SLOVENŠČINA, gradiva osnovnih znanj za 9. razred

SLOVENŠČINA, gradiva osnovnih znanj za 9. razred ........................................... 1

KNJIŽEVNOST ................................................................................................... 2

PREGLEDNO POZNAVANJE KNJIŽEVNIKOV IN NJIHOVIH DEL ................ 3

Primož Trubar .............................................................................................. 3

Josip Murn ................................................................................................... 4

Dragotin Kette .............................................................................................. 6

Srečko Kosovel ............................................................................................ 7

Ciril Kosmač ................................................................................................ 8

Lojze Kovačič ............................................................................................ 10

Kajetan Kovič ............................................................................................. 11

Gregor Strniša ........................................................................................... 13

Svetlana Makarovič ................................................................................... 15

William Shakespeare ................................................................................. 17

Obvezni avtorji in besedila ............................................................................ 18

Oton Župančič: Žebljarska ......................................................................... 18

Oton Župančič, življenje in delo .......................................................... 18

Žebljarska .............................................................................................. 19

Boris A. Novak: Narcis in Eho ....................................................................... 23

Boris A. Novak ........................................................................................... 23

Narcis in Eho (sonet z odmevom) .............................................................. 25

Ivan Cankar: Bobi (odlomek) ......................................................................... 28

Ivan Cankar ............................................................................................... 28

BOBI .......................................................................................................... 30

Literarnovedni pojmi ...................................................................................... 43

Pesništvo: .................................................................................................. 43

KITICA ................................................................................................... 43

PROSTI VERZ ....................................................................................... 43

METAFORA ........................................................................................... 43

RAZPOLOŽENJSKA PESEM ................................................................ 43

MISELNA PESEM .................................................................................. 44

GLOSA ................................................................................................... 44

GAZELA ................................................................................................. 45

RITEM .................................................................................................... 46

SIMBOL ................................................................................................. 46

Proza: ........................................................................................................ 46

ČRTICA .................................................................................................. 46

NOVELA ................................................................................................ 46

ZUNANJA ZGRADBA ............................................................................ 47

NOTRANJA ZGRADBA ......................................................................... 47

KNJIŽEVNA OSEBA .............................................................................. 47

KNJIŽEVNI ČAS .................................................................................... 47

KNJIŽEVNI PROSTOR .......................................................................... 47

DOGAJANJE .......................................................................................... 47

ZGODBA ................................................................................................ 47

ANALITIČNA in SINTETIČNA ZGRADBA/ZGODBA ............................. 48

MOTIVACIJA/motiv ................................................................................ 48

Literarno zgodovinska obdobja in smeri: ....................................................... 48

PISMENSTVO ........................................................................................ 48

PROTESTANTIZEM .............................................................................. 49

RAZSVETLJENSTVO ............................................................................ 52

ROMANTIKA .......................................................................................... 53

REALIZEM ............................................................................................. 53

MODERNA (NOVA ROMANTIKA) ......................................................... 54

VIRI ................................................................................................................... 55

KNJIŽEVNOST

PREGLEDNO POZNAVANJE KNJIŽEVNIKOV IN NJIHOVIH DEL

Primož Trubar

slovenski protestantski duhovnik, prenovitelj, pisatelj in prevajalec, * 8. junij 1508, Rašica

pri Velikih Laščah, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji.

Šolal se je na Reki, v Trstu, na Dunaju in v Salzburgu, kot duhovnik služboval v raznih

krajih; nazorsko ga je močno zaznamoval humanistični tržaški škof Bonomo, njegov prvi

zaščitnik; potem je deloval zmeraj bolj evangeličansko reformacijsko, zato je moral leta 1547

v izgnanstvo. V Rothenburgu nad Taubero je napisal svojo prvo in slovensko prvo knjigo

(Abecednik in Katekizem), uredil versko stanje v Kemptenu, se leta 1560 vrnil v Ljubljano,

nato pa je spet moral v izgnanstvo; umrl je 28. junija 1586 v Derendingenu (Tübingen) kot

ugleden teolog.

Bil je voditelj slovenskega protestantskega verskega gibanja v 16. stoletju in obenem velik

kulturni reformator in prelomna osebnost slovenske kulturne zgodovine. Poskrbel je za prve tiskane knjige v slovenščini, sam jih je spisal štiriindvajset, s somišljeniki in sodelavci pa

okoli petdeset; med drugim je prvi prevajal biblična besedila. Izoblikoval in uveljavil je

knjižno slovenščino, ki je ostajala v rabi naslednjih dvesto let. Po deželah je "preštel"

Slovence in jih tako tudi prvi poimenoval, uvajal je slovensko šolstvo in knjižnice, sestavil

kranjski/slovenski cerkveni red in z vsem tem utiril Slovence v družbo modernih evropskih

kulturnih narodov.

Josip Murn

slovenski pesnik, * 4. marec 1879, Ljubljana, † 18. junij 1901, Ljubljana

Življenje

Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok dvaintridesetletne Marije Murn in

triintridesetletnega Jožeta Cankarja v Ljubljani. Mati (rojena leta 1847 v Lahovčah pri

Cerkljah na Gorenjskem ) je prišla služit k družini Mayer v Ljubljano. Veletrgovec Mayer in

njegova žena sta bila Josipu botra. Ker ni imela dovolj, da bi lahko preživljala svojega sina,

ga je dala v rejo k družini v Zadobrovo (zdaj predel Ljubljane), sama pa je šla služit v Trst. O

očetu ni veliko znanega: kmalu po Josipovem rojstvu se je poročil in štiri leta zatem umrl za

tuberkulozo.

Ko je bil Josip Murn star štiri leta, ga je materina daljna sorodnica Polona Kalan vzela s

seboj v Ljubljano; denarno je zanj skrbela teta Marjana.

Leta 1885 je bil Murn sprejet v cerkveni šolski zavod Marijanišče. Od leta 1890 do 1895 je

obiskoval nižjo Gimnazijo v Ljubljani.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 sta se s krušno materjo preselila v Cukrarno, kjer je

Murn preživel večino svojega življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem,

Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem. Vpisal se je na višjo gimnazijo v Ljubljani in bil

sprejet v dijaško literarno društvo »Zadruga«, iz katerega je kasneje izstopil. Skozi dijaška

leta si je pomagal z inštrukcijami in priložnostnimi pisarskimi deli. V zadnjih dveh letih

gimnazijskega življenja se je Murn zaljubil v Almo Souvanovo, hčerko ljubljanskega

veletrgovca. V zborniku ljubljanskih maturantov ji je posvetil cikel pesmi Noči.

Po maturi leta 1898 je odšel na Dunaj na študij trgovstva. S pomočjo Franje Tavčarjeve je

dobil štipendijo Trgovsko obrtniške zbornice. S študijem na Eksportni akademiji ni uspel, zato

se je želel prepisati na pravo (vpisal se je na Dunaj in v Prago, vendar ni bil sprejet), s tem

pa je izgubil štipendijo in se znašel v skrajnem pomanjkanju. V februarju se je leta 1899 vrnil

v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot stenograf.

Grob slovenske moderne na ljubljanskih Žalah

Veliko časa je preživel na podeželju, kjer je opazoval kmečka opravila in običaje (ki so

ena glavnih tem v njegovih pesmih). Bival je na Gorenjskem v Zalogu pri Cerkljah ter v

Zasipu pri Bledu. Zaradi zdravstvenih razlogov se je odpravil v Gradež in obiskal Trst;

nekajkrat pa je preživljal svoje šolske počitnice v Vipavski dolini, kjer je prevzel enega izmed

svojih psevdonimov – Aleksandrov.

V marcu 1901 je moral zaradi jetike zapustiti službo in tako ostal brez sredstev za

živeljenje. 18. junija 1901 je komaj dvaindvajsetleten v Cukrarni umrl za jetiko. Pokopali so

ga na starem pokopališču pri Sv. Krištofu, pozneje pa prenesli in pokopali v skupni grob

pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah.

Dve leti po Murnovi smrti je izšla zbirka njegovih pesmi Pesmi in romance.

Delo Murn je eden glavnih predstavnikov moderne in sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča.

Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med

najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti.

Temeljna tematika njegovih pesmi je narava (doživljanje narave; trenutni, bežni vtisi) in

kmečki motivi. Njegove kmečke pesmi (Kmečka pesem, Pesem o ajdi, Pesem o klasu,

Semenj, Zimska kmečka pesem) prikazujejo kmečki svet, običaje, opravila in praznovanja

kot vir sreče, upanja in življenjske trdnosti.

Njegove pesmi so bivanjske, osebno izpovedne (Ko dobrave se mrače; Pa ne pojdem

prek Poljan), razpoloženjske (O mraku; Vergilije), le malo je ljubezenskih (ciklus Noči, vse pa

so povezane z impresionističnim izrazom. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice.

Vsa njegova dela zaznamuje brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina,

duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti. Zbirka pesmi z naslovom Pesmi in romance

je izšla šele po njegovi smrti (1903) z uvodnim esejem Ivana Prijatelja.

Še nekaj značilnih pesmi Josipa Murna:

Ko dobrave se mrače

Pojdem, pojdem

Prišla je jesenska noč

Pesem o ajdi

Pesem o klasu

Svoboda

Kmečka pesem

Golob

Ženitovanjski običaj

Dragotin Kette

Dragotin Kette, slovenski pesnik, * 19. januar 1876, Prem pri Ilirski Bistrici, † 26. april

1899, Ljubljana.

Je najstarejši predstavnik slovenske moderne.

Rojen je bil v učiteljevi družini, mati je kmalu umrla, oče pa ko je bilo Ketteju 15 let. Po

smrti staršev sta skrbela zanj stric in teta. Od 1888 je obiskoval Ljubljansko gimnazijo, v letih

1890 - 91 je eno leto preživel na učiteljišču, leta 1895 pa je bil izključen iz gimnazije, ker ni

plačal šolnine. V tem času je bil tudi član in tajnik Zadruge, ter se povezal z drugimi člani

"moderne", z Murnom, Župančičem in zlasti s Cankarjem. Med leti 1896 in 1898 je obiskoval

gimnazijo v Novem mestu in tu maturiral. V Novem mestu je ustanovil Zadrugo ter doživel

neuslišano Ijubezen do Angele Smolove. Po maturi je moral k vojakom v Trst, kjer je zbolel

za jetiko, bil v začetku aprila 1899 odpuščen, se na smrt bolan vrnil v Ljubljano in umrl v

"cukrarni" pri Murnovi gospodinji. Zadnja leta bil z drugimi člani "moderne" predvsem v

pismenem stiku. Svoja dela je objavljal od 1896 naprej v Angelčku, Vrtcu, LZ in Novi Nadi

(1897-99). Knjigo njegovih pesmi je uredil in s predgovorom objavil A. Aškerc pod naslovom

Poezije (1900).

Kettejevo delo obsega poleg spisov za mladino (otroške pesmi, pravljice, basni) predvsem

pesmi. Izhajal je iz ljudskih pesmi in klasičnih vzorov (Goethe, Prešeren, Heine idr.), spoznal

že tudi francosko dekadenco in simbolizem.

V središču njegovega pesništva so ljubezenske pesmi, najprej študentsko razigrane,

igrive, v ljudskem tonu in okolju, nato resnobno sentimentalne (Na trgu), strastne (Tam zunaj

je sneg), razpete med čutno in duhovno ljubezen (ciklus Na molu San Carlo, sonetni cikli

Spomini, Adrija, Črne noči). V sonetni obliki je izpovedoval svojo življenjsko in

svetovnonazorsko misel (Na otčevem grobu, V kripti, ciklus Moj Bog). Sonet je ustrezal

njegovi težnji h klasičnosti, vendar ga je moderniziral. Podobno je prenovil tudi epsko lirski

izraz s svojimi baladami in romancami (Melanholične misli. Pijanec, Romarski berač).

Srečko Kosovel

Življenje

Srečko Kosovel se je rodil leta 1904 v Tomaju, v učiteljski družini, kmalu pa se je družina

preselila v Tomaj. Bival je med rodnim Krasom in Ljubljano, kjer je obiskoval realko, pozneje

pa študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Bil je zelo dejaven: objavljal je svoje pesmi in

članke, se udeleževal javnih nastopov in s prijateljem Cirilom Debevcem ustanovil Literarno -

dramatični krožek Ivan Cankar. Umrl je star komaj 22 let zaradi meningitisa.

Kljub telesni šibkosti in občutljivosti je bil Kosovel duhovno radoživ, oster in odprt za nova

prizadevanja. Iskanje moralnih vrednot ga je pripeljalo na stran politične in kulturne levice,

kjer se je seznanil s socialističnimi idejami.

ekspresionistične in konstruktivistične pesmi, Kosovelova poezija pa po slovenski moderni in

Gradniku velja za primer izvirnega pesništva s pomembnimi idejami in z literarno važnimi

novostmi.

Značilnosti pesniškega razvoja

Srečko Kosovel je v svojem kratkem življenju ustvaril izjemen, slogovno in vrstno bogat opus,

v katerem je opaziti tri slogovne smeri.

- Izšel je iz pesništva moderne, zlasti iz impresionizma. Za to obdobje so značilne pesmi o

Krasu, materi in slutnji smrti. Materina osebnost je dečka močno oblikovala. Prav tako se je v

njegovo zavest močno vtisnil Kras s svojimi borovci, brinjem, kamnitimi hišami.

Kasneje je pisal ekspresionistične in konstruktivistične pesmi, imenovane KONSI, zbrane

v zbirki INTEGRALI:

Kosovelova poezija pa po slovenski moderni in Gradniku velja za primer izvirnega

pesništva s pomembnimi idejami in z literarno važnimi novostmi.

Ciril Kosmač

slovenski pisatelj, * 28. september 1910, Slap ob Idrijci, † 28. januar 1980, Ljubljana.

Življenje Ciril Kosmač je eden najboljših slovenskih novelističnih pisateljev. Rodil se je 28.

septembra 1910 na Slapu ob Idrijci očetu Francu in materi Marijani. Oče je bil organist in

pevovodja več pevskih zborov. Vsi v družini so imeli zelo dober posluh, le Ciril je bil bolj kot s

posluhom za glasbo obdarjen z občutkom za jezik. Šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer

je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev

aretiran, vendar so ga leta 1931 na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti.

Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je

odšel v tujino, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega

zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno se

je pridružil partizanom, po vojni pa je bil urednik Slovenskega poročevalca, Tovariša in

dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Živel je v Ljubljani in kasneje v

Portorožu, vendar pa je kljub vsemu ostal navezan na svojo dolino. Umrl je 28. januarja 1980

v Ljubljani, pokopan je na pokopališču v Ročah nad Slapom ob Idrijci.

Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V

njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o

stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o

raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in

velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, razmišljanjem, fantastičnimi, slogovno

mojstrsko in modernistično. Njegove prispodobe so zakoreninjene v naravnih zasnovah

ljudske jezikovne kulture. Poigrava se z ritmičnimi lastnostmi stavka in obvlada zvočne

odtenke jezika. Njegove metafore zvenijo znano, so preproste, a v sodobni književni besedi

presenetljive.

POMEMBNA PROZNA DELA:

• Balada o trobenti in oblaku

• Iz moje doline

• Tantadruj

• Pomladni dan

Zanimivosti

• Krščen je bil z dvema imenoma, kot Ciril Metod. Prijatelji so ga klicali tudi

Kosmatinec.

• Posebej rad je imel živali, še zlasti pse in konje. Prvemu psu, ki se ga spominja, je

bilo ime Kastor. Ko je ta umrl, so vsi naslednji dobivali imena Kastor I., Kastor II ...

Zadnja leta je imel v Portorožu ovčarja Bukija, na katerega je bil zelo navezan in

ga je povsod spremljal.

• Njegova dela so prevedena v šestnajst jezikov, celo v kitajščino, albanščino,

arabščino in v malteški jezik.

• Prepotoval je večino celinske Evrope in Anglije, bil je večkrat v Sovjetski zvezi, na

Finskem in v Južni Ameriki. O svojih potovanjih je znal napeto in očarljivo

pripovedovati.

• Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado za scenarij Na svoji zemlji, leta 1980 pa

za življenjsko delo – razglasitev je bila deset dni po njegovi smrti, vendar naj bi

zanjo pred smrtjo že izvedel.

• Napisal je tri scenarije za celovečerne filme po svojih delih: po noveli Očka Orel

film Na svoji zemlji (1948), Balada o trobenti in oblaku (1961), Tistega lepega dne

(1962); leta 1994 je bil posnet film Tantadruj.

• Po njem je poimenovana knjižnica v Tolminu.

Lojze Kovačič

slovenski pisatelj, * 9. november 1928, Basel, Švica, † 1. maj 2004, Ljubljana, Slovenija.

Lojze Kovačič je po mnenju mnogih eden najboljših pisateljev v zgodovini slovenske

književnosti.

Življenjepis Rodil se je v švicarskem Baslu kot sin nezaposlene Nemke in slovenskega poslovneža.

Leta 1938, ko so iz Švice izgnali vse prebivalce brez švicarskega državljanstva, se je družina

preselila v Slovenijo. Najprej so živeli v očetovi rojstni vasi Cegelnica na Dolenjskem,

kasneje pa so se preselili v Ljubljano. Tu je Kovačič obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in

pedagoško akademijo (slavistika, germanistika). Leta 1944 mu je umrl oče, kmalu zatem pa

je nova jugoslovanska oblast pregnala njegove domače v avstrijsko begunsko taborišče DP.

Sam je sicer ostal v Sloveniji, a je imel težave z oblastjo, ker so ga imeli za sumljivo osebo.

Decembra 1945 so ga zaprli za tri mesece, dve leti kasneje pa je bil v JLA pred vojaškim

sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona. Ko se je vrnil iz vojske, se je zaposlil

pri Mladini in bil urednik podjetniškega časopisa. Od 1963 pa vse do upokojitve je bil

zaposlen v Pionirskem domu v Ljubljani kot umetnostni pedagog. 1. maja 2004 je v Ljubljani

po dolgotrajni bolezni umrl.

Pomembnejša dela

• Ljubljanske razglednice

• Deček in smrt

• Sporočila v spanju

• Resničnost

• Pet fragmentov

• Prišleki (trilogija)

Za otroke in mladino:

• Najmočnejši fantek na svetu

• Dva zmerjalca

• Zgodba o levih in levčku,

• Zgodbe iz mesta Rič-Rač in od drugod

Nagrade

Dobil je veliko uglednih priznanj. Med njimi so Župančičeva nagrada mesta Ljubljane

(1972, 1986), zlata Linhartova plaketa za gledališko dejavnost (1973), Prešernova nagrada

(1973), Delova nagrada kresnik za najboljši roman leta (1991, 2004), nagrada Morishigo za

najboljšo radijsko igro na mednarodnem festivalu radijskih iger v Tokiu (1993) in

Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo (1996).

Kajetan Kovič

slovenski pesnik, pisatelj, književni kritik, esejist, urednik, novinar in prevajalec, * 21.

oktobra 1931 v Mariboru.

S svojimi številnimi deli za odrasle in otroke velja za eno najboljših, osrednjih osebnosti v

slovenskem literarnem prostoru. Uvrščamo ga v obdobje sodobne slovenske književnosti po

drugi svetovni vojni.

Življenje Rodil se je v Mariboru, v učiteljski družini. Otroška leta je preživljal v Poljčanah, kjer je

končal prve tri razrede osnovne šole. V četrtem razredu pa se je družina zaradi vojne

preselila v Hrastje Mota blizu Gornje Radgone. Tam je spoznal kmečko življenje in tegobe

vojnega časa, hkrati pa se mu je pokrajina ob Muri močno vtisnila v spomin. Številne njegove

pesmi oživljajo prav podobe narave ob Muri. V tem času je obiskoval šolo v Vučji vasi, Gornji

Radgoni ter Mariboru. Po vojni se je s starši preselil v Slatino Radenci in nadaljeval s

šolanjem v Mariboru. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je leta 1950 maturiral.

Nato se je vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Diplomiral

je leta 1956.

Med letoma 1961 in 1962 se je kot štipendist Prešernovega sklada študijsko zadrževal v

Parizu. Leta 1966 se je udeležil seminarja češkega jezika in književnosti na univerzi v Pragi.

V času študija je sodeloval pri literarni reviji Beseda in nastopal na literarnih večerih. Toda

ker se s pisateljevanjem ni mogel preživljati, se je po končanem študiju zaposlil kot novinar

pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici. Po odsluženem vojaškem roku v Valjevu in

Kraljevu v Srbiji pa je leta 1958 postal urednik za leposlovje pri Državni založbi Slovenije,

kjer je od leta 1985 delal kot glavni urednik vse do upokojitve leta 1992. 30. maja 1991 je

postal izredni, 6. junija 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta

1996 pa je postal tudi tajnik razreda za umetnost. Je član Društva slovenskih pisateljev in

izredni član Društva madžarskih pisateljev. Do sedaj se je udeležil številnih pisateljskih

srečanj v različnih evropskih državah (Nizozemska, Avstrija, Francija …). Je dobitnik mnogih

domačih in tujih literarnih nagrad. Zdaj živi v Ljubljani.

Delo Poezija Prve pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvič pa jih je objavil v Mladinski reviji leta 1948.

Za njegov prodor v javnost je pomembno soavtorstvo pesniške zbirke z naslovom Pesmi

štirih, v kateri je objavljenih 26 Kovičevih pesmi. Zbirko je leta 1953 izdala takrat že znana

mlada četverica Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart in Tone Pavček. Njegov pesniški

razvoj je potekal vse od sledov nove romantike do bližanja modernejšemu pesništvu.

Oblikovno je v glavnem vztrajal pri vezanih verznih oblikah. V novejših zbirkah je dosegel

zrelo klasičnost.

Nekaj pomembnejših pesniških zbirk:

• Korenine vetra

• Ogenjvoda

• Labrador

Prevodi

Priznan pa je tudi kot prevajalec nemške, francoske, madžarske, češke, hrvaške, srbske

in ruske poezije. V slovenščino je med drugim prevedel Prešernove nemške pesmi.

Za otroke in mladino: V mladinskih delih sledi humorju, zvočnosti, povezovanju resničnosti in domišljije v igri ter

čustvenemu in domišljijskemu bogatenju bralca. Njegove knjige za otroke so bile prevedene

v številne tuje jezike.

Maček Muri

Maček Muri

je pravljica, ki v obliki kratkih zgodbic in pesmic opisuje mačka Murija in

njegove mačje prijatelje, kako preživljajo dneve v Mačjem mestu.

Piki Jakob

Moj prijatelj Piki Jakob

je plišasti medvedek, ki živi pri učitelju (majhen deček) in njegovi družini.

Pisatelj, ki je pravzaprav učiteljev oče, opisuje različne prigode, ki jih doživljata medvedek in

njegov lastnik.

Gregor Strniša

slovenski pesnik, dramatik in pisec mladinske književnosti, * 18. november 1930,

Ljubljana, † 23. januar 1987, Ljubljana, Slovenija.

Spada v drugo skupino prvega povojnega rodu slovenskih književnikov.

Življenje Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče pa književnik v svobodnem poklicu. Pesništvo

je Strniša torej imel že v krvi, saj je bil njegov oče Gustav Strniša (1887-1970) pesnik in

pisatelj za mladino. Od leta 1937 do 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je

nadaljeval na klasični gimnaziji od leta 1941. Njegov študij je bil prekinjen maja 1949, ko je

bil aretiran in kasneje avgusta na sodnem procesu obsojen zaradi suma pomoči pobeglim

političnim emigrantom. Obsojen je bil na štiri leta prisilnega dela. Iz zapora je bil pogojno

izpuščen junija leta 1951. Po maturi leta 1952 se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta

1961 diplomiral iz angleščine in nemščine in prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Med

študijem je obiskoval tudi predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-

babilonskega jezika) in hebrejščine). Leta 1957 se je vključil v delo uredniškega odbora

Revije 57 in bil eden izmed njenih ustanoviteljev. Po končanem študiju se ni zaposlil ampak

je bil vse do smrti poklicni književnik. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je

nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram.

Skoraj dvajset let je pisal besedila za zabavno glasbo in leta 1962 prejel nagrado za

najboljše besedilo na 1. festivalu slovenske popevke na Bledu za besedilo pesmi »Zemlja

pleše«, katere glasbo je napisal Mojmir Sepe. Z denarjem, ki ga je zbral od avtorskih

honorarjev, je leta 1963 odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Leta 1985 se je kot

kandidat za Fulbrightovo štipendijo pripravljal na odhod v ZDA, vendar do odhoda ni nikoli

prišlo, ker beograjska administracija v Washington nikoli ni poslala njegovih dokumentov.

Tega Strniša ni nikoli izvedel. Leta 1967 je prejel prvo večje priznanje, ko se je uvrstil v

antologijo Slovenska lirika (1945-1965).

Umrl je 23. januarja 1987 v Ljubljani.

Delo V svojih pesmih se je najpogosteje ukvarjal z vprašanji o vesolju in človekovem mestu v

njem Poezija, nekaj pomembnejših zbirk: Mozaiki

Odisej

Zvezde

Želod

Vesolje

Pomembnejše pesniške drame: Samorog, 1967

Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju, 1969

Ljudožerci, 1972

Mladinska proza: povest Kvadrat pa pika

zgodba Potovanje z bršljanom

povest Lučka regrat

zgodbe Razbojniki z Marsa

Pesmi (besedila za popevke): Na Zmajskem mostu

Spominčica

Bele ladje

Na vrhu nebotičnika (Mala terasa)

Orion

Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rože

Zemlja pleše

Priznanja in nagrade Za svoje delo je prejel Nagrado mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, Nagrado

Sterijinega pozorja in druge. Leta 1986 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.

ZEMLJA PLEŠE Gregor Strniša

Sredi zvezd,

noč in dan se vrti ta svet.

Zemlja pleše,

tja med zvezde.

Pade sneg,

pade maj, pride spet jesen.

Tisoč let že

zemlja pleše.

Orion, saksofon,

mesec, kontrabas.

Zemlja pleše tja med zvezde.

In z njo grad,

vsak oblak

In vse ceste

in celo ta najin mali dom.

Svetlana Makarovič

slovenska pesnica in mladinska pisateljica, * 1. januar 1939, Maribor. Življenje

Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je

rodila v Mariboru. Poleg njene mame (Otilija) in očeta (Abdon) sta v družini še brata Gorazd

in Jan. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT.

Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Leta

1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v

radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Poleg tega da je znana po eni

najobsežnejših bibliografij med Slovenci (ima več kot 300 knjižnih naslovov), je poznana tudi

po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami.

Delo Pesnica

V slovensko javnost je najprej vstopila kot pesnica. Svoje prve pesmi je začela objavljati v

revijah in časopisih leta 1957. Poleg časopisa Mlada pota, kjer je objavila svojo prvo pesem

V črnem tlaku, so bile njene pesmi objavljene še v časopisih in revijah Naše sodobnosti,

Tribun, Problem, Perspektiva, Sodobnosti in Dialog. Njena prva pesniška zbirka Somrak je

izšla leta 1964. Ta pesniška zbirka je bolj temačna, saj prevladuje pesimizem, tematiki strahu

in občutka tesnobe. Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno

razpoloženje. Njeno slovo od poezije pa predstavlja antologija njenih najboljših pesmi

Samost, ki je bila izdana v samozaložbi.

Pisateljica za mladino in odrasle Veliko, dobro in zelo domiselno piše za otroke in mladino, čeprav sama pravi, da so njena

ciljna publika odrasli ljudje, ki so ohranili otroškost, vendar niso otročji. V svojih proznih delih

je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni, premišljenim

značajem in imajo arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo tudi uprizorjenih

kot gledališke igre. Med njimi je najboljša in največkrat igrana Sapramiška, ki je bila prvič

uprizorjena 17.10.1986 in so jo zaigrali že več kot tisočkrat. Uprizorjena ni bila le v Sloveniji,

ampak tudi drugod po Svetu. Poleg Sapramiške so bile uprizorjene tudi igre Sovica Oka,

Hiša tete Barbare, Pekarna Mišmaš, Coprnica Zofka in druge. Nekatere dela namenjena

otrokom so bila posneta tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Čuk na palici,

Mali kakadu, Sovica Oka in druge).

Nagrade

Levstikova nagrada 1975 (za pesniški list Vojskin čas)

nagrada Zmajeve dječje igre 1975

nagrada Prešernovega sklada 1976 (za pesniški list Vojskin čas)

Janusz Korczak Honour List 1987

IBBY Honour List 1994

nominacija za Andersenovo nagrado 1998, 2000

zavrnitev Prešernove nagrade 2000

viktor za življenjsko delo 2002

Odlikovanja

Zlati red za zasluge Republike Slovenije, 2009

William Shakespeare

William Shakespeare je največji angleški dramatik, ki je bil še za časa svojega življenja

priznan in cenjen književnik in gledališki igralec. Priznani angleški književniki v naslednjih

stoletjih so mu izkazovali spoštovanje in ga častili kot univerzalnega genija, ki je s svojim

delom zasenčil svoje sodobnike, nekateri so mu celo pripisovali sijaj božanskega. Nobeden

od kasnejših posvetnih in svobodomiselnih pisateljev ni vplival v tako velikem deležu na

svetovno kulturo kot ravno William Shakespeare.

Življenje

Shakespeare se je po nekaterih predvidevanjih rodil 23. aprila leta 1564, v srednji Angliji v

Stratfordu na reki Avon, Johnu in Mary Shakespeare. Datum rojstva ni natančen, ker so

včasih vodili le evidenco o krstih. William je bil krščen 26. aprila v cerkvi Svete trojice v

Stratfordu. William je bil tretji izmed devetih otrok in najstarejši sin. Otroštvo je preživelo le

pet otrok (trije so zgodaj umrli, tako da so Williamu ostali le štirje bratje in sestra Joan).

Gledališču se je poleg Williama posvetil tudi njegov šestnajst let mlajši brat Edmund,

gledališki igralec, ki pa je umrl že pri sedemindvajsetih letih.

Čeprav se je gledališka in pisateljska kariera Williama Shakespeara odvijala v Londonu, je

njegova družina ostala in živela v Stratfordu. Ni znano, kolikokrat se je za časa bivanja v

Londonu vračal v Stratford, toda čutil je veliko pripadnost Stratfordu in okolju, iz katerega je

izhajal. Razlog za Shakespeareov odhod v London ni znan. Predvideva se, da je odšel

kmalu po rojstvu dvojčkov, leta 1586, zaradi bojazni pred kaznijo zaradi krivolova. V Londonu

je najprej delal v gledališču kot pomožni delavec, nato pa se je preživljal kot igralec, režiser,

dramaturg in dramski pisec.

. Od leta 1594 pa do konca svoje kariere je bil Shakespeare član gledališke skupine Lord

Chamberlain's Men, ki se je leta 1603, ko je postal njen pokrovitelj kralj Jakob I.,

preimenovala v King's Men.

Značilnosti Shakespearovih gledaliških iger

Shakespeare je gledališke igre pisal za uprizoritve in ne za knjižne izdaje. Zaradi

pomanjkljive dramatikove skrbi za svoje delo je bilo kasneje izredno težko določiti časovno

zaporedje nastanka posameznih dram. Svoja dela je pisal v skladu z renesančno tradicijo – v

blankverzu (za katerega je značilen deset- ali enajstzložni jambski ritem), ki ga prekinjajo

zdaj rimani verzi zdaj proza, vmes pa so vključene tudi pesmi.

Ustvarjanje Williama Shakespeara lahko razdelimo na tri glavna obdobja:

• zgodnje obdobje, ki je trajalo približno od leta 1590 do leta 1601. V tem obdobju

je pisal v glavnem komedije in zgodovinske igre, napisal pa je tudi tri zgodnje

drame (Tit Andronik, Romeo in Julia, Julij Cezar).

• osrednje obdobje, ki je trajalo nekako od leta 1601 do 1608, je čas nastanka

velikih Shakespearovih tragedij: Hamlet, Kralj Lear, Macbeth in Othello. Nastajale

so tudi problemske igre, kot so npr. Kakor vam drago, Troilus in Kresida.

• pozno obdobje, v katerem je Shakespeare ustvarjal tragikomedije, t.j. resne igre,

ki se srečno končajo (Zimska pravljica, Vihar ...).

DELO Skupni opus obsega 37 gledaliških iger in 154 sonetov.

Obvezni avtorji in besedila

Oton Župančič: Žebljarska

Oton Župančič, življenje in delo

Oton Župančič, slovenski pesnik, dramatik, prevajalec in urednik revije Ljubljanski zvon, *

23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana.

Ustvarjal je petinpetdeset let in je bil celo prvo polovico dvajsetega stoletja v samem

središču slovstvenega dogajanja na Slovenskem. Našo književnost je najbolj obogatil s svojo

poezijo, pomemben pa je tudi njegov prispevek k dramatiki, kratki prozi, esejistiki in še

posebej v prevodni literaturi. Od štirih književnikov, ki predstavljajo slovensko moderno, je

živel in pisal najdlje, njegovo pesniško delo je najobsežnejše, po vsebini in obliki pa najbolj

raznovrstno.

Svojo pesniško bero je predstavil v desetih knjigah, med temi je štiri namenil otrokom. Od

leta 1899 do 1945 so si sledile takole: Čaša opojnosti (1899), Pisanice (1900), Čezplan (1904), Samogovori (1908), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban (1915), Mlada pota (izbor, 1920), V zarje Vidove (1920), Zimzelen pod snegom (1945). Vmes je izšla leta 1924 še poetična drama v verzih Veronika Deseniška.

Za Zupančičeve pesniške zbirke je značilno, da so vse po vrsti izraziti spomeniki avtorjeve

prehojene literarne poti, zato je ob njih mogoče precej zvesto slediti pesnikovemu miselnemu

in čustvenemu razvoju od najzgodnejšega ustvarjalnega obdobja, ko se pesnik še ves

radoživ predaja igrivim doživetjem iz komaj minulega otroštva, pa vse tja do pozne jeseni

življenja, ko s preprosto, neposredno in pretresljivo pesniško besedo sklepa obračune in se

poslavlja.

Zupančičeve pesmi odlikuje zelo bogat pesniški jezik, ki je poln novih besednih zvez,

metafor in simbolov, vedno novih kombinacij rim in ritma, barvnega in zvočnega slikanja.

Slovensko poezijo je pesnik popolnoma preustvaril ter jo motivno in idejno obogatil in

poglobil. Postavil jo je ponovno v isto vrsto s sočasno evropsko liriko, kot enakovredno ob

njene najvišje vrhove.

Pesnik se je nenehno gibal sredi življenja ter zavestno in podzavestno sledil tistemu

naravnemu notranjemu ritmu, ki v umetniškem ustvarjanju nikoli ne priznava ničesar

dokončnega in za zmeraj ustaljenega, marveč skozi blodnje in zmote znova in znova išče še

neodkrite odtenke v človeškem življenju ter jih poskuša v ustrezni literarni obliki izpovedati

drugim.

S svojo izjemno pesniško močjo se je zapisal med klasike slovenske književnosti.

Žebljarska

Analiza pesmi

1. V katero slovstveno zvrst sodi Žebljarska? V liriko.

2. Glavni motiv pesmi je a. tehnika izdelovanja žebljev b. delovni dan žebljarjev c. težaško in enolično delo žebljarjev d. prikaz žebljarske obrti na Slovenskem

3. Kako dolg je delovnik žebljarjev? a. 9 ur b. 12 ur c. 5 ur d. 14 ur

Odgovor utemeljite, tako da izpišeš verz iz pesmi.

od štirih do ene, do osmih od treh

4. Iz pesmi izpišite tisti verz, ki pove, kdo vse dela žeblje.

vsi, fantje, možje in dekleta in žene

5. Glede na vsebino lahko sklepamo: a. da je delo žebljarjev tako težko, da se z njim ukvarjajo le moški. b. da težaško delo opravljajo tako stari kot mladi, tako ženske kot moški. c. da je delovni čas moških 5 ur daljši od delovnega časa žensk. d. da možje kujejo žeblje, žene pa medtem delajo na polju.

6. Kako si razlagate verz Žareči žeblji so nam v očeh…? a. Od delovne vneme se žebljarjem svetijo oči. b. Zaradi težaškega in predolgega delovnika se žebljarjem povsod prikazujejo

žeblji. c. Pri delu železarjev pogosto nastopi okvara vida. d. Žebljarji morajo biti pri svojem delu zelo previdni, da se ne bi pripetila nezgoda.

7. Pesnik je besedno zvezo žareči žeblji v pesmi dvakrat uporabil kot metaforično

poimenovanje za nekaj drugega, in sicer za zlatice (poljsko cvetje) in zvezde

Svoj odgovor utemeljite tako, da izpišete iz pesmi ustrezne štiri verze. Smo jih v polje sejali?

Po polju naši žeblji cveto;

.

poglej v nebo:

vanj smo jih kovali

8. Zakaj pesnik pesem konča s tremi pikami?

9. Pesem Žebljarska sodi med Župančičeve a. socialne pesmi b. delovne pesmi c. domovinske pesmi d. filozofske pesmi

Utemeljite svojo izbiro odgovora.

Pesem prikazuje težko življenje delavcev in s tem opozarja na družbene krivice.

10. V pesmi se ponavlja pripev ali refren. Izpišite ga. Od štirih do ene Zapišite metrično shemo refrena.

U-U/U-U Poimenuj stopico, ki ji ustreza refren in ostali verzi v pesmi.

AMFIBRAH

11. Ritem pesmi ponazarja a. poskočnost in raznolikost fizičnega dela b. pesnikov upor zaradi družbenih krivic c. monotonost dela žebljarjev d. zasanjano razpoloženje ob opazovanju dela

12. V verzu …žareči žeblji, žeblji v očeh … lahko opazite neko posebno vrsto ponavljanja. Imenuje se

a. aliteracija b. anadiploza c. mnogovezje d. asonanca

13. V pesmi poiščite in izpišite še ostale vrste ponavljanj (podvojitev, anafora, epifora). • podvojitev ali geminacija pol treh, pol treh

• anafora od štirih …

od štirih …

• epifora … ene,

… ene

14. Oglejte si konce verzov zadnje kitice. S črkami označi rimo. a a a b b ( … postal a

… koval a

… greh b

… treh b

Tako rimo imenujemo (podčrtajte) oklepajoča verižna notranja zaporedna

15. Označi zunanjo zgradbo pesmi.

.

6 kitic, prva 13, druga 8, tretja 2, četrta 4, peta 4, šesta 5 verzov. Verzi različno dolgi (Kako imenujemo verz, ki ni natančno določen, koliko naj ima stopic?

Prosti/svobodni verz.) 16. V katero Župančičevo zbirko sodi pesem? V zarje Vidove.

Boris A. Novak: Narcis in Eho

Boris A. Novak

je slovenski pesnik, dramaturg in urednik, 3. december 1953, Beograd, Srbija (takrat tudi

SFRJ).

Boris A. Novak deluje kot pesnik, dramaturg, urednik, esejist, prevajalec (prevaja

bosansko, angleško-ameriško in francosko poezijo), predavatelj, literarni teoretik in je tudi

eden pomembnejših sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev. Piše epsko-lirsko poezijo,

zlasti kratke pesnitve in sonetne vence.

Življenjepis

Otroštvo je preživel v Beogradu, kjer je tudi dokončal osnovno šolo. Črka A med imenom

in priimkom je povezana z imenoma obeh staršev; oče je bil Ante Novak, eden izmed prvih

slovenskih partizanov, po poklicu statistik, mati Anica Novak pa je bila novinarka. Boris A.

Novak je l. 1972 maturiral na II. gimnaziji v Ljubljani, zdaj Gimnazija Jožeta Plečnika

Ljubljana. Študiral je primerjalno književnost in filozofijo, ter doktoriral na Filozofski fakulteti v

Ljubljani, kjer je zdaj docent za primerjalno verzologijo. Delal je kot dramaturg v SNG Drama

v Ljubljani, bil vrsto let urednik literarne revije za otroke Kurirček, V času politične gonje po

izidu sporne 57. številke pa je opravljal dolžnost urednika Nove revije. V letih 1988-89 se je

študijsko izpopolnjeval v ZDA. S štipendijo IREX je raziskoval sodobno ameriško književnost

in gledališče na Univerzi Minnesota v Minneapolisu. L. 1991 je na Univerzi Tennessee

predaval kot izredni profesor in nosilec Katedre odličnosti v humanističnih vedah, enega

izmed najbolj prestižnih ameriških akademskih nazivov. Zdaj je svobodni književnik in od

maja 1991 predsednik slovenskega centra PEN. Organiziral je pomoč za begunce iz

nekdanje Jugoslavije in pisatelje iz obleganega Sarajeva, največjo humanitarno akcijo v

zgodovini Slovenskega in Mednarodnega PEN-a. L. 2002 je bil izvoljen za podpredsednika

Mednarodnega PEN-a.

Od l. 1996 predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Boris A.

Nagrade, priznanja

Zlata ptica, nagrada Zveze socialistične mladine Slovenije mladim umetnikom, za

pesniško zbirko Stihožitje (1978)

tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za

Nebesno gledališče (1978)

nagrada Prešernovega sklada za pesnitev 1001 stih (1984)

Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za pesniško zbirko Mojster nespečnosti

(1984)

Sovretova nagrada za prevod Mallarmejeve lirike (1990)

Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU za verzološko knjigo Oblika, ljubezen

jezika (1998)

uvrstitev pravljice Mala in velika Luna na Častni seznam najboljših del za otroke in

mladino, ki ga pripravlja IBBY (1998) …

Dela

Nekaj pomembnejših pesniških zbirk

Hči spomina(lirske pesnitve), 1981

1001 stih (pesnitev), 1983

Kronanje (sonetni venci),1984

Oblike sveta (pesmarica pesniških oblik),1991

Stihija, 1991

Mojster nespečnosti, 1995

Oblike srca, 1997

Odmev, 2000

Žarenje, 2003

Poezija za otroke

Prebesedimo besede!, 1981

Domišljija je povsod doma,1984

Periskop, 1989

Blabla, 1995

Zarja časa, 1997

Čarovnije sveta, 1999

Kako rastejo stvari, 2004

Pravljice

Nebesno gledališče skupaj z Jerko Novak, 1990

Mala in velika Luna, 1994

Narcis in Eho (sonet z odmevom)

V zraku slišim čudežno zvenenje............Venenje

Kdor toži z glasom tihim kakor svila..............Vila

Si lastno kri in krila je užila...........................Žila

Zakleta v odmeve in lebdenje....................Bdenje

Vseeno! Voda je tako brezdanja................Zdanja

Da ulovi lesket vseh zvezd noči......................Oči

Le kaj se na gladini zaiskri.............................Kri

Zrcalna slika do neba prostrana...................Rana

Bolj kakor vsaka druga je resnična..............Nična

Ta moja koža bela roža snežna.................Nežna

In usta sama sebi neizbežna.....................Bežna

In moja večna postelja bo struga.................Truga

Kako le sebe samega ljubiti.........................Ubiti

Kako brez ljubljenega jaza biti.........................Iti

.....................................................................Ti

.....................................................................Ti

Obstaja nekaj različic grškega mita o prelepem mladeniču Narcisu. Ena od njih pripoveduje o

ljubezni nimfe, ki ga je molče občudovala, vendar ji Narcis ni vračal ljubezni. Bogovi so mu dali

ljubezenski napoj, da bi se zaljubil v prvo podobo, ki jo bo zagledal. Mislili so pač, da bo v gozdu

srečal nimfo. Vendar je Narcis pred tem v studencu zagledal lastno podobo in se zaljubil sam

vase. Zato so ga bogovi spremenili v narciso, ki raste v bližini vode. Nimfa se je od koprnenja

spremenila v odmev; zato so jo poimenovali Eho.

O zunanji zgradbi soneta:

• verz – 14 verzov (običajno jambski enajsterec),

• kitica – 2 kvartini, 2 tercini

• rima – oklepajoča v kvartinah, svobodna v

tercinah (običajno verižna)

• zgradba – dvodelna

Sonet z odmevom je vrsta soneta, ko odmev rima samo rimo; beseda, ki odmeva, rimo

poudarja ali izraža nek nov pomen.

Cela pesem je torej dialog – sam sonet govori Narcis, z odmevom pa mu odgovarja Eho. Lahko

gre celo za dve samostojni pesmi.

NALOGE

1. Dopolnite.

Pesem govori o _______________ in ____________________,ki sta ________________

zaljubljena. Dekle se zaradi tega ____________________, fant pa spremeni svojo

________________.

Postane _____________________ .

2. Zapiši nekaj besed, kako sta se počutila Narcis in Eho v svoji ljubezni.

_________________ , _________________ , _________________ , _________________

,__________________ , _________________

3. Obkrožite pravilne trditve.

a) Mladenič je imel rad nimfo Eho. DA NE

b) Obe književni osebi sta tragični. DA NE

c) Narcisoid ime rad druge ljudi. DA NE

č) Narcis ni obupal. DA NE

d) Sporočilo pesmi bi lahko bilo, da nesrečna ljubezen boli. DA NE

4. Izpišite iz besedila

iz zadnje kitice rimo: _____________________________________

en odmev iz katere koli kitice:______________________________

5. Povežite, da bo prav.

Kdo toži z glasom tihim kakor svila METAFORA/PRENESENI POMEN BESED

bela koža snežna PRIMERA

… in moja večna postelja bo struga OKRASNI PRIDEVEK

6. Primerjajte prebrano pesem s Prešernovim Povodnim možem.

Ivan Cankar: Bobi (odlomek)

Ivan Cankar

slovenski pisatelj, dramatik in pesnik, * 10. maj 1876, Vrhnika, Slovenija, † 11. december

1918, Ljubljana.

Življenje Rodil se je na Vrhniki v hiši Na klancu kot osmi otrok obrtniško-proletarske družine. Oče je

služil kruh kot krojač, kjer pa se ni dolgo obdržal in je prekinil proizvodnjo ob prihodu trgovine

s konfekcijo na Vrhniko. Zapustil je družino in odšel delat v Bosno. Mati je težko preživljala

družino, imela je srečo, da ji je pri tem pomagala vrhniška gospoda. Leta 1882 se je Cankar

vpisal v osnovno šolo na vrhniškem hribu. Z odličnim uspehom se je leta 1888 s pomočjo

vrhniških veljakov vpisal na ljubljansko realko. Stanovanje je dobil pri očetovem bratrancu

Šimnu, a se je pozneje od njega zaradi pomanjkanja denarja odselil in si poiskal cenejše

stanovanje. Čeprav je zelo stradal, je kdaj pa kdaj odšel med počitnicami v Pulj, kjer je imel

sorodnike.

Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat stavbarstvo. Kmalu si je

premislil in se prepisal na slavistiko. Ob tem je tudi izgubil podporo kranjskega deželnega

zbora, ki je znašala 20 goldinarjev. Leta 1897 se je preselil v Pulj, ker mu je umrla mati. Čez

čas se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. Dve leti prej (1907) je sicer hotel vstopiti v

politiko kot kandidat socialdemokratov na deželnih volitvah, a mu ni uspelo. Po odhodu z

Dunaja je živel v Sarajevu, pri bratu - duhovniku, pozneje pa se je dokončno preselil v

Ljubljano.

12. maja 1913 je imel v ljubljanskem Mestnem domu znamenito predavanje Slovenci in

Jugoslovani, po katerem je bil aretiran zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično

zvezo. Naslednje leto je bil nato znova aretiran, tokrat na Vrhniki, zaradi domnevnih simpatij

do Srbov. Ne da bi zadevo preiskali, so ga zaprli na Ljubljanski grad, od koder je bil izpuščen

šele 9. oktobra. Medtem mu je v avgustu umrl oče. Leto pozneje je odšel k vojakom v

Judenburg na Zgornjem Štajerskem, kjer so ga po enem mesecu odpustili zaradi bolezni.

Poleti 1918 je nekaj časa prebival na Bledu, proti koncu oktobra pa je padel po stopnicah

in se hudo poškodoval. Umrl je v Cukrarni v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v

t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.

Ustvarjanje

Cankarjeva obdobja ustvarjanja delimo na tri enako dolga, po značilnostih pa zelo različna

obdobja.

Mladostno obdobje Traja od leta 1891 do 1900. Lahko rečemo, da je to obdobje posnemanja, realizma in

dekadence. Sem uvrščamo njegovo ustvarjanje vse od dijaških let, ko se je še močneje

posvečal pesništvu. Zgledoval se je po Prešernu in Gregorčiču, prišel pa je tudi pod vpliv

Aškerčevih balad in Heineja. Pesmi je izdal v zbirki Erotika, nato pa se je od pesništva skoraj

popolnoma poslovil.

Od 1896 se je začel ukvarjati s prozo. Oddaljil se je od realizma in naturalizmain ostal pod

vplivom dekadence in simbolizma. Prva dela, ki so nastala pod tem vplivom so novele in

črtice, ki so izšle v zbirki Vinjete.

Zrelo obdobje

Je obdobje med letoma 1900 in 1909, običajno ga imenujemo družbeno kritično. Na

spremembo njegovega ustvarjanja je vplivalo bivanje na Dunaju, kjer je stanoval v

proletarskem predmestju Ottakring in od blizu spoznaval delavske razmere, snov pa je črpal

tudi iz mladostnih izkušenj na Vrhniki in v Ljubljani.

V tem času je napisal skoraj vsa svoja daljša dela: romane, daljše novele in povesti.

Na klancu (roman)

Gospa Judit (povest)

Hiša Marije Pomočnice (roman)

Križ na gori (roman)

Potepuh Marko in kralj Matjaž (povest)

V mesečini (novele)

Martin Kačur (roman)

Hlapec Jernej in njegova pravica (povest)

Novo življenje (roman)

Zgodbe iz doline šentflorjanske

Kurent (povest)

Ustvaril je tudi obsežne dramske tekste: Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini

šentflorjanski, Kralj na Betajnovi in Hlapce.

Pozno obdobje

Podobe iz sanj

Imenujemo ga lahko tudi psihološko ali etično obdobje, traja pa od leta 1909 pa vse do

njegove smrti leta 1918. Socialnokritične ideje in motivi stopijo v ozadje. Pomembnejši so

motivi posameznikovega ali skupnega trpljenja, krivde in očiščenja. Motivi so predvsem

hrepenenje, mladostni spomini na mater, opazovanje živalskega življenja in lastna mladost.

V tem obdobju nastane le malo večjih del, glavna zvrst postane črtica, ki pa je v simbolični ali

impresionistični obliki.

(črtice)

Mimo življenja (novele)

Moje življenje (črtice)

BOBI

Sedela sva o mraku v kŕčmi, edina gosta. Zunaj je zvonilo in potrkavalo prazniku v

pozdrav. Molčala sva, ker sva obadva čutila, da bi se ob prvi besedi izlila grenkoba, prej

zaklenjena, iz srca v srce; vzkliknila bi, zavzdihnila, slajša bi ne bila.

Prišel je postrežnik, da bi napravil luč; moj drug mu je nejevoljen odmahnil.

„Ne prižigaj!"

Nato se je okrenil k meni.

„Ob takih večerih, kakor je nocojšnji, me luč skeli — práv do

neznosne telesne bolečine ; zdi se mi, da mi šije v vest in v spomin,

da zbadajo tenki žarki, tenké svetle iglice, v vse kóte srcá . . . íakrat

zaskeli, kar je bilo že zdavnaj zaceljeno in pozabljeno . . .

Zgodaj je še, do jutra bova samotarila po teh krajih, kjer ni

veselja; čemu bi molčala? Udusilo bi naju pred polnočjo. Bolje

je, da se pogovarjava s samoto in s spomini; samota ne bo nič

tesnejša, nič svetlejší ne bodo spomini — ampak besede so kakor

gladek tir, po njem beže ure v daljavo . . .

Jaz sem drugače vesel človek, nisem zlovoljen tudi ob belem

dnevu, ne ob glasnem delavniku. Morda zapoje včasi spomin kakor

daljna pesem, ampak to je hip — in solnce šije. Ti, ki hraniš brid-

kost, o kateri te ne vprašam, ti si v mraku brez jutra in poldneva

in brez črne noci. Včasi zahrepenim po tem mraku : spomini se

zlijejo v eno samo kesanje; srce je žalostno, a mirno je.

Kadar se bližajo prazniki, mi trkajo na okno spomini; zmerom

močneje. Na predvečer praznika pa se prikažejo, práv natanko jih

razločim ob oknu, kakor tenké bele roke in veliké strmeče oči.

Bežim — ubežati ne morem . . .

Sam ne vem, odkod to čudno naključje, da je vse, kar sem

kdaj storil nizkotnega in sramotnega, tesno združeno s prazniki; s

katerimikoli : z Božičem, z Veliko nočjo, celo s pustno nedeljo. In

tudi to je čudno, da najhujši in najgrenkejši spomini ne očitajo

tistih velikih, očitnih grehov . . . tistih namreč, ki ne šepetajo v

tihem srcu, temveč kriče na javni česti. Ne bôle me nič, ne sramujem

se jih, komaj da misiim nanje. Da sem ubil nedolžnega človeka, ne

hodil bi me strašit na sveti večer; pač pa bi prišel potrkat na okno

berač, ki sem ga ozmerjal, ko me je prosil kruha.

Spomini niso zmerom enaki, malokdaj se ponavljajo. Najgren-

kejši so tisti, ki priromajo nenadoma iz daljne daljave, iz zgodnje

mladosti. Tako se mi včasi zdi, kakor da bi — o mraku, pred praz-

nikom — odprl duri svoje izbe in bi sedel v kótu, napol v temi,

čisto sključen, ves zaprašen človek, ter bi strmel izpod čela name

z velikimi očmi. „Dolgo sem hodil, zdaj sem prišel — ali se več

ne spominjaš?" —

En sam spomin, še izza otroških let, se je bil povrnil nocoj

že vtretjič. Prikázal se mi je bil prvikrat lani osorej, nato letos pred

pustno nedeljo. Pil mi je kri kakor nobeden pred njim. Ni me iz-

pustil dan in noč, niti minuté ; in čudno je — tudi jaz ga nisem

izpustil; bila sva kakor v tesnem objemu; napol poljubovaje se,

napol življenje sesaje. Ko se je usmilil, napil se dovolj krvi in je

izginila izpred okna tudi senca njegova, sem legel bolan na posteljo

in sem se obrnil v zid.

Stvar je, če jo pretehtaš na dlani, malenkostna in brezpo-

membna, komaj pripovedovanja vredna. Gode se také reči vsako uro

in minuto ; in dan za dnem bi bil však svetnik stokraten hudodelec,

če imenujem hudodelstvo, kar sem storil, Pa vendar ni popil grešnik

pod vislicami pol kozarca mojega trpljenja . . .

Takrat sem bil še otrok. Hodil sem v Ijudsko šolo in sem bil

slab učenec, najbrž zategadelj, ker so me doma strahovito razvajali.

Gospodar sem bil hiše in Ijudi; vsi, od matere do pastirja, so se

tresli pred menoj, pred mojim krikom in jokom. Drugače pa lahko

prisežem, da nisem bil v srcu hudoben. Moja beseda je bila od

nekdaj zapoved in zato sem bil pač uverjen, da je tako popolnoma

prirodno in pravično. Bog vedi, kje bi se bila ustavila objestnost,

da nisem ob pravem času zapravil doma do zadnje lehe ter se

vzdramil v življenju.

Slab učenec sem bil, pa sem si izbral tovariša, da mi je pisal

naloge in da sem se učil ž njim, če se mi je zazdelo. Zahajal je

k nam však popoldan, malical je z nami, nato pa sva se igrala in

včasi tudi učila, posebno če je deževalo, da nisva mogla na vrt.

Vse moje hudobne muhe je prenášal z vdano potrpežljivostjo, tako

da sem bil včasi jezen do solz . . . zakaj ni udaril ? . . . Slaboten,

plah fánt je bil, zelo slabo oblečen ; po leti bos in golorok, po zimi

závit v zakrpano predolgo suknjo, ki se mi je zdela strašno smešna.

Spominjam se, da sem oblekel nekoč tisto suknjo ter se valjal ž

njo po snegu, on pa je stal tam napol nag, na jok mu je bilo in

tresel se je od mraza ...

Njegovi domači so bili kajžarji s klanca, siromaki, da se Bogu

usmili. Kadar sem bil dobre volje, sem ga vprašal, kaj da je kosil ;

vselej, petek in svetek, je odgovoril : „Močnik!" In če sem bil še

boljše volje, sem ga izpraševal nadalje: „Pa kakšen močnik?" —

„Koruzen močnik!" — „Pa hudo zabeljen ?" — Na to ni več od-

govorií, jaz pa sem bil jezen, da mi ni pljunil v obraz, Nekoč je

prišla njegova mati, suhotna, drobná ženská, ki ji pač ni bilo več

nego trideset let, pa je bila starká po nagubanih licih in sključenem

hrbtu. Prišla je kakor beračica ; s tihimi koraki je stopila v vežo,

ozirala se je plaho na desno, na levo. Midva sva stala kraj vŕta in

sva gledala; jaz sem se natihem smejal tisti ponižni plahosti, on

pa se je tako tresel, ne vem čemu, da so mu zobje šklepetali. Ne-

nadoma je vzkliknil — ali je zajokal, ali je zavrisnil — in že je bil

preko plota; mati mu je odmahovala z obema rokama in je bila

očitno v velikem strahu; nato sta obadva izginila v vežo. Ko se je

vrnil od druge stráni, se mi je zdelo, da ima rdeče oči ; prišla je

bila pač beračit, najbrž za koruzni močnik, njega pa je bilo sram;

morda je doma jokal, da naj ne pride več, zakaj nikoli več je

nisem videl . . .

Tisto, kar je ostalo v srcu na vekomaj, pa se je zgodilo nekoč

ob žegnanju. Posebna prilika je bila, stoletnico farne cerkve so

menda praznovali ; zakaj vsa fara je bila kakor v sladki omotici,

mlaje in kolóne so postavljali, potrkavalo je na fari in na podruž-

nicah že nedeljo poprej ; in po vsej dolini je dišalo ves teden in

zmerom močneje po cvrtju in pečivu . . .

Ampak ne tako . . . drugače sem ti mislil povedati. — Ko je

prvikrat potrkal spomin na okno in mi je gledal v oči vso dolgo

noč, nisem videl sebe, ne doline, ne mlajev in ne zelenih kolón,

temveč samo njega sem videl in vse njegove misii, še tiste, ki jih

morda sam ni razločno občutil ... Po davnodavnem času je prišel

nenadoma v mojo izbo, skozi zaklenjene duri je prišel, Bog vedi

kako; in je sedel tam, práv tako majhen, plah in bledikast kakor

nekdaj in práv tako oblečen ; celo tisto predolgo zakrpano suknjo

je imel ogrnjeno, dasi je bilo gorko zunaj ; mimo je sedel, ko me

je ugledal, samo z glavo je pokimal in je molčal . . .

Na jeseň je bilo tisto veliko žegnanje. Gorka jeseň je bila,

tako lepa, kakor je nisem doživel pozneje nikoli. Včasi je malo po-

rosilo iz belih oblakov, zato da ni bilo prahu na cesarski česti in

da ni zadremalo dišeče življenje, ki je žehtelo iz polja in senožeti . . .

Jaz vem, da bi spomin ne bil tako grenak, da je takrat deževalo

od sivega neba in da se je prelivalo blato po dolini . . .

Sladak, ves blagodišeč večer je bil, praznikov predvečer; s

Petrom — Peter mu je bilo namreč ime — sva hodila do poznega

mraka po dolini, še ko je odzvonilo angelsko češčenje; nebo se mi

je zdelo tako visoko kakor nikoli in čisto je bilo, da so se komaj

zvezde razločile; s hriba so grmeli možnarji, mlaji so bili že po-

stavljeni, fantje so stali v gručah in so prepevali. Šele pod nočjo,

ko so bila okna že svetla in zagrnjena, sem se vracal truden domov.

Tudi Peter se je napotil v klanec. Hitro je šel, nič truden ni

bil; gledal je veselo in svetlo, celo lica, tista suha, so bila narahlo

zardela. Tako se mi zdi ; in tudi se mi zdi, da že takrat ni čutil

ostrega kamenja na klancu, ni videl tiste črne lesene bajte in ne

prazne, zatohle izbe, v katero je stopil. Kajti že takrat so bile prelepe

sanje v njegovem srcu. Namreč sanje o bobih ...

AH nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške

sanje goljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor

žolč in pelin ; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno

zrelo razočaranje ; pa da bi življenje odprlo sam paradiž — nena-

doma bi prikipele izpod cvetja, grenak studenec . . . Kaj naše raz-

očaranje starcev, kaj naše spoznanje ! Beseda več na popisanem

papirju ! . . . Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega živ-

Ijenja; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posa-

mezna beseda, morda se malo predrugači slog — ampak prvotno

besedilo ostane in je vsem očito . . .

Tisti večer, v sanjah Petrovih, je bila napisana prvá beseda.

„Kod si hodil do noci?" je vprašala mati.

„Z Mihčetom sem bil!"

Mati je položila na mizo kos kruha, ki je bil tako tenak in

droben, da bi ga bil Peter lahko stisnil in skril v pesti, kakor je

bila majhna.

„Saj si morda že tam večerjal !" je rekla mati.

Peter ni odgovoril nič, v treh grižljajih je pojedel kruh, ker je

bil lačen; nato je legel. Zakaj sanje bi bile zbežale, da je izpregovoril.

Siroka blazina je ležala na tleh; tam so že spale Petrove malé

sestre. Odel se je s starim materinim krilom, do spanja pa mu ni

bilo; okno je bilo odprto, zvezde so sijale v izbo, od fare je še

potrkavalo — mehka, sladká pesem kakor o daljnem paradižu. In s

tiho pesmijo, s tihimi koraki se je napotil Peter v paradiž; zatisnil

je oči in se je smehljal . . .

Vzbudil ga je oče, ki je stopil v izbo s trdim korakom.

„Kaj se že spet cmeriš?" je ogovoril mater, ki je klečala pred

posteljo. „Bolje ne bo, ne z molitvijo, ne s kletvijo; drugim bob

in špehovko — nam kameň; tako je pac zapisano!"

Peter je zavzdihnil ; in le počasi, le natihoma in plaho so se

vračale sanje . . .

Vzbudilo ga je glasno zvonjenje ; potrkavalo in zvonilo je od

fare in od podružnic, ves zrak, od neba do zemlje, je bil kakor

ena sama veselá, vse sladkosti oznanjujoča pesem.

Peter se je ozrl — svetel dan je že bil. Urno je vstal, oblekel

se je ter si nato mukoma obúval staré Mihčetove škornje, ki so ga

boleli, ker je hodil ob delavnikih bos. Nato je popil kavo, gorko

sivkasto vodo, ter pojedel svoj delež soržičnega kruha, ki je bil tisto

jutro manjši nego druge dni.

„Saj se boš še najedel, ne bo ti sile danes!" se je nasmeh-

nila mati.

„Ne bo mi sile!" se je nasmehnil tudi Peter. „Kar po maši

pôjdem tja!"

„Pa robec vzemi s seboj, da boš zavil!" je rekla mati.

Peter je spravil v žep velik pisan robec.

„Nikar ne jej preveč, Peter!" je prosila najmlajša sestra, ki je

komaj šele izpregovorila. „Ne jej preveč, da bo kaj ostalo!"

Peter se je smejal in je bil ves vesel.

„Največji bob prinesem tebi, Francka, in še s cukrom bo

potresen!"

„Pa kmalu pridi, ne mudi se brez potrebe!" je zaklicala mati

še na pragu za njim.

Šel je v cerkev s tako lahkimi koraki, kakor da bi ne nosil

nerodnih čevljev. Vse je bilo lepše in bolj nedeljsko nego kdaj

poprej — nebo, visoko razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor z

jablanovim cvetjem posuto; Ijudje, glasni in veseli, prazniško ob-

lečení, sami svatje; in vriskajoče petje zvonov.

Kasno je prišel ; cerkev je bila že natlačená, in kakor je bil

droban in gibek, se je s težavo prérii pred oltár. Stopil je na prste

in je visoko vzdignil glavo, da bi videl Mihčeta; ugledal ga je na

drugi stráni, skoro že med belimi dekleti; tik pred oltarjem je stal,

gosposko je bil oblečen, svetli kodri so bili počesani kakor za prvo

sveto obhájilo in obraz sam, rdeč in nežen, je bil kakor dekliški.

Peter je gledal nanj z velikimi, svetlimi očmi. Takrat in do konca

maše je bilo njegovo srce čisto in vse polno Ijubezni.

Po maši je stal Peter v gneči pred cerkvijo, da bi videl Mihčeta.

„Morda poreče: Pojdi z menoj, da boš kosil pri nas ! In šel

bi ž njim, gosposkim, po cesarski česti, med Ijudmi . . ."

Mihče je prišel z očetom in teto iz zakristije. Voz je čakal,

sedli so in prah se je vzdignil za njimi.

Ljudje so se razšli in porazgubili, cesta je bila že prazna, ko

se je Peter napotil. Iz hiš je prijetno dišalo po gorkih bobih, šele

iz ponve zajetih, in po mastnem rumenem cvrtju ; celo vilice in nože

je slišal in veselé glasove. Mudilo se mu je in vendar ni hitel ;

noge samé niso hotele — nenadoma so bile vse težke in nerodne,

zaboleli so ga tesni čevlji. In zaželelo se mu je, da bi že rajši

bil tam, da bi že sedel za mizo in da bi ne bilo te dolge, bele,

vroče ceste.

Ko je ugledal hišo, belo in visoko, je postal ter pomislil. Hiša

se mu je zazdela nenadoma vsa gosposka, tuja, kakor izprašujoča :

„Kaj pa bi ti v paradižu, berač, sin beračev?"

In je ukrenil :

„Ne pôjdem v vežo pri velikih vratih, ne spodobilo bi se

danes, ko je tak praznik in je tam veliko Ijudi; preko vŕta pôjdem,

pa pri malih durih!"

Sel je na vrt; pa tudi vrt, znanec in tovariš njegov, se mu je

zdel ves mrk in neprijazen ; temno je gledalo drevje nanj in ga ni

pozdravljalo.

„Kaj pa bi ti, berač, beračev sin, na tem gosposkem vrtu?"

Po ozkih stopnicah je šel, stopil je v vežo pri tistih durih,

kjer prihajajo pošli, popotniki in berači.

Iz kuhinje je sladko šumelo in dišalo; lonci so ropotali, ponve

so žvenketale, urni, drobni koraki so hiteli, duri so se odpirale in

zapirale. Peter je stal in ni vedel kam. Bilo mu je, kakor da je

stopil v popolnoma tujo hišo — odkril bi se v veži ter molil očenaš

za vbogajme.

Sram ga je bilo.

Duri so se urno odprle, v vežo je stopila gospa sama, vsa

rdejča in potná, belo pečico na glavi, bel predpasnik prevezan.

„Kaj pa ti, Peter?" je rekla, šumela je mimo, druge duri so

se odprle in zaprie.

„Samo da me je videla!" se je razveselil Peter. „Povedala bo

in bo vse storila; čakal bom, saj ni treba, da bi bil prvi na vrsti!"

In je čakal.

Prišla je iz kuhinje dekla s skledami in krožniki in se je vrnila ;

prišla je iz kleti hišna s steklenicami in se je vrnila; Peter se je

stisnil k zidu, da bi nikomur ne bil napoti, in je čakal.

„Kosijo, pokosili bodo!" ga je izpreletelo. „Sam bi moral

povedati Mihčetu, pa kako bi mu povedal, ko je tam?"

Stopil je bliže, da bi ga videli iz izbe, če bi hišna odprla duri.

„Kakor berač," je pomislil, „ki stoji v kŕčmi pred durmi, kadar

je svatba in ga nejevoljni odrivajo pijani svatje!"

Nič ni bil lačen, še do rumenih bôbov mu je bilo komaj. Srce

pa mu je bilo težko, tiščalo ga je k tlom.

Spomnil se je Francke, malé Francke, ki je šele dobro izpre-

govorila.

„Ne jej preveč, Peter, ne jej preveč, da bo kaj ostalo!"

Spomnil se je matere.

„Vzemi robec, Peter, da boš zavil !"

In cerkve se je spomnil, Mihčetovega dekliškega obraza.

„Glej, pozabil je name, pozabil je na berača, siná beračevega !"

„Kaj pa stojiš tukaj in muliš?" je zaklicala hišna, ker je bil

stopil preblizu duri.

Sam Bog je hotel, da je bil stopil preblizu. Takrat ga je ugledal

Mihče, ki je sedel za mizo, pod vratom bel prtič, ves obraz svetal,

ustnice omaščene od pečenke in bôbov . . . Takrat, Bog se usmili,

sem ga ugledal, ko je stal v veži, majhen in plah, v zakrpani obleki

in nerodnih tesnih čevljih, oči veliké in bleščeče — in velik robec

v žepu; zdaj se mi zdi, da sem natanko vedel o tistem velikem

pisanem robcu, ki je bil za bôbe in špehovko pripravljen. V roki

sem držal velik, še gorak, s cukrom potreseu bob, zamahnil sem in

sem ga zalučil proti durim. Videl sem natanko, še nocoj vidim, da

je letel tik mimo Petrovega lica, da se ga je najbrž narahlo do-

taknil ter se nato zakotalil po veži. In hišna je zaprla duri.

Tako je bilo.

Jaz sem se smejal in vsi so se smejali ter so rekli, da sem

razposajen . . .

Peter je stal in strmel. Nato je šel počasi, s težkimi nogami

in sklonjenim hrbtom preko veže, pobral je bob, nikamor ni več

pogledal in nič več ni čakal. Na vrt je stopil, stopil je na cesto,

nameril se je v klanec.

„Ne jej preveč, Peter, da bo kaj ostalo!"

„Vzemi robec, Peter, da boš zavil!"

„Največji bob prinesem tebi, Francka, in s cukrom bo potresen!"

Pod klancem je postal, hudo je bil truden.

„Ne pôjdem domov ... v gozd pôjdem . . . pa zmerom dalje,

dokler ne pridem do Ljubljane. Tam so drugačni Ijudje, visoke hiše

so tam, tudi škof je tam ... In kadar bi imel vsega zadosti, bi se

povrnil velik gospod in bi rekel : „Tako se je zgodilo, pa sem šel,

da vam prinesem bôbov polno skledo in celo špehovko!"

Krenil je v senožet, tam pa je legel v travo, ker je bil truden ;

v travo je skril obraz in je zajokal. Tiha senožet ga je slišala in

slišal sem ga jaz . . . nocoj, ko se prvikrat zapeli zvonovi . . .

Ne v gozd ni šel in ne v Ljubljano; obrisal si je solze, da

bi jih Ijudje ne videli, in se je vrnil v klanec.

Na pragu je stala mati.

„Kako je bilo, Peter? Kaj nisi nič prinesel?"

Na prag je prišla Francka.

„Kaj nisi nič prinesel, Peter?"

Peter se je nasmehnil.

„Kakor sem rekel, Francka, tako sem storil. Prinesel sem ti

največji bob, še s cukrom je potresen!"

Dal ji je bob, blagodišeč, rumeň, s cukrom potresen.

„Jedel sem, mati, in pil ; vzeti pa nisem mogel, veliko gospode

je bilo tam!"

„Res bi se ne spodobilo!" je rekla mati. „Samo da si jedel

in pil ! . . . Oče je prinesel pečenke od Stržinarjevih, pa te nismo

čakali !"

Peter je stopil v izbo. Na mizi so bili še krožniki in na oče-

tovem je ležala lepa mastná kost.

Sedel je na posteljo, roke je vprl ob kolena, glava mu je

klonila globoko in mrzel pot mu je prilil na čelo. Lačen je bil. —

Tako sem ga videl nocoj, ko so prvikrat zapeli glasovi. Ugledal

sem ga lani osorej in letos pred pustno nedeljo. Takrat, ko je stal

v veži in potem ko je sedel na postelji, ni imel tiste dolge zakrpane

suknje. Nocoj jo je imel, ko sem ga ugledal v mraku v svoji izbi ;

preromal je pač dolgo pot in noci so hladne . . .

Vsebina O čem je bila prepričana Petrova mati in kaj je pričakovala sestra Francka?

Kaj si je Peter mislil, ko je čakal v gneči pred cerkvijo?

Kako doživlja svojo pot v »belo in visoko« hišo?

Kakšen je Peter, ko čaka na drobtinice z bogatinove mize, in kako se tolaži?

Kam je šel potem, ko je pobral bob?

Kaj se dogaja s Petrom, ko spozna vso resnico?

Kakšno je bilo srečanje z materjo in Francko?

Kaj je doživljal, ko je sedel v sobi na postelji?

Kaj je Petra bolj prizadelo: lakota ali krivica?

Raziskovanje besedila

Kdo je glavna književna oseba? (Peter.)

Ali je pripovedovalec prvo- ali tretjeosebni? (Tretjeosebni.)

Ali se v odlomku pojavi prvoosebni pripovedovalec? Kje, kdo? (Da, pojavi se Mihče,

in sicer v situaciji, ko Peter stoji pred vrati in čaka, da ga prijatelji opazijo. Mihče ga

zagleda ter mu iz objesnosti vrže bob.)

Kaj nam želi pisatelj povedati s spremembo pripovedovalca? (Začutimo nasprotje med

bogastvom - revščino. Krivica je pogojena ravno z revščino. Mihčevo ravnanje je med

drugim posledica krivičnih družbenih odnosov; ti so obarvali tudi njegovo ravnanje, ki je

krivično in nemoralno. Sošolec je prizadel sošolca v dno otroške duše. Pripovedovalec,

Mihče, je pozneje spoznal podlost svojega ravnanja, kar ga je grizlo, na Petru pa je dejanje

pustilo pečat in ga zaznamovalo za vse življenje. O tem pisatelj ne govori, a je mogoče

sklepati, da je bilo na ta način v mladega človeka vsajeno tudi nezaupanje do ljudi in v

njihovo človečnost.)

Slogovne in stilne značilnosti Cankarjeve črtice Bobi:

izbira besed: • dialektizmi

•

: cúker (sladkor), špehovka (ocvirkova potica), senožét (travnik) slabšalni izrazi

tropi:

: muliš, muliti se SSKJ (krava muli travo, mačka se muli ali smuka okoli nog; muliti se = kazati nejevoljo z molkom)

• primere ali komparacije

•

: »…nebo, visoko razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor z jablanovim cvetjem posuto…«; »…svetli kodri so bili počesani, kakor za prvo sveto obhajilo in obraz sam, rdeč in nežen, je bil kakor dekliški.«; metafore

•

:»Šel je … s tako lahkimi koraki« »…tiščalo ga je k tlom.«; »…je šel počasi, s težkimi nogami…« okrasni pridevki

• : vesela pesem, svetel dan, bela dekleta

poosebitve

•

: »…vriskajoče petje zvonov.«; »…srce čisto in vse polno ljubezni.«; »…vrt, znanec in tovariš njegov…«; »…temno je gledalo drevje nanj…« simboli

besedne figure z zvočnim in pomenskim učinkom:

: klanec (simbol za revščino in prikrajšanost), velika hiša (simbol za bogastvo, moč), dekleta (simbol za lepoto, urejenost)

• ponavljanja

•

: »…berač, sin beračev…« (S ponavljanjem stopnjuje, da poudarja napetost in čustva.) refren

•

: »Ne jej preveč, Peter, ne jej preveč, da bo kaj ostalo!« … »Vzemi robec, Peter, da boš zavil!« … »Največji bob prinesem tebi, Francka, in s cukrom bo potresen!« brezvezje

•

: »Tam so drugačni ljudje, velike hiše so tam, tudi škof je tam…« mnogovezje

Skladenjska zgradba besedila je zelo poetična, ritem besedila je tekoč in lep, s padcem

razpoloženja Cankar »riše« čustva tudi s skladenjsko zgradbo. Ko je razpoloženje dobro je

tudi besedilo lepo, polno lepih pridevnikov, orisuje razpoloženje in dogajanje, s padcem

razpoloženja vse manj uporablja okrasne pridevke, metafore in pozitivne simbole. Uporablja

le še ponavljanja za stopnjevanje razočaranja in simbole za krutost življenja (npr. klanec).

Cankarjev slog pisanja spominja na biblijski - vzvišen slog, to kaže z besedami: »Tako se

je zgodilo.«; »Ne v gozd ni šel in ne v Ljubljano…«.

Posebna značilnost je, da Cankar iz tretjeosebnega pripovedovalca med pripovedovanjem

preide v prvoosebnega, ko bralec gleda skozi Mihčeve oči.

: »…celo vilice in nože je slišal in vesele glasove.«

Cankar skozi besedilo poudarja notranjo bolečino, stoji za dejstvom, da se

napaka nikoli ne pozabi, lahko jo oprostimo, izbrisati pa se je ne da.

Literarnovedni pojmi

Pesništvo:

KITICA

tudi strófa je v pesništvu največji sestavni del pesmi. Kitica je sestavljena iz dveh ali več

verzov.

PROSTI VERZ

je pesniška oblika, ki gradi lastna pravila in je glede tega nasprotje od klasičnih pesniških

oblik.

METAFORA

V pesniškem jeziku se raba besed v prenesenem pomenu imenuje prenos ali

metafora. To je trop, ki se pogosto uporablja tudi v vsakdanji govorici. Pojavi se, če zaradi

kake podobnosti pomen besede preide na drugo besedo. V slovenski književnosti se je zelo

razširila v času moderne, ko so pesniki in pisatelji kar tekmovali v iskanju učinkovitega

načina pisanja. Najbolj rabljeni prenosi so poosebitev (personifikacija), primera

(komparacija), okrasni pridevek (epiteton) in stalno reklo (fraza)

Primer:

Ne zameri, ne zameri,

cvet lepote,

RAZPOLOŽENJSKA PESEM

dekle drago! (Prešeren)

V razpoloženjski pesmi izpovedovalec izraža svoje razpoloženje (žalost, melanholijo,

veselje, srečo …).

MISELNA PESEM

Miselna/refleksivna pesem je vrsta pesemskega besedila z izrazito razmišljujočo vsebino.

GLOSA

Glosa je pesniška oblika španskega izvora. Tema glose je večinoma razmišljanje o

pesniškem poklicu oziroma položaju umetnika.

Glosa je sestavljena iz štirih decim (desetvrstičnih kitic), ki razlagajo začetno kvartino;

tako imenovano geslo ali moto. V geslu ali motu se nahaja bistvo pesnikovega sporočila

pesmi, posamezni njegovi verzi pa so hkrati zadnji verzi posameznih decim.

Izmenjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov je natančno določeno. Ta verz

imenujemo [[španski osmerec], ki ima stopico trohej(-U).

PRIMER: Prešeren, Glosa

»Slep je, kdor se s petjam ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrjè brez dnarja.« Le začniva pri Homêri, prosil reva dni je stare; mraz Ovidja v Pontu tare; drugih pevcov zgodbe beri: nam spričuje Alighieri, kako sreča pevce udarja; nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Kihota, kákošne Parnasa pota - slep je, kdor se s petjam ukvarja. Káj Petrarkov, káj nam Tasov treba pevcov je prijetnih? slišim od butic neukretnih prašat' zdanjih, prednjih časov. Kómur mar prijetnih glasov pesem, ki pojó Matjaže, boje krog hrvaške straže, mar, kar pevec pel Ilirje, mal Čebel'ce roji štirje, Kranjec moj mu osle kaže. Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino. Naj gre pevec v daljno Kino, še naprej se pot mu kaže, naj si s tinto prste maže,

naj ljubezni si obeta, vneti lepega dekleta, pevcu vedno sreča laže. Vèndar peti on ne jenja, grab'te dnarja vkup gotove, kupovájte si gradove, v njih živite brez trpljénja! Koder se nebo razpenja, grad je pevca brez vratarja, v njem zlatnina čista zarja, srebrnina rosa trave, s tem posestvam brez težave on živi, umrjè brez dnarja.

GAZELA

Gazela je krajša arabsko-perzijska lirska pesniška oblika.

Gazela je nekitična, torej ni razdeljena na kitice. Ima od 6 do 30 verzov, ki so poljubno

dolgi. Ritem ni predpisan, pač pa rima.

Pri gazeli se ista rima ponovi v prvih dveh vrsticah in nato v vseh sodih vrsticah. Lihe

vrstice so brez rim. V sodih vrsticah pa sledi rimanim besedam dostikrat še kakšna beseda

ali izrek kot pripev ali refren, bistven za vsebino pesmi. Po tem in zaradi ponavljajoče se rime

ima gazela svoje ime: obnavljata se v pesmi, podobno kakor kak vzorec na pletivu preproge.

Vsebina je v gazeli svobodna. Dostikrat je igrivo opevana ljubezen, vino, prijateljstvo.

Nemalokrat pa s svojo vsebino tudi poučuje.

Mojster gazele je bil perzijski pesnik Hafis, ki je živel v 14. stoletju.

Mojstrske pa so

Na Slovenskem:

Prešernove Gazele. Prešeren je napisal sedem gazel, med njimi štiri z

refreni. Pri nas so gazele pisali še Stritar, Kette in Župančič.

PRIMER: 3. Gazela Franceta Prešerna

Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim, v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera, tiho tožbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim. Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano, tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim. Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega, ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.

Ve že vsaka stvar, kar vedet in kar slišati od mene, in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim.

RITEM

Métrum je shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in

kratkih zlogov v verzu, npr. daktilski, trohejski metrum.

RITEM je urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov

glede na pomensko vrednost, ritem se lahko ustvari z metrumom ali s ponavljanjem besed, z

refrenom ipd.

SIMBOL

Znamenje ali simbol

Proza:

je beseda, ki ima v običajnem jeziku svoj običajen pomen. V

določenem kontekstu pa ima ta ista beseda popolnoma določen in nedvoumen zamenjan

pomen, šele tedaj govorimo o simbolu, npr. jabolko (jabolko spora v Bibliji, Homerju …)

ČRTICA

Črtica je v književnosti modernistična oblika zelo kratke pripovedi, ki pripoveduje o enem

samem dogodku ali drobnem doživetju.

Prikazuje en sam dogodek, v katerem avtor ne opisuje zaporedja zelo natančno, ampak

se bolj posveti čustvenemu razpoloženju glavne osebe. Tudi pri bralcu skuša doseči

čustveno razpoloženje in v ta namen zelo občuteno prikazuje zunanje okolje. Zaradi vsega

tega sodi črtica na mejo med epskim in lirskim slovstvom. Moda pisanja črtic v slovenski

kratki pripovedni prozi sledi modi realističnih slik konec 19. stoletja; njen vrh je v prvem

desetletju 20. stoletja. V njej nastopa malo oseb. Avtor prikazuje mišljenje in razpoloženje ter

občuteno prikazuje okolje.

Pomembni slovenski avtorji črtic: France Bevk (Junak, Sinice), Prežihov Voranc (Solzice), Ivan Cankar (Skodelica kave), Fran Saleški Finžgar, Tone Partljič.

NOVELA

Novéla je pripovednoprozna vrsta, poimenovana po italijanskem izrazu za novo. Spada

med srednje dolge pripovedi, krajše od romana in daljše od črtice, slike, obraza ipd.

V novelah je pozornost usmerjena na odločilni dogodek v življenju osrednje književne

osebe (lahko tudi dveh, redkeje treh). Pripovedovanje je dramatično napeto in dopušča

preobrat. Konci so nepredvidljivi. Poleg novel, ki spadajo v kratko pripovedno prozo, so

pogosto tudi daljše, ki se približujejo srednje dolgim pripovedim.

Glede na zapletenost in dolžino dela je novela nekje med kratko zgodbo in romanom. Vrh

novele nastopi z enim, ključnim dogodkom, ki pogosto pomeni presentljiv preobrat v zgodbi.

V tem dogodku nastopa tudi predmetu ali oseba, ki ima pomembno vlogo – sokolja teorija.

Začetek te zvrsti pripisujejo Giovanniu Boccacciu (1313–1375), avtorju Dekamerona, zbirke

novel – sto zgodb, ki si jih v desetih dneh pove deseterica mladih (sedem mladenk in trije

mladeniči), ki so zbežali pred kugo na podeželski gradič blizu Firenc.

ZUNANJA ZGRADBA

Pomeni razdeljenost romana na poglavja, pesmi na kitice in verze, drame na dejanja,

prizore …

NOTRANJA ZGRADBA

Notranja zgradba je pomenska ali vsebinska zgradba književnega besedila, ki jo

sestavljajo naslednje prvine: književna oseba, čas, prostor, dogajanje, motivi idr.

KNJIŽEVNA OSEBA

Književne osebe so junaki ali liki, ki nastopajo v književnem besedilu. Lahko so glavni

(najbolj pomembni) ali stranski (manj pomembni).

KNJIŽEVNI ČAS

Književni čas je časovno obdobje, v katerem se dogaja ali poteka književno besedilo

(preteklost, sedanjost, prihodnost).

KNJIŽEVNI PROSTOR

Književni prostor je določilo kraja ali mesta ,v katerem poteka/ se dogaja književno

besedilo; dogajalni prostor.

DOGAJANJE

Dogajanje je celota dogodkov, ki potekajo in se razvijajo v prostoru in času; zgodba v

književnem besedilu.

ZGODBA

Zgodba pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto.

ANALITIČNA in SINTETIČNA ZGRADBA/ZGODBA

Sintetična zgodba pripoveduje dogodke v naravnem časovnem zaporedju (začetek,

sredina, konec) poteka dogajanje (1–2–3); analitična zgodba se začne na sredini, nato sledi

predzgodba, ki je bistvena za potek nadaljnje zgodbe in za zaključek (2–1–3).

MOTIVACIJA/motiv

Motiv je prvina v književnem besedilu, ki povzroča kako dejanje, ravnanje, nagib, je

spodbuda.

Literarno zgodovinska obdobja in smeri:

PISMENSTVO

Pismenstvo je pojem za začetke slovenske književnosti v srednjem veku. Zajema vsa

ohranjena besedila tega časa, ki so maloštevilna, poleg tega so skoraj vsa cerkvenega

značaja. Posvetni zapiski so zelo skromni: zapisi slovenskih imen, števnikov in priseg. Vsa ta

besedila so nastala od 10. stoletja do začetka 16. stoletja (okoli 1515), in to v zelo različnih

območjih - na Koroškem, Gorenjskem, Dolenjskem, Goriškem; izjema je Štajersko, od koder

se ni ohranilo nobeno besedilo.

Pismenstvo je nastajalo v okviru srednjeveške katoliške cerkve na Slovenskem, ki je bila

brez večjih škofijskih središč (prva škofija tj. ljubljanska, je bila ustanovljena leta 1461). Od

11. stoletja naprej je nastajalo nekaj večjih samostanov - v Bistri, Stični, Žičah in drugje -

toda vodili so jih tujci, ki so prevladovali tudi med menihi. Ob obredih, ki so jih opravljali v

latinščini, so se uporabljale krajše molitve, nagovori in pesmi v slovenskem jeziku; te so

večidel ohranjale ustno. Zapisovali so jih samo izjemoma, to pa najbrž predvsem tuji

duhovniki, ki so si s tem pomagali zaradi slabega znanja slovenščine.

Poglavitna dela pismenstva

Tri skupine zapiskov, nastale v različnih časih in krajih srednjeveških slovenskih dežel:

a.) Brižinski spomeniki, zapisani ok. 1000, verjetno na Koroškem. Ohranili so se v

bavarskem mestu Freising (Brižinje) v zbirki besedil, ki je bila last škofa Abrahama, iz česar

sklepamo, da jih je uporabljal on sam ali njegovi duhovniki pri misijonarskem delu na

Koroškem, kjer je imela freisinška škofija posesti. Vsebujejo tri zapiske ali spomenike: prvi in

tretji sta splošna spoved, druga pa pridiga oz. opomin k pokori. Besedila so nastala ustno

najbrž že v 9. stoletju. Morda so katero ok. 870 uporabljali v panonski kneževini kneza

Koclja, kjer bi bila lahko na njihovo jezikovno podobo vplivala starocerkvenoslovanska

književnost; to je h Koclju zanesel Metod v času svojega bivanja med panonskimi Slovenci.

b.) Rateški ali Celovški rokopis, nastal v Ratečah ok. 1380, hrani se v Celovcu. Vsebuje

zapise treh glavnih krščanskih molitev: očenaša, apostolske vere in zdravamarije. Besedila

so v svoji ustni, morda že tudi pisni podobi precej starejša - očenaš in vero so v slovenščino

prevedli morda že ok. 800, ko so za potrebe pokristjanjenja in verskega življenja med

Slovenci rabili glavne molitvene obrazce, medtem ko je zdravamarija iz 12. stoletja. Iste

molitve vsebuje tudi Starogorski rokopis s konca 15. ali z začetka 16. stoletja, nastal na

Goriškem, shranjen v Čedadu.

c.) Stiški rokopis, napisan v Stični, shranjen v Ljubljani. Sestoji iz dveh delov. Starejši del

iz ok. 1430 vsebuje zapis molitve pred pridigo in molitve Češčena bodi kraljica, drugi del teh

zapiskov je nastal ok. 1440, sestavlajta pa ga prva kitica cerkvene ljudske pesmi "Naš

gospud je od smrti vstal" in zapis splošne spovedi. Prvi del je zapisal češki menih, ki je pred

husiti pribežal na Slovensko, drugega pa najbrž domačin, na kar kažejo posebnosti

dolenjskega narečja. Vsa ta besedila so seveda starejša, iz 13. ali 14. stoletja.

Glavne zvrsti srednjeveškega pismenstva

To so molitev, pridiga (pomenita lahko izhodišče za književnost) in cerkvena pesem

(spada v poezijo). Molitev je ena najstarejših zvrsti književnosti v širšem pomenu besede.

Mnoge književnosti se začnejo razvijati z molitvenimi besedili (npr. Brižinski spomeniki itd.)!

Molitev je ostala pomembna polliterarna zvrst slovenske književnosti do srede 18. stoletja,

protestantje so jo gojili tudi v verzni obliki.

Književni pomen pridige od Brižinskih spomenikov do danes

Od 4. stoletja naprej je bila najpomembnejša oblika krščanske književnosti za potrebe

cerkvenega pouka in bogoslužja. Preprostejše pridige, ki so se tesno naslanjale na kak

odlomek iz svetega pisma so imenovali homilije (npr. pridiga o grehu in pokori). Pridiga je

ostala pomembna polliterarna zvrst še v obdobju protestantske in zlasti katoliške cerkvene

književnosti od 16. do 18. stoletja. Najpomembnejše besedilo pismenstva je "PRIDIGA O

GREHU IN POKORI"! Zgoščen pregled krščanskega nauka o zgodovini človeškega rodu - od

Adamovega padca do prvih svetnikov / mučenikov.

Izvirnost srednjeveškega pismenstva Vsa dela so prevodi ali priredbe latinskih in

nemških izvirnikov. Najizvirnejše delo pismenstva je brižinska pridiga o grehu in pokori, ki je

morda samostojna predelava neznanega izvirnika.

PROTESTANTIZEM

REFORMACIJA

- reformare (lat.) – preoblikovati, preurediti, obnoviti

- versko, politično in kulturno gibanje v 16. st.

- gre za obnovo cerkve (odpravo nepravilnosti in nemorale)

- zajame Z Evropo in srednjo Evropo

GLAVNE ZNAČILNOSTI:

nepriznavanje papeža,

revna cerkev,

odprava celibata,

odprava samostanov,

odprava čaščenja svetnikov,

cerkveni jezik je narodni jezik,

odprava romanj,

proti praznoverju

- povod zanjo: papež razglasil prodajo odpustkov

- 31.10.1517 nemški duhovnik Martin Luther v Wittenburgu objavi 95 tez - zahteval vrnitev

k prvotnemu krščanstvu

- idejam so se pridružili plemiči, meščani in kmetje

Ločine: luterani (po Luthru) – v Nemčiji, Sloveniji,..

kalvinisti (po Kalvinu) – v Švici

cvinglijanci (po Zwingliju) – v Švici

anglikanci - v Angliji

PROTESTANTIZEM NA SLOVENSKEM (1550-1595)

1550 - izide prva slovenska knjiga 1595 - izide zadnja protestantska knjiga

- gibanju se pridružijo vsi sloji:

Družbeni, pol. in kulturni razvoj:

- družbeni, pol. in kulturni razvoj Slovencev je bil zelo slab

(dva kmečka upora, turški vpadi, razdeljeni na pokrajine, cerkveno razdeljeni, pod tujo

nadoblastjo – Habsburžani)

FEVDALCI – osvoboditev izpod nadoblasti, pridobitev cerkvenih posesti

MEŠČANI – večji gospodarski razvoj

KMETJE – boj za staro pravdo, proti turškim vpadom

- vrh doseže l. 1578

- upad konec 16. st., ko se začne obdobje protireformacije

POMEN REFORMACIJE OZ. PROTESTANTIZMA NA SLOVENSKEM:

- prvi knjigi: Katekizem, Abecednik - slovenščina postane knjižni jezik - uporablja se pri cerkvenih obredih

- književnost poučna in praktična: prevodi sv. pisma, molitve, katekizmi, pridige

- na kult. področju sočasen razvoj z ostalimi narodi

- dobimo pravico do uporabe slov. jezika pri obredih

- prevod biblije (1584)

- prva tiskarna Janža Mandelca

- stanovska knjižnica v Ljubljani

- stanovske šole

PREDSTAVNIKI

PRIMOŽ TRUBAR (1508 – 1586)

- najpomembnejši predstavnik

- rojen v Raščici na Dolenjskem, študiral teologijo

- Katekizem in Abecednik (1550)

- izumil črkopis

- najbolj znano delo Cerkvena Ordnunga (cerkveni red)

- prvi uporabi izraz Slovenci (»Lubi Slovenci«)

- psevdonim Rodoljub Ilirski

SEBASTIJAN KRELJ (1538 -1567)

- zelo izobražen, teolog

- Otročja biblija (1566)

- izboljšal Trubarjev črkopis:

uporabljal znamenja za šumnike in sičnike

razločeval glasova u in v

izogibal se je narečnim izrazom in germanizmom

ADAM BOHORIČ (1520-1598)

- ravnatelj protestantske šole v Ljubljani

- prva slovnica slov. jezika - Zimske urice proste (1584)

- predgovor: govori o združitvi vseh Slovencev

- uzakonil Trubarjev črkopis s Kreljevimi popravki - BOHORIČICA

JURIJ DALMATIN (1547-1589)

- protestantski pridigar

- prevedel Biblijo (1584) – vrh slov. protest. književnosti;

- Biblija je edina knjiga, ki je protireformatorji niso sežgali

RAZSVETLJENSTVO

R - razmah v 18. stol., - borba proti zaostalosti, neukosti, praznoverju, predsodkom, nasilje,

- nastane z osamosvojitvijo meščanstva,

- meščansko duhovno in družbeno gibanje,

- spopadejo se z ideologijo fevdalizma.

Razsvetljenske ideje: poučnost, optimizem, utilitarizem. Značilna miselnost

razsvetljencev temelji na racionalizmu: človek z razumom lahko spozna vse in vse tudi

dokaže.

Pomen za slovensko narodno identiteto: - Reforme Marie Terezije in Jožefa II (splošna šolska obveznost)

- Slovensko razsvetljenstvo postavi v ospredje problem narodnosti.

- Človekov naravni izvor, naravne pravice, čutno in izkustveno naravo.

- Gojitev maternega jezika, pripadnost narodnosti, okolju, kulturi, zavesti…

- 1768 Marko Pohlin izda slovnice, Kranjsko gramatiko, v njej zahteva večjo vlogo

slovenskega jezika.

– Pisanice- prvi slovenski pesniški zbornik

- Zoisov (Japelj, Linhart, Vodnik, Kumerdej) in Pohlinov krožek.

Zois uvede nove ideje, prvi literarni program.

Do razsvetljenstva je bila razširjena le cerkvena književnost, Razsvetljenstvo je prva faza

posvetne književnosti (Vodnik, Linhart …)

A. T. LINHART: - rojen v Radovljici

- izšola se na Dunaju za uradnika

- vključen v Zoisov krožek

- razsvetljenec, izobraženec, privrženec francoske revolucije,

- prvi slovenski dramatik (ŽUPANOVA MICKA in TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE

ŽENI) in prvi slovenski znanstveni zgodovinar (Poskus zgodovina Kranjske).

ROMANTIKA

Romántika je umetnostna smer v Evropi, ki se je razvila iz predromantike konec 18.

stoletja, vrh pa je dosegla v prvi polovici 19. stoletja, na primer v glasbi, književnosti in

slikarstvu. Na Slovenskem je romantična književnost trajala od leta 1830 do leta 1848,

najpomembnejši predstavnik je pesnik France Prešeren. Vzrok za nastanek je veliko

razočaranje nad francosko revolucijo, kar je imelo za posledico pesimizem. Romantični junak

je plemenit in notranje bogat, je pa tudi sentimentalen, melanholičen in pesimističen.

Književnost romantike ni enotna literarna smer, ki bi v vseh evropskih književnostih

uveljavila popolnoma enaka vsebinska načela, iste ideje, čustva in snovi. Pač pa so

romantikom skupne nekatere splošne značilnosti nazora o življenju, človeku in svetu. V tem

smislu je znanih nekaj glavnih vidikov, ki sestavljajo vsebinski temelj romantike:

V življenju posameznika, v splošnih pojavih časa ali pa v človekovi usodi nasploh vidijo

romantiki predvsem nasprotje med stvarnostjo in idealom. Stvarnost (vsakdanje življenje,

sedanjost, socialne in politične razmere, usoda, smrt) se jim zdi slaba, ker prinaša nesrečo,

razočaranja in zlo. Idealna resničnost, ki tej stvarnosti nasprotuje, se po mnenju romantikov

skriva v notranjosti vsakega posameznika, v njegovih nagnjenjih, strasteh, čustvih, spominih,

upih, domišljiji in hrepenenju.

Razkol med stvarnostjo in idealom se zdi večini romantikov nepremostljiv. Prepričani so,

da posameznik svojih idealnih teženj v stvarnem življenju sedanjosti ne more uresničiti. Zato

mu ne preostane drugega kot da:

• resignirano prenaša neskladnost ideala in stvarnosti ter se polagoma sprijazni z

usodo;

• iz stvarnosti pobegne v svet čustev in domišlije;

• zaupa v boljšo prihodnost, si jo slika v domišliji ali pa jo celo poskuša doseči v

osebnam in javnem življenju, čeprav pogosto sluti, da ne bo dosegel zastavljenega

cilja.

REALIZEM

Realízem je najprej pojem v filozofiji, nato pa v umetnosti, v kateri prikazuje stvarnost,

resničnost. Pojavil se je v 19. stoletju, ko je bil zmagovit pohod kapitalizma in so se

zaostrovala nasprotja med buržuazijo in proletariatom (meščani in delavci). Zmaga

meščanstva je bila nedvomna in nesporna (zmaga nad zemljiško posestvijo, zaradi tega

cerkev in fevdalno plemstvo izgubita odločilno politično vlogo). Pojavila so se nova nasprotja

med industrijskim kapitalizmom in mezdnim delavstvom. Leta 1848 je bila marčna revolucija

in leta 1871 pariška komuna. Realizem se je najbolj razvil v književnosti (Rusija - npr.

Dostojevski: Zločin in kazen, Anglija, Francija, Nemčija, nekoliko pozneje tudi v Sloveniji -

Josip Jurčič, Simon Jenko, Levstikov literarni program) in v slikarstvu.

Realizem je torej oznaka za literarno smer, 1830-1880, nastopa proti romantiki. Poudarja

realnost, objektivnost, stvarnost, prikazuje sodobno družbo meščanstva in kapitalizma s

svojimi socialnimi zakoni in razrednimi odnosi, prikazuje jo nesentimentalno, neidealizirano,

brez stilizacije, pogosto resignirano, pesimistično, kritično.

MODERNA (NOVA ROMANTIKA)

Slovenska moderna je trajala od leta 1899 (izdani pesniški zbirki Cankar: Erotika in

Župančič: Čaša opojnosti) do leta 1918 (umre Cankar, konec 1. svetovne vojne).

Izraz moderna pomeni nedaven, sodoben. Pojem moderno je bil od srednjega veka v rabi za

vse, kar je današnje v primerjavi s preteklim.

V 19. stoletju so ga uporabljali za nove literarne smeri, ki so pomenile prelom s tradicijo in

iskanje povsem novih umetniških izrazov. Ob koncu 19. stoletja so nastopile nove književne

smeri: nova romantika, dekadenca in simbolizem, ki so pomenile nasprotje realizmu in

naturalizmu. Kot novi slog se je pojavil impresionizem.

Slovenska moderna (nova romantika, dekadenca, simbolizem) ni enotna slovstvena smer in

pomeni po slovenski romantiki in Prešernu drugi veliki vrh slovenske književnosti. V razponu

dvajsetih let so nastala vrhunska dela v liriki, epiki in dramatiki več odličnih enakovrednih

avtorjev.

Prav tako so nastala pomembna dela na področju književne kritike in esejistike.

Najpomembnejši predstavniki slovenske moderne so Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan

Cankar in Oton Župančič.

Poleg njih so ustvarjali številni drugi avtorji, ki so bili pod vplivom slovenske moderne, vendar

so ohranjali svoj lastni umetniški izraz, zato jih imenujemo sodobnike oz. sopotnike moderne.

Sodobniki moderne so bili v liriki Alojz Gradnik, v pripovedništvu Izidor Cankar, Alojz

Kraigher, Fran S. Finžgar in Fran Milčinski, v dramatiki pa Kraigher in Finžgar.

Ob osrednjih avtorjih so ustvarjali še drugi, ki so bili sicer sodobno usmerjeni, vendar je v

njihovih delih močan vpliv realizma in naturalizma (Fran Govekar, Zofka Kveder).

Smeri moderne

Nova romantika se kot književna smer zgleduje po romantiki 19.stoletja (pravljičnost,

srednjeveška fantastika, razpoloženje). Poudarja pesnikovo dušo in čustva, predvsem

občutljivost in neposrednost. Jezik je zelo sodoben, poln bogatih pesniških podob (predvsem

iz narave), slogovnih učinkov in ritmičnosti.

Bistvena razlika med romantiko in novo romantiko je ta, da stara romantika poudarja

čustvenost, nova pa čutnost.

Dekadenca (fr. = propad, razkroj) izraža prefinjeno čutnost, naveličanost in esteticizem

(lepota v stilu in izrazu). Dekadenca se je pojavila v Franciji konec 19. stoletja kot protest

zoper vladajočo družbo, njene norme in vrednote. Dekadenti so uporniki proti javnim

pravilom in normam in zagovorniki lastnih teženj. Živijo izven družbenih pravil, morale in

izven literarne umetnosti. Hrepenijo k duhovnemu in k čistosti kot nasprotju razkroja ter se

vdajajo čutnim užitkom, narkotikom in mamilom.

Simbolizem je literarni slog, v katerem se umetniki izražajo s simboli. Simbol pomeni

znamenje oz. smiselno podobo, ki kaže na globlji smisel, ne da bi pri tem izgubil stvarno

funkcijo in pomen. Simbolizem posreduje čutne vtise in s pomočjo vizij ter simbolov išče

neko globljo resničnost, ki je v vsakdanji zavesti prikrita. Umetniki črpajo iz sanj, mistike,

panteizma, uporabljajo sinestezijo, asociacije, ritmičnost in razna simbolna znamenja.

Stališče simbolizma je umetnost zaradi umetnosti (lapurlatizem).

Začetnik simbolizma je francoski pesnik Baudelaire (pesem Sorodnosti).

Impresionizem (impressio = vtis) je umetniški slog, ki temelji na filozofiji trenutka. Najprej

se je razvil v slikarstvu, v besedni umetnosti pa pomeni nizanje trenutnih vtisov (predvsem iz

narave) v celoto.

V evropski umetnosti (predvsem v Franciji) se vsi našteti slogi in smeri med seboj prepletajo,

kar s skupnim izrazom imenujemo fin de siecle (literatura konec stoletja).

VIRI

http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo8/

http://gradiva.txt.si/slovenscina/

http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran