RAZISKAVA PRIMERNOSTI NALOæBENIH PRODUKTOV ZA … · Save-Money.htm): ‒ Sklad za nujne primere. Vsak posameznik bi moral imeti rezervo za nepredvidljive dogodke, ki se mu lahko

Diplomsko delo univerzitetnega študija Organizacija in management poslovnih in delovnih

sistemov

RAZISKAVA PRIMERNOSTI NALOŽBENIH PRODUKTOV

ZA RAZLIČNA ŽIVLJENJSKA OBDOBJA Mentor: izr. prof. dr. Aleš Novak Kandidat: Matevž Tratar

Ljubljana, december 2014

ZAHVALA

Za mentorstvo, strokovno pomoč in neprecenljive usmeritve pri pisanju diplomske naloge se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Alešu Novaku. Prav tako se zahvaljujem lektorici Ireni Žunko in vsem sodelavcem Vseslovenskega združenja malih delničarjev, kjer sem v zadnjih petih letih prejel številne izkušnje, ki so mi pomagale pri pisanju. Posebna zahvala tudi vsem domačim in prijateljem, ki so me ob pisanju diplomske naloge spodbujali in mi stali ob strani.

POVZETEK

V diplomski nalogi smo s primerjavo različnih teorij razpršitve naložbenega portfelja poskušali dokazati pomembnost razpršitve, spremljanja in spreminjanja naložbenih produktov, v katerem posameznik varčuje. Na začetku smo predstavili osnovno teorijo ter predstavili razloge in motive, zaradi katerih se posameznik odloči za varčevanje. Opisali in razčlenili smo finančne trge ter finančne institucije, preko katerih posameznik svoje prihranke prenese na druge ekonomske celice. Kot kriterije in dejavnike pri odločanju za obliko varčevanja smo v nadaljevanju predstavili donosnost, tveganost, likvidnost in stroške. Po opisu in razčlenitvi najpogostejših naložbenih produktov smo slednje, na podlagi prej omenjenih kriterijev in dejavnikov, med seboj primerjali ter izpostavili njihove prednosti in slabosti. Da bi potrdili oz. ovrgli naše teze, smo si ogledali različne teorije razpršitve naložbenega portfelja glede na starost varčevalca. Predstavili smo pomen primerne diverzifikacije naložbenega portfelja, predvsem z vidika donosnosti in tveganosti. Slednja dejavnika sta glede na življenjski cikelj posameznika in njegove navade različno pomembna, zato smo predstavili tri modele razpršitve naložbenega portfelja. Konvencionalni model alokacije glede na starost, ki se ga mnogi poimenujejo tudi »100 minus leta«, narekuje naložbeni portfelj, ki svojo visoko tveganost in potencialno donosnost postopoma linerano zmanjšuje za 1 odstotno točko letno. Drugi predstavljeni model, imenovan »Flight path asset allocation model«, predvideva, da se bo posameznik resneje posvečal izbiri in spremljanju svojih naložb, hkrati pa z vidika tveganosti in donosnosti predvideva začetno zadržanost zaradi neizkušenosti, medtem ko se obdobje večjega tveganja in potencialne donosnosti v primerjavi s konvencionalnim modelom znatno podaljša. Tretji model z imenom »Gone fishin'« predvideva spreminjanje portfelja enkrat na leto, pri čemer se sredstva v naložbah zgolj prerazporedijo v prvotno razmerje med posameznimi naložbami v različne vrste naložb. Na koncu smo vse tri omenjene teorije med seboj primerjali, ponovno poudarili nekatere prednosti in slabosti posameznih naložbenih produktov, ter v razpravi potrdili teze.

KLJUČNE BESEDE: - varčevanje, - finančni trgi, - finančne institucije, - naložbeni produkti, - razpršitev naložbenega portfelja.

SUMMARY By comparing different theories of spreading an investment portfolio this diploma thesis serves to demonstrate the importance of spreading, monitoring and changing investment products in which an individual is saving. At the beginning we present the basic theory, the reasons and motives which lead to someone's decision to start saving. We describe and analyse financial markets and financial institutions through which someone transfers one's savings to other economic cells. Then we describe lucrativeness, risk, liquidity and expenses which represent important criteria and factors when deciding for the method of saving. After describing and analysing the most common investment products we, on the basis of the previously mentioned criteria and factors, compare them and highlight their advantages and disadvantages. In order to confirm or refute our hypotheses, we take a look at different theories of spreading an investment portfolio, depending on the saver’s age. We also present the importance of a suitable diversification of an investment portfolio, primarily in terms of profitability and riskiness. These two factors have, considering an individual's life-cycle and one's habits, various levels of importance, therefore we present three models of spreading an investment portfolio. The conventional model of allocation based on age, which has been named by many »100 minus age«, dictates an investment portfolio which gradually, one percentage point per year, linearly decreases its high risk and potential return. The second presented model, named »Flight path asset allocation model«, according to which an individual is expected to be seriously committed when choosing and monitoring ones' investments, predicts, as regards risks and returns, the initial reluctance due to inexperience, whereas the period of a higher risk and potential return is considerably prolonged in comparison with the conventional model. The third model, named »Gone fishin’«, anticipates the changing of portfolio once a year, wherein the resources in investments are just appropriated to the initial ratio between the individual investments into different types of investments. At the end we compare the three theories mentioned above, once again highlight some advantages and disadvantages of individual investment products, and then we confirm the hypotheses in a discussion.

KEY WORDS: - saving, - financial markets, - financial institutions, - investment products, - spreading investment portfolio.

KAZALO

1. UVOD ...................................................................................... 1

1.1. Namen in cilj diplomske naloge .................................................. 1 1.2. Predpostavke in omejitve ......................................................... 1 1.3. Metode dela......................................................................... 1

2. VARČEVANJE ............................................................................. 2 3. FINANČNI TRGI ........................................................................... 5

3.1. Denarni trg .......................................................................... 7 3.2. Trg kapitala ......................................................................... 7

4. FINANČNE INSTITUCIJE ................................................................. 9 4.1. Depozitne finančne institucije .................................................. 10 4.2. Nedepozitne finančne institucije ............................................... 11

4.2.1. Pogodbene finančne institucije............................................ 11 4.2.2. Investicijski skladi ........................................................... 12

5. KRITERIJI IN DEJAVNIKI PRI ODLOČANJU ZA OBLIKO VARČEVANJA .............. 14 5.1. Donosnost .......................................................................... 14 5.2. Tveganost .......................................................................... 14

5.2.1. Volatilnost .................................................................... 14 5.2.2. Beta............................................................................ 15

5.3. Likvidnost .......................................................................... 15 5.4. Stroški .............................................................................. 15

6. NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE VARČEVANJA* ............................................. 18 6.1. Vloga ................................................................................ 19 6.2. Rentno varčevanje ................................................................ 19 6.3. Pokojninski skladi ................................................................. 20 6.4. Vzajemni skladi ................................................................... 21 6.5. Zaprti investicijski skladi ........................................................ 22 6.6. ETF-skladi .......................................................................... 23 6.7. Naložbena življenjska zavarovanja ............................................. 24 6.8. Delnice ............................................................................. 25 6.9. Obveznice .......................................................................... 28 6.10. Izvedeni finančni instrumenti ................................................ 31 6.11. Zlato in druge žlahtne kovine ................................................ 32 6.12. Primerjava ...................................................................... 33

7. TEORIJE RAZPRŠITVE NALOŽBENEGA PORTFELJA GLEDE NA STAROST VARČEVALCA .................................................................................. 38

7.1. Diverzifikacija naložbenega portfelja .......................................... 38 7.2. Konvencionalni model alokacije glede na starost ............................ 41 7.3. »Flight path asset allocation model« .......................................... 43 7.4. »Gone Fishin'« portfelj ........................................................... 43

8. ZAKLJUČNE UGOTOVITVE ............................................................. 46 VIRI IN LITERATURA .......................................................................... 49

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

Matevž Tratar: Raziskava primernosti naložbenih produktov za različna življenjska obdobja stran 1

1. UVOD 1.1. Namen in cilj diplomske naloge Varčevanje je pomemben del vsake civilizacije. Načini varčevanja in plemenitenja premoženja so se skozi čas in v različnih družbenih ureditvah neprestano spreminjali. Če je še pred tridesetimi leti večina Slovencev lahko varčevala le v okviru različnih bančnih vlog ali v obliki zalog stabilnejših deviz oz. plemenitih kovin, ki so jih shranjevali na najrazličnejših mestih, se je po osamosvojitvi Slovenije in po spremembi družbeno-ekonomske ureditve pojavil pravi »bum« najrazličnejših naložbenih produktov. Podobno kot v večini drugih držav se je tudi v Sloveniji sčasoma izkazalo, da so lahko obljube reklamnih prospektov in dejanski rezultati naložbenega produkta dve popolnoma različni stvari. Če so neugodne demografske napovedi razvnele širšo družbeno debato o pomembnosti varčevanja vsakega posameznika, so nedavni pretresi v svetovnem gospodarstvu opozorili, da je potrebno veliko pozornosti nameniti tudi izboru in spremljanju naložbenega produkta, v katerem varčujemo. Ob tem se pojavi pomembno vprašanje, kakšno razmerje med tveganjem in pričakovano donosnostjo naj posameznik izbere, da bo izpolnil svoja pričakovanja v prihodnosti. Vprašanje je toliko bolj pomembno v povezavi z življenjskim ciklom posameznika, saj bo slednji naložene prihranke lahko uporabil že jutri ali pa šele čez 50 let. Tako bomo postavili sledeče teze, ki jih bomo poskušali potrditi oz. ovreči:

‒ Struktura naložbenega portfelja posameznika se mora z njegovo starostjo spreminjati.

‒ S starostjo se mora posameznik odločati za manj tvegane naložbe. ‒ En naložbeni produkt ne more zagotoviti primerne alokacije sredstev

posameznika.

1.2. Predpostavke in omejitve V diplomski nalogi smo predstavili finančni sistem predvsem z vidika varčevalca oz. individualnega vlagatelja. Zaradi številnih vrst naložb oz. vrednostnih papirjev se bomo osredotočili predvsem na osnovne in najbolj poznane. Določene institucije, vrednostni papirji oz. naložbeni produkti imajo v različnih državah različne lastnosti, zato smo v teh primerih obrazložili splošen pomen in morebitna razlikovanja v slovenskem prostoru.

1.3. Metode dela V diplomski nalogi moe se osredotočili na obstoječo literaturo ter že zbrane podatke različnih organizacij. Pri raziskovanju smo uporabili deskriptivni pristop, v okviru tega pa metodo kompilacije, saj smo med seboj primerjali teorije različnih avtorjev. Pri tem smo si pomagali tudi z različnimi članki iz strokovnih revij, objavami na svetovnem spletu, znanjem, ki smo ga pridobili v času študija, kot tudi znanjem, opažanji in podatki pridobljenimi med delom v Vseslovenskem združenju malih delničarjev.



2. VARČEVANJE Varčevanje ima korenine v človekovi naravi, ki vključuje tudi skrb za prihodnost. Pomeni odpovedovanje porabi v danem trenutku. Bančna definicija varčevanja pa pomeni prestavitev porabe v kasnejše obdobje. Za znesek, ki ga želimo prihraniti in čim bolj donosno, a hkrati varno naložiti, moramo presoditi, za koliko časa se lahko prihrankom sploh odpovemo in koliko smo pripravljeni pri tem tvegati. To oceni vsak posameznik na podlagi trenutnega socialnega položaja in načrtov za prihodnost. (http://www.erevir.si/gospodarno/podjetno/133-bancna-ponudba-varcevanj.html) Temelj financ je obstoj ekonomskih celic, podjetniških in ne-podjetniških ali gospodinjskih, ki kupujejo več ali manj kot zaslužijo. Tistim, ki kupujejo več kot zaslužijo, pravimo deficitne ekonomske celice, saj se morajo zadolževati, ali pa morajo zmanjševati velikost svojih terjatev, torej so posojale nekoč prej. Suficitne ekonomske celice kupujejo manj kot zaslužijo, zato svoje prihranke posojajo oz. zmanjšujejo svoje dolgove iz naslova zadolževanja v preteklosti. Ribnikar opozori, da varčevanje in investiranje povzročata finančne in ekonomske »probleme«, ker navadno varčevalec (tisti, ki ima višek sredstev) in investitor (tisti, ki sredstva potrebuje) nista ista oseba. Tako pridemo takoj od varčevanja in investiranja do finančnih prihrankov ali presežkov in finančnih primanjkljajev. Brez njih pa ne bi bilo financ, niti današnjega, listnatega denarja. (Ribnikar, 2006, str. 120) John Maynard Keynes razdeli razloge, zaradi katerih posameznik ne zapravi vsega, kar zasluži, na osem glavnih motivov oz. ciljev (Keynes, 1957, str. 58):

‒ rezerva za nepričakovane dogodke; ‒ zagotavljanje sredstev za pričakovana razhajanja med predvidenimi prihodki

in potrebami posameznika ali družine v prihodnosti (npr.: zagotavljanje sredstev za starost, oskrbo ostarelega člana družine, izobraževanje otrok itd.);

‒ uživanje obresti in rast realne vrednosti‒možnost večje realne porabe v prihodnosti;

‒ zagotavljanje boljšega standarda v prihodnosti; ‒ občutek samostojnosti oz. neodvisnosti ter možnost uresničitve ideje ali

želje; ‒ zagotavljanje kapitala za špekulativne ali poslovne projekte; ‒ zapustiti bogastvo svojim potomcem; ‒ pretirana varčnost oz. skopušnost.

Teh osem motivov lahko poimenujemo tudi previdnost, predvidevanje, preračunavanje, izboljševanje, neodvisnost, podjetnost, ponos in požrešnost. (Keynes, 1957, str. 58) Nekateri avtorji se osredotočijo tudi na bolj konkretne motive, kot so (http://moneyfor20s.about.com/od/reasonsandwaystosave/tp/Top-7-Reasons-to-Save-Money.htm):

‒ Sklad za nujne primere. Vsak posameznik bi moral imeti rezervo za nepredvidljive dogodke, ki se mu lahko pripetijo (nepredvidena popravila in servisi, nesreče, zdravstvene usluge, izguba zaposlitve itd.) Poleg denarnih

http://www.erevir.si/gospodarno/podjetno/133-bancna-ponudba-varcevanj.html

http://www.erevir.si/gospodarno/podjetno/133-bancna-ponudba-varcevanj.html

http://moneyfor20s.about.com/od/reasonsandwaystosave/tp/Top-7-Reasons-to-Save-Money.htm

http://moneyfor20s.about.com/od/reasonsandwaystosave/tp/Top-7-Reasons-to-Save-Money.htm



sredstev je potrebno imeti tudi plan in različna zavarovanja, ki pomagajo posamezniku prenesti nepredvidljive finančne dogodke v njegovem življenju.

‒ Varčevanje za starost. Pokojnina oz. prihranki za starost so eden najpomembnejših motivov za varčevanje. Primerno varčevanje za starost omogoča posamezniku samostojnost tudi v prihodnosti, ko se postara, ni več delovno aktiven in potrebuje oskrbo.

‒ Varčevanje za nakup nepremičnine. S privarčevanimi sredstvi za polog ob nakupu nepremičnine si zagotovimo boljše pogoje pri najemanju kredita, zaradi česar si lahko privoščimo večjo nepremičnino oz. nižje obrestne mere.

‒ Varčevanje za oddih in ostale luksuzne dobrine. ‒ Varčevanje za nov avto. ‒ Sprotni sklad. V sprotni sklad posameznik sproti nalaga sredstva in jih po

potrebi črpa za popravila in izboljšave svojega avtomobila, doma in ostalega premoženja. Z vzpostavitvijo sprotnega sklada se posameznik izogne črpanju sredstev iz sklada za nujne primere ob vsakem manjšem vzdrževalnem delu.

‒ Varčevanje za izobraževanje. Številni avtorji, med drugim tudi Thomas W. McRae, razdelijo motive oz. cilje varčevanja na dolgoročne (za pokojnino), srednje ročne (za šolnine itd.) in kratkoročne (npr.: za dražje počitnice v naslednjem letu). Cilj varčevanja je ena od osnov za odločitev, kakšen naložbeni produkt bo posameznik izbral. (McRea, 1997, str. 13) Keown opiše tipičen finančni življenjski cikel posameznika, kot je prikazan v spodnjem grafu. V prvih dvajsetih letih življenja ima posameznik večinoma negativne prihodke, saj ga povečini finančno podpirajo njegovi starši. Po zaključku šolanja se posameznikov finančni življenjski cikel tudi zares začne. Prva, najdaljša faza tega cikla je osredotočena na akumulacijo bogastva. Za večino posameznikov ta faza traja nekje do sredine petdesetih let. V tem času je pri planiranju svojih financ posameznik osredotočen na dosego zastavljenih ciljev, različna zavarovanja, nakup doma in oblikovanje družine. Druga faza finančnega življenjskega cikla je krajša in traja do upokojitve posameznika. Finančni cilji posameznika se usmerijo v ohranjanje in nadaljnje plemenitenje že pridobljenega premoženja. V tem času naj bi posameznik začel tudi s planiranjem in pripravo svojega premoženja za prenos na dediče v primeru njegove smrti. Za večino ljudi se tretja, zadnja faza upokojitve začne v sredini šestdesetih let. V tem času se premoženje ne akumulira več, temveč se le še porablja. Kljub temu morajo biti življenjski prihranki naloženi v naložbene produkte, ki ohranjajo vsaj realno vrednost, saj lahko v nasprotnem primeru velik delež privarčevanih sredstev oz. kupne moči izgubimo zaradi inflacije. Varnost naložbe, stalni prihodek in planiranje dediščine postanejo v tej fazi ključnega pomena. V vseh fazah se posameznik lahko znajde v situacijah, ki pomembno vplivajo na njegov finančni cikel. Omenjene situacije in dejavniki so: partnerski status (samski, poročen, ločen ali ovdovel), zaposlitveni status (zaposlen, brezposeln ali z negotovo zaposlitvijo), ekonomske napovedi (obrestne mere, stopnja brezposelnosti …),



starost, število oskrbovanih članov (otroci, starši), družinsko premoženje. (Keown, 2003, str. 8)

20 30 40 50 60 70

80

FAZA 1 Zgodnja leta – čas

akumuliranja bogastva

FAZA 2 Približevanje upokojitvi –

zlata leta

FAZA 3 Upokojenska leta

Ponovna ocena ciljev za upokojitev

Oblikovanje družine

Varčevanje za zastavljene cilje

Nakup doma

Postavitev začetnih ciljev

Leta

Priprava oporoke

Planiranje različnih zavarovanj

€

Slika 1: Tipičen življenjski finančni cikel posameznika (Keown, 2003, str. 8)



3. FINANČNI TRGI Finančni trgi s finančnimi institucijami in finančnimi instrumenti sestavljajo finančni sistem, ki omogoča prenos prihrankov od tistih ekonomskih celic, ki varčujejo, na tiste, ki investirajo v produktivne namene. Učinkovit finančni sistem zagotavlja prenos finančnih prihrankov na način, da so ti kar najučinkovitejše uporabljeni, torej z vzpostavitvijo neposrednega ali posrednega stika med suficitnimi ekonomskimi celicami, ki imajo prihranke in so se jim za določen čas pripravljeni odreči, in deficitnimi ekonomskimi celicami, ki si želijo za določen čas te prihranke izposoditi. (Mramor, 1993, str.65) Finančni trg torej predstavlja skupek odnosov med ponudbo in povpraševanjem po finančnih sredstvih. Najpomembnejša oz. osnovna funkcija finančnega trga je učinkovito alociranje finančnih sredstev od suficitnih k deficitnim ekonomskim celicam. (Prohaska, 2004, str. 9) Finančni trgi imajo tako ekonomsko funkcijo, s katero omogočajo takšen prenos prihrankov od varčevalca na investitorje, da bodo prihranki uporabljeni ekonomsko učinkovito. Mramor izpostavi, da se s tem veča premoženje in potrošnja varčevalcev, investitorjev in celotne ekonomije. Ekonomsko funkcijo finančni trgi opravljajo z izvajanjem finančnih funkcij. Najpomembnejši finančni funkciji sta zagotavljanje likvidnosti in možnost razpršitve naložb. (Mramor, 1993, str. 67‒68) Suficitne ekonomske celice, torej posojilodajalce oz. varčevalce, praviloma predstavljajo gospodinjstva, v nekaterih primerih, ko imajo presežke, pa tudi podjetja in posamezne vlade, lokalne skupnosti oz. države. Najpomembnejši posojilojemalci oz. porabniki, torej deficitne ekonomske celice, so podjetja in države, v določenem delu pa tudi gospodinjstva, ki potrebujejo financiranje za svoje nakupe (nepremičnine, vozila, oprema). (Mishkin in Eakins, 2012, str. 16) Finančne trge lahko razvrstimo v skupine na zelo različne načine. V prvi vrsti jih lahko delimo glede na to, ali se na njih trguje z novimi ali pa že z obstoječimi finančnimi oblikami oz. instrumenti. Tako se na primarnem finančnem trgu trguje z novimi izdajami finančnih instrumentov, ki jih izdajajo podjetja, banke in državne institucije z namenom priti do denarja za financiranje njihovih izdelkov. Na sekundarnem finančnem trgu se trguje z že obstoječimi finančnimi instrumenti. Ker izdajatelji teh finančnih instrumentov niso dolžni odkupiti le-teh do dospelosti, sekundarni finančni trg omogoča imetnikom teh finančnih naložb, da spremenijo svojo finančno terjatev v denar pred njenim dospetjem. (Mramor, 1993, str. 71‒72) Sekundarni trg tako z možnostjo prodaje finančnih instrumentov kupljenih na primarnem trgu omogoča imetnikom vrednostnih papirjev visoko stopnjo likvidnosti, kar pomembno vpliva tudi na primarni finančni trg. (Prohaska, 2004, str. 10) Finančni trg lahko razdelimo tudi na neposredni in posredni. Na neposrednem finančnem trgu (nonintermediated financial market) se izdajajo primarni vrednostni papirji (primary securities), na primer obveznice, delnice itd., ki jih dolžniki oz. njihovi izdajatelji neposredno prodajajo končnim uporabnikom oz. kupcem. Posredni finančni trg predstavljajo posredni vrednostni papirji (indirect securities), ki jih iz primarnih vrednostnih papirjev ustvarjajo finančne institucije, in sicer z izdajo terjatev do sebe v obliki depozitov, hranilnih vlog, potrdil o vlogah itd. Prohaska izpostavi, da na ta način finančne institucije ne opravljajo le alokativne funkcije oz. funkcije posrednika med suficitnimi in deficitnimi ekonomskimi celicami, temveč tudi spreminjajo neposredne vrednostne papirje v



posredne. Pri tem izvajajo funkcijo transformacije, na osnovi katere ustvarjajo nove finančne instrumente. (Prohaska, 2004, str. 10) Spodnji graf prikazuje direktno financiranje preko neposrednega finančnega trga in posredno financiranje preko finančnih institucij oz. finančnih posrednikov. (Mishkin in Eakins, 2012, str. 16)

Graf___, vir: Mishkin, , str. 16 Trg vrednostnih papirjev običajno delimo tudi na trg dolžniškega kapitala (debt market) in trg lastniškega kapitala (equity market). Medtem ko imajo vrednostni papirji na trgu dolžniškega kapitala stalni (v naprej znan) donos in predstavljajo terjatev oz. obvezo plačila določenega zneska v določenem obdobju, imajo vrednostni papirji lastniškega donos in predstavljajo delež v lastništvu določene delniške družbe. Prohaska tako zaključi, da zgoraj omenjeni posredni finančni trg predstavlja trg dolžniškega kapitala, neposredni finančni trg pa trg lastniškega kapitala. Najširša delitev finančnega trga je na denarni trg in trg kapitala. Prohaska opredeli razliko med denarnim trgom in trgom kapitala v roku prenosa finančnih sredstev od suficitnih k deficitnim celicam na finančnem trgu. Običajen rok oz. kriterij razlikovanja je eno leto. Tako na denarnem trgu poteka trgovanje s kratkoročnimi visoko kvalitetnimi vrednostnimi papirji, medtem ko je trg kapitala menjalni sistem za prenos lastništva nad dolgoročnimi dolžniškimi in lastniškimi vrednostnimi papirji. (Prohaska, 2004, str. 10, 17)

Finančni

trgi

Finančni

posredni

ki

Suficitne gospodarske

celice:

1. Gospodinjstva

2. Podjetja

3. Država

4. Tuji subjekti

Deficitne gospodarske

celice:

1. Podjetja

2. Država

3. Gospodinjstva

4. Tuji subjekti

SREDSTVA SREDSTVA

SRED

ST

VA

SREDSTVA

DIREKTNO FINANCIRANJE

POSREDNO FINANCIRANJE

SREDSTVA

Slika 2: Tok sredstev skozi finančni sistem (Mishkin in Eakins, 2012, str. 16)



3.1. Denarni trg Denarni trg predstavlja del finančnih trgov, na katerih se trguje s kratkoročnimi finančnimi oblikami, ki jim do dospelosti manjka manj kot eno leto. (Mramor, 1993, str. 73) Je posledica dejstva, da prejemki posameznih ekonomskih celic ne sovpadajo z njihovimi izdatki. Zato so za pokrivanje tekočih obveznosti prisiljeni del sredstev obdržati v likvidni obliki, pri čemer jim zaradi nizkih obresti nastajajo oportunitetni stroški, ki se jim ekonomske celice poskušajo v čim večji meri izogniti z vlaganjem v varne naložbe, ki jih je mogoče po potrebi spet spremeniti v likvidno obliko. Tovrstne naložbe so instrumenti denarnega trga, največkrat v oblikah kratkoročnih vrednostnih papirjev. Denarni trg se naprej deli na trg vrednostnih papirjev in trg posojil. (Prohaska, 2004, str. 17) Medtem ko so praviloma kratkoročna posojila urejena s pogodbami, in se zato z njimi redko trguje na sekundarnem trgu, za njihov obstoj pa je zato bistvena obrestna mera, ki jo obljubljajo, in njihova varnost, se s kratkoročnimi vrednostnimi papirji redno trguje na sekundarnem trgu, tako da so njihove vrednosti in donosnosti tesno povezane s tistimi, ki jih dajejo oz. dosegajo novo izdani instrumenti. Ker je njihov čas do dospetja kratek, njihova vrednost malo niha, ko se spreminja obrestna mera, zaradi česar jih je mogoče na sekundarnem trgu kadarkoli prodati po ceni blizu nakupne cene. Denarni trgi tako zagotavljajo glavni vir denarnih sredstev ekonomskim celicam in s tem ohranjajo njihovo likvidnost oz. plačilno sposobnost. (Mramor, 1993, str. 73‒74)

3.2. Trg kapitala Pojem trg kapitala v širšem pomenu uporabljamo za trgovanje z dolgoročnimi vrednostnimi papirji, ki imajo dospetje daljše od enega leta, ali pa sploh dospetja nima (npr. delnice). (Mramor, 1993, 73) Trg kapitala v širšem smislu lahko delimo na dva enakovredna dela: trg dolgoročnih vrednostnih papirjev in trg dolgoročnih posojil. (Prohaska, 2004, str. 11) Na trgu dolgoročnih vrednostnih papirjev, ki ga imenujemo tudi odprti trg (open market), se trguje z vrednostnimi papirji s stalnim in spremenljivim donosom, dolžniškimi (upniškimi) vrednostnimi papirji in lastniškimi vrednostnimi papirji. Med tem na trgu dolgoročnih posojil, ki mu pravimo tudi pogodbeni trg (negotiated market), ni vrednostnih papirjev, saj gre za skupek bilateralnih odnosov. (Prohaska, 2004, str. 11) Odprti trg oz. trg kapitala v ožjem smislu se naprej deli na primarni ali emisijski trg in na sekundarni trg oz. trg kapitala v najožjem smislu. Medtem ko je primarni trg namenjen izdajanju novih vrednostnih papirjev izdajateljev, sekundarni trg sestavljajo borze vrednostnih papirjev in trgovanje »preko okenc« (over-the-counter ‒ OTC). (Prohaska, 2004, str. 11) Na borzi se organizirano trguje z vrednostnimi papirji na določenem osrednjem mestu, pri čemer morajo udeleženci upoštevati razmeroma stroga pravila, medtem ko trgovanje »preko okenc« nima tako strogih pravil trgovanja, običajno ni organiziran na določenem osrednjem mestu ter poteka v neposrednih, telefonskih ali računalniških povezavah med finančnimi posredniki in agenti. (Mramor, 1993, str. 357, 372)



Slika 3: Razčlenitev finančnega trga (Mramor 1993, Prohaska 2004)

Mramor za najpomembnejšo funkcijo trgov kapitala izpostavi dejstvo, da povečujejo obseg varčevanja in ga usmerjajo v najbolj produktivne naložbe. Trgi kapitala to dosegajo na dva načina (Mramor, 1993, str. 74):

‒ Varčevalci lahko kupujejo novo izdane dolgoročne vrednostne papirje podjetij, ki dobljena denarna sredstva uporabijo za financiranje investicijskih projektov.

‒ Finančne institucije uporabljajo prihranke posameznikov in podjetij za nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev, med katere uvrščamo tudi hipoteke.

Na oba načina prihranki postanejo na razpolago za investicijske namene. (Mramor, 1993, str. 74)

FINANČNI TRG

DENARNI TRG

bilateralni-kratkoročna

posojila

multilateralni-kratkoročni

vrednostni papirji

TRG KAPITALA

trg dolgoročnih posojil (negotiated

market)

trg dolgoročnih vrednostnih

papirjev (open market)

primarni trg (izdaja)

sekundarni trg (promet)

borze("prek okenc" -

OTC)



4. FINANČNE INSTITUCIJE Finančne institucije so specializirana podjetja, ki opravljajo posle na trgih denarja in kapitala, pri čemer jih težko ločimo od finančnih trgov, saj finančne trge največkrat ustvarijo in na njem poslujejo prav finančne institucije. (Prohaska, 2004, str. 6) Finančne institucije omogočajo oz. posredujejo pri prenosu finančnih prihrankov od varčevalcev na realne investitorje, pri čemer z vidika varčevalca prinašajo predvsem dve prednosti ‒ večjo kvaliteto naložbenih produktov in večjo likvidnost. Finančne institucije so praviloma namreč veliko bolje usposobljene za izbiro kvalitetnih investitorjev, pri čemer so prihranki varčevalcev v nekaterih finančnih institucijah (npr. bankam in hranilnicam) tudi posebej zavarovani. Če se izkaže, da je finančna institucija napačno presodila kvaliteto večjega števila investitorjevin zato ne dobiva donosa na večji del naloženih prihrankov, ali če prihranki finančni instituciji niso vrnjeni, lahko le-ta s pomočjo zavarovanja kljub temu vrne varčevalcem njihove prihranke. Eden od pomembnejših dejavnikov za prenos finančnih prihrankov varčevalcev preko finančnih institucij je tudi bistveno večja možnost razpršitve prihrankov na večje število investitorjev. (Mramor, 1993, str. 85‒87) Finančne institucije lahko glede na različne kriterije razdelimo v različne skupine. V nadaljevanju bomo predstavili delitev finančnih institucij po denarni teoriji in institucionalnem kriteriju. Po denarni teoriji delimo finančne institucije na denarne (monetarne) in nedenarne, in sicer glede na to, ali posamezna finančna institucija spada v denarni (monetarni) sistem ali ne, in ali v okviru svojega poslovanja izdaja denar ali ne. Med denarne finančne institucije uvrščamo centralne banke, ki imajo pri emisiji denarja specifično vlogo oz. položaj, in tiste dele poslovnih bank, ki spadajo v denarni sistem. Med nedenarne finančne institucije uvrščamo preostali (nedenarni) del poslovnih bank in vse ostale finančne institucije. Pri delitvi na denarne in nedenarne finančne institucije nekatere od teh (poslovne banke) razdelimo na dva dela. Ta delitev pa je pri obravnavanju finančnih institucij z vidika njihovega finančnega posredništva neustrezna, zato se bomo v nadaljevanju osredotočili na delitev po institucionalnem kriteriju. (Prohaska, 2004, str. 6) Prohaska finančne institucije razdeli po institucionalnem kriteriju na finančne posrednike in agentske finančne institucije. Med agentske finančne institucije uvrščamo t. i. brokerje ali dilerje, ki so specializirani za trgovanje z vrednostnimi papirji, in investicijske banke, ki pomagajo podjetjem pri emisiji vrednostnih papirjev. (Prohaska, 2004, str. 7) Finančne posrednike Prohaska razdeli na depozitne finančne institucije in investicijske finančne institucije. Podobno Mramor finančne institucije razdeli na depozitne in ne-depozitne.



Slika 4: Delitev finančnih institucij (Prohaska, 2004, Mramor, 1993)

4.1. Depozitne finančne institucije Depozitne finančne institucije imajo skupno lastnost, da zbirajo finančne prihranke v obliki vlog varčevalcev. Varčevalcem so na voljo različni računi, na katere vlagajo svoje prihranke ob različnih pogojih dospetja, možnosti dviga, donosnosti in drugih storitvah. Običajno je za tovrstne vloge bolj ali manj vnaprej določena nominalna donosnost, s tem in s pomočjo različnih oblik zavarovanja vlog pa je tudi stopnja tveganja varčevalca nizka. (Mramor, 1993, 90) Vloge pri depozitnih finančnih institucijah se običajno smatrajo za likvidne finančne oblike, ki med drugim zagotavljajo trdno vrednost v prihodnosti. (Prohaska, 2004, str. 7) Prihranke, zbrane z vlogami, prenašajo depozitne finančne institucije na investitorje, predvsem v obliki posojil. Štiri osnovne oblike depozitnih finančnih institucij so (Mramor, 1993, str. 90‒92):

‒ Poslovne banke Praviloma so najpomembnejše finančne institucije, ki sprejemajo vloge poslovne banke. Sprejemajo lahko vrsto različnih vlog, ki se razlikujejo glede na določene značilnosti, predvsem glede na ročnost, donosnost, zavarovanje, pogoje predčasnega dviga in dodatne storitve. Poleg tega banke zberejo sredstva tudi s

Finančne institucije

Finančni posredniki

Depozitne finančne institucije

Poslovne banke

Hranilnice

Vzajemne hranilnice

Kreditne zadruge

Nedepozitne finančne institucije oz.

investicijske finančne institucije

Pogodbene finančne institucije

Pokojninski skladi

Zavarovalnice

Investicijski skladi

Vzajemni skladi

Investicijske družbe

Agentske finančne institucije

Borzni posredniki



kapitalskim vložkom lastnikov, ki navadno predstavlja relativno majhen delež vsega zbranega denarja.

‒ Hranilnice Tudi hranilnice zbirajo sredstva z vlogami, vendar so vloge hranilnic v povprečju bolj dolgoročne. Tako so tudi krediti, ki jih hranilnice dajejo, bolj dolgoročni in se odobravajo predvsem prebivalstvu za stanovanjske namene in nakup bolj dolgoročnih potrošnih dobrin. Hranilnice imajo svoje lastnike, ki vložijo svoje prihranke v obliki lastniškega kapitala (npr. delnic). Podobno kot pri bankah je delež lastniškega kapitala v vseh sredstvih, s katerimi hranilnica razpolaga, relativno majhen.

‒ Vzajemne hranilnice Od navadnih hranilnic se vzajemne razlikujejo predvsem z vidika lastništva. Varčevalci so namreč člani hranilnice, tako da so njihove vloge v bistvu lastniški deleži, čeprav je mogoče tako kot pri bankah vloge dvigniti. Vzajemne hranilnice dajejo predvsem hipotekarne kredite za nakup nepremičnin svojim članom.

‒ Kreditne zadruge Kreditne zadruge dajejo svojim članom potrošniške pa tudi stanovanjske kredite. Podobno kot pri vzajemnih hranilnicah so tudi pri kreditnih zadrugah člani hkrati tudi lastniki, pri čemer imajo praviloma neko skupno točko predvsem s finančnega vidika, na primer skupnega delodajalca, ali pa jim je skupna verska organizacija.

4.2. Nedepozitne finančne institucije Nedepozitne finančne institucije delimo glede na način zbiranja sredstev na investicijske sklade in pogodbene finančne institucije. (Mramor, 1993, 92) Skupna značilnost nedepozitnih finančnih institucij je predvsem njihova usmerjenost v nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev podjetij oz. države. Zaradi dolgoročne naravnanosti njihovih finančnih naložb pa jih tudi označujemo s skupnim imenom investicijske finančne družbe oz. institucionalni investitorji. (Prohaska, 2004, str. 8) Če so bile v preteklosti poslovne dejavnosti posameznih vrst finančnih institucij jasno opredeljene, se danes poslovanje teh institucij vedno bolj diverzificira z vedno večjim število storitev, ki jih ponujajo. Posledica je, da se njihove storitve vse bolj prekrivajo. (Prohaska, 2004, str. 9) 4.2.1. Pogodbene finančne institucije Pogodbene finančne institucije zbirajo prihranke varčevalcev na osnovi posebnih pogodbenih razmerij. Njihova primarna naloga je izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, sekundarna, vzporedna naloga pa tudi opravljanje finančnega posredništva. (Prohaska, 2004, str. 8) Da izpolnijo pogodbeno obveznost, morajo zbrane prihranke posredovati investitorjem, ki zagotavljajo kar najboljši (ne nujno najvišji) dolgoročni donos na prihranke, in možnost spremembe naložbe v denar ‒ njeno likvidnost. Najbolj pomembni pogodbeni finančni instituciji sta pokojninski sklad in zavarovalnica. (Mramor, 1993, str. 93‒95)



‒ Pokojninski sklad S pogodbo med varčevalcem in pokojninskim skladom se varčevalca obveže, da bo redno vplačeval prihranke v pokojninski sklad, pri čemer mu bo pokojninski sklad po določenem obdobju pričel izplačevati pokojnino. Pokojninskih skladov je veliko in različnih vrst. V najširšem pogledu jih lahko razdelimo na obvezne in prostovoljne. Z vidika načina varčevanja jih lahko ločimo na take, pri katerih je višina vsakokratnega vplačila v sklad določena, višina pokojnine pa ni določena, in v sklade, kjer je določena višina pokojnine, medtem ko se višina prispevkov spreminja. Delimo jih lahko tudi na take, ki pokojnine izplačujejo s tekočimi vplačili prispevkov in na take, ki pokojnine plačujejo predvsem iz donosov naložb sklada. (Mramor, 1993, str. 93‒94) Pokojninski skladi predstavljajo najpomembnejše in največje institucionalne vlagatelje na svetovnih kapitalskih trgih. V Sloveniji imamo dve pravni obliki pokojninskih skladov: vzajemne pokojninske sklade in pokojninske družbe. Medtem ko vzajemne pokojninske sklade običajno ustanovi banka ali zavarovalnica, so pokojninske družbe samostojne pravne osebe. Gre za posebno obliko zavarovalne delniške družbe, ki lahko opravlja samo posle dodatnega pokojninskega zavarovanja. (Finančni slovar http://www.financnislovar.com/) ‒ Zavarovalnice Zavarovalnice zbirajo prihranke s premijami varčevalcev oz. zavarovancev, ki so pogodbeno določene. Z vplačevanjem premij zavarovalnici je varčevalec upravičen do izplačila odškodnine v primeru neke nezgode oz. nesreče, ki bi finančno prizadele njegovo premoženje. Glede na vrsto zavarovanj delimo običajno zavarovalnice na dve glavni skupini: zavarovalnice življenjskega zavarovanja in splošne zavarovalnice. Rezerve iz zbranih premij, ki so osnova za izplačilo odškodnin, zavarovalnice običajno nalagajo v obveznice podjetij in države, dajejo pa tudi dolgoročne hipotekarne kredite podjetjem in nalagajo v nepremičnine. Življenjska zavarovanja so vedno bolj pogosto tudi oblika varčevanja, kjer je varčevanje vedno bolj enakovredno, če ne celo pomembnejše od zavarovanja. (Mramor, 1993, str. 94‒95) 4.2.2. Investicijski skladi Nekatere finančne institucije ustanavljajo in upravljajo raznovrstne investicijske sklade. Za razliko od pogodbenih finančnih institucij so čisti finančni posredniki, saj varčevalcem omogočajo predvsem zmanjšanje tveganja in jim nudijo strokovno upravljanje njihovih prihrankov. (Prohaska, 2004, str. 8) Namenjeni so predvsem malim vlagateljem oz. varčevalcem, saj jim omogočajo dolgoročno varčevanje s primerno razpršitvijo in sprejemljivimi stroški upravljanja ne glede na višino sredstev, torej tudi v primeru zelo nizkih zneskov. Glede na način zbiranja sredstev ločimo investicijske sklade na (Mramor, 1993, str. 92): ‒ Vzajemni skladi Vzajemni skladi zbirajo prihranke varčevalcev z izdajo z izdajo delnic oz. kuponov. Obseg izdanih delnic ni omejen, zato se vsak dan izda toliko delnic, kot je povpraševanja. Prav tako lahko lastniki delnic slednje kadarkoli unovčijo pri vzajemnem skladu, zato mora imeti le-ta vedno zadostne rezerve v denarju.

http://www.financnislovar.com/



‒ Investicijske družbe Investicijske družbe so zaprti investicijski skladi, kar pomeni, da običajno izdajo svoje delnice samo enkrat, tako da je njihovo število omejeno. Z delnicami se trguje na trgu vrednostnih papirjev podobno kot z delniškimi družbami, saj jih ni mogoče unovčiti pri investicijski družbi. Zato investicijski družbi za razliko od vzajemnega sklada ni potrebno hraniti denarne rezerve za namene unovčevanja delnic, kar daje investicijskim družbam večjo stabilnost, saj lahko dolgoročno naložijo večji delež sredstev. (Mramor, 1993, str. 93)



5. KRITERIJI IN DEJAVNIKI PRI ODLOČANJU ZA OBLIKO VARČEVANJA

5.1. Donosnost Donos preprosto pomeni dobiček ali izgubo, ki jo ustvari premoženje skozi določen čas. Ta se navadno izraža kot odstotek investiranega premoženja oziroma kapitala. (http://www.financnislovar.com/) Donosnost spada med osnovne motive za varčevanje in je sestavljena iz dveh delov. Prvi del so dividende in obresti, ki so izplačani med lastništvom naložbe, drugi del pa predstavlja razlika med nakupno in prodajno vrednostjo naložbe. (McRea, 1997, str. 13) Medtem ko je donosnost nekaterih naložbenih produktov lahko znana že vnaprej, je pri drugih naložbenih produktih (npr. delnicah) le-ta odvisna od številnih dejavnikov. Okvirno jih lahko razdelimo v dve skupini. Prva je povezana s pričakovanji glede poslovanja izdajatelja vrednostnega papirja v prihodnosti, druga pa z ravnijo optimizma vlagateljev oz. s tem, koliko so ti pripravljeni plačati za tako poslovanje. (Mastnak, 2007, str. 38)

5.2. Tveganost Tveganost je močno povezana z donosnostjo naložb. Na učinkovitem in delujočem trgu investicijski produkti, ki prinašajo nadpovprečne donose, hkrati prinašajo tudi nadpovprečno tveganje. McRea razdeli tveganje na specifično tveganje in tveganje trga. Specifično tveganje je vezano na donos posamezne, dotične delnice oz. naložbenega produkta. Če na primer podjetje zaide v težave ali dobi konkurenco, se bo vrednost njegove delnice na trgu zmanjšala. Tovrstno tveganje zmanjšamo tako, da svoj portfelj razpršimo med različne delnice oz. naložbene produkte (tudi različne panoge). Tveganje trga predstavlja občutljivost donosnosti posameznega naložbenega produkta na dogodke na celotnem trgu vrednostnih papirjev. Če se na primer zmanjša skupna tržna vrednost vseh delnic na nekem trgu vrednostnih papirjev, lahko to različno vpliva na posamezni vrednostni papir. Delnice, ki bodo utrpele večje padce, so bolj podvržene tovrstnemu tveganju kot tiste, ki bodo v takem primeru zabeležile manjši padec od povprečne, ali pa ga sploh ne bodo zabeležile. (McRea, 1997, str. 19) 5.2.1. Volatilnost Volatilnost (volatility) ali nihajnost označuje dovzetnost delnice za tečajna nihanja. Izračunava se lahko tako za delnice kot tudi celotne indekse. Je statistična mera verjetnosti, da cena delnice v kratkem času močneje zraste ali pade. (http://www.finance.si/199135/Slovenske-delnice-volatilnost-P-E-beta-in-korelacija)


http://www.finance.si/199135/Slovenske-delnice-volatilnost-P-E-beta-in-korelacija




Najpogostejša metoda merjenja volatilnosti je standardni odklon donosnosti delnice ali indeksa. Večina akademske sfere se strinja, da bi se morala volatilnost meriti v odstotku spremembe vrednosti indeksa oz. delnice. (Schwert, 2011) Volatilnost nam torej na podlagi opazovanj v preteklosti pove oceno, za koliko lahko določena vrednost v prihodnosti zaniha (zraste oz. pade). Omogoča oceno, ali lahko za naložbeni produkt, vrednostni papir oz. celoten trg pričakujemo počasno gibanje tečaja (rast ali padanje), ali pa so pričakovane hitre rasti in padci ter s tem večje tveganje. Mastnak izpostavi, da standardni odklon meri tako pozitivne kot negativne odklone od povprečne donosnosti. Delnica, ki raste ves mesec z različnimi stopnjami rasti, ima tako višji standardni odklon od delnice, ki ves mesec postopoma izgublja vrednost. Zato lahko trdimo, da standardni odklon oz. volatilnost v resnici ne meri tveganosti, ampak nepredvidljivost. (Mastnak, 2007, str. 80) 5.2.2. Beta Podobno kot standardni odklon oz. volatilnost se tudi kazalnik beta uporablja kot merilo tveganosti naložbe. Beta meri sistematično tveganost vrednostnega papirja oz. odvisnost gibanja posamezne delnice od glavnega delniškega indeksa. Vrednostni papirji, ki imajo vrednost beta višjo od 1, so bolj volatilni od indeksa, medtem ko so vrednostni papirji z beta nižjo od 1 manj volatilni kot delniški indeks, s katerim ga primerjamo. Če predvidevamo, da se vrednost indeksa spreminja zaradi novic, ki jih je zelo težko predvideti, lahko trdimo, da tudi visoka vrednost beta v resnici pomeni visoko stopnjo nepredvidljivosti cene delnice. (Mastnak, 2007, str. 82)

5.3. Likvidnost Velika prednost pri varčevanju je, če privarčevana sredstva v nedenarni obliki niso vezana in se jih lahko brez večjih težav po potrebi spremeni v denar. Vendar pa ni pomembna samo možnost spremembe finančne naložbe v denar, temveč tudi, da pri tem varčevalec ne izgubi dela vrednosti prihrankov. Finančni trg zagotavlja likvidnost, saj je na njem mogoče prodati finančne naložbe, pri čemer pa moramo upoštevati tudi, da je likvidnost vrednostnih papirjev odvisna tudi od razvitosti in velikosti finančnega trga. (Mramor, 1992, str. 68) Likvidnost je pomemben kazalec razvitosti kapitalskega trga, saj (vsaj v teoriji) likvidni trgi omogočajo lažji dostop do kapitala in povečujejo možnosti za dolgotrajno gospodarsko rast. Investitorjem omogoča hiter in poceni dostop do njihovega portfelja, kar zmanjšuje tveganost naložbe in omogoča dolgoročne, bolj razpršene in bolj donosne naložbe. (Demirgiiq-Kunt in Levine, 1996)

5.4. Stroški Skoraj pri vsaki naložbi nastanejo varčevalcu tudi določeni stroški, ki zmanjšajo realno donosnost njegove naložbe. Razdelili bi jih lahko na stroške povezane z različnimi provizijami (posredniške, upravljavske, vstope, izstopne …) in stroške povezane z obdavčitvijo.



Vlagatelji v Sloveniji so običajno obdavčeni s t. i. davkom na kapitalske donose. Davek obdavčuje praktično vse naložbene produkte (delnice, obveznice, vzajemne sklade, depozite …) z nekaterimi izjemami. Osnovo za izračun davka predstavljajo tako dividende kot tudi razlika med nakupno in prodajno ceno nekega naložbenega produkta. Do leta 2013 je veljalo, da davek predstavlja 20 % davčne osnove (torej donosa), ter se postopno zmanjšuje, tako da po petih letih imetništva naložbe znaša 15 %, po desetih letih 10 %, po 15 letih 5 %, po 20 letih pa se davek ne obračunava. Od leta 2013 naprej se je davčna stopnja za prvih pet let zvišala z 20 % na 25 %, ostale davčne stopnje pa so ostale nespremenjene. Tako so kapitalski donosi doseženi z nakupom in prodajo določene naložbe obdavčeni glede na dolžino lastništva, medtem ko so izplačila dobička v obliki dividend ali obresti pri obveznicah vedno obdavčena z najvišjo stopnjo. (https://www.financnahisa.si/novica/895-napoved-kapitalskih-dobickov) Nekateri naložbeni produkti, ki imajo lastnosti zavarovanja, so obdavčeni tudi z davkom na zavarovalne posle, ki znaša 6,5 %. V primeru, da je zavarovanje sklenjeno za več kot 10 let in se v tem času tudi ne prekine, pa se davek na zavarovalne posle ne obračuna. (https://www.financnahisa.si/novica/1025-kateri-prihranki-so-obdavceni-in-kako) Seveda se glede na vrsto naložbenega produkta in določenih drugih dejavnikov lahko obdavčitve tudi razlikujejo od splošnih parametrov. Tako so recimo obresti na pozitivno stanje na transakcijskem računu pri izvajalcu plačilnega prometa (npr. pri banki) neobdavčene. Prav tako so neobdavčene obrestina denarne depozite pri bankah in hranilnicah, ki ne presegajo 1.000 €. (http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/dohodnina_pojasnila/dohodek_iz_kapitala/brosura_dohodek_iz_kapitala/) Podobno je za individualne vlagatelje v Sloveniji neobdavčen promet z naložbenim zlatom, pri čemer so oproščeni tako plačila davka na dodano vrednost kot tudi davka na kapitalski dobiček. (https://www.financnahisa.si/novica/1025-kateri-prihranki-so-obdavceni-in-kako) Po drugi strani se donosi, ki so doseženi z odsvojitvijo izvedenega finančnega instrumenta (npr. opcije) pred potekom dvanajstih mesecev imetništva, obdavčijo po 40-odstotni davčni stopnji. Po preteku 12 mesecev za izvedene finančne instrumente velja enaka ureditev kot za delnice in podobne vrednostne papirje. (14. člen ZDDOIFI) Ker lahko svoje prihranke vlagatelj neposredno naloži tudi v tuje vrednostne papirje oz. naložbe, ki so podvržene tujim obdavčitvam, se lahko zgodi, da so kapitalski dobički obdavčeni dvakrat. Prvič v državi izdajatelja vrednostnega papirja in drugič v državi imetnika vrednostnega papirja. Da bi se temu v čim večji meri izognili, države med seboj sklepajo posebne mednarodne pogodbe. Medtem ko je pri dohodkih iz naslova dividend praviloma dana pravica obdavčitve obema državama, pri čemer je rezidentom lahko priznan odbitek tujega davka po stopnji, določeni v mednarodni pogodbi, so dobički iz naslova odsvojitve vrednostnih papirjev, ki jih slovenski rezidenti dosegajo v tujini, obdavčeni samo v državi

https://www.financnahisa.si/novica/895-napoved-kapitalskih-dobickov


https://www.financnahisa.si/novica/1025-kateri-prihranki-so-obdavceni-in-kako


http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/dohodnina_pojasnila/dohodek_iz_kapitala/brosura_dohodek_iz_kapitala/






rezidentstva imetnika, torej v Sloveniji. Tako se v tujini plačan davek ne upošteva kot odbitek in mora posameznik zahtevati njegovo povrnitev pri pristojnem organu v tujini. (http://www.durs.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodno_obdavcevanje/brosura_mednarodna_obdavcitev/#c17638)

http://www.durs.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodno_obdavcevanje/brosura_mednarodna_obdavcitev/#c17638




6. NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE VARČEVANJA* Varčevalci lahko svoje prihranke naložijo v različne vrste naložb. Mramor v osnovi razdeli naložbe na realne, finančne in v znanje (prikazano v spodnjem grafu).

Slika 5: Temeljna delitev naložb (Mramor, 1993, str. 112)

O realnih naložbah govorimo, ko varčevalci uporabijo svoje prihranke za nakup dolgoročnih realnih dobrin, kot so nepremičnine (objekti in zemljišča), oprema (stroji, vozila itd.) in trajne potrošne dobrine (umetnine, različne zbirke itd.), ki jim lahko posredno ali neposredno prinašajo neko korist, donos ali pa jim omogočajo donosno proizvodnjo ali storitvene dejavnosti. (Mramor, 1993, str. 113‒135) McRae med realne naložbe ali sredstva uvršča tudi predmete, ki se jih kupuje specifično za držanje vrednosti in nimajo druge namembnosti (zbirateljske, umetniške, zgodovinske ...). V to skupino spadajo zlate palice, zlatniki, srebrniki itd. McRae kot izjemo omeni tudi surovine, kot so baker, volna, soja itd., pri čemer izpostavlja, da se večina vlagateljev v primeru želje po naložbi v omenjene surovine odloči za naložbo v obliki vrednostnega papirja ali opcije, ki pa že spadajo pod finančne naložbe. Čeprav lahko naložba v realna sredstva vlagatelju predstavlja tudi osebno zadovoljstvo, pa je po ugotovitvah MrRaea na dolgi rok donosnost realnih sredstev nižja od donosnosti ustrezno razpršenega portfelja finančnih naložb, ki vključuje večji del lastniških vrednostnih papirjev. (McRae, 1997, str. 56) V nadaljevanju se bomo osredotočili na finančne naložbe, ki jih je zelo veliko in se stalno spreminjajo, s čimer podjetja, država, finančne institucije in ostali poskušajo pritegniti vlagatelje, da bi svoje prihranke nalagali prav v njihove finančne instrumente.

Naložbe

Finančne naložbe

v podjetje

v državo

v finančne institucije

izvedeneNaložbe v znanje

Realne naložbe

nepremičnine

oprema

trajne potrošne dobrine



Finančne naložbe v podjetja, zanimive za individualne investitorje oz. vlagatelje, v osnovi lahko ločimo na dolgoročne oz. lastniške (delnice, deleži družbenikov, naložba samostojnega podjetnika) ter kratkoročne oz. upniške (obveznice). Pri finančnih naložbah v državo govorimo običajno o dolgoročnih naložbah v obveznice (državne, občinske in mestne, obveznice državnih ustanov in podjetij) in kratkoročnih naložbah v obliki zakladnih menic. Možne naložbe v finančne institucije se razlikujejo glede na vrsto institucije in obsegajo različne delnice, obveznice, vloge, blagajniške zapise, potrdila o vlogah, pokojninske načrte, zavarovanja itd. (Mramor, 1993, str. 112‒120) Izvedene finančne naložbe oz. instrumente v osnovi delimo na opcije »Options« in na različne klasične terminske posle »Forwards«. Iz teh osnovnih instrumentov so nato ustvarjeni še t. i. sintetični ali hibridni instrumenti in strukturirani produkti. (Ribnikar, 2010)

6.1. Vloga Vloga je neprenosna finančna naložba v obliki računa pri banki, s katero da vlagatelj pravzaprav banki posojilo. Vloge običajno delimo na vpogledne in vezane vloge. Pri vpogledni vlogi je imetniku računa denar v vsakem trenutku na voljo in z njim lahko prosto razpolaga. Najpogosteje je to denar na transakcijskem (osebnem) računu in nekaterih hranilnih vlogah. Medtem ko je transakcijski račun namenjen predvsem opravljanju tekočih transakcij, prejemanju in nakazovanju denarnih sredstev v plačilnem prometu, je namen hranilne vloge ali računa predvsem varčevanje. Hranilno vlogo največkrat opredeljuje hranilna knjižica, v zadnjem času pa tudi hranilni (varčevalni) račun. Posameznik ima lahko odprtih več transakcijskih in hranilnih računov. Vezana vloga oz. depozit predstavlja denar, položen na banki za določen čas. S tem denarjem imetnik v času, opredeljenem v pogodbi, ne more razpolagati, ob izteku vezave pa mu pripadajo dogovorjene obresti. Depoziti se lahko obrestujejo po fiksni ali spremenljivi obrestni meri in imajo različne ročnosti (obdobja vezave). Praviloma se obresti oz. donos zvišujejo z daljšim obdobjem vezave. Na podlagi Zakona o bančništvu so vloge varčevalcev na bankah in hranilnicah s sedežem v Republiki Sloveniji v celoti zajamčene do zneska, opredeljenega s tem zakonom. Jamstvo velja le ob stečaju banke, nanaša pa se na posamezno osebo pri posamezni banki, in sicer do višine 100.000 €. V primeru, da ima posameznik privarčevan višji znesek, je smiselno, da ga razdeli med več bank ter si tako zagotovi višjo zajamčeno jamstvo. (Vse o banki, 2013, str. 75)

6.2. Rentno varčevanje Rentno varčevanje je ena izmed oblik depozitnega varčevanja v banki. Po izteku nam zagotavlja reden in stabilen vir sredstev ali dodatek k pokojnini. Varčujemo lahko daljše obdobje, praviloma med 5 in 20 let, običajno po ugodnejših obrestnih pogojih. Po koncu varčevalne dobe pripada varčevalcu bodisi enkratno izplačilo z obračunanimi obrestmi ali pa izplačevanje rente glede na dogovor z banko. Renta se lahko izplačuje mesečno, trimesečno, šestmesečno ali letno; njena višina pa je odvisna od dobe varčevanja, obresti in let izplačevanja. O rentnem varčevanju se stranka in banka dogovorita s pogodbo. (Vse o banki, 2013, str. 66)



6.3. Pokojninski skladi Pokojninski sklad je oblikovan in ustanovljen z namenom upravljanja premoženja iz naslova dodatnih pokojninskih prispevkov (zavarovanj) in prihrankov. Premoženje v pokojninskem skladu se varčevalcem začne izplačevati ob upokojitvi v obliki pokojninske rente. Privarčevanih sredstev varčevalci praviloma ne morejo unovčiti, preden se ne upokojijo. (Finančni slovar: http://www.financnislovar.com/) V Sloveniji je bilo pred letom 2013, po preteku 10 let od vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje, možno privarčevana sredstva dvigniti. Skladno z novim Zakonom o dodatnem pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2) pa je edini pogoj za črpanje sredstev upokojitev po pogojih, kot jih določa ZPIZ. Izplačila sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja pred upokojitvijo tako niso več možna. V enkratnem znesku se sredstva prav tako lahko črpajo šele po upokojitvi in le, če višina zbranih sredstev ne presega 5.000 EUR. (http://www.prva.net/) Pokojninski skladi imajo običajno zelo konzervativno naložbeno politiko, ki zagotavlja stabilno rast sredstev na dolgi rok. Zaradi omejitve morebitnih prekomernih tveganj so okvirji naložbene politike pokojninskega sklada določeni z zakonskimi predpisi, ki jih mora upravljavec sklada strogo upoštevati. V praksi to pomeni, da je večina sredstev sklada naloženih v nizko tvegane državne in podjetniške obveznice; le manjši del je namenjen delnicam ali kakšnim drugim finančnim instrumentom. (Finančni slovar: http://www.financnislovar.com/) Vsi izvajalci dodatnega pokojninskega zavarovanja moramo zavarovancem zagotavljati minimalni zajamčeni donos, ki je izračunan s strani Ministrstva za finance RS. Dejanski donos na vplačana sredstva je odvisen od uspešnosti upravljavca. V primeru, da je dejanski donos, ki ga izvajalec ustvari z upravljanjem premoženja, nižji od minimalnega, mora izvajalec zavarovancem minimalni donos pripisati v breme svojih sredstev. (http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje/dodatno-pokojninsko-zavarovanje/donosi-skladov/) ZPIZ tudi določa, da mora biti premoženje pokojninskega sklada, v katerem so naložena sredstva zavarovancev, ločeno od premoženja družbe, ki s skladom upravlja. Sredstva zavarovancev se tako vodijo na posebnem denarnem računu pri banki skrbnici, tako da v primeru stečaja upravljavca sredstva zavarovancev ne postanejo predmet stečajne mase in jih družba ne more uporabiti za odpravo svojih finančnih težav. Za varnost vloženih sredstev z rednim nadzorom poslovanja skrbijo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Agencija za zavarovalni nadzor, Agencija za trg vrednostnih papirjev, neodvisni pooblaščeni aktuar in revizor, ki s stalnim nadzorom poslovanja skrbijo za pravilno in varno poslovanje. Če upravljavec pokojninskega sklada preneha izpolnjevati predpisane pogoje, lahko upravljanje sklada prevzame drug izvajalec. (http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje) Dodatno pokojninsko zavarovanje se lahko izvaja individualno ali kolektivno. Pri kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju podjetje oz. delodajalec s pokojninskim skladom oz. zavarovalnico sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in v zavarovanje vključi svoje zaposlene ter jim v ta namen


http://www.prva.net/


http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje/dodatno-pokojninsko-zavarovanje/donosi-skladov/

http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje/dodatno-pokojninsko-zavarovanje/donosi-skladov/

http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje



delno ali v celoti financira premijo. Če posameznik nima možnosti vključitve preko delodajalca, se v zavarovanje lahko vključi individualno. V obeh primerih se vplačana sredstva zbirajo na osebnih računih posameznikov, ki so izključno njihova last in se črpajo po upokojitvi v obliki pokojninske rente. (http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje) Običajno države tovrstno varčevanje podpirajo z davčnimi olajšavami. (Mramor, 1993, str. 130) V Sloveniji se pri individualnem varčevanju celoten znesek, ki ga posameznik letno vplača v zavarovanje, upošteva kot davčna olajšava oz. se za ta znesek zniža skupna neto davčna osnova, ter se mu na ta račun zniža tudi odmerjena dohodnina. Pri kolektivnem varčevanju davčne olajšave uveljavljata oba ‒ delodajalec in zaposleni, saj je znesek, ki ga delodajalec nameni za varčevanje zaposlenih, končni strošek, na katerega ni potrebno plačevati nobenih prispevkov. (http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje) Varčevanje v okviru pokojninskega sklada ali načrta tako predstavlja možnost daljšega rentnega varčevanja za namene pokojnine. Gre za zelo varno in s strani različnih institucij nadzorovano naložbo, ki ima zajamčen minimalni letni donos. Posameznika k tovrstnemu varčevanju z davčnimi olajšavami spodbuja tudi država. Po drugi strani pa glede na naložbeno politiko skladov ni pričakovati višjih donosov. Zaradi vsesplošnega padca cen vrednostnih papirjev v preteklosti so nekateri slovenski pokojninski skladi komaj pokrili inflacijo. (http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/1042312935)

6.4. Vzajemni skladi Vzajemni skladi zbirajo prihranke varčevalcev in jih investirajo v delnice, obveznice in ostale finančne instrumente. Omogočajo diverzifikacijo naložbenega portfelja že pri zelo nizkih vložkih. Individualni varčevalci lahko tako kljub majhnim vložkom (npr. 1000 €) svojo naložbo preko investicijskega sklada razpršijo med več sto ali celo tisoč različnih vrednostnih papirjev. (Keown, 2003, str. 480) Vzajemni skladi so odprti investicijski skladi (Open-end mutual funds), ki prodajajo svoje delnice direktno investitorjem in jih od njih tudi odkupijo kadarkoli slednji to želijo, zato morajo imeti vedno dovolj rezerv v denarju. Običajno jih upravljajo investicijske družbe, ki so podružnice večjih finančnih konglomeratov. Posamezne investicijske družbe ponujajo več različnih odprtih vzajemnih skladov, ki imajo svoje različne naložbene strategije (geografsko, panožno itd.). S širokim izborom različnih odprtih vzajemnih skladov investicijske družbe poskušajo zadovoljiti različne naložbene želje investitorjev. (Madura, 2007, str. 496) Vzajemni skladi iste investicijske družbe običajno tvorijo krovni sklad. Ob nakupu delnic vzajemnega sklada lahko sam sklad ali posrednik investitorju zaračuna tudi vstopno provizijo (load). (Madura, 2007, str. 497) V Sloveniji imajo vzajemni skladi tudi možnost zaračunavanja izstopne stroške, pri čemer slednji ne smejo presegati 3 % vrednosti izplačila. (232. člen ZISDU-2) Vzajemni sklad vsakodnevno izračunava neto vrednost sredstev oz. knjigovodsko vrednost NAV (net asset value), ki predstavlja tržno vrednost vseh vrednostnih papirjev v lasti sklada, zmanjšano za znesek vseh dolgov. Običajno skladi objavljajo knjigovodsko vrednostna posamezno delnico. (Madura, 2007, str. 496) V Sloveniji



http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/1042312935



omenjenemu podatku pravimo tudi vrednost enote premoženja (VEP) ali vrednost investicijskega kupona. Odprti vzajemni sklad odkupuje oz. prodaja svoje delnice vlagateljem po vsakodnevni knjigovodski vrednosti delnice. (Keown, 2003, str. 484) Skladi se med seboj običajno razlikujejo glede na naložbe, ki jih sestavljajo. Tako se lahko v najširšem smislu delijo na delniške in obvezniške vzajemne sklade. Naložbena politika delniškega sklada lahko zasleduje različne cilje, od nalaganja sredstev v delnice s potencialno velikim donosom, delnic manjših podjetij, do delnic določenega sektorja, geografskega področja, indeksa itd. (Madura, 2007, str. 499) Poleg poceni diverzifikacije portfelja in ugodnega profesionalnega upravljanja, vzajemni sklad varčevalcu omogoča tudi likvidnost. Medtem ko je nekatere vrednostne papirje zaradi nizkega povpraševanja včasih težko prodati, vzajemni sklad odkupuje svoje delnice kadarkoli vlagatelj tako želi. Široka ponudba različnih vzajemnih skladov omogoča varčevalcu fleksibilnost pri odločanju, v katero področje želi investirati in kakšno tveganje je pripravljen sprejeti. (Keown, 2003, str. 481) Velika prednost vzajemnih skladov (v Sloveniji) je tudi možnost prehodov med različnimi podskladi, ki tvorijo krovni sklad. Pri tem v nekaterih primerih varčevalcu ni potrebno plačevati vstopnih stroškov, odloži pa se tudi ugotavljanje davčne obveznosti, tako da ne plača davka na kapitalski dobiček (http://www.kd-skladi.si/davcne-informacije/). Po drugi strani imajo vzajemni skladi tudi nekatere pomanjkljivosti in slabosti. Po ugotovitvah Keowna večina vzajemnih skladov na dolgi beleži nižjo rast kot indeksi borznih trgov, kar naj bi bila predvsem posledica številnih stroškov (plačila borzno-posredniških provizij, administracije ...). Stroški, povezani z vlaganjem v posamezni vzajemni sklad, se lahko od sklada do sklada zelo razlikujejo in v nekaterih primerih predstavljajo zelo visoke odstotke naloženih sredstev. Vzajemni skladi, osredotočeni na določen sektor, industrijo ali geografsko območje, so podvrženi nesistemskemu tveganju, saj v primeru, da se trg delnic določenega sektorja sesede, utrpijo velike izgube, ki jih zaradi slabe diverzifikacije ne morejo pokrivati z dobički iz drugih sektorjev. (Keown, 2003, str. 482)

6.5. Zaprti investicijski skladi Zaprti investicijski skladi, v slovenščini jim pravimo tudi investicijske družbe, podobno kot vzajemni skladi omogočajo diverzifikacijo naložbenega portfelja. Od vzajemnega sklada se razlikujejo v tem, da izdajo svoje delnice praviloma samo ob ustanovitvi sklada in jih kasneje ne odkupujejo od investitorjev. Investitorji delnice zaprtega investicijskega sklada kasneje kupujejo in prodajajo preko borze. (Madura, 2007, str. 497) Ker zaprti investicijski sklad ni dolžan odkupovati lastnih delnic od investitorjev, ima večjo stabilnost v višini sredstev, s katerimi razpolaga, kar zmanjšuje zahtevo po rezervah in veča delež sredstev, ki jih lahko dolgoročno investira. (Mramor, 1993, str. 93) Cena, po kateri lahko investitorji prodajajo ali kupujejo delnice zaprtega sklada, se oblikuje na borzi in lahko odstopa od neto vrednosti sredstev na delnico. Tako ima lahko tržna vrednost delnice premijo glede na neto vrednost sredstev, ali pa se z njo trguje z diskontom. (Madura, 2007, str. 497) V Sloveniji so zaprti investicijski skladi v obliki investicijskih družb delovali do leta 2011, ko so se morali skladno z Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1) preoblikovati v vzajemne sklade. S preoblikovanjem so delničarji investicijske družbe postali imetniki VEP. Z delnicami investicijskih družb se je v Sloveniji praviloma trgovalo po diskontnih cenah. Razlike med tržno in

http://www.kd-skladi.si/davcne-informacije/




knjigovodsko vrednostjo so se gibale v več 10-odstotkih. S preoblikovanjem v vzajemni sklad se je delničarjem ponudila možnost, da prodajo svoje nekdanje delnice po knjigovodski ceni. Ker je omenjeno dejstvo omogočalo zelo visok zaslužek v relativno kratkem času, hkrati pa je predstavljalo nevarnost množične prodaje VEP in s tem ogrožalo stabilnost novo nastalih vzajemnih skladov, so slednji lahko v prvih dveh letih po preoblikovanju lastnikom VEP, ki so svoje VEP pridobili s preoblikovanjem delnic, zaračunali izstopno provizijo v višini največ 20 odstotkov za izstop v prvem letu in 10 odstotkov za izstop v drugem letu po preoblikovanju. Omenjena provizija je ostala v sredstvih vzajemnega sklada. (vir: 236. člen ZISDU-1, 434. člen ZISDU-2, VZMD)

6.6. ETF-skladi ETF-skladi (Exchange Traded Funds) so odprti investicijski skladi, ki kotirajo na borzah. Kot delnice in zaprte sklade (za razliko od vzajemnih skladov) jih je možno kupiti ali prodati kontinuirano v času trgovanja na večini razvitih svetovnih borz. Večina ETF-skladov sledi indeksom vrednostnih papirjev (npr. Dow Jones Industrials, Nasdaq 100, DAX 30, Nikkei 225), v grobem pa jih delimo na delniške, obvezniške, surovinske in valutne. (http://www.finport.si/Dokument.aspx?ID=235) Pri delovanju ETF-sklada deluje več oseb: izdajalec ETF-sklada, banka skrbnica, pooblaščeni udeleženec trga, ki mu pravimo tudi institucionalni vlagatelj in borza. Kot je razvidno iz spodnje slike, izdajalec ETF-sklada na osnovi določenega indeksa oblikuje košarico vrednostnih papirjev, ki sestavljajo ETF-sklad. Pooblaščeni udeleženec trga (authorized participant ‒ market maker) oz. institucionalni vlagatelj izdajatelju zagotoviti košarico vrednostnih papirjev, ki sestavljajo ETF-sklad. Ti vrednostni papirji so nato deponirani pri banki skrbnici, ki kontrolira, ali se košarica dosledno ujema s sestavo ETF-sklada in pooblaščenemu udeležencu trga posreduje izdano količino lotov ETF-sklada. Pooblaščeni udeleženec trga jih nato proda na organiziranem sekundarnem trgu (borzi). Nato se z delnicami ETF-sklada prosto trguje na borzi kot z vsemi drugimi kotirajočimi vrednostnimi papirji. (Pipan, 2011)

Slika 6: Delovanje ETF-skladov (http://www.finport.si/Dokument.aspx?ID=235)

http://www.finport.si/Dokument.aspx?ID=235



Čeprav ETF-sklad kotira na borzi, njihovo ceno poleg ponudbe in povpraševanja določa tudi tržna vrednost sredstev v njihovem premoženju ‒ neto vrednost premoženja (net asset value, NAV). Tako se vsakih 15 sekund izračunava ocenjena vmesna neto vrednost premoženja (intraday NAV). Ob tem poskušajo pooblaščeni udeleženci trga izkoristiti razliko med intraday NAV in trenutno ceno delnice ETF-sklada na borzi ter ustvariti dobiček tako, da prodajo oz. kupijo delnice ETF-sklada nad oziroma pod vrednostjo intraday NAV. Konkurenca med temi velikimi vlagatelji preprečuje nepoštene donose in drži delnice ETF-skladov blizu vrednosti intraday NAV. (Berk in Belavič, 2006) Če je vrednost delnic ETF-sklada na borzi nižja od NAV, lahko pooblaščeni udeleženci trga na borzi kupijo večjo količino delnic ETF-ja, ki jih nato posredujejo banki skrbnici. V zameno dobijo vrednostne papirje iz košarice, ki so deponirane pri banki skrbnici. Te vrednostne papirje lahko nato prodajo na borzi in s tem naredijo dobiček. V primeru, da je tržna vrednost ETF-sklada višja od NAV, lahko naredijo ravno obratno in na borzi kupljene delnice pri banki skrbnici zamenjajo za delnice ETF-sklada ter jih prodajo in tako ponovno naredijo dobiček. Na tak način poteka arbitraža, ki zagotavlja, da tržna vrednost ETF-sklada vedno odraža tržno vrednost vrednostnih papirjev, ki ga sestavljajo. (http://www.finport.si/Dokument.aspx?ID=235) Pipan izpostavi, da sta glavna razloga za popularnost ETF-skladov nizki stroški upravljanja, ki jih omogoča njihova pasivnost in zanesljivost sledenja izbranemu indeksu vrednostnih papirjev, ki se meri z napako sledenja (tracking error). Upravljavske provizije se v povprečju gibljejo okoli 0,5 odstotka letno, pri največjih in najbolj likvidnih ETF-skladih so celo pod 0,1 odstotka. (Pipan, 2011)

6.7. Naložbena življenjska zavarovanja Z naložbenim življenjskim zavarovanjem si varčevalec oz. zavarovanec sočasno uredi zavarovanje za primer smrti in varčevanje v enem ali več investicijskih skladih ali v drugih oblikah naložb. Običajno gre za obliko varčevanja na dolgi rok, pri čemer se varčevalni oz. naložbeni del premije naloži v različne vzajemne sklade ali druge naložbe. Zavarovalcu nabor možnih skladov in kombinacij naložb običajno predlaga zavarovalnica, nato pa se mora sam odločiti, kam bo naložil sredstva in kako bo razdelil premijo med posamezne izbrane naložbe. Naložbeni del se vodi na zavarovalčevem individualnem naložbenem računu. Privarčevana sredstva so v času trajanja zavarovanja podvržena nihanju na kapitalskih trgih, višina zavarovalne vsote za primer smrti pa je ves čas zajamčena, ne glede na to, kako se giblje vrednost naložb. Zavarovalna vsota, ki jo zavarovalnica izplača v primeru smrti, je tako običajno enaka minimalno dogovorjeni zavarovalni vsoti za primer smrti oz. vrednost premoženja v naložbenem delu zavarovanja, če je le-to višje od dogovorjene zavarovalne vsote. Po preteku zavarovalne dobe se izplačajo sredstva, ki so bila do takrat privarčevana, pri čemer na njihovo višino vpliva predvsem poslovanje skladov oz. donosnost izbranih naložb, zato donosnost običajno ni zagotovljena. Nekatere zavarovalnice zato ponujajo tudi različne kombinacije naložbenih življenjskih zavarovanj z garancijami, ki tudi ob poteku zavarovanja, včasih tudi med trajanjem zavarovanja, jamčijo izplačilo minimalne vrednosti zbranih sredstev. (http://www.zav-zdruzenje.si/vrste-zavarovanj/osebna-zavarovanja/#zivljenjska)


http://www.zav-zdruzenje.si/vrste-zavarovanj/osebna-zavarovanja/#zivljenjska




Poleg omenjenih ugodnosti so v Sloveniji naložbena življenjska zavarovanja ugodneje obdavčenatudi v primeru, da varčevalec sklene in ohrani zavarovanje vsaj deset let. Ker gre praviloma za zavarovanja, ki so sklenjena za več kot 10 let, se na vplačane premije ne plačuje davek na zavarovalniške posle, po desetih letih pa je varčevalec oproščen tudi plačila davka iz morebitnih kapitalskih dobičkov, torej razlike med vplačanimi premijami in končnim izplačilom. Tako je po desetih letih varčevalec oproščen plačila kakršnega koli davka, kar daje naložbenim življenjskim zavarovanjem veliko prednost pred ostalimi naložbami. (http://www.medvesekpusnik.si/nalozbena-zavarovanja/pogosta-

vprasanja.asp?Path=326,330#3,http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/davek_od_prometa_zavarovalnih_poslov_pojasnila/brosura_davek_od_promet

a_zavarovalnih_poslov/) Kljub tem ugodnostim in začetnemu velikemu navalu pri sklepanju tovrstnih zavarovanj se je kasneje izkazalo, da splošni pogoji in ostali stroški niso tako ugodni. Naložbena življenjska zavarovanja imajo običajno namreč visoke sklepalne, administrativne, vstopne, upravljavske, zavarovalne in podobne stroške, ki izničijo učinke ugodnejše davčne zakonodaje. Če ima varčevalec zgolj željo varčevati in ne potrebuje dodatnega življenjskega zavarovanja, se mu tovrsten naložbeni produkt ne izplača, saj bo pri direktnem nalaganju v enake vzajemne sklade, kot bi jih izbral znotraj zavarovalne police, ob izplačilu, ne glede na dobo varčevanja, prejel višji znesek. Direktno nalaganje v vzajemne sklade prinaša tudi večjo likvidnost, saj lahko VEP kadarkoli unovčimo pri skladu, medtem ko to težje naredimo pri zavarovalnici. Ob predčasni prekinitvi zavarovanja zavarovalnica zavarovancu obračuna tudi različne stroške, v primeru prekinitve pred potekom 10 let pa mora zavarovanec poleg davka na kapitalske dobičke, za nazaj plačati še 6,5-odstotni davek na zavarovalniške posle. (https://www.financnahisa.si/vsebine/375-vzajemni-skladi-preko-

zavarovalnice, http://www.finance.si/336283/Zakaj-ljudje-be%C5%BEijo-iz-%C5%BEivljenjskih-zavarovanj)

6.8. Delnice Mramor delnico definira kot vrednostni papir, ki izdajatelju (delniški družbi) predstavlja trajen vir sredstev, lastniku delnice pa »solastništvo« podjetja s trajno udeležbo na dobičku (v obliki dividend/ali povečanja tržne vrednosti delnice) in pravico voljenja upravnega odbora ter glasovanja o nekaterih najpomembnejših odločitvah podjetja. (Mramor, 1993, str. 114) Delnice omogočajo dve vrsti donosov: periodičnega z izplačilom dividend ter kapitalski donos ob prodaji delnice. Nekatera podjetja svojim delničarjem zagotavljajo prihodek z delitvijo dela dobička v obliki dividend, lahko pa dobiček tudi zadržijo in ga reivestirajo, s čimer povečajo svoj potencial za rast. S tem, ko podjetje raste in se njegovo premoženje veča, običajno raste tudi tržna vrednost delnice, tako da investitor ob prodaji svoj kapitalski dobiček pridobi, in sicer kot razliko med nabavno in prodajno vrednostjo delnice. (Madura, 2008, str. 6) Navadno nadzorni svet delniške družbe odloča o tem, kolikšen del čistega dobička bo namenjen za izplačilo dividend. (Mramor, 1993, str. 241) V slovenskih delniških družbah o uporabi bilančnega dobička (delitvi dividend, nagrajevanju zaposlenih in

http://www.medvesekpusnik.si/nalozbena-zavarovanja/pogosta-vprasanja.asp?Path=326,330#3


http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/davek_od_prometa_zavarovalnih_poslov_pojasnila/brosura_davek_od_prometa_zavarovalnih_poslov/



https://www.financnahisa.si/vsebine/375-vzajemni-skladi-preko-zavarovalnice


http://www.finance.si/336283/Zakaj-ljudje-be%C5%BEijo-iz-%C5%BEivljenjskih-zavarovanj




poslovodstva, zadržanju oz. prenosu čistega dobička) odloča skupščina delničarjev. (230. člen ZGD-1) Tako ni malo primerov, ko so delničarji družbe na letnih skupščinah preko nasprotnih predlogov pri točkah o uporabi bilančnega dobička dosegli izplačilo visokih dividend kljub temu, da je poslovodstvo podjetja predvidelo bistveno nižjo dividendo, ali pa sploh ni predvidelo delitve dividend. (VZMD) Slovenske delniške družbe običajno izplačujejo dividende enkrat letno, in sicer po letni skupščini delničarjev, pri čemer lahko statut delniških družb pooblašča poslovodstvo, da pod določenimi pogoji in po poteku poslovnega leta izplača vmesno dividendo glede na predvideni bilančni dobiček. (232. člen ZGD-1) V tujini delniške družbe izplačujejo dividende tudi na vsako četrtletje. (Madura, 2007, str. 396) Družbe lahko objavijo tudi načrte oz. napovedi, kakšna bo višina dividende v prihodnosti, ki jim pravimo tudi dividendna politika podjetja. Delnice lahko kupimo na primarnem ali sekundarnem trgu. Na primarnem trgu se trguje z novo izdanimi delnicami, ki jih ponujajo izdajatelji, ki zbirajo kapital. V primerih, ko podjetja prvič ponujajo svoje delnice širši javnosti, govorimo o t. i. initial public offering ali IPO. Sekundarni trg omogoča imetnikom prodajo svojih delnic po ceni, s katero se strinja kupec. (Madura, 2007, str. 395) Za nakup ali prodajo delnic mora imeti posameznik odprt trgovalni račun pri borzno-posredniški hiši. V tujini glede na storitve borzno-posredniških hiš slednje delijo na dva osnovna tipa. Discount brokarage firms omogočajo izvedbo transakcij po praviloma ugodnejših cenah, vendar ne ponujajo nikakršne podpore v smislu investicijskih nasvetov. Full-service brokarage firms poleg izvedbe transakcij investitorju ponujajo tudi investicijske nasvete, ki so lahko različno kvalitetni. (Madura, 2007, str. 452) S prodajo, nakupom in imetništvom delnic nastajajo investitorju določeni stroški. Ob prodaji ali nakupu vrednostnih papirjev je delničarju zaračunana borzno-posredniška provizija, višina katere se lahko razlikuje med različnimi borzno-posredniškimi družbami. Višina provizije je odvisna tudi od načina oddaje naročila (neposredno z obiskom borzno-posredniške družbe, preko telefona ali preko spletne aplikacije) ter morebitnih ostalih storitvah (svetovanje, upravljanje). (Madura, 2007, str. 453) Poleg provizij ob prodaji in nakupu lahko delničarjem nastanejo tudi določeni ostali (skriti) stroški, kot so: provizije pri prenašanju sredstev iz in na trgovalni račun, nadomestilo za vzdrževanje trgovalnega računa, provizije v primeru neaktivne uporabe trgovalnega računa, kazni za nevzdrževanje minimalnega stanja na trgovalnem računu itd. (http://www.investopedia.com/university/broker/broker1.asp) V Sloveniji imajo tako imetniki delnic poleg stroškov transakcij vsaj še strošek vodenja trgovalnega računa. Račun običajno prejmejo enkrat letno s strani borzno-posredniške hiše, pri kateri imajo odprt trgovalni račun. Ob tem je delničarju zaračunano tudi nadomestilo za vzdrževanje stanj vrednostnih papirjev, ki ga Centralna klirinško-depotna družba (KDD) kot registrator zaračunava borzno-posredniški družbi (Tarifa KDD).

http://www.investopedia.com/university/broker/broker1.asp



Naložbe v delnice običajno predstavljajo temelj vsakega dobičkonosnega portfelja, saj se je skozi čas pokazalo, da so najboljši branik pred inflacijo. (McRae, 1997, str. 9) Čeprav ne zagotavljajo kakršnih koli donosov, običajno na dolgi rok prinašajo veliko večje dobičke od vseh ostalih vrst naložb. Z razpršitvijo svojih naložb (v različne panoge in geografsko), tako da se njihovi donosi in rast ne premikajo popolnoma usklajeno, lahko pomembno zmanjšamo tveganja v našem portfelju. (Keown, 2003, str. 416) Tudi če naše naložbe v določeni panogi neko obdobje zaradi različnih dejavnikov ne prinesejo zadostnega donosa oz. generirajo celo izgubo, bodo naše naložbe v drugi panogi morda ravno zaradi enakih dejavnikov generirale večje dobičke kot običajno. Na razvitih kapitalskih trgih so delnice zelo likvidne, zato jih na sekundarnem trgu (borzi ali OTC) brez problema prodamo ob običajno minimalnih stroških transakcije. (Keown, 2003, str. 417) Z razvojem spletnih aplikacij, preko katerih lahko posameznik kupi ali proda svoje vrednostne papirje, se je bistveno znižala borzno-posredniška provizija, posameznik lažje spremlja sprotno dogajanje na borznem trgu ter lahko samostojno odda naročilo v nekaj trenutkih. (Madura, 2007, str. 453) Nekatera podjetja imajo večji potencial za rast kot druga, pri čemer pa običajno prinašajo tudi večje tveganje. Manjše delniške družbe imajo večji potencial za rast, zaradi česar se tudi vrednost njihovih delnic lahko bistveno poveča. Hkrati so tovrstne delnice veliko bolj tvegana naložba, saj veliko manjših podjetij nikoli ne doseže svojega potenciala. Starejše in bolj razvite delniške družbe so visoko rast dosegle že v preteklosti, zato imajo manjše možnosti za večjo rast v prihodnosti. Po drugi strani imajo običajno boj stabilno poslovanje in so zaradi tega manj tvegana naložba. (Madura, 2007, str. 404) Delnice lahko delimo na več vrst, običajno glede na tveganje lastnika delnice, pri čemer ima le-ta z večjim tveganjem tudi večje pravice glasovanja. Delnice običajno delimo na navadne, prednostne in zamenljive prednostne. (Mramor, 1993, str. 115) Navadne (redne) delnice, ki so tudi najpogostejše, dajejo njihovim imetnikom pravico do udeležbe pri upravljanju družbe (glasovanju na skupščinah delničarjev), pravico do dela dobička (dividenda) in pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe. (176. člen ZGD-1) Prednostne delnice so delnice, ki zagotavljajo njihovim imetnikom poleg pravic navadnih delnic še določene prednostne pravice, na primer prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali dobička, prednost pri izplačilu ob likvidaciji družbe in druge pravice, določene s statutom družbe. (176. člen ZGD-1) Običajno prinašajo dividende nominalne vrednosti, ki so določene v znesku ali v odstotku. V primeru, da prednostnim delnicam dividenda ni izplačana, se ne sme izplačati niti dividenda navadnim delnicam. V nekaterih primerih dajejo prednostne delnice imetnikom tudi pravico do dodatnih dividend nad vnaprej določenimi, če podjetje posluje posebej uspešno. Pretekle neizplačane dividende prednostnim delnicam se lahko kumulirajo. V takih primerih dividenda navadnim delničarjem ni izplačana, dokler niso plačane vse (pretekle neplačane in tekoče) dividende na prednostne delnice. (Mramor, 1993, str. 247)



Običajno se prednostne delnice obravnavajo kot trajni kapital brez dospetja, vendar so pogosto izdane tudi z možnostjo odpoklica ali odkupa, kar pomeni, da jih lahko izdajatelj v prihodnosti v celoti odpokliče (odkupi), če tako presodi. (Mramor, 1993, str. 248) Glasovalne pravice prednostnih delnic se lahko zelo razlikujejo, običajno pa lastniki omenjenih delnic, razen pogojne glasovalne pravice, nimajo glasovalnih pravic, tako da na skupščinah glasujejo le imetniki navadnih delnic. Natančni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da pogojne glasovalne pravice postanejo dejanske, so lahko različni (npr.: v primerih, ko dalj časa niso izplačane dividende na prednostne delnice, ob pomembnejših spremembah Statuta družbe ...) (Mramor, 1993, str. 247) Zamenljive prednostne delnice njihovim imetnikom omogočajo zamenjavo v navadne delnice v določenem razmerju. Običajno se zamenjava izvede na željo imetnika, torej vlagatelja. Zamenljive prednostne delnice so bile v preteklosti najpogosteje izdane ob združitvah podjetij, z namenom izognitvi plačila davka na kapitalski dobiček. V tovrstnih primerih so se delnice podjetja, ki se je združil z drugim podjetjem, zamenjale za zamenljive prednostne delnice drugega podjetja. (Mramor, 1993, str. 115)

6.9. Obveznice Obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje imetniku (upniku) izplačevati kupone (obresti) in ob dospetju tudi glavnico (posojilo). (ALTA http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Obveznica) Gre za zelo razširjen dolgoročni finančni instrument, ki ga izdajajo podjetja, države, lokalne skupnosti, finančne in druge institucije. (Mramor, 1993, str. 117) Različnih vrst obveznic je zelo veliko, saj se med drugim lahko razlikujejo glede na pogoje, ki jih postavljajo kupci, glede na način prodaje, možnosti pridobitve navadnih delnic, glede na zavarovanja itd. Mramor razdeli obveznice, kot prikazuje spodnji graf. (Mramor, 1993, str. 118)

http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Obveznica




Slika 7: Delitev obveznic (Mramor, 1993)

Običajne obveznice imajo nespremenjene obresti, običajno določene v nominalnem znesku. Lahko so zavarovane (s hipoteko na določeno stavbo, z začasno odstopljenimi vrednostnimi papirji ali s certifikatom o začasnem lastništvu opreme) ali pa nezavarovane. (Mramor, 1993, str. 119) Nenavadne obveznice se od običajnih ločijo predvsem po načinu izračuna in plačila obresti. Pri dobičkovni obveznici so pogodbene obresti izplačane le, če dobiček podjetja to omogoča, medtem ko participativna obveznica poleg pogodbeno določenih (relativno nizkih) obresti lastniku omogoča tudi udeležbo v dobičku podjetja. Obveznice s spremenljivo obrestno mero imajo obrestno mero običajno vezano na neko tržno obrestno mero ali katero drugo osnovo, medtem ko ima indeksirana obveznica obresti v realno enakih zneskih, torej se obrestna mera prilagaja stopnji inflacije. (Mramor, 1993, str. 120) Najprepoznavnejšo tovrstno obveznico, imenovano TIPS (Treasury Inflation-Protected Securities), izdaja vlada ZDA. Obveznica izplačuje kupone dvakrat letno po fiksni obrestni meri, pri čemer osnovo vsakokrat prilagodi glede na inflacijo oz. deflacijo, ki jo kaže indeks cen življenjskih potrebščin (Consumer Price Index –CPI). V primeru inflacije so tako obresti višje, v primeru deflacije pa nižje. Ko obveznica dospe, se izplača bodisi na začetku

Obveznice

Običajne

Zavarovane

s hipoteko

z začasno odstopljenimi vrednostnimi

papirji

s potrdilom o začasnem

lastništvu opreme

Nezavarovane

Nenavadne

Obresti vezane na poslovni uspeh

podjetja

dobičkovne

participativne

Obresti vezane na neke dejavnike

indeksiranje

s spremenljivo obrestno mero

Obrestna mera nižja od tržne

V tuji valuti

Zamenljive



vplačana nominalna vrednost oz. vrednost prilagojena glede na inflacijo. (https://www.treasurydirect.gov/indiv/products/prod_tips_glance.htm) Obveznice, ki imajo nižjo obrestno mero od tržne, se vlagateljem prodajajo po nižji (diskontni) ceni od nominalne vrednosti. V tem primeru investitor z dospetjem obveznice pridobi tudi donos v obliki razlike med nakupno ceno ob izdaji obveznice in izplačilom nominalne vrednosti ob dospetju. (Mramor, 1993, str. 120 in Madrura, 2007, str. 470) V to skupino spadajo tudi brezkuponske obveznice (Zero Coupon Bonds), ki ne prinašajo obresti. Namesto tega se brezkuponske obveznice prodajajo po nižji diskontni vrednosti, donos pa predstavlja razlika med diskontiranim tečajem ob izdaji in nominalno vrednostjo, ki se v celoti izplača ob dospetju. Brezkuponske obveznice izdajajo tako podjetja kot tudi občine in države. Eden največjih izdajalcev je Vlada ZDA, v tem primeru omenjene obveznice imenujemo STRIPS. (Keown, 2003, str. 455) Pogosto se v literaturi omenjajo tudi obveznice z visokimi donosi »high-yield bonds«, ki obljubljajo visoke donose, vendar so slabše ocenjene, saj so njihovi izdajatelji v finančnih težavah in imajo slabo bonitetno oceno, zato tovrstnim obveznicam pravimo tudi »junk bonds« oz. smeti. (Keown, 2003, str. 455) Čeprav so obveznice varnejši vrednostni papir od delnic, vseeno obstajajo številna tveganja, povezana z izdajateljem kot tudi finančnim okoljem. Tako med drugim poznamo kreditno tveganje (tveganje, da izdajatelj ne bo poplačal vseh svojih obveznosti), tržno tveganje (tveganje, spremembe cene obveznic zaradi sprememb na trgu obrestnih mer) in valutno tveganje (tveganje spremembe vrednosti valute, v kateri je izdana obveznica). (http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Obveznica) Glede na dogodke, ki so se odvili v Sloveniji konec leta 2013, velja omeniti tudi nevarnost nepričakovanih posegov države v samo ureditev pogodbenih razmerij med izdajatelji obveznic in njihovimi imetniki. Kljub številnim nasprotovanjem strokovne javnosti in civilnim gibanjem je konec decembra 2013 v veljavo stopila Novela Zakona o bančništvu (Zban-1L), ki je v slovenski pravni red kot "izredna ukrepa" sanacije slovenskih bank uvedla prisilno pretvorbo podrejenih in hibridnih obveznic teh bank v njihove delnice ter prisilni odpis ‒ delni ali popolni ‒ teh obveznic. Tako je nov Zakon o bančništvu uveljavil pravno podlago za popolno razlastitev imetnikov vseh podrejenih in hibridnih obveznic, za kar do tedaj ni bilo nikakršne podlage, ne v zakonodaji, ne v določilih prospektov obveznic. S tem je bilo oškodovanih okoli 2.000 lastnikov obveznic ter posredno še blizu 500.000 slovenskih državljanov, ki so varčevali v pokojninskih družbah, družbah za upravljanje in zavarovalnicah, skupaj pa je šlo za preko 500 milijonov €. Gre za izrazito retroaktivni poseg v že pridobljene pravice, s katerim so imetniki omenjenih obveznic, izdanih pri Factor banki, Probanki, Novi Ljubljanski banki in Novi Kreditni banki Maribor mimo insolventnosti banke izdajateljice izgubili celotno naložbo. Omenjeni poseg države oz. Banke Slovenije, ki se je odločila uporabiti novo pridobljena pooblastila, je resno omajala zaupanje ter stabilnost finančnega sistema, saj sporoča vlagateljem in varčevalcem, da se »pravila igre« na našem kapitalskem trgu lahko nepričakovano drastično spremenijo. Vseslovensko združenje malih delničarjev je na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložilo pobudo za oceno ustavnosti Zban-1L. (VZMD)

https://www.treasurydirect.gov/indiv/products/prod_tips_glance.htm





6.10. Izvedeni finančni instrumenti Izvedeni finančni instrumenti (financial derivatives) ali derivati so prvotno nastali zaradi potrebe posameznikov in institucij, da se zavarujejo pred tveganjem, s prenosom le-tega na nekoga drugega, ki ga je proti plačilu pripravljen prevzeti. (Ribnikar, 2010) Gre za finančne pogodbe, katerih vrednost je določena (izvedena) iz vrednosti neke osnovne premoženjske oblike, kot so delnice, obveznice itd. Tako lahko nekateri izvedeni finančni instrumenti omogočajo ustvarjanje dobička, v primeru, da vrednost osnovne premoženjske oblike, iz katere so izvedeni, upade. Na ta način lahko finančne institucije znižajo tveganje, iz naslova portfelja, ki ga imajo v lasti. Seveda so zelo hitro omenjeni instrumenti postali predmet velikih špekulacij, saj lahko omogočajo tudi špekuliranje oz. vlaganje v gibanje vrednosti osnovne premoženjske oblike, ne da bi jo vlagatelj kupil. Tako lahko določeni derivati prinašajo donos v primeru dviga vrednosti osnovne premoženjske oblike, medtem ko nekateri prinašajo donose v primeru padca vrednosti osnovne premoženjske oblike. Investitorji v tovrstne naložbene oblike lahko preko finančnih vzvodov tudi z nizkimi vložki ustvarijo zelo velike donose, večje od tistih, ki bi jih dosegli, če bi vlagali direktno v osnovno premoženjsko obliko, pri čemer pa so izvedeni finančni instrumenti izpostavljeni tudi večjemu tveganju, izgube pa lahko celo presegajo sredstva, ki jih je vlagatelj vložil v izvedeni finančni instrument. (Madura, 2008, str. 7) Večja tveganost in v nekaterih primerih tudi pomanjkanje regulativ in preglednosti so razlogi, zaradi katerih so izvedeni finančni instrumenti primerni predvsem za izkušene in poučene vlagatelje. Ribnikar izpostavi zapis slovitega Warrena Buffetta iz leta 2002, v katerem slednji izvedene finančne instrumente poimenuje časovna bomba, ki bo prizadela obe stranki v pogodbi, kot tudi celoten gospodarski sistem. (Ribnikar, 2010 in http://www.berkshirehathaway.com/2002ar/2002ar.pdf) Izvedeni finančni instrumenti obstajajo v zelo različnih oblikah, v osnovi pa jih lahko delimo na opcije, »čiste« terminske instrumente, kombinirane oblike (»opcijsko-čisti« terminski instrumenti) in drugih izvedene oblike oz. instrumenti. (Veselinovič, 1998, str. 199) Različne terminske pogodbe običajno določajo osnovno premoženjsko sredstvo, ki bo dostavljeno v prihodnosti, količino dostavljenega osnovnega premoženjskega sredstva, ceno, po kateri bo dostavljen ter datum, ko bo dostavljen (dospetje). (Frederic in Eakins, 2012, str. 591) Terminske pogodbe torej določajo posel, ki se bo zgodil v prihodnosti pod vnaprej določenimi pogoji, pri čemer omogočajo ustvarjanje donosa zaradi razlike, v pogodbi določene cene in dejanske cene na datum dospelosti. Delujejo lahko tudi kot finančni vzvod, s tem pa omogočajo tudi nekajkrat višje donose od osnovnega premoženjskega sredstva. Seveda po drugi strani omogočajo tudi zelo visoke izgube. Ob dospetju pogodbe lahko pride do dostave v pogodbi opredeljene količine osnovnih premoženjskih sredstev, v nekaterih primerih pa do dejanske dostave sploh ne pride, temveč se namesto tega na vlagateljev račun poravna razlika (pozitivna ali negativna).

http://www.berkshirehathaway.com/2002ar/2002ar.pdf



(http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Izvedeni_financni_instrumenti) Opcije so pogodbe, ki dajejo njihovim kupcem (lastnikom) opcijo oz. pravico, da kupijo (call option) oz. prodajo (put option) osnovno premoženjsko obliko po vnaprej določeni ceni (exercise price ali strike price), vnaprej določenem časovnem obdobju v prihodnosti. Izdajatelj opcije (writer) se s tem zaveže, da bo v prihodnosti kupil oz. prodal v pogodbi določeno premoženjsko obliko, če bo kupec oz. lastnik opcije uveljavljal to pravico. Opcije ameriškega tipa omogočajo lastniku, da uveljavlja svoje pravice kadarkoli v času do izteka opcije, med tem ko mu opcije evropskega tipa omogočajo le pravico na dan poteka opcije. Tako ima lastnik opcije možnost, da slednjo unovči ali pa jo pusti, da se izteče, med tem ko mora izdajatelj vedno izvesti obveznost, če se lastnik opcije tako odloči. Ker ima pravica, odločiti se, ali bo opcija unovčena ali ne, svojo ceno, lastnik opcije plača izdajatelju t. i. premijo. (Frederic in Eakins, 2012, str. 606)

6.11. Zlato in druge žlahtne kovine Zlato in nekatere druge žlahtne kovine se kot investicije oz. držalci vrednosti uporabljajo že več tisočletij. Zgodovinsko gledano je zlato veliko bolje ohranilo svojo realno vrednost v primerjavi s papirnatim denarjem, kovanci ali podobnimi sredstvi, saj gre za redko kovino. (http://www.investopedia.com/articles/basics/08/reasons-to-own-gold.asp) Danes lahko v zlato, srebro in ostale žlahtne kovine posamezniki vlagajo na številne načine. Prvi, najosnovnejši je fizični nakup, v obliki naložbenih palic in kovancev. Omenjene naložbene produkte izdelujejo različne kovnice po celem svetu, prodajajo pa jih tudi zlatarne in različni posredniki. Fizično naložbeno zlato v Sloveniji ni obdavčeno niti z davkom na kapitalske donose, niti z davkom na dodano vrednost, zato je z davčnega vidika zelo ugodna naložba. Seveda vlagatelj pri nakupu oz. prodaji posredniku plača provizijo oz. se nakupna in prodajna cena pri istem posredniku med seboj razlikujeta. Po drugi strani se v zlato in ostale žlahtne kovine vlaga tudi preko naložbenih produktov, ki smo jih opisali že pri prejšnjih točkah, kot so ETF-skladi, vzajemni skladi, delnice in izvedeni finančni instrumenti. ETF-skladi podobno kot v primeru delniških indeksov sledijo vrednosti žlahtne kovine na trgu. Ob tem nekateri izpostavljajo nevarnost, da zaradi vse večjega povpraševanja nekateri ETF-skladi nimajo svojih delnic popolnoma pokritih v zlatu. Tako recimo zlato posodijo banki skrbnici, kjer ga hranijo, in nato to isto zlato ponovno kupijo od banke ter tovrstni proces ponovijo še večkrat. (http://www.financnitrgi.com/trgovanje/etf-na-zlato-vs-fizicen-nakup-zlata) Pri investiranju v zlato preko delnic govorimo predvsem v investicije v rudnike in podjetja, ki se ukvarjajo z odkrivanjem nahajališč zlata. Pri tem razlikujemo naložbe v t. i. Senior gold stock in Junior gold stock. Senior gold stock so delnice uveljavljenih večjih podjetij, ki imajo v lasti delujoče rudnike s predvidljivo letno

http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Izvedeni_financni_instrumenti


http://www.investopedia.com/articles/basics/08/reasons-to-own-gold.asp

http://www.financnitrgi.com/trgovanje/etf-na-zlato-vs-fizicen-nakup-zlata



proizvodnjo zlata, med tem ko so Junior gold stock delnice bolj špekulativne narave, saj gre za podjetja, ki se ukvarjajo z odkrivanjem najdišč žlahtnih kovin in vzpostavljanjem rudnikov. Ob večjem tveganju pa Junior gold stock prinašajo tudi potencialno precej višje donose kot delnice Senior gold stock. Varčevalec lahko v omenjene »zlate« delnice vlaga tudi posredno preko zlatih vzajemnih skladov. (http://dailyreckoning.com/the-5-best-ways-to-invest-in-gold/) Mnenja o vlaganju v zlato so si različna. Podporniki vlaganja v zlato izpostavljajo njegovo obstojnost, varnost in trdnost predvsem v kriznih časih kot tudi omejene količine in naraščajoče povpraševanje, ki ga ženejo predvsem države v razvoju. Številne žlahtne kovine so se z razvojem tehnologije pričele uporabljati tudi za izdelavo v visoko tehnoloških izdelkih, pri čemer pa je v teh primerih večje povpraševanje po srebru. (http://www.alta.si/vzajemni_skladi/tecajnica_skladov/alta_gold#tab0_2) Po drugi strani nasprotniki opozarjajo, da v zadnjem obdobju cena zlata zelo niha ter opozarjajo, da je njegova vrednost določena arbitrarno, torej ima vrednost, zato ker se ljudje tako odločijo. (http://www.marketwatch.com/story/why-buffet-thinks-investing-in-gold-is-stupid-2013-04-18) Znani kritik zlata, eden najbogatejših zemljanov Warren Buffett, izpostavi predvsem dejstvo, da zlato ničesar ne proizvede, zgolj stoji in ponuja lep pogled. Vredno je toliko, koliko so zanj pripravljeni plačati vlagatelji, morebitni zaslužek pa je odvisen od njihovega strahu. Zanimiva je njegova izjava, da »zlato izkopljejo iz tal nekje v Afriki ali kateri drugi državi. Nato ga pretopimo, skopljemo novo luknjo, ga ponovno zakopljemo in plačamo ljudem, da stojijo okoli njega in ga čuvajo. Sicer pa nima nobene funkcije. Kdor bi to opazoval iz Marsa, bi se temu zelo čudil.« (http://www.minyanville.com/trading-and-investing/commodities/articles/Warren-Buffett-brka-gold-investing-investing/10/3/2012/id/44617?refresh=1)

6.12. Primerjava Glede na zapisano bomo v nadaljevanju omenjene naložbene produkte primerjali z vidika štirih dejavnikov tveganosti, donosnosti, likvidnosti in obdavčitve.

Naložbeni produkt

Dejavniki Prednosti Slabosti

Vloga na vpogled

Tveganje

Varna naložba, zajamčeno izplačilo do 100.000 € tudi v primeru stečaja banke.

V primeru stečaja banke lahko sredstva nad 100.000 € postanejo predmet stečajnega postopka in so lahko delno ali v celoti izgubljena.

Donosnost

Obsesti znane vnaprej.

Zelo nizke obresti, ki običajno ne pokrijejo niti inflacije ter s tem postopno izgubljanje realne vrednosti prihrankov.

Likvidnost Možnost hitrega dviga ali prenosa sredstev.

Stroški Stroški vodenja računa, ki ga posameznik tako ali tako potrebuje.

Stroški se med bankami razlikujejo.

http://dailyreckoning.com/the-5-best-ways-to-invest-in-gold/

http://www.alta.si/vzajemni_skladi/tecajnica_skladov/alta_gold#tab0_2

http://www.marketwatch.com/story/why-buffet-thinks-investing-in-gold-is-stupid-2013-04-18


http://www.minyanville.com/trading-and-investing/commodities/articles/Warren-Buffett-brka-gold-investing-investing/10/3/2012/id/44617?refresh=1





Obresti pozitivnega stanja na transakcijskem računu niso obdavčena.

Vezana vloga

Tveganje



Donosnost

Obresti znane vnaprej. Nekoliko višje, vendar običajno še vedno relativno nizke obrestne mere v nekaterih primerih omogočajo ohranjanje realne vrednosti prihrankov.

Likvidnost Vezana vloga ni izplačljiva do

poteka roka vezave.

Stroški

Običajno ni stroškov banke. Obresti do 1.000 € niso obdavčene.

Stroški lahko nastanejo v primeru predčasnega dviga. Obresti nad 1.000 € so obdavčene z davkom na kapitalski dobiček

Rentno varčevanje

Tveganje



Donosnost

Obsesti znane vnaprej. V določenih primerih po zaključku varčevanja omogočajo banke najem ugodnejšega posojila.

Nekoliko višje, vendar običajno še vedno relativno nizke obrestne mere v nekaterih primerih omogočajo ohranjanje realne vrednosti prihrankov.

Likvidnost

Izplačilo vloge je lahko v obliki rente ali v enkratnem znesku. Omogoča postopno varčevanje.

Sredstva so vezana za daljše obdobje (5‒20 let). Varčevalec mora vsak mesec zagotoviti sredstva za vplačilo.

Stroški Običajno ni stroškov banke. Obresti do 1.000 € niso obdavčene.

Naložbeni produkt


Pokojninski skladi

Tveganje

Nizko tveganje. Zakon nalaga upravljavcu konzervativno naložbeno politiko. Stalni nadzor nad poslovanjem. Sredstva varčevalca ločena od upravljavca.

Donosnost Zagotovljeni minimalni donosi.

Donosi slovenskih pokojninskih skladov so zaradi konservativnih naložb relativno skromni.

Likvidnost Omogoča postopno varčevanje. Izplačilo šele ob upokojitvi, v

obliki rente ali enkratnega zneska.

Stroški Ugodna davčna zakonodaja, tako v času vplačevanja, kot v času prejemanja rente.



Vzajemni skladi

Tveganje

Različne stopnje tveganja, odvisno od vrste sklada (delniški, obvezniški, denarni ...) Razpršenost sredstev med veliko število različnih vrednostnih papirjev.

Praviloma imajo delniški in mešani vzajemni skladi višjo stopnjo tveganja. Višji, kot so predvideni donosi, večja je nepredvidljivost sklada.

Donosnost

Možni hitri, lahko tudi zelo visoki donosi.

Možnost visoke izgube. Pretekli donosi sklada ne zagotavljajo donosov v prihodnosti.

Likvidnost

Vloge unovčljive kadarkoli pri izdajatelju.

Izdajatelj mora imeti vedno na zalogi sredstva za sprotno izplačevanje vlog, zato vsa sredstva sklada niso naložena v naložbe.

Stroški

Možnost prehajanja med različnimi skladi pod okriljem krovnega sklada, brez plačila davka na kapitalski donos.

Davek na kapitalske donose ob izplačilu sredstev. Različni vstopni, izstopni in upravljavski stroški.

Zaprti investicijski

skladi

Tveganje Razpršenost sredstev med veliko število različnih vrednostnih papirjev.

Praviloma višja stopnja tveganja.

Donosnost

Donosnost odvisna od naložbene politike sklada.

Možnost visoke izgube. Pretekli donosi sklada ne zagotavljajo donosov v prihodnosti.

Likvidnost

Izdajatelj delnic ne odkupuje, zato lahko vsa vplačana sredstva uporabi za investiranje.

Izdajatelj delnic ne odkupuje. Delnice je mogoče prodati na borzi po ceni, ki se oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje, ki je lahko nižja od NAV.

Stroški Stroški borznega posredništva in

vodenja trgovalnega računa. Davek na kapitalske donose.

ETF-skladi

Tveganje Različne stopnje tveganja, odvisno od vrste ETF-sklada.

Nevarnost sistematične nepredvidljivosti.

Donosnost Omogoča učinkovito sledenje vrednostim svetovnih indeksov.

Donosi ne presegajo donosov indeksa, ki mu sledijo.

Likvidnost Delnice ETF-skladov so na borzi zelo likvidne in vedno zelo blizu NAV.

Stroški Omogočajo cenejše sledenje nekemu indeksu, kot če bi to vlagatelj počel sam.

Stroški borznega posredništva in vodenja trgovalnega računa. Davek na kapitalske donose.

Naložbeni produkt


Naložbena življenjska zavarovanja

Tveganje

Različne stopnje tveganja, ki so odvisne od vrste skladov, v katere se nalaga renta. Možnost sočasnega investiranja v več skladov.



Donosnost

Donosnost odvisna od naložbene politike skladov, v katerih se nalaga renta. Dodatne ugodnosti življenjskega zavarovanja.

Donosnost posameznih skladov se na dolgi rok lahko spreminja, zato je priporočljivo spremljanje in občasno spreminjanje zavarovalne police.

Likvidnost

Možnost predčasne prekinitve pod določenimi pogoji. Možnost izplačila v renti ali enkratnem znesku.

Varčevanje običajno traja daljše časovno obdobje (10‒30 let). Pred potekom 10 let se običajno ne izplača prekinjati varčevanja.

Stroški

Po desetih letih varčevanja brez davka na kapitalske donose in davka na zavarovalne posle.

V primeru prekinitve pred potekom desetih let se poleg davka na kapitalske donose obračuna davka na zavarovalne posle. Številni skriti stroški upravljavca oz. zavarovalnice, ki izničijo ugodno obdavčitev.

Delnice

Tveganje

Delnice nekaterih uveljavljenih delniških družb so lahko zelo stabilne. Gre za direktno investicijo v neko podjetje, ki ga lahko spremljamo, ga morda tudi poznamo …

Običajno veljajo za bolj tvegane naložbe. Tveganost in nepredvidljivost je odvisna tako od različnih ravnanj izdajatelja kot tudi od okolja. V primeru stečaja izdajatelja je lastnik oz. delničar zadnji v vrsti za poplačilo in praviloma ne dobi ničesar.

Donosnost

Imajo potencial za velike donose v obliki povečanja vrednosti delnice na borzi in izplačila dividend. Na donosnost delnice z odločitvami na skupščini vplivajo tudi delničarji.

V primeru težav podjetja vrednost delnice na borzi pade, delničarji pa so lahko pozvani k dokapitalizaciji podjetja.

Likvidnost

Delnice, ki kotirajo na borzah, so lahko različno likvidne. Na likvidnost posamezne delnice na borzi vplivata tako poslovanje podjetja kot razvitost kapitalskega trga.

Delnice, ki ne kotirajo na borzi, so praviloma slabo likvidne. Zaradi pomanjkanja ponudbe in povpraševanja je delnico težko prodati ali kupiti, hkrati pa lahko to dejstvo pomembno vpliva na ceno delnice.

Stroški Stroški borznega posredovanja in


Naložbeni produkt


Obveznice

Tveganje

Praviloma veljajo za manj tvegane naložbe. Različne vrste obveznic imajo različne stopnje zavarovanja izplačila.

Tveganost je odvisna od finančnega stanja izdajalca in njegovega statusa (podjetje, institucija, država).

Donosnost

Veliko različnih vrst obveznic, z različnimi izračuni donosov. Donosi obveznic so praviloma znani vnaprej.

V primeru stečaja izdajatelja se mora imetnik obveznic vpisati kot upnik v stečajnem postopku. Nekatere obveznice nimajo vnaprej znane donosnosti.



Likvidnost

Imetnik lahko obveznico proda pred njeno zapadlostjo.

Obveznica je praviloma poplačana s strani izdajatelja ob njeni zapadlosti. V nekaterih primerih lahko izdajatelj predčasno odpokliče obveznico. Nekatere obveznice omogočajo pretvorbo terjatve imetnika v lastniški kapital, torej delnico.

Stroški Stroški borznega posredovanja in


Izvedeni finančni

instrumenti

Tveganje Zelo visoko tveganje.

Primerni le za izkušene, poučene vlagatelje.

Donosnost

Finančni vzvodi višje donose kot vlaganje v osnovne premoženjske oblike. Možnost ustvarjanja donosov tudi v primeru padanja cen osnovne premoženjske oblike.

Finančni vzvodi omogočajo ustvarjanje večje izgube, kot imamo celotnih sredstev na trgovalnem računu.

Likvidnost Izvedeni finančni instrumenti, ki kotirajo na organiziranem trgu, so praviloma zelo likvidni.

Stroški

Davek na kapitalske donose. V primeru odsvojitve prej kot v enem letu znaša davek na kapitalske donose 40 %.

Zlato in žlahtne kovine

Tveganje Velja za relativno varno naložbo predvsem v negotovih časih. Kljub nihanju cene ne more propasti.

V primeru lastništva fizičnega zlata obstaja nevarnost ropa.

Donosnost

Gre za omejene dobrine, povpraševanje po njih pa se povečuje, zaradi česar naj bi na dolgi rok cene rastle.

Zlato samo po sebi ne ustvarja dobička, zato na donosnost vplivajo predvsem pričakovanja vlagateljev, kaj se bo dogajalo na ostalih finančnih trgih.

Likvidnost Različne naložbene oblike so lahko različno likvidne, praviloma pa so dobro likvidne.

Stroški

V Sloveniji je promet z naložbenim zlatom popolnoma neobdavčen.

Posredniške provizije. Neobdavčenost se ne nanaša na preostale žlahtne kovine, kot tudi ne na ostale naložbene oblike (zlate vzajemne sklade, ETF-e, delnice …)



7. TEORIJE RAZPRŠITVE NALOŽBENEGA PORTFELJA GLEDE NA STAROST VARČEVALCA

7.1. Diverzifikacija naložbenega portfelja Na ceno naložb vplivajo prihodnji dogodki, ki jih ni mogoče natančno predvideti, zato je smiselno, da varčevalec svoje prihranke vloži v več različnih naložb in s tem zmanjša verjetnost, da bo izgubil pomemben del svojih prihrankov. Portfelj je košarica naložb posameznega vlagatelja, ki je lahko sestavljena iz delnic, obveznic, vezanih depozitov, naložb v nepremičnine in podobno. Nepredvidljivost portfelja lahko delimo na specifično in sistematično. Specifična nepredvidljivost je posledica dejavnikov, ki vplivajo na ceno delnice posameznega podjetja (npr. gibanje cen surovin, ki jih uporablja podjetje, katerega delnice sestavljajo portfelj). Sistematična nepredvidljivost je posledica dejavnikov, ki imajo enak vpliv na cene delnic vseh podjetij na trgu (npr. dvig obrestnih mer). Z vključitvijo večjega števila delnic v portfelj se zmanjša njegova specifična nepredvidljivost, medtem ko, tudi če kupimo vse delnice na trgu, sistematične nepredvidljivosti ne moremo odpraviti. (Mastnak, 2007, str. 86) Z divezifikacijo svojega naložbenega portfelja razpršimo privarčevana sredstva med različne naložbe, ter s tem razpršimo in zmanjšamo tudi tveganje, ne da bi zmanjšali pričakovan donos. Primerna razpršitev portfelja zgladi vzpone in padce donosov različnih naložb. Ko določena naložba ustvari izgubo oz. negativni donos, se vrednost druge naložbe dvigne in pokrije izgubo. (Keown, 2003, str. 19) Spodnji graf prikazuje gibanje letnega donosa investicije A in investicije B, ter portfelja sestavljenega iz obeh naložb. Gibanje donosnosti portfelja je manj sunkovita kot pri posameznih naložbah, zaradi česar je tudi manjša volatilnost. (Madura, 2007, str. 529)

1 2 3 4

5 6 Leto

Letni

donos 40%

30%

20%

10%

0%

- 10%

- 20%

Investicija A

Portfelj (A in

B)

Investicija B

Slika 8: Primer vpliva diverzifikacije portfelja (Madura, 2007, str. 530)



Pri tem velja poudariti, da lahko sredstva portfelja razpršimo tako glede na vrsto naložbenega produkta (delnice, obveznice, vzajemni skladi, nepremičninski skladi, žlahtne kovine itd.) kot tudi geografsko in panožno. Pri diverzifikaciji si lahko pomagamo tudi s kazalnikom korelacije, ki nam pove, kako se dve vrednosti (delnic, indeksov itd.) gibljeta v povezavi z drugo. Korelacijo (correlation) dobimo preko korelacijskega koeficienta, ki ima vrednost med 1 in -1. Popolna pozitivna korelacija +1 pomeni, da si vrednosti sledita v enaki smeri. Popolna negativna korelacija -1 pa pomeni, da se vrednosti gibljeta popolnoma nasprotno oz. vsaka v svojo smer (ko ena raste, druga pada in obratno) Če je korelacija 0, se obe vrednosti gibljeta popolnoma neodvisno druga od druge oz. naključno. Delnice imajo po večini pozitiven korelacijski koeficient z borznim indeksom, v katerem se nahajajo, kar pomeni, da rastejo, kadar raste indeks. (http://www.finance.si/199135/Slovenske-delnice-volatilnost-P-E-beta-in-korelacija) Spodnja slika prikazuje primer gibanja donosnosti dveh naložb in portfelja, ki je sestavljen iz obeh naložb. Donosa naložb, prikazana na levem grafu, se gibljeta skoraj identično, torej imata korelacijski koeficient blizu 1. Portfelju tako nismo zmanjšali specifične predvidljivosti. V desnem grafu se donosa naložb A in G gibljeta povsem nepovezano, torej je korelacijski koeficient v okolici 0. Tudi v tem primeru se donosnost portfelja še vedno precej sunkovito giba, a se kljub temu nekoliko zniža specifična nepredvidljivost. Na sredinskem grafu se donosnost investicije A in F medsebojno gibljeta popolnoma nasprotno. Korelacijski koeficient v tem primeru se giblje okoli -1. Čeprav se donosa naložb A in F sunkovito gibljeta, ima portfelj sestavljen iz obeh naložb konstantno, pozitivno in umirjeno donosnost.

Slika 9: Vpliv korelacije na učinek diverzifikacije portfelja (Madura, 2007, str.

531)

Investicija A

Investicija E

Portfelj (A in E)

Investicija A

Investicija F

Portfelj (A in F)

Investicija A

Investicija G

Portfelj (A in G)

50

40

30

20

10

0

- 10

- 20

- 30

1 2 3 4 5 6

Leto

Letni donos

(%)

50

40

30

20

10

0

- 10

- 20

- 30

1 2 3 4 5 6

Leto

Letni donos

(%)

50

40

30

20

10

0

- 10

- 20

- 30

1 2 3 4 5 6

Leto

Letni donos

(%)





Obstajajo številne teorije in modeli o razdelitvi oz. alokaciji privarčevanih sredstev, glede na starost varčevalca. Večina modelov se osredotoča na razmerje med starostjo varčevalca in stopnjo tveganja ter razpršitvijo portfelja med delnice in obveznice. Seveda lahko obveznice in delnice zamenjamo tudi z drugimi naložbenimi produkti (npr. obvezniški in delniški vzajemni skladi, ETF-skladi in podobno). Čeprav se modeli med seboj razlikujejo, so si avtorji enotni, da posameznik nikoli ne sme imeti vseh prihrankov v eni naložbi, kar številniponazarjajo tudi z rekom: »Ne hrani vseh jajc v eni košari« oz. »Don’t put all your eggs into one basket.« Na oblikovanje posameznikovega portfelja najpomembnejše vplivata življenjski cikel,v katerem se nahaja, in stopnja tveganja, ki jo je pripravljen sprejeti. Večina modelov alokacije sredstev predvideva razporeditev sredstev med bolj tvegane naložbe z večjim potencialom za rast v začetni fazi življenjskega cikla. Z leti se tovrstne naložbe zmanjšujejo na račun obveznic in manj tveganih delnic stabilnih podjetij z visokimi dividendami. S tem ima portfelj sicer manj možnosti za rast, a bo generiral periodični dohodek, ki bo služil za namene pokojnine. (Keown, 2003, str. 19)

Tipično sestavo investicij pokojninskega portfelja skozi čas prikaže Keown s spodnjim grafom.

Delnice

Obveznice in podobni finančni instrumenti

Razmerje

med

investiranimi

sredstvi

Začetek

delovne dobe

Zaključevanje

delovne dobe Pokoj

Faza v življenju

Slika 10: Alokacija sredstev posameznika skozi čas (Madura, 2007, str. 540)



7.2. Konvencionalni model alokacije glede na starost Klasična priporočila za alokacijo sredstev glede na starost varčevalca predlagajo, da starost varčevalca odštejemo od 100, ter tako dobimo odstotek sredstev, ki bi morali biti naloženi v delnice, preostanek pa v obveznice, kot prikazuje spodnji graf. Osnovna predpostavka te teorije je, da je posameznik v svojih mladih letih pripravljen sprejeti večje tveganje za večji donos, saj ima relativno malo naloženih sredstev in dovolj časa, da izravna morebitna nihanja na trgu. Bolj, ko se stara, več sredstev ima privarčevanih in bližje je upokojitvi oz. dobi, v kateri ne bo tako produktiven, zato je pripravljen sprejeti naložbe, ki so manj donosne in manj tvegane. Omenjeni model je preprost in sloni na splošnih prepričanjih, pri čemer predvideva srednjo življenjsko dobo za moške 78 let in za ženske 82 let. Ker se življenjska doba prebivalstva podaljšuje, s tem pa tudi delovna doba in doba pokoja, se pri pričakovanih starostih, ki presega prej omenjeno srednjo življenjsko dobo, pri izračunu odstotka ne uporablja številka 100, temveč 110 oz. 120. (http://www.financialsamurai.com/the-proper-asset-allocation-of-stocks-and-bonds-by-age/)

25 30 40 50 60

70 Starost

Razmerje

portfelja

100%

Investicije z visokim tveganjem

Investicije s srednjim tveganjem

Investicije z nizkim tveganjem

Slika 11: Tipična sestava portfelja namenjenega pokojninskemu varčevanju

(Keown, 2003, str. 561)

http://www.financialsamurai.com/the-proper-asset-allocation-of-stocks-and-bonds-by-age/




Slika 12: Konvencionalni model alokacije sredstev posameznika glede na njegovo starost »100 ‒ starost«

Omenjeno strategijo lahko varčevalec izbere tudi preko t. i. »target-date funds«, ki so osredotočeni na neki datum v prihodnosti. Naložbena politika tovrstnih skladov se spreminja glede na približujoči se datum zaključka sklada. (Ferri, 2013) Tovrstno varčevanje je namenjeno predvsem tistim, ki se ne želijo aktivno ukvarjati z upravljanjem in spremljanjem svojih naložb. (http://www.financialsamurai.com/the-proper-asset-allocation-of-stocks-and-bonds-by-age/) V Sloveniji obstajajo nekatera naložbena življenjska zavarovanja, ki omogočajo podobno razpršitev naložb, glede na življenjski cikel varčevalca, oz. samodejni prehod med različnimi naložbenimi skladi po določenem časovnem obdobju. (http://www.flegma.si/4koraki.php?korak=korak1) Številni avtorji pa niso naklonjeni omenjenemu modelu. Rick Ferri opozori na dejstvo, da po tem modelu največje tveganje varčevalec sprejema v obdobju, ko še nima veliko izkušenj z investiranjem. Pogosto nima potrpljenja in ob manjših spodrsljajih hitro postane paničen. Tako se lahko zgodi, da posameznik v paniki proda svojo naložbo po najnižji tržni vrednosti, ter tako naredi izgubo, kmalu za tem pa se tržna vrednost naložbe »odbije od dna« in včasih doseže tudi rekordne donose. Po drugi strani izkušenejši starejši vlagatelji, ki so v preteklosti že preživeli vzpone in padce na trgu, in bolje razumejo odnos med tveganjem in donosnostjo ter razmere na trgu, po tem modelu vse manj svojih sredstev namenjajo donosnejšim naložbam. http://www.forbes.com/sites/rickferri/2013/01/09/a-fighter-pilots-view-of-age-based-asset-allocation/ Tom Dyson gre še dlje in trdi, da je kupovanje in držanje vrednostnih papirjev stvar prejšnjega stoletja, ko so ameriške zvezne rezerve (Federal Reserves) uspele ob vsakem znaku prihajajoče recesije ponovno napihniti gospodarstvo, ter tako spodbujali skoraj 70-letno neprekinjeno rast finančnih trgov. Hkrati tudi poudari, da so s finančno krizo obveznice postale bolj tvegana naložba, medtem ko so se

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

0 10 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 70 75 110

Obveznice

Delnice



http://www.flegma.si/4koraki.php?korak=korak1

http://www.forbes.com/sites/rickferri/2013/01/09/a-fighter-pilots-view-of-age-based-asset-allocation/




njihovi donosi bistveno znižali v zadnjih nekaj letih. http://www.dailywealth.com/1411/why-the-100-minus-your-age-rule-is-wrong

7.3. »Flight path asset allocation model« Rick Ferri namesto konvencionalnega modela alokacije sredstev glede na starost predlaga model, ki spominja na let lovskega letala, ki vzleti, se dviga do določene višine, leti do cilja, se spusti in nato pristane. Njegov model tako predvideva, da posameznik v mladosti, ko je še neizkušen, zmerno vlaga v delnice in raje varčuje v varnejših naložbah (vzlet). Razpršenost med različne vrednostne papirje se povečuje skozi čas, ko posameznik pridobiva izkušnje (vzpenjanje). V nekem trenutku doseže alokacija sredstev v delnicah raven, ki je, glede na posameznikove potrebe, pričakovanja in tolerance do tveganja, primerna za daljši rok (let). Ko se posameznik začne bližati pokoju oz. času, ko bo privarčevana sredstva potreboval, se sredstva v delnicah začnejo zmanjševati (spuščanje‒pristajanje), ter se na koncu oblikujejo v portfelj s preudarnim, dolgoročno sprejemljivim tveganjem (pristanek). http://www.forbes.com/sites/rickferri/2013/01/09/a-fighter-pilots-view-of-age-based-asset-allocation/

Slika 13: »Flight path asset allocation model«

7.4. »Gone Fishin'« portfelj Nekateri avtorji se ne ukvarjajo s starostjo varčevalca oz. časom do koriščenja sredstev. Na različne načine poskušajo zagotoviti konstantno zgleden donos ob sprejemljivem tveganju. Ena takih metod alokacije sredstev je oblikovanje »Gone fishin« portfelja. Bistvo omenjenega portfelja je, da se posameznik z njim ukvarja le enkrat na leto, ko sredstva prerazporedi v enako razmerje glede na vrsto naložbe, kot je bilo na

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 70 75 80

Obveznice

Delnice

http://www.dailywealth.com/1411/why-the-100-minus-your-age-rule-is-wrong





začetku leta. Portfelj je nekoliko nenavadno ime dobil, ker naj bi se posameznik z njim ukvarjal le 15 minut na leto, vmes pa lahko počne druge, prijetnejše stvari, npr. lovi ribe. Alexander Green izpostavi, da se v današnjem svetu objavlja izjemna količina najrazličnejših finančnih novic, ki pogosto, tudi neupravičeno, povzročajo pretrese in premike na kapitalskih trgih. Nihče ne more popolnoma napovedati prihodnosti, lahko pa si posameznik sestavi tak portfelj, ki bo najbolje prenašal razburkane finančne trge. (http://www.investmentu.com/content/detail/gone-fishin-index-fund-portfolio) »Gone fishin« (»lovim ribe«) portfelj je sestavljen iz različnih vrst naložb. Alexander Green predlaga razdelitev sredstev na naslednji način:

‒ 15 % ‒ US Large Cap Stocks (delnice največjih korporacij, s tržno kapitalizacijo preko 10 milijard USD, ki kotirajo na borzah Združenih držav Amerike);

‒ 15 % ‒ US Small Cap Stocks (delnice manjših družb, s tržno kapitalizacijo med 300 milijoni in dvema milijardama USD, ki kotirajo na borzah Združenih držav Amerike);

‒ 10 % ‒ delnice razvitih evropskih trgov; ‒ 10 % ‒ delnice v državah vzdolž pacifiškega obroča; ‒ 10 % ‒ delnice t. i. »vzhajajočih« oz. hitro rastočih trgov (posamezne države

Jugovzhodne Azije, Latinske Amerike, Vzhodne Evrope, Afrike itd.); ‒ 5 % ‒ nepremičninski investicijski skladi; ‒ 5 % ‒ zlato in druge žlahtne kovine ter delnice rudnikov žlahtnih kovin; ‒ 10 % ‒ indeksirane obveznice (glede na inflacijo) TIPS; ‒ 10 % ‒ kratkoročne obveznice podjetij z dobro oceno; ‒ 10 % ‒ obveznice z visokim donosom.

http://credu.bookzip.co.kr/Resource/Englishbook/PDF/AC30088.pdf

http://www.investmentu.com/content/detail/gone-fishin-index-fund-portfolio





Slika 14: Razpršitev naložbenega portfelja po modelu »Gone Fishin'«

Da bi se izognili visokim stroškom direktnega nakupa tako široke palete naložb, Green predlaga, da posameznik raje investira v vzajemne sklade oz. podsklade, ki pokrivajo določeno vrsto naložb. Ker imajo nekateri skladi predvidene minimalne vložke, in so zato nedostopni za vlagatelje, ki bi želeli investirati manjše zneske, predlaga Green tudi alternativno varčevanje v obliki skladov ETF. http://credu.bookzip.co.kr/Resource/Englishbook/PDF/AC30088.pdf Green izpostavi, da »Gone Fishin'« portfelj preprečuje posamezniku, da bi investiral preveč konzervativno ali preveč agresivno in tvegano. Na dolgi rok izniči nevarnost vpliva inflacije na kupne moči posameznika, hkrati pa ne potrebuje ekonomskih napovedi in čakanja na primerne trenutke na kapitalskem trgu. Portfelj ni močno odvisen od nobene posamezne naložbe, zato ob primerih škandalov in propadov velikih družb, kot so bile v preteklosti WorldCom, Enron, Lehman Brothers itd., ne občuti pomembnejše spremembe vrednosti. Portfelj, sestavljen iz vzajemnih skladov, je lahko zelo stroškovno učinkovit, saj se posameznik izogne raznovrstnim posredniškim provizijam, stroškom borznih analitikov in podobno, učinkovit pa je tudi iz davčnega vidika, saj se s spreminjanjem naložb v okviru krovnega sklada davek na kapitalski dobiček prenaša v naslednja leta. Strategija portfelja je zelo preprosta in jo lahko posameznik upravlja sam, z minimalnim časovnim vložkom. http://www.investmentu.com/content/detail/gone-fishin-index-fund-portfolio

GONE FISHIN PORTFELJ

70 % DELNICE

30 % ZDA

15 % US Large Cap Stocks

15 % US Small Cap Stocks

5 % Nepremičninski investicijski skladi

5 % Žlahtne kovine in rudniki

30 % SVET

10 % Razviti evopski trgi

10 % Pacifisški obroč

10 % Hitro rasatoči trgi

30 % OBVEZNICE

10 % TIPS

10 % Kratkoročne obveznice podjetij z dobro oceno

10 % Obveznice z visokim donosom





8. ZAKLJUČNE UGOTOVITVE Iz zapisanega lahko zaključimo, da varčevanje oz. investiranje omogoča posamezniku prenos in plemenitenje njegovih trenutnih presežkov, ki jih bo lahko uporabil v prihodnosti, ter s tem izpolnil zastavljene finančne cilje oz. izboljšal ali pa vsaj omilil padec njegovega življenjskega standarda in kupne moči. Prihranki in presežna sredstva posameznika se preko finančnega sistema prenesejo na subjekte, ki ta sredstva potrebujejo, jih bodo učinkovito porabili in so v zameno za njih pripravljeni plačati obresti oz. ponuditi neki lastniški delež. Vlagatelj svoje prihranke na t. i. deficitne ekonomske celice lahko prenese direktno, na primer z nakupom delnic in obveznic izdajatelja, ali pa prenos opravi posredno s tem, ko svoje prihranke zaupa recimo investicijskemu skladu, ki nato ta sredstva investira naprej. Ob tem se posameznik opre na različne storitve finančnih institucij, ki lahko v njegovem imenu zgolj posredujejo sredstva iz enega računa na drugega, lahko pa mu tudi svetujejo, ga zavarujejo in aktivno upravljajo z njegovim premoženjem. Finančni trgi posamezniku ponujajo najrazličnejše naložbene produkte, ki njihovemu lastniku prinašajo različne pravice in obveznosti, te pa lahko trajajo določen ali nedoločen čas. Eden najpomembnejših dejavnikov vseh naložbenih produktov je njihova donosnost, ki je tesno povezana s tveganjem. Naložbe, ki prinašajo visoke donose, so običajno tudi veliko bolj tvegane, saj investitorji ob izdaji vrednostnega papirja zaradi negotovosti, ali bo izdajatelju uspelo uresničiti svoje poslovne načrte, zahtevajo oz. pričakujejo večjo donosnost. Tveganje lahko označimo tudi za najpomembnejši dejavnik pri izbiri naložbenega produkta, saj izguba privarčevanih prihrankov za povprečnega varčevalca predstavlja najslabši scenarij, ogroža njegovo ekonomsko eksistenco oz. lahko pomembno zniža njegov življenjski standard. Tveganje različni posamezniki različno prenašajo, na kar vpliva višina sredstev v tvegani naložbi, premožnost posameznika, življenjski cikel, v katerem se nahaja, ter njegova nagnjenost k tveganju. Načeloma so posamezne vrste naložbenih produktov različno tvegane. Tako recimo velja delnica za bolj tvegano naložbo od obveznice. Vendar pa smo v diplomski nalogi opozorili, da imajo lahko različne naložbe znotraj iste kategorije naložbenega produkta zelo različne stopnje tveganja. Včasih so tako delnice večjih stabilnih podjetij varnejša naložba od obveznic finančno slabo stoječih držav in podjetij, ki v zameno za sprejemanje visokega tveganja investitorju ponujajo visoke donose. Pri tem lahko ponovno izpostavimo primer podrejenih obveznic nekaterih slovenskih bank, ki so veljale za relativno varno naložbo, ki je lahko delno ali v celoti izgubljena le v primeru stečaja banke, vendar je sprememba zakonodaje omogočila razlastitev njihovih imetnikov, čeprav banke niso bile v stečajnem postopku. Omenjeni primer je z vidika te diplomske naloge toliko bolj pomemben, ker so številni varčevalci predvsem Nove Ljubljanske banke (po priporočilu bančnih uslužbencev), podrejene obveznice kupovali kar preko bančnih okenc, kot alternativo manj obrestovanim vezanim vlogam in depozitom. Ker je šlo v večini primerov za nepoučene vlagatelje, so številni življenjske prihranke z vezanih vlog v celoti prenesli v podrejene obveznice, ter kasneje kot rečeno izgubili vse. S tem se ponovno potrjuje rek: »Ne hrani vseh jajc v eni košari,« in prepričanje praktično



vseh strokovnjakov, da je pri nalaganju prihrankov posameznika najpomembnejša primerna razpršitev med različne naložbene produkte. Primerna razpršitev oz. diverzifikacija naložbenega portfelja zmanjša tako specifično tveganje kot tudi tveganje trga. Razpršitev portfelja posamezniku ponujajo različni skladi in investicijske družbe, ki njihove prihranke investirajo v več sto ali tisoč različnih naložb. Skladi so lahko usmerjeni v določeno panogo, delniški indeks, geografsko področje ali določeno vrsto finančnih produktov, lahko pa imajo tudi popolnoma prosto oz. nedorečeno naložbeno politiko. V vsakem primeru se pri nalaganju prihrankov ni smiselno omejevati zgolj na en sklad, torej eno področje ali eno naložbeno strategijo upravljavca sklada. Tudi zato določene finančne institucije ponujajo svojim strankam naložbene produkte (običajno gre za naložbena življenjska zavarovanja), ki so vezani na več investicijskih skladov, pri čemer pa vlagatelji običajno sklenejo tudi neke vrste zavarovanje. Seveda vsi naložbeni produkti, s katerimi vlagatelj posredno investira, prinašajo določene upravljavske, vstopne, izstopne in druge stroške, ki pa so v primeru investiranja preko naložbenega življenjskega zavarovanja praviloma še višji, kot pri direktnem vlaganju v vzajemni sklad. Dodatna slabost varčevanja preko naložbenih življenjskih zavarovanj je tudi dejstvo, da vloge pogostno ni mogoče spremeniti v denar pred potekom določenega obdobja, kar je lahko težava v primeru izgube zaupanja v upravljavca ali nujne potrebe po denarju. To so razlogi, zaradi katerih je smiselno razmisliti o neposrednem vlaganju v različne vzajemne sklade ali pa celo o direktnih investicijah v delnice oz. obveznice. S tem lahko potrdimo tezo, da: »En naložbeni produkt ne more zagotoviti primerne alokacije sredstev posameznika.« Na to, v katere naložbe bo varčevalec razpršil svoje prihranke, vpliva višina tveganja, ki ga je pripravljen sprejeti, lahko pa poudarimo tudi njegovo poučenost in razumevanje finančnega instrumenta. Če na razumevanje in poznavanje finančnega instrumenta starost varčevalca nima večjega vpliva, bi pri sprejemanju višine tveganja varčevalec moral upoštevati poleg svoje starosti še svoje trenutno finančno stanje, morebitne obveznosti do družinskih članov, ki niso sposobni skrbeti sami zase, kot so otroci ali ostareli, svojo zaposlitev, zakonski stan in družinsko premoženje. Tako si vsak posameznik lahko privošči različno stopnjo tveganja in posledično različno košarico naložb. Spreminjanje omenjenih stanj, kot so smrt partnerja, ločitev, izguba zaposlitve itd. pa lahko pomembno vpliva na stopnjo tveganja, ki je za posameznika še sprejemljiva. Ne glede na posameznikovo nagnjenost k bolj ali manj tveganim naložbam, se mora tveganost in s tem sestava naložbenega portfelja skozi čas spreminjati, glede na življenjske situacije, v katerih se varčevalec znajde. S tem lahko potrdimo tezo: »Struktura naložbenega portfelja posameznika se mora z njegovo starostjo spreminjati.« O tem, kako naj posameznik svoja sredstva razporedi med različne naložbe, obstajajo številne teorije. V diplomi smo predstavili konvencionalni model, ki z leti predvideva počasno prehajanje bolj tveganih in potencialno bolj donosnih naložb v stabilnejše, varnejše in posledično manj donosne naložbe. Z modelom »Flight path asset allocation model« smo izpostavili slabost konvencionalnega modela, ki predvideva sprejemanje največjega tveganja, v zgodnjem obdobju vlagatelja, ko je ta še neizkušen, hkrati pa izkušenemu vlagatelju prepoveduje večje tveganje in posledično potencialni donos. Za konec smo predstavili še model »Gone Fishin'«, ki se osredotoča predvsem na učinkovito razpršitev naložbenega portfelja in dosledno



letno korekcijo portfelja glede na izhodiščno razmerje med posameznimi naložbami. Obstajajo različni pogledi na primerno diverzifikacijo naložbenega portfelja. Lahko bi rekli, da se v primeru dolgoročnega varčevanja, s ciljem zagotoviti si primerno pokojnino, avtorji strinjajo, da je prej ali slej potrebno naložbeni portfelj preoblikovati tako, da je manj tvegan oz. da je usmerjen v stabilne in dolgoročne donose. Konvencionalni model, ki predvideva počasno postopno prehajanje k varnejšim naložbam, je preprost, narekuje varčevalcu disciplino in mu z leti zagotavlja nižjo stopnjo tveganja. Model »Flight path asset allocation model« je namenjen posameznikom, ki bodo osebnim financam in investiranju svojih prihrankov namenili več časa in pozornosti. Čeprav model predvideva v začetni fazi bolj konzervativno naložbeno politiko, se kasnejše, tveganju bolj naklonjeno obdobje, podaljša skoraj do zaključka posameznikove delovne kariere, kar lahko bistveno vpliva na višino privarčevanih sredstev. Seveda mora pri tem modelu posameznik dobro poznati in pozorno spremljati svoje naložbe, saj lahko v nasprotnem primeru naredi nepopravljive napake. Tudi ta model predvideva znižanje tveganja naložbenega portfelja ob približevanju upokojitvi oz. koriščenju prihrankov. Tako bi lahko zaključili, da je predvsem od posameznika odvisno, kateri model je zanj bolj primeren. Vsekakor je za varčevalca, ki je v življenjski dobi privarčeval zadostne zaloge sredstev, primerneje, da so slednja naložena v varnih naložbah, ki prinašajo stabilne donose. Na drugi strani lahko rečemo, da mora posameznik v svojem zrelem, delovno aktivnem obdobju, sprejemati neka razumna tveganja pri nalaganju svojih prihrankov in jih na ta način poskušati oplemenititi oz. vsaj ohraniti njihovo realno vrednost. Ob prvih začetkih varčevanja, ko posameznik še nima izkušenj, se mora odločiti, ali bo svoje, relativno skromne prihranke poskušal čim prej visoko oplemenititi z bolj tveganimi naložbami, ali pa bo raje za začetek investiral v varnejše naložbe, dokler ne pridobi nekaj izkušenj. Ob tem velja dodati, da mu z nasveti lahko pomagajo tudi razni svetovalci, člani družine, znanci itd. Načeloma lahko potrdimo tezo: »S starostjo se mora posameznik odločati za manj tvegane naložbe«, pri tem pa dodamo, da je dinamika spreminjanja naložb odvisna predvsem od lastnosti, izkušenj in ciljev varčevalca.



VIRI IN LITERATURA Berk A., Belavič G. (2006). Izbrati ETF ali indeksni vzajemni sklad?, Bančni vestnik

55 (6), strani 2‒7. Brokers and Online Trading: The Costs:

http://www.investopedia.com/university/broker/broker1.asp (24. 5. 2014) Caldwell M., Learn the Most Important Reasons to Save Money:

http://moneyfor20s.about.com/od/reasonsandwaystosave/tp/Top-7-Reasons-to-Save-Money.htm (4. 5. 2014)

Daltorio T., 8 Reasons To Own Gold: http://www.investopedia.com/articles/basics/08/reasons-to-own-gold.asp (5. 7. 2014)

Darvaš Šega K., Kateri prihranki so obdavčeni in kako?: https://www.financnahisa.si/novica/1025-kateri-prihranki-so-obdavceni-in-kako (18. 7. 2014)

Darvaš Šega K., Obdavčitev kapitalskih dobičkov po novem: https://www.financnahisa.si/novica/895-napoved-kapitalskih-dobickov (18. 7. 2014)

Darvaš Šega K., Vzajemni skladi preko zavarovalnice?: https://www.financnahisa.si/vsebine/375-vzajemni-skladi-preko-zavarovalnice

(14. 6. 2014) Davčna uprava RS, BROŠURA ‒ DAVEK OD PROMETA ZAVAROVALNIH POSLOV:

http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/davek_od_prometa_zavarovalnih_poslov_pojasnila/brosura_davek_od_prometa_zavarovalnih_poslov/ (14. 6. 2014)

Davčna uprava RS, BROŠURA ‒ DOHODEK IZ KAPITALA: http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/dohodnina_pojasnila/dohodek_iz_kapitala/brosura_dohodek_iz_kapitala/ (18. 7. 2014)

Davčna uprava RS, BROŠURA ‒ MEDNARODNA OBDAVČITEV http://www.durs.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodno_obdavcevanje/brosura_mednarodna_obdavcitev/#c17638 (18. 7. 2014)

Davčni režim KD krovni sklad: http://www.kd-skladi.si/davcne-informacije/ (18. 7. 2014)

Demirgiiq-Kunt A., Levine R. (1996). Stock Market Development and Financial Intermediaries: Stylized Facts, The World Bank Economic Review, 10 (2), strani 291‒321.

Dyson T., Why the "100 Minus Your Age" Rule is Wrong: http://www.dailywealth.com/1411/why-the-100-minus-your-age-rule-is-wrong (28. 6. 2014)

Ferri R., A Fighter Pilot's View Of Age-Based Asset Allocation: http://www.forbes.com/sites/rickferri/2013/01/09/a-fighter-pilots-view-of-age-based-asset-allocation/(28. 6. 2014)

Finančni slovar: http://www.financnislovar.com/ (1. 3.‒1. 9. 2014) Green A., The Gone Fishin' Portfolio: The Ultimate Index Fund Portfolio:

http://www.investmentu.com/content/detail/gone-fishin-index-fund-portfolio (28. 6. 2014)

Keown A. J. (2003). Personal finance: turning money into wealth, 3rd ed., Prentice Hall, Upper Saddle River (NJ).

Keynes J. M. (1957). The General Theory of Employment, Interest and Money, MacMillan, New York; London.

http://www.investopedia.com/university/broker/broker1.asp

http://www.investopedia.com/articles/basics/08/reasons-to-own-gold.asp












http://www.dailywealth.com/1411/why-the-100-minus-your-age-rule-is-wrong







Letno poročilo podjetja Berkshire Hathaway za leto 2002: http://www.berkshirehathaway.com/2002ar/2002ar.pdf (11. 7. 2014)

Madura J. (2007). Personal Finance, Pearson Education, Inc., USA. Madura J. (2008). Financial Markets and Institutions, Cengage Learning, USA. Mastnak S. (2007). Kako do visokih donosov in ob tem mirno spati, Časnik Finance,

Ljubljana. McRae T. W. (1997). Managing your own finances, International Thomson Business

Press, London. Milič M., Zakaj ljudje bežijo iz življenjskih zavarovanj:

http://www.finance.si/336283/Zakaj-ljudje-be%C5%BEijo-iz-%C5%BEivljenjskih-zavarovanj (14. 6. 2014)

Mishkin F. S., Eakins S. G. (2012). Financial Markets and Institutions, Pearson Education, Inc., USA.

Modic T., Slovenski pokojninski skladi z donosi v petih letih komajda pokrijejo inflacijo: http://www.dnevnik.si/posel/novice/1042312935 (9. 5. 2014)

Mramor, D. (1993). Uvod v poslovne finance, Gospodarski vestnik, Ljubljana. Naj kupim zlato prek borze ali raje v kovancih, palicah …?:

http://www.financnitrgi.com/trgovanje/etf-na-zlato-vs-fizicen-nakup-zlata (5. 7. 2014)

Odgovori na pogosta vprašanja, vezana na naložbena zavarovanja: http://www.medvesekpusnik.si/nalozbena-zavarovanja/pogosta-vprasanja.asp?Path=326,330#3 (14. 6. 2014)

Pipan G. (2011). ETF Skladi, Bančni vestnik, 60(1/2), strani 36‒41. Predstavitev ETF-skladov: http://www.finport.si/Dokument.aspx?ID=235 (14. 5.

2014) Predstavitev dodatnega pokojninskega zavarovanja:

http://www.prva.net/pokojninsko-zavarovanje (3. 5. 2014) Predstavitev naložbenega produkta FLEGMA:

http://www.flegma.si/4koraki.php?korak=korak1 (28. 6. 2014) Predstavitev obveznic:

http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Obveznica (1. 5. 2014)

Predstavitev ponudbe izvedenih finančnih instrumentov: http://www.alta.si/Osnove_trgovanja/Razlaga_financnih_instrumentov/Izvedeni_financni_instrumenti (7. 7. 2014)

Predstavitev sklada ALTA Gold: http://www.alta.si/vzajemni_skladi/tecajnica_skladov/alta_gold#tab0_2 (5. 7. 2014)

Predstavitev Treasury Inflation-Protected Securities (TIPS): https://www.treasurydirect.gov/indiv/products/prod_tips_glance.htm (1. 5. 2014)

Predstavitev življenjskih zavarovanj: http://www.zav-zdruzenje.si/vrste-zavarovanj/osebna-zavarovanja/#zivljenjska (5. 7. 2014)

Prohaska Z. (2004). Finančni trgi, Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Reeves J., Why Buffett thinks investing in gold is stupid,

http://www.marketwatch.com/story/why-buffet-thinks-investing-in-gold-is-stupid-2013-04-18 (5. 7. 2014)

Ribnikar I.(2010). Izvedeni finančni instrumenti ali finančni derivati in finančna kriza, Bančni vestnik, 58 (6), strani 9‒11.

Ribnikar I. (2006). Monetarna ekonomija I., Ekonomska fakulteta, Ljubljana.



http://www.financnitrgi.com/trgovanje/etf-na-zlato-vs-fizicen-nakup-zlata




http://www.flegma.si/4koraki.php?korak=korak1





http://www.alta.si/vzajemni_skladi/tecajnica_skladov/alta_gold#tab0_2

https://www.treasurydirect.gov/indiv/products/prod_tips_glance.htm







Schwert G. W. (2011). Stock Volatility during the Recent Financial Crisis, NBER Working Paper No. W16976, dosegljivo tudi na: http://www.nber.org/papers/w16976.pdf (22. 6. 2014)

Spletna stran Vseslovenskega združenja malih delničarjev (VZMD): www.vzmd.si TARIFA KDD, KDD Centralna klirinško depotna družba d. d.:

https://www.kdd.si/pravila_in_tarifa/tarife) The Gone Fishin' Portfolio:

http://credu.bookzip.co.kr/Resource/Englishbook/PDF/AC30088.pdf (27. 6. 2014)

The Proper Asset Allocation Of Stocks And Bonds By Age:http://www.financialsamurai.com/the-proper-asset-allocation-of-stocks-and-bonds-by-age/#sthash.MF9exzsY.dpuf (27. 6. 2014)

Top 7 Warren Buffett Quotes on Gold Investing: http://www.minyanville.com/trading-and-investing/commodities/articles/Warren-Buffett-brka-gold-investing-investing/10/3/2012/id/44617#ixzz37bVSDOrj (5. 7. 2014)

Verbole T., Slovenske delnice: volatilnost, P/E, beta in korelacija: http://www.finance.si/199135/Slovenske-delnice-volatilnost-P-E-beta-in-korelacija (22. 6. 2014)

Veselinovič D. (1998). Opcije in drugi terminski (izvedeni) finančni instrumenti, Gospodarski vestnik, Ljubljana.

Vodušek M., Bančna ponudba varčevanj: http://www.erevir.si/gospodarno/podjetno/133-bancna-ponudba-varcevanj.html (4. 5. 2014)

Wiggin A., The 5 Best Ways to Invest in Gold: http://dailyreckoning.com/the-5-best-ways-to-invest-in-gold/ (5. 7. 2014)

Zakon o bančništvu (ZBan). Zakon o dodatnem pokojninskem zavarovanju (ZPIZ). Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1). Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-2). Zakon o davku od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov (ZDDOIFI). Žibrat A., Lah Novosel M. (2013). Vse o banki, Združenje bank Slovenije, Ljubljana

(Brošura).

http://www.nber.org/papers/w16976.pdf

http://www.vzmd.si/

https://www.kdd.si/pravila_in_tarifa/tarife


http://www.financialsamurai.com/the-proper-asset-allocation-of-stocks-and-bonds-by-age/#sthash.MF9exzsY.dpuf

http://www.financialsamurai.com/the-proper-asset-allocation-of-stocks-and-bonds-by-age/#sthash.MF9exzsY.dpuf

http://www.minyanville.com/trading-and-investing/commodities/articles/Warren-Buffett-brka-gold-investing-investing/10/3/2012/id/44617#ixzz37bVSDOrj







KAZALO SLIK

Slika 1: Tipičen življenjski finančni cikel posameznika (Keown, 2003, str. 8) ....... 4

Slika 2: Tok sredstev skozi finančni sistem (Mishkin in Eakins, 2012, str. 16) ....... 6

Slika 3: Razčlenitev finančnega trga (Mramor 1993, Prohaska 2004) ................. 8

Slika 4: Delitev finančnih institucij (Prohaska, 2004, Mramor, 1993) ................ 10

Slika 5: Temeljna delitev naložb (Mramor, 1993, str. 112) ............................ 18

Slika 6: Delovanje ETF-skladov (http://www.finport.si/Dokument.aspx?ID=235) . 23

Slika 7: Delitev obveznic (Mramor, 1993) ................................................ 29

Slika 8: Primer vpliva diverzifikacije portfelja (Madura, 2007, str. 530) ............ 38

Slika 9: Vpliv korelacije na učinek diverzifikacije portfelja (Madura, 2007, str. 531)

................................................................................................. 39

Slika 10: Alokacija sredstev posameznika skozi čas (Madura, str. 540) .............. 40

Slika 11: Tipična sestava portfelja namenjenega pokojninskemu varčevanju

(Keown, str. 561) ............................................................................ 41

Slika 12: Konvencionalni model alokacije sredstev posameznika glede na njegovo

starost »100 ‒ starost« ...................................................................... 42

Slika 13: »Flight path asset allocation model« .......................................... 43

Slika 14: Razpršitev naložbenega portfelja po modelu »Gone Fishin'«............... 45

Documents

RAZISKAVA PRIMERNOSTI NALOæBENIH PRODUKTOV ZA … · Save-Money.htm): ‒ Sklad za nujne primere. Vsak posameznik bi moral imeti rezervo za nepredvidljive dogodke, ki se mu lahko