Slovenski enski roman v 19

Slovenski enski roman v 19. stoletju

Zusammenfassung

Formalna analiza je ugotovila prepoznavalne znailnosti romanov Luize Pesjakove in Pavline Pajkove: motiv Pepelke, ljubezenski trikotnik, sreni konec, bolezen in zavezanost junakinje kategorinemu imperativu. Izvor enskega romana je iskati v smeri enskosvetnike in deklikovzgojne povesti, jurievskega ljubezenskega romana in nemkega enskega romana tipa E. Marlitt. Periferni pomen slovenskega enskega romana je razloljiv z dvojezinostjo slovenskega meanstva prejnjega stoletja.

A formal analysis sieves out the following diagnostic characters of Luiza Pesjak's and Pavlina Pajk's novels: a Cinderella motif, a love triangle, a happy end, an illness and the heroine's boundness by a categorical imperative. The origin of the petticoat novel is sought in the tales dealing with female saints and young girls' education, in the love stories a la Juri's novels, and in the German petticoat novels of E. Marlitt type. The peripheral importance of the Slovene petticoat novel is explainable by the bilinguality of the Slovene middle class of the previous century.

0.1 Termin enski roman prihaja iz nemke literarne vede, zaznamuje pa tisti del popularne pripovedne proze, katerega konzument je v glavnem enska. Njej nasproti je druga velika, komplementarna skupina pripovednoprozne produkcije za mnoice, skupina pustolovskih romanov (indijanarice, kriminalke, ZF, potopisni, roparski, grozljivi roman itd.), ki so namenjeni mokemu bralcu.1 Tu pa termin ne bo uporabljen v zgornjem smislu. Nadomestil ga bo pogosti alternirajoi tematski naziv ljubezenski roman, v katerega okviru kot podtip ljubezenskega romana se bo nahajal enski roman. Tokrat ne kot roman za enske, ampak kot roman, v katerem je glavna upovedena oseba enska junakinja, torej pripoved, v kateri enska doivi svoj roman (svojo ljubezensko zgodbo). Korpus slovenskih besedil, ki se je nabral pod to zahtevo, se je hitro skril, ko sem jih primerjal z dodatnimi kriteriji, po katerih definira anr nemka literarna veda: meanskost snovi, meanska ideja, umetnika nezadostnost ali literarnozgodovinska nepriznanost itd.2 Skratka, iskal sem besedila, ki se najbolj pribliujejo tipu romana nemke pisateljice Eugenie Marlitt, ki velja za ustanoviteljico in eno glavnih predstavnic enskega romana, obravnavanega obiajno pod naslovom ki. V mrei, s katero sem segel v mlako sumljivih pripovednoproznih spisov prejnjega stoletja, sta ostali samo dve avtorici: Luiza Pesjakova in Pavlina Pajkova, ki so jima odvisnost od E. Marlitt oitali e sodobniki,3 in Antona Funtka povest Iz spominov mlade ene (Slovan 1887), ki je nisem vzel v analizo.

0.2.1 Luiza Pesjakova je v slovenini napisala le dve deli te vrste, "izvirno novelico" Rahela4 (LMS 1870) in "roman" Beatin dnevnik (Krajeva Narodna biblioteka 2526, Novo mesto 1887). Novela Rahela, izla le tiri leta za Marlittinim romanom Goldelse, s katerim datirajo zaetek naega anra, bi nam bila lahko vir ponosne misli, da vsaj pri enski povesti nismo evropski zamudniki, e ne bi izkazovala prevelike stopnje pripovedne nespretnosti. Dogajalna shema nima pripovedne irine (premalo dialogov in scenariziranja, preve zgoenega poroila). Niti nesreni konec niti kraj dogajanja nista v skladu s predstavami o 'pravi' enski povesti, pa vendar ob njej zaslutimo zgledovanje pri tem anru. (Leto 1848. Grof Milo srea v gozdu nedolno, poteno in prijazno her grajskega logarja, s katero sta se v otrotvu skupaj igrala. Zaljubita se. On ji obljubi poroko, potem pa mora po materinem ukazu nazaj na Dunaj. Tu ga osvaja bogata in lepa princesa Ilona. Zaradi nje se z grofom Kolomanom zaplete v dvoboj. Vendar do obrauna ne pride, ker on v moralni stiski med pametjo in astjo zboli in hitro umrje. Ko Rahela zve za njegovo smrt, shira in gre ez leto in dan za njim v grob. Vsaj pokopana sta skupaj.)

Beatin dnevnik bi imel v tej analizi precej pomembneje mesto, e bi izel e takrat, ko je bil napisan (Sket ga je e leta 1882 za Kres zavrnil). Tako pa se uvra ele za prvi izbruh tovrstne pripovedne proze Pavline Pajkove, ki je s koliino svojega dela, e bolj pa zaradi ivahnih polemik, ki jih je spodbudila, veliko bolj ivo ostala v spominu slovenske literarne zgodovine. S svojo dnevniko obliko (Pajkova je ima samo e nekaj malega) d sumiti na zgledovanje pri skupnih virih srednjeevropskega enskega romana, pri anglekem razsvetljenskem in sentimentalnem romanu ter nemkih posnemovalcih Gellertu ali Sophie La Roche.

Sirota Beata (kar pomeni 'blaga') Bergarjeva pride v podeelsko graino za vzgojiteljico domaih herkic Roze in Viole. Deklice se takoj spoprijateljijo, tudi grofica in stara pestunja Ivana sta prijazni z njo. Z gojenkama zaide k poruenemu mlinu v zapueni dolini. Tam ji stara nora mlinarica pove zgodbo svoje here Anice, ki jo je zapeljal pokojni grof, potem pa se poroil s plemenito gospodino. Anica je razoarana skoila v vodnjak, materi pa se je zmealo. Ivana pove Beati nesreno ljubezensko zgodbo med Doro, grofovo herjo iz prvega zakona, in sosedom, umetnikom Rihardom. Ker je Rihard samo bogat plebejec, ju je stari grof loil; Doro je dal v zakon lahkoivemu baronu Feodorju. Rihard zdaj ves razrvan malo potuje, malo vrtnari doma, vasih pa pride na obisk h grofici in skupaj prebirajo Byronovega Manfreda v izvirniku.

V graino pride na obisk nosea Dora, z njo pa pusta stara kneginja teta Pavlovna z ivahno druabnico Zo de Latour. Vsi se spoprijateljijo, samo plemiko napihnjene kneginje nobeden ne mara. Pride tudi Rihard; Beata je pria nesreni, nepoteeni ljubezni med njim in Doro. Dora zasluti smrt, napie poslovilno pismo Rihardu, naroi Beati, ki je e vseskozi zaljubljena v Riharda, naj se poroi z njim (ta ji obljubi, da bi ji "mogla napraviti le hipec veselja"), potem pa e isto no umrje. Ko se pride od ljubice poslovit Rihard, Beata opazi njuno podobnost: Rihard je sin nesrene Anice, torej Dorin polbrat (ravno tako kot Byronov Manfred Astarti). Rihard smrtno zboli, Beata mu portvovalno stree, da ozdravi. Ko se ona vrne z druino iz Benetk, kjer so bili na poitnicah, jo Rihard prerojen zasnubi. Poroita se, ez eno leto rodi Beata herkico Dorico.

0.2.2 Da bo predstava enske povesti jasneja, bom navedel e povzetek dogajanja v eni izmed novel Pavline Pajkove, v Blagodejni zvezdici:

Revna, dobra in pametna sirota Ada se odpravi iz zavoda gospe Barbare, ki jo hoe poroiti s svojim sinom Feliksom. Gre k bogati fuinarski druini Berthold za druabnico najmlajemu hromemu sinu Oskarju. Svoje delo vestno opravlja, zato je ve oetu in najstarejemu sinu Brunu (27), ki je zaroen s pusto Kornelijo (25), ne pa astihlepni in brezsrni materi. Nadleguje jo Hugo, srednji sin, lahkomiselni vojak. Ob smrti ubogega Oskarja (16), kateremu je bila edina zaupna oseba, Bruno ljubosumno zahteva od Ade priznanje, da Huga ne ljubi. Ko mu ta po volji odgovori, ji izda svojo ljubezen in jo zasnubi. Kljub druinskemu pretresu se poroita in Ada v druino prinese spet normalno ivljenje (mati ne hodi ve po obiskih v "izvenrodbinske kroge", Hugo se umiri in poroi). Tudi Feliks dobi svojo eno. Kornelija pa ostane sama.

V obeh do zdaj navedenih primerih gre za ljubezenski roman guvernante oziroma druabnice. Za nekaj zelo podobnega gre tudi v Pavlininem najbolj znanem romanu Sluaji usode in njeni noveli Maeha. Takna podobnost kar klie po analizi skupnih znailnosti.

Arabela1885

Spomini tete Klare1895

Judita1896

Dune borbe1896

Sluaji usode1897

Odldn1876

Roka in srce1881

Blzv1881

Maeha1882

Oetov tovari1884

Usliana1900

Dora1885

(Najg dota)1892

Obljuba1894

(Planinska idila)1895

Beatin dnevnik1887

Pepelka

+

+

()

+

+

(+)

+

(+)

(+)

+

+

(+)

+

+

Ljubezenski trikotnik

+

+

+

+

+

+

+

+

+

+

+

(+)

Happy end

+

()

+

+

+

+

+

+

+

()

+

+

(+)

+

Bolezen

+

+

+

+

+

+

+

+

+

+

(+)

+

+

(+)

+

Moralini imperativ

+

+

+

+

()

+

+

+

+

+

+

Zastopstvo

1

2

1

2

2

1

1

2

2

1

1

2

2

1

1

(2)

Zastopstvo M

2

1

1

3

2

2

1

2

2

1

1

1

1

2

2

1

1 Pavlina Pajkova je od dalje pripovedne proze napisala est romanov, osem novel in osem povesti.5 Oznake za svoje proizvode si ni izbirala ozirajo se toliko na dolino, kot so jo pri tem vodile notranje zakonitosti literarnih oblik. Samo za roman je znailna retrospektivna zgodba (znak veje zapletenosti dogajanja), samo novele nimajo tako pogostne trikotnike konstelacije oseb. Romani se dogajajo veinoma v podeelski graini, novele najpogosteje v meanski vili s parkom, povesti samo na vasi. Povesti se od drugih oblik loijo po socialnem statusu glavnih oseb. Te niso meani ali plemii, ampak vedno kmetje ali delavci. Dogajanja ne poganjajo naprej spletke, kar je znailno zlasti za roman, ampak poudarjen obutek moralne dolnosti junakinje itd.

Literarna zgodovina Pajkovo kar nekajkrat omenja, a vedno le v zvezi z negativnimi odmevi, ki jih je njeno pisanje povzroilo pri novostrujarjih.6 Do opisa osnovnih znailnosti njene pripovedne proze, ki je za vsako resneje delo, ki nima namena avtoriinih prizadevanj karikirati, nujno, pa se ji ni zdelo vredno potruditi. Naj poskusim zamujeno opraviti tu. Analiziral sem tista dela, ki tvorijo znailno, prepoznavalno strukturo njene enske pripovedi, izpustil pa tista, ki shemi ne pritrjujejo. Nain dela je razviden z zgornje razpredelnice.7

1.1 Na motivnem podroju je najbolj stereotipen lik glavne osebe.

[N]eizreeno teko mi je pri srci, [da] zopet prav ivo utim, kak isto osamljena sem na irnem sveti! [...] Vanost opravila, katero sem prevzela, poznam do dobrega; rada, z resno, najboljo voljo se ga bodem poprijela [...] jaz, uboga sirota. [...] Mati, zlata moja mati, kako vas pogream! (Beatin dnevnik, 4)

Ko je Ada v svojej sobi odloila popotne rei, vsede se na stol, da si oddahne in si e enkrat v duhu predoi sprejm v Bertholdovej hii. Kakor je bil dober utis, kterega jej je v trenutku napravil stari Berthold, ravno tak slab je bil oni njegove gosp. Razna ustva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznoju postelje, pokrije si z rokama obraz in vzdihne:

Tak sama, tak sama sem na svetu. (Blagodejna zvezdica, ZS, 390)

Lastnosti glavne osebe so enski spol, osamljenost (sirota, rejenka, pastorka, samohranilka), podrejenost, mladost, neomadeevanost, lepota, ki izvira iz notranjega zadovoljstva ob izpolnjevanju dolnosti, dobro srce, obutljivost, resnost (zavest dolnosti), marljivost in izobraenost ali vsaj bistrost. Tak enski lik ni v svetovni literaturi ni novega. O njem poroa za angleko popularno literaturo 18. in 19. stoletja Margaret Dalziel, e pred Marlittko pa je odloilno zaznamoval enske osebe nemke vake povesti (npr. Auerbachovo Barfssele). Ni teko ugotoviti, da je glavna oseba enske povesti le v maloem modificiran osrednji lik najbolj priljubljene evropske pravljice Pepelke.8

1.1.1 Psiholoko funkcijo pravljice o Pepelki je lepo razloil Bruno Bettelheim. Otrok se identificira s Pepelko zato, ker ga ob nastopu ojdipovske faze tarejo enaki problemi kot njo. Ugotovil je, da je z njegovo eljo odpraviti iz druine tistega izmed starev, ki je enakega spola kot on, in tako postati edini deleen ljubezni drugega, da je s to eljo nekaj narobe. Zane se sramovati te svoje skrivne misli, zaradi nje se pouti umazan in kriv. Zdaj bi mu prilo prav, da bi ga kdo kaznoval. Rad bi se skozi vestno izpolnjevanje najtejih in najbolj umazanih del oistil krivde. V tem procesu se osamosvoji in postane zrel tudi za odnose zunaj druine.

Pravljica o Pepelki te otroke dileme simbolizira. Pepelka se z materjo ne razume ve, zato mora mati umreti. ele mrtva lahko naprej ohranja vso dobroto, po kateri je slovela prej. Pepelka dobi maeho in nanjo prenese sovratvo do ni ve ustrezne matere. eli si oetove ljubezni, vendar jo pri tem ovirajo konkurenne maeha in njene herke (otrok je ljubosumen na svoje brate in sestre, ki po njegovem zahtevajo prevelik dele starevske ljubezni). Nalagajo ji najteja dela, ki pa se jih ne brani. Radovoljno jih opravlja, saj ji to nudi monost, da se moralno dvigne nad nasprotniki. Ona se v trpljenju moralno oisti (ivljenje v pepelu ob ognjiu asociira na v antinem svetu spotovano funkcijo vestalke; ogenj je oiujoi element; z njim je povezana tudi zahteva po vestalkinem devitvu). Izkae se vredneja od svojih konkurentk, za nagrado svoje plemenitosti (nedolnosti) dobi princa za moa.

Pravljica pomaga otroku premostiti teavno obdobje, ko zaradi neuspeha svoje ojdipovske elje zane dvomiti o lastnih sposobnostih. Vraa mu obutek superiornosti in ga prepriuje, da mu le ni tako hudo kot Pepelki.9 eprav enski roman dokaj natanno obnavlja lik Pepelke, zgornja razlaga, ki upoteva est do deset let starega sprejemnika, ne more veljati za odraslega bralca. Priljubljenost in pogostnost tega motiva v popularni pripovedni prozi, zlasti v enski povesti, pria le o velikem, vasih travmatinem pomenu otrokega kriznega obdobja, ki ga simbolizira lik Pepelke.

1.1.2 K razlagi, da bi bila ta verjetneja, bo treba pritegniti e socioloki aspekt.10 Odrasli lovek je v primeri z otrokom manj psihino (nagonsko) bitje, kot je drubeno bitje. Pepelka je tudi model drubenozgodovinske vloge enske v novovekem (najbr ne samo meanskem) kodeksu obnaanja. Meanski bralki so junakinje teh romanov dajale vzorec taknega obnaanja, ki jim v najkrajem asu prinese dobro in bogato partijo. Navaja na marljivo delo, gospodinjsko seveda, v katerem se potrjuje kot enska in v katerem najdva zdravilo proti melanholiji, ki jo povzroa njen nezavidni poloaj. Njeno delo ni produktivno, ker je produktivnost v meanski drubi moka domena. Z njim vzdruje doma red in istoo, ki sta simbolno znamenje in odraz ene osnovnih meanskih vrednot dela; z varnostjo (ta najde svoj izraz v asketizmu in samozatajevanju) pa prispeva svaj dele meanski akumulaciji kapitala. Ravno v tej funkciji v delu so si junakinje klasinega enskega romana in Pepelka neverjetno podobne. Deklarirajo ga kot naporno, vendar se mu ne odpovedo; v njem najdejo monost, da se dvignejo nad svojo okolico; v njem potrjujejo svojo idealnost. Junakinje so v svojem okolju najdosledneje uresnievalke moralnih principov meanske ekonomije.11 V slovenskem enskem romanu je njihova zglednost poudarjena s pogostim poklicem (poslanstvom) uiteljice, vzgojiteljice. Za poteno ravnanje, za poteno opravljeno delo dobi junakinja nagrado. "Dostojno plailo" (Blagodejna zvezdica, 389) ji je obljubljeno e v zaetku. Poroka ji pomeni ivljenjski prelom, saj ji kar naenkrat ni treba ve opravljati prejnjih del. Pod na videz radovoljnim garatvom se je vseskozi skrivala drugana resnica: "Vi niste rojena za delavko; vi ste rojena gospa." (Sluaji usode, 100). Izbranec spozna plemenitost maksim junakinje, ki so tudi temeljne maksime meanske drube. S poroko se ta naela utrdijo in regenerirajo meansko druino, ki je zala s prave poti, tisto druino, ki je e od vsega zaetka terorizirala junakinjo.

1.1.3 Meanski svet je razdeljen na dvoje, na dom in na delo. Mou pripada delo, eni dom. Dom je mou zavetie (E. Fromm oznauje druino kot psihiatrino agenturo meanske drube). Dom mora biti nasprotje slubi, zato ne sme ustvarjati profita. (ele tako loena od neposrednega pridobivanja je ena lahko profet deklariranih idealnih meanskih moralnih norm.) Ker ena, tj. dom, ne ustvarja sredstev, mora biti mou podrejena. Romani prepriujejo, da to ni teko, e je le po sredi ljubezen. ustva nezadovoljstva, ki jih zna povzroiti moka avtoritarnost, ne smejo na dan. V meanski pripovedni prozi in pravljici se psihine napetosti, izvirajoe iz stroge hierarhinosti odnosov, reujejo podobno: negativni odnos do blinje nadrejene osebe, ki mora ostati nezaveden, si najde nadomestni objekt, da bi se lahko izrazil. Mati je deklici simbol vseh dobrih lastnosti. Ko ji zane postavljati zahteve, ki deklici niso ve, ta svoje nevolje ne pokae proti materi, ampak jo usmeri na maeho, v katero projicira vse materine 'grde' lastnosti. Mo ima svojo negativno podobo v rivalu; junakinja sama, ki se zaradi jeze proti vzdrujoi jo avtoriteti pouti krivo, prenese lastnosti, ki so obutek krivde povzroile, na svojo tekmico, emancipirano polsestro, sestrino ipd. Kakor je meanski svet razcepljen na represivni posel in druinsko zavetie, tako so tudi osebe v romanu, ki meanski svet odraa, podvojene, oziroma razcepljene na pozitivno in negativno plat. Z razcepljenostjo pa je pogojena rnobela, kontrastna idejno-moralna podoba trivialnega enskega romana.

Ekonomija meanske drube se sopogojuje z doloenimi moralnimi pravili: varnostjo, marljivostjo in potenostjo pridobivanja ter akumulacije kapitala. Proti pritisku libida podpira ta represivna pravila nadjaz. Nadjaz je tak uravnavajoi mehanizem, ki trpljenje junakinje, izvirajoe iz doslednega podrejanja pravilom meanske ekonomije, pretvarja v mazohistini uitek. Junakinja trpi iz doloenega vzroka in z doloenim namenom. Trpljenju se podreja zato, da bi se oistila krivde, ki si jo je nakopala, ko se ni notranje popolnoma prilagodila hierarhinim odnosom.12 Trpi tudi, da bi bila za to nagrajena. V trpljenju si pridobiva obutek vevrednosti, zato ji e trpljenje samo pomeni moralno zmago.

Identifikacija je temelj drubenim odnosom. Preko identifikacij ljudje sprejemajo razne drubene vloge. Identifikacije razvijajo lovekov nadjaz (spotovanje in podrejanje drubenim in druinskim zapovedim ter prepovedim). Identifikacije so uravnavalni mehanizem drube. Nekaj podobnega velja tudi za literarno identifikacijo, tj. poenaenje bralke in junakinje. Prav zato je trivialni enski roman moan uravnavajoi (socializacijski, manipulacijski) sistem. Preko likov negativnih enskih oseb res tematizira libidinozne bralkine elje ter ji tako priskrbuje bralne uitke; vendar to ni vse: s srenim razpletom za junakinjo, ki se ne obnaa libidinozno, prepriuje in usmerja bralko k represivnemu obnaanju. Za nagrado ji obljublja poroko in socialni dvig. V resnici do socialnega dviga preko poroke ne pride. Pozorno branje literarnega besedila odkrije, da do prestopa meje med razredi ni prilo, ker je bila junakinja e vseskozi bogata, le da je bilo to njej in bralki prikrito, ali pa je kljub revini sodila v kulturni krog istega razreda (Dalziel, 138). Pokazala se je razpoka med manipulativnim (tentativnim kaj je hotel avtor povedati) in dejanskim pomenom besedila (kaj se je skozi branje v resnici izdalo).13

1.2 enski roman je ljubezenski roman. Pri ljubezni pa je tako, da morata biti zanjo vsaj dva. e so trije, je stvar e bolj zanimiva, ker eden po navadi izpade. Ljubezenski trikotnik (ali celo dva ljubezenska trikotnika, povezana v ljubezenski etverokotnik) je ena najpogostejih konstelacij oseb v ljubezenskem ramanu. eprav je trikotnikost videti dominantna lastnost ljubezenskega romana, se je mnogim interpretacijam te literature ne zdi vredno omeniti. Za J. Linka, K. Kocksa in K. Langeja konflikti v dogajanju ne nastopajo med tremi osebami ljubezenskega trikotnika, ampak samo med dvema akterjema, pa e od teh dveh je eden zunaj trikotnika (nasproti si stojita dva pola v istem razredu, ne pa predstavnika razlinih razredov: na eni strani zaljubljeni bogati mladeni, ki hoe razruiti meje med razredoma, na drugi njegovi stari, teta ipd., ki mu pametno svetujejo nasprotno). Tudi shema Abrahama Molesa nikjer ne omenja tretjega: 1 a) on srea njo, 1 b) jo ljubi, 1 c) jo izgubi, 2 ) jo rei, 2 d) jo poroi 2 e) in sta srena do konca svojih dni. Prav tako bi za psihoanalitino interpretacijo (tudi ta je zasidrana v dualistinem pojmovanju sveta razdeli ga na jaz in drugo od jaza) lahko sklepali, da ji je tretji v trikotniku le negativna (projekcijska) funkcija enega izmed glavnih dveh, kot je bilo e razloeno v 1.1.3:

Drugae je z Wernsingom in Wucherpfennigom. Glavni moment strukture trivialnega ljubezenskega romana jima je (po vzoru ekonomske/potronike menjave/zamenljivosti vseh porabnostnih produktov) zamenljivost poloajev oseb v ljubezenskem trikotniku:

1. napana izbira (A + B); C

2. izpostavljenje (A + C); B

3. konfliktna, konkurenna situacija A; (C : B)

4. eliminacija (A; C) B

5. prava izbira, sreni konec A + B

Waldmann (1980, 249) je v doloanju oseb trikotnika e natanneji:

1.2.1 M. Dalziel (99) trdi, ko govori o anglosaki popularni literaturi pred sto leti, da je enska zanimiveja in zato pogostneja glavna oseba te literature. Za novejo trivialno literaturo pa jo v tem potrjujejo med drugimi tudi Waldmann, Wernsing in Wucherpfennig. Ugotavljajo, da je osnovno razmerje trikotnika 2, 1m. Ker gre za ensko berilo, v katerem naj bi avtorica, bralka in glavna oseba tvorile identifikacijsko enoto, se zdi takno razmerje isto normalno. Emancipirana, spolno privlana in drzna tekmica glavne junakinje v trikotniku tematizira strah urejene meanske bralke pred monostjo, da njeno intitucionalno potrjeno ljubezensko zvezo razbije spolno ustrezneja konkurentka. Fantazma negativne rivalke izraa bralkin dvom v svojo spolno ustreznost; rivalkin poraz (kljub njenemu deklarativnemu in jasnemu izraanju zahtev in kljub vsej zvitosti in lepoti si mokega ni uspela pridobiti) pa ji spet vraa samozavest. Moki se je iz bojazni pred pretirano spolno zahtevnostjo privlane rivalke odloil za odpovedujoo se junakinjo (prav tako tudi princ v Pepelki).

Pri slovenskem enskem romanu o takni stereotipnosti e ne moremo govoriti. Razmerje med mokimi in enskami ni v korist ne enega ne drugega spola. Razmerje pa se pomenljivo spremeni, e stehtamo osebe glede na njihovo pozitivnost/negativnost. Polovica tretjih oseb v trikotniku je po naravi dobrih. V preostali polovici trikotnikov (ki imajo po eno negativno osebo), kar tri etrtine teh likov predstavljajo enske. Ali: kjer ensko (avtorico, junakinjo, bralko) osvajata dva moka, se ta med njima le teko odloi, ker sta oba dobra, e pa je junakinja aktivno v boju za izbranega mokega, bo tekmici le v redkem primeru priznala kakno dobro lastnost. Trivialni enski roman torej nehote razkriva oceno sveta svojih avtoric (in bralk): zloba je v njem bolj na strani ensk kot mokih.

1.2.2 enski roman spolnost tabuizira. Potlaena spolnost se sublimira v prikazovanju taknih ljubezenskih odnosov, ki spominjajo na druinske odnose. e vekrat omenjeni raziskovalni tandem oznauje idealno izbranko kot kombinacijo otroka in matere (otroki obrazek in oi ter velike prsi). Tiste lastnosti, ki so znailne za ensko v obdobju med otrotvom in materinstvom, so prihranjene za negativne enske like.14 S tem ko enski roman seksualne odnose prekriva z druinskimi, pa se e ne odpoveduje zanimivosti in draljivosti. V odnosu oe-hi ali mati-sin namesto moki-enska igra nadjaz sumljivo dvojno vlogo. Medtem ko se glasno odpoveduje spolnosti, e potuhnjeno tematizira libidinozne elje po krenju incestnega tabuja (Beatin dnevnik z odnosom brat-sestra je najlepi primerek za to). Ko se ozremo na starostno zastopstvo oseb v povestih Pavline Pajkove, je jasno, da se ta razlaga prilega tudi njej. Skoraj polovica del ima opraviti z nenavadno veliko razliko v letih med partnerjema (najvekrat v novelah). Veinoma je ona zelo mlada (~ 17), on pa precej star (~ 50), ona bolj herka, on bolj nadomestek oeta (Oetov tovari, Usliana, Roka in srce, Dune borbe itd.) V Sluajih usode je razmerje obratno in spominja na starostne nerodnosti v Jurievem Desetem bratu.15 Menda bi starostne razlike poroujoih se uspeneje in verjetneje razloil iz ekonomskih nuj slovenskega meanstva prejnjega stoletja (gospodarska plat poroke je pri Pajkovi vekrat poudarjena), e ne bi bil preprian, da je za ekonomsko nujo e nekaj drugega, bolj temeljnega.

1.2.3 Odnose med osebami (konstelacijo oseb) se da prikazati e drugae. V mislih imam matrino analizo J. Linka in njegovih dveh naslednikov K. Kocksa in K. Langeja.16 Njihov zanimivi nain dela bom skual predstaviti na najbolj znanem romanu Pavline Pajkove, na Sluajih usode.

Malvina je bila v druini nekam odve. Njen oim Vincene pl. Kolar, s katerim se je njena mati v ekonomski stiski po smrti svojega prvega moa poroila ter si z njim ustvarila veliko druino, ki pa zaradi Kolarjeve zapravljivosti in puhlega plemikega ponosa komaj rine iz meseca v mesec, jo je hitro dal v zakon baronu Leopoldu N. Ta se je kmalu izkazal kot nepopravljiv hazarder. Ko mu je prila zaradi velike poneverbe za pete policija, jo je popihal in pustil eno in otroka sama brez sredstev.

Malvina se vrne k starem, vendar vidi, da kljub materini prijaznosti tu zanjo ni mesta. Izvejo, da je morje naplavilo truplo, ki bi bilo lahko Leopoldovo. Da bi Malvina reila druino bremena, se rtvuje: zlae se, da je od bogatega Leopoldovega strica v Gradcu dobila povabilo, naj pride k njemu. Z otrokom gre v Gradec, zaposli se v tovarni, potem jemlje delo na dom, ima prijazno gospodinjo, pa vendar ko ji otrok zboli ne more ve shajati s pilim zaslukom. e enkrat poskusi pri pokvarjenem, skopukem in krutem stricu, ki jo znova grdo naene. Otrok se ji prehladi in kmalu umrje. Po njegovi smrti gre Malvina na podeelski tirolski grad Rauhenstein za druabnico stari graakinji. Tako ivi umaknjeno in zgledno osem let.

Zdaj se na grad z dolgega potovanja, na katerem si je celil srne rane, ki mu jih je povzroila lepa, a povrna in koketna Avrelija, vrne pravi lastnik gradu, graakinjin pastorek Otmar. Obnaa se zelo svetovljansko in svobodno, vendar Malvina uti, da se pod grobo lupino e vedno skriva njegova stara, njej sorodna sentimentalna dua, o kateri je vekrat sliala omalovaujoe govoriti liberalno graakinjo. Zane s prevzgojo. Pri tem dobi tekmico: nekdanja ljubimka Avrelija, zdaj poroena s pustim uradnikom, se hoe drugi zaplesti z njim. On pa je ne mara ve. Zaljubi se v dve leti starejo Malvino (30), ki ga spominja na rajnko mater. Tudi ona se zaljubi vanj, vendar se mu izmika, ker ne ve, ali je njen mo v resnici mrtev. Na grad pride rni Otmarjev sluabnik John z eksotino opico, ki jo je Otmar prinesel s potovanja. V njem Malvina spozna svojega prevarantskega moa. Obljubi mu denar, samo e izgine. Za Leopoldovo-Johnovo eksotino podobo se vname nestalna Avrelija in zloinec ji nehote izda svojo identiteto. Ko vidi, da je razkrit, jo skua zadaviti, vendar mu prepreijo. Na begu se ustreli, e pred smrtjo pa tudi Otmarju izda svojo skrivnost. Zaradi kandala (v gradu so policijski pregledi) stara graakinja Malvini odpove gostoljubnost in slubo, takoj nato pa mono zboli in umrje. Zdaj med Otmarjem in Malvino ni ve ovir za zdruitev. Pa ona e vedno noe, ker se boji, da je prerevna in prestara, da bi ga osreila. On bled in razburjen odide, njo pa postavi za oskrbnico gradu, dokler zanj ne najde kupca (denar od prodaje naj bi el v dobrodelno ustanovo).

ez leto umrje stari Leopoldov stric, ki se je pred smrtjo omehal in Malvini zapustil svoje ogromno premoenje. Zdaj je bogata in se lahko poroi. Poklie Otmarja, ki pride e bolj bled in razrvan, kot je odel, ter mu sporoi, da hoe sama kupiti grad, z gradom vred pa "... prisvojila bi ... si rada ... tudi ... njega gospodarja!" Otmar ji pade v naroje, poroita se in ostaneta na zdaj njenem gradu. Srena. Denar pa gre res v dobrodelno ustanovo. Z njim sta si sreo (od)kupila.

Povzetek zgodbe je bil gradivo za

matrico konstelacije oseb v Sluajih usode.

V matrici so v odvisnosti loveke naturalne in socialne lastnosti. est kategorij je oznaenih s rkami: A (revna, lepa, dobra, zaljubljena), B (zli, bogati), C (dober, bogat, zaljubljen), D (hudobni povzpetniki 0), E (dobri, bogati, stari), F (dobri, revni, stari). Opaziti je, da je socialna os izredno enostavna; dogajanje zapletajo loveke psiholoke znailnosti, ki pa niso vedno razloevalne ne oblikujejo vedno nove osebe. Poleg portvovalen bi lahko napisali e moralno ist, pohleven, naiven, sentimentalen, zraven astihlepen pa konservativen, oblasten, zavedajo se svojih mej. Opoziciji resen/neresen se da dodati e marljiv/zapravljiv, lahkomiseln. Pri svetovalcih ni mladih, pri tistih brez srca ni portvovalnosti, pri portvovalnih ni neresnih. Torej je tudi na naturalni plati opaziti poenostavljanje, lastnosti se nalagajo ena na drugo. Poenostavljanje je tehnina znailnost trivialne literarne produkcije.17 Do socialnega prestopanja skoraj ne prihaja, kar je znak, da je socialna os prekucnjena na naturalno: konflikti nastopajo v glavnem samo na vodoravni liniji. Malvina je bila e vseskozi potencialno bogata, baronica pa je postala e pred upovedenim asom. Do denarja, ki ga je dobila na koncu, je imela pravico e pred zaetkom sintetine zgodbe. Konflikti ne nastopajo med spodnjim in zgornjim razredom, ampak med pripadniki istega razreda, med tistimi, ki hoejo meje poruiti, in tistimi, ki meje branijo (ne med A in B, ampak med C in E (B)). Pogosto ponovljeno in nepreverjeno sporoilo enskih povesti je: e je revna deklica skromna in pridna, se bogato poroi. Sluaji usode dokazujejo, da je resnino sporoilo besedila skrito in drugano. Poroi se lahko samo bogata z bogatim in revna z revnim. Beatin dnevnik, e ga vzamemo v misel, reeno potrjuje. Socialni konflikt (poroka ni mogoa zaradi opozicije med plemstvom in meanstvom)18 se prekrije z naturalnim (izkae se, da sta bila ljubimca polbrat in polsestra). Pouk je enak: poroka je mogoa samo med socialno enakimi. e je bil problem socialnega prestopanja pri Sluajih usode tik pred koncem vsaj zastavljen, kaj takega ob drugih povestih Pajkove ne bi mogli ugotavljati. V tem se od klasinega trivialnega enskega romana ne razlikuje. Socialno os naenja tudi vpeljava deklasiranih figur: zloinca, hazarderja, otroka.

1.2.4 e o mokih likih enskega romana. Za tisto slovensko literarno zgodovino, ki je zavrgla Pajkovo, je znailna zaslepljenost z realistinim (mimetinim) vrednostnim kriterijem. V praksi je to videti tako, da je literarno delo, za katerega osebe ne moremo sumiti realnih modelov, proglaeno zani. Zato se zdi toliko bolj udna pripomba, da je Pajkova dobila pobudo za profesorjev lik v Dunih borbah iz lastnega ivljenja, da je model za ostarelega profesorja njen lastni mo, osovraeni Janko Pajk, ki zanemarja svojo uteo enko in tako povzroa njene pisateljske travme. Opombo je treba spodbiti ne le zato, ker je bila navrena mimo in proti vrednotenjskim naelom te literarnozgodovinske ole, ker je bila zapisana bolj kot domislica, ampak e zato, ker se tak nain gledanja na literaturo, ki jo prebiramo, tej nikakor ne prilega. enski roman je literarni anr, v katerega osebne izkunje avtoric ne morejo prinesti kaj bistveno novega. To je formulaina literatura, vzorci za posamezne primerke povesti niso realni dogodki, ampak vedno le literatura sama. Zato za profesorske like Pajkove (ne gre le za profesorja iz Dunih borb) ni kriviti kaknih realnih modelov. Profesor, zdravnik, inenir so najbolj spotovani moki liki trivialnega enskega romana (pogosto jih uporablja tudi E. Marlitt). Kot inteligenca predstavljajo cvet meanstva in so zato, ker niso obremenjeni s podjetniko pridobitnostjo, lahko idealni reprezentanti meanskih moralnih norm. Imetje pozitivnih mokih oseb je ponavadi podedovano ali odvisno od visokih uradnikih/vojakih poloajev. Opisu pridobivanja kapitala se trivialni enski roman izogiba.19

1.2.5 K predmetnosti sodi tudi upovedeni prostor dogajanja. Razen v povestih je ta mestno-grajski. Zanimivo je, da kar kakna polovica dogajanja veine povesti poteka v parku pred mestno hio ali podeelskim gradom. Neurbanizirana narava je redka (Usliana, Spomini tete Klare). V obudovalnem odnosu do narave se preverja pozitivnost oseb, vendar mora biti ta narava naseljena (arkadija), obdelana, pregledna (kakor slika na platnu ali pogled skozi okno), skratka prepoznana mora biti kot izdelek, loveki ali boji:

Zahajajoe solnce sije skozi tinovo okno, sobo zlate. [...]

Poglediva skozi okna! Najprej na levo. irko, cvetoo dolino vidim. Razprostrani travnici se tu nasmihajo, bahajo se v pisanem lipu stotrih cvetlic, in polno klasje jim z zlatimi glavami prikimava. Mnogo snanih hiic se vidi in semtertja se razprostira senca koatih lip in bkev. Pastirji poivajo v nji, trobe na rogve, ivinica se pase in vrgolei ptii se vesel svojega ivljenja. Cveta podoba je obrobljena z zelenimi lepimi hribi in najmodreje neb se razpenja eznjo. Prava idila je, ali e lepa bi bila, ako bi jo oivljala valovita reka ali svetlo jezro! Ubogi potoec, ki od grmovja polu skrit po dolini tee, je izvestno jako koristna vodca, ali takovo srebrno zrcalo ni, katero lepto prirodino mnoi in poviuje, ki ji je t, kar je bistro ok lovekemu obliju. Stopiva na desno stran. Oh! kak mirno in slovesno, kak udovito! Veliastno se razprostira pred pogledi mojimi tisoletni gozd in sneniki se vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi svojimi stebri! Solnce blest na venem snegu in ga izpreminja v bje ognja in mvrice. Mrak se polega krog, gozd se tem, ali gri je e demantna svetloba! Ba zahaja solnce na drugi strni doline za d...kim vrhom in sneniki so ronati in ar v arovni krasoti. Tiho je vse, pokoj plava po vzduhu, pokoj biva na zemlji. Mol je vzprejela priroda poslednje poljube zlatega ozvezdja dneva in mol se pripravlja k poitku. Sedaj se oglaa zvon in razlega se iz dolne do vrhov snenikov jeklenega jezika glas, ki v grajski kapelici prepeva "zdrava Marija". Iz globne srca svojega vzkliknem tudi jaz "zdrava" nova domovina, "zdrava" lepta in mir, po katerih se mi tukaj oznanja stvarnik! (Beatin dnevnik, 57)

1.3 Ne bi zadeli iste resnice, e bi podobno kot prej pri profesorskih likih iskali vzorec za motiv enske negovalke in mokega pohabljenca, ki se pomenljivo pogosto pojavlja v delu P. Pajkove, v avtoriinih osebnih doivetjih; e bi take in podobne motive izvajali iz mladostnega dopisovanja Pavline Doljakove s pohabljenim pesnikom Josipom Cimpermanom. Pohabljenost je oblika bolezni. Bolezni kot motivu ali motivacijskemu sredstvu pa se uspe Pajkova izogniti samo v eni svoji povesti. Ob bolezni v romanu ima junakinja prilonost dokazati svojo moralno vrednost kot negovalka. V negovanju kae svoj materinski nagon; potrjuje se kot bodoa mati in ne kot prezahtevna ljubimka ter tako postaja primerna za poroko.

V drugi polovici primerov zboli sama junakinja zaradi prevelike ustvene vznemirjenosti. Bolezen deluje kot oienje, skoraj vedno so njene posledice pozitivne. V bolezni se odnosi med osebami dokonno razistijo. V njej lovek ni ve subjekt svojih dejanj (ni gospodar samega sebe). Junakinji, ki se je do zdaj podrejala strogi moralni maksimi ter zatajevala srce, pomeni olajanje. V njej se ele upa pokazati v svoji pravi drubenozgodovinski vlogi v podrejenosti. Bolezen je stanje, v katerem eden od ljubimcev ukloni voljo in tako postane zrel za ljubezenski odnos.

Od kod pogostnost in priljubljenost tega motiva? Vreme in zdravje/bolezen sta dve najpogosteji ljudski pogovorni temi. Merita na lovekove eksistenne teave (bolezen pripelje v smrt, slabo vreme unii pridelek in lakota spet prinese smrt), zato je lahko nala svoje trdno zasidrano mesto med manj zahtevnim pisanjem: v dr. romanu, v bralskih rubrikah asopisov, v pogovornih oddajah na radiu, pa tudi v pisanju Pavline Pajkove. Njena povest je nekakna predhodnica dananjega dr. romana. Kar 4-krat (5-krat) se dogajanje razpleta v zdravilikem kraju.

1.4 Poleg bolezni je v slovenskem enskem romanu e precej drugih motivacijskih sredstev, od katerih pa nobeno ni tako pogosto, da bi upravievalo posebno obravnavo, niti najmanj pri Pajkovi razvpiti sluaj. Prikazal jih bom v okviru analize zgodbe po vzoru K. Kocksa in K. Langeja, gradivo pa bo dajal roman Dune borbe.

E (ekspozicija, vpeljava figur). V mestni hii ivita stari znanstvenik, profesor astronomije Emerih (55, kae jih pa ve) z mlado, po soutju in ljubezni hrepeneo eno Feodoro (30, ki pa je videti mlaja). Ona moa ne ljubi (poroila se je z njim, ker je utila, da je doma odve), vendar se zaveda svojih zakonskih dolnosti. Stree mu in mu vsako eljo prebere v oeh. Po dolgih letih pride na obisk Emerihov polbrat Franjo (profesor v Pulju, 35). V mladosti je hotel postati benediktinec.

Z (zblianje). Mlada dva takoj zautita, da sta sorodni dui. Ker se zavedata svojih ustev, se drug drugega izogibljeta. Emerih vztraja, da gredo vsi skupaj letovat v poitniko hio njegovega kolega, prof. matematike, Vidmarja. Franjo in Feodora se vdasta.

K (konflikt)a) intriga (Ki)b) odgovornost do tretje osebe e od prej (Ko)c) nesporazum (Kn)) bolezen (Kb)20

V letoviu nastane vrsta teav. Sidonija (24), grda, vendar pa skromna in dobra, v glavnem pa bogata Vidmarjeva hi, se zaljubi v Franja. Njena nemogoa mama spletkari za dobro partijo (Ki). Emerih opazi razmerje med Franjem in Feodoro in ju vljudno opozori na njune dolnosti (Ko). Da bi se Franjo reil suma, v ustveni razrvanosti obljubi Sidoniji roko (Kn). Zane se zapijati. Feodoro skua s spletkami pridobiti brezvestni pohajkovalec Ervin (28), Vidmarjev sin (Ki). Na izletu po jezeru obrne oln; Franjo zdaj portvovalno rei Emeriha in pri tem nevarno zboli za legarjem (Kb). V bolezni mu Feodora stree; ko misli, da spi, mu izda svojo ljubezen.

R (reitev konflikta). Ko Franjo ozdravi, razdre svojo nepremiljeno sklenjeno zaroko. Razidejo se. ez deset let Emerih umre. Franjo pride na pogreb, ez eno leto pa se vrne in zaprosi Feodoro za roko. eprav ji je mo pred smrtjo to dovolil, se ona noe poroiti. Raje ostaneta v prijateljskih odnosih, kot brat in sestra!

1.4.1 Roman je bil objavljen v LZ, elitnem literarnem glasilu, zato se je moral odpovedati P (poroki, srenemu koncu), ki praviloma zapili to vrsto literature. Odpove se mu samo takrat, kadar grozi resnien prestop iz razreda v razred (Dumasova Dama s kamelijami, Prevostova Manon Lescaut, Sagalova Love story, Tavarjevo Cvetje v jeseni, Stritarjev Zorin, Rahela, deloma Beatin dnevnik). Interesi razreda so pa pred interesi posameznika. Pri Pajkovi za nevarnost prestopanja razredne meje ni lo. Za nesreen konec lahko obtoimo dva krivca pretiran moralizem (asketizem, potrebo po rtvovanju): "Pregreila sva se nekdaj hudo; spokoriti se morava sedaj." (Du. borbe, 611) ali pa ambicijo po umetniki veljavnosti (E-literatura ima v povpreju manj srenih koncev kot U-literatura).21

Iz grafinega prikaza zgodbe E Z K (i1 + o + i2 + n + b) R 0 je videti, da gre za okrnjen sie, ki je pri Pajkovi dovolj redek. Kar 11 od 15 njenih upotevanih del se kona s poroko ali sreno pomiritvijo. Funkcija happy enda je kompenzacija, nadomestek za to, kar v realnem ivljenju srednjeslojski bralec ne more dosei. Sreni konec fiktivno zadovoljuje njegovo potrebo po srei.

1.4.2 e nekaj obrobnih pripomb h kompoziciji. Zgodbe se trudijo k zanimivosti na razline naine. Eden od njih je bogastvo konfliktnih situacij, ki zlasti Dunim borbam, Sluajem usode, Arabeli, Maehi in Planinski idili daje ar epske irine. Skrivnostna zgodba kakne osebe, ki ele proti koncu pride na dan v obliki retrospektive, zelo poivi dogajanje, ni pa prav pogosta (e vsi romani je nimajo). Ljubezenska trikotnika shema se podvaja (potroji) na dva naina,

tako kot v Sluajih usode:

V ponavljanju podobne usode treh druin se rekrutirajo znamenite osebe popularnih romanov: maehe, oimi in pastorke ter pastorki.

1.5 Zadnja prepoznavalna znailnost slovenskega enskega romana je iz idejno-moralne plasti besedila. Gre za kategorini imperativ ali moralno maksimo, ki se ji junakinja brezpogojno podreja v vseh kritinih trenutkih. V desetih od estnajstih del moralni velelnik odlono oblikuje potek zgodbe, najvekrat v moralino prenapetih "povestih". Ni tako vana vsebina te moralne zadrtosti (gre za obutek asti, dane besede, zakonskih obveznosti, moralne dobrote, portvovalnosti, marljivosti ... ),22 vaneja je njena funkcija. Nepremakljiva moralistina venosmerjenost je vzrok breztevilnim konfliktom v zavesti junakinje, njenim dunim borbam med razumom in ustvi, med pametjo in telesom, kar jo vedno znova pripelje v pripovedno zanimive poloaje.23 V dunih borbah so ustva in telo premagani, vendar je junakinja zadovoljena. Njeno zadovoljstvo izvira kar iz dveh strani: iz zavestnega obutka moralne zmage in iz mazohistinega veselja, ki ju v samotrpinenju najde druga lovekova plat, to je nagonska. Moralini imperativ (usmiljenost, soutje, skromnost, vernost ... ) postavlja subjekt na stopnjo podrejenosti, odvisnosti, vdanosti in predanosti.24 Zahteve po podrejenosti bi lahko razlagali iz socialnozgodovinskega poloaja enske, ne moremo pa s socialnozgodovinskim determiniranjem razloiti bralskega ugodja, ki iz opisov odrekanja in podrejanja izvira. Socioloka razlaga je primerneja za manipulativno vrednost literature, pri iskanju vzrokov za bralske uitke pa veinoma odpove.

Mogoe je mazohizem obrambni mehanizem loveka pred boleino, e zlasti razvit v represivni meanski drubi? Ali pa je v prepuanju nasilju (nasilju kategorinega imperativa) e kaj drugega kot samo obrambni mehanizem morda potreba ali elja po oienju kakne krivde? Za osebo s kategorinim imperativom velja, da v njej nadjaz (kreposti) zmaguje nad libidom (telesnimi eljami). Subjekt ima obutek zmage le takrat, kadar nadjaz zavlada libidu na tak nain, da mu postavi pravila, v katerih se libido lahko relativno svobodno giblje in pod krinko nadjaza prikriva svoj pravi znaaj. Kakor je treba ljubezen vkleniti v zakon, tako je treba libido zapreti v prostorno kletko, kjer lahko neovirano razgraja. Dolnost nadjaza je samo omejiti libido. Zakonska ljubezen, ki je krona kreposti, v enskem romanu simbolizira soitje libida in nadjaza. Formula enskega romana ui, da je dosledno upotevanje omejitev in prepovedi, ki jih nadjaz zahteva, na koncu nagrajeno z dovoljenjem libidinozne sprostitve. Obnaanje po pravilih prinaa za nagrado nekaj isto druganega, kot so ta pravila. To konno razgrajanje je tako, da ne prinaa slabe vesti; saj je uzakonjeno. Ravno v tem je njegova vrednost. Mogoe se ljubezenski roman ne neha s poroko zato, ker se z njo zaenja za bralca iz lastnih izkuenj nezanimiva ivljenjska proza. Poroka na koncu trivialnega romana pomeni uzakonjenje in sprostitev libidinozne elje v okviru zakona.25 Ko bralec obrne zadnjo stran romana, obstane pred rno skrinjico, katere vsebina ne sodi ve v besedilo. Radovednost in z njo povezane elje vstopiti v tabuirano podroje skrinjice e same po sebi predstavljajo ugodje, ki je nagradilo bralevo predano branje. Trivialno literarno delo bralca ui, da tabuirano podroje uivanja dosee, e tega podroja ne imenuje. Natevanje kreposti je samo krinka (alibi), za katero se uspe pritihotapiti do cilja svoje elje.26 Zato se junakinje branijo poroiti se, zanikajo svoje spolne elje. Za svoje odrekanje in rtvovanje so na koncu poplaane prav s tem, emur so se vseskozi navidezno odrekale. Navodilo formule je: pustiti se trpiniti, da bi lahko vladalo; ubrati daljo (napornejo, nasprotno) pot, da bi ja zagotovo dosegli cilj; trpeti (odrekati se) v mladosti, da bi se v starosti lahko uivalo. Podlaga navodila je preprianje o nekaknem ravnoteju v svetu. Ni ne moremo pridobiti, ne da bi v zameno za to kaj izgubili; ne more si z bogastvom pridobiti e sree, bogastvo sreo raje vekrat unii (npr. Jurievi Ponarejeni bankovci). Pajkovi ravnotena logika ni tuja. Da bi lahko prilo do uresniitve ljubezni (sree) med ljubeima se, je potrebna rtev, najpogosteje smrt kakne druge osebe, bolezen junakinje ali smrt kakne nedolne ivali ptika).27 e noemo izzivati sree, moramo o njej molati. Zato se trivialni roman s poroko kona.

1.6 Nekaj drobnih posebnosti je treba omeniti v posebnem poglavju. Imena oseb, e jih razdelim na pozitivne in negativne, teh svojih lastnosti prav ni ne potrjujejo s specifinim glasovnim gradivom, kot je mogoe ugotoviti pri nekaterih drugih trivialnih avtorjih. Vsa imena pa izpriujejo eljo po im veji zvonosti, ker pa so po izvoru (razen v domaih povestih) tuja, tudi eljo po eksotinosti:

Emerih

Arnold

Otmar

Klara

Silvija

Feodora

Bruno

Ervin

Arabela

Oskar

Kornelija

Sidonija

Franjo

Rudolf

Elza

(Karpeles)

Odilo

Konrad

Samuel

Irma

Evfemija

Avrelija

Evgen

Ada

itd.

Najpomembneja se od drobnih stvari zdi ironija, ki nastopi v nekaterih novelah P. Pajkove (Usliana, Planinska idila, Maeha). Ironina pripovedna perspektiva je s klasinim kiem nezdruljiva, zato je njena prisotnost v omenjenih delih znak njihovih umetnikih ambicij in sposobnosti.

2.1 Prva od smeri, v katere je lo vpraanje po izviru slovenskega enskega romana, je pripeljala do enskih nabonih povesti. Natanneje, gre za tri razline tipe povesti, (uradno) enskosvetniko povest, kakrna se pojavlja v razirjenih ivljenjepisih svetnikov, nekakno apokrifno ljudsko svetniko ensko zgodbo28 in deklikovzgojno povest. Prve me ne bodo zanimale, kot zanimivost le podatek, da je od 1828 do 1900 izlo tirinajst naslovov takih knjig (vanje so vkljuene tudi vse tri biografije svetnikov in svetnic bojih (Veritijeva, Slomkova in Rogaeva), iz katerih je kdaj pa kdaj kakna priljubljena muenica doivela poseben natis, s ponatisi vred dvajset knjig. Priljubljenost drugih je bila neprimerno veja. V slovenini jih je izlo est (njihov prototip je bila znamenita Genovefa), e pa upotevamo njihove tevilne ponatise, so v devetnajstem stoletju doivele kar 22 izdaj (vsaka je bila povpreno e trikrat ponatisnjena). Tretji tip, deklike zgledne povesti kritofmidovskega tipa, predstavlja kakih devet naslovov, ki so doiveli povpreno po dva natisa.29

2.1.1 e odmislimo manipulativno etoloko funkcijo te literature, kakor je razvidna iz njenih poimenovanj, e bolj pa iz doline pridinih odlomkov, ki tej funkciji sluijo, ter se osredotoimo na pripovedno shemo, se nam vzbudijo nepriakovane asociacije na viteki roman. Zgodbe potekajo asovno v srednjem veku, njihove glavne osebe so grofice, vojvodinje, viteke ene, kraj dogajanja je grad, dvor, shema dogajanja pa je taka: Vitez mora na vojno. Njegovo vdano Penelopo zapeljuje doma nezvesti sluabnik/oskrbnik. Ker se mu ona ne vda, jo (po pismu) zatoi mou, da mu je nezvesta. Ta jo (pismeno) naroi ubiti. Dobroti rabljev se ima zahvaliti, da jo (z otrokom) pustita v samoti, kjer ivi dolga leta, dokler je sluajno ne najdejo. Mo jo skesan odpelje nazaj v grad. (Genovefa, Ita, togenburka grofinja, Zveliana Hildegarda, dvakrat po nedolnem obsojena cesarica, Hirlanda, bretanjska vojvodinja.) V Grizeldi je enska zvestoba postavljena pred preizkunje na drugaen nain.30 V vitekem romanu je lo za preizkunjo mokega. Nakopal si jo je z (navidezno) nezvestobo, ko pa jo je uspeno opravil, se je lahko vrnil k svoji izbranki. Tu je preizkunjam, ki so jih povzroile spletke, podvrena vitezova ena. Srednjeveki viteki roman in enskosvetnika zgodba, ki ima izvor v ljudski legendi, izpriujeta nekakno zanimivo komplementarnost. Pozornosti je anr vreden v primeri s slovensko ensko povestjo zaradi naslovne enske osebe, ki je nosilka podobnih lastnosti, kot smo jih zagledali v predhodni analizi.31

2.1.2 Na deklikovzgojno povest kot moen izvor enskega romana (seveda ne kritofmidovskega tipa, kakrno edino poznamo pri nas) opozarjata Beaujeanova in Sichelschmidt.32 Kar je bilo v enskosvetniki povesti zakonska zvestoba, je tu nedolnost in poslunost starem. O deklikih krepostih ni nobenega dvoma. Pridino sistematino so natete poglavitne: poninost, srameljivost in nedolnost, do idealnosti pa pripomorejo e lepota, pobonost in prijaznost (Nedolnost preganjana ..., 1880, 13). Etos dela in narave se kar ni ne loita od meanskega.33

Zgodbena shema ni ve jasno razvidna. Roza Jelodvorska se dogaja v vitekih asih. Hi reuje oeta viteza iz zapora, v katerega ga je iz maevalnosti vrgel njegov nekdanji rival pri njeni mami. S plemenitostjo, portvovalnostjo, ljubeznijo itd. ji to uspe. Pobolja svoje sovranike, za nagrado pa se poroi. (V pravem vitekem romanu in v klasini pravljici vitez reuje zaprto princesko!)34 V Nedolnosti je hi potenega oeta po krivem obtoena kraje. Zaradi tega z oetom strano trpita. Po oetovi smrti je spoznana za nedolno in se za povrailo trpljenju lahko poroi. Lik preganjane nedolne junakinje iz te povesti povezuje ensko svetniko in dekliko vzgojno povest. Manipulativnega pomena te literature ni teko zagledati skozi osnovni sporoili zgodb: ne preutvuj! za prvi tip in spotuj oeta in mater! za drugi tip. Po besedilih je poleg vrste pregovorov in ivljenjskih resnic posejanih tudi ostalih osem bojih zapovedi.

2.1.3 To, kar je bilo v teh povestih bralsko privlanega, je tee imenovati. Uspeno izvedena etina izravnava (maevanje ali celo vzpon na vijo drubeno stopniko kot akt povraila) se zdi zelo pomembna za njihovo popularnost. Precej je tudi simbolnih motivov, ki magnetino vleejo preprostega bralca: jama, ki ugodi potrebi po zavetju, varnosti;35 vrtiek (miniatura narave) nudi monost obvladati svet okoli sebe; zapor daje bralcu, ki se z zaprtim identificira, prilonost fantazijskega in hrepenenjskega izbruha;36 sreni konec je obet prihodnje sree, monosti uspeha ... Ni mogoe spregledati velike mere mazohizma, saj se razen srenega konca vse epizode izteejo v junakinjino slabo. elja po preganjani nedolni junakinji je odraz navad bralca, ki e stoletja ivi v drubenih odnosih, temeljeih na sili in prisili.37 Bralski uitki izvirajo iz ambivalentnih obutkov: po eni strani iz aristotelovskega soutja (identifikacije), po drugi strani iz veselja, da se med junakom in bralcem lahko vzpostavi distanca. Bralec tedaj ni fiktivni akter, ampak je v vlogi opazovalca; lahko celo v vlogi negativne osebe, ki preganja nedolno junakinjo. Izivlja se v smeri zavisti in privoljivosti. Vesel je, da kljub soutju ni on tisti, ki trenutno tako zelo trpi, zadovoljen je, ker njegovo ivljenje le ni tako zelo nesreno, kot je junakinjino. Trpei junaki ga pomirjajo v zavesti, da si je zlo v svetu e nalo dovolj objektov, s katerimi je nasitilo svojo lakoto, ter da ima sam zdaj manj monosti postati ena izmed rtev nesrene usode. Takemu bralcu je literatura alibi (primerjaj poglavje 1.5).

(2.1.2.1) Kaken je slovenski izvirni proizvod te vrste, Ciglerjeva Kortonica, koroka deklica? Povest je dvodelna. Najprej govori o izprijeni heri Marjeti Kortoni iz Borovelj, ki popiva, se pretepa s fanti, vre stare iz hie in jih konno spravi v grob. Z Italijanom Garispolijem dobi nezakonskega otroka, poroi pa se po njegovem odhodu s pijancem Antonom. Zapijeta kmetijo, gresta med Cigane. Ko vidita, da ju greno ivljenje ne bo nikamor pripeljalo, dasta herko Kortonico v rejo Primoevim, sama pa se odpravita na bojo pot na Sveto goro pri Gorici. Po poti opravljata dobra dela: reita samomorilca, reita na smrt bolnega in reita star, plemenit zakonski par prometne nesree s podivjanima konjema. Za nagrado sta v Benetkah sprejeta v udobno slubo. Kritofmidovskemu tipu deklike vzgojne zgodbe ta del ni prav ni podoben. Drugi del je ele prava zgodba o trpei in na koncu nagrajeni nedolnosti:

Kortonica slui pri Primoevih. Domai sin Joe se zaljubi vanjo, vendar oe ne dovoli poroke z njo. Hlapci jo sovraijo, ker je preve pridna in ovadi vsako njihovo barabijo in lenobo. Ker je pametna (najbolja uenka v samostanski oli spomin ima prav neverjeten), jo imajo za arovnico. Kortonica gre od hie. Slui v Gorici. Gospodinja jo strano maltretira: "Zdaj popade raztogotena gospa elezne kuhinjske klee in vdari Kortonico z vso mojo po glavi, da je precej omedlela; kri jej je tekla iz glave." (1865, 63), vendar se Kortonica ne vda: "eprav drva seka na meni, bodem potrpela." (60). Po enem letu gre v Trst, od tam pa v Benetke. Vihar zanese ladjo v Kotor. Tam postane slukinja svojemu oetu Garispoliju, ki ga sluajno srea. Oe jo v Benetkah omoi z Ludovikom Fabijanijem, svojim oskrbnikom, in jima da eno hio. Na poroko prideta tudi mati Kortona in Anton.

Kakor e pri ivljenju sv. Heme lahko ugotovimo, da je Ciglerjevo delo preeto z nekaknim za formulaino literaturo nenavadnim verizmom. Izvor tega verizma, ki se je oznaen kot izrazna in motivna grobost pojavljal kasneje tudi pri Antonu Kodru, tj. v slovenski literaturi drugega ali tretjega ranga, je iskati v tradiciji ljudske (godevske)38 pripovedi. Na ravni druganih izraznih medijev bi ga lahko primerjali s pridigarstvom kaknega Janeza Svetokrikega ali s tistim delom cerkvenega slikarstva, ki prikazuje naglavne grehe. Pomanjkanje olepav godi misli, da gre tu za literaturo, o katere manipulativni moi in hotenju bi se dalo dvomiti.39

2.1.4 Sorodnost enskosvetnike in deklikovzgojne povesti z enskim romanom je oitna na motivni ravni v podobnem tipu glavne osebe. To je sirota/rejenka/zapuenka, ki se mora sama prebijati skozi ivljenje. Pri tem jo vodi moralni imperativ (zvestoba mou, ljubezen do starev, etos dela: pridnost, vztrajnost, potenost, istost itd.). Konec je sreen, nagrada za takno obnaanje je poroka ali vrnitev k mou. Ker so korenine te literature e v predmeanski drubi, ni mogoe vztrajati pri trditvi, da je tip podrejene, domu zapisane enske domena meanske drube in njene delitve sveta na posel in dom. enski roman je res meanska literatura, vendar ni razloljiv izkljuno s sociolokimi kategorijami in izvedljiv iz ekonomije meanske druine. e bi e hoteli v enskem romanu poiskati kaj izrazito meanskega, potem je to zamenljivost oseb v ljubezenskem trikotniku kot odraz zamenljivosti potronikih produktov oz. redukcije predmeta na njegovo menjalno vrednost. Pa niti to v primeru P. Pajkove ne dri popolnoma.

2.2 Sum o izvoru slovenske enske povesti se je ustavil tudi ob jurievskem romanu, ki je osrednji tip slovenskega romana prejnjega stoletja. Miljen ni reprezentativneji zgodovinski roman, ampak ljubezenski roman s snovjo iz meanske sodobnosti. Upoteval sem Jurieve Desetega brata, 1866, Cvet in sad, (1868) 1878, Doktorja Zobra, 1876, in Med dvema stoloma, 1876, Kodrova V gorskem zakotju, Narodna biblioteka 4, 1883, 1905, 1911, in Zvezdano, Kres 1882, Kersnikov Na erinjah, 1876, Tavarjevega Ivana Slavlja, 1876 (in Stritarjevega Zorina, 1870). Obdelal sem jih na enak nain kot romane Pavline Pajkove in Luize Pesjakove.

Glavna oseba ni nikoli enska, tudi tam ne, kjer je naslovna (Zvezdana). Glavna oseba je mlad izobraenec (= mean) plebejskega rodu, ki hoe navzgor. Ni poudarjeno, da bi bil rejenec, najdenec ali sirota, zgodi pa se, da je njegova izvoljenka e povzdignjena rejenka (Slavelj, Zorin). Zelo pogosto se upovedene osebe naberejo v ljubezenski trikotnik. V treh etrtinah gre za sreen konec. Retrospektivna zgodba (ljubezenski trikotnik z nesrenim izidom) je v tem romanu pravilo. Razmerje med spoloma je v korist mokih; 2m + 1 je torej pogostneja, v retrospektivnih zgodbah celo obvezna formula. Starostnih problemov pri zaroencih ni (nerodna, vendar neeksplicirana izjema je Deseti brat, prim. Levstikovo kritiko). Le v polovici primerov gre za matrimonialni dvig (on je na zaetku reven, ona bogata), zlasti v kasnejih delih pa se eni e obogateni slovenski izobraenec. Pravega socialnega prestopanja torej ni.40 Tudi o kaknem moralnem imperativu (razen pri Stritarju, ki na veliko ari z motivom odpovedi) ni sledu. Pri prostoru dogajanja in pri socialnem zastopstvu oseb je opazna razlika: jurievski roman kombinira grad z vasjo, kar pri Pajkovi ni navada. Ima manj mesta, ve pa odhodov v tujino (v vojsko) kar petkrat. Ve je ironije, manj imenske eksotike. Moneja je narodnokonstitutivna ideologija (v enskem romanu jo zastopa samo Beatin dnevnik).41 Najproduktivneji romani tega tipa so bili Doktor Zober (vplival je na Kersnikov roman in na oba Kodrova), Zorin (vplival na Slavlja, Beatin dnevnik in Rejenko Andrejkovega Joeta) in Cvet in sad (podobna mu je Planinska idila P. Pajkove).

Razlike med tipoma romana so posledica razline drubenozgodovinske vloge njihovih avtorjev in glavnih oseb, ki so jih modelirali po svojem vzorcu. Glavna oseba jurievskega romana je mlad meanski moki, od katerega ne priakujemo podrejanja, zahteva pa se od njega narodnokonstitutivna in narodnopotrjevalna aktivnost. Jurievski roman je izvirneji (ima manj formulaine podzavestne simbolike), vendar sreen konec, motiv bolezni in pogostnost ljubezenskega trikotnika upraviujejo primerjavo s trivialnim anrom enske povesti. e najbliji se zdi slovenskemu enskemu romanu Stritar.

2.3 Ostane e tipanje v smeri Eugenie Marlitt. Obe nai avtorici sta bili obtoeni plagiata njenih del. To je prvi povod za primerjavo. Revija Gartenlaube, katere glavna sodelavka je bila, je bila tudi najpopularneje berilo slovenskega meanstva. To je drugo opraviilo. In tretje termin enski roman prihaja z nemkega podroja in je definiran prav z romani E. Marlitt.

2.3.1 Pisanje E. Marlitt se vkljuuje v vrsto romanov, ki segajo od Gellertovega (17151769) Das Leben der schwedischen Grfin von G. (1747/48) preko Hedwig Courths-Mahler (18671950) do dananjega trafikarskega ljubezenskega romana, katerega pri nas predstavlja samo dr. roman. Kot neposrednega predhodnika omenjajo psiholoki druinski in didaktini roman. Veina literarnih zgodovinarjev ne zaenja te verige z Gellertom, ampak z romanom v pismih Sophie von La Roche (17311807), Die Geschichte der Fruleins von Sternheim (1771).42 Kot vir bi bilo treba imenovati e angleki razsvetljenski sentimentalni roman z Jane Eyre (1842) Charlotte Bront na elu. Nemka literarna zgodovina tujih literarnih virov ni kaj rada ne omenja. Redka izjema je Kurt-Ingo Flessau, ki sledi koreninam La Rocheve preko Richardsona prav do pustolovsko-ljubezenskega romana Heliodorjevega tipa.

2.3.2 Literarna usoda Eugenie John (Marlitt je psevdonim) (18251887) je bila mono povezana z razvojem v 19. stoletju najpopularneje nemke druinske literarne revije Gartenlaube (1853-). Njen urednik je bil Ernst Keil. Tu se je leta 1866 pojavilo prvo dalje Marlittino delo (prvo dalje tudi v zgodovini revije), Goldelse. asopis, ki je bil e pred njenim nastopom v ekspanziji (zael je s 5000 naroniki, 1855 35.000, 1860 86.000, 1866 170.000), je e naslednje leto tel 210.000 naronikov, 1871 310.100; domnevajo, da je leta 1876 imel e 5 milijonov bralcev. okantnost naklade vsiljuje primerjavo z nao Mohorjevo drubo, ki pa je raunala na druganega sprejemnika. Po sprejemniku bi se Gartenlaube lahko primerjala z Janeievim Besednikom (18691878), Pajkovo Zoro (18731878), Sketovim Kresom (18811886) in Domom in svetom (1888), pri katerih pa o kaknih presunljivih nakladah ni poroil. V asopisu so vladale tele ideje: meanski etos dela, antinobilicizem, protifrancosko in protiklerikalno razpoloenje, vera v napredek. Vse to so tudi idejne konstante Marlittinega dela ter vsaj do 1870/71 odraz ta as naprednega nemkega liberalizma. Antisemitizem ne igra pri njej nobene vloge, narobe, ide ima celo za pozitivne literarne osebe. Naprednost asopisa (v zaetku je bil revolucionaren e velik poudarek na naravoslovju) je polagoma padala. Od protiplemikih izpadov je zdrknil najprej do boja proti anonimnemu konservativizmu, od tod pa k e splonejemu zgraanju nad socialno neopredeljeno loveko zlobo.

2.3.3 S svojim prvim romanom je Marlitt ustvarila pripovedno shemo, ki se je ni skuala znebiti v nobeni od svojih kasnejih povesti.43 Glavna oseba je e iz vake povesti poznana sirota ali rejenka pri bolj ali manj hudobnih ljudeh, v pokvarjeni druini, ki pa s svojim potenim obnaanjem, pridnostjo, samozatajevanjem, skrivnim izobraevanjem ipd. postane vredna, da jo pride iskat ljubljeni bogati moki. Ta pokae svoje kvalitete tako, da se odpove pokvarjeni drubi, kateri pripada. Tako plemenita dejanja ne ostanejo brez pripovedovalkine nagrade: izkae se, da je sirota v resnici bogata in plemenita, torej ni za poroko nobenih ovir ve.

Znaajske poteze te Pepelke 19. stoletja poznamo e iz P. Pajkove. Druga podobnost je ljubezenski trikotnik: junakinja mora opraviti s spakljivo, pokvarjeno konkurentko (sestrino). Vedno je v ozadju tudi neka druinska skrivnost, ki se na koncu razrei. Konec je sreen. Za primer podobnosti bom zaporedno navedel povzetek dogajanja enega Marlittinega in enega slovenskega enskega romana.

Skrivnost stare gospeTrgovec Hellwig vzame v rejo herko prijatelja Poljaka, ki mu je v revini umrla ena, gledalika igralka. Hellwigova ena Brigita s tem ni zadovoljna, maltretira malo Fee (Felicito, 4 leta), e posebno, ko dobri, vendar ibki mo umre. Njen rednik postane sin Johannes, ki ni ni bolji od matere. Zatoie pred nevenostmi najde Fee na podstrehi, pri odmaknjeni gospe Hellwigovi, trgovevi sestri, ki jo je Brigita zaprla sem, ker naj bi se bila ta preve nemoralno obnaala. Gospa se spozna na umetnost, in tu se Fee, ki je niso dali v olo, vzgaja v izobraeno dekle. (Bralcu se e da slutiti, da Fee ni nizkega rodu.) Johannes medtem postane zdravnik, profesor, vrne se domov in se zaljubi v Fee, ona pa seveda vanj. Ob smrti stare gospe s podstrehe spozna Johannes grabeljivo in zlobno naravo svoje matere. Izkae se, da Hellwigov denar ni bil poteno pridobljen, zato vsem prizadetim povrne. S tem plemenitim dejanjem si do konca osvoji Felicitino srce. Izda mu, da je plemenitega rodu (njena mati je bila izobena zaradi nedovoljenega razmerja) in da je njeno pravo ime Karolina. Poroka.

ArabelaArabela (22) je sirota. ivi pri svojem stricu, idu Izidorju Karpelesu. Pripravljajo poroko z bratrancem Samuelom, ki ga ona ne ljubi, eprav je bolji od drugih lanov Karpelesove druine, zlasti od hudobne mame Rebeke in razvajenega sinka Davida. Stalni prepiri in napetosti v druini. Stric jo hoe poroiti v druino zato, da bi njeno bogastvo, ki ga kot rednik upravlja (in ki ga je e ve kot polovico porabil), ostalo doma in pomagalo njegovi propadajoi trgovini. Arabela odkrije na podstrehi noro ensko, ki jo po Karpelesovkinem naroilu na skrivnem oskrbuje vrtnarica. Opravilo na tihem prevzame Arabela in norici laja teke ure. Ko Karpelesovka to odkrije, skrije norico v klet. Tudi tam jo Arabela najde. Ob smrti norice izve, da je to njena mati, ki je bila na skrivnem poroena s katolikom, po moevi smrti (padel je v dvoboju, ki ga je izzval Karpeles) pa zaprta na podstreho, kjer se ji je zmealo.

Poloaj se zaplete tudi zato, ker se vanjo zaljubi nerodni, a dobri znanstvenik, profesor Walter Waldek (30), njihov podnajemnik, ki je v svoji znanstveni vnemi bolj podoben otroku kot pa mou. Ona mu zaradi dane besede ljubezni ne more vraati. Ljubosumni in strastni Samuel povabi Waldeka na dvoboj, vendar do njega zaradi razkritja noriine skrivnosti ne pride. Stari Karpeles se po ekonomskem krahu ubije. Da bi Arabela iz pisem, ki jih je Rebeka ugrabila norici, natanno zvedela svojo usodo, da Karpelesovki e polovico tistega malo denarja, ki ji ga je ostalo po Karpelesu. Izkae se, da je bila krena, njo pa so Karpelesi vzgajali v idovskem duhu. Preseli se k Walterjevim starem, medtem ko on tudira v mestu. Ko v kranskem nauku nadoknadi vse zamujeno, se on vrne in poroita se.

2.3.4 Ker so podobnosti med avtoricama oitne, ni pa treba posebej poudarjati, katera je izvirneja, je kljub teavam, izvirajoim iz ne dovolj natannega poznavanja Marlittinega dela, moja naloga pokazati na razlike med njima. Najlae so ugotovljive na manipulativni plati romana, v njegovi idejnosti. Marlittino delo je bilo vkljueno v asopis, katerega nacionalnovzgojna prizadevanja niso bila skrita, ki mu je lo za razcvet "mile nemke domovine". V tem ji je podobna samo Luiza Pesjakova. Marlittini verski mlanosti ali celo protiverskosti je slovenski katolicizem Pajkove nasproten (Judita, Arabela). Slovenski enski roman nima protifrancoske ideje, Pesjakova je celo profrancosko usmerjena; nevarneji so se Pajkovi zdeli iz razlinih zgodovinskih razlogov idje, saj je Arabela pravi "protijudovski kolportani roman" (ZSS III, 201). Verjetno bi pomenljivih razlik pri pazljivejem primerjanju nali e ve.

Slovenski enski roman je nastal ob zgledovanju pri E. Marlitt. Spomin na ljudsko enskosvetniko in deklikovzgojno povest (da bi jih avtorice ne prebirale v slovenini ali nemini, si ni mogoe predstavljati) mu je pri tem pritrjeval. Deset let stareji jurievski roman mu je bil kontrastivni zgled, kako se roman v slovenini sploh pie.

3 Vpraanje o pomenu in vlogi neke literature za konkretno drubeno skupino v doloenem zgodovinskem obdobju je vpraanje pragmatinosti komunikacije.44 Literatura je vedno nekomu namenjena, ima doloeno hotenje in (vasih hotenju ne ravno ustrezen) poseben uinek. Da bi videli, komu je bil slovenski enski roman natanno namenjen, bi bilo treba e enkrat prekomentirati kulturno in politino zgodovino na Slovenskem v prejnjem stoletju. To pa je za lanek, ki hoe imeti sredie v formalni in semantini analizi sheme pripovednih del, preobirno. Ker si literatura eli drubene vplivnosti, lahko sklepamo, da veina avtorjev pie tudi izrecno za ljudi svojega razreda ali sloja. Iz biografije avtorjev (zlasti nebohemskih, konformistinih, kakrni sta naih dveh pripovednic)45 tako z malo tveganja najhitreje lahko sklepamo na drubeni znaaj (razredno pripadnost in ideologijo) sprejemnika njihove literature.

3.1 Luiza Pesjakova (18281898) sodi v isto generacijo kot E. Marlitt. Bila je najstareja hi ljubljanskega odvetnika Blaa Crobatha in je v mladosti spoznala Preerna, Korytka, Vraza. V Frhlichovem zavodu je bila delena deklike vzgoje, uila se je romanskih jezikov, Preeren jo je zael uiti angleine (ne slovenine, eprav je slovensko znala le za silo!). Po oetovi smrti l. 1848 se je poroila z bogatim podjetnikom (18161878). Posvetila se je druini in vzgoji svojih petih hera. Sele v estdesetih letih jim je poleg nemkega in francoskega uitelja dobila tudi slovenskega (prof. Antona Lesarja). Tedaj se je e sama zaela uiti slovensko. Leta 1864 je bila v Novicah objavljena njena prva slovenska pesem. Postala je aktivna italnika dama. Napisala je libreto za Forsterjevo opereto Gorenjski slavek (1870/72), prevajala v slovenino nemke igre, v rokopisu ji je ostala izvirna tragedija Preeren (1871). Pesmi in aforizme je objavljala v Novicah in SG. Pisala je tudi v Besednik in Zoro, najbolj vztrajno pa v Vrtec (187193). Od proze je poleg obravnavanih treba omeniti e povestice Oetova ljubezen (N 1864, 227), Dragotin (SG 1864) in Moja zvezdica (LMS 1871), Popotne spomine v LZ 1884 in avtobiografski odlomek Iz mojega detinstva (1886). Literarni vzori so ji bili Stritar, Levstik in Cimperman. Njeno drugo, neraziskano delo je v nemini. Pesmi je pisala e 1843/44, prevajala je slovenske pesnike v nemino. 1885 je izdala pesniko zbirko Ins Kinderherz, sodelovala pri mnogih nemkih mladinskih in druinskih listih. Med drugim je napisala tudi povest Marie, ki se dogaja na Slovenskem. Tudi njena korespondenca je nemka. Dokler druina ni zala v pomanjkanje, je veliko potovala. Vsa njena druina se je ponemila, zadnja leta je ivela v pozabljenosti.

3.2 Pavlina Pajkova se je rodila v Paviji (Italija) l. 1854, umrla pa v Ljubljani 1901. leta. Otrotvo je preivela v Milanu in Trstu, kjer je bil njen oe sodnik. Njena mati je bila pred poroko dvorna dama pri burbonski vladarski druini, umrla pa je zelo zgodaj (1857. v Milanu). L. 1861 ji je umrl e oe. Njo in sestri je vzel pod streho stric Matej Doljak v Solkanu. Pogovorni jezik doma je bil vseskozi italijanski, tudi tista tiri leta v internatu pri urulinkah v Gorici. Slovensko se je na skrivnem zaela uiti ele pri estnajstih. Vkljuila se je v solkansko italniko ivljenje. Prebirala je nemke in italijanske klasike in Shakespearja, od Slovencev sta jo navduevala Preeren in Stritar, mnogo pa si je dopisovala tudi s Cimpermanom. 1876. se je poroila z ovdovelim Jankom Pajkom (18371899). Sorodniki njegove prve ene so ju spravili v ekonomske teave. Nekaj asa sta bila zaradi njegove slube loena, potem pa mu je za 20 let sledila v tujino (Gradec, Brno, Dunaj). Pisati je zaela 1873. Levec ji je objavil lirino prozo Prva ljubezen v listu Soa, l. 1874 ji je Pajk v Zori tiskal prve pesmi, zbrane jih je izdala v Mariboru 1878. Pisala je e aforizme in prilonostne spise. V rokopisu sta ostala roman Loeni srci, ki sta ga zavrnila SM in LZ, ter Usodna idila, ki je ni maral sprejeti DiS. SM ji je odklonila e Arabelo in Sluaje usode. Tudi z drugimi asopisi se ni dobro razumela, od urednikov ji je bil e najbolj povei Lampe. V ostri polemiki, ki so jo sproili novostrujarji z Govekarjem na elu leta 1896/97, pa se je na njeno stran postavil tudi Stritar: "e vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati tega priimka." (Slovenski list 1897/75).

3.3 V marsiem sta si ivljenji obeh slovstvenih dam podobni. Vzgojeni sta bili v neslovenskem kulturnem in jezikovnem meanskem okolju in se ele kasneje nauili slovenine. Obe sta bili torej nekakni nacionalni transgresistki ali povratnici, v mladih letih pod monim vplivom tujih literatur, v glavnem nemke. Obe kmalu siroti. Njuni materi sta imeli, podobno kot Marlitt sama v mladosti, zveze z ivljenjem na dvoru. Vse tri so razvrednotili naturalisti, Nemka in Luiza pieta ele v letih. Reprezentativna slovenska pripovedna proza 19. stoletja je meanskega znaaja, veinski socialni status njenih avtorjev je e od vsega zaetka meanski. Razlien pa je njihov socialni izvor meanski pri obeh enskah in kmeki pri mokih predstavnikih. Gospodarski poloaj mokih ustvarjalcev e ni bil utrjen. Njihovo pisanje zato ne izvira iz nekaknega prestia, ampak iz doloenega programa, oz. za doloen program tj. program nacionalne akumulacije kapitala in nacionalnega osveanja, ki naj bi bilo akumulaciji podlaga. enska pripovedna proza se zdi bolj namenjena zabavi, moka bolj zavezana politinim ciljem. Z vzgojo v razlinem kulturnem okolju se da razloiti veja navezanost mokih ustvarjalcev domai pripovedni tradiciji, v glavnem ustni (Juri, Spomini na deda; godevstvo pri Jenku) in avtoricam oitano "odtrganost od ljudskega ivljenja".46

Slovenski mean, ki mu je bila literatura namenjena, je bil dvojezien. Veliko, najbr veino svojih komunikacijskih potreb je zadovoljeval v nemini.47 Od tod izvira funkcijskozvrstna okrnjenost slovenske meanske literature. V slovenini so se (e izvzamemo literaturo za nije sloje) najpogosteje pojavljali samo najnujneji, najbolj nacionalnokonstitutivni anri. Glavni predstavnik je bil poleg poezije in tragedije zgodovinski roman. Kazal je na daljni izvor, kontinuiteto in nekdanjo slavo Slovencev (Slovanov) ter tako vzgajal v nacionalnem patriotizmu. Vse drugo (salonski, druinski, pustolovski roman itd.) se je v slovenini pojavljalo samo obrobno ali pa je bilo poslovenjeno za nije sloje. Pesjakova in Pajkova sta v tem pogledu pzp. izjemi.

Dvojezinost je vzrok, zakaj avtorici nista primerljivi z Marlitt po nakladah in tevilu izdaj. Gartenlaube si je v nemkem prostoru (tudi pri nas) ustvarila literarni monopol, ki ga nekakne 'slovenske adaptacije' njenih literarnih oblik niso mogle ogroziti. Dvojezinemu bralcu delo naih avtoric ni moglo pomeniti kaj bistveno novega. Drugi vzrok za neprimerljivost naklad je pa malotevilnost meanstva, ki mu je bila slovenina drugi jezik. Delo Pajkove in Pesjakove sodi v tisto zvrst literature, ki bi jo morali obravnavati, e bi dosegla ire bralstvo, pod naslovom zabavnih popularnih romanov. Tako pa so samo zanimiv kulturnozgodovinski dokument.

Literatura o ljubezenskem romanu

Hannes Amschl, Der Liebesroman ein Born der Freude; v Schmutz & Schund im Unterricht, Darmstadt: Melzer Verlag, 1973.

R. K. Angress, Sklavenmoral und Infantilismus in Frauen- und Familienroman; v J. Hermand, G. Grimm, Trivialitt und Popularitt, Frankfurt: Athenum, 1974, str. 121141.

Dorothee Bayer, Der triviale Familien- und Liebesroman im 20. Jahrhundert, Tbinger Vereinigung fr Volkskunde, 1963.

John G. Cawelti, Adventur, Mystery and Romance: Formula Stories as Art and Popular Culture, The University of Chicago Press, 1976.

Margaret Dalziel, Popular Fiction 100 Years Ago: An Unexplored Tract of Literary History, London: Cohen & West, 1957.

Kurt-Ingo Flessau, Der moralische Roman: Studien zu Gesellschaftskritischen Trivialliteratur der Goethezeit, Kln/Graz: Bhlau Verlag, 1968.

Michael Kienzle, Der Erfolgsroman: Zur Kritik seiner poetischen konomie bei Gustav Freytag und Eugenie Marlitt, Stuttgart: Metzler Verlag, 1975.

Walter Killy, Deutscher Kitsch: Ein Versuch mit Beispielen, Gttingen: Vandenhoeck, 1961.

Albert Klein, Die Krise des Unterhaltungsromans im 19. Jahrhundert: Ein Beitrag zur Theorie und Geschichte der sthetisch geringwertigen Literatur, Bonn, 1969.

Klaus Kocks/Klaus Lange, Literarische Destruktion und Konstruktion von Ideologie: "Love Story" und trivialer Liebesroman; v Jochen Schulte-Sasse, Literarischer Kitsch: Texte zu seiner Theorie, Geschichte und Einzelinterpretation, Tbingen: Max Niemeyer, 1979 (DTV).

Jrgen Link, Von Kabale und Liebe zur Love Story: Zur Evolutionsgesetzlichkeit eines brgerlichen Geschichtentyps; v Schulte-Sasse, Literarischer Kitsch.

Helmut Melzer, Trivialliteratur I: Analysen zur Sprache und Literatur, Mnchen: Oldenburg Verlag, 1974.

Michael Mercier, Le roman fminin, Litratures modernes 11, 1976.

Abraham Moles, Le kitsch: L'art du bonheur, Pariz, 1971; v nemini Psychologie des Kitsches, Mnchen: Carl Hanser Verlag, 1972; v srbohrvaini Ki: Umetnost sree, Ni, 1973.

Georg L. Mosse, Was die Deutschen wirklich lasen; v Grimm/Hermand, Trivialitt and Popularitt.

Peter Nusser, Massenpresse, Anzeigenwerbung, Heftromane, Stuttgart: Metzler Verlag, 1976.

Walter Nutz, Der Trivialroman, seine Formen und seine Hersteller: Ein Beitrag zur Literatursoziologie, Kln/Opladen: Westdeutschen Verlag, 1962.

Walter Nutz, Konformliteratur fr die Frau; v Gerhard Schmidt-Henkel, Trivialliteratur, Berlin, 1964.

Gert Richter, Kitsch-Lexicon von A biz Z, Gtersloch: Bertelsmann Lexikon-Verlag, 1970.

Hazel E. Rosenstrauch, Zum Beispiel die Gartenlaube; v Annemarie Rucktschel/Hans Dieter Zimmermann, Trivialliteratur, Mnchen: Wilhelm Fink Verlag, 1976 (UTB 637).

Franziska Ruloff-Hny, Liebe und Geld: Der moderne Trivialroman und seine Struktur, Zrich/Mnchen: Artemis Verlag, 1976.

Jochen Schulte-Sasse, Spremna beseda k Eugenie Marlitt, Im Hause des Kommerzienrathes, Mnchen, 1977.

Franz Stadler, Der Heftroman: Formen und Inhalte, Geschichte, Produktion und Massenwirksamkeit, dargestelt am Beispiel des Bastei- Verlags, Universitt Salzburg, 1978.

Gabriele Strecker, Frauentrume, Frauentrnen: ber den deutschen Frauenroman, 1969.

Christine Touaillon, Der deutschen Frauenroman des 18. Jahrhundert, Leipzig, 1919.

Gert Ueding, Glanzvolles Elend: Versuch ber Kitsch und Kolportage, Edition Suhrkamp, 1973.

Gert Ueding, Tendenzen der modernen Trivialliteratur; v Jost Hermand, Literatur nach 1945, II., Wiesbaden, 1979.

Gnter Waldmann, Literatur zur Unterhaltung 1: Unterrichtsmodelle zur Analyse und Eigenproduktion von Trivialliteratur, Rowohlt, 1980, str. 237320.

Gnter Waldmann, Theorie und Didaktik der Trivialliteratur, Mnchen: Wilhelm Fink Verlag, 1973.

Sylvia Wallinger, Zur Funktion der konomie im trivialen Frauenroman der Gegenwart, disertacija, Wien, 1974.

Armin Volkmar Wernsing/Wolf Wucherpfennig, Die "Groschenhefte": Individualitt als Ware, Wiesbaden: Athenaion, 1976.

Gertrud Willenborg, Adel und Autoritt; v G. Schmidt-Henkel, Trivialliteratur.

Friedrich Winterscheidt, Deutsche Unterhaltungsliteratur der Jahre 18501860: Die geistesgeschichtlichen Grundlagen der unterhaltenden Literatur an der Schwelle des Industriezeitalters, Bonn: H. Bouvier und Co. Verlag, 1970.

Hans Dieter Zimmermann, Schema-Literatur: sthetische Norm und literarisches System, Stuttgart/Berlin/Kln/Mainz: Verlag W. Kohlhammer, 1979.

Zusammenfassung

Der Frauenroman wird gewhnlich unter dem Thema Kitsch abgehandelt, was bedeutet, da es um Literatur geht, der es nicht gelungen ist, ihren knstlerischen Anspruch einzulsen, jedoch hat er es (vielleicht eben deshalb) zu groer Popularitt gebracht. Der Terminus Frauenroman wird nicht als Synonym fr Liebesroman gebraucht (wie ihn die deutsche Literaturwissenschaft gleichsetzt) auch nicht als Roman, der von Frauen geschrieben wurde (wie ihn die Franzosen verstehen). Frauenroman ist jener Typ Liebesroman, in dem die Hauptgestalt eine Frau ist. Weitere wichtige Charakterzge, die das bekannte Schema des Frauenromans bilden (die durch eine Formanalyse an fnfzehn Werken von Pavlina Pajk (18541901) und an einem Roman von Luiza Pesjak (18281898) entdeckt wurden), sind folgende: die Gestalt der Heldin, an Aschenputtel gemahnend, die moralische Maxime, der die Heldin bedingungslos folgt, das Dreiecksverhltnis, in das sie verstrickt ist, das glckliche Ende und Krankheit als das hufigste Motivationsmittel. Diese Charakteristika haben eine Doppelfunktion. Auf der einen Seite kommen sie den (auch unterschwelligen) Wnschen und Bedrfnissen der kleinbrgerlichen Leser entgegen dem Wunsch nach sozialem Aufstieg, dem Wunsch, dem Druck der Libido nachzugeben (dem Wunsch nach Inzest, Vergewaltigung u.a.m.). Der Frauenroman versucht gleichzeitig diese Schuldgefhle weckenden Wnsche zu unterdrcken. Er projiziert sie in die Gestalt negativer Personen (hnlich wie es B. Bettelheim an Mrchen nachgewiesen hat). Der Frauenroman ist in der brgerlichen Gesellschaft das Funktionsquivalent eines gewissen Mrchentyps, des Mrchens vom Aschenputtel. Auf der anderen Seite hat diese Literatur eine stark manipulative Funktion. Sie will das Modell abgeben fr sozial untergeordnetes, nichtemanzipiertes Verhalten von Frauen. Die Geschichte entsagender Heldinnen, die am Ende das doch erreichen, dem sie entsagt haben, will der Leserin als Vorbild dienen, der Interpretation aber als Muster fr das Wirken von Tabus und Alibis auf dem Gebiet der sozialen Krfte.

Fr den slovenischen Frauenroman gibt es drei Quellen. Eine entsprechende Frauengestalt zeigt sich bereits in der vorbrgerlichen Literatur, in den Volkserzhlungen zur Frauen- und Mdchenbildung (Genoveva, Schmidts Rosa von Tannenburg und Blumenkrbchen, von den originalen aber J. Ciglers Kortonica, ein krntner Mdchen, 1866). Der zehn Jahre ltere Liebesroman von Juri hat in manchem eine hnliche Struktur. Unterschiede rhren aus der Gestalt des Haupthelden, der ein Mann ist und dessen gesellschaftspolitische Rolle anders ist als die der Frauen. Die entscheidenste Quelle scheint der Roman von Marlitt zu sein (18251887), der populren Mitarbeiterin der deutschen Illustrierten Die Gartenlaube, obwohl auch hier sprbare interessante Unterschiede gibt.

Der Empfnger des slovenischen Frauenromans war zweisprachig. Die Lesegensse, geboten von der Pesjak und der Pajk, wurden erfolgreich vervollstndigt durch die bereits zugngliche deutsche gleichartige Literatur. Deshalb gibt es keine Kunde ber irgendeine besondere Popularitt des slovenischen Frauenromans.

Opombe

1 Francozi poznajo termin "le roman feminin", vendar v pomenu 'romani, katerih avtorice so enske' (prim. Mercier).

2 Izloiti sem moral besedila kot Stritarjeva Rosana, Svetinova Metka, Kodrova Zvezdana in Marjetica ipd.

3 Zgodovina slovenskega slovstva, 3, Ljubljana: SM, 1961, str.233; BL 2., Ljubljana, 1935, str. 258.

4 V lanku so pod sinonimno rabljenima terminoma enska povest in enski roman obravnavana tudi besedila, ki nosijo podnaslov novela ali novelica. V vseh primerih je miljena dalja pripovedna proza, tam nekje od 85 000 znakov (~ 30 str.) naprej.

5 Arabela, Kres 1885; Spomini tete Klare, DiS 1895, Roman starega samca, LZ 1895; Judita, DiS 1896; Dune borbe, LZ 1896; Sluaji usode (Gorica: A. Gabrek, 1897; Salonska knjinica 6568); Odlomki enskega dnevnika, Zora 1876 in ZS 1 (Celje, 1893); Roka in srce, Kres 1881 in ZS 2 (Celje, 1895); Blagodejna zvezdica, Kres 1881 in ZS 2; Maeha, Kres 1882 in ZS 2; Pripovestnik v sili, Kres 1883 in ZS 2; Oetov tovari, Kres 1884 in ZS 2; Usliana, DiS 1900; Igra s sreo, INK 1895 (?); Dora, SV 39, 1885; Domaija nad vse, SV 43, 1889; Najgotoveja dota, SV 46, 1892; Najdenec, v Iz spisov P. Pajkove (Gorica, 1894; Slovanska knjinica, 30); Obljuba, LZ 1894; Prijateljev sin, DiS 1894; Planinska idila (Ljubljana: SM, 1895; Anton Knezova knjinica 2); ivljenja krii, KMD 1903; v rkp. Loeni srci in Usodna idila.

6 ZSS 4, Ljubljana: SM, 1963, str. 107112.

7 Veina povesti tu sploh ne bi smela biti obravnavana, ker sodi pod anr, ki ga nemka literarna veda imenuje vaka povest. Tiste od vakih povesti, ki imajo v srediu ljubezensko zgodbo, imajo enskemu romanu precej podobno strukturo. Zato sem nekaj najbolj znailnih vkljuil tu za primerjavo. V potrditev sheme pa je dodan e Beatin dnevnik L. Pesjakove. Na tak nain, kot je prikazano v razpredelnici, so bile obdelane e vse tiste kategorije, na katere pri analizi opozarja sodobna literarna interpretacija. Na preglednici so zaradi prostora samo najpomembneje, prepoznavalne znailnosti. S preglednice je prebrati tudi produkcijsko intenzivnost P. Pajkove. Najzgodneja je novela. Izbruhnila je 1881. in trajala do 1884. ele ez deset let, okoli l. 1894 (95) je vrh povesti; najdalja besedila, romani, so izhajali v letih 18951897 z vrhom leta 1896.

8 Oldich Sirovatka, Literatura, folklr, paraliteratura: Vztahy populrn literatury k folklru, iz: eskoslovensk pednky pro VIII. mezinrodn slezd slavist v Zhrebu (Praha: Academie, 1978) je samo eden od mnogih, ki v sodobni popularni literaturi vidijo funkcijski ekvivalent stare pravljice. Folkloro je nadomestila pop-lora.

9 Pravljica o Pepelki je najbolj poznana in priljubljena irom po svetu e zaradi vrste zapletenih simbolov, ki pa za nao razlago niso neposredno pomembni. eveljek je simbol vagine, izgubljeni eveljek bi lahko pomenil izgubljeno devitvo; rezanje pete in prstov, da bi la noga polsester lae v eveljek, je kastracijska gronja, prileganje eveljka Pepelkini nogi pa kastracijski strah nevtralizira in zagotavlja paru sreno zakonsko ivljenje itd.

10 Izjava H. Courths-Mahler o svojih romanih, da so ti pzp. "nekodljive socialne pravljice" (gl. G. Willenborg), je lahko lepo izhodie in izgovor za zdruenje psiholoke in socioloke razlage.

11 Nekaj potrditev k temu: "Delo nikogar ne poniuje." (Sluaji usode, 73); "Delo je sploh vsakega loveka glavni posel." (prav tam, 99); "Delo je in bode odslej moj edini posel, odvrne Malvina." (na isti strani); "Delo, nadzorovanje, varenje so bile edine misli nove gospodinje." (Sluaji usode, 330); "/T/ega ni bil nikoli zapazil, da njena neumorna pridnost, ki je bila skoro strasti podobna, ni prihajala iz notranjega nagiba, iz samoistega deloljubja, ampak iz samosilja, e, da bi si z delom in skrbmi prikrivala svojo duno praznoto." (Dune borbe, 23).

12 "Nje mo se mui telesno in duevno, a ona se udaja sladkim, nedovoljenim sanjam. Skoro oitaje ji je tajni notranji glas to govoril" (Dune borbe, 25).

13 Ker sta bili e ti dve razlagi precej drzni, jima ne bo teko dodati e tretjo: junakinja enskega romana je model meanske drube v njeni graditeljski fazi, ki jo oznauje ob velikih produkcijskih zmonostih (moralni potencial junakinje) nesorazmerna politina nemo (podrejenost junakinje). Sreni izid povesti izraa perspektivo spremembe drubenih odnosov v korist novega razreda. Na drugi ravni bi odvisnost junakinje od moa lahko razumeli kot simbol odvisnosti moralnih norm (drubene nadstavbe) od produkcijskih sil (baze).

14 "Malvina je e iz prejnjih let poznala to lepo ensko z oblastnim postopanjem, z drznim, smelim obnaanjem, z mono parfumovo vonjavo, puhteo iz nje oblek in las, ki so dajali vsej osebi nekaj prostakega, zopernega" (Sluaji usode, 131).

15 "Ljubil je eno z ono skrbno prisrnostjo, s katero Ijubi oe svojo herko; toda ognjevitost in oduevljenost, slast in strast ljubezni so mu bile celo neznane rei." (Dune borbe, 23); "Objemi jo, Franjo, saj je tvojega brata ena, torej tvoja sestra." (prav tam, 609); "Nisi ve sam; zvesto prijateljico ima, vdano sestro, mene ima, mu je ugovarjala z nenim glasom Feodora." (prav tam, 612); "Zdi se mi, da ste vi ranjki materi v mnogem podobna." (Sluaji usode, 162); "Njemu, ki je bil rano izgubil mater, ki ni imel niti sestre niti ljubljenke, vredne dunega in nravnega eenja, je postala Malvina neki cilj hrepenenja." (prav tam, 225).

16 Miran Hladnik, Sodobno zahodno raziskovanje trivialne literature, SR 1981/1, str. 107.

17 Vzrok za poenostavljanje v povesti P. Pajkove ni samo v tem, ampak tudi v precejnji kraini njenih besedil z malo literarnimi osebami. Razpredelnica je bila narejena na podlagi teh izpisanih osebnih lastnost: Otmar blagega srca, radodaren, miloresnoben, pohleven, prijazen, sentimentalen. rahlouten, zamiljen, neen, obutljiv, nebrzdane domiljije in vroe due/glave; Malvina vzorna, zmerna, resna, premiljena, stroga, dostojna, krepostna, olikana, dovrena, nikoli koketna, razumna, krotka, miroljubna, domana, polnoutna, prikupna, naivna, verna; Malv. mama portvovalna, marljiva, snana; graakinja krepka, ivahna, vesela, uivaka, razumna, ne sitna, zaupljiva, dobrohotna, dobre due; Kolar astihlepen, toen, vesten, marljiv, mlaen, neodloen; Avrelija utna, strastna, ustvena, lepa, svobodna, oblastna, smela, drzna, gizdava, naparfumljena, koketna, nesrameljiva, prostaka, zoprna; Leopold brezsren, zver v loveki podobi, svetovljanski, razkoen, hazarder, lahkomiseln, povren, strasten, oduren; stric skopuki, oduren. Upotevane so bile tudi lastnosti, ki niso izrecno imenovane.

18 "Hi sloveega rod ni porojena poniati se k Vam! [...] Res, gospod grof, zaniujem se da nisem ostavil takoj jednega nih krogov, kjer ponos zapoveduje srcu." (Beatin dnevnik, 54); "In kneginja? Menda sem ue popisala nje odlinosti, pristaviti zatorej nimam druzega, nego li da je iv s heraldiko in rodoslovjem napolnen gotsk koledar, vezan v prav trdem usnji, koledar, v katerem se je to, kar mi prosti zemski dravljani srce imenujemo, z vsemi svojimi ustvi popolnoma posuilo in kder le vkoreninjeni ponos v najsmeneji obliki neprestano poganja novo cvetje." (prav tam, 74, 75); "Bodi si ljubezniv, nadarjen, lep, izobraen in Bog vdi e kaj, plebejec je in s to besedo je pomendrano vse. [...] Od nekdaj se preradi vrivajo tja, koder jim ni mesta, to je k nam, ki smo visocega rod." (prav tam. 75). Pojavlja se poskus izbrisati mejo na socialni ravni: "[M]alo, malo aristokratov, ki jih poznam, moglo bi primerjati kar se tie dunega in srnega plemstva s tem plebejcem!" (prav tam, 76); " Ti nisi niti grofica, niti gospica, sam Beata si, je-li? Res, sam Beata, vajina Beata sem, in druzega ni." (prav tam, 9). Model obnaanja postaja kriterij za novo, meansko opozicijo.

19 Pridobitniki so radi opisani kot tepci, npr. priletni Avrelijin mo, dober trgovec, ki slui za svojo zapravljivo eno v Sluajih usode, 129.

20 e druge konfliktne situacije so lahko denar (finanni problem), pri Pajkovi osemkrat, razlika v letih (sedemkrat), nezgoda, prepir, smrt itd. Sluaj kot konfliktna situacija in motivacija ne sodi sem. Sluaj je naziv za realistino nemotivirano dejanje, tu brez negativnega vrednostnega predznaka, saj realistina motivacija ni edina pravilna.

21 E-literatura (elitna lit.), U-literatura (underground, lahko tudi iz Unterhaltungslit., neelitna, trivialna lit.).

22 "Izpolnjevala sem le svojo dolnost pri ljubih dvojkah." (Beatin dnevnik, 151); "Zavest je imela, da astno izvruje naloene jej dolnosti, da se skae vredno Otmarjeve zaupnosti." (Sluaji usode, 331). Idealna moralna vsebina enske je sistematino opisana v lanku P. Pajkove Kako pridemo do sree (LZ 1894, 218).

23 "Spomnila se je svoje obljube, in v njeni dui so nastale hude borbe: dolnost se je borila s srcem. D, tudi v neizkueni dui tega preprostega dekleta se je oglasil veliki pomen dolnosti, katera hrani v sebi obstanek vsega lovetva!" (Obljuba, 477, 478).

24 "Oj, sladka poninost ti, od katere je odvisna vsa srea moja!" (Beatin dnevnik, 155); "Strni zatorej z vsemi bojeimi otroarijami, ki dorastenemu dekletu ne pristajajo; krepka, pokojne matere vredna se hoem izkazati! Da bi le otrka skoraj prila! Kak ja (!) hoem ljubiti, kako se jima rtvovati!" (Beatin dnevnik, 5) ; "/P/odvrgla se je sitnim dolnostim, katere jej je nalagal novi poklic." (Sluaji usode, 112, 113).

25 "Srea, ginenost, hvalenost, a posebno sladka zavest, da jej njena ljubav ni ve prepovedana, jemali so jej glas ter napolnjevali oi s solzami." (Sluaji usode, 342).

26 Negativne osebe se te hinavskosti zavedajo; zato lahko Ervin v Dunih borbah, 480, vzklikne: "O, ta ostudna, hinavska moralna strogost!"

27 Ko se Bodanski in Evfemija v Maehi sporazumevata o poroki, pride mimo pogreb. Evfemija se zgrozi, pa jo potolaijo: "Kaj ne veste, kako se menjavajo v ivljenju vesele prikazni z otonimi?" (364).

28 "Pa ona ni tista Genovefa, o kateri je povest in branje, da je zavreno od lastnega moa kouta v gozdu s svojim mlekom ivila itd., ampak ta Genovefa je bila in ostala devica." (Roga, ivljenje svetnikov in svetnic Bojih 1. del, str. 12, Celovec, 1867). Genovefa je stara ljudska legenda, izvirajoa iz Francije (leta 1634 je izla v predelavi patra Renja de Carsiersa (16031662)), poleg Tila Eulenspiegla (Pavliha), Egiptovskega Joefa in e nekaterih najpopularneja "ljudska knjiga". Pri nas je v prejnjem stoletju doivela kakne tri prevode in bila menda (nekatere letnice niso znane) ve kot trinajstkrat natisnjena, ne upotevajo Turkovih natisov po 1900. V Kritofa