Mat

jaž

Ro

bav

s, b

arito

n

2.

kon

cert

voka

lni ab

on

ma

2018

/19

slo

ven

ska

filh

arm

oni

ja

21. oktober 2018 ob 19.30 Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

Matjaž Robavs, bariton

Andreja Kosmač, klavir

Vljudno vabljeni na predkoncertni pogovor ob 18.30.

2. koncert

vokalniabonma 2018/19

Modri 2 in izven8. in 9. november 2018 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeDmitrij Liss, dirigentDuo GrauSchumacher, klavirspored Messiaen | Poulenc | Čajkovski

Vokalni 3 in izven18. november ob 19.30Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaZbor in Orkester Slovenske filharmonijeJames Wood, dirigentUrška Križnik Zupan, harfaMartin Logar, tenorDomen Križaj, baritonspored Elgar | Parry | Holst | Britten

Oranžni 3 in izven22. in 23. november ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeJader Bignamini, dirigentspored Mahler: Simfonija št. 9 v D-duru

nap

oved

nove

mbe

r 20

18

Wolfgang Amadeus Mozart

Die Zufriedenheit

Zadovoljstvo, KV 473

Das Veilchen

Vijolica, KV 476

Abendempfindung an Laura

Večerno občutje, za Lauro, KV 523

An Chloë

Za Chloe, KV 524

Johannes Brahms

Vier ernste Gesänge

Štiri resne pesmi, op. 121

spo

red

Franz Schubert

Schäfers Klagelied

Pastirjeva tožba, D 121

Ganymed

Ganimed, op. 19/3, D 544

Erlkönig

Vilinski kralj, D 328

Erster Verlust

Prva izguba, D 226

Anton Lajovic

Cveti, cveti rožica

Serenada

Lucijan Marija Škerjanc

Serenada

Pesem III

(in pevkami – z eno izmed njih se je nenazadnje tudi poročil). Najočitneje se je glasbeni prestiž izražal v operah, nadarjenost za pisanje za glas pa je Mozart izpričal tudi v intimnejšem formatu, v pesmih za glas in spremljavo (s klavirjem in tudi mandolino). Nekaj manj kot štirideset pesmi je nastalo v različnih obdobjih in edino, kar jih pravzaprav resnično povezuje, je (ob Mozartovi prepoznavni glasbeni govorici) zasedba. Težko bi jih označili kot zvrst, morda prej kot heterogeno skupino del, katerih nastanek so pogojevali predvsem zunanji vzgibi – nekatere pesmi so nastale za javne izvedbe, druge za zasebne, večina pa kot naročila za najrazličnejše okoliščine. Njihova raznolikost se razpenja od preprostih, vsebinsko manj zahtevnih pesmi v tradiciji zgodnjega singspiela, cerkvenih pesmi, pa vse do ariet in arij ter dramatičnih scen. Ta prehajanja v okviru ene ali tudi različnih zasedb niso bila za takratni čas nič nenavadnega, sploh ko pomislimo, da je Mozart brez zadržkov pisal sakralno glasbo v posvetnem slogu in narobe. Ne le glasbeni slog, pač pa tudi odnos do pesniškega besedila ločuje Mozartovo pesem od samospeva 19. stoletja. Tako je pri uglasbitvi Goethejeve Vijolice po vsej verjetnosti izhajal iz Goethejevega singspiela Ervin in Elmira, in ne iz izvirnega konteksta pesmi. Njegov odnos do besedila značilno razkrivata zadnja dva verza uglasbitve, ki ju je dodal kar sam – »Uboga vijolica! Bila je prisrčna vijolica.« – in namigujeta na šalo, če ne že kar na prikupno norčevanje iz vsebine same.

Das Veilchen (Vijolica), KV 476, je ena najbolj znanih Mozartovih pesemi za glas in klavir; v njej opazujemo, kako lahko ljubka vsebina zaživi v prepričljivi dramaturgiji glasbene zgodbe. Mesec dni pred Vijolico, natančneje maja 1785, je Mozart napisal skupino treh pesmi na poezijo Christiana Felixa Weisseja

19. stoletje pojmujemo v glasbi tudi kot stoletje samospeva. Pa vendar se zdi zanimivo, da so vsi veliki mojstri te zvrsti v resnici hrepeneli po večjih instrumentalnih, vokalno-instrumentalnih ali pa opernih oblikah. Celo Schubert, ki ga želimo videti kot očeta samospeva, je na vrh hierarhije glasbenih zvrsti umestil simfonijo, opero in mašo. Schumann je večji pomen kot svojim priznanim klavirskim delom in ciklom samospevov pripisoval simfonijam in operi. V tej luči je treba opazovati tudi Johannesa Brahmsa.

Medtem ko imajo Mozartove pesmi za glas in spremljavo drugačen zgodovinski položaj in glasbenoestetsko ozadje ter tudi marginalno glasbenozgodovinsko vlogo in jih ne moremo razumeti v kontekstu predhodnic nemškega samospeva, pa slovenski samospev korenini v tradiciji 19. stoletja, a zrcali povsem drugačen čas – čas odločilne afirmacije domače umetnostne glasbe, ki je prepoznavno oblikovala slovensko glasbeno identiteto.

Joseph Haydn in Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) sta do konca 18. stoletja odločilno prispevala k razcvetu instrumentalne glasbe, a kljub temu so najpomembnejšo vlogo v miselnosti takratnega časa imeli žanri, kot so opera, oratorij, maša in kantata. Prav ob teh so skladatelji gradili svoj ugled in prepoznavnost, vokalna glasba in poklicni pevci pa so uživali prestiž, kakršen instrumentalni glasbi (in glasbenikom) še dolgo ni bil dosegljiv. Tako je tudi Mozartovo izobraževanje v otroštvu vključevalo pevske ure pri kastratu Giovanniju Manzuoliju (Mozart se mu je pozneje oddolžil tako, da je zanj napisal glavno vlogo v operi Ascanio in Alba) in nasploh je bilo njegovo življenje tesno prepleteno s pevci

k sp

ore

du

Vier ernste Gesänge (Štiri resne pesmi), op. 121, je Brahmsovo pozno in hkrati zadnje objavljeno delo, nastalo maja 1896, v obdobju pričakovanja smrti Clare Schumann. (Na dan njene smrti, 20. maja 1896, je napisal svoje zadnje glasbeno delo, Enajst koralnih preludijev za orgle, op. 122). Po značaju je to asketsko, resno, strogo delo, ki se na svoj način spogleduje z monodijo baročne sakralne glasbe in prek nje s pomenom človeškega obstoja. Nenavadno je že to, da je skladatelj uporabil svetopisemska besedila, ki so bila dotlej ‚rezervirana‘ za sakralna dela, oratorije in zbore. Samospevi nimajo prav dosti skupnega z Brahmsovo dotedanjo samospevno umetnostjo, korenine njihovega duktusa bi lahko prej iskali v skladateljevem Rekviemu in njegovih motetih.

Brahmsov odnos do vere je bil neznačilen za njegov čas. S svojim ateizmom in občasnim nagnjenjem k agnosticizmu je begal tudi bližnje prijatelje, ki niso mogli razumeti, kako lahko verjame »v nič« (Dvořak). A vendarle je bil izjemen poznavalec svetopisemskih besedil, tako rekoč brez primere med skladatelji samospevne umetnosti. Z izbiro štirih svetopisemskih besedil v op. 121 je nemara iskal vzporednice lastnim prepričanjem; s to odločitvijo je najbrž dopustil določeno tveganje na ravni recepcije in interpretacije dela, pomenljiva pa je tudi izbira naslova, ki se izogiba rabi pojma religiozno ali duhovno. Glasba niha med pripovednim tonom in odmerjeno spevnostjo – izjema je le sklepna skladba, pisana bližje slogu samospeva – je intimno in osebno pričevanje skladatelja ob vprašanjih človeške eksistence.

Čeprav je Franz Schubert (1797–1828) zapustil skoraj tisoč del, je bila v njegovem času objavljena le nekaj

(KV 472–474), med katerimi je izšla tudi pesem Die Zufriedenheit (Zadovoljstvo), KV 473. V teh se je obrnil k lahkotnejšemu in popularnejšemu duktusu, vsaka izmed njih pa uteleša določen značaj – v pesmi Zufriedenheit spremljamo liričnega.

Priljubljenost pesmi An Chloë (Za Chloe) najbrž izhaja iz njene navidezne podobnosti z znamenito arijo Cherubina »Non so più, cosa son, cosa faccio« iz skladateljeve opere Figarova svadba. Abendempfindung an Laura (Večerno občutje, za Lauro) je Mozartova najdaljša pesem za glas s spremljavo, domnevno na besedilo Johanna Heinricha Campeja. Pesem je nekakšen poduhovljen monolog v glasbeni govorici, ki napoveduje nov čas.

Vokalna lirika je v ustvarjalnosti Johannesa Brahmsa (1833–1897) predstavljala neprekinjeno, vseživljenjsko stalnico (v obdobju med letoma 1853 in 1896 je objavil 190 samospevov). Samospeve je navadno pisal v zavetrju in oddihu, ko je imel za seboj velike napore, denimo zaključevanje obsežnih del. Čeprav je bil velik občudovalec Schumannove umetnosti (in tudi njegov dober prijatelj), se je v svojih zrelih pesmih spogledoval z estetiko Schubertovih (in ne – kot bi morda pričakovali – Schumannovih) samospevov. Schumannovo pojmovanje ciklusa kot samospevu nadrejene oblike je bilo njegovi estetiki tuje. Brahms je skladal posamezne samospeve ali pa manjše skupine teh; nekatere je objavil kmalu po nastanku, druge pa je za več let pospravil in jih pozneje morda pripel kakemu novemu opusu. Samospev je največkrat glasbeno podal znotraj tematsko in glasbeno zaprte celote, njegova lirika pa se je pogosto napajala pri ljudski pesmi.

potencialov pevca, pač pa, ker se nihče izmed številnih skladateljev, ki so uglasbili Goethejevo balado, ne more kosati s Schubertovim delom. Schubertova uglasbitev osmih kitic besedila (edina) svobodno sledi dogajanju in ni zavezana kitičnemu ponavljanju. Značaje štirih protagonistov (pripovedovalca, očeta, njegovega sina in vilinskega kralja) uteleša melodika pevskega glasu, ki se prilagaja ‚vlogam‘, dramaturgijo odnosov in dogajanja pa uresničuje harmonska govorica ter kompleksna raba tonalnih ravni. Čeprav je ježa v besedilu navzoča le v prvi in peti kitici, jo Schubert upodablja skozi celoten samospev. Konjev dir ni le prispodoba tonskega slikanja (ki ga skladatelj uporablja tudi za ponazoritev vetra in šumenja listja), temveč je nenehno prisotna napetost, ob kateri se razvija, razrašča in stopnjuje epska pripoved.

Schäfers Klagelied (Pastirjeva tožba) je izraz obupa, ranjenosti in osamljenosti zapuščenega ljubimca. Ta se v domišljijskem svetu nahaja v naravi in prav prek narave podoživlja paleto nihajočih čustev do izgubljene ljubezni. Pastoralno vzdušje dodatno okrepi ritem počasne siciliane v začetnem in sklepnem delu samospeva.

Čas nastanka Ganimeda (1817) sovpada s Schubertovim prijateljevanjem s pesnikom Johannom Mayrhofrom, študentom klasične filologije, ki je skladatelja navdihoval za svet antike. Zanimivo je, da Schubert ni posegel po prijateljevi literarni predlogi, pač pa Goethejevi in to večpomensko panteistično praznovanje človeške enotnosti z naravo in Bogom ujel v izraz, razpet med liričnim, ljubečim, vznesenim in strastnim.

več kot petina opusa, od tega 134 samospevov. Danes vemo, da se je uveljavil pretežno v lokalnem okolju, njegova ustvarjalnost pa ni dosegla osrednjih dunajskih glasbenih tokov. (Velik pomen je dobil šele po smrti, z razkritjem obsežnega opusa instrumentalnih del.) Schubert je pri prvih soočenjih s samospevom izhajal iz postopkov, ki so jih razvili njegovi predhodniki in starejši sodobniki. Poleg vplivov Reinhardta in Zelterja je treba omeniti pomen stuttgartskega skladatelja Johanna Rudolfa Zumsteega, ki predstavlja razvojno vez med predstavniki berlinske šole samospeva in Schubertom, hkrati pa velja za prvega vidnejšega skladatelja balad. Kljub temu bi ga vendarle lahko označili za ‚očeta‘ samospeva, saj je nekdaj postransko glasbeno zvrst povzdignil na raven umetnosti. Prav z njegovim prispevkom je ta postala najdragocenejša gasbena pridobitev zgodnjega 19. stoletja, Schubert pa njen prvi in najpomembnejši ustvarjalec.

Spevna melodika je resda eden od zaščitnih znakov skladateljevih samospevov, a enako pomemben je klavirski part, ki v Schubertovih samospevih ni več zgolj v vlogi spremljave, pač pa neredko gonilna sila glasbenega dogajanja. Novo realizacijo glasbenih misli podčrtuje težnja po globljem pojmovanju pesniških besedil in v novi čas zazrt harmonski stavek. Schubertova izjemna zmožnost vživljanja v pesniško besedilo, neverjetna izraznost in kompozicijska dognanost so omogočile nastanek množice neprecenljivih umetnin.

Med štirimi Schubertovimi samospevi, ki so na sporedu nocoj, posebno mesto zaseda Erlkönig (Vilinski kralj; 1815). Pa ne le, ker je stalnica koncertnih sporedov, brezpogojni izziv pianistu in polje razkritja

Lajovčevi samospevi so predstavljali pomemben steber mlajši generaciji slovenskih skladateljev; v domači prostor so prenesli duha zahodne glasbe, občutljivega za sočasno slovensko in tujejezično literaturo. Serenada (1900) je njegovo zgodnje delo na Župančičeve verze, zbrano v prvem opusu. Njen doživljajski svet se spogleduje z Massenetovo glasbo, prav tako pa kaže skladateljevo pristno doživljanje poezije. Skozi štiri kitice tke razpoloženje, ujeto med spokojnost in žalost, vtem pa z glasbo ustvari notranjo napetost (tretja kitica) in sugestivno glasbeno sliko.

Samospev Cveti, cveti rožica (1906) na besedilo Augusta Harambašića v prevodu Cvetka Golarja je Lajovic podal v enovito, a nikakor enolično razpoloženje. Uglasbitev uteleša postopno in učinkovito razgrinjanje čustvenega naboja, ki svoj višek doseže v drugem delu samospeva. Začetek skladbe prikliče Brahmsovo melodiko s pridihom ljudskega, nadaljevanje pa se predaja razkošju klavirskega zvoka in stopnjevanju melodije v visok register na način Straussovih pesmi.

Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) je ob Slavku Ostercu predstavljal eno osrednjih osebnosti slovenskega glasbenega dogajanja ter tvorca slovenske glasbe med obema vojnama na Slovenskem. Medtem ko je Osterc učence navduševal z najnovejšimi težnjami evropske glasbe, pa se Škerjanc ni nikoli odpovedal glasbi kot lepi umetnosti in njenim tradicionalnim načelom (»zaželel sem si z lastnimi domisleki povečati zalogo glasbenih lepot, ki sem jih poznal«). Njegovo vsestransko delovanje se je kazalo tako na ustvarjalni ravni, v vplivu, ki ga je ta imela na mlajše generacije slovenskih

V samospevu Erster Verlust (Prva izguba; 1815) je (komaj) osemnajstletni Schubert ‚dal‘ glas Goethejevi viziji izgubljene ljubezni s pretresljivo izpovedjo najglobljih plasti človekovega čustvovanja.

Anton Lajovic (1878–1960) je bil ob začetku 20. stoletja nedvomno ena najodločilnejših osebnosti slovenske glasbe. S svojo avtoriteto ni bil le starosta na področju ustvarjalnosti, pač pa tudi ena tistih figur, ki so poznale vse vidne in nevidne niti domačega glasbenega življenja, ga krojile in uravnavale z vidika glasbenoestetskih in glasbenoideoloških prepričanj. Njegov položaj je slikovito povzel Aleš Nagode, ko je dejal, da je bil Lajovčev vstop v slovensko glasbeno življenje meteorski. »S svojimi skladbami, kasneje pa tudi s svojimi publicističnimi prispevki se je v strokovno šibkem in duhovno uspavanem okolju hitro uveljavil kot vodilna osebnost mlade generacije, ki se je zbirala okrog urednika revije Novi akordi, Gojmirja Kreka.« Lajovčevo osebnostno držo sta trdno podpirala pravniški poklic in izjemna usposobljenost v kompoziciji, ki je domače okolje vse do njegovega prihoda ni poznalo. Na Dunaju šolani izobraženec, sprva kozmopolitskih prepričanj, z zaostritvijo nemško- -slovenskih odnosov in razpadom avstro-ogrske monarhije pa vnet privrženec slovenske in slovanske umetnosti, se je domači javnosti začel ustvarjalno predstavljati v prvem desetletju 20. stoletja. S svojimi samospevi in zbori je postavil novo paradigmo komponiranja, ki tradiciji načeloma ni obračala hrbta, jo je pa modernizirala in ponudila kompozicijsko dovršena in estetsko dognana dela. Poleg vokalnih del je pomemben (čeprav številčno skromen) tudi njegov prispevek k instrumentalni glasbi.

ustvarjalcev, kakor tudi v vlogi, ki jo je zasedal v širšem slovenskem glasbenem življenju. Poleg pedagoškega in dirigentskega dela je bil med drugim dejaven tudi kot glasbeni publicist, kritik, med letoma 1950 in 1955 upravnik Slovenske filharmonije, avtor treh monografij o slovenskih skladateljih. S simfonično ustvarjalnostjo, koncerti in komornimi deli je postavljal temelje slovenski instrumentalni glasbi, na prizorišče domače tvornosti pa je vstopil z vokalnimi deli. To pravzaprav niti ne preseneča, če vemo, da se je domača tvornost prav s samospevom izvila iz spon glasbenega diletantizma in odprla vrata estetskim presežkom mlajše generacije skladateljev. Škerjanc je tako izhajal iz postavljene in preverjene (domače) dediščine samospevov, kot so jo etablirali Lajovic, Ravnik in Pavčič, ter prav s to zvrstjo kot dijak in nato študent Konservatorija vstopil na domače ustvarjalno prizorišče.

Večji del Škerjančeve samospevne umetnosti je nastal prav v tem zgodnjem obdobju, pozneje pa se ji je posvečal zgolj sporadično. Že s prvimi deli je navdušil tudi najzahtevnejše glasbene poznavalce in si zagotovil mesto med klasiki slovenskega samospeva. Zgodnji samospevi se po eni plati naslanjajo na domačo tradicijo, po drugi pa se v njih prepoznavno izrisuje skladateljev osebni glasbeni svet. Ta se osvobaja togih okvirov zasnove, predvsem pa se preizkuša na polju (za slovenske razmere dotlej) novih harmonskih in zvočnih raziskovanj. Škerjančev glasbeni izraz razgrinja paleto najrazličnejših odtenkov liričnega, pogosto razpetih med razkošno poznoromantično harmonijo in impresionistično zvočnostjo.

Obe Karlinovi besedilni predlogi sta kratka razpoloženjska utrinka iz narave ali človekove intime.

Vzdušje Serenade skladatelj razpenja med spokojno in nekoliko razgibano glasbeno pripoved. Ta izrašča iz prostora klavirske zvočnosti: glas je sprva njen recitativni del, v drugem, razgibanem delu pa interpret značilnega zibajočega klavirskega motiva. Razkošna in polna klavirska zvočnost je tudi osnova in tako rekoč nosilka širokih melodičnih lokov samospeva Pesem III.

Katarina B. Hočevar

Matjaž Robavs je izredni profesor petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Slovenskim glasbenim odrom je že dobro poznan, kot operni in koncertni solist pa je gostoval tudi na različnih mednarodnih festivalih: Koroško poletje (Avstrija), Wratislavia Cantans (Poljska), Varaždinski baročni večeri (Hrvaška), Wexfordski operni festival (Irska), Festival poljske glasbe (Krakov, Poljska), Poletni operni festival (Belgija), Salzburške slavnostne igre (Avstrija), Binkoštne slavnostne igre (Baden-Baden, Nemčija), Schwetzinške slavnostne igre (Nemčija), Luzernski festival (Švica). Gostoval je v opernih hišah v Celovcu, Schwerinu, na Dunaju (Ljudska opera, Theater an der Wien), v Ljubljani, Wexfordu, Zürichu, Frankfurtu in milanski Scali. Nastopil je v različnih opernih vlogah: Papageno, govornik (Čarobna piščal, Mozart), Guglielmo (Così fan tutte, Mozart), Nr. Vier (Das verratene Meer, Henze), Ping (Turandot, Puccini), oče (Janko in Metka, Humperdinck), doktor Malatesta (Don Pasquale, Donizetti), Dancairo (Carmen, Bizet), Švanda Dudak (Švanda Dudak, Weinberger), Germont, Baron Dauphol (La Traviata, Verdi), Schaunard (La Boheme, Puccini), Poliferno (Niobe, Kraljica Tebe, Steffani), Kilian (Čarostrelec, Weber), oficir (Pogovori karmeličank, Poulenc), Šiškov (Iz mrtvega doma, Janaček), Haudy (Vojaki, Zimmerman). Sodeloval je z dirigenti in režiserji, kot so Thomas Hengelbrock, Bernhard Kontarsky, Julian Reynolds, Ingo Metzmacher, Bertrand De Billy, Kryzstof Penderecki, Peter Stangel, Koen Kessels, Uroš Lajovic, Vladimir Kranjčević, Lukas Hemleb, Robert Carsen, Nicolas Brieger, Peter Konwitschny, Damiano Michieletto, Robert J. Wilson, Henry Akina, Alvis Hermanis.

Solopetje je študiral v razredu Helene Lazarske na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju, podiplomski študij pa je zaključil pri Robertu Hollu. Prve nagrade je prejel na slovenskem državnem tekmovanju TEMSIG (1991 in 1993), Evropskem tekmovanju mladih glasbenikov v Krakovu na Poljskem, Svetovnem tekmovanju mladih glasbenikov v Takasakiju na Japonskem (1997), Mednarodnem pevskem tekmovanju Jugend musiziert v Avstriji (1998) in nagrado občinstva na Mednarodnem solopevskem tekmovanju Ada Sary na Poljskem (1999). Prav tako je bil nagrajenec Mednarodne poletne akademije v Salzburgu, v okviru katere se je kot solist prvič predstavil na Salzburških slavnostnih igrah (1999). Na prestižnem Mednarodnem solopevskem tekmovanju v s-Hertogenboschu na Nizozemskem je leta 2000 prejel dve prvi nagradi, kot najboljši izvajalec samospeva in najboljši pevec vseh kategorij. Doslej je koncertiral po Evropi, Japonski in Kanadi. Snemal je za slovensko, japonsko, avstrijsko, belgijsko in nemško televizijo. Posnel je pet samostojnih zgoščenk (Slovenske ljubezenske ljudske pesmi, Stare slovenske božične pesmi, Slovenske domovinske pesmi, Slovenske napitnice, Slovenska pesem) ter dve operni produkciji, Švanda Dudak (založba NAXOS) in Niobe, Kraljica Tebe (SWR). Postavitev operne produkcije Vojaki (Die Soldaten) z Dunajskimi filharmoniki je bila v okviru Salzburških slavnostnih iger posneta v živo ter izdana pri založbi Unitel Classica.

bar

itoni

st

Andreja Kosmač je profesorica klavirja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, deluje tudi kot umetniška sodelavka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Na tej je z odliko zaključila študij pri Dubravki Tomšič Srebotnjak. Izpopolnjevala se je pri Sijavušu Gadžijevu in Martynu Van den Hoeku na dunajskem konservatoriju. Znanje je poglabljala tudi na mojstrskih tečajih pri profesorjih Jacobu Lateinerju, Leonidu Brumbergu, Sándorju Falvaiju, Rumessenu Vardi in Olegu Maisenbergu. Že v času študija je koncertirala po Sloveniji, Avstriji, Italiji in Veliki Britaniji. Na številnih tekmovanjih je prejela vrsto prvih nagrad: na Mozartovem klavirskem tekmovanju v Ljubljani (1991), dvakrat na državnem tekmovanju TEMSIG (1992, 1995) in na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Konzerteum v Grčiji (1995). Leta 1996 je prejela študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Snemala je za RTV Slovenija, italijanski RAI ter s flavtistom Matejem Zupanom izdala zgoščenko z deli Carla Reineckeja. Kot solistka je igrala z Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, leta 2004 pa je kot predstavnica Slovenije nastopila z moskovskim komornim orkestrom Kremlin.

Trenutno se posveča predvsem komornemu muziciranju. Na recitalih in koncertih nastopa z uveljavljenimi domačimi in tujimi umetniki, predvsem s pevci in flavtisti (Matjaž Robavs, Pia Brodnik, Barbara Kozelj, Marta Močnik Pirc, Katja Konvalinka, Marjan Trček, Marko Kobal, Jože Vidic, Krešimir Stražanac, Barbara Jernejčič Fürst, Matej Zupan, Karolina Šantl Zupan, Janos Balint, Andrea Oliva, Julien Beaudiment, Salvatore Vella, Maxence Larrieu, Peter-Lukas Graf idr.). Nastopala je tudi s Slovenskim komornim zborom pod vodstvom Martine Batič. Kot korepetitorka pogosto sodeluje na mojstrskih tečajih, ki jih vodijo vrhunski umetniki.

pia

nist

ka

Wolfgang Amadeus Mozart

Die Zufriedenheit(Christian Felix Weisse)

Wie sanft, wie ruhig fühl’ ich hierDes Lebens Freuden ohne Sorgen!Und sonder Ahnung leuchtet mirWillkommen jeder Morgen.

Mein frohes, mein zufried’nes HerzTanzt nach der Melodie der Haine,Und angenehm ist selbst mein Schmerz,Wenn ich vor Liebe weine.

Wie sehr lach’ ich die Großen aus,Die Blutvergießer, Helden, Prinzen!Denn mich beglückt ein kleines Haus,Sie nicht einmal Provinzen.

Wie wüten sie nicht wider sich,Die göttergleichen Herr’n der Erden!Doch brauchen sie mehr Raum als ich,Wenn sie begraben werden?

Das Veilchen(Johann Wolfgang von Goethe)

Ein Veilchen auf der Wiese stand,Gebückt in sich und unbekannt;Es war ein herzigs Veilchen.Da kam ein’ junge SchäferinMit leichtem Schritt und muntrem SinnDaher, daher,Die Wiese her, und sang.

Zadovoljstvo(Prev. Katarina Šter)

Kako nežno, kako mirno tukaj čutimbrezskrbno radosti življenja!Brez zlih slutenj zazori midobrodošlo vsako jutro.

Moje veselo, zadovoljno srcepleše na melodijo gajev,celo bolečina mi je prijetna,ko od ljubezni jočem.

Kako zelo se smejim velikim,prelivalcem krvi, junakom, princem!Kajti mene osreči že majhna hiška,njih pa nobena njihova provinca.

Kako se pustošijo med sebojbogúpodobni gospodje tega sveta!Toda ali bodo potrebovali več prostora kot jaz,ko jih bodo pokopali?

Vijolica(Prev. Janko Glazer)

Na travniku vijolica,v sé sklonjena in skrita vsa,ja rasla tiha, nežna.Pa mlada pastiričicačez travnik pride, priskakljado nje, do njein poje radostna.

Ach! denkt das Veilchen, wär ich nur Die schönste Blume der Natur, Ach, nur ein kleines Weilchen, Bis mich das Liebchen abgepflückt Und an dem Busen matt gedrückt!Ach nur, ach nur Ein Viertelstündchen lang!

Ach! aber ach! das Mädchen kamUnd nicht in Acht das Veilchen nahm,Ertrat das arme Veilchen.Es sank und starb und freut’ sich noch:Und sterb’ ich denn, so sterb’ ich doch Durch sie, durch sie,Zu ihren Füßen doch.

(Das arme Veilchen!Es war ein herzigs Veilchen.)

Abendempfindung an Laura(Joachim Heinrich Campe)

Abend ist’s, die Sonne ist verschwunden,Und der Mond strahlt Silberglanz;So entfliehn des Lebens schönste Stunden,Fliehn vorüber wie im Tanz!

Bald entflieht des Lebens bunte Szene,Und der Vorhang rollt herab.Aus ist unser Spiel! Des Freundes TräneFließet schon auf unser Grab.

»Ah,« dé vijolica, »da smemv veselje biti nje očem,vsaj za dva hipa bežna,da me utrga deklica,na nedri dene me, zmečka,ah vsaj, ah vsajza bežna hipa dva!«

A deklica se ne ozre,gredé na cvetko stopi le,da umreti mora, nežna.Umre, pa dé: »Ali, srečna sem:najsi umrem, umreti smemod nje, od nje,kjer ona, ah, je šla.«

(Uboga vijolica!Bila je prisrčna vijolica.)

Večerno občutje, za Lauro(Prev. Katarina Šter)

Večer je, sonce je izginiloin mesec žari v srebrnem sijaju; tako bežijo najlepše ure življenja,bežijo mimo kakor v plesu.   Kmalu zbeži pisana scena življenjain zavesa pade,naše igre je konec, prijateljeva solzaže polzi na naš grob.

Bald vielleicht – mir weht wie Westwind leise,Eine stille Ahnung zu,Schließ’ ich dieses Lebens Pilgerreise,Fliege in das Land der Ruh. Werdet ihr dann an meinem Grabe weinen,Trauernd meine Asche sehn,Dann, o Freunde, will ich euch erscheinenUnd will himmelauf euch wehn.

Schenk auch du ein Tränchen mirUnd pflücke mir ein Veilchen auf mein Grab,Und mit deinem seelenvollen BlickeSieh dann sanft auf mich herab.

Weih mir eine Träne, und ach!Schäme dich nur nicht, sie mir zu weihn;Oh, sie wird in meinem DiademeDann die schönste Perle sein.

An Chloë(Johann Georg Jacobi)

Wenn die Lieb’ aus deinen blauen,Hellen, offnen Augen sieht,Und vor Lust hinein zu schauenMir’s im Herzen klopft und glüht;

Und ich halte dich und küßeDeine Rosenwangen warm,Liebes Mädchen, und ich schließeZitternd dich in meinem Arm,

Morda bom že kmalu – prav potihem pihaproti meni rahla slutnja, tiha kot zahodni veter – zaključil romanje tega življenjain odletel v deželo miru.

Če boste jokali na mojem grobu,v žalovanju gledali na moj pepel,potem, prijatelji, se vam bom prikazalin vas ponesel k nebesom. Tudi ti mi pokloni solzicoin utrgaj vijolico za moj grob,in s tvojim v dušo segajočim pogledomnežno poglej navzdol name.   Posveti mi eno solzo in – ah! – le ne sramuj se,da si mi jo posvetila.O, saj bo v mojem diademupotem najlepši biser.

Za Chloe(Prev. Katarina Šter)

Ko ljubezen pogleda iz tvojih modrih,svetlih, odprtih očiin mi od veselja, da gledam vanje,srce razbija in žari;

in te primem in poljubimtvoja rožnata lička toplo,ljuba deklica, in te objamemtresočo v svoje roké,

Mädchen, Mädchen, und ich drückeDich an meinen Busen fest,Der im letzten AugenblickeSterbend nur dich von sich läßt;

Den berauschten Blick umschattetEine düstre Wolke mir,Und ich sitze dann ermattet,Aber selig neben dir.

Johannes Brahms

Vier ernste Gesänge

1. Denn es gehet dem Menschen wie dem Vieh,wie dies stirbt, so stirbt er auch;und haben alle einerlei Odem;und der Mensch hat nichts mehr denn das Vieh:denn er ist alles eitel.Es fährt alles an einen Ort;es ist alles von Staub gemachtund wird wieder zu Staub.Wer weiß, ob der Geist des Menschen aufwärts fahre,und der Odem des Viehesunterwärts unter die Erde fahre?

Darum sahe ich, daß nichts Besseres ist,denn daß der Mensch fröhlich sei in seiner Arbeit,denn das ist sein Teil.Denn wer will ihn dahin bringen,daß er sehe, was nach ihm geschehen wird?

deklica, deklica, in te pritisnemtesno na moje srce,ki bo šele v zadnjem trenutku,umirajoč, te spustilo od sebe;

pijan pogled mi zasenčiza trenutek temen oblakin potem sedim utrujen,a ves blažen poleg tebe.

Štiri resne pesmi

1.Kajti usoda ljudi je usoda živali, isto usodo imajo: kakor te umrejo, tako umrejo oni,vsi imajo isti dih življenja,človek nima prednosti pred živino,kajti vse je nečimrnost. Vse gre v isti kraj:vse je nastalo iz prahuin vse se vrača v prah. Kdo ve, ali se življenjski dih ljudi vzdiguje navzgor in ali se življenjski dih živali spušča v zemljo navzdol?

Videl sem, da ni nič boljšega,kakor da se človek veseli svojih del,ker je to njegov delež:kdo ga bo pripeljal k temu,da bi videl, kaj bo za njim?

(Stara zaveza, Pridigar, Kohelet 3,19–22; SSP)

2.Ich wandte mich und sahe an alle,die Unrecht leiden unter der Sonne;Und siehe, da waren Tränen, derer,die Unrecht litten und hatten keinen Tröster,und die ihnen Unrecht täten, waren zu mächtig,daß sie keinen Tröster haben konnten.Da lobte ich die Toten, die schon gestorben waren,mehr als die Lebendigen, die noch das Leben hatten;und der noch nicht ist, ist besser, als alle beide,und des Bösen nicht inne wird,das unter der Sonne geschieht.

3.O Tod, o Tod, wie bitter bist du,wenn an dich gedenket ein Mensch,der gute Tage und genug hat und ohne Sorge lebet;und dem es wohl geht in allen Dingenund noch wohl essen mag!O Tod, o Tod, wie bitter bist du.O Tod, wie wohl tust du dem Dürftigen,der da schwach und alt ist,der in allen Sorgen steckt,und nichts Bessers zu hoffennoch zu erwarten hat.O Tod, o Tod, wie wohl tust du.

2.Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev in nimajo tolažnika. Tedaj sem blagroval mrtve, ki so že davno umrli, bolj kakor žive, ki še živijo: bolj kakor oboje pa blagrujem tistega, ki ga še ni, ki ni videl hudega dogajanja, ki se godi pod soncem.

(Stara zaveza, Pridigar, Kohelet 4,1–3; SSP)

3.O smrt, kako bridka je misel nateza človeka, ki v miru uživa svoje imetje,za moža, ki je brez skrbi in mu v vsem dobro grein ki je toliko pri moči, da lahko uživa hrano!O smrt, kako bridka je misel nate!O smrt, kako dobrodošla pa je tvoja odločitevza siromaka in onemoglega,za ostarelega in z vsakršnimi skrbmi obloženega,za upornega in tistega, ki je izgubil stanovitnost!O smrt, kako dobrodošla je tvoja odločitev!O smrt, kako bridka je misel nate.

(Stara zaveza, Sirahova knjiga 41,1–2; SSP)

4.Wenn ich mit Menschen- und mit Engelzungen redete,und hätte der Liebe nicht,so wäre ich ein tönend Erzoder eine klingende Schelle.Und wenn ich weissagen könnteund wüßte alle Geheimnisse und alle Erkenntnisund hätte allen Glauben, also,daß ich Berge versetzteund hätte der Liebe nicht,so wäre ich nichts.Und wenn ich alle meine Habe den Armen gäbeund ließe meinen Leib brennenund hätte der Liebe nicht,so wäre mir’s nichts nütze.

Wir sehen jetzt durch einen Spiegel in einem dunkeln Worte,dann aber von Angesicht zu Angesichte.Jetzt erkenne ichs stückweise,dann aber werd ich’s erkennen,gleich wie ich erkennet bin.Nun aber bleiben Glaube, Hoffnung, Liebe, diese drei,aber die Liebe ist die größeste unter ihnen.

4.Ko bi govoril človeške in angelske jezike,ljubezni pa bi ne imel,sem postal brneč bronali zveneče cimbale.In ko bi imel dar preroštvain ko bi poznal vse skrivnostiin ko bi imel vso vero,da bi gore prestavljal,ljubezni pa bi ne imel,nisem nič.In ko bi razdal vse svoje imetjein ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,ljubezni pa bi ne imel,mi nič ne koristi.

Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

(Nova zaveza, Korinčanom 13,1–3, 12–13; SSP)

Franz Schubert

Schäfers Klagelied(Johann Wolfgang von Goethe)

Da droben auf jenem Berge, Da steh’ ich tausendmal, An meinem Stabe gebogen Und schaue hinab in das Tal. Dann folg’ ich der weidenden Herde, Mein Hündchen bewahret mir sie. Ich bin herunter gekommen Und weiß doch selber nicht wie. Da stehet von schönen Blumen Die ganze Wiese so voll. Ich breche sie, ohne zu wissen, Wem ich sie geben soll. Und Regen, Sturm und Gewitter Verpaß ich unter dem Baum. Die Türe dort bleibet verschlossen; Doch alles ist leider ein Traum. Es stehet ein Regenbogen Wohl über jenem Haus! Sie aber ist weggezogen, Und weit in das Land hinaus. Hinaus in das Land und weiter, Vielleicht gar über die See. Vorüber, ihr Schafe, vorüber! Dem Schäfer ist gar so weh.

Pastirjeva tožba(Prev. Katarina Šter)

Tam zgoraj na tistem hributisočkrat stojimnaslonjen na svojo palicoin gledam dol v dolino.

Potem sledim svoji čredi na pašo,moj psiček mi jo čuva.Prišel sem dol v dolino,še sam ne vem, kako.

Tu razprostira se pašnik,ves poln prekrasnih cvetic.Trgam jih, ne da bi vedel,komu naj jih podarim.

Dež, grom in nevihtoprebijem pod drevesom.Vrata tam ostajajo zaprta,a žal je vse skupaj le sen.

Nad tisto hišo se razprostiračudovita mavrica,zdaj pa je šla stranin širom naokrog po deželi.

Tja ven v deželo in še dlje,morda celo čez morje.Le mimo, ovčice, kar mimo,pastirju tako je težko.

Ganymed(Johann Wolfgang von Goethe)

Wie im Morgenglanze Du rings mich anglühst, Frühling, Geliebter! Mit tausendfacher Liebeswonne Sich an mein Herz drängt Deiner ewigen WärmeHeilig Gefühl, Unendliche Schöne!Daß ich dich fassen möcht’ In diesen Arm!

Ach, an deinem Busen Lieg ich, schmachte, Und deine Blumen, dein Gras Drängen sich an mein Herz. Du kühlst den brennenden Durst meines Busens, Lieblicher Morgenwind! Ruft drein die Nachtigall Liebend nach mir aus dem Nebeltal.Ich komm’, ich komme! Wohin? Ach, wohin?

Hinauf! Hinauf strebt’s. Es schweben die Wolken Abwärts, die Wolken Neigen sich der sehnenden Liebe. Mir! Mir! In eurem Schosse Aufwärts! Umfangend umfangen! Aufwärts an deinen Busen, Alliebender Vater!

Ganimed(Prev. Fran Albreht)

Krásno v jutranjem sijaju me vseokrog obžarjaš, ljubljenka pomlad!S stoterimi slastmi ljubezni se k srcu mi privija tvoje večne toplote sveti občutek, neskončna lepotica!Da bi te mogel vzeti v naročje svoje!

Ah, na tvojih prsihtu ležim, zmedlevam,in tvoja trava, tvoj cvetse mi k srcu privija.Ti pa ohlajaš mi prsižejo pekočo,ljubki jutranji veter!Vmes kliče v néba sijslavec me milo iz meglenih dolin.Saj pridem! Pridem!A kam? Ah, kam?

Navzgor! Navzgor gre pot!Oblaki se nižajok meni, oblakise bližajo koprneči ljubezni.K meni! K meni!V vašem naročjukvišku, navzgor!Objet objemaje!Kvišku na tvoje prsi,vseljubeči moj oče!

Erlkönig(Johann Wolfgang von Goethe)

Wer reitet so spät durch Nacht und Wind? Es ist der Vater mit seinem Kind; Er hat den Knaben wohl in dem Arm, Er fasst ihn sicher, er hält ihn warm. »Mein Sohn, was birgst du so bang dein Gesicht?« –»Siehst Vater, du den Erlkönig nicht? Den Erlenkönig mit Kron und Schweif?« – »Mein Sohn, es ist ein Nebelstreif.« – »Du liebes Kind, komm, geh mit mir! Gar schöne Spiele spiel ich mit dir; Manch bunte Blumen sind an dem Strand, Meine Mutter hat manch gülden Gewand.« – »Mein Vater, mein Vater, und hörest du nicht Was Erlenkönig mir leise verspricht?« –»Sei ruhig, bleibe ruhig, mein Kind; In dürren Blättern säuselt der Wind.« – »Willst, feiner Knabe, du mit mir gehn? Meine Töchter sollen dich warten schön; Meine Töchter führen den nächtlichen Reihn Und wiegen und tanzen und singen dich ein.« – »Mein Vater, mein Vater, und siehst du nicht dort Erlkönigs Töchter am düstern Ort?« – »Mein Sohn, mein Sohn, ich seh es genau: Es scheinen die alten Weiden so grau.« –

Vilinski kralj (Duhovin)(Prev. Oton Zupančič)

Kdo jaha tak pozno v veter in noč?To oče z otrokom hiti na moč. V naročju fantiča skrbnó ravna, drži ga varno, na gorkem ga ima.

»Kaj skrivaš tak plaho obraz, moj sin?« »Ne vidiš, oče? Tam – Duhovin! Duhovin, glej, s krono in repom zad.« –»To, sinko, le meglen je čad.« –

»Ti ljubi otrok, daj, pojdi z menoj! Tako lepó se igral bom s teboj; poln pisanih cvetlic je breg, moja mati zlatih ima oblek.« –

»Oh oče, oh oče, saj slišiš, ne, kaj Duhovin obeta mi vse?« – »Le mir, mir, sinko, zakaj ne spiš? Med suhim listjem završal je piš.« –

»Greš, mili fántič? Dobro ti bo, moje hčere ti bodo stregle lepó. Moje hčere ponoči plešejo raj, te s plesom in petjem zazibljejo v raj.«

»Glej, oče, glej, oče, ne vidiš tam čezhčerá Duhovinovih v gošči dreves?« —»Saj sinko, saj, sinko, vidim že: to stare vrbe tako se sivé.« –

»Ich liebe dich, mich reizt deine schöne Gestalt; Und bist du nicht willig, so brauch ich Gewalt.« – »Mein Vater, mein Vater, jetzt fasst er mich an! Erlkönig hat mir ein Leids getan!« – Dem Vater grauset’s, er reitet geschwind, Er hält in den Armen das ächzende Kind, Erreicht den Hof mit Mühe und Not; In seinen Armen das Kind war tot.

Erster Verlust(Johann Wolfgang von Goethe)

Ach, wer bringt die schönen Tage, Jene Tage der ersten Liebe,Ach, wer bringt nur eine Stunde Jener holden Zeit zurück! Einsam nähr’ ich meine Wunde, Und mit stets erneuter Klage Traur’ ich ums verlorne Glück, Ach, wer bringt die schönen Tage, Jene holde Zeit zurück!

»Jaz ljubim te; život mi je tvoj zapeljiv, in če nisi voljan, te bom s silo dobil.« – »Oh, oče, oh, oče, zdaj me je prijel! Duhovin je z mano hudo počel!« –

Očeta je groza ... hitreje podi, v naročju dete ihteče drži; s težavo in muko v dvor je prišel, v naročju otrok mu bil je mrtèv.

Prva izguba(Prev. Katarina Šter)

Ah, kdo spet pripelje lepe dneve,tiste dneve prve ljubezni,ah, kdo vrne le eno urotistega blaženega časa nazaj. V samoti hranim svoje rane,spet in spet s ponovno tožbožalujem za izgubljeno srečo.Ah, kdo pripelje lepe dneve,vrne blaženi čas nazaj!

Anton Lajovic

Cveti, cveti rožica(August Harambašić; prev. Cvetko Golar)

Cveti, cveti rožica,tužna ti ubožica.Kmalu ti usahne cvet, hladni te zakrije led,rdeče ti srce umre,ljubezen moja ne!

Serenada(Oton Župančič)

Devojčica moja, ti davno že spiš.V zvoniku bije polnočiin v tvoji spalnici lučka bediin v tvoji spalnici paradiž.

Jaz grem vsak večer na božjo pot.Pod tvojim oknom grem vsak večer,da najde duša moja mir,grem vsak večer na božjo pot.

Čuj, posteljo tvojo zastražil je Bog.Ob postelji tvoji kerub stojiin skozi temò se mu meč blestiin ta blesk je hladan in strog.

Le spavaj sladkó, ti srček moj!Pod tvojim oknom grem vsak večerin v moji duši sladak je mir,dokler je Bog otec stražnik tvoj.

Lucijan Marija Škerjanc

Serenada(Pavel Karlin)

V tiho noč pesmi romajo pojoč.In kot fantje vasovalci trkajo na drobna okna, trgajo rdeče cvete.In kot fantje vasovalci pojejo prešerno pesem.Ej, devojke črnooke, dajte, okenca odprite. Zvezde svetijo na nebu, slavček, ej, je kralj večerni. Dajte, okenca odprite: veter vam poljubi lice;Mi bi radi vam zapeli …V tiho noč pesmi romajo pojoč …

Pesem III(Pavel Karlin)

Ko bi ne bilo bisernih zvezd, s čim bi primerjal tvoje oči, ki mi tak jasno svetijo … sijejo … v temo žalostnih dni? …Kakšni bi bili samotni večeri, ko bi ne bilo teh bisernih zvezd, meni, popotniku v temi cest …Če bi vse zvezde na nebu umrle, tvoje oči bi mi dalje svetile, tvoje oči bi me tiho vodile,dokler še te ne bi zame umrle …

Zbor Slovenske filharmonije je poleg koncerta v spomin na 100. obletnico konca prve svetovne vojne obeležil še eno pomembno 100-letnico – večer Cankar v glasbi smo posvetili velikemu umetniku slovenske besede. Skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije smo pod vodstvom dirigentke Jere Petriček Hrastnik pripravili poseben koncert skladb, ki so jih navdihnila Cankarjeva besedila ali njegovi sodobniki. Skladatelj Maks Strmčnik je za to priložnost ustvaril novo delo Dunajski večeri.

V enaki zasedbi, a z drugačnim sporedom, smo gostovali na festivalu Kogojevi dnevi 2018 v Novi Gorici. Na program smo uvrstili dela Marjana Gabrijelčiča ob 20. obletnici njegove smrti.

novi

ce

Zbor

a S

love

nske

filha

rmon

ije

Spomini/Memorie 1918–2018 pa je skupni naslov projekta, ki ga je zasnoval in organiziral Kulturni center Lojze Bratuž in v katerem sodelujemo dvakrat: z Mozartovim Rekviemom v Gledališču Verdi v Trstu smo gostovali prvo oktobrsko nedeljo, v Čedad pa se odpravljamo 23. oktobra s programom prvega koncerta Vokalnega abonmaja.

Slovesni zaključek jubilejnega 50. beograjskega glasbenega festivala BEMUS je bil posebna priložnost in čast za Zbor Slovenske filharmonije. Na sporedu je bila Beethovnova Deveta simfonija z beograjskimi filharmoniki pod vodstvom šefa dirigenta Gabriela Feltza z uveljavljenimi opernimi solisti: sopranistko Sophie Klussmann, mezzosopranistko Charlotte Quadt, tenoristom Brendenom Patrickom Gunnellom in baritonistom Markusom Eichejem. Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, dirigent Simon Krečič,

sopranistka Mojca Bitenc, mezzosopranistka Jadranka Juras, tenorist Branko Robinšak in basist Peter Martinčič ob toplem sprejemu zamejskega občinstva

Koncert SlovenSki filharmonijiGoStovanje v

torek 30. oktober 2018 ob 19.30Dvorana Marjana kozineSlovenSka filharMonija

Dirigent Fabrizio Maria CarMinati

orkester FundaCije opernega gledališča giuseppe Verdi iz trsta

sporedpeter iljič čajkoVskiSuita za orkeSter št. 4 v g-Duru, op. 61, »Mozartiana«

ottorino respighi roSSiniana, Suita po Motivih roSSinijevih leS petitS rienS, p. 148

Cerkvena okna, štiri SiMfonične iMpreSije, p. 150

vstopniceblagajna slovenske filharmonije, kongresni trg 10, 1000 ljubljana med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800, e info@filharmonija.si

www.filharmonija.si

* popust za študente, upokojence in abonente Slovenske filharmonije

cene vstopnic: i. kat. 15,00 € / *13,00 €

ii. kat. 13,00 € / *11,00 €

ORGELSKI KINO Improvizacije k nememu filmu Fantom iz opereZaključni koncert Slovenskega orgelskega ciklusa, 17. sezona, 2018

petek 9. november 2018 ob 19.30

Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonijaUlrich Walther, orgle

Slovensko orgelsko društvo v sodelovanju s Slovensko filharmonijo prireja večer, ki bo gledalce popeljal v preteklost. Razvpita nema ameriška grozljivka Fantom iz opere (1929) bo prvič v Sloveniji predvajana ob improvizaciji na orgle v izvedbi priznanega nemškega orglavca Ulricha Waltherja. Orgelski kino je v zlatih časih nemih filmov predstavljal nepogrešljiv del filmske industrije v Ameriki in nekaterih delih Evrope, dandanes pa zaradi svoje edinstvenosti ponovno pridobiva na priljubljenosti.

vstopnice: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800 E info@filharmonija.si

cene vstopnic:

12,00 € / *9,00 €

* popust za dijake, študente, upokojence,

abonente Slovenske filharmonije in

člane Slovenskega orgelskega društva

Če želite prejemati redna e-obvestila o programu Slovenske filharmonije, sporočite svoj e-naslov na info@filharmonija.si.

Koncertni list Slovenske filharmonije, Vokalni abonma, št. 2Izdala: Slovenska filharmonijaDirektorica: Marjetica MahneAvtorica spremnega besedila, urednica življenjepisov in besedil skladb: Katarina B. Hočevar Jezikovni pregled: Tanja SvenšekOblikovanje: Futura DDB, d.o.o.Prelom: Vlado TrifkovičFotografija na naslovnici: osebni arhivTisk: Birografika Bori, LjubljanaNaklada: 300 izvodovLjubljana, oktober 2018

Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 17. oktobra 2018.

ISSN 2350-5117

Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum

@SFilharmonija

@slofilharmonija

Slovenska filharmonijaOrkester Slovenske filharmonijeZbor Slovenske filharmonije

Kongresni trg 101000 LjubljanaT +386 1 2410 800F +386 1 2410 900E info@filharmonija.siwww.filharmonija.si