Revija za vas - januar 2013

januar 2013, letnik 1, št. 1

- ljudje - živali - rastline - - bivanje - okolje -

uvodna beseda

Pozdravljeni,

Vsi, ki listate po Reviji za VasReviji za Vas, sesprašujete, kdo bo pisal in o čem bopisal? Vendar, ni toliko pomembno,kdo bo pisal, pomembnejše je, kaj bodopripovedovali tisti, o katerih bo teklabeseda. Pripovedujejo lahko človek,žival, rastlina, vse kar nas obdaja.Tudi življenje pripoveduje. Le prisluhniti in razumeti moramoznati.

Na straneh Revije za VasRevije za Vas bodozapisane zgodbe, predstavljeni bodoportreti. Zanimivo pisanje bo, meni vveselje, zanimivo branje bo, vam vveselje.

VašaJana Vejnovič

Dokler bodo ljudje

mislili,

da živali (konji) ne

morejo čutiti,

tako dolgo morajo

živali (konji) čutiti,

da ljudje ne morejo

misliti.

Revija za Vas - januar 20134

6 Viktor Marinšek - Petje ptic in hrzanjekonj

10 Sandi Gombač - konjar za vedno

16 Tadej in Simon Oberstar -Čredno zdravje

26 Novost -Prikolica za obi-ranje sadja

30 Novost - Prikolica za obiranje sadja

kazalo

20 White Turf St.Moritz -Miro Weiss- - trener galoperjev

IMPRESUM

Postavitev in oblikovanje spletne strani:Spletna Postaja, d. o. o., agencija kreativnih idejLetališka cesta 33, 1000 Ljubljana

Priprava novic in izdelava spletne Revije za Vas

Senožeti 83, 1262 Dol pri LjubljaniTel., Fax: 00386 (0)1 564 01 67GSM: 031 641 474e-pošta: [email protected]

OBJAVA OGLASA v Reviji za Vas:stran EUR1/1 stran 350,- ½ strani 200,- 1/4 strani 150,-1/8 strani 100,-

Popust:4 objave 10%8 objav 20%12 objav 30%

Revija za VasRevija za Vas

je mesečna spletna revija, na voljo tudi v formatupdf. Za branje ali pregledovanje vsebine potrebu-jete le radovednost in željo, da izveste kaj novegaali, da zgolj utrdite svoje znanje.

Revija za Vas - januar 2013 5

6 Revija za Vas - januar 2013

Viktor Marinšek

Petje pticin hrzanjekonj

39-letni Viktor Marinšek iz Podbrezja pri Naklem je že skoraj dvajset let lastnik in rejec kasa-čev ter uspešen tekmovalec. Od otroštva pa so do pred dvema letoma bili pomemben del njego-vega življenja še golobi pismonoše, a v vmesnem času do letos je Viktor namesto gruljenjagolobov poslušal tudi petje kanarčkov, ki jih seveda še vedno ima, čeprav je nazaj “napravil” tudigolobe.. Kar okrog 150 se jih spreletava v lopi poleg hiše in v kletkah v kletni sobi, kjer zgodajspomladi že valijo samičke. Drobne ptice in močna roka, vajena težkega dela s konji? Le kakogre to skupaj? Viktor pove, da je konj kljub svoji velikosti in teži v resnici ranljiv kot ptica, zatopri delu z enim ali drugim ni prav velike razlike. Za oboje velja, da nam ne sme biti žal niti časaniti denarja, biti moramo potrpežljivi, prijazni, se nenehno o njih in od njih učiti. Potem prideplačilo, vendar ne toliko v denarju kot v zadovoljstvu.

eprav imamo doma gostilno in je dela od jutra do poznihvečernih ur dovolj, je že moj oče gojil golobe pismonoše.Z bratom sva vedno rada pomagala, oče me je spodbujalin ob njem sem se o golobih ogromno naučil. Kasneje

pa seveda še iz literature in druženja z drugimi gojitelji golobov,» Viktor začne svojo pripoved.

Zakaj ste po vseh teh letih opustili vzrejo golobov pismonoš?»Preveč je dela in enostavno nisem več mogel za vse skrbeti. Konjizahtevajo svoje, golobi pa tudi. Hudo mi je bilo tudi, če se kakšengolob ni vrnil domov. Golobe sem oddal in ko bom le lahko, jihbom zopet imel. »

Brez ptic pa le ne morete biti. Zdaj vam pojejo kanarčki…»S kasači se bolj intenzivno dogaja čez poletje, medtem ko je čezzimo bolj zatišno. Pa sem začel gojiti kanarčke pevce, ki jih pred-stavljam na razstavah, z drugimi gojitelji si jih izmenjujemo in tu

pa tam kakšnega tudi prodam. Sem član Društva za varstvo invzgojo ptic Lišček, Kranj.»

Vam kanarčki pomagajo premagovati vsakdanjo ihto in skrbiv gostilni in pri konjih?»Nobeno delo mi ni v prehudo breme, vse rad počnem, je pa res,da mi v gostilni pomaga mami in seveda zaposleni, pri konjih pasi delo deliva z bratom Andrejem. Za kanarčke pa res skrbimsam in pri njih minejo dve ali tri ure, kot bi trenil. In skrbi se karrazblinijo.«

Med kasače sta s štiri leta mlajšim bratom Andrejem zašla ponaključju. »Pisalo se je leto 1994. Večkrat sva vsak s svojim jahalnim konjemjahala po poljskih poteh okrog Naklega. Po istih poteh se je voziltudi Zvone Vidic iz KK Brdo, legenda slovenskega kasaštva. Ko

Č

KASAŠTVO

Kanarček je družabna ptica, ki izvira iz Madeirskih,Azorskih in Kanarskih otokov. Njegova življenjskadoba je okrog 10 let.

Poznamo tri večje skupine - barvne kanarčke, ka-narčke oblike in kanarčke pevce.

Kanarčka hranimo s semensko mešanico, občasnomu kot posladek ponudimo jajčno hrano ali trdokuhano jajce in svežo zelenjavo ter sadje. Sladkarij,kruha in podobno ne sme biti na njegovem jedil-niku.Kletka na bo dolga vsaj 50 cm, široka 35 cm in 40cm visoka, okrogla pa ne sme biti. Dno kletke po-krijemo s časopisnim papirjem, žaganjem ali pe-skom. Zelo pomembno je, da jo redno čistimo, to jena nekaj dni.

Glede nege kanarček ni zahteven. Postrižemo munohte, imeti mora tudi možnost kopanja.

Kanarčke težko ločimo po spolu, ker so tako sa-mičke kot samčki lahko podobnih barv. Pojejo samosamci, vendar se lahko tudi pri tem zmotimo, kajtizgodi se, da samček ne poje ali pa se kakšna samičkatrudi peti. Spol lahko strokovno določimo, če pre-gledamo zadnjično odprtino. Če je samček, vidimokot nek manjši štrleč šopek perja, pri samički pa jesamo odprtinica, ki je roza barve. Razmnoževanjepoteka tako, da se ptici sparita, skupaj graditagnezdo in teden dni po parjenju samička izležesvoje prvo jajce, modro-zelene barve s pikicami,nato vsak naslednji dan še eno jajce. Povprečno šte-vilo jajčk je 4, lahko pa ena samička izleže samo 2jajčka, druga pa 6. Samička na jajčkih sedi približno14 dni, ko se izvali prvi mladiček. Mladički se po 14dneh operijo in začnejo hoditi na rob in nato ven izgnezda. Čeprav so že tako pogumni, traja še tedenali več, da postanejo povsem samostojni.

Kanarček


smo se tako srečevali, Zvone v sulkiju , midva v sedlu, smo nahitro rekli kaj pametnega o konjih in odhiteli vsak na svoj konec.Nekega dne pa, najbrž sva ga pri treningu malce motila, naju jeZvone Vidic povabil na Brdo pri Kranju in nam ponudil vožnjo ssulkijem. Če bi vedela, da bo to začetek povsem novega obdobjav najinem življenju, bi se mu že takrat zahvalila. »

Zakaj?» Ko sva začutila adrenalin na dirkalni stezi brdskega hipodroma,sva se odločila za kasače, dirke in vse kar sodi zraven. Čeprav vvsaki dirki tekmeci, se dobro razumemo , saj gre za družbo dobrihljudi, brez katerih takšnega razvoja kasaških dirk v Sloveniji takoali tako ne bi bilo.«

V tekmovalni karieri ste nabrali kar 33 zmag, brat Andrej jihima 32, in drugih uvrstitev blizu vrha. So zmage spodbuda alivas uspavajo?

»Vsekakor spodbuda za še boljše delo s konjem, in da so treningioptimalni. Konj mora v dirkalni sezoni stopnjevati kondicijo.

Zadnja leta je vaš adut 7-letni kastrat Jack M, ali imate še kakš-nega drugega?»Jack M je potomec odličnih starčev, oče je Sierra Ranger, matipa July B. Imava 9 zmag, lani sva osvojila prestižno dirko Pokalmesta Ljubljana, letos pa se z njim tudi nadejam dobrih uvrstitev.V dirkah se je izkazal kot žrebec, vendar so se pojavile določenetežave in moral sem ga dati kastrirati, a zaradi tega ni nič slabši.Jack M. je potomec Sierre Rangerja in July B, njegov najboljši ki-lometrski čas pa je 1.15,13. Za dirke pripravljam še Jackovega pol-brata, zdaj dvoletnika. «

V hlevu imate tudi rodovno kobilo.»July B je stara 12 let, ki je dala že 8 lepih žrebet, letos ima prvičžrebico. Je zelo dobra mati.«

KK Komenda, katerega član ste, že tradicionalno sodeluje znemškim kasaškim klubom Recklinghausen. Na kakšen način?»Pobudnik naših srečanj, na vsaki dve leti gremo mi k njim ozi-roma pridejo oni k nam, je bil pred dvajsetimi leti Henrik Übeleis.Čeprav časi res niso rožnati, malo zaradi splošne krize, malo za-radi premalo mladih zanesenjakov, si tako mi kot Nemci želimosodelovati. Pa letos za naše srečanje slabo kaže.«

Se odpravite še na druge tuje hipodrome?»Samo kot gledalec. Hipodromi so v primerjavi z našimi res večji,so pa pogoji za prijavo vedno bolj strogi in tudi dragi. Nagradniskladi so višji kot pri nas, vendar, če nisi visoko uvrščen, se finan-čno ne izide. Je že kar nekaj Slovencev tudi tujcem dokazalo, dasmo jim lahko kos, a kot je Marko Slavič, st. vedel povedati, čepravv tujini zmagaš, si zanje še vedno tujec.

Kje trenirate?»Do nedavna smo vsi od tu trenirali na hipodromu na Brdu priKranju, kjer je KK Brdo enkrat na leto priredil tudi dobro obi-skane kasaške dirke. Na Brdu so zdaj vse spremenili, pa ne kasa-čem v dobro. Hipodroma ni več in moramo se voziti do Ljubljaneoziroma v zadnjem času do Komende, da sploh lahko treniramo.«

Kaj pričakujete od dirke?»Vsaka dirka je poseben dogodek, ki zahteva maksimalno zbra-nost, še posebej, če je skupina večja in če je konkurenca močna.To pa vedno je, saj so dirke razpisane tako, da se merijo moči čimbolj enakovrednih konj. Včasih nam štrene zmeša slabo vreme.V dirki želim optimalno voziti in seveda doseči čim boljšo uvr-stitev.


Viktor Marinšek in Jack M v dirki. Foto: Arhiv Marinšek

9Revija za Vas - januar 2013

Sezona 2013 Sezona 2013 na slovenskih na slovenskih

hipodromih od aprilahipodromih od aprilado oktobrado oktobra

Sandi Gombačkonjar za vedno

Sandi, Tatjana in Sara - družina Gombač izLitije, ki svoj prosti čas preživlja s konji. Vsivse delajo. Čistijo bokse, čistijo konje, trenirajokonje, sodelujejo na tekmovanjih... in tudi rejci so.


Konjenice in Treking zveza Slovenije

Z ženo sva se rada udeležila slovenskih konjenic, še največ-krat Valvasorjeve konjenice in prav iz sedla sva spozna-vala slovenske kraje in ljudi na način, ki ga ne ponuja

nobeno drugo potovanje. Včasih morata biti zraven tudi napor inbolečina, da vidimo in začutimo lepoto. In da jo znamo za zmerajohraniti v spominu. Na potovanjih s konjem sem vedno znovaspoznaval, kako pomembno je tovarištvo med ljudmi in človekomter živaljo. Seveda ni vedno vse idealno, toda, kje pa je?Bil sem predsednik Treking zveze Slovenije, ki je združevala vseslovenske konjenice. Kar okrog 50 konjenic je v Sloveniji, karsamo po sebi pove, da je največ rekreativnih jahačev. Od začetkovnastanka konjenic do danes se je marsikaj spremenilo, najbolj raz-veseljivo pa je, da udeleženci razumejo, da brez spoštovanja di-scipline in osnovnega jahalnega znanja ne gre. Seveda ni nikolitako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, zato se moramo vsi, kismo v konjeništvu dejavni, zavedati, da učenja s konjem in o ko-njih nikoli ni konec. Naše znanje o terenskem jahanju smo zapisaliv brošuri, ki je na voljo na www.gombac-horses.com. »

WesternKo so pred približno 15 leti prišli v Slovenijo prvi konji pasmeQuarter horse, še nisem vedel, da bi me lahko tako zelo prevzeli.Še vedno sem prisegal na nekoliko višje konje, s katerimi sembrez težav prejahal našo deželo po dolgem in počez. A sem obvsakokratnem obisku sejma Fierra Cavalli v Veroni vedno poku-kal na western tekmovanja in si te ameriške konje pobliže ogle-doval. Občudoval sem predvsem njihov karakter. Iskrivost ineksplozivnost je prišla do izraza, vendar samo, če je bilo potrebno.Sicer pa so stali mirno in noben direndaj okrog njih jih ni spraviliz tira. S kobilo Pretty Maid Sal, ki sem jo kupil v hlevu Vejnovič, semped sedmimi leti zajadral v western vode in od takrat vem, dasem končno našel, kar sem iskal. Kobila je bila dobro ujahana,sam ter hčerka Sara sva svoje dresurno znanje še nadgradila z we-stern načinom jahanja in že sva lahko sodelovala na turnirjih vdisciplin trail. Kobila nam je dala prvo žrebe, kupili smo še žrebcapasme Paint in se lotili tudi reje. Žal smo kobilo Pretty Maid Saltakoj po njeni drugi žrebitvi izgubili. Zdaj hčerka Sara tekmuje vdiscipinah trail in horsemanship, leta 2008 je bila državna prva-kinja do 18 let, jaz pa se preusmerjam v disciplino reining. Podbudnim očesom neutrudnega Martina Šraja, rejca Quarter konjin uspešnega tekmovalca v reiningu redno treniram.

11

Sandi Gombač že niza uspehe v western disciplini Reining.


WESTERN

Č e bi s čolnom pluli s tokom reke Save, bi v Litiji lahko po-mahali konjem, ki se pasejo na obrežnih travnikih nalevem bregu Save. Reka pa hiti naprej in z njo tudi čolnar.

Konjem ni mar za veliko vodo in daljne kraje. Sandi: »Konji so večni izziv in nikoli niso do koncanarejeni … to daje moč, da lahko premaguješ tudidruge težave v življenju.«

Sandi Gombač, žena Tatjana in hči Sara so družina,ki je že dobri dve desetletji zapisana konjem. Nivedno samoumevno, da se vsi člani »ujamejo« v eniljubezni, v enakem načinu preživljanja prostegačasa. Da mladi in stari prav pri izbiri svojih konjič-kov ne bi imeli različnih želja?! Skoraj povsod pravpri prostočasnih dejavnostih prihaja do hude krvi.Skrb staršev je razumljiva, pogum mladih pa tudi.No, Gombačevi so očitno znali najti način, da so vsizadovoljni. Sandi si je najprej želel konja za preskakovanje ovir,vendar je bil že takrat, pred dobrima dvema deset-letjema, kakovosten preskakovalni konj za turnirjetako drag, da si ga ni mogel privoščiti. Sta pa z ženoTatjano prisegala na nemške pasme, holštajnsko inhanoveransko pasmo, v hlevu pa sta imela kasnejetudi slovensko toplokrvno pasmo.

Sara Gombač uspešno tekmuje v disciplinah trailin horsemanship. Leta 2008 je bila državna prvak-

inja v kategoriji do 18 let.



V lanski sezoni sem se na turnirjih dobro uvrstil in zdaj se že ve-selim letošnje tekmovalne sezone. Seveda želim imeti svojega rei-ning konja .»

Stroški»Stroški za osnovno vzdrževanje konja so vedno enaki ne gledena pasmo. Prav tako so stroški zdravljenja in podkovanja enakiza vse konje. Kakor hitro pa želimo imeti v hlevu boljšega konja,plačamo več za nakup in več za močno krmo, vitamine, preparateza nego. Oprema ima tudi svojo ceno, vendar je to nakup za večlet. Vsekakor sta tako reja in tekmovanje povezana z bolj ali manjvisokimi stroški. Marsikdo vidi le konja in opremo ter mogočevse to zavida. Za vsem tem pa se skrivajo ure dela, odrekanje mo-goče čemu drugemu, čemur se drugi ne odpovedo.Ker naša osnovna dejavnost ni reja, s tem se ukvarjamo samo lju-biteljsko, prihodek nikoli ne more pokriti tekočih stroškov, kajšele, da bi imeli kakšen dobiček. »

Izobraževanje, trening»V našem hlevu oziroma v KK Litija (www.gombac-horses.com)organiziramo začetne in nadaljevalne tečaje western jahanja, en-krat na leto organiziramo turnir v western jahanju, ujahujemomlade konje, učimo in pripravljamo konje na terensko jahanje.Na osnovi lastnih izkušenj svetujemo pri nakupu konja. Sami seseveda tudi nenehno izpopolnjujemo. Dobrodošle so dvo- ali tri-dnevne klinike, ki jih vodijo priznani tuji trenerji . Je pa sevedaže v naših vrstah nekaj zelo uspešnih trenerjev in tekmovalcev.Vso dogajanje na področju western tekmovanj in reje pasemQuarter horse, Paint in Appaloosa poteka pod okriljem Sloven-skega združenja Quarter konja (SIQHA).«

Tatjana, Sara in Sandi - povezujejo jih tudi konji.

Sandi zna tudi s hrumečimi konji.

Konjeniški klub Litija imalepo urejeno jahališče, nakaterem vsako leto priredijowestern tekmovanje.Gombačevi za pripravo inizpeljavo turnirja namenijoves svoj čas in vse svojeizkušnje. Trud je poplačan z zad-voljstvom tekmovalcev intudi obiskovalcev.


modno čevljarstvoLjubljana, Šuštarski mosttel./fax: +386 01 421 14 14odprto: od 9. do 18. uresobota: od 9. do 12. ure

ženska in moška modna obutev po meri in naročilupopravila obutvejahalni škornji

15

ČREDNO ZDRAVJENOVO SODELOVANJE MED VETERINARJI IN REJCI

Brata Simon, dr. vet. med in Tadej Oberstar, univ. dipl. ing. zootehnike,dr. vet. med. iz Dola pri Ljubljani sta se tako kot njun oče zapisala veterini.Diplomirala sta na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa sta zaposlenav Veterinarski ambulanti Ljubljana, d. o. o., na Sneberski cesti, Ljubljana- Polje. Tokrat nas zanima predvsem njuno delo na področju črednegazdravja, ki ima v evropskem prostoru že dolgoletno tradicijo, v Slovenijipa se sistem črednega zdravja šele uvaja.

GOVEDOREJA



R eja govedi je, če se je lotimo odgovorno, zahtevno po-dročje, kjer je nujno sodelovanje lastnika in strokovnja-kov, predvsem živinozdravnikov. Bivalni prostori, zdravje

živali in seveda kakovostna prehrana so osnovni pogoji za zdraveživali, torej za kakovostno prirejo mesa in mleka. Simon in Tadej Oberstar svoje veterinarsko znanje na področjučrednega zdravja tokrat delita z nami:

Kako lahko živinozdravnik rejcu pomaga do čim boljših rezul-tatov?»Veterinar se pri svojem delu na kmetijah, usmerjenih v prirejomleka, srečuje z motnjami v prebavi, deficitarnimi in presnovnimiboleznimi ter patološkimi dogajanji na jajčnikih in rodilih pri kra-vah molznicah. S strokovno izvedenimi postopki zdravljenjalahko obolenja in motnje v plodnosti bolj ali manj uspešno po-zdravi. Vendar se enaka obolenja v neki čredi pogosto ponavljajo,obolevajo navadno nove živali. Že za postavitev diagnoze in učin-kovito delo pri zdravljenju je treba odkriti vzroke za nastanek bo-lezni. Napake v prehrani krav pogosto povzročajo zdravstvene inplodnostne motnje. Motnje pri kravah pa so lahko tudi posledicanapačne vzreje in prehrane telet in telic. Nekatera obolenja inplodnostne motnje so posledica slabih bivalnih pogojev (tehno-patije v hlevu) ali neizvedenih zdravstvenih ukrepov in napak privodenju reprodukcijskih dogajanj pri kravah. Odkrivanje in pre-prečevanje zdravstvenih in plodnostnih motenj je delo, ki zahtevaaktivno sodelovanje rejca in veterinarja.«

Nekatere veterinarske organizacije so čredno zdravje že uspe-šno vpeljale v rejo krav molznic. Vi pa ste šli še korak dlje?

»V sam program smo vključili prehrano po modelu, ki ga opisujeprof. dr. Andrej Orešnik (1996), ker želimo pomagati rejcem, kise srečujejo s takimi ali drugačnimi problemi bodisi v zvezi zzdravstvenim varstvom živali bodisi v proizvodnji ali reproduk-ciji. Vlogo veterinarja smo želeli razširiti, tako da bo mesečno pri-soten na kmetiji, da bosta z rejcem skupaj reševala problemeoziroma se trudila, da do problemov ne bo prišlo ali da jih bo čimmanj. V času študija smo pridobili določena znanja iz prehrane,reprodukcije in zdravstvenega varstva govedi, jih nadgradili inponudili rejcem kot alternativo.«

Kakšen je postopek vašega dela?»Pri vodenju prehrane krav molznic najprej opravimo oceno hra-nilne vrednosti krme. Analizo krme opravijo v enem izmed po-oblaščenih laboratorijev. Vse vzorce voluminozne, domapridelane krme, pošiljamo na Kmetijski inštitut v Ljubljani. Natougotovimo količino voluminozne krme in močne krme, ki jokrave pojedo. Na koncu izračunamo obrok. Obrok optimiziramoproizvodnji samih živali, tako da se obrok prilagodi glede na mle-čnost posamezne krave. V obrok poskušamo vključiti krmo, ki jepridelana na kmetiji, tako da rejec ne bi imel previsokih stroškovpri nabavi krmil. Vsak mesec poleg analize obroka in analize dogajanja v hlevukrave pregledamo z ultrazvokom bodisi zaradi diagnostike bre-josti ali zaradi ugotavljanja vzroka plodnostnih motenj (cist, en-dometritisov …). Istočasno ocenimo telesno kondicijo krav, daugotovimo, ali je primerna stadiju laktacije, izvedemo pa tudi pre-ventivne ukrepe (korekcija parkljev, tretiranje živali proti paraz-itom, vakcinacija krav proti mastitisu, driskam …).

Od leve: Tadej Oberstar, Drago Kastelic in njegova hčerka Ana, Simon Oberstar.

Sodelovanje kmetov in veterinarjev je nujno

Drago Kastelic z ženo Heleno in hčerkami Ano, Majo inJano gospodari na kmetiji v Zadobrovi, na robu našegaglavnega mesta. Osnovna dejavnost kmetije je govedorejaoziroma prireja mleka.

»Na prosto rejo smo prešli leta 1999, prej pa smo imeli kravena privezu. Kmetija je tu že kar nekaj generacij, priimki so sepa menjali, ker se je nov gospodar vedno priženil na tokmetijo.Prosto rejo sem videl v Avstriji in opremo sem kupil z Avstri-jske Koroške. Lastnik je nekaj tukajšnjih kmetov povabil naogled avstrijskih kmetij, od katerih jih je nekaj že obstoječestarejše hleve predelalo za prosto rejo. To je tudi mene zani-malo, ker denarja pa tudi poguma za nov hlev ni bilo.Trenutno je stalež v našem hlevu 80 živali,« je povedal gospo-dar, ki pa namerava že kar kmalu vodenje kmetije prepustitistarejši hčerki Ani in njenemu izbrancu Alešu.

Glede krmljenja po projektu Čredno zdravje je Drago Kastelicprepričan, da je sodelovanje kmetov z veterinarji dobrodošlooziroma nujno in omenjeni projekt je tudi stroškovno spre-jemljiv. »Zavedam se, kako pomembno je, da so živali zdrave.Krmo, travno in koruzno silažo, žito pridelamo doma, bel-jakovinsko krmo in vitamine pa kupujemo. Žito (ječmen,pšenico, tritikalo) sejemo na okrog 8 ha, travnikov pa imamotudi dovolj, veliko jih imamo v najemu. Okrog Ljubljane jemalo živinoreje in travniki bi se zaraščali, če jih ne bi mi kosili.Kar okrog 40 ha površin kosimo oziroma obdelujemo. Krmepridelamo doma dovolj, kar je tudi eden osnovnih pogojev, daobrok, ki ga sestavita veterinarja Simon in Tadej Oberstar, nipredrag. Trenutno molzemo 25 krav, dnevna količina mleka je500 litrov, kar je optimalno,« je gospodar sicer zadovoljen,vendar pa ve, da lahko dosežejo še več, da so lahko živali šelepše in bolj zdrave. In, za kmeta seveda zelo pomembno,takšne živali zagotavljajo tudi boljši prihodek.

Drago Kastelic je kljub delu od jutra do večeradobre volje.

KMETIJA KASTELIC



So konkretni podatki obetavni?»Na eni izmed kmetij, kjer so se odločili za program črednegazdravja in kjer redijo 17 molznic lisaste pasme ter mlado govedo,se je mlečnost krav na molzni dan povečala za 16,05 %, od 13,30kg na 15,43 kg. Poraba močnih krmil ob pričetku programa jebila 130 kg na dan, ki pa se je po 5 mesecih prepolovila na 78 kgmočnih krmil na dan, ob povečani količini namolzenega mlekaod 248 kg na 335 kg na dan. Krave so dale ob pričetku 13,76 kgmleka iz močnih krmil in samo 0,69 kg mleka iz voluminoznekrme. Cilj rejca je, da krava da večino mleka iz voluminoznekrme, kar nam je uspelo. Krave so pričele bistveno bolje izkoriš-čati krmo iz osnovnega obroka, to je iz voluminozne krme, ko sodale preko 13 kg mleka, iz močne krme pa 6 kg mleka.«

Kako je z izkoristkom obroka?»Cilj programa je tudi, povečati izkoristljivost obroka. Krave sona začetku izkoristile le 47 % energije obroka, višek energije ješel bodisi v telesne rezerve (krave so se redile) ali kot izgube z di-hanjem, preko urina in fecesa, kasneje pa so izkoristile preko 85% energije. Torej so večino energije obroka naložile v končni pro-dukt, mleko.

Je tudi manj obolelih živali?»Tudi obolenja na kmetiji so se zmanjšala iz povprečno 3,2 obo-lenja na kravo letno na samo 1,2 obolenja na kravo. Zmanjšalo seje tudi število kliničnih mastitisov od 1,6 na kravo na 0,4 mastitisana kravo. Prav tako se je zmanjšalo število presnovnih bolezni(ketoza, puerperalna pareza, osteomalacija), ki so bile posledicaneustrezne prehrane. Uravnotežena prehrana je izboljšala tudi reprodukcijska dogajanjav čredi. Poporodni premor smo zmanjšali od 191 dni na 145 dni,servisni interval pa od 129 na 104 dni. Izboljšali smo tudi uspeš-

nost prve osemenitve in s tem skrajšali poporodni premor in dobomed telitvama.

Vse več rejcev se odloča za uvedbo programa črednega zdravja vrejo krav molznic z upanjem na zmanjšanje stroškov proizvodnjein povečanjem dobička ter izboljšanja zdravstvenega stanja krav.S pravilnim vodenjem prehrane krav in z dodatnimi zdravstve-nimi preventivnimi ukrepi na kmetiji izboljšamo izkoristljivosthranilnih snovi iz doma pridelane voluminozne krme, pove-čamo mlečnost krav, izboljšamo sestavo mleka in vzporednozmanjšamo pogostnost zdravstvenih in plodnostnih motenj prikravah.

Domačija Pri Kumru v hlevu sicer nima več konj, so pa ti ostali v spominu na fotografijah in v vitrinah.


Miro Weiss ŠEPETA KONJEM

GALOP

napisal: Stefan Mathys, foto: Serge Hoeltschi, prevedla: Jana Vejnovič, vir: Top Events of Switzerland, Nr. 4/2012

Miro Weiss zna iz galoperjev ustvariti resnične šampijone

Statistika je zgovorna: od 306 startov v enem letu jih zmaga 46 in 157 se jih uvrsti med prvetri. Vsota v denarju znese 562.696 švicarskih frankov. Miro Weiss je v Švici daleč najus-pešnejši trener galoperjev. Zakaj je slovaški šepetalec konjem , ki je s starši in z bratom prišelv Švico leta 1968, vedno korak pred konkurenco?

Miro Weiss ne govori veliko in glasno, tudi z rokami ne maha po nepotrebnem. Dan za dnemstoji pri svojem Hlevu Beliar v Urdorfu , kjer je vedno živahno. Ni dneva brez treniranja. 60vrhunskih konj, katerih lastniki so domačini in tujci, so v njegovem varstvu. Lastniki galo-perjev že dolgo zaupajo izjemnim sposobnostim Mira Weissa. Jockeyi osedlajo konje in jihvodijo v padoku, Miro gleda konjem v oči, opazuje njihov hod, držo glave. V nekaj sekundahse odloči, kako bo tisti dan potekal trening za posameznega konja. Jockey dobi skopanavodila v besedi in kretnji - opazovalec ničesar ne razume, a profesionalni jahači v sedluvedo, kaj morajo storiti.


Galop je naravni hod, ki ga imajo konji vkrviElegantno korakajo plemeniti polnokvni konji preko travnikov.Pot vodi navkreber proti trening stezi, ki poteka ob želežniškiprogi do zavoja na komaj vidnem koncu ogromne površine, na-menjene konjem. Ko konji začutijo svežo travo pod kopiti, jihničesar več ne more ustaviti! Ti polnokvnjaki so vzgojeni inizšolani za galopske dirke in tekmovanje. Uživajo, ko prehite-vajo in prehitijo svoje tekmece. Sami ali po dva, z glavo ob glavi,se poženejo po stezi. “Konji so plašne živali, galop je njihov na-ravni hod,” komentira Miro Weiss, ko opazujemo dogajanje.Vlak, ki drvi ob dirkalni stezi, ni dosti hitrejši od galoperjev naravnem delu steze. Pogled, ki nas prevzame. Vrhunskatehnologija in vrhunski šport z roko v roki. Zdi se, da je konjemtekma z vlakom všeč. Nekaj minut kasneje se vrnejo k hlevu.Potni hrbti se bleščijo v jutranjem soncu. Jockeyi poročajo ozmogljivosti konj. Zopet hitra izmenjava besed, šef rahlopokima ali dvigne obrvi. Nihče ne govori veliko.

Konji ga čutijoKomunikacija med človekom in živaljo se odvija na neki drugiravni. Miro Weiss čuti konje, in konji čutijo njega. Zato tudi ve,kako konje najbolje pripraviti za dirko na zamrznjenem jezeru vSt. Moritzu. Vedno, že 43 let, uporablja nekonvencionalnemetode. Nekdaj so lastniki in trenerji svoje konje, da bi se akli-matizirali, nekaj dni ali že par tednov pred Belo dirko pripeljaliv Engadin, ki leži na 1800 metrov nadmorske višine. Miro Weissodmahne z roko: “Moje konje odpeljemo na soboto tja gor, v nedeljo dirkajo in zmagajo - največkrat se tako zgodi.”

Miro Weiss, četrti od leve.

Za drobec sekunde švigne čez njegov obraz nasmešek. Danesvečina drugih tudi tako počne. Z nizkimi temperaturami in redkim zrakom dobro treniranikonji nimajo nobenih težav. Kje leži njegova skrivnost, naš so-govornik ne ve natačno. “Po svetu hodim z odprtimi očmi, radtudi kaj vprašam ter vedno preizkusim tudi kaj novega,”poskuša pojasniti svoj način dela. Njegovi uspehi govorijo samizase. Tudi na Beli dirki (White Turf) v St. Moritzu stoji MiroWeiss pogosto skupaj z lastniki in jockeyem na zmagovalnemodru. Tolikokrat že, da svojih priznanj in pokalov ne more ničveč šteti. “Želim biti najboljši, in dokler še čutim to željo, bomše delal. Pretekli uspehi me ne zanimajo, vedno gledam naprej knaslednji dirki,” pravi Miro Weiss na svoj miren in premišljennačin.



Naš razgovor prekine prihodnemškega kamiona za prevozkonj, ki se ustavi pred hlevom.Miro Weiss dvigne glavo innapeto zre v vrata kamiona, kise odpirajo. Pred dvema ted-noma je v Nemčiji odkril eno-letnega žrebca. Redno obiskujemednarodne dražbe, da bi zasvoje stranke našel mlade po-tencialne šampijone. Noviprišlek še nima imena, je šesurov diamant, ki ga bodonežno, a skrbno zbrusili vHlevu Beliar. Enoletnikaodvedejo v že zanj pripravljenboks. Spremljajo ga občudujočiin spoštljivi pogledi jockeyev.Vodilna trenerka in Mirovapomočnica kratko pokima indvigne palec v zrak. Miro Weissse zadovoljno smehlja. V HlevuBeliar ne govorijo veliko, in tudiglasno ne.

White Turf St. Moritz

NEKAJ PODATKOVDirektor: Silvio Martin Staub,CEO in predsednik White TurfaSt. MoritzTermin: vedno na prve trinedelje v februarjuŠtevilo gledalcev 2011: 33.500Število pomočnikov infunkcionarjev: 200Skupni fond: 3,2 milijonov švi-carskih frankovSponzorski prispevek: 1,7 mili-jonov švicarskih frankovŠtevilo šotorov: 75Poraba hrane na dirkalni dan:od 12 do 15 tonŠtevilo VIP gostov na dirkalnidan: okrog 1200Površina prireditvenega pros-tora: 70.000 m2Površina VIP prostora: 4000 m2


CALMING INFLUENCE (IRE) - prvak Gr.2rodovnik:oče: KING’S BEST (USA)mati: IDILIC CALM (IRE)materin oče: INDIAN RIDGE (IRE)

- cena pripusta: 1.000 EUR, za potrjeno brejo kobilopo 1. oktobru- popust 30%, če so bile kobile pripuščene pod žrebcaže v sezoni 2011 in 2012.

Žrebec ima nominacijo EBF.

MASCARPONE (GER) rodovnik:oče: MONSUN (GER)mati: MAMOURINA (IRE)materin oče: BARATHEA (IRE)- enajst zmag na distancah 1800 - 3300 m- cena pripusta 600 EUR za potrjeno brejo kobilo po1. oktobru

Plemenska žrebca za sezono 2013 v Žrebčarni Kobylany, Radošovce, Slovaška

MASCARPONE (GER)

Kontakt:Ludovit Šebesta: tel.: 0042 1 91 038 08 62

CALMING INFLUENCE (IRE)

troci smo nekoč plezali po drevju kot ve-verice in trgali sočne sadeže, le do tistihnajlepših in najslastnejših na koncu vej si

nismo upali. Zdaj pa vse mogoče priprave za obira-nje sadja dosežejo vsako jabolko ali hruško, a ševedno mora v večjih nasadih delati veliko obiralcev.Razvoj ne počiva, ideje se rojevajo in ures-ničujejo. Cilj je čim več dela postoriti včim krajšem času, s čim manj ljudmi,obenem pa ohranjati naravno oko-lje. V kraju Podvrh v občini Braslovče sena sadjarski kmetiji Rojnik ukvarjajo

predvsem s pridelavo namiznih jabolk. Ob vsakolet-nem obiranju jabolk je Primož Rojnik razglabljal,kako bi lahko obiranje zastavili drugače, zamisli so zo-rele in dozorele, le izvesti bi jih bilo treba. Tako je po-trkal na vrata podjetja Basle d.o.o. v Ojstriški vasi vobčini Tabor.

Leta 1992 sta Ivan in njegova žena KatarinaBasle ustanovila podjetje Basle d.o.o. , ki je te-

meljilo na družinski bogati kovaški tradiciji,in začela z izdelavo hmeljarske mehanizacije,zdaj pa njuno delo nadaljujeta sinova Gre-gor in Jani, sin Matej pa dela kot avtomeha-nik.

Sadjar Primož Rojnik spretno vozi novo prikolico po svojem sadovnjaku. Na prikolici je pet zabojnikovin v vsakega gre okrog 340 kg jabolk.

Novost za sadjarje Basle d.o.o., Ojstriška vas, Občina Tabor

Prikolica za obiranje sadja

V enem hodu obrana celotna višina sadnega drevja

O

TEHNIKA



Priključki za hmeljarje in sad-jarjeGregor, strojni inženir, in Jani, strojnitehnik, sta poslušala sadjarja in setakoj lotila dela, da bi lahko novo pri-kolico za obiranje sada uporabili že vlanski obiralni sezoni . Konec julijalani je bila prikolica nared in PrimožRojnik jo je odpeljal v svoj sadovnjak,da jo preizkusi. »V primerjavi s prejšnjoobiralno sezono je bila letošnja po za-slugi nove prikolice mnogo manj za-mudna in mnogo bolj gospodarna,« je bilnavdušen sadjar Primož. Lahko mu verjamemo, kajti prednosti, po katerihse prikolica odlikuje, so, da v enem hodu poberejo večje ko-ličine jabolk, manjša je poraba energije, storilnost je večja, travnaruša ostane praktično nepoškodovana, manjše je število obiralcev.Prikolica je s svojimi merami 1200 x 6000mm in hidravlično vod-ljivimi kolesi kot ustvarjena za delo v vrstnih nasadih. Obiralci,na vsaki strani lahko delajo štirje, stojijo na tleh oziroma na po-destih v dveh nastavljivih višinah. Jabolko utrgajo in ga previdnopoložijo v velike plastične zabojnike na prikolici. Petintridesetletni Gregor in leto starejši Jani Basle v teh za gospo-darstvo nič kaj prijaznih časih ne sedita križem rok, čeprav sta za-radi usihanja investicij na področju hmeljarstva morala zmanjšati

Nastavljivi podesti za obiralce.

Prikolica je s svojimi merami1200 x 6000mm in hidravličnovodljivimi kolesi kot ustvarjenaza delo v vrstnih nasadih.

število zaposlenih z devet na štiri. Verjameta, da bodo tudi zahmeljarje prišli boljši časi in da bo povpraševanje po priključkihza hmeljarstvo, kot so stroji za obdelavo tal, kultiviranje, prisipa-nje in odoravanje hmelja, rezanje hmelja, zopet večje. Tudi tu stapred tremi leti naredila izboljšavo, tako da lahko kmetje dva ra-zlična stroja nadomestijo z enim. V njihovem proizvodnem pro-gramu so še transportni trakovi za transportiranje hmelja dosušilnice.

»Izjemno pomembno je, da imamo povezavo s trgom, ki nam ja-vlja svoje potrebe in želje. Zelo dobrodošlo je tudi, da izdelektakoj najde uporabnika,« povesta Jani in Gregor. Vsekakor je opi-sana prikolica novost na našem in tudi tujem trgu in marsikaterisadjar bo odslej še z večjim veseljem obiral tista najlepša jabolkain najlepše hruške, ki so se nam otrokom nekdaj nagajivo ponujalena koncu najtanjših vej.

Družinsko podjetje Basle d.o.o. izdeluje traktorske priključke in druge stroje za hmeljarstvo. Brata Gre-gor in Jani nenehno iščeta nove tehnične rešitve , med katerimi je tudi prikolica za obiranje sadja. Na fotografiji od leve: Gregor, mama Katarina, oče Ivan, Jani in Matej.



Asterix d.o.o. je prevajalsko podjetje iz Velenja,

ustanovljeno leta 1990.

Glavne dejavnosti podjetja so:

- pisno prevajanje tehničnih in poslovnih besedil iz

tujih jezikov v slovenski jezik.

- pisno prevajanje tehničnih in poslovnih besedil iz

slovenskega jezika v tuje jezike.

- lektoriranje različnih tekstov.

Naša skrb in cilj so kakovostni prevodi, izpolnjeni roki,

ter prilagajanje naročnikovim zahtevam, kar zagota-

vljajajo naši/e prevajalci/prevajalke in lektorji/lektorice.

foto: splet

prevajanje, lektoriranjeposlovno komercialne storitve3320 Velenje, Efenkova cesta 61Tel.: 03 897 57 73, fax: 03 586 48 27GSM: 040 223 047/ 040 223 046e-pošta: [email protected]

Peket vranje črne dvovprege je, kot že nekajkrat vzadnjem mesecu, priklical spomine na tiste čase, kopo vaseh pod Stolom še ni bilo slišati hrupa mo-derne tehnike. Skoraj izpred vsake hiše v Hrašah,Poljčah in Begunjah so nas prijazno pozdravljali. Tupa tam še kratek postanek in že sta kobili Lady inSuzi uigrano kasali naprej.

Komaj šestnajstletni Nejc je v udobni tekmovalni voz vpreženifrizijki držal na vajetih, kot da bi stopil iz romana Janeza Jalna Vo-zarji. Nič ga ni zmotilo, pa tudi obeh frizijk ne. Prhutanje ptic,luže na cesti, mukanje krav, motorji, avtomobili, tovornjaki, ra-dovedni kužek ali hrzanje konj na pašnikih, živopisana paleta sre-čanj, ki nas je spremljala na naši dveurni vožnji med travniki, poljiin po vaških ulicah, a kobili nista storili napačnega koraka in Nej-čeva roka se ni prestrašila. Nejc Vlahek je z vsem srcem zapisan konjem in delu na kmetiji,zato tudi izbira šole ni mogla biti drugačna. Hodi v 2. letnik Kme-tijske šole. Ko je bil manjši in mlajši je imel tudi manjše konje.Najprej poni kobilico, ki se ji je pridružila še ena in čreda se je ve-čala do števila osem. Nejc je konje začel spoznavati kot osemletnifant, jahal je svoje ponije, pa tudi večje konje. Pa ga je začela za-nimati vprega. Mami ter stari starši so mu z vprežno opremo zaponije izpolnili željo, ki ni bila muha enodnevnica. Fant se je vož-nje s poni vprego resno lotil, rezultat pa je kar nekaj pokalov s tek-movanj v Komendi, v Vrbljenah in še kje. A prišel je dan, ko je naBledu prvič videl frizijca. »Kako lep konj! Kako lepa bi bila vpregaz dvema takšnima lepotcema!« si je mislil. Ata Toni svojemuvnuku Nejcu ne odreče nič, za kar verjame, da fanta vzgaja v od-

govorno in pozitivno odraslo osebo in frizijki sta s Ptuja v Nova-kov hlev v Hrašah, po domače Pr' Čop, prišli pred mesecem dni.Seveda sta ju ata in vnuk prej parkrat »šla pogledat«, ali sta kobilivajeni sedla in vprege, in ko sta frizijki pokazali svoje znanje, soudarili v roko. Da je znanje treba plačati se ve, znesek za dvov-prego pa seveda ne more biti prav majhen. Frizijki sta se Nova-kovim takoj priljubili in Nejcu ni težko, da ju dvakrat ali trikratna teden vpreže in se popelje naokrog, vendar nikoli sam. Naj-večkrat mu družbo dela njegov ata, ki z njim deli veselje do konj.

Dvovprega frizijk pod StolomNejc Vlahek trdno drži vajeti v rokah

Kobili povsod mirno stojita. Ne moti ju niti hrup avtomobilov niti luže na cesti.


PASMA


reja te pasme razširila tudi v druge države. Nekaj krvi te pasme se pretaka tudi po žilah oldenburžana,nekaterih angleških ponijev in nekaterih hladnokrvnih pasemFrizijec ni hladnokrvna pasma, čepravga kdo po videzu sodeč uvrsti med hladnokrvne konje.

Močan in prijazen, a vseeno zelo senzibilen konj ima čedno, suho in ravno glavo z velikimi in prijaz-nimi očmi, vrat pa je elegantno ukrivljen. Griva je gosta in rahlo valovita, hrbet je raven s spuščenimkrižem, gost rep je nizko nasajen.Noge so kratke in močne, biceljne kra-sijo značilni čopi. Frizijca danes neuporabljajo samo kot vprežnega konja,ampak zaradi njegove energije in tem-peramenta vedno več tudi kot jahal-nega konja. Njegov eleganten korak jepaša za oči na mnogih konjeniškihpredstavah. Frizijec zraste do višine vvihru od 1,55m do 1,75m.

FRIZIJEC

Pasma Frizijec je zelo stara pasma, ki jo zasledimo že v Antiki, VSrednjem veku so frizijce uporabljali predvsem kot vojaškegakonja. Izvira iz današnje nizozemske pokrajine Frizije, se je pa

Peket skozi Begunje.

Nejc in frizijki hitijoproti Triglavu.


»Nejcu pomagam, ker vem, da je pameten fant. V šoli nimatežav, doma zna poprijeti za vsako delo, vsak večer pomaga so-sedu pri molži krav, poleti pri spravilu sena, pozimi pa pomagapri pluženju cest,” pove ata Toni.

Lepa kočija Viktorija, par frizijk in mlad, a izkušen voznik, bože kaj kmalu stalna ponudba za turiste, ki bi si zaželeli ogledatidel Gorenjske nekoliko drugače. Vožnja od Hraš do Begunj, meddrugim znanih tudi po Avsenikovih fantih in njihovih vižah, alipa od Hraš do Bleda. »Vozil bom tudi ohceti, pa na tekmovanjabom šel z dvovprego, pa kobili bom prepustil pod plemenskegažrebca,..« se je usulo iz sicer bolj redkobesednega Nejca, ko semga vprašala za načrte z vprego. Pred Nejcem je še vse življenje, ki bo tudi zaradi konj lahko bo-gatejše. Čeprav so konjarji »namazani z vsemi žavbami«, večinapošteno in trdno stoji na tleh, znajo si medsebojno pomagati inizmenjevati izkušnje. Nejc šele stopa na to pot, pa že poznamnogo konjarjev, letos je prvič obiskal znani konjeniški sejem

v Veroni, obiskoval bo tudi seminarje za voznike vpreg, ki jihprirejajo v Lipici ali kje drugje.

Tone Novak, njegova žena Bernarda in hčerka Klara imajo vHrašah pri Lescah podjetje za pogrebne storitve. Spoštljiv odnosdo pokojnih je obenem spoštovanje do življenja, ki ima svoj za-četek in svoj konec. Kaj se nam bo dogajalo v življenju, je mo-goče kje zapisano med zvezdami. Naj bodo zvezde mlademuNejcu, njegovemu atu Toniju in frizijkama čim bolj naklonjene.


Pri zapreganju in razpreganjusta Nejc in njegov stari očeTone uigran par.

Vrhunski kasaški plemenski žrebec

Documents

Revija za vas - januar 2013