Irene Jeras Dimovske in Bogeta Dimovskega

Razstava

od 8. 6. do 30. 7. 2016

dvorana

Slika na naslovnici: zgoraj Irena Jeras Dimovska, Brez naslova, akril, 100 x 60 cm, 2016, izsek ¶ spodaj Boge Dimovski, Brez naslova, akril, 100 x 80cm, 2014, izsek

Irena Jeras Dimovska je rojena 17. avgusta 1960 v Kranju. Leta 1985 je diplomirala iz smeri slikarstva na ALU v Ljubljani pri profesorjih Andreju Jemcu in Jožefu Muhoviču ter leta 1988 končala magistrski študij konzervatorstva in restavratorstva z nazivom magister umetnosti na isti Akademiji pri profesorju Francu Kokalju. Od leta 1990 je članica DSLU v Ljubljani. Od leta 1992 je zaposlena je v Gorenjskem muzeju v Kranju kot konservatorsko - restavratorska svetnica. Sodelovala je na preko stopetdesetih skupinskih razstavah doma in v tujini.

Nagradi: leta 2009: nagrada Majskega salona; leta 2013: prva nagrada za digitalno umetnost na 4. mednarodni razstavi »Umetnost v miniaturi«, Majdanpek, Srbija.

Irena Jeras Dimovska, Razgovor, akril, 50 x 70 cm, 2016

Samostojne razstave: leta 1980: Gimnazija Kranj. 1994: Mala galerija, Kranj. 1996: Galerija Loterije Slovenije. 2000: Mala galerija, Kranj. 2003: Razstavišče LIJA, Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor; Mala galerija, Kranj; Prešernova hiša, Kranj. 2004: Mala galerija, Kranj. 2005: Miheličeva galerija, Pokrajinski muzej Ptuj, skupaj z Boge Dimovskim; galerija Revir, delavski dom Trbovlje; Galaerija Makedonskega kulturnega društva Kranj, skupaj s Klementino Golja in Natašo Milovanovcev. 2006: Galerija Pungert, Kranj; Galerija Zavarovalnice Triglav, skupaj z Boge Dimovskim. 2007: Galerija DLUM, Maribor; Mala galerija, Kranj. 2008: Galerija Krka, Ljubljana. 2009: Groharjeva galerija, Škofja Loka, skupaj z Boge Dimovskim; Galerija MKUC, Kranj. 2010: Domplan, Kranj; Galerija ZDSLU, Nagrajenke Majskih salonov 2008 in 2009; Galerija Srečišče, Celica, Ljubljana. 2011: Hiša kulture, Šmartno, skupaj z Boge Dimovskim. 2012: Galerija Pungert Kranj; Mala galerija Kranj; Galerija Slonček, Kranj. 2013: Mestna hiša, Gorenjski muzej Kranj. 2014: Kosova graščina, Jesenice. 2015: Galerija DLUM, Maribor, skupaj z Matjažem Duhom. 2016: Lokarjeva galaerija, Ajdovščina, skupaj z Boge Dimovskim

Irena Jeras Dimovska v svojih delih združuje dva motiva, krajino in akt. Lahko bi rekli, da ju predstavi kot dva elementa, ki se med seboj spajata, dopolnjujeta in ne izključujeta, kot bi bila eno. Občasno vidimo prevlado enega ali drugega, a hkrati tudi njuno enakovrednost in ravnovesje.

Irena Jeras Dimovska, zgoraj Za tančico, akril, 100 x 50 cm, 2015 ¶spodaj levo Brez naslova, akril, 100 x 60 cm, 2016 ¶ spodaj desno brez naslova, akril, 70 x 90 cm, 2014

Slike so večplastno zasnovane kompozicije in prehajajo iz abstraktnega ozadja v stilizirano, poenostavljeno ali telesno zaznavno figuro v ospredju. Tako krajina, kot tudi golota izražata neko intimno, čustveno izpoved skozi likovne elemente, kjer prevladuje izraznost gestualne linije in barvne ploskve. Akt predstavlja nepogrešljivi element njenih del. Vendar nanj ne smemo gledati, kot na pravi akt oziroma v njem iskati idealizirane podobe, kot smo jih vajeni pri klasični umetnosti. Pred nami se sicer razkriva figura ženskega telesa, ki je kljub abstrahiranosti še vedno zaznavna in označena s primernimi ženskimi atributi, oprsjem in samo konstrukcijo telesa ter tu pa tam kakšnim izstopajočim detajlom. Vendar so le-ti nakazani samo v linijski risbi, včasih pa še ta izgine in lahko samo slutimo, da gledamo žensko telo, ki jo po besedah umetnice kot “spol” ne zanima. Torej posega po ženski figuri zaradi lastne identifikacije in telesne interpretacije. Figure na prvi pogled delujejo kot nekakšna študija, ki beleži različne možnosti podajanja položajev, v katerih telesa sedijo, stojijo, se sklanjajo, čepijo ali ležijo, lahko pa kažejo izsek nekega nadaljujočega se giba, kot bi želela na sliki, kjer se je čas ustavil, prikazati, kam se bo le-ta nadaljeval. Pred nami so ženske figure v paru ali skupini in tako vzbujajo občutje nekega medsebojnega odnosa, ki lahko predstavlja dialog, konflikt ali slogo medsebojnega sobivanja, izražanja nežnosti, napetosti ali sproščenosti. To lahko razberemo iz same drže in mimike telesa, kajti odsotnost obraza bi lahko kazala na enakovrednost vseh protagonistk. Po drugi strani vidimo dvojnost v podajanju telesnosti in oprijemljive plastičnosti na eni strani in linijsko-ploskovito nakazano ali obrisano podobo na drugi strani. Tako s členitvijo barvnih potez ali ploskev telo loči od osnove, ki jo predstavlja krajina ali pa le-ta postane del telesa, skozi katerega se preliva narava, oziroma ga le-ta želi

vsrkati vase. To kaže na izhodišče umetnice, ki želi prikazati, da je narava neločljivi del človeka. Posega po diagonalni, linearni, trikotniški ali prosti kompoziciji, ki deluje uravnoteženo. Podan je neomejen prostor, medtem ko figure včasih vzbudijo nek občutek utesnjenosti, saj želijo poseči iz okvirov platna, ki jih omejuje in komaj še zadržuje v sebi. Prostor, v katerega so telesa umeščena ni realno prepoznaven, kajti tudi on ni definiran po tem, kar predstavlja ali gre za travnik, sadovnjak, pašnik, gozd ali plažo. Zamišljen je le kot ekspresiven, slikovit preplet celotne barvne palete, kjer so zajete tako hladne kot tople barve, ki ustvarijo barvno vibracijo in dajo vtis prostora. Ponekod izstopajo rjavo-oker-rumeno-zeleni barvni toni, drugod oranžno-rdeče-vijolični. Gre za preplet kontrastnih, intenzivnih in nasičenih barv ter različnih svetlobnostnih stopenj. Tako figura kot krajina sta torej sestavljeni iz linij in raznolikih barvnih ploskev, ki so členjene s pomočjo razgibanih, v različne smeri usmerjenih, dinamičnih, energičnih, ekspresivnih potez čopiča, s katerim ustvarja lazurne ali pastozne nanose. S tem doseže teksturo, hrapavo-gladke, bleščeče-motne površine in strukturo. Občasno pa celoto dopolni še z razlivajočo, tekočo ali kapljajočo barvno sledjo, ki deluje bolj umirjeno in naravno. Pričara nam nek medsebojen odnos barvnih površin, njihovo izrazno moč ter kompozicijske rešitve in premišljene umestitve figur v prostor. To pa je tudi skupna točka vseh del.Slike Irene Jeras Dimovske kažejo povezavo narave in človeka (ženske), saj njegov duh ne vsebuje le osebnega spoznanja in kulturnega ozadja, temveč je tudi del naravnih danosti. Zato vidimo sožitje obeh ter svobodno, neomejujočo razgibanost, živahnost, sproščenost, nemir in dramatičnost, kajti vse to je njun skupni imenovalec, v katerem se skriva življenje.

Boge Dimovski je rojen 25. januarja 1952 v Ropotovem v R. Makedoniji. Leta 1978 je diplomiral iz smeri slikarstva na ALU v Ljubljani pri profesorjih Štefanu Planincu in dr. Jelisavi Čopič ter istega leta postal član DSLU. Končal je podiplomski specialistični študij restavratorstva in konservatorstva z nazivom magister umetnosti pri profesorju Francu Kokalju in dr. Jelisavi Čopič ter podiplomski specialistični študij grafike z nazivom magister umetnosti na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Bogdanu Borčiću in dr. Francetu Curku. Leta 1987 si je pridobil naziv docenta za grafiko na Univerzi v Ljubljani ter leta 1990 na Univerzi Cirila in Metoda v Makedoniji naziv docenta za risanje in grafiko. V MGLC-ju je zaposlen od leta 1987 kot grafik, restavrator in pedagog z nazivom muzejski svetnik. Od leta 2003 deluje tudi kot likovni kritik. Od leta 2014 je član Društva slovenskih likovnih kritikov. Od leta 2006 je vpisan v razvid samostojnih likovnih ustvarjalcev s polovičnim delovnim časom. Za svoje delo je prejel pet nacionalnih ter trinajst mednarodnih nagrad.

Boge Dimovski, levo Brez naslova, akril, 60 x 40 cm, 2016 ¶ desno Brez naslova, akril, 100 x 80 cm, 2014

Do sedaj je imel 51 samostojnih razstav, med njimi: leta 1979: Bitola, Makedonija, Umetniška galerija. 1997: Kairo, Egipt, Nacional Centre of Fine Arts, special pavilion. 1998: Koper, Galerija Meduza. 2001: Krško, galerija Krško. 2003: galerija Dvorni trg, Ljubljana. 2005: Miheličeva galerija, slikarska razstava, Pokrajinski muzej Ptuj. 2007: DLUM, Maribor. 2009: Škofja Loka, Groharjeva galerija. 2011: Novigrad, Cittadella, R Hrvaška, Razstava grafik; Ljubljana, Celica, galerija Srečišče, razstava slik. 2014: Jesenice, Kosova graščina; Maribor DLUM, razstava slik skupaj z Anko Krašna. 2015: ZVKD Kranj, Razstavišče Ceneta Avguština, samostojna razstava slik; Prešernova hiša Kranj, razstava risb. 2016: Sokolski dom, Škofja Loka, razstava slik; Lokarjeva galerija, Ajdovščina, slikarska razstava skupaj z I.J. Dimovska.

Sodeloval je na preko 340 skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim: Ljubljana, 15. Mednarodni grafični bienale; Slavonski Brod, Umetniška galerija; Couvin, Belgija, Gul.des-Sarts; Bradford, 9. British international print biennale; Barcelona, Fundacio Joan Miro; Minsk, Dom beloruske kulture; Tbilisi, Tallinn, Dom umetnikov iz Gruzije; Bruxellese, Belgija; Catanija, Italija, Instituto per la culture el artre; Dunaj, galerija Sothebys v palači Breuner; Seul, Art center of Korean Culture and Arts Foundation; Fredrikstad, 10 Norsk Intersjonal Graffik Triennale; Krakov, Poljska, Grafični trienale; Udine, Italija, Cartre colore; Kairo, Egipt, I. Grafični trienale; Premio internazionale Biella per L` incisione, Italija; Arizona, University Flagstaff, Old man art museum; Mirano, Venecija, Biennale dell incisione conterporanen Italia - Slovenia 2000, Premio Tiepolo; Vinius, Litvanija, ARKA Art Gallery, 4. International Triennial of small graphic forms; The international print triennial in Falun, Dalarnas museum, Falun;

Boge Dimovski, levo Brez naslova, akril, 50 x 110 cm, 2016 ¶ desno Brez naslova, akril, kreda,100 x 70 cm, 2016

13th Biennal International Musee du Petit Format de Papier, Nismes, Centre Culturel Regional Action Sud; Belgija, 12th lessedra world art print annual-mini print 2013, Lessedra gallery, Sofia, Bulgaria.

Boge Dimovski se v svojih delih odmika od zaznavne resničnosti in posega po poenostavljenosti, v kateri se ravno tako skriva izpovedna moč slike. Tako sledi toku avantgardne umetnosti, abstraktnega slikarstva, ki si je v začetku 20. stoletja začelo utirati svojo pot in katerega cilj je bila individualna in izvirna stvaritev, v kateri ni šlo za posnemanje resničnosti in s tem povezane predmetnosti, marveč za abstrahiranost in redukcijo na likovne elemente. Umetnik v svoja dela prenaša domišljijsko abstraktne interpretacije krajin, v katerih išče, raziskuje in odkriva nove poti, ki zahtevajo od gledalca več kot tipične krajinske slike. Gre za prebuditev domišljije in želje po odprtju duha ter sprejemanju narave v njeni redukciji. Narave, kot izraza točke, linije, barve, ploskve, prostora in oblike, kajti le na ta način se umaknemo od motečih elementov predmetnosti, ki zakrivajo naše videnje celote in lepote, ki se skriva za tem. Večplastna dela, ki pri tem nastajajo, so čarobni in čustveno nabiti barvni prostori, ki predstavljajo nek urejen kaos različnih barvnih potez in ploskev. Zamegljenost, ki pri tem nastaja, je kot nejasna slika, sanjska predstava, odblesk narave v vodi ali kot nekakšna zavesa, ki se razpira in zastira, kot bi se igrala z nami in nam omejevala s tem vidno

polje in nas hkrati spodbujala, da se prepustimo in dovolimo razumu, da ga omami. Barvne ploskve členi z različnimi navpičnimi, vodoravnimi ali rahlo nagnjenimi, kratkimi ali dolgimi lazurnimi ali pastoznimi potezami čopiča, raznolikih jakosti in debelin, ki se razvrščajo v določenem ritmu. Le-te dajejo videz nekakšnega rastra in spominjajo na grafični odtis ter ustvarijo napetost z medsebojnim povezovanjem, prekrivanjem in združevanjem barvnih komponent. Med posameznimi plastmi prosevajo na površje čiste, zabrisane barvne ploskve, ki delujejo bolj umirjeno, kot bi želel ustaviti vibracije, ki jih ustvarjajo linije. Vrhnja plast pa je včasih zaključena z ravno, valovito, cikcakasto ali spirali podobno črto, ki lahko spominja tudi na znakovno risbo, s katero vnese v sliko dodatno razgibanost in dinamiko. V delih lahko zasledimo prevlado rumenih, oker, oranžnih in rdečih barvnih tonov, le-te pa dopolnjuje z vijoličnimi, modrimi, zelenimi in rjavimi barvnimi toni. Ekspresivne slike tako dajejo vtis slikovite, dramatične in živahne pokrajine, prepredene z razkošjem in ognjevitostjo jesenskih barv.Slike Bogeta Dimovskega spominjajo na nekakšne fragmente, ki združujejo risbo in sliko v uravnoteženo kompozicijo, hkrati pa izžarevajo igrivost, odprtost in svobodo ustvarjalčeve duhovne in čustvene izpovedi. Tako vidimo, da umetnik gradi delo na optičnem ravnovesju, kjer si pomaga z igro nasprotij, horizontalno-vertikalnih linij, hladno-toplih barv različnih moči in tonskih struktur ter odnosa med raznolikimi oblikami barvnih ploskev, njihovo velikostjo in položajem na kompoziciji.

Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.