Siga'čan 40

Siga’čan40

VEDNO ZA, NIKOLI PRED KONKURENCO ...AMPAK SAMO ZATO, DA JO LAHKO BRCAMO V RIT!

november ‘11 / leto XI / izhaja, ko se mu zljubi / zastonj

NECENZURIRANI // NELEKTORIRANI

Čeprav smo v odhajanju … prežeča grožnja ne odneha!

2

Siga’čan 40

Tirolski Jodlar – Ta glawn m pa ta zatežen urednik pa tud pisar.

Debeu na Mažganih – Tehničn urednik pa pisnk.

Frnihtan Nejče – Pisun, ka se je lih ma zgubu u filozofij.

Da Sivi – Ta žleht urednik pa wiečn dic.

Grb nariedu – Šrauf

Stran na pajčen – http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

e-kaslc – [email protected]

Komisije za cenzura – Wsi prod anmu, adn prot usem.

Lektorierajne – Bi blu dabru, ja.

Cajtnh je natisnen na 110% nereciklieranmu papierju. Tud medruj prspiwama suj diu h uničejnu ekosistema. (Siiikaj, siiikaj smrikca!!! Drek u rike!!! Alge u murje!!! Z nafta nad tjulne!!!)

Wsi teksti sa awtorsk, razn, če ni prou pasiebi napisanu, de sa ukraden! Wad nas lahka krade-te, dukr napišete wad koga ste ukradl. Če tu pazabte, pa na pazabte, de je Slowenije mič-kena, swit je še majnš, Sigade sa pa ta wejč!

Zahwala: Kolektiu Siga’čana se iz zahwaluje samm seb, ka sma tak lpi pa fajn. Jemte nas radi tut wi, pa nej se tu tut konre-tnu pazna (donacije, sponzor-ske nagrade, regresi, wesake plače, ta plawe kuwerte … )

Slike sma pa ta wejčm nakradl na: www.hikingartist.com

Siga’čan ni upisan u razwid me-dijew pr Ministrstvu za kultura

kalafuon

Siga’čan se je rodil pred leti (pravijo, da 1999 – mogoče celo 1998), še pred razmahom spleta, ko smo računalnik uporabljali za pisanje besedil

(težava je bila pri iskanju delujočega tiskalnika, ki ima polne kartuše), igranje igric (dobil si jih na disketah) in smo prosti čas še preživljali v naravi, na zraku, saj ni bilo drugih pametnejših alternativ.Računalnik je bil orodje, nekateri so že imeli dostop do spleta prek klicne povezave, ki je bila peklensko draga. Tam si lahko mIRC-al, pogledal na spletno stran v živopisani preobleki in umrl ob čakanju, da se je odprla.To so bili časi nevzdržne gospodarske rasti, mladih in nasmejanih lic … Takrat sva s Tirolskim Jodlarjem, ravno ko sva se vračala prek hribov v dolino, istih mi-sli po samouresničenju in izlivu najstniških čustev, ki sva se jih bala izpovedati v obraz, prišla na idejo, da bi bilo dobro poiskati primeren prostor, kjer bi vsi tisti, natančneje, tista, lahko med vrsticami prebrala naša občutenja. Iz notranje sle po kričanju, se je tiste jeseni izrodil Siga’čan.Sprva smo ga tiskali, nabralo se nas je kar ne-kaj kaveljcov s Sigad in okolice, v treh izvodih na A4 papir v čudovi-tih barvah umi-rajočih kartuš naših domačih tiskalnikov. A bil je že znan po celi Sloveniji. Poznali so ga v idrijskih, no-vogoriških srednjih šolah in ljubljanski Rožni dolini – prese-čišču mladih študen-tov. Cerkno pa ga je spoznavalo na rednih distribucijskih mestih.

UWODNIK

[email protected]

FrnihtanNejče

3

Siga’čan 40

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

Kmalu je prerasel in se spremenil v publi-kacijo, ki jo zdaj gledate pred sabo. Lična, ljuba knjižica humornih prispevkov. V njej so sodelovali vsi, od prestrašenih šolarjev, norih ljubimcev, do znamenitih profesor-jev. Njegovo preteklost lahko najdete na sple-tni strani http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html. Njegovo prihodnost pa …Prišli smo do številke 40. Veliko dlje, kot so tisti prestrašeni mladiči kdaj koli misli-li. Postali smo del kanona slovenske nareč-ne ustvarjalnosti in še bi lahko naštevali. Vemo, da je v zadnjih letih lenoba tista, ki je v večini preprečila kako številko več. Že-lja je bilo veliko, poskusov nekaj manj.Dosegli smo cilj in izdali že tako dolgo obljubljeno številko časopisa, ki je marsi-komu že spolzel s spomina. Čas je, da se v skladu s splošnim prepričanjem, da je treba prihranit na vsakem koraku, tudi mi odločimo. Bilo je veliko solza in še več klofut, ki smo si jih v skladu s pravo mo-škostjo podelili med sabo, ko smo rojevali to številko, ki bo, upamo, odskočna deska za vse tiste, ki bi želeli ustvarjati, pa

zdaj niso vedeli, kam in kako se lahko obr-nejo.Stara garda, ki so jo sestavljali prvobitni »Siga’čani«, se poslavlja. Kakor radi govori-jo veliki in malo manjši možje na televiziji, zdaj ko je čas debelih babov in še slajšega medu: »Starci se samoukinjajo.« S tem želimo odpreti pot vsem tistim, ki si želijo stopiti na majavo stezo pričakovanj. Siga’čan bo ostal med nami, njegov duh ostaja.Če imaš posluh za besedo in imaš željo, si vabljen, da napišeš pismo na [email protected] in tam izraziš svojo željo na glas. Dogovorili se bomo za sestanek na skritem mestu in tam ti bomo predali ključe do skritega zaklada, ki se nahaja na najočitnejšem mestu v vasi.Takrat bo kakor Feniks iz pepela med nas privršal nov vihar, ki bo nosil neke nove čase, ki so zelo drugačni od tistih, ko se je Siga’čan rodil.

In vedite … … opazujemo vas …

[email protected]

4

Siga’čan 40

[email protected]

Kogar pot zažene čez ducate in du-cate bolj ali manj visokih kucljev, čez grebene izbočene, mimo kra-

ljestva Paraškuoflca, navzdol v velevrtačo, z ostrimi ovinki, prekritimi z razpokanim asfaltom, slejkoprej pristane v Cerkljan-skem barju. To naše barje, seveda, ni nič posebnega, saj ga najdemo v vsakem slovenskem za-selku, ki da kaj nase. Gre za priljubljeno izletniško točko premnogih utrujenih, s težkim življenjem ovenčanih popotnikov.Le-ti tam za trenutek ali dva odložijo svoje skrbi, tegobe, težave zakonskega jarma ter ostala bremena, ki težijo njihovo bit. Tradicija veleva, da vsak nadebudni iska-lec smisla življenja radostno skače iz barja v bar. Nekateri so se v tem resnično izvež-bali, določeni posamezniki so posegli celo v same vrhove. Glas o njih je, čez vse ge-ografske ovire, segel v deveto vas, kjer je mladinadrhtela v strahospoštovanju, sta-rina paje z zavistjo gledali junaštva naših barjanov.Sčasoma je naneslo, da se je barje začelo nepretrgoma širiti, in to do to mere, da so ljudje še komaj opazili, da tam obstaja še kaj drugega. To širjenje je počasi zav-dalo rane največjim junakom. Le redki so zmogli vse večji tempo skakanja iz barja v bar. Vse obdelati je dejansko uspel le še en sam.Tukaj nastopi Barjanez. To je tiste sorte mož, ki mu spričo svojih zavidljivih spo-sobnosti enemu in edinemu lahko rečemo

»ta prajdic«. Star slovenski pregovor pra-vi, da mora »ta prajdic« dehteti najmanj po »šmieru, švicu, čebul, tabaku n pa … žgajnu.« Barjanez je vse to seveda dosegel in še presegel. Spričo teh njegovih vrlin ga je lahko vsakdo najprej zavohal, zaslišal in šele nato zagledal. In videti so imeli kaj. Namreč, spričo svoje krepke postave, še posebej pa obilnega pasu, je že mnogim sodarjem služil kot model za najbolj vr-hunske izdelke. Poglejmo si tipičen dan v njegovem pestrem in doživljajev polnem življenju:Prebudim se … prva stvar, ki jo čutim, je razbijanje v sencih. Ah, še en naporen dan … pretegnem si ude in se skobacam iz postelje ter v rahli cik-cak liniji oddr-sam proti kuhinji. Tam si, ker je pač zdrav zajtrkpomemben, pripravim kosmiče, iz hladilnika vzamem probiotični jogurt…z drhtečimi rokami skušam olupiti poma-rančo … ne gre …obupam nad pomarančo in raje hlastno spijem eno pivce za živce … ah, to pa že gre! Po zajtrku je seveda čas za jutranjo telovadbo, zato se kojci odpra-vim na barje. Seveda je to naporen šport, a brez žrtvovanja ne gre. Da ne pride te-žav, je seveda treba, tako kot pri vsakem športu, najprej poskrbeti za ogrevanje. Ker je pomembna moč prevlade oz discipline, si pred deseto uro ne privoščim nič moč-nejšega, ampak asketsko ostanem pri pivu. Seveda pa se nikoli v enem delu barja ne zadržujem predolgo. Namreč, glede na to, da sem nadvse popularen, bi bilo zelo

Da SiviTirolski Jodlar

Kralj cerkljanskega barja

5

Siga’čan 40


nesramno od mene, če ne bi pokramljal prav z vsemi prebivalci barja…bi mi znal še kateri zameriti! Po treh, štirih pivcih je čas za premik. Vljudno se poslovim od svojih prijateljev, ki mi navdušeno mahajo v slovo. Ko se znajdem med durmi, za sabo zaslišim pridušen smeh….za trenutek ob-stanem…Ne! To zagotovo ni bilo meni na-menjeno! Odkorakam do naslednjega dela barja. Tam se zopet znajdem med samimi prijatelji…naročim ne-kaj žganega, ker je ura že čez deseto. Po nekaj zvrnjenih šilcih, se od-ločim, da je napočil čas zapredočenje modrih mislimojim prijateljem. Cela druščina obmol-kne, ko ji to naznanim … kako me spoštuje-jo! Tone se opraviči, da mora na WC, Lojze mora domov k ženi, in Jaka se med mizami izmuzne na plano. Ha, brezobirneži! Pa naj bo, saj moje misli, so tako ali tako zgolj za izbran-ce! Po šopku mojih glo-bokoumnih misli ter nasvetov, se odločim, da je čas za premik. Za sabo pustim ubogega Martina, ki je od velike količine mojih modrosti zapadel v trans in že nežno smrči…. Po še nekaj vmesnih skokih preidem še v končno etapo tistega dneva. Za sabo imam že prav lep naborek popitih pijač. Brez skrbi, popolnoma sem še stabilen, le klju-ka od vrat mi skače levo ter desno. »Matr, nej že da ta klukagmah! HwalaFranclj, kas me spustu not!« Pogled vržem po prosto-ru in v kotu zaznam sključeno postavo. Ubogi revež, ves osamljen tam v kotu. Očitno rabi prijatelja. Na srečo sem jaz

tukaj! Opotečem se proti njemu, vmes se ujamem za podporni steber in se skušam zavihteti na stol poleg njega… »Kadu mi jezmaknustau!?Prsiežem, de sta bla tod-wa!« Nekako se skobacam na stol in opa-zim, da me tujec gleda z odprtimi usti. Da, tako dober učinek imam na ljudi! Nežno ga dregnem s prstom v rame ter mu podarim svoj najlepši nasmešek. »Kaku gre?« Fante še naprej strmi vame in nič ne reče. Moja

mogočna prisotnost ga je čisto omamila, res rabi moj nasvet. Zami-slim si, kako ta fant trpi, zaradi tegob v svetu. A jaz lahko ves svet rešim! Točno vem, kaj je tre-ba storiti in mu to tudi povem: »Pasluš, jest ti m zejnikipawidau! Pa-sluš!« Nekaj trenutkov mine … »Pasluš!« Ugo-tovim, da mi misli v gla-vi bolj gladko tečejo kot besede iz ust. Poskusim še enkrat: »Paslušzej ti mene!« Dečko še vedno bulji vame kot tele v nova vrata. Mogoče me pa ne sliši? Na pol vsta-

nem ter se čez mizo nagnem nadenj ter zaderem v uho: »PASLUŠ ZEJ!!!« Uboga para poskoči in pograbi stol. V tem trenut-ku prihiti oštir, med zgrabi za ovratnik ter začne vleči proti izhodu. »Pa ki zej!? Sam razlažitsmteučlawiku pa mu pamagat!!« Oštir mi odvrne: »Prekljetapijandura! Se te riwež še zastuopm ne, ka sploh ni wad to! Pejt se wahladitčjezuni!«in zaloputne duri za mano.In tako sredi blata konča kralj barja, ope-van v devetih vaseh, navdih mladih, v za-vist starim.

6

Siga’čan 40

[email protected]

»A wiste ki?!? Jest sn dic mpa mene naben nau pitau mpa futrau kot nu watrače!!«

»Dajte no, gospod! A lahko v miru opra-vim svoje delo?« Takole nekako je potekala debata med pri-letno, a svoj čas dokaj mično gospo v beli, s packami kaše omadeževani obleki po-močnice medicinske sestre in Štrcuonam,

močno ostarelim gospodom, ki je v dolgi pomečkani halji mahal okoli svoje poso-de in zaman skušal sam speljati žlico do ust. Največji dosežek tega sizifovega dela je bila še rahlo manj bela in nekoliko bolj abstraktna nota sestrine obleke. »Se znam sam! Pust me prmest!« »Očitno ne.« Pore-če sestra ko pretirano vztrajen košček kaše pristane na njenem licu. »Tu ste zato, da

DOBRI STARI ČASI PART DEUX Da Sivi

7

Siga’čan 40


si opomorete in nehate izvajati svoje neu-mnosti, to je že tretjič kar so vas pripeljali sem iz doma ostarelih!« mu pokroviteljsko nameni besede medicinska sestra. »A se ti sploh zawidaš kešn je ratau ta swit? Zmieri hujš je zuni, s ta smotana mularije ka sploh neč weč na zna sama nardit, nonstop ga-wari ke u une cigle pa šlata pa neh s prsti. Mpa benih manir nimaje, use gre u neč, prajm! Zatu pa morm jet ki nardit, prmej-duš! Či sta maje prjatle?« Zliva svoj bes Štrcuon edini osebi, ki je primorana, da ga prenaša. »Vajina prijatelja ležita v sosednji sobi v postelji, ta vaša neumnost bi jih lah-ko še veliko dražje stala, bodite veseli, da ste sploh še vsi živi!« Štrcuona je to še bolj podžgalo, on pred katerim svoj čas ni bila varna nobena deklina. Kako ta mularija danes sploh še kaj opravi, ko pa vse dela le na daljavo, se sploh vidijo preden zaropota v seniku? Razmišlja Štrcuon, ko mu misel odpeketa k prijateljema, le kaj počneta Pe-štaunč in Lujtraunk, nazadnje se spominja le gorečega kombija za prevoz invalidnih starčkov, ki je služil kot diverzija za njihov pobeg nazaj v svet. Iz sanjarjenja ga prebudi sestra, ki mu v gobec vztrajno, a neuspešno tlači žlico. Štrcuon trdno stisne škrbinaste usta sku-paj in se namrgodi. »Kot otrok ste!« Zakri-či sestra. Štrcuona to najprej še bolj razje-zi, nato pa mu primerjava z mladostjo kar godi. Odloči se za drugačen pristop, pristop pri katerem so svoj čas šibila kolena deklet daleč naokoli. Obrazne poteze razvrsti v popolnoma drugačen sestav, ki je kar na-enkrat izžareval neustavljivo privlačnost iz oči pa mu je žarela zapeljivost in nezmo-žnost kontradikcije zahtevanemu. Sestra se ustavi z žlico polno kaše v roki, zagleda se Štrcuonu v oči in žlica začne rahlo po-drhtavati, vsebina pa nežno valovi levo in desno. Po nekaj trenutkih napete tišine se-stra zardi in odvihra iz sobe. No, ne ravno

rezultat, ki ga je bil vajen njega dni, vseeno ne preveč slabo za dolga leta neaktivnosti. Skobaca se izza mize, mukoma pristane na razbolelih nogah in počasi s palico v roki odkrevsa iskat svoje prijatelje. V sosednji sobi je na prvi postelji ležal Peštaunčk, na mizi mu je družbo delala njegova gromozanska troblja. Leta ji niso bila prijazna, če je že prej dajala učinek, da jo je izdelal kovač, ki se mu je kolcalo, je zdaj troblji bila podobna samo zaradi dej-stva, da je na enem koncu bila načeloma ožja kot na drugem. »Oj! Peštaunčk! A me slišiš?« Zavpije, a žilavi možiček povit in polepljen z obliži je le srepo strmel predse. Štrcoun mu pritakne trobljo k ušesu in še enkrat zavpije vanj »Peštaunčk!« Možiček se tokrat le zdrzne in pogleda Štrcuona »A ti si? Lej ki se mi je nardilu, lej kešn sn! Ti pa taje padewjane ideje!« »Ja, se sma se ja zmenil, de boma ta swit ma u ried sprajl! Se widš sam kešnu je!« Odvrne srborito Štrcuon, ni mu bilo preveč všeč kako se je ta pogovor obračal. »Le zaki lih medruj, tist kombi lih tulk de me ni stau majih fr-nikul!« »Kot de jih še nucaš, no! Ki se je sploh nardilu?« »A zej se niti na spouneš weč! Tist kombi nej bi zamatu dilauce, ka bi medruj pabekal.« » Ja se je ratalu, a ne? Ti bi mogu kombi wadpelet mpa ga ruknt nikam, de bi usi prdewjal čie.« »Jest na znam wazit, orkodindjo!« »Ja zaki si pal ti peleu?« »Kas mi ti ukazau!« »Ja zaki je pa zgaru?« »Ka sn teu pagliedat kulk je ben-cina not s fajrcajham, lih de me ni pabralu, še dabru de mam trda buča!« Očitno so zadeve res malce ušle iz nadzora, a nič ne de. »Ni problema prjatu, nam bo že na-slejdnč ratalu…« »Neč nau naslejdnč, dast mam tega, zaki morma tastari zmieri se u tamlade umešawat, jest čem zdej mit sam gmah!«Peštaunčk očitno ne bo pomagal, razoča-rano ugotovi Štrcuon, da bi obupali? Ne-

8

Siga’čan 40

[email protected]

mogoče, mladi pa ja ne morejo brez nas starih eminenc, vse bi šlo k hudiču, če ne bi vsaj mi občasno vzeli stvari v roke. Odloči se, da obišče še tretjega prijatelja Lujtraunka, on bo že za stvar. Tako odkre-vsa v sosednjo sobo, na veliko zgražanje ostalih prebivalcev, saj ni dal ravno veliko pozornosti na dejstvo, da njegova halja pokriva sprednji del, zadnjega pa veselo prepušča zračenju. V naslednji sobi pa je z mavcem pokrit in z vzmetmi ter škripci podprt čemel Lujtraunk. »O lejga, widm de ti ni hudga, zliz hit wonz tega oklepa pa grewa naprej u akcije!« Lujtraunk ga le milo pogleda in reče »Ja a že spet? A še ni blu dast?« »Kaku dast, skari nam je rata-lu!« »Skari ratalu? A si zmešan, pal ka je razneslu kombi swa se latila pa griču spe-let z wazičkam pa utečt…« »Zaki nisma s kombijem šli?« »Ja, se ben wad nas na zna wazit, s wazičkam swa se pa razsula na kanc puotke, direkt keu kamne!« »Ma dej no, men ni neč tulk hudga…« »Itak, ka si na mene prletu!« Tudi ta pogovor ni pote-kal po načrtu, pa kaj je s tema dvema, se zamisli Štrcuon. »Lej, že Peštaunčk ni teu paslušet, ne bit še ti tak, morma stwari u

ried sprajt.« »Zaki lih medruj tastari, a ni-sma že dast naumnast nardil? Tu tamladi se morje ajnkat sami na nagie pastajt, ne de mi tastari nonstop u neh druozama, nej se sami ma znajdeje, mrbit jih pa pamet sama srejče, dej gmah Štrcuon, pa bejš rajš ma za sebe paskrbit!« Tako je Štrcuon s povešenim nosom šel nazaj v svojo posteljo, bolelo ga je vse, bil je razočaran in nazadnje tudi lačen, a kaj ko še žlice ne more sam ponesti do ust. Za-misli se nad besedami prijateljev, mogoče pa je res, kaj res delamo stvari le hujše s tem ko se vmešavamo? Skrušeno pokli-če sestro, da mu pomaga s kašo. Ko tako papa s pomočjo žlice se zazre sestri v oči in opazi da rdečica še vedno vztraja in da ga gleda s čisto drugačnimi očmi. Mogoče pa tale kraj le ni tako slab, kdo ve kaj še vse prinese čas. Obraz znova poskusi razpore-diti v najbolj učinkujoč skupek potez, pri čemer mu malce nagaja žlica v ustih, nič ne de, počasi in vztrajno pa bo. Tudi ostala dva znata še malce spremeniti mišljenje, še malo pa bo lahko sam spet jedel. Zdaj, ko bi se le spomnil kam je odletela proteza?

9

Siga’čan 40


Bil je svizec, ki mu je v življenju vse teklo kot namazano. No, skoraj vse. Bil je spoštovan, vsaj sam je imel o

sebi tako mnenje, bil je odločen, vsaj sam je o sebi tako menil in bil je vizionar, o če-mer bi lahko marsikdo močno dvomil.A imel je srečo. Bil je rojen v dobro situira-ni sviščevski družini, ki si je pred davnimi leti z dejanjem od enega samega svojega prednika pridobila velik ugled. Na podlagi te preteklosti so bili še vedno prepričani v samodejno upravičenost do položaja, ki so ga v gozdu imeli.Že generacije ni nihče iz te družine nare-dil nič. Niso se niti šolali, niso ne delali ne ustvarjali. Bili so samonamembni, kot bi dejali visoko usposobljeni mojstri iz veli-kih mest. A vseeno je bil njihov rov najlep-ši v gorah. Zanj so skrbele ostale živalce, ki so globoko spoštovale njihovega prednika, čeprav niso več vedele zakaj.Lahko si predstavljate, kakšna pa je bila resnica v družini, ki je že generacije živela odtujena od resničnosti vsakdanjega ži-vljenja. Nekateri bi dejali: »Pokvarjena!«A naš svišči je bil prepričan, da je on naj-lepši in najboljši na tem svetu in bo samo-dejno nasledil svojega očeta na prestolu. Ker pa oče ni hotel umreti, a se je zavedal, da svišči tudi želi svoje kraljestvo, je svoje kraljestvo razdelil na dva dela.Svojemu sinku je dal v upravljanje prepad, ki je potekal prav po sredini in mu povedal nekaj modrosti o vladanju. Ja, čeprav so

bili neumni kot noč, je bilo edino znanje, ki so ga bili sposobni prenašati, manipula-cija z množicami.Bil je ponosen in zagledan vase. Vedel je, da je to zanj in samo zanj. V začetku je šel med živalce, se z njimi pogovoril in se jim sladko smejal, da dobile občutek, da je on tisti pravi gospodar, ki jih bo poslušal in delal stvari, ki jih bodo potrebovale in si jih želele. Tako ga je naučil oče.Vesele so bile, da so dobile tako dobrega gospodarja, da jih posluša, da jim sledi. A on je samo sedel na svojem prestolu in ča-kal. Čakal, da so one skrbele zanj. Vse je bilo lepo in prav, dokler je razpoka miro-vala in se ni premikala in bila umirjena v svoji spokojnosti.A nekega dne je začela pokati. Takrat je oče svizec poklical svojega sinka k sebi, da bi mu ukazal, naj reši to težavo. Oče se je zadal, da bo imel nekoga, na katerega bo predal odgovornost za težave, ki bodo na-stale. Bil je premeten, veliko bolj kot nje-gov sin, saj je bil kako dekado več na tej ljubi zemljici. Naučil ga je prenašati nao-krog množice, ne pa njega samega.Sin je preplašen v svoji neizkušenosti tekel do prepada, poskušal razrešiti nastalo si-tuacijo. Čez prepad je napel vrv, da bi raz-poko spravil skupaj. Obul je najboljše goj-zarce, da bi z njihovim oprijemom dobil še dodatno moč, a kaj ko so bile prevelike in se je v njih spotaknil ter padel v brezno, kjer se je spoprijateljil z dnom.

Basen o svizcu v prevelikih čevljih

FrnihtanNejče

10

Siga’čan 40

[email protected]

Preplašene živalce so tekle k njegovemu očetu, ki jih je miril in jim zagotavljal, da on ne bo storil nič, kar bi lahko povečalo katastrofo, da je za vse skupaj odgovoren njegov sin, ki ni bil sposoben preprečiti nesreče in bo zdaj vse v redu, ko je izginil in ne bo več delal napak. Živalce so pomir-jene odšle.A resnica je bila drugačna. Razpoka se je še naprej večala in pogoltnila je svišče-vo kraljestvo. No, samo kralja in njegovo

družino, saj je samo on trmasto vztrajal na svojem prestolu. Vse živalce so prej sprevi-dele, da je nevarno in morajo uit. Umrl je in tako je izginilo njegovo kraljestvo, mu ga je že pred davnimi časi priboril eden od njegovih prednikov.Vse se je vrnilo na stare tire, še lepše je bilo, ker so živalce imele eno obvezo manj. Ni bilo treba nekomu samo zavoljo prete-klosti čistiti rova.Nauk: Pomeri čevlje, preden jih obuješ.

Prav gotovo poznate tisto znamenito štorijo o Krjavlju in hudiču. Saj ve-ste, v njej se Krjavelj odloči, da bi,

namesto enega, imel rad kar dva hudiča in ga zato razpolovi s svojo ostro sabljico.A seme peklensko še ni doseglo take stopnje evolucije, da bi mu bila nespolna delitev blizu in je zato prav tragično končalo ... Če postavimo šalo ob stran - razlog, da je Krjavelj hudiča presekal, seveda leži čisto drugje. Tudi pisatelj Josip, ki ga drugače izjemno spoštujem, je ta dogodek malce bolj po svoje ovekovečil v Desetem bratu. Verjetno je imel preveliko tremo, ko je (za-vedajoč se) pisal prvi slovenski roman in so mu pač stvari malce ušle iz rok. No, nič hudega. V resnici se je dogajanje odvijalo takole:Krjavelj je dolga leta pridno ter vdano slu-žil cesarju in ko je jesen življenjapotrkala na njegova vegasta lesena vrata, si je konč-no zaželel nekaj miru. Odločil se je, da bo

zadnja leta kar se da spokojno preživel v hišici na robi vasi. Hišico je res kupil in sprva je kazalo, da bo tako, kot si je zami-slil. A nemirna, bojevita kri, ki še vedno vre, je pravi hudič, četudi se pretaka po že rahlo poapnelih žilahv že malce ovenelem telesu. Sla po bojevanju, ter prijetnih, voj-no spremljajočih opravilih, kot so recimo popivanje, požiganje in rop (ne nujno v tem vrstnem redu), v njem še ni zamrla. Pri sebi je vedno imel zvesto sabljico, ki ga je spremljala skozi vse odisejade, boj-ne pohode, klavske podvige ter obiske pri šefu, ko je zahteval povišico k plači. S sa-bljico sta bila resnično neločljiva prijatelja v pravem pomenu besede. Če smo natanč-ni, jo je vedno nosil za pasom – tudi ko je šel spat. Včasih jo je, potem ko jo je dobro nabrusil in namazal (s svinjsko mastjo ni varčeval), da se je čudovito svetila, ure in ure opazoval ter obenem nekam koprneče vzdihoval.

Zakaj so stranišču na počep včasih dejali tudi stranišče na štrbunk

Tirolski Jodlar

11

Siga’čan 40


Krjavelj je bil tudi srečno poročen.Seveda ne s sabljo, čeprav je slednjo uporabljal tudi za odganjanje mičnih mladih obo-ževalk, ki jih njemu, ostarelemu vojnemu veteranu s skrinjami bogastva ter zlatimi palicami v bančnih trezorjihteršibkim sr-cem, ki mu je včasih malce ponagajalo, ni manjkalo. A on je ostajal zvest svoji ženi, ki je bila, mimogrede, odlična kuharica, tako da ni nič čudnega, da je bil Krjavelj še vedno zaljubljen kot najstnik, saj za moške velja, da gre pri njih ljubezen skozi želo-dec… seveda pa mora potem nekje pogle-dati tudi na plano!Tu pa se že začne najpomembnejši del zgodbe: Lepega lenobnega popoldneva je Krjavlja po dobrem in obilnem kosilu na-padla tista izmed osnovnih potreb, ki, ka-kor je v navadi, tudi cesarja sili, da bi se šel nekam sprehajat. Ta neustavljiva želja po sprehajanju se nato še stopnjuje po sladi-

ci in doseže vrhunec takoj po popiti kavi. Klicu se je preprosto treba odzvati – V na-sprotnem primeru se ta potreba sprevrže v petega jezdeca apokalipse, pred katerim se prvi štirje jezdeci najprej od strahu sti-snejo v sključene gube,natozarjovejo in na svojih konjičkih urno odkopitljajo v temno noč.Krjavelj je torej vstal od mize, se zadovolj-no pretegnil ter (za eno luknjico) odtegnil pas in se odpravil proti svojemu lično izre-zljanemu stranišču na počep, ki mu je, na-mesto ute, krasilo vrt pred hiško. Usoda je hotela, da je ravno malce pred tem mimo Krjavljeve hiše prisopihal hudič, ki se je na površju zemlje mudilpobogve katerih opravkih.Pestile so ga trdovratne prebav-ne motnje. Podnebje v peklu je namreč idealno za razvoj raznih črevesnih tegob, ki mučijo že tako na vse možne načine za vso večnost mučene žrtve, tarejo pa tudi

12

Siga’čan 40

[email protected]

Dnevnik anga KASCa

PandelkSkuz je ta pandelk, čestskuz, kawim, de na bo prounečdrgač, kot je bluučiera. Sam učiera je blufajn, snusaj lahka te-lewizjegliedau, ka je blu spet ki pa ne za widet. Zjutrema za watrače, kasn se lih dabru-pretiegnu, pa palma maše, de mi ni blu-triba med ldi, pa pal kmetijski nasweti, de sn lahka widu, ki use spet na bom nariedu, palparačila pa formula 1, ka je bla lih za zaspat. Papoudnenaumnast, če drujga ne sndau na Italje, kasa tam usaj babe, tud če neč na zastuopm. Pal je pa že wečier, pa tulejnepanač.Ki nej pa dancnardim? Šihta ni, se ne de bi ga ki pasebnujeskau, sam useglih si bo triba ki umislnt. Se panucam ne dast, sam koda pa paše jetmawon, čeprou ni-mam lih lušta, de bi tu nariedu. Neč, se bom še ajnkatwasuknu, pa pačumuma.

TarkInternet, še dabru, de se ga je un tam u CIERNU zmislu, de lahka dan mahitrejš zabijem to na nemu. Če drujga ne, grem na kešn forum ki prebrat, če se je naj-dlakuotkiera, de bi mene marihta. Sam ki, kasa sam dici to. Pa frisbuhsn si ušti-

krvnike same – hudiče. Bojda mora Lucifer, vrhovni vrag, vsak drugi dan posedati na školjki in ob tem sopiha ob jeze, ker ve, da čas v peklu teče zelo počasi, lahko bi rekli, da se je ustavil in bo zato tudi to »poseda-nje« trajalo v neskončnost.Hudič je torej pred hišo zagledal stranišče z rožnato pobarvanimi lesenimi vrati, ki so mimoidoče s prebavnimi težavami kar vabi-le, da jih na stežaj odprejo, se poženejo sko-znje in jih za sabo močno zaloputnejo. In se-veda je natanko tako storil tudi peklenšček.Kmalu za tem je tudi Krjavelj prihiteldo stranišča. In ko je odprl vrata, je, glej ga vra-ga, hudič sedel točno na mestu, kamor bi, po sili razmer, moral v tistem trenutku se-sti on. Hudič je presenečen zazijal in hitro ugotovil, da ob blokiranem vhodu taktični umik ne bo možen. Še špranje med deskami WC-ja so bile preozke, če bi se hotel, z izda-tno uporabo svojih nadnaravnih peklenskih sposobnosti, izmuzniti skoznje. Poleg tega pa nad kočljivim nerešljivim problemom, kot so spodnjice na gležnjih, pokleknejo tudi vražje sile. Krjavlju se je sevedatako široko zasmejalo, da soprišle na plano pogledat vse škrbine, ki so jih premogle njegove čeljusti (če smo natančni, so si zobje v primerjavi z luknja-mi priborili manjšinske pravice). Pograbil je za pasom visečo sabljico in jo dvignil visoko nad glavo, tako, da se je njeno jeklo zalesketalo v navalu žarkov popoldanskega sonca in lahko bi prisegli, da če bi bilo jeklo živa oseba, bi slišalo kako se je, kar malce hudobno zahehetalo. Hudič je najprej od groza zazijal, nato zamižal in zatulil, kot da bi ga dajali s kože. »Kar deri se mrcina!« je zakričal Krjavelj, »pa še nekaj...kot vidiš tudi toaletnega papirja nimam.« Nato je zamah-nil, zaslišal se je znameniti »štrbunk«, ki mu je v delčku sekunde sledil še »štrbunk!« in tako smo, namesto stranišča na počep, do-bili stranišče na ….

KASC – K

Kase u račie!

samcev

13

Siga’čan 40


mau, pa dau saje ta lipš slika gar. Tista s pasoša, ka se tak lpu smejem ga na ne, pa sn še skuz le na anih treh prjatlih, pa še te usepaznam.Čeprou je pa zanimiwuwidet, kam use greje, kawabjawleje slike gar. Čeprou na wim, kdaj nem rata, ka ih čestzmieridabim dama, če ih kličem na ta damačwadratan-telefuon. Pa že mrje jet, če sanehne slike gar.

SridaMrbit je cajt, de se mawaguncamwon, ka je muj hladilnik že čestprazn. Bom šouma da sasidneluknepagliedat ga u una ta pac-inštacuna, kaimaje tud n kop pamrzneni-hrčintu ne. Ki se uš matrau, če lahka sam pagreješ not u špargetu. Dabru, de sa se tega zmisln.Spet sn bi trafuunazjalagar, je bla za kasa. Sam ki, ka ki weč kot soude i na znam dat. Se je fajn, sam bo že da dručpačaka. Na wim, kaku me tak lpupazdrajusakič, pa se zahwal, ka i stim tiste soudegar. Se i mrm že zdit, al tu nardiusačmu?

ČetrtkHmal bo spetpietk, de se bom šoumaspre-hadit pa wos, če je ki najga, sam dancsi-gurnu še ne. Učierasn bi mapredougabulu če u tiste filme, pa nimam bengaluštadanc, de bi kam šou. Se je lipusunce. Na zawod-sn že šoupagliedat, pa ni neč, kar bi blu za mene, bo ž espetanmiscskuz. Zaki bi dilau, če ni triba. Čeproupraije, de sn se čestza-

pustu, de nisnben reč wečpaduobn. Ki pa wandrujwije, kaimajeciu dan cajt, de wa-gledujejeskuzwakna, pa se utikaječie, ka ih neč na briga. Mene tu sploh na briga.Matr, spet se mi je unčie urinu, na muj-parkierplac, kasn mu bi že stukatdjau, de nej na sierje, ka mu bom ajnkat sam gume parizau. Pa danc še ne.

PietkDanc bi lahka šouwon, sam na bom, kas n bi lih u četrtk u nabau. Pa je dabru, de se maspačijem. Se je tud jutrecajt, de lahka ki nardim. Sam telewizje pa tud na bom gliedau, sam še politika je ga pa ne. Čak, se imaje na unmu kanalu prenos balinajna. Bulš, kot de bi wonhadu bo že.

SabuotaMislem, de grem na anapjačawondanc. Spausn da ane ure, pal je pa itakpralu, ni bengawremiena. Člajk še na luft na mre, kaskuz pere. No, sam danc, sam sn bi te ujet dapoudnema na luft, tak grem zej ki spit.

NedejleMapredouga je blu spet. Danc je bulš, de kar preležim, pa grem ma oglase pagliedat …

FrnihtanNejče

lub anonimnih Cerkno

14

Siga’čan 40

[email protected]

ČE BOUTNARJEwA JERA ČE SHUJŠAT

Ki use se člawiku prpeti,če se luot kešne nawe rči.

Čudnu se mje zdilu, zaki sasida že par dni ni won z bajte stapila,še tistih par ruož ni neč zalila.

Tulk krjance že jemam, de nisn kar naravnast praša,sn rajš zwečier, ka sei toma nardila,

čie pad sasidau wakna stapila.O buh, ki člauk use na dažwi!

I sasida gar na anmu čudnmu beciklnu sedi,mpa kar i mogla ganila.

Nawim, kaku de ni widla,dei kaliesa pršraufat pazabila.Kai da natla stapila, i bla taka, de i kumaj še pluča ganila,

pa i brš še anga čudnga zlumaka won spad puosle pategnila.I tista rič sohseb stegnila, pa an kop dratov ga na uha mpa ga na račie natknila,

pa i pa začie letit, kot de bje vojska samga Binladna lawila. Pa bje bla še biuša jugaslawajnska brš dabila,

ka se ni tud zan centimetr naprej premknila.Med nam rečenu – weč kil b bla gwišna zgubila,če b bla karjuola ganaja gar pa dal pa wos wazila.Damou gredie sn pa le pamislna, de b blu dabru,čeb tud jest kešna kila wadwečnga špehu stapila.

Ja, samu jest sn se pa tega čest drgač latila.Sn huijšajne mpa zdrau žulejne kar pa telefuonu naračila.

I pršu an pub – kot won s škatlce i bi!Glih prou mesa, neč preweč kasti.I brš djau, de nam mislna, de laže,

i narbulš, če slika wad saje žene pakaže.

15

Siga’čan 40


Ga na taptej i ta buga saruta usaj an kwintal preweč za saba nasila,ka i pa ma tizga ngojga čudežnga čaje papila,

i bla pa taka, de i je sama Koko Šanel za manekenka wabila.Se wi, de sn tud jest brš tist čaj naračila, me je pa ma skrbilu,

ki bom pa s tista ta wadwečna kuoža nardila.Pa mej brš patalažu, de se pr nemu tud žauba dabi.

Če se bom npar krat namaza,mbo kuoža tlkej ukop skačila, de se bom za dwajst lit pamladila.

Se wi, de sn tud žauba naračila,sn ga pa ma s straham praša, kaku bom pa use tu plača.

Pa i brš djau, nej me neč na skrbi, ka se lahka tistih par eurautud na weč wabruokau zdeli.

Brš ka i šou, sn – ne dwa deci – kar ciu litr,tizga čudežnga čaje papila,

pa sn se pa ga na garka pejč stegnila.A wiste, de sn kar čutila, kaku sem je ta wadwečna touša tapila!

Še prid kot sn ta prowa paluožnca dabila,sn še par čajeu mpa dwi žaub za usak slučaj naračila.

Morm rečt, de sn ris trafila.Bom zagwišnu še kajt kil zgubila,

prid kot se bom useh tistih paluožnc ršila, de bom lahka druga kešna štruca bilga kruha,

pa kešn pašten kous mesa kupila.Wedruj pa benmu na prajte,

kešnga kazla je Boutnarjeva Jera ustrlila!Awiste, de mje ratalu sasida prepričat,

dej tud wana tist čudežn čaj mpa žauba kupila!?Če sem je pa buga saruta tlkej smilla,

ka je wos cajt tist becikln brez kalies ganila.

Boutnarjeva Jera

16

Siga’čan 40

[email protected]

Še sam navim ki bi, reku sm de bom, pal me zatu še glavina prgajne. Pa en stran je bulš bit tihu pa imaš usaj

mjer. Sam pa ta četrt stran je pa tak de prej al slej niki mrš., usaj nikima če prov neč drujga ris usaj načečkaš kešn spis al pa, ki padobnga, usaj tu. Sej nakancu vidiš de si same naumnast klatu pa ti še kdu reče de je use skop zaneč. No se se zatu se tud nam pad-pisav s sajim imjenam, ka nejčem de bi mi že takoj, ka stopm z bajte zažene edn paradajs u glava pa reče: »A ni-maš bulšga dila« al pa :»mladina boš pakva-ru« sam je pa tak p u usakmu primeru bom pakvaru ime, slavo ter čast revije ka bo tu wabjavla, pa sigurnu sa se full trudil de bi le na temu prdabil.No uglavnem kod je že mrbet kdu pagrun-tav teče dans debata wad stratokominator-ni filofalofulozofiji stanja, ki se mu reče an-tisamozavest. Tu je strokovni izraz ka ga še najbl šulani ldje ris tešku zastopje. Sam jest ga bom probav pa kmečku razlažit, če pa kdu naw zastopuima pa zihr kešna njegova žlahta dama slovar pa lahka tam pagljeda, če pa še tam naw najdu nej pa piše pa ma widl ki se da nardit.Zej se bom uglavnem latu razlagat pa mislem de je najlaži de pavim una wad

mrawle čeprov je že vrjetnu usi paznate. Zej jest nism zihr de zgodba resničnasam baje de je. Gre pa tak de sta bla ejnkat ena mrawle pa hrošč, pa sta hadila wakul, pa reče mrawle: »lej japk« hrošč reče pal : »lipa ta « mrawle : »neswa ga damu sam

¾ je majga ka sm prva zagleda«, hrošč: »ok, sam zaki zmeri wačala dama pazabm«, pa sej še pol ure sekiraw pal se je pa nahaw. Neč začneta pohat tistu japka pa se waglas črow ka je bi na japku že prej pa je glih mislu začet wrtat, reče : »ej kam me pohata« prov razneženu. Mrawle reče nazja : » ja kam damu se tu je ¾ muj pa ¼ wad hrošča japk«, »aja« reče črow in gre dal pa u meje

in se cilu žiwlejne sekjera zaki se ni mal bl pastaju za japk pa za sebe.No ja se sm že prej rjeku de zla wrjetnu se je tu ris nardilu sam sigurn pa nism, pa spet nečem imit kešnga termita wad inšpekcije na wratih pa de me bo moril de nimam nobenga dokazile de take naumnast klatm, kod češ de mravle use pabereje bres ki pra-šet. Drgač pa upam da ste pojnt štekal zej če se je kdu ki nauču wn iz tega swaka čast. Čene pa drugič, ne se sekirat sej podrast je polna takšnih in drugačnih zgodb ki jih bom še wabdilaw. Ajde klapa.

Niki če u tri … oz. Niki za začetk Jest

17

Siga’čan 40

ekstradeviška priloga


18

Siga’čan 40



19

Siga’čan 40


Uvodničenje

Besedila, objavljena v tem posebni, ekstradeviški prilogi Siga’čana, so nastala na literarni delavnici davnega poletja 2009 pod lipovimi drevesi, ki so učinkovito proizvajala hlad, ki je bil več kot potre-ben, da so lahko možganski procesi tekli kot ne-strjen smrkelj. Da pa bi vi, dragi bralci in bralice, dobili vsaj malo predstave, kako so te zgodbe na-stajale, objavljamo program delavnice:

Prihod udeležencevUdeležencem so po ključu žrebanja razdelijo listki, na katerih so zapisani že v naprej pripra-vljeni začetki in konci zgodb (v objavljenih be-sedilih so v tekstu tipa »stolp v Pisi«, se pravi nagnjeni)Jok udeležencev, ko ugotovijo, kam so dejansko prišli in kaj jih čakaUdeleženci so pod takšnim šokom, da dejansko začnejo oponašati glasove raznih domačih živa-liKo se vsaj za silo zberejo, se razdelijo v pare in poskušajo med seboj smiselno povezati nesmi-selne začetke in konceBranje zgodb, neusmiljena kritika in na koncu še svečan javni posmeh

Kot lahko vidite iz dogajanja, je, kljub hladu, v po-tokih tekel znoj, udeleženci pa so zgodbe morali napisati z lastno krvjo (znajdi se - smo pač imeli s sabo premalo pisal). Njihovo trpljenje je torej ube-sedeno na naslednjih straneh. Uživajte!

Siga'čan kolektiv

••

•

•

•

•

20

Siga’čan 40


Čepovan, Klobasokuhar

Jutro. Odprla je oči. Zopet jih je zaprla. »Saj ni res,« si je mislila, »tukaj me nekdo goljufa. Ali mi nekdo vsako noč premakne budilko ali pa je zarota far-macevtske industrije, ki ljudem krajša ure spanca z namenom, da bi jim oslabila imunski sistem, re-snična.« Že od rojstva je na vso silo zanikala, da bi bila za karkoli sama kriva. Vedno je bila žrtev in vsi okrog nje rablji. Kljub vsemu je ugasnila budilko in odšla proti avtu. Vendar pa je bilo tokrat drugače. Ko je šla po stopnicah, se je zaletela v poštarja, ki je ravno raznašal pokojnino. Ta se ji je takoj začel opravičevati. Ko je zagledala, koliko denarja mu je pri tem padlo iz pisemskih ovojnic, je takoj poza-bila na zamero in naenkrat se ji je porodila fan-tastična zamisel. Vprašala ga je, kakšna je skupna vrednost pokojnin, ki jih raznaša in povedal ji je, da približno 1000000 €.

Po pomenku sta odprla vse ovojnice, vzela denar in pobegnila v Italijo. On si je nakupil delnic, po-stal lastnik nekaj uspešnih podjetij in tako postal izjemno bogat. Ona pa je samo uživala prestiž tako bogatije in živela sta srečno do konca dni. K temu je pripomogla tudi njegova obilna denarnica, ki je 100 % subvencionirala preobrazbo njenih poveše-nih ringlojev v prostostoječe lubenice.

21

Siga’čan 40


Počena Činela, Prodajalka Češenj

To je pravljica, ki se konča, še preden se dobro zač-ne. Junaki, ki nastopajo v njej, se ne obnašajo prav nič junaško. Tudi kraljične, ki so v vseh pravljicah lepe in bogate, so v tej zgodbi njihov pravo na-sprotje.Ta pravljica govori o resničnih ljudeh. Ta-kšnih, ki jim ni mar za ubogo rajo in ki za seboj pu-ščajo samo razdejanje in uničenje. To so mogočni, sebe polni oblastniki napihnjenih balonov, katere brez vesti počijo. Na pogorišču počenih balonov pa ostane množica ljudi, ki iščejo način preživetja v tem krutem svetu izkoriščevalskega kapitalizma in zadolževanja. To ubogo ljudstvo ima svoje potr-pljenje, ki je veliko kot planina, vendar vam jaz ob koncu še enkrat položim na srce naslednje: »Plani-ne umirajo počasi ... in ko jih bo končno pobralo in bo začelo zaudarjati, se boste sami ukvarjali z vso svinjarijo!«

22

Siga’čan 40


Romantic girls

Sita sta bila že igranja mačke in miši. Sedaj je na-stopil čas za akcijo! On je vzel lopato v roke, ona pa zidarsko žlico. Nekako sta si želela dogodivšči-ne. Nečesa novega. Žejna sta bila novih spoznanj. S prosto roko jo je objel preko ramen in počasi sta čez travnik stopila proti gozdu. Lopato in zidarsko žlico sta odvrgla za bližnji grm, saj sta menila, da ju tako ali tako ne bosta rabila (kakšna neumna zami-sel, da sta ju sploh vzela s sabo). V tistem trenutku sta si tudi sama želela skoka za bližnji grm, vendar sta si zaradi bližine njunih domačih hiš premislila. Odpravila sta se globlje v gozd. Med hojo sta se pogovarjala. Ker sta si želela bližine, sta se večkrat tudi poljubila. Poljubi niso bili nič posebnega, bili so taki »raziskovalne« vrste. Njegova roka si je večkrat poiskala mesto pod nje-no majčko. To je ni pretirano motilo, dokler ni šlo predaleč. Takrat je njegovo roko kar malce grobo odmaknila s svojega telesa. Njemu to ni bilo naj-bolj prav, ampak se je vdal. Kmalu za tem sta našla reko. Ni bila ravno velika, majhna pa tudi ne. Voda je bila kristalno čista. Va-njo sta metala kamenčke ter si namakala noge. Bilo jima je prijetno. Opazila sta srnjaka, ki je mukoma izplaval iz deroče reke ter se odločil, da je tokrat zadnjič lovil ribe. Ni važno, če postrvi tako teknejo, nobeno kosilo ni vredno mokrega kožuha!

23

Siga’čan 40


Stop znak, Znak obvezna smer:

Diogen je svojo ženo spoznal med bivanjem v sodu … Usodna privlačnost pač. Zgodilo se je tako: Ko so mu nekega dne vsemu zdolgočasenemu iz soda bingljale noge, se je mimo na rolerjih pripeljala mična sraka. Diogen se z veseljem premeril njena mična mesta in se zadrl za njo: »Čao stara!«. Sraka ga je pogledala, saj je bil tudi Diogen lep in mlad, a ker ni gledala naprej, se je zaletela v zid. Dio-gen ji je takoj priskočil na pomoč, a za srako je bilo prepozno. Umrla je zaradi zastrupitve z uranom. Ker se je Diogen počutil krivega, se je zaprl v sod, kjer je ostal dolga leta. V teh letih je vlada ukazala sode napolniti s pivom in jih poslati na Kitajsko. Ko so nesli Diogenov sod v pivovarno, so zaradi njegove teže mislili, da je sod že poln in so ga po-slali preko hitre pošte. Na Kitajskem ga je odprla mična Kitajka … in bila je ljubezen na prvi pogled. Poročila sta se, imela otroka in vse te »fore«. Ko sta njuna otroka prišla v vrtec, so tam ravno uva-jali program tepenja otrok, zato sta se uprla proti režimu. Naredila sta poseben načrt in počasi so ga otroci začeli izvajati. »Ne, ne in ne!!!« je zatulil policaj in ob enem jezno zacepetal z nogami, med-tem, ko ga je obkrožala skupina pet ali šestletnih otrok. »Pendrek hočem nazaj takoj, če ne pokličem okrepitve!!!«.Zgodbe je bilo tako konec.

Wic :)

In vedite... opazujemo vas...

C e r k n o

Dostava na DomOdslej naprej je mogoče do Siga’čana priti tudi drugače. Pišite nam

na e-mail naslov: [email protected], sporočite vaš naslov in obves-tili vas bomo, kam lahko pridete iskat najnovejšo številko Siga’čana.

Pričakujemo, da nam boste ob obisku na taisti naslov napolnili še štumfe (oglja imamo dovolj, hvala lepa).

Un dan me je maje dekle paklica, pa rekla: »Prid hitra … benga ni dama!«. Ja ki bi čakau,

jest sm se rajš takoj wadpraju da nie. Pal, ka sm pa en cajt zwaniu na vratih, sm pa pagruntau, de ris ni

benga dama …

»Tu ni dialog, tu je mimogovor!«

Oseba XX o pogovoru z osebo YY, v Cerknem, anno domini 2011

Documents

Siga'čan 40