Predstojnik

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

Univerzitetni program

RIMSKI DENARNI SISTEM

(seminarska naloga)

Zarjan Fabjančič, univ. dipl. ek. Jana Janežič

Študijsko leto 2007/2008

2

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 3 I. ZAČETKI DENARJA ...................................................................................................... 4 II. KOVANJE DENARJA ..................................................................................................... 6 III. RIMSKA VALUTA .......................................................................................................... 7

III. I. Kovanci .................................................................................................................... 10 IV. DENARNI OBTOK ........................................................................................................ 13 V. PONAREJANJE DENARJA ......................................................................................... 14 VI. MENJALNICE IN BANKE ........................................................................................... 15 VII. INFLACIJA ..................................................................................................................... 16

VII. I. Denarne reforme ................................................................................................... 16 VIII. DAVKI ............................................................................................................................. 17

VIII. I. Cesarji in davki .................................................................................................... 18 IX. SOCIALNI STATUS ...................................................................................................... 21 X. RIMSKI DENAR PRI NAS ........................................................................................... 22 XI. KONEC RIMSKEGA DENARJA IN KONEC RIMSKEGA CESARSTVA............. 23 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................... 24 LITERATURA ........................................................................................................................ 29 VIRI .......................................................................................................................................... 30 PRILOGA ................................................................................................................................ 32

3

UVOD

S seminarsko nalogo sem raziskala denar v času Rimljanov in skušala predstaviti rimski

denarni sistem.

V prvem poglavju sem opisala začetke denarja. Sam izraz denar izvira iz rimskega srebrnika

imenovanega denarius. Menjava je bila najprej blagovna, nato pa so pričeli kovati kovance in

sicer iz zlata ter srebra, ki še ni bil obdelan, temveč so z njim plačevali tako, da so ga tehtali

in ga vrednotili glede na težo ter zvrst kovine. Opisala pa sem med drugim tudi kako so se

kovanci razvijali ter postali okrogli in odtisnjeni na obeh straneh.

V drugem poglavju opisujem kovanje denarja – postopke kovanja, kdo je nosil odgovornost

kovanja in kako so kovnice skozi leta rasle in nazadnje prenehale delovati.

V tretjem poglavju pišem o rimski valuti, ki je sestavljena iz zlatnikov, srebrnikov in

bronastih ter bakrenih kovancev. Te kovance sem tudi slikovno ter opisno prikazala.

Četrto poglavje opisuje državni proračun in kako so cesarji poskušali odpraviti primanjkljaj.

V petem poglavju sem skušala poudariti, da so tudi v času rimskega cesarstva ponarejali

denar, čeprav so bile kazni za to dejanje zelo visoke.

V šestem poglavju Menjalnice in banke opisujem nastanek le teh, prikažem tudi spopadanje z

obrestno mero ter začasen zlom rimskega bančnega sistema.

Tudi inflacijo so v antičnih časih že poznali in je bila celo višja kot danes v Sloveniji. Zakaj je

prišlo do inflacije in kako so se je z denarnimi reformami skušali rešiti razlagam v sedmem

poglavju.

V osmem poglavju opisujem davčni sistem ter kako je kateri od cesarjev vplival nanj.

Socialni status obravnavam v devetem poglavju. Za dober socialni status je bilo potrebno

veliko premoženje, ki pa ga velika večina Rimljanov ni imela.

V predzadnjem poglavju se dotaknem tudi našega ozemlja v času Rimljanov in opisujem,

kako se je rimski denar uveljavil pri nas.

Zadnje poglavje pa prikazuje konec rimskega denarja in konec rimskega cesarstva od trenutka

ko je gospodarstvo zapadlo v krizo, pa do trenutka ko je germanski poveljnik Odoaker

odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula.

4

I. ZAČETKI DENARJA

Ljudje so pričeli trgovati in poslovati med sabo tako, da so si izmenjevali predmete in živali,

na kar spominja latinski izraz za besedo denar – pecunia, kar pomeni drobnica. Ko so s

trgovanjem nekateri predmeti postali bolj zaželeni, so s tem pridobivali na vrednosti in se je

že pojavil pomen denarja. Posebej zaželeni sta bili kovini zlato in srebro. Najprej kovin še

niso oblikovali, ampak so jih neobdelane tehtali in vrednost pripisovali teži določene kovine.

Po tehtanju so poimenovali kar nekaj valut, na primer grški »talent« izhajajoč iz besede

talanton, kakor so rekli tehtnici, po italijansko se tehtnica imenuje libra, valuta pa lira.

Naša beseda denar pa izvira iz latinske besede denarius, ki je bil rimski srebrnik iz leta 269

pred našim štetjem, težak 4,5 grama.

Najpomembnejše plačilno sredstvo razvitega denarnega gospodarstva v rimskem cesarstvu so

predstavljali kovanci. Cesar je imel kovno vrhovnost, zato so bili kovanci opremljeni z

njegovo podobo.

V primerjavi z grškimi mesti si je Rim precej pozno uredil denarni sistem. Eden od sistemov

naj bi bil vpeljan v tretjem stoletju pred našim štetjem, vendar so njegovi začetki še vedno

precej nejasni.

Zlato in srebro sta imela oba trdno vrednost, vendar sta v poznem principatu doživela

razvrednotenje tako glede teže kakor tudi glede čistosti kovine; obe kovini so obdelovali

cesarjevi sužnji in osvobojenci, denarni triumviri1 pa so še naprej kovali bakren denar na ukaz

senata in cesarja, ki sta delala z roko v roki. Poleg tega so veliko bakrenega denarja nakovali v

provincah2 (to se je v provincah na zahodu vleklo vse do 3.stol. po našem štetju), precej, tudi

srebrnega pa še po raznih mestih. Za časa prvega cesarstva je bil Lyon sedež pomembne

kovnice pod cesarjevim nadzorstvom.

Ta denarni sistem je dve stoletji omogočal trgovino v cesarstvu.

Prve kovance je koval že lidijski kralj Krez iz 6. stoletja pred našim štetjem. Koval jih je iz

zlitine zlata in srebra imenovane elektron, vendar so bili kovanci obdelani le z ene strani.

Kasneje so kovance obdelovali na obeh straneh, na njih pa so se znašli mitološki motivi in

pomembni dogodki, kot na primer izgradnja svetišča kapitolskega Jupitra v 6. stoletju, enega

najpomembnejših zgodnjih svetišč v Rimu. To svetišče so nato natisnili na kovanec, kot tudi

veliko drugih dogodkov, saj so kovanci delovali kot nekakšen medij v tistem času. To pa je

bil tudi posredni pomen kovancev v rimskem cesarstvu. Svoje novce so uporabljali za širjenje

poročil o znamenitih dogodkih ali za navajanje ljudstva k spoštljivosti do bogov in vdanosti

do cesarja. Ko je država v 3. stoletju zapadla v gospodarsko in politično krizo so dali v namen

1 Triumvirat sestavljajo trije triumviri. To so državni uradniki, ki opravljajo skupno javno službo. Denarni triumviri vodijo kovanje denarja. 2 Provinca je pri starih Rimljanih pomenila višjo upravno enoto na ozemljih zunaj Italije.

5

propagande v obtok novce z oznanili kot »sreča dobe« ali »vesoljni mir«, s katerim so hoteli

umiriti ljudstvo takrat, ko sta mir in blaginja v resnici izginjala.

Rimski kovanci štejejo med najpomembnejše zgodovinske dokaze o dogajanju v tistem času.

Vse od nastanka prvih kovancev (okoli 275 pr. n. št.) pa do konca dobe rimskega cesarstva,

nam le ti pričajo o takratnih aktualnih napisih, s katerimi so postali nosilci informacij ljudstvu,

sporočali so važne dogodke, kazali portrete cesarjev ali pozivali k podpori državi.

Rimski cesar Julij Cezar, ki je živel v letih 100 - 44 pr. n. št, je bil prvi, ki je dal na kovanec

vkovati svoj portret, kar je kasneje postala vsesplošna navada.

Slika 1: Julij Cezar upodobljen na srebrniku

6

II. KOVANJE DENARJA

Novce so v času Rima vedno kovali v uradnih kovnicah. Kovali pa so ga tako, da so kovne

ploščice, po predpisih določene teže in kvalitete, s posebnimi kleščami vstavili med pritrjen

pečat za eno stran novca in med premični pečat za drugo stran novca. Menda naj bi z vsakim

pečatom lahko skovali okoli 30.000 do 40.000 kovancev. Količino skovanega denarja je

najverjetneje določal senat, ki je imel nalogo med drugim tudi skrbeti za finančno stanje

Rima. Prvotno je bil senat posvetovalni organ kralja. V času republike pa je dajal nasvete

višjim uradnikom. Od 3. stoletja naprej, ko je bil Rim ves čas v vojnah, pa je senat pridobival

čedalje večjo moč in je dajal nasvete celo magistratom in sicer o vseh političnih, verskih,

zakonodajnih in finančnih vprašanjih. Tudi odločitve o vojni in miru je dajal senat. Za vstop v

senat je bilo potrebno plačati najmanj 1.000.000 sestercev.

Avgust (27 pred našim štetjem - 14 našega štetja) je odgovoren za uvedbo glavnega sistema

kovancev v cesarstvu. Najprej je koval kovance v številnih središčih, ampak kasneje, čeprav

je dovolil lokalno kovanje denarja, se je osredotočil na kovanje denarja visoke vrednosti v eni

sami kovnici na vzhodu. Ta kovnica, ki je bila v Lyonu v Franciji verjetno do dobe vladanja

Nerota (54 - 68 našega štetja), ko se je odgovornost za drage kovine preselila v Rim, je

izdelovala zlate kovance za vso cesarstvo. Izdelovala je tudi večino srebrnih kovancev, čeprav

so na vzhodu določene kovnice nadaljevale z izdajo srebrnih grških kovancev pod cesarsko

avtoriteto.

Leta 68 - 69 našega štetja je Puntska vojna povzročila izbruh odtoka lokalnega zlata in srebra,

ki so ga kovale tekmovalne strani, vendar je končni zmagovalec Vespasian centraliziral

proizvodnjo spet v Rim. Tam je ostala dokler ni smrt Commodusa leta 193 vodila do novih

serij državljanskih vojn in nadaljnega izbruha odtoka podeželskih kovancev in dragih kovin.

Po Avgustu se je kovanje bronastih kovancev v malih podeželskih kovnicah na zahodu

postopno zmanjševalo in se je popolnoma zaustavilo v dobi vladanja Klavdija, ko se je zaprla

poslednja kovnica Ibiza. V dobi vladanja Nerota so bili rimski bronasti kovanci dani v promet

iz glavnih kovnic v Rimu in v Lyonu, dokler se ni pod vladavino Vespasiana zaprl tudi Lyon.

Bronasti kovanci, ki so jih izdelovali do poznega 3.stoletja, so včasih potovali do vzhodnih

delov cesarstva, kjer so bili v manjšini pred lokalnimi bronastimi kovanci.

7

III. RIMSKA VALUTA

Glavna Rimska denarna valuta med večino rimskih republik in zahodno polovico rimskega

imperija je bila sestavljena iz kovancev, ki vključujejo aureus (zlato), denarius (srebro),

sestertius (bron), dupondius (bron) in as( baker). Uporabljani so bili od sredine tretjega

stoletja pred našim štetjem do sredine tretjega stoletja našega štetja.

Še vedno so bili sprejeti kot plačilo na Grških ozemljih, četudi so imela ta področja svoje

kovance, imenovane Grški cesarski zlatniki ali Rimski provincialni kovanci.

Prva Rimska valuta je vsebovala veliko nepravilnih kep brona imenovane aes rude, ki je bila

drugačna od Grške valute, kjer je bilo uporabljeno izključno samo srebro, tudi za majhne

vrednosti. Antične kovaške tehnike so denar začele kovati v vedno bolj okroglih oblikah. Aes

rude je bil nepraktičen, ker ga je bilo potrebno za vsako kupčijo stehtati. Sčasoma jih je

zamenjal aes signatum, ki so bili veliki okrogli ali pravokotni odlitki. Nato je prišla

standardizirana valuta znana kot as, ki je bila manjše denarne vrednosti.

Prvi kovani srebrni kovanci v Rimu so bili kovani v seriji drachmae, med izbruhom vojne s

Pyrrhus-om. Vrednost drachme je bila enaka dnevni plači izkušenega delavca. Ti kovanci niso

bili kovani v Rimu ampak v Neapolisu in so bili večinoma narejeni z namenom olajšanja

trgovanja z Grškimi kolonijami na jugu Italije. Srebrni kovanci so postali hrbtenica Rimske

ekonomije, denarius pa je bil prvič kovan 211 pred našim štetjem v vrednosti 10 asov. Leta

140 pred našim štetjem je bil prevrednoten v 16 asov, saj je vlada novcem z isto nominalno

vrednostjo zmanjšala težo in jih kovala iz slabših zlitin. To zvijačo je uporabila, ker so se v

času lakote in državljanske vojne javni izdatki še povečali. To je povzročilo inflacijo, saj so

ljudje denar iz dobrih zlitin spravljali in je le ta izginil iz obtoka. Vojaki in mezdni delavci pa

so terjali plačilo kar v naturalijah.

Uporaba zlata v proizvodnji je bila prvotno redka. Med republiko so bili zlati kovanci izdani

le v času velike potrebe, na primer v času druge Puntske vojne. Redno kovanje aureus-a,

glavnega zlatega kovanca, se je začelo med časom imperatorjev, ki so potrebovali velike

količine le tega za oskrbovanje vojn. Aureus je imel stalno ceno 25 denarii-ev.

Konec tretjega stoletja pred našim štetjem so kovali le še kovance iz srebra in brona. Tako je

bila na vseh vrstah kovancev označena njihova vrednost glede na bronasti as. Srebrni kovanci

so se glede na as imenovali: denarius je bil vreden 10 asov, quinarius 5 in sesteritus 2 in pol

asa. Bronasti kovanci pa so bili: as, semis vreden pol asa, triens tretjino asa, quadrans četrtino,

sextans šestino in unica dvanajstino asa.

V kovancih se je skozi čas vsebina srebra zmanjševala iz 95% na 0%. Z rimskim kovancem

so lahko kupili le hlebec kruha, ali pa konja in celo leva, odvisno od vrednosti kovanca.

8

Čeprav je bila trgovina na drobno uporabljena v antičnem Rimu in pogosto uporabljena za

pobiranje davkov je imel Rim zelo razvit sistem kovanja medeninastih in bronastih kovancev,

ter kovancev iz plemenitih kovin, ki so krožili ckozi celotno cesarstvo in še dlje – nekatere so

celo odkrili v Indiji. Pred 3. stoletjem pred našim štetjem so z bakrom trgovali glede na težo,

mere in neoznačene kepe skozi centralno Italijo. Originalni bronasti kovanci (as) so imeli

vrednost enega bakrenega kovanca vendar so tehtali manj. Tako je korist rimskega denarja kot

enota za izmenjavo konstantno presegala svojo resnično vrednost kot kovina. Ko je Nero

začel nižati vrednost srebrnih denariusov je bila njena uradna vrednost ocenjena za 1/3 bolje

kot njeno povpraševanje.

Vrednosti kovancev pa so se skozi obdobja v rimskem cesarstvu menjale, kar prikazujejo

spodnje tabele.

Po letu 211 pred našim štetjem

Vrednosti v

zgodnji

republiki

Denarius Sestertius Dupondius As Semis Triens Quadrans Quincunx

Denarius 1 4 5 10 20 30 40 24

Sestertius 1⁄4 1 1 1⁄4 2 1⁄2 5 7 1⁄2 10 6

Dupondius 1⁄5 1 1⁄5 1 2 4 6 8 4 4⁄5

As 1⁄10

2⁄5 1⁄2 1 2 3 4 2 2⁄5

Semis 1⁄20

1⁄5 1⁄4

1⁄2 1 1 1⁄2 2 1 1⁄5

Triens 1⁄30

2⁄15 1⁄6

1⁄3 2⁄3 1 1 1⁄3

4⁄5

Quadrans 1⁄40

1⁄10 1⁄8

1⁄4 1⁄2

3⁄4 1 3⁄5

Quincunx 1⁄24

1⁄6 5⁄24

5⁄12 5⁄6 1 1⁄4 1 2⁄3 1

Tabela 1: Vrednosti kovancev v zgodnji republiki

9

Od leta 27 pred našim štetjem do leta 14 našega štetja

Vrednosti

v času

Avgusta

Aureus Quinarius

Aureus Denarius Quinarius Sestertius Dupondius As Quadrans

Aureus 1 2 25 50 100 200 400 1600

Quinarius

Aureus 1⁄2 1 12 1⁄2 25 50 100 200 800

Denarius 1⁄25

2⁄25 1 2 4 8 16 64

Quinarius

Argenteus 1⁄50

1⁄25 1⁄2 1 2 4 8 32

Sestertius 1⁄100

1⁄50 1⁄4

1⁄2 1 2 4 16

Dupondius 1⁄200

1⁄100 1⁄8

1⁄4 1⁄2 1 2 8

As 1⁄400

1⁄200 1⁄16

1⁄8 1⁄4

1⁄2 1 4

Quadrans 1⁄1600

1⁄800 1⁄64

1⁄32 1⁄16

1⁄8 1⁄4 1

Tabela 2: Vrednosti kovancev v času cesarja Avgusta

Od leta 301 do 305 našega štetja

Vrednosti v času

Diokleciana

Solidus Argenteus Nummus Radiate Laureate (coin) Denarius

Solidus 1 10 40 200 500 1000

Argenteus 1⁄10 1 4 20 50 100

Nummus 1⁄40

1⁄4 1 5 12 1⁄2 25

Radiate 1⁄200

1⁄20 1⁄5 1 2 1⁄2 5

Laureate 1⁄500

1⁄50 2⁄25

2⁄5 1 2

Denarius 1⁄1000

1⁄100 1⁄25

1⁄5 1⁄2 1

Tabela 3: Vrednosti kovancev v času cesarja Diokleciana

Od leta 337 do 476 našega štetja

Vrednosti kovancev v poznem

cesarstvu

Solidus Miliarense Siliqua Follis Nummus

Solidus 1 12 24 180 7200

Miliarense 1⁄12 1 2 15 600

Siliqua 1⁄24

1⁄2 1 7 1⁄2 300

Follis 1⁄180

1⁄15 2⁄15 1 40

Nummus 1⁄7200

1⁄600 1⁄300

1⁄40 1

Tabela 4: Vrednosti kovancev v času poznega cesarstva

10

Sredi tretjega stoletja je denarij zaradi izredno velike inflacije veljal samo še 5% svoje

nekdanje vrednosti. Leta 215 pa ga je začel iz odtoka pričel izpodrinjati novi srebrnik

antoninijan. V drugi polovici 3. stoletja pa se je tudi število bronastih kovancev v obtoku

zmanjševalo. Med denarno reformo Dioklecijana se je leta 294 pojavil nov srebrnik argenteus,

ki je bil takrat po vrednosti enak 50 denarijem, čez 7 let pa že kar 100 denarijev. Kot osnovni

bronasti kovanec pa se je pojavil folis, ki je bil vreden petino argenteusov. Po reformi so

rimski kovanci vsebovali predvsem zlato in majhne bronaste delce. Ta trend se je nadaljeval

do konca zahodnega cesarstva.

V četrtem stoletju se je zaradi politične prenove imperialnega sistema obnovila denarna

stabilnost z emisijo zlatega solid, ki je v tem stoletju veljal kot osnova denarnega sistema.

Solid je uvedel cesar Konstantin prvi, le ta pa se je v mednarodni trgovini obdržal več kot 700

let in se uveljavil kot ena najstabilnejših valut v zgodovini.

III. I. Kovanci

Denarij – je srebrnik, ki se je prvič pojavil leta 211 pred našim štetjem in istočasno kot druga

puntska vojna, težek 4,5 grama. Med 2. stoletjem pred našim štetjem se je teža zmanjšala na

3,9 grama in je ostala nespremenjena do pričetka vladavine Nerota, ki je težo zopet zmanjšal

na 3,4 grama. Denarij je bil vreden 10 asov, kar je dalo denariju tudi ime, saj v prevodu

pomeni »vsebovati deset«. Okoli leta 141 pred našim štetjem so mu določili novo vrednost 16

asov. Denarius je ostal glavni kovanec cesarstva, dokler ga ni v sredi 3.stoletja zamenjal

antoninianus.

Slika 2: Denarius

Antoninijan – je bil najprej srebrnik, vendar je počasi postajal bronasti kovanec. Uvedel ga je

cesar Karakala okoli leta 215. Na videz je bil podoben denariju, le da je bil večji in njegova

ocenjena vrednost je bila dvojna denarijevi. Njegova povprečna teža je bila 5,11 grama. V 3.

Stoletju, ko je nastala izjemna inflacija, je njegova vrednost močno padla. Leta 215 je bil

skovan iz 40 do 50% srebra, leta 253 pa ga je vseboval le še 4%.

Slika 3: Antoninijan

11

As – je bronasti kovanec, predstavljen okoli leta 280 pred našim štetjem. Beseda as pomeni

enota. Izdan je bil kot liti kovanec, kasneje pa so ga kovali vse do 3. stoletja našega štetja.

Slika 4: As

Aureus – je zlatnik, ki je imel v rimskem cesarstvu največjo vrednost. Teža prvotnega

zlatnika je bila 7,85 grama, ki se je kasneje zmanjšala na 7,20 grama. Po ocenah naj bi v

prvem in drugem stoletju našega štetja letno izkovali okoli milijon zlatnikov.

Slika 5: Aureus

Argenteus – je srebrnik, ki ga je uvedel cesar Dioklecijan z denarno reformo leta 294. Kovali

so ga vse do leta 348, ko je cesar Konstancij drugi z denarno reformo uvedel kovanje srebrne

silikve.

Slika 6: Argenteus

Silikve – je srebrnik, ki je v pozni antiki postal najbolj priljubljen srebrn kovanec.

Slika 7: Silikve

12

Sesterc – v denarnem sistemu je bil srebrn, v času rimskega imperija pa je imel najvišjo

vrednost med bronastimi kovanci.

Slika 8: Sesterc

Folis – je bronasti kovanec s povprečno težo 10 gramov, ki pa je zelo hitro izgubljal na

vrednosti. Že leta 337 je tehtal le še gram in pol. Uvedel ga je Dioklecijan z denarno reformo

leta 294. Izraz Folis označuje tudi mošnjiček, ki so ga že v kovnici napolnili z določenim

številom predvsem bronastih kovancev in je pogosto kar neodprt potoval od enega trgovca k

drugemu in omogočil trgovcem lažje preračunavanje.

Slika 9: Folis

13

IV. DENARNI OBTOK

Rimski državni proračun je v prvem stoletju znašal okoli 300 milijonov denarijev letno.

Državniki so imeli dovolj izkušenj z letnimi prihodki in odhodki, tako da so lahko

predvidevali proračunske napovedi. Kot zasebniki je morala tudi država plačevati v gotovini

na primer vojakom in državnim uradnikom. Se je pa včasih zatekla tudi h kratkoročnim

posojilom.

Pojavljali so se kronični primankljaji in država ni naredila nič resnejšega, da bi jih odpravila,

razen nekaj poskusov že vnaprej obsojenih na neuspeh. Ljudje so doma kopičili denar v

skrinjah, jih zakopavali ali pa nalagali na banke brez obresti.

Ko pa z državljansko vojno na oblast prišel Julij Cezar, so tribuni znižali obrestne mere,

upniki so zahtevali vračilo dolgov, saj so se bali, da bo Cezar dolgove razveljavil. Ker

dolžniki vračil niso mogli izvesti, so njihovo zemljo zasegli.

Tudi Cezar je poskušal odpraviti pomanjkanje denarja z nekaterimi popravki v postopkih, po

katerih so obdavčevali lastnino in uvedel je zakon o prenašanju lastnine.

Vladarji so zaradi oblasti že v zgodnjem cesarstvu na račun razvrednotenja denarja obogateli.

Slika 10: Rimski denar

14

V. PONAREJANJE DENARJA

Občasno in na omejenih območjih so poleg uradnega denarja, ki je bil v obtoku, uporabljali

tudi druga, denarju podobna plačilna sredstva.

Majhni bronasti rudniški novci imenovani Metalla, so se uporabljali za izplačevanje mezd

rudniškim delavcem in so bili pri nas najbolj razširjeni v 2. stoletju našega štetja.

Kot plačilno sredstvo pa so uporabljali novcem podobne žetone iz svinca, kosti, stekla in tako

dalje.

Pogosto so tudi novce ponarejali oziroma goljufali pri kovinah iz katerih so bili le ti narejeni.

Vzrok za ponarejanje pa je bil v pomanjkanju denarja v obtoku. Kazni za ponarejanje so bile

zelo visoke, za ponarejanje zlatnikov so bile uzakonjene celo smrtne kazni. Ponarejevalcem

srebrnikov so odvzeli premoženje in jih izgnali če so pripadali višjemu družbenemu sloju,

drugače pa so bili kaznovani s prisilnim delom v rudniku.

Prvo posebno sodišče, ki so ga postavili, se je ukvarjalo z obtožbami zaradi poneverb javnega

denarja vloženimi zoper upravitelje provinc.

15

VI. MENJALNICE IN BANKE

Najprej so se razvile menjalnice, ki so imele v obdobju antike pomembno vlogo pri pretoku

denarja. Sporazumi o menjalnih razmerjih kovancev med državami so bili izredno redki.

Posamezniki niso dobili nobene pomoči od države in so se morali znajti sami.

Naloga menjalnic je bila predvsem menjava tujih vrst denarja v lokalni denar, ter menjava

domačega denarja različnih vrednosti. Nadzorovale so jih uradne oblasti, kateri so morale

menjalnice odvesti tudi del dobička. Za nezakonito menjavo denarja so bile predpisane

zaporne kazni. Uradni menjalci so tako pridobili monopolni položaj, ki so ga izkoriščali v

svoj prid z zaračunavanjem visokih provizij.

Banke so se razvile iz menjalnic. Banke so bile najprej privatne lastnine, šele v 4. stoletju

našega štetja pa so postale državna lastnina. Osnovne dejavnosti bank so bile sprejemanje

depozitov ob izplačilu obresti, menjavanje denarja, nakazovanje denarja tretji osebi in dajanje

posojil ob zaračunavanju ustreznih obresti. Da so imeli delavci v banki boljši pregled nad

izplačili in vplačili v banko, so razvili osnove knjigovodskega sistema.

Bankirji v rimskem imperiju so bili predvsem Grki, poslovali pa so na sredi trga za svojimi

menjalnimi mizami ali pa v za to pripravljenih prostorih. Denar so pregledali in prešteli, ter na

ploščice zapisali potrdilo, da med denarjem ni ponarejenih primerkov. Nato so denar spravili

v mošnjičke, katere so opremili s temi ploščicami in jih zavezali.

V času vojn in političnih spopadov je prišlo do nenadnih padcev in skokov obrestne mere,

drugače pa so bile na lokalnih območjih le te precej stabilne. V provincah pa so imeli tudi do

desetkrat večjo obrestno mero kot v Rimu.

Med dobo vladavine Gallienus-a(260-268 st.) je bil začasen zlom Rimskega bančnega

sistema, ko so banke zavrnile tenke plasti bakra, ki so jih proizvedle njegove kovnice. Z

vzponom krščanstva je bančništvo postalo zaostreno, saj je postalo zaračunavanje obresti

nemoralno. Po padcu Rima je bilo bačništvo v zahodni evropi opuščeno in ni oživelo do

križarskih vojn.

16

VII. INFLACIJA

Država je morala z gotovino plačevati državne uradnike in vojsko, zato je morala imeti

državna blagajna vedno gotovinsko rezervo. Ko ji je pričelo denarja zmanjkovati, se je

poslužila več načinov za povečanje količine le tega. Prodajala je državno premoženje ali celo

vladarjevo lastnino, skoraj nepomembno vsoto dohodka je prejela od zaplembe premoženja

bogatim senatorjem, ki so bili obtoženi izdaje, zadnji način h kateremu se je država zatekla pa

je bil razvrednotenje denarja. Pričeli so kovati kovance slabše kakovosti, ali pa so zmanjševali

njihovo težo. Tako so lahko iz iste količine dragocene kovine skovali veliko več denarja kot

prej. To je vodilo v povečanje denarja v obtoku, tako da so cene hitro naraščale. Na primer

cene žita, ki so bile v veljavi v drugem stoletju našega štetja, so se leta 305 povečale za 50

krat. V obdobju od leta 270 do leta 290 so se cene sužnjev povečale za 1500 odstotkov.

VII. I. Denarne reforme

Ker so bili pojavi kritičnega upadanja vrednosti denarja pogosti in so se pojavljale inflacije,

so rimski vladarji z denarnimi reformami poskušali finance stabilizirati. Da bi povečali upadlo

vrednosti denarju, bi morali povišati čistost kovine iz katerih so kovali kovance, ali pa bi

morali povečati težo kovancev. Včasih so hoteli finance stabilizirati s tem, da so

razvrednoteni denar nadomestili z novim.

Najbolj izrazite so bile reforme, ki so uvedle čisto nov denarni sistem, kot je na primer

Dioklecijanova reforma 294. leta.

Ta reforma naj bi umirila cene, zgodilo pa se je, da so ljudje za kovance, katerih stvarna

vrednost je prišla pod nominalno, kupovali blago, polnovredni srebrni in zlati denar pa so

hranili, kar je vodilo še k večji rasti cen.

17

VIII. DAVKI

Rimljani so uporabljali predvsem posredno obdavčevanje. Uporabljali so carino in nekatere

posredne dajatve na primer davščino od osvoboditve sužnjev.

Neposrednih davkov v času republike rimljani niso poznali, vendar so morali v vojnem času

večkrat prispevati izredne dajatve. V vojnem času so pobirali davek imenovan tributum,

opustili pa so ga 167. leta pred našim štetjem. Neposredno obdavčevanje se je tako Grkom kot

tudi Rimljanom zdelo dejanje tiranije in zato niso nikoli dovolili, da bi med stalne dajatve

prišli tudi izredni vojni davki. Obdavčevanje in tribut sta bila naložena provincam, medtem ko

Rimljanom v Italiji od leta 167 pred našim štetjem ni bilo več potrebno plačevati davkov, saj

je Emilius Paulus v Rim prinesel velikanski plen tretje makedonske vojne, plačevati so morali

le še dajatve ob osvoboditvi sužnjev.

Državna posest in uvozna carina na prekomorsko blago sta Italiji prinašala edini dohodek.

V času imperija so davke plačevali predvsem reveži in sčasoma tudi srednji razred, medtem,

ko zgornjemu sloju ni bilo potrebno nič plačevati.

O tem katere davke je dovoljeno pobirati od posameznega razreda državljanov sta odločala

cenzorja, kvestorji pa so te davke pobirali. V obdobju republike so obstajale tudi imenovane

korporacije pobiralcev davščin.

V rimskih provincah je pobiranje davkov čedalje bolj postajalo delo zasebnikov, ki so si s

plačilom pavšalnih zneskov celo kupovali pravico pobiranja davkov. S tem si je vlada

zagotovila dobiček in si poenostavila delo. Davkoplačevalcem pa ta način ni bil všeč, saj so

zakupniki pravic pobiranja davkov poskrbeli, da bi pri tem poslu prišli na svoj račun in dobro

zaslužili.

Ta način pobiranja davkov so v provincah na začetku principata odpravili in uveljavili enoten

davčni sistem, ki je bil sestavljen iz zemljiškega davka in glavarine. Državni dohodki so se

tako povišali, davkoplačevalci pa so bili bolj zadovoljni, ker jim ni bilo treba več plačevati

tako oderuških davkov.

V provincah so pobirali davke, kot sta tributum soli in tributum capitis.Tributum soli pomeni

zemljiški davek in je temeljil na zemljiških knjigah, ki jih je vpeljal Avgust. Ta davek je

predstavljal glavni vir dohodka v vsem cesarstvu.

Tributum capitis pa je davek na glavo, zaradi katerega so vodili evidenco števila ljudi in so v

uradih uvedli registracijo rojstev.

Glavni posredni davek je bila carinska dajatev (portoria), obstajali pa sta tudi taksa na javne

prodaje in taksa za vzdrževanje cest in poštnih postaj.

Rimljani so ob dedovanju morali plačati 5 odstotno takso na dedovanje, ki pa je bila

namenjena za pokojnine veteranom. Imeli pa so tudi dajatve za prodajo sužnjev.

Rokodelci in trgovci so v 4. stoletju pričeli plačevati davek, ki se je pri meščanih izkazal za

izredno nepriljubljenega.

18

Krajevne uprave so vojski morale dajati občasne dajatve v hrani, surovinah in drugem blagu,

ki so za posamezne kraje in njihove prebivalce pomenile precejšnje breme, saj te dajatve niso

bile v naprej določene. Veliko občin je v času Konstantina raje plačevalo v gotovini.

Za slavje in velike cesarske slovesnosti so pobirali napol prostovoljne prispevke, ki pa jih niso

vedno izterjevali in so jih včasih celo deloma vračali davkoplačevalcem.

Dohodki iz senatorskih provinc so prihajali v državno blagajno, senat pa jih je porabljal za

vzdrževanje javnih naprav, financiranje kultov in obredov.

Dohodki iz cesarskih provinc so prihajali v cesarsko blagajno. Porabljali so jih za armado,

mornarico, upravo provinc in oskrbo Rima z žitom. Cesarjem je bilo na voljo tudi zasebno

premoženje, ki ga je pridobil od njegove osebne in »kronske« lastnine.

Ta sistem je imel pomanjkljivosti, saj so bila bremena plačevanja davkov neenakomerno

porazdeljena na prebivalce Italije in provinc. Tudi niso imele izoblikovane rezerve za izredne

stroške.

VIII. I. Cesarji in davki

August (27 pred našim štetjem – 14 našega štetja)

Preden je senat nadziral državno zakladnico, je Avgust ukazal naj bodo davki iz cesarskih

provinc napoteni v Fiscus (državno blagajno), ki je bil voden z osebo, katero je izbral Avgust

in je odgovarjala le njemu. Dohodek iz senatorskih provinc je še naprej dotekal v Aerarium,

pod nadzorom senata. To je efektivno naredilo Augusta bogatejšega od senata in je lahko več

kot zadostno plačeval legionarjem, kar mu je zagotavljalo njihovo lojalnost. To je blo

zagotovljeno z cesarsko provinco Aegyptus, ki je bila izredno premožna in prav tako najbolj

pomembna oskrbovalka z žitom za celotno cesarstvo. Celo obisk province je bil senatorjem

prepovedan, ker je v veliki meri veljala kot fevd cesarja.

Avgust je prav tako opravil štetje prebivalstva, dal izdelati zemljiške knjige in uredil finančne

zadeve cesarstva.

Med njegovimi odredbami je bil tudi zakon (lex lulia), ki naj bi dvignil število rojstev. Z njim

je bilo neoženjenim prepovedano sprejemati dediščino, možje brez otrok pa so morali od

sprejete dediščine odšteti znaten delež kot davek. Neki kasnejši zakon je starše treh in več

otrok nagrajeval z davčnimi olajšavami. To je bila tipična poteza Avgustove dobe.

Tiberij (14 – 37 našega štetja)

Razne oblasti nad ozemljem je spremenil v province in se zatekel k nepriljubljenim

gospodarskim ukrepom, saj so imele ob pričetku vladanja vse blagajne primankljaj.

Kaligula (37 – 41 našega štetja)

Večje izdatke je kril pretežno iz svoje dedne zemljiške lastnine in verjetno uravnotežil

državne finance v času svojega vladanja.

19

Klavdij (41 – 54 našega štetja)

Zaradi uravnoteženih državnih financ se je lotil obsežnega programa javnih del.

Neron (54 – 68 našega štetja)

Bil je zelo razsipen vladar, zato je bil prisiljen z zaplembami povečati dohodke, izsiljeval je

oporoke v svojo korist ter nalagal provincam davščine ter znižal vrednosti denarja.

Državljanske vojne so sledile njegovi smrti.

Vespasian (69 – 79 našega štetja)

Vespasian je bil zmožen osvoboditi Rim finančnih bremen, ki jih je povzročilo Nerotovo

prekoračenje in državljanske vojne. Da bi Vespasian to storil, ni samo povečal davke, ampak

celo ustvaril nove oblike davščin. Tudi kot cenzor je lahko previdno raziskal proračunski

status vsakega mesta in province in veliko davkov je temeljilo na informacijah in strukturah

starih več kot stoletje. Skozi njegovo pravilno proračunsko politiko, je lahko ustvaril presežek

v zakladnici in se lotil javnih projektov. Zgradil je forum čigar središče je bil tempelj miru.

Domicijan (81 – 96 našega štetja)

Z dedovanjem je dobil položaj s katerim je skoraj bankrotiral, zato je poostril pobiranje

davkov ter preprečeval izmikanje in nepotrebne izdatke. Dohodke za dedovanje zemljiške

lastnine je povečal z zaplembami in prejemki od oporok.

Nerva (96 – 98 našega štetja)

Bil je skrben varčevalec, razširil je tudi program brezplačne pomoči revežem v Italiji ter

uvedel pomoč revnim otrokom. Cesar je svojo triletno vlado posvetil predvsem nalogi, da bi

odstranil najhujše posledice Domicijanovih ukrepov: Spet je obnovil svobodo govora,

rehabilitiral po krivem izgnane ljudi in izdal vrsto finančno političnih odredb za okrepitev

gospodarstva.

Trajan (98 – 117 našega štetja)

S prodajo velikega dela kronske posesti je rešil hude gospodarske težave, ki jih je imel

približno do leta 104 našega štetja. Dohodek si je povečal tudi z rudnim bogastvom, ki ga je z

vojno pridobil v Daciji, lotil pa se je tudi programa javnih del.

Izboljšal je pristanišči v Ostiji in Ankoni, zgradil pa je tudi nove ceste za prevoz blaga. Ker je

poljedelstvo hitro propadalo, saj je trpelo zaradi pomankanja delovne sile in kapitala, je

prepovedal izseljevanje iz Italije in senatorjem izrecno ukazal, da vlagajo denar v investicije

na italskih posestvih. Dolga doba Trajanovega vladanja je pomenila čas trdnosti in rastoče

blaginje.

20

Hadrijan (117 – 138 našega štetja)

Da bi lahko uravnotežil proračun je vojne stroške zmanjšal na minimum, strogo nadziral

dohodke in izdatke, ustanavljal nova mesta ter uvedel primeren upravni sistem, izboljšal

upravljanje s cesarskim premoženjem in poskrbel za splošno revizijo financ. S temi ukrepi je

poskrbel za nujnejše potrebe v provincah.

Mark Avrelij (161 – 180 našega štetja)

Pod njegovo vladavino je bilo veliko stroškov z nenehnimi vojnami, kužnimi boleznimi in

katastrofami, zato so bile finance precej obremenjene. Tudi dolgove, ki jih ni mogel iztirjati,

je odpisal. Da bi izboljšal finančno stanje je zvišal redne dajatve provinc, znova uvedel takse,

ki so bile prej že odpravljene, hkrati pa je špekuliral s čistostjo kovanega denarja in njegovo

nominalno vrednostjo.

Karakala (211 – 217 našega štetja)

Okoli leta 212 našega štetja je vsem svobodnim prebivalcem cesarstva podelil rimsko

državljanstvo in tako zelo povečal število državljanov. Uvedel je enoten davčni sistem in

povečal dohodek od davkov. Zmanjšal je vrednost kovanega denarja, obnovil je varčevanje in

zopet uvedel plačevanje napol prostovoljnih prispevkov namenjenih za slavje in velike

cesarske slovesnosti. Ob njegovi smrti so bile blagajne polne.

Dioklecijan (284 – 305 našega štetja)

Izpeljal je revolucionarno finančno reformo, s katero so opravili štetje prebivalstva, podrobno

so popisali vse poljedelske posesti, s kovanjem novih zlatnikov pa je spet dosegel trdno

valuto. Postopno je uvedel popolnoma nov sistem obdavčevanja v naravi, ki je temeljil na

razmerju med številom prebivalstva in površinami, ki jih je obdelovala vsaka družinska

skupnost. Pri tem je upošteval tudi vrsto žetve in njeno lokalno vrednost. Pri tem sistemu je

bila glavna napaka ta, da se je že vnaprej določal poljedelski davek, ne da bi bilo mogoče

presoditi, koliko se bo dalo na posameznem zemljišču v resnici pridelati. Ker so kmetje redno

bežali z zemlje, so morali Dioklecian in njegovi naslednjiki z uredbami ljudi prisilno zadržati

v njihovem poklicu.

Konstantin (306 – 337 našega štetja)

Uvedel je denarno reformo, ki je temeljila na zlatem denarju, katera je posledično povzročila

trenje med delom prebivalstva, ki mu je bolj ustrezalo, če je plačevalo in je bilo plačano v

naravi, ter drugim delom prebivalstva, ki je raje plačevalo v zlatu.

Znake ozdravitve gospodarstva je bilo videti vso prvo polovico 4. stoletja, saj je Konstantin

omogočil učinkovito nadzorstvo nad mejami, trdnost denarnega gospodarstva pa se je do neke

mere ohranjala s kovanjem zlatnikov visoke vrednosti, za kar so uporabili zaplenjene zaklade

poganskih svetišč.

21

IX. SOCIALNI STATUS

Za dober socialni status je bilo odločilno premoženje. Družba je bila razslojena po pravicah in

imetju. Prvotno je bila razdeljena na patricije in plebejce.

Člani senata (nobiles) so predstavljali najvišji razred. Za vstop v senat je bilo potrebno plačati

najmanj milijon sestercev, najpomembnejši senatorji pa so zaslužili celo 100 do 400

milijonov sestercev.

Viteški red se je pojavil proti koncu drugega stoletja pred našim štetjem. Za naziv člana

viteškega reda je bilo potrebno odšteti vsaj 400.000 sestercev. Med drugim so bili zadolženi

tudi za pobiranje davkov in za posojanje denarja skupnostim v provincah.

Velika večina Rimljanov je bila zunaj teh dveh socialnih statusov. V zgodnjih letih cesarstva

naj bi tretjina ali celo polovica ljudi živela od državne podpore.

Bogatejši so denar naložili v zemljo, ladje, skladišča, sužnje in drugam. Niso pa nič vedeli o

amortizaciji, stroških vzdrževanja sužnjev, nič niso vedeli o stroških kapitala in stroških dela

ter o dolgoročnih posojilih za investicije v produkcijo.

22

X. RIMSKI DENAR PRI NAS

Z rimskim denarjem so prebivalci na ozemlju današnje Slovenije prvič prišli v stik sredi 2.

stoletja pred našim štetjem, ko so domača keltska plemena pričela trgovati z rimskimi trgovci

iz Italije. Tedaj je bilo pomembno trgovsko središče noriških Keltov na današnjem območju

Celja, kjer je v prvem stoletju pred našim štetjem krožilo še posebej veliko rimskega

republikanskega denarja, denar pa so kovali tudi na Štalenski gori na Koroškem. To trgovanje

je spodbudilo keltsko aristokracijo, da so pričeli kovati svoje novce. Le ti so se imenovali

Tetradrahme in bili narejeni iz srebra. Tetradrahme so kovali izključno samo za svoje potrebe,

ko pa so leta 15 pred našim štetjem Rimljani priključili ozemlje noriškega kraljestva k

rimskemu cesarstvu, so noriški Kelti izgubili pravico kovanja denarja.

23

XI. KONEC RIMSKEGA DENARJA IN KONEC

RIMSKEGA CESARSTVA

Gospodarstvo rimskega cesarstva je bilo močno odvisno od cenenega dela sužnjev, katerih

stalni dotok se je zaradi neširjenja Rimskega imperija v drugem stoletju prekinil. Delovne sile

je primanjkovalo tudi zaradi vedno večjega upadanja števila rojstev (na začetku cesarstva je

bilo 30 miljonov prebivalcev, okrog leta 300 pa le 10 miljonov), posledično pa je bilo

neobdelane vedno več zemlje. Država je bila prisiljena aktivnemu prebivalstvu poviševati

davke, ker so obramba mej cesarstva, vedno večji stroški namenjeni podpori revnemu

rimskemu prebivalstvu in razvejana birokracija zahtevali vedno več finančnih sredstev. Zaradi

poviševanja davkov so kmetje pričeli bežati s svoje zemlje in se pričeli ukvarjati s piratstvom

in cestnim roparstvom.

Tudi inflacija je v poznem obdobju rimskega cesarstva predstavljala velik problem. Cesarji so

problem poizkušali rešiti s kovanjem manj vrednega denarja in zato je pričela upadati

trgovina, menjalno gospodarstvo pa je začelo izpodrivati denarnega.

Vedno več ljudi je bilo revnih in je podpora tem ljudem zaradi ekonomskega propadanja za

državo predstavljala vedno večje breme. Italija je od preostalih provinc imperija zahtevala

vedno več sredstev, ne da bi pri tem karkoli proizvajala.

V tretjem stoletju so se tako v rimski državi vedno bolj kazali znaki krize. Drsenje rimske

države v propad je poizkušal z reformami zaustaviti cesar Dioklecijan, vendar so se mu le te

posrečile le delno. Poleg gospodarskih težav so se pokazale težave tudi v rimski vojski.

Vedno manj rimljanov je bilo pripravljenih služiti vojsko, zato so morali vpeljati vedno več

tujih, zlasti germanskih plačancev, ki so se naselili na rimskem ozemlju ter v zameno za

vojaško službo dobili rimsko zemljo.

Vpadi Germanov in Hunov pa so zadali rimskemu cesarstvu dokončen udarec. Letnica, ki

zaznamuje dokončen propad zahodnega dela rimske države je leto 476, ko je zadnjega

rimskega cesarja Romula odstavil germanski poveljnik Odoaker in njegovo krono izročil

bizantinskemu cesarju.

24

ZAKLJUČEK

Najprej so ljudje poznali le blagovno menjavo in znotraj le te se je že pričelo trgovati tudi s

kovinami. Najbolj priljubljeni sta bili zlato in srebro, kateri so stehtali in kar v kosu zamenjali

za drugo blago.

Kasneje so pričeli izdelovati kovance in prvi kovanci so nastali še pred rimskim časom, v dobi

vladanja Lidijskega kralja Kreza v 6. stoletju.

Rimljani pa so pričeli z odtiskovanjem podob na obe strani kovanca. Julij Cezar je bil prvi, ki

je dal na kovanec odtisniti svojo podobo, za njim pa je to postala splošna navada vseh

cesarjev.

Zlato in srebro so obdelovali cesarjevi sužnji in osvobojenci, denarni triumviri pa so

izdelovali bakren denar.

Vloga kovancev ni bila le kot plačilno sredstvo, temveč so v tistih časih veljali tudi kot medij.

Na kovance so vtisnili aktualne dogodke in ker so kovanci dokaj hitro prišli do velike

množice ljudi, so delovali kot nek vir informacij.

Kovance so kovali v uradnih kovnicah, količino skovanega denarja pa je najverjetneje določal

senat, katerega prvotna vloga je bila svetovati kralju, kasneje pa je svetoval magistratom med

drugim tudi o finančnih zadevah.

Cesar Avgust je bil odgovoren za uvedbo glavnega sistema kovancev v cesarstvu. Glavna

kovnica je bila najprej v Lyonu, nato še v Rimu. Pod vladavino Vespasiana so kasneje Lyon

zaprli.

Rimska valuta je sestavljena iz kovancev iz zlata (Aureus), srebra (Denarius), brona

(Sestertius, Dupondius) in bakra (As).

Kovanci so predstavljali plačilno sredstvo od sredine tretjega stoletja pred našim štetjem pa

do sredine tretjega stoletja našega štetja.

Naš izraz »denar« izvira iz rimskega srebrnika Denariusa.

Srebrniki so bili glavni kovanci. Denarius je bil vreden 10 asov, vendar je bil leta 140 pred

našim štetjem prevrednoten na 16 asov. Denarius je pričel izgubljati svojo vrednost, ker so se

v času lakote in vojne izdatki še povečali. To je povzročilo inflacijo.

Državni proračun je v 1. stoletju znašal okoli 300 milijonov denariusov letno, vendar so se

kmalu pričeti kazati primanjkljaji. Ker je primanjkovalo denarja v obtoku, so ga ljudje pričeli

ponarejati, čeprav so bile kazni zelo visoke.

Rimljani so že poznali menjalnice in banke kakršne poznamo danes. Prve so se razvile

menjalnice, ki so menjale tuje vrste denarja v lokalni denar in domači denar različnih

vrednosti.

Ker so poklic menjalcev opravljali le uradni menjalci, so imeli le ti monopolni položaj.

25

Banke so se razvile iz menjalnic, njihove naloge pa so bile sprejemanje depozitov ob izplačilu

obresti, menjavanje denarja, nakazovanje denarja tretji osebi in dajanje posojil ob

zaračunavanju obresti. Bankirji so za boljši pregled nad finančnim stanjem banke razvili tudi

osnove knjigovodskega sistema.

Po padcu Rima je bilo bančništvo v zahodni Evropi opuščeno in ni oživelo do križarskih vojn.

Rimsko cesarstvo je hudo mučila visoka inflacija, saj je moralo vojake in državne uradnike

plačevati z gotovino in je vedno moralo imeti veliko gotovinske rezerve. Ko je denarja v

državni blagajni pričelo zmanjkovati, je med drugim pričelo razvrednotiti denar. Pričeli so

kovati kovance slabše kvalitete ali pa zmanjševati njihovo težo.

Rimski cesarji so poskušali z raznimi denarnimi reformami inflacijo znižati, vendar so bile

vse dokaj neuspešne.

Rimljani so plačevali tudi davke, kot na primer carino in druge posredne dajatve. Neposrednih

davkov niso poznali razen izrednih dajatev v času vojn. Davke so morale province vedno

plačevati, Rimljanom pa od leta 167 pred našim štetjem, razen dajatev ob osvoboditvi

sužnjev, ni bilo potrebno več plačevati.

Bogastvo je bilo zelo pomembno za socialni status. Velika večina Rimljanov ni imela dobrega

statusa, saj so živeli od državne podpore. Najvišja sloja – člani senata in viteški red pa sta kar

dobro zaslužila.

Ljudje so na ozemlju današnje Slovenije prvič prišli v stik z rimskim denarjem, ko so domača

keltska plemena pričela trgovati z rimskimi trgovci iz Italije. Keltska plemena so pričela

kovati svoj denar imenovan Tetradrahme, vendar so pravico kovanja denarja izgubili, ko so se

priključili k ozemlju rimskega cesarstva.

Gospodarstvo je bilo zelo odvisno od sužnjev in ko je teh pričelo primanjkovati, je pričela

država višati davke, saj je bilo neobdelane vedno več zemlje. Ljudje so zato pričeli bežati iz

svoje zemlje in se pričeli ukvarjati s piratstvom in roparstvom. Poleg gospodarskih težav so se

pričele težave tudi z vojsko in vpadi Germanov in Hunov so »krivi« za propad Rimskega

cesarstva. Leta 476 je Romulova krona pristala na glavi bizantinskega cesarja.

26

27

28

29

LITERATURA

1. Cunliffe Barry W.: Rimljani. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982. 332 str.

2. Kos Peter, Šemrov Andrej: Rimski republikanski novci. Ljubljana: Narodni muzej,

1990. 83 str.

3. Price Martin Jessop: Coins. New York, Methuen, 1980. 320 str.

4. Ruiz Arangio: Antični Rim: razgled po njegovi omiki s 333 ilustracijami. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 1967. 304 str

30

VIRI

1. Ditles [URL: www.ditles.si/Files/01%20Realne%20place,1954-

2004,za%20objavo.doc], 2.11.2007

2. Maček Sebastjan: Gospodarske razmere starega Rima: Diplomsko delo. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta, 1996

3. Wikipedia: Rimska republika

[URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Rimska_republika], 2.11.2007

4. Wikipedia: Rimski imperij

[URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Rimski_imperij], 2.11.2007

5. Wikipedia: Davek na urin

[URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Davek_na_urin], 2.11.2007

6. Wikipedia: Antoninianus

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Antoninianus], 2.11.2007

7. Wikipedia: As

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/As_%28coin%29], 2.11.2007

8. Wikipedia: Roman finance

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_finance], 2.11.2007

9. Wikipedia: Roman currency

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_currency], 2.11.2007

10. Wikipedia: Roman republican coinage

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Republican_coinage], 2.11.2007

11. Wikipedia: Roman provincial coins

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_provincial_coins], 2.11.2007

12. Wikipedia: History of banking

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_banking], 2.11.2007

13. Wikipedia: Ancient Rome economy

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Ancient_Rome#Economy], 2.11.2007

31

14. Wikipedia: Roman empire

[URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Empire], 2.11.2007

32

PRILOGA