kosecr e v i j a k u d k o s e c , o b i n a l o g d r a g o m e r

letnik 1 | številka 1 | KudKosec

z Milanom Eri em, z Miho Tišlerjem in s Ton ko BravharPogovori z ob ani

Kosec R e v i j a K U D K o s e c

I S S N 2 3 8 5 - 8 7 7 X

Letnik 1, številka 1O d g o v o r n a

urednicaA l e n k a

L o g a r P l e š k o

Uredniški o d b o r

O l g a D r o f e n i k ,

N i k a G a m s , D a n i c a J a z b i n š e k ,

A lenka Logar P leško, Darijan Novak in Anica Vengust

Avtor pogovorov z občani D a r i j a n N o v a k

J e z i k o v n i p r e g l e d A l e n k a L o g a r P l e š k o

i n D a n i c a J a z b i n š e k Maja Tomazin

Dragomer: KUD Kosec (za založnika Anica Vengust, predsednica KUD Kosec,

Na Grivi 5, Dragomer, 1351 Brezovica), 2014 T i s k : B o r i

https ://s l -s i . facebook.com/K u d K o s e c

Š t e v i l o

ti ska­

n i h

iz vo­

d o v

1350

uvodnik

Anica vengust 4

besedA urednice

Alenka Logar Pleško

bogastvo vsakega naroda in vsakega kraja so njegovi ljudje 5

PoGovori Z obČAni

darijan novak, avtor pogovorov

Pogovor z Milanom eričem 7

Pogovor z Miho Tišlerjem 12

Pogovor s Tončko bravhar 18

o društvu

12

7

18

4 revija Kosec

Pozdravljeni ljubitelji kulture.

Veliko kulturnih društev ima za seboj dolgo zgodovino. Doživljala so boljše in slabše trenutke. V današnjih kriz-nih časih, ko se na vseh straneh iščejo možnosti, kako privarčevati, moramo biti na področju kulture še posebej pozorni in skrbni. Ne smemo dovoliti, da varčevalni ukre-pi, ki so v času krize nujni, prizadenejo že tako okrnjeno področje kulture.

Zahvaljujoč globokemu prepričanju društev in njihovih članov o nenadomestljivi vlogi kulture in njihovem nese-bičnem delovanju ter ustvarjalnem talentu, kultura tudi v najtežjih razmerah ni zamrla. Kultura oblikuje človeka z izobraževanjem skozi jezik, umetnost, glasbo, ples, bon-ton in še kaj. Zato smo se v društvu KUD Kosec odločili za izdajo lastnega glasila. Poimenovali smo ga KOSEC, po skrivnostni ptici z barjanskih travnikov.

Dobrodošli ob prebiranju prve številke več kot zanimivih življenjskih zgodb. V teh nekaj letih smo pridobili mnogo izkušenj in spoznali veliko zgodb posameznikov, ki jih želimo deliti z vami. Upam, da boste ob prebiranju dobili kakšen nov navdih ali obudili kak star spomin! Ker vemo, da živi med nami veliko zanimivih in uspešnih posame-znikov, vas vabim, da nam jih pomagate spoznati in nam sporočite njihova imena.

Zahvaljujem se vsem prostovoljcem, ki so pomagali pri izdaji revije.

Anica Vengust, predsednica KUD Kosec

revija Kosec 5

beseda urednice

V naselja naše današnje občine so se od začetka sedemdesetih let priselili številni posamezniki in mlade družine. Tako kot v večini satelitskih krajev ob večjih mestih smo s svojim načinom življenja ustvarili le nova spalna naselja. Potem ko smo dobili svojo občino, pa se je to začelo počasi spreminjati: delo v občinski upravi, orga-nih in komisijah občine ter oživitev in okrepitev društvenih dejavnosti so omogočili, da smo se začeli spoznavati tudi v domačem okolju in pri delu v posameznih interesnih skupinah. Ljudi izven teh krogov pa ne poznamo. Z revijo Kosec želimo to postopoma nadgraditi. Odločili smo se, da bomo objavljali pogovore z našimi obča-ni. In zakaj pogovore? Zato, da bomo spoznali njihove življenjske zgodbe in se bolj povezali v prizadevanjih za večjo kakovost življenja v naši občini. Pogovor bo tudi priložnost, da jih pova-bimo, naj pri teh prizadevanjih sodelujejo. Nji-hove življenjske zgodbe bodo morda zgled tudi za mlade rodove, ki bodo ob prebiranju lahko spoznavali, kako so živele prejšnje generacije. Objavljali bomo pogovore, kakor so nastajali, s tistimi sokrajani, ki so priznani v Sloveniji in v svetu in ki so za svoje delo prejeli najvišje državne ali mednarodne nagrade in prizna-nja, mi pa o njih vemo zelo malo ali skoraj nič. Predstavljali bomo tudi pogovore s staroselci, ki

so bili rojeni ali pa so preživeli mladost v naših krajih v času med obema svetovnima vojnama. Kasneje boste lahko prebirali še zgodbe učencev naše osnovne šole, ki so dosegli vidne uspehe na različnih področjih - literarnem, glasbenem, športnem, pri prostovoljskem delu ipd.V prvi številki objavljamo pogovore s tremi na-šimi občani :

•  z akademskim slikarjem, ilustratorjem in av-torjem animiranih filmov ter red. prof. Akademi-je za likovno umetnost in oblikovanje, Milanom Eričem z Loga, ki je l. 1999 skupaj z Zvonkom Čohom za celovečerni risani film Socializacija bika prejel nagrado Prešernovega sklada, pred tem pa še številne nagrade na domačih in tujih festivalih risanega filma, med njimi l. 1983 Gol-den Bird Award v Ljubljani, l. 1985 Grand Prix for the best debut film v Zagrebu, l. 1986 Award for the funniest film of the festival v Stuttgartu, l. 1987 Badjurovo nagrado v Celju, l. 1987 The best animation award v Trevisu, l. 1988 Župan-čičevo nagrado, l. 1998 nagrado za najboljši film na filmskem festivalu v Portorožu idr.;

•  z akademikom prof. dr. Miho Tišlerjem iz Lukovice, rektorjem Univerze v Ljubljani (1991-1995), zaslužnim profesorjem in ča-

ALENKA LOGAR PLEŠKO

6 revija Kosec

beseda urednice

stnim doktorjem Univerze v Ljubljani, članom SANU, HAZU, New York Academy of Sciences, Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in The Royal Society of Chemistry (MRSC) idr., dobitnikom številnih mednarodnih priznanj, ki je l. 1962 prejel nagrado Sklada Bo-risa Kidriča, l. 1977 Kidričevo nagrado in l. 1981 nagrado za izume in izboljšave, postal leta 1995 ambasador znanosti Republike Slovenije, l. 2005 pa dobil še Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju organske kemije; odlikovan je bil z redom dela s srebrnim vencem, l. 1995 pa mu je bil podeljen viteški red sv. Gregorija Veli-kega;

•  z gospo Tončko Bravhar iz Dragomerja, sta-roselko s skoraj devetimi križi, ki se še dobro spominja, kakšen je bil Dragomer in kako so

ljudje živeli v času njenega otroštva. V Drago-meru je bilo tedaj manj kot 40 hiš, avtomobili so bili prava redkost, prehranjevali pa so se le s tem, kar so doma sami pridelali. Ljudje so si med seboj nesebično pomagali, sestrična ji je podarila parcelo, na kateri sta z možem posta-vila svoj dom.V šolo je rada hodila, ni pa imela prav nobene možnosti, da bi šolanje nadaljevala. Je bila pa uspešna v službi, začela je kot kurirka, končala pa kot arhivarka za celo Lesnino. Tudi v osebnem življenju je z delavnostjo in vztraj-nostjo uresničila svoje največje želje: pohod na Triglav in obisk sorodnikov v Združenih drža-vah Amerike. Gospa Bravharjeva je še vedno zelo duhovita. Povedala je, da so jo v Ameriko pripeljali polži.Pogovore je izpeljal in pripravil za objavo naš občan Darijan Novak iz Dragomera.

Naloga intervjuvanja občank in občanov me je doletela po naključju. Sprejel sem jo, da nekaj pridodam k tej pozitivni pobudi. Pobudi, da se bolje spoznamo. Vsako spoznavanje nečesa novega je plemenitenje. Še bolj nekoga novega. Stara misel pravi, da če dva posameznika izme-njata zlatnik, se razideta vsak z zlatnikom, če pa izmenjata ideji, se razideta vsak z idejo več. Pred pogovorom sem si zastavil širok okvir vprašanj, da bi lahko kar najbolj celostno zajel, kdo so sogovorniki, ne le na poklicnem podro-čju. Pogovor sem snemal in ga natančno pre-

pisal, zapisano pa le malo spreminjal - vrstni red besed, sem ter tja kako sklanjatev, izbrisal nekaj besed, ‘pravzaprav’, ‘ne nazadnje’, ‘kak-šen’, ‘krasno’, ‘in tako dalje’; pustil sem tudi kar nekaj narečnih izrazov. Vse zato, da se laže bere in da se ohrani pristnost pripovedi vseh treh in-tervjuvancev. Govorjena beseda je drugačna od pisane. Besed pa v njihove vrstice nisem dodajal. Izbranih pred pogovori nisem osebno poznal, a jih globoko spoštujem. Od njih sem se veliko naučil. Upam, da bomo skupaj, intervjuvanci in sodelavci, nekaj tega prenesli tudi na vas bralce.

DARIJAN NOVAK

revija Kosec 7

pogovori z občani

O prvih spominih…Živeli smo na gradu… v Radljah ob Dravi. V gospodinjski šoli, ki je bila takrat v starem gra-du. Moja mama je bila tam učiteljica in mi smo imeli v tem gradu stanovanje. Grad je bil sicer star, ampak poln skrivnih kotičkov, stopnišč, podstrešij, kleti… V tej šoli so bile same punce, ki so se učile gospodinjskih znanj, veščin in so tam tudi stanovale. To je bil obenem dijaški dom. Učile so se tudi, kako ravnati z otrokom, z dojenčkom, in mene so imele za učni pripo-moček. Tega se sicer ne spomnim, si pa pred-stavljam, kako me množica dekliških rok valja po mizah… Leta 1961 so to šolo ukinili, jo pre-mestili v Maribor in smo šli. Cela šola.

O Mariboru in šoli…V Mariboru sem hodil v osnovno šolo, na gim-nazijo, tako da sem neko osnovno mentaliteto dobil tam: se tudi počutim Štajerec. Sploh stari del mesta je zelo lep, ima nek avstro-ogrski pe-čat; veliko je zelenic, zelenja, drevoredov, takoj blizu so grički z vinogradi. In ta otroška in mla-dostniška leta je bilo tam lepo doživljati, tako da imam še danes nek sentiment po Mariboru. Jaz sem zelo rad hodil v šolo. Tudi zaradi ali pa še posebej zaradi druščine, zaradi prijateljev. To je bila osnovna šola Franc Rozman – Stane v Mariboru. V zelo lepem spominu mi je ostala. Tam dobiš prve družbene iztočnice, družbeni kontekst, doma dobiš znanje, ki je splošno, ožje

sorte, medtem ko v šoli dobiš širšo, družbeno iz-kušnjo. Sploh v gimnaziji smo s profesorji, ki so, vsaj nekateri, izhajali še iz prejšnjega časa, eni so bili rojeni še pred vojno, dobivali tudi izku-šnjo preteklosti. Ta gimnazijska leta so bila tudi zelo lepa, zelo zanimiva.Konec počitnic sem komaj čakal, da se je začela šola. Potem smo si vedno izmenjali nove dogo-divščine, nove predmete, zbirali smo stare avto-mobilčke, starine, kasneje tudi plošče.

O gimnaziji…V gimnaziji sem začel sodelovati z revijo Kate-dra, študentskim časopisom, in sem risal kari-kature, stripe ter sanjal o tem, da bi šel študirat arheologijo. Bral sem o starih kulturah, to me je zelo pritegnilo, Mezopotamija, Egipt, Grčija, Južna Amerika, Inki, Azteki, Maji. Tiste prve pubertetniške ljubezenske izkušnje, plesi, rock koncerti, plošče, prebiranje literatu-re, ki je bila takrat aktualna - Bulgakov, Tolstoj, Dostojevski, Herman Hesse, Kafka, znanstvena fantastika. Potem ta rock kultura, v vseh po-gledih, poslušanje glasbe, kreativna plat glasbe. V Mariboru je bil Klub mladih, kjer so bili rock koncerti; takrat so prihajali tja lokalni ansam-bli, recimo Alarm, Nirvana, tudi Korni grupa, Time… Dosti je bilo lokalnih bandov, ki so igrali ‘coverje’ od starih bandov. Na mednarodnem prizorišču pa so bili najprej aktualni hard roc-kerji Uriah Heep, Deep Purple, Jethro Tull,

Milan Erič

DARIJAN NOVAK, MAREC 2014

8 revija KosecMilan Erič in Zvonko Čoh, razstava Koprnenje po svetlobi

revija Kosec 9

pogovori z občani

Grand Funk, Led Zepellin, Yes… Poslušali smo tudi malo bolj zahtevno glasbo, jazz. To razi-skovanje glasbe je bilo zanimivo, plošče je bilo v Sloveniji možno sicer kupiti, ampak ni jih bilo veliko na razpolago, zato smo bodisi hodili v Av-strijo, blizu je bila meja, v Gradec ali v Lipnico, ali pa smo jih naročali iz Anglije. V pismu si pos-lal denar in si dobil ploščo.

O risanju in stripu…Risanje me je zanimalo že v osnovni šoli. Naj-bolj so me pritegnili stripi, kar mami ni bilo po godu. Z bratom sva stripe kupovala na skrivaj in sva jih morala skrivati. Ni bilo sicer strahotno strogo, ampak ker sva jih imela cele kupe, sva jih skrivala na razna mesta. Na najino žalost smo se kako soboto, po odkritem skrivališču, kopali s toplo vodo, ki je bila segreta s temi stripi, saj smo imeli še tak ‘bojler’, v katerem se je kurilo. Pod vplivom teh stripov sem začel risati. Aste-rix, Gaston Zgaga, Srečni Luka, potem kasneje Alan Ford. Ker so me tako navdušili, sem jih najprej kopiral, prerisoval, potem pa pod njiho-vim vplivom skušal razvijati svoje like. Tam nek-je v šestem, sedmem razredu sem že risal svoje stripe. Strip je bil takrat razglašen za šund literaturo, a so vseeno krožili med nami. Tudi če je strip prebran, ima svojo funkcijo re-likvije, je zbirateljski artikel. Še vedno kupujem kake privlačne stripe, ki me navdušijo, pa tudi otroške knjige z ilustracijami. Ne bom rekel, da imam veliko zbirko, ampak z leti se jih je nabra-lo recimo en meter, meter in pol. Nisem si nekako upal iti na likovno akademijo, a so me prijatelji, ki so že študirali slikarstvo, na-govorili, naj grem poskusit. Takrat je bilo spre-jemni izpit relativno težko narediti, prijavilo se nas je 150, sprejeli so nas 15. Zdaj je laže. Zdaj se jih na Slikarstvo prijavi 50, 60, sprejmejo jih

30. Povečali so vpis, interes se je pa zmanjšal… ker je ta poklic dosti nerentabilen.

O Ljubljani in akademiji…Jeseni 75. leta sem prišel v Ljubljano. Prvič od doma, brez staršev, brez kontrole. Ljubljana je bila nov horizont, nova izkušnja v vseh pogle-dih, in študij in družabno življenje, novi pri-jatelji, nova razmišljanja, nove filozofije, nove izkušnje. Mesto mi je delovalo malo bolj depre-sivno od Maribora, tudi zaradi megle. Sčasoma se navadiš. Štajerci imamo po naravi močen čut lokalpatriotizma in domotožja, še vedno to opa-žam, in tudi jaz nisem bil izjema. Na akademiji je bilo res prijetno študirati, ker je način študija malo drugačen kot na večjih fa-kultetah. To je relativno mali kolektiv, mogoče je bilo v tistem času vsega skupaj 150 študentov in si praktično vse poznal. Tudi profesorji, ki so imeli drugačen, bolj oseben odnos do študentov, so nam pravzaprav vsak dan dajali napotke in se skušali prilagoditi našemu načinu razmišljanja, videnja, slikanja, risanja. Že na akademiji sem spoznal Drago Davitkovo, ki je prišla študirat iz Makedonije v Ljubljano. Nadarjena maturantka srednje oblikovne iz Skopja je tu brez problemov naredila izpite, in sva midva že v drugem letniku začela hodit kot fant in punca. In leta 81 se je Draga zaposlila na osnovni šoli Log-Dragomer. V stari šoli je dobila stanovanj in sva se potem preselila sem.

O karieri…Po akademiji si vržen v vsakdanje življenje, po-skušaš razvijati lastno ustvarjalno pot, tudi pre-živetje postane na nek način bolj ostro kot prej, ko si študent, ko te starši vzdržujejo; jaz sem dobil pokojnino po očetu, potem pa je bilo treba denar zaslužiti. Ena oblika služenja denarja je bilo risanje, karikature, stripi, otroške ilustraci-

10 revija Kosec

je. Za film Socializacija bika, ki sva ga delala z Zvonkom Čohom od leta 84 do 98, štirinajst let, sva narisala 30.000 risb. To je bil celovečerni ri-sani film, prvi slovenski celovečerni risani film. Začela sva kratki risani film, ampak ga potem nisva mogla nikakor končati, tako da sva na koncu pristala na 78 minutah. Hotela sva še eno leto potegniti, pa so rekli, da morava končati, če ne, bova morala dati denar nazaj. Nama se je pa zdelo, da bi še eno leto rabila, da bi naredila bolj popoln film. Vmes, ko se je ta film delal, so priš-le družine, otroci, vojne, razpadi države, valute, vse se je spremenilo. Na tem ustvarjalnem lastnem delu sem pa tudi poskušal z neko lastno govorico, in sicer na treh področjih: takoj po akademiji je bilo slikarstvo pa risba osnovni način izražanja, ki mi je bil naj-bližji, in v tistem času sem imel kar nekaj raz-stav v Sloveniji, nekaj razstav, ki so bile predsta-vitev jugoslovanske in slovenske umetnosti v tujini, v Helsinkih, Parizu, Nemčiji. Kot mlad slikar sem bil kar hitro opažen. Leta 1984 sva se z Zvonkom Čohom začela intenzivneje ukvarjati z risanim filmom. In sem se preusmeril na to drugo področje, risani film. In z risanim filmom sva se ukvarjala do leta 98. Potem sva začela delati vsak svoje stvari. On se ukvarja z ilustracijami, je znan slovenski ilustra-tor, jaz pa sem se začel bolj intenzivno ukvarjati s slikarstvom. Ukvarjam se pretežno z risbo. Skozi figuralno kompozicijo, pa tudi z drugimi elementi, sku-šam vzpostaviti neko asociativno vsebino, ki ni jasno določena in dopušča večplastno branje, se pa nanaša na izkušnjo, ki jo imam s svetom s političnega, kognitivnega, filozofskega stališča, kjer poskušam vnašati tudi elementa humorja, neke simbolne vsebine, ki dopuščajo neko svo-bodno asociativno branje; ni potrebno kaj dosti

vedeti, da bi te slike razumel. Če se prepustiš toku misli, ki prihajajo ob gledanju teh podob, je to v bistvu vsebina. Seveda pa so te podobe postavljene tako, da te vedno nekam vodijo.To branje je lahko pri vsakomur malo drugačno, ker ima vsak drugačno izkušnjo.Zdaj imava z Zvonkom Čohom, s katerim še vedno redno sodelujeva pri zanimivih razstav-nih možnostih, v Kostanjevici na Krki veliko razstavo, inštalacijo. V prostor samostanske cerkve, ki je v sklopu galerije Božidarja Jakca, sva navesila 4000 metrov kopren za pokrivanje vrtov. Te koprene se pnejo v višino približno 13 metrov, kot nekakšen gozd se razpenjajo in tvorijo razne oblike, forme. Ker so bele barve, delujejo na nek način kot lovilci svetlobe. Ko skozi okna posije sonce, se ti prameni lovijo na prosojne koprene; ker pa je več slojev, prihaja do raznih iger svetlobe in senc, do prosojnosti, ki se stalno spreminja, ko sonce potuje. Naslov razstave je Koprnenje po svetlobi. Ob razstavi je bil koncert Bojana Goriška, ob otvoritvi smo spustili umetno meglo, kar je bil spet zanimiv efekt, sinova sta igrala ambientalno glasbo… Če naju povabijo, sva vedno pred izzivom, kaj nare-diti. Ideja da idejo, tudi zabava naju to, pa tudi dva človeka več naredita kot en sam. Sama sva to obešala, dvajset dni sva visela tam gor, pleza-la po raznih lestvah, po zidarskih odrih; imela sva tudi avtomatski koš, ki naju je dvigal gor in dol, dvajset dni sva to delala od jutra do večera. Vsak teden po tri dni, od marca do maja. Za naprej pa - da bi imel človek neke iluzije, da bi blazno uspel pri teh letih, nimaš jih, imaš pa vese-lje. Z Zvonkom bova, če naju bodo povabili, še raz-stavljala; sama se ne ponujava, ker nimava časa. Po drugi strani pa jaz, kadar imam čas, vedno nekaj rišem, slikam, snujem neke večje celote. Če pa me kdo povabi, rade volje grem in to razstavim.

revija Kosec 11

pogovori z občani

Milan Erič in Zvonko Čoh, razstava Koprnenje po svetlobi

O profesuri…

V profesuro sem padel slučajno. Mene so na akademiji angažirali, ko sem bil na podiplom-skem študiju, da sem vodil pripravljalne tečaje za tiste, ki so prišli delat sprejemne izpite. Po-tem so me angažirali, da sem invalide učil risati. Ena gospa je slikala z nogami. Ko so jo pripeljali na vozičku, se je tresla, imela je neko bolezen živčevja, in so ji roke privezali na voziček, sezuli čevelj, ji dali skozi luknjico v nogavici čopič, bar-ve so ji stisnili. A ko je začela slikati, se je čisto umirila. Slikala je realistično, na vsak način je hotela slikati tako kot vidi. In je na primer risala jerbas poln jabolk, spletene košare in vse te sen-ce, svetlobe. Ko je bila slika gotova, nisem mogel verjeti, da je to narejeno z nogo. To je bila zelo

zanimiva izkušnja, zelo poučna. Kako se spopas-ti z boleznijo, kako preživeti, kako ohraniti vo-ljo. Druženje z njimi mi je ostalo v spominu kot zelo dragocena izkušnja. Vidiš, kako je življenje lahko kruto in težko. Na en način se tudi sam kot likovnik učiš, saj se vedno srečuješ z osnovnimi likovnimi problemi: kaj je oblika, kaj je barva, kako součinkujejo, kaj je likovna govorica. Srečuješ se z vsemi sve-tovnimi 'remek' deli in se tudi kot ustvarjalec mojstriš in plemenitiš. Proces učenja mi prav za prav pomaga pri lastnem delu. Poleg tega je pa lastno delo pomagalo pri učenju. To je tak pove-zan proces in še dandanes rad učim.

O domačih in občini…Igrata rock blues (sinova). V bistvu staro glasbo. Imenujejo se Prismojeni profesorji bluza, ravno danes pa imajo, v eni drugi konstelaciji, na Me-telkovi koncert. Blue Flames. Midva z Drago sva tukaj do te mere pognala korenine, da se tukaj počutiva doma. Nama je všeč okolica, Barje sva vzljubila, rada hodiva na te hribčke naokrog, od Ferjanke do Svete Ane, do Rakitne, pa v Horjul, pa Polhov Gradec, tudi Vrhniko, tako da imamo radi ta kraj v vseh let-nih časih. Tudi prijatelje imamo, s katerimi se obiskujemo. Pogrešam pa malo več druženja v okviru občine. Log je primestno naselje. Veliko ljudi je najbrž v službi v Ljubljani in s tem, kot opazujem vsa ta leta, težko zaživi neka lokalna scena v smislu kulture. Čeprav je zdaj društvo Kosec že ena taka oblika druženja, ki vzpostavlja dogodke, ki s kulturnega stališča pripomorejo, da se občina čuti kot enota, kot celota. Kar se tiče družabnega življenja je več dogod-kov kot prej, od praznovanja Novega leta do tekmovanj, ne nazadnje Žabice, in vsa ta špor-tna scena.

Milan Erič in Zvonko Čoh, razstava Koprnenje po svetlobi

12 revija Kosec

O življenju…Meni se zdi ta svet, na katerem živim, in to, da sem imel priložnost, da sem se sploh znašel tukaj kot človek, ki lahko razmišlja, kot neka zavest, čarovnija. Čudo. Nenavadno je, da pog-ledaš v nebo ponoči, pa vidiš milijardo zvezd in osončij. Ko gledaš v neko mikromaterijo pa vi-diš, da je tam tudi prostor neskončno odprt. In vmes nekje smo pa mi. To je fantastično. Smo pa ujeti v to. Ne moremo ven, ne moremo not. Saj je vseeno, kje si, važno je, da se dobro počutiš.Življenje je laboratorij in ti vedno odkrivaš neke nove plasti, čeprav se ti z leti zdi, da je vse ena postana župa, da si to vse že tisočkrat do-živel, potem pa vedno najdeš neko novo stran, novo nianso tega procesa ali istega dogodka, iste stvari. Jaz se najbolj počutim državljan sveta, ker se mi zdi zanimivo, kako ta krogla kot celota funkcio-nira z vsemi občinami, krajevnimi skupnostmi, državami, celinami, kot en organizem. Kjer ima pa vsak delček, vsaka enotica tudi svoje mesto. Hiša, občina, družina, to je vse ena celota in vse vesolje okrog, to je ena fantastična realnost, v kateri smo. Vzgojen sem bil v nekem širokem duhu, da je treba imeti rad tako svoj narod kot svoj planet. In da smo vsi bratje in sestre na tem planetu. In tako se tudi počutim.Humanizem nam manjka. Sočutje. Med sabo bi si morali bolj pomagati, poiskati nek skupni konstruktivni jezik, v Sloveniji, recimo. Ne na-zadnje v Evropi, ne nazadnje na svetu. Razvi-jati se. Iskati boljše oblike življenja. Boljšo teh-nologijo. Skrbeti za naravo. Poskušati ustvariti raj na zemlji.

naslovnica knjige

revija Kosec 13

pogovori z občani

O otroštvu…Otroštvo je vedno lepo, posebno ko je bil mir, pred vojno, potem so bila pa tista obupna leta med vojno in takoj po vojni. Doma so mi omogočili, da sem se šolal, kar je bila podlaga za nadaljnje študije. In zato mora biti človek staršem hvaležen. V osnovno šolo sem hodil v Ljubljani, takrat se je reklo šola na Vrtači, na Erjavčevi, tam je danes Akademija upodabljajo-čih umetnosti. Bil sem sam, nimam sester ne bratov. Imam pa hčerko, ki živi v hiši zraven, in vnukinjo.

O študiju…Po vojni sem bil mobiliziran, vojsko sem služil dve leti. Potem sem študiral kemijo, odločil sem se za organsko kemijo, ker je povezana z življenjskimi procesi, ki me zanimajo. Takrat je bila tehniška kemija, tako se je imenovala tudi fakulteta, ampak mene je zanimalo še drugo izven tehniške kemije. Vpisal sem se tudi na prirodoslovno-matematično fakulteto in še tam končal študij tako, da mi je bilo to v pomoč, ko sem dobil štipendijo angleškega British Councila za študij v Angliji na univerzi v Cambridgeu pri Nobelovem nagrajencu lordu Toddu. Bil je to čas, ki me je zaznamoval tudi z drugega vidika. Delo s študenti je bilo tam izjemno. Ne-verjetno veliko so se posvečali študentom. Poleg predavanj so imeli profesorji vsak skupino po pet, šest študentov, srečevali so se zvečer in se

posvečali podrobnostim. Tudi predavanja so bila izjemna. Moram reči, da je bila to zelo dobra šola, rekel bi posnemanja vredna. Nekaj tega človek prinese domov.

O kemiji in raziskovanju…

Kemija naravnih spojin je tako zapletena, da tega v Ljubljani takrat nismo zmogli raziskova-ti. Osredotočili smo se na sinteze, kjer je tudi dosti izzivov. Možnosti je navadno več, lahko si uspešen, lahko pa ne. To je tako kot pri šahu, če neka poteza ni dobra, moraš izbrati drugo. Člo-vek raziskuje iz radovednosti, rad bi odkril eno, drugo, tretje. In počasi se sicer nekatere stvari odkrijejo, a tudi če intenzivno delaš, so neke meje. In te meje so vsepovsod, ne samo v znano-

Miha Tišler

DARIJAN NOVAK, MAJ 2014

naslovnica knjige

14 revija Kosec

sti, umetnosti, religiji, v filozofiji, kjer koli, ker prideš do neke meje in ne moreš naprej, ker je nedoumljivo, transcendentno. Danes je vse to tako povezano, da je težko lo-čiti recimo biologijo, biofarmacijo, biokemijo, kemijo; vse je povezano z učinki na življenje, povezano s tistim, kar se v življenju dogaja. To je drug svet. Mi se sporazumevamo z govorom, s pogledom, s kretnjami, druga živa bitja upora-bljajo kemijo. In to me je v toliki meri zanimalo, da sem napisal knjigo, ki je izšla zadnja. Poglejte, na svetu je okoli 50 milijonov sinteznih spojin, ki so jih ustvarili ljudje in jih prej ni bilo. Le za majhno število teh substanc vemo, kakšen je njihov učinek na človeka, na okolje, na živa-li. Vem, da je bil v Indiji primer, ko so zdravili krave z določenim kemičnim zdravilom. V Indiji kravo, ki pogine, pustijo, da jo pojejo jastrebi; praktično 90 procentov jastrebov je izumrlo, ker jih je ta kemikalija ubijala. So stvari, ki jih človek za okolje ne more predvi-deti. Danes pride v odpadne vode toliko snovi, da moramo paziti, kaj se dogaja. Ko so po dru-gi svetovni vojni v Italiji za zatiranje malarije uporabljali prašek DDT proti komarjem, so ti v nekaj letih razvili encim, ki je razgradil to mole-kulo in je postal DDT neučinkovit. Človek pa že tisočletja zboleva za malarijo, pa ni postal odpo-ren. Vprašanje - zakaj je to tako v naravi?

O profesuri…Študentov ne smeš jemati kot nek objekt, ki so nekaj časa na univerzi, potem pa odidejo. Mo-ramo jih pustiti, da razmišljajo, da poskušajo dokazati kaj novega, treba jih je usmerjati, ne samo predavati. Čeprav sem napisal učbenike, debele knjige in sem po njih tudi predaval, je bila predavalnica vedno polna. Je pa res, da sem postavil pred-met na čisto nove osnove glede na tisto, kar se je poučevalo takoj po 2. svetovni vojni. Kako potekajo reakcije, sem predstavil na mehani-stični način, vse sem napravil bolj pregledno. Danes še kar posegajo po teh učbenikih. V kemiji je tako, da je pedagoško delo izrazito povezano z raziskovanjem. Tiste ure, ki jih človek posveti študentom, se povrnejo nazaj. Če znaš dobro predstaviti snov ali pa svoje raz-iskovalno delo, so nekateri tako navdušeni, da pridejo potem pomagat raziskovati. To je med-sebojno dopolnjevanje. Z leti sem imel celo vrsto mladih navdušencev, ki so raziskovali, nekateri so postali tudi pro-fesorji ali raziskovalci na inštitutih. Mislim, da smo imeli kar lep odziv na naše delo oziroma tudi njihovo delo. Tako da gre vse priznanje tudi njim.

O nagradah…Nagrade pridejo potem, ko si že nekaj naredil. So zadovoljstvo, zadoščenje, ampak za nagrado nikoli nisem delal. Tudi jih nisem pričakoval, ampak, če je prišlo, je prišlo, lepo, da so se me spomnili. Kaj več pa ne bi rekel. O kemiji in umetnosti…Kemija je tudi povezana z umetnostjo, z glasbo, s pisatelji. Borodin je znan po svojih operah in simfonijah, v bistvu pa je bil profesor kemije. Ob priliki nekaterih simpozijev so nekateri udele-ženci zvečer izvajali glasbo. Nobelov nagrajenec

revija Kosec 15

pogovori z občani

Jean-Marie Lehn je zvečer, ko je bil v Compos-teli kongres, igral na orglah v cerkvi. Ali pa No-belov nagrajenec Manfred Eigen - ima posnetke, imam jih tudi sam, recimo Mozartove klavirske koncerte z Njujorškimi filharmoniki.

O lepoti…Psihoterapevt in filozof Piero Ferrucci je v Lju-bljani predaval l. 2008 in je napisal knjigo »Le-pota in duša«, prevedena je v slovenščino, in tam pravi: »Človek, ki se ga dotakne lepota, je nov človek z drugačnim značajem, z mnogo bolj bogatim in raznolikim notranjim življenjem, z bolj živim stikom s čustvi. V odnosu z drugimi se laže sooča. Bolj in globlje pozna življenje, izraža močnejšo individualnost in trdnejše samospo-štovanje, čuti silnejšo voljo do življenja, se bolj primerno in ustrezno odloča in giblje v vsakda-njem življenju. Lepoto najde vsak po svoje. Pogo-steje v naravi ali v umetnosti, lahko tudi v kakšni dejavnosti, pri kateri se posameznik lahko izrazi v odnosu z drugimi in v vsakdanjem življenju.« Mislim, da so te besede tako lepe, da jih ne gre zanemariti, ker povedo, da človek rabi neko širše obzorje poleg tistega, kar se nauči. Ne samo ko si mlad, ampak tudi kasneje, ko si zrel človek in imaš družino, se vedno najde kaj, kjer se lahko uveljaviš.

O umetnosti…Slikarskih razstav v muzejih je ogromno. Če ho-diš po svetu, potem stopiš še v muzej, si ogledaš razstavo slik starih slikarjev in tudi opazuješ, kakšne so bile v starih časih barve, ki so jih upo-rabljali. Z ozirom na razvoj tehnike je zanimivo, na kakšni osnovi so bila takratna barvila. Neka-tera barvila so bila včasih dražja kot zlato.

O glasbi…Poslušam veliko klasične glasbe, moderne malo

manj, bolj so mi pri srcu klasiki. Ob poslušanju se človek navduši nad tem ali onim in je kritičen.

O branju in knjigah… Iz lepih besednih umetnosti se lahko naučiš uporabljati ustrezne besede in izražanja. Mla-dim je včasih težko, da bi se na kratko, koncen-trirano izražali, kaj mislijo, da bi povedali svoje misli na lep način. Iz knjig dobiš marsikatero lepo besedo. Za mojo prvo plačo, ki sem jo zaslužil leta 1941 s honorarnim delom, sem kupil vse knjige Ivana Cankarja. Človek ima knjige zato da jih bere, in ne zato, da so v knjižnici. Je pa res, da ko sem se bolj poglabljal v znanost, sem imel manj časa za lepe besedne umetnosti.

O drugih kulturah…Vsak človek, če more, naj bi šel malo iz doma-čega okolja. Potem bo mogoče lažje razumel ta svet, ki je zelo kompleksen. So stvari, ki so nam mogoče tuje, a človek mora spoštovati kulturo drugih narodov in človek mora biti toliko prila-godljiv, da ne misli, da je le njegovo najboljše. Tuj jezik je danes sploh predpogoj, če hočeš v svet. Za znanstvenike je to danes angleščina, čeprav je lepo, če znaš tudi druge jezike. Laže komuniciraš.

O znanstvenikih in vzorih…Na prvi pogled smo ljudje vsi enaki, a z različni-mi pogledi in čustvi. Kot znanstvenik si odgovo-ren za nek proces, pri katerem sodeluješ, bodisi da je to vzgoja mladine, študentov, da jim posre-duješ znanje, bodisi da jih uvajaš v raziskovalno delo. Jasno je, da je to odgovornost, ki jo moraš spoštovati. Vendar tega ni mogoče meriti, to je abstrakten pojem, tako kot pravičnost. Je rela-tivna in vsak si jo predstavlja po svoje. Vsi kongresi, znanstveni sestanki so bili vedno

16 revija Kosec

nekaj pozitivnega, ker si bil na tekočem, kaj se na svetu dogaja, kje je znanost, do kod je prišla in kako gre naprej. V življenju sem se srečal in pogovarjal z mnogimi Nobelovimi nagrajenci. Vsi so bili skromni ljudje, zelo komunikativni. Nikoli se niso trkali po prsih, češ, jaz sem pa do-bil to nagrado. To so bili izjemni, široko razgle-dani ljudje. Težko bi rekel, da bi si katerega pos-tavil za vzor, ker bi bil krivičen do drugih, ker je bilo toliko takih, ki so me navduševali.

O Lukovici nekoč… Včasih smo bili sami, brez sosedov. Potem so okolico pozidali, kar me seveda ne moti, prišla je infrastruktura. Šele leta 1941 smo dobili elek-triko. Lukovica je imela po drugi svetovni vojni manj kot dvajset hiš. Mi smo imeli številko 9, potem so pa poimenovali ulice. Naj povem še zanimivost - da je bilo postajališče na Lukovici, je bi zaslužen moj stric, ki je bil po-slanec v deželnem zboru za časa Avstrije. Prosil je oblasti na Dunaju, ki so odobrile postavitev postajališča. Pisno dovoljenje sem poslal v žele-zniški muzej v Ljubljano, tam ga hranijo. Leta 1952 sem imel še dva zadnja izpita in v začetku marca je zapadlo skoraj meter snega. Takrat ni bilo mehanizacije, ampak so plužili s konji; ne vem, koliko parov konjev je vleklo le-sen plug po cesti proti Ljubljani ali pa obratno. Splužili niso nekaj dni, imel sem izpit, vzel sem smučke in šel v Ljubljano na izpit. Tudi to je bilo doživetje. Z ženo sva hodila v službo; nekaj časa z Vrhniča-nom, z vlakom, dokler je še vozil. Zjutraj ob pol sedmih je šel v Ljubljano, zvečer pa nazaj. Potem sva kupila star avto. Nekaj časa sva se vozila tudi s kolesom. Človek vse prenese, ko je mlad in se prilagodi situaciji. Ni bilo druge izbire. Ljubljana ima prednosti, ampak jaz sem užival tukaj v naravi. Prehodil sem vse okoliške hribe,

pa tudi planinaril sem. Meni naravno okolje ve-liko pomeni. Vedno sem imel na vrtu kaj delati, rože sem gojil. To te odvrne od misli, kaj moraš v službi še opraviti, in se sprostiš. Biti v okolju, v naravi, je en velik plus.

O občini danes…Kot doživljam to občino, mislim, da v redu delu-je in skrbijo, kolikor zmorejo, kolikor je pač de-narja, to je danes problem povsod. Počasi bo šlo. Kanalizacija, plinifikacija. Mogoče bo še kdaj kakšna ambulanta v Dragomeru, lekarna, če je veliko ljudi in so potrebe, da ni treba v Ljubljano ali na Vrhniko. Vsak bi rad nekaj koristnega naredil. Če ne gre, je slabe volje, ampak mislim, da so tu organi, ob-činski svet, ki naj te stvari rešuje. Pa naj pojasni ljudem, ali lahko ali ne more. Včasih je treba tudi potrpeti, kar je pa težko. Saj veste, star pre-govor pravi, da je lažje govoriti kot poslušati.

O skupnosti…V okolici bivajo ljudje, s katerimi naj bi imel človek pozitivne odnose. Mislim, da je potreb-no graditi na tem. Danes pravijo, da je kriza vrednot, vendar menim, da je kriza pri človeku. Ob tem, ko se človek sooča s problemi drugih, se nekako uči živeti v tem svetu in se zaveš, da nisi sam, da so tudi drugi, ki imajo svoje težave. Ljudje premalo razmišljamo o tem. Videl sem, kaj so Slovenci naredili v Torontu. Po vojni so prišli, mnogi brez denarja, z delom so si ustvarili lepe pogoje življenja. Vedno so hvalili Slovence, nikoli nisem slišal slabe stvari o Slo-vencih v inozemstvu; so pridni in delavni. Zgra-dili so dom za ostarele iz svojih prispevkov, cer-kev, imajo svojo banko in svojo radijsko postajo. Kjer so večje skupnosti po Ameriki, Kanadi se to dogaja. Slovenci znamo biti povezani, znamo videti določene skupne stvari, težave in skupaj

Dr. Tišler s soprogo pod MatterhornomDr. Tišler na Triglavu

revija Kosec 17

pogovori z občani

stopiti tako, da se težave odpravijo. Mislim, da je to zelo pozitivno, danes pa še posebej, ko so zaradi ekonomskih in drugih pogojev težki časi.

O življenju danes…Življenje nas je pripeljalo do tega, da se vsem nekam mudi. Pokojni dr. Trstenjak je nekje za-pisal, da danes tako hitro živimo, da nimamo časa živeti. Ne vem, ali je bilo včasih, ko je bilo življenje bolj mirno, bolje ali ne. Težko rečem, vsekakor pa si imel več časa za razmišljanje in za druge aktivnosti. Današnji človek izgublja svojo individualnost z ozirom na kognitivne tehnologije, računalnike. To je sicer pozitivno, ker ta informacijska teh-nologija širi človekov biološki spomin, po drugi

strani pa je človek danes odvisen od vsega, kar gre preko teh tehnologij. Tu je človek delček ne-kega procesa, kjer ne pomeni nič. Si samo upo-rabnik, vse drugo, kar je del človeka, pa ne pride v poštev. Človek se vse življenje uči. Če znaš opazovati in razmišljaš, je to že veliko. Več ni potrebno. Življenje sámo človeka oblikuje, ga gradi, če si pa predolgo na svetu, tako kot jaz, potem pa nisi več zadovoljen s tem novim svetom, ker si pač še vedno malo v preteklosti. Ko si star o marsi-čem razmišljaš. Pravijo, da ti s starostjo spomin peša. Res je, da včasih pozabiš, kaj si videl pred petimi minutami, spomniš pa se za petdeset let nazaj. Menda je to človeško.

18 revija Kosec

O Dragomeru nekoč…Tisti, ki se je tu rodil, je ostal tukaj, če ni šel po svetu. Moji so šli v Ameriko po letu 1900. Na kmetiji ni bilo za vse, ne denarja, ne za jest, in so morali iti. Nekateri so šli, saj jih je gnalo, so pa radi nazaj v Dragomer prišli. Tam pa noben ni bil najbolj zadovoljen. Čez Dragomer ga ni. Tu je bilo par velikih kmetov, ki so imeli pastirje, po deset, petnajst krav je moral en pastir gnat na morost, da so se pasle, zvečer pa nazaj. Tam proti Plešivici je bilo za kosit, proti cesti so imeli pa njive. Če nisi imel svojega sveta, je bilo treba pa v najem vzeti. Vsaka hiša je imela prašiča, vsaka hiša se je pot-rudila, da je imela kravo. Prašiča smo pa dva zre-dili, enega smo prodali, enega smo doma zaklali. Takrat je bila pa veselica, ne? Mleko smo imeli zmeraj, to ni kaj. Če pa nisi imel mleka, si se pa s sosedom zmenil. V službo jih je malo hodilo, takrat ni bilo služb, tako kot so danes. Potem se je pa počasi začelo. Kdor ni imel službe, je jedel tisto, kar si je doma pridelal. Če je pa imel službo, si je pa še kaj ku-pil.Gostilna pri Rusu je bila tukaj, kjer je sedaj Fridl, ki je podrl staro hišo in naredil novo. Tu, kjer je pa Siciljana, so bile pa Rusove štale. Tam je bilo narejeno veliko korito, da so prevozni-ki, ko so vozili v Trst, tam napojili živali, ker je voda stalno tekla. Pa tudi mi smo hodil tja po vodo, pa smo jo na glavi domov nosili. Gostilna

je pa tudi nekaj zaslužila. Vsak je noter prišel, pa malo popil in pojedel. Zadaj za gostilno je bil kozolec, kjer smo imeli po vojski prireditve. Pri Rusu je bila vsako leto veselica, pa je bilo zmeraj dosti ljudi. Zraven je bila gostilna Pr’ Flis, tam so v glavnem balinali. Pa vlak je šel tamle doli… in vlak je zmeraj na Logu zapiskal. Smo imeli vse preračunano… Če si bil pri Siciljani, ga nisi več dobil, če si bil pa tukaj pri nadvozu, si moral pa 'zlaufat'.

O očetu…Oče je bil iz Dragomera. Bil je soliden in tih. Nič preveč zgovoren ni bil. In je služil pri Francu Jožefu tri leta v redni vojski, potem pa še štiri v prvi svetovni vojni, na Karpatih. Med drugo svetovno vojno je bil v službi. Oče je imel veselje do konj. Ko je bilo konec dru-ge vojne, so bili nekateri konji kar razpuščeni. In sosed je očetu pripeljal neko izgubljeno kljuse, 'kumrn tolk, da če bi klobuk obesu, bi povsod dol visu, tolk je blo suho.' In mu je v drvarnici štalco naredil, ga negoval. Moj oče je v 'cigar fabrki' delal. Šel je peš ali se je vozil s kolesom, pozimi pa z vlakom. Samo s kolesom je zmeraj zamudil. Pa je prišel do 'pen-zije', potem ga je pa sedeminštiridesetega leta na cesti povozil avto, do smrti. Mogoče je bilo takrat deset avtomobilov cel dan. Do 'penzije' je pa prišel, tako da je imela mama 'penzijo', ker marsikatera ženska je ni imela.

Tončka Bravhar

DARIJAN NOVAK, JULIJ 2014

Kolovrat

revija Kosec 19

pogovori z občani

O mami…Ko je bila mama stara enajst let, je šla v nedeljo k prvemu svetemu obhajilu, v ponedeljek jo je pa mati prijela za roke in jo peljala k njihovemu bratrancu služit za pestrno pa za pastiričko. Potem je bila nekaj časa za deklo pri bogataših na kmetih. Potem sta se pa poročila, takrat smo stanovali pri Česnu, tu pri Biobrazdi, kjer sem bila jaz rojena, sestra je bila pa že prej. Sva bili samo sestra Francka in jaz, ena mlajša od mene, Milka, je imela šest let in štiri mesece, ko je umrla, ker je imela meningitis. Ta sestrica se je pa rodila že v hiši, ki smo jo tam doli naredili na Lukovici. Mama je doma iz Plešivice, bila je ta petnajsti, zadnji otrok na gruntu. In od teh ot-rok jih je samo šest odraslo.

O maminih starših…Ampak ta stara dva sta sama ostala brez oskrb-nika, ki bi ju 'rihtal',in je včasih poštarica ali pa moja mama nesla kruh pa mleko, da sta ta sta-ra dva imela kaj jest. Je bila pa devetindvajse-tega leta huda zima; in je eno nedeljo moj oče prinesel mleko pa kruh in je moja stara mama v črni kuhinji na tla pokleknila:»Tone, lepo pro-sim, vzemite naju k sebi. Če ne bova od vsega hudega konc uzela«. Tega se še jaz spomnim, smo bili pri kosilu, je oče prišel domov pa je mami začel pripovedovati, mama je tam jokala in rekla: »Moramo pomagati!«.« Je pa hodila na dnino delat, k Mišk, mislim, pa je šla prosit, če bi dal konje pa voz in pripeljali so jih tisto nedeljo k nam. 'Pa smo glih dobr tisto bajtco naredl, in nismo mel drucga kokr veliko dolgo kuhno, pa hišo, pa vežco, pa mejhn špajzek smo mel.' Sestra Francka je ležala u kuhinji, vsi ostali smo v hiši. Čez poletje sva z očetom hodila spat kar na seno. Ampak vse je minilo in sta pri nas umrla, jih je moja mama pokopala, na Brezovici imamo grob.

O šoli…Hodila sem na Brezovico v šolo, nasproti cerkve je bila stara šola. Mene je učil učitelj Mikuž, ki je živel v šoli in je bil zelo 'obrajtan'. V redu učitelj je bil, strog, pa nikoli ni nobenega udaril. Beseda je morala zaleči. Imel je tri otroke, eno punco in dva fanta in vsi so študirali. Njegov sin Metod je bil 'fajmoštr' in je imel na Brezovici novo mašo, bil pa je tudi zgodovinar. Jaz v osnovni šoli nisem imela nobenega cveka. Bila sem solidna, nisem bila pri ta slabih, pri ta boljših pa tudi ne. Jaz bi šla naprej v šolo, ampak o tem nisem smela razmišljati, ker sem vedela, da ni bilo denarja.

O vojni… Med vojno so naredili na Logu, na Molah tečaj, z Lukovice so bile, jaz sem bila iz Dragomera, ostale so bile pa Ložanke. Vsaka je morala kupiti kolovrat. Včasih je skoraj vsaka hiša imela kako ovco in ko smo jo ostrigli, nismo imeli kam to dat, pa so nam to uredili, da smo to popredle pa smo imeli za nogavice. Ta kolovrat je še pri hiši. Ja, takrat sem bila stara osemnajst, dvajset let. Ko je bilo vojske konec, svobode smo bili vsi zelo veseli. Vsi smo šli na cesto pa cel dan maha-li vojakom... Samo da je bilo vojne konec, potem bomo že kako. Potem so začeli pa iz taborišč ho-

Tončka s sinom in hčerko

20 revija Kosec

diti. Od sestre mož je prišel po treh tednih peš domov iz Dachaua. In takrat smo imeli pri Jase-novcu praznik. 'Štrukli u cujn so se tist dan ku-hal in to je blo največ, kar je mogl bit dobrga.'« Potem se je počasi začelo malo urejati, urejeno pa še danes ni.

O družini…Mož je bil železničar, iz Repenj pri Vodicah je bil doma. Saj nič ne rečem, da je bil kaj 'žleht', bolan je pa bil, bolan, to ni pa nič 'luštn'. Pa je bil dve leti na Golniku in je tam tudi umrl in so ga domov pripeljali, tako da je na Brezovici poko-pan. Imela sva Tatjano, ki je bila ta starejša, Aleš je bil pa zdaj petdeset.

O selitvi…Stara hiša še stoji, smo jo prodali, gospod Krek jo je kupil. Poglejte, mi smo se tam dobro poču-tili in ko so gradili avtocesto, mož je imel astmo, dva otroka v šolo, jaz v službo, pa tako daleč na-okoli, da prideš na avtobusno postajo, pa pozi-mi, ko nimaš nič spluženo, pa sem rekla: Ja kako bomo pa mi tule doli živeli? Saj je vse lepo, samo jaz sem v Dragomeru gor zrasla. Jaz bi bila rada v Dragomeru. In sem vzela vse skupaj v roke in dobila svet tule.

Imela sem sestrično Micko. Taka pritlikavčka je bila. Je imela paralizo, ali kaj, so se tako bali zanjo, da je bila skozi na peči, pa peč ves čas gorka, potem se je pa razhodila. Pa so jo na Brezovici naredili za poštarico. Ampak je bila vestna bolj kot danes vsak ta veliki direktor. Pa nam je plačevala tudi položnice, da nam ni bilo treba hoditi na pošto, pa nikoli ni bilo kaj na-robe. Nikoli. Pa pridem eno nedeljo po maši ob kakšnih osmih k njej, pa pravi: "Kaj pa ti danes tako kmalu?" Joj, sem rekla, Micka z eno pro-šnjo sem prišla, ker mi samo ti lahko ustrežeš Bi ti meni dala petsto ali šeststo metrov zemlje, da bi tule gori hišo delali? Mi se moramo odseliti, če ne sem, pa kam drugam. Prišla sem jo prosit, če bi mi prodala, pa je začela čez okno gledati, čisto tiho je bila, jaz sem jo pa tudi čisto pri miru pustila; pa se obrne pa pravi:"A veš kaj ti povem? Noben nima tistega denarja, da bi jaz to prodala, tebi bom pa dala. Ti si zaradi mene toliko pretrpela, da nič ne bom vzela, hudo bom vesela, če bova sosedi, pa boš ti malo popazila name, ker nisem vsak dan mlajša." In sem ji res vse uredila, pa skuhala, pa oblekla sem jo od vrha do tal, da je bila kot nevesta.

O nesreči…Ko je Micka hišo delala in niso imeli delavcev, je furmana dobila, da bo drug dan vozil, pa nobe-nega peska ni imela. Pa smo šli trije s kolesom v Vnanje Gorice, čeprav se ni smelo voziti, saj je bila vojna; šli smo v kamnolom, bilo je 20. marca 44, in smo tam kopali kamen. In je vse skupaj padlo name in me je spodsulo. Me nikjer ni bilo. Potem sta pa videla kup peska in sta me začela odkopavati. In je šel eden prosit k sosedovim, če bi me lahko nekam pod streho dali, da ne bi tam ležala. Tista ženska je bila zelo prijazna in so me odnesli na divan v kuhinji. In nekaj časa ležim, pa župnik pride. Ja kako je pa ta zvedel, da sem

revija Kosec 21

pogovori z občani

jaz tule? Je imel v Vnanjih Goricah mašo, pa je šel mimo hiše in ga je ženska brž povabila. Žu-pnik me je v sveto olje dal. Sestrin mož Jože je šel domov mami povedat, mama je šla k sosedu, ker so imeli konje, pa še dovolilnico je imel za v Ljubljano… Peljal me je v bolnico… je bila tam na Viču mitnica, naprej od Dolgega mosta, Pr’ Martin se reče, gostilna je bila tam včasih, in ko je policija videla, da sem vsa krvava, so nas spustili, da me je lahko v bolnico peljal. In sem bila na septiki skoraj dva meseca. In sem morala še doma ležati in počivati. Ja, lahko bi bila za vekomaj poškodovana, sem pa še danes v redu, pa imam toliko let. Je pa Micka, ki je bil ta pesek zanjo, imela toliko usmiljenja z mano.

O zaposlitvi…To je bilo pa 23. decembra 1953, ne bom nikoli pozabila. Sem prišla k Lesnini, so me poslali z borze dela, da tam kurirja rabijo. Pa sem prišla k sekretarju. Pa me je od vrha pa do tal pogledal, pa je rekel: "Veste kako, pri nas je dosti dela. Vi ste 'švoh' punca. Ne vem, če boste lahko to zdržali. Pa naredimo štirinajst dni za pokuši-no." Seveda sem se pazila. Takrat so me vzeli za kurirja, potem sem bila na saldo kontih, v raču-novodstvu. Potem sem bila pa še ne vem koliko let v arhivu. Sem imela za celo Lesnino arhiv. Od tam sem šla tudi v penzijo.

O gasilcih…V Dragomeru je bilo po vojni štirideset hiš. In to je potem na hitro raslo, kot gobe po dežju je šlo, pa nobenih gasilcev. Pa smo bili določeni. Ti boš to, ti boš to. In jaz sem bila blagajničarka. Gasil-stvo je bilo že prej, samo prostorov nismo imeli. Pri Fuglnu je bilo, pa pri Grogc so imeli orodje pa neke osnovne mašine, po štalah je bilo vse. Ne vem, koliko let sem bila jaz blagajnik pri naših gasilcih. Samo nisem bila od začetka.

Prej je bil en zelo pameten tamle z Lukovice, Savo Djuretič, gori pod hribom imajo hišo, pa je bil bolan in je odpovedal. Predsednik ga-silcev je bil pa Janez Kušarjev, tukaj pri cesti je bil doma… Enkrat sem prišla po mleko, pa pride za mano ven, in pravi: "Tončka, počakaj, nekaj bi rad s tabo govoril. A bi ti prevzela pri gasilcih blagajno, jaz imam pet otrok, pa kmetijo, pa službo, jaz tega več ne zmorem in moram nekoga dobiti."

O Triglavu…Kakšno željo sem imela iti na Triglav! Pa sem šla, štiriinsedemdesetega leta za mojo petdese-tletnico, septembra je bilo. Saj imam tudi slike s Triglava. Nečakinja Milka in njen mož Lado sta imela gori v Krmi eno kolegico, ki je imela vikend, in sta šla skoraj vsako nedeljo tja gor. In so se pogovarjali o Triglavu, pa sem jaz pro-sila, če bi tudi šla lahko z njimi… Prošnja je bila uslišana. In sva se zmenila z možem, da me bo zjutraj peljal v Ljubljano. Ko je bil pa čas za iti: »A veš, da mi ne vžge.« Pa sem šla na avtobus v Ljubljano, iz Ljubljane v Mojstrano, potem sem hodila tri ure z Mojstrane tja gor v tisto kočo. Pa pridem tja gor, so imeli ravno kuhane 'če-šplove' cmoke. Pa sem se tistega najedla, pa smo šli kmalu spat. Zjutraj smo ob štirih vstali, pa smo šli čez Krmo. Gor smo šli z moškim, ki je s konjem na Triglav nosil hrano pa pijačo. In smo na Triglav prišli, jaz sem bila vsa srečna. In sem šla okoli in okoli tistega stolpa, 'pa sem ga malo pošlatala' in sem bila čisto pri stolpu, ker če nisi čisto pri stolpu, nisi bil na Triglavu.

O Ameriki…Sorodniki so me vabili v Ameriko: »Pridi še ti!« Jaz se pa nisem upala povedati, da nimam de-narja. Tam sem imela tri strice in eno teto. In potem prvo leto, ko sem prišla v 'penzijo', sem

22 revija Kosec

začela kmalu vstajat, pa sem cel Mah pobrala, polže s hišicami. Hčerka mi jih je pa vsak dan na Drenov grič peljala, kjer so jih odkupovali. 'Pa sem imela prec tolk dnarja, da sem lahko šla'. Pa sem vsakemu nesla tudi darilo. 14 dni sem bila v New Yorku, 14 dni v Chicagu in sem obiskala vse sorodnike. Tako da, ja, polži so me odpeljali.

O življenju danes…Včasih je bilo po eni strani, danes je pa po drugi strani hudo. Včasih nobene stvari ni bilo, kaj smo pa imeli? Svinčnik. Danes je vse skupaj malo bolj moderno. Včasih smo bili bolj složni. Včasih smo nekako skupaj držali, pa smo bili prijatelji. Če je kdo kaj imel, nikoli ni sam poje-del, vedno smo delili, pomagali smo si. Danes smo malo razvajeni. Ni več tiste skromnosti, ki smo je bili mi navajeni. Ene kulture nam manjka in razumeti drugega. Nekaj nam manjka. Ja, malo soli mogoče.Vsak čas v življenju nekaj prinese. Jaz sem dru-gače z življenjem kar zadovoljna. Govorim z vsemi, nisem z nobenim skregana. Zadovoljna sem, da živim skupaj s sinom in družino, mož in hčerka sta mi pa umrla.Celemu svetu bi rekla, pametni bodite, pa mir naj bo, pa imamo vsi vsega zadosti.

Tončka v ZDA

KUD KOSECAnica Vengust

Zgodba Kosca se je pričela no-vembra leta 2008, ko je v več-namenskem prostoru osnovne šole Log – Dragomer potekal ustanovni zbor kulturno–ume-tniškega društva v občini Log – Dragomer. Glavni pobudnik za njegovo ustanovitev je bil g. Matej Nik, namen pa združiti

vse, ki bi se želeli udejstvovati na področju kulture in sodelovati v društvu, za katerega je kasneje celostno po-dobo z logotipom oblikovala Barbara Nardoni. Ime Kosec ni bilo naključno izbrano. Povezano je z eno izmed najbolj skrivnostnih in zaščitenih ptic z barjanskih travnikov. Kosec je prav posebna in redka ptica, aktivna ob zori in mraku. Zadržuje se daleč stran od ljudi in ves svoj čas preživi skrita med gostim travniškim rastjem. Zvoki, ki jih spušča kosec, so nenavadni, podobni bruše-nju kose ali celo žabjemu regljanju, zato ga neizkušeno uho le redko prepozna in marsikdo ob njegovem oglaša-nju misli, da sliši le žabje regljanje.

Namen in glavno vodilo delovanja kulturno-umetniškega društva Kosec je bila združitev vseh tistih občanov, ki pogrešajo kulturo, in vseh tistih, ki bi želeli kakšen večer

ob TV zamenjati z druženjem na kulturnem področju. Tako je še danes. Kud Kosec na organiziran način izvaja vrsto različnih aktivnosti, na katerih se lahko učite ali spoznavate z določenimi kulturnimi 'veščinami' ali pa se le prepustite oz. tudi sami ustvarjate pod vodstvom izku-šenih mentorjev.KUD Kosec organizira kulturne prireditve, razstave, izo-braževanja, sodeluje pri medgeneracijskem povezovanju – organizira pomoč učencem in različne delavnice. V dru-štvu že deluje osem sekcij, in sicer: Klekljarska sekcija, Gledališka sekcija, Likovna sekcija - ročne spretnosti in ustvarjalne delavnice, Odbor za ohranjanje kulturne de-diščine, Zeliščna sekcija, Sekcija DVIG (učenje tujih jezi-kov, bralni krožek), Sekcija za kulturno izobraževanje in Vokalno- inštrumentalna skupina, dve sekciji - Folklorna skupina in Mešani pevski zbor pa sta v ustanavljanju. Društvo ima sedež v občinski stavbi v Dragomerju. Žal društvo še vedno deluje brez svojih poslovnih prostorov. Bori se za pridobitev večnamenskega kulturnega centra v naši občini. Leta 2012 je vodenje društva prevzela ga. Anica Vengust, ki društvo uspešno vodi še danes.Verjamemo, da je prav kultura tista, ki nam lahko v teh časih pokaže nove poti, smisel in številne razvojne možnosti. Prepričani smo, da boste v tej pestri ponudbi našli tudi kaj zase, zato vas prisrčno vabimo, da se nam pridružite in odprete vrata ustvarjalnosti.

OBLIKOVANJE REVIJE KOSECMaja Tomazin, grafična oblikovalka

Naslovnica revije Kosec prikazuje del kulturne krajine, v kateri živimo in katere dobršen del v naši občini predstavljajo košeni travniki. Idejna zasnova revije, se mi je porodila med sprehajanjem po barjanskih travnikih. Kosec je ptica, ki živi in gnezdi med travami na ljubljanskem barju. Fotografije trav na naslovnici so bile posnete v bližnji okolici Dragomerja, na Malem placu in travnikih pod Plešivico, veliki poletni zvonček (Leucojum aestivum) pa na travnikih ob Podpeškem jezeru. Ker je kosec, simbol KUD-a Log Dragomer, plaha ptica, ki jo v naravi težko opazimo, sem pri oblikovanju uporabila le njegovo silhueto.

Kulturno umetniško društvo Kosec Log Dragomer, Na Grivi 5, 1351 Brezovica, Tel 064 159 939, E pošta: kud.kosec@gmail.com