega jezika. Prepoved diskriminacije in enakost pred zakonom sta v Sloveniji zagotovljeni že z ustavo, konkretnejših programov za aktivno preprečevanje diskriminacije priseljencev na različnih področjih družbenega življenja pa zaenkrat še ni (Medica, 2010: 46-47).

O konkretnih rezultatih integracijske politike v Sloveniji še ni mogoče govoriti, saj ta ostaja v glavnem zgolj na papirju, medtem ko se v praksi v glavnem ne izvaja ali pa se izredno parcialno. (glej: Medica, 2010, Vrečer, 2007).

7.Kršitve na področju zaposlovanja in socialnega varstva delavcev migrantov v Sloveniji

Če pogledamo v preteklost, so v 60. letih v Sloveniji pomanjkanje delovne sile zapolnjevali sans papiers z območij drugih republik Jugoslavije. Takrat so bili nameščeni v delavske domove (mnoge od njih so prav oni tudi brezplačno pomagali zgraditi), poskrbljeno je bilo za tople obroke, za rekreacijo in prosti čas. Kot piše Medica (2010: 47-48) je bil jezik takrat najbolj manifesten vir stereotipizacije teh delavcev in največja determinanta njihove drugačnosti (praviloma drugorazrednosti). Skozi čas so nato (tudi prek porok z domačinkami in domačini) le postajali sestavni del družbe in se postopoma integrirali in/ali tudi asimilirali.

Današnji čas lahko označimo kot obdobje izrazite družbene regresije. Ohranjanje nevidnosti migrantskih delavcev je postala najbolj »sprejemljiva« opcija. (Medica, 2010: 49) Ohranjanje nevidnosti je tudi način, preko katerega se ohranjajo in reproducirajo številni načini izkoriščanja in manipulacij na področju zaposlovanja migrantskih delavcev. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), raziskovalci in aktivisti ter nekatere nevladne organizacije, ki preučujejo to področje in/ali se ukvarjajo s pomočjo delavcem migrantom, že vrsto let popisujejo te kršitve (ZZZS, Medica in dr., 2010, Bajt, Pajnik, 2011) . Tako je ZSSS leta 2010 v poročilu o položaju delavcev migrantov v Sloveniji in izvajanju migrantske politike (Delavci migranti v primežu politike. ZSSS, Ljubljana, 2010) sistematično nanizala kršitve na področju zaposlovanja tujcev in kršitve s področja varnosti in zdravja pri delu pri delodajalcih, ki zaposlujejo tujce oz. omogočajo njihovo delo. V tem dokumentu so tako navedene naslednje kršitve (iz poročil Inšpektorata RS za delo):

- Manjši delodajalci od delavca pogosto zahtevajo takojšen podpis pogodbe ali pa mu pogodbo o zaposlitvi, datirano z dnem, ko je delavec začel delati, vročijo šele po določenem času. Mnogokrat delodajalci delavcu sploh ne

14

izročijo pogodbe o zaposlitvi. Tako imajo delavci migranti še manjše možnosti, da zaščitijo svoje pravice in interese.

- Problematično je telo intenzivno sklepanje pogodb za določen čas in njihovo »veriženje«. Top je prisotno tudi pri sklepanju pogodb preko agencij za zaposlovanje oz. v primerih t.i. posredovalcev delovne sile brez koncesije, ki se velikokrat pojavljajo prav kot posredovalci delavcev migrantov.

- Inšpektorji redno opozarjajo na problematiko podizvajalstva. Tu gre za pogoste primere, ko od glavnega izvajalca prevzamejo večji del posla družbe ali samostojni podjetniki, ki nato na delo napotujejo delavce, zaposlene pri različnih drugih delodajalcih, kar predstavlja oviro s postopkovnega kot tudi z vsebinskega vidika inšpekcijskega nadzora. Na tak način se izogibajo določbam predpisov, ki urejajo zagotavljanje dela drugim uporabnikom.

- Velikokrat je bilo ugotovljeno, da delodajalci šele po prihodu inšpektorja delavce prijavijo v socialna zavarovanja.

- Zlasti v gradbeništvu, pa tudi drugod, je močan pojav izplačevanja plač »na roke«, pri čemer delodajalci s pridom izkoriščajo dejstvo, da so delavci povečini tujci. Delavcem ne izdajajo pisnega obračuna plače, prav tako pa zanje ne plačujejo prispevkov za socialno varnost in davkov.

- Pogosto je tudi izplačevanje plač z zamudo, v mnogih primerih delodajalci delavcem niso izplačevali plač tudi po več mesecev.

- Pogoste so tudi kršitve v zvezi z delom preko polnega delovnega časa, povezanih s t.i. časovno omejitvijo nadurnega dela. Delavci migranti praviloma prekoračijo meje zakonsko dovoljenih 20 nadur na mesec/8 nadur na teden/180 nadur na leto, pri čemer so jim praviloma nadure obračunane po zelo nizkih postavkah.

- Velik problem je neenakomerno razporejanje delovnega časa, ki onemogoča 11 urni počitek v obdobju 24 ur. Evidentirani so primeri, ko so delavci morali vsak dan v tednu delati od 6. do 22. Ure, z le 8-urnim počitkom med dvema zaporednima dnevoma.

- Delodajalci velikokrat ne zagotavljajo ustrezne varnostne opreme, kar je še posebej nevarno v kombinaciji z veliko količino nadurnega dela, ki se velikokrat konča ponoči.

- Številne so tudi kršitve v zvezi z nezagotavljanjem odmora in počitka med delovnim časom.

- Inšpektorji so popisali tudi veliko primerov kršitev, ko so delodajalci na delovišče pripeljali delavce »na preizkušnji«, ne da bi z njimi sklenili kakršnokoli pogodbo.

- Številni so primeri, ko delodajalci delavcev migrantov niso prijavili v nobena zavarovanja, delavci pa so ob primerih bolezni, poškodbi ali prenehanju opravljanja dela ostali povsem brez pravic iz zdravstvenega zavarovanja oz. socialne varnosti.

15

- Delodajalci pogosto delavcem izplačujejo zgolj minimalno plačo, od katere jim potem odtrgajo tudi znesek za najemnino in nastanitev

- Delovne nezgode so praviloma »odgovornost« delavca migranta in so predstavljene kot malomarnost na delovnem mestu, s čemer se delodajalec izogne odškodninski odgovornosti

- Nenazadnje je potrebno izpostaviti še praviloma izjemno slabe bivalne razmere delavcev migrantov, ki so zaradi odsotnosti kakršnekoli formalne regulative na tem področju primorani živeti v kakršnihkoli razmerah (glej tudi: Nemanič, 2010)

Ob vseh teh kršitvah je seveda iluzorno misliti, da se lepo zveneča papirnata integracijska politika lahko izvaja tudi v praksi. Delavci ob 16-urnem delavniku namreč objektivno nimajo časa, da bi širili in razvijali kulturni kapital, prav tako ne zmorejo zgraditi socialne mreže, pravzaprav se niti jezika nimajo časa ne možnosti naučiti. Brezposelni so »ujeti« v paradoksni imaginarij pravične države, ki jim bo povrnila to, kar jim delodajalci dolgujejo, in skepso do zakonov in pravnega sistema, ki po njihovih izkušnjah niso na njihovi strani. Prvi korak k širjenju socialni stikov v družbi bi po mnenju Karmen Medice (2010) lahko bili prav tečaji slovenskega jezika, vendar delodajalci za to niso zainteresirani. Žalostna ugotovitev torej je, da so za delodajalce v Sloveniji (še posebej npr. v sektorjih kot so gradbeništvo in pomorske dejavnosti) torej zanimivejši nizko kvalificirani ali nekvalificirani delavci, ki ne znajo slovenskega jezika, ne poznajo svojih pravic in je z njimi zato lažje manipulirati.

16

IZSLEDKI TERENSKEGA DELA

1.Analiza razpoložljivih kompetenc

V raziskavi smo se pri odkrivanju razpoložljivih kompetenc predstavnikov ciljne skupine osredotočili na 3 kategorije. Zanimalo nas je, kakšno formalno izobrazbo imajo naši informatorji, katera neformalna izobraževanja so zaključili (tečaji, prekvalifikacije), katere veščine štejejo za svoje aformalne kompetence (delovne izkušnje, hobiji, samostojno učenje).

a. Formalna izobrazba

Izobrazbena struktura informatorjev je sledeča: od 41 vprašanih jih ima 23 dokončano poklicno šolo. Med temi so najpogostejše srednja gradbena šola in srednja kovinarska ali strojna šola (smeri kovinostrugar, ključavničar-varilec, železokrivec, avtomehanik). Med ostalimi navedenimi poklici so še ekonomski tehnik, frizer, prometni tehnik, trgovec, mizar in računovodja. 5 informatorjev ima dokončano gimnazijo oz. srednjo šolo splošne smeri, 7 jih ima dokončano le osnovno šolo, 3 pa imajo univerzitetno izobrazbo. 3 ljudje o svoji izobrazbi niso želeli govoriti oz. niso navedli podatka.

b. Neformalne kompetence - končani tečaji, prekvalifikacije

Pri kategoriji neformalne izobrazbe se je 23 oseb izreklo, da nimajo opravljenih nobenih drugih prekvalifikacij ali opravljenih tečajev. 3 imajo opravljen izpit za voznika težke mehanizacije, 2 izpit voznika kamiona, 2 za upravljanje z viličarjem, 7 pa jih navaja ostale kvalifikacije, kot so vozniški izpit B kategorije, potapljaški izpit, izpit iz klasične masaže, eden je animator, eden pa je opravljal usposabljanje za vojaka (natančneje voznika tanka).

c. Aformalne kompetence - delovne izkušnje, hobiji, samostojno pridobljena znanja

Pri aformalnih veščinah je, pričakovano, zbirka razpoložljivih kompetenc še bolj pisana. 15 informatorjev je povedalo, da nima posebnih veščin, kar 7 od vprašanih pa ima dobre jezikovne kompetence (6 od njih govori več jezikov, nekateri med njimi so tudi že opravljali delo tolmača ali prevajalca). Med ostalimi navedenimi kompetencami najdemo ročne spretnosti, poznavanje računalništva, gradbenih in montažnih del, osebo, ki obvlada delo glasbenega producenta, ljudi, ki imajo izkušnje v gostinstvu (strežba ali kuhanje), čebelarstvu, vrtnarstvu, pisanju, avtomehaniki, sindikalnem boju ali delu v nevladnih organizacijah. Podobne dejavnosti najdemo tudi med hobiji informatorjev, kjer je 14 ljudi navedlo, da nima

17

posebnega hobija, 7 pa da za hobije nima časa, saj delajo po 12 ur na dan. Med ljubiteljskimi dejavnostmi informatorjev prednjači šport (6 oseb), sledijo vrtnarjenje (4), nekoliko manj pogosti pisanje (2), šah (2), računalništvo (2), avtomehanika (2), čebelarstvo (1), branje (1), ukvarjanje s konji (1), otroci (1), slikanje (1) in glasba (1).

2.Razlika med razpoložljivimi kompetencami in praktično realizacijo teh kompetenc

Razlika med kompetencami in praktično realizacijo kompetenc, ter različne socio-ekonomske strategije pridobivanja informacij o možnostih za zaposlitev, strategije dela v neformalnih ekonomijah (polje sive ekonomije) ter različni načini kako ljudje artikulirajo in reflektirajo svoje kompetence v razmerju do zaposlitve oziroma dela, izrisujejo linije, obrise in sence procesa opolnomočenja; a tudi deprivilegiransoti. Analiza razpoložljivih kompetenc in razlika med njimi ter praktično realizacijo kompetenc govori o sistemskem položaju sogovornic in sogovornikov, o metodah izkoriščanja s strani delodajalcev, sistemskih diskriminacijah a tudi obrisih strategij in praks reševanja in soočenja s problemi, ki jih za sabo prinašajo specifični položaji v sistemu (različni uradni statusi, imaginariji, stereotipi,…). Ko govorimo o kompetencah in praktični realizaciji kompetenc torej vedno že zaobjemamo različne prakse in strategije, ki imajo podlago v socialnih, kulturnih in ekonomskih kompetencah ljudi, obenem pa izrisujemo pozicije in relacije na ravni posameznik - družba, posameznik s statusom - država, delavec - delo/delodajalec. Če je za osebe, ki so formalno zaposlene možno ugotavljati razliko med kompetencami in praktično realizacijo le teh, je pri brezposelnih osebah možno ugotavljati razmerja med osebo, strategijami soočenja s pozicijo brezposelnosti, razlogom za brezposelnost in socioekonomskim kontekstom. V prvem delu tega poglavja se zato najprej posvečamo zaposlenim osebam in analizi razlik med kompetencami in praktično realizacijo kompetenc, v drugem delu pa skušamo podeliti glas tudi brezposelnim osebam. Ker ima vsaka oseba s katero smo opravljali intervju svojo specifično, pisano in večdimenzionalno zgodbo, ki bi ji lahko dali veljavo le v obširni etnografiji, smo v analizi izpostavili le tiste primere za katere smo presodili, da najbolj reflektirano, nazorno in pomenljivo kažejo učinke, oblike in strategije praktičnih realizacij kompetenc in sistemskih ovir pri realizaciji le teh. Iz skupno 41 opravljenih intervjujev je iz tabele 1 razvidno, da je zaposlenih 21 oseb.17 Od tega imata dve osebi status begunca (Kajetan in Janez), 16 jih je delavcev iz nekdanje Jugoslavije, ena oseba je državljanka Republike Slovenije (Marjetka, matično iz Tajske), ena oseba je poročena s Slovensko državljanko a ima zaenkrat le stalno bivanje (Mojmir), ena oseba pa je v izven zakonski zvezi s slovensko državljanko in ima v RS začasno bivanje (Sandi). 20 oseb18 je

17 Zaposlene osebe so pod zaporednimi številkami prvega navpičnega stolpca 01, 09, 10, 11, 17, 20, 22, 24, 26, 27, 28, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 37, 38, 40, 41. Pomembno je poudariti, da so osebe bile zaposlene za časa opravljanja intervjujev, to je med decembrom 2011 in aprilom 2012. Sedanja situacija je lahko drugačna.

18 Nezaposlene osebe so pod zaporednimi številkami 02, 03, 04, 05, 06, 07, 08, 12, 13, 14, 15, 16, 18, 19, 21, 23, 25, 29 in 36. Osebe so bile brezposelne za časa izvajanja raziskave, to je med decembrom 2011 in aprilom 2012. Sedanja situacija je lahko drugačna.

18

brezposelnih med njimi 6 beguncev, 6 prosilcev za azil, 5 oseb državljanovo držav nekdanje Jugoslavije, ena oseba, ki je v Sloveniji na podlagi turistične vize (Marjan), ena oseba, ki je v Sloveniji z začasnim dovoljenjem za bivanje na podlagi garanta (Jože) ter ena oseba, ki je pridobila status slovenskega državljana (Zmago). Analizo razlik med formalnimi, neformalnimi in aformalnimi kompetencami ter praktično realizacijo kompetenc smo opravili za 21 zaposlenih oseb, s tem da nekatere zaposlene in brezposelne osebe praktično realizacijo kompetenc udejanjajo v polju sive ekonomije.

a. Praktična realizacija kompetenc ne zagotavlja nujno stabilnosti

Mojmir je zaposlen za nedoločen čas (a delno zaposlitvijo) na privatni jezikovni šoli kot učitelj Arabskega jezika. Delovno mesto ne ustreza uradno pridobljenim kompetencam temveč dejstvu, da je arabščina njegov materni jezik. Ob tem več del opravlja v polju sive ekonomije, kjer realizira večino aformalnih in neformalnih kompetenc (znanje različnih jezikov, maser, učitelj aerobike, učitelj plesa, natakar, animator). Sam pravi, da se v Sloveniji ne podpira inovativnih idej tujcev (želi namreč odpreti lokal z arabsko prehrano za kar pa ni uspel pridobiti subvencije ali drugačne oblike pomoči – kredita ne more najeti) in da RS na splošno slabo skrbi za malo podjetništvo (tujcev). V skupni kombinaciji delne redne zaposlitve (kot učitelj arabščine) in kopico manjših del v sivi ekonomiji, Mojmir zasluži le toliko, da lahko preživi, s tem da dela skupno več kot 12 ur dnevno. Med intervjujem izpostavi, da otroka z ženo na žalost ne moreta načrtovati, saj njun skupni mesečni dohodek krije le najbolj osnovne »stroške«. Sandi in Marjetka sta sodelavca. Delata v malem družinskem podjetju. Sandi je iz Turčije in v Sloveniji dela preko vizuma. Marjetka je iz Tajske. Poročena je s slovenskim državljanom in je pred časom pridobila slovensko državljanstvo. Sandi je po poklicu frizer in trenutno je tudi zaposlen kot frizer. Marjetka je po poklicu računovodkinja a zaposlena je kot maserka in natakarica. Sandi je partner lastnice podjetja kjer sta zaposlena. Obema podaljšuje pogodbo za določen čas. Višino plačila nam nista želela zaupati, ker je bil intervju opravljen na delovnem mestu v občasni prisotnosti hčerke lastnice podjetja. Sandijeva formalna izobrazba ustreza delovnemu mestu; Marjetkina zaposlitev pa ustreza aformalni kompetenci. A oba, poleg ostalih sodelavcev, na delovnem mestu izvajata različna dela. Sandi je tako frizer kot natakar, Marjetka pa maserka, natakarica in občasno pomaga pri osnovnih frizerskih opravilih (npr. pranje las). Tovrstne razporeditve dela ne dojemata v okvirih izkoriščanja temveč solidarnosti med sodelavci. Kršitev pri plačevanju prispevkov in rednosti plačila ne navajata. Kontekst malega družinskega podjetja je po vsej verjetnosti ključen pri tem, da so različna opravila, ki ne sovpadajo z delovnim mestom, dojeta kot spontana pomoč oz. solidarnost med sodelavci. Janez in Kajetan – oba s statusom begunca – sta zaposlena na podlagi pogodbe za določen čas (za eno leto), pri čemer le Kajetanova zaposlitev ustreza njegovim aformalnim kompetencam (kuhar/picopek), ki so edine aformalne kompetence, ki jih sam navaja. Zase pravi, da je srečen, ker je dobil službo, ki ustreza njegovim kompetencam. Najprej je službo iskal preko ZRSZ, a neuspešno. Službo picopeka/kuharja, ki jo je na koncu našel, mu je pomagala najti nosilka integracijskega treninga na lokalnem Andragoškem Zavodu. Plačan je 3 € na uro.

19

Mesečno plačilo, ki ga dobiva se iz meseca v mesec razlikuje, saj je odvisno od tega koliko ur opravi. Včasih dobi 450€ na mesec, včasih 700€. Njegov urnik je zelo raznolik. Včasih dela 4 ure, včasih 9 ur, drugič 8 ur, včasih pa 10 ur:»Sedaj sem dobro, imam službo. Prej sem dobil 195€ pomoči, kar ni bilo dovolj za preživetje. […] Sedaj včasih dobim 450€, včasih 700€. Več ur ko delam, več denarja dobim«. (17 Kajetan, intervju)Kršitev ne zaznava, saj ne pozna pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, ravno tako ima težave z razumevanjem svoje pogodbe o zaposlitvi (jezikovne ovire). Obenem to, da je zadovoljen z dejstvom, da ima zaposlitev ter da se z delodajalcema razume, igra močno vlogo pri tem, da prekerno obliko plačila ne zaznava kot možno kršitev delavskih pravic. Izkaže se, da kljub temu, da se v njegovem primeru kompetence realizirajo v praksi, to ne pomeni nujno urejenih delovnih pogojev in absolutne ekonomske varnosti. Za razliko od Kajetana, Janez svojih aformalnih kompetence (animator, D.J.) sam ne artikulira v okvirih »dela«, temveč jih dojema kot hobi in kljub temu, da jih realizira v praksi, zanj ne predstavljajo glavnega vira dohodkov oziroma preživetja. Dela v pralnici oz. čistilnici za 750€ neto mesečnega izplačila. Pogodbo mu delodajalec obnavlja na eno leto. Delovno mesto od njega ne zahteva ničesar drugega kot zanesljiv avtomatizem. Ali kakor to pove sam:»Delamo to, čemur se reče čiščenje. V stroj daš perilo, vliješ detergent, nastaviš čas in nato vklopiš na pravi program. Nato pa čakaš, da stroj konča. Ko konča, vzameš perilo ven in daš novega v stroj.« (11 Janez, intervju)Zadovoljen je, da ima delo in nima ambicij za študij ali kakršnihkoli drugih strateških načrtov. Preživetje tukaj in zdaj je njegova mantra:»Služba je služba. Služba nikoli ni žur. Ampak tako pač je, vsi moramo delati. /…/ Delam, tako preživim. Preživim. Delam. Sem priden delavec. Pika.« (11 Janez, intervju)Peter, Tone, Matevž, Matjaž, Zoran, Lojze, Bernard, Izidor, Stanko, Žiga, Primož, Bogoslav, Evgen, Jakob, Dominik in Ivan so za časa opravljanja raziskave bili v RS zaposleni delavci iz nekdanje Jugoslavije. Razmerje med formalno pridobljenimi kompetencami in realizacijo kompetenc sovpada pri devetih osebah: pri Petru, Matevžu, Matjažu, Zoranu, Lojzetu, Bernardu, Primožu, Jakobu in Ivanu s tem, da sta Primož in Ivan nekvalificirana delavca, saj imata formalno opravljeno le osnovno šolo in sta sistematizirana na delovno mesto Luško transportnega delavca19, ki ne zahteva strokovne izobrazbe. Ivan pa je za časa intervjuja bil na bolniškem stažu. Primož prejema plačilo 3,70€ bruto na uro, tudi za nedeljsko delo in nočno delo. Povprečno dela 200 ur na mesec. Skupno plačilo na mesec je okoli 700€ s tem da dobi vrednost minimalne plače na račun, ostalo pa mu delodajalec plačuje na roko. Pravi, da je nemogoče reagirati na kršitve, ker ti rečejo, da lahko greš, če ti kaj ni všeč: »Dokler delaš, si dober. Čim ne moreš delat, si ti za njih “niko i ništa”. Ker ljudje so številke. Ni več tistega ljudskega razmišljanja – kaj bi bilo, če bi se meni zgodilo. To pa meni že ne. Torej – zgodilo se je tebi, a meni se nikoli ne more. Enostavno te pozabi, enostavno ne ve več zate. In ko zdaj iščeš neke pravice, se nekaj upiraš, mu ni prav. Nobenemu šefu. Vsi so enaki, kar se tega vprašanja tiče.« (34 Primož, intervju)Ivan ravno tako prejema vrednost minimalne plače na račun, ostalo pa prejema na roko. V povprečju na mesec zasluži 600€ do 700€ za 200 do 220 opravljenih (nad)ur s tem, da na dan pogosto dela po 12 ur. Podobna situacija je tudi pri

19 34 Primož, intervju; 41 Ivan, intervju

20

ostalih delavcih. Peter, na primer, je pred časom delal 10 ur dnevno s tem, da so bile redne ure in nadure enako plačane.Za Toneta, Izidorja, Evgena in Dominika razpoložljive kompetence sovpadejo z neformalno pridobljeno izobrazbo, med tem ko sta Stanko in Bogoslav sistematizirana na drugo delovno mesto kot bi jima po formalno pridobljeni izobrazbi pripadalo. Stanko nam razloži, da njegova pogodba ni oštevilčena. Dnevi pripadajočega dopusta so nepravilno izračunani (navedenih je manj dni, kot bi mu pripadalo), ne dobiva regresa. Običajno opravlja več kot 8 urni delavnik, nadure, ki niso plačane, za nedeljsko delo dobi sicer višjo urno postavko, vendar ne ve natančno koliko. Na koncu doda, da zanemarljivo malo. Žigova zaposlitev je primer zase, saj ima formalno pridobljeno izobrazbo za opravljanje delo trgovca in v Bosni je delal kot trgovec, vendar je izgubil službo. Za časa intervjuja je bil zaposlen pri podizvajalskem podjetju in opravlja delo viličarista, za kar je opravil neformalno izobraževanje – sistematizacija torej ustreza neformalno pridobljeni kompetenci – a občasno opravlja luško transportna dela: v tem primeru tako formalne kot neformalne kompetence ne ustrezajo praktični realizaciji njegovih kompetenc. Večina delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije s katerimi smo opravljali intervjuje/neformalne pogovore razlaga, da jim delodajalci ne izplačujejo nadur s tem, da jih lahko koristijo kot dela proste dneve. Kljub temu, da nam v kontekstu intervjuja delavci niso zaupali določenih pomislekov ali stališč smo v procesu večmesečnega terenskega dela večkrat slišali, da tovrstne mahinacije delodajalcev nekateri delavci razumejo kot »uslugo«. Ali kakor se je ob neformalnem pogovoru izrazil Lojze: »To, da lahko gremo v petek točno domov, in da nam ni potrebno delati v soboto in nedeljo, nekateri delavci razumejo kot uslugo, kot da bi to bila neka dobra volja šefa. /…/ Jaz se vedno držim urnika in uveljavljam svoje pravice, a vse je drugače, ko delamo na terenu. Tam nas odpeljejo s kombijem, organizirano, in ne moremo zapustiti terena dokler ni delo končano.« (Lojze, neformalni pogovor)Različni nivoji dovzetnosti za prepoznavanje kršitev so zgrajeni okoli širšega konteksta in mesta posameznika v danem okvirju. Večina zaposlenih ljudi s katerimi smo opravljali intervjuje intuitivno ali racionalno zaznava kršitve in strategije diskriminacije a istočasno njihovo percepcijo oblikuje diskurz »naturalizacije« krize, ki jo najbolj nazorno povzema Peter:»Izboljšal bi, da bi bila večja plača, nič takega, ampak kaj moreš, kriza je vsepovsod /…/ ampak v glavnem sem zadovoljen, lahko bi bil na slabšem«. (20 Peter, intervju)Naturalizacija krize, kjer izjeme postanejo norma in kjer lastniki kapitala razlagajo zaposlenim, da je za vse odgovorna »kriza«, kot da bi šlo za objektivno nevprašljivo dejstvo, ima realne učinke na razumevanje kršenja in omejevanja delavskih pravic kot neizbežne posledice te krize.

b. »Job? I am a man. I am a young man. I can do any work.«20

Janko, Darjan, Črtomir, Brane, Srečo in Tomaž so prosilci za azil s tem da Janko, Darjan in Brane (še) nimajo delovnega dovoljenja. Silvija, Roman, Fanika, David, Simon in Andrej imajo status begunca. Jože in Marjan imata urejeno začasno 20 Srečov odgovor na vprašanje kake vrste dela/zaposlitve si želi.

21

bivanje. Vseh štirinajst je brezposelnih. Gre za mlade ljudi, stare med 20 in 34 let. Tiste, ki nimajo ali pri sebi ne prepoznavajo kakršne koli kompetenc in tiste, ki kompetence pri sebi prepoznavajo, druži dejstvo, da si želijo bilo kakšnega dela. Darjan, na primer, kaže visoko stopnjo angažiranosti za upravljanje z njegovo lastno prihodnostjo. Želi se naučiti slovenskega jezika, nato pa pravi, da bo lahko počel karkoli želi: študiral, delal itd. Prvi korak po podelitvi mednarodne zaščite bi torej bil učenje slovenskega jezika:»Najprej bi se rad naučil slovenskega jezika in nato takoj našel službo in vzel moje življenje v moje roke. Ne pa da čakam, da mi oni plačajo stanovanje in vse ostalo.« (03 Darjan, intervju)Roman izpostavlja dejstvo, da niso vsi begunci brez delovnih izkušenj in da veliko njih lahko znatno prispeva k družbi kot celoti. Sam je na Malti opravljal delo prevajalca za International Organisation for Migration (IOM) ter agenta nekega telekomunikacijskega podjetja. Vse kar bi v Sloveniji potreboval je »priložnost«:»Službo sem iskal marsikje. Ja, resnično sem poskušal.– Kako je bilo? Si uspel priti do kakega intervjuja?Ne, poslal sem prošnje in vsi so rekli, da trenutno ni služb.« (08 Roman, intervju)

Njihove razpoložljive kompetence (tako formalne, kot neformalne in aformalne) niso združljive s splošno ekonomsko situacijo v državi. Silvija, Roman in David so vpisani v register iskalcev zaposlitve od decembra 2010, toda so do časa izvajanja intervjujev brezposelni. Črtomir slikovito povzame situacijo: »Bil sem po celi Sloveniji v iskanju službe. Govoril sem z ljudmi. Toda ne. Služb ni.« (04 Črtomir, intervju)Obrnil se je tudi na socialno delavko v Azilnem domu, vprašal je ljudi iz PIC-a in govoril je tudi s svetovalko na Zavodu za zaposlovanje:»Ja ja ja, tvoje ime napišejo na neki list papirja.« (smeh) (04 Črtomir, intervju)Jože ima diplomo iz medijskih študijev in je v Nigeriji osem let vodil glasbeno sekcijo nekega kluba. Z produkcijo glasbe se profesionalno ukvarja že 18 let. Njegovo znanje je specifično in v Sloveniji je upal, da bo lahko s tem znanjem tudi preživljal. Čeprav realizacijo svojih formalnih in aformalnih kompetenc realizira v polju sive ekonomije si želi predvsem redne oblike zaposlitve. V ta namen bi se zaposlil kjerkoli. Med intervjujem je poudaril, da se po njegovih izkušnjah v borbi migrantov za delo v Sloveniji kažejo razlike med poreklom migranta in posledično diskriminacijo med migranti samimi glede na njihovo »poreklo«. Zato zaključi, da se je afriškim migrantom neprimerno težje infiltrirati v sektor, ki je že tradicionalno vezan na migrante iz nekdanje Jugoslavije: »V Sloveniji Afričani, ki živijo udobno, delajo skupaj z migranti iz Balkana. Dobijo 600 ali 800 na mesec, ampak tudi to delo je izredno težko dobiti. Včasih sem si rekel: če želim biti slovenski državljan, moram delati tukaj nekaj let. Toda ker ne govorim tekoče slovenščine, nisem mogel dobiti dela. /…/ Celo fizično delo je zato težko dobiti, še posebej če ne govoriš slovenskega jezika tekoče. – Ampak sej ga tudi oni [migranti iz držav bivše Jugoslavije] ne govorijo!Oni so iz bivše Juge. Zato to pravilo za njih ne velja. Ampak za Afričana pravila še kako veljajo.« (14 Jože, intervju)Kljub temu, da ima ta argument nedvomno »nekaj« resničnega v sebi, je potrebno poudariti, da je dihotomija Afričan – delavec iz nekdanje Jugoslavije zavajajoča, saj najdemo enako obliko »diskriminacije« med na primer Senegalci, za katere »tradicionalno« velja, da se ukvarjajo s prodajo »eksotičnih« spominkov in recimo Nigerijci, ki naj bi »tradicionalno« urejali črni trg preprodaje ukradenih

22

avtomobilov. A Jože govori tudi o neki drugi vrsti diskriminacije: o nalepki eksoticizma, ki ga hromi pri njegovem življenju v Sloveniji in mu otežuje preživetvene strategije. Poskušal je kontaktirati razne radie, če bi se mogoče našla možnost za delo. Edini radio, na katerem so mu ponudili (prostovoljno) delo, je bil lokalni alternativni radio. Pravi, da Slovenci dojemajo njegovo glasbo kot alternativno, kar je zmotno, glede na to, da sam pravi, da producira komercialne glasbene zvrsti:»Slovenci mislijo, da je alternativna. To je njihov način, kako doživljajo drugo kulturo. Verjamejo, da je Zahodni način pravi način. In da je vse, kar ni Zahodni način, pač alternativno. – Torej hočeš reči, da dejstvo, da prihajaš iz drugega kraja, ki na Zahod, dela tvojo glasbo alternativno, četudi slednja žanrsko niti približno ni alternativna?Ja. S tovrstno logiko pri ljudeh je res težko karkoli narediti. Ni mi težko igrati alternativne glasbe, ampak… – To, kar produciraš ni alternativno. (smeh)Ni alternativno. (smeh)« (14 Jože, intervju)Na podlagi vzorca, ki smo ga obravnavali se izkaže, da tako socialne mreže ljudi in vsakdanje oblike angažmaja pri iskanju zaposlitve kot institucionalni pristopi, ne obrodijo sadov. Obenem so pri osebah s statusom begunca in prosilcih za azil na delu imaginariji in realno neznanje jezika ter predpostavka, da so te osebe brez delavnih izkušenj med tem, ko se brezposelni migranti iz držav nekdanje Jugoslavije soočajo s tem, da zaradi propada industrije in gradbenega sektorja njihove specifične kompetence nimajo več enake veljave, kot so jo imele na primer v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

c. »Življenje je vojna, ako nisi otporan, ne možeš nič!«21

Matija, Rastko, Erik, Ivo, Miran in Zmago so za časa opravljanja intervjujev bili brezposelni. So državljani Hrvaške in Bosne in Hercegovine z izjemo Zmaga, ki je slovenski državljan. Matija, Rastko, Erik in Ivo so postali brezposelni zaradi propada podjetji pri katerih so bili zaposleni za nedoločen čas. Vsem nekdanji delodajalec dolguje od 6 mesecev do enega leta plač, regres in odpravnino.»Šefi teh firm so se obnašali kot kaki faraoni. Kadar imajo denar, ali kradejo ali investirajo. /…/ Pred tremi leti smo delali na Šentilju in direktor nam je dejal, da smo toliko zaslužili, da bi lahko tri leta prejemali plačo brez da bi delali. Šest mesecev kasneje pa so nam povedali, da je firma v izgubi. Denar, ki smo ga zaslužili, so potrošili, oni resnično ne bi smeli nas na tak način izkoriščati.« (25 Erik, intervju)Ivo je ob delu tudi študiral, a je zaradi izgube službe študij moral prekiniti. Upa in zelo si želi, da se situacija izboljša in bo lahko (plačljiv) študij nadaljeval:»Imam željo delati na področju svoje izobrazbe, da bi uporabljal svoje znanje. Študiram logistiko v Celju, dva semestra sem zaključil, ob spremembi življenjske situacije sem moral študij začasno prekiniti« (29 Ivo, intervju)Miran je ostal brez zaposlitve. Pove nam, da je do tega prišlo zaradi nepriznane invalidnosti, ki je posledica dolgotrajnega opravljanja težkega fizičnega dela. Zdravnik v invalidski komisiji mu ni hotel priznati invalidnosti (neuporabno ima

21 Erik, v odgovoru na vprašanje česa si najbolj želi.

23

levo roko)– napisal je, naj dela samo z desno roko. Kršitve vezane na delovno razmerje pospremi s komentarjem:»Povem vam, to je sodobno sužnjelastništvo. Vsaj jaz temu tako pravim. Sodbno sužnjelastništvo. Kaj naj povem, kot pokvarjeni televizor. Imamo sliko a ni zvoka. Vse vidiš a ničesar ne moreš storiti.« (36 Miran, intervju)Zmago je predsednik in član sindikata, ki mu je dajalec prekinil pogodbo za nedoločen čas zaradi domnevnih krivdnih razlogov. Trenutno zoper delodajalca bije pravni boj. Z ustanovitvijo sindikata so se zamajali nedotakljivi temelji izkoriščanja migrantske delovne sile znotraj uspešnega podjetja, kar je po njegovem mnenju sprožilo »lov na čarovnice« za obrambo dobička in nadaljnjem prikrivanju mehanizmov izkoriščanja. Na terenu smo v pogovoru in večkratnem obisku brezposelnih delavcev v samskem domu zaznali brezup, zatekanje v alkoholizem ter popolno izgubo zaupanja v pravne in korektivne državne mehanizme. Veliko je tudi govora o tem, da sami ničesar ne morejo spremeniti saj so oni ostali brez vsega, med tem, ko se njihovi (nekdanji) delodajalci brezskrbno sprehajajo po ulicah in iščejo nove možnosti za izkoriščanje (recimo odpirajo nova manjša podjetja).

24

3.Analiza opolnomočenja (poznavanje pravic, reagiranje na kršitve, samoorganiziranje in sindikalno organiziranje)

Koncept opolnomočenja, kot to definirata Page in Szuba označuje večdimenzionalni družbeni/socialni proces, skozi katerega ljudje pridobivajo nadzor v svojem življenju. To je proces, prek katerega posameznik/ca povečuje svojo moč za delovanje v lastnem življenju, skupnosti in širši družbi na področjih, ki so zanj/zanjo pomembna. V samem bistvu koncepta opolnomočenja je torej ideja moči, ta pa je definirana kot moč izvrševanja/implementacije. Zmožnost opolnomočenja temelji na predpostavkah, da se moč lahko spreminja in da moč lahko raste. Če se moč ne more spreminjati in je inherentna poziciji ljudi, potem opolnomočenje ni možno, prav tako njegova konceptualizacija ni v ničemer smiselna. Če pa se moč lahko spreminja, je torej opolnomočenje možno. Za razumevanje opolnomočenja je treba poudariti njegove tri lastnosti: je večdimenzionalno, družbeno in je proces. Njegova večdimenzionalnost se kaže v tem, da se pojavlja znotraj socialne, psihološke, ekonomske in drugih sfer. Pojavlja se na različnih nivojih – tako individualno, v skupini, kot tudi znotraj skupnosti. Po definiciji je opolnomočenje družben proces, saj obstaja v relacijah do drugih. Opolnomočenje je podobno poti ali potovanju, ki se razvija gredoč. Drugi aspekti opolnomočenja lahko varirajo v odnosu do specifičnih kontekstov in vpletenih ljudi, zgoraj našteti pa so stalni. Poleg tega je pomembna implikacija definicije opolnomočenja v tem, da sta posameznik in skupnost v temelju povezana (Page, Szuba, 1999). V naši raziskavi smo izbrali tri pomembnejše indikatorje, na podlagi katerih smo ugotavljali koliko so posamezni informatorji že v procesu opolnomočenja oz. kako in ali so pripravljeni na vstop v ta proces. Da bi posameznik vstopil v proces opolnomočenja, torej proces prevzemanja moči za delovanje v lastnem življenju/skupnosti/družbi, se mora naprej pričeti zavedati tega, da njegova moč lahko zraste. V primeru migrantov iz naše cilje skupine to pomeni v praksi najprej poznavanje pravic, ki jih po zakonu imajo – tako človekovih, statusnih kot delavskih. Drug izbran indikator (ne)opolnomočenja je prepoznavanje in reagiranje na kršitve. Tretji indikator je samoorganiziranje/ sindikalno organiziranje. Potrebno je poudariti, da so vsi trije indikatorji tesno povezani, učinki njihovih realizacij pa prepleteni in v soodvisnosti. Le s poznavanjem pravic je pravzaprav omogočeno prepoznavanje kršitev in reagiranje nanje, to pa predhodi samoorganiziranju. Kot bomo videli, je obenem organiziranje v sindikate tesno povezano s poznavanjem pravic in posledično velikokrat predhodi prepoznavanju ter sploh omogoča reagiranje na kršitve.

25

a. Poznavanje statusnih pravic

Graf 1: Poznavanje statusnih pravic

Od 41 vprašanih jih nekaj več kot polovica pozna statusne pravice. Vedo, kakšne pravice in katere omejitve prinašajo različni statusi in poznajo postopke za pridobivanje statusov. Prosilci za azil imajo po zakonu določenega pravnega svetovalca, ki jim svetuje. V praksi ga tudi večinoma imajo, čeprav smo na terenu naleteli na enega prosilca za azil (Črtomir), ki ga ni imel in o pravicah ni bil poučen. Ostali so o statusnih pravicah poučeni predvsem preko postopkov pridobivanja dovoljenj in preko reševanja sprotnih težav (»learning by doing«). Slaba četrtina vprašanih svojih statusnih pravic ne pozna, kar se kot problematično izkaže še posebej v primerih delavcev migrantov, ki ne vedo, da lahko po 20 mesecih dela v RS zaprosijo za osebno delovno dovoljenje. Po starem zakonu so morali na to čakati dve leti, ker niso poučeni o spremembah zakona, jih veliko čaka dlje kot bi bilo to potrebno, kar v praksi podaljšuje odvisnost od delodajalca in povečuje možnosti za izrabljanje te odvisnosti in negotove situacije s strani delodajalca. Posebej moramo omeniti primer beguncev, ki so v okviru evropskega projekta Eurema zaradi s strani uradnikov IOM in slovenskega Ministrstva za notranje zadeve napačno navedenih informacij o statusnih pravicah, privolili k premestitvi z Malte, kamor so iz države izvora prišli in kjer so že pred tem pridobili status begunca, v Slovenijo, kjer se je kmalu izkazalo, da so bile obljube, ki so jim bile dane, napačne in/ali zavajajoče.22 Silvija, Roman in Kajetan iz Somalije so nam povedali, da so jim uradniki obljubili, da lahko v Sloveniji že po dveh ali najkasneje po petih letih dobijo državljanstvo, da jim bo država dala službe, da si bodo lahko ustvarili novo življenje in da lahko kasneje za njimi pride njihova družina. Napačno so bili seznanjeni tudi z ekonomsko in socialno situacijo v državi.»Rekli so, da lahko Slovenija vzame osem ljudi, ki bo zanje skrbela in da v Sloveniji ni veliko beguncev, zato za nas lahko dobro poskrbijo. […] Nato so rekli, da če jih pride v Slovenijo osem, nam bodo dali vse, kar želimo, uredili si bomo lahko novo življenje.« (07 Silvija, intervju)Država jim seveda ni dala službe, službo je izjemno težko najti in ker nimajo ekonomske neodvisnosti, je veliko vprašanje, če bodo v Slovenijo kdaj lahko

22 29. februarja 2012 je skupina raziskovalcev pripravila in izvedla javni posvet na temo EUREME. Za dodatne informacije o posvetu glej: http://brazde.org/2012/digitalno-nomadstvo/zakljucki-iz-javnega-posveta-kje-je-meja/; posnetek posveta (delni) je dostopen na: http://www.youtube.com/watch?v=OKnPtiAh5k8; Izjava raziskovalca/organizatorja po posvetu: http://www.youtube.com/watch?v=agESjK7dT0g&feature=relmfu.

26

pripeljali svoje družine ali pridobili državljanstvo. Vse to je te ljudi pripeljalo v psihične stiske, čeprav še vedno pravijo, da zaupajo državi in upajo, da bodo dosegli svoj cilj.»Starši zdaj niso tu, nimaš nobene družine, ves čas se počutiš zelo sama« (07 Silvija, intervju).Kajetan je edini od njih, ki mu je uspelo najti službo. »Zdaj včasih dobim 450€, včasih 700€, odvisno od tega, koliko delam. Več kot delam, več denarja dobim.« (17 Kajetan, intervju)Vendar to, koliko dela, ni odvisno od njega, temveč od delodajalca, saj dela toliko, kolikor dela mu dodelijo, zato tudi nikoli ne ve, kolikšno plačo bo imel. Kljub temu pravi, da je srečen, ker sploh ima službo.Med delavci migranti, ki prihajajo iz bivših jugoslovanskih republik (Bosni in Hercegovine, Hrvaška) je veliko takih, ki bolj kot svoje statusne pravice poznajo zgolj postopke pridobivanja dovoljenj oz. svoje pravice, ki izhajajo iz statusa, poznajo le delno. Eden od tistih, ki ocenjuje, da sicer pozna pravice, je v tem kontekstu posebej poudaril, da še bolj kot svoje pravice pozna omejitve, saj mu na različnih uradih vedno raje povejo, katerih pravic nima kot obratno:»Če prideš h komu, recimo, na občino, na inšpekcijo, kamorkoli si prišel, nimaš pravice, vsi govorijo samo, katerih pravic nimaš … To je dejstvo.« (40 Dominik, intervju)

b. Poznavanje delavskih pravic

Ne pozna delavskihpravic (20)Pozna delavskepravice (14)Delno poznadelavske pravice (7)

Graf 2: Poznavanje delavskih pravic

Iz pogovorov z informatorji je razvidno, da skoraj polovica vprašanih (20) ne pozna delavskih pravic. Poznavanje teh pravic je nujno potrebno za to, da bi posameznik lahko prepoznaval kršitve delovno-pravne zakonodaje in kršitve zakonodaje s področja varstva pri delu. Pri 7 informatorjih od 20 – med njimi prednjačijo predvsem tisti s statusom prosilca/ke za azil in begunca /ke – smo ugotovili, da vzrok za nepoznavanje delavskih pravic tiči v dejstvu, da so brezposelni in v RS še niso imeli izkušenj na področju zaposlovanja. V kategoriji tistih, ki ocenjujejo, da poznajo delavske pravice (14), najdemo izključno delavce migrante, ki so v Slovenijo prišli iz bivših jugoslovanskih republik. Kot bomo videli v nadaljevanju, je večina teh delavcev, ki poznajo svoje pravice, tudi članov sindikatov (nekateri tudi več kot enega). Le 2 med njimi namreč nista člana nobenega sindikata. Zanimiva je tudi starostna struktura v tej skupini. Kar 10

27

posameznikov je namreč starejših od 40 let (med 40 in 60), in le 4 so stari od 30 do 40 let. Vsi ti delavci tudi razumejo in govorijo slovenski jezik. Ti podatki kažejo na ugotovitev, da starejši delavci bolje poznajo svoje pravice, deloma zaradi izkušenj z večletnimi zaposlitvami, deloma pa tudi zaradi boljšega znanja slovenskega jezika. 2 med njimi, ki sicer spadata med mlajše (30 do 40 let), dobro poznata delavske pravice predvsem zato, ker sta bila pobudnika ustanovitve sindikata, v katerem tudi aktivno delujeta.Med delavci, ki delno poznajo delavske pravice, najdemo prav tako izključno delavce migrante iz nekdanjih jugoslovanskih republik (7). Med njimi so nam 4 povedali, da so bolje spoznali nekatere svoje pravice šele potem, ko so se včlanili v sindikat in sodelovali v stavki. Največ pravic so spoznali prav med druženjem na stavki, ko so informacije dobivali bistveno jasneje in neposredneje – tako od vodstva sindikata kot od različnih aktivistov, ki so jih v stavki podprli.

c. Prepoznavanje in reagiranje na kršitve

Graf 3: Prepoznavanje in reagiranje na kršitve

Dve tretjini informatorjev (20) prepozna in reagira na kršitve. Kar dobra polovica od teh na kršitve reagira s pomočjo sindikata, katerega člani so. Drugi načini reagiranja, ki so jih vprašani navajali so pritožbe preko institucij, pravna pot, zasebno (osebno ali posredno, preko poznanstev). Stanko, ki dela pri enem od podpogodbenih podjetju v koprskem pristanišču nam je povedal, da je bil in je še izpostavljen številnim kršitvam delovno-pravne zakonodaje in zakona o varstvu pri delu. Nanje je preteklosti reagiral po pravni poti, ko je tožil delodajalca, ki mu ni izplačal regresa, vendar je povedal, da se je delodajalec nekako »izmazal« z obljubo, da mora regres plačati, česar nikoli ni storil. Njegova pogodba sploh ni oštevilčena, del plače dobiva nelegalno v gotovini, dnevi pripadajočega dopusta so nepravilno izračunani (ima le 21 dni dopusta, brez dodatka na otroke, težavno delo, nočno delo ipd.), ne dobiva regresa, nima urnika, dela bistveno več od zakonsko določenih rednih ur, ne dobiva dodatka za nadure, dobiva prenizke dodatke za nedeljsko in nočno delo ter delo ob praznikih, ima slabo in nedostopno zaščitno opremo, dela v slabo organiziranem delovnem okolju, kjer je pogostost delovnih nesreč visoka. Vse to so bili tudi razlogi za ustanovitev

28

samoorganiziranega sindikata, katerega član je23. Čeprav je bil v času intervjuja še vedno izpostavljen številnim od teh kršitev, je Stanko povedal, da so se po stavki razmere na nekaterih področjih spremenile. Ker so se delodajalci zbali inšpekcijskih nadzorov, so omejili nadurno delo za posameznika na 40 ur mesečno, pričeli so celotne plače izplačevati na račune, nekoliko so izboljšali varnost pri delu (predvsem na področju omejevanja opravljenih ur na posameznika v enem dnevu – prej so nekateri delali tudi po 3 izmene zapored).»Pred letom, dvema … leta 2005, 2006, 2007, 2004 – to je bila katastrofa. Jaz sem delal po 15 dni v podpalubju. Prvo in drugo izmeno. In sam ga [šefa] vprašal, če sem lahko prost en dan, da pridem k sebi. Pridi sem, reče, na obalo. Sem prišel na obalo, tam je bil šef. Če ne moreš, ne boš več delal [je rekel]. Lahko greš domov. […] To je bilo pred par leti. 2004, 2005, 2006, 2007, to je bila katastrofa. […] In potem je začelo malo drugače … manj je bilo dela, in malo so naredile prijave, inšpekcija in to…« (31 Stanko, intervju)Spremenjene razmere pa za delavce ne pomenijo nujno boljših razmer, predvsem na finančnem področju. Če so prej delali veliko preveč in so bili zato nenehno na robu izčrpanosti, so imeli vsaj nekoliko boljšo plačo. Nadure so jim delodajalec izplačevali – sicer po enaki urni postavki kot redne ure – na roko v gotovini, to pa je poleg izplačane minimalne plače pomenilo še dodatnih 200 do 300€ na mesec, kar jim je omogočalo preživetje, ki je postalo zdaj še bolj omejeno in so se zaradi tega naposled počutili le še bolj ogoljufane in kaznovane.Dobra tretjina vprašanih kršitve sicer prepoznava, vendar nanje ne reagira – bodisi tega ne zmore –zaradi strahu, občutka nemoči, slabih izkušenj v preteklosti ali ekonomskih razlogov (ni denarja za pravne poti), nekateri od njih raje, kot da bi sami reagirali, počakajo na reakcijo drugih (sodelavcev ali sindikatov). 8 vprašanih kršitev delovno-pravne zakonodaje ne zaznava. Mednje se v veliki večini uvrščajo prosilci za azil in begunci/ke, ki so brezposelni/e in še nimajo izkušenj s področja zaposlovanja (7).Delavci migranti, ki kršitve sicer prepoznajo, vendar nanje ne reagirajo, se za pasivnost odločajo predvsem iz strahu, ekonomske nestabilnosti (oziroma možne posledične izgube vira dohodka) in občutka nemoči. Primož nam je npr. povedal, da je nemogoče reagirat na kršitve, saj mu delodajalec reče, da lahko gre, če mu kaj ni všeč:»Dokler delaš, si dober. Čim ne moreš delat, si ti za njih “niko i ništa”. Ker ljudje so številke. Ni več tistega ljudskega razmišljanja – kaj bi bilo, če bi se meni zgodilo. To pa meni že ne. Torej – zgodilo se je tebi, a meni se nikoli ne more. Enostavno te pozabi, enostavno ne ve več zate. In ko zdaj iščeš neke pravice, se nekaj upiraš, mu ni prav. Nobenemu šefu. Vsi so enaki, kar se tega vprašanja tiče.« (34 Primož, intervju)

d. Samoorganiziranost, vključenost v sindikate

23 Sindikat izvajalcev pristaniških storitev v koprskem pristanišču, o katerem je govora, je v boju zoper številne kršitve avgusta 2011 organiziral stavko, ki je bila po desetih dneh prekinjena z obljubo, da bodo delodajalci in delavci s pomočjo Luke Koper, ki je glavni najemnik storitev podjetij podpogodbenikov, v 30 dneh našli skupen kompromis, vendar do dandanes, po devetih mesecih, tega še niso storili. Na žalost so se delodajalci odločili za strategijo izčrpavanja, ki je sindikat počasi privedla na rob obstoja. Med drugim je dobil odpoved predsednik sindikata in njegov primer zdaj čaka na epilog na sodišču.

29

Graf 4: vključenost v sindikate

Dve tretjini vprašanih nima nobenih izkušenj s samoorganiziranjem, poleg tega tudi niso člani nobenega sindikata. Mednje sodi kar 18 (od 19) prebežnikov (prosilk/cev za azil in oseb s statusom begunca/ke). Nekateri med njimi sicer živijo skupaj – v azilnem domu ali integracijski hiši, vendar je povezanost med njimi zelo slaba, saj prihajajo iz različnih okolij, poleg tega pa so npr. v azilnem domu nenehno pod nadzorom (varnostne kamere, prisotnost inšpektorja) in se bojijo izražati svoje nezadovoljstvo, saj menijo, da to lahko vpliva na (ne)pridobitev statusa begunca. Da je ta strah najbrž upravičen, se pokaže v primeru Tomaža iz Iraka, ki je po izobrazbi pravnik in že pet let čaka na dodelitev statusa begunca, čeprav ga zastopa znani slovenski pravnik in aktivno reagira na vse zaznane kršitve. Edini od prebežnikov, ki ima izkušnje s samoorganiziranjem je Jože iz Nigerije, ki je član umetniške skupnosti Afriška vas, ki je neformalni kolektiv afriških umetnikov, ki se ukvarjajo s promocijo in demistifikacijo afriške kulture.Zanimiv in poučen je primer delavcev iz podjetij podizvajalcev v koprskem pristanišču. Od 10 informatorjev je kar 9 članov samoorganiziranega sindikata, kar se odraža v poznavanju pravic – vsi od teh namreč dobro ali vsaj delno poznajo svoje pravice, 4 od njih so povedali, da so bili o svojih pravicah poučeni šele potem, ko so se pridružili sindikatu. Ti posamezniki tudi pogosteje (7 od 9) reagirajo na kršitve, predvsem s področja delovno-pravne zakonodaje in varstva pri delu.2 vprašana sta v pripovedih navedla, da sta bila v preteklosti del poskusa organiziranja, ki pa se je neuspešno končal. Lojze je pripovedoval, da so se v podjetju zaradi neplačevanja nadur skušali organizirati tako, da so sklicali sestanek, na katerem so se zmenili, da bodo šli skupaj do šefa in zahtevali ureditev razmer. Delodajalec je bil hitrejši in jih je uspel razdrobiti tako, da je zahteval, da vsak od delavcev pride na sestanek z njim sam. Na ta način je razbil poskus organiziranja, saj se je pogajal z vsakim posameznikom. Končni rezultat je bil, da so nekateri dobili nekaj od zahtevanega, drugi ne, odvisno od pogajalskih sposobnosti posameznega delavca. »Zakaj bi se jaz za nekoga drugega boril, če se sam ne bori? Mogoče v kakšnem večjem podjetju, kjer obstaja tudi sindikat, ampak v teh razmerah, z malim timom … [ostane] posameznik sam.« (28 Lojze, intervju)

30

Ivo je imel nekoliko drugačno izkušnjo. Po stečaju podjetja in neizplačilu plač so s sodelavci organizirali protest pred občinsko stavbo, vendar se ni zgodilo nič in je zadeva utonila v pozabo.Zaradi teh neuspehov Lojze kasneje nikoli več ni razmišljal o samoorganiziranju. Lojze tudi ni član nobenega sindikata, vendar dobro pozna svoje pravice, vodi lastne evidence in tako nadzira delodajalca, ki mu že dolgo ne zaupa več. Ugotavlja, da le na tak način lahko preprečiš kršitve in poskrbiš, da te ne goljufajo. O organiziranosti na delavskem nivoju ne računa več. Ivo je zdaj brezposeln. Pravi, da še vedno verjame, da so spremembe možne le, če se ljudje združijo.8 vprašanih je včlanjenih v sindikat, nimajo pa nobene izkušnje s samoorganiziranjem. Pri teh posameznikih lahko izpostavimo dejstvo, da vsi dobro (6) ali vsaj delno (2) poznajo svoje pravice s področja delovno-pravne zakonodaje in varstva pri delu. Podobno se izkaže tudi pri samoorganiziranih delavcih. Iz tega je moč razbrati, da članstvo v sindikatu v pomembni meri doprinaša k poznavanju delavskih pravic.Sklep v smeri procesa opolnomočenja se zarisuje na liniji povezovanja in delovanja v samoorganizirani skupnosti, ki je sposobna vzdržati pritiske »oblastnikov«. Vzpostavitev take podporne mreže, ki delno temelji na »samoumevnem« zaupanju, delno pa na dosežkih oz. vidnih razlikah v spremembi stanja, privedejo do močnejše in »bolj vzdržne« kohezivne mreže. Vendar se dolgoročno izkaže, da se z ojačanjem kohezivne samoorganizirane mreže večajo pritiski s strani tistih, ki si te mreže ne želijo, saj jim spodkopava nadzor in posledično dobiček, ki temelji na izkoriščanju. Osamljeni členi sicer lahko dosegajo spremembe za svoj položaj a navadno delodajalci ali »nadzorniki« dobro poskrbijo za to, da ostali (bodisi delavci, begunci ali prosilci za azil) ne izvejo za doseženo spremembo oziroma »malo zmago«. Posameznikom pa se zaradi neobstoječe konkretne in praktične zaščite (socialne, ekonomske, pravne) ne zdi »vredno« izpostavljati za druge, češ saj smo vsi v isti juhi, naj vsak splava po svoje. Tako je na primer zgovoren primer Tomaža iz Iraka, ki nam je ob neformalnem pogovoru zaupal, da je dosegel proste in nenadzorovane izhode iz Azilnega doma. Odgovorna oseba pa mu je, ko je ugotovila, da Tomaž pozna svoje pravice in ga ne more prepričati v obratno, priskrbela »fiktivno« prepustnico. Podeljen mu je bil »poseben« status, a ne zato, da bi mu omogočil prosto gibanje (saj je to pravico imel že v izhodišču), temveč zato, da ostali v Azilnem domu niso sprevideli, da so tudi sami upravičeni do prostih izhodov in prihodov. Paradoks celotne situacije se pa nahaja v tem, da ko je Tomaž ostalim povedal, da imajo tudi sami enake pravice kakor jih ima sam, mu tega niso verjeli. Lažni argument »papirja« je bil močnejši. Podobno velja za Lojzeta, ki mu individualno uspeva sistematično si izboriti to kar mu pripada, za ostale pa se ne misli boriti. Hipotetično bi to storil v večjem kolektivu, kjer bi obstajal sindikat, torej neka pred-obstoječa mreža, ki bi mu nudila zaščito in podporo. Med intervjuvanimi političnimi migranti skorajda ni osebe, ki ne bi že dosegel določene stopnje opolnomočenja pred prihodom v Slovenijo. Še več, večina intervjuvancev je imela pred prihodom v Slovenijo (navadno v državi, v kateri so bivali po odhodu iz matične države in pred prihodom v Slovenijo) izredno avtonomno življenje, dobro plačano delo in širok socialni krog. V Slovenijo so prišli zaradi različnih razlogov, povečini jih pa druži dejstvo, da se tukaj soočajo s težavami ob vzpostavljanju avtonomnega življenja, medtem ko za večino v tujini to ni bila težava. Ko govorimo o avtonomiji v tem kontekstu, se sklicujemo predvsem

31

na stopnjo ekonomske neodvisnosti in delovne pogoje ter nato iz tega izhajajoče komponente: na možnost načrtovanja razvoja lastnih potencialov in želja, na možnost participacije posameznika v kolektivnem, na obstoječo socialno mrežo posameznika v danem prostoru ter na posameznikovo zmožnost avtonomnega delovanja, torej opolnomočenju. Ekonomska neodvisnost in stabilnost je prvi korak k ostalim komponentam neodvisnega življenja v nekem prostoru, saj dovoljuje gradnjo lastne pozicije bivanja skozi čas, dovoljuje načrtovanje in razvoj posameznikovih želja in potencialov ter spletanje socialne mreže. Poleg tega je proces opolnomočenja odvisno tudi od poznavanja jezika neke države, za kar je pa potreben čas; oziroma, kot nakazuje analiza nekaterih intervjujev – potrebne so (ekonomske) možnosti in iz tega izhajajoče možnosti avtonomnega življenja, zato da se migrantu zdi sploh smiselno prisvajati nek jezik. V raziskavi smo naleteli na kar nekaj političnih migrantov (še posebej gre tukaj za prosilce za azil), ki se zaradi odpora do Slovenije (kot posledice izredno slabih izkušenj z njenimi postopki, organi ali splošno situacijo) po precejšnjem času bivanja tukaj niso bili sposobni naučiti skoraj nobene besede. Zanimivo je poudariti to, da so se ob vmesnih prebegih v severne države Evrope (Norveška, Švedska) uspeli v le nekaj mesecih naučiti jezika teh držav a s poudarkom na tem, da tam živijo njihovi sorodniki – torej podporna mreža.

4.Zakaj se predstavniki ciljnih skupin kljub različnim razpoložljivim možnostim pridobivanja ustreznih informacij sami ne odločajo za aktivno razreševanje svojih problemov?

Polja simbolnih dominacij, ki so strukturirana iz nizov kombinacij in permutacij statusov, uradnih postopkov, ki te statuse spremljajo, nasprotujočih si informacij pridobljenih s strani različnih uradnih organov, verige sistematičnih izkoriščanj in kršitev pravic ter manka poznavanja tako delavskih pravic, kakor pravic, ki izhajajo iz posameznega statusa, naivno zaupanje nosilcem trenutne moči (posameznemu delodajalcu ali »papirju«) ter občutek kompromitiranosti (izplačevanje deleža

32

zaslužka »na roko«) v izhodišču onemogočajo nadzor in upravljanje lastnega življenja. Gre za sistemske strategije izčrpavanja, ki so dolgoročno privedle do stanja obupa. Ta polja obenem spremljajo realni uvidi ciljnih skupin v lažno konstrukcijo »prostega trga dela«, kjer je vsaka izbira v bistvu fiktivna in prej ali slej vodi v enak položaj: veliko dela za nizko plačilo in nemožnost ekonomske neodvisnosti, nedostopnost do »privilegijev« ter neenakomerno porazdeljevanje odgovornosti in pravic. Ta svet se zdi kakor vlak na katerem posameznika v vseh vagonih čaka ista škripava in neudobna postelja. Skromna želja po poštenem plačilu za pošteno delo, ki sicer prevladuje med delavci migranti, je istočasno postavljena pod vprašaj na vsakem koraku, saj jim vsakodnevne izkušnje govorijo, da se ničesar ne da spremeniti v trenutnih okvirjih. Te izkušnje temeljijo na občutku pomanjkanja sistemske zaščite in nepravično porazdeljeni odgovornosti – tisti, ki so delali so ostali brez vsega, med tem ko so »drugi« (npr. lastniki podjetij, ki so šla v stečaj) ohranili vse. Redkim posameznikom, ki so ekonomsko neodvisnost dosegli, pa ta skromen cilj zadovolji trenuten obstoj saj intuitivno vedo, da se za horizontom ne skriva indija koromandija. Ta občutek temelji na popolni ali pa skoraj popolni destrukciji skupnosti, onemogočanju sodelovanja v polju javnega, kjer bi se ponovno zgradil občutek sodelovanja, solidarnosti in vzajemne pomoči. Trenuten sistem omogoča skromno preživetje le osebam, ki brezkompromisno in nevprašljivo prevzamejo položaj »fleksibilnega subjekta«, ki je zmožen vsakokratnega prilagajanja in istočasnega opravljanja različnih del. Osebam, ki niso pripravljene prestopiti v ta register absolutne podrejenosti, pa na izbiro ostane zgolj čakanje na »deus ex machina«., ki je posledica abstrahiranja posameznika od družbe. Učinek brezizhodnosti je posledica zatiranja imaginacije, ki je posledica selektivne reprezentacije trenutnega stanja v obliki naturalizacije krize. Obenem pa se molči o uspešnih praksah samoorganiziranja in odpora drugod. Za dosego učinkovitejših sprememb v participaciji ciljnih skupin v aktivno razreševanje svojih problemov, bi bil potreben obširen projekt, ki ne bi zgolj slonel na predpostavki posameznika, ki ga je potrebno zdramiti iz sna, temveč bi strateško posegel v trenutna razmerja moči, jih destabiliziral in začel ustvarjati pogoje za mnogotere in med seboj enakovredne izbire.

33

SEZNAM PREDLOGOV ZA KONKRETNE SPREMEMBE POLOŽAJA SANS PAPIERS:

- Vzpostavitev podpornih mehanizmov za samoorganizirane sindikate- Takojšnja ukinitev vizumskega režima- Brezkompromisna ekonomska in simbolna zaščita izpostavljenih posameznic

in posameznikov, ki sodelujejo pri boju sans papier- Uvesti ukrepe in spodbude za zagon samostojnega podjetništva tujcev v

Sloveniji- Čim bolj poenostaviti administrativne poti do samostojnega podjetništva- Določiti izjeme v upravnih postopkih za osebe s statusom begunca- Skrajšati obdobja odločanja v primeru prošenj za azil in sankcionirati

njihove prekoračitve- Jasnejše informiranje tujcev glede njihovih statusov, ki bo bolj transparentno

in preverljivo v različnih svetovnih jezikih- Uvedba kompetentnih svetovalcev za tujce na pristojnih državnih uradih- Aktivnejši pristopi Zavoda za zaposlovanje v poklicnem usmerjanju

migrantov in povezovanju slednjih s potencialnimi delodajalci- Socialno šibkim migrantom omogočiti dostop do subvencioniranih stanovanj - Tujcem omogočiti združitev z družino tudi v primerih, ko ni garantiranega

dohodka - Tujcem poročenim s slovenskim državljanom in živečim na teritoriju RS

omogočiti dostop do socialnih transferjev

34

LITERATURA

Agamben, G. (1998): Homo sacer: Sovereign power and bare life (trans. D.

Heller-Roazen). Stanford, CA: Stanford University Press.

Arendt H. (2003): Izvori totalitarizma. Claritas. Ljubljana: Študentska založba.

Balibar E. (2004): Strah pred množicami: politika in filozofija pred Marxom in po

njem. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Balibar E. (2007): Mi državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Založba

Sophia.

Bauman Z. (2004): Wasted Lives: Modernity and its Outcasts. Cambridge: Polity

Press.

Beznec B. (2006): Brezmejni nadzor. V Časopis za kritiko znanosti št. 226.

Ljubljana: Študentska založba, str. 7-12.

Beznec B. (2009): Migracije in lateralni prostori državljanstva. V Časopis za kritiko

znanosti št. 238. Ljubljana: Študentska založba, str. 13-28.

Colectivo Situaciones: On the Researcher-Militant (2007): V: Mark Coté, Richard

J.F. Day and Greig de Peuter, (eds.): Utopian Pedagogy: Radical Experiments

Against Neoliberal Globalization. Toronto: University of Toronto Press, str. 186-200.

Castles S. (2006): Guestworkers in Europe: A Resurrection? V: IMR Volume 40

Number 4 (Winter 2006), str. 741–766.

Falah G. and Newman D. (1995): The spatial manifestation of threat: Israelis

and Palestinians seek a good border. Political Geography 14(8), str. 689-706.

Foucault M. (2004): Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana:

Krtina

Greco S., Clayton P.M., Janko Spreizer A. (2007): Migrants and refugees in

Europe: models of integration and new Challenges for vocational guidance. Milano:

Franco Angeli f.r.l.

Hrženjak M., Jalušič V. (2011): Vrata niso baš odprta (treba da jih gurneš, pa da

se otvaraju), Ljubljana: Mirovni inštitut.

Isin E.F. (2002): Being political, genealogis of citizenship. London: University of

Minnesota Press.

Lévi-Strauss C. (1961): Tristes Tropiques. London: Ltd.

Lukič G. (2010): Delavci migranti v času ekonomske krize – ali kakšna je razlika

med delavci in delovno silo. V: Karmen Medica, Goran Lukič in Milan Bufon (ur.):

Migranti v Sloveniji – med integracijo in alienacijo. Koper: Založba Annales, str.

129-146.Medica K. (2010): Sodobni integracijski procesi in kontroverznosti krožnih

migracij. V: Karmen Medica, Goran Lukič in Milan Bufon (ur.): Migranti v Sloveniji –

med integracijo in alienacijo. Koper: Založba Annales, str. 37-56.

35

Migracije. Alternativni mediji. Časopis za kritiko znanosti (2006): št. 226,

Ljubljana: Študentska založba.

Mozetič, P. (2009): Multipliciranje meje: meja, ki izginja in nadzor, ki se povečuje.

V Časopis za kritiko znanosti št. 238. Ljubljana: Študentska založba, str. 119-132.

No One is Illegal (NOII) (2006). V Časopis za kritiko znanosti št. 226, Ljubljana:

Študentska založba, str. 74-88.

Page, N. and Czuba C. E.: Empowerment: What Is It?

(http://www.joe.org/joe/1999october/comm1.php)

Pajnik M. (2006): Transnacionalno državljanstvo: premagovanje neokolonialnih

politik. V Časopis za kritiko znanosti št. 226, Ljubljana: Študentska založba, str. 29-

40.

Pajnik, M. (2009): Brezdržavljanskost migrantov in pravica imeti pravico. V

Časopis za kritiko znanosti št. 238. Ljubljana: Študentska založba, str. 138-147.

Pajnik M., Campani G. (2011): Introduction. V: Pjanik and Campani (eds.):

Precarious Migrant Labour in Europe. Ljubljana: Peace Institut, str. 7-13.

Pajnik M., Bajt V. (2011): »Third Country« Migrant Workers as »Third Class Non-

Citizens« in Slovenia. V: Pjanik and Campani (eds.): Precarious Migrant Labour in

Europe. Ljubljana: Peace Institut, str. 97-118.

Pajnik M. (2007): Integration Policies in Migration Between Nationalization States

and

Transnacional Citizenship, with Reference to the Slovenian case. Journal of Ethnic

and

Migration studies. Volume 33. Issue 5.

Pajnik M. (2010): Socialno državljanstvo, migracije in trg dela. V: Karmen Medica,

Goran Lukič in Milan Bufon (ur.): Migranti v Sloveniji – med integracijo in alienacijo.

Koper: Založba Annales, str. 13-36.

Papastergiadis, N. (2006): The invasion complex: The abject other and spaces of

violence. Geografiska Annaler, 88 B(4), str. 429-442.

Preston V. (2003): Gender, Inequality and borders. ACME 2(2), str.183-187.

Sassen S. (1988): The Mobility of Labor and Capital: A Study in International

Investment and Labor Flow. Cambridge: Cambridge University Press.

Van Houtum, H and Pijpers, R (2007): The European Union as a gated

community: the two-faced border and immigration regime of hte

EU, Antipode, 39(2), str. 291-309.

Vrečer N. (2007): Integracija kot človekova pravica. Ljubljana: Založba ZRC.

Wacquant L. (2006): Metodološki relacionizem. V: Kramberger T., Rotar B. (ur.):

Načela za refleksivno družbeno znanost in kritično preučevanje simbolnih

dominacij. Koper: Založba Annales, str. 55-61.

36

Zadnikar, D. (2004): Kronika radostnega uporništva. V John Holloway:

Spreminjamo svet brez boja za oblast: pomen revolucije danes. Ljubljana:

Študentska založba, str. 201–225.

Zdravković L. (2006): Barbari prihajajo. Poročilo za spremljanje nestrpnosti 05.

Mediawatch. Ljubljana: Mirovni Inštitut.

ZSSS (2011): Delavci-migranti tukaj in zdaj – in ukrepi za naprej. Ljubljana: Zveza

svobodnih sindikatov Slovenije.

ZSSS (2010): Delavci migranti v primežu politike. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, 2010.

37

Pri izvajanju nekaterih intervjujev in opravljanju nekaterih indeksacij so sodelovale še:

Nina Mavrin, Nina Roškar, Tina Rajšter in Petra Kosi

38