SEPTEMBER 2016 letnik 65, številka 9 luc 9-2016.pdf · SEPTEMBER 2016 letnik 65, številka 9 22 RAFAELOVA DRUŽBA Višarski dnevi mladih 9 ... Velika Britanija 31,35 GBP • Avstralija

SEPTEMBER 2016 letnik 65, številka 9

22RAFAELOVA DRUŽBAVišarski dnevi mladih

9NOVICEZakonca Starman prejela Ehrlichovo priznanje

4POGOVOR S SILVESTROM GABERŠČKOMSlovenec po božji podobi

NAŠA LUČ september 20162

NAŠA LUČGlasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja

Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih

CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 48,95 CHF • Velika Britanija 31,35 GBP • Avstralija 50,60 AUD • Kanada 49,50 CAD • ZDA 48,40 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošilja-nje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP. • Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.

Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Družina d. o. o. • Fotografija na naslovnici: Katja Ogorevc, Ena redkih ohranjenih hiš izpred potresa 1976 v Reziji • Tisk: tiskano v Sloveniji.

Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d. d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar

Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v EvropiLiebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj

F O T O V T I S I

Romanje v Vadsteno

Ples na dvorišču nas je presenetil že navsezgodaj zjutraj. Rafaelova družba je sodelovala tako z branjem .... ... kot tudi s petjem.

Zbrani pri sv. maši Med procesijo smo peli Marijine ljudske pesmi.

Večer smo preživeli v družbi Ansambla Lun'ca.

Program sta povezovala Danni Stražar

in župnik Zvone Podvinski.

Pete litanije v cerkvi sv. Brigite Švedske

Nagovor g. Alojza Macuha, ki je skupino iz Slovenije

prijazno pogostil na svojem domu.

september 2016 NAŠA LUČ 3

Tri Slovenije, tri romarice

U V O D N I K

Z V E Z A S L O V E N S K I H I Z S E L J E N S K I H D U H O V N I K O V , D I A K O N O V I N P A S T O R A L N I H S O D E L A V C E V V E V R O P I

ANGLIJA

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON62, Offley Road, LONDON SW9 OLST/F (*44) 020. 7735 6655http://www.skm-london.org.ukžupnik: Stanislav Cikaneke-naslov: [email protected]

AVSTRIJA

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN T (*43) 664 885 93 813duhovnik: Matija Tratnjek e-naslov: [email protected] www.spc-dunaj.net

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADECMariahilferplatz 3, 8020 GRAZT (*43) 0316. 7131 6924župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv

PREDARLSKOoskrbuje: mag. David Taljat (glej Švica)

SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITALDrau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTALžupnik: mag. Jože AndolšekŠt. Primož 65, 9123 Št. PrimožT (*43) 042. 3927 19

BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJAv. de la Couronne 2061050 Bruxelles / IxellesT (+32) 02. 64 77 106M (*32) 0489. 783 532 župnik: dr. Zvone Štrubelje-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDENGuill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDENT/F (*32) 089. 7622 01kontaktna oseba: Nežka Zalar,M (*32) 472. 2682 00e-naslov: [email protected]

FRANCIJA

DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES SLOVÈNES DE FRANCEMoulin de Thicourt 57380 THICOURTTel – Fax (*33) 03. 8701 0701 e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLONT (*33) 1 42 53 64 43,župnik: dr. Zvone Štrubelj (glej SPC Bruselj)diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire, 78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACHT (*33) 03. 8781 4782,T mlin (*33) 03. 8701 0701župnik in delegat: Jože Kamin,e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA6, rue Vernier, 06000 NICET (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851župnik: Štefan Čukmane-naslov: [email protected]

HRVAŠKA

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREBoskrbovana iz Slovenije. Informacije:dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15Trubarjeva 1, 8310 Šentjerneje-naslov: [email protected]

ITALIJA

SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIMVia Appia Nuova 884, 00178 ROMAT (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANOcerkev Corpus Domini, ul. Canova 4informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218

NEMČIJA

KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA SLOVENCEV PO SVETUgovorec: msgr. Janez PuceljLiebigstr. 10, 80538 MünchenT (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372F (*49) 089. 2193 79016e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLINKolonnenstr. 38, 10829 BERLINT (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924F 030. 7883 339www.skmberlin.dežupnik: Izidor Pečovnike-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSENBausemshorst 2, 45329 ESSENT (*49) 0201. 3641 513T/F (*49) 0201. 3641 804www.slomisija-essen.dežupnik: Alojzij RajkM (*49) 0173 340 82 95e-naslov: [email protected], [email protected]

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURTMathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURTT (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632www.skg-frankfurt.dežupnik: Martin Retelje-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIMRömerstrasse 32, 68259 MANNHEIMT (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106www.skm-mannheim.dežupnik: Janez Modice-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGARTStafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGARTT (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675F (*49) 0711. 2361 331www.skm-stuttgart.dežupnik: Aleš KalamarT (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURGOttmarsgäßchen 8, 86152 AugsburgT/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313župnik: Roman Kutine-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULMNeunkirchenweg 63 A, 89077 ULMžupnik: Roman Kutin (glej Augsburg)

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHENLiebigstr. 10, 80538 MÜNCHENT (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016www.skgmuc.come-naslov: slowenischsprachige-

[email protected]župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900e-naslov: [email protected]župnik v pokoju: Marjan Bečane-naslov: [email protected] sodelavec Slavko Kesslere-naslov: [email protected] Ralph Praußmüllere-naslov: [email protected]

SRBIJA

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRADŽupa sv. Cirila i MetodaPožeška 35, 11030 BEOGRADT (+381) 11 30 56 120MT (*381) 665 105 509župnik: Lojze Letonja CMe-naslov: [email protected]

ŠVEDSKA

SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORGParkgatan 14, 411 38 GÖTEBORGT/F (*46) 70 827 8757T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757www.slovenskamisija.sežupnik: Zvone Podvinskie-naslov: [email protected];[email protected]

ŠVICA-LIECHTENSTEIN

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJANaglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICHT 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948spletna stran: www.slomisija.chžupnik: mag. David Taljate-naslov: [email protected]

POGOVOR S SILVESTROM GABERŠČKOM 4Slovenec po božji podobi

ROMANJE TREH SLOVENIJ 6Mladi in višarsko romanje ob 25-letnici države Slovenije

ZAKLADI SLOVENSKE UMETNOSTI 7Ivan Grohar - Motivi s podobo domovine

JEZIKOVNI KOTIČEK 8Ko se poletje prevesi v jesen

SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM Premisleki 9Novice 9Ubogi slovenski jezik 10

ŽUPNIJE 11

RAFAELOVA DRUŽBA 22Višarski dnevi mladih

KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO 24

Tik pred tradicionalnim višarskim romanjem sta matično Slovenijo družno zajela krč in evforija. Seveda ju niso povzročile Svete Višarje, pač pa obisk ruskega samodržca. Za krč so poskrbele omejitve, ki so ohromile dobršen

del normalnega življenja samo zato, da se je mogočnik z letališča prepeljal do Vršiča in do Ljubljane. Celo prometne poti s severa Evrope so bile preusmerjene mimo naše države. Kot šibki ljudje mislijo, da zmanjšujejo svojo nepomembnost s prevelikimi avto-mobili in hišami, je tudi ta poosebljen delček sovjetske ovaduške mreže moral čez vse mere stresati državico, v katero je prihajal. Puhli domači politiki so seveda drveli v njegovo bližino in ob tem prav tako mislili, da so zaradi izrednih razmer in sončenja v carjevi senci kaj večji in pomembnejši. Še ve-čji bedniki so bili njihovi lakaji ali družbeno politični delavci (rečemo jim tudi novinarji), ki so brez vsake uravnovešenosti skrbeli, da bi se evforija prenesla tudi na državljane. Ti so si sicer radovedno ogledovali cirkus, kolikor so ga imeli na dosegu, potem pa živeli naprej. Verjetno se niso preveč spra-ševali niti koliko jih bo to stalo neposredno niti koliko posredno. Celotno dogajanje je bilo zrežirano in izpeljano izključno za potrebe elit, ki Slovenije iz svojega primeža ne spustijo že sedemdeset let, Rusije in v njej ujetih narodov pa še dlje. Nihče se ni spraševal, katere narodnosti so v resnici žrtve, ki se jim reče ruske in kaj si ob takem čudaškem obnašanju Slovenije misli Evropska zveza, ki je zaradi agresije na suverenost Ukrajine proti Rusiji uvedla tudi sankcije.

Ni si težko zamisliti, kako blagodejno je bilo po tem dogajanju poromati k Mariji, zavetnici Evrope in še posebej naših treh Slovenij. Letos so se rojaki pod njen plašč zgrinjali še posebej množično. Vre-me je bilo krasno, vzdušje tudi, saj smo se veselili jubileja slovenske državnosti! A vsaka od Slovenij ima tudi zajetno culo težav in vprašanj, ki jih polaga na Marijin oltar. Nezavidljivo podobo matične domovine dobro ponazarja zgoraj opisana ruska epizoda. Naše izseljenske skupnosti se skoraj brez izjeme težko upirajo času in osipu, najnovejša emigracija pa je videti že vnaprej izgubljena. Rožnato ni niti stanje v zamejstvu. Z mladimi smo v dneh pred nedeljskim romanjem obiskali Gorico, del Be-nečije in Rezijo. Pretreseni smo se čudili, kako zveriženo zgodovino je moral prestajati naš človek na teh območjih in kako ranjen skuša ohranjeno izročilo predati prihodnjemu rodu.

Lepih in težkih razlogov je več kot dovolj, da se ob letu tri Slovenije znova snidejo ob višarskem svetišču.

Lenart Rihar


P O G O V O R

Slovenec po božji podobiPogovor s Silvestrom Gaberščkom

Malokrat imamo možnost sr ečati člove-ka, ki v sebi nosi ogromno znanja, obe-nem pa ga kot naš sogovornik razdaja

skromno, tiho, z veselim srcem in veliko duhovno poglobljenostjo. Silvester Gaberšček se je rodil v Tolminu, v Ljubljani je študiral etnologijo in so-ciologijo, v Firencah pa kulturno antropologijo. Zaposlen je na ministrstvu za kulturo, kjer deluje kot svetovalec za kulturno dediščino. Leta 2009 je bil predavatelj na romanju treh Slovenij, pri vi-šarskih dnevih pa je letos sodeloval in navduševal že tretjič.

> Spoštovani gospod Silvester, v letošnjem po-letju ste tri dni preživeli z mladimi na vi-šarskih dnevih. Prikazali ste jim zajeten del zamejstva v Italiji. Kako ste se počutili ob zve-davih mladih srcih? Kot eden izmed njih, z eno besedo: odlično!

> Če se po tej zamejski poti v par skokih spre-hodiva še midva: v Gorici je zagotovo najbolj odmevala usoda Lojzeta Bratuža. Jo lahko za bralce Naše luči povzamete? Lojze Bratuž (1902–1937) je bil v času fašizma

na Goriškem izstopajoča karizmatična osebnost, dejaven zlasti na verskem, glasbenem in naro-dnem področju. Po končani božični polnočnici leta 1936 so ga fašisti aretirali na koru cerkve v Podgori in mu dali piti strojnega olja, zaradi česar je po dobrih dveh mesecih agonije zapustil mla-do soprogo Ljubko, triletno hčer Lojzko in nekaj-mesečnega sina Andreja. Kljub temu da so oblasti prepovedale pogreb in zaprle pokopališče, se je za obzidjem v slovo zbrala desettisočglava mno-žica. Z mučeniško smrtjo je postal simbol sloven-stva in krščanstva.

> Kaj pa Ljubka Šorli? V Tolminu rojena pesnica Ljubka Šorli (1910–

1993) je bila Bratuževa žena, ki je ob moževi smrti kot mlada mati doživljala hudo življenjsko preiz-kušnjo, a to ni bilo dovolj, saj je med vojno v tr-žaškem ženskem zaporu Coroneo morala prestati nečloveško mučenje in ponižanje, ko so jo golo privezali na ‚kišto‘ in dneve do nezavesti pretepali z bičevko, nato polivali z vodo, ona pa je ob pre-bujanju s preostalimi močmi molila za mučitelje. Po vojni jo je nekoč obiskal eden izmed rabljev in prosil odpuščanja, ker ne more pogledati lastnim otrokom v oči; Ljubkin odgovor je bil: ‚Če vam je Bog odpustil, zakaj ne tudi jaz!‘ V njenih pesmih pa tudi pogovorih ni ostalo trohice sence sovra-

štva do vseh, ki so jo mučili in ji kakor koli priza-dejali zlo, česar kot pokončni kristjanki in zavedni Slovenki ni manjkalo tudi po vojni. Ljubka je lik preizkušene žene, matere, učiteljice, kulturne de-lavke. V očeh mnogih sta z možem Lojzetom veli-ka vzornika in še ne kanonizirana mučenca.

> Kaj bi take zgodbe morale povedati dana-šnjemu Slovencu?Njuni zgodbi izpostavljata temeljne vrednote

za oblikovanje osebnega, družinskega in družbe-nega življenja, ki so zrasle iz krščanskih korenin, in so za človeštvo zelo pomembne tudi danes, sicer preti nevarnost gradnje zgolj virtualne postmo-derne družbe, ki brez temeljev nima prihodnosti.

> Zakaj je po vašem narodnost taka vrednota, da ne izključuje trpljenja? Ker me je Bog tudi kot Slovenca ustvaril po svoji

podobi, da bi skupaj z brati in sestrami iz množice drugih narodov in kultur lahko v današnjem času kot pripadnik svojega ljudstva s svojo istovetno-stjo, sposobnostjo, svobodno in v polnosti kar najboljše dal svoj prispevek veliki človeški družini, katere člani smo vsi.

> Ko gremo z Goriškega proti severu, se sloven-ska zapletenost stopnjuje. Kateri so osrednji (zgodovinski) razlogi za to?Pri tem moramo upoštevati zgodovinska dej-

stva, namreč Tržaška in Goriška pokrajina sta bili do prve svetovne vojne sestavni del avstro-ogr-skega cesarstva, v katerem je bilo tudi slovensko šolstvo in razvejano kulturno delovanje, česar v Videmski pokrajini, ki je bila pod Benečani in od 1866 v kraljevini Italiji, ni bilo. To vrzel so od ms-gr. Ivana Trinka (1863–1954) desetletja pogumno zapolnjevali pogumni in zavedni ‚čedermaci‘. Naj se slišijo njihova imena: Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, Mario Lavrenčič, Arturo Blasutto, Anton Kufolo, Jožef Kramar, Ivan Gujon, Peter Qualizza, Jožef Simiz, Anton Domenis, Božo Zufferli, Emil Cencič.

> Kje vidite v Beneški Sloveniji prvine, ki vlivajo upanje, da napori čedermacev niso (bili) za-man?Tridesetletno delovanje dvojezične šole v Špe-

tru je pomemben dejavnik, ki vzgaja in oblikuje mlade rodove v izobražene ljudi, in to v jeziku, ki je bil do nedavna načrtno preganjan. Omenil bi še dejstvo, da je vse več naših ljudi, ki se v ve-činskem narodu pripadnosti manjšini ne sramu-jejo več. Med prvine, ki vlivajo upanje, sodi tudi dejstvo, da se poznajo pozitivni učinki zaščitne-ga zakona za Slovence v Italiji oziroma zakona 38/2001, ki manjšino tudi v Videmski pokrajini priznava in ji zagotavlja poseben status, pa tudi družbeno politične spremembe, ki so se zgodile ob padcu Berlinskega zidu, poznejšo osamosvoji-tvijo in nenazadnje z vstopom v Evropsko zvezo, so pomembni dejavniki, ki vplivajo na medseboj-no poznavanje, vse vidnejše spoštovanje, sodelo-vanje in prispevanje k skupni rasti in blagostanju na obeh straneh nekdanje meje, kar je zelo po-membno za življenje manjšine.

> Brižinski spomeniki so dobro znani, vsaj po imenu, za Čedajski rokopis pa malokdo ve … Kaj je to in kakšno vlogo mu pripisujete?Tukaj je potrebno poudariti, da pogosto upora-

bljamo ime ‚Čedajski rokopis‘ na eni strani za Sta-rogorski rokopis očenaša, apostolske vere in zdra-vamarije iz 12. stol. in je nastal med leti 1492–1498 (hrani Mestna knjižnica v Vidmu) in na drugi strani za ‚Černejski rokopis‘ z zapisom imen in zaobljub slovenskih romarjev iz 1497 (hrani Arheološki mu-zej v Čedadu). Glede na to, da se je do nedavna, nekateri to poskušajo še danes, uradno zanikalo prisotnost Slovencev na tem prostoru, sta za potr-ditev zgodovinske prisotnosti slovenske kulture v teh prostorih oba rokopisa zelo velikega pomena, saj ju stroka poleg Celovškega, nastal v Ratečah (1380), Stiškega (1428) in Loškega (1466), uvršča med najpomembnejše rokopise, ki so nastali po Brižinskih spomenikih. Poleg omenjenih zapisov bi omenil še Čedajski Markov evangelij iz 5.–6. stol. (prinesen iz Štivanskega samostana), na čigar ro-bove so bila v poznejših stoletjih zapisana imena pomembnih zgodovinskih osebnosti, ki so obiska-le samostan; med njimi najdemo tudi imena Pribi-na, kneza Koclja in drugih. V ‚Krščanskem muzeju‘ ob čedajski stolnici hranijo Rathisov oltar iz prve polovice 8. stol., na čigar stranskem zgornjem robu nad prizorom Marijinega obiskanja Elizabete tiči nerazumljiv zapis ‚hide boh odhrit‘‚ (gre Bogu slu-žit), kar je po mnenju msgr. Kracine in msgr. Birtiga še vedno nerešena uganka, če morda ne gre za do sedaj najstarejši slovenski zapis.

> Če greva naprej v Rezijo, ki je v najbolj neza-vidljivem položaju, kar zadeva slovenstvo. Je to predvsem zaradi načrtne zmede z jezikom? Poleg zmede z jezikom, ki jo je koncem 19. stol.

predvsem zakrivil poljski jezikoslovec Buduin de Courtenay (1845–1929), ki je trdil, da so Rezijani nekaj posebnega v povezavi z Rusijo in da niso Slovenci, seveda je bila ta ‚vprašljiva znanstvena‘ teorija, do danes zelo uporabna ob različnih prilo-žnostih v vseh časih zanikanja in preganjanja slo-venske istovetnosti. Dejstvo je, da so težke, Rezija-nom nenaklonjene zgodovinske okoliščine zadale težke istovetnostne težave, ki jih dnevna politika

Lenart RIHAR

Silvester Gaberšček

S papežem Janezom Pavlom II.


P O G O V O R

s pridom izrablja. Sicer pa so se s strokovnimi vprašanji ‚Rezije‘ ukvarjali poleg slovenskih (Fran Ramovš, Milko Matičetov, Pavel Merku) še mnogi tuji znanstveniki (Nizozemec: Han Steenwik, Ste-fano Valente in Furlan: Roberto Dapit).

> Na Sv. Višarjah ste mladim položili na srce, naj študirajo Ehrlicha, njegovo vizionarsko misel in njegovo višarsko slovenstvo. Zakaj? Preprosto zato, ker je eden izmed redkih, ki je

imel jasen in izčiščen pogled na zgodovinski po-men nacionalnega vprašanja, in to brez naciona-lističnih in takih ali drugačnih političnih primesi, kar so mu med vojno krivično očitali. Njegov lik in delo sta žal v matični domovini še vedno pristran-sko obravnavana, če že ne povsem ignorirana.

> Vedno znova, ko razmišljamo o manjšinskih težavah, trčimo na enega od vzrokov, ki tiči v nepoznavanju in nerazumevanju vsega te-ga v matični državi in sega vse do političnih vrhov. Če gledamo zadnjih 25 let, ni opaziti napredka, v marsičem celo nazadujemo. Si lahko predstavljate, da npr. v Novi Gorici ži-vijo mladi, ki ne vejo, da so mnogi vrstniki na drugi strani meje (tako rekoč v istem mestu) tudi Slovenci? Kako je to mogoče? Če si to predstavljam ali ne, ne ovrže dejstva,

da je to res tako. Za odgovor na vprašanje, za-kaj je situacija taka, nisem kompetenten, vse-kakor pa je to posledica politike polpreteklega časa in s tem povezane vzgoje in šolskega ku-rikula, danes pa pomanjkanja splošne omike in ‚delovanja‘sodobnih družbenih silnic, ki v utiranju poti t. i. urbane postmoderne kulture ignorirajo tradicijo in drugo ropotijo, ki sodijo med preživete in zastarele vrednote.

> Kako pa se je vam porodilo zanimanje za za-mejstvo? Morda družina? Fizična bližina?

Sam niti ne vem, morda res dejstvo, da sem ro-jen v nekdanjem obmejnem pasu in da sem od malega zahajal k sorodnikom in znancem tako v Benečijo kot v Gorico in Trst in zvedavo spraševal o vsem mogočem.

> Nekoč ste omenili, da ste med rojake onstran meje vozili že svoje sošolce. Kam ste zahajali? Kot dijak tolminske gimnazije sem se zelo udej-

stvoval pri organiziranju šolskih ekskurzij in ra-znih kulturnih prireditev, pa naj je to bilo obisk opere, drame ali filharmonije v Ljubljani, Naro-dnega gledališča v Trstu ali pa planinski izleti in pod tem naslovom so bili tudi obiski Rezije, ki me je s svojo tajinstvenostjo od nekdaj privlačila, morda tudi zato, ker sem kot otrok odraščal v kro-gu sosedove družine, ki je izhajala iz Rezije.

> Vaš študij zajema za naše pojme naravnost eksotična področja, npr. preučevanje rusin-ske diaspore. Kaj ‚uporabnega‘ prinesejo taka znanja npr. za slovenske razmere? Od nekdaj so mi blizu majhne in ogrožene na-

rodne skupnosti in Rusini (Ruteni) sodijo med-nje. Imel sem priložnost pobliže spoznati Rusine iz Vojvodine, seveda me je radovednost gnala k preučevanju njihovih korenin na vzhodnem Slo-vaškem in njihove navzočnosti v Ukrajini in na Madžarskem. Ruteni so starosvetno slovansko ljudstvo, ki imajo svoj jezik in kulturo, po veri so uniati ali katoličani vzhodnega obreda in nima-jo lastne države. Edina država, ki jim je priznala etnično istovetnost, je bila Jugoslavija, zato imajo svoje osnovne in srednje šole v Ruskem Krsturu, Kucuri, Djudjevu in drugih krajih Vojvodine. Na državnem radiu in televiziji v Novem Sadu ima-jo svoj dnevni program, poleg tega imajo razvito založniško in časopisno dejavnost. Ne glede na to, da so se med vojno in po njej v Srbiji zaradi političnih in gospodarskih razmer mnogi izselili na Zahod in v Ameriko, so zelo delavni, pokončni, skromni in gospodarni, obenem imajo zelo raz-vito kulturno dejavnost in zavidljivo umetniško ustvarjalnost in ponosno branijo svojo kulturo in vrednote; morda so nam prav v tem lahko v vzor.

> Kdo so Ladini?Ladini so retoromanska ali romanizirana sta-

roselska etnična skupnost, ki živi na Južnem Ti-rolskem oziroma v Dolomitih in se delijo v tri narečne podskupine. Po svojem značaju, čutenju, doživljanju sveta, dogodkov, skratka po svoji mi-selnosti so zelo blizu slovenskemu hribovskemu življu. Podobne zemljepisne, domala do nedavna isti način življenja, povezan z visokogorskim pa-šništvom in še in še bi se lahko naštevalo, je botro-valo dejstvu, da smo si v marsičem zelo podobni. V St. Michele de Tur blizu Brixna/Bressanone je ‚Center Ladin‘, znanstveni inštitut, ki skrbi za pre-učevanje njihove kulture.

> Ali vidite v tem zanimanju za majhne, po-zabljene od velikega sveta tudi evangeljski vzgib: karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov …Nedvomno je prav to eden izmed glavnih vzgi-

bov, seveda pa sta potem svoje k temu pridala tudi študij etnologije/kulturne antropologije in sociologije.

> Duhovno se napajate pri katoliškem gibanju Marijino delo. Kaj vas privlači pri tej duhov-nosti?Srečanje z duhovnostjo Marijinega dela – Gi-

banja fokolarov je bilo v času odraščanja zame usodno v smislu, da sem se v kritičnem trenutku življenja s pomočjo te duhovnosti srečal z živim Bogom, Bogom, ki je Ljubezen, Bogom, ki me osebno ljubi in Bogom, ki na neponovljiv način ljubi vsakega in vse ljudi. To srečanje je obrnilo na glavo moje dotedanje gledanje nase in na svet!

> Prof. dr. France Oražem nas je učil, da je bila ustanoviteljica slovenskega porekla. Ali to sploh drži, glede na to, da tega niti pri sloven-skih članih ni nikjer čutiti oz. zaslediti? Chiarin brat Gino Lubich je pred leti napisal

knjigo z naslovom ‚Moja sestra Chiara‘, ki je 2013 v prevodu izšla pri založbi Novi svet in kjer v uvo-

dnem poglavju na strani 11 avtor pripoveduje: ‚Moj oče je končal poklicno šolo. Bil je sin me-sarja, kar sta bila sicer tudi njegov ded in njegov praded, ki sta izhajala iz Slovenije. Ta je bila takrat del avstro-ogrskega cesarstva, kamor je spadal tudi Trento. V Trentu je bilo zaradi precejšnjega števila vojakov veliko povpraševanje po mesu. Tako so moji predniki verjetno potovali sem in tja med Slovenijo in Tridentinskim ter gonili črede ali tovorili meso, dokler jim ni uspelo ustanoviti ene ali dveh mesnic ...‘

Po nepreverjenem mnenju nekaterih pa naj bi bila slovenskega porekla tudi njena mama z de-kliškim priimkom Marinkonz.

> Kar nekaj let tujine ste izkusili tudi sami – Ita-lija, Hrvaška, Srbija. Kakšne so izkušnje? Vsako tuje okolje je vedno izziv za globlje sre-

čanje z drugačno kulturo, navadami, načinom ži-vljenja; predvsem pa je izredna priložnost za širi-tev obzorja z novimi spoznanji. Vsakič znova sem se poskušal čim bolj vživeti v novo sredino do te mere, da sem se počutil kot njen del oziroma da so me drugi sprejeli za del sebe in lahko rečem, da so se mi šele takrat ‚odprla‘ vrata v njihov dom in srčiko njihove kulture. Izkusil sem, da resnično lahko postanemo dar drug drugemu, tudi narodu takrat, kadar v sebi drugemu naredimo prostor. To ne pomeni odreči se svoji istovetnosti, marveč prav nasprotno; s tem jo obogatimo in nadgra-dimo.

> Slovenski biografski leksikon navaja, da ste po vrnitvi domov leta 1982 iz političnih razlo-gov težko dobili službo. So vam kdaj poveda-li, v čem vidijo težavo? No, v tistih časih tovrstne razlage niso bile niti

potrebne, saj smo vsi vedeli, kako se temu streže in koliko je ura, čeprav je tudi res, da me je ob ma-turi nekdanji profesor tolminske gimnazije, ki je bil sicer prepričan, a zelo pošten komunist, opo-zoril na to, da po sklepu partije s sošolcem Petrom Stresom ne bova nikoli dobila zaposlitve v domači kot tudi ne sosednji idrijski in novogoriški občini.

> Kot strokovnjaka za (stavbno) kulturno de-diščino vas na ministrstvu za kulturo potre-bujejo ministri katere koli barve. Ali kaže tej dediščini kaj bolje kot slovenskemu jeziku, ki je spet na udaru? Zelo rad bi odgovoril pritrdilno, pa žal glede na

delež v državnem proračunu temu področju na-menjenega denarja, ki je v zadnjih letih vse manj-ši, ne morem. Pozitivno je to, da kulturna dedišči-na postaja vse bolj prepoznavna kot del turistične ponudbe in strategije, še vedno pa je v primerjavi s sosednjimi državami opazno dejstvo, da svoje

Na višarskih dnevih skupaj z Rezijanko pesnico Silvano PalettiPredavatelj na Romanju Treh Slovenij 2009


P O G O V O R

> Omejena s prostorom sva se komaj dotaknila posameznih tem … Kaj reči za sklep?Morda damo besedo Ljubki Šorli, o kateri

sva govorila na začetku: magistrale sonetnega venca, ki ga je posvetila svojemu možu Lojzetu Bratužu.

LJUBEZEN MOJA BREZ MIRU TE IŠČE,OPEVAJO SRCA TE MILI ZVOKI,JESENI ŠLA NA POT SVA Z ROKO V ROKI,ZDRUŽILO NAJU SKUPNO JE OGNJIŠČE.

EDINI, KI SEM V SRCU TE NOSILA,TRPELA ZATE, V STRAHU TREPETALA!UTEHO PRI DEVICI SEM ISKALA,BOJAZEN IN NEMIR PRED NJO RAZKRILA.

ROHNELA V ME USODA JE PRETEČA,ADAMOVIH OTROK MI DELEŽ DALA,TEŽAK IN KRUT KOT ZA PRAVICO JEČA

UPEHANA OD BOJEV SEM JOKALA -ŽIVLJENJA NI MI STRLA MOČ GROZEČA;UPORNO SEM VIHARJEM KLJUBOVALA.

V Loppianu s predsednico gibanja fokolarov Mario Voce

in ministrico za visoko šolstvo znanost in tehnologijo Mojco

Kucler Dolinar

in današnji refleksiji. Opo-zorila je, da se nacionalna zavest izgublja, stopnja rodnosti je nizka. Da več kot narodnost in kultura veljata svetovljanstvo in multikulturnost. Pravi, da »kljub temu zbujajo upa-nje tudi prireditve, podobne današnji, saj kažejo, da nas ne globalizacija ne digitalizacija nista do kraja posrkali vase, temveč se želimo srečati tudi v živo in nam zato ni težko priti od blizu in od daleč.«

Po njenem predavanju smo se udeležili svete maše v cerkvici na Sv. Višarjah. Cerkev se je hi-tro napolnila do vseh kotičkov, romarji pa so tudi pred vrati in okoli romarske cerkvice prisluhnili besedam nadškofa msgr. Alojzija Cvikla, ki je sku-paj z izseljenskimi duhovniki daroval slovesno sveto mašo. V nagovoru se je ustavil ob božji be-sedi in spregovoril o čuječnosti – da odkrivamo, spoznavamo in presojamo dogodke, ko Gospod prihaja k nam. Poudaril je, da v času, ko mnogi vere ne doživljajo kot vrednote, potrebujemo močne trenutke, kot je romanje treh Slovenij, ko

R O M A N J E T R E H S L O V E N I J

Mladi in višarsko romanje ob 25-letnici države Slovenije

Na 28. romanju treh Slovenij se je v ne-deljo, 7. avgusta, po poročanju STA, MMC in drugih javnih glasil na tem

lepem dogodku, ki ga organizirata Rafaelo-va družba in Zveza izseljenskih duhovnikov, zbralo nad 2.500 romarjev. Objavljamo vtise Katje Markelj, ki se je udeležila tudi višarskih dni.

V nedeljo zjutraj smo se prebudili v Ehrlicho-vem domu, zunaj pa se je že naredil prekrasen dan. V pričakovanju romarjev smo vsi zavihali ro-

kave ter pričeli s pripravami na tradicionalno ro-manje treh Slovenij.

Kmalu so začeli prihajati romarji z vseh koncev Slovenije ter tudi iz zamejske in izseljenske Slove-nije. Toplo smo jih sprejeli, jim ponudili kavo, čaj in nekaj za pod zob. Poklepetali smo z vsakim go-stom in jih povabili, da prisluhnejo besedam novi-narke, publicistke in kolumnistke Zlate Kraševec. Nagovorila nas je z razmišljanjem ob 25. obletnici samostojnosti Slovenije. Svojemu razmišljanju je dala naslov: Drugačno pesem zapojmo, veselejšo! Spregovorila je o enotnosti v času osamosvajanja

Romarji so prisluhnili predavateljici. Oktet Deseti brat

dediščine ne znamo dovolj ceniti in posledično ne znamo zanjo primerno skrbeti.

> Tudi to področje, namreč stavbna kulturna dediščina, sega prek mej. Na omenjenih vi-šarskih dnevih ste nam predstavili Toneta Kralja, ki je tako rekoč poslikal zahodno naro-dnostno mejo …Dodal bi, da je s svojimi umetninami, v katerih

je pri pozitivnih likih poudarjena slovenska tro-bojnica, v 47 cerkvah med Višarjami in Katinaro v Trstu, postavil narodni ‚limes‘ in v času preganja-nja slovenske besede stopil med ljudstvo in ga na svojstven način v usodnih časih opogumljal s slo-vensko umetnostjo.

> Nam razkrijete kak biser s svojega umetno-stnega področja, na katerega bi bili Slovenci lahko ponosni, pa je morda manj poznan? V tem trenutku bi se težko odločil za posame-

zno področje ali ustvarjalca, bolj me tiha želja žene v smer, da bi v doglednem času, brez vsa-kovrstnih zgodovinskih in ideoloških predsodkov ter pogosto nezavednih notranjih zavor, uspeli kot posamezniki in kot narod celostno gledati

na našo kulturo, na njene cenjene, zamolčane ali podcenjene nosilce in ustvarjalce, ter jo celostno dojemati in sproščeno doživljati kot svetel delček civilizacije, katere sestavni del smo!


Z A K L A D I S L O V E N S K E U M E T N O S T I Mojca Polona VAUPOTIČ

je tudi v Münchnu, kjer je obiskoval slikarsko šo-lo Antona Ažbeta. Skupaj z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Matejem Sternenom je tvoril krog slovenskih impresionistov, ki so se s svojimi deli, za tedanje slovensko slikarstvo, povzpeli neverje-tno visoko. Leta 1904 so razstavljali v Mietkejevi galeriji na Dunaju kot Umetniški klub Sava. Poželi so velik uspeh in prodali lepo število slik.

Čas Groharjevega ustvarjanja je bil čas impre-sionizma in prav on je bil najbolj lirična osebnost tega sloga na začetku 20. stoletja. Kljub izjemni nadarjenosti pa zaradi pomanjkljive izobrazbe ni mogel nadaljevati šolanja na dunajski akademi-ji. Po bivanju v Münchnu je izpolnjeval cerkvena naročila. Prelom stoletij je pomenil tudi prelom v njegovem slogu. Hitro je začel razvijati svojo lastno tehniko slikanja, ki jo je deloma izpeljal iz divizionizma in jo povezal s simbolizmom ter se-cesijo. Tudi neuspehi in samosvoja narava so ga privedli v Škofjo Loko, kjer se je ustalil leta 1904. Tukaj je ustvaril svoja najboljša dela, ki od krajin-ske motivike prehajajo v monumentalne prizo-re kmečkega dela. Ivan Grohar je bil eden tistih ustvarjalcev, ki je ob svojem izjemnem ustvarja-nju znal preseči lakoto, mraz, pomanjkanje denar-ja ter zaničevanje ustvarjanja umetnosti. Škofja

Ivan Grohar - Motivi s podobo domovine

Leta 1867 se je v družini revnega gostača v Spodnji Sorici rodil sin. Nič ni kazalo, da bo živel drugače od svojega očeta. Bil bi

za pastirja, hlapca ali drvarja, vendar se je obr-nilo drugače in malega Ivana Groharja je začelo zanimati podobarstvo. Prvemu učitelju Janezu Šubicu je sicer kmalu pobegnil, dalj časa pa se je zadržal pri cerkvenem slikarju Matiju Brada-šku v Kranju. Nato se je odpravil v Zagreb, kjer je v ateljeju Spiridiona Milanesija ustvarjal vse do vpoklica v vojsko.

Leta 1892 je Ivan Grohar pri kranjskem dežel-nem odboru v Ljubljani vložil prošnjo za finančno podporo za študij na Deželni risarski šoli v Grad-cu. Podporo so mu odobrili. Dve leti kasneje je vložil še prošnjo za podporo pri študiju na Aka-demiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenen Künste) na Dunaju. Tudi slednja je bila odobrena, vendar kljub odlično opravljenim izpi-tom ni bil sprejet, saj ni dokončal šole v Gradcu, zato je slednjo zaključil konec leta 1894. Ustvarjal

Loka je bila njegov dom. Z neverjetno energijo je vehementno zasnoval vrsto odličnih platen – tako čiste krajine kot krajine s figuro. V njegovih delih se je pričel prepoznavati mit slovenstva, v njegovih krajinah pa podoba domovine. Kljub težkim življenjskih razmeram je sledil sanjam in namesto drvarja postal slikar. Njegov nauk je bil, da je slikanje ustvarjanje vtisa o nečem, za kar je potrebno izdelati orodja in si pridobiti rutino. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Pomlad, Macesen, Škofja Loka v snegu, Sejalec, Krompir, Črednik, Pogled z mojega okna, Cvetoča jablana in še nekatere. Še posebej je potrebno pouda-riti, da impresionistično slikarstvo temelji zlasti v navdušenju nad krajinskimi motivi, v zrelem ob-dobju pa tudi na figuraliki, velik poudarek ima na liričnem občutju, na razpoloženju (štimungi) ter na simboličnem pomenu. Izraziti so močni barvni nanosi ter svetla barvna lestvica.

Grohar je imel samostojne razstave v dunajski Secesiji, v Beogradu, Londonu, Krakovu, Varšavi, Trstu, Devinu, Berlinu … Kljub temu je bil finančno nepreskrbljen. Deželni odbor mu je po posredova-nju Janeza Evangelista Kreka in Riharda Jakopiča leta 1911 odobril 2000 kron podpore za umetniško potovanje v Italijo. Iz Sorice je prišel v Ljubljano, da

R O M A N J E T R E H S L O V E N I J

Sprejemanje gostov v Ehrlichov dom

Cvetoča jablanaGrabljice

Stojnica Rafaelove družbe

doživimo bližino Boga, njegovo dobroto, ljubezen in usmiljenje. Spodbudil je k iskanju skupnega dobrega, k zahvali za samostojno Slovenijo in k priprošnji Mariji za vse tiste, ki so se zanjo žrtvo-vali in tudi darovali svoja življenja.

Po zaključku svete maše se je pričel še kratek kulturni program na ploščadi za cerkvijo z okte-tom Deseti brat, ki je zapel nekaj prelepih do-movinskih pesmi. Nekaj udeležencev višarskih dnevov je program popestrilo z recitacijami, naše druženje pa smo zaključili s prigrizkom. Ob koncu dogodka smo pospravili Ehrlichov dom in se polni bogatih vtisov in zbujene narodne zavesti vrnili v dolino ter z avtobusom odpeljali proti Ljubljani.

Ob vseh besedah, ki smo jih danes slišali in izre-kli, smo se udeleženci višarskih dnevov spomnili tudi dr. Lamberta Ehrlicha, ki je redno hodil na Sv. Višarje. S svojo vizijo samostojne Slovenije je nav-dihoval številne slovenske romarje, naj ostanejo zvesti veri in narodu. Že leta 1933 jih je nagovoril z besedami: »Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora

Groharjev kip v Sorici

mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje. [...] To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu.«

Katja Markelj


J E Z I K O V N I K O T I Č E K Damjana KERN

Ko se poletje prevesi v jesen

Jesenske mesece so v starih časih poimenovali po dogajanju na poljih in travnikih. September – kimavec je dobil ime zaradi sadja, ki v tem mesecu dozori in »kima« na vejah sadnega drevja ter tako kliče, da ga oberemo. Oktober – vinotok je mesec, ko se pretaka vino, november – listopad pa označuje mesec, ko z drevja pada listje.

Jeseni v sadovnjaku dozorijo hruške, grozdje in nekatere sorte jabolk. V gozdu nabiramo kostanj, lešnike, gobe … S polj in vrtov je treba pobrati zelje, kolerabo, endivijo, rdečo peso, populiti repo in korenje …

Pridelke z veseljem pospravljamo in jih shranjujemo za dolgo zimo. Če je Ietina dobro obrodila, je veliko veselja. Pridne gospodinje iz jesenskih pridelkov pripravljajo odlične kompote, marmelade, solate ter dobrote iz kumar, paradižnika, buč, zelja ...

NEDOVRŠNI GLAGOLI

Kaj kdo dela?

DOVRŠNI GLAGOLI

Kaj kdo stori?

1. ponavljanje: klicati2. trajanje: zoreti

1. enkratno, posamezno dejanje: poklicati2. zaključeno, končno dejanje: dozoreti3. začetek dejanja: zaspati

Spreminjanje iz nedovršnih v dovršne glagole:

roditipulitikimati

obroditipopulitipokimati

shranjevatipospravljati

shranitipospraviti

delati jemati govoriti

narediti vzeti reči

1. Napišite ustrezne vidske pare.

nedovršni dovršni

imenova t i poimenovati

pokimati

poklicati

obrati

pasti

zoreti

nabirati

pospravljati

shranjevati

puliti

roditi

pripravljati

2. Izberite pravilno možnost.

• Jeseni sadje na drevju končno dozori – zori.

• Najprej smo obrali – obirali vse hruške, potem pa še vsa jabolka.

• Celo popoldne sem gledal, kako listje odpada – odpade z dreves.

• Grozdje v vinogradu nas že kliče – pokliče na trgatev.

• Čim prej moram začeti nabrati – nabirati kostanj.

• Kmetje že ves dan pospravijo – pospravljajo pridelek.

• Naša mama vsako leto kuha – skuha veliko marmelade.

3. Iz besed tvorite vrstne pridevnike.

hruška → hruškov kompot

jabolko → _______________ zavitek

kostanj → _______________ piknik

goba → ______________ juha

buča → ______________ olje

zelje → ______________ solata

pesa → ______________ sok

oreh → ______________ potica

KOTIČEK ZA NAJMLAJŠE:4. Reši uganke in poveži z ustrezno sličico.

Oče je visok, mati bodeča, otroci pa rjavi. Kaj je to?_ _ _ _ _ _ _

Na širni dobravi je glava pri glavi: učene nobene, neumne nobene, a vse so zelene.

_ _ _ _ _

Rdeče hlače, belo meso, črna duša, kaj je to?_ _ _ _ _ _ _

Sonce ga kuha, roka trga, noga tlači, usta užijejo._ _ _ _ _ _ _

Veverica rada vanj zobe zasaja,v mlečni čokoladi pa ljudem ugaja.

_ _ _ _ _ _

REŠITVE:1. imenovati-poimenovati, kimati-pokimati, klicati-poklicati, obirati-obrati, padati-pasti, zo-

reti-dozoreti, nabirati-nabrati, pospravljati-pospraviti, shranjevati-shraniti, puliti-populiti, roditi-obroditi, pripravljati-pripraviti (ponekod so možne tudi drugačne rešitve).

2. Jeseni sadje na drevju končno dozori. / Najprej smo obrali vse hruške, potem pa še jabol-ka. / Celo popoldne sem gledal, kako listje odpada z dreves. / Grozdje v vinogradu nas že kliče na trgatev. / Čim prej moram začeti nabirati kostanj. / Kmetje že ves dan pospravljajo pridelek. / Naša mama vsako leto skuha veliko marmelade.

3. hruškov kompot, jabolčni zavitek, kostanjev piknik, gobova juha, bučno olje, zeljnata so-lata, pesin sok, orehova potica

4. Kostanj, zelje, jabolko, grozdje, lešnik

Z A K L A D I S L O V E N S K E U M E T N O S T I

bi si nakupil vse potrebno za pot, a tako kot toliko drugih ustvarjalnih duš s socialnega dna se je Ivan Grohar že pri štiriinštiridesetih letih poslovil s tega sveta zaradi bolezni, ki jo je skrival – jetike.

Groharjev spomin je v naši deželi in še poseb-no v Sorici trdno zasejan – v obnovljeno Grohar-

jevo rojstno hišo so Soričani pod duhovnim vod-stvom družine Kačar ob spominu na genialnega sovaščana vdihnili konkretno vsebino. V njej je razstava preslikav njegovih umetniških del, ki jih je izdelal domači slikar Miro Kačar, etnografski muzej, likovna ter glasbena delavnica, ki nudita

izobraževalni in zabavno turistični program. Sori-ca in širša okolica pa sta se leta 1982 svojemu ro-jaku Groharju poklonili še s postavitvijo spome-nika. Izdelal ga je kipar Tone Logonder. Slikarju v čast v Škofji Loki vsako leto pripravijo tudi Malo Groharjevo slikarsko kolonijo.


V CLEVELANDU NAŠLI PREŠERNOVA ROKOPISA PESMI. Oba doslej neevidentirana rokopisa sta podpisana in lepo ohranjena. Pesem Slovo od mladosti je zapisana še v bohoričici, Dohtar pa že v gajici. Hranil ju je Evgen Favetti, ki je izrazil željo, da ju podari Slovenskemu muzeju in arhivu v Cle-velandu, kjer bodo uredili Prešernovo sobo.

ODSTOP FINANČNEGA MINISTRA. Z ministrskega stolčka je julija odstopil Dušan Mramor. Premi-er Cerar je na čelo ministrstva začasno imenoval ministrico brez resorja, ki je pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo, Alenko Smerkolj, novega finančnega ministra pa naj bi dobili sep-tembra.

NOVA USTAVNA SODNIKA. Državni zbor je za ustavna sodnika izvolil oba kandidata, ki ju je predlagal predsednik države. Špelca Mežnar bo nastopila devetletni mandat konec oktobra, Mar-ko Šorli pa v drugi polovici novembra. 40-letna Mežnarjeva bo doslej najmlajša ustavna sodnica.

EKUMENSKO SREČANJE IN SLOVESNOST OB 100. OBLETNICI RUSKE KAPELICE. V soboto, 30. julija, je pri kapelici pod Vršičem potekala spominska slovesnost v čast umrlim ruskim vojakom med prvo svetovno vojno. Slovesnosti se je udeležila tudi ruska delegacija s predsednikom Vladimir-jem Putinom. Dan prej pa je v Ljubljani potekalo ekumensko srečanje predstavnikov katoliške, ru-ske ter srbske pravoslavne cerkve. Putinov obisk je ohromil Slovenijo ter povzročil veliko škode in

PremislekiNovinar Jože Biščak v Reporterju o Evropi in migracijah

Črni oblaki se nad Evropo ni-so zgrnili včeraj, zgrinjajo se že desetletja, ko sta se kor-porativna in politična elita zarotili, da mora rasa, ki je dosegla največ v zgodovini človeštva in s svojimi izumi in odkritji iz revščine potegnila na stotine milijo-nov ljudi, prevzeti kolektivno krivdo in se brez naj-manjše možnosti obrambe izpostaviti barbarskim kulturam. Prepričevanje in pozdravljanje tega, da nas multikulturnost krepi, različnost omogoča napredek, mirovništvo vzpodbuja razvoj, kesanje za (domnevne) grehe iz preteklosti Evropejcev pa dela odgovorne, ni postalo samo muha enodnev-nica, ampak intelektualni tok. To je dandanašnja stvarnost sodobnega humanizma, ki nam ga vsi-ljujejo, da sprejmemo divjanje po stari celini, kot so si ga zamislile horde tujcev. Ne gre več za sa-maritanstvo, ki ga potrebujejo narodi, zastali v raz voju, ampak za obratno vsiljeno etiko, za zlob-no zaroto izbrisa vsega, kar so narodi Evrope skozi stoletja dosegli.

Pravijo, da je težava radikalni islam, da je težava Islamska država, da »pravi« in »miroljubni« islam nima zveze ne s prvim ne z drugim. Bližamo se točki, ko nas bodo začeli prepričevati, da islam nima povezave z islamom. S čim pa jo ima? Z lu-benico? S kocko ledu? Z vevericami? /…/ Združe-ni na drugi strani vrat najdejo mehkužce, odete v mavrične zastave, čredo kastrirancev, preplašenih

samouničevalcev, objemajoče in za roke držeče se retardirance, ki so sami sebi odrekli pravico do življenja v Evropi.

Pisatelj Zorko Simčič v pogovoru za Večer

Problem smo mi, ki tudi po dveh desetletjih in pol svoje države nimamo pravega od-nosa ne do svojega naroda ne do države. Je že res, da je želja po globalizaciji spre-menila marsikateri pogled na človeka in na družbo, toda nič manj ne velja dejstvo, da vladajoči miselnost o svetu brez naro-dov podpirajo. Ali ni potem razumljivo, da polovi-ca volivcev ne gre na volišče, od druge polovice pa mnogi izberejo kogarkoli? Po kakšni logiki se sploh sprašujemo, od kod to naše ekonomsko in moralno drsenje v prepad. Ne vem, ali je res, toda baje več kot pol maturantov ne ve, od kdaj ima-mo svojo državo. Byron bi nam danes dejal, da se s svojo državo igramo.

***Zase vem, da velja prisluhniti starozavezni za-

povedi Judom, naj ljubijo tujce in naj z njimi rav-najo, kot da so rojaki, saj so nekoč tudi oni bili tujci v egiptovski deželi, in da se moramo zave-dati, da smo po vesti dolžni priskočiti na pomoč ljudem v stiski. Toda ta naš današnji klobčič je bolj zapleten: ali smo res preveč kritični ali celo brez-srčni, če se vprašamo, ali bo tudi za te tujce veljal v vseh evropskih jezikih že tisoče let upoštevani rek ‘Si vivis Romae … – Če živiš v Rimu, živi po rim-skih šegah in zakonih‘. Razumljivo je, da današnji begunci želijo živeti v varnejšem svetu, toda ali ni

logično, da se hkrati vprašujemo, ali bodo oni mo-gli, zmogli sprejeti naše zakone?

***Ali se bo svet zavedel, kam vodi egoizem, kam pe-

lje pohlep, se bo vprašal, kaj bo, pa ne samo z Evropo, če ne bo zavladala pravičnost? Tu je še dejstvo, da danes nimamo ne Schumanna ne Adenauerja ne ko-ga podobnega in pa, da preskočim na skoraj sto let staro napoved Ortega y Gasseta: Evropi se bo kmalu slabo pisalo, ‘ker si sama noče vladati‘. Čudna apatija, mrtvilo, utrujenost so legli na evropsko dušo.

***Postavili naj bi spomenik vsem žrtvam vojne.

Kaj bi dejal? Ne igrajmo se z mrtvimi! Pa ne samo ker to ne bi bilo pietetno. V starosti vedno bolj spoznavam, kako v resnici malo vem, da pa mi je eno povsem jasno: vsa dejanja, tako dobra kakor zla, nosijo v sebi kal za nujno rojstvo posledic.

***Sprava? Med osebami je možna. Še več: je zaže-

lena. Toda pri nas je šlo tudi za spopad med dve-ma svetovnima nazoroma, tako rekoč izključujoči-ma se religijama. Med njima sprave ne more biti. In bojim se, da brez zgodovinske resnice o naši polpreteklosti v narodu ne bo miru.

***Beseda krepost je izginila iz našega besedne-

ga zaklada, še bolj iz aplikacije v življenju, in je danes samo še objekt ironizacije. Razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost, trdne osnove za duševno in celo za telesno zdravje. Razumnost! Ta ni po Platonu samo prva iz četverice, ampak tudi voznik, krmar vseh drugih kreposti. Človek danes ne razmišlja in tako mu ne uspe in ne uspe odkriti, da vse naše tako moralne kakor ekonomske krize izhajajo pravzaprav iz prakrize razumnosti.

S L O V E N I JA , N A Š S K U P N I D O M

Novice naj pomagajo pri širjenju gradiva, pojasnjevanju okoliščin ali prepoznavanju oseb na fotografijah. Njuna pomoč je bila nepogrešljiva tudi pri pripravi vrhunske fotografske monografije Cvetoči klas peli-na, ki prav tako kot razstave prikazuje življenje slo-venskih beguncev v taboriščih na Koroškem.

UMRL JE DR. PETER URBANC. V nedeljo, 24. julija, je v Torontu umrl dr. Peter Urbanc, doktor prava, eden vidnih predstavnikov slovenskih izseljencev. Rojen je bil 20. januarja 1924 v Olševku pri Pred-dvoru kot sin koroških priseljencev. Aprila 1945 je politično emigriral v Ve-nezuelo, leta 1950 pa se je preselil v Kanado, si ustvaril družino s štirimi otroki in devetimi vnuki ter tam ostal vse do smrti. Veliko je po-toval in delal na treh konti-nentih. V izseljenstvu je imel pomembno vlogo, saj je bil tajnik Slovenskega naro-dnega odbora in Slovenske demokratske stranke. Velik del svojega življenja je namenil raziskavam v tujih, po padcu komunizma pa tudi v slovenskih arhivih. Svoje izsledke je izdal v številnih knjižnih delih, izdajal pa je tudi tiskovna poročila, s kate-rimi je slovensko javnost obveščal o podatkih in dogodkih, ki so bili v večinskih medijih zamolčani ali objavljeni zavajajoče. Rafaelova družba se ga hvaležno spominja tudi zaradi finančne pomoči, ki jo je namenjal nekaterim nadvse pomembnim, a deprivilegiranim slovenskim ustanovam.

ZAKONCA STARMAN PREJELA EHRLICHOVO PRIZNANJE. V nedeljo, 10. julija, se je pri kapeli mu-čencev v Šentjoštu nad Horjulom odvijala slove-snost Slovenija – praznujemo s teboj. Sveti maši, ki jo je daroval kardinal dr. Franc Rode, je sledila podelitev Ehrlichovih priznanj, ki sta ga prejela tudi Majda in Lojze Starman. Zakonca Starman, ki črpa-ta iz lastne begunske izkušnje, namreč že deset let prostovoljno, samoiniciativno in brez pričakovanja plačila sodelujeta z Rafaelovo družbo pri prepozna-vanju in urejanju obsežnega arhivskega gradiva o slovenskih beguncih v Avstriji po drugi svetovni vojni. Z veliko zavzetostjo sta se lotila pregledova-nja skoraj 20.000 fotografij, zbiranja podatkov pri Slovencih z vsega sveta, popisovanja dogodkov, krajev in oseb na fotografijah, pisanja pojasnil in opremljanja fotografij s podnapisi. Sodelujeta na številnih odprtjih razstave, kjer preko svoje življenj-ske zgodbe ozaveščata o premalo poznanem delu slovenske zgodovine ter nagovarjata obiskovalce,

Med prejemom priznanja, foto: Vid Klančar

Peter Urbanc,

foto: www.rskane.ca


stroškov. Nerežimski mediji so opozarjali, da so bile vršiške žrtve v večini ne-ruske narodnosti ter da je tak obisk problematičen zaradi nedemokratičnosti Putinove vladavine in še posebej zaradi ruske agresije nad Ukrajino.

NAGRADI ZA EVGENA BAVČARJA. V Parizu živeči fotograf, filozof in borec za pravice slepih je prejel nagrado Evropskega parlamenta državljan Evrope 2016 za njegov bogat prispevek v umetnosti in literaturi ter iz rok francoske-ga veleposlanika v Sloveniji najvišje francosko odlikovanje — vitez nacional-nega reda legije časti za izjemen prispevek na področju umetniške fotografi-je ter za osebna prizadevanja pri krepitvi odnosov med Francijo in Slovenijo.

UMRL AKADEMIK JANEZ BERNIK. Umrl je slikar, grafik, kipar in scenograf Janez Bernik, prejemnik mnogih nagrad in priznanj, ki je bil od leta 1993 re-dni član SAZU, od leta 1994 dopisni član Academie Nazionale di San Luca v Rimu ter od leta 1995 redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

SLOVENCI NA SVETOVNEM DNEVU MLADIH. Med mladimi romarji, ki so na-polnili Krakov na Poljskem, je bilo tudi več kot petsto Slovencev.

UMRL VLADMIR MAKUC. V Solkanu rojeni akademski slikar, grafik in kipar je lani za življenjsko delo prejel Župančičevo nagrado, leta 1979 Prešernovo nagrado, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča.

Ubogi slovenski jezik

Slovenci imamo z lastno državo čedalje večje probleme. Nikoli v zgodovini je nismo imeli, se-daj, ko jo imamo, pa ne vemo, kaj bi z njo. Časi,

ko so številni govorili, kaj vse jim mora država dati – gre za navado iz komunističnih časov, ko se je vse, ne glede na tako imenovano samoupravljanje, vodilo in delilo z najvišjega partijskega vrha navzdol – so nekako minili. Državne bla-gajne so prazne kot beračev žep. Mnogo nekdanjega državnega premože-nja je pokradenega, za njegove ostanke se bije neizprosen boj.

Ko zmanjka blaga in različnih koristi, se začenja krasti dobro ime. Slo-venija je na ugledu v tujini, zlasti pa doma, ogromno izgubila. Številni državljani kar tekmujejo, kdo bo o državi bolj zaničevalno govoril. Tudi vodilni politiki pri tem sodelujejo, ker mislijo, da tako dokazujejo, da so na strani ljudi. Ne zavedajo se, da si tako kopljejo lastni grob. Kdo pa spo-štuje politike zaničevane in zasramovane države?

Da bi še bolj izničili podobo in predvsem pomen lastne države, so se sedaj nekateri ugledniki iz vrst univerzitetnih profesorjev izmislili, da je vseh žalostnih slovenskih razmer kriv nekakovosten univerzitetni študij. Študij po njihovem mnenju ni slab, ker so slabi oni, ampak ker poteka v slovenskem jeziku. Ta je osnova slovenskega naroda in njegove kultu-re. Zagovorniki tega so predvsem pristaši nekdanjega komunističnega

režima in tudi nemalo »naših«. Nesrečniki mislijo, da bi postali svetovno slavni, če bi predavali v angleškem jeziku, da bi k nam tuji študentje kar vreli. Siroma-ki! Študentje iščejo dobre profe-sorje zaradi njihovega znanja, ne pa zaradi jezika. Tuji profesorji že sedaj hodijo k nam in predavajo večinoma v angleškem ali kate-rem drugem jeziku, pa ni težav in problemov. Številni se ne strinja-

mo s tistimi slovenskimi univerzitetnimi profesorji, ki hočejo slovenskim študentom na slovenski državni univerzi in za slovenski denar predavati v angleškem jeziku. Naj ustanovijo privatne pa služijo, kolikor zmorejo, ne pa da hočejo privatno služiti na račun državnega denarja.

Slovenski jezik je eden uradnih evropskih jezikov. Slovenci smo ga sami, brez državne pomoči naših nekdanjih držav spravili na tako raven. Če ho-če jezik normalno delovati v družbi, ga je treba stalno uporabljati na vseh nivojih javnega življenja, še zlasti v znanosti, kjer se vedno odkrivajo nove stvari in so potrebne tudi nove slovenske besede. Če tega ni, zaostane v uporabnosti. Čim bi v slovenski družbi izobraženi sloji govorili tuj jezik, bi se zgodilo tisto, na kar je opozarjal že France Prešeren v svojem času:

Po nemško vajena je govoritipri nas gospôda, stan, ki ukazuje,slovenski to, kar mora služit iti.Povedano drugače, slovenski jezik naj bi bil le za tiste, ki morajo delati

in ki morajo poslušati ukaze svojih takšnih in drugačnih oblastnikov. To je v bistvu enako, kar smo poslušali v nekdanji Titovi Jugoslaviji, da bi pozabili, kdo in kaj smo: »Govori srpski, da te razume čitav svet!« Smo za to potrebovali lastno državo? Moramo res biti tujci v svoji domovini, kot smo bili stoletja?

Kot trenutno kaže, predlog ne uživa velike podpore javnosti. Zagovor-niki ga skušajo vse bolj prikazovati kot levega, »naprednega«, svetovljan-skega, meščanskega, »urbanega« proti slovenski desni, »kmečki« ruralni pameti in govorici ter kulturi.

Kot vsaka stvar ima tudi ta dobro plat. Slovenske demokratične stran-ke, ki imajo zaslugo za nastanek slovenske države, se že pripravljajo na nove volitve. Trenutno se tako prepirajo med seboj, da ni nobenega upanja, da bi v prihodnosti skupaj prevzele oblast in državo potegnile iz blata. Če bo vlada vztrajala na angleškem jeziku na univerzi, bo skoraj gotovo prišlo do referenduma. Slovenski jezik je trenutno edina vez, ki še lahko poveže slovensko »desnico«. Ne samo to. Zbudili bi lahko tudi slovenske demokratične volivce, ki jih že nekaj časa puščajo na cedilu in se ne udeležujejo volitev.

ŠPORT

V RIU DE JANEIRU je vse v znamenju poletnih olimpijskih iger, septem-bra pa se bodo tam odvijale poletne paraolimpijske igre.

JUDO. Za prvo slovensko medaljo na olimpij-skih igrah v Riu je poskrbela Tina Trstenjak, ki je v kategoriji do 63 kg osvojila zlato olimpij-sko medaljo. Le dva dni kasneje je Anamari Ve-lenšek v kategoriji do 78 kg osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Judoist Adrian Gomboc pa je v kategoriji do 66 kg osvojil peto mesto.

KAJAKAŠTVO. Peter Kauzer je v kajaku na divjih vodah osvojil srebrno olimpijsko medaljo. Kanuist Benjamin Savšek je v finalu osvojil šesto, kajakašica Urša Kragelj deveto mesto, kanuista Luka Božič in Sašo Taljat pa sta v konkurenci dvojcev osvojila sedmo mesto.

JADRANJE. Vasilij Žbogar je v razredu finn osvojil srebrno medaljo in s tem že tretjo olimpijsko medaljo v karieri. Jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta osvojili šesto mesto.

KOLESARSTVO. Primož Roglič je na cestni kolesarski dirki osvojil šestin-dvajseto, v bitki s kronometrom pa deseto mesto. Polona Batagelj se je na cestni dirki uvrstila na dvaintrideseto mesto.

PLAVANJE. Najboljšo slovensko plavalno uvrstitev je dosegla Tjaša Oder s trinajstim mestom na 800 m prosto.

GIMNASTIKA. Telovadka Teja Belak je v kvalifikacijah za mnogoboj do-segla devetnajsto mesto.

STRELSTVO. Živa Dvoršak je v disciplini zračna puška zasedla sedem-najsto mesto, Boštjan Maček pa je v trapu osvojil dvaindvajseto mesto.

ALPINIZEM. Aleš Česen in Luka Lindič sta julija v Karakorumu v Pakista-nu uspešno opravila dva vrhunska alpinistična vzpona na Broad Peak (8047 m) ter severni vrh Gašerbruma IV, kar je šele četrti vzpon po tej tehnično zelo zahtevni smeri na 7900 metrov visoko goro.

ŠPORTNO PLEZANJE. Janja Garnbret in Domen Škofic sta osvojila prvo mesto na tretji tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v franco-skem Brianconu. Škofic je zmagal drugič letos, za Garnbretovo pa je to že tretja zaporedna zmaga.

NOGOMET. Nogometaši Maribora so bili v novi sezoni prvič poraženi. Na domačem igrišču so zmagali Goričani.

10

S L O V E N I JA , N A Š S K U P N I D O M

minili Državne bla-

Ti nesrečni profesorji mislijo, da bi postali svetovno slavni, če bi pre-davali v angleškem jeziku, da bi k nam tuji študentje kar vreli. Siro-maki! Študentje iščejo dobre pro-fesorje zaradi njihovega znanja, ne pa zaradi jezika.

Stane GRANDA

Tina Trstenjak,

foto: Matej Družnik


Ž U P N I J E

LONDON

V času poletja je pastoralno ži-vljenje v »Našem domu« bolj umirjeno – manj pestro kot

med ostalim letom. Zadnjo slovensko sv. mašo za rojake v Londonu in oko-lici v letošnjem prvem bogoslužnem polletju smo imeli na drugo nedeljo v juniju (12. junija). Novost te maše je bil naš novi organist Jurij Klasinc, ki je prišel pred meseci v London, da bi si tukaj poiskal kako delo. Delo je po dolgem trudu našel. Ker pa je priha-jal k slovenski maši v kapelo Doma, je ob neki priložnosti omenil, da bi lahko med sveto mašo igral na naš harmonij, ki je že nekaj časa počival zaradi okvare – bile so pretrgane vezi (»gurtne«) na pedalih za poganjanje meha. Z Brazilcem Carlosom sta to okvaro odstranila in Jure je že lahko igral med slovensko mašo v kapeli na 2. nedeljo v juniju. Vsi smo bili veseli,

DUNAJ

V Slovenskem pastoralnem centru na Dunaju se zbira-mo predvsem ob nedeljah pri

sveti maši in druženju po bogosluž-ju. Za popestritev dejavnosti skuša-mo organizirati še druga srečanja, ki nas povezujejo in razveseljujejo.

V aprilu in maju smo imeli nekaj terminov bolšjega sejma/flohmark-ta. Obisk je bil zelo lep, predvsem pa je bila to priložnost za pripravo, skupno delo in druženje. Starejšim članom skupnosti so se pri delu pri-družili tudi mlajši iz študentskih vrst.

Priložnost za druženje so tudi de-lovne akcije: urejali smo mnoge po-drobnosti – foto dokumentacijo, klju-čavnice, zastave; čistili zakristijo in bogoslužno opremo; prebelili smo prostor za nedeljska srečanja (bife), namestili zavese in zvočno izolacijo prostora; uredili nove oltarne prte ter na dvorišču napeljali vodovod …

V četrtek, 26. maja, smo imeli iz-let skupnosti. Šli smo »z Dunaja na Dunaj«. Obiskali smo cerkve, molil-nice in prostore različnih cerkva in

ker smo tako lažje, predvsem pa bolj gladko in ubrano peli slovenske ma-šne pesmi. Sedaj prihaja Jure vsako nedeljo ob 11. uri dopoldne k sv. maši v kapelo Doma in spremlja bogosluž-je s popravljenim harmonijem.

Z rednimi sv. mašami in našimi srečanji bomo nadaljevali na drugo nedeljo v mesecu septembru (11. septembra) in nato na vsako drugo nedeljo v vsakem mesecu – vse do 2. nedelje v juniju 2017.

verskih skupnosti: pravoslavna cer-kev, muslimanska mošeja, budistič-na pagoda oz. stupa, katoliška in evangeličanska cerkev. Ideja je bila – iti nekam, kjer ne bo predaleč ne predrago, kjer ni dosti hoje, kjer še nismo bili. Ker je bil ta dan pra-znik svetega Rešnjega telesa, smo ob sedmih obhajali sveto mašno da-ritev v cerkvi Srca Jezusovega in se nato z osebnimi avtomobili podali na celodnevno potepanje.

V nedeljo, 29. maja, smo ob 9.30 obhajali žegnanje – ob prazniku Srca Jezusovega. Pri sveti maši je sodeloval pevski zbor Koral iz Laškega in glasbe-niki pod vodstvom Jere Petriček Hra-stnik. Po slovesnosti je bilo skupno kosilo (gril) na dvorišču. Gospodinje so prinesle in postregle pecivo.

V nedeljo, 19. junija, smo gostili pevke in pevce MePZ Musica viva Kranj-Primskovo, ki so se vračali s pevskega tekmovanja v Bratislavi, nas obiskali in nato sodelovali pri sveti maši ter druženju po njej. Is-krene čestitke za doseženo drugo mesto in lepo petje v naši skupnosti.

Matija Tratnjek

A N G L I J A

Tudi tokrat je v poletnem času k nam prišlo na obisk ali pri nas bivalo kar nekaj študentov, dijakov in roja-kov z družinami z majhnimi otroki, ki so prišli z namenom, da si ogleda-jo znamenitosti Londona in Anglije. Sicer pa študentje in dijaki pred-vsem hodijo k nam zaradi tečajev angleščine ali obiskujejo kake druge študijske dejavnosti. V prostem času si ogledujejo znamenitosti angleške prestolnice.

Umrl Stanislav LovrecRodil se je junija 1927 v kraju Bog-danovec v Medžimurju. Tam se je poročil in si ustvaril dom. Po težki preizkušnji, ko je prišlo do ločitve, se je odločil oditi v svet. Tri leta ka-sneje se je soočil s težko bolečino, ko se je smrtno ponesrečil 20-letni sin. Sonce pa mu je ponovno posi-jalo, ko se je kmalu za tem na Dunaj preselila hči Vesna, ki si je tu ustva-rila družino. Vse do upokojitve leta 1988 je delal v vrtnariji v Brunnu am Gebirge. Vsa leta je bil tesno pove-

Vedno smo bili zelo veseli patra Tomaža Majcna, ki je rad prihajal v »Naš dom« iz Oxforda, kjer je celo leto študiral. Pred svojim odhodom v Slovenijo meseca avgusta letos je tudi kak teden bival pri nas v Londo-nu. Pogrešali ga bomo!

Župnik S. Cikanek pa je v času po-letnih počitnic skrbel za Dom in za pastoralno delo predvsem v Londo-nu in okolici.

S. C.

zan s slovensko skupnostjo. Redno je prihajal k slovenski maši. Z vese-ljem je pomagal organizirati zabave, saj se je rad družil in se veselil. Zelo rad je prepeval in sodeloval pri vseh prireditvah. Ljudi je znal vedno spra-viti v dobro voljo. Moram reči, da je gospod Slavek imel v naši cerkvi po-membno mesto. Zaradi zdravstve-nih težav se je od nas poslovil 13. maja 2016. Pokopan je v družinskem grobu v njegovem rojstnem kraju Gornji Mihaljevec.

Anita Hren

A V S T R I J A

P. Tomaž, župnik Stanislav Cikanek in novi organist Jure Jure med igranjem harmonij

Bolšji trg Žegnanje v cerkvi in ...

Obisk zbora

... na dvorišču


Ž U P N I J E

H R V A Š K A

BRUSELJ

V mesecu juniju in juliju 2016 je bil pastoralni utrip sloven-skih skupnosti v Beneluksu

zelo živ ahen. V ospredju je bil prvo-obhajilni praznik v Bruslju, ki je obe-nem tudi slovenski družinski dan. Od konca meseca maja pa vse do konca meseca junija smo v Haagu, Bruslju in Luksemburgu slovesno praznovali 25-letnico samostojnosti Slovenije. Povsod smo ob praznova-njih imeli zahvalno mašo za domo-vino in po njej prijetno druženje s petjem in Zdravljico naši domovini Sloveniji.

Prvoobhajilni praznik in slovenski družinski dan V nedeljo, 19. junija, so prvo sve-to obhajilo prejeli Ronja, Dimitrij in Lenc. Na ta dogodek smo se z družinami intenzivno pripravljali tri mesece. V tem obdobju so prvoob-hajanci s svojimi družinami večkrat oblikovali nedeljska bogoslužja. S tem je v srcih otrok raslo pričakova-nje prvoobhajilnega praznika. Slavje smo začeli na vrtu SPC, kjer nas je v slovesnost uvedla mama prvoobha-janke Ronje, vrtno violinsko sklad-bo je zaigrala mlada violinistka Tina

Čeh. V sprevodu smo odšli v cerkev, kjer je slavje olepšalo tudi petje Žen-skega pevskega zbora Fran Govekar z Iga. S prižganimi krstnimi svečami so trije prvoobhajanci doživljali le-poto božjega otroštva, ki so ga to nedeljo obogatili še s sprejemom Jezusa v svoje srce. Slovesnost je le-po in ubrano potekala. Kot lahko vi-dite na sliki, smo pri molitvi očenaša povzdignili prižgane sveče našega srca, tako da smo zares imeli obču-tek, da je to slavje združilo zemljo z nebesi. Po maši smo se dlje časa zadržali na skupnem kosilu na vrtu Slovenskega pastoralnega centra in doživljali lepoto slovenskega ver-skega občestva.

Maša za domovino kot sklep praznovanj ob 25-letnici samostojne SlovenijeV soboto, 25. junija, je bila ob 19. uri v kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju zahvalna sveta ma-ša za domovino ob njenem prazni-ku. Veliko Slovenk in Slovencev se je dva dni prej, v četrtek, 23. junija,

udeležilo slavnostne počastitve pra-znika v prostorih Bozarja. Sprejem s koncertom sta pripravila velepo-slaništva RS pri kraljevini Belgiji in Slovensko stalno predstavništvo pri EU. V soboto je bilo okrog poldneva slovesno pri Manekenpisu, simbolu mesta Bruselj. Za to priložnost je bil fantek oblečen v gorenjsko naro-dno nošo. Na trgu je zaplesala tudi plesno akrobatska skupina Flip iz Pirana. Kot krona tridnevnega pra-znovanja je bilo slavje v Slovenskem pastoralnem centru. Kapela je bila premajhna za toliko udeležencev, zato so mnogi mašo spremljali na stopnicah in v vhodnem vežnem prostoru. Po maši je bil piknik z do-brotami z žara, tudi tokrat so bili mojstri žara mizarji in študentje, ki bivajo v naši študentski hiši na ulici Marcette 14. In kot vedno so se tudi tokrat odrezali in nas lepo postregli. Po okrepčilu smo se vrnili nazaj v ka-pelo in si z zanimanjem ogledali na-stop plesno akrobatske skupine Flip iz Pirana. Tri dni so mladi prebivali pri nas, se tako udomačili in odlično

B E N E L U K S

Molitev očenaša je na prvoobhajilni praznik združila zemljo z nebesi.

Pri maši za domovino ob 25-letnici

samostojne Slovenije sta evangelij z

župnikom komentirala tudi Matej in Klavdija.

Plesna akrobatska skupina Flip iz Pirana je s svojim nastopom

popestrila slavje zahvalne maše za domovino.

Prvoobhajanci Dimitrij, Ronja in Lenc s

krstnimi svečami

nastopili. Slavje se je nadaljevalo vse do poznih večernih ur. Povabljeni so bili tudi sosedje in številni prijatelji, med udeleženci smo lahko opazi-li Afričane, Turke, Špance, Angleže, Italijane, Hrvate in še kdo bi se našel. Tudi to je dalo prazniku svoj pose-ben čar in mednarodno razsežnost. Slovenska, belgijska in evropska za-stava so še dolgo plapolale na vrtu SPC, proti koncu julija jih je bilo po-trebno pospraviti, prav tako vrt, ki je za praznik gostil okrog dvesto ljudi.

dr. Zvone Štrubelj

PULJ

Čas Slovencem, živečim v Pu-lju, vedno hitreje teče. Tež-ko je opisati pestrost vseh

dogajanj in izjemen zanos pri ure-sničevanju zastavljenih aktivnosti in programov.

V začetku meseca maja je bila v Galeriji Hermana Dalmatina 4 raz-stava kreativne delavnice Šopek iz Zagreba. Z našo skupino kreativk so preživele lep dan ter si izmenjale izkušnje.

8. maja so se predstavile na Foru-mu v Pulju nacionalne manjšine z glasbo, plesom, recitacijami. Mešani pevski zbor Encijan je z glasbenim nastopom več pesmi poskrbel za čudovito vzdušje pod umetniškim

vodstvom naše temperamentne prof. Paole Stermotić.

19. maja je bila skupščina SKD--Istra Pulj v prostorih Galerije prvič z novo predsednico Danico Avbelj in našo novo poslovno tajnico Ve-sno Zmaič. Vse, kar sta pripravili, je vredno pohvale! Galerija je bila pol-

na do zadnjega kotička. Vsak član je dobil vezano mapo, v kateri je bilo vse povedano na skupščini še pisno zajeto. Nova predsednica Danica se je v imenu društva zahvalila za ves trud desetih let Klavdiji Velimirovič s sliko-akvarelom – Blejski otok Jureta Godca in šopkom cvetja. Hvala tudi

od nas vseh Slovencev v Pulju. Prav tako je šla zahvala s šopkom novi tajnici Vesni V. Zmaič za dober zače-tek in prekrasno ureditev Mavrice.

Že je bil pred nami 21. in 22. maj ter obisk zbora Cantate Domino iz Kočevja. Vrnili so nam obisk (decem-bra 2015 je imel Encijan v Kočevju

Predavanje Šopek iz Zagreba našim kreativkam v Pulju S škofom in zborom Oremus v uršulinski cerkvi


Ž U P N I J E

F R A N C I J A

božični koncert). Cantate Domino se je predstavil številnim poslušal-cem v cerkvi sv. Pavla na Vidikovcu v Pulju s sakralno glasbo in 22. maja v katedrali v Pulju. Zadovoljni smo se razšli s čudovitim umetniškim doži-vetjem in lepimi vtisi.

Mesec maj in junij sta bila za vse sodelujoče v društvu, posebno še za pevski zbor Encijan, zelo pestra. Od-zvali smo se povabilu Slovenskega kulturnega društva Triglav Split in se z veseljem popeljali v Dalmacijo. 27. maja je kljub kilometrom Pulj–Split (cca. 540) vožnja hitro minila, saj nam je ob lepem sončnem vre-menu ponujala čudovit panoram-ski razgled in neverjetne edinstvene lepote Hrvaške. Tajnica slovenskega KD Triglav gospa Ana Matusinovič je sprejela pevce iz Repentabora – zamejskega društva, ki deluje na slovensko-italijanski meji, ter nas encijančke ter nas popeljala po ču-dovitem Splitu: skozi Dioklecijanovo palačo, na lepi tržnici so nas vabi-le češnje med ostalimi dobrotami. Pozdravili smo kip škofa Gregorja Ninskega, se sprehodili do lutkov-nega gledališča, kjer smo zvečer na-stopali. Seveda smo se okrepčali s kavico, pijačo, sladoledom. Split z okolico je drugo največje mesto na Hrvaškem. Težko bi ga primerjali s Puljem – vsestranska urejenost, či-stost, metropolitanski utrip in vse ostalo. Po ogledu mesta smo se za-

dovoljni, a lačni vrnili v Podstrano na kosilo v restavracijo Jure. Nahaja se na obali. Enkratna hrana, razgled, lepo vreme so naredili svoje – zaslu-žen počitek v novih, nekaj metrov oddaljenih apartmajih, a ne za dol-go, obveznosti in večerni koncert so nas kmalu prebudili iz skoraj dopu-stniških uric. Že nas je čakal avtobus in nas popeljal do mesta, kjer je po-tekal koncert. Lutkovno gledališče je bilo nabito polno. Koncert so pričeli gostje iz Razvojnega društva Repen-tabor iz Dola pri Vogljah, nadaljeval in zaključil je naš Encijan. Program je povezovala učiteljica slovenskega jezika Vera Hrga, sicer nepogrešlji-va članica Triglava Split. Po števil-nih čestitkah in pohvalah, ki sta jih sprejela oba zbora, smo se odpeljali v čudovite prostore društva Triglav. Veselili smo se prigrizka, saj je od kosila minilo že nekaj ur. Pripravili so nam pravo razkošje za oči, telo in dušo. Svojo nalogo smo dobro opravili in neobremenjeni uživali v dobrotah, pecivu, dobri kapljici. Po-zno v noč se je razlegala slovenska pesem, beseda, ples – hvala vam!

Sredi junija je bil izlet v Sloveni-jo za člane društva po gričevnatem svetu onkraj reke Soče in Sabotina v Goriška brda. Izlet se je vsem priso-tnim ob eksotični slovenski pokraji-ni, lepih briških vasicah ter okušanju dobre kapljice in kulinarike vtisnil v spomin. Zopet smo preživeli ne-

pozabne urice v domovini in si na-polnili življenjske akumulatorje do naslednjič.

Obveznosti še ni konec, saj smo 21. junija v naši Galeriji praznovali 15. obletnico SKD-Istra Pulj, ki je bi-lo ustanovljeno leta 2001. Ta dogo-dek je popestril zbor Encijan s slo-venskim petjem in glasbo, skupina Zdravo življenje nam je pripravila prigrizek, nakar smo odšli v Galerijo Cvajner na otvoritev razstave del Ni-ne Zelenko.

24. junija je imel zbor Encijan sa-mostojni koncert na Forumu v Pulju. To je vsakoletna zahvala SKD-Istre za dobro sožitje-sobivanje v Pulju in na Hrvaškem.

Ne smemo pozabiti na čezmejno slovensko srečanje društev s Hrva-ške, Italije in Slovenije v Buzetu, kjer je zopet nastopal pevski zbor Enci-jan in požel zaslužen aplavz.

Lahno utrujeni, a ponosni smo bili povabljeni na šesto srečanje Slo-vencev vsega sveta v Ljubljani, ki je potekalo od 30. junija do 2. juli-ja. Pevski zbor Encijan je pod vod-stvom umetniške voditeljice profe-sorice Paole Stermotić v vrtu urada s petjem otvoril dogajanje na ne-pozabnem večeru. Srečanje je poz-dravil minister za Slovence po svetu gospod Gorazd Žmavc. V kulturno--umetniškem programu je nastopa-la moška vokalna skupina Kredarica in jazz sestav Tadej Kampelj. 2. junija

je bil mimohod od urada k magi-stratu, kjer je bil centralni spektakel zborov. Vse nastopajoče je prisrčno pozdravil ljubljanski župan gospod Zoran Janković. Encijan ga je navdu-šil, pridružil se nam je pri petju. Do-dali smo Ružo crvena in dalmatinsko Da te mogu pismom zvati, marsika-tero oko se je orosilo, tudi župano-vo. Program 6. srečanja Dobrodošli doma smo zaključili s sv. mašo za zdomce v prekrasni uršulinski cerkvi v Ljubljani. Doživeto jo je vodil go-spod škof dr. Anton Jamnik s čudovi-tim nagovorom, pa tudi evangelij je bil kot prikrojen za nas zdomce. Pri sv. maši je sodeloval duhovniški ok-tet Oremus in Encijan. Po opravljeni daritvi je sledil koncertni del. Vsak se je predstavil z nekaj pesmimi. Po končani izvedbi Encijana z Ave Ma-rijo skladatelja Cerutija je sledil ne-prekinjen aplavz, nakar smo dodali še Zabučale gore. Prekrasna cerkev, akustika in glasovi naših solistov so naredili svoje. Encijan je preživel na-porne, a nepozabne dni, ki nas bodo še dolgo spremljali v srcu in mislih. Hvala Bogu za vse doživeto.

Lep zaključek sezone nas je pope-ljal na zaslužen oddih. Naj tudi vas, dragi rojaki po svetu, spremlja sreča, zdravje in božji blagoslov na dopu-stu – naberite si novih moči. Kjerkoli ste, naj vas spremlja božji blagoslov do naslednjega javljanja jeseni.

Ivanka KoletnikIvanka Koletnik, dolgoletna članica Encijana

Zaključek pouka slovenskega jezika in podelitev spričeval

Recitacija učencev in nastop zbora

v galeriji ob 15-letnici društva

FREYMINGMERLEBACH

Ob zadnjem celodnevnem srečanju meseca junija so se med prisotnimi spletali po-

govori o počitniških dnevih. Pred-vsem smo si vsi želeli toplih sončnih dni, saj nam jih je do sedaj močno primanjkovalo. Letnih sezon skoraj ne razlikujemo. Lepota pomladan-skega časa se je skrivala pod okri-ljem temnih oblakov in hladnih dni, ki so grenili telesno vzdušje in naravi kradli zaželeno toploto. Moramo si

priznati, da nam vse te vremenske nevšečnosti nadomestijo prav ve-sela vsakotedenska srečanja v Mer-lebachu. Vsakič ko pristopimo k sv. maši v kapeli sv. Jožefa, je za vsake-ga vernika praznik v srcu. In z navdu-šenjem prihajamo v prostore misije, saj so s preurejanjem dobili resnič-no praznični videz, ki je razveseljiv. Za tovrstno delo gre zahvala našim pridnim gospem. V zelo lep prostor se je preuredila soba poleg dvorane, dobila je pravo ime »Zimski vrt«. Ce-lotno poslopje misije je dobilo estet-

ski in urejen videz od podstrešja do pritličja. Pri misiji se za vzdrževanje in obnovitev prostorov nepreneho-ma krojijo načrti in nova dela.

Pripravlja se začetek dolgotrajne-ga dela, saj se bo v kapeli desna stran stene preoblekla v mozaik. Po mojstrskih sposobnostih gospo-da župnika Jožeta Kamina bodo iz množice barvitih kamenčkov obliko-vali pričevanje sv. evangelija. Nešte-to prostovoljnih ur je že vloženih in jih še vedno vlagajo delovni možje za pripravo potrebnega materiala,

Po maši Janez Erjavec naloži kamne, ki jih

bo med tednom raztolkel na majhne kocke

za drobna dela na mozaiku.


Ž U P N I J E

3. julija je društvo Jadran priredilo letno veselico ob 50. obletnici obstoja.

iz katerega bo nastal mozaik. Delo umetnikov se bo začelo po prazniku Marijinega vnebovzetja. O tem načr-tu, dragi bralci, ste bili že seznanjeni v prejšnji številki Naše luči.

Za praznik Marijinega vnebovzetja nas bo pot vodila v ThicourtTu se srečujemo z veseljem romarji leto za letom, saj nam prikliče spo-mine na številna romanja v domo-vini Sloveniji. Vsakemu Slovencu je znano največje slovensko romarsko svetišče, Brezje na Gorenjskem. Iz te-ga kraja prihaja tudi kopija Brezjan-ske Matere, ki ima svoj prostor že 33 let v kapeli sv. Jožefa v Merlebachu. Zelo priljubljeno Marijino svetišče, ki me osebno spominja in razveseljuje dušo moje mladosti, je Sveta Gora nad Novo Gorico. In še nešteto dru-gih Marijinih svetišč krasi Slovenijo in vabi z zvonjenjem romarje 15. av-gusta na božjo pot.

31. maja ob obhajanju 25. obletnice samostojne Slovenije v občinskem salonu 16. okrožja

Pariza smo lepo zastopali tudi Loreno.

In ker nas je objela tujina, nam je romanje v Thicourt še v večje vese-lje, saj nam nadomešča romanja, na katera smo hodili v rodni domovini. Zbiramo se od blizu in daleč, da po-častimo našo nebeško Mater. Obisk je vsako leto številnejši. Glas lepega praznovanja se širi in romarjev je po številu vsakič več kot dvesto. Lep sončen dan igra tudi vlogo in prina-ša toplo vzdušje. Poskrbljeno je tudi za streho v primeru deževja. Najva-žnejše je, da prinese vsak romar ve-selo srce in prijazen nasmeh.

Sveta maša je redno ob 11. uri na prostem. Po maši se okrepčamo z dobrim kosilom. Razvedrila in prije-tnega razpoloženja ne manjka tudi v popoldanskem času. Ob 18. uri so pri Marijinem oltarju pete litanije Matere božje, nato se povzpnemo v procesiji do križa. Na tem kraju se zaključi romarski dan s pesmijo »Le-pa si, lepa si roža Marija«. Kdor še ni bil nikoli prisoten na omenjenem

romanju v mlinu Thicourt, naj se odloči in se pridruži številnim zve-stim romarjem. Gospod župnik Ka-min pravi: »Vsi prisrčno dobrodošli.«

Smo v srcu počitniških dni. Marsi-kdo se je odločil, da obišče svoj roj-stni kraj, da preživi lepe poletne dni v krogu domačih v domovini Sloveniji. Za počitnice se velikokrat prepusti-mo razmišljanju, kje bi jih najlepše preživeli. In vsak si izbere tisto pot, ki mu jo srce prigovarja. Letos se do-mačega kraja še topleje spominjamo, saj se nam spomin vrača nazaj v leto 1991, ko je Slovenija postala samo-stojna in neodvisna država. V po-častitev 25. obletnice samostojnosti so bila praznovanja po celi Evropi. V

Franciji so bila organizirana srečanja s strani veleposlaništva Republike Slo-venije v Parizu in s strani Evropskega sveta v Strasbourgu. Vabljeni so bili tudi vsi predstavniki slovenskih dru-štev v Franciji. In na povabilo velepo-slanika gospoda Andreja Slapničarja se je na srečanje ob praznovanju 25. obletnice neodvisnosti naše domovi-ne Slovenije v Parizu 31. maja odzva-lo deset oseb iz Lorene.

In za 25. obletnico neodvisnosti domovine Slovenije naj objame vsa-kega slovenskega rojaka čut ponosa, da smo samostojni, da smo Sloven-ci dočakali, da je materna govorica sproščena, da nismo več potujčeni, temveč svoboden narod. J. C.

Jade Otter je ob navzočnosti staršev, botrov in prijateljev prejela sv. krst v Merlebachu 19. junija.

PARIZ

Drugi konec tedna v mesecu juliju 2016 je pastoralni odbor slovenske katoliške misije v

Chatillonu obiskal župnika, dr. Zvo-neta Štrublja v Bruslju. Štiričlansko delegacijo iz Pariza je župnik najprej sprejel pri skupni mizi na vrtu Sloven-skega pastoralnega centra. Ko smo se okrepčali in že kar pošteno naklepe-tali, smo odšli v kapelo, kjer smo imeli daljši sestanek, na katerem smo pre-gledali delovanje slovenske župnije v Chatillonu v preteklem pastoralnem letu. Zadovoljno smo ugotavljali, da smo speljali kar nekaj uspešnih pro-jektov, med katerimi je tudi prvomaj-sko romanje v Metz in Merlebach, binkoštno romanje h koreninam sku-pnosti v Chatillonu, zelo lepo prazno-vanje ob 25-letnici samostojne Slove-nije konec meseca junija. Svoj pogled smo usmerili tudi v prihodnost, kjer nas čakajo nekatere spremembe, na katere moramo biti pripravljeni. V poletnem času so načrtovana neka-tera srečanja v Sloveniji, v nedeljo, 21. avgusta, je načrtovano romarsko srečanje pariških Slovencev na Za-plazu in na skupni družabnosti, ki jo pripravlja sobrat in delegat, gospod Jože Kamin. Predvideno je tudi sreča-nje odgovornih duhovnikov s škofom dr. Petrom Štumpfom. Vsa ta iskanja najboljših rešitev za slovensko katoli-

ško skupnost v Parizu bomo pretresli in analizirali na septembrskem sreča-nju v Chatillonu, v nedeljo, 18. sep-tembra, ko bomo praznovali župnijski praznik povišanja svetega Križa. Z gosti iz Pariza smo v soboto, 9. julija, v večernih urah odšli na ogled mesta Bruselj, privoščili smo si tudi večerjo s školjkami. V nedeljo, 10. julija, smo ob 10. uri imeli nedeljsko bogoslužje, kjer so člani pastoralnega odbora iz Pariza aktivno sodelovali pri oblikova-nju nedeljske maše. Po maši smo na vrtu Slovenskega pastoralnega cen-tra imeli skupno kosilo in družabnost, prijetno srečanje med pariškimi Slo-

Pastoralno ekipo iz Pariza je župnik Zvone v

Bruslju pričakal z ribjimi dobrotami z žara.

Srečanje pastoralnih ekip iz Pariza in Bruslja


Ž U P N I J E

N E M Č I J A

venci in člani župnijske skupnosti v Bruslju. Nova srečanja in novi načrti! V prihodnjem pastoralnem letu bomo s skupnostjo iz Bruslja obiskali Pariz in se ponovno medsebojno obogatili.

V slovenski pariški hiši v Chatil-lonu sta že drugi mesec v gosteh slovenska laična misijonarja, zakon-ca Silva in Nace Volčič, ki sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tam, kjer se do-bri in iskreni ljudje po najboljših mo-čeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Počaščeni smo, da jima lahko nudimo zavetišče in odskočno desko za apostolat med zapostavlje-nimi in ubogimi. V zadnjem pismu, ki sta mi ga poslala, takole opisujeta stisko brezdomcev v Parizu.

Po najinem zadnjem pismu sva do-bila kar nekaj odzivov in vesela sva, da tudi vam lakota in brezdomstvo sredi ‘bogate’ Evrope nista samoumevna.

Tudi to je eden od razlogov, zakaj sva se odločila, da bova problematiki lač-nih v Parizu namenila večino svojega časa, kar ga bova preživela v Franciji. Teden, ki je za nama, je teden no-vih poznanstev in globljega vpogleda v revščino v Franciji. Iskala sva na-mreč različne možnosti, kjer bi se lah-ko konkretno vključila v prostovoljne aktivnosti, usmerjene prav k ljudem iz ulice. Po priporočilu prijatelja sva najprej obiskala glavni sedež ženske redovne skupnosti Hčera krščanske ljubezni (usmiljenke) in tam srečala Slovenko, sestro Francko Saje. Usmi-ljenke izvirajo prav iz Francije in delu-jejo v karizmi ustanoviteljice reda sv. Ludovike in sv. Vincencija Pavelskega, ki je vse svoje življenje namenil najbolj ubogim ljudem v Franciji. Mimogrede, kot nama je povedala s. Francka, sta bili prav dve od njihovih sester usmi-ljenk v tisti cerkvi v mestu Saint-Etien-ne-du-Rouvray v Normandiji, kjer se je nedavno zgodil teroristični napad.

Mobilni tuš ob uličnih šotorih brezdomcev

na jugu Pariza

AUGSBURG

ULMKrst Matilde Marie Frank

V soboto, 4. junija, je v cerkvi Heilig Geist v Ulmu prejela sv. krst Matilda Maria Frank.

Starši so svoji hčerki prip ravili lep praznik. Vsak od navzočih je dobil v roke skrbno oblikovan program krstne slovesnosti s celotnim bese-dilom od začetka do konca. Sloven-sko in nemško govoreči sorodniki so sodelovali z branjem božje besede in prošenj. Tudi petje v obeh jezikih ob spremljavi kitare je na svoj način olepšalo krstno slavje. Po končanem dogajanju ob krstnem kamnu v cer-kvi je v rezervirani gostilni že čakalo okusno kosilo.

R. K.

KEMPTENMaša v naravi 2016Kakor vsako leto smo tudi v tem po-letju v nedeljo, 19. junija, praznovali mašo v naravi, ki jo je daroval naš

župnik, gospod Roman Kutin. V le-pem kraju Raun v bližini Kemptna se nas je zbrala lepa skupina iz Kemp-tna, Ravensburga, Ulma in Augsbur-ga z gosti iz Slovenije.

Za svečani okvir tega bogoslužja so poskrbeli mladi pevci iz domo-vine, ki so se s polnim avtobusom podali na pot, da nas razveselijo in obogatijo s svojimi ubranimi glaso-vi. Bili so to »Oktet Jurij Dalmatin« iz Boštanja in mešani pevski zbor »Zvon« iz Sevnice.

Že dan prej, v soboto, 18. junija, ko je Slovensko kulturno in športno društvo Drava v Augsburgu pripravi-lo slovesno prireditev za dan držav-nosti, so ti čudoviti glasovi poskrbeli tudi za praznično vzdušje večera in razveselili navdušene goste.

Po končani sveti maši v Raunu smo v prijetnem razpoloženju še naprej v nadaljevanju dneva poslu-šali naše lepe slovenske pesmi in ob zvoku harmonike tudi skupaj zapeli.

G. R.

RAVENSBURGSedemdesetletniki iz RavensburgaLetos v februarju je svoj okrogli 70. rojstni dan slavil naš dober rojak in zaveden Slovenec Franc Čuden. Ro-dil se je leta 1946 v Bohinju. S triin-dvajsetimi leti se je napotil v tujino. Pot ga je zanesla v Weingarten pri Ravensburgu. Zaposlil se je v veliki tovarni Escher Wyss v Ravensburgu. Tukaj je spoznal čedno slovensko dekle iz Prekmurja, s katero se je

Krst Matilde Marie Frank

Nastop pevskega zbora Zvon iz Sevnice Maša z gosti iz Slovenije v kraju Raun blizu Kemptna

Sedemdesetletniki iz Ravensburga

Tragično se je končal za 86-letnega duhovnika, vendar bi se lahko usodno končal tudi za vse ostale v cerkvi, če ne bi ena od sester skrivoma pobegnila in nemudoma obvestila policije. Bogu hvala za njen pogum in odločnost! Sestra Francka nama je posredovala kontakt organizacije Depaul France, katere glavno poslanstvo je delo z brezdomci v revnih pariških okrožjih.

Še posebej zanimiv in učinkovit je njihov ‘mobilni tuš’, avtodom, ki brezdomcem omogoča vso potrebno

osebno higieno. Ker v nekaterih pre-delih Pariza manjka prostorov za umi-vanje, je takšna rešitev dobrodošla in zelo praktična. V Depaulu so prepriča-ni, da je prav čistoča in skrbna osebna nega prvi korak iz labirinta ulice.

Z veseljem sva se ponudila, da se pridruživa skupini številnih prostovolj-cev, ki od 1. avgusta do 1. septembra v osmih namenskih centrih pripravljajo obroke in razdeljujejo hrano vsem ti-stim, ki si je sicer ne morejo privoščiti in bi morali zanjo beračiti po pari-ških ulicah. Uspešni so. S pomočjo 450 prostovoljcev v enem samem mesecu razdelijo približno 600.000 obrokov! Tako, našla sva svoje mesto v Parizu in oba s Silvo čutiva, da bova prispevala prav na tistem socialnem področju, ki je v Franciji trenutno najbolj pereče.

Hvala misijonarjema Silvi in Nace-tu Volčiču za njun pogum in pričeva-nje. Ubi caritas et amor, ibi Deus est – Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog! dr. Zvone Štrubelj


Ž U P N I J E

pozneje tudi poročil. V zakonu sta ju osrečila dva otroka, hčerka Gabrijela in sin Igor. Danes se veselita svojih vnučkov. Našega Franceta vsi dobro poznamo kot iskrenega, mirnega, a zelo prisrčnega člana naše slovenske skupnosti, bodisi v društvu kot v far-ni skupnosti.

V lepem mesecu maju je letos do-polnil 70 let tudi naš dragi muzikant Jože Erjavec. Rodil se je na Jeseni-cah. Kot mlad fant je zapustil svoje najdražje in se napotil v tujino. V južnem delu Nemčije se je zaposlil in si tukaj tudi ustvaril svoje dru-žinsko gnezdece. V zakonu z ženo nemškega rodu so se jima rodili štir-je otroci. Jože je zelo priden in za-veden član slovenskega društva in slovenske župnije. Že v mladih letih je bila njegova gonilna sila glasba in najljubša spremljevalka harmoni-ka. Na mnogih prireditvah, rojstnih dnevih, družabnih dogodkih Jože rad vzame v roke svojo harmoniko in iz nje izvabi čudovite slovenske viže. Mnogi ga poznajo tudi kot čarodeja in spretnega rokohitrca. S svojimi tri-ki vedno znova očara publiko.

Sedemdesetletni življenjski jubilej je praznoval tudi korajžen in zave-den Slovenec, naš rojak Ciril Jane-žič. Rodil se je leta 1946 v Ljubljani. V domovini se je najprej izučil za kovinostrugarja. Ob poklicu je nato uspešno dokončal še srednjo teh-nično šolo. Januarja leta 1968 ga je življenjska pot privedla v Nemčijo. Najprej v Düsseldorf, potem pa pre-ko montažnega podjetja v Ravens-burg. Danes živi Ciril v Weingartnu. Najgloblji razlog veselja ob okrogli obletnici je Cirilu pripravila hčerka, ki je dva dni po njegovem rojstnem dnevu rodila dvojčka. Danes ima tri vnučke, na katere je neizmerno po-nosen. Ciril je tesno povezan z dru-štvom in župnijsko skupnostjo. Pov-sod rad pomaga.

Ob tej priložnosti želimo vse dobro tudi slavljencu Francu Kerinu, ki bo svojih okroglih 70 let dopolnil v sep-tembru. Naj mu služi zdravje in naj s harmoniko še dolgo razveseljuje vse, s katerimi bo preživljal prijetne urice.

Naj Bog živi vse omenjene sla-vljence iz Ravensburga!

Minka Kestel

BERLIN

V Berlinu smo slovesno prazno-vali v novi veliki dvorani na-knadno 46 let naše misije in

25 let naše misije pri sv. Elizabeti. Večji del prireditve je sponzoriral naš dober podjetnik Edo Pasler. V goste so prišla kulturno-umetniška društva iz Šaleške doline, večinoma iz lepega kraja Ravne pri Šoštanju, katere je vodila Milena Movh. Peli so pri maši, potem pa naredili lep pester program v pesmi in plesu v narodnih nošah. Med njimi ni manjkalo muzikantov, ki so nas po programu zabavali. Naš

Naša veleposlanica Marta Kos Marko z nami

Ansambel iz skupine gostov

posebni gost je bila veleposlanica Marta Kos Marko, ki nas je, tako kot le ona zna, prisrčno in vzpodbudno pozdravila. Tudi njo smo kakor goste pozdravili z velikim navdušenjem in hvaležnostjo. Dori

Gostje iz Šaleške doline

ASEL/HANNOVERTokrat smo imeli mašo v vrtu v Han-novru pri Dragici in Zvonku Veršiču. Zbralo se nas je veliko in smo zelo lepo opravili mašo. Potem smo imeli pravo pojedino. Takšna druženja pri-tegnejo nove obraze in skupnost se krepi. Veselo nas je pozdravila tudi vnukinja Nika. Njen ati Jan je pridno pekel na žaru, mamica Anita pa nas je stregla. Hvala Veršičevim.

Dori

Pri Dragici in Zvonku v vrtu

Nika in Anita

Po maši na vrtu

Majda v sredini z mamo in sestro

določene predele otoka in vedno več zemlje se izgublja v morje. Od leta 1927 naprej je otok povezan z nasipom, ki se je gradil na pobudo znanega generala Hindenburga – »Hindenburg Damm«. Ko vlak zape-lje na ta nasip in če je ravno plima, ima človek občutek, da se vozi po morju. Na postaji Westerland sta nas poleg svežega zraka sprejela dež in veter. Odločili smo se za vožnjo z avtobusom na skrajni del otoka in tam obiskali znano ribjo restavracijo Gosch, ki nam je nudila lep pogled na razburkano morje in seveda vrsto svežih rib, pripravljenih prav v naši prisotnosti. Dognali smo, da je Sylt lep tudi v dežju, saj kjer je z nami g. Dori, vedno doživljamo lepe trenut-ke. On nas zna opozoriti na stvari, ki jih človek večkrat spregleda, npr. na visoko koncentracijo joda ob takem vremenu v obmorskih krajih.

Tara in Blaž z g. Dorijem v Timmendorfu

Tatjana in Fanela Ilianne, Maria in Anica

HAMBURGV Hamburgu je letošnje poletje pa-dlo dobesedno v vodo, zato smo se toliko bolj veselili našega sreča-nja 19. junija. Sv. mašo je g. Dori to pot daroval za pokojno mamo naše redne obiskovalke Eve Plevnik, spo-mnili pa smo se, kot vedno, vseh na-ših slavljencev tega meseca.

Bilo jih je kar nekaj. Mala Lena Ža-ja je praznovala 6. rojstni dan in se veselila prestopa iz male šole v prvi razred katoliške osnovne šole. Slav-ko Lovrec, Toni Krističevič in Zlatko Vukovac so bili nadaljnji jubilanti. Zlatkova žena Anica je s svojimi go-spodinjskimi sposobnostmi poskr-bela za obogatitev bifeja, Toni pa za dobro kapljico. V ponedeljek smo se po zajtrku odpravili na izlet na severnomorski otok Sylt, ki se ome-nja že pred 400 leti. Poznan je po tipičnem podnebju, zaradi zalivske-ga toka je tu temperatura vedno 2° višja kot na celini. Jesenski in zimski viharji, ki tu z vso krutostjo butajo v obalo (tako imenovane viharne poplave), pa vedno znova ogrožajo


Ž U P N I J E

Zadovoljni smo se vrnili v Hamburg in lepi vtisi nas bodo spremljali do drugega srečanja, ker se ta naša izle-tna skupina neverjetno usklajuje med seboj, zato je veselje še toliko večje.

Sv. maša v juliju je bila zopet na tre-tjo nedeljo in kljub dopustom je bila udeležba kar dobra.

Iz Slovenije sta nas obiskala mla-da študenta Tara in Blaž iz Žalne na Dolenjskem. Dva dni sta preživela

z nami in s svojo mladostno sveži-no olepšala čas tudi nam starejšim. Oba se rada angažirata na social-nem področju, v fari sv. Lovrenca pa sta tudi zelo aktivna. Tara ima zelo slavnega sorodnika g. škofa Zoreta. V naslednjih dneh sta si s sestrično in bratrancem ogledala znamenito-sti Hamburga, predno sta se polna lepih vtisov vrnila domov. Izlet nas je to pot zanesel v obmorsko mesto Timmendorf, kjer je bila na dopustu

članica naše skupnosti Ema Lovrec z vnuki. Preživeli smo lep dan, uživali sonce in morje in se veselili, da smo skupaj. Dan smo zaključili v italijan-ski restavraciji v Hamburgu.

Rojstnih dnevov je bilo v tem me-secu kar veliko. Praznovala sta Maj-da in Mladen Ugrina s hčerko Ma-nuelo Žaja. Majdina družina je lep primer multikulturnega življenja. Složno živijo skupaj Slovenci, Hrva-ti in Nemci. Poleg Anice in Zlatka

Vukovca je praznovala tudi Lili Edl. S hčerkama Majo in Leno je redna obiskovalka slovenskih sv. maš. Lili je prišla med nas pred nekaj leti in njeno veselje, da je našla Slovence v Hamburgu, je bilo res veliko. Maja in Lena sta zelo priljubljeni, prijetni dekleti in vedno smo ju veseli, če se nam priključita. Obe sta zaključili fa-kulteti na hamburški univerzi. Lena pa se izobražuje še naprej za logo-pedinjo. Vera Šeme

ESSEN

V naši župniji smo imeli vesel dogodek. To je bil krst. Bral-ci Naše luči lahko ugotovite,

da zelo poredko objavljamo novi-ce o kakšnem krstu, o porokah pa še manjkrat. V cerkvi sv. Janeza Kr-stnika v Altenessnu je bil 18. junija krščen Danilo Leo Kolšek. Rojen je bil 16. oktobra 2015 v Essnu. Srečna starša sta Matej Kolšek in Barbara Šinko. Botra sta Andreas Kolšek in Lea-Katarina Šinko. Malega bratca je zelo vesel petinpolletni Milian in seveda vse sorodstvo. Srečnim star-šem in vsemu sorodstvu čestitamo in želimo vso srečo našemu malemu faranu Danilu Leu!

V septembru se bodo spet nada-ljevale slovenske maše v oltarnih skupnostih, kjer se običajno zbira-mo enkrat mesečno. Tako imamo svete maše v krajih: na prvo nede-ljo v Castropu-Rauxelu in družabno srečanje po maši, občasno v Güter-slohu na drugo nedeljo, redno na tretjo nedeljo v Krefeldu s prijaznim srečanjem po maši, na četrto soboto

imamo mašo in zelo prijetno sreča-nje v Wettru, nato enako v nedeljo v Hildnu, kjer je udeležba najbolj številna. V Eschweilerju je maša in prijazno srečanje običajno na tretjo soboto v mesecu. Občasno je sveta maša na drugo nedeljo v Oberhau-snu in Solingenu. V Moersu imamo slovensko mašo v februarju, na ve-liko soboto, za Miklavža in na sveti večer. V Essnu je sveta maša vsako nedeljo in na nekatere večje prazni-ke. Vse drage rojake prijazno vabim, da z veseljem prihajate k slovenskim mašam in srečanjem, dokler še ima-mo svojo župnijo in duhovnika. Za-

skrbljeni se oziramo v prihodnost, kako dolgo bo še tako. Bog daj, da bi bilo še dolgo. Veliko je odvisno od udeležbe pri slovenskih mašah. (Vsako leto nas tudi »preštejejo«.)

Romanje v Kevelaer bo seveda tudi letos 2. oktobra. Sveta maša bo ob 13. uri. V svetem letu usmiljenja se bomo gotovo zbrali v večjem številu.

Lojze Rajk

Danilo Leo Kolšek ob krstu v Altenessnu Novokrščeni razveseljuje sorodnike in prijatelje.

Na dopustu v Bojanji vasi julija 2016. Bratje Tine, Lojze, Marjan in nečak Toni.

FRANKFURT

V začetku junija je učiteljica Natalija Robnik predvsem s šolarji evropske šole ob

zaključku šolskega leta pripravi-la prireditev Domovini za praznik, počitnicam v pozdrav, kviz iz po-znavanja Slovenije. Vodila sta ga

avtorja televizijske oddaje Male sive celice Pavle Ravnohrib in Darko He-derih, sodelovali pa so tudi učenci iz Mann heima.

Že vsa leta slovenske samostojno-sti se zbiramo ob koncu junija člani slovenske župnije iz Frankfurta ter Mannheima, pridružijo pa se nam tudi nekateri drugi, v romarskem

kraju Maria Einsiedel pri Gernsheimu k maši za domovino in primerni do-movinski prireditvi; to slavje pa za-ključimo seveda s primerno hrano in pijačo, ki si jo pripravimo. Skoraj 80 se nas je zbralo ravno na državni praznik v soboto, 25. junija, v svo-ji sredi pa smo imeli nekdanjega misijonarja na Madagaskarju Roka

Gajška, lazarista iz Ljubljane. Poleg njega pa so prišli med nas tudi Ljud-ski pevci iz Tepanja, ki so prepevali skupaj z nami pri maši, oblikovali pa so tudi skupaj z nami, starejšimi in otroki, proslavo ob srebrnem jubi-leju naše države Slovenije. Zunanje okoliščine, mislim seveda na vreme, niso napovedovale ugodnega zuna-

Male sive celice v Frankfurtu Pred Marijino romarsko kapelo v Maria Einsiedel


Ž U P N I J E

njega okolja, a je vseeno vsaj pri koči zdržalo brez hudih nalivov. V svojem razmišljanju nas je g. Rok vodil k bolj zavzetemu življenju po veri, k močni narodni zavesti, na kratko pa nam je predstavil tudi svoje 34-letno delo-vanje na Madagaskarju.

Pri proslavi smo se preko sed-mih zgodovinskih stopnic (Karan-tanija, Kocelj-Panonija, prvi pisni do-kumenti, Trubar, slovenska zastava, dve majniški deklaraciji, deklaracija o neodvisnosti) sprehodili do slo-venske državnosti, učiteljica Nata-lija iz Frankfurta pa je z nekaterimi otroki pripravila nekaj lepih nasto-pov. Ob koncu nas je nagovorila in spodbudila še učiteljica Mira iz Mannheima. Vmes pa je bilo seveda poleg himne nekaj slovenskih do-movinskih pesmi. To naše srečanje

stimo pa nadaljnje molitve in dobrih del za zdravo domovino in državo Slovenijo.

Na prvo julijsko nedeljo pa so ne-kateri šolski otroci evropske šole, ki so že začeli počitnice, pri maši v Frankfurtu sodelovali s prošnjami za vse potrebe ter zahvalno molitvijo za šolsko leto. Šolarji dopolnilne šole pa bodo začeli nekoliko krajše poči-tnice sredi julija. Do začetka novega šolskega leta v septembru bodo več ali manj s svojimi starši v domovini pri sorodnikih in svojih nekdanjih domačih sošolcih.

Konec maja je umrla 90-letna Paula Počej, roj. Bezjak, iz Ehringshausna, rojena pa je bila v Gradiški. V začet-ku junija je umrla v 87. letu Silve-stra Varga, roj. Tischler, iz Neustadta

ob oltarju smo s procesijo zaključili v romarski kapeli s posvetilno mo-litvijo slovenskega naroda Mariji in seveda s skupnim slikanjem pred cerkvijo, potem pa že lačni pohiteli h koči. Tam nam je skupina iz Darm-stadta ter Wiesbadna in Mainza pri-pravila primerno in dobro okrepčilo, bogatili pa so ga seveda tudi naši pevski gostje. Pri nekaterih pa se je začela oglašati tudi nogometna na-vijaška žilica, ki nas je v večernem mraku odvedla na različne konce proti domu.

Naši gostje so bili z nami tudi še pri nedeljski maši v Frankfurtu, po-poldne in zvečer tega dne pa so odpotovali proti srebrni domovini. Hvala vsem za njihov prispevek k le-tošnji srebrni prireditvi za slovensko domovino. Ne pozabimo in ne opu-

(Hessen), rojena pa je bila v Vadičah. Na prvi poletni dan pa je umrla v 69. letu starosti Katarina (Ljubica) Ži-žek, roj. Hozjan, iz Frank furta, rojena pa je bila v Veliki Polani. Njeno življe-nje je bilo dolga leta zaznamovano in preizkušano z raznimi boleznimi. Na dan pred smrtjo je v bolnišnici prejela še zakrament bolniškega ma-ziljenja. Pokopali smo jo na pokopa-lišču Bornheim v Frankfurtu. Naj vsi pokojni uživajo večno srečo in radost v Bogu!

rem

Nastopili pa so tudi štirje šolarji. Naši gostje Ljudski pevci iz Tepanja

V Maria Einsiedel so nastopili

trije odrasli.

Pokojna Katarina Žižek

MANNHEIM

Marija Kiefer je v začet-ku junija praznovala se-demdesetletnico življenja.

Predstavila se je s pesmijo: »Sloven-ka sem, Slovenka bom ostala. Rodila mene je slovenska mati, po žilah te-če mi slovenska kri in v prsih bije slo-vensko mi srce.« Rodila se je v dru-žini Vajngerl v Lenartu v Slovenskih goricah. Kljub temu da že oseminšti-rideset let živi v Homburgu blizu Sa-arbrückna, ima še vedno domotožje po Sloveniji in povsod rada pove, da

je Slovenka. S šestnajstimi leti je šla od doma in se izučila za hotelsko go-spodinjo. Potem je odšla v Nemčijo in se kmalu poročila. Toda že leta 1979 je mož po hudi bolezni umrl. Tudi sama je preizkušana od bolezni, ki pa jo je premagala in kljub preiz-kušnjam ohranja mladosten videz. Po moževi smrti se je odločila za nov poklic in naredila šolo za razkuževal-ko v bolnici.

V veliko veselje ji je odraščajoči vnuk. Aktivna je pri Rdečem križu, ker rada pomaga ljudem. Rada tu-di poje, zato se je včlanila v zbor pri

krajevni podružnici CDU, najbolj pa je rada v slovenski družbi, zato re-dno prihaja k slovenski maši v Le-bach. Rada tudi povabi slovensko družbo na svoj dom. Mariji želimo, da bi še dolga leta ohranila zdravje, svoj vedri značaj in mladostnost.

Ob petinštiridesetletnici duhov-ništva so se nekdanji sošolci odlo-čili, da se za letniško srečanje do-bimo v Mannheimu. Prišlo jih je trinajst, slaba tretjina še živečih. Ne-kateri si ne upajo več na daljšo pot zaradi bolezni, nekateri pa si niso

upali ali znali pustiti župnije za pet dni. Čeprav naporno zaradi ogledov mnogih cerkva in pešačenja do njih skozi mesto, je bilo tako prijetno druženje, da smo sklenili, da bi se tudi v Sloveniji dobivali vsako leto vsaj za dva dni skupaj, saj drugače mnogi že po somaševanju in kosilu bežijo domov po svojih obveznostih, ki jih ne znajo kdaj v svojo korist od-povedati. Obiskali smo stolne cerkve in šli skozi sveta vrata kar štirih ško-fij: v Trierju, Luxemburgu, Mainzu in Speyerju. V Trierju smo somaševali v kripti sv. Helene starodavne cerkve

Spredaj v sredini slavljenka Marija Kiefer po maši v Lebachu Sošolci iz leta 1971 ob oltarju sv. Helene v Trierju


Ž U P N I J E

Plesna skupina Lipa pri naši stojnici

s temelji iz časa Konstantina, sina sv. Helene. Mislili smo, da je v kripti na steni tabernakelj, pa se je izkazalo, da je le tabernaklju podobna pozla-čena omarica z lobanjo sv. Helene. Na fotografiji (še v Mannheimu) smo somaševali pri nemški maši ter za-peli nekaj slovenskih pesmi. Ko se je razvedelo, da so slovenski duhovniki lepo zapeli, so mnogi domačini obža-lovali, da niso bili pri maši.

Tenorist Jernej Žagar je konec ju-nija imel zaključni koncert na Visoki šoli za glasbo v Mannheimu. Njegov profesor in mentor je bil zadnji dve leti po vsem svetu poznani tenorist dr. Alejandro Ramirez. Na zaključ-nem koncertu je Jernej za svoje pe-

Tenorist Jernej Žagar (sredi v črni obleki) s profesorjem Ramirezom, starši,

nekaterimi sošolci in Slovenci iz Mannheima

Tenorist Jernej Žagar

po koncertu s pianistkama

tudi taka glasba postala všeč. Jerne-ju želimo mnogo uspeha v pevski karieri in tudi več poguma za samo-stojno nastopanje za uveljavitev in poznanost v Sloveniji in po svetu.

Janez Modic

MÜNCHEN

Bennofest

V soboto, 25. junija, je pote-kala na mestnem trgu Ode-onsplatz prireditev Benno-

fest. Na njej se predstavljajo številne katoliške organizacije in ustanove v Münchnu. Slovenska župnija re-dno sodeluje že vrsto let. Tokrat je na glavnem odru nastopala plesna skupina društva Lipa, na slovenski stojnici smo predstavljali v sliki in besedi delo na slovenski župniji in ponudili obiskovalcem tudi Slove-nijo kot dobro izbiro za dopustniške dneve. Nekaj kulinaričnih dobrot je bilo na razpolago za predokus pogr-njene mize v naši domovini.

Maša za domovinoV nedeljo, 26. junija, je bila v cerkvi Svetega Duha maša za domovino ob 25-letnici neodvisnosti in samostoj-nosti države Slovenije. Mašno slavje je pomagala oblikovati skupina mla-dih Slovencev, ki so prišli v München v zadnjih letih na študij ali so tu na-šli delo. Prepeval je župnijski zbor in posebej nas je veselilo, da so se farani številno odzvali in se udeležili bogoslužja. Društvo Lipa je dostoj-no počastilo domovinski praznik z narodnimi nošami. Ni pa bilo pred-stavnikov drugih slovenskih ustanov in organizacij v mestu.

Piknik župnijskega zboraPrvega julija so si člani župnijskega zbora pripravili prijeten popoldan-ski klepet in pojedino na župnijskem dvorišču. Alojz Grojzdek je preskrbel pečenko, drugi člani pa bogato bero solat in sladic, da se je šibila miza. Zaključili pa so svoje letno delovanje s petjem pri večerni maši. Hvaležni smo zborovodkinji Karmen in vsem pevcem za njihov spodbuden pri-spevek v župnijskem življenju.

Dve porokiSva Domen in Neža Stadler. Konec aprila 2015 sva se iz Slovenije prese-lila v Waldkraiburg. Domen je prej živel v Svetem Duhu pri Škofji Loki, jaz pa v Kranju. Najini začetki v Nem-čiji so bili težki, saj nisva tu nikogar poznala. Preko gospoda Slavka Kes-slerja, ki je prevajal najine dokumen-te, sva izvedela, da je slovenska sve-ta maša tudi v najinem novem kraju.

Prvič sva se srečanja pri maši ude-ležila v maju 2015. Lepo nama je bi-lo slišati božjo besedo v slovenskem jeziku. Spoznala sva prijaznega go-spoda župnika Bečana, ki dvakrat na mesec mašuje v Waldkraiburgu, in ostale Slovence, ki obiskujejo slo-vensko sveto mašo. Večina jih živi v Nemčiji že veliko dlje kot midva. Lepo so naju sprejeli in nama veli-

ko pomagali z nasveti in uporabni-mi informacijami. Če nama le čas dopušča, rada prideva v slovensko skupnost.

Civilno sva se poročila že pred od-hodom v Nemčijo. Ko sva oba dobila službo in so prenehale največje skr-bi, sva se odločila, da bova sprejela tudi zakrament svetega zakona in da bo cerkvena poroka ter poročno slavje potekalo v Sloveniji. Priprave so se začele že več mesecev pred dogodkom, saj je bilo potrebno po-storiti veliko stvari. Vse to nama je uspelo s pomočjo prič, družine in prijateljev kljub razdalji.

Dne 18. junija 2016 je bilo prese-netljivo zelo lepo vreme, čeprav je prej cel teden deževalo. Dopoldne je bila pri meni doma najprej »šranga«. Domnu so dali nekaj nalog, kjer se je moral izkazati in dokazati, da bo do-ber mož. Po šrangi smo se odpravili

na Bled, kjer sva v cerkvi na otoku pozvonila na zvon želja. Ob treh po-poldan pa je bila v župnijski cerkvi pri Svetem Duhu poročna sveta ma-ša. Cerkev je bila lepo okrašena, naji-ni materi sta brali berili, dekliški pev-ski zbor pa je zapel nekaj čudovitih pesmi. Pritrkovalci, katerih član je bil včasih tudi Domen, so poskrbeli za petje zvonov. Tako je bil poročni obred res čudovit, za kar se mora-va zahvaliti tudi gospodu župniku Francu Aliču iz župnije Sveti Duh pri Škofji Loki.

Sledila je zakuska pred cerkvijo in zvečer poročno slavje. Preživela sva res najlepši dan, ki si ga bova za ve-dno zapomnila.

Neža Stadler Zupanc

Na avstrijskem Koroškem pa sta se 2. julija v kraju Treffen ob Baškem jezeru poročila Klaudija Majer in Martin Glanznig. Klaudija, rojena v Porurju in krščena v tamkajšnji slovenski župniji, se je spomnila na svojega nekdanjega župnika in ga povabila na to slovesnost za poro-čevalca. Odraščala je ob starših Tere-ziji in Božu v slovenski skupnosti in sodelovala od svojih mladostnih let v slovenskem zboru in plesni skupi-ni. Pred nekaj leti se je preselila na Dunaj in potem v Beljak, da bi bila bližje staršem, ki načrtujejo vrnitev v domovino. Tu sta se spoznala z Martinom, ki je domačin v Treffnu in aktiven član v krajevnih športnih organizacijah. Oba pa sta zavzeta sodelavca gasilskega društva. Nista oklevala priznati sebi in drugim, da ju srce vleče v skupno življenje. Zdaj sta sklenila zvestobo do groba pred Bogom in ljudmi. Pri dvojezičnem obredu smo molili z njima, da ju Bog ohrani v tem dobrem sklepu.

Izlet v naravoPripravili smo ga po odločitvi članov župnijskega sveta in na pobudo ne-Kratka akademija po maši za domovino Domen in Neža na poročni dan

tje prejel visoko oceno, zato se je odločil še za dveletni master študij. Njegov lepi tenorski glas si to zaslu-ži. V zadnjem času smo Slovenci iz Mannheima večkrat obiskali koncer-te, ki jih prireja Visoka šola za glasbo,

kadar je med drugimi nastopal Jer-nej. Zanimiva je pripomba enega od obiskovalcev, ki se je ob petju oper-nih arij in samospevov prvič verje-tno dolgočasil, po drugem obisku koncerta pa izjavil, da mu bo počasi


Ž U P N I J E

smo se, da je duhovna plat človeka sila pomembno področje za mir in dobro počutje v skupnosti. Narava sama ne daje drugega kot obličje Stvarnika, če ga človek zmore zazna-ti. Odločilne stvari se dogajajo v člo-vekovi duhovnosti. Zato je vse, kar nam odpira vrata duha, zelo potreb-no, da bi v naravi ne šli mimo sebe in svojega Stvarnika. Pa tudi mimo sočloveka ne.

INGOLSTADTKrst V soboto, 11. junija, sta srečna starša Celina in Marcel Beci prinesla svo-jega prvorojenca Janeza Kristjana v kapelo sv. Monike h krstu. Marcel se je rodil v mestu Siegen (Sauerland) staršem, ki so doma blizu Sevnice. Celina pa je iz nemške zvezne deže-le Turingije. Spoznala sta se v tovar-ni Audi v Ingolstadtu, kjer sta imela

precej odgovorno nalogo. Deset let sta gojila medsebojno naklonjenost na daljavo, saj je Marcel nekaj časa delal za firmo Aston Martin v Angliji, Celina pa za Audi v Španiji, Dubaju in Braziliji. Ko sta pred leti oba spet »pristala« v Ingolstadtu, sta začrtala svojo skupno pot. Poročila sta se le-ta 2011 na Bledu, kjer je njun drugi dom, in si lani postavila v Ingolstad-tu novo hišo. Tu smo se večkrat sre-čali v pogovoru in pripravah na krst. Sodelovali sta pri obredu obe druži-ni, čeprav Celinini nimajo krščanske tradicije. Bilo pa je zelo duhovno vzdušje, saj sta otrokova starša lju-beznivo povezala vse v praznova-nje, da je bilo med prisotnimi čutiti sprejemljivost za dar, ki ga je prejel Janez in je v njem blagoslovljena vsa družina. Srčno smo jim želeli, naj jih spremlja božja milost in jih ohranja v prijateljstvu z Bogom.

NÜRNBERG Slovenska skupnost se je 19. junija pridružila nemški maši ob župnij-skem dnevu pri sv. Štefanu, kjer na-šo cenijo. Slovesnost, ki jo je vodil domači župnik, somaševal pa slo-venski duhovnik, je bila oblikovana za družine in otroke. Tema celotne-ga bogoslužja pa je bil mir na svetu, ki se začne s solidarnostjo in skrbjo za bližnjega. Za uvod smo predsta-vili kraj srečanj in molitve, ki združu-je narode: Svete Višarje, kjer se pred Marijo, kraljico miru, srečujejo tri na-rodnostne skupine Evrope Germani, Romani in Slovani. Med mašo pa je bil pogled usmerjen na ves svet, na solidarnost razvitega sveta, brez katere ne morejo preživeti ljudje, ki trpijo v pomanjkanju zaradi nesreč in nasilja.

žup. sodelavci

Pred Marijinim znamenjem smo molili za domovino. Janez Kristjan Beci je postal kristjan.

Wessobrunn – izletniki v zavetju

mogočne lipe

katerih župljanov. Za datum je bila sicer načrtovana »maša v naravi«, pa se je zapletlo pri organizaciji in smo pripravili le izlet v naravo. Tako niso razočarani farani, ki so načrtovali prost dan za skupno doživetje nara-ve in družabnosti.

V Wessobrunnu je bila ob enajstih maša v župnijski cerkvi. Spomnili

STUTTGART

Krstna slavjaPrisrčno lepa krstna slavja smo ob-hajali na treh koncih naše župnije, ko se je božja ljubezen po moči Sve-tega Duha podelila trem otrokom naše slovenske župnije. V Stuttgartu je sveti krst prejel Anej Metličar. Ob lepem sodelovanju staršev in botrov ter ob molitvi smo vsi skupaj bili de-ležni lepega zakramentalnega obre-da, ob katerem smo se skupaj vese-lili dogodka, da je Anej postal božji otrok. Prav tako lepo krstno slavje

ob lepem številu prijateljev in znan-cev je doživela družina Weidle, ko je njihova hčerka Lotta Merle prejela sveti krst. Tako starša kakor botri so dali svoj delež, da je bil sveti obred duhovno bogat in doživet. In tudi družina Wahlicht je bila polna sreče in rado sti, ko je njihova hčerka Fran-ziska prejela sveti krst. Njena mama je bila tako ganjena, da so ji po licu stekle solze sreče in radosti, ko je hčerka postala kristjanka.

Moč svetih zakramentov je res veli-ka, ker se Bog dotakne človeka v nje-govi biti. Zakramenti so znamenja, s

Anej Metličar je prejel sveti krst. Božji otrok je postala Lotta Merle Weidle.

Sveti krst je prejela Franziska Wahlicht.


Ž U P N I J E

katerimi nam Bog hoče dopovedati, da nas ima rad. Po njih želi ostajati z nami, nam stati ob strani s svojo milostjo in pomočjo. Ljudje smo pač ustvarjeni tako, da težko nekaj verja-memo brez vidnih dokazov. Potrebu-jemo vidna znamenja in jih tudi sami v medsebojnem srečevanju nepre-stano uporabljamo. Kdo bi npr. verjel, da je ljubljen, če mu tega nihče ne pokaže z vidnim znamenjem, morda vsaj s smehljajem? Da bi lažje verjeli v njegovo ljubezen, tudi On, nevidni Bog, daje svojim vernim vidna zna-menja svoje ljubezni, po katerih po-staja in ostaja navzoč v našem življe-nju. Po zakramentih Kristus prihaja k človeku in se mu osebno daje v od-rešenjskem srečanju kot odgovor na vsak trenutek človekovega življenja. Človek prihaja v življenje z rojstvom. Kristus pa mu daje, da se rodi v novo življenje po svetem krstu. Po zakra-mentih prihaja Kristus k človeku in se mu osebno podarja v odrešenjskem srečanju, ki odgovarja vsakemu tre-nutku človekovega življenja. S preje-mom krsta bodo ti otroci prejeli v dar neizbrisen duhovni pečat, znamenje, ki za vedno kaže na njihovo pripa-dnost Gospodu in po katerem posta-nejo živi udje njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev.

Dragi starši, kot vaš dušni pastir se zahvaljujem Gospodu za dar krsta, ki so ga prejeli vaši otroci. Ko molimo za njih, prosimo za obilen dar Svete-ga Duha, ki jih je danes posvetil po podobi Kristusa duhovnika, kralja in preroka. Zaupajmo jih materinski priprošnji svete Marije ter prosimo za njihovo življenje in zdravje, da bi lahko rasli in zoreli v veri ter tako v svojem življenju obrodili sadove svetosti in ljubezni.

Praznovanje 25-letnice samostojnosti Slovenije Kulturno društvo KD Slovenija-Stutt-gart in slovenska župnija smo pri-

pravili slovesno proslavo ob 25-le-tnici slovenske države. Dogodek smo začeli s sveto mašo, pri kateri nas je bogastvo božje besede, ki je bila izbrana posebej na temo domo-vine, in sveta evharistija najprej dvi-gnila h Gospodu v večni Jeruzalem, kjer je naša končna domovina. Nato pa smo v dvorani najprej zapeli slo-vensko himno, nato še himno Evrop-ske unije in tako začeli s kulturnim programom. Ob prebiranju besed stoletnega slovenskega pisatelja Bo-risa Pahorja in ostalih deklamaci-jah o ljubezni do domovine smo res doživeli lep in prijeten praznik ob srebrni obletnici naše države. Ko nekdo praznuje 25-letnico življenja, poroke, mašniškega posvečenja ali česar koli drugega, je vedno priso-tno veselje, radost in ponos, kajti ta obletnica je vedno obarvana s pogledom za nazaj, kjer je slavlje-nec ali slavljenka ponosna na svoje dosežke in uspehe, kljub porazom in padcem. Ob 25-letnici slovenske samostojnosti pa vsak, v katerem je kanček čiste vesti in v njem prevla-duje zdrava kmečka pamet in si ob tem ne dela utvar in je ljubitelj re-snice, ne prevarant in lažnik – Jezus Kristus bi celo dejal, da ni zviti lisjak – ne more reči, da je to prehojeno obdobje nam v ponos in čast. Kajti toliko temnih strani naše domovine je bilo v tem času prebranih, toliko porazov – od gospodarstva in kul-ture, etično moralnih konfliktov, to-liko laži in prevar, zgrešenih odloči-tev, neuspelih podtikanj, zgrešenih dejanj na vseh področjih in toliko tragedij od družbenih do osebnih, mnogo preveč egoističnega gleda-nja samo za svojo korist – tega ni doživela nobena evropska država, ki se je rešila okovov prejšnjega siste-ma. In ob tem, kar se dogaja v naši državi, mi na misel pride pesem Si-mona Gregorčiča o domovini. »Kdaj to gorje pač mine ti? Kdaj se oko

ugasne kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno, kdaj sonce zlato sine ti? O, da z močjo in srečo, slavo, ne s krono trnovo, nebo ovilo bi ti sveto glavo – kako bi jaz ti pel glasno! A ker nikdo ne šteje te, ker ves svet te tepta, jaz ljubim tem srčneje te, jaz ljubim tem zvesteje te, a ljubim te s solzami! Oj mati moja domovina, ljubezen mo-ja ti edina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te!«

Slavljenec Tone NovakZ velikim veseljem in kot tukajšnji dušni pastir moram napisati nekaj stavkov ob praznovanju 80. rojstne-ga dneva našega dobrega in zveste-ga župljana Toneta Novaka. Gospod Tone je slovenske gore list, dober družinski mož in oče in zvest svoji domovini Sloveniji ter zvest katoli-čan. Že kot mlad fant je zapustil svo-jo rodno vas in se podal v Nemčijo, ker je vedel, da bo tukaj lahko za-živel lepše in mirnejše življenje, če-prav je v tistem trenutku moral pre-stati kar veliko ovir in težav. Gospod Tone je pokončen mož, stabilen in zanesljiv delavec, in to v pravem po-menu besede. Svoj kruh v Nemčiji si je služil kot gozdar, kjer je delo neiz-prosno in nevarno, vendar je svoje delo opravljal temeljito in dobro. Tukaj v Stuttgartu si je ustvaril svojo

družino s soprogo Cilko, s katero sta že praznovala zlato poroko. Gospa Cilka je podobna njemu po dobro-ti srca, po garanju, skrbi za družino in zvesta katoličanka. Tukaj v Stutt-gartu sta že od samih začetkov slo-venske župnije od časa župnika dr. Felca. Zelo veliko sta pomagala žu-pnikom Turku, Šketu, Štrublju in se-daj tudi meni, za kar sem jima zelo hvaležen. Oba sta prisotna pri naših župnijskih prireditvah in pri našem cerkvenem pevskem zboru Obzorje. Imata že dva odrasla sinova in hčer-ko in nekaj vnukov in na vse skupaj sta zelo ponosna. Dragi Tone in Cil-ka, hvala vama za vse, kar sta dobre-

Slovesnost ob 25-letnici slovenske države

Slavljenec Tone Novak

Birmanka Madeleine Mak d'Amico iz Bolzana

z družino in botrico Marijo MePZ Waldorfske šole iz Ljubljane je obiskal Mastrand in se tam s pesmijo poslovil.

Š V E D S K AŠ

ga storila za slovensko župnijo, hvala vama za pričevanje, da se z delom in zvestobo Cerkvi in narodu lahko člo-vek vedno pokaže pred vsemi.

Aleš Kalamar


Med drugim smo si ogle-dali tudi mesto Čedad. Obisk tega mesta je name naredil zelo pozitiven vtis. Nagovorile so me čudovi-te stavbe, še posebej ne-katere zelo stare, ki ohra-njajo videz še iz srednjega veka. Obiskali smo mestno stolnico. Prvotna cerkev je bila zgrajena že v 8. stoletju. Sedanja cerkev je sezidana v slogu beneške, gotske in renesančne arhitekture. Ob ogledu stolnice se me je najbolj dotaknil pogled na znameniti lesen križ. Na njem visi Kristus z odprtimi očmi in kraljevsko krono na glavi. V trpljenju nas gleda z ljubeznijo ter nas vabi, da hodimo z Njim proti nebeški slavi. Ogledali smo si muzej Langobardov ter starokrščanski muzej. Ob tem sem imel občutek, kakor da bi zavrtel čas na-zaj. Prevzela me je lepota umetnosti tistega časa. Človek lahko samo strmi nad čudovitimi umetnina-mi! Predvsem me je navdajala misel, koliko časa in talentov so ljudje v tistem času žrtvovali za lepoto bogoslužnih prostorov ter predmetov. Prav gotovo pa je zame to mesto še lepše ob pogledu na reko Nadižo, ki v globoko izsekani strugi teče skozi Če-dad. Njena globoka ter zelenkasta podoba daje občutek skrivnostnosti. Miha Kogovšek

Drugi dan skupnega dru-ženja je bil namenjen obisku Rezije in tamkaj-šnjih ljudi. Na Ravenci smo si najprej ogleda-li center za obiskovalce naravnega parka Julijsko predgorje, od koder se odpira lep pogled na gorsko verigo Mužcev in Kanin. Če smo za to »pravljično deželo« doslej

Slovenska beseda v zamejstvu

Čeprav praznujemo 25. obletnico Slo-venije, se postavlja vprašanje, če res poznamo deželo, kjer živimo Sloven-

ci. Ne gre le za državo Slovenijo, temveč za slovenski kulturni prostor. Goriška, Beneška Slovenija in Rezija – tudi tu odmeva sloven-ska beseda, pa vendar drugačna. Mladi smo ji prisluhnili na naši poti višarskih dni mladih.

Najprej smo se odpravili v Gorico. Ogledali smo si jo pod vodstvom Silvestra Gaberščka, ki so nam ga predstavili kot zakladnico znanja in ta svoj sloves je gospod Silvester tudi upra-vičil. S svojo zanimivo pri-povedjo nas je popeljal po mestu in nam približal zgodovino Gorice ter življenja tamkajšnjih zamej-skih Slovencev. Sledil je obisk uredništva časnika Novi glas. Ta deluje pod okriljem goriške Mohorjeve družbe. Kot nam je povedal tamkajšnji direktor Jurij Paljk, je njihovo poslanstvo predvsem ohranjanje in širjenje slovenske besede narodnim manjšinam v Italiji. Gre za manjši časopis, ki ima pomembno vlo-go za tamkajšnje ljudi. Prikazal je drugačen pogled, s katerim lahko gledamo na časopis kot medij, in se tako bolj zavedamo njegove pomembnosti. Nato smo se napotili na ogled Kulturnega centra Lojze Bratuž, kjer nas je sprejela gospa Franka Žgavec. V čudoviti dvorani smo poslušali o delovanju samega centra, ki ponuja bogato in raznoliko kulturno do-gajanje. Razžalostilo me je pripovedovanje o nepo-sluhu tamkajšnje občine do Slovencev oz. sam od-nos do slovenskega naroda na tem ozemlju. Vendar me zaradi vztrajnosti ljudi, kot smo jih spoznali na tem potovanju, navdaja upanje na boljšo poveza-nost in prihodnost. Anamarija Peterkovič

največ slišali preko Zve-rinic Milka Matičetova, nam je oprano sončno jutro ponujalo pogled v vsej veličastnosti lepote narave, saj se je pred na-mi kot na dlani odprla dolina Rezije. Posebno doživetje je bilo srečanje z go. Silvano, ki nas je pričakala v muzeju in nam v domačem narečju izrekla iskrivo dobrodošlico z recitacijo iz zbirke svojih pesmi. Nadvse zanimivo je bilo slišati »ta pravo« rezijanščino. Značilnosti tega najbolj za-hodnega slovenskega narečja nam je približal tudi domačin – vodnik Sandro, ki nam je razka-zal cerkev Marije Vnebovzete. V akustični cerkvi smo prisluhnili molitvi očenaš v rezijanščini in avtentičnim rezijanskim cerkvenim pesmim. To je bilo res posebno in lepo doživetje! Prebivalci Rezije so obdarjeni z edinstveno naravno, kul-turno in jezikovno dediščino, ki se jo trudijo v težkih življenjskih okoliščinah in pogojih tudi s ponosom ohranjati. Nadaljevali smo po »Ta lipi poti« – skozi gozd čez potoke do vasi Solbica. Pri vasi Solbica smo se osvežili ob slapu Potok in se okrepčali z domačimi dobrotami »Te na verte«. V Solbici so iz stare obnovljene domačije zgradili muzej pravljic, ki bo dočakal otvoritev jeseni in pomagal pri ohranjanju bogate dediščine, na ta način pa bo za domačine predstavljal dodaten vir preživetja. Ogledali smo si tudi muzej potu-jočih rezijanskih brusačev in krošnjarjev, ki so si v starih časih na ta način služili kruh. Preizkusi-li smo težo krošenj ter način brušenja škarij na kolesu. Ob zaključku smo se naučili tudi nekaj korakov dveh rezijanskih plesov in dobre volje sklenili naš obisk Rezije.

Helena in Arijana Haskaj

Pod slapom Potok V Kulturnem domu Lojzeta Bratuža nas je sprejela Franka Žgavec.

Na uredništvu Novega glasu Prisluhnili smo pesnici Silvani Paletti.

R A FA E L O VA D R U Ž BA


Cecilija NOVAK

Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno ob-javo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.

Se nadaljuje

Mrzlo ognjišče

Bližnji mizar je zanjo naredil krsto, v kateri so jo naslednji dan odnesli iz hiše. Pred vaščani so krsto zaprli in pogrebni sprevod je krenil od

doma. Tunek je po nekaj korakih stopil v blato, spo-drsnilo mu je in padel je na hrbet. Bogaboječ se je vrnil v hišo, se na hitro preoblekel ter pohitel za spre-vodom. Vraževerni ljudje bi iz tega marsikaj sklepali, a to vedo le oni, ki v take dogodke verjamejo. Morda pa mu je le njegova vest hotela kaj povedati. Naniko so pokopali v hladnem februarju 1964. leta na po-kopališču pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah. Spoštovanje na pogrebu ji je izkazalo veliko število sovaščanov, hči, zet ter njeni vnuki.

Nanikino življenje je bilo en sam dolg delavnik. Svoj rod je s svojim trpljenjem potegnila iz brezna viničarstva. Bila je ženska s človeško veličino, ki pri-pada delovnemu človeku, čeprav je umrla revna. Besede so premalo.

Tudi pogrebi ponazarjajo revščino ali bogastvo umrlega, ne pa njegove veličine.

Žal je grob, v katerega so pokopali Naniko, že ta-koj po njeni smrti na večnem počivališču žalostno sameval.

***

Tunek in Tunika sta se skozi skupno življenje pre-bijala še tri desetletja po tem. Njuni otroci so se vsak po svoje borili za preživetje. V tem času se je v Slovenskih goricah marsikaj spremenilo. Gramozne ceste je prekril asfalt, pešpoti so povsem izginile iz prijazne pokrajine in Lenart je postal mesto. Bohoti se s svojo knjižnico, zdravstvenim domom in veliki-mi trgovinami. Z vodovodnimi napeljavami so kraja-ni poskrbeli za pozabo studencev, ki odslej vsak na svojem koncu žalostno samevajo. Pisemske pošiljke so nadomestili telefoni, poštar se vozi z motorjem. Po cestah se drenja toliko avtomobilov, da so drugi udeleženci na cesti skoraj izrinjeni iz prometa. Njive obdelujejo poljedelski stroji, ki so konje kot sopo-tnike kmetijstva povsem pregnali z obdelovalnih površin. Sožitje človeka z naravo se je umaknilo in-dustrijskemu utripu časa. Nekoč nepogrešljivi taver-harji so se pomešali med tovarniške delavce in sku-paj z njimi so tvorili delavsko samoupravljanje. Proti koncu dvajsetega stoletja ob razpadu Jugoslavije so postali žalostna množica brezposelnih. Slovenske gorice so pozidane z novimi hišami, ki potrjujejo de-lavnost vseh ljudi v teh krajih. Med njih spadajo tudi Nanikini vnuki.

Peščeni Vrh pri Svetem Antonu je drag spomin na rojstno hišo, ki na pobočju tega brega stoji še danes. Žal je opeka oskrunila podobo čudovite slamnate strehe, kristalni studenček v grabi pa je pogoltnil neusmiljen čas.

Tunika svoje matere in rodne grude ni mogla nikoli pozabiti. S Tunekom sta vzgajala svojo naj-mlajšo, čeravno sta bila za tako vlogo že krepko prestara. Za njeno izobrazbo je poskrbela Elica, žal, proti Tunekovi volji. Iz tega razloga sta od leta 1976 živela sama.

S težkim srcem sta prodala živino in nekaj zemlje, saj nista mogla več delati. Denar je požrla Tuneku nerazumljiva inflacija, ki je bila ravno v tistem času najbolj intenzivna. Preostalo zemljo sta dala v najem

sosedu. Preživljala sta žalostno obdobje zelo občute-nega staranja. V njuni bližini so gradili vodovodne in telefonske napeljave, asfaltirali so ceste in podobno. Tunek in Tunika se k temu nista priključila, saj nista imela denarja, pa tudi zanimanja za to nista čutila. Tuneka je nekoliko potolažila kmečka pokojnina, ki jo je začel dobivati na stara leta. Imela sta tudi kmečko zdravstveno zavarovanje. Nikoli nista legla k počitku, razen ponoči. Spat sta hodila s kurami, kar pomeni, da sta se spravila v posteljo že ob prvem mraku, da ne bi trošila elektrike. Še vedno sta vstajala ob sončnem vzhodu, čeprav je njuna delovna vnema povsem ugasnila. Podnevi sta opešana in močno po-starana sedela v kuhinji, vsak na svojem trdem stolu, in se spraševala, kakšen bo njun konec. Ob zakurje-nem štedilniku sta čutila neko vrsto ugodja. To pa še ne pomeni, da se je Tunek omehčal. Vajeti je še ve-dno držal krepko v svojih nekoč tako delavnih rokah. Poveljeval je svoji deset let mlajši ženi, ki da iz tega razloga lahko po njegovem mnenju še marsikaj po-stori. Ona je kot vedno ponižno izpolnjevala njegove ukaze. V drvarnici sta imela veliko količino drv, ki sta jih že nekaj let nabavljala za stara leta. Kljub temu sta spala na mrzlem, tako da je zima domovala v njuni spalnici. Tunek se do zadnjega svojim pretiranim var-čevalnim navadam ni mogel upreti.

Leta 1993 sta na željo otrok praznovala petdeset-letnico poroke. Bila sta že tako zelo izčrpana, da so ju otroci pomagali oblačiti za ta dan. Njuni nekoč beli zobje so že zdavnaj šli v pozabo. Tunek si je pri hoji pomagal s palico, obuvati se že leta ni mogel. To delo je dvakrat na dan ubogljivo opravljala Tunika. Njen vid je bil tako zelo poslabšan, da ni mogla več ničesar prebrati. Pogled nanju je bil več kot žalosten.

Proti koncu dvajsetega stoletja se je odnos do kmetijstva obrnil na bolje. Samostojna država Slove-nija je kmete razbremenila davkov in jim namenila še nekatere druge ugodnosti. A za njiju, žal, prepo-zno. V svoji starosti sta varčevala za svoj pogreb, da ne bi s svojo smrtjo obremenjevala otrok. Če bi za seboj pustila dolgove, bi se Tunek v grobu obračal.

Zavestno in s strahom je slutil svoj konec in o njem poglobljeno razmišljal. Ko je dopolnil triin-osemdeset let, je zbolel in ostal v postelji. Otroci so poklicali zdravnika, ki je stopil skozi vhodna vrata, ga kar od tam le od daleč pogledal in modro pojasnil, da mu ne more pomagati. Leta so tu – je priletni dohtar uporabil že obrabljeno frazo. Tunek je imel smolo, da je med mnogimi dobrimi zdravniki nale-tel prav na takšnega, ki se za stare in revne ni zavze-mal. Pet korakov do starega škripajočega ležišča si je prihranil za njemu znane pomembnejše reči. Tunek je verjel učenim besedam in se soočil s skorajšnjo smrtjo. Negovala ga je žena, kolikor ji je pač sam to dovolil. Bolehal je eno leto, priklenjen na posteljo. Do zadnjega ji je zapovedoval, se zavedal vsega, kar se je z njim dogajalo in bil bistrega uma. Naročil je obisk gospoda župnika na dom, ki je obema poma-gal spraviti se z Bogom. Na mizi je stala velika debe-la sveča, ki je čakala na to, da bo gorela v trenutku morebitnega umiranja. Deset dni pred smrtjo je bil Tunek odpeljan v bolnišnico. V rešilnem vozilu pred hišo je dvignil glavo in še zadnjič pogledal svojo do-mačijo. Tunika za njegov odhod ni mogla vedeti, ker je bila dve uri pred tem tudi ona odpeljana zaradi močnega epileptičnega napada. Njenega drama-tičnega odhoda izpred njegovih oči Tunek ni opazil.

Tunekovi otroci so stali ob njegovi smrtni postelji, le Tinčka ni bilo. Mnogih krivic, ki so se mu zgodile v otroštvu, očetu ni zmogel odpustiti. Bile so, po nje-govem mnenju, prehude. Oče, očeden vsled bolni-šnične nege, jih je pričakal pomirjen, blag, prijazen, in neskončno žalosten. Njegove roke so še obvlado-vale nevidne niti oslabelih družinskih vezi. Pohvalil jih je, da so vsi pridni, v čemer se res ni zmotil. Te besede so bile namenjene tudi Tinčku. Na svoj način jim je povedal, da jih ima rad in da naj mu oprostijo vse, kar so mu kdaj zamerili. Morda je hotel reči, da ni znal živeti drugače.

Zavedal se je, da se poslavlja od tega sveta in si pred smrtjo zaželel požirek piva. Poslednja želja mu je bila izpolnjena, kruta dejanja pozabljena.

Obnemogel od napornega življenja in starosti niti roke ni mogel več dvigniti. Modrikasta, delu in gro-bosti podrejena pest je iskala sočutja.

V svojih zadnjih nočeh je zaman klical svojo ženo Tuniko. Jo je morda hotel še zadnjič okregati ali ji dati napotek, kako naj živi po njegovi smrti? Jo je na-mara začel ljubiti? Najverjetneje je bila resnica taka, da mu je predstavljala tisto tanko bilko, katere bi se pred smrtjo še mogel oprijeti.

Ne, ni ga zapustila. Le daleč proč od njega se je v drugi bolnišnici borila zase, ne da bi bila sposobna zaznati, kaj se z njim dogaja. Slovo med njima ni bilo mogoče.

Umrl je sam, v ponedeljek zjutraj, po dolgi nedelj-ski noči. Oslabljena žena ga je spremljala na zadnji poti, podprta z rokami otrok in vnukov. Njuna sku-pna trnova pot je trajala skoraj triinpetdeset let - ži-vljenje kot križev pot.

Tunekov grob je deležen zaslužene pozornosti.

***

Tuniki je Bog podaril še dvanajst let življenja. Brez Tuneka.

Pri hoji je uporabljala palico, napadalo pa jo je več bolezni. Njen vid je bil prizadet zaradi sive mrene na obeh očesih. Njeno dihanje je bilo močno oteženo. Da bi še lahko skrbela zase, ni bilo pričakovati, a v sr-cu je imela neizmerno dobroto in prilagajanje.

Pod svoje okrilje jo je vzela Elica in zanjo poskr-bela.

Hiša, v kateri sta z možem skupaj živela, je ostala prazna. S pomočjo dobrih zdravnikov se je v krat-kem času dokaj pozdravila in zaživela na novo. Ob branju knjig in gledanju televizije se je v hčerini družini počutila kot kraljica, kakor je to sama dejala. Zdaj se ni nikogar več bala, ni se počutila kot vdova, saj moža ni pogrešala. Z njim se je odslej soočala sa-mo še v hudih sanjah, ki so od časa do časa razbur-kale njen spanec. Z ničimer več se ni obremenjevala, uživala je v svoji brezskrbni starosti. Hvaležna je bila za vsako malenkost, saj tako se vendar spodobi, je pojasnjevala. S svojo prihodnostjo si ni delala skrbi, smrti ni nikoli omenjala. Njeni spomini so večkrat zbežali daleč nazaj v mladost in v njen rojstni kraj - Peščeni Vrh pri Svetem Antonu. Rada se je spominja-la svoje pokojne matere Nanike z bolečim obžalova-njem, da ji ni bilo tako dobro na stara leta kot zdaj njej. Zadovoljna je dočakala enaindvajseto stoletje.

Z G O D B A


REŠITEV KRIŽANKE št. 1607

KKRIŽANKA

11607

SLOVENSKI

PISATELJ (IVAN)

HRVAŠKA NAFTNA DRUŽBA

GRANIT

BREZ ČRKE G

ITALIJA

LJUBLJANA

EDEN OD

EVANGELI-STOV

ODMEV

VELIKA PREKO-

OCEANSKA LADJA

ORODJE ZA MEHKO PO METANJE

NEMČIJA

SLOVANSKI BLAGOVE-

STNIK C I R I L SLOVENSKI BLAGOVE-

STNIK ————————— DEL TELESA

M E T O D

MARIJINA

MATI A N A MARIJIN

OČE —————————

KRAJ OB MORJU

J O A H I M

DOMAČA ZAČIMBA

ŽENSKO

OTROŠKO IME N A N I

PONIŽEN NENASILEN ————————— HLOD ZA SEKANJE

K R O T E K

KALIJ K FINŽGARJEV

JUNAK ————————— KULTURA,

ČUDI (MN.) I Z T O K

VEZNIK —————————

DELO DNEV. NAJETIH

DELAVCEV A L I

SLOVENSKI

PESNIK (AŠKERC) A N T O N

RAZMERJE ————————— TOVARNA KOVINSKIH

VLIVKOV O D N O S

ROBERT RAVNAK R R

LEA ANA LEVAR

————————— SPOROČILO, OBVESTILO

L A L

NIKALNICA —————————

SNOVNI DEL ČLOVEKA

N I -

TRŽAŠKI KULTURNI DELAVEC (SIMČIČ)

STROK. ZA ANALIZO

————————— PAKISTAN.- IND. REKA

A N A L I T I K

KISIK —————————

SORTA TRTE IN VINA

O

BOSANSKI PISATELJ (ANDRIĆ) I V O

OVČJI SAMEC

————————— VAS V VIPA-

VSKI DOL. O V E N

ŠTEFAN SNOJ

————————— POHORSKI ŠP. CENTER

Š S

VIŠINA NEČESA N I V O

KRALJ VIZIGOTOV —————————

ALENKA ARKO

A L A R I K

5. ČRKA

ABECEDE D N'MAU ČEZ .....

————————— DELI ČLOV.

TELESA I Z A R O

STARI OČE,

DEDEK —————————

JOD O P A

VEL. MORJE ————————— BEGUNEC, NAPADAL

TURKE O C E A N

MOŠKO IME

————————— OTOŠKA DRŽAVA

I G O R

GOROVJE MED

EVROPO IN AZIJO

U R A L ANTON MAHNIČ

————————— NESNAŽEN

ZRAK A M

LEOPOLD NAGLIČ L N

NEKD. IZS. DUHOVNIK

V ESSNU (IVAN)

SLOVENJ GRADEC S G

JOŽEF SMEJ ————————— 18. ČRKA ABECEDE

J S

AVSTRIJA —————————

ŠPANIJA A 1. ČRKA

ABECEDE ————————— ARHITEKT (OKRAJŠ.)

A

10. ČRKA ABECEDE I

VRSTA

BONBO-NOV K A R A M E L A

EVA

OSREDKAR

ZMAGA

————————— SLOVENSKA

VOJSKA V

OSEBNI ZAIMEK O N

ITAL. NIKALNICA ————————— PORTUGAL-

SKA N O

MOČAN

POK ————————— RENTGEN

T R E S K

IZ KAMNA ALI LESA IZDELAN

LIK K I P

KRAJ

BALANTI-ČEVE SMRTI G R A H O V O

-------------

Holmes in Watson gresta taborit. Sredi noči se Holmes zbudi in dregne dr. Watsona.»Watson,« reče, »poglej v nebo in mi povej, kaj vidiš.«»Vidim na milijone zvezd, Holmes,« reče Watson.»In kaj sklepaš iz tega, Watson?«Watson za hip pomisli. »No,« reče, »v astronom-skem pogledu mi to pove, da obstaja na milijone galaksij in s tem nemara na milijarde planetov. V astrološkem pogledu opažam, da je Saturn v Levu. V horološkem pogledu sklepam, da je ura približno četrt čez tri. V meteorološkem pogledu se mi zdi, da bo jutri lep dan. V teološkem pogle-du pa vidim, da je Bog vsemogočen, mi pa smo majhni in nepomembni. Hm, kaj pa ti sklepaš, Holmes?«»Watson, nekdo nama je ukradel šotor!«

☺Ribiča stojita ob reki in se pogovarjata.Prvi ribič: »Kaj si danes ujel?«»Dva desna čevlja,« mu odgovori drugi.»Kaj to pomeni?« zanima prvega.»Levi danes ne prijemajo,« meni drugi.

☺Boksar je imel hude težave z nespečnostjo, zato je šel k zdravniku po nasvet, kaj naj stori.»Pred spanjem štejte ovčice,« mu je svetoval zdravnik.»Sem že poskusil, toda najkasneje pri deset vedno vstanem,« je rekel boksar.

☺Voznica je imela prometno nesrečo, zato je odšla po nasvet k odvetniku. Ta jo je poslušal in ji po-tem rekel:»Zelo zapleten primer. Če vas hočem oprati kriv-de, moram dokazati, da je kolesar drvel skozi križ-išče s hitrostjo sto dvajset kilometrov na uro in da je bila mačka, ki je pritekla na cesto, tako velika, da čeznjo niste nič videli.«

☺Bolnik je poklical zobozdravnika. »Zelo mi je žal,« mu je dejal zobozdravnik, »a vas danes res ne morem sprejeti. Danes moram za-polniti že osemnajst lukenj!«Odložil je telefonsko slušalko, vzel vrečo za golf in veselo žvižgaje odšel skozi vrata.

K R I Ž A N K A

M A L O Z A Š A L OSlovenske razglednice

Slap na Solbici v Reziji, foto: Arijana Haskaj

KKRIŽANKA

11609

OTOČEK

SREDI JEZERA

RAZJEDA ŽELEZO

EVROPSKA

ZVEZE

PEVSKA

SKUPINA

SLOVEN-

SKO MESTO

SVETOP. PREROK

NNAŠA

LLUČ

14. ČRKA ABECEDE

STARA MAMA,

LJUBKOV.

DIVJA IN DOMAČA

ŽIVAL

VRSTA VRBE

SLOV. NARODNO SVETIŠČE

PREŠERN. P. MEMENTO..

————————— SOGLASNIKI V B. JALEN

PRELAZ NA KARAVAN-

KAH SL. SKLADA-TELJ ALOJZIJ

————————— BARVNI

ODTENEK

EMERŠIČ

ANJA KRAJ OB

KOLPI ————————— TRGOV. Z

DENARJEM

5. ČRKA

ABECEDE KRAJ PRI

ŽIROVNICI ————————— TABORIŠČE V AVSTRIJI

DRUŽBENI

STATUS

PRIPRAVLJE-NO V URE-

DNIŠTVU NL

MAHNIČ ANTON

————————— NAPR. V VI-NOGRADU

NIKALNICA ————————— PREBIVALCI

CELJA SLOV.

LETALSKA DRUŽBA

————————— ANTON ILC

ŽVEPLO

————————— LJUBLJAN-SKA ZNA-

MENITOST

ZAVETNIK MESTNE

ŽUPNIJE V KRANJU

AUDIJEV ŠP. AVTO

————————— LESENI

NOSILEC

F. BEVK: ..... IN

NJEGOV ŠKOREC

JADRANSKI POLOTOK

————————— ŽAKELJ VINKO

KRAJ PRI

CERKNEM MOJZESOV

BRAT ————————— ŠTAJERSKI TRIGLAV

POTOČNIK HERMAN

11. ČRKA ABECEDE

————————— DEL

OČESA

VRHOVEC

BLAŽ ANTON

MASTNAK ————————— KAR REDI,

JE ......

KRAJ POD SVETIMI VIŠARJI

ZELENICA V

PUŠČAVI

PRIIMEK

IN ...

MESTO V PRLEKIJI

————————— ŠKULJ

IVANKA

PREKMUR. MARIJINA BOŽJA POT

SLODNJAK

ANTON

PREBIVALCI POLARNE-GA SVETA

NEMČIJA

————————— STANKO LEVIČAR

TINE BOŽNAR

————————— OVČJI GLAS

CELOTEN

ŠPANIJA

————————— NAGON,

POŽELENJE PETER

————————— ORGANIZ.

ZDRUŽENIH NARODOV

NNAŠA

DEL

OBRAZA STADION V GÖTEBORGU

————————— IVAN

KOROŠEC

KISIK

PETROV NASLEDNIK,

2. PAPEŽ ————————— NORVEŠKA

VRHUNSKI PLEZALEC

ZAPLOTNIK ————————— VATIKAN

SLOVEN-SKO IME ZA MÜNCHEN

ENAKA SAMOGLA-

SNIKA

Documents

SEPTEMBER 2016 letnik 65, številka 9 luc 9-2016.pdf · SEPTEMBER 2016 letnik 65, številka 9 22 RAFAELOVA DRUŽBA Višarski dnevi mladih 9 ... Velika Britanija 31,35 GBP • Avstralija