Embed Size (px)
DESCRIPTION
Publikacija o parku
Citation preview
Od leta 2001 so Se~oveljske soline zavarovane z Uredbo
vlade Republike Slovenije kot krajinski park.
Za obiskovalce je predel solin, ki mu pravijo Fontanigge,
najprivla~nejši, saj jih lahko tam pri~akajo za slovenski
prostor edinstveni prizori - veliko ptic, obse`ni travniki
slanuš in prek 100 opuš~enih in porušenih solinskih hiš,
ki dajejo Se~oveljskim solinam svojevrsten videz.
Se~oveljske soline so bile leta 1993 uvrš~ene na seznam
mo~virij mednarodnega pomena pod okriljem
Ramsarske konvencije. Ta konvencija zavezuje dr`ave
podpisnice - med njimi tudi Slovenijo - da varujejo in
ohranjajo mo~virja ter si prizadevajo za njihovo
trajnostno rabo.
Velika raznolikost `ivljenjskih prostorov v Se~oveljskih
solinah je v veliki meri odvisna od vodnega re`ima v
posameznih bazenih. Tako naletimo v solinah na trstiš~a,
halofitne travnike, halofitne oto~ke v bazenih, poraš~ene
in gole nasipe ter poloje. Pestrost ̀ ivalskih in rastlinskih
vrst, po katerih so soline poznane tudi prek nacionalnih
meja, je posledica raznolikosti teh `ivljenjskih okolij
(habitatov). Zato je za ohranitev biotske pestrosti
potrebno redno obnavljanje in vzdr`evanje nasipov in
uravnavanje vodnega re`ima v solinskih bazenih, ki
zagotavljajo razmere za obstoj številnim `ivalim in
rastlinam v Se~oveljskih solinah.
Poleg izjemne pestrosti `ivljenjskih
okolij, rastlinstva in `ivalstva so
Se~oveljske soline tudi primer izjemne
in vse bolj ogro`ene sredozemske
krajine, kot tudi najdragocenejša ter
zavarovana kulturna dediš~ina, ki
temelji na stoletni kulturi solinarskega
`ivljenja.
KRAJINSKI
PARK
SE^OVELJSKE
SOLINE - KPSS
KRAJINSKI
PARK
SE^OVELJSKE
SOLINE - KPSS
Krajinski park Se~oveljske soline meri 6,5
2
km in je sestavljen iz dveh delov. Severni
del parka, kjer še poteka aktivna pridelava
soli, se imenuje Lera. Od ju`nega dela
Parka, imenovanega Fontanigge, ga deli
kanal Grande - Drnica. Se~oveljske soline
so skupaj z bli`njimi Strunjanskimi soli-
nami najseverneje le`e~e in še delujo~e
soline v Sredozemlju. So ene redkih solin,
kjer sol še vedno pridelujejo po ve~ stoletij
starih postopkih.
Obmo~je NATURA 2000Obmo~je NATURA 2000
RAMSARSKA LOKALITETA
OSEBNA IZKAZNICA KPSS
Površina parka:
650 ha, 552 ha (vodne površine), 98 ha (kopno)
Naselja v parku: 0
Št. prebivalcev v parku: 0
Lastništvo: R Slovenija (98 %), zasebna last (2 %)
Razglasitev: UL RS št.29/20.04.2001
Upravljanje
Upravljalec: KPSS SOLINE Pridelava soli d.o.o.
Naslov:
KPSS, Se~a 115, SI – 6320 Portoro`
Tel.: +386 5 6721330, fax.: +386 5 6721331
Elektronski naslov: [email protected]
Spletna stran: www.kpss.soline.si
Legenda
1
4
3
2
ZAPORNICA
CENTER ZA OBISKOVALCE
PRIKAZ PRIDELAVE SOLI
MUZEJ SOLINARSTVA
VHOD / ENTRATA / ENTRANCE
^OLN
ZELENA POT (sprehajalna in kolesarska)
RUMENA POT (pešpot za vodene skupine)
MEJA PARKA
H R V A [ K A
VHOD
D
r
a
g
o
n
ja
G
ia
s
s
i
Fontanigge
Lera
G
L
A
V
N
I V
H
O
D
K
a
n
a
l
G
r
a
n
d
e
-
D
r
n
ic
a
P i r a n s k i z a l i v
K
anal Sv. Jernej
PIRAN
SE^A
P
O
R
T
O
R
O
@
MEJNI
PREHOD
SE^OVLJE
S L O
H
A
I
H R
Na Leri sol pridelujejo v skladu s srednjeveško
tradicijo. Postopek pridelave soli so nekoliko
posodobili Avstrijci leta 1904. Pobiranje soli
poteka na petoli, plasti biosedimenta, ki pre-
pre~uje prehajanje morskega blata v sol in
vgrajevanje ne`elenih ionov v kristale soli.
Petola je posebnost v postopku pridelave soli, ki
se je ohranila samo v Se~oveljskih in Strunjan-
skih solinah. Soline Lera so izjemna tehni~na
dediš~ina, hkrati pa sooblikujejo svojevrstno
kulturno krajino.
Na Fontaniggeah so pridobivanje soli opustili v
šestdesetih letih 20. stoletja, vendar se površine
še vedno uporabljajo za pripravo koncentrira-
nih slanic. Tradicijo pridelave soli na na~in, ki
izhaja iz 14. stoletja, prikazuje Muzej solinar-
stva ob kanalu Giassi in ob Cavani 131.
Fontanigge z razvalinami solinskih hiš, sledmi
solnih polj, bre`inami in kanali pri~ajo o nekdaj
mo~no razvejeni solinarski dejavnosti na
severovzhodni obali Jadranskega morja,
obenem pa so del izjemne kulturne krajine na
stiku morja in kopnega.
LERALERA
FONTANIGGEFONTANIGGE
PRAVILA OBNA[ANJA
V Park vabimo obiskovalce, ki:
- do`ivljajo enkratno okolje solin peš ali s kolesom na
poteh ob Dragonji in na Leri ali ob kanalu Sv. Jerneja
in ne zapuš~ajo ozna~enih poti;
- pustijo motorna vozila na parkiriš~ih pred vhodi v
Park ali obiš~ejo Park z ladjico, ki vozi v soline;
- se v primeru, ko Park obiš~ejo z motornim vozilom,
peljejo po~asi le do upravne stavbe Parka na Leri ali
do Muzeja solinarstva na Fontaniggah tako, da so
obzirni do prehajalcev, kolesarjev in solinarjev;
- se `elijo v spremstvu našega vodnika sprehoditi po
eni od u~no opazovalnih solinskih poti;
- se sprehodijo s psi na vrvici po poti ob Dragonji ali ob
kanalu Sv. Jerneja, da ne bi vznemirjali ptic in
obiskovalcev ali poškodovali podlage na solnih poljih;
- razumejo, da so solna polja `ivljenjski prostor
ogro`enih `ivali in rastlin in zato po njih ne hodijo,
vanje ne me~ejo kamnov, se v slanici ali blatu ne
kopajo in ne odnašajo blata;
- opazujejo `ivali, ne da bi jih vznemirjali, nabirali ali
lovili;
- ne trgajo rastlin, ker se zavedajo, da so ogro`ene in
najlepše, ko jih opazujemo v naravi;
- se zavedajo, da šotorjenje, kurjenje ognja, kopanje in
ribolov motijo ob~utljivi solinski prostor;
- spoštujejo delo solinarjev;
- razumejo, da je sol `ivilo in zato vanjo ne posegajo;
- ne poškodujejo opuš~enih solinarskih hiš, objektov,
zapornic in nasipov;
- ohranjajo Park ~ist, tako da odpadke odnesejo domov
ali do najbli`jega zabojnika;
- snemajo avdio in video posnetke, vendar ne v
komercialne namene.
PROSTOR,
KI GA JE
USTVARILA
REKA
PROSTOR,
KI GA JE
USTVARILA
REKA
Sediment v podlagi Se~oveljskih solin je
ve~idel naplavila reka Dragonja. Svojo
široko strugo si je vrezala vzdol` stika
flišnih plasti Šavrinskega gri~evja, ki
obdaja soline na severu, in krednega
apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. V
spodnjem delu se menjavajo plasti
peš~ene gline in zaglinjenega proda, v
vrhnjem delu pa re~ne naplavine in
morsko blato. Zaznavne so posami~ne
spremembe v sedimentu (školjke in pol`i)
ter temne usedline organskih snovi (listje,
stebla, korenine), kar daje slutiti, da je bilo
ustje Dragonje ob~asno za krajše obdobje
zamo~virjeno. Fosilni ostanki morskega
blata ka`ejo, da se je v Se~oveljski dragi
ve~krat menjavalo morsko okolje sedimen-
tacije s polslanim. Z odlaganjem naplavin
se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in
tako so nastale razmere za ureditev solnih
polj.
V 700 LETIH SO SE
SPREMENILA LE OBLA^ILA
Kulturna dediš~ina Piranskih
solin odseva stoletno `ivljenje
in delo solinarjev SV obale
Jadranskega morja. Od nekdaj
številnih solin v Tr`aškem
zalivu sta se ohranili le tisti v
Se~ovljah in Strunjanu, zato je
njuna pri~evalnost še bolj
dragocena. Postavlja ju na
raven etnološke, tehni~ne,
zgodovinske, naselbinske in
krajinske dediš~ine izjemnega
pomena.
K nepremi~ni kulturni dediš~ini
solin štejemo solna polja,
kanale in bregove s kamnitimi
zidovi, stopnicami in z
zapornicami, solinske hiše z
okolico, poti, mostove, ~rpalke
itd.
Strunjanske in Se~oveljske
soline se uvrš~ajo med edine
soline ob vzhodni obali
Jadranskega morja, kjer s
tradicionalnimi postopki v
celotnem procesu pridelujejo
sol z dnevnim pobiranjem v
slanici na biosedimentu -
petoli.
MUZEJ
SOLINARSTVA
Muzej solinarstva se nahaja na
Fontaniggah ob kanalu Giassi.
Ena od treh obnovljenih solinskih hiš
z razstavljeno muzejsko zbirko in
solnim fondom s pripadajo~im
dovodnim kanalom za morsko vodo
(Giassi), sestoji iz treh delov:
enonadstropne hiše, ki je rabila za
bivanje solinarjeve dru`ine in za
shranjevanje soli, nekdanjega
pritli~nega skladiš~a, v katerem so
shranjevali sol, in po starem vzorcu
obnovljene krušne pe~i, posebnost
Se~oveljskih solin.
VETER,
SONCE,
MORJE
VETER,
SONCE,
MORJE
Soline v severnem Jadranu so imele
stoletja velik vpliv na gospodarstva dr`av
in mestnih dr`avic tega obmo~ja. Bile so
predmet politi~nih sporov in vojn, ker je
bila sol zaradi svoje uporabnosti drago-
cena surovina in strateško trgovsko blago,
pomembno za konzerviranje hrane in za
proizvodnjo smodnika. Svoj~as je bilo
poleg starih piranskih solin v Se~ovljah,
Luciji in Strunjanu v Tr`aškem zalivu in
Istri veliko manjših in ve~jih solin (npr. v
Miljah, Kopru, Izoli, Luciji). Zaznamovali
jih niso le politi~ni in gospodarski
interesi, pa~ pa tudi muhavost narave, ki
je v~asih za dolga obdobja onemogo~ila
solinarstvo, drugi~ pa mu podarila
preobilje.
Se~oveljske in Strunjanske soline so edine
soline v tem delu Jadrana, v katerih še
pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni
postopek pridelave z vsakodnevnim
pobiranjem soli.
Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovar-
stveni in kulturni: pridelana sol je zaradi kakovosti in
vsebnosti mineralov poslastica za sladokusce; ohranjanje
solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediš~ini;
obmo~je solin pa daje zavetje redkim ali posebnim
rastlinskim in `ivalskim vrstam, hkrati je tudi za ~loveka
rezervat ekološko `lahtnega bivalnega okolja ter spomin
na neko~ bogato sredozemsko kulturno dediš~ino in
krajino, ki izginja.
Sol pridelujemo na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in
kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz
izparilnih v kristalizacijske bazene po na~elu prostega
pada ali pa ji pomagajo ~rpalke. Na Fontaniggah so jih
poganjale vetrnice, na Leri pa so Avstrijci pred sto leti
uvedli moderniziran postopek z uporabo motornih ~rpalk.
Od vseh bazenov je kristalizacijskih pribli`no ena petina. V
njih kon~no nastane sol, potem ko je morska voda potovala
do tja skozi izparilne bazene in izhlapevala. Solinarji na
kristalizacijskih bazenih gojijo petolo (nekaj mm debelo
plast alg, sadre in mineralov), ki prepre~uje stik blata s
soljo.
Pri pridelavi solinarji uporabljajo tradicionalna orodja.
Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali na kupe.
Odcejeno hranijo v namenskih skladiš~ih.
Solinski nasipi
Se~oveljske soline so po dolgem in po~ez
prepletene s številnimi ve~jimi in manjšimi
nasipi. Za solinske prebivalce so pomembni
tako majhni, peš~eni ali muljasti nasipi brez
vegetacije kot tudi zelo zaraš~eni veliki nasipi.
^e se zaradi zoba ~asa solinski nasip sesede ali
prekine in nastanejo številni oto~ki, ni~ hudega!
Ravno takšne si namre~ za gnezdenje izberejo
najpomembnejše solinske ptice.
Morje pred solinami
Za akvatorij pred Se~oveljskimi solinami so
zna~ilne številne plitvine, ki jih je z
nalaganjem usedlin ustvarila reka Dragonja.
O njegovem pomenu se lahko prepri~amo
pozno jeseni in pozimi, ko si številne ptice tu
oddahnejo na svoji poti proti jugu ali pa na
tem obmo~ju prezimijo.
Trstiš~e
Med vsemi habitatnimi tipi ob spodnjem
toku reke Dragonje je gotovo
najpomembnejše veliko trstiš~e na
izlivnem delu Dragonje z ugodnimi
razmerami za številne rastlinske in
`ivalske vrste.
Reka
V spodnjem toku reke Dragonje, ki meji na
soline na jugozahodnem delu, najdemo
zelo zanimive habitatne tipe ter rastline in
`ivali, povezane z njenimi bre`inami.
@IVLJENJSKA
OKOLJA
@IVLJENJSKA
OKOLJA
Na Leri so zna~ilna bivališ~a rastlinskih in
`ivalskih vrst omejena na razli~no slana
solna polja, solinske kanale in nasipe. Še
bolj pestra `ivljenjska okolja so na obmo-
~ju Fontanigge: tu so trsti~ja, halofitni
travniki, suhi, goli ali delno porasli bazeni
in oto~ki v solinskih bazenih, poloji,
razli~ni habitatni tipi na bre`inah. Tudi
ostanki solinskih hiš so vabljivi za
nekatere vrste. Fontanigge obrobljajo
grmiš~a ter suhi in vla`ni kraški travniki,
visokomorske nasipe na zahodu pa obliva
plitvo morje.
Poloj
Poloj je peš~eno ali glineno obre`je, ki je izpostavljeno
nenehnemu delovanju plime in oseke. Pogost je ob re~nih
ustjih ter na bregovih zatokov in slanih lu`, ki so
povezane z morjem. Za to `ivljenjsko okolje so zna~ilne
velike spremembe v temperaturi, ki od tamkajšnjih
organizmov zahtevajo posebno vzdr`ljivost. Poloje
preraš~ajo slanoljubne rastline. Poloj je izjemno bogato
`ivljenjsko okolje in vir hrane številnim pticam.
Opuš~ene solinske hišice
Ko so solinarji opustili proizvodnjo na Fontaniggeah, so
prazne solinarske hiše, ki jih je pri~el na~enjati zob ~asa,
zasedli novi prebivalci: ptice, plazilci, `u`elke…
Somorno mo~virje
Slano mlako ali morski zatok, ki ima dotok sladke vode
iz obre`nih izvirov in z naplavinami deltasto razširjeno
re~no ustje, imenujemo somorno mo~virje. @ivljenjske
razmere so v polslani, braki~ni vodi zaradi neprestanih
sprememb dokaj zahtevne; nanje so prilagojeni le
nekateri organizmi, pa tudi trsje.
Slana mlaka
Plitvi solinski bazeni, opuš~eni manjši in ve~ji kanali, so
zanimiv `ivljenjski prostor, ki mu pravimo slana mlaka.
Naravna slana mlaka se vzdr`uje po zaslugi plime, ve~ji
del slanih mlak v solinskem sistemu pa vzdr`uje ~lovek s
svojo dejavnostjo. Zaradi na~ina vzdr`evanja bazenov in
podlage v zimskem ~asu slane mlake za nekaj ~asa
presahnejo.
Slana trata
Slana trata je mejna ekološka niša med morskim in
kopenskim ekosistemom in velja za eno najbogatejših
kopenskih prebivališ~, vendar pa v sredozemskem
prostoru zaradi poletnih suš nima takšne vrednosti.
Pomembna ni le zaradi vegetacijskega odevala, temve~
tudi kot izjemen `ivljenjski prostor nekaterih naših
zanimivih ptic in `u`elk.
ODVISNE
OD SOLI
ODVISNE
OD SOLI
Za slana tla so v solinah zna~ilne slanuše.
Slanuše ali halofiti, kot imenujemo slano-
ljubne rastline, prenesejo ali potrebujejo
velike koncentracije soli. Obi~ajno jih naj-
demo ob izlivih rek in potokov v morje in
na solinah.
Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu
solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije
solni bazen pionirska zdru`ba navadnega
oso~nika. Botani~no še bolj zanimiv del
solin so Fontanigge, kjer so pravi halofitni
travniki, na katerih ve~inoma prevladuje
navadni ~lenkar, zelo pogosta pa sta tudi
lobodovec in ozkolistna mre`ica. Robove
nekdanjih bazenov in jarke preraš~a
modrikasti pelin. Ob jarkih najdemo še
posamezne grmi~e navadnega ~lenkarja in
navadno obre`no lobodko. Bre`ino solin-
skih kanalov preraš~a obmorski oman.
Slanuše imajo praviloma olesenele liste in
steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda
ni dostopna.
Najbolj privla~na slanuša je ozkolistna
mre`ica z drobnimi vijoli~astimi cvetovi in
s solnimi ̀ lezami na listih.
Navadni oso~nik (Salicornia patula)
je v Se~oveljskih solinah najbolj razširjena
slanuša enoletnica. Prilagojen je pomanjkanju
vode, ki je posledica slanosti. Takim
prilagojenim rastlinam pravimo so~nice ali
sukulenti. Steblo oso~nika je mehko in so~no,
zato so ga solinarji uporabljali tudi v
prehrani.
Lobodovec (Halimione portulacoides)
je trajnica s poleglo rastjo in z belkastimi,
usnjatimi, a mesnatimi listi. Uspeva na slanih,
vendar bolj suhih tleh. Skupaj s ~lenkarjem, z
mre`ico in obmorskim pelinom gradi redek in
ogro`en habitat halofitnih trajnic. Lobodovec
je zaradi nekaterih posegov, napravljenih v
prejšnjem stoletju na Se~oveljskih solinah,
izgubil ve~ kot polovico svojih površin v
Republiki Sloveniji.
Ozkolistna mre`ica (Limonium venetum)
je trajnica z mo~no koreniko, s trajnozelenimi,
trdimi in usnjatimi listi ter z drobnimi
vijoli~astimi cvetovi. Je slanuša s solnimi
`lezami na površini listov, skozi katere izlo~a
sol, ki je ob suhem vremenu vidna v obliki
kock. Neko~ so jo nabirali zaradi suhega cvetja
in jo s tem tudi precej ogrozili.
Navadni ali grmi~asti ~lenkar
(Arthrochnemum fruticosum)
Tudi ~lenkar je so~nica, z listi, zakrnelimi do
luskic. Ker je trajnica, je spodnji del stebla
rahlo olesenel. ^lenkar v ~asu cvetenja zaradi
zakrnelosti cvetov ni ni~ posebnega, jeseni v
rde~ih barvnih odtenkih pa zagotovo pritegne
našo pozornost.
NA TLEH
IN
V VODI
NA TLEH
IN
V VODI
Se~oveljske soline so najbolj znane po pticah.
Vendar ptice še zdale~ niso edine solinske
prebivalke. V habitatih Se~oveljskih solin
prebiva tudi veliko manjših `ivali in mnoge od
njih imajo tu sploh edino prebivališ~e v
Sloveniji. Slana mo~virja kar kipijo od ̀ ivljenja.
V plitvi slani vodi `ivijo mnogoš~etinci, rakci,
školjke, li~inke nekaterih vrst muh in še cela
vrsta bitij, ki so vabljiva hrana pticam. Na
obmo~ju solin `ivi nekaj ~ebeljih vrst, ki jih v
Sloveniji najdemo le tu. Slanoljubne rastline v
solinah gostijo tudi ve~ vrst rastlinojedih
stenic. Na trstju ̀ ivijo nenavadni paj~ji škr`atki
in kratkokrile vitke stenice. Po vla`nem
solinskem blatu tekajo obre`ne stenice.
V Se~oveljskih solinah ni veliko vrst plazilcev.
Med kuš~arji je najbolj pogosta poljska primor-
ska kuš~arica, ki `ivi na solinskih nasipih in
med razvalinami solinskih hiš. Od ka~ `ivi v
solinah le ~rnica, ki ni strupena. Ob izlivu
Dragonje in v sladkovodnih mlakah ob rudniku
premoga v Se~ovljah naletimo na mo~virsko
sklednico.
Dvo`ivk v solinah, zanje tako neugodnem
`ivljenjskem prostoru, pravzaprav ni. Posame-
zne krasta~e in zelene rege najdemo le na
solinskem obrobju - ob letališ~u in na Stojbah.
Se~oveljske soline za stalne prebivalce, ki
pre`ivijo na bolj ali manj golih, slanih tleh
ve~ino svojega `ivljenja, niso najbolj gosto-
ljubne. Tako se mali sesalci na solinah v
nasprotju s svojimi ve~jimi sorodniki ne morejo
izogniti številnim nevše~nostim. V solinah
`ivijo vrtna rovka, je`, hišna miš, pritlikava miš,
~rna podgana in etruš~anska rovka, opazili pa
so tudi nekatere redke vrste netopirjev.
Obre`na rakovica (Carcinus aestuarii)
Obre`na rakovica je razširjena po vsem Sredozemlju. @ivi v vodah
z razli~no slanostjo, tudi v solinah, kjer se v plitvi vodi solinskih
bazenov hrani z drobnimi rakci, pol`i, mnogoš~etinci in tudi
malimi ribicami, sama pa je priljubljen plen vodnih ptic. V
Se~oveljskih solinah je pogosta v manjših in ve~jih kanalih, slanih
lu`ah ter v bazenih.
Solinska obre`na stenica (Halosalda lateralis)
Bregovi vodnih površin in rahlo namo~ena tla so `ivljenjsko okolje
obre`nih stenic, ki v nemirnem teku in z velikimi o~mi iš~ejo svoj
plen. So med najprvotnejšimi stenicami, z mnogimi primitivnimi
zna~ilnostmi. Solinske obre`ne stenice so zelo razli~no obarvane;
najdemo lahko takšne s skoraj povsem svetlimi ali povsem
temnimi krili, ve~ina pa ima temne in svetle lise.
Solinski rakec
(Artemia parhenogenetica)
V slani mlaki, mo~no slani
vodi solinskih bazenov, `ivijo
solinski rakci, ki se v ugodnih
razmerah z enospolnim
razmno`evanjem hitro
namno`ijo. Hranijo se z
drobnimi enoceli~nimi
algami. Njihova odporna
jaj~eca lahko pre`ivijo
neugodne ~ase na suhem,
pomešana s posušenim
blatom.
Mo~virska sklednica
(Emys orbicularis)
Mo~virska sklednica je v
Sloveniji redka in ogro`ena
vrsta `elve, saj `ivi le še na
Ljubljanskem barju, ponekod v
Beli krajini in na obrobju
Se~oveljskih solin. Ve~ino ~asa
pre`ivi v vodi, kjer lovi svoj
plen. @ivi tudi do 120 let.
Solinska ~ebela
(Pseudapis bispinosa)
Na nasipih med solinskimi polji
se odpirajo vhodi v rove
solinskih ~ebel, ki svoja gnezda
kopljejo v tla. Vsaka samica
izkoplje svoje gnezdo, vendar
pa na solinskih nasipih
nastajajo ~ebelje naselbine s
stotinami ~ebeljih rovov. Nad
gnezdiš~i letajo samci, ki iš~ejo
mlade samice, samice pa se
vra~ajo s paše obte`ene s
pelodom na nogah.
Riba solinarka
(Cyprinodon fasciatus)
@e ime samo pove, da `ivi ta do 5
cm velika in pre~no progasta
ribica v solinah, pa tudi v jarkih
ob morju in na izlivnih delih rek.
Ker `ivi v tako izjemnih vodnih
okoljih, ni ogro`ena vrsta. Hrani
se tudi s komarjevimi li~inkami.
Samec in samica se lo~ita po
obarvanosti.
Paj~ji škr`atek (Caliscelis wallengreni)
Na trsti~ju ob robu solin `ivijo paj~ji škr`atki, katerih
listasto odebeljene prednje noge spominjajo na
pajkove. Da bi bila škr`atkova podobnost s pajki še
ve~ja, imajo tudi pokrnela krila. Pegasta samica
paj~jega škr`atka se mo~no razlikuje od progastega
samca. Samec paj~jega škr`atka ima v primerjavi s
samico prednje noge še mo~neje listasto odebeljene in
~rno obarvane, kar verjetno pomeni, da jih uporablja
za sporazumevanje med spolnim vedenjem ali med
pomerjanji s tekmeci.
Poljska primorska kuš~arica
(Podarcis sicula campestris)
Poljska primorska kuš~arica `ivi
na celotnem obmo~ju Se~oveljskih
solin. Po hrbtu je najrazli~nejših
zelenih in rjavih odtenkov z ve~
temnimi progami in lisami, ki
progavost samo nakazujejo. Tako
kot ve~ina kuš~aric je tudi
primorska kuš~arica razširjena le
v najtoplejših predelih Slovenije.
Rumenonogi galeb (Larus michahellis)
je najve~ja in najpogostejša galebja vrsta v Se~oveljskih
solinah. Tu je tudi njegovo edino ve~je gnezdiš~e v Sloveniji
(prek 100 parov). Gnezde~im pticam se poleti pridru`i ve~ tiso~
osebkov iz sosednjih dr`av. V zadnjem ~asu se je število
rumenonogih galebov povsod v Sredozemlju mo~no pove~alo.
Mala bela ~aplja (Egretta garzetta)
je najpogostejša od treh ~apelj, ki se v Se~oveljskih solinah
redno pojavljajo. Ta ~aplja v Sloveniji ne gnezdi, ~eprav so
neketare ptice poleti pojavljajo v svatovskem perju. Na temenu
in po hrbtu ima tedaj podaljšana peresa. V Se~oveljskih solinah
se zadr`uje vse leto. Posamezne ali v majhnih skupinah se
hranijo v plitvo poplavljenih solnih poljih ali na robu kanalov.
Belo~eli de`evnik (Charadrius alexandrinus)
je ptica slaniš~; ob obalah Atlantika in Sredozemlja se pojavlja
na peš~inah, blatnih poljih in v solinah, v Panonski ni`ini pa
tudi v slanih stepah. Ta komaj 16 cm velika ptica sodi med
ogro`ene vrste v Evropi, v Sloveniji pa tudi med zelo redke
gnezdilke. Najpomembnejše gnezdiš~e so Se~oveljske soline. Tu
gnezdi nekaj deset parov te vrste. Belo~eli de`evnik `ivi v
solinah od februarja do oktobra.
Navadna ~igra (Sterna hirundo)
je ena najboljših, vsekakor pa najbolj elegantnih letalk.
Razpršeno gnezdi po Evropi, v Sloveniji pa le ponekod v
severovzhodnem delu in v Se~oveljskih solinah. Iz
prezimovališ~ ob obalah Afrike se vrne aprila. V solinah gnezdi
nekaj deset parov. Poletni nalivi pogosto odplaknejo ~igrina
jajca z nasipov in oto~kov v vodo. Zato smo v nekaj solnih
poljih na Fontaniggah postavili posebne gnezdilne splave.
Mala ~igra (Sterna albifrons)
v Evropi gnezdi ve~inoma ob obalah Atlantskega oceana in
Sredozemskega morja, mnogo redkeje pa tudi na prodiš~ih ob
velikih rekah. Sodi med ogro`ene evropske vrste in izjemno
redke gnezdilke v Sloveniji; pri nas gnezdi nekaj parov samo v
Se~oveljskih solinah. Ta drobna ~igra pre`ivi hladno polovico
leta dale~ ob obalah tropske Afrike. V solinah jo bomo opazili
med aprilom in septembrom, in sicer nad plitvim obalnim
morjem ali nad solinskimi kanali.
Izdajatelj:
KPSS, SOLINE Pridelava soli d.o.o.,
Se~a 115, 6320 Portoro`
v sodelovanju z MOPE RS
Zalo`nik:
Ministrstvo za okolje, prostor in energijo
Republike Slovenije
Krajinski park
Se~oveljske soline
Avtorji besedila:
Iztok Škornik, Andrej Sovinc, Andrej Gogala
Fotografije:
Iztok Škornik, Andrej Gogala, Andrej Sovinc,
Marjan Richter, Kristina Gorišek, Hjalmar Dahm,
fotografije naslovnica (ovitek):
Iztok Škornik in Kristina Gorišek
Karta: Tihomir Makovec
Zbral in uredil: Iztok Škornik
Lektoriranje: Henrik Cigli~
Produkcija: ARGOS
Oblikovanje: Du{a Arsovska
Repro: SCANART
Tisk: G offset tisk
Naklada: 3000 izvodov, 2004
CIP - Katalo`ni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana
ISBN 961-6392-28-X
1. Sovinc, Andrej 2. Gogala, Andrej, 1962-
216614144
ŠKORNIK, Iztok
Krajinski park Se~oveljske soline / [avtorji besedila Iztok
Škornik, Andrej Sovinc, Andrej Gogala ; fotografije Iztok Škornik
... [et al.] ; karta Tihomir Makovec]. - Ljubljana : Ministrstvo za
okolje, prostor in energijo Republike Slovenije, 2004
712.23(497.4)
Pozdravljeni
v
DE@ELI SOLI!
Pozdravljeni
v
DE@ELI SOLI!
S knji`ico `elimo vsem, ki imate
Se~oveljske soline radi, pa tudi
tistim, ki bi jih radi spoznali,
pokazati, kakšne v resnici so, da
drugih Se~oveljskih solin v
Sloveniji ni in da jih moramo
ohraniti takšne, kot so, skupaj z
njenimi prebivalci…
V krajinskem parku Se~oveljske soline si
preteklost in sedanjost še vedno podajata
roko. Pradavni na~in solinarjenja, ki so se
ga piranski solinarji pred stoletji nau~ili od
svojih u~iteljev, solinarjev z otoka Paga, je
še danes nekaj posebnega, tudi v
sredozemskem merilu. Tradicionalno
ro~no pobiranje soli na solnih parcelah je
posebnost kulturne dediš~ine sredozem-
ske Slovenije, hkrati pa zagotavlja razmere
za ohranjanje najpomembnejše naravne
in kulturne dediš~ine Se~oveljskih solin. Po
pisnih virih sode~ so Se~oveljske soline
stare ve~ kot sedemsto let, po nekaterih
virih pa so znatno starejše.
