Andrej e. Skubic (1967) se s svojimi

deli uvršča med vrhunske ustvarjal­

ce tako na pisateljskem kot prevajal­

skem področju, vse bolj pa se uvelja­

vlja tudi kot dramatik. Doslej je poleg

številnih prevodov objavil šest pro­

znih in tri dramska dela ter strokov­

no monografijo Obrazi jezika (2005).

Na literarno prizorišče je stopil z ro­

manom Grenki med (1999) in zanj

prejel kar dve nagradi: za najboljši

prvenec leta in kresnika. Leta 2012

je bil za roman Koliko si moja? (2011)

ponovno dvakrat nagrajen, tokrat

z nagrado Prešernovega sklada in

že drugič s kresnikom, vmes pa

je prejel še Župančičevo nagrado

(za roman Popkorn, 2010) in Sovre­

tovo nagrado (za prevod Čitan-

ke Gertrude Stein ter romana Kako

poz no, pozno je bilo Jamesa Kelma­

na). Njegova dela so prevedena v

češčino, hrvaščino, ruščino, nem­

ščino, srbščino in angleščino.

00,00 €

Živel sem v srhljivi svobodi

koraka v praznino...Zaradi poslovnih nečednosti, ki jim je priča, se Leon od-

loči, da bo na kocko postavil bleščečo pravniško kariero.

Toda posledice so daljnosežnejše, kot si je mislil, saj nač-

nejo njegovo družinsko življenje. Zgodba, ki se bere kot

kriminalka, tako prerašča v dramo, v srcu katere tiči lju-

bezen.

Andrej e. Skubic v družbeno resničnost tokrat zareže z do-

mačim tajkunstvom, korupcijo in medijsko podobo, ki jih

ženejo umazane igre za denar, moč in prestiž. Čeprav to ni

roman na ključ, v vrtincu dogodkov nenehno srečujemo

mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana; še ni-

koli doslej jim nismo bili tako blizu.

Vendar je to le ena plat zgodbe, druga, ljubezenska, je ena-

ko močna. Je spodletelost vpisana v temelj ljubezni? In ali

se prej ali slej ne razblinijo vsi ideali? V dih jemajočem

ritmu se v romanu odvrtijo s tem povezane večne teme –

o vzponih in padcih, o skušnjavah, odraščanju in človeški

bližini.

An

dr

ej e. S

ku

blc ...samo pridi domov

V romanu Samo pridi domov se v naj­

boljši skubičevski maniri iz neposred­

ne, najgloblje intime lušči družbeni

kontekst. Toda interpretacija sveta,

ki jo bralec doživlja skozi protagoni­

sta – in Skubic je mojster identifika­

cije – je včasih izmuzljiva in celo za­

vajajoča. Skubičev družbenokritični

naboj zato nikakor ni na prvo žogo.

Podobno kot tudi ne razumevanje

njegovih likov: če nanje poskusimo

pogledati od daleč, z distance – če

je to sploh mogoče – mar ne podvo­

mimo vanje? Mar jih ni mogoče ra­

zumeti na več načinov? Nič se pri

Skubicu ne izide brez preostanka

in tudi nikakršnega pravega izho­

da ni na vidiku, saj se celo akcija,

dejanje kot znak posamezniko­

ve vitalnosti, tudi upora, zaplete

v mreže ultrakapitalistične logi­

ke in politike in ne prinese raz­

rešitve. Podoba današnje družbe,

ki ji Skubičev roman nastavlja

ogledalo, pušča trpek priokus.

...samo pridi domov

... samo pridi domov

A n d r e j e . S k u b l c