Razumevanje celovitosti osebe v

nauku Martina Kojca in pojem

individuacije C.G. Junga.

Igor Škamperle

Martin Kojc (1901 – 1978)

• Bil je samonikel in prodoren psihološki

mislec, ki se je posvečal duhovni naravi

človeka, na zelo samosvoj način. Med

bralci je razmeroma dobro poznan in tudi

priljubljen, a je bil do zdaj brez pravega

ovrednotenja in priznanja s strani znanosti

in formalnih ustanov. Po svojih idejah, ki

poudarjajo moč misli in duhovno zasnovo

bivanja človeka in sveta nasploh, sodi v

intelektualno kulturo svojega časa, ne le

Slovencev, ampak Evrope nasploh.

• Najbolj znano delo: Učbenik življenja, 1935.

Inovativne psihološke metode

Na prehodu iz 19. v 20. stol. sta

evropska kultura in znanost

doživeli vsestransko preobrazbo.

Novosti v stilu življenja, v idejni

sferi, kar se izražalo v umetnosti.

To se kaže tudi v novih pristopih

do človeške duševnosti.

Kojc se je že relativno mlad, po

prvem študiju, delal kot psihološki

terapevt v Berlinu in prišel v stik z

novimi idejnimi tokovi na področju

psihe. Sam omenja nauk hipnoze

– E. Coué, J.M. Charcot.

V ospredju – moč sugestije.

Emile Coué (1857 – 1926). Francoski psiholog,

pionir psihoterapije. Tudi

hipnotizer: uporaba hipnoze

in sugestije v psihični praksi

in terapiji. Poudarek na

pozitivni auto sugestiji.

Martin Kojc in njegove drzne ideje

• Kojčev pristop do človeka in

do razumevanja, tako bistva

človeka, kakor praktičnega

delovanja (in zdravljenja), je

nenavadno drzen in po svoje

osupljiv. Primat ima duševni

svet oz. mišljenje, ki vpliva na

celotno, tudi snovno, realnost.

Snovni svet je zrcalo idejnega.

• Poudarek na sugestiji, ki

deluje na prvi ravni, pri

naivnem človeku, ki ima

spontano vero. Misli na ta

način učinkujejo na vseh

ravneh. Z znanjem pa si

sami prikličemo dobre

misli in z njimi ustvarjamo

realnost. Pri soočenju

volje in domišljije, zmaga

domišljija. Kojc celo trdi,

da je volja lahko ovira,

ker človeka sili v ozko

naprezanje, s čimer pride

do hipertrofije jaza! //

Moč vplivanja misli na realnost

• Kojc trdi, da človekovo prepričanje, to se pravi, naš idejni svet, v

veliki meri določa usodo in način našega osebnega bivanja. Po

analogiji podobno velja za celotno družbo. Kvaliteta njenega

bivanja je odvisna od oblik mišljenja in – če tako rečemo –

diskurzivnih praks, ki sestavljajo neko običajno družbeno dinamiko

in so pojmovno vezivo določene skupnosti. Tovrstni vpliv se lahko

udejanja v pozitivni, ali pa v negativni obliki. Kot vemo, so prav

naše zgrešene predstave, bolj kakor sama objektivna realnost,

vzrok za mnoge konflikte. Ključno vlogo ima vedno način, kako

kaj razlagamo in razumemo.

• S pozitivnim mišljenjem se človek lahko dvigne nad konkretno,

dogodkovno sfero, ustvarja harmonično stanje duha in se tako

približa kozmični obliki zavesti, ki je odsev t.i. prasile.

• Martin Kojc je izrazito duhoven avtor, vendar njegove misli niso

neposredno religiozne. Namesto pojma Boga – pojem prasile.

Aktualnost danes

• V tem smislu – pozitivnega mišljenja in ustrezne samo-vzgoje,

kakor tudi pozornosti in skrbi za spravno, k povezovanju in

skladju usmerjene komunikacije v družbi – je Martin Kojc danes

še kako aktualen.

• V družbi namreč prevladuje potrošniška miselnost, ki stremi k

naglemu učinku, porabi, zaslužku, in tekmovalnosti. V slovenski

družbi smo priče tudi ostri ideološki razklanosti, zaradi strahu in

nepripravljenosti pozitivno razrešiti dediščino nasilne preteklosti.

• Poleg tega, natančneje rečeno: vsi smo danes podvrženi logiki

predmetnega zapeljevanja, ko preko številnih oglasov in mnogih

izdelkov, ki nastopajo kot fetiš, nehote popuščamo tržni sferi, ki

bolj kot fizične predmete „lovi“ in – preko sugestije – vpliva na

naše želje. Prav človekova želja pa je ključni dejavnik, ki lahko

pomembno oblikuje svet in realnost življenja. Na osebni in

kolektivni ravni. Želja ni užitek, ampak stremljenje po nekem

cilju. Nenehno ugodje … pa željo pogasi in rodi se nihilizem.

Individuacija in vzpon k

sebstvu

• Kojc na več mestih trdi, da s svojim mišljenjem soustvarjamo

svet, prav zato moramo znati pametno upravljati s svojo mislijo

in željami. Domišljija ima večjo moč, kakor volja. Zato nas ne

sme presenetiti, ko pri duhovnih mislecih in pri Kojcu, beremo o

krotitvi želja (apatheia).

• Želja se napaja prav iz priznanja določene meje ali nedostopnosti.

Prav to, kako razviti odnos do presežnega in nemogočega, je bil

in ostaja temeljni dar – sporočilo – očeta svojemu otroku. A ta

vloga, kakor nasploh pojem nedostopnega in presežnega, so v

sodobni, tržni in permisivni družbi, kjer prevladuje relativizacija

vseh vrednot, umanjkali, oziroma so postavljeni na stran.

Sebstvo.

Pojmi globinske psihologije, kot jo je razvil C.G. Jung

Človek kot intencionalno bitje in možnost

odrešenja.

• Nauk M. Kojca vsebuje tako pojem transferja, ki

so ga v tistem času razvili pionirji psihoanalize,

sprva Freud, nekaj let pozneje tudi Jung, idr.,

kakor tudi koncept individuacije, to je celovitosti

osebe.

• V človeku je bistven intencionalni nagib. A ga, po

Kojcu, mora usmerjati prava zavest in spoznanje.

V tem je zdravilna moč misli. Ena glavnih ovir je

polarnost, ki spremlja človeško psiho. Rdeča nit –

zlitje v enost. Mysterium coniunctionis.

Pojem sebstva in njegove simbolne podobe.

Integracija heterogenih plasti psihe. Prav to je

temeljni zastavek procesa individuacije.

• Kakor kaže, med Kojcem in Jungom ni bilo

neposrednih stikov. Njuni nauki, ki v prvi fazi

sodijo nekako v isti čas – po drugi vojni Kojc ni

mogel nadaljevati s svojim delom – , pa kažejo

veliko sorodnosti. Kojčev Učbenik življenja je

navodilo, kako ustvarjalno in duhovno smiselno

razvijati svoje osebno in kolektivno življenje.

Namesto psiho analize – psiho sinteza.

Dopolnjeno sebstvo in kozmična zavest

Kojc piše o človekovem „jazu“

in transcendentni stvarnosti. Z

Jungom sta si sorodna, saj oba

pravita, da sta snov in duh dve

obliki manifestacije iste tvarine.

Pišeta o zlitju v enost, ki deleži

na nevidni prasili, to je, na

izvirni biti.

V stanju zamaknjenosti se zavest

razširi, preseže razumski okvir in

vstopi v stanje kozmične zavesti,

ki se zaveda urejenosti sveta in

življenja. Iz tega se rodi občutek

nesmrtnosti, ki le nekaj, kar ima

priti, ampak je prisotna v zavesti

že zdaj, kot polnost bivanja.