Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
1
RODOVITNOST
Cilji:
Ozavestiti povezanost poklicanosti in poslanstva.
Predstaviti in osvojiti 5 »Davidovih kamnov« za rodovitnost.
Izbrati »kamen«, ki mu bomo kot posamezniki in kot bratstvo namenili več
pozornosti (ga vzeli za svojega).
Svetopisemski odlomek
David in Goljat (1 Sam 17)
Uvodna dinamika
Sestram in bratom se
postavi vprašanje, po čem
bi radi, da bi se jih ljudje
spominjali. Kakšne
»sadove« bi radi obrodili.
Vsak svoj odgovor na
kratko napiše na list
papirja. Nato vsak od sester
in bratov dobi pet kamnov
(lahko so pravi kamni ali
samo narisani), ob njih
premisli, na kaj se mora
opreti, nasloniti (ali na kaj se že opira), da bo dosegel željeni cilj. Te stvari zapiše na
kamne.
V manjših skupinah si nato podelijo zapisano.
Razmišljanje; Vodilo in Konstitucije
Razmišljanje je povzetek predavanja br. Josipa Vlašića, OFM, z drugega evropskega srečanja
OFS in FRAME v Mostarju 2015.
Kako do plodnosti osebnega in skupnega poklica?
Naša poklicanost ni namenjena le nam samim, ampak je za druge.
Poklicanosti ni mogoče ločiti od poslanstva, pri čemer poklic pride na začetku, nato pa
sledi poslanstvo, kajti za to, da se pokažejo sadovi, je potreben čas.
2
Podobo trte in mladik (Jn 15,1-17), ki jo Jezus uporabi pri zadnji večerji, vzame Jezus,
ko učencem po umivanju nog želi dati navodila, kako naj bodo rodovitni. Brez trte ne
morejo mladike obroditi sadu. Kdor pa je Jezusov, je poklican, da obrodi sad.
Tudi sveti Frančišek pravi, da smo poklicani, da »rojevamo Jezusa«, da ga prinašamo
svetu in to s svetim delovanjem, ki naj drugim sveti kakor vzor (1. pismo vernikom).
Potrebno je prepoznati svoj način odgovora na klic, da lahko najdemo način, kako biti
rodovitni. Zavedati se je treba, da iskanje svojega načina ni nikoli zaključeno, ker
poklic ni nekaj statičnega. Bog je kreativen in nam s svojo domišljijo ne da miru. Vedno
znova je treba odgovarjati na klic znotraj poklica.
Logika plodnosti, rodovitnosti se kaže v logiki zrna, ki mora pasti v zemljo, da lahko
obrodi sad.
Naš prvi poklic je, da sledimo Jezusu. Zaradi tega moramo »dišati po Jezusu«, ne
glede na to, kakšen je naš odgovor na poklic. »Dišati po Jezusu« pa ni mogoče, če z
Jezusom ne živimo. Samo tako bomo lahko nagovarjali druge. Tu nam je vzor lahko
Marija, Martina sestra iz evangelija (Lk 10,38-42) – molitev v primerjavi s pastoralno
aktivnostjo (čeprav je tudi slednji način dober). Resica je, da rodovitnost izčrpava, ni
preprosta, hkrati pa lahko zaupamo, da nam Jezus daje moč za delo.
Glede na stanje v naših bratstvih in na razpršenost sester in bratov po različnih
pastoralnih dejavnostih in skupinah, je dobro preveriti, kako je z našim izkustvom
duhovnega življenja.
Podoba svetopisemskega Davida in njegovega boja z Goljatom (1 Sam 17) je slika
našega življenja. Če se naslonimo na Boga in vzamemo svojih 5 kamnov, lahko
premagamo ovire in postanemo rodovitni. Ti kamni pa so:
- Evharistija
- Spoved
- Sveto pismo
- Rožni venec
- Post
Evharistija – nič ni bolj svetega od svete maše. V njej se nam Jezus popolnoma daje. Je
izvor in vrhunec našega poslanstva, hkrati pa center poklica. Kljub pomembnosti
povezanosti z župnijsko skupnostjo, je dobro od časa do časa obhajati sveto mašo
samo za bratstvo, da se le-to med seboj poveže.
Spoved – moramo se povezovati z Jezusom. Minimalno je treba k spovedi enkrat na
leto, sicer pa mora vsak najti svoj ritem.
Sveto pismo – koliko imamo v naših bratstvih možnost za pogovor o Svetem pismu?
Za to, da si podelimo, kar sami izkušamo ob njem. Brez Božje besede brez potrebe
improviziramo.
3
Rožni venec – vedno se izkaže za dobro, ko v svojem življenju damo mesto Mariji. Ob
njej postajamo Jezusovi učenci. Bratstva naj bi pomagala sestram in bratom, da najdejo
odnos z Marijo.
Post – gre za duhovni boj z osmimi glavnimi strastmi, med njimi je na prvem mestu
požrešnost. Kdo nam bo verjel, da lahko premagamo druge skušnjave, če ne
obvladamo svojega želodca.
O rodovitnosti sester in bratov OFS v Vodilu in Generalnih konstitucijah govori kar
nekaj členov (poglavje Način življenja). Izpostavili bomo le enega, ki začenja drugo
poglavje Konstitucij z naslovom Dejavna navzočnost v Cerkvi in svetu:
1. Ker so bratje in sestre OFS poklicani, da sodelujejo pri graditvi Cerkve kot
zakramentu odrešenja za vse ljudi in ker so s krstom in z obljubo »priče in
orodje njenega poslanstva«, oznanjajo Kristusa z življenjem in besedo. Njihov
prednostni apostolat je osebno pričevanje v okolju, v katerem živijo, in služba
pri gradnji Božjega kraljestva v zemeljskih danostih.
2. V bratstvih naj pospešujejo pripravljanje sester in bratov za širjenje
evangeljskega sporočila »v skupnih svetnih zadevah« in za sodelovanje pri
katehiziranju skupin v Cerkvi.
3. Tisti, ki so poklicani, da opravljajo katehetsko služno ali predsedujejo
cerkvenim skupnostim ali opravljajo druge službe, in posvečeni služabniki, naj
si pridobijo ljubezen sv. Frančiška do Božje besede, njegovo vero v tiste, ki
oznanjajo in veliko gorečnost, s katero je sprejel papeževo dovoljenje za
oznanjevanje pokore.
4. Sodelovanje pri službi posvečevanja, ki jo Cerkev opravlja s pomočjo
bogoslužje, molitve, z deli spokornosti in ljubezni do bližnjega, naj sestre in
bratje vršijo predvsem v svojih družinah, v bratstvih in s svojo dejavno
navzočnostjo v krajevni Cerkvi in družbi.
»Posamezne kamne« pa lahko najdemo tudi v naslednjih členih:
- Evharistija – Vodilo, člen 5 in 8; Generalne konstitucije, člen 14
- Spoved – Vodilo, člen 7; Generalne konstitucije, člen 13
- Sveto pismo – Vodilo, člen 4 in 5; Generalne konstitucije, člen 9
- Rožni venec – Vodilo, člen 9,; Generalne konstitucije, člen 16
- Post – Vodilo, člen 11,; Generalne konstitucije, člen 13
Metode
Prostor – na mizi ob križu imamo pet kamnov, ob njih se poda razmišljanje
Osebno delo
Pogovor v skupini
4
Vprašanja za premišljevanje in pogovor v bratstvu
Sestre in bratje v skupini podelijo svoje razmišljanje o življenju v bratstvu.
1. Katere so močne in katere šibke točke vašega bratstva (glede na izpolnjevanje
poslanstva)? Najdite vsakih vsaj pet.
2. Kateremu od »petih« kamnov bi v bratstvu morali posvetiti več pozornosti?
Kako?
Zaključek
Po podelitvi tega, kar so se v skupinah pogovarjali, so sestre in bratje povabljeni, da
izberejo en kamen, ki mu bodo posvetili več pozornosti. Skupaj določijo tudi časovni
okvir (eno leto, postni čas, nekaj mesecev …).
Molitev
Ljubim te takšnega, kakršen si1
Poznam, poznam tvojo revščino, tvoje boje in padce, nepopolnosti in nemoč tvojega
telesa in duše. Poznam tvojo krhkost, slabost in tvoje grehe. In kljub temu ti govorim:
Daj mi svoje srce. Ljubi me takšen, kakršen si!
Če čakaš, da postaneš angel, da bi se prepustil ljubezni, ne boš nikoli ljubil. Zelo
pogosto padaš v tiste grehe, ki jih ne bi več hotel početi. A vendarle: ne dopustim ti, da
me ne ljubiš!
Ljubi me takšen, kakršen si. V vsakem trenutku in v vsaki situaciji, v gorečnosti in v
suši, v zvestobi in nezvestobi: ljubi me takšen, kakršen si. Želim ljubezen tvojega
siromašnega srca.
Če čakaš, da boš popoln, da bi me mogel ljubiti, me ne boš nikoli ljubil.
Dopusti, da te ljubim. Hočem samo tvoje srce. Sčasoma te bom gotovo tudi spremenil,
toda v tem času te ljubim takšnega, kakršen si. Od tebe pa želim, da storiš enako: naj iz
površnosti tvoje revščine privre živa ljubezen.
V tebi ljubim tudi tvojo slabost, ljubim tvoje siromašno srce. Naj se iz tvojega srca
dvigne glasen vzklik: Jezus, ljubim te!
Želim pesem tvojega srca. Imam potrebe ne po tvojem znanju, ne po talentih, ne po
darovih – ki sem ti jih navsezadnje prav jaz daroval. Pomembno je samo: občutiti, da
vse delaš z ljubeznijo.
Niso vrline tisto, kar zahtevam od tebe. Če bi ti jih podaril v tvoji slabosti, bi obstajala
nevarnost, da bi hranile tvojo nečimrnost. Ne skrbi samo za to, Mogel sem te določiti
za pomembne stvari, vendar pa želim, da si nekoristni evangeljski služabnik, ki bo
delal, kar je dolžan početi: kajti ustvaril sem te samo za ljubezen.
1 Zvjezdan Linić, Gospod, nauči nas moliti, Ljubljana 2013, stran 99 – 102.
5
Danes stojim pred vrati tvojega srca. Stojim kot berač, jaz, Kralj kraljev! Trkam in
čakam. Pohiti in mi odpri. Ne ustavljaj se pri svoji bedi in siromaštvu. Ne boj se, ko
odkriješ, da mi nimaš ničesar ponuditi. Umrl bi od bolečine, če bi vse to videl.
Edino, kar rani moje srce, je, ko podvomiš o moji ljubezni in ko nimaš zaupanja vame.
Veruj vame in v mojo ljubezen dan in noč, vsak trenutek. Ljubim te stalno, brez
pridržkov! Računam nate, podeli mi radost s tem, da sprejmeš mojo ljubezen.
Čakam te zunaj
Ppt - http://www.dailymotion.com/video/xfxnie_cakam-te-zunaj_people
Videl sem te, da si stopil v cerkev. Ne zanima me, kaj boš notri počel, čeprav sklepam,
da boš molil. Prav malo mi je mar, če se boš postavil spredaj ali zadaj, če boš molil
sede, stoje ali kleče, če boš sklonil glavo ali zaprl oči ali pa boš strmel v podobo na
oltarju, se trkal na prsi, premikal ustnice, šepetal svete besede in tiščal med prsti
jagode rožnega venca .... To so zunanje in razmeroma lahke reči, s katerimi ni težko
človeka preslepiti.
Čakam te zunaj. Na srečanje z mano se pripravi, ko prideš iz cerkve in se vrneš med
ljudi. Tedaj te bom neusmiljeno zasledoval, opazoval in presojal. ...
Hočem namreč vedeti, ali si se v cerkvi resnično pogovarjal z Bogom. Kdo ve, če se nisi
z njim samo igračkal. Prepričati se hočem, ali molitev naredi človeka drugačnega,
boljšega.
Če bom spoznal, da si ošaben, pohlepen, sebičen, prepirljiv, zamerljiv, nevoščljiv,
klepetav, ... bom vedel, da si slabo molil. Če bom videl, da se v družini, v službi, v šoli,
v trgovini, v avtobusu, ... ne znaš z ljudmi pogovarjati, bom takoj vedel, da se tudi z
Bogom ne znaš pogovarjati. Če kar naprej potrebuješ nekoga, ki te bo hvalil ali tolažil,
bom vedel, da v cerkev nisi šel častit Boga, temveč oboževat sebe.
Če bodo pa tvoje oči odprte za stisko bližnjega, če bodo tvoja usta govorila besede
miru, veselja, zaupanja in tolažbe, če bo tvoja roka dvigala, če bo tvoje srce
razumevajoče, odpuščajoče, ljubeče, bom vedel, da si se v cerkvi resnično pogovarjal z
Bogom!
6
DRUŽINA
Cilji:
Srečati se s krščanskim pogledom na družino.
Ozreti se na lastno družino; koliko me spremlja, podpira moje življenje v
bratstvu.
Pogledati, koliko v lastno družino vnašam življenje v bratstvu.
Svetopisemski odlomek
Beg v Egipt – Mt 2,13-23
12 letni Jezus - Lk 2,41-52
Uvodna dinamika
Ob enem od zgoraj predlaganih evangeljskih odlomkov so sestre in bratje povabljeni,
da pomislijo na svojo družino, najdejo nekaj značilnosti in vrednot ter na to, kar so
prinesli iz nje. To si podelijo v parih.
Razmišljanje; Vodilo in Konstitucije
Besedilo je vzeto iz razmišljanja, ki ga je za Koinonio2 pripravil
br. Francis Bongajum Dor, OFMCap.
Proti koncu 19. stoletje, je papež Leon XIII. napisal
apostolsko pismo Humanum Genus (v slovenščini je
poimenovana Okrožnica Njih Svetosti papeža Leona XIII.
o družbi framasonski. V njem je opozoril na
naturalistične doktrine, ki so jih razširjali prostozidarji in
združbe, ki so bile sprejete z naklonjenostjo in brez treznega premisleka. Sto let kasneje
nam postaja jasno, kaj je mislil, ko je zapisal:
»Zakon spada v razred tržnih pogodb, ki se lahko razveljavijo po volji tistih, ki so jih
sklenili in državni zakoni imajo oblast na zakonsko vezjo; znotraj vzgoje mladih ni
verskega učenja, ki bi bilo trdno in zanesljivo, vsak se lahko, ko odraste, odloča
svobodno po svoji želji. Temu prostozidarji pritrjujejo; pa ne le pritrjujejo, ampak to
spreminjajo v zakone in institucije. V mnogih državah, tudi katoliških, je sprejeto, da
pred državo veljajo le civilno sklenjeni zakoni; v drugih je dovoljena ločitev; spet
drugje se vlagajo vse mogoče moči, da bi ta bila čimprej mogoča. Hitro prihaja čas, ko
bo poroka le še ena pogodba – to je nezanesljiva in spremenljiva skupnost kogarkoli, ki
želi biti skupaj in ki lahko to zvezo tudi po želji loči.«3
2 Koinonia je spletni časopis CIOFSa, navedeno razmišljanje se lahko najde tule: http://www.ciofs.org/portal/index.php/en/assistenza-spirituale/koinonia/1516-koinonia-2015-1. 3 Humanum Genuss, 21.
7
V Gaudium et spes4 (po slovensko Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu)
pa za razliko od takega mišljenja drugi vatikanski cerkveni zbor družino definira kot
živo celico družbe, ki trpeča potrebuje posebno pozornost in zdravljenje.
Situacija družine v današnjem svetu
Za evangelizacijo in pomoč v ljubezni in resnici je pomembno poznati družino v njeni
stvarnosti. Tako situacijo družine opiše sveti papež Janez Pavel II.: »Družina v
modernem svetu je tako ali pa še bolj kot drugi preplavljena, napadena s strani
mnogih posvetnih in hitrih sprememb, ki so doletele družbo in kulturo. Mnoge
družine živijo to situacijo v zvestobi vrednotam, ki so v temelju institucije družine.
Druge pa so negotove glede svoje vloge in celo dvomijo ali se ne zavedajo temeljnega
pomena in resnice o družinskem življenju. In končno so tu tudi družine, ki živijo v
situacijah, v katerih so jim kršene osnovne pravice.«5
Današnja kultura ima tako prednosti in slabosti, sonce in sence.
Na pozitivni strani lahko najdemo »bolj živo zavedanje osebne svobode in večjo
pozornost do kvalitete medosebnih odnosov v zakonu, večje spoštovanje žensk,
odgovorno starševstvo in vzgojo otrok. Prav tako se poudarja potreba po razvoju
meddružinskih odnosov, po duhovni in materialni asistenci, iskanju poslanstva
družine znotraj Cerkve in njene odgovornosti pri gradnji bolj pravične družbe.«6
Na negativni strani pa najdemo zanikanje temeljnih vrednot: »napačno teoretično in
praktično pojmovanje neodvisnosti zakoncev v medsebojnem odnosu; napačno
pojmovanje avtoritete med starši in otroki; težave, ki jih starši izkušajo pri
posredovanju vrednot; večanje števila ločitev; večje zahteve po sterilizaciji; pojav
kontracepcijske miselnosti.«7
Vzrok teh negativnih vidikov je gotovo pomanjkanje vzgoje v medijih. Virtualno se
meša z realnim, resnični in konkretni človeški odnosi so razrahljani zaradi virtualnih
odnosov. Družina trpi za posledicami. Ekonomija je prevzela oblast nad družbo. Tako
mnogokrat (neposredno ali posredno) določa, kdo se lahko poroči in kdo ne, kdaj
lahko ima par otroka in koliko otrok si lahko privošči, kdo lahko živi in kdo mora
umreti, itd. V zakonu se vidi razdiralna moč relativizma; ločitev je postala nekaj
normalnega. V kulturi »tekočih odnosov« se zdi, da je zakon zbolel. V tej kulturi živi
mnogo družin: »družina je predmet mnogih napadov, ki jo želijo uničiti ali pohabiti.«8
Papež Benedikt XVI. našteva nekaj sil, ki grozijo družini: »zameglitev osnovnega
poznavanja zakone in družine; razvrednotenje materinstva; poenostavljanje splava,
lahke ločitve in relativizem 'nove etike' …«9 Temelji družine in zakona so napadeni s
strani politike, ekonomije in različnih ideologij, ki jih spodkopavajo. K tej družini
prihaja Cerkev na pomoč kot Mater et Magistra, mati in učiteljica.
Prikaz pozornosti pomoči družini
Cerkev o tem govori v treh osnovnih dokumentih, ki se tičejo družine:
4 Prim. G.S. 47-52. 5 Janez Pavel II., Familiaris Consortio, št. 1. 6 Familiaris Consortio, št. 6. 7 Prav tam. 8 Familiaris Consortio, št. 3. 9 Benedikt XVI. Africae Munus, št. 43.
8
→ Pastoralna konstitucija Gaudium et spes - o Cerkvi v sedanjem svetu – posveča
celotno poglavje zakonu in družini. Besedilo nalaga veliko dela za družino; poslušanje,
raziskovanje in študij, molitev … Hkrati pa daje tudi navodilo za doktrinalno in
pastoralno delo, ki ga je treba opraviti. Od koncila dalje ima družina v Cerkvi vedno
več prostora.
→ Kompendij družbenega nauka Cerkve prav tako posveča celotno poglavje družini, ki je
pojmovanja kot življenjska celica družbe. Z izrazom kompendij, ki se je razvil leta
2004, je mišljeno strnjeno, a celotno družbeno učenje Cerkve. 46 členov je namenjenih
družini. Poudarjena je prvenstvena vloga družine v družbi. Družina je prva človeška
skupnost in naravno - božja institucija, ki jo vsaka oseba potrebuje za svoj razvoj in
včlenitev v širšo skupnost. Zaradi tega družine ne smemo obravnavati kot katerokoli
skupnost. Tema družine se pojavlja tudi v drugih poglavjih, kot npr. poglavja o delu,
vendar je glavno besedilo zajeto v petih poglavjih.
→ In tretji dokument je Katekizem Katoliške cerkve (KKC), ki je prav tako velik sad
koncila. Ker zakon in družina obstajata v vsaki kulturi, KKC izraža cerkveno učenje o
družini in krščanskem zakonu.10 »Mož in žena združena v zakonu sestavljata skupaj z
otroki družino,«11 »zakon in družina sta naravnana na blagor zakoncev, v roditev ter
vzgojo otrok.«12 Med krščenimi je vez zakona povzdignjena v zakrament, ki se ne
izbriše. »Krščanska družina je občestvo oseb, sled in podoba občestva Očeta in Sina v
Svetem Duhu.«13 Ima edinstveno vlogo v Cerkvi, znotraj katere ponuja posebno
razodetje in uresničitev eklezialne skupnosti. Zardi tega »jo moramo označiti kot
domačo Cerkev.«14 Vloga zakoncev pri rojevanju in vzgoji otrok je nenadomestljiva.
Družba mora biti v službi družine in obratno. »Družina je prvotna celica družbenega
življenja, Družina j naravna družba, kjer sta mož in žena poklicana k podarjanju sebe v
ljubezni in v podarjanju življenja.«15 Zato ima družina svoje posebne pravice in tudi
dolžnosti.
Sinode in apostolska spodbuda
Prva škofovska sinoda o družini je potekala od 26. septembra do 25. oktobra 1980.
Tema je bila Naloge krščanske družine v današnjem svetu. Papež Janez Pavel II. je o
njej dejal: »Sinoda je razmišljala o načrtu, ki ga ima Bog za družino; v luči Božjega
načrta se je pokazala veličina in nezamenljiva vloga družine v službi življenja, pri
oblikovanju svobodnih in odgovornih ljudi, kot »domača Cerkev«, odprta do drugih
kot primarna celica s svojimi pravicami in dolžnostmi do družbe.«16 Rezultat sinode je
bila posinodalna apostolska spodbuda Familiaris Consortio – o vlogi krščanske
družine v sodobnem svetu (22. november 1981). To je še vedno osnovni dokument za
pastoralo družine.
Izredna sinoda, ki jo je sklical papež Frančišek oktobra 2014, je priprava na sinodalno
zasedanje, ki bo oktobra 2015. Dejstvo, da je papež Frančišek najprej sklical izredno
10 Glej člene KKC 2197-2257.1601-1666.2360-2391. 11 KKC, št.2202. 12 KKC, št. 2201. 13 KKC, št. 2205. 14 KKC, št. 2204. 15 KKC št. 2207. 16 Janez Pavel II., Angelus, 28. december 1980.
9
splošno srečanje (tretje te vrste) v uvidu splošne sinode (oboje ima za svoj predmet
družino), samo še poudarja, da je vprašanje družine Cerkvi zelo pomembno.
Odnos papeških, škofijskih in župnijskih uradov do pastoralne skrbi za družino
Vera in cerkveno učenje o družini bo neuspešno, če se ne spremeni v življenje in
pastoralno prakso. Leta 1973 je blaženi papež Pavel VI. ustanovil Odbor za družino, ki
ga je 9. maja 1981 zamenjal Papeški svet za družino Janeza Pavla II. Ta oddelek rimske
kurije je namenjen spodbujanju pastoralne skrbi za družino, ozaveščanju o njenih
pravicah in dostojanstvu v Cerkvi in civilni družbi, da bi lahko lažje izpolnila svoje
naloge. Oddelek je spodbudil tudi odpiranje uradov na škofijskih pa tudi na
župnijskih ravneh, ki imajo za nalogo pastoralno skrb za družino. Od leta 1994 ta
oddelek prireja tudi svetovne dneve družin: Rim (1994), Rio de Janeiro (1997), Ria
(2000), Manila (2003), Valencia (2006), Mexico City (2009) in Milano (2012). Zadnji je bil
v Philadelphiji, ZDA (september 2015).
Posebne omembe so vredna tudi različna praznovanja, ki so posvečena družini: leto
družine, romanja, kongresi, konference, molitvena bdenja … Veliko je vsakodnevnih
izrazov, ki kažejo skrb Cerkve do družine na različnih ravneh – župnijski, škofijski ali
vesoljni.
Zaključek
Papež Frančišek nas vabi vse, posebej pa še družine, k molitvi: »Torej, molimo vsi
skupaj, da bi Cerkev preko tega dogajanja našla pravo pot in sprejela potrebne
pastoralne ukrepe za pomoč družinam pri soočanju s sedanjimi izzivi z lučjo in močjo,
ki prihaja od Gospoda.«17
»Krščanska družina je poklicana, da s Kristusom deli molitev in daritev. Vsakdanja
molitev in branje božje besede krepita v njej ljubezen.«18
Ob besedilu molitve svetega papeža Janeza Pavla II. za družine smo vsi spobujeni, da
ga uporabljamo in razširjamo.
Vodilo 17, Konstitucije 24
Vodilo, ki je samo po sebi precej kratko, namenja celoten člen družini, kar prav tako
kaže na pomembnost družine v življenju Frančiškovega svetnega reda.
V svojih družinah naj živijo v Frančiškovem duhu miru, zvestobe in spoštovanja življenja.
Prizadevajo naj si, da bodo znamenje v Kristusu že obnovljenega sveta
Posebno poročeni, ki žive iz milosti zakona, naj v svetu pričajo o Kristusovi ljubezni do njegove
Cerkve. S preprosto in iskreno krščansko vzgojo, pozorni na klic vsakogar, naj skupaj s svojimi
otroki veselo potujejo na svoji človeški in duhovni poti.
Družina je predstavljena kot temeljni del »oblike življenja« vsake sestre in brata OFS.
Konstitucije OFS v 24. členu to še potrdijo, ko pravijo: »Sestre in bratje OFS naj imajo
svojo družino za prvenstveno okolje, v katerem živijo krščansko življenje in poklic v OFS.«
Hkrati nam Vodilo pove tudi, kaj vključuje Frančiškov duh, ki ga naj bi živeli v
družinskem okolju in sicer:
17 Papež Frančišek, Pismo družinam, 2. februar 2014. 18 KKC, št. 2205.
10
- Mir
- Zvestobo
- Spoštovanje življenja.
Mir
Papež Frančišek je voditeljem različnih verstev dejal, da je mir mogoče živeti, če smo
se tega naučili v družini.
Vsak do nas je poklican, da bi bil prinašalec miru s tem, da združuje in ne razdira, s
tem da miri sovraštvo in se ga ne oklepa, s tem, da odpira dialog in ne postavlja novih
zidov. Pogovarjajmo se in se srečujmo med seboj, da bi vzpostavili kulturo dialoga v
svetu, kulturo srečevanja.19
Koliko miru bi bilo v vsaki družini, če bi bile osnovane v kulturi dialoga in srečevanja,
kjer bi se učili ljubezni in ne sovraštva, graditi in združevati in ne razdvajati in
uničevati.
Zvestoba
Gre za vrednoto, ki se je najprej naučimo v družini. Zvestoba zakoncev je osnova vsem
drugim zvestobam; očetovski, materinski, bratski, sinovski.
Ljubezen zakoncev in potrditev vrednote zvestobe sta globoko pričevanje za lastno
družino, Cerkev in svet. (Konst. OFS 24,1)
Ob tem se lahko vprašamo; kje najdejo zakonci pomoč? Kaj je osnova za tako
zvestobo?
»Zakonci naj najdejo v Vodilu OFS trdno pomoč na njihovi poti krščanskega življenja, v
zavesti, da je v zakramentu svetega zakona njihova ljubezen deležna ljubezni, ki jo ima Kristus
do svoje Cerkve.« (isto).
Spoštovanje življenja
V družini se naučimo, da smo rojeni, da živimo in da umremo. Družina je privilegiran
prostor, kjer lahko vadimo spoštovanje do vseh ljudi, v vseh okoliščinah in trenutkih
življenja; ko smo majhni, kot pubertetniki, mladostniki, odrasli in starejši. Gre za
spoštovanje, ki se ga učimo v vsakdanu kristjana:
»Sestre in bratje OFS naj v družini najdejo čas za molitev, Božjo besedo in krščansko katehezo.
Prizadevajo naj si za spoštovanje vsakega življenja od spočetja in v vseh okoliščinah do smrti.«
(Konst. OFS 24,1).
Ker popoln par ali družina ne obstajata, papež Frančišek odgovarja na zastavljeno
vprašanje med srečanjem z zaročenci takole: »Vsakodnevna pot ima pravila, ki sem jih
pogosto ponovil družinam … in bi jih lahko skrčili v tri besede: prosim, hvala in
oprosti. 'Prosim' je spoštljiva prošnja za dovoljenje za vstop v življenje nekoga drugega
… 'Hvala'; hvaležnost je kakor roža, ki raste v plemenitem srcu, kot so rekli stari.
Plemenita duša nujno rodi to rožo. Tretja beseda je 'Oprosti'. V svojem življenju
naredimo veliko napak, zmot. Vsi to počnemo…. Naučimo se prepoznati svoje napake
in prositi za odpuščanje. Zapomnimo si, nikoli ne zaključimo dneva ne da bi bili
spravljeni … Če se naučimo opravičiti in oprostiti drug drugemu, bo zakon zdržal in
bo trajen.«20
19 Iz nagovora papeža Frančiška udeležencem mednarodnega srečanja za mir, ki ga je sponzorirala Skupnost svetega Egidija, 30.september 2013. 20 Papež Frančišek na srečanju z zaročenci, 4. februar 2014.
11
Redno sodelovanje pri zakramentu svete evharistije, prejemanje zakramenta svete
spovedi in izkazovanje dobrodelnosti v katerikoli obliki – to so neusahljivi vrelci
milosti.
Metode
Pripraviti piknik za družinske člane
Pogovor v parih
Pogovor v skupinah
Vprašanja za premišljevanje in pogovor v bratstvu
V manjših skupinah si med seboj podelimo odgovore na spodnja vprašanja.
1. Kje je družina danes najbolj ranljiva in kaj je zanjo največja nevarnost?
2. V čem je bratstvo OFS lahko podpora življenju v družini?
3. Kaj konkretno lahko naredimo, da bi pomagali družinam v domači Cerkvi?
Možnost, da za družinske člane sester in bratov OFS pripravimo piknik.
Zaključek
Predstavi se pobuda Molitvena naveza za dobre družine in duhovne poklice.
V prilogi spodaj je del pisma, ki je bilo napisano ob ustanovitvi Molitvene naveze.
Molitev
Molitev družine
(Molitvenik OFS, stran 17)
Gospod, ti veš, da nimamo časa.
Ni vse tako, kot bi moralo biti.
Morda res nismo lačni, slabo oblečeni ali brez doma. Smo pa utrujeni, razočarani in
razboleli. Toda ti, Gospod, lahko naš vsakdan spremeniš.
V temnih dnevih lahko s svetlobo tvoje luči zažari novo življenje.
Zaupamo, da lahko napolniš naš dom z veseljem, srečo in ljubeznijo, če ti le dovolimo
vstopiti.
Vabimo te v našo družino, hočemo ti dati dom v njej.
Danes začenjamo delati prostore miru, sprave in odpuščanja, da ti pokažemo, da
mislimo resno.
Nič in nihče nas ne bo ločil od tvoje ljubezni, Gospod.
Ena družina bomo. Eno srce v Božjem srcu.
Pridi torej, Gospod, pridi v našo družino.
(Mati Terezija)
ali
Molitev Janeza Pavla II. za družine
12
Gospod Bog, od tebe vsaka družina na nebu in na zemlji dobiva ime.
Oče, ti si ljubezen in življenje.
V tvojem sinu, Jezusu Kristusu, rojenem iz žene in v Svetem Duhu, viru božanske
dobrote, naj vsaka zemeljska družina vseh generacij postaja resnični tempelj življenja
in ljubezni.
Naj tvoja milost vodi misli in dejanja mož in žena v dobro njihovih družin in vseh
družin sveta.
Naj mladi v družini najdejo trdno oporo za svoje človeško dostojanstvo in za rast v
resnici in ljubezni.
Naj bo ljubezen, okrepljena z zakramentom svetega zakona, močnejša od vseh slabosti
in težav, s katerimi se soočajo družine. Na priprošnjo svete nazareške družine naj bo
Cerkev rodovitna v svojem poslanstvu v družini in preko nje.
To prosimo tebe, ki si življenje, resnica in ljubezen s svojim Sinom in Svetim Duhom.
Amen.
Priloga – del pisma ob ustanovitvi Molitvene naveze - http://www.kapucini.si/?id=197
Slovenski kapucini odkrivamo, da je najprej potrebno nekaj narediti, da bomo dobre
družine in duhovne poklice bolj cenili. Prvi korak vidimo v molitvi za dobre družine
in duhovne poklice. Že z odločitvijo, da bomo molili za dobre družine in duhovne
poklice, izražamo, da oboje cenimo, molitev pa nam bo pomagala, da jih bomo še bolj
cenili. Z dejanjem molitve hočemo pokazati tudi mladim, ki so še pred odločitvijo za
življenjsko poslanstvo, da jih imamo radi in jim želimo dobro.
Zato vas, dragi bratje in sestre, vabimo, da se nam pridružite v MOLITVENI NAVEZI
ZA DOBRE DRUŽINE IN DUHOVNE POKLICE. Izbrali smo ime MOLITVENA
NAVEZA. Naveza se uporablja v alpinizmu, kjer se plezalci med seboj povežejo na
isto vrv z namenom, da drug drugega varujejo in si pomagajo. Pri naši pobudi želimo
povezati med seboj vse, ki želijo z molitvijo podpirati prizadevanja, da bi med nami
bile dobre družine in da bi bilo dovolj duhovnih poklicev.
Član Molitvene naveze za dobre družine in duhovne poklice je torej lahko vsak, ki se
odloči, da bo molil za dobre družine in duhovne poklice. K molitveni navezi vabimo
tako odrasle, da bi molili za razumevanje in spoštovanje v obstoječih družinah, za
zvestobo duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za vse mlade, da bi se dobro
pripravili na bodoče poslanstvo v družini ali duhovnem poklicu. Vabimo starše, da bi
molili za svoje družine in svoje otroke. Vabimo tudi mlade, da bi molili zase in za svoje
vrstnike, tudi za bodočega sozakonca, da bi bili odprti za odkrivanje Božjega načrta in
pogumni pri odločanju.
13
Član Molitvene naveze sprejema molitev za dobre družine in duhovne poklice kot
svoje opravilo. Vsak opravlja molitev osebno, zato si bo toliko laže določil čas, da jo bo
lahko opravil vsak dan. Lep sad te molitve pa bo tudi, če bo povezala več oseb, da bi
skupaj molili, na primer v družini.
Molitvena naveza vsebuje kratko Frančiškovo molitev in eno desetko rožnega venca.
Molitev sv. Frančiška se glasi:
O VZVIŠENI IN VELIČASTNI BOG,
RAZSVETLI TEMINE MOJEGA SRCA.
DAJ MI PRAVO VERO,
TRDNO UPANJE,
POPOLNO LJUBEZEN,
GLOBOKO PONIŽNOST,
RAZUMNOST IN SPOZNANJE,
DA SE BOM DRŽAL-A TVOJIH ZAPOVEDI. AMEN.
K tej molitvi dodajamo eno desetko rožnega venca, in sicer v naslednjih dveh
možnostih:
V 1. možnosti smo vzeli desetke iz dnevnega razporeda delov rožnega venca:
ponedeljek iz veselega dela - ki si ga Devica rodila,
torek iz žalostnega dela - ki je za nas težki križ nesel,
sreda iz častitljivega dela - ki je Svetega Duha poslal,
četrtek iz svetlega dela - ki je oznanjal Božje kraljestvo,
petek iz žalostnega dela - ki je za nas križan bil,
sobota iz veselega dela - ki si ga Devica v templju darovala,
nedelja iz častitljivega dela - ki je od mrtvih vstal.
Desetke smo izbrali tako, da nas njihova vsebina močneje povezuje z namenom naše
molitve.
Vsem, ki že redno molite cel rožni venec vsak dan, ni potrebno podvajati teh desetk,
pač pa je dovolj, da te desetke namenite za dobre družine in duhovne poklice.
2. možnost je za vse tiste, ki ste že vključeni v katero drugo obliko molitve za duhovne
poklice, na primer Živi rožni venec. Kdor bi se želel pridružiti tudi Molitveni navezi, je
14
dovolj, da namen svoje redne molitve (desetko rožnega venca) razširi tudi na molitev
za dobre družine.
Člane Molitvene naveze vabimo tudi, da se udeležijo skupne molitve za duhovne
poklice v cerkvi (čaščenje Najsvetejšega, maša za duhovne poklice).
Na koncu želimo, naj Bog blagoslovi to pobudo, najprej da bi zaživela, nato pa da bi
tudi prinašala sadove.
Slovenski kapucini
PS: Kdor bi želel potrditi pridružitev Molitveni navezi z vpisom, naj to sporoči na
naslov: [email protected], da mu pošljemo prijavnico, lahko pa jo dobite
tudi v vseh cerkvah, ki jih upravljamo kapucini.
15
LETO BOŽJEGA USMILJENJA
Cilji:
Predstavitev leta Božjega usmiljenja.
Spoznati življenje zavetnikov leta Božjega usmiljenja: sv. Favstina Kowalska,
sv. Leopold Mandić, sv. p. Pij.
Pogledati, kako bomo kot bratstvo ali kot posamezniki živeli Božje
usmiljenje.
Svetopisemski odlomek
Bodite usmiljeni (Lk 6,27-42)
Trdosrčni služabnik (Mt 18,21-35)
Izgubljeni sin (Lk 15,11-32)
Uvodna dinamika
Za začetek lahko preberemo spodnji odlomek.
V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.
Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki
so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni
bilo, samo padec v objem umirajočih.
Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad
jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v
mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz
globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi
zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je
nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le
z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega
odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta
kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In
potem sem v vsem, kar se je v temnem, a
osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami,
ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu,
nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas
čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej
svoj grob.
Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših
iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.
16
Pričevanje gospe Silve Matos ob sveti maši za žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina 19.
september 2015 v Barbarinem rovu v Hudi jami VIR: Časnik
Naš čas in naša dežela ima tako kot naš svet in zgodovina nasploh velike potrebe po
usmiljenju in odpuščanju. Zgoraj omenjena stran naše zgodovine, še zdaleč ni edina, ki
kliče po usmiljenju. Del naroda in kulture je tudi Frančiškov svetni red. Papež
Frančišek prepoznava tako veliko potrebo po usmiljenju, da za prihajajoče cerkveno
leto razglaša LETO USMILJENJA.
Zakaj sveto leto?
Nadaljeval je (papež Frančišek), da se mnogi sprašujejo, zakaj jubilejno leto Božjega
usmiljenja, in odgovoril: »Preprosto zato, ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih
sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine.« Sveto leto po
Frančiškovih besedah ni »čas nepazljivosti«, ampak je čas, da ostanemo budni in v sebi
ponovno prebudimo zmožnost za gledanje bistvenega. »Za Cerkev je to čas, da ponovno
najde smisel poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod na velikonočni dan: biti znamenje in sredstvo
Očetovega usmiljenja.« Zato bo sveto leto moralo ohranjati živo željo po prepoznavanju
mnogih znamenj nežnosti, ki jih Bog ponuja vsemu svetu, predvsem pa trpečim,
samim in zapuščenim ter tudi tistim, ki so brez upanja, da bi jim bilo odpuščeno in bi
se čutili ljubljeni od Očeta. Sveto leto ponuja Cerkev zato, da bi v sebi močno čutili
veselje nad tem, da nas je našel Jezus, ki nas je kot dobri pastir šel iskat, ker smo se
izgubili. Jubilej, da bi zaznali toplino njegove ljubezni, ko si nas naloži na svoja
ramena, da bi nas nesel nazaj v Očetovo hišo. Leto, v katerem bi se nas naj dotaknil
Jezus Kristus in nas spremenil s svojim usmiljenjem, da bi tudi mi postali pričevalci
usmiljenja. »Zato jubilej: ker je to čas usmiljenja,« je izpostavil papež. »Je ugoden čas, da
ozdravimo rane, da se ne utrudimo srečevati tistih, ki čakajo, da bi videli in se z roko dotaknili
znamenj Božje bližine, da vsem ponudimo pot odpuščanja in sprave.«
Papež Frančišek ob napovedi leta usmiljenja v Vatikanu, 11. 4. 2015.
Papež Frančišek v Buli med drugim
spregovori tudi takole:
To je ugoden čas, da spremenimo
življenje! To je čas, da se pustimo
dotakniti v srcu. Pred storjenim zlom,
tudi pred težkimi grehi, je trenutek,
ko je treba prisluhniti joku nedolžnih,
ki so jim oplenili imetje, jih prikrajšali
za dostojanstvo, ljubezen, za samo
življenje. Ostati na poti zla je samo vir
17
prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega. Bog se ne naveliča ponujati roke.
Vedno je pripravljen poslušati, pa tudi jaz sem, in moji bratje škofje in duhovniki.
Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko
Cerkev ponudi usmiljenje.
Razmišljanje; Vodilo in Konstitucije
VODILO: Člen 19: Kot nosilci miru naj se zavedajo, da ga je treba neprestano graditi; z
dialogom naj iščejo pota edinosti in bratskega razumevanja in naj zaupajo v navzočnost
Božjega kvasa, ki je v človeku, in v preoblikovalno moč ljubezni in odpuščanja.
Oznanjevalci popolnega veselja naj ob vsaki priložnosti skušajo drugim prinašati veselje in
upanje. Vcepljeni v Kristusovo vstajenje, ki daje pravi smisel sestri Smrti, naj z vedrim mirom
čakajo na dokončno srečanje z Očetom.
GENERALNE KONSTITUCIJE:
Člen 19,1: Bratje in sestre FSR naj v okolju, v katerem živijo, vedno delujejo kot kvas s
pričevanjem bratske ljubezni in z jasnimi krščanskimi načeli.
2. V duhu majhnosti naj se prvenstveno zavzemajo za reveže in odrinjene na rob, bodisi za
posameznike, skupine oseb, ali ves narod; sodelujejo naj pri premagovanju odrinjenosti in tistih
oblik revščine, ki so sad neuspešnosti in krivice.
(Glej tudi člene od 18 do 27)
Metode
Spoznajmo zavetnike leta Božjega usmiljenja – vsaj enega
Papež Frančišek je za zavetnike svetega leta usmiljenja izbral sv. Favstino Kowalsko, sv.
Leopolda Mandiča in sv. p. Pija.
Sveti Leopold Mandič, 12. maj
Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen.
Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas
svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v
skromnosti sobice-spovednice ... Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi
ga imenovali 'spovednik'; znal je samo 'spovedovati'. In prav v tem je njegova
veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo
razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika, 16. oktobra
1983, na trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega
spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.
18
Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan.
Rodil se je namreč 12. maja 1866 v Herceg Novem
v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši
otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in
Dragice Carevič. Pri krstu so mu dali ime
Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere.
Doma je ostal do svojega šestnajstega leta. Začutil
je živo željo, da postane misijonar in delavec za
edinost med verujočimi. To željo je hotel
uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je
prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je
ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško
obleko in redovniško ime Leopold. Po letu
noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato
pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil
posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije
Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi
njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo
'misijonsko' delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let,
potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil
poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu
ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski
vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri
njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za
spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v
kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do
svoje smrti – triintrideset let.
V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost.
Njegov Vzhod je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo
ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu
na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo
poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati
kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej
sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj
je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta
ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih
povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v
živo.
Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost
– 76 let. Zadnja leta se mu je zdravje močno poslabšalo. Marca 1942 so odkrili raka na
požiralniku. Vedno bolj se je bližal dan, ko bo Bog svojega zvestega služabnika
poklical k sebi. To se je zgodilo 30. julija 1942. Hotel je še maševati, pa se je pred
19
oltarjem nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v bolniško sobo, kjer je prišel k sebi. S
pojemajočim glasom je ponavljal molitev Pozdravljena, Kraljica in izdihnil.
Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež
Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika
in zavetnika spovednikov.
Sveta Favstina Kowalska, 5. oktober
»Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati
obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce …
Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem
življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je
njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala
zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako
globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole,
uvrščajo med velike mistike Cerkve.
Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed
desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini
v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali
ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v
pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je
obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine
morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let,
je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama
preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili
njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je
Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi
božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih
letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz
in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno
odprla vrata samostana sester Božje Matere
usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem
stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena
sama zahvalna molitev.«
V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in
tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih
hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je
sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.«
Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic
poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen
Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala
predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.
Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik
zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka
20
je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke
na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj
časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate
zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”«
Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš
naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj
bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila
pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo
po vsem svetu.
Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela,
mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila
komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne
ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki.
Blaženi Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo
usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000
pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega
usmiljenja.
Sveti pater Pij, 23. september 1968
Od zibelke za ta svet do lestev za nebesa
Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov
rojstni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski
pokrajini Kampanji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja
1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki
sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in
Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan
na ime Francesco....Pri enajstih letih je prejel prvo sveto
obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se
popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je
pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti
satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju
Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube
ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil
v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne
zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl
pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta
1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v
svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Piana Romana, nedaleč od doma,
kjer je kot otrok pasel, prejel nevidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so
ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se
je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki
poslali v samostan Svete Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti
sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli
zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je
izteklo 23. septembra 1968.
21
"Glejte Jezusa, ne mene!"
San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel privabljati romarje od
vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami - vidnimi znamenji
Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v
samostanskem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo
videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove roke, noge in prsna stran prebodene in
da iz njih kaplja kri. "Zamislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat obču-
til, in jih čutim nenehoma vsak dan." Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od
žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napovedal: "Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me
bo spremljal vse do konca mojega potovanja." In res je bilo tako. Kljub vsem poskusom
zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso
ognojile. Pater Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je
daroval 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli,
da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij - prvi
duhovnik v zgodovini s stigmami - teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega
profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v
Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: "Ko boš videl tistega
profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli
rogovi!" Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavnikov Cerkve, a
njegov odgovor je bil: "Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro."
Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: "Kaj gledate mene, glejte Jezusa!"
Moder spovednik in duhovni voditelj
Pater Pij je kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo zaslovel kot spovednik, ki bere
v srcih. V več kot petdesetih letih svojega bivanja v tem samostanu (od leta 1931 do
1934 zaradi prepovedi iz Vatikana ni smel spovedovati) je v svoji spovednici sprejel na
stotisoče ljudi. Samo v letu 1967 je samostanski kronist naštel 15.000 žena in 10.000, ki
so bili pri spovedi pri patru Piju. Bila pa so leta, ko je število njegovih spovedancev
znašalo 70-80.000! Treba je bilo dolgo čakati na vrsto (uvedli so sezname), predvsem
pa se je bilo treba na spoved temeljito pripraviti. Srečanje s patrom Pijem-
spovednikom je bilo zelo osebno, pogosto dramatično. Imel je dar, da je videl v srca
spovedancev: če ni opazil pripravljenosti na spreobrnjenje, je znal biti zelo trd. "Kot je
ravnal Jezus s pismouki in farizeji in z drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s
svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če
tega ni mogoče doseči zlepa, jih je treba tudi bolj trdo prijeti!" Na splošno so bile
spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved,
drugo je "videl", podal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz
spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega
duhovnega voditelja. "Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je
ne izpustim," je dejal. "Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!" Svojih duhovnih otrok se
je spominjal pri vsakdanji maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri "spominu živih in raj-
nih". Tisti, ki jim je bil duhovni voditelj, so nemalokrat slišali njegovo svarilo: "Dobro
pomnite: če se ne boste obnašali lepo in če me ne boste poslušali, vas nekoč pred
Bogom ne bom priznal za svoje otroke. Bom prvi, ki vas bo tožil!"
Otipljivi sadovi vztrajne molitve
22
Pater Pij povezuje molitev z močno karitativno dejavnostjo, katere izjemen izraz je
Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in ljubezen: poglejte, kako zelo stvaren povzetek nauka,
ki nam ga daje pater Pij, in ga danes ponovno predlagamo vsem," je poudaril Janez Pa-
vel II. v svoji homiliji ob razglasitvi patra Pija za svetnika.
O svetem Frančišku Asiškem je nekdo zapisal, da ni bil zgolj mož molitve, temveč
"poosebljena molitev". Isto so govorili o patru Piju vsi, ki so z njim živeli ali se z njim
srečevali. On sam je večkrat dejal: "Kaj vendar hočejo vsi ti ljudje? Jaz sem samo ubog
redovnik, ki moli." V svoj dnevnik je leta 1929 zapisal: "Vsak dan vsaj pet rožnih
vencev... To je orožje, ki nam ga je za obrambo in zmago darovala Mati Marija, da ga
uporabljamo zoper zvijače peklenskega sovražnika." Dva dni pred svojo smrtjo, 20.
septembra 1968, je svojemu rojaku patru Modestinu položil v roke svoj rožni venec,
rekoč: "Glej, izročam ti rožni venec. Razširjaj ga med mojimi!" Sredi viharja druge
svetovne vojne je papež Pij XII. katoliške vernike prosil, naj molijo za mir in za zmago
dobrega nad zlom. Pater Pij je svojim duhovnim otrokom dejal: "Odgovorimo na klic
svetega očeta!" Tako so nastale "molitvene skupine", ki so dejavne po številnih deželah
sveta. - Sad molitve je tudi bolnišnica Hiša lajšanja trpljenja, katere zamisel sega v leto
1940, uresničevati pa so jo začeli leta 1947. Odprli so jo 5. maja 1956. Ob tej priliki je
pater Pij dejal, da se v tem bolniškem mestu združujeta najsodobnejša medicinska
tehnika in duh frančiškanske skromnosti. "To je kraj molitve in znanosti." Last tega
zavoda je pater Pij prepustil Svetemu sedežu z zagotovilom: "To delo bo preživelo
stoletja."
Pri oltarju drugi Kristus
Milanski nadškof kardinal Giovanni Montini, poznejši papež Pavel VI., je obiskal patra
Pija v San Giovanni Rotondu in bil pri njegovi maši skupaj z množico vernikov.
Zapisal je: "Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona."
Pater Pij je redno maševal že ob štirih zjutraj, na mašo pa se je pripravljal več kot dve
uri. Ko je pristopal k oltarju, je šel na Kalvarijo. V pogovoru s svojo duhovno hčerko
Cleonice Morcaldi je povedal, kaj mu pomeni maša. "Popolno združenje s Kristusovim
trpljenjem." - "In kaj naj berem v vaši maši?" - "Celotno Kalvarijo." - "Pater, povejte mi,
kaj trpite pri sveti maši?" - "Vse tisto, kar je trpel Kristus - seveda v neprimerljivi meri -
trpim tudi jaz, kolikor je to mogoče človeškemu bitju." - "V katerem trenutku med
daritvijo svete maše trpite najbolj?" - "Med spremenjenjem /povzdigovanjem/ in
obhajilom." Pogosto se je pater Pij med mašo zamaknil; dolgo se ustavljal ob spominu
živih in rajnih, ko je Bogu priporočal vse tiste, ki so bili zaupani njegovi očetovski
skrbi. Njegovi zavistni nasprotniki so dosegli, da so iz Rima določili, naj maša patra
Pija ne traja več kot trideset minut. "Če bi bilo v moji moči, sploh ne bi šel od oltarja," je
dejal pater Pij, ki pa je ukaz ponižno sprejel. Kako je cenil mašno daritev, povejo
njegove besede: "Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan
orožniki, da bi skrbeli za red pred vrati zaradi take množice ljudi." Zadnjo mašo je
daroval 22. septembra 1968, en dan pred svojo smrtjo. Med njo je z rok snel rokavice in
videlo se je, da na njih ni več sledov ran. "Moja kri se je izčrpala."
"Ko bom v grobu, bom bolj živ kot kdaj"
23
Nekateri sobratje in duhovni otroci so imeli občutek, da pater Pij ve za datum svoje
smrti. Ko so videli, da njegove telesne moči vse bolj pešajo, so ga vprašali: "Pater,
odhajate, kako bomo brez vas?" On pa jim je odgovoril: "Saj bom ostal med vami, bolj
kot prej. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z mano, zdaj pa vas bom jaz
čakal tam. Pridite na moj grob in dobili boste več kot prej. V grobu bom bolj živ kot
kdajkoli!" Tistim, ki ne morejo priti v San Giovanni Rotondo, pa je svetoval: "Pojdite
pred tabernakelj in v Jezusu boste našli tudi mene." Po zadnji maši 22. septembra 1968
se je pater Pij samo še dvakrat prikazal na oknu in je romarje blagoslovil in jim
pomahal v pozdrav z belim robčkom. V noči od 22. na 23. september je pater, ki je
bedel ob njem, videl, da pater Pij ugaša in je šel klicat predstojnike in sobrate, čeprav
mu je Pij dejal: "Nikogar ne kliči! Nikogar ne budi! Tisti, ki me je imel poklicati, me je
poklical. Potem ko je prejel sveto maziljenje, je ob 2.30 ponoči izdihnil z imenoma
Jezusa in Marije na ustnicah. Ob njegovi krsti v samostanski cerkvi so se vrstile dolge
procesije romarjev vse do pogreba, ki je bil 26. septembra. Pokopali so ga v kripti
cerkve Marije, Matere milosti in tako izpolnili njegovo željo, ki jo je zapisal v oporoki
leta 1923. Pri pogrebnem slavju, ki je bilo prežeto s trdno vero, da pater Pij živi v Bogu
in prosi za vse, se je zbralo kakšnih 1.00.000 ljudi. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik
že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala šele po dolgem in natančnem
postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002
pa ga je uvrstil v seznam svetnikov katoliške Cerkve. Njegov god, obvezen za vesoljno
Cerkev, se obhaja 23. septembra.
Vprašanja za premišljevanje in pogovor v bratstvu
1. Kaj lahko ti in vaše bratstvo postori za spravo in usmiljenje pod Triglavom?
2. Kje po vašem mnenju so v vaši sredi ljudje ali skupnosti, ki so potrebni
usmiljenja. Gledate na njih z očmi Jezusa?
3. Kako doživljaš Božje usmiljenje do sveta in sebe osebno? Kaj vam pomeni sveta
spoved?
4. Kako vam uspeva živeti usmiljenje med seboj v vašem bratstvu in družinah. Kaj
vam pri tem najbolj pomaga?
5. Lahko spregovorite in pričujete o Usmiljenemu Bogu?
Zaključek
Molitev
Litanije Božjega usmiljenja21
(po vsakem vzkliku dodamo – zaupamo vate)
Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost presvete Trojice – zaupamo vate.
Božje usmiljenje, izraz njegove največje ljubezni
21 Zvjezdan Linić, Gospod, nauči nas moliti, Ljubljana 2013, stran 204-206.
24
Božje usmiljenje, ki si se razodeli v stvarjenju nebeških duhov
Božje usmiljenje, ki si nas iz nič poklicalo v življenje
Božje usmiljenje, ki zaobjemaš ves svet
Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje
Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni
Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha
Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je telo postala, daješ opravičenje
Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran
Božje usmiljenje, ki izviraš iz presvetega Jezusovega srca
Božje usmiljenje, ki si nam dalo presveto Devico Marijo za mater usmiljenja
Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki zaobjema ves svet
Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov
Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentih krsta in pokore
Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentih evharistije in duhovništva
Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri
Božje usmiljenje v spreobrnjenju grešnikov
Božje usmiljenje, ki posvečuješ pravične
Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete
Božje usmiljenje, studenec bolnih in trpečih
Božje usmiljenje, tolažba in zaklad vseh tistih, ki so skesanega srca
Božje usmiljenje, upanje tistih, ki obupujejo
Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi
Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo
Božje usmiljenje, mir umirajočih
Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja
Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah
Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere
Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev
Bog je usmiljen in pol svetosti, počasen v jezi in poln dobrote.
- zato bom vekomaj klical Božje usmiljenje.
Molimo.
O Bog, tvoje usmiljenje je neskončno, tvoja milost neizčrpna. Milostno poglej na nas,
pomnoži v nas delo svojega usmiljenja, da ne bomo obupali tudi v največjih
preizkušnjah, temveč bomo bolj zaupali v tvojo voljo, ljubezen in usmiljenje. Po
Kristusu, našem Gospodu. Amen.
25
Pred spovedjo22
O Bog, kličeš me iz teme v svojo čudovito svetlobo, od laži k resnici, iz smrti v
življenje. Podari mi svojega Svetega Duha, ki naj odpre moja ušesa in opogumi moje
srce, da bom spoznal, kako je z menoj, da se bom trdno držal tvoje poti in zares živel
kot kristjan.
Domišljam si, da bi mogel biti dober sam od sebe, a bi si lahko sam nabral dovolj
zasluženj za nebesa – kot farizej, ki je v templju našteval svoje zasluge. Morda pa
dopuščaš, da vedno znova padam v stare grehe prav zato, da bi me rešil mojega
napuha?
Gospod, mimogrede se ozri name. Za hip se ustavi v moji duši in hitro v njej napravi
red, ne da bi mi dal to čutiti ali zaznati. Če želiš, da verujem vate, mi prinesi, prosim,
trdno vero. Če želiš, da te ljubim, mi podari, prosim, gorečo ljubezen. Sam ne
premorem niti vere, niti ljubezni, prav nič si ne morem pomagati.
Primerni sta tudi molitvi Skesana molitev izgubljenega sina in molitev za notranje
ozdravljenje. Obe najdete v knjigi Zvjezdan Linić, Gospod, nauči nas moliti, Ljubljana
2014, prvo na straneh 163-165, drugo pa na straneh 124 – 149.
22 Molitvenik OFS, stran 21.
26
POST
Cilji:
ozavestiti post kot posebno milosten čas v življenju kristjana
razumeti bistvo posta, ki ni samo v pritrgovanju jedem
izmenjati izkušnje posta.
sprejeti pravo odločitev za oblikovanje postne odpovedi (kot posameznik
ali/in kot bratstvo).
Svetopisemski odlomek:
Izaija 58, 5-8: Ali je to post, kakršen mi je po volji …? Da pripogibaš svojo glavo kakor
ločje in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to imenoval post in Gospodu všečen dan.
Ali ni to post, kakršen mi je po volji: da raztrgaš krivične spone, da jarma vezi odpneš,
da tlačene osvobodiš in zlomiš sleherni jarem; ni li v tem, da lomiš lačnemu svoj kruh in
pripelješ bedne brezdomce v hišo? Ko vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne odtegneš
svojemu sorodniku po krvi? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje
ozdravljenje, pred tabo pojde tvoja pravičnost, veličastvo Gospodovo bo tvoja zadnja
straža.
Zah 8,19: Post četrtega, post petega, post sedmega in post desetega meseca naj se
spremeni za hišo Judovo v dneve veselja, radosti in praznovanja! Toda ljubite resnico in
mir!
Mt 6,1: Glejte da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne
boste imeli plačila pri svojem očetu, ki je v nebesih.
Uvodna dinamika
- Kakšen spomin imam na post v svojem otroštvu?
- Moja spoznanja o učinkih posta, do katerih sem prišel/prišla skozi leta življenja?
Razmišljanje
Razmišljanje je pripravil br. Jože Ozvald.
V postu kristjan v globini svoje biti začuti, da je treba nekaj narediti za svoje lastno
spreobrnjenje. Na pepelnično sredo nas bogoslužje uvede v spokorni dan, pa tudi sicer
smo na začetku postnega časa nadvse razpoloženi za odpoved. Precej drugačno pa
postane razpoloženje drugi ali tretji teden postnega časa. Če smo se odpovedali kakšni
določeni jedi, smo morda v tem času že kdaj popustili v dobrem sklepu. Takšni
27
prekrški so omajali naše navdušenje in nas je potem preganjala zavest, da nismo ostali
zvesti svojim sklepom in da naš post ni veljaven.
Kakšen je smisel krščanskega posta? V Božji besedi smo slišali drugačne misli o postu.
Lahko bi jih izrazili z eno samo besedo: SPREOBRNITE SE! Zunanje pritrgovanje naj
obrodi spreobrnjenje srca. Če tega ne povzroči, je vse skupaj samoprevara in prazno
zadovoljstvo. Starozavezni prerok Izaija se je dobro ponorčeval iz samo zunanjega
posta, ki ni segel do srca. Sklonjena glava, pritrgovanje in odpovedovanje udobju so
gotovo trda pokora oz. trdi post, vendar Gospod ni bil zadovoljen samo s tem.
»Raztrgaj krivične spone, osvobodi tlačene, zlomi sleherni jarem …« Jarem je simbol
suženjstva, duhovnega in telesnega. Eno in drugo je nevredno človeka in takšen jarem
naj zlomi notranja sila, ki jo porajata pravi post in odpoved. Če zastavimo svojo
varnost in priljubljenost za pravico in dobro bližnjega, je to prav gotovo post, ki je
Gospodu po volji. Najvažnejši sad posta je osvoboditev duha, kajti duh je nosilec vsega
dobrega in če je duh zdrav in svoboden, bo tudi vse ostalo dobro.
Sveti Pavel našteva sadove duha: ljubezen, mir, veselje, potrpežljivost, blagost,
dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost. Te kreposti je Bog položil v srce slehernega
človeka. Vendar jih človek lahko prepozna in goji le, če je njegov duh osvobojen
hudega, se pravi nasprotij teh kreposti. K temu naj bi nas spodbujalo postno
pritrgovanje.
Sveti Frančišek je zelo blag v nalaganju telesnega posta. V III. Poglavju potrjenega
Vodila pove, kdaj naj se bratje postijo, potem pa pravi: »V času očitne potrebe pa se bratje
sploh niso dolžni telesno postiti.« Poudarek je na besedi »telesno«. Frančišek je prav
dobro razumel, da je telesna pokora samo sredstvo za dosego duhovnega
spreobrnjenja, zato tudi v določenih okoliščinah ni nujno potrebna.
V istem poglavju, kjer govori o postu, pa pravi tudi tole: »Svojim bratom pa svetujem, jih
opominjam in spodbujam v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se ne prerekajo in ne prepirajo …
naj ne sodijo drugih, ampak naj bodo krotki, miroljubni in skromni, blagi in ponižni.
Z vsemi naj vljudno govore, kakor se spodobi.«
Ali ni s temi besedami Frančišek nazorno pokazal, kakšen naj bo krščanski post in
njegovi sadovi? Zdržek od mesa še ni post, kakršnega želi Frančišek. V Pismu vsem
vernikom pravi: »Moramo se postiti ter se vzdržati napak in grehov.«
V istem duhu govorijo o pokori tudi naše Konstitucije: »Bratje in sestre OFS, ki so jih
nekdaj imenovali »spokorni bratje in sestre«, naj se trudijo, da bi živeli v duhu stalnega
spreobračanja.« (Kons. 13,1) in v naslednjem odstavku: »Sad spreobrnjenja, ki je odgovor na
Božjo ljubezen, so dela ljubezni do bratov in sester.« (Kons. 13,2) Šele v zadnjem odstavku
omenjajo post kot takšen: »Spokorna dela, kakor sta post in vzdržnost od mesnih jedi.ki sta
običajna med spokornimi Frančiškovimi brati in sestrami, naj spoznajo, cenijo in opravljajo po
splošnih cerkvenih navodilih.« (Kons. 13, 3)
Metode: (kozarec z velikimi in drobnimi kamni, mivko in pivom - ???).
Vprašanja za premišljevanje in pogovor v bratstvu
1. Katera, izmed vseh misli, ki smo jih danes slišali, se je mojega srca najbolj
dotaknila?
28
2. Ker menim, da bom vztrajnejši, če javno povem, kako se nameravam letos
postiti, to izpolnjujem. Moj letošnji post bo: _____________________.
3. Morda lahko kot bratstvo sprejmemo odločitev, da bo naš skupni post
v:_________________________.
Zaključek:
Če posta ne spremlja spreobrnjenje, je post lahko samo modna muha. Če se postim
samo zato, da bom »frajer/ka«, da bom shujšal/a, da bom bolj zdrav/a, je to prazen
milni mehurček. V Gospodovih očeh je post vreden, če prinaša svobodo srca, odprtost
Božjim navdihom, voljnost sprejeti Božjo voljo, če okrepi slabotne moči za dobra dela,
če poveča našo dobrodelnost in moč za boj zoper zlo. Post mora povzročiti
spreobrnjenje našega srca.
Molitev
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje, globoko ponižnost,
razumnost in spoznanje, da se bom držal tvojih zapovedi.
Amen