SODNIKOV INFORMATOR informator_03_12.pdfOpr. št.: Sp 13/2012-3 Datum: 6. 3. 2012 Beneficium non in eo, quod fit aut datur, consistit, sed in ipso dantis aut facientis animo (Seneka)

Opr. št.: Sp 13/2012-3 Datum: 6. 3. 2012

Beneficium non in eo, quod fit aut datur, consistit, sed in ipso dantis aut facientis animo (Seneka). Dobro delo ni v tem, kar storimo ali damo, temveč v samem namenu tistega, ki da ali stori.

EVIDENČNI ODDELEKTel. št.: 01/ 366 42 60Faks: 01/ 366 43 13

Datum: 18.12.2009 Opr. št.: Sp 13/2009-17

I. ZA SODNO PRAKSO ........................................................................................................................ 2II. OBVESTILA SODIŠČEM …......................................................................................................... 15III.IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA .…..................................... 16

- KAZENSKO PODROČJE ….......................................................................................................... 16 - CIVILNO PODROČJE …................................................................................................................. 30 - DELOVNO IN SOCIALNO PODROČJE …............................................................................ 45

IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA RS …............................................................... 57V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI, ŠTUDIJSKI OBISKI …........................ 63VI. IZ ČLANKOV …........................................................................................................................................ 66VII. NOVE KNJIGE ….................................................................................................................................. 68VIII. IZ URADNIH LISTOV …............................................................................................................. 68IX. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI .............................. 68

Tudi tokrat naslov 'Sodnikov informator' poudarja, da so informacije namenjene samo sodnikom.Sodnikov informator je namreč nosilec informacij, ki so namenjene izključno službenemu komuniciranju s

sodniki, njihovemu izobraževanju in notranjemu delu sodišč.

SODNIKOVSODNIKOV INFORMATORINFORMATOR

3/2012

1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (trinajsti odstavek 126. člena KZ, prvi odstavek 78. člena ZKP).

Št. Obdobje Znesek Objava v Uradnem listu RS1. januar 1999 104.666 SIT 28/992. februar1999 104.666 28/993. marec 1999 106.312 39/994. april 1999 106.140 50/995. maj 1999 106.558 59/996. junij 1999 108.158 70/997. julij 1999 107.925 78/998. avgust 1999 108.269 87/999. september 1999 109.907 95/9910. oktober 1999 110.402 107/9911. november 1999 114.944 5/200012. december 1999 122.050 17/200013. januar 2000 113.270 26/200014. februar 2000 114.807 35/200015. marec 2000 115.588 44/200016. april 2000 114.768 57/200017. maj 2000 118.275 65/200018. junij 2000 118.040 75/200019. julij 2000 120.144 87/200020. avgust 2000 121.774 97/200021. september 2000 121.358 109/200022. oktober 2000 123.817 118/200023. november 2000 132.673 6/200124. december 2000 133.437 12/200125. januar 2001 131.113 21/200126. februar 2001 129.611 31/200127. marec 2001 130.330 40/200128. april 2001 130.067 52/200129. maj 2001 132.249 62/200130. junij 2001 131.486 69/200131. julij 2001 132.290 76/200132. avgust 2001 135.731 82/200133. september 2001 134.563 93/200134. oktober 2001 137.799 107/200135. november 2001 146.355 9/200236. december 2001 146.273 16/200237. januar 2002 143.274 25/200238. februar 2002 141.321 36/200239. marec 2002 142.894 45/200240. april 2002 143.355 54/200241. maj 2002 145.097 63/200242. junij 2002 144.082 77/2002

-2-

I. ZA SODNO PRAKSO

43. julij 2002 146.023 83/200244. avgust 2002 148.031 90/200245. september 2002 148.387 100/200246. oktober 2002 150.603 112/200247. november 2002 158.335 7/200348. december 2002 163.849 18/200349. januar 2003 155.936 29/200350. februar 2003 153.521 38/200351. marec 2003 153.627 48/200352. april 2003 154.810 59/200353. maj 2003 156.252 71/200354. junij 2003 156.098 83/200355. julij 2003 157.665 91/200356. avgust 2003 157.856 103/200357. september 2003 159.456 117/200358. oktober 2003 161.240 129/200359. november 2003 168.980 6/200460. december 2003 173.166 17/200461. januar 2004 163.301 25/200462. februar 2004 161.956 42/200463. marec 2004 163.838 56/200464. april 2004 162.961 68/200465. maj 2004 163.205 80/200466. junij 2004 164.996 95/200467. julij 2004 165.666 103/200468. avgust 2004 167.904 115/200469. september 2004 168.599 126/200470. oktober 2004 169.508 139/200471. november 2004 181.138 6/200572. december 2004 185.029 17/200573. januar 2005 171.380 119/200574. februar 2005 168.561 119/200575. marec 2005 172.842 119/200576. april 2005 171.779 119/200577. maj 2005 173.388 119/200578. junij 2005 172.972 119/200579. julij 2005 173.153 119/200580. avgust 2005 177.364 119/200581. september 2005 176.268 119/200582. oktober 2005 177.502 117/200583. november 2005 196.071 9/200684. december 2005 184.159 20/200685. januar 2006 180.193 30/200686. februar 2006 177.856 44/200687. marec 2006 181.982 52/200688. april 2006 178.716 64/200689. maj 2006 182.638 78/200690. junij 2006 182.275 90/2006

-3-

91. julij 2006 181.003 98/200692. avgust 2006 184.823 108/200693. september 2006 183.223 121/200694. oktober 2006 186.295 138/200695. november 2006 208.194 7/200796. december 2006 196.251 17/200797. januar 2007 815,68 EUR 26/200798. februar 2007 792,97 EUR 36/2007 99. marec 2007 815,34 EUR 45/2007100. april 2007 807,86 EUR 56/2007101. maj 2007 822,34 EUR 66/2007102. junij 2007 817,15 EUR 77/2007103. julij 2007 822,68 EUR 89/2007 104. avgust 2007 833,08 EUR 98/2007 105. september 2007 820,47 EUR 108/2007106. oktober 2007 846,38 EUR 121/2007107. november 2007 945,34 EUR 6/2008 108. december 2007 870,70 EUR 19/2008109. januar 2008 864,43 EUR 33/2008110. februar 2008 864,50 EUR 45/2008111. marec 2008 878,73 EUR 53/2008112. april 2008 879,19 EUR 67/2008113. maj 2008 882,94 EUR 79/2008114. junij 2008 883,58 EUR 85/2008115. julij 2008 890,24 EUR 94/2008 116. avgust 2008 909,12 EUR 103/2008117. september 2008 905,13 EUR 109/2008 118. oktober 2008 917,64 EUR 126/2008119. november 2008 981,58 EUR 8/2009120. december 2008 938,66 EUR 14/2009121. januar 2009 917,15 EUR 24/2009122. februar 2009 898,74 EUR 33/2009123. marec 2009 921,69 EUR 40/2009124. april 2009 920,67 EUR 50/2009125. maj 2009 917,56 EUR 61/2009126. junij 2009 924,64 EUR 69/2009127. julij 2009 922,14 EUR 78/2009128. avgust 2009 918,28 EUR 85/2009129. september 2009 929,36 EUR 94/2009130. oktober 2009 935,11 EUR 112/2009131. november 2009 999,49 EUR 7/2010132. december 2009 957,14 EUR 12/2010133. januar 2010 936,77 EUR 26/2010134. februar2010 930,01 EUR 35/2010135. marec 2010 967,32 EUR 45/2010136. april 2010 960,02 EUR 53/2010137. maj 2010 956,55 EUR 63/2010138. junij 2010 965,71 EUR 70/2010

-4-

139. julij 2010 960,14 EUR 76/2010140. avgust 2010 964,55 EUR 86/2010141. september 2010 963,84 EUR 92/2010142. oktober 2010 964,48 EUR 107/2010143. november 2010 1.041,19 EUR 6/2011144. december 2010 988,96 EUR 12/2011145. januar 2011 971,83 EUR 24/2011146. februar 2011 969,92 EUR 32/2011147. marec 2011 987,03 EUR 40/2011148. april 2011 975,98 EUR 52/2011149. maj 2011 982,99 EUR 60/2011150. junij 2011 985,95 EUR 69/2011151. julij 2011 974,91 EUR 75/2011152. avgust 2011 988,45 EUR 86/2011153. september 2011 978,20 EUR 94/2011154. oktober 2011 979,53 EUR 107/2011155. november 2011 1.053,96 EUR 8/2012156. december 2011 999,33 EUR 13/2012

2) Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Direktorat za družino, je na Vrhovno sodišče Republike Slovenije naslovil dopis, v katerem opozarja na problematiko v zvezi s skupnim starševstvom, določitvijo preživnine in uveljavljanjem pravic. Ministrstvo prosi, da se njihovo stališče posreduje sodnikom, ki obravnavajo družinske zadeve.

Poudarja, da centri za socialno delo opozarjajo na primere, ko sodišča pri odločanju o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo v nekaterih primerih ne določijo preživnine za otroka in zato starši posledično ne morejo uveljavljati pravic do otroškega dodatka in ostalih transferjev. Opozarja na določbo 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem se morata starša, ki ne živita ali ne bosta živela skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok, pri čemer se med drugim lahko tudi sporazumeta, da oba obdržita varstvo in vzgojo. Pri tem lahko predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku o tem izda sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. V primeru razveze sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma staršev, pri tem pa mora ugotoviti, ali je s sporazumom poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok v skladu s koristjo otroka. Ministrstvo meni, da je treba ne le ob razvezi, temveč tudi v vseh ostalih primerih pri odločanju o omenjenih vprašanjih smiselno odločati enako kot v primeru razveze zakonske zveze. Poudarja, da je največ težav v primerih, ko se starša dogovorita, da bosta oba obdržala varstvo in vzgojo otroka, vendar pri tem izpustita dogovor o preživnini, ali pa se dogovorita, da bosta preživljala otroka vsak v okviru svojega gospodinjstva. Preživnine v tem smislu ni dopustno pobotati, saj je pobot preživninske terjatve izključen. Ministrstvo poudarja, da otrokove koristi terjajo, da je preživnina določena v denarju v primerih, ko ne živi z obema staršema. Če pa preživnina ni določena z izvršilnim naslovom, starši v takšnih primerih nimajo pravice do otroškega dodatka in ostalih transferjev. Sistemska ureditev pravic iz javnih sredstev namreč sledi ureditvi razmerij med starši in otroci v določbah ZZZDR, ki določa obvezno ureditev preživnine za

-5-

otroka, v primerih, če starši ne živijo in ne bodo živeli skupaj.

3) Ministrstvo za pravosodje je dne 17. 2. 2012 opozorilo na problematiko, s katero se srečujejo sodišča pri izdajanju drugega izvoda originalne razvezne sodbe.

Problem, na katerega je opozoril predsednik Okrožnega sodišča v Kranju, se nanaša na vprašanje, kako postopati v primerih, ko stranka v postopku, ki je tuj državljan, zaprosi za pravnomočno sodbo, in sicer, ko prosi za izvod razvezne sodbe s podpisom sodnika, ki je odločal v tej zadevi, tega pa ni več na sodišču.

Evidenčni oddelek v zvezi s tem problemom podaja neobvezno pravno stališče:

Po mnenju Evidenčnega oddelka je treba na ta problem gledati širše in ne le za primere razveznih sodb. Podobne zahteve se lahko pojavijo v vseh postopkih, ko bo stranka potrebovala sodbo za uporabo v tujini.

Najprej je treba razjasniti, kaj v teh primerih zahteva stranka. Po našem mnenju stranka ne zahteva, da se ji izda nov izvod sodbe, ki bi ga znova lastnoročno podpisal sodnik, ki je zadevo obravnaval. Stranka v teh primerih zahteva izdajo dokumenta, s katerim bo izkazala vsebino izdane sodbe v konkretni zadevi, pri čemer pa zahteva, da je na tem dokumentu viden tudi podpis sodnika, ki je zadevo obravnaval, kot tudi potrdilo o pravnomočnosti take odločbe. Zato podlago za postopanje sodišče v teh primerih nudi 75. člen Sodnega reda (SR), ki določa, da se stranki ali upravičeni osebi z dovoljenjem predsednika sodišča oziroma sodnika, ki zadevo obravnava, lahko izda potrdilo o dejstvih, ki so razvidna iz spisa, ter da se o vsebini sodnih odločb ne izdajajo potrdila, temveč le njihovi podpisi. Zato ni potrebe, da bi se že ob izdelavi izvirnika in prepisov sodbe pripravilo še nekaj izvodov le-te, ki bi jih podpisal sodnik in bi se hranili v spisu za primer, če bi stranka naknadno zahtevala izdajo sodbe, na kateri je podpis sodnika, ki jo je izdal. V teh primerih je zato treba izdelati le kopijo (prepis) izvirnika sodbe, to je kopijo tistega izvoda izpisa sodbe, ki ga je, ob njeni izdelavi, podpisal sodnik (tretji odstavek 111. člena SR). Glede na 111. in 115. člen SR se sodno pisanje, tudi sodba, izdela v več izvodih. Od teh izvodov se za izvirnik šteje le tisti izvod, ki ga podpiše sodnik. Ta izvod tudi ostane v spisu. Vsi ostali izvodi, ki so napisani hkrati z izvirnikom, pa predstavljajo prepise izvirnika in so namenjeni strankam in drugim udeležencem postopka. Sodni red glede prepisov izvirnika ne predvideva, da ga podpiše sodnik, ampak določa, da mora biti na njem odtisnjen sodni pečat in štampiljka z zaznamkom o točnosti prepisa in podpis pristojne sodne osebe.

Poleg tega pa je treba na taki kopiji, ki se pripravi na zahtevo stranke, zapisati še potrdilo o njeni pravnomočnosti ter zaznamek o tem, da je kopija (prepis) identična z originalom.

Iz dopisa predsednika okrožnega sodišča tudi izhaja, da večina okrožnih sodišč, ki so odgovorila na njegovo pobudo, postopa na opisan način. Pri tem pa bi lahko kvečjemu ostalo odprto vprašanje, kdo v teh primerih podpisuje potrdilo o pravnomočnosti in zaznamek o identičnosti prepisa z originalom. Iz 75. člena SR namreč izhaja le, da se taka potrdila izdajajo z dovoljenjem predsednika sodišča

-6-

oziroma sodnika, ki zadevo obravnava. Kar je razumeti, da dokler se zadeva obravnava, dovoli izdajo takih potrdil sodnik, ki obravnava zadevo, potem ko je zadeva pravnomočno končana, pa izdajo takih potrdil dovoli predsednik sodišča.

V primeru, kot je obravnavani, ko je zadeva že končana, sodnika, ki jo je obravnaval pa ni več na sodišču, iz 75. člena SR nedvomno izhaja, da izdajo potrdil o dejstvih, ki so razvidna iz vpisnika ali spisa dovoljuje predsednik sodišča. Lahko pa se v zvezi s to določbo odpre vprašanje, ali mora predsednik sodišča tudi osebno podpisati taka potrdila. Zato bi lahko glede tega vprašanja pritrdili predlogu predsednika okrožnega sodišča, da se to vprašanje določneje uredi v Sodnem redu, še posebej, ker iz odgovorov drugih okrožnih sodišč izhaja, da na nekaterih sodiščih taka potrdila podpisujejo vodje oddelkov.

(Stališče je pripravil okrajni sodnik, dodeljen na Vrhovno sodišče RS, Sebastijan Potepan.)

4) Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 28. in 29. člena ter 54. do 61. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/2008, 40/2009, 26/2011 in 87/2011; v nadaljevanju ZPOmK-1) s predlogom za absolutno prednostno obravnavanje zadeve.

Obrazložitev zahteve zaradi kompleksnosti in potrebe po celoviti predstavitvi problematike objavljamo v celoti: Prekinitev postopka sodnega varstva

Vrhovno sodišče je pri odločanju v postopku sodnega varstva v zadevah G 18/2010, G 19/2010, G 20/2010, G 21/2010, G 22/2010, G 23/2010, G 24/2010, G 10/2011 in G 13/2011 ocenilo, da je del zakona, ki bi ga moralo uporabiti (konkretno 28. in 29. člen ter 54. do 61. člen ZPOmK-1), protiustaven. Zato je v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) in drugim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v navedenih zadevah prekinilo postopek sodnega varstva.

Predlog za absolutno prednostno obravnavo zadeve

Prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti zakona je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča razlog za prednostno obravnavo zadeve. Vrhovno sodišče predlaga, da Ustavno sodišče to zadevo obravnava prednostno tudi v okviru istovrstnih prednostnih zadev. Razlog za to je v velikem številu prekinjenih postopkov sodnega varstva po ZPOmK-1 pred Vrhovnim sodiščem, kot tudi dejstvo, da bi zaradi sprožene zahteve utegnilo biti ohromljeno delovanje Agencije v tekočih postopkih ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava.

-7-

A.

(I) Izpodbijane zakonske določbe

(1) ZPOmK-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da izda Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija)(1) sklep o preiskavi v podjetju, proti kateremu se vodi postopek; ta sklep pa vsebuje predmet in namen preiskave, datum začetka preiskave, pooblaščeno osebo, ki bo vodila preiskavo, obseg pooblastil iz 29. člena ZPOmK-1 in opozorilo o zagroženi denarni kazni zaradi zavlačevanja sodelovanja ali oviranja preiskave. Sklep o preiskavi se vroči osebno podjetju, zoper katero naj se opravi preiskava, na začetku opravljanja preiskave (drugi odstavek 28. člena ZPOmK-1). Pooblaščena oseba lahko vroči sklep o uvedbi postopka hkrati z vročitvijo sklepa o preiskavi, če drugače ne bi bilo mogoče doseči namena preiskave (tretji odstavek 28. člena ZPOmK-1). Zoper sklep o preiskavi ni sodnega varstva (četrti odstavek 28. člena ZPOmK-1). V skladu z določbo druge alineje tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1 pa je sklep o preiskavi mogoče izpodbijati v postopku sodnega varstva zoper odločbo.

(2) V skladu z drugim odstavkom 29. člena ZPOmK-1 lahko pooblaščene osebe, kot so opredeljene v prvem odstavku 29. člena ZPOmK-1, v okviru preiskave:– vstopijo in pregledajo prostore, zemljišča in prevozna sredstva (v nadaljnjem

besedilu prostore) na sedežu podjetij in na drugem kraju, na katerem podjetje samo ali drugo podjetje po njegovem pooblastilu opravlja dejavnost in posle, iz katerih izhaja verjetnost kršitve določb ZPOmK-1 ali 81. ali 82. člena Pogodbe o Evropski skupnosti;

– pregledujejo poslovne knjige, pogodbe, listine, poslovno korespondenco, poslovne evidence in druge podatke, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja, ne glede na nosilec, na katerem so zapisani ali shranjeni (v nadaljnjem besedilu poslovne knjige in druga dokumentacija);

– odvzamejo ali pridobijo kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in druge dokumentacije v kakršni koli obliki z uporabo fotokopirnih sredstev ter računalniške opreme podjetja ali Agencije. Če zaradi tehničnih razlogov ni mogoče narediti kopij z uporabo fotokopirnih sredstev ter računalniške opreme podjetja ali Agencije, lahko odnesejo poslovne knjige in drugo dokumentacijo za čas, potreben, da se naredijo kopije. O tem naredijo uradni zaznamek;

– zapečatijo vse poslovne prostore ter poslovne knjige in drugo dokumentacijo za čas trajanja preiskave in v obsegu, potrebnem za njeno izvedbo;

– zasežejo predmete ter poslovne knjige in drugo dokumentacijo za največ 20 delovnih dni;

– zahtevajo od katerega koli predstavnika ali predstavnice (v nadaljnjem besedilu predstavnika) ali osebe, zaposlene v podjetju, ustno ali pisno pojasnilo dejstev ali dokumentov, ki se nanašajo na predmet ali namen preiskave, ter o tem sestavijo zapisnik. Če pooblaščena oseba zahteva pisno pojasnilo, določi rok, v katerem mora biti posredovano;

– pregledajo listine, s katerimi lahko ugotovijo istovetnost oseb; – opravijo druga dejanja, ki so v skladu z namenom preiskave. V skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZPOmK-1 mora podjetje pooblaščenim osebam omogočiti dostop do prostorov ter do poslovnih knjig in druge

-8-

dokumentacije; pooblaščene osebe pa lahko opravljajo preiskavo tudi proti njegovi volji.

(3) Iz teh določb izhaja, da je pravna podlaga za opravo preiskave v podjetju sklep o preiskavi, ki ga izda Agencija in ga je mogoče izpodbijati šele v postopku sodnega varstva zoper odločbo. Za opravo preiskave v podjetju odločba sodišča ni potrebna.

(4) ZPOmK-1 sicer določa, da je potrebno pridobiti odredbo pristojnega sodišča v Ljubljani, a to velja le za preiskavo pri tretjih osebah (prvi odstavek 33. člena ZPOmK-1). (II) Določbe Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so kršene

Vrhovno sodišče zgoraj navedene zakonske določbe izpodbija zaradi njihove neskladnosti s pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS, pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

(III) Razlogi za izpodbijanje navedenih zakonskih določb

(a) Neskladje s pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS in pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS

(1) Določba prvega odstavka 36. člena Ustave RS določa, da je stanovanje nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati (drugi odstavek). Pri preiskavi mora biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik (tretji odstavek). Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič (četrti odstavek). Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje (peti odstavek).

(2) Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) še ni odgovorilo na vprašanje, ali gre varstvo iz 36. člena Ustave RS tudi pravni osebi glede njenih poslovnih prostorov. Na podlagi njegove sodne prakse pa je sklepati, da so nosilci ustavnih pravic tudi pravne osebe, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanje nanašajo.(2) Ustavno sodišče je na primer že odločilo, da z vidika varstva človekovih pravic v premoženjskem pogledu ni mogoče razlikovati med fizičnimi in pravnimi osebami;(3) in da je pravna oseba tudi nosilec ustavne pravice iz 35. člena Ustave RS, ki med drugim zagotavlja splošno svobodo ravnanja.(4)

(3) Glede na načelno stališče Ustavnega sodišča, da so pravne osebe nosilci ustavnih pravic, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanje

-9-

nanašajo, gre varstvo nedotakljivosti poslovnih prostorov iz 36. člena Ustave RS tudi pravnim osebam, pri katerih Agencija opravlja preiskavo. Tega jim ni mogoče odreči z argumentom, da je v naslovu k 36. členu Ustave RS in prvem odstavku 36. člena omenjena (le) nedotakljivost stanovanja. V drugem odstavku 36. člena Ustave RS, kjer je zapisana zahteva po odločbi sodišča za neprostovoljni vstop in preiskavo prostorov, so izrecno omenjeni tudi drugi tuji prostori, kar zajema tudi poslovne prostore pravne osebe, pri katerih Agencija opravlja preiskavo. V 36. členu Ustave RS določen prostorski vidik pravice do zasebnosti (ambientalna zasebnost) je fizičnim osebam zagotovljen v prostorih, kjer jo te upravičeno pričakujejo, to je v prostorih, kjer bivajo. Enako pravico je treba zagotoviti tudi pravnim osebam v prostorih, kjer jo te upravičeno pričakujejo; to pa so tisti poslovni prostori, ki niso splošno dostopni javnosti.

(4) 37. člen Ustave RS zagotavlja varstvo tajnosti pisem in drugih občil (prvi odstavek). Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države (drugi odstavek). Tako varstvo komunikacijske zasebnosti gre tudi pravnim osebam, pri katerih Agencija opravlja preiskavo. Predmet varstva po 37. členu Ustave RS je sporočanje, pri katerem je uporabljeno določeno sredstvo, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij. V to aktivnost je po svojih predstavnikih vpeta tudi pravna oseba, zato je treba tudi njej priznati varstvo, ki ga zagotavlja 37. člen Ustave RS.

(5) Za vstop v stanovanje in druge tuje prostore ter njihovo preiskovanje, kot tudi za pregled pisem in drugih občil je že na podlagi Ustave RS potrebna odločba sodišča. Ureditev preiskave v ZPOmK-1, ki kot pravno podlago za vstop v poslovne prostore in njihov pregled ter za pregled poslovne dokumentacije določa sklep o preiskavi, ki ga izda Agencija kot del izvršilne veje oblasti, zato ni v skladu z zahtevami iz 36. in 37. člena Ustave RS.

(6) Vrhovno sodišče še dodaja, da je postopek ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava po svoji naravi kaznovalni postopek. Začne se izključno po uradni dolžnosti (23. člen ZPOmK-1), vodi pa se v javnem interesu s ciljem varstva učinkovite konkurence na trgu. Kršitev konkurenčnega prava je sankcionirana kot prekršek, ki ga kazenskopravna teorija uvršča med kazniva ravnanja. Tudi sicer je sankcija za kršitev konkurenčnega prava kazenske narave, saj je njen namen kaznovati kršitelja in odvrniti potencialne kršitelje od bodočih kršitev. Globa v višini do 10 % letnega prometa, ki se lahko izreče v postopku o prekršku (73. in 74. člen ZPOmK-1), pa znatno posega v premoženjsko sfero kršitelja. Da gre v postopku ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava po vsebini za kazensko zadevo, se je izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svoji sodbi v zadevi Menarini proti Italiji.(5) Kaznovalna narava postopka ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava je pravzaprav predpostavka za ustavnopravno dovoljenost posega v ambientalno in komunikacijsko zasebnost katerekoli osebe.

(b) Neskladje s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP

-10-

(1) Pravica do ambientalne zasebnosti, ki jo Ustava RS zagotavlja v 36. členu, in pravica do komunikacijske zasebnosti, ki je zagotovljena v 37. členu Ustave RS, sta tudi predmet 8. člena EKČP, ki varuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

(2) Določba 8. člena EKČP določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja (prvi odstavek). Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek).

(3) Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je sestavni del pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP tudi pravica pravnih oseb do spoštovanja njihovih poslovnih prostorov. V zadevi Societe Colas Est(6) je ESČP že leta 2002 odločilo, da francoska ureditev, ki je nacionalnemu organu za varstvo konkurence omogočala opravo preiskave v podjetju brez odločbe sodišča, krši 8. člen EKČP. ESČP je v dveh zadevah(7) iz leta 2010 ponovilo stališče, da imajo prizadete stranke pravico do sodne kontrole glede pravnih in dejanskih vprašanj, tako glede zakonitosti dovolitve preiskave poslovnih prostorov, kakor tudi glede presoje dejansko opravljenih ukrepov preiskave.

(c) Postopek ugotavljanja kršitve in postopek o prekršku

Agencija v upravnem postopku odloča o kršitvi konkurenčnega prava, v postopku o prekršku pa kot prekrškovni organ. V skladu z Zakonom o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki se na podlagi drugega odstavka 12. člena ZPOmK-1 subsidiarno uporablja v prekrškovnem postopku pred Agencijo, sme hišno preiskavo odrediti le sodišče, pri izvedbi hišne preiskave, ki se opravlja na podlagi predloga prekrškovnega organa, pa sme aktivno sodelovati tudi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, ki je predlagal hišno preiskavo (tretji odstavek 58. člena ZP-1). V postopku o prekršku Agencija navadno ne pridobiva dokazov o kršitvi, temveč se le sklicuje na svoje ugotovitve v postopku ugotavljanja kršitve konkurenčnega prava. Že to narekuje ureditev, po kateri je tudi za opravo preiskave v postopku ugotavljanja kršitve konkurenčnega prava potrebna odločba sodišča in ne le sklep o preiskavi.

(d) Neučinkovitost kazenskopravnega varstva konkurence

(1) Varstva konkurence ne zagotavlja le ZPOmK-1, temveč je ta tudi predmet kazenskopravnega varstva. Kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov med podjetji, zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij in ustvarjanje prepovedane koncentracije med podjetji, ki ima za posledico veliko premoženjsko korist za udeleženo podjetje ali podjetja ali veliko premoženjsko korist ali škodo za drugo podjetje, je inkriminirano v 225. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Storilec tega kaznivega dejanja se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Za kaznivo dejanje iz 225. člena KZ-1 je v skladu z določbo 9. točke 25.

-11-

člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) odgovorna tudi pravna oseba.

(2) V skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se storilcu kaznivega dejanja kazenska sankcija izreče le na podlagi zakonitega postopka. V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Dokazi, pridobljeni na podlagi spornih določb ZPOmK-1, bi bili najverjetneje uporabljeni tudi v kazenskem postopku.

B.

(I) Izpodbijane zakonske določbe: 54. do 61. člen ZPOmK-1

(1) V skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena ZPOmK-1 zoper akte Agencije ni pritožbe, je pa dopusten postopek sodnega varstva (prvi odstavek 54. člena ZPOmK-1).

(2) Postopek sodnega varstva je dopustno začeti zoper odločbe Agencije (prvi odstavek 55. člena ZPOmK-1), zoper sklepe Agencije pa le, če postopek sodnega varstva ni izrecno izključen (drugi odstavek 55. člena ZPOmK-1). Pri tem je sklep, s katerim Agencija zahteva podatke od podjetja iz 27. člena ZPOmK-1, in sklep o preiskavi iz 28. člena ZPOmK-1 dovoljeno izpodbijati le v postopku sodnega varstva zoper odločbo (tretji odstavek 55. člena ZPOmK-1). Postopek sodnega varstva je vselej dovoljen zoper sklep, zoper katerega je po določbah, ki urejajo splošni upravni postopek, dovoljena pritožba (četrti odstavek 55. člena ZPOmK-1). Zadeve v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 so nujne in o njih odloča sodišče prednostno (peti odstavek 55. člena ZPOmK-1).

(3) V postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (56. člen ZPOmK-1). V postopku sodnega varstva tožnik ne more navajati novih dejstev in ne predlagati novih dokazov (57. člen ZPOmK-1). Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) (58. člen ZPOmK-1). Vrhovno sodišče odloča praviloma brez obravnave (59. člen ZPOmK-1). Za pregled dokumentov zadeve pred Vrhovnim sodiščem se smiselno uporablja 18. člen ZPOmK-1 (60. člen ZPOmK-1). Zoper sodbo ali sklep, izdanem v postopku sodnega varstva, ni pritožbe (61. člen ZPOmK-1).

(II) Določbe Ustave RS, ki so kršene

Vrhovno sodišče zgoraj navedene zakonske določbe izpodbija zaradi njihove neskladnosti s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

-12-

(III) Razlogi za izpodbijanje navedenih zakonskih določb

(1) V skladu s 25. členom Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. S pravnim sredstvom iz 25. člena Ustave RS je mišljeno sredstvo, ki posamezniku omogoča, da učinkovito varuje svoje pravice, sodišču pa nalaga nepristransko ponovno presojo odločitve.(8) To je mogoče doseči le v sporu polne jurisdikcije (full jurisdiction), pojmovanem tako, da lahko sodišče presoja tako dejansko kot pravno podlago sporne odločitve. Tako je tudi razumevanje pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.(9)

(2) V večini upravnih postopkov upravni organ po opravljenem postopku izda odločbo, zoper katero je dopustna pritožba (in druga, izredna pravna sredstva). V pritožbi je mogoče uveljavljati nepopolno ali napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in postopkovne kršitve. O pritožbi odloča organ druge stopnje. Zoper dokončni upravni akt je dopustno začeti upravni spor, o katerem na prvi stopnji odloča upravno sodišče. Sodbo prvostopenjskega sodišča je, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, dopustno izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi (pritožba na Vrhovno sodišče), zoper pravnomočno sodbo pa so dopustna tudi izredna pravna sredstva (revizija in obnova postopka). V večini upravnih zadev sta tako predvideni dve stopnji v upravnem postopku in dve stopnji v postopku upravnega spora, skupno torej štiri stopnje.

(3) V konkurenčnopravnih zadevah Agencija praviloma začne postopek na lastno pobudo. Agencija je tisti organ, ki zbira dokazno gradivo in v upravnem postopku tudi odloči v zadevi. Zoper njene akte pritožba ni dovoljena (tretji odstavek 15. člena ZPOmK-1). Njeno odločbo je dopustno izpodbijati šele v postopku sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem (prvi odstavek 54. člena ZPOmK-1). V postopku po ZPOmK-1 je torej predvidena samo ena upravna stopnja in samo ena sodna stopnja.

(4) Glede na temeljno strukturo postopka pred Agencijo je mogoče reči, da je vsaj v grobem primerljiv s predkazenskim postopkom, s to bistveno razliko, da Agencija v postopku tudi odloči v zadevi (t. j. o kršitvi). Zaradi take narave postopka bi bilo pričakovati, da bo stranki v postopku sodnega varstva zagotovljenih več procesnih pravic, kot jih ima stranka v upravnem sporu. Vendar pa je ravno obratno, saj ima stranka v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 manj procesnih pravic kot stranka v upravnem sporu po ZUS-1. To velja tako glede možnosti navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v tožbi (57. člen ZPOmK-1 v primerjavi s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1) - s tem je logično tudi izključena možnost sodišča, da bi po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, ki bi prispevali k razjasnitvi zadeve ter k zakoniti in pravilni odločitvi (drugi odstavek 20. člena ZUS-1), kot tudi glede pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča, ki odloča na prvi stopnji (61. člen ZPOmK-1). Postopek sodnega varstva po ZPOmK-1 ni spor polne jurisdikcije.

(5) Tudi primerjalnopravni pogled pokaže na neustreznost ureditve našega postopka sodnega varstva zoper odločbe Agencije. V Nemčiji je po določbah Gesetz gegen

-13-

Wettbewerbsbeschränkungen zoper odločbo kartelnega organa (organa, pristojnega za varstvo konkurence) možna pritožba na pristojno višje deželno sodišče (paragraf 63). Višje deželno sodišče razišče dejansko stanje po uradni dolžnosti, torej tudi mimo predlogov strank, ki sicer po izrecni zakonski določbi lahko navajajo tudi nova dejstva in nove dokaze (prvi odstavek paragrafa 63). Zoper odločbo višjega deželnega sodišča je možna še t. i. dopuščena revizija (glede pravno pomembnih vprašanj) na Zvezno sodišče (Bundesgerichtshof). V Avstriji kartelno sodišče (Višje deželno sodišče na Dunaju) ne preizkuša odločitve kartelnega organa, pač pa samo sprejema odločitve na predlog upravičenega regulatorja (glej na primer Kartellgesetz, paragraf 36). O pritožbi odloča avstrijsko Vrhovno sodišče.

(6) V postopku sodnega varstva ZPOmK-1 tožniku ne zagotavlja učinkovitega izpodbijanja dejanskega stanja, ki ga je ugotovila Agencija. To pa je v postopku ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava v večini primerov ključnega pomena, saj je večina teh zadev v dejanskem pogledu zelo zapletena. Za varstvo pravic strank je zato bistveno, da se dejansko stanje v zadevi ugotovi pred sodiščem. Postopek sodnega varstva po ZPOmK-1 tega ne omogoča, saj tožnik v tem postopku ne more navajati novih dejstev ne predlagati novih dokazov, Vrhovno sodišče ne more po uradni dolžnosti izvajati dokazov, ki bi prispevali k razjasnitvi zadeve, praviloma pa odloči brez obravnave. To pomeni, da je preizkus dejanskega stanja pred Vrhovnim sodiščem omejen le na tisto, kar je bilo ugotovljeno v postopku pred Agencijo. Zato pomeni ureditev sodnega varstva v ZPOmK-1 poseg v pravico do pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS. Tega zaključka ne more spremeniti dejstvo, da v postopku sodnega varstva odloča Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi, če to nima pooblastil, ki bi zagotavljala učinkovitost pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS.

(7) Iz zakonodajnega gradiva je mogoče razbrati, da zakonodajalec omejitve pravic strank v postopku sodnega varstva upravičuje z interesom po hitri izvedbi postopka in s tem povezano učinkovitostjo nadzora Agencije nad omejevalnimi ravnanji na trgu.(10) Vendar pa zasledovani cilj ne more pretehtati teže posega v pravico do pravnega sredstva, zaradi česar ureditev postopka sodnega varstva v 54. do 61. členu ZPOmK-1 ni v skladu s pravico iz 25. člena Ustave RS. Ukrepe za pospešitev postopka je zagotovil že ZUS-1, ko je omejil dostop do Vrhovnega sodišča. Zato bi bilo tako z vidika učinkovitosti postopka kakor tudi z vidika varstva pravic strank povsem sprejemljivo, če bi se v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 v celoti uporabljale določbe ZUS-1. To pomeni, da bi o tožbi zoper odločbo Agencije na prvi stopnji odločalo Upravno sodišče Republike Slovenije v sporu polne jurisdikcije, o pravnih sredstvih po ZUS-1 pa Vrhovno sodišče.

Predlog

Vrhovno sodišče predlaga, da Ustavno sodišče na podlagi 48. člena ZUstS (1) ugotovi, da sta določbi 28. in 29. člena ZPOmK-1 v neskladju s 36. in 37. členom Ustave RS ter 8. členom EKČP, določbe 54. do 61. člena ZPOmK-1 pa v neskladju s 25. členom Ustave RS.

Izdajo ugotovitvene odločbe Vrhovno sodišče predlaga zato, ker bi z razveljavitvijo

-14-

navedenih zakonskih določb nastala še hujša protiustavnost. V primeru razveljavitve 28. in 29. člena ZPOmK-1 namreč Agencija ne bi mogla opravljati preiskave v zadevah ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava in tako ne bi mogla izvajati učinkovitega nadzora nad izvrševanjem določb 6., 9. in 11. člena ZPOmK-1, kot tudi ne nadzora nad izvrševanjem določb 101. in 102. člena PDEU; zaradi razveljavitve določb ZPOmK-1 o sodnem varstvu pa strankam ne bi bilo zagotovljeno nikakršno pravno sredstvo zoper odločbe Agencije.

Vrhovno sodišče prav tako predlaga, da Ustavno sodišče (2) določi rok, v katerem naj zakonodajalec odpravi ugotovljeno neskladje. Glede na to, da je bilo na podlagi izpodbijanih zakonskih določb izvedenih že veliko postopkov ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava, in glede na to, da bosta tako Agencija kot tudi Vrhovno sodišče te določbe do odprave neskladja še naprej uporabljala, Vrhovno sodišče predlaga, da Ustavno sodišče (3) določi tudi način izvršitve svoje odločitve.----Op. št. (1): Do novele ZPOmK-1B Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad).Op. št. (2): Sklep Ustavnega sodišča Up-10/93 z dne 20. 6. 1995, točka 3. Op. št. (3): Ibidem. Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998, točka 19, in U-I-108/99 z dne 20. 3. 2003, točka 14.Op. št. (5): Zadeva A. Menarini Diagnostics, s. r. l., proti Republika Italija, sodba z dne 27. 9. 2011, št. 43509/08, 38. do 44. točka.Op. št. (6): Zadeva Société Colas Est and others proti Franciji, sodba z dne 16. 4. 2002, št. 3797/97.Op. št. (7): Zadeva Compagnie des Gaz de Petrole Primagaz proti Franciji, sodba z dne 21. 12. 2010, št. 29613/08 in zadeva Société Canal Plus in drugi proti Franciji, sodba z dne 21. 12. 2010, št. 29408/08.Op. št. (8): Glej na primer Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, 2011, str. 393 in 394.Op. št. (9): Glej na primer zadevo Schmautzer proti Avstriji, sodba z dne 23. 10. 1995, št. 15523/89, in že navedeno zadevo Menarini proti Italiji.Op. št. (10): Predlog Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), Poročevalec DZ RS, št. 114/2007 z dne 12. 11. 2007.

Obvestilo o elektronskem vlaganju vlog in drugih pisanj po osmem odstavku 29. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-H) (Uradni list RS, št. 51/2010), ki je bil objavljen 28. 6. 2010 in velja od 13. 7. 2010, je v končnih določbah določil, da se osmi in deseti odstavek 29. člena, četrti do sedmi odstavek 29. b člena in prvi stavek enajstega odstavka 141. člena zakona pričnejo uporabljati, ko bodo zagotovljeni tehnični pogoji za njihovo izvajanje. Minister, pristojen za pravosodje, bo ob tehnični izpolnitvi pogojev izdal sklep, v katerem bo določil datum, od katerega dalje se uporabljajo navedene določbe in ga objavil v Uradnem listu Republike Slovenije.

Minister, pristojen za pravosodje, je v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 14 z -15-

II. OBVESTILA SODIŠČEM

dne 24. 2. 2012, objavil Sklep o izpolnitvi tehničnih pogojev za plačilo sodnih taks in pošiljanje obvestil organizacij za plačilni promet. V sklepu je določeno, da se četrti do sedmi odstavek 29. b člena in prvi stavek enajstega odstavka 141. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, začnejo uporabljati 1. marca 2012.

Četrti do sedmi odstavek 29. b člena se nanašajo na postopek plačila sodne takse v postopku o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se vlaga po elektronski poti in skrajšuje rok za plačilo sodne takse v navedenem postopku iz obstoječih 10 na 8 dni. Prvi stavek enajstega odstavka 141. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pa organizacijam za plačilni promet nalaga, da obvestila iz navedenega člena sodišču pošiljajo v elektronski obliki, podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom.

Minister za pravosodje z zgoraj navedenim sklepom ni določil začetka uporabe osmega in desetega odstavka 29. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določata, da mora odvetnik, notar, izvršitelj in Državno pravobranilstvo vse vloge in druga pisanja vložiti v elektronski obliki ter da sodišče vlogo, ki jo odvetnik, notar, izvršitelj ali Državno pravobranilstvo ne vloži v elektronski obliki, zavrže. To pomeni, da bodo odvetniki, notarji, izvršitelji in Državno pravobranilstvo od 1. 3. 2012 pa do objave sklepa ministra, pristojnega za pravosodje, o izpolnitvi tehničnih pogojev za obvezno elektronsko vlaganje vlog, v postopkih izvršbe in zavarovanja lahko na izvršilna sodišča vlagali vse vloge tako v elektronski, kot v pisni obliki. S tem je odvetnikom, notarjem, izvršiteljem in Državnemu pravobranilstvu omogočeno, da se v času od 1. 3. 2012 pa do objave sklepa ministra, pristojnega za pravosodje, o izpolnitvi tehničnih pogojev za obvezno elektronsko vlaganje vlog, ustrezno pripravijo na prihajajoče obvezno elektronsko vlaganje vlog v postopkih izvršbe in zavarovanja na izvršilnih sodiščih.

KAZENSKO PODROČJE

1) I Ips 19969/20101.Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom.

2.Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji

-16-

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS.

3.Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi priče nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge), in je bil že zavrnjen, bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače, kot je bilo že odločeno (torej, da se izvede tudi neposredno zaslišanje priče).

4.Obsojenčev glas je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete.

5.Z nadomestitvijo v obtožbi imensko navedenega sostorilca z neznano osebo iz K. V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do učinkovite obrambe po 29. členu Ustave RS. Zoper obsojenca usmerjeni očitek se na ta način ni vsebinsko spremenil, saj natančno neugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje obsojenca glede konkretnega mamila – v teh primerih heroina.

6.Sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama zase pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

7.ZKP ne predvideva, da bi moralo sodišče s sklepom odločiti o dopustnosti spremembe obtožbe na glavni obravnavi, a četudi bi sodišče na ta način odločilo (saj ZKP tega tudi ne prepoveduje), bi to bilo smiselno predvsem v primeru, če spremembe obtožbe ne bi dovolilo. V primeru, ko se na ta način sodišče ne opredeli do (ne)dovoljenosti spremembe obtožbe, pa je povsem logično in razumljivo, da je predmet nadaljnje obravnave spremenjena obtožba in ne morebiti prejšnja, saj ima državni tožilec zakonsko pooblastilo, da obtožbo spremeni (in jo tudi razširi) do konca glavne obravnave in se v takem primeru vedno obravnava obtožba, kot je bila nazadnje spremenjena.

-17-

Iz obrazložitve:Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo in popravnim sklepom spoznalo– obsojenega E. E. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene

proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 30.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo premoženjsko korist v višini 50.000 EUR;

– obsojenega M. S. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 10.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 10.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega R. S. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 25.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 35.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega N. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 30.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 350.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega E. K. za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen sedem let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 10.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 5.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega H. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen pet let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 8.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 5.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega K. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 25.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 35.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega B. G. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 15.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 22.000 EUR premoženjske koristi;

– obsojenega Z. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen šest let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 9.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96.

-18-

člena KZ odvzelo 3.000 EUR premoženjske koristi.

Sodišče je obsojenima K. K. in B. G. odvzelo zasežena mamila ter obsojencem naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče obtoženega R. S. na podlagi 1. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Obtožencu je sodišče na podlagi 498. člena ZKP odvzelo zaseženo orožje.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenima sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbam obsojenih N. K., K. K. in B. G. ter njihovih zagovornikov in zagovornikov obsojenih E. E. in R. S. in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je – v odločbi o krivdi glede obsojenega N. K. iz ravnanja, opisanega pod točko

VIII v tretji vrsti prvega odstavka, izpustilo besedo „kupili, v drugem odstavku pa besedilo „N. K. je pa heroin z namenom prodaje kupil tako, da je v zamenjavo za heroin L. R. dostavljal vozila višjega cenovnega razreda, pri čemer je cena za kilogram heroina v zamenjavi za vozilo znašala 11.000 EUR, ali mu poslal tudi denar za nabavo heroina in heroin hranil v L.“

– v odločbah o kazenskih sankcijah tako, da je znižalo izrečene kazni zapora in stranske denarne kazni obsojenim E. E. na devet let in 20.000 EUR, R. S. na dvanajst let in 20.000 EUR, K. K. na dvanajst let in 20.000 EUR in B. G. na dvanajst let in 12.000 EUR.

V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbe obsojenih N. K., K. K. in B. G. ter njihovih zagovornikov in zagovornikov obsojenih E. E. in R. S., v celoti pa pritožbe obsojenega Z. K. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obsojenih M. S., E. K. in H. K. ter pritožbo državne tožilke, ki se nanaša na obsodilni del sodbe, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodišče druge stopnje je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obsojene E. E., M. S., R. S., N. K., H. K., E. K., K. K., B. G. in Z. K. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojene M. S., E. K., H. K. in Z. K. pa tudi iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrade po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov obsojenim K. K., R. S., E. K. in Z. K. bremenijo proračun. Z isto sodbo je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke, izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ad 1.Zagovorniki obsojenega E. E. v zahtevi izpodbijajo zakonitost odredbe preiskovalnega sodnika III Kpr 72/2007 z dne 4. 10. 2007, kateri po njihovem stališču manjka obrazložitev. Vložniki menijo, da stališči prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča s tem v zvezi nista pravilni. Odredba, izdana na podlagi 143. člena ZKP in s katero se posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, bi po stališču vložnikov morala biti obrazložena.

-19-

Po izdaji sklepa o preiskavi opravlja preiskovalni sodnik preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP). Po prvem odstavku 177. člena ZKP smejo stranke in oškodovanec med preiskavo preiskovalnemu sodniku predlagati, naj se opravijo posamezna preiskovalna dejanja. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik v preiskavi po dokaznem predlogu državne tožilke izdal navedeno odredbo. Slednja je bila torej izdana, ko je bil utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi. Zato po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa iz prvega odstavka 149. b člena ZKP, temveč za ugoditev dokaznemu predlogu državnega tožilca. Tak predlog bi nenazadnje lahko podala tudi obramba, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi. V tej fazi postopka tudi ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pregled v hišnih preiskavah zaseženih mobilnih telefonov in SIM kartic, zato tudi ni smiselno govoriti o izvajanju prikritega ukrepa. Stališče vložnikov, da bi morala biti odredba, s katero se med preiskavo na dokazni predlog državnega tožilstva operaterjem mobilne telefonije nalaga dolžnost posredovanja prometnih podatkov, obrazložena enako kot odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa iz prvega odstavka 149. b člena ZKP (katere ureditev je vezana na predkazenski postopek, ko se razlogi za sum s tem ukrepom šele preverjajo), zato ni utemeljeno.

Ad 2.Neutemeljena je zahteva vložnikov glede zatrjevanja, da je kaznivo dejanje, opisano pod točko VII izreka prvostopenjske sodbe, v celoti utemeljeno na dokazih, pridobljenih v nasprotju s tretjim odstavkom 103. člena DPR (Odlok predsednika republike R Italije št. 309/1999), 36. in 37. členom Ustave RS ter 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s čimer naj bi bila storjena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je sicer odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka A 4 – stran 11 do 13 sodbe sodišča druge stopnje) in jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Poudariti je treba, da vložniki zahteve z zatrjevanjem, da niso bili izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 103. člena DPR za izvedbo izpodbijanih procesnih dejanj italijanske policije ob in neposredno po aretaciji E. T., ter v tej zvezi oporekajo verodostojnosti zapisnika italijanske policije z dne 12. 3. 2007 in podajajo svojo analizo izpovedbe priče V. C. (predvsem v zvezi z vzporedno izvajano akcijo italijanske policije „Carpe diem“), izpodbijajo dokazno oceno sodišča v zvezi z dejstvi in okoliščinami izvedbe teh dejanj, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati. Poleg tega vložniki zahteve menijo, da je italijanska policija v tem primeru grobo zlorabila policijska pooblastila, njeno ravnanje je odstopalo od standardov Ustave RS, pri čemer očitno merijo na določbe 36. (nedotakljivost stanovanja) in 37. člena (varstvo tajnosti pisem in drugih občil) Ustave RS. Tudi v tem pogledu je zahteva neutemeljena, saj je treba ravnanje italijanske policije ocenjevati najprej v luči italijanske ustave in zakonodaje. Ustava R Italije pa v 11. členu, smiselno enako citiranim določbam Ustave RS, varuje posege v zasebnost posameznika, z vnaprejšnjo ali naknadno (pravo)sodno kontrolo takih posegov, kar je na zakonodajni ravni izpeljano v določbah drugega in tretjega odstavka 103. člena DPR in 352. (osebna in hišna preiskava), 355. (zaseg predmetov) in 391. člena (odvzem prostosti) italijanskega zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju

-20-

CPP). To naknadno preveritev in odobritev dejanj italijanske policije so italijanski (pravo)sodni organi izvedli in so bila s tem spoštovana in zagotovljena ustrezna procesna jamstva (tudi v smislu 8. člena EKČP) in zato ni bilo razlogov za izločitev tako pridobljenih dokazov iz kazenskega spisa ter se izpodbijana sodba nanje lahko opira. Ti razlogi govorijo tudi za to, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve izločitve dokazov v zvezi z dejanjem iz točke VII izreka prvostopenjske sodbe (dokazi, ki izvirajo iz aretacija E. T. v Italiji), pravilna in je zato neutemeljena tudi zahteva za izločitev vseh članov senata iz razloga po 4. a točki 39. člena ZKP (kot povzeto zgoraj v točki 8), ker naj bi se s temi dokazi seznanili.

Ad 3. V zahtevi se kot napačna izpostavlja procesna odločitev sodišča prve stopnje, ko je na glavni obravnavi le prebralo zapisnik o zaslišanju priče italijanskega karabinjerja V. C., ne da bi to pričo tudi neposredno zaslišalo, ker da tega ni zahtevala nobena od strank. S takim ravnanjem naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, kršitev 29. člena Ustave RS ter tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ob tem vložnik zahteve zanika, da naj bi se obramba na izrecno vprašanje predsednika senata odrekla pravici do ponovnega zaslišanja navedene priče (kot je navedlo sodišče druge stopnje v prvem odstavku na strani 14 svoje odločbe). Glede na podrobno obrazložitev postopka sodišča v zvezi z izvedbo navedenega dokaza v sodbi sodišča druge stopnje (točki 4 in 5 na straneh od 11 do 14 sodbe sodišča druge stopnje) in v zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe (stran 261), je dodati, da sodišče prve stopnje lahko spremeni odločitev o izvedbi predlaganega(-ih) dokaza(-ov), če naknadno ugotovi, da je njegova (njihova) izvedba smiselna, potrebna oziroma se naknadno izkaže njegova (njihova) utemeljenost. Tako je prvostopenjsko sodišče očitno odločilo tudi glede branja zapisnika o predhodnem zaslišanju priče C. v Italiji, ne pa tudi glede predloga za njegovo neposredno zaslišanje. Po tako izvedenem dokazu z branjem izpovedbe te priče, sodišče očitno ni ocenilo, da bi bilo treba opraviti še neposredno zaslišanje te iste priče, niti ni bil podan ponoven predlog obrambe za njeno neposredno zaslišanje in je torej v tem delu ostala še vedno v veljavi predhodna odločitev senata o zavrnitvi izvedbe tega dokaza. Glede na takšen postopek sodišča je neutemeljeno sklicevanje vložnikov na predhodno dan (že zavrnjen) predlog za neposredno zaslišanje te priče, saj je nastala nova procesna situacija, glede na prebrano izpoved priče, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe, kot ga je že podala (za neposredno zaslišanje priče - saj lahko stranke večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge, če ocenijo, da je tak ponoven predlog utemeljen), bodisi, da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače kot je že bilo odločeno – torej da se mu ugodi in neposredno zaslišanje izvede. Nobena od teh dveh možnosti v tem primeru ni bila izvedena in je bila zato odločitev o izvedbi le predlaganega dokaza z branjem izpovedbe priče pravilna ter zatrjevane kršitve zakona, Ustave RS ter EKČP v tem primeru niso bile zagrešene. Ne glede na navedeno pa je v zvezi z izvedenim dokazom – branjem zapisnika o predhodnem zaslišanju V. C., ugotoviti, da ne gre za odločilni dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba (glede dejanja, opisanega v točki VII izreka sodbe – strani od 397 do 409 in od 458 do 465), saj ga sodišče v zvezi z dokaznimi zaključki v tem delu obrazložitve ne navaja in nanj sodbe ni oprlo (razen kolikor ga je omenilo v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič C. S. in G. S.

-21-

ter pribavo spisov italijanske policije – stran 485 prvostopenjske sodbe), tako da je ta dokaz pri vprašanju zakonitosti izpodbijane sodbe sicer nerelevanten.

Ad 4. Zahteva je neutemeljena v delu, ko se zatrjuje kršitev 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki naj bi bila storjena s tem, da se je obsojenca dejansko postavilo pred izbiro ali podati zagovor ali pa omogočiti nastanek referenčnega primerjalnega posnetka glasu, ki se ga lahko uporabi kot obremenilno gradivo. Na ta način naj bi bila obsojencu kršena pravica do materialne obrambe, ki je s privilegijem zoper samoobtožbo povezana le posredno – preko pravice do molka. Glede na to, da je izvedenec fonolog svoje zaključke napravil na podlagi tako pridobljenega glasu obsojenca, bi moral biti ta dokaz z izvedencem iz spisa izločen. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 8 stran 15) in se pri tem sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1678/08. Tako podane utemeljitve drugostopenjskega sodišča ne morejo stališča iz zahteve v ničemer omajati. Sklicevanje vložnika na onemogočanje izvrševanja obsojenčeve pravice do obrambe ni z ničemer izkazano, saj je obsojenec svoj zagovor podal, si pri tem pomagal z branjem pisno pripravljenega zagovora in ni mogoče zaključiti, da bi bil zaradi snemanja njegovega glasu kakorkoli omejen v podajanju zagovora oziroma pri izvajanju „materialne obrambe“. Glede na to, da se je v preiskavi zagovarjal z molkom, na glavni obravnavi pa je zagovor podal, je očitno, da je bil povsem seznanjen z možnostjo izbire take ali drugačne oblike izvajanja svoje obrambe in se je zanjo povsem prostovoljno odločil. Obsojenec je bil, enako kot ostali udeleženci na glavni obravnavi, seznanjen z njenim občasnim snemanjem in sodišče ni pridobilo posnetka obsojenčevega glasu na nedovoljen način. Obsojenčev glas pa je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete.

Ad 5.Zagovorniki obsojenega v zahtevi očitajo izpodbijani sodbi, da se je z nadomestitvijo v obtožbi navedenega sostorilca L. R. z neznano osebo iz Kosova, v točkah I in VII opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, prekoračilo obtožbo in obsojencu kršilo pravico do učinkovite obrambe po 29. členu Ustave RS. Po mnenju vložnikov zahteve, bi moralo sodišče v primeru ugotovitve, da ni dokazano, da bi bil sostorilec L. R., obsojenca glede teh očitanih dejanj oprostiti obtožbe. V tej zvezi se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, saj se zaradi navedene spremembe opisa dejanja v sodbi glede na obtožbeni očitek obsojeni ni mogel več uspešno braniti, potem ko je „uspešno dokazal, da se nikoli v življenju ni pogovarjal z L. R.“. Taka sprememba naj ne bi imela nikakršne dokazne podlage, saj je ne izkazuje noben prisluškovan pogovor med obsojencem in neznano osebo oziroma kak drug dokaz; sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih navedb podanih v tej smeri ni opredelilo. V tem delu zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje dovolj določno opredelilo, na podlagi katerih dokazov (predvsem rezultatov prisluškovanj med obsojenim E. in njegovimi sodelavci na Kosovu) je zaključilo, da je šlo za dogovarjanje med obsojenim E. in neznano osebo na Kosovu (predvsem strani 330, 337, 340, 343 do

-22-

345, 405, 406, 408 in 460 sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer je bila še posebej izpostavljena oseba z domnevnim ali resničnim imenom H. T. Ti dokazi so bili na glavni obravnavi izvedeni in je imel tudi v tem kontekstu obsojenec možnost dati potrebna pojasnila, pripombe ali relevantne dokazne predloge in mu v tem pogledu ni bilo onemogočeno ustrezno izvajanje obrambe. Dokazi pa se na glavni obravnavi izvajajo prav z namenom ugotavljanja resnice v okviru historičnega dogodka, ki ga obsojencu očita obtožba in v tem okviru je na podlagi izvedenih dokazov možno in dopustno spreminjati obtožbo, kot tudi opis dejanja v sami sodbi. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska sodba sta podali pravilno utemeljitev, zakaj s tovrstnim posegom sodišča v opis obsojencu očitanih dejanj ni bila obtožba prekoračena. Zoper obsojenca usmerjeni očitek se na ta način ni vsebinsko spremenil, saj natančno neugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno (kot je bilo tudi v teh dveh obravnavanih primerih) konkretno dogovarjanje obsojenca glede konkretnega mamila – v teh primerih heroina.

Ad 6. Zagovorniki obsojenega E. E. uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, kar naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo zahteve za izločitev predsednika senata s sklepom podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2009 z dne 5. 1. 2009 (razlogom katerega je pritrdilo v svoji sodbi tudi sodišče druge stopnje in je tako zaključilo, da je v zadevi odločal sodnik, ki ni bil nepristranski). Ta sodnikova pristranskost po 6. točki 39. člena ZKP naj bi izhajala iz njegove neformalne komunikacije z državno tožilko in v zvezi s tem vložniki zahteve polemizirajo z razlogi drugostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama zase pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika. Tovrstne komunikacije se marsikdaj dogodijo, iz raznovrstnih razlogov, pri čemer je gotovo pričakovana in potrebna skrajna sodnikova zadržanost, da s svojimi dejanji ali besedami dejansko ne bi vzbudil dvoma v svojo nepristranskost ali celo nepristranskost sodečega senata. Zaradi teh razlogov je pomembno upoštevati tudi dejansko vsebino in način ter druge okoliščine tovrstne komunikacije. V obravnavanem primeru iz vsebine elektronskega sporočila ni razvidno nikakršno neprimerno izjavljanje ali drugačno ravnanje predsednika senata, saj gre za enostransko izjavljanje državne tožilke. Poleg tega je bilo to sporočilo očitno dostopno tudi drugim strankam, saj so po navedbah samega vložnika do njega prišli med pregledovanjem spisovnega gradiva, kar tudi kaže na to, da ni šlo za kakršnokoli tajno, prikrito oziroma prikrivano posvetovanje predsednika senata z državno tožilko o načinu in vsebini vodenja postopka. Že navedeni razlogi nikakor ne opravičujejo izraženega dvoma v nepristranskost predsednika senata, niti zahteva vsebinsko ne opredeli, kako naj bi se izkazal vpliv te komunikacije na nezakonitost izpodbijane sodbe, kot tudi ne, katera od ustavno zagotovljenih pravic obrambe iz 29. člena Ustave RS naj bi bila v tem primeru kršena.

Ad 7. Glede očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom o dopustnosti spremenjene obtožbe, je treba poudariti, da takega

-23-

procesnega dejanja ZKP ne predvideva, a četudi bi sodišče na ta način odločilo (saj ga ZKP tudi ne prepoveduje), bi to bilo smiselno predvsem v primeru, če spremembe obtožbe ne bi dovolilo. V primeru, kot je bil tudi obravnavani, ko se na ta način sodišče ne opredeli do (ne)dovoljenosti spremembe obtožbe, pa je povsem logično in razumljivo, da je predmet nadaljnje obravnave spremenjena obtožba in ne morebiti prejšnja, saj ima državni tožilec zakonsko pooblastilo, da obtožbo spremeni (in jo tudi razširi) do konca glavne obravnave in se v takem primeru vedno obravnava obtožba, kot je bila nazadnje spremenjena.

2) I Ips 153/2012Pripadnost določeni skupnosti ne predstavlja kaznivega dejanja. Obdolženec se lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano dejanje.

Izrek:Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se F. H. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti

obtožbe, da je bil že pod bivšo Jugoslavijo izdajatelj in urednik veleizdajalskega časopisa Szabadsag (Svoboda), ki je z defetistično propagando zastrupljal slovenstvo v Prekmurju, dokler ga bivša jugoslovanska vlada ni prepovedala,– da je ob okupaciji Prekmurja po madžarski vojski postal kot zagrizen Madžaron

poslanec madžarskega parlamenta;– da je kot veleizdajalec Slovencev v Prekmurju ustanovil madžarsko kulturno

društvo Vendske pokrajine (VMKE) ter bil predsednik tega društva, da je bil član županijske zakonodajne oblasti, sreski viteški podporočnik, organizator in okrajni vodja stranke madžarskega življenja (MEP), predsednik murskosoboškega levenskega društva, sopredsednik murskosoboškega fašističnega društva Kasino, častni predsednik Športnega društva Mura, predsednik murskosoboškega meščanskega krožka, glavni urednik okupatorskega glasila „Muraszombat es videke“, član gornjedonavske poljedeljske komore, član madžarske fašistične organizacije „Nyilaspart“ in nosilec številnih drugih družbenih in javnih funkcij okupatorja;

– da je bil soudeležen v akciji, na podlagi katere so bili prekmurski Slovenci odposlani na delo v Reich;

– da je denarno podpiral izrazito fašistično organizacijo „Nyilaspart“ ter stavil na razpolago okupatorju vse svoje bančno podjetje ter materialno podpiral fašistično vojsko v borbi proti NOV;

– da je kot glavni vodja in duša vsega madžarsko fašističnega pokreta v Prekmurju, odgovoren za vsa zločinstva, nasilja in izdajstva izvršena na slovenskim narodom;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zločinstva veleizdaje, pripadništva okupatorjevim fašističnim organizacijam, ovaduštva, sodelovanja z okupatorjem in preganjanjem Slovencev po členu 13 in 14 Uredbe o vojaških sodiščih.

-24-

Po členu 96/1 ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrada obsojenčevega zagovornika, proračun. Iz obrazložitve:Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja je bil F. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 13. in 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (v nadaljevanju UVS) in mu je bila po 1. členu Zakona o vrstah kazni izrečena smrtna kazen z obešanjem, izgubo vseh političnih in državljanskih pravic in zaplemba celotnega premičnega in nepremičnega premoženja.

Zoper navedeno odločbo je vložil pooblaščenec hčerke pokojnega obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga ugoditev zahtevi. Navedbam vložene zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojenec ni bil vabljen na glavno obravnavo, da je bila obtožba vložena istega dne, kot je bilo o njej razsojeno, da sodba nima pravnega pouka oziroma, da zoper njo ni možna pritožba, da izvršitvena ravnanja, kvalificirana po 13. in 14. členu UVS časovno in krajevno niso opredeljena in da obrazložitve ne izhajajo podatki, da očitki iz izreka sodbe temeljijo na zbranih dejstvih in dokazih, je namreč potrebno pritrditi.

Vložnik uvodoma sodišču očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj v nobenem očitku v izreku ni naveden čas storitve kaznivega dejanja (razen pod 1. alinejo, kjer je časovno navedena bivša Jugoslavija), prav tako pa so očitki takšne narave, da ne morejo predstavljati konkretizacije kaznivega dejanja. Pripadnost nekemu narodu ni kazniva, kakor tudi ni kaznivo biti poslanec nekega parlamenta, ki predstavlja oblast na določenem področju. Še manj je lahko kaznivo dejstvo, da naj bi obsojenec ustanovil madžarsko kulturno društvo, bil predsednik tega društva, član županijske zakonodajne oblasti itd.. Očitki, da je bil soudeležen v akciji, na podlagi katere so bili prekmurski Slovenci poslani na delo v „Rajh“, pa je brez prave obrazložitve o tem, kdaj in kdo naj bi bil poslan zaradi njegovega ravnanja na prisilno delo. Akcija kot taka ni zabeležena v nobeni zgodovinski knjigi, ki opisuje dogodke med leti 1941 in 1945. Tudi očitek, da naj bi finančno podpiral fašistično organizacijo Nyilaspart kakor tudi fašistično vojsko, je povsem nekonkretiziran, navržen in posplošen.

Očitana kršitev kazenskega zakona je podana, ko je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje.

Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj iz 13. in 14. člena UVS.

Člen 13 UVS govori o vojnih zločincih, ki so po tej določbi pobudniki,

-25-

organizatorji, naredbodajalci ter pomagači in neposredni izvrševalci množičnih ubijanj, mučenj, prisilnega izseljevanja prebivalstva ter njegovega odgona v taborišča in na prisilno delo, požigov, uničevanja in ropanja narodne in državne imovine; vsi posamezni posestniki imetij in podjetij v Jugoslaviji, v okupatorskih in drugih deželah, ki so nečloveško izkoriščali delovno silo na prisilno delo odpeljanih ljudi, funkcionarji terorističnega aparata in terorističnih oboroženih formacij okupatorja in domačini v okupatorjevi službi; ter oni, ki so izvrševali mobilizacijo našega ljudstva za sovražno vojsko. Člen 14 te uredbe pa govori o narodnih sovražnikih, to pa so vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovi organizatorji in pomagači, vsi tisti, ki so v sovražnikovi službi v kakršnemkoli svojstvu – kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično, ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje; vsi oni, ki so izdali narodno borbo in so bili v zvezi z okupatorjem; vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej; vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju ter slednjič vsi, ki so izvršili kazniva dejanja umora, ropa ipd. Ustavno sodišče je z odločbo UI 75/92 z dne 31. 3. 1994 odločilo, da se v RS ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznani pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo RS. Zato se ne uporabljajo tisti deli uredbe, ki po svoji vsebini pomenijo inkriminacijo statusa in ki se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev, kakor tudi ne deli uredbe, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje nedoločnosti in nejasnosti omogočili samovoljo takratnih sodišč. Možna je sicer retroaktivna veljava te določbe, vendar pa se ne uporabljajo elementi, ki so omogočili sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.

Kot utemeljeno opozarja vložnik v zahtevi gre v tej zadevi za inkriminacijo statusa oziroma osebnosti, ne pa inkriminacijo dejanj. Kolikor se očitki nanašajo na ravnanja, so ta opisana tako ohlapno, nejasno in presplošno, da jih ni mogoče preizkusiti in iz njih izluščiti prvine očitanega ali sploh kakšnega kaznivega dejanja. Utemeljeno tako vložnik opozarja, da pripadnost določeni skupnosti ne predstavlja kaznivega dejanja, še manj predsedovanje v raznih kulturnih in športnih društvih, v meščanskem krožku ipd. Tudi uredništvo časopisa, s katerim naj bi se s propagando zastrupljalo slovenstvo, je nekonkretiziran in ne pomeni kaznivega dejanja. Tudi očitki, ki se nanašajo na ravnanje obsojenca kot so: „da je stavil okupatorju na razpolago svoje premoženje, da je odgovoren za vsa zločinstva, nasilja in izdajalstva, izvršena nad slovenskim narodom, da je bil soudeležen v akciji, na podlagi katere so bili Prekmurci poslani na prisilno delo ipd.“, so splošni in brez stika s posameznimi konkretnimi ravnanji. Taki zato obdolžencu onemogočajo obrambo. Brez potrebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil v konkretnem primeru kaznivo dejanje zločinstva, skratka brez stika z življenjsko dogodkovno stvarnostjo. Vsak očitek o posameznem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate in drugi podatki, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja in ga hkrati delajo enkratnega, neponovljivega in nezamenljivega. Očitek v izreku

-26-

sodbe tako ne pomeni, in tudi v času, ko je bila sodba izrečena ni pomenil, kaznivega dejanja, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca obtožbe oprostilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Vložnik v zahtevi sicer uveljavlja še kršitev procesnih pravic (pri čemer se sklicuje predvsem na dejstvo, da je bil obsojenec sojen v nenavzočnosti, da mu vabila niti niso poskušali vročiti, da datira obtožba in sodba z istega dne (7. 8. 1945), da sodba ni obrazložena, saj ni naveden niti en sam dokaz, na podlagi katerega bi sodišče lahko sklepalo o krivdi obsojenca, temveč se sklicuje zgolj na članek, objavljen v časopisu Muraszombat es videke, iz katerega pa ne izhaja drugega kot da se bo (obsojenec) še bolj postavil v službo za napredek pokrajine in interese prebivalstva s svojo neizčrpljivo močjo in bogatim talentom, ker ga veže k delu že stokrat izpovedana zavest, da bo lahko lažje pomagal pokrajini ipd., da sodba nima pravnega pouka, kar vse posledično predstavlja tudi posledično kršitev 14., 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave (sodišče obsojencu ni priznavalo pravice do eventualne drugačne narodnosti – madžarske, obsojencu ni bilo zagotovljeno nikakršno (ne samo enako) varstvo njegovih pravic pred sodiščem, obsojencu ni sodilo neodvisno in nepristransko sodišče ampak izključno politično, obsojencu ni bila dana možnost do obrambe, četudi po postavljenem branilcu, ki pred obravnavo sploh ni mogel videti spisa, razen tega mu je bila kršena pravica do pritožbe in do vseh nadaljnjih rednih in izrednih pravnih sredstev, kakor tudi ni imel niti časa niti možnosti za pripravo svoje obrambe ipd)., vendar pa Vrhovno sodišče glede na to, da je zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na očitek kršitve materialnega zakona ugodilo, očitanih procesnih kršitev ni presojalo.

3) I Ips 26618/2010Očitek, da sodba nima razlogov o konkretnih dejstvih, ne predstavlja očitka kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz obrazložitve:Z uvodoma navedeno sodbo je bil B. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu istega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

-27-

Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb policistov S. K. in D. Ž., ki sta prišla na kraj dogajanja po tem, ko jih je o dejanju obvestila R. H. in se nista spomnila, da bi oškodovanka D. H. in njena sestra trdili, da sta poškodbe dobili s pomočjo sredstva, s katerim se lahko telo hudo poškoduje - lesene palice oziroma lesenega kola, prav tako pa vidi kršitev v tem, da sodba nima razlogov o odločbi prekrškovnega organa, ki je dejansko stanje presodilo popolnoma drugače kot je to storilo sodišče samo.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe se je sodišče glede poteka dogodkov, vrste poškodb, ki jih je utrpela D. H. in načina nastanka teh poškodb, v celoti oprlo na izpovedbo oškodovanke, izpovedbo njene sestre R. H., na zdravniško spričevalo in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. R. R., deloma pa tudi na izpovedbi obeh policistov, ki sta potrdila, da sta posredovala kritičnega dne na kraju dejanja, da je poklicala R. H., da je prišlo do fizičnega kontakta med obsojencem in oškodovanko ter njeno sestro ter da sta ti, kolikor se spominjata, utrpeli ena odrgnino na nogi, druga pa rdečino na zapestju. O tem, da bi bila uporabljena palica se sicer glede na oddaljenost dogodka nista spomnila, menila pa sta, da je verjetnost, da bi jima oškodovanki o tem govorili, majhna, saj bi si v nasprotnem to dejstvo zapomnila in sredstvo fotografirala, kar pa nista storila. Sodišče je izpovedbo D. H. in njene sestre ocenilo kot prepričljivi in skladni, predvsem pa podprti z objektivno medicinsko dokumentacijo ter z izvedenskim mnenjem, obširno pa je obrazložilo tudi, zakaj ni verjelo izpovedbam prič F., A. in M. Š. in glede katerih okoliščin, ki so bile že omenjene, je sledilo izpovedbam policistov. Res je, da se sodišče ni posebej spuščalo v presojo, zakaj oškodovanki policistoma nista (ali naj ne bi) povedali o tem, da sta bili poškodovani s palico, vendar pa to ne predstavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj to dejstvo ni odločilno dejstvo, temveč bi kvečjemu lahko šlo za kontrolno dejstvo (to je dejstvo, ki je pomembno za presojo verodostojnosti izpovedb oškodovanke in njene sestre). Očitek, da sodba nima razlogov o kontrolnih dejstvih ali da so ti razlogi nejasni, pa ne pomeni izpodbijanje sodbe iz procesnih razlogov, to je kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pomeni le izražanje dvoma v dejansko stanje. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa kot je bilo že povedano, iz tega razloga ni dopustno.

Vložnik pa tudi ne more uspeti z očitkom kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker je oprlo sodbo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je bil pri izdelavi tega mnenja „okužen“ z informacijo iz spisa – da je prišlo do poškodbe z lesenim podpornikom. Izvedenec dr. R. R. je v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče ocenilo kot strokovnega in prepričljivega, ugotovil, da je D. H. utrpela udarnino glave, udarnino predela prsnice, udarnino in odrgnino desne podlahti ter udarnino desne nadlahti, naglušnost desnega ušesa, šumenje v predelu desnega ušesa, udarnino v predelu desnega čeljustnega sklepa, pri tem pa je glede mehanizma nastanka poškodb menil, da so udarnine v predelu glave, prsnice in desnega ušesa nastale ob delovanju zunanje sile topega predmeta v opisan predel telesa, in sicer da je možno, da so nastale z roko, pestjo ali tudi zaradi udarca drugega topega predmeta, v predelu desne roke, v predelu od ramena, nadlahti in podlahti, ki so bile v ambulanti takoj po poškodbi vidne in opisane kot otekline mehkih delov, pa bi lahko bile prizadejane z večjo silo

-28-

topega predmeta (lahko leseni podpornik). Do tega podatka, da je šlo za leseni podpornik je res izvedenec prišel iz podatkov spisa, konkretneje iz izpovedbe oškodovanke in izpovedbe njene sestre, vendar pa to dejstvo v ničemer ne vpliva na zakonitost izvedenskega mnenja. ZKP kakršnihkoli omejitev glede uporabe podatkov iz spisa v tej smeri nima. V čem naj bi bilo takšno ravnanje nezakonito pa tudi ni pojasnil vložnik. Izvedenec je po pravilih stroke, kot rečeno, prišel do zaključka, da so bile navedene poškodbe povzročene s silo topega predmeta, načina nastanka poškodb (z lesenim podpornikom) kot ga opisuje oškodovanka pa ni izključil. Dejstva, da je prišlo do poškodovanja z določenim predmetom (v konkretnem primeru podpornikom) pa ni v presoji izvedenca medicinske stroke, temveč o tem odloča sodišče, kar je v konkretni zadevi tudi storilo.

4) IV Ips 4/2012Z dnem začetka veljave ZP-1G 13. 3. 2011 preneha veljati določba 202. a člena ZP-1, določba 202. č člena pa s tem dnem začne veljati. Postopki o prekršku, začeti pred uveljavitvijo ZP-1G, se nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah ZP-1, če v določbah od prvega do petega odstavka 52. člena ZP-1G ni drugače določeno.

Iz obrazložitve:Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila sodba izrečena 5. 5. 2011, to je po uveljavitvi ZP-1G, ko je določba 202. a člena ZP-1 prenehala veljati. Po stališču vrhovne državne tožilke sodišče ni imelo več pravne podlage za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, temveč le za izrek kazenskih točk, kar je za storilca ugodneje. Spremembo 27. člena ZP-1G je treba presojati tudi z vidika uporabe za kršitelja milejšega zakona – določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1.

Takemu stališču vrhovne državne tožilke ni mogoče pritrditi. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1G (Ur. l. RS, št. 9/2011 z dne 11. 2. 2011), ki je pričel veljati 13. 3. 2011, je določba 202. a člena ZP-1 prenehala veljati, ureditev odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je vsebovana v novi določbi 202. č člena sedaj veljavnega ZP-1. Vendar pa je vrhovna državna tožilka očitno spregledala prehodno določbo šestega odstavka 52. člena ZP-1G, po kateri se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških, če v prejšnjih določbah tega člena ni drugače določeno. V določbah od prvega do petega odstavka 52. člena prenehanje veljavnosti 202. a člena ZP-1 in začetek uporabe 202. č. člena ZP-1 nista posebej urejena, kar pomeni, da določba 202. a člena preneha veljati oziroma določba 202. č člena ZP-1 prične veljati 13. 3. 2011.

Redni postopek o prekršku se začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa (prvi odstavek 103. člena ZP-1). V obravnavanem primeru je bil obdolžilni predlog pri sodišču prve stopnje vložen 4. 2. 2010. Glede na zgoraj citirano določbo šestega odstavka 52. člena ZP-1G je sodišče postopek o prekršku zoper B. P. utemeljeno nadaljevalo in končalo po določbah ZP-1, ki so veljale ob začetku postopka o prekršku.

-29-

Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve materialnih določb zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

CIVILNO PODROČJE

1) II Ips 280/2010Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Ravnanje nosilca oblasti ima seveda lahko tudi značaj opustitve.

Iz obrazložitve:Določba 26. člena URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. V 26. členu URS so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima.

Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Ravnanje nosilca oblasti ima seveda lahko tudi značaj opustitve.

Sodišče druge stopnje je odločilo, da so slovenski organi pregona ravnali protipravno, ker: a. niso bili dovolj aktivni pri tem, da bi od Srbije prejeli zahtevo za prevzem pregona; b. bi lahko na podlagi dokazov, ki so jim bili na voljo, zaradi umora v Srbiji začeli kazenski postopek in predlagali pripor zoper S. P. in bi tako preprečili umor L. U.

Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke treba upoštevati določbe Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 do 20/2004, v nadaljevanju KZ) in Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/1994 do 68/2004, v nadaljevanju ZKP), ki sta v Republiki Sloveniji veljala ob umoru J. Đ. dne 18. 11. 2004.

-30-

Vsaka država ima moč, da dejanje, ki ga je razglasila za kaznivo, podredi sojenju svojih sodišč. V načelu velja, da slovenski KZ in pristojnost slovenskih sodišč velja za dejanja, izvršena v Sloveniji (120. člen KZ, teritorialno načelo) in za nekatera kazniva dejanja izvršena v tujini (na primer ponarejanje denarja ali kazniva dejanja zoper suverenost RS, 121. člen KZ, realno načelo). Kazenski zakonik pa velja tudi za državljana RS, ki stori kaznivo dejanje v tujini (122. člen KZ, aktivno personalitetno načelo ali nacionalno načelo). Najpomembnejši razlog za uveljavitev tega načela je v tem, da našega državljana načeloma ni dovoljeno izročiti tuji državi, da bi mu tam sodili, hkrati pa ni dopustno, da bi se izognil kazenskemu pregonu. To načelo pa velja subsidiarno, kar pomeni, da se naš KZ uveljavi in uporabi, če pristojni organi ocenijo, da kazenskopravna intervencija v tujini ni zadostna, oziroma da je smotrno voditi tudi kazenski postopek v RS(1). Po 520. členu ZKP pa lahko Republika Slovenija tudi prevzame pregon svojega državljana ali osebe, ki ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, vendar le, če tuja država poda zahtevo.

Tožena stranka pravilno opozarja, da tako kot po četrtem odstavku 519. člena slovenskega ZKP tudi po ZKP Republike Srbije ni dovoljen odstop kazenskih spisov za pregon storilca v drugi državi, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora nad 10 let. Za umor na grozovit način je po 247. členu Krivičnog zakona Republike Srbije predpisana kazen zapora najmanj 12 let, kar pomeni, da je bil odstop kazenskih spisov v zvezi z umorom J. Đ. v Srbiji po srbski pravni ureditvi prepovedan(2). Zato ni utemeljen očitek sodišča druge stopnje, da bi si morali slovenski organi pregona bolj prizadevati za to, da bi prejeli od Srbije zahtevo za prevzem pregona.----Op. št. (1): L. Bavcon, A. Šelih, Kazensko pravo, splošni del, UL RS, Ljubljana 2009, str. 115.Op. št. (2): 47. člen Krivičnog zakona Republike Srbije določa: (2) Zatvorom najmanje dvanaest godina ili zatvorom od četrdeset godina, kazniće se: 1) ko drugog liši života na svirep ili podmukao način; 2) ko drugog liši života pri bezobzirnom nasilničkom ponašanju...

2) II Ips 388/2011Od odločitve o vprašanju, kdo je ob uveljavitvi ZDen imel pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije, je odvisna le odločitev o obliki denacionalizacije, ne pa o upravičenosti do denacionalizacije nasploh. Konceptualna zasnova ZDen namreč ni namenjena reševanju lastninskopravnih odnosov, temveč vrnitvi podržavljenega premoženja. Namenjena je popravi krivic in ne povzročanju novih. Predvsem pa ne predstavlja ustreznega foruma za razreševanje lastninskopravnih razmerij.

Iz obrazložitve:Tožeča stranka je na podlagi 3. člena ZLNDL leta 1997 postala lastnica sporne nepremičnine. Upravni organ pa je v denacionalizacijskem postopku tožnika de facto razlastninil, saj je sporno nepremičnino v naravi vrnil toženi stranki. Upravna odločba je postala pravnomočna, toženi stranki pa se je odrekel položaj stranke v postopku. Po odločitvi Ustavnega sodišča Up-476/03-11 z dne 9. 9. 2004 sta se namreč odločbi Vrhovnega in Upravnega sodišča (ki sta tožniku odrekli položaj stranke) razveljavili in posledično vrnili organu prve stopnje v ponovno odločanje.

-31-

Vrhovno sodišče je 27. maja 2010 z odločbo X Ips 343/2008 zavrglo revizijo tožnika in s tem se je dokončno tožniku odrekel položaj stranke v zahtevi za obnovo denacionalizacijskega postopka zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Tožnik je vložil lastninsko tožbo. Sodišče prve stopnje je, nasprotno od upravnega organa, ki je odločil o denacionalizaciji, ugotovilo, da stečajno sodišče na občino ni preneslo celotne nepremičnine s parc. št. 180/6 k. o. K., da je torej na delu te nepremičnine tako ob začetku kot ob zaključku stečajnega postopka obstajala (in obstala) pravica uporabe tožeče stranke in da občina nepremičnin, ki so bile premoženje tožeče stranke, ni mogla v naravi vrniti tožencema, ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Stališče o ohranitvi pravice uporabe pa je sodišče v nadaljevanju logično pripeljalo do sklepa, da je tožeča stranka na podlagi ZLNDL postala njegova lastnica.

Razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča je temeljila na stališču, da pravnomočna denacionalizacijska odločba, s katero je bilo (med drugim) sporno zemljišče vrnjeno v last pokojnemu predniku tožencev, ne preprečuje, da pravdno sodišče na podlagi drugače ugotovljenih dejstev, ki jih sicer zajemajo objektivne in časovne meje pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, odloči, da je lastnik tega zemljišča tretja oseba, ki ni sodelovala v upravnem postopku. Vrhovno sodišče namreč meni, da se je z denacionalizacijsko odločbo odločilo o vprašanju lastninske pravice na sporni nepremičnini kot predhodnem vprašanju(1), kar pomeni, da se sme o vprašanju lastnine kot glavnem vprašanju odločati tudi na matičnem področju – se pravi v civilnem postopku, sicer bi bilo treba tožbo zavreči kot res iudicata(2). Tako bi se tožniku odreklo sodno varstvo njegove lastninske pravice v civilnem postopku in s tem pravico do sodnega varstva. Iz te pravice namreč izhaja, da mora stranka imeti možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče v tem sporu tudi meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. Noben še tako dopusten cilj ne more utemeljiti odvzema pravice do sodnega varstva(3). Ker se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače, imata tudi toženca možnost za ustrezno razrešitev njunega denacionalizacijskega zahtevka. Kot je Ustavno sodišče zapisalo v odločbi Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010 je od odločitve o vprašanju, kdo je ob uveljavitvi ZDen imel pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije, odvisna le odločitev o obliki denacionalizacije, ne pa o upravičenosti do denacionalizacije nasploh. Konceptualna zasnova ZDen namreč ni namenjena reševanju lastninskopravnih odnosov, temveč vrnitvi podržavljenega premoženja. Namenjena je popravi krivic in ne povzročanju novih. Predvsem pa ne predstavlja ustreznega foruma za razreševanje lastninskopravnih razmerij(4).

Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009 upoštevalo in izhajalo iz prvega odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) ter iz 33. člena Ustave RS (pravica do zasebne lastnine). Na podlagi teh ustavnih načel in zagotovil je sodišče s svojo odločbo poseglo v obstoječe zemljiškoknjižno stanje(5) in pravnomočno odločbo upravnega organa. V sodobni procesni teoriji prevladuje publicistično pojmovanje pravnomočnosti, po katerem pravnomočna sodba ne

-32-

ustanavlja oziroma odpravlja pravic, temveč pomeni samo avtoritativno ugotovitev o vsebini spornega pravnega razmerja – izjema so samo konstitutivne sodbe. Iz subjektivnih meja pravnomočnosti izhaja sklep, da ustavnim zahtevam kontradiktornega postopka ni učinkovito zadoščeno, če je pravica do izjave v postopku sicer zagotovljena obema strankama, vendar pa rezultat sodbe neposredno prizadane pravni položaj oseb, ki niso imele možnosti sodelovati v tem postopku. Sodba učinkuje le med strankama tudi v sporih, ki se nanašajo na pravice, ki imajo sicer učinek erga omnes. To ne pomeni, da lastninska pravica kot taka ne učinkuje erga omnes, pomeni pa, da sodno varstvo določene pravice učinkuje le med strankama. Danes, ko je pravica do izjave ustavna pravica, je treba presoditi skladnost z ustavo v primerih, ko učinek sodbe prizadane pravni položaj oseb, ki v postopku, v katerem je bila sodba izdana, niso bile stranke in zato niso imele možnost sodelovanja in jim s tem pravica do izjave v postopku ni bila zagotovljena. V konkretnem primeru gre namreč za materialnopravni učinek upravne odločbe na položaj tretje osebe. Četudi je pravno pravilo o materialni pravnomočnosti za stranko in za splošno stabilnost pravnega reda izredno pomembno, prihaja v nekaterih primerih do takšnega navzkrižja koristi strank z javnimi koristmi ali do tako hudih napak zakonitosti ali do neenotne uporabe prava, da je nujno potrebno absolutno veljavnost tega pravila v določenih primerih omejiti, oziroma od njega odstopiti zaradi zaščite teh koristi. Ustavno sodišče je v preteklosti posege v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo že dovolilo(6). Kadar priznane pravice in naložene obveznosti presegajo meje pravne sprejemljivosti, je potrebno oceniti, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega pravnomočna odločba, večje od teh, ki naj jih pravnomočna odločba varuje(7).

Ustavno sodišče je kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin v odločbi Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011 takšno oceno podalo, zato je Vrhovno sodišče sledilo tej oceni in odločilo kot izhaja iz prvega odstavka izreka.----Op. št. (1): Glej odločitev VS RS I Up 719/2000 z dne 18. 12. 2002, ki pravi, da je ničen tisti del odločbe o denacionalizaciji, ki vzpostavlja lastninsko pravico na nacionaliziranem zemljišču v korist prejšnjega lastnika, če ima po zemljiškoknjižnem stanju na takem zemljišču pravico uporabe druga fizična oseba. Ne v ZDen in ne v kakem drugem zakonu namreč ni podlage, da bi bilo mogoče z upravno odločbo vrniti prejšnjemu lastniku v last in posest zemljišče, če ima na njem pravico uporabe druga fizična oseba. U 18/95 z dne 19. 11. 1997: Ker lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki teh zemljišč v času podržavljenja ZDen ne ureja, tako ne gre za upravno stvar, o kateri bi odločali upravni organi v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu. I Up 420/2004: Rešitev predhodnega vprašanja pa pomeni le ugotovitev dejstva (na katere organ opre odločitev o upravni stvari) ter ne pomeni neposredne odločitve o pravici (če organ sam obravnava predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni očitek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno, tako kot to določa drugi odstavek 144. člena ZUP/86). Zato rešeno predhodno vprašanje ni ovira za kasnejše odločanje o tem vprašanju pri pristojnem organu. Sodba X Ips 476/2007: Če je vprašanje lastnine parcele, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, sporno, to v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje. Po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen podržavljenega premoženja namreč ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.Op. št. (2): Triva in Dika opozarjata, da načelo pravnega varstva zahteva, da se dopusti novo sojenje o istem zahtevku, kadar se ta zahtevek opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago, ki ni bila predložena v prejšnji pravdi, saj bi bilo sicer stranki dokončno onemogočeno sodno varstvo njenih pravic (Komentar ZPP, 3. knjiga, str.162.). Dopustna pa je tudi tožba, s katero se zahteva ugotovitev neobstoja pravnega razmerja, iz katerega izvira dajatveni zahtevek, o katerem je bilo pravnomočno

-33-

odločeno, saj odločitev o predhodnem vprašanju ne postane pravnomočna (Komentar ZPP, 3. knjiga, str.166). Glede na EU prakso Galič meni (Komentar ZPP, 3. knjiga, str.179), da če postopek pred organom, ki je odločal o predhodnem vprašanju, ni ustrezal zahtevam iz 6. člena EKČP, pravdno sodišče na njegovo odločitev ni vezano, temveč mora o tem vprašanju samo odločiti v postopku, skladnem s konvencijo. Glej tudi prakso evropskega sodišča v zadevah Ruiz Mateos proti Španiji, Obermeier, Keegan ter Sivova in Koleva proti Bolgariji.Op. št. (3): Glej odločitev Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011.Op. št. (4): Glej sklep VSL I Cp 477/93 z dne 24. 3. 1993 (Poročilo o sodni praksi VS RS I/93, str. 30).Op. št. (5): Podobno tudi VS RS II Ips 260/00 z dne 23. 11. 2000.Op. št. (6): U-I-326/98.Op. št. (7): Komentar Ustave k 158. členu; Šturm in drugi, str. 1075.

3) II Ips 325/2010Uporaba spornih uradnih zaznamkov samih po sebi ni nedopustna. Vendar to ne pomeni, da sme sodišče odločiti zgolj na podlagi takšnih (izrazito posrednih) dokazov. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka (v tem primeru predvsem načela neposrednosti). Zato mora sodišče pri oceni uradnih zaznamkov upoštevati njihove dokazne pomanjkljivosti kot so: 1) da stranke niso imele možnosti sodelovati pri njihovi izvedbi, 2) da je na izjavi podpisan zgolj policist, ki je izjavo sprejel, torej toženci niso imeli možnosti preveriti pristnosti zapisa izjave, 3) da uradni zaznamki v tem primeru pomenijo policistov povzetek izjave, v katero policist po svoji subjektivni presoji, v času ko dejansko stanje še ni razčiščeno, vključi to, kar se mu zdi tako pomembno, da je treba zapisati in 4) da sodišče ne more zaznati vsebine izjave vključno s tonom glasu, gestami in pogledi ter nima možnosti postavljati svojih vprašanj.

Iz obrazložitve:Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 29/2010 z dne 29. 4. 2010 odločilo o predlogu tožencev za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede vprašanja dokazne vrednosti uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, pridobljenih v kazenskem postopku, v pravdnem postopku.

Kazenski postopek si prizadeva za vzpostavitev „enakosti orožja“ med strankami postopka in vsebuje mehanizme za zagotovitev, da položaj države oziroma državnega tožilca v sodelovanju s policijo proti obdolžencu ni predominanten.(1) Zato Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pozna številne prepovedi uporabe dokazov, ki so namenjene uresničevanju obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo in drugih pravnih jamstev, ki jih ima v kazenskem postopku. Tak primer je prepoved uporabe navedenih uradnih zaznamkov, ker je policist izjave od tožencev pridobil, preden so bili kot osumljenci poučeni o pravnih jamstvih, ki jih imajo v kazenskem postopku (83. člen v povezavi z 148. členom ZKP). Pravdni postopek je po naravi drugačen, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. Tako glede vprašanja nedopustnosti dokazov v pravdnem postopku ni mogoče enostavno povzemanje rešitev kazenskega postopka. V kazenskem postopku izločitev dokaza ne posega v pravico nobenega drugega (nasprotna stranka je država), v pravdnem postopku pa bi prepoved uporabe dokaza lahko

-34-

posegla v pravico ene od strank do dokaza kot del pravice do izjave v postopku.(2) Tako so po ZPP dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka.(3)

Toženci v reviziji pritožbenemu sodišču v zvezi z uporabo spornih dokazov očitajo predvsem kršitev načela neposrednosti (4. člen ZPP). To določa, da niti med pravdnimi strankami in sodiščem niti med dokaznim gradivom in sodiščem ne sme biti posrednika. To pomeni, da mora imeti sodnik, ki odloča v konkretnem primeru, neposreden kontakt z dokazanimi informacijami, torej mora neposredno, s svojimi čutili, zaznati naravo in vsebino dokazne informacije.(4) Načelo neposrednosti lahko delimo na tri vidike: 1) personalna neposrednost (da prav sodnik, ki bo sprejel odločitev, preuči dokazno gradivo), 2) časovna neposrednost (da med izvedbo dokazov in odločitvijo ne preteče preveč časa) in 3) stvarna ali materialna neposrednost (ki daje prednost dokazom, iz katerih neposredno izhajajo odločilna dejstva, in ne posrednim virom, npr. zapisnikom iz drugih postopkov).(5) Vendar ZPP, ki vsebuje določbe za zagotovitev personalne in časovne neposrednosti, ne vsebuje nobenih določb za uresničitev stvarnega oziroma materialnega vidika načela neposrednosti, na podlagi katerih bi bila dopustna zgolj določena neposredna ali direktna dokazna sredstva, posredni dokazi pa bi bili v pravdnem postopku nedovoljeni.

Iz navedenega izhaja, da uporaba spornih uradnih zaznamkov samih po sebi ni nedopustna. Vendar to ne pomeni, da sme sodišče odločiti zgolj na podlagi takšnih (izrazito posrednih) dokazov. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka (v tem primeru predvsem načela neposrednosti). Zato mora sodišče pri oceni uradnih zaznamkov upoštevati njihove dokazne pomanjkljivosti kot so: 1) da stranke niso imele možnosti sodelovati pri njihovi izvedbi, 2) da je na izjavi podpisan zgolj policist, ki je izjavo sprejel, torej toženci niso imeli možnosti preveriti pristnosti zapisa izjave, 3) da uradni zaznamki v tem primeru pomenijo policistov povzetek izjave, v katero policist po svoji subjektivni presoji, v času ko dejansko stanje še ni razčiščeno, vključi to, kar se mu zdi tako pomembno, da je treba zapisati in 4) da sodišče ne more zaznati vsebine izjave vključno s tonom glasu, gestami in pogledi ter nima možnosti postavljati svojih vprašanj.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da pritožbeno sodišče pri izvedbi dokaznega postopka za ugotavljanje odločilnih dejstev (ali so toženci sodelovali v pretepu, v katerem je bil tožnik poškodovan) ni kršilo ne načela neposrednosti ne katerega drugega načela postopka. Pritožbeno sodišče namreč dokaza z neposrednim zaslišanjem strank in prič ni nadomestilo z branjem njihovih pisnih izjav v predkazenskem postopku pred policijo, temveč je te dokaze presojalo skupaj z neposrednimi izpovedbami strank ter prič na pritožbeni obravnavi. S pomočjo uradnih zaznamkov kot listinskih dokazov si je ustvarilo predstavo o vsebini izjav, ki so jih toženci ter priče dali policistu nekaj dni po škodnem dogodku. Te pa je primerjalo z izpovedbami na pritožbeni obravnavi. Izjave o odločilnih dejstvih v uradnih zaznamkih in v neposrednih izpovedih so bile različne (policistu so vsi toženci razen prvega potrdili svojo prisotnost pred lokalom, kjer naj bi bili udeleženi v pretepu, vendar zgolj kot

-35-

žrtve napada neznanih ljudi, na obravnavi pa so povedali, da se lokalu niso niti približali, saj so od daleč videli skupino, ki razbija in razgraja). Pritožbeno sodišče je tožence s temi razlikami soočilo, vendar ti zanje niso ponudili ustreznega pojasnila (trdili so zgolj, da si je policist izjave izmislil, vendar za to niso navedli nobenega prepričljivega razloga). Posledično je pritožbeno sodišče ocenilo, da je verzija dogodkov, ki izhaja iz uradnih zaznamkov (in ki je deloma potrjena z izpovedmi tožnika, J. P., S. S. ter U. H., prav tako pa z ugotovitvami o poškodbah drugega toženca, četrte toženke in U. H.), bolj prepričljiva, ter da so izpovedbe tožencev na obravnavi neverodostojne.

Očitek tožencev, da je pritožbeno sodišče uradnim zaznamkom pripisalo „najvišjo dokazno vrednost“ v primerjavi z izjavami strank in prič, ki so bile zaslišane na pritožbeni obravnavi, je torej neutemeljen. Na podlagi tistih navedb, s katerimi toženci skušajo izpodbiti dokazno oceno pritožbenega sodišča, pa z revizijo prav tako ne morejo uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Nazadnje je neutemeljen tudi očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je uradne zaznamke štelo za javne listine. Revizijsko sodišče soglaša s toženci, da sporni uradni zaznamki niso javne listine v smislu dokazovanja resničnosti izjav, ki so v njih zapisane. Po 224. členu ZPP namreč takšne listine dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje in ne resničnosti svoje (posredne) vsebine, v tem primeru resničnosti tega kar so posamezne osebe povedale policistu.(6) Zato bi bilo mogoče kvečjemu šteti, da takšna listina potrjuje, da je policist izjavo v zaznamek povzel tako, kot jo je razumel. Ne glede na to pa dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP preneha veljati, ko nasprotna stranka dejstva iz javne listine izpodbija (v tem primeru so toženci trdili tako to, da izjav s takšno vsebino policistu sploh niso dali, kot tudi to, da je sama vsebina izjav neresnična).(7) Prav to pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, ko je (na podlagi ocene uradnih zaznamkov tudi v povezavi z ostalimi dokazi) izčrpno obrazložilo tako svojo ugotovitev, da si policist vsebine izjav ni enostavno izmislil, kot ugotovitev dejstev v zvezi s tem, da so toženci sodelovali v pretepu, v katerem je bil poškodovan tožnik. ----Op. št. (1): Glej Dežman, Z. in Erbežnik, A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, 581. Op. št. (2): Glej tudi odločbo VS RS II Ips 274/2010 z dne 5. 5. 2011 in Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 289. Op. št. (3): Glej tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 359. Op. št. (4): Tako tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 401. Op. št. (5): Fasching, H. W., Zivilprozeßgesetze, Kommentar, 2. zvezek, 1. del, 2. izdaja, Manz, Dunaj, 2002. Op. št. (6): Glej tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 416-417. Op. št. (7): Tako tudi v sodbi VS RS II Ips 54/2009 z dne 8. 9. 2011.

-36-

4) II Ips 310/2011V primeru, ko predstavlja pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, se za veljavnost pobota ne zahteva vzajemnost terjatev.

Zavarovanje z možnostjo pobota ne predstavlja klasičnega stvarnopravnega zavarovanja, kjer bi bilo mogoče uporabiti določbe o pridobitvi stvarne pravice od nelastnika, vendar tudi ZOR (enako OZ) v primeru večkratnega razpolaganja z isto terjatvijo odstopa od načela, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam (439. člen ZOR, sedaj 420. člen OZ). Ker tudi sklenitev pogodbe o vezavi depozita (zavarovanje) pomeni razpolaganje (promet) s terjatvijo, ni razloga, da ne bi bilo mogoče tudi v tej situaciji dopustiti uporabe določbe ZOR, ki omogoča pridobitev pravice od razpolagalno nesposobne (neupravičene) osebe.

Ker pomeni pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, dejanska vzajemnost terjatev ne more biti predpogoj za veljavnost pobota - zadošča dobrovernost imetnika zavarovanja o vzajemnosti (pobotljivosti) terjatev v času ustanovitve zavarovanja.

Iz obrazložitve:Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov (336. člen ZOR, sedaj 311. člen OZ).(1) Da bi lahko dolžnik pobotal obveznost, mora biti med drugim podana tudi vzajemnost (338. člen ZOR, sedaj 313. člen OZ). Vzajemnost pomeni, da mora biti prva stranka upnik druge, hkrati pa druga stranka upnik prve.

Sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka D. P. dala posojilo po razpadu zakonske zveze, denarna sredstva depozita pa sta tožnica in D. P. pridobila v času zakonske zveze na podlagi kreditne pogodbe z banko B., ki je sredstva nakazala na transakcijski račun D. P. pri toženi stranki. Tožena stranka je torej imela terjatev do D. P., saj mu je bilo posojilo dano po razpadu zakonske skupnosti s tožnico, hkrati pa je imela obveznost do skupnega premoženja tožnice in D. P., saj je predstavljal depozit (premoženjska terjatev) njuno skupno premoženje. Ker imajo terjatve, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev, pravno naravo kolektivne terjatve, kjer sta upnika oba zakonca skupaj,(2) vzajemnost v obravnavani zadevi ni podana. Dolžnik tožene stranka je namreč samo eden od zakoncev – D. P., upnika tožene stranke pa sta oba zakonca skupaj.(3)

ZOR sicer omogoča (delni) pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 427. člena ZOR (sedaj 408. člena OZ), ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, za kolektivne terjatve zakoncev ni mogoče uporabiti. Solidarnost se namreč ne domneva, temveč se lahko uporabi le, če tako določa zakon ali če je to dogovorjeno (425. člen ZOR, sedaj 406. člen OZ). Da mora biti solidarnost izrecno določena, potrjuje tudi ureditev ZZZDR, ki za (kolektivne) obveznosti zakoncev v zvezi s skupnim premoženjem izrecno določa, da zakonca zanje odgovarjata solidarno s posebnim in skupnim premoženjem (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). ZZZDR za

-37-

terjatve zakoncev v zvezi s skupnim premoženjem podobne določbe ne vsebuje. Tako je sodišče glede možnosti pobotanja terjatev zakoncev v zvezi s skupnim premoženjem zmotno uporabilo določbo 427. člena ZOR (sedaj 408. člen OZ). Vendar pa zmotno pravno stališče sodišč o možnosti uporabe 427. člena ZOR za presojo veljavnosti pobota v obravnavani zadevi ni pomembno. Kot bo prikazano v nadaljevanju obrazložitve, se v primeru, ko predstavlja pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, za veljavnost pobota ne zahteva vzajemnost terjatev.

Da bi lahko razumeli pravno naravo pobota kot realizacijo zavarovanja, je treba najprej pojasniti mehanizem tovrstnega načina zavarovanja bank. Banka kreditno tveganje (tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke) zavaruje z osebnim ali stvarnim kreditnim zavarovanjem. Med stvarna kreditna zavarovanja spada tudi pravica zmanjšati oziroma pobotati znesek izpostavljenosti za znesek terjatve nasprotne stranke do banke (116. člen Zakona o bančništvu, v nadaljevanju ZBan).(4) Banka si to vrsto zavarovanja zagotovi tako, da mora posameznik, ki mu banka odobri kredit, skleniti pogodbo o vezavi depozita, ki se sprosti na dan, ko zapade vračilo kredita. S tem, ko se pogodba o vezavi depozita sprosti na dan vračila kredita, si banka zmanjša tveganje morebitnega nevračila kredita - obveznost vračila depozita bo lahko namreč pobotala s terjatvijo iz kreditne pogodbe. Pobot v teh primerih dejansko pomeni realizacijo zavarovanja, ki si ga banka zagotovi s pogodbo o vezavi depozita. Banka torej z zagotovitvijo možnosti pobota prepreči, da bi izpolnila svojo obveznost (vrnila depozit), hkrati pa sama ne bi prejela dolgovane izpolnitve (vračila kredita).

Tovrstno zavarovanje ni v nasprotju z določbo 341. člena ZOR (sedaj 316. člena OZ), ki med drugim prepoveduje pobotanje terjatev, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju (2. točka 341. člena ZOR). Zakon sicer posebej omenja le posodbeno pogodbo in hrambo, vendar sodna praksa med te posle šteje tudi bančne posle, med katere spada tudi pogodba o denarnem depozitu(5) oziroma dobroimetje na transakcijskem računu (pozitivno stanje).(6) Tako banka ne sme pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu (obveznosti, ki jo ima do komitenta oziroma prilivov na njegov transakcijski račun) s terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe.(7) Uveljavljeno je namreč pravilo, da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega. Vendar ta določba ureja le primere, ko bi banka opravila pobot enostransko. Le v tem primeru bi lahko banka s svojim ravnanjem porušila medsebojno zaupanje, ki ga zakon z navedeno določbo varuje. Če pa se varovani upnik strinja s tovrstnim načinom zavarovanja, potem zakonske ovire za pobot ni.(8) To zakonsko prepoved je tako mogoče odpraviti s soglasjem upnika.(9) V situaciji, ko se varovani upnik strinja s tovrstnim zavarovanjem, medsebojno zaupanje ni porušeno, zato je takšen pobot veljaven. Prav tako ni ovira, da upnik varovane terjatve poda soglasje za pobot že pred zapadlostjo svoje obveznosti. Upnika namreč v tem primeru ni potrebno varovati kot dolžnika pri zavarovanju terjatve z zastavno pravico. Slednjemu zakon preprečuje, da bi že pred zapadlostjo terjatve soglašal, da upnik obdrži stvar, ki je bila dana v zavarovanje (drugi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika), saj želi zakon na ta način preprečiti, da bi upnik pridobil stvar, ki je vredna več kot terjatev. Pri zavarovanju z možnostjo pobota te nevarnosti ni, saj se upnik poplača z denarnimi sredstvi dolžnika. Ob drugačni interpretaciji, da lahko dolžnik soglaša s pobotom šele po

-38-

zapadlosti svoje obveznosti, bi določbe ZBan, ki kot enega izmed načinov zavarovanj banke predvidevajo ravno možnost pobota (116. člen ZBan), izgubile svoj pomen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka pri poslovanju z D. P. uporabljala tovrstni način zavarovanja. Iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 5. 3. 1999 namreč izhaja, da je moral D. P. zaradi zavarovanja kredita skleniti pogodbo o vezavi depozita,(10) pri čemer je tožena stranka svoj položaj še dodatno zavarovala z zastavo depozita. Iz 3. člena Pogodbe o zastavi depozita izhaja, da zastava depozita traja do 6. 9. 1999, torej do dne, ko se je D. P. zavezal vrniti kredit (2. člen Pogodbe o kratkoročnem kreditu). Tožena stranka si je z navedenimi pogodbenimi določbami, kjer je datum zapadlosti vračila kredita in trajanja pogodbe o zastavi in (o vezavi) depozita usklajen, zagotovila možnost pobota na dan zapadlosti vračila kredita, s čimer se je zavarovala pred morebitno nezmožnostjo vračila kredita s strani D. P. Po presoji revizijskega sodišča je soglasje D. P. za morebitni pobot 6. 9. 1999 izhajalo že iz sklenitve pogodbe o vezavi depozita, ki je bila, glede na usklajenost datumov zapadlosti kredita in trajanje zastave (in vezave) depozita, sklenjena ravno z namenom zagotoviti toženi stranki pogoje za pobot in na ta način zavarovati kredit.

Vendar pa sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje pogodbenih razmerij med D. P. in toženo stranko nista ugotavljali, ali je sporni pobot z dne 1. 6. 2000 tožene stranke dejansko predstavljal realizacijo zgoraj opisanega načina zavarovanja. To pa je za odločitev v zadevi ključnega pomena. Sodišči bi tako morali najprej ugotoviti, ali je D. P. po 6. 9. 1999 s toženo stranko sklenil novo pogodbo o vezavi (in zastavi) depozita. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da spada depozit (terjatev do banke)(11) v skupno premoženje tožnice in D. P., bi se morali sodišči v primeru, da je D. P. s toženo stranko sklenil novo pogodbo o vezavi depozita, ukvarjati tudi z veljavnostjo tega zavarovanja. Sklenitev pogodbe o vezavi depozita (ustanovitev zavarovanja) bi namreč pomenila enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem. Zavarovanje bi torej ustanovila razpolagalno nesposobna (neupravičena) oseba, saj lahko zakonca s skupnim premoženjem razpolagata le skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR).

V zvezi z možnostjo pridobitve zavarovanja od razpolagalno nesposobne osebe revizijsko sodišče še pojasnjuje, da zavarovanje z možnostjo pobota ne predstavlja klasičnega stvarnopravnega zavarovanja, kjer bi bilo mogoče uporabiti določbe o pridobitvi stvarne pravice od nelastnika, vendar tudi ZOR (enako OZ) v primeru večkratnega razpolaganja z isto terjatvijo odstopa od načela, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam (439. člen ZOR, sedaj 420. člen OZ).(12) Ker tudi sklenitev pogodbe o vezavi depozita (zavarovanje) pomeni razpolaganje (promet) s terjatvijo, ni razloga, da ne bi bilo mogoče tudi v tej situaciji dopustiti uporabe določbe ZOR, ki omogoča pridobitev pravice od razpolagalno nesposobne (neupravičene) osebe.

Kljub temu, da zakon pogoja dobrovernosti za pridobitev terjatve od neupravičene osebe izrecno ne določa, je po presoji revizijskega sodišča zaradi načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) potrebno presojati tudi dobrovernost tistega, ki sklene

-39-

pogodbo o vezavi depozita (pridobi zavarovanje) z razpolagalno nesposobno osebo.(13) V primeru ugotovitve, da je D. P. sklenil pogodbo o vezavi depozita, bi bila tako za odločitev o veljavnosti zavarovanja (pogodbe o vezavi depozita) tožene stranke ključnega pomena presoja, ali je bila ta ob sklenitvi pogodbe o vezavi depozita (ustanovitvi zavarovanja) v dobri veri glede pravne narave depozita oziroma glede vzajemnosti terjatev, ki bodo predmet pobota. Tožena stranka bi lahko namreč le ob ugotovljeni dobri veri pridobila veljavno zavarovanje od razpolagalno nesposobne osebe (D. P.) in opravila pobot terjatve.

Na veljavnost zavarovanja pa ne bi mogla vplivati niti morebitna ugotovitev, da je tožena stranka v fazi realizacije zavarovanja, ko je dala pobotno izjavo (1. 6. 2000), vedela, da depozit spada v skupno premoženje oziroma da terjatvi nista vzajemni. Čeprav pri tovrstnih zavarovanjih realizacija zavarovanja pomeni pravnoposlovno ravnanje, kar bi skladno z načelom vestnosti in poštenja lahko utemeljilo zahtevo po dobrovernosti tožene stranke tudi v fazi realizacije zavarovanja, bi s takšno zahtevo toženi stranki dejansko odrekli v dobri veri pridobljeno zavarovanje. Veljavnost v dobri veri pridobljenega zavarovanja bi tako bila odvisna tudi od dobrovernosti tožene stranke v fazi realizacije zavarovanja, kar pa bi bilo po oceni revizijskega sodišča pravno nesprejemljivo. Ob drugačni razlagi bi tovrstna zavarovanja izgubila smisel, s tem pa bi ogrozili bančno poslovanje. Takšen način zavarovanja je za banke pomemben, saj zmanjšuje potrebo po nadaljnjem zavarovanju plačil za ta znesek. To pomeni, da lahko banke in kreditojemalci porabijo manj sredstev za zagotovitev zavarovanja, administracijo itd., zaradi česar je tudi bolj verjetno, da bo terjatev plačana, celotna transakcija pa bolj donosna.(14) Če torej pomeni pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, dejanska vzajemnost terjatev ne more biti predpogoj za veljavnost pobota - zadošča dobrovernost imetnika zavarovanja o vzajemnosti (pobotljivosti) terjatev v času ustanovitve zavarovanja.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje pogodbenega odnosa med D. P. in toženo stranko in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je moralo revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, ali je D. P. s toženo stranko po 6. 9. 1999 sklenil novo pogodbo o vezavi (in zastavi) depozita. Nato bo moralo ob upoštevanju zgoraj zavzetih stališč presoditi vprašanje dobre vere tožene stranke ter pri tem oceniti še pomen izjave D. P. z dne 29. 5. 2000, da dovoljuje pobot. Revizijsko sodišče je sodbi razveljavilo v celoti, saj lahko morebitna drugačna presoja veljavnosti pobota v novem sojenju vpliva na odločitev o obeh zahtevkih. ----Op. št. (1): M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, druga knjiga: Splošni del (190. do 434. člen), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 389.Op. št. (2): Terjatev, ki spada v skupno premoženje, je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja (da zakonca razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno - 52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) kolektivna terjatev. ZOR oziroma OZ pojma in značilnosti kolektivne terjatve ne opredeljujeta. Teorija kot temeljno značilnost kolektivne terjatve navaja, da lahko dolžnik izpolni terjatev samo vsem upnikom skupaj, saj v nasprotnem primeru izpolnitev ni veljavna. Prim. S. Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, II. knjiga, Uradni list, Ljubljana 1984, str. 1227-1228 in Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Uradni list, Ljubljana, 2003, str. 71.

-40-

Op. št. (3): Pobotanje kolektivne terjatve s protiterjatvijo zoper posameznega upnika ni mogoče, ker taka terjatev ne obstaja med istimi subjekti. Prim. S. Cigoj, nav. delo (1984), str. 1276-1277.Op. št. (4): Te pogodbe se v okviru mednarodnega gospodarskega prava imenujejo pogodbe o nettingu. V teoriji se najpogosteje označuje kot pogodba, pri kateri se stranki dogovorita, da bosta medsebojne terjatve pobotali, tako da bo med njima obstajala le obveznost ene stranke drugi plačati saldo (settlement netting). Pogodba o nettingu je primarno sredstvo za zmanjševanje rizikov (riziko neplačila celotne pogodbene obveznosti se reducira na riziko neplačila salda), posredno pa tudi sredstvo za zavarovanje plačil (poravnan bo vsaj tolikšen del obveznosti posamezne stranke, kot bodo znašale njene terjatve iz iste pogodbe). Več o tovrstnem načinu zavarovanja O. Merc, Zavarovanje plačil v mednarodnem poslovanju, v: Pravna praksa, 23 (2004) 24, Priloga, str. I-XVI.Op. št. (5): Prim. op. 9. Op. št. (6): Dobroimetje na transakcijskem računu ima pravno naravo bančnega denarnega depozita (prim. op. 9). Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 1281. Op. št. (7): Da banka ne more pobotati prilivov na žiro račun svoje stranke s terjatvijo do stranke, je bilo odločeno že s sodbo VS RS III Ips 60/94 z dne 31. 8. 1994. Omenjeno stališče velja tudi za prilive na transakcijski račun (III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011).Op. št. (8): Stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna, je mogoče zaslediti tudi v teoriji. Prim. M. Juhart, nav. delo, str. 407. Podobno tudi B. Blagojević in V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima I (drugo izdanje), Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1099.Op. št. (9): To pa ne pomeni, da je mogoče s soglasjem odpraviti prepoved pobota tudi za ostale po tej določbi varovane upnike. Pri presoji, ali je prepoved kogentna, je potrebno izhajati iz namena prepovedi.Op. št. (10): Takšen mehanizem zavarovanja je tožena stranka uporabila tudi pri prvi pogodbi o kratkoročnem depozitu z dne 8. 7. 1997.Op. št. (11): Pogodba o depozitu ima pravno naravo nepristne hrambe (depositum irregulare), kjer pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, deponent pa ima samo obligacijsko pravico zahtevati izplačilo enake količine zneska denarja. Na prejetem denarnem znesku pridobi torej banka lastninsko pravico. Prim. N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, četrta knjiga: Posebni del (704. do 1062. člen), Bančni posli (ZOR, ZPlaP), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1281. Op. št. (12): M. Juhart ugotavlja, da ureditev OZ v primeru večkratnega razpolaganja s terjatvijo odstopa od načela, da nihče ne ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam in se tako približuje ureditvi, ki omogoča pridobitev stvarnih pravic na premičninah od nelastnika. Prim. M. Juhart, nav. delo, str. 587. Ker se ureditev v OZ v tem delu ne razlikuje od ureditve v ZOR, je mogoče stališče M. Juharta uporabiti tudi za ureditev po ZOR. Op. št. (13): M. Juhart ugotavlja, da OZ v primeru večkratnega odstopa terjatve, drugače kot pravila stvarnega prava, ne zahteva pridobiteljeve dobre vere. Zato avtor predlaga, da bi odstop terjatve slabovernemu cesionarju (ki ve, da je bila terjatev že odstopljena nekomu drugemu), zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja, šteli za neveljavnega. Prim. M. Juhart, nav. delo, str. 558.Op. št. (14): Prim. O. Merc, nav. delo (2004).

5) II Ips 297/2010Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.

Iz obrazložitve:Toženci so zoper sodbo pritožbenega sodišča vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 210/2009 z dne 5. 5. 2010 dopustilo glede pravnega vprašanja, ali iz tožbenih trditev, (1) da je prvotoženec po pravnomočni sodbi dolžan tožniku plačati odškodnino, (2) da je med odškodninsko pravdo z ženo sklenil sporazum o delitvi skupnega premoženja, katerega predmet je bila edina

-41-

nepremičnina, ki je bila po zemljiškoknjižnih podatkih v njegovi lasti, delež, ki mu je pripadel po sporazumu, pa je z darilno pogodbo odsvojil hčeri, (3) da je edini dohodek, pokojnina, obremenjen z drugim dolgom do leta 2050, drugega premoženja pa nima in (4) da sta bili pogodbi sklenjeni z nedopustnim namenom in nagibom, za katerega sta sopogodbenici vedeli, in v očitnem neskladju med voljo in izjavo, izhaja sklep, da je vsaka od pogodb zaradi nedopustne podlage oziroma nedopustnega nagiba nična.

Vprašanje sklepčnosti, glede katerega je bila revizija dopuščena, terja predvsem presojo pravilnosti ugotovitve o ničnosti spornih pravnih poslov, ki pride v pogodbenem pravu v poštev kot skrajna sankcija, oziroma še konkretneje, presojo, ali je v konkretnem primeru tožnik upravičen „le“ do varstva s paulijansko tožbo.

Pravnomočno je bilo razsojeno, da sta izpodbijana pravna posla nična zaradi nedopustne podlage oziroma zaradi nedopustnega nagiba prvega toženca, za katerega sta njegovi sopogodbenici vedeli in ki je bil v tem, da je prvi toženec oba pravna posla sklenil zato, da bi tožniku preprečil izterjavo odškodnine. O navedeni vsebini nagiba za sklenitev pravnih poslov je sklepalo na podlagi ugotovitev: da sta bila sklenjena po zaključku kazenskega postopka, ki je tekel proti prvemu tožencu in se je zaključil z obsodilno sodbo, in sicer med trajanjem odškodninske pravde, ko je bila ta v fazi, v kateri je bilo tudi povzročitelju škode jasno, da bo oškodovanec z odškodninskim zahtevkom uspel; da ni dokazov, da bi darilno pogodbo s hčerko sklenil, ker naj bi banka odobritev kredita za adaptacijo pogojevala s solastninskim deležem in tudi ne, da bi obdarjenka sploh opravila kakršnakoli adaptacijska dela, dokazano pa je, da v hiši ne živi; da je svoji ženi zaradi zatrjevanih vlaganj v hišo na tej nepremičnini priznal delež kar ¾, čeprav ni verjetno, da bi se vrednost hiše zaradi vlaganj najmanj podvojila oziroma povečala do te mere, da bi povečanje utemeljevalo priznanje tako visokega solastninskega deleža; da je hčeri in ženi v last prepustil tudi vse zemljiške parcele; da v hiši še vedno živi in plačuje zanjo vse dajatve ter si je s pravnima posloma izgovoril služnost dosmrtnega stanovanja v nespremenjenem obsegu ter užitek vseh ostalih nepremičnin; da je njegova pokojnina obremenjena s terjatvijo tretjih oseb do leta 2050 in da je bila izvršba dovoljena tudi na njegovo premično premoženje.

Po določbi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna pa je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ oziroma 51. člena ZOR). Podlaga je glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe oziroma ustanovitve obligacijskopravnega razmerja.(1) Pogodbene stranke pravne posle sklepajo zaradi uresničitve določenih interesov. Paleta možnih nagibov (interesov, motivov), ki jih vodijo k sklenitvi vsake konkretne pogodbe, je izredno bogata. Toda vsi konkretni in posamični nagibi ne tvorijo poslovne podlage (kavze) pogodbe. Poslovno podlago tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka razkrije drugi pogodbeni stranki v postopku sklepanja pogodbe in so predmet usklajevanja med pogodbenima strankama.(2) Nagibi, ki niso del podlage, na veljavnost pogodbe ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ oziroma 53. člena ZOR). Vendar pa je pogodba nična, če je nedopusten

-42-

nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti (drugi odstavek istega člena). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ oziroma 53. člena ZOR).

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec oba izpodbijana posla sklenil z namenom tožniku preprečiti izterjavo odškodnine, njegovi sopogodbenici pa sta za to vedeli. Nagib, ki je vodil k sklenitvi izpodbijanih pravnih poslov, je nedvomno v opreki z moralnimi načeli. Nedopustnost podlage in nedopustnost nagiba sta le dva od več mogočih razlogov ničnosti pravnega posla. Čeprav se z njo ščitijo tako javni interesi kot interesi pogodbenih strank, pa je težišče vendarle na zaščiti javnih interesov. Splošno pravilo prvega odstavka 86. člena OZ oziroma 103. člena ZOR določa, da je pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnostna sankcija za protiustavne, nezakonite in nemoralne pravne posle torej ni določena absolutno, saj mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ugotoviti je treba, ali bo z izrekom ničnostne sankcije dosežen zakonodajalčev namen, saj je v nasprotnem primeru primerneje poiskati drugo sankcijo.(3) Za odločitev o reviziji tožencev je ključnega pomena vprašanje, ali bi tožniku tako varstvo res lahko nudila pauiljanska tožba.

S paulijansko tožbo lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena OZ oziroma 280. člena ZOR). Če je razpolaganje neplačevitega dolžnika odplačno, ga lahko upnik izpodbija, če je dolžnik vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano (prvi odstavek 256. člena OZ oziroma 281. člena ZOR). Če je bilo odplačno razpolaganje storjeno v korist tretjega, ki je dolžnikov zakonec ali krvni sorodnik v ravni vrsti ali je z njim v svaštvu ali sorodstvu do četrtega kolena, velja izpodbojna domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom (drugi odstavek istega člena), medtem ko se v primeru neodplačnih razpolaganj vedno, ne glede na to, kdo je tretji, šteje (neizpodbojna domneva), da je to dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku, poleg tega pa se za izpodbijanje ne zahteva, da bi bilo tretjemu to znano oziroma da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek istega člena). Povedano poenostavljeno, dolžniku mora biti, ne glede na to, ali je njegovo razpolaganje odplačno ali neodplačno, znano(4) ali bi mu moralo biti znano(5), da lahko z razpolaganjem škoduje upnikom (kar mora dokazati upnik, njegovo dokazno breme pa je pri neodplačnih poslih olajšano, ker o vednosti dolžnika velja neizpodbojna domneva), tretji pa mora oziroma bi moral za to vedeti le v primeru odplačnih, ne pa tudi v primeru neodplačnih razpolaganj. Zakon torej kot pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika zahteva le zavedanje glede možnosti škodovanja upnikom, ne pa namena oškodovati upnike.(6) Toda čeprav je

-43-

paulijanska tožba v prvi vrsti namenjena varstvu interesov upnika po poplačilu terjatve od dolžnika, mora pravo preprečiti položaje, ko bi bile odločitve o neučinkovitosti določenega pravnega dejanja krivična za tretje, ki so s temi dejanji pridobili premoženje od dolžnika; pravo mora ščititi tudi njihove opravičene in razumne interese.(7) To je mogoče doseči z ne(pre)široko razlago pogoja zavedanja možnosti škodovanja oziroma z razlago, da izpodbijanje pravnega dejanja utemeljujejo le takšne okoliščine, v katerih bi stranke morale pomisliti, da lahko pride do oškodovanja upnikov. V nasprotnem primeru, ob širši razlagi pogoja zavedanja možnosti škodovanja, bi bilo izpodbojno vsako odplačno dejanje ob ugotovljeni neekvivalenci dajatev.(8) Za razliko od ničnostne sankcije, ki je predvidena v prvi vrsti zaradi varovanja javnega interesa, je za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika v korist tretje osebe zainteresiran le upnik, ki zaradi tega ne more biti poplačan. Njegov pravni interes pa je omejen na neučinkovitost pravnega posla in ne na njegovo neveljavnost, in sicer samo v tistem delu, ki je potreben, da lahko poplača svojo terjatev (260. člen OZ oziroma 284. člen ZOR). Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne pomeni zahteve za razveljavitev pravnega posla. Ta ostane v veljavi, le, da proti upniku v delu, potrebnem za poplačilo njegove terjatve, ne učinkuje; izpodbijanje ima torej omejen relativen učinek. Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.(9)

Tožbene trditve, povzete v izrek sklepa o dopustitvi revizije, pod predpostavko njihove resničnosti, po mnenju Vrhovnega sodišča utemeljujejo ničnostno sankcijo. In navedena predpostavka je, kot je bilo ugotovljeno, izpolnjena: zaveza F. F. - R. P. plačati odškodnino ter njegova nemožnost obveznost izpolniti zaradi odtujitve vsega nepremičnega premoženja z izpodbijanima pravnima posloma ter obremenitev pokojnine do leta 2050, sploh nista bili sporni. Dejstvo, da sta bila pravna posla sklenjena prav zaradi preprečitve poplačila tožnikove terjatve in da je bil pravni posel, sklenjen z A. S., v celoti neodplačen, pravni posel, sklenjen z E. F. pa glede hiše (vsaj) ob znatnem nesorazmerju med zatrjevanim denarnim vložkom in priznanim stvarnopravnim deležem, glede zemljiških parcel pa neodplačen, pri čemer prvi toženec vse premoženje v nespremenjenem obsegu souporablja tudi po sklenitvi obeh pravnih poslov (kar bi lahko bilo tudi pokazatelj fiktivnosti), vodijo v sklep o zavržnosti ravnanja (in s tem nedopustnosti nagiba) vseh pogodbenih strank v škodo tožnika, ki mu prvi toženec dolguje odškodnino za škodo, ki mu jo je povzročil s telesno poškodbo. Ničnostna sankcija zato glede na okoliščine primera ni pretirana. Zaradi ugotovljene ničnosti pa tožniku ni mogoče očitati, da bi moral varstvo svoje terjatve uveljavljati s paulijansko tožbo in da bi bila ta zaradi zamude prekluzivnih rokov neutemeljena. ----Op. št. (1): P. Grilc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 291). Op. št. (2): N. Plavšak, isto delo, str. 320.Op. št. (3): A. Polajnar Pavčnik, v: N. Plavšak in soavtorji, navedeno delo, strani 507 in 508.Op. št. (4): Dolozna paulijanska tožba.Op. št. (5): Kulpozna paulijanska tožba.

-44-

Op. št. (6): M. Juhart v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 261. Enako B. Blagojevič, V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima I., Savremena administracija, Beograd 1983, stran 983. Op. št. (7): A. Radolovič, Pobijanje dužnikovih pravnih radnji, Zbornik pravnog fakulteta sveučilišta u Rijeci, V. 20, Rijeka 1999/2, stran 639. Op. št. (8): M. Juhart, navedeno delo, stran 261. Tudi po mnenju Z. Stipkovića, O pobijanju dužnikovih pravnih djela izvan stečaja, Naša zakonitost, 1977/VIII, str. 49, ni potreben namen oškodovanja upnika, pač pa zadošča, da upniku objektivno škoduje.Op. št. (9): M. Juhart, navedeno delo, stran 257, ob komentiranju pravnih dejanj, ki so lahko predmet Actio Pauliana, zapiše: „Predmet izpodbijanja so lahko tudi dvostranske pogodbe, s katerimi je dolžnik prevzel nesorazmerno obveznost glede na prejeto nasprotno korist. Izpodbojne niso samo tiste dvostranske pogodbe, pri katerih ima nesorazmernost izpolnitve znake splošne neveljavnosti, kot so oderuške pogodbe in pogodbe z elementi čezmernega prikrajšanja. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zadošča že milejša stopnja nesorazmernosti. Tako so izpodbojne posojilne pogodbe z nesorazmerno obrestno mero, prodajne pogodbe za ceno, ki ne odgovarja vrednosti stvari, in podobni posli.“ L. Varanelli, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali v ureditvi Obligacijskega zakonika, Pravna praksa 5/2003, stran 23 in sledeče, meni, da z Actio Pauliana ni mogoče izpodbijati simuliranih pravnih poslov, je pa mogoče izpodbijati z njo izpodbojne pravne posle.

DELOVNO IN SOCIALNO PODROČJE

1) VIII Ips 191/2010Delodajalec je dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti. Čeprav zakon uporablja izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Plačilo denarnega zneska v zameno za neko (neizrabljeno) pravico je po svoji naravi nadomestilo in ne odškodnina. Določbo 166. člen ZDR je torej treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Iz obrazložitve:Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII Dor 28/2010-6 z dne 19. 5. 2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dolžan izplačati delavcu odškodnino za neizrabljen letni dopust, čeprav izrabe letnega dopusta delavcu ni onemogočal.

Pravna podlagaNa evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o delovnem času - UL L 299, 18. 11. 2003, str. 9-19), ki v drugem odstavku 7. člena določa "da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja." Ker določbe direktiv (razen v izjemnih primerih) niso neposredno uporabljive, jih morajo države članice prenesti v svoje notranje pravne rede z ustreznimi predpisi, ki zasledujejo cilje direktive.

-45-

Direktive so zavezujoče zgolj glede rezultatov oziroma ciljev, ki jih je treba doseči, državam članicam pa je prepuščena izbira načina in oblike prenosa vsebine direktive v nacionalni pravni red.

Republika Slovenija je določbo drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času prenesla v določbo 166. člena ZDR, ki se v relevantnem delu glasi: "Neveljaven je sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja." Ob razlagi v duhu Direktive o delovnem času iz te določbe ne izhaja, da je plačilo nadomestila delavcu za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja možno samo, če se delavec in delodajalec o tem dogovorita (skleneta sporazum) in da delodajalec v drugih primerih te obveznosti nima. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti, pod pogoji in v okoliščinah, obrazloženih v nadaljevanju. Čeprav zakon uporablja izraz „odškodnina“, ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu (z upoštevanjem vseh elementov odškodninske odgovornosti). Citirana določba Direktive o delovnem času in 12. člen Konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki sta podlaga 166. členu ZDR, opredeljujeta pravico do minimalnega letnega dopusta kot pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati. Zaradi tega je prepovedan vsak sporazum, po katerem bi delavec v zameno za neizrabljen letni dopust prejel denarni znesek, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Plačilo denarnega zneska v zameno za neko (neizrabljeno) pravico pa je po svoji naravi nadomestilo in ne odškodnina.(1) V naši zakonodaji se izraz nadomestilo (ustrezno) uporablja npr. v Zakonu o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 in nadaljnji).

Namen pravice do letnega dopusta v duhu Direktive o delovnem časuCilji in nameni Direktive o delovnem času izhajajo že iz same direktive in pa iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišče ES). Iz direktive izhaja, da je njen namen določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev (druga uvodna izjava direktive) s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru tudi na letni dopust. Sodišče ES je že večkrat poudarilo, da je pravica delavca do plačanega letnega dopusta zelo pomembno načelo socialnega prava Skupnosti, od katerega ni možno odstopati, pristojni organi držav članic pa morajo to načelo izvajati v mejah Direktive o delovnem času.(2) Direktiva izraža pravilo, da je delavec v prvi vrsti upravičen do dejanskega počitka v smislu letnega dopusta za zagotovitev delavčevega zdravja in varnosti. Namen pravice do plačanega letnega dopusta je delavcu omogočiti, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo.(3) Tega namena ni mogoče doseči z denarnim nadomestilom, izplačanim delavcu za neizrabljen letni dopust. Izplačilo takega denarnega nadomestila je na podlagi drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času izjemoma dovoljeno le v primeru prenehanja delovnega razmerja,(4) saj načelno plačilo denarnega nadomestila delavcu, tudi po prenehanju delovnega razmerja, omogoči obdobje plačanega počitka, preden vstopi v novo delovno razmerje(5).

-46-

Razlaga 7. člena Direktive o delovnem času s strani Sodišča ESV združenih zadevah C-350/06 in C-520/06 (Gerhard Schultz-Hoff in Stringer) se je Sodišče ES ukvarjalo z vprašanjem, ali delavec, ki je na bolniškem dopustu del ali celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos sploh pridobi pravico do letnega dopusta. Ko je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, se je ukvarjalo še z vprašanjem izplačila denarnega nadomestila v teh primerih ob prenehanju delovnega razmerja. Drugi odstavek 7. člena Direktive o delovnem času, ki se nanaša na denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust je interpretiralo tako, da "Direktiva nasprotuje tistim nacionalnim ureditvam, ki določajo, da se ob prenehanju delovnega razmerja ne plača nobeno denarno nadomestilo delavcu, ki je bil na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in/ali obdobje za prenos ali del tega obdobja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta". Sodišče ES je tako prišlo do zaključka, da je delavec upravičen do plačila denarnega nadomestila, če ne more izvršiti pravice do letnega dopusta (v citirani zadevi zaradi bolniškega staleža).

V primeru, da je delavec celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos v bolniškem staležu, zatem pa mu delovno razmerje preneha, je jasno, da objektivno ni mogel izvršiti pravice do letnega dopusta, saj za to ni imel priložnosti. To je nekoliko manj jasno v primeru, ko je delavec v bolniškem staležu samo del referenčnega obdobja in obdobja za prenos, saj bi teoretično svojo pravico do izrabe dopusta lahko izkoristil takrat, ko ni bil v bolniškem staležu. Vendar pa se je Sodišče ES tudi v tem primeru postavilo na stališče, da je delavec (ob prenehanju delovnega razmerja) upravičen do plačila denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Navedlo je, „da je delavec, ki je na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos, prikrajšan za celotno obdobje, v katerem bi imel možnost izrabiti letni dopust (točka 44), v enakem položaju pa je tudi delavec, ki je dalj časa na bolniškem dopustu, ker je obstoj nezmožnosti zaradi bolezni nepredvidljiv (točka 51)“.

Razlaga 166. člena ZDRIz zgoraj navedenega izhaja, da moramo 166. člen ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz namena pravice do letnega dopusta izhaja, da je nadomestilo za neizrabljen letni dopust zgolj izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage(6), take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve Schultz-Hoff in Stringer in drugi, kjer je Sodišče ES navedlo, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo (točka 43). Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih

-47-

dogodkov.

Uporaba v konkretnem primeruIz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila tožnica dne 14. 4. 2008 razrešena s položaja direktorice Občinske uprave občine ... na podlagi 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002), ki določa, da lahko funkcionar, pristojen za imenovanje, razreši direktorja občinske uprave v roku enega leta od imenovanja uradnika na položaj. Dne 23. 4. 2008 je župan izdal sklep, da ji delovno razmerje preneha. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija), in sicer v delu, kjer je bilo odločeno, da ji delovno razmerje preneha po poteku 150-dnevnega odpovednega roka. V pritožbi je prosila za izrabo letnega dopusta. Komisija je izpodbijani sklep spremenila tako, da je odločila, da tožnici delovno razmerje preneha z dokončnostjo sklepa komisije, saj je tožena stranka tožnici napačno določila odpovedni rok v trajanju 150 dni, ker do odpovednega roka ni bila upravičena. Tožnici je delovno razmerje prenehalo z dnem 9. 6. 2008, ko ji je bila vročena odločba komisije.

Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja in ob uporabi zgoraj navedenih pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja izhaja, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici na opisan način lahko predstavljala okoliščino, ki je tožnica ni mogla predvideti, pod pogojem, da od trenutka, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja objektivno ni mogla izrabiti svojega letnega dopusta. Tožnica je namreč najkasneje že od seznanitve s sklepom župana z dne 23. 4. 2008 o prenehanju delovnega razmerja vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo. Zoper sklep se je pritožila le v delu o 150-dnevnem odpovednem roku. Odločba komisije, ki je odločila o njeni pritožbi, je bila tožnici vročena šele 9. 6. 2008, do takrat pa je delovno razmerje pri toženi stranki še trajalo. Pri tožnici je obstajalo torej obdobje, ko je zagotovo vedela (možno pa je, da je vedela že prej), da ji bo delovno razmerje prenehalo, in sicer od dneva, ko se je seznanila z vsebino sklepa z dne 23. 4. 2008 in do prenehanja delovnega razmerja 9. 6. 2008. Od tega, ali v tem času dopusta objektivno ni mogla izrabiti, je odvisna njena pravica do nadomestila za neizrabljen dopust.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje tako na drugi kot na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, ali je imela tožnica od takrat, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo. ----Op. št. (1): Seveda pa plačilo odškodnine ni izključeno. Odškodninska odgovornost delodajalca bo podana, kadar bo delavcu preprečeval izrabo letnega dopusta, ga torej omejeval v njegovi pravici. Slovenska sodna praksa je v teh primerih že prisojala delavcem odškodnino, in sicer na podlagi 184. člena ZDR. Op. št. (2): Sodba BECTU - C-173/99, točka 43.Op. št. (3): Sodba Schultz-Hoff in Stringer - združeni zadevi C-350/06 in C-520/06, točka 25.

-48-

Op. št. (4): Sodba BECTU - C-173/99, točka 44.Op. št. (5): Da je denarno nadomestilo zgolj izjema, ki jo treba razlagati restriktivno, izhaja tudi iz sodbe Federatie Nederlandse Vakbeweging (C-124/05), kjer je Sodišče ES navedlo, da bi možnost finančnega nadomestila za minimalni letni dopust nasprotovala ciljem Direktive o delovnem času in spodbujala k odpovedi dopustu ali pa bi povzročila, da se mu delavci odpovedo (glej točko 32 navedene sodbe).Op. št. (6): Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi.

2) VIII Ips 269/2010Povprečna cena nujnih zdravstvenih storitev v Sloveniji predstavlja ceno, ki se oblikuje v skladu z izhodišči iz 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ter z upoštevanjem cen programov in storitev po pogodbah iz 65. člena ZZVZZ, saj ta predstavlja tudi ceno, ki je krita z obveznim zavarovanjem, katerega nosilec je tožena stranka (tretji odstavek 12. člena ZZVZZ). Tako povprečne cene v skladu z določbo drugega odstavka 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ne more predstavljati cena, ki bi jo na primer UKC v Ljubljani za iste storitve zaračunal samoplačniku (za kar se zavzema tožeča stranka), temveč gre za (povprečno) ceno, ki je krita tudi z obveznim zavarovanjem.

Iz obrazložitve:V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava sta sodišči druge in prve stopnje pravilno izhajali iz 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj., v nadaljevanju ZZVZZ), ki določa plačilo zdravstvenih storitev zavarovanim osebam v okviru obveznega zavarovanja (in pri tem pokritje najmanj 95 % vrednosti za zdravljenje v tujini) in v zvezi s tem iz 63. člena istega zakona, po katerem se zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev, na tej osnovi pa določijo tudi izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev. Na podlagi teh izhodišč tožena stranka objavi razpis programov in storitev za sklepanje pogodb z zdravstvenimi in drugimi zavodi ter organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, oziroma zasebnimi zdravstvenimi delavci ter nato sklepa pogodbe, v katerih se določajo tudi cene programov oziroma storitev, nadzor ter druge medsebojne pravice (64. in 65. člen ZZVZZ). V skladu s temi izhodišči je tudi določbo drugega odstavka 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo in nadalj., v nadaljevanju Pravila), iz katere izhaja, da ima zavarovana oseba, ki uveljavlja nujne zdravstvene storitve v državi, s katero Republika Slovenija nima sklenjene meddržavne pogodbe, pravico do povračila v višini ustreznega deleža povprečne cene teh storitev v Sloveniji v skladu z zakonom in pravili, treba tolmačiti tako, da povprečna cena storitev v Sloveniji predstavlja ceno, ki se oblikuje v skladu z izhodišči iz 63. člena ZZVZZ ter z upoštevanjem cen programov in storitev po pogodbah iz 65. člena ZZVZZ, saj ta predstavlja tudi ceno, ki je krita z obveznim zavarovanjem, katerega nosilec je tožena stranka (tretji odstavek 12. člena ZZVZZ).

-49-

Tako povprečne cene v skladu z določbo drugega odstavka 133. člena Pravil ne more predstavljati cena, ki bi jo na primer UKC v Ljubljani za iste storitve zaračunal samoplačniku (za kar se zavzema tožeča stranka), temveč gre za (povprečno) ceno, ki je krita tudi z obveznim zavarovanjem. Zato sta sodišči nižje stopnje pravilno izhajali iz Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2003 (ki je bil sklenjen na podlagi 63. člena ZZVZZ) in Področnega dogovora za bolnišnice za pogodbeno leto 2003 ter glede zdravstvenih storitev, ki jih je bil deležen pokojni I. P. (ki predstavljajo kirurške storitve) na podlagi podatkov o cenah posameznih programov in storitev po posameznih zdravstvenih zavodih v Sloveniji upoštevali povprečno ceno teh storitve v Sloveniji iz cenika bolnišnične dejavnosti (torej ne le cene UKC v Ljubljani ali neke druge bolnišnice oziroma zdravstvenega zavoda). Neutemeljen je revizijski ugovor, da ta znesek ne predstavlja povprečne cene konkretnih tožnikovih storitev nujnega zdravljenja v bolnišnici v ZDA, saj navedena cena, ki jo je upoštevalo sodišče, predstavlja ceno primera za primerljivo dejavnost kirurgije. Pri tem (v obravnavanem primeru in glede na predložen cenik) niso pomembne konkretne storitve in cena za posamezne storitve, saj gre (upoštevajoč vrsto in naravo zdravljenja) za ceno bolnišničnega zdravljenja, ki je oblikovana ne glede na čas hospitalizacije, preiskave, dni ležanja v bolnišnici, itd. Pomembno je tudi, da iz 30. člena Področnega dogovora za bolnišnice za pogodbeno leto 2003 izhaja, da bodo storitve bolnišnične dejavnosti izvajalci obračunali toženi stranki na podlagi cene primera, ločeno po dejavnostih, primer pa je opredeljen kot stacionarna bolnišnična obdelava zavarovane osebe zaradi aktualnega zdravstvenega problema. Šteje se, da je primer zaključen, ko je doseženo takšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da nadaljnja hospitalizacija ni več potrebna oz. je potrebna premestitev, ker so izčrpane možnosti hospitalne obravnave v določeni dejavnosti in /ali določeni ravni.

3) VIII Ips 183/2010Razlog za izredno odpoved po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) predstavlja neobveščanje delavca o razlogih odsotnosti, kljub temu, da bi to obveščaje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neupravičena. S tem razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga prvotno zakonsko besedilo ZDR ni vsebovalo, je zakonodajalec že neobveščanje delavca, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, čeprav bi to moral in mogel storiti, štel za tako pomembno okoliščino, da je le na tej podlagi predvidel možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer (kot navedeno) brez (neposredne) povezave z dejstvom upravičene ali neupravičene odsotnosti.

Iz obrazložitve:Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca torej predstavlja neobveščanje delavca o razlogih odsotnosti, kljub temu, da bi to obveščaje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neupravičena. Dejstvo upravičene oziroma neupravičene odsotnosti

-50-

je lahko pomembno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru drugega odstavka 111. člena ZDR, ki se sklicuje na tretjo alinejo prejšnjega odstavka, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene (!) odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.

Sodišče druge stopnje je pravilno štelo, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podan, saj tožnica delodajalca kljub daljši odsotnosti ni obvestila o razlogih svoje odsotnosti (niti po prejemu odločbe imenovanega zdravnika, niti po prejemu odločbe zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v nadaljevanju Zavod), čeprav je bila to njena dolžnost, obenem pa iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče druge stopnje pravilno povzelo, izhaja, da njeno zdravstveno stanje v obdobju od 1. 7. do 31. 7. ni bilo tako slabo, da delodajalca o svoji odsotnosti ne bi mogla obvestiti.

Ob dokazanem razlogu za izredno odpoved po 111. členu ZDR je drug pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesu obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo (sklep VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, sklep VIII Ips 440/2009 z dne 8. 6. 2011, sodba VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011, sodba VIII Ips 86/2010 z dne 20. 6. 2011, sodba VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011, itd.), da so pri tej presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno. Poudarilo je tudi, da je pri presoji teh okoliščin treba upoštevati vse okoliščine primera, ki zajemajo dosedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca po ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku, pa tudi morebitni generalno preventivni vidik, čeprav je poudarilo, da le-ta sam po sebi ne zadošča za utemeljitev izredne odpovedi.

Upoštevajoč navedeni okvir ni mogoče sprejeti dosedanje presoje sodišč druge in prve stopnje, ki sta se oprli predvsem na dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu pred 1. 7. 2008 in po 31. 7. 2008. To dejstvo sicer ni zanemarljivo, vendar samo po sebi ne more biti odločilno, saj tudi ni neposredno povezano s samo kršitvijo (za katero, kot navedeno, zadošča neobveščanje delavca, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, čeprav bi delodajalca o tem lahko obvestil), te povezave pa tudi ni mogoče ugotoviti glede obrazložitve o prepričanju strank, da bo Zavod izdal novo odločbo o podaljšanju bolniškega staleža tožnici. Tožena stranka te dejanske ugotovitve sicer ne izpodbija konkretno oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, vendar pa utemeljeno opozarja na to, da tudi v primeru, če tak zaključek sprejmemo, postane najmanj vprašljivo ravnanje tožnice, ki tožene stranke ni obvestila niti po odločbi zdravstvene komisije. Dodatnega argumenta sodišča druge stopnje, da naj bi tožena stranka tolerirala

-51-

neredno obveščanje tožnice, ni mogoče upoštevati, saj ta ne temelji na dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, sicer pa tudi določeno toleriranje nepravilnih ravnanj delavca ne pomeni, da delodajalec tega ne sme prekiniti – zlasti, če ravnanje delavca količinsko ali kakovostno preseže meje tolerance ali je imelo dosedanje toleriranje celo negativne posledice. Sodišče druge stopnje je pri utemeljitvi nezakonitosti izredne odpovedi upoštevalo tudi, da ni nepomembno, iz kakšnega razloga delavec ni prišel na delo, vendar tudi o tem primeru ni neposredne povezave med določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in prvim odstavkom 110. člena ZDR. S tem razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga prvotno zakonsko besedilo ZDR ni vsebovalo, je zakonodajalec že neobveščanje delavca, ki najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, čeprav bi to moral in mogel storiti, štel za tako pomembno okoliščino, da je le na tej podlagi predvidel možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer (kot navedeno) brez (neposredne) povezave z dejstvom upravičene ali neupravičene odsotnosti.

Glede na navedeno sodbi sodišč druge in prve stopnje ne sledita opisanemu materialnemu okviru ugotavljanja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, razlogi, ki jih v zvezi s tem navajata, pa niso prepričljivi in sami po sebi ne omogočajo takšnih materialnih zaključkov.

Ob zmotni uporabi materialnega prava je ostalo dejansko stanje, ki je pomembno za presojo po prvem odstavku 110. člena ZDR, nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi še vse ostale okoliščine oziroma dejstva v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja tožnice, zavzame stališče tudi do generalno preventivnega vidika izredne odpovedi (na katerega se sklicuje delodajalec), v zvezi s tem po potrebi izvede dodatne dokaze, nato pa ponovno odloči. Ob ponovnem odločanju revizijsko sodišče opozarja tudi na neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VIII Ips 381/2006, saj gre za sodno odločbo še pred novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj. oziroma novelo ZZVZZ-F, Ur. l. RS, št. 60/2002, ki je v delu, ki določa odločanje imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, stopila v veljavo s 1. januarjem 2003), ki je področje uredila drugače. Pri ponovnem odločanju opozarja tudi na nakazano razliko me določbama tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in določbo drugega odstavka tega člena.

4) VIII Ips 151/2010Vprašanje (ne)upravičenosti odsotnosti z dela pri obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni relevanten dejavnik, saj je že iz jezikovnih okvirov te določbe razvidno, da neupravičenost odsotnosti z dela v njej ni vsebovana. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni in izostanek obvestila o razlogih za odsotnost, za

-52-

katerega ni podanega opravičljivega razloga.

Iz obrazložitve:V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Takšna določba ne vsebuje presoje (ne)upravičenosti odsotnosti z dela, kot sta nepravilno presodili sodišči druge in prve stopnje. Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR pomeni izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca (o razlogih za izostanek z dela). Tako je v prvem odstavku 34. člena ZDR določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prisotnost na delu pa je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi. Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena najbolj ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

(Ne)upravičenost odsotnosti pri obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni relevanten dejavnik, saj je že iz jezikovnih okvirov te določbe razvidno, da neupravičenost odsotnosti z dela v njej ni vsebovana. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni, ki je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno. V skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDR delavcu pri izredni odpovedi po tretji alineji prvega odstavka istega člena preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Zakon torej le pri učinkovanju izredne odpovedi predvideva izjemo, po kateri začne v primeru neupravičene odsotnosti z dela odpoved učinkovati že s prvim dnem neupravičene odsotnosti in ne šele s podajo izredne odpovedi kot v ostalih primerih izredne odpovedi. Upravičenost odsotnosti se tako preverja le, če se delodajalec odloči, da bo učinkovanje odpovedi vezal na prvi dan odsotnosti z dela, in to samo v obsegu učinkovanja odpovedi, ne pa pri izpolnjevanju zakonskih znakov razloga za samo odpoved. Neupravičenost odsotnosti je tako dejstvo, ki dodatno skrajšuje trajanje delovnega razmerja. V obravnavani zadevi pa revident ni vezal učinkovanja izredne odpovedi na začetek odsotnosti, zato tudi v tem delu (ne)upravičenost odsotnosti z dela za odločitev v tem sporu ni odločilna. Praksa Vrhovnega sodišča, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje, v obravnavani zadevi ni uporabljiva zaradi drugačnega zakonskega dejanskega stanja.(1)

Tožnik je bil nepretrgoma odsoten z dela v času od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008 ter v tem času revidentu ni sporočil razlogov za svojo odsotnost. Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR v drugem delu za izpolnjenost razloga za izredno odpoved

-53-

zahteva ugotavljanje dolžnostnega ravnanja delavca pri obveščanju v primerih odsotnosti z dela. Tožniku je prenehal bolniški stalež 3. 1. 2008, po tem datumu pa si ni uredil bolniškega staleža, ampak je ostal doma. V njegovi sferi je bilo urejanje bolniškega staleža za naprej. Če je menil, da se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo in zaradi tega ni prišel na delo, bi moral o tem obvestiti revidenta. Ob izteku bolniškega staleža bi moral vedeti, da mora obvestiti delodajalca o odsotnosti z dela oziroma nameravanem podaljšanju bolniškega staleža, in s tem obrazložiti svojo odsotnost. Dolžnost obveščanja o odsotnosti z dela ni na strani osebne zdravnice, saj je njena vloga omejena na ugotavljanje delazmožnosti. Ker sta sodišči izhajali iz predpostavke, da sporočanje odsotnosti ni odločilno ob sklepu, da tožnik ni bil neupravičeno odsoten,(2) nista presojali, ali so obstajale okoliščine, ki bi tožniku preprečevale, da bi sporočil svojo odsotnost. Te morajo biti takšne (subjektivne oziroma objektivne) narave, da iz njih izhaja tožnikova (ne)zmožnost obveščanja delodajalca v kritičnem času, hkrati pa se jih ne sme zamenjevati s samo dolžnostjo obveščanja, ki je glede na dejanske ugotovitve nedvomno podana.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče na podlagi navedenih razlogov razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče preveriti, ali so dejansko obstajale okoliščine, ki bi tožniku preprečevale, da bi sporočil revidentu razloge za svojo odsotnost.----Op. št. (1): V zadevi VIII Ips 381/2006 je bil obravnavan dokazni pomen mnenja zdravniške komisije, ki pa nima učinkov pravnomočnosti, kot jih ima odločba ZZZS z dne 6. 2. 2008, zato zadevi sploh nista primerljivi in je bila analogija uporabljena nepravilno (novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju F je s 1. 1. 2003 uvedla upravne odločbe imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije pri odločanju o začasni odsotnosti z dela). Zadeva VIII Ips 36/2004 pa ni primerljiva, ker je stari ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) v 6. točki prvega odstavka izrecno predpisal neupravičenost odsotnosti kot zakonski dejanski znak, medtem ko novi ZDR tega znaka ne vsebuje.Op. št. (2): Ta sklep je napačen, saj pri njem nepravilno ni bila upoštevana pravnomočna odločba ZZZS z dne 6. 2. 2008, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za bolniški stalež v spornem obdobju od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008. Navedena odločba predstavlja odločitev na matičnem področju o (ne)upravičenosti odsotnosti z dela zaradi bolezni in bi jo moralo sodišče spoštovati in upoštevati kot že rešeno predhodno vprašanje na matičnem področju zdravstvenega zavarovanja (prvi odstavek 169. člena ZDR).

5) VIII Ips 19/2010Dejstvo, da zakonodajalec pojma „v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe“ v osmi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni izrecno specificiral oziroma v besedilu izrecno navedel odsotnost zaradi nege otroka, ne omogoča zaključka, da zloraba instituta bolniške odsotnosti zaradi nege otoka ni že pojmovno vključena v navedeno normo ZDR in da ravnanja delavca, ki ustrezajo tej kršitvi, ne bi bila sankcionirana.

Nelogično bi bilo, da bi ZDR zaradi vsebinsko enake kršitve delavca sankcioniral le zlorabe, storjene v času odsotnosti in povezane s poškodbo ali

-54-

boleznijo delavca, zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka pa ne; torej da bi bile prav te zlorabe povsem izvzete. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka. Ta namen je v tem, da delavec skrbi, varuje in neguje otroka, ki to nego potrebuje. Če delavec v tem obdobju ni ob otroku in je odsoten, ker opravlja pridobitno delo, pa je jasno, da otroku ne nudi potrebne nege – tj. nege, zaradi katere mu je bila sploh odobrena bolniška odsotnost in zaradi katere dela pri delodajalcu ni opravljal.

Iz obrazložitve:Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot učiteljica. Istočasno je tudi honorarno (s soglasjem tožene stranke) poučevala v C. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je bil tožnici dne 5. 11. 2007 odobren bolniški stalež zaradi nege otroka, pa tudi, da je tega dne od 10.00 do 11.35 ure poučevala na podlagi podjemne pogodbe oziroma opravljala pridobitno delo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

V osmi alineji prvega ostavka 111. člena ZDR je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi: če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem tako imenovane „zlorabe bolniškega staleža.“ V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Glede na vsebino norme pa se zastavlja vprašanje, ali navedena določba vključuje tudi zlorabe bolniške odsotnosti, storjene v času, ko je delavec odsoten zaradi nege otroka ali ne.

Glede upravičenosti delavca do odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov ZDR napotuje na predpise o zdravstvenem zavarovanju (169. člen). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) in na njegovi podlagi sprejeta Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj.) razlikujeta več oblik zadržanosti od dela (poklicna bolezen, poškodba pri delu, bolezen, poškodba izven dela, dajanje krvi, nega ožjega družinskega člana, itd.), določata pa tudi različno višino nadomestil in nosilce teh nadomestil za posamezne oblike zadržanosti (28. - 35. člen ZZVZZ in 137.- 147. člen, 229. in naslednji členi Pravil). O nadomestilu plače za primer nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove (!) bolezni ali poškodbe (oziroma poškodbe pri delu ali poklicne bolezni) govori tudi 137. člen ZDR.

Kljub temu nekoliko različna opredelitev posameznih oblik oziroma vrst odsotnosti, višine nadomestil in nosilcev nadomestil ne more biti bistvena za razlikovanje v

-55-

smislu razlogov za izredno odpoved po osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tudi dejstvo, da zakonodajalec pojma „v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe“ ni izrecno specificiral oziroma v besedilu izrecno navedel odsotnost zaradi nege otroka, ne omogoča zaključka, da zloraba instituta bolniške odsotnosti zaradi nege otoka ni že pojmovno vključena v navedeno normo ZDR in da ravnanja delavca, ki ustrezajo tej kršitvi, ne bi bila sankcionirana.

Sodišči nižje stopnje sta razlog za izredno odpoved po navedeni alineji 111. člena ZDR razlagali preozko in v nasprotju z namenom in cilji zakona. Nelogično bi bilo, da bi ZDR zaradi vsebinsko enake kršitve delavca sankcioniral le zlorabe, storjene v času odsotnosti in povezane s poškodbo ali boleznijo delavca, zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka pa ne; torej da bi bile prav te zlorabe povsem izvzete. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka. Ta namen je v tem, da delavec skrbi, varuje in neguje otroka, ki to nego potrebuje. V kolikor delavec v tem obdobju ni ob otroku in je odsoten, ker opravlja pridobitno delo, pa je jasno, da otroku ne nudi potrebne nege – tj. nege zaradi katere mu je bila sploh odobrena bolniška odsotnost in zaradi katere dela pri delodajalcu ni opravljal.(1)

Glede na navedena izhodišča sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz tega, da ZDR sankcionira le delavčevo ravnanje – opravljanje pridobitnega dela v času odsotnosti zaradi lastne bolezni ali poškodbe, ne pa tudi opravljanje pridobitnega dela v času bolniške odsotnosti zaradi nege otroka. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da očitano ravnanje z dne 5. 11. 2007 sploh ne more predstavljati odpovednega razloga po osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, sodišči tudi nista presojali ostalih okoliščin primera in pri tem, ali je tudi sicer podan dejanski stan te kršitve.(2)

Glede na navedeno je ob zmotni uporabi materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z očitano kršitvijo z dne 5. 11. 2007 nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). ----Op. št. (1): Glej tudi 35. člen ZZVZZ in 138. člen Pravil. Ne gre prezreti tudi okoliščine, da v primeru začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni (oziroma 120 delovnih dni v koledarskem letu) delodajalec izplača delavcu nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 137. člena ZDR), kar pomeni, da sam ne nosi finančnega rizika odsotnosti delavca. Kljub temu mu to ne onemogoča, da ne bi sankcioniral zlorab, strojenih v tem času. Ni najti razloga, da ne bi enako veljalo tudi za zlorabe, ki so strojene v času, ko je delavec na bolniškem staležu zaradi nege otroka (prav tako v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije).Op. št. (2): Neraziskano je ostalo, ali je bil tožnici bolniški stalež odobren le zaradi naročene kontrole pri pediatru, kot je sama zatrjevala, in iz česar bi morda lahko izhajalo, da otrok tekom dneva dodatne posebne nege s strani tožnice ni potreboval.

-56-

Up-570/09-14Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1959/2008 z dne 4. 2. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Iz obrazložitve:V pravdnem postopku je tožnik od pritožnikov (novinarja in družbe ...) zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi protipravnih posegov v njegove osebnostne pravice. Pritožnika naj bi z objavo spornih člankov, zlasti članka z naslovom "Preiskave namesto slavja", žalila čast in dobro ime tožnika. Sodišče prve stopnje je pritožnikoma naložilo solidarno plačilo odškodnine v višini 3.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede zneska 17.864,63 EUR) je odškodninski zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek za objavo sodbe na stroške pritožnikov v časopisu v obliki oglasa v velikosti najmanj ene četrtine strani. Zoper prvostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili pritožbi, ki ju je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po presoji Višjega sodišča ima javnost pravico biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o preprečevanju pranja denarja pri poslovanju banke (ta pri izvajanju deviznih pologov v zneskih, ki so zahtevali poročanje Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti), mediji pa imajo pravico o teh nepravilnostih poročati; prav tako naj bi bilo dopustno razkritje, da je banka predpise kršila le v primeru nekaterih oseb. Po stališču Višjega sodišča pa javnost nima legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka tožnika kot vršilca pologov, četudi ima ta kot uspešen koroški podjetnik status relativno javne osebe.

Pritožnika zatrjujeta, da izpodbijana sodba temelji na stališčih, ki so nesprejemljiva z vidika pravice do svobode izražanja, varovane v 39. členu Ustave. Nasprotujeta stališču Višjega sodišča, po katerem "ni nobene potrebe, da bi bila hkrati z obvestilom o ugotovljenih nepravilnostih v poslovanju banke javnost (znova) obveščena tudi o podjetniških aktivnostih tožnika […]". Menita, da je ta ocena "nedopustno pomanjkljiva" in da ne izpolnjuje standarda, ki izhaja iz 39. člena Ustave. Višje sodišče naj bi sprejelo subjektivno vrednostno stališče, ki nima opore v veljavnih pravnih predpisih in pomeni preseganje pristojnosti sodišča. Ocena potrebe javnosti, da je hkrati z ugotovljenimi nepravilnostmi v poslovanju banke obveščena tudi o podjetniških aktivnostih relativno javne osebe, mora biti po mnenju pritožnikov prepuščena svobodni novinarski presoji in nikakor ne more biti predmet sodne presoje. Stališče Višjega sodišča, ki svobodo tiska razume zgolj kot pravico novinarja, da objavi informacije o primarni temi, po njunem mnenju pomeni nedopustno omejevanje novinarske svobode. Glede na takšne trditve pritožnikov je Ustavno sodišče preizkusilo, ali izpodbijana sodba temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice, varovane v 39. členu Ustave.

Vprašanja, povezana z razmerjem med svobodo izražanja (39. člen Ustave) in pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), sodijo med tista, ki jim Ustavno sodišče praviloma posveča posebno pozornost. Ustavno

-57-

IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA RS

sodišče v svojih odločitvah poudarja stališče o posebnem pomenu svobode izražanja, ko gre za novinarsko poročanje. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. V sklepu št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 je zapisalo, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Iz odločbe št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62)[1] izhaja stališče, da sta pomen in vloga svobode izražanja večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik).

Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Glede na poseben pomen svobode izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.[2] Pomembno merilo, ki ga Ustavno sodišče upošteva pri presoji tovrstnih primerov, je tudi odgovornost novinarjev in publicistov, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih.[3] Novinarji in mediji morajo biti pri izvrševanju pravice do svobode izražanja (in pravice do obveščenosti javnosti), v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si želi.[4]

Tudi ESČP pravici do svobode izražanja (10. člen EKČP) pripisuje poseben pomen v demokratični družbi. Na podlagi doktrine o t. i. pozitivnih obveznostih države pri uresničevanju konvencijskih pravic je država dolžna sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev konvencijskih pravic posameznika v razmerju do drugih posameznikov, kar velja tudi za pravico do svobode izražanja. Tako pri izpolnjevanju negativnih kot pozitivnih obveznosti so kriteriji presoje ESČP podobni: država je zavezana, da vzpostavi pravično ravnovesje med konkurirajočimi interesi posameznika in javnosti (skupnosti) ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Pri tem država uživa določeno polje proste presoje (margin of appreciation). Ko ESČP ugotovi, da gre za

-58-

poseg v pravico do svobode izražanja, v nadaljevanju presoja naslednje kriterije: (1) pravno podlago za poseg (prescribed by law), (2) legitimni cilj (legitimate aim), ki ga poseg zasleduje, (3) ali gre za poseg, ki je nujen v demokratični družbi (necessary in a democratic society); (4) poseg presoja v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient).[5] Iz prakse ESČP jasno izhaja, da to sodišče pripisuje poseben pomen novinarskemu poročanju in pravici javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. V okviru 10. člena EKČP ni varovana le sama vsebina idej in informacij, temveč tudi oblika, v kateri so te posredovane. Ta člen novinarjem zagotavlja, da sami odločajo o tem, ali je zaradi kredibilnosti objavljenih podatkov potrebna tudi objava določenih dokumentov (tudi takšnih, ki uživajo določeno stopnjo zaupnosti). Tudi ESČP poudarja odgovornost novinarjev in medijev pri poročanju. Novinarji morajo ravnati v dobri veri in na podlagi zanesljivih dejstev ter tako javnosti zagotavljati zanesljive in točne informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu (justified by an overriding requirement in the public interest).[6] V praksi ESČP je sprejeto stališče, da lahko v določenih okoliščinah interes po objavi informacije, ki je bila sicer pridobljena in prenesena na nezakonit način, pretehta nad interesom posameznika, da zavaruje zaupnost te informacije.[7] ESČP kot pomemben vidik poudarja razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami; medtem ko je resničnost dejstev mogoče dokazati, to ne velja za vrednostne sodbe. Pri slednjih mora novinar izkazati, da je imel zanje zadostno dejansko podlago (a sufficient factual basis).[8]

Niti pravica do svobode izražanja niti pravica do zasebnosti nista absolutni, zato ju je treba v primeru njunega medsebojnega konflikta primerno uravnotežiti. ESČP v tovrstnih primerih presoja, ali je država izpolnila svoje pozitivne obveznosti tako, da je mogoče doseči pravično ravnovesje med pravico posameznika do zasebnosti iz 8. člena EKČP[9] ter pravico novinarjev in medijev do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP. ESČP poudarja dolžnost medijev, da pri uresničevanju pravice do svobode izražanja in tiska ne prekoračijo tistih meja, ki so določene s pravicami drugih subjektov. Medijem je priznan ožji obseg pravice do poseganja v zasebnost javnih osebnosti, če te javne osebnosti niso politiki oziroma ne izvršujejo politične funkcije. Medijem tudi ni priznana pravica do poseganja v zasebnost osebnosti z relativno javnim značajem, če podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu.[10] V izjemnih primerih je dovoljeno tudi razkritje identitete anonimnega posameznika, vendar le, če obstaja pomemben javni interes, pri čemer morajo biti podane specifične okoliščine, ki utemeljujejo interes javnosti, da je seznanjena z njegovim ravnanjem in identiteto.[11]

Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.[12] Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera. Na podlagi tehtanja

-59-

oziroma uravnoteženja obeh pravic[13] (v konkretnem primeru pravice tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic na eni strani ter pravice pritožnikov – novinarja in časopisa do svobode izražanja na drugi strani) sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje. Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme izključiti iz obravnavanja. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin.[14]

Izpodbijana odločitev sodišča temelji na stališču, da ima javnost pravico biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o preprečevanju pranja denarja pri poslovanju banke (ta pri izvajanju deviznih pologov v zneskih, ki so zahtevali poročanje Uradu za preprečevanje pranja denarja, ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti), mediji pa imajo pravico o teh nepravilnostih poročati. Prav tako je dopustno razkritje, da je banka predpise kršila le v primeru nekaterih oseb. Po presoji Višjega sodišča je za presojo obravnavane zadeve ključno vprašanje, ali svoboda izražanja iz 39. člena Ustave zajema tudi pravico medijev do posredovanja informacij (aktivni vidik) oziroma pravico javnosti do obveščenosti (pasivni vidik) o bančnih pologih tožnika z navedbo njegovega polnega imena in priimka, saj gre za podatke, ki so zaupne narave in jih je novinar črpal neposredno iz dokumenta, ki je v celoti označen kot poslovna skrivnost (tj. Revizorjevo poročilo o izrednem pregledu poslovanja v podružnici Koroška), poseben režim njihovega varstva pa predvideva tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZVOP-1). Tako sodišče prve stopnje kot Višje sodišče sta soglašali, da javnost nima legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka tožnika kot vršilca pologov, četudi ima ta kot uspešen koroški podjetnik status relativno javne osebe. Višje sodišče to stališče opre tudi na argument, da je obveščanje Urada za preprečevanje pranja denarja o pologih, ki presegajo zakonsko predpisano mejo, dolžnost banke in ne vršilca pologov, zato ni nobene potrebe, da bi bila javnost pri poročanju o nepravilnostih v ravnanju banke obveščena o polnem imenu in priimku osebe, ki je pologe vršila. Po presoji Višjega sodišča to velja kljub dejstvu, da je novinar informacijo o tem, kdo je pologe vršil, črpal iz zanesljivega vira in da je bila informacija resnična. Iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da navajanja polnega imena in priimka tožnika ne upravičuje niti njegov status relativno javne osebe, saj v tem primeru ne gre za delovanje tožnika, ki bi bilo v neposredni zvezi z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, v zvezi s katerim bi bili takšni posegi v zasebnost tožnika dopustni. Višje sodišče kot pomembno okoliščino upošteva vsebinsko strukturo članka oziroma način in kontekst, v katerih so bili podatki o tožniku predstavljeni, ter vtis, ki ga je članek o tožniku vzbudil pri povprečnem bralcu. Kot poudarja Višje sodišče, se je pritožnik po uvodni navedbi višine in datumov pologov tožnika ter razkritju, da banka v zvezi s temi transakcijami ni spoštovala zakonske ureditve o preprečevanju pranja denarja, v nadaljevanju v okviru podnaslova "Kdo je Janko Zakeršnik" podrobno posvetil predstavitvi tožnika, njegovega premoženjskega stanja, podjetniškega delovanja ipd. Po oceni Višjega sodišča samih navedb o tožniku v tem delu ni mogoče šteti kot objektivno žaljive, nesporna je tudi resničnost podanih informacij, vendar pa način in kontekst objave teh podatkov krnita čast in dobro ime tožnika, zaradi česar se je tožnik upravičeno čutil razžaljenega. Po stališču Višjega sodišča je iz konteksta članka

-60-

(čeprav avtor tega izrecno ne navede) mogoče razbrati, da ne gre za naključje, da je banka ravno pri tožnikovih bančnih transakcijah zanemarila svojo zakonsko dolžnost, s čimer se ustvarja vtis, da je tožnik aktivno vplival na to, da banka ob njegovih pologih ni spoštovala zakonskih obveznosti.

Ustavno sodišče mora presoditi, ali obrazložitev Višjega sodišča zadosti navedenim izhodiščem, ki sodišču nalagajo vzpostavitev pravičnega ravnovesja med človekovima pravicama, ki se srečujeta (v luči presoje Ustavnega sodišča in prakse ESČP). Glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve sodišča, je meja med pravico tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic ter pravico pritožnikov do svobode izražanja naslednja: javnost ima pravico do obveščenosti o nepravilnostih oziroma kršitvah zakonskih dolžnosti pri poslovanju banke; mediji imajo pravico te nepravilnosti razkriti; razkrijejo lahko tudi, da je banka zakonsko dolžnost opustila le v primeru nekaterih oseb; javnost in mediji pa nimajo legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka vršilca pologov, četudi gre za osebnost z relativno javnim značajem. V obravnavani zadevi je odločilna prav okoliščina, da je imel tožnik kot prepoznaven koroški podjetnik status relativno javne osebe[15] in je zato podan večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, mediji pa imajo pravico javnost o tem obveščati. Namen spornega članka ni bil zgolj v poročanju o nepravilnostih v poslovanju banke, ki ni ravnala v skladu s svojimi zakonskimi dolžnostmi, temveč je bil njegov cilj razkriti vplivne gospodarske mreže, ki lahko vplivajo na ravnanje bank v posameznih primerih. V tem kontekstu je prvi pritožnik prikazal dejstva o tožnikovi dejavnosti in njegovem premoženjskem stanju, pri čemer so ta dejstva v članku navedena kot podpora mnenju, ki ga je prvi pritožnik želel posredovati javnosti, to pa je, da ni naključje, da je banka zakonsko dolžnost opustila prav v primeru tožnika (znanega lokalnega podjetnika), in da ima javnost pravico biti o tem obveščena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da navedbe o tožniku same po sebi niso bile žaljive, kontekst, v katerem so bile objavljene, pa nedvomno kaže na vrednostno sodbo oziroma mnenje pritožnika o temi, ki zadeva interes širše javnosti. Ker je po ugotovitvah sodišča prvi pritožnik podatke črpal iz zanesljivih virov o poslovanju banke, je imel za zapisano mnenje dovolj podlage v dejstvih (a sufficient factual basis).

Ustavno sodišče zato ocenjuje, da Višje sodišče (ki je s svojo odločitvijo zavarovalo pravico tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic) ni vzpostavilo pravega ravnotežja med pravico tožnika ter pravico pritožnikov – novinarja in časopisne hiše – do svobode izražanja. Po presoji Ustavnega sodišča je Višje sodišče s sprejetimi stališči neupravičeno omejilo manevrski prostor novinarja in časopisa pri poročanju o temi, glede katere je bil podan močan interes javnosti do obveščenosti. S tem je nedopustno poseglo v ustavno varovano jedro pravice pritožnikov do svobode izražanja (39. člen Ustave), saj so v 10. točki navedena stališča Višjega sodišča pritožnikoma onemogočila posredovanje mnenja (in dejstev, ki tako mnenje podpirajo) o obstoju prikritih interesnih gospodarskih omrežij, ki z neformalno močjo lahko vplivajo na ravnanja in poslovanje bank.

Ker izpodbijana sodba krši pravico pritožnikov iz 39. člena Ustave, jo je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Pri

-61-

ponovnem sojenju bo moralo Višje sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.----Opombe:[1] V zadevi št. Up-2940/07 je Ustavno sodišče po presoji vseh okoliščin primera izpostavilo dve bistveni okoliščini, ki sta tehtanje med pravico tožnika do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti ter pravico do svobode izražanja nagnili v prid slednje: (1) šlo je za novinarsko poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost; članki so namreč obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj policistov (med njimi tudi tožnika) v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti in je zato javnost imela pravico, da je o njih obveščena; in (2) tožnik je zasedal javno funkcijo – vodilno delovno mesto v policijski hierarhiji – in so bila zato njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Na podlagi teh ugotovitev je Ustavno sodišče ocenilo, da sta sodišči prekomerno zavarovali tožnikovo pravico do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti, pravici pritožnice do svobode izražanja oziroma pravici javnosti do obveščenosti pa nista dali prave teže.[2] Prim. odločbo št. Up-2940/07.[3] Prim. odločbo št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84).[4] Prim. odločbo št. Up-2940/07.[5] Prim. zadevo Benediktsdóttir proti Islandiji (sklep z dne 16. 6. 2009). V tej zadevi je ESČP ocenilo, da islandska sodišča niso prekoračila polja proste presoje in da so zagotovila pravično ravnovesje med pritožničino pravico do zasebnosti in dopisovanja iz 8. člena EKČP ter pravico časopisa do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. Zato ESČP pritožbe ni sprejelo v obravnavo (application inadmissible).[6] Prim. zadevo Fressoz in Roire proti Franciji (sodba z dne 21. 1. 1999). Po presoji ESČP francoska sodišča niso zadostila načelu sorazmernosti med zasledovanim ciljem in sredstvi za dosego tega cilja, zato je ESČP v tej zadevi ugotovilo kršitev 10. člena EKČP.[7] Prim. zadevo Benediktsdóttir proti Islandiji.[8] Prim. zadevi Karman proti Rusiji (sodba z dne 14. 12. 2006) in Novaya Gazeta v Voronezhe proti Rusiji (sodba z dne 21. 12. 2010). V zadevi Novaya Gazeta v Voronezhe je ESČP presodilo, da standardi presoje, ki so jih uporabila ruska sodišča, niso skladni z načeli, ki izhajajo iz 10. člena EKČP, in da za presojano omejitev svobode izražanja sodišča niso navedla prepričljivih razlogov. Poudarilo je, da je v primerih, ko gre za razpravo o vprašanjih javnega pomena, polje presoje v okviru drugega odstavka 10. člena EKČP ožje. V konkretnem primeru so ruska sodišča po presoji ESČP to polje prestopila.[9] Člen 8 EKČP določa: "(1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."[10] Prim. zadevo Von Hannover proti Nemčiji (sodba z dne 24. 6. 2004). Več o tej zadevi A. Teršek, Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope, Ljubljana 2007, str. 247 in nasl.[11] Prim. zadevo Flinkkilä in drugi proti Finski (sodba z dne 6. 4. 2010). Iz te sodbe izhaja stališče ESČP, da je razkritje identitete sicer anonimnega posameznika dovoljeno le, če obstaja pomemben javni interes. Dejstvo, da je posameznik v kazenskem postopku, samo po sebi še ne upravičuje razkritja njegove identitete; podane morajo biti dodatne okoliščine, ki utemeljujejo interes javnosti do seznanitve z njegovim ravnanjem in identiteto.[12] Prim. odločbo št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36); odločbo št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22) ter odločbo št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10).[13] V nemški pravni teoriji se uporablja pojem verhältnismaßige Ausgleich (izravnava, uravnoteženje dveh temeljnih pravic po načelu sorazmernosti). Prim. G. Zöbeley, Komentar k 5. členu nemške Ustave, v: D. C. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar, Art. 1–37 GG, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 491.[14] Prim. T. Clemens, Komentar k 5. členu nemške Ustave, v: D. C. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar, Art. 1–37 GG, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 471. Avtor komentarja navaja zadržan pristop nemškega Zveznega ustavnega sodišča pri presoji zadev, ki od sodišč terjajo tehtanje oziroma uravnoteženje dveh človekovih pravic.

-62-

[15] Prim. T. Clemens, cit. delo, str. 480. Avtor komentarja navaja, da ima v primerih, ko gre za objavo informacij, povezanih z osebami iz javnega življenja, pri tehtanju praviloma prednost pravica do svobode izražanja (ki je varovana v prvem odstavku 5. člena nemške Ustave). V praksi nemškega Zveznega ustavnega sodišča je sprejeto stališče, po katerem je vsakdo, kdor s svojim delovanjem in vplivom vstopi v javnost, prepuščen tudi poročanju medijev (prim. BVerfGE, 12, 113 [131] in 54, 129 [138]). Pravica do svobode izražanja lahko pretehta tudi v določenih primerih, ko gre za razširjanje nezakonito pridobljene informacije. Pomemben kriterij pri odločanju Zveznega ustavnega sodišča je tudi to, ali gre za objavo dejstvenih trditev ali vrednostnih sodb. Varstva po prvem odstavku 5. člena nemške Ustave pa ne uživa objava popolnoma neosnovanih (aus der Luft gegriffen oder völlig haltlos) in špekulativnih (rein spekulativen) trditev. Več o tem T. Clemens, cit. delo, str. 478 in nasl.

1) Razpisujejo se novi tečaji uporabe pravno-informacijskega sistema IUS INFO. Namenjeni so vsem, ki jim je bila z dodelitvijo uporabniškega imena dana pravica do dostopa. Prijave zbira Evidenčni oddelek.

2) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju vabi na Letni posvet sodnikov Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki bo v četrtek, 8. marca 2012 na Višjem delovnem in socialnem sodišču, Dunajska 22, Ljubljana. Posvet bo vodila višja sodnica svetnica Biserka Kogej Dmitrovič.

PROGRAM:8.30 – 9.00 Prihod udeležencev

9.00 – 10.30 Napake v pravnem pisanju in argumentaciji odločb VDSSMarjana Lubinič, Vrhovno sodišče RS

10.30 – 10.45 Odmor

10.45 – 12.15 Novejša sodna praksa VSRS na področju socialnih sporovs poudarkom na pogledu VSRS na institut pravnomočnosti upravnih aktov (VIII Ips 41/2009, VIII Ips 280/2009, VIII Ips 319/2009, VIII Ips 101/2009, VIII Ips 396/2009, VIII Ips 313/2009, VIII Ps 199/2010, VIII Ips 261/2009...);

Novejša sodna praksa na področju delovnih sporov - konkurenčna klavzula in pogodbena kazen v pogodbah o zaposlitvi zavarovalnih zastopnikov (VIII Ips 211/2009,VIII Ips 193/2010)mag. Ivan Robnik, Vrhovno sodišče RS

12.15 – 13.30 Odmor za kosilo

-63-

V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI, ŠTUDIJSKI OBISKI

13.30 – 15.00 Novejša sodna praksa VSRS na področju delovnih sporov- VIII Ips 305/2010, VIII Ips 183/2010, VIII Ips 151/2010- VIII Ips 386/2009, VIII Ips 26/2010- odločba SES št. C-350/2006, C 520/2006 (VIII Ips 191/2010, …)- VIII Ips 217/2009, VIII Ips 374/2007- VIII Ips 265/2010mag. Marijan Debelak, Vrhovno sodišče RS

15.00 – 15.45 Razprava

3) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju vabi na Seminar o insolvenčnem pravu, ki bo v četrtek, 15. marca 2012, ob 9.00 uri v Konferenčni dvorani sodne stavbe na Tavčarjevi 9 v Ljubljani. Vodil ga bo vrhovni sodnik Vladimir Balažic.

Namenjen je sodnikom, ki sodijo v sporih v zvezi s stečajnimi postopki, in strokovnim sodelavcem, ki pri tem sodelujejo.

PROGRAM:8.45 – 9.00 Prihod udeležencev

9.00 – 10.00 Odgovori na vprašanja, 1. deldr. Marjan Odar, Slovenski inštitut za revizijo

10.00 – 10.15 Odmor

10.15 – 11.45 Odgovori na vprašanja, 2. delNada Mitrović, Višje sodišče v Ljubljani

11.45 – 11.50 Odmor

11.50 – 13.05 Odgovori na vprašanja, 3. delAndreja Strmčnik-Izak, Višje sodišče v Ljubljani

Prijave: najkasneje do ponedeljka, 12. marca 2012, na naslov: Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: [email protected], ali po faksu na št.: 01/369 5765.

4) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, Ministrstvo za notranje zadeve in Računsko sodišče RS bodo ob pomoči sodnikov in tožilcev pripravili izobraževanje v zvezi s spremembami na področju kazenske zakonodaje za sodnike, tožilce in policiste. Izobraževanja bodo potekala v treh izvedbah in v vseh se bo ponovila uvodna predstavitev KZ-1B, ZKP-K in Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Poudarek bo na posameznih spremembah materialnopravne in procesnopravne kazenske zakonodaje.

-64-

mailto:[email protected]

Potekalo bo v treh izvedbah, in sicer 22. marca, 5. aprila in 19. aprila 2012 na Policijski akademiji (Rocenska 56, Tacen, Ljubljana Šmartno).

Prva izvedba izobraževanja, 22. marca 2012, bo po uvodni splošni predstavitvi novele KZ-1B in ZKP-K ter ZOPNI namenjena obravnavi novosti na področju gospodarske kriminalitete. Novela KZ-1B prinaša pomembne spremembe in ukrepe za učinkovitejši pregon gospodarske kriminalitete, hkrati pa določa kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev.

Uvodne predstavitve KZ-1B, ZKP-K in ZOPNI bodo predstavljale osnovo za delo v delavnicah, kjer se bo problematika, ki jo prinaša nova zakonodaja, obravnavala skozi študijo praktičnega primera, ki ga bodo skupaj pripravili predstavniki sodišč, državnega tožilstva in policije.

Druga izvedba izobraževanja, 5. aprila 2012, bo po uvodni splošni predstavitvi novitet namenjena obravnavi novosti na področju kaznivih dejanj, ki obravnavajo nasilje nad otroki (novela KZ-1B predvideva ukrepe za večjo varnost otrok kot žrtev kaznivih dejanj) in kaznivih dejanj za zaščito avtorskih del in avtorske lastnine.

Tretja izvedba izobraževanja, 19. aprila 2012, bo po uvodni predstavitvi novitet namenjena obravnavi prenovljenih kaznivih dejanj zoper varnost cestnega prometa.

Izobraževanja bosta vodila vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, Ministrstvo za pravosodje in namestnica generalnega direktorja policije mag. Tatjana Bobnar, Policija, kot moderatorja.

Prijave: do zapolnitve mest (na vsaki izvedbi je rezervirano 50 mest za kazenske sodnike in 50 mest za državne tožilce), najkasneje do 15. marca 2012 na naslov: [email protected] ali na naslov: Ministrstvo za pravosodje, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana, ali po faksu na št. 01/369 5765.

Da bi bilo izobraževanje v čim večji meri praktično zasnovano, Ministrstvo prosi za morebitna vprašanja do 15. marca 2012 na zgornji naslov. V prijavi je treba navesti tudi, na katero izvedbo se prijavljate.

Dodatna vprašanja na št.: 01/369 5769 (Andraž Tušek), e-naslov: [email protected].

5) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira Letni posvet višjih sodnikov za gospodarsko sodstvo dne 29. marca 2012. Potekal bo v Konferenčni dvorani sodne stavbe na Tavčarjevi 9 v Ljubljani, vodila pa ga bo višja sodnica Maja Jurak. Točen urnik še ni dokončno oblikovan.

Prijave: najkasneje do četrtka, 22. marca 2012, na naslov: Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, Župančičeva 3,

-65-


1000 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: [email protected], ali po faksu na št.: 01/369 5765.

6) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira v ponedeljek in torek, 2. in 3. aprila 2012, seminar z naslovom „Pravni vidiki varstva okolja“. Izobraževanje bo potekalo v Kongresnem centru Brdo pri Kranju.

Namenjeno je civilnim, kazenskim in upravnim sodnikom, državnim tožilcem in pravobranilcem. Udeleženci izobraževanja se bodo seznanili s pravnimi vidiki varstva okolja upoštevaje kazenski, civilni in upravni vidik, z nacionalno sodno prakso in prakso sodišča EU. Ker je bil seminar uvrščen tudi v „Nadgradnjo kataloga dejavnosti 2012“, v okviru katerega mreža EJTN (European Judicial Training Network) vsako leto organizira mednarodne seminarje, se ga bo udeležilo tudi predvidoma deset udeležencev iz tujine.

Rok za prijave: petek, 23. marec 2012 na naslov: [email protected]. Dodatne informacije: [email protected] ali na tel. št. 01/369 5298.

7) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, v dneh od 18. do 20. aprila 2012 organizira tradicionalno Registrsko šolo. Potekala bo v Termah Čatež, vodil pa jo bo vrhovni sodnik svetnik Vladimir Balažic.

Prijave: najkasneje do petka, 6. aprila 2012, na naslov: Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: [email protected], ali po faksu na št.: 01/369 5765.

Rezervacijo nastanitve udeležencev opravijo pravosodni organi sami, in sicer na e-naslovih: [email protected] oz. [email protected] ali po telefonu na št. 07/49 36 759 (ga. Mihajlović) oz. 07/ 49 36 700. Ob rezervaciji navedite, da gre za udeležbo na Registrski šoli 2012, saj so v Termah Čatež za ta dogodek ponudili ugodnejše cene.

1) Pravna praksa, št. 8/2012 (1. marec 2012)

– dr. Senko Pličanič: Ljudem prijazna pravna država– dr. Matjaž Tratnik: Dobroverna pridobitev hipoteke na nevpisanih

nepremičninah– mag. Anita Goršek: Si obrezovanje zasluži pravno varstvo?– dr. Aleš Novak: Križi in težave z razumevanjem odločitve v zadevi Lautsi

-66-

VI. IZ ČLANKOV







proti Italiji– Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani: Sodno varstvo – vse pogosteje tudi

farsa (2.)– Nada Mitrović, višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani: Nedopustnost

citiranja iz konteksta iztrganih delov obrazložitve sodnih odločb v strokovnih člankih

– Jože Podržaj: „Rumena“ penologija– Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič, višja pravosodna svetovalca na Vrhovnem

sodišču RS: O pomenu vknjižbe lastninske pravice– mag. Urška Klakočar Zupančič, okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v

Ljubljani: Potrebnost gradbenega in uporabnega dovoljenja pri etažiranju– Vrhovno sodišče RS, sodbe in sklep:

Predvidljivost pokojnine – stranka v upravnem postopku Goljufija – zavarovalniška goljufija – poskus – pripravljalno dejanjeSklepčnost tožbe – dokazi – izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo

– Informacijski pooblaščenec, Irena Vovk:Pridobivanje podatkov o izpolnitvi pogojev za upokojitevPridobivanje osebnih podatkov oškodovanca s strani kršitelja

– Jan Jeram: Vloga bonitetnih agencij in reguliranje njihovega delovanja– Zoran Skubic: Pravica dostopa do okoljskih informacij javnega značaja v

zakonodajnem postopku– Katarina Vatovec: Varstvo potnikov pred goljufivimi ravnanji

organizatorjev potovanj– Irena Vovk: Luksemburška kronika– mag. Jana Rodica in dr. Boris Jerman: Škodljiva obdavčitev pomorskih

agentov– Vladimir Balažic, vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS: ZFPPIPP z

uvodnimi pojasnili (dr. Nina Plavšak)– dr. Nataša Hribar: O imenih– Janez Kranjc: Patrem familias vendacem, non emacem esse oportet– Irena Vovk: V ustavno presojo– Tomaž Pavčnik: Posameznikova izhodišča kulturnih vrednot– Matej Tomažin: Naftni pritiski

2) Pravnik, revija za pravno teorijo in prakso, št. 1-2/2012

– dr. Danilo Türk: Temeljne socialne pravice kot človekove pravice– Danny Pieters: Security in Social Security – Reflections from a Legal Point

of View Varnost v socialni varnosti – pravna razmišljanja

– Eberhard Eichenhofer: Protection Provided for and Duties Imposed on Long-Term Unemployed Persons in GermanyZagotavljanje zaščite in nalaganje dolžnosti dolgotrajno brezposelnim osebam v Nemčiji

– Rob Cornelissen: How Difficult is to Change EU Social Security Coordination Legislation?Kako težko je spremeniti zakonodajo EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti?

-67-

– Bojan Zabel: Prikrito izplačilo dobička v delniški družbi– Uroš Košenina: Kriminalizacija v letalstvu: zagotovitev pravega ravnovesja

za zavarovanje prevladujočega javnega interesa– Aleš Novak : Viharne vode Svobodnega morja– Nana Weber: Mediacija v teoriji in praksi– Maja Brkan: Predhodni postopek v pravu Evropske unije

Tobias Cohen Jehoram, Constant van Nispen & Tony Huydecoper: European Trademark Law, Community Trademark Law and Harmonized National Trademark Law (Wolters Kluwer)

1) Uradni list RS, št. 13/2012 (20. februar 2012)– Odločba o imenovanju vodje Specializiranega državnega tožilstva RS

2) Uradni list RS, št. 14/2012 (24. februar 2012)– Sklep o izpolnitvi tehničnih pogojev za plačilo sodnih taks in pošiljanje obvestil

organizacij za plačilni promet

3) Uradni list RS, št. 16/2012 (2. marec 2012)– Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zemljiškem pismu

V št. 15/2012 z dne 29. 2. 2012 je bil objavljen prejšnji pravilnik. Objava je bila preklicana v št. 16/2012 z dne 2. marec 2012 in pravilno objavljen zgoraj navedeni novi pravilnik.

Novosti CPK v mesecu februarju 2012

BASTIAT, FrédéricZakon / Frédéric Bastiat ; [prevedel Matej Leskovar ; uvodna beseda Katarina Zajc] ; [izdajatelj] Inštitut Karantanija. - Ljubljana : Nova revija, 2011. - XI, 95 str. - (Zbirka Izzivi svobode)

K 21363/24

-68-

IX. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI

VIII. IZ URADNIH LISTOV

VII. NOVE KNJIGE

COHEN Jehoram, TobiasEuropean trademark law : community trademark law and harmonized national trademark law / Tobias Cohen Jehoram, Constant van Nispen, Tony Huydecoper. - Austin [etc.] : Wolters Kluwer Law & Business, cop. 2010. - XXXIII, 688 str.

K 21336/47

COST and fee allocation in civil procedure : a comparative study / edited by Mathias Reimann. - Dordrecht ; New York : Springer, cop. 2012. - XII, 314 str. - (Ius gentium ; Vol. 11)

K 21272/37

GRAD-lex : gradbena zakonodaja na enem mestu. - El. priročnik. - Ljubljana : Dashöfer, 2011-. - 1 optični disk (CD-ROM). - ISSN 2232-2957 = Grad-lex

S 14088/36GRDINA, IgorIvan Hribar : "jedini resnični radikalec slovenski" / Igor Grdina. - 2. pregledana izd. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. - 139 str.

K 14291/15HEINZER, AleksandraEnostavno evidentiranje računov : primeri iz prakse na praktičen način / Aleksandra Heinzer. - Ljubljana : Däshofer, 2012. - 52 str.

K 14088/38HEUN, WernerThe Constitution of Germany : a contextual analysis / Werner Heun. - Oxford ; Portland (Oregon) : Hart, 2011. - XXXIV, 241 str. - (Constitutional systems of the world)

K 14117/26INTERNATIONAL association of law librariesThe IALL international handbook of legal information management / edited by Richard A. Danner and Jules Winterton. - Surrey ; Burlington : Ashgate, cop. 2011. - XVIII, 392 str.

K 21234/21JUDT, TonyDeželi se slabo godi : razprava o sedanjem nezadovoljstvu / Tony Judt ; [prevedla Marjana Karer ; spremna beseda Tomaž Mastnak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - 197 str. - (Zbirka Premiki)

K 21384/14

KEIRSBILCK, BertThe new european law of unfair commercial practices and competition law / Bert Keirsbilck. - Oxford ; Portland : Hart, 2011. - LXIII, 702 str.

K 21367/101

KERLY'S law of trade marks and trade names / by James Mellor ... [et al.] ; consulting editors Robin Jacob, David Kitchin. - 15th ed. - London : Sweet & Maxwell, cop. 2011. - XCVI, 1454 str.

K 21303/66LLOYD, Ian J.Information technology law / Ian J. Lloyd. - 6th ed. - Oxford ; New York : Oxford University Press, cop. 2011. - XL, 597 str.

K 21367/100

-69-

MAČEK, JožeMašne in svetne ustanove na Kranjskem : urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem od 1892 do 1960 / Jože Maček ; [krajevno kazalo Tereza Mohar]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2011. - 606 str.

K 14280/3MALLY, EvaSlovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941-1945 / Eva Mally ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2011. - 502 str. - (Zbirka Razpoznavanja ; 14)

K 14293/5

MÜNCHENER Kommentar zum Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung -GmbHG / herausgegeben von Holger Fleischer, Wulf Goette. - München : C. H. Beck, 2012. - 3 zv.

Bd. 1: [Paragraphen] 1-34. - 2010. - XLIV, 2493 str. ;Bd. 2: [Paragraphen] 35-52. - 2012. - XLV, 1537 str. ; Bd. 3: [Paragraphen] 53-85. - 2011. - XLV, 1273 str.

K 2346/323POGORELEC, BredaZgodovina slovenskega knjižnega jezika : jezikoslovni spisi I / Breda Pogorelec ; uredil Kozma Ahačič ; [spremni besedili Igor Grdina, Marko Stabej]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011. - 499 str. - (Zbirka Lingua Slovenica ; 1)

K 8907/3

PRAKTIKUM za javno naročanje. - El. priročnik. - 2010. - Ljubljana : Dashöfer, 2010-. - 1 optični disk (CD-ROM). - ISSN 2232-2078 = Praktikum za javno naročanje

K 14088/26SIMONSSON, IngeborgLegitimacy in EU cartel control / Ingeborg Simonsson. - Oxford ; Portland : Hart, 2010. - LXIV, 375 str. - (Modern studies in European law ; vol. 20)

K 14117/27SK-StPO : Systematischer Kommentar zur Strafprozessordnung : mit GVG und EMRK / herausgegeben von Jürgen Wolter. - 4., neu bearbeitete Aufl. - Köln : C. Heymanns, 2012

K 14212/30

SLOVENIJA. Zakoni itd.Kazenski zakonik (KZ-1) : (neuradno prečiščeno besedilo) / z novelo KZ-1B ter stvarnim kazalom Janeza Topliška in Sabine Zgaga ; Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). - Dotis 1. natisa. - Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2012. - 271 str. - (Zbirka predpisov)

K 6491/778 a

SLOVENIJA. Zakoni itd.Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : (neuradno prečiščeno besedilo) / z novelo ZKP-K in stvarnim kazalom Primoža Gorkiča. - Dotis 1. natisa. - Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2012. - 351 str. - (Zbirka predpisov)

K 6491/779 a

-70-

SLOVENIJA. Zakoni itd.Zakon o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-K / uvodna pojasnila Štefan Horvat ; [stvarno kazalo Andreja Tratnik Zagorac]. - 1. natis. - Ljubljana : GV založba, 2012. - 517 str.

K 17137/655 a

SLOVENSKI etnološki leksikon / uredil Angelos Baš s sodelovanjem uredniških odborov. - 2. ponatis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - XV, 730 str.

K 8908/6STELZER, ManfredThe Constitution of the Republic of Austria : a contextual analysis / Manfred Stelzer. - Oxford ; Portland (Oregon) : Hart, 2011. - XXIII, 269 str. - (Constitutional systems of the world)

K 14117/25VALVASOR, Janez VajkardSlava vojvodine Kranjske / [Janez Vajkard Valvasor ; prevod Doris Debenjak ... [et al.] ; pesmi prepesnil Ervin Fritz]. - 1. izd. - Ljubljana : Zavod dežela Kranjska, 2011. - Zv. 1-3

K 14332/Knj.1 K 14332/Knj.2 K 14332/Knj.3

ŽENSKE na robovih politike / [Milica Antić Gaber ... et al.] ; Milica Antić Gaber (ur.). - Ljubljana : Sophia, 2011. - XVIII, 333 str. - (Zbirka Refleksija ; 2011, 3)

K 14270/12

*** *** ***

-71-

Documents

SODNIKOV INFORMATOR informator_03_12.pdfOpr. št.: Sp 13/2012-3 Datum: 6. 3. 2012 Beneficium non in eo, quod fit aut datur, consistit, sed in ipso dantis aut facientis animo (Seneka)