Spisi

D

Poslovenjen i

1VILADINI Sl ZABAVO IN POUK,

e'U

V, zveze kSlagček. — Nema deklica .

V NOVOMESTU 1883.

Tiskal in založil J . Krajec,

Posloveni l

P. Florentln Hrovat

<:+;(#• O

V NOVOMESTTJ 1883 .

Tiskal in -zalo2i1

Krajec .

T .

JaIoška grofinja je bila s svojimi otroci, mladi mgrofičem in mladima groficama ravno na potiiz glavnega mesta na svoje posestvo v Za -

logu. V gozdu je zgrešil postilijon pravo pot . Kerje bila pot jako grudasta, stére se kolo . Groficain otroci se zeló prestrašijo ; trepetaje strahú sto-pijo raz voz. Mater je še tem bolj skrbelo, ker j esolnee že zahajalo . Mladima groficama je pa še večj istrah delala misel, da bode zvabiti treba še celov gozdu prenočiti . Zaman se je trudil mladi gro-fič, da jzi ju potolažil . Tudi kočijaž je bil slab evolje, jezil se nad grudovo potjo, praskal za ušesiin ni si vedel pomagati .

V tej zadregi priteče nek pastirček in reče :„Tu se lahko pomaga . Kakor se mi zdi, popravilose bode kolo z malim trudom. V bližnej vasi po-leg ceste je izvrsten kolar . Ta kolovozna pot, nakatero je voznik zašel, drži ravno tje . Kolar bopokvarjeno kolo kmali popravil . ”

Deček se ozre okoli sebe ter veselo reče :,,Tam-le leži drag ; ž njim se kočija lahko nekoliko

6

podpré ter tako naprej spravi . Pot do vasi sevedaje jako grda in skoraj uro dolga ; a ni je boljše ,ni krajše, niti v to, niti v kako drugo vas . Pačpa je od tod dobre pol ure krajša, jako lepa inprijazna pešpot ; če milostiva gospoda želi, jej j okaj rad pokažem.

Gospe] je bila ponudba jako ljuba . Dečekbrzo skoči po drog . ,,Kolarjev je, pridene, ,,kiima tukaj svoj les, katerega ie pretečeno zimo na -sekal . Jako veselilo ga bode, da mu sedaj ne bod etreba samemu drogú nositi domov. Prav urno inspretno pomaga sedaj deček kočijažu privezati dro gz vrvijo h kočiji. Le počasi se je pomikala kočij apo grudaste] poti, kočijaž je pa stopal poleg konj .Grofovska obitelj jo je zavila na stransko pešpot ,ki se je vila med zelenimi jelšami in cvetočim glo-gom poleg šumljajočega, bistrega potoka .

Kar se oglaši slavec v bližnjem grmu ter za-gostoli svojo prekrasno pesem, da odmeva po do-bravi. Grofinja obstrmi, vséde se z mladima gro-ficama na posekano bukev, da bi poslušala krila-tega pevca . Mladi grofič, ki je imel kakih šest-najst let, naslóni se nekoliko proč na brezo, sto -ječo ob poti Po okolici je bilo vse tiho in mirno ;le večerni vetrec je ljubko šumljal z listjem p odrevji, in bistri potok po kamenji . Z radostnimsrcem so poslušali mati in otroci srce topeče gla-sove drobnega pevca.

Ko slavec obmolkne reče grofinja : „Sto gol-dinarjev bi rada dala, da bi imela ptiča na vrt upoleg grajščine V mestu sem sicer slišala že mnog oslavcev, a tukaj na planem, v sarnotnej dobravi,

ko je vse tiho in mirno — v mraku, ko postaj aluna vedno svetlejša in se prikazuje na jasnemnebu jedna zvezda za drugo, razlega se prijetn oslavčevo petje brez primere lepše, in človeku s ekar srce širi . Istinato} rada bi dala sto goldinarjev,da bi le zamogla poslušati prijetne spomladansk evečere krilatega pevca v malem gaji na vrtu . "

„No”, reče deček na pol glasno, stoječ pole gmladega grofiča, .ta denar se pa kaj lahko za-služi." Grofič namigne dečku, naj molči, ker se jeslavec zopet oglasil. Ko drobni pevec zopet ob-molkne, vstala je grofinja s hčerama, da bi šlaproti vasi . Med potoma je grofič nekoliko zaostalz dečkom, ter se razgovarj al ž njim.

„0 slavci v kletki”, reče, „se tti ni govorilo .Moja mati so le želeli, naj bi na našem lepe mvrtu, polnem lepega in senčnatega grmovja slišal iprepevati drobnega pevca, ki bi til v grmovj ignezdil, vračal se sleherno pomlad in prepeva lsvojo pesem . ”

„Znam to”, zavrne deček . „Saj tudi ne bi vje lkrilatega pevca, da bi ga zaprli v kletko” . Potempoizveduje, kakov je vrt in reče : „Mislim, da s emi posreči prenesti slavca z gnjezdom vred na vrt.Dobro vem, kako mi je to storiti . Podučil me j enek mož, ki je tú že marsikakega slavca vjel . Čene že ta teden, gotovo pa bode prihodnji tedenpel slavec na vrtu, da bode odmevalo po cele jokolici . ”

Grofič obstoji, ter opazuje dečka. Deček j eimel bistre, svetle črne oči ; lica je bil rodečegaxn polnega, in njegovi rumenkasti lasje so mu vi-

8

seli do ram ; sem ter tje pa tudi moleli iz raztrga-nega slamnika.

„Kaj pa bi ti z denarjem?” popraša ga grofič .,,O, reče deček, ,,ta denar bi mi pomagal iz

revščine in zadrege ! Glejte, milostivi gospod'', pri-poveduje, „moj oče so ubog dninar in vedno bo-lehaj o ; sedaj so pa še celó nevarno zboleli . Ravnosem na poti, da jih obiščem in jim nekoliko po -strežem ; kajti moja dobra mati so mi že pre ddvema letoma vmrli . Moj gospodar, pri katerem slu-žim za pastirja, privolil mi je, da smem nekaj dnipri očetu ostati Ne daleč od tod, tam-le v gozduima svojo hišo. Pasem mu drobnico S tem si lemalo prislužim, in očetu je malo več pomaganonego Ii to, da jim ni treba še meni skrbeti za hranoin obleko ; dati jim zamorem le malo . Kedar se-dim pri čedi v gozdu, čestokrat sam pri sebi pre-mišlj uj em, da je to opravilo le nekako postopanje .Pač bi se lahko z boljšim ukvarjal, mislim si če -stokrat, ter ne tratil drazega časa svoje mladosti .Kedar sem čisto sam pri čedi, prosim čestokrat ssolznimi očmi ljubega Boga, naj bi mi p .ruagal, dapostanem kedaj pošten in delaven mož Neizrečen orad bi se učil kakega rokodelstva ; najbolje mepa še veseli kolarstvo . Istinito je lepo, če se izdelatako lepa kočija, kakoršna je vaša, iz lesa, ki s etu v gozdu poseka . Tudi sem že večkrat o tej za-devi govoril s kolarjeri, ki bode popravil kolo privašej kočiji . A pod petdesetimi goldinarji me n esprejme za kolarskega učenca . Tudi mi je rekel,da si moram poprej boljšo obleko omisliti ter pre-skrbeti s perilom ; kajti v takej obleki, v kakoršnej

9

me tu vidite stati, noče me sprejeti mojster, ki j eprav reden mož. Treba bi bilo za obleko tud ikakih petdeset goldinarjev . Stalo bi toraj vse ka-kih sto goldinarjev, in tolike svote moj oče nepremorejo. Čie bi prodali tudi vse svoje imetje, n ebi spravili sto goldinarjev skupaj .

„Ubogi revež”, reče grofič ganjen, „nikar n ežaluj ! Če si resnico govoril, hočem ti pomagati .Ce mi prineseš od gospoda župnika spričevalo, dasi se vedno lepo vedel, in če te kolar istinito hoč esprejeti, dal ti bodem jaz denar za učnino . Tehpetdeset goldinarjev prejmeš, kakor hitro se bod eslavec oglasil prvikrat na vrtu. Drugih petdesetgoldinarjev se bode tudi že kako dobilo . Samoživa duša ne sme ničesar zvedeti o tem, kar na-meravava s, slavcem dotlej, da prične slavec pet ina vrtu, in se spolni materina želja . Rad bi jihs tem veseljem iznenadil .”

Ko je prišla grofovska obitelj iz gozda, ču lse je že zostilijonov rog v znamnje, da je kolo po-pravljeno in vse pripravljeno na odhod. Bilo je ko-maj še kaka dva streljaja do čedne vasice Kolarje brzo popravil kolo, da j e bilo zopet za rabo.Grofič pokliče mojstra na stran ter ga na tihe mpopraša o dečku . Kolar potrdi, kar je deček go-voril . „Kaj rad bi ga sprejel v poduk”, reče moj-ster, „a za manjšo svoto ga ne morem. Saj semže tako zahteval tako malo, kar mi je bilo primojih okolščinah le mogoče . ”

Potem plača grofinja, kar je kolar zahteval zapopravo kolesa, podarila uljudnemu dečku prece jnovcev ter se usedla z gospicama na voz .

10

Na tihem pové grofič še dečku ime gradú, k ije bil tri ure hoda daleč ; reče mu, naj se, prisedš itje, oglasi pri vrtniku, ki ga bode prijazno sprejel .Potem se vsede tudi grofič poleg matere in sestricv kočijo. Kočijaž veselo zatrobi v rog, poženekonje in naglo izgine kočija v nočni temini .

II .

Ivan Bistrič, — tako je bilo ime dečku ,zdirjal je sedaj hitro k svojemu bolnemu očetu, četudi je bilo že precej pozno v noč . imel je še do-bre dve uri pota. Neizmerno je bilo njegovo ve-selje, ko je prišel k očetu ter videl, da jim je ž enekoliko odleglo, in da so iz nevarnosti . Izročibolnemu očetu novce, katere mu je podarila gro-finja . Drugo jutro je pa šel v bližnji trg, da zabolnika potrebnih reči nakupi . Prinesel je beleg akruha, steklenico dobrega vina in mesa, katereg aje precej pristavil k ognju, da pripravi bolnemuočetu dobro juho .

Ko je po hišici vse pospravil, šel je v gozd naoni kraj, kjer je pel včeraj slavec tako lepo . Do-bro je znal, kje ima drobni pevec svoje gnjezdo .V sredi gostega senčnatega grmovja je stala stara,žvamborasta vrba . Blizu tal pri deblu je bilo gnjezdo .Bilo je spleteno iz vitkih koreninic in travnih bilk,zunaj pokrito z listjem in mahovjem, znotraj pa zdlako in perjem mehko postlano. Ko je našelgnjezdo, bilo je v njem pet sivozelenkastih, temno-progastih jajčic. Ko sedaj pogleda v gnjezdo,

vidi na svojo radost pet izvaljenih, golih mla-dičev.

Brez obotavljanja se napoti proti Zalogu, dapoišče pripraven kraj, kamor bode gnjezdo prenesel.Našel je prav primeren prostor . Se tisti dan s emu je posrečilo, da je vjel samca in samico . Sedajvzame gnjezdo z mladiči, dene ga v majhno kletko ,v katero zapre tudi vjeta slavca . Sedaj se brezodloga poda na pot proti Zalogu. Solnce je bil ože v zatonu. Ko je prišel s ptiči v grajščino ,oglasi se vrtniku, kakor mu je bil naročil grofič .Vrtnik ga je prijazno sprejel in dobro pogostil .

Poleg poslopja je bil prijeten gaj ; rastli sokošati dobi, z mahom obraščene bukve, otožne jelšein belokožne breze; ob potu so bile zasajene aka-cije in belolistnati topoli . Snažne, z belim peskomposute stezice so se vile med senčnatim grmovje mpo gaji na vse strani semtertje . Ob potu je bil asemtertje tudi kaka z , mahom obraščena klop, i npoleg preprosta miza . V sredi gaja je bil prostorza razne cvetlice, obrobljen z grmovjem najlepši hraznovrstnih vrtnic . Konci gozdiča med skalovjemin pod košatim, senčnatim drevjem je stala lesenakočica, obraščena z bršljanom in mahom . Poleghišice je bila majhna starikasta kapelica . Po MU-njem skalovji se je penil potok, ki je ljubko šum-ljal poleg kočice . Sumeči potok je ta samotni krajše prijetnejši delal. V tej hišici je v prostih urahnajraje sedela grofinja. Redar so bili otroci v učil-nici, zahajala je najraje sem, ter tu pletla, vezlaali pa čitala iz kake knjige. Jeden streljaj o dkočice, onkraj potoka je rastla med gostim grmov-

12

jem stara viba, ki je bila zeló jednaka ončj, pole gkatere je bilo poprej slavčevo gnezdo . Ivan si j edrevo dobro zapomnil in tudi vse tako vravnal ,kakor se mu je zdelo primerno . Po novi je šeltje, in ker je mesec lepo svetil, postavil je gnezdona odločeni prostor ter izpustil stara slavca. Grofič,ki je dečka spremljal, opazoval ga je radovednoter hvalil njegovo spretnost .

Drugo jutro je gel Ivan na vse zgodaj tje,skril se v grmovje ter poslušal, če bota stara krmilamladiče . Mladiči so pričeli v gnezdu čivkati o dlakote ter stare klicati ; ni bilo dolgo, — starapriletita k gnezdu in jim prineseta hrane . Neizre-čeno je bil deček vesel . „Vse je dobljeno”, reč esam pri sebi, in hiti proti gradu, da naznani toveselo vest grofiču.

„Čez nekoliko dni prične slavec gotovo peti” ,zagotavlja gospodiča .

„Vrlo dobro”, zavrne grofič, „in novci so tud iže pripravljeni . Ostani toliko časa tukaj , potemvzameg denar lahko precej s seboj” .

Mladi grofič je razodel svojima sestricama skriv-nost, da hoče mater na njih rojstveni dan iznena-diti s slavčevim petjem. Vsi trije sa potem odsvojih prihranjenih novcev zložili potrebno svotoskupaj .

III s

Čez dva dni je grofinja obhajala svoj rojstvenidan. Solnce je krasno vzhajalo ; nebo je bilo jasno ,kakor ribje oko. Na vse zgodaj je šel grofič v

13

vrtno hišico ; — in glej! krasno se je razlegaloslavčevo petje po jutranji tihoti . pez dan se jezbralo mnogo gostov v gradu. Ko so proti večerugostje odšli, reče grofinja svojim otrokom : »Potolikem dnevnem šumu hočemo se sedaj vsaj jednouro veseliti v tihe] samoti" .

Šla je s svojimi otroci na vrt. Bil je preleppomladanski večer . „Danes bi pač lahko v vrtnejhiški večerjali, tam je vendar tako prijazno”, rečegrofič.

Grofinja jo šla tje. Sedli so po slamnatihstolih okoli okrogle mize pod košato lipo, ki j estala pred vrtno `hišico. Mesec je svetil zkozi lipov eveje, delal v ljubko šumečem potoku majhne bli-ščeče zvezdice, na pol razsvetljeval hišico in pole gstoječo kapelico in odseval svoje žarke na sreber-nej mizni posodi . Raznovrstne cvetlice so napolno-vale s prijetnZi vonjavo zrak .

„Sedaj še le sexn prav srečna in vesela”, rečegrofinja . „Kaj je šumeče veselje med dnevomproti tej blaženej večernej uti! Kaj naša krasnadvorana proti tej naravnej lepoti, ki nas tukaj oh-.

daj a. Kako prazen se mi pač vidi šum jeden zdrugiro. govorečih ljudi o praznih rečeh v primir iz zaupljivimi, modrimi pogovori” .

Otroci so še jedenkrat ponovili svoja voščil,.„Podite le vedno pridni in dobri, ljubi otroci! ”reče grofinja ; ,,potem nimam druge želje več nazemlji ; sem najsrečnejša mati . Naglo mine čas ;le krepost in pobožnost ostane. Vsaki večer pov-zdignite svojega duha k Bogu, če tudi vam b otreba dan med šumečim veseljem preživeti. Take

14

tihe večere je Bog bližji našemu srcu" . Po tehbesedah grofinja obmolkne ; tudi otroci so molčali ;nastala je praznična tihota ginjenih src .

O tem trenutku se nenadoma oglasi slavec ,in zagostoli svojo srce topečo pesem. Grofinjaobstrmi, tiho posluša, dokler ptič ne obmolkne .„Zahvaljujem se vam za vašo ljubezen, ljubi otroci” ,reče sedaj ; „a drobnega pevca ne bi bili smelizapreti v kletko. To je neusmiljeno. Dovolj je ,da ste mi pokazali svojo ljubezen ; sedaj ga pazopet izpustite, naj vživa ljubo prostost! ”

„Saj je prost”, odgovori grofič. „Tam le vgrmovji pod vrbo sedi. Ze se je vgnjezdil v gaji,počuti se dobro, kakor bi bil vedno tukaj, in mi-slim, da se bode stehrno spomlad zopet vrnile .

„Kako je to mogoče ? popraša grofinja. „Sajse najstarejši ljudje ne spominjajo, da bi bili tukajkedaj slišali slavca” .

„Draga mati”, reče Dragotin, „čestokrat st eže izrazili željo, naj bi slavec s svojim pet-je moživljal ta tolikanj vam priljubljeni prostor . Oniubogi deček, ki nam je onikrat v gozdu pomagaliz zadrege, pripomogel je tudi, da se je vaša želj aizpolnila” .

Sedaj pripoveduje grofič celi dogodek in opom-ni, da je grofinja v gozdu rekla : „Sto goldinarjevbi rada dala, ko bi imela ptiča v gaji poleg graj -ščine” ; kako si je deček zapomnil te besede innjeno željo izpolnil .

„Pač ne bodete hudi”, pridéne, ,,da smo pet-deset goldinarjev za to obrnili. Tudi za tolikozlatov, bi se ne zmenili, da vam le veselje napra..

15

vimo. Seveda bi bil deček to tudi ceneje storil ;a mislili smo si : češ, naj bi nam deček tudi nebil te ljubavi storil, vendar zasluži, da mu storim oto dobroto . Pomagano mu bode za celo njegovoživljenje in zvabiti podlaga njegovej prihodnej sreč iin blagostanju . Zvabiti nas bode še blagoslovljalter se hvaležno spominjal kot srečen in imovit mož ,ko bodo naga trupla že zdavnaj trohnela v hlad-nej zemlji" .

„Kaj blago in lepo je to”, reče grofinj avsa ginjena . ,,Kakor me je tudi z radostjo napol-nilo, ko sem slišala tu drobnega tiča prvikrat pre-pevati in pa razveselila vaša otročja ljubezen : delami še neizmerno večje veselje prepričanje, da imatetako blago srce, ki je, pripravljeno podariti revežuoni denar, katerega ste prejeli za svoje razveselje-vanje, da bi le druge razveselili . Vaša mati zavami tudi ne bode zaostala . Saj take godovn edneve ne moremo lepše godovati nego li s tem,da revnim pomagamo. Tudi se ne moremo našemunajvečjemu dobrotniku v nebesih lepše zahvaliti z adobrote, katere nam skazuje . Naj dopadlj ivej ša za-hvala mu je, če reveže osrečujemo. Vendar pa bi se l erada prepričala, če se bode denar tudi prav porabil i .

,,Ne more se bolje «, zavrne sin, in omenitudi to, kar je govoril s kolarjem, ki je popravi lstrto kolo . ,,Da bi se pa o tej zadevi še bolje po-učil, pisal sem gospodu župniku one župnije, kjerse je deček porodil, ter ga poprosil, naj mi bla-govoli sporočiti, kar vé o dečku . Postrežljivi go-spod župnik mi je precej odgovoril . Tu le je nje-gov list . Le slušajte ! Častiti gospod piše takole

16

„Blagorodni gospod grofič ! Večjega dela usmiljenj ane morete storiti, nego da pripomorete, da se IvanBistrič izuči kakega rokodelstva. Deček je bistr eglave in redkih zmožnosti . Kar se spominjam, ni-sem imel bolj nadarjenega učenca ; tudi njegovosrce je blago in nepokvarjeno. Vedno sem si mi-slil, kako dobro bi bilo, da bi šel na višje šole .V ljudskej šoli tu se je naučil jako dobro brati,pisati in številih ; to ga tudi jako veseli . Ali tobi veljalo mnogo novcev, katerih pa nima . Razuntega ga pa prav za prav tudi ravno ne veseli .Vedno sedeti in učiti se, rekel mi je, mu ne do-pada ; srčno pa hrepeni po priliki, da bi se zam .o-gel učiti kakega rokodelstva, ki sicer tudi zahtev abister um, pri tem se pa tudi z rokami in nogam igibati mora. Naj raje bi bil kolar. Tega mnenj asem tudi jaz. Le na to še opozorim, da je kolarv našej vasi izvrsten delavec, kreposten in pošte nmož. Pomagajte toraj nadarjenemu dečku, da seizuči pri njem kolarstva . Gotovo vam bo ljubiBog to delo usmiljenja že na tem, pa tudi onemsvetu obilno poplačal . Saj veli naš odrešenik sam :„Kdor kakega otroka v njegovem imenu sprejme ,ta njega sprejme”. Tako se glasi župnikov list ;mislim, da ne bodemo denarja zavrgli” .

„Prav toraj”, reče grofinja : „tudi jaz bodempridjala petdeset goldinarjev k denarji, ki ste g azložili, da bode znašala svota sto goldinarjev. Koprinese deček denar svojemu revnemu očetu, nebode ga gotovo nič manj razveselil, kakor ste v imene razveselili s slavčevim petjem in še bolj zvašim blagim usmiljenim srcem”,

17

„Neizmerno mnogo nedolžnega veselja namnarava ponuja”, nadaljuje grofinja, vsa prevzet ablagih srčnih občutkov . „Ta trenutek se razvese-ljujejo tú na vrtu vsi naši čuti . Svetloba blede lune ,katero košata senčnata lipa še bolj povzdiguje ;krasno petje drobnega ptiča v nočnej tihoti, odme-vajoč ob bližnjem skalovj i ; prijetna vonjava vrtnicin drugih cvetlic, večerni hlad po soparnem dnevi ;mleko in jagode tukaj : o, ne mogla bi me boljrazveseljevati še tako umetna razsvetljava in umetniognji, še tako lepa godba ali umetne vonjave nit ibogato obložena kraljeva miza . ”

„Mojo radost pri tej malej, priprostej večerji29.i povišuje š misel, da so mi jo pripravili mojiljubi otroci in pa ljubeznjivi Oče tam gori v ne-besih . Vsako nedolžno veselje pa je še tem slaje, čenosimo v svojem srci prepričanje, da smo dobr ostorili in smo si le dobrega in blagega v svesti .Neskončno večje pa je še, če spoznamo in tud ihvaležnega srca čutimo, da, nam ga pripravlja našljubeznjivi nebeški Oče in če srno si svesti, da zdopadaj enj em gleda na nas .”

,,Ozre se proti nebu in solze jej stopijo v oči .„Tam gori v nebesih”, reče, ,,pri ljubem Bogu, j eše neskončno lepše in bolje, nego tu na zemlji .Tam gori pri Bogu, upam, je tudi moj nepozab-ljivi, prezgodaj umrli soprog, vaš ljubi oče . Oj, odonega trenutka, ko ga je Bog k sebi poklical,ste mi vi, moji dragi otroci, moje jedino, moje naj -večje veselje na svetu . Moja jedina želja, moje naj,-slajše upanje pa je, da ostanete vedno blagi in kre-postni, in da se zopet snidemo vsi jedenkraty nebesih .'

Krištof xnia.

2

18

IvT

Drugo jutro pokliče grofič dečka k sebi, termu našteje sto belosvetlih srebrnih goldinarjev .Dobri deček se prisrčno zahvali grofiču, ter hit ineizrečeno vesel z denarjem domov . Ko je prišeldo revne koče, zapazi skozi malo okence in pa podimu, ki se je vzdigoval iz dimnika, da očeta n iv sobi, ampak si v kuhinji pripravljajo pičlo kosilce .Skrivaj se splazi v sobo in razloži svetle Srebrnjak ev dolgih vrstah po mizi. Ko stopijo oče skozivrata, držeč v jednej roki skledico mlečnategamočnika, v drugej pa skledico ravno skuhanegakrompirja, kar obstrete, videč, toliko aarebrnj akovna mizi ležati . Ostro pogledajo sinčeka in mu rekóresno : „Dečko, pač nisi denarja ukradel ? ”

„Kaj še!” zavrne Ivan. „Droben ptiček, kije v gojzdu neizrečeno lepo pel, pridobil mi ga je ,ali bolje rečeno : Bog nam je po drobnem ptičkupomagal.”

„Kako bi le bilo to mogoče?” rečejo očeresno. „Govori ! V kljunu ti pač gotovo ni ptič de-narja prinesel?”

„To ravno ne”, odgovori Ivan ; „a pregovorveli : Pomagaj si sam, in Bog ti bo tudi pomagal.Če mi storimo svoje, bode tudi Bog svoje storil . ”Potem pove Ivan očetu prav obširno celi dogodek,kako si je prislužil denar . Uče ga pazljivo poslu-šajo, in ko konča, rekó veselega obraza : „0 ljubiBog, kako dobrotljiv in dober si nam. ! Kako čudna

19

so tvoja pota! Poslužiš se najmanjše stvari, drob -nega ptička, da osrečiš ljudi . Celo svoje življenj eti hočemo za to hvaležni biti in poveličevati tvoj eusmiljenje ."

Sedaj je bilo staremu, jako veselemu očet unaj prve na skrbi, da omisli svojemu dragemuIvanu potrebne obleke . Krojač, čevljar in šiveljaso imeli dovolj posla Ivan je hodil česče gledat ,kako se obleka izdeljuje, ter vedno priganjal, d abi bila popreje dodelana. Od nog do glave nanovo lepo oblečenega peljejo oče h kolarji, plačaj oučnino, katero je zahteval, in Ivan je postal roko-delčič. Čez tri leta je bil že ravno tako spretenkolar kakor njegov mojster.

Ko se je izučil, hotel je iti na ptuje, da se š ebolje izuči v kolarskem rokodelstvu . Preden j eodpotoval, šel je še v Zalog, da se grofovskej obi-telji še jedenkrat zahvali za dobroto, katero mu j eskazala, ter tudi pokaže, da se denar ni slab oobrnil. Prišedši tja, oglasi se najprvo staremu vrt-niku, kateremu se je bil že kot deček jako priku-pil ; ta ga sprejme preprij azno, častita mu, in oglas imilostivej gospodi . Grofinja naroči vrtniku, najvrli mladeneč precej vstopi . Mladeneč pokaže svojez lepimi črkami na prgamen pisano spričevalo . Bilojo jako dobro .

Vsi so hvalili mladega rokodelčiča zaradi do-brega spričevala . Mladi grofič pa še reče : ,,Karse tiče spričevala, bodi si gledé pridnosti, spret -.osti in nravnosti, je vse v redu, da si niti bolj eželeti ne moremo . Ali kako je z opravo na pot ?Mislim, da je še marsičesa treba . Hočemo mladega

20

popotnega rokodelčiča o tej stvari nekoliko izprašati .— Poprašovali so ga po tej in oni stvari, in našli,da mu manjka še mnogo reči . „Nič ne dé ", pri-stavi grofič. „Tudi njegova obleka in vnajnost morabiti v soglasji z njegovim blagim srcem. Hočemomu omisliti dobro, toplo zimsko suknjo, še jedn ečevlje in lep, trden rončič ". Zlasti pa mu jetre ia še več belega perila”, pristavite grofici . Pre-računi se precej potrebna svota. Mati in otrocizložé svoje doneske, in nabralo se je toliko de-narja, da mu je ostalo še nekaj za popotnico .

„Dobro!” reče grofinja ; „nič se ne sme le napol storiti ; drevesce, ki smo ga zasadili, mora s etudi pridno zalivati, da ne usahne. Kedar sebodeš, dragi Ivan, preskrbel z vsem. potrebnim ,kar potrebuješ za pot, pridi še jedenkrat sem, dase nam pokažeš . Ker je bila grofinja prepričana,da zna mladenič vsako reč dobro kupiti, izročil amu j e nabrane novce .

Preden je minulo osem dni, prišel je Ivan vgrad v čisto navoj potnej obleki, z lepim novi mrončičem na hrbtu in s potno palico v roki . Gospagrofinja ga je pred odhodem prav z materinsk oljubeznijo opominjala, ter mu dala marsikak le pnauk na pot. „Ostani vedno tak, kakor si bil d osedaj”, rekla je . ,,Pred vsem ostani kreposten inbogaboječ ; imej vedno Boga pred očmi ! Njegov esvete zapovedi imej vedno v srci zapisane ; ne pre-lomi jih tudi v najmanjšej reči! Hodi vsako ne-deljo in praznik k očitnej službi božj ej, in posl&;'3,jbožjo besedo pazno in pobožno . Ne opuščaj svojevsakdanje molitve ; vsako jutro povzdigni svoje oči

2 1

k Bogu, ravno tako zvečer, preden greš počivat !Pri svojem delu in med potjo spominjaj se čestokratna Boga ! Vsakega svojega mojstra spoštuj kotočeta, gospodinjo pa kot svojo mater, in otrokekot svoje brate in sestre : potenc bodo tudi teb eimeli kot domačega otroka. V hiši pa, kjer nikreposti in nravnosti, ne ostani ; vzemi svojo potnopalico in idi dalje ! Ogibaj se slabih druščin in to-varišev ; bodi proti slehernemu prijazen in postrež-ljiv, a ne prezaupljiv ! Varuj se igre in pijanče-vanj a , in ne delaj znanja, če nimaš upanja, dase korali oženiš . V vseh stiskah in potrebah pase zateci k Bogu, po izreku kralja Davida . IzročiGospodu svoja pota in zaupaj vanj ; vse bode pravobrnil . — Sedaj pa z Bogom ; tvoj angel] varuhnaj te spremlja na vseh tvojih potih! "

Mladega rokodelčiča oblij o solze ; ihté se za-hvali še jedenkrat blagej obitelji iz celega srca,ter obljubi, da bode zvesto spolnoval vse naúke .

V.

Mladi grofič Dragotin, ki je bil tako usmiljendo revnih in poln ott očj e ljubezni do svoje matere ,ljubil je tudi nad vse svojo domovino. Že dolgoje tlela v njegovem srci želja, da bi se vdeležilvojske, katero je imela stiskana Avstrija s Fran-cosko. Na tihem se je vadil v potrebnih vojaški hvednostih, rad občeval s častniki, ki so se često-krat čudili njegovej vednosti . Slednjič razodénesvojo željo materi. To grofinjo jako osúpne . A ker

22

je njeno srce ravno tako gorko bilo za domovino ,privolila je s solzami v očeh, da sme stopiti med av-strijske brambovce . „Idi tedaj, moj ljubi sin”,reče mu ; „bojuj se hrabro za svojo domovino inBog naj te spremlja ! Njegovemu varstvu te izročim ;on naj te nepokvarjenega in s slavo ovenčaneg azopet pripelje nazaj v moje naročje! '

Zaloški grofič Dragotin se je pridružil avstrij-skim brambovcem. Bojeval se je v več bitvahprav hrabro s Francozi in postal častnik . A sedajse okoliščine spremené. Polk, v katerem je službo-val, moral se je pridružiti mogočnej franeoskej ar-madi, ki je šla na Rusko . Ze na poti proti Moskvije zgubila armada zaradi težavnega pota in po -manjkanja živeža mnogo tisoč mož . Po neizrek-ljivih prestanite težavah, mnogih krvavih bojih i nkrvajej bitvi pri Borodinu se je bližala vojska mo-gočnej ruskej prestoliei, Moskvi. Bilo jo je veli -častno videti z mnogobrojnimi palačami, pozlačenim ikupljami cerkva, tri sto proti nebu kipečimi zvo-niki in krasnim kremlinom, staro palačo iruski hvarov. Grofič je menil in ž njim tudi vsak vojak,da se bode tu v ruskej prestolici , počil od težav-nega pota, in dobil v obilnosti potrebnega živeža ,da se bode zamogel zopet jedenkrat vsaj do siteganajesti . A varali so se . Prebivalci so mesto za-pustili . Po celem mestu je vladal grobni mir. Cestein ulice so bile prazne ; po krasnih .palačah inhišah ni bilo najti žive duše. Okoli polunoči j enastal oni strašni požar, ki je trajal več dni, po -stal jednak gorečemu morju, in opepelil skoraj vs omogočno in prelepo mesto. Vojska se je zaorala

23

vrniti . Nazaj grede, je toliko tisoč hrabrih voja-kov našlo strašno smrt v snegu in ledu, ali pa s omorali umreti lakote in žeje . Jedno samo noč j ezmrznilo nad trideset tisoč konj . Tudi pri Drago-tinovem polku poginili so vsi konji. Peš je moralhoditi po debelem snegu, čez visoke zamete, č eje tudi strašno medlo in burja brila . Hodili so poveč ur hoda, in ni bilo videti kake koče. In česo sem ter tje tudi v daljavi zapazili kako koč oin se veselili, da bodo vsaj prišli pod streho, ogrel isi nekoliko premrle ude, in dobili grižlj ej kruha,našli so bivališče na pol podrto, brez ljudi in ži-veža, brez vrat in oken, in mrzla burja je bril askozi vrata in okna. Večinoma pa so bile hišepožgane. Marsikatero noč so morali na pol zmerz-njeni in utrujeni vojaki prebiti v snegu pod milimnebom. Pomanjkanje živeža je bilo vedno huje .Grofič jc izdal vse svoje novce za suhi kruh ; innazadnje ni bilo ni za denar celega sveta dobit ikošček kruha Niso imeli druzega živeža, neg omeso ob cesti ležečih ceknenjih konj . Potresli soga s . smodnikom ter pekli pri ognji .

Topovi in vozovi s smodnikom so zaznamo -vali cesto, po katerej je večji del armade že odšel .Na obeh straneh ob cesti pa so ležali zmrznjeni vo-jaki, katere je pokrival sneg z belo odejo, kakor

mrtvaškim ;plajščem ; tu je molela glava, ta mroka ali noga unesrečenega iz snega . Tudi mnogo.grofičevih tovarišev je zmrznilo in ostalo v snegu ;drugi pa so se razkropili na vse strani Veljal oje : ,,Reši se, kdor se more . "

Tudi Dragotin je bil jako utrujen, in le z naj -večjo silo se je še pomikal dalje . Že na poti proti

24

Moskvi je moral pustiti svojega strežaja v Vilni, ker j ebil nevarno zbolel ; izbral si je za strežaja druzegamladega vojaka, ki je bil tudi blizo Zaloga doma .Zval se je Jurij Hostnik ; bil jao zvesta, poštenaduša, kakoršna se le redko pod solncem nahaja .Jako utrujeni Dragotin reče svojemu strežaju : „Ju-rij, glej da se rešiš ! Jaz se le še počasi zamorempremikati, čutim, da bodem kmali obnemogel” .A zvesti sluga zavrne : „Jaz vas ne zapustim. Zvami hočem živeti ali pa umreti .”

Nagloma pridirjajo kozaki na svojih malih,brzih konjih, oboroženi z dolgimi sulicami . Grofičin sluga priporočita svoji duši Bogu, misleč, dabode sedaj po njih. Pa osorni, bradati kozaki sose zadovoljili, da so grofiču vzeli plajšč, ki ga j edo sedaj saj še nekoliko varoval mraza, in pa zlatikrižee na prsih, ter zdirjajo dalje, narij aj oč s eboljšega plena. Sedaj ponudi Jurij svoj topel plajš čgrofiču. Grofič ga noče sprejeti ; a sluga le siliin reče : „Le vzemite plai šč ; jaz sem bolj vajenmraza nego vij`, ter ga ogrne s svojim plajščem.Med tem se je Jurij kmali preskrbel z drugim, ka-terega je vzel zmrznenemu vojaku, ki se je zama nvanj zavil.

„Nemogoče je, reče sedaj grofič svojemu slugi,„da bi po tej cesti varno prišla v mesto Smolensk ,kakor se nama je obetalo . Morava jo kreniti p okakej stranskej poti, bodi si že na desno, ali p ana levo, Morda vendar le prideva k dobrosrčni min usmiljenim ljudem, ki se naju bodo usmilili inpod streho sprejeli.” Zavijeta jo po stranskej pot iin na veliko radost zapazita čez nekoliko časa ne-

25

kaj lesenih koč, iz katerih se je kadilo. Ker juprebivalci po obleki spoznajo, da sta sovražna vo-jaka, niso ju hoteli sprejeti pod streho. Z grdimibesedami ju odpravijo iz hiš . Le nek poljski židstopi k njima ter ju prijazno pozdravi in ogovori.Nista ga razumela . Žid, ki je držal pod pazduh ohleb kruha, v roei pa s slamo ovito steklenicožganja, kazal je na zlato verižico grofičevo, katerokozaki v naglici niso bili zapazili, in zopet na svo jhleb kruha in steklenico žganja . Grofič pokaže žid usvojo zlato uro z verižico, ter mu da z znamnje mrazumeti, da mu mora še nekaj novcev po vrhdati. Ali žid zmaje z glavo, ter hoče dalje iti ;in tako je dal grofič svojo zlato uro in verižicožidu za hleb kruha in steklenico žganja. Vsede sena kamen ob cesti, odreže kos kruha in poda stre-žaju. „Pač drag je ta košček”, meni Jurij ; „uraje stala pač nad petdeset goldinarjev . ”

,,Dragi Jurij u , zavrne grofič, ,,kruh nama j epotrebnejši nego zlato ; zahvaliva se Bogu, da svaga še dobila ! u

Ko sta se s kruhom in žganjem nekoliko po -krepčala in lačni želodec potolažila, odrinila st ajo zopet dalje . Jako ugodno je bilo za nju, da sobili zmerznjeni potoki in močvirja ; nič ju ni zadrže-valo po praznem, močvirnatem kraji . Prišla sta dogostega smrekovega gojzda, ki ju je saj nekolikovaroval burje in metenj a .

V gojzdu sta našla prostorček brez snega. Ju-rij poskuša zakuriti, pa se mu ne posreči . Imel jesicer pri sebi gobo, kresalo in kamen, pa ni naše ldovolj suhega dračja. Tresoč se mraza sta sedela

26

na zmrznjenih tleh ; smreke nad njima so bilebele ivja. Na dolgo in široko ni bilo žive duševideti niti slišati, le krokanje krokarjev je odme-valo po tihem gojzdu. Britko je bilo grofiču, ko seje spominjal v tej samoti svoje matere in sestric,kako zadovoljilo je &stokrat ž njimi sedel v gaj ipoleg gradil, ter poslušal krasno petje drobnegaslavca. „Pač ne ve človek, kaj vse ga čaka š ena svetu”, zdihnil je. „Kedo bi si bil mislil, d abodem kedaj v tej strašnej puščavi v ledu in snegupremiral ?” Potem pa jc tiho molil in prosil Bog atakole : „O, ljubi nebeški oče, reši me iz te nevar-nosti in pripeljaj me zopet v naročje moje mater ein k mojima sestricama ! ”

Grofič ni mogel več prenašati hudega mraza ;huje MU je dél nego utrujenost. Skočil je po konciin šel dalje, da bi ga hoja saj nekoliko ogrela ; akmali ni mogel ni stopinje več storiti ; kar zgrudilse je v sneg . Sedaj ga zadene na ramo zvest isluga in nese ves božji dan kakor tudi naslednji .To je pa tudi zvestega slugo tako utrudilo, da n imogel več dalje. Podplatje na čevljih so se str-gali, in njegove ranjene noge so puščale krvavesle& za seboj po snegu. Sedaj reče grofič : »Jazsem se dobro počil ; ne čutim se več trudnega .Sedaj hočem jaz tebe nesti, ljubi Jurij ." Ali Ju-riju to ni bilo nikakor po volji . „Ni več daleč dobližnje vasi”, reče ; „saj se že vidi zvonik. Tjapridete še lahko sami. ; če bi pa mene nesli, zna-biti ne bi nihče naju tje dospel . Tudi ni mnogoležeče na tem, če mi je tudi tu umreti. Pustite mesamega tu, in podvizajte se, da pridete srečno do vasi” .

27

grofič mu zavrne : „Nikakor ne ; ti si da-roval svoje življenje zame . Če bi ne bil ostal primeni, bil bi sedaj znabiti z armado že na varnemkraji, Ne obotavljaj se! Kar si rekel meni, rečemtudi jaz tebi : Skupaj hočeva živeti, ali pa umreti. ”

Jurij se je še protivil . „To je preveč”, reč eihté ; „ne pristoji ; ne morem! ”

Sedaj je dejal resno grofič : „Le nikar ne de-laj sitnosti, zaukažem ti”. S temi besedami ga j ezgrabil, dél čez ramo ter ga nesel dalje .

Prišla sta na vožnjo pot, ki je držala protidvema hišama, ki ste stali ob poti. Potrkata navrata pri prvej hiši. Otroci in mati pogledajo skoziokno. Spoznajo ju po obleki, da sta sovražna vo-jaka. Niso jima odprli vrat, niti jima podarilikošček kruha skozi okno . Slišali so namreč, ko-liko kvase in nesreče je po deželi vzročila sov-raba vojska, in da je — kakor so napčno menil i— požgala prelepo stolno mesto foskavo . Oba staprosila z najginljivšimi besedami, naj se ju vendarza božjo voljo usmilijo ; ker ju pa ljudje niso do-bro razumeli, ni jih ganila prošnja .

Napotila sta se proti drugej hiši ; vrata !so bilaodprta, in hoda sta vstopiti ; ali gospodar ju srditozapodi ter jiina pred nosom zapré vrata . Žalostnase napotita dalje, nadjaje se, da dospeta srečno vbližnjo vas, ki je bila kake pol ure od tod. Kosta hodila kake četrt ure, obnemore grofič . Hotelse je usesti na podrto drevo, pa zgrudil se je sko-raj brez zavesti v sneg . Zdihnil je : „Če je božj avolja, da tukaj izdihnem svojo dušo, naj se zgodi!”

28

Potem poda svojo roko zvestemu Juriju in mus solzami v očeh reče : ,Bodi zdrav, ljubi, zvest iprijatelj ; Bog naj ti poplača, kar si mi storil do -brega. Če se ti posreči, da prideš še zdrav v svo jdomači kraj Zalog, sporoči, moj poslednji pozdravmateri in sestricama!"

VI .

O tem trenutku se je pripeljal po cesti na se-neh imeniten mož. Bil je lepe, vitke rasti, ogrnjenv dragoceno obleko s eobelinovo kožo zarobljeno i nopravljen po ruskej šegi. Videl je, ko se je zgru-dil sovražni častnik v sneg, in poleg njega po-kleknil njegov sluga. Hitro zaukaže peljati tja ,stopi raz voz, in še &uje slednje grofičove besede .Razumel jih je dobro . Hitro stopi k nesrečnežemater jima prijazno reče z nekoliko ruskim naglasom :,,Bog vaju sprejmi., draga prijatelja! Idila z menoj !Moja hiša vama je odprta! Z vama hočem delit ivse, kar le imam .'

Brzo zaukaže sani zabrniti ter peljati nazajv vas. Grofiču pomaga na voz in se vedo polegnjega ; slugi pa veli, naj sede poleg kopij aža, inodpeljejo se v vas proti njegovej hiši. V nekolikominutah s* obstali pred hišo. Hišica pa ni bil atako lepa videti kakor sta si jo mislila . Bila jeveliko slabeja, nego se pristoja tako imenitnemugospodu. Tudi sobica, v katero ju je peljal, bilaje navadna kmečka izba. Med tem je gospod pri-nesel čeden srebren samoval., ter skuhal na mizi

29

ruski če, najboljše vrste. „Le pita ga”, reče pri-jazno ; „vaju bode pogrel. Med tem hočem pogle-dati, s čim vama zamorem še postreči . ”

Šel je iz izbe, pa se kmali zopet vrnil . „o-rala se že zadovoljiti”, reče. „Ni druzega, negodivjačina, od katere sem že jaz nekoliko odrezal ;bode že drugi pot na mizi ; vendar mislim, da bod edobro dišala . Jaz sem že obedoval, ker se nisemnadjal danes tako dragih mi gostov .”

Čez nekoliko časa prinese sluga velik kos je-lenove pečenke na mizo, zraven postavi nekajsteklenic dobrega vina in tri lepo izdelane kozarce .Izstradana vojaka sta slastno jedla ; gospod ju jez vidnim dopadajenjem gledal, da jima tako dobr odiši . Ni ju hotel nadlegovati z raznimi vprašanji .Videl je, da se jima komaj ljubi govoriti, ker st abila jako utrujena od pota in strahú . Prašal ju jele po imenu, domovini in' po polku, pri katere msta služila. Potem je govoril ruski s svojim streža-jem, zaukazal mu več reči, kakor se jima je do-zdevalo, šel brzo ven, prišel čez nekoliko časa zo-pet nazaj, vsedel se k njima za mizo, natočil ko-zarce, in trčil ž njima, rekoč : „Bog živi vse hrabrevojake! Zagotovljam vama, da mi jako hudo d éžalostna osoda sovražnih vojakov — zlasti iz av-trijskih dežel, če tudi sem ruski podložnik.

Znam, da nam niso sovražni . Imamo le jednegasovražnika, mogočnega Napoleona, na čegar vse-mogočno besedo je moralo toliko tisoč vojakov pri-dreti v našo deželo. ”

Najedenkrat pa je zopet vstal in šel brzo izsobe ; po njegovej hoji sem ter tje in glasnem zam

30

povedljivem govorjenji sta spoznala, da v hiši t oin -uto zaukazuje in vreduje . Pod oknom je ševedno stal naprežen voz ; konji so nemirno stresaligrivo, ropotali z kraguljčki in nepotrpežljivo s ko -piti kopali sneg. Ko je gospodar zopet stopil vsobo, sta se popotnika že najedla in napila . »Se-daj pa, dragi moj častnik, vam hočem najprv opokazati vašo spalnico ; kajti pred vsem vama jenajbolj počitka treba ." Peljal je grofiča v poslopije,skedenju podobno, pokazal mu na lestvico ter re-kel : „Ni drugače, morate se že po lestvici po-trudit.” Grofič zleze po lestvi in, pride v ozko ho-dike, ob jednej strani je bila nakopičena slama ,ob drugej je bila navadna lesena stena. Prijaznigospodar pomakne nekaj rujavih nepostruženih de-sek na stran, odpre skrivna vrata in grofič" stopi— v nepričakavano lepo izbico. Stene so bile pre-vlečene z zelenim damastom, po njej so visele lep epodobe s pozlačenimi okviri . Ob jednej steni j estala mehka naslonjača, tudi prevlečena z zelenimdamastom, ob drugej pa krasno izdelana pisna miz az omaro, v katere] je bilo videti mnogo jako lep ovezanih knjig. V kotu pa je stala postelja, takomehka in lepa, kakodno si le človek more želeti.Grofič obstrmi ter se ozira okoli sebe ; jako pa seprestraši, ko zagleda v velikem zrcalu svojo lastnopodobo . Obličje mu je bilo bledo in suito, oblekapa raztrgana in zamazana. Na obrazi gostoljubnegagospodarja se je bralo usmiljenje ; vendar ne rečedruzega nego to-le : »Kaj ne, sobica je precej vredu? Vsaj take niste pričakovali v tej hiši. Ostanite za sedaj tukaj in odpočite si od prestanega

31

truda. Žal mi je, da moram precej odpotovati .Kličejo me silna opravila. Med tem časom pa bo-dem pustil svojega slugo tukaj, da vam bodestregel. Vse v hiši vam je na ponudbo ; le zapo-vedujte, kakor bi bili doma ! Tudi knjige tukaj-l ev omari vas bodo kratkočasile. Lov po okolicije tudi prijeten ; kedar se vam bode zljubilo, itina lov, spremljal vas bo sluga ; je kaj spretenlovce . '

Grofič popraša, če je tú varen pred rilskimivojaki . Bal se je namreč, da ne bi ga vjeli in v'Sibirijo odtirali .

„Zogotovim vas”, reče gospod, „da ste tukajtako varni, kakor car v svojej palači. A tudi vimi morate obljubiti, da ostanete tukaj dotlej, dapridem nazaj . Jaz bodem poiem skrbel, da pridetezdravi lin veseli v svojo domovino . Sedaj pa z Bo-gom! Morana iti vatna opravila zahtevajo !

Grofiča je prijaznost in usmiljeno sreè nezna-nega gospoda jako iznenadila. „Istinito”, govorilje sam s seboj, — „kakor angel] iz nebes, takonepričakovano je prišel ta neznani gospod, rešilme gotove smrti, — in ravno tako brzo izginil .Vidi se mi kakor sénj, da sem na jedenkrat prišeliz ledene puščave v to toplo sobico . Nerazumljivoje; malo manj nego čudež. ”

Vendar je bil grofič preveč truden, da bi s edalje ukvarjal s temi iD, jednakiini miselmi, ki s omu rojile po glavi . ulegel se je v posteljo. Kerje že dalj časa sem moral spati na slami, zmrz-njenej zemlji ali pa celo v snegu, prilegla se je

32

neizrečeno dobro mehka postelja utrujenemu gro-fiču . Precej je zaspal ter mirno in sladko počival,da se je že začelo mračiti .

Sluga je šel sem ter tje poslušat, če je častni kže vstal . Kakor hitro je čul hojo v sobici, šel j epo lestvici gor, in stopivši v sobico se uljudno pri -klonil in popraš'al : „Ste li dobro počivali ?

) ,Tako dobro, kakor nikoli še v svojem živ-ljenji”, zavrne grofič .

To me jako veseli", odgovori Oskinski . Takoje bilo slugi ime. ,,Sedaj pa idite z menoj ; na mizivas čaka že večerja ; seveda takošna, kakor se dapripraviti v naglici .

V spodnej sobi je bila miza že pogrnjena ,pripravljeno je bilo za dve osebi. Jurij se ni hotelk mizi vnesti, marveč je hotel streči . A stotnik mureče : ,,Tega pa ne ; bil si mi zvest tovariš v ne-sreči, moraš tudi z menoj pri mizi sedeti, ker naj uhoče neznani dobrotnik pogostiti. Saj je tako prav,da veselje in žalost skupaj deliva. Tudi vi, Oskinski ,morate z nama jesti ; le vsedite se k nama za mizo.Vrlemu slugi ni bilo treba dvakrat reči. ; pogrnil j etudi zase ter se usedel k njima za mizo . Na miz ije bila pripravljena različna divjačina, ptiči, ribe,in sploh vse, kar se v tej okolici na Ruskem dobi .Tudi steklenice z različnimi vini so stale na mizi .Zlasti marljivo si je sluga vino nalival v kozare cin postal je prav zgovoren.

33

„Povejte mi vendar”, popraša ga grofič,kd opa je ta vaš tako dobrotljivi gospod ?

„lstinito, prav dober, usmiljen in prijazen go -spod je”, odgovori sluga. ,,Zove se gospod pl .Kozlov, je tajni svetovalec carov, ter ima sedajjako mnogo posla z oskrblj evanj em ruske armade .Navadno biva v Petrogradu. Tole hišo tukaj si j ekupil le zategadel, da ima svoje bivališče, keda rga opravila kličejo v to okolico, kar se &stokratpripeti . Ker je pa ravno nastala vojska, ni hote lzidati novega poslopja, če tudi je jako treba .Z potrebno opravo je preskrbel le jedno sobico,ki jo je znal jako dobro skriti . Drugače se lahkopripeti, rekel je, da se naselé že nepoklicani gostj ev njo, ko pridem sem. — Jako se čudim, da vamje moj gospod prepustil svojo sobico, če tudi j esedaj ravno ne potrebuje . Se bolj me je pa izné-nadilo, da se je zaradi vas jedno celo uro dalj etu. mudil, nego je mislil . Bll je ravno na poti kvojski . Najbolj me je pa še iznenadilo, da je men etu pustil ter mi ostro zaukazal, vam streči . Tekomu bode delo, ker me je vajen . Rekel mi je, daste sedaj vi moj gospod, in da vam moram streči ,kakor bi bil sam tukaj . Zaukazal mi je to inuno prirediti, potem pa šel tudi sam pogledat, č eje vse pripravljeno in v redu, kar bi znali potre-bovati . Zaiugal mi je, da tudi najmanjše vaše Želj ene smem zanemariti . Poprašal vas bode o tena,rekel mi je, ko zopet pride . Menim, da bodete zmenoj v VSCm popolnoma zadovoljni in zamogli l edobro o meni sporočiti, ko gospod pl . Kozlov zopetpride. Sedaj pa, oprostite,

še nekatera opra-Krigtof Amid.

34

vila .' Po teh besedah je vstal ter šel iz sobe .Prišedši čez nekoliko trenutkov zopet k gostoma ,zapazi, da sta zaspana .

„Oho,” reče, „bi šla rada počivat? Tudi prav ,vse je pripravljeno . ”

Vzel je dva srebrna svečnika s stranske mize,in prizgavši sveči posveti grofiču po lestvici drže čprav spretno svečnika v jednej roki . Na mizi vspalnici so bile pripravljene nove srajce, zavratnik ,žepni robci in nogavice . Čez stol pa je viselasuknja za dom iz najfinejšega katuna in z gork opodvlako. „Perilo je čisto novo, kakor tudi suknja” ,reče Oskinski. „Ce hočete jutri nekoliko časa ostat iv tej suknji, poskusil bodem vašo vojaško oblekozakrpati in osnažiti, kolikor se bode dala. Za va-šega slugo je pripravljena postelja tukaj-le zravenv stranskej sobi, kjer navadno jaz spim. Tako mije zaukazal gospod . Ko bi kaj potrebovali, pozvo-nite le z zvončkom, ki je tu-le na mizi poleg po -stelje .” Le popraša še, kaj si izvoli gospod čast-nik za zajutrek, kavo ali kaj druzega, in priklo-nivši se globoko, vošči lahko noč .

Ko je drugo jutro grofič vstal, napravil se inpričel po sobi gor in dol hoditi, prišel je Oskinskiter prinesel kavo za zajutrek . Posoda je bila i znajfinejšega porcelana, kleščice za sladkor in žli-čica pa srebrna. Oskinski popraša grofiča, če siizvoli še kaj dn.zega, recimo, tobaka, žganja,slanine, sirovega masla, medú ali kar si že bodi ?Ker ni nič zahteval, poslovil se je prav prijazno

uljudno .

35

Grofič je živel tukaj prav zadovoljno . Često-krat sta se on in njegov sluga Jurij Bogu zahva-lila, da ju jc pripeljal v to varno zavetje . Mar-ljivo je prebiral grofič knjige, ki so bile raznegazapopadka . Gospod pl. Kozlov je skrbel tudi, daje grofič dobival jederikrat na teden časnike . TudiJurij je dobil veselje do branja ; ker je ljudi lemalo ali eélo nič razumel, se mogel ž njimirazgovarjati.

Čestokrat sta šla tudi na lov ; Oskinski ju jespremljal . Ljudje, ki so srečevali grofiča na poti ,pozdravljali so ga prijazno, ter imeli 2,a kakegaimenitnega prijatelja gospoda pl . Kozlova. Jedneakrati mu je tudi pl. Kozlov pisal ; ali vsakikrat lenekaj vrstic . Pozvedoval je, kako se počuti, popra -šal ga, če je zadovoljen. s postrežbo, ter prosil, danaj le nekoliko Lasa še potrpi .

Tako je pretekla pomlad in tudi poletje. Se-veda je čestokrat mučil tudi dolgi čas grofiča, šebolj pa Jurija. A grofič mu je rekel : „Kaj bibil do sedaj tudi druzega počel? Oba sva še l etukaj prav spoznala, kako so najine moči opešalezaradi tmda, lakote in mraza. Ne mogel bi biliti na kako daljno popotvanje niti zopet vstopiti vvojaško službo. Le potrpiva! Ljubi Bog, ki je dosedaj tako dobrotljivo skrbel za naju, bode tud inaprej . ”

Mir in tiho življenje na tem samotnem kraj iin pa dobra hrana in postrežba' se je grofiču jakoprilegala. Njegovo bledo obličje j e postalo zope trodeče in eveteče ; tudi Jurij je zopet popolnomaokreval.

36

Neeega jesenskega večera je nenadoma priše lgospod pl . Kozlov. Stopivši veselega obraza v soboreče grofiču : »Prišel sem vam naznanit rešitev izvaše dolge ječe. Obej armadi si stojite sedaj naNemškem ob Labi nasproti. Oskrbljevanje našearmade sem prepustil Nemcem . Mislim, da bodenaga vojska kmah potisnila francosko preko Rene.Sedaj sem vaxn čisto na postrežbo ter pripravlje nstoriti vse, da vas spravim v vašo domovino . Sve-tujem vam pa, da potujete z menoj v Petrograd .Od tod se potem lahko na ladji prepeljete v Ham-burg, od tam pa jo lahko odrinete po suhem bre zkake nevarnosti v svojo domovinó . Tudi bi vamrad predstavil svojo soprogo in svoje otroke . Ravnotakisto ne pristoja, da bi vas v takem stanu pu-stil od tod . V nesrečn.ej vojski ste zgubili vso svoj oobleko in drugo imetje, ki ste ga imeli pri sebi .Štej ern si v dolžnost, da vas preskrbim s potn oobleko, kakoršna pristoja vašemu stan.u ; tudi volin konje vam hočem preskrbeti. To se pa tukajne more zgoditi ; vse to se preskrbi najložeje vPetrogradu. Težko mi tudi dé, da vas moram pe-ljati v Petrograd le na tem slabem, priproste mvozu, na katerem sem se sem pripeljal ; pa tod nadeželi se po slabih xn grudastih potih le počasiz večjim potnim vozom pride naprej ."

,Blagi, dobrotljivi gospod!" vsklikne grofič,»vda neizmerna prijaznost in dobrotljivost presega

37

pač vse. Ne morem si misliti, s čim bi jo bilzaslužil. Istinito, vaša neizmerna dobrotljivost mije nerazvozljiva uganka ."

„E, kaj še”, zavrne pl . Kozlov, „v tem pačne vidim izvanredne usmiljenosti in brezmerne do-brotljivosti ; le moja dolžnost je in dokaz moj ehvaležnosti do vas . ”

„Ne razumem vas”, zavrne grofič ; „ne spo-minjam se, da bi vam bil kedaj le najmanjš ouljudnost storil ; niti, da bi vas bil popreje kedajvidel ali pa slišal o vas govoriti.”

„Ne? reče pl . Kozlov. „Nisem vam tak oneznan ne, kakor si mislite ; saj sva že staraznanca. Le usedite se sem le na naslonjača k meni ,hočem vam vse razloŽiti! Vam se imam zahvalit iza vse svoje imetje, ki je istinito precej veliko, viste ustanovitelj mojej sreči . ”

Grofič ga, čudé se, debelo gledo ter maje zglavo.

„Ali niste nekdaj podarili nekemu revnemudečku sto goldinarjev?” popraša pl . Kozlov .

„Ne spominjam se, da bi bil kedaj toliko nov -cev na jedenkrat podaril kakemu revežu!” odvrn egrofič .

»In vendar le je tako!" zavrne pl . Kozlov ;»znabiti, se pa vendar le še spominjate onega slavca ,ki je na rojstveni dan vaše gospe matere v gojz-diči poleg vašega gradú tako prijetno pel, in ka-terega je bil nek reven pastirček tja zanesel zgnjezdom vred

„Seveda”, reče grofič, »onega dečka se paprav dobro spominjam ; bil je reven, pa prav lju-

38

beznjiv in nadepolen deček, zval se je Ivan Bi-strič . Pripomogli smo mu, da se je izučil kolarstva .Ko je šel vrli rokodelčič na ptuje, preskrbeli smoga tudi z vsem potrebnim . Pozneje nisem čul nibesedice več o njem ."

»Ta ubogi. deček sem bil jaz!" reče pl . Kozlov.' ,Sedaj pa sem lastnik mnogih fabrik, kupec invarov svetovalec v Petrogradu . Ker sem kupil po-sestvo Kozlovo, zovejo me sedaj pl. Kozlov jaz 'sem oni pastirček, oni rokodelčič . "

»Vi ste bili, oni rokodelčič?" vsklikne grofič"čude se, in solze mu stopijo v oči skoči po koneiin objame svojega dobrotnika .

„O, zakaj mi niste že popreje tega povedali?”reče .

„Takrat še ni bil čas za to”, zavrne pl . Ko-zlov. ,,Treba bi bilo dolgega pripovedovanja i niznenadenja. Jaz sem bil preobložen z važnimiopravili in nisem imel časa, da bi vam bil razlo-žil svoje dogodke ; vas pa je težavna pot preve čprevzela ; bili ste utrujeni in bi me ne bili moglidolgo poslušati znabiti bi bilo to iznenadenje tudina kváro vašemu zdravju . Čakal sem tora] ugod-nejšega treuotka, da vam izrazim svojo zahvalo . ---Sprevidel sem, da me ne poznate več ; tudi jaz bivas ne bil spoznal, ko bi ne bili zgrudeč se v sneg ,imenovali imena Zalog, in naročili svojemu slugi, na jsporoči vaša slednja pozdravila gospej materi izsestricama . Hvala Bogu, da naju je tú v ptujedeželi zopet združil! Ne morem vam povedati, ka •ko neizrečeno me veseli, da sem našel svojega do ,

39

brotnika in da mi je prilika, vam tild' saj neka jdobrega storiti. "

Potem je gospod pl . Kozlov pripovedoval do-godke iz svojega življenja tako-le : Kot kolarskirokodelčič je prišel na Dunaj, v DraŽdane, &ramHamburg, London in slednjič v Petr(wiad. Povsodje poiskal najspretnejše mojstre in šel v službo . Nimu bilo toliko ležeče na velike] plači, nego na tem ,da se dobro izuči. v svojem rokodelstvu . Obiskovalje tudi kovače, ključavničarje, sedlarje ter splohvse one rokodelce, ki z združenimi močmi izdelju-jejo raznovrstne vozove. Iz Londona je šel z dvematovarišema, spretnim sedlarjem in izvrstnim kova -čem, na Rusko . V Petrogradu je sprevidel, da šene znajo tako lepih in trdnih vozov izdelovati ,kakor po druzth velikih mestih, kar je èul že pri-povedovati na Angleškem. „Drugače bi si ne naro-čevali lepih vozov na Angleškem”, pristavi. Do-spevši v Petrograd, je šel v službo k najboljšemumojstru. Prosti čas je porabil v to, da se priučiruskega jezika, kar mu ni bilo ravno težko, ke rje prav soroden slovenskemu . Da bi se toliko hi-treje privadil jezika, skušal je le ruski govoriti.O nekej priliki se je ponudil mojstru, da izdela ssvojima tovariioma za ruski dvor ravno tako ko-čijo, kakor jih izdeljujejo v Londonu na Angleškem .Mojster sprejme naročeno delo . Kočijo je izdela ltako spretno in lepo, da jo j e vse hvalilo . Vsledtega je dobil mojster veliko naročil vrlega poma-gača je pa z dobro plača postavil nadzornika vsvojej delavnici. Pozneje pa se' je pogodil ž njim

o, da sta delila dobiček. Mladi mož si je pri-

40

hranil v kratkem času toliko novcev, da je kupildelavnico od mojstra, ki je bil že jako prileten i nbrez otrok, in želel svoje stare dni preživeti vmiru . Njegova delavnica jc postala s časoma ve -lika fabrika in založnica raznovrstnih vozov, kočijin sanij . Oženil se je pozneje z jedino hčerjo boga-tega kupca, ki se je s svojo ženo tudi iz Avstrij-ske preselil na Rusko . Sedaj mu ni bilo več trebasamemu delati . Treba je bilo le nadzorovati delo ;jako dobro mu je pri tem služilo to, da jc bilvajen vsakovrstnega tudi najmanjšega dela . Kerje bil delaven in razumen, prevzel je tudi vodstvokupčije svojega tasta Po tasto vej smrti pa jc po-dedoval vse njegovo veliko imetje, ki se je cenil onad milijon rubljev .

Ko je nastala vojska s Francozi, prevzel j eoskrbovanje armade s potrebnim živežem in dru-

gimi potrebščinami . Vojaške oblastnije so bile jakozadovoljne z njegovo natančnostjo in poštenostjo .Zategadel mu je car podelil naslov svetovalca inga povzdignil med plemiče. Imenoval se je posvojem posestvu Kozlovu pl . Kozlov.

Grofič je pazljivo poslušal blazega moža . Kokonča svoje pripovedovanje, reče grofič : ,,Bo& vamje podaril izvanredne zmožnosti . Že pastirček stekazali vašega podvzetnega duha . Ko se nam jebila na nagem popotovanji v gojzdu pripetila onamala nezgoda, ste nam brzo na pomoč prihiteli ,nam vedeli v vsakej zadevi svetovati, sami za deloprijeli in znali željo moje matere tako izvrstn ovresničiti, obrnili ste bili našo pozornost na-se . Ada imate tako podvzetnega duha tudi za velika

4 1

podvzetja, istiniti nismo takrat mislili in nadjali .Jako dobro bi bilo, ko bi roditelji in odgojitelj imarljivo pazili in gledali, kake zmožnosti ima otrok ,in kaj ga veseli . Vrlo dobro ste porabili zmotnosti ,katere vara je Bog podelil. Kakor se vidi iz vašeg aživljenja, bili ste ves čas jako marljivi, pravičn iin pošteni . Z Bogom ste pričeli in končali vsak odelo, in Bog, na katerega ste zaupali, blagoslovi lje vaš trud . "

„Res je”, pritrdi gospod pl . Kozlov ; „njemubodi čast in hvala! Moje obilno imetje, ki mi g aje podelil Bog, mi je skoraj v večje veselje zarad iptnjih, revnih otrok, nego lastnih . Spominjaje sesvoje nekdanje revščine, pomagal sem že marsika-teremu dečku, da je postal z božjo pomočjo vr lmojster in srečen oče. Revni otroci, ki se z neu-morno pridnostjo in velikim trudom boré, preden kajdosežejo, so navadno najboljši možje . Nasproti sepa otroci bogatih staršev, ki imajo že od otročjihlet vsega v obilnosti, le preradi pokvarijo ; so leniin nesposobni za delo, in &stokrat zabredó celo vpomanjkanje in revščino . Čestokrat sem že doživel,da so bogate kupčijske hiše zaradi nemarnosti inzapravljivosti otrok ubožale popred, nego so jih po-dedovali unuki . Ravno tako sem se prepričal, daso si otroci revnih staršev opomogli z marljivostjoin spretnostjo upali so si mnogo, Bog jim je dalsrečo, in povzdignili so se do časti in blagostanja .AH posvetna slava je nečimrna, srebro in zlato j eminljivo ; le kdor ga obrača na prid in blagorsvojega bližnjega, ta si pripravlja neminljivo slavopri. Bogu.”

42

Gospod pl . Kozlov obmolkne za nekaj trenut-kov ; bil je zelo ganjen in reče s solzami v očeh :„Le jedino to bi si želel, naj bi moj dobri očeše živeli! Videli bi, da je dober sad obrodila iz -vrstna odgoja, za katero so mi vedno skrbeli . Mojranji oče so bili sicer reven, pa kreposten, mož .Vedeli so z modro resnobo in pravo očetovsko mi-lobo vcepiti v moje mlado srce ljubezen do pravekreposti in sveti strah do Boga in njegovih svetihzapovedi . »Začetek modrosti je strah božji”, rekl iso čestokrat, — „in podlaga vsej kreposti ; breztega nl zveličanj a a. Pridno so me pošiljali v šolo,če tudi so me čestokrat jako pogrešali pri delu .„Denarja in blaga ti ne morem zapustiti”, rekl iso mi večkrat ; „kar se bodeš naučil, in pa mojočetovski blagoslov je tvoja jedina dedščina, vsetvoje bogastvo. Prav so imeli. Njihovo OpO'Mi13.0-

vanje, lep zgled in blagoslov mi je več hasnilnego polne shrambe zlata. Njih očetovske skrbi in1.jubezeni jim nisem mogel več povrniti . Poslal semjim sicer jednekrati iz Londona, in potem iz Pe-trograda nekaj denarja . Ali kaj je to? Ko se mprišel pred nekoliko leti iz Petrograda po opravilihv Frankobrod, hotel sem obiskati očeta — pa do -bil sem list, da so umrli. Pa saj bode Bog bla-gemu možu v nebesih poplačal, kar je storil za -me dobrega .” Po teh besedah omolkne ter si obrišesolzne oči.

43

IX.

Drugo jutro se je odpeljal gospod pl . Kozlovz grofičem v Petrograd. Če tudi je bil navadenvoz, vendar je bil pripraven za slabo grudavopot. Bil je dovolj prostoren, da se je zamogeltudi grofičev tovariš in sluga peljati . Srečno injako zadovoljno so popotovali . Razgled po krasnihneznanih krajih in pa prijazni, zaupljivi razgovor iso krajšali pot, da so bili popreje v Petrogradu,nego se je grofič nadejal.

Hiša gospoda pl . Kozlova je bila podobnakrasne] palači. Svojej soprugi in otrokom je pred-stavil grofiča kot svojega največjega dobrotnikana zemlji . Otroci niso precej vljeli, da imajo oč ehvalo vedeti temu možu v ponogenej in zakrpanejobleki za vso svojo srečo in imetje . Tudi soprogaje čude gledala. Ko pa je izustil pl . Kozlov ime :

Zaloški grofič Dragotin", vskliknila je : » O, stevi, gospod grofič!" in mu prijazno roko stisnila.Gospod pl. Kozlov je pripovedoval, da je imel gro-fič vojsko z Rusijo za krivično in predrzno, da p ase je moral, če tudi nerad, boja vdeležiti, in nepo-pisljive nezgode prestati v tej strašnej vojski . So-prugo je žalostna osoda grofiča ganila do solz ;tudi otroci so s solzam v očeh pogledovali ptujegagospoda .

Kmali pa so postali otroci zaupljivi in prijaznido njega. Povest o slavci so znali vsi . Mali sin-ček ga popraša, če še živi oni slavček ; mala hčerka

44

pa, če je prinesel s naboj tudi gnjezdo polno mla-dih slavčkov . Naj mlajša hčerka pa pristavi : „Mo-rate nam poslati gnjezdo z mladimi slavčki” . —Odrastli otroci so se temu smejali, in starejši sine kpravi : „Seveda bi nam bilo to jako ljubo, ko bibilo mogoče ; zdavnaj bi bili že radi videli ali sli -šali kakega slavca . Ali v našej deželi se ti ljubkipevci le redko kje nahajajo” .

Gospod pl. Kozlov je dal narediti grofiču nov oobleko iz najlepšega suknja.

,, Saj ste me tudi vi dvakrat preskrbeli z nov oobleko", meni pl . Kozlov .

Soproga pa se je mnogo trudila, da oskrb ičastnika s potrebnim platnenim perilom . „Tudi vaš agospa mati in gospiei sestrici so nekdaj mojegasoproga, ko je bil še deček, in pozneje kot mla-deniča preskrbele s potrebnim belim perilom” ,rekla je .

Ko je stal grofič v čisto novej častnigkej opra-vi, pripel mu je gospod pl . Kozlov na prsi tudizlati križec za zasluge, katerega so mu bili kozak ivzeli. „Vidite”, rekel je smeje se, „kako visokome je povzdignila vaša radodarnost ; še celo redvam zamorem, če tudi ne podeliti, saj vendar ukra-denega povrniti” .

Grofič se je čudil, kje bi ga bil pač gospo dpl . Kozlov dobil ?

„Kozaki so naplenili mnogo križcev in znamenjraznih redov francoskih in drugih ter si jih pripel ina svoje umazane kape”, reče pl . Kozlov . »Večtacih znamenj odlikovanja selu kupil od njih, nasrečo je bilo tudi znamnje reda, kterega ste prejeli

45

za odlikovanje vaše hrabrosti v vojski. — Častno~nje z naših prsi nam zamore zlobna roka str-gati a pravi čut poštenja v našem srci, — čut z avse, kar je sveto in blago, za vero in krepost nampa tudi tolovajeva roka iztrgati ne more" .

Tudi sluga Jurij je dobil novo opravo rončič ,kterega mu je podaril gospod pl . Kozlov, natlačilaje gospa z novim perilom .

Vendar je moral grofič dalj časa ostati v Pe-trogradu, nego je mislil . Bojni hrup, ki je še raz,sajal po nemških deželah, delal je potovanje ne-varno ; kajti še le sredi meseca oktobra so zgubiliFrancozi odločilno, več dni trajajočo, krvavo bitvopri Lipski na Saksonskem in še le konci novembraso se umaknili preko Rene. Mnogo mest po sever-nej Nemčiji, recimo Hamburg, Dan,eig in drugamesta, so Francozi delj časa obdržali zasedena .Tudi je bilo že prepozno in zima pred durmi, dabi nastopil tako dolgo popotovanje. Odložil je to-raj grofič pot v svojo domovino na spomlad.

Dan pred odhodom je peljal gospod pl. Koz-lov grofiča v svojo veliko založnico vozov ter mupodaril najlepšo kočijo .

„Glejte”, reče smeje se, „vse, kar Bog nasvetu pripusti, je v naš hask če tudi čestokra tle čez leta to spoznamo. Strto kolo vam je pri-neslo novo kočijo . Tudi konje sem že naročil ; vHamburgu vas bodo čakali. Tu i.e imate naslovna kupca, pri katerem jih bodete dobili . ”

Na dan odhoda je dal gospod pl . Kozlov gro-fiču tudi polno mošnjo zlatov.

„Seveda rabim denar za pot”, reče grofič „,aliprva moja, skrb bode, kakor hitro pridem domov,da vam pošljem menjico za to svoto” .

»Tega pa ne !" zavrne pl. Kozlov „z denar-jem podpirajte uboge, sosebno otroke revnih star-šev, ki bi se radi kaj učili, ki imajo sicer potreb-nih zmožnosti, ne pa tudi potrebnih novcev. Tudito, kar damo revnim, je menjiea — veljavna n aonem svetu, kjer nam jo izplača Bog” .

Vsa obitelj je spremila grofiča do ladije . Šejedenkrat objame pl . Kozlov grofiča, sopruga pamu s solzami v očeh stisne roko . Tudi otroci so s etežko ločili od prijaznega častnika, katerega so s ebili že jako privadili . Voščeč srečno pot poljubij omu roko. Ko je ladija že odplula in bila dalečod brega, je mahal še pl . Kozlov s svojim klobu-kom in gospa s svojim belim robcem ; otroci sopa kvišku metali svoje klobuke in bele robce.

X ,

Grofič je dospel srečno v svojo domovino . Pri-sedši blizo Zaloga, zvé, da ga imajo povsod zaumrlega. Potrebno se mu je zdelo, da se materiin sestrama previdno sporoči o prihodu .. Zatega-del jo je ukrenil iz ceste ter šel po stranskej potik svojemu prijatlju od otročjih let, gospodu pl . Pod-gorskemu, ki je imel svoja posestva kake dve uriod Zaloške graj gčine. Gospod Podgorski se jak orazveseli, ko vidi pred seboj svojega prijatelj azdravega in vesela ; kajti tudi on je menil da je

zmrznil na Ruskem. Dogovorila sta se, naj se šedrugo jutro sopruga in njena sestra peljete v Za-log, ter pripravite na grofičev prihod grofinjo insestri, katere ste tudi drugače Čestokrat obiskali .Proti večeru jo je odrinil tudi grofič z gospodo mPodgorskim tjà. Kakor blisk naglo se je raznesl agovorica po Mej okolici, da grofič še živi, in prideše danes zvečer v grad. Ko sta se bližala grofi čDragotin in gospod pl . Podgorski gradú, stal ježe pred vhodom v grad slavolok iz zelenih veji cokinčan s cvetlicami raznih barv . Množica ljudiga pozdravi z veselim krikom in marsikateremuso se lesketale solze veselja v očeh. Pred vhodomv grad je stala grofinja s hčerama in skoraj vs eplemstvo iz okolice . Prevzeta od prevelikega ve-velja molče objame in poljubi mati svojega sina,in za-njo sestri svojega brata. Nobeno oko niostalo suho.

Tudi Jurija je zbrana množica z veselimi klic ipozdravljala.

>>Lejte no!" vskliknejo nekateri mladenči i zmnožice, ki so ž njim verha dorastli „tudi Juri jHostnik je zopet tukaj . Hvala Bogu, da si šezdrav in vesel !” Vse se je gnetilo okoli njega i nveselja sililo vanj .

„No, no!” zavrne veselo Jurij, „saj 'ne zmeč-kajte in raztrgajte me ne!” Po vrsti je podajal.in stiskal jednerau za drugim roko.

„Kako si se vendar rešil”, popraševalo je vs eradovedno,

„da nisi zmrznil ali pa lakote umrl ? ”Sedaj pripoveduje Jurij zbranej množici na

dolgo in široko, kako e njega in njegovega go-

48

spoda gotove smrti rešil nek bogat in imeniten mož ,ki je nekdaj tú služil za pastirja in drobnico pa-sel . Oni, ki so se še spominjali pastirčeka IvanaBistriča, čudili so se : „Glejte no, ubogi. Ivan jepostal tako imeniten gospod? Glejte, kako visokose zamre vzdigniti človek, kateremu je dal Bo gbister um in ki ga je znal tudi prav rabiti! ”

Sedaj so se gnetili skozi množico Jurjevi starši .Prišedši v grad gospoda pl. Podgorskega, poslalje k njim rada, ki naj jim previdno sporoči., danjih sin še živi ter se ravno vrača na svoj dom .Oče in mati sta zaporedoma objemala svojega sina ,katerega sta že zdavnaj umrlega mislila, vzela gav svojo sredo ter veselo peljala domov . Po licipa so jima tekle solze veselja.

Med tem so šli grofič, njegova mati, sestri innavzoči gostje v veliko grajsko dvorano. Tudigrofič je moral povedati, kaj vse se mu je pripe-tilo, od kar je bil z doma. Prav živo je opisals solzami v očeh hvaležnost ubogega pastirčka,in sedanjega bogatega gospoda pl . Kozlova .

»Da, da", pritrdi gospod Podgorski, „to j eistinito redek zglea hvaležnosti. Taka hvaležnostse le redko nahaja na svetu. ”

»Vendar nas to ne sme odvračati, da ne bi'bili radodarni in usmiljeni", zavrne grofinja ; „sajnas čaka tudi na onem svetu pla+ilo” .

„Kakor izvanredna je ta hvaležnost, ravn otako redka in modra je bila dobrotljivost gospodagrofiča, njegove gospè matere in gospodičin sestric ;zategadel je obrodila tudi tako dober sad”, pri-otavi soproga g. pl . Podgorskega.

49

„Kar smo storili, je le malo”, reče grofinja ;„v prihodnje hočemo pa biti tako radodarni in usmi-ljeni do revežev, kar bode le v našej moči . Kdorobilno seje, bode tudi obilno žel, če ne na tem, —pa na onem svetu” .

Ko se je razšla mnogobrojna druščina, reč egrofič : ,Sedaj pa idimo še nekaj časa na vrt inv naš gaj poleg vrta . Saj imate, ljuba mati., na-vado, da radi posvetite po tšumečej druščini še ne -kaj ur tihemu veselju v družbi svojih otrok . Sedajše le se zamoremo prav prisrčno in zaupljivo razgo-varjati . V onih sneženih puščavah sem prisrčn ohrepenel po vas in ovojih ljubih sestricah, in pa čtudi po prijetnej zelenej senci našega gaja . "

Šli so na vrt. Prijazno se razgovarjaje hodiliso po stezicah, z belim peskom posutih., ki so sevile po gaji sem ter tje . Solnce je že zahajalo ters svojimi zadnjimi žarki zlatilo listje in cvetje .Vse je bilo tiho in mirno ; le hladni vetrič je pih-ljal ter ljubko šumljal z listjem, kar. v bližnjemgrmu slavec zagostoli svojo čarobno pesem .

Grofinja sklene roki in reče : „0 ljubi Dra-gotin, kaj vse se je zgodilo od onega trenutka ,ko smo prvikrat tu v gaji poslušali prepevati onegaMavca, do tega trenutka, da se zopet združeni p odolge] ločitvi radujemo tega petja! Kako bi sibila pač le misliti mogla, da je Bog že takrat na-meraval po drobnem ptiči rešiti tebe strašne smrti !Tako vlada božja previdnost vse naše djanje i nnehanje! Čast, hvala in slava naj vedno kipi i znaših src dobrotljivemu nebeškemu očetu, ki pre -

Krištof g ntd .

60

živi vse ptiče pod širokim nebom, pa svoje otroke ,nas ljudi, še neskončno bolj ljubi in po svoje] ne-skončne] modrosti in dobrotljivosti obrača nam naprid vse, karkoli se pripeti! Da, njegove dobrot-ljivosti in usmiljenja naj nas spominja petje drob-nih ptičev, — vsak prepevajoč slavec! "

---.,-me

Poslovenil

P. Florentln Hrovat

V NOVOMEBTU 1883.

Tiskal in založil J. Krajec.

I .

ospa Tratnikova je živela na svojem lepem

in obširnem posestvu v tihe] samoti in Žalosti.Zadela jo je cela vrsta žalostnih nezgod .

Pred dvemi leti je zgubila svojega soproga, s ka-terim je bila jednega srca in jednih misli . V ne-izrekljivi tugi je spremila s svojimi tremi majhnimiotročiči očeta do groba. Lansko leto so nalezljivekoze pomorile dvoje njenih otrók, dva vesela, na-depolna dečka, in močila je z vročimi solzami cve-tice, s katerimi je okinčala mali gomili . V začetkutega leta pa je dobila žalostno vest, da je njenjedini brat, pogumen častnik, našel častno smrt z adomovino v vojski . Ta žalostna vest je ponovil ain pomnožila njeno žalost in bolečino. Njen jedinše živeči otrok, Milica, kakih osem ali devet le tstara, ljubeznjiva deklica, jej je bila še jecliuo ve-selje na svetu .

Necega dne stopi nenadoma nek ptujee v sobo -mati je ravno sedela pri mizi poleg okna in šivala,mala hčerka Milica pa je stala poleg nje, ter M.-tala iz odprte knjige na mizi . Mati je namreč svoj o

(J .)

54

hčerko sama podučevala . Neznani mož je držalneko listino v roki, priklonil se ter rekel, da im apo umrlem možu tirjati dva tisoč goldinarjev, ka-tere mu je bil posodil . Ženi se je zdel ta dolg ne-vrjeten, in to tem bolj, ker je bil ptujec slabooblečen in bolj podoben kakemu postopaču negomožu, ki bi zamogel toliko svoto posoditi . Vendarse je nekoliko prestrašila, ker ni bilo njenih po -slov doma . Njena hišna je šla v mesto obiskatsvojo na smrt bolno mater ; kočijaž jo je tja peljal ;drugi posli pa so bili na travniku pri senu . . Gospareče Milici, naj pokliče brzo oskrbnika . Stari resnimož pride brzo, pogleda listino in reče, da j epismo ponarejeno. To slišati, prične se neznanimož hudo jeziti, razgrajati in ostudno preklinjat iumrlega gospoda . Mati ni hotela, da bi Milica po-slušala tako grdo govorjenje, zategadel jej veli ,naj gre na vrt . Sedaj prične neznani mož na dolgoin široko pa zmedeno pripovedovati, kako je umr-lemu gospodu, ko je bil še na vseučilišči, posodilomenjeno svoto . Oskrbniku mine vendar potrpežlji-vost, zato reče jezno : „Poberite se od tod, grdigoljuf ! Ako bi vam bil ranji gospod le samo desetgoldinarjev dolžan, bili bi denar že davnaj zahte-vali, ker ga jako potrebujete, kakor je videti, nepa še le sedaj, čez več nego dve leti po njegovejsmrti . ”

Pa mož je vedno svojo trdil, ter ni hotel it iiz sobe. Vsled tega nastane med njim in oskrbni -kom hud prepir, ki je dalj časa trajal. Gospej jebilo na tihem žali da ni poslov doma ; kajti velelabi jim bila, naj nesramnega Iažnjivea iz hiše izienó

55

ali pa zgrabijo in gosposki izroče. Slednjič je šel,grozeč, da se bodeta z gospo že pri sodniji zope tvidela .

Gospa, katerej je bil ta prepir jako neljub ,šla je na vrt, da pogleda, kje je Milica ; pa dekliceni bilo nikjer videti . Preko vrta je tekla deroč areka. Na strmem bregu je ležala posoda, s kateroje Milica zajemala vodo in zalivala cveticam . To-liko da ni mati strahú omedlela . Kar priteče nekdeček in prinese Miričin slamnik.

»Tale slamnik", pripoveduje deček, „plaval j epo vodi, na vejah one-le vrbe tam-le je obvisel. Polepem traku sem ga spoznal ter prinesel nazaj . ”

„0 moj Bog!” zavpije mati bleda kot mrličin s sklenjenima rokama, »menda vendar ni ljubaMilica v vodo padla !

„Oj ", zdihne deček, „skoráj gotovo je nesrečnagospica utonila . Saj vidite, da je vsa trava po-hojena od kraja, kjer leži zalivalnica do vod edolj! Res škoda za dobro, usmiljeno Milico! Sevčeraj mi je podarila velele kos belega kruha . ”

„Oj teci, teci”, reče prestraena mati vsa razsebe, »in skliči ljudi skupaj, da zvabiti še rešij odobrega otroka! "

Sama pa je brzo hitela k oskrbniku in s src etrgajočim klicem zavpila : „Miliee ni več na vrtu. ;padla je v vodo!”

Cela vas se je zbrala, da poiščejo nesrečn odeklico . A zaman je bilo vse iskanje .

Sedaj so napočili za nesrečno ženo žalostnidnevi, po cele noči očesa niti zatisnila ni . »Oj",zdihovala je čestokrat, ,,moj soprug in moji trije

otroci so se že preselili v večnost in se sedaj ževesel& pri tebi v nebesih, o ljubi. Bog ! Tudi mojblagi brat je v ptujej deželi zapustil to dolino sol zin' se preskil v našo pravo domovino — v nebesa .Sama,,md. vseh zapuščena, sem ostala na svetu .Moje obširno imetje me več ne mika, svet se mizdi, kakor bi bil zame izmrl . Moje srce hrepenile po teni, da bi se s svojimi dragimi zopet zdru-žila . Moja jedina tolažba je na onem svetu . Vednosem hrepenela po nebesih, sedaj se jih še velikobolj veselim. Daj, ljubi Bog, da kmali tja pridem !

II .

Gospod Hribar, brat nesrečne žene, ki so g aimeli za umrlega, živel je k. Bil je konjiški stot-nik. V krvavej bitvi se je, od sovražne sablj esmrtno zadet, zgrudil raz konja. Njegovi vojakiso ga videli pasti. Obležal je na videz mrtev nabojišči, pa bil je le težko ranjen in sovražnik g aje kot vjetnika odpeljal v trdnjavo daleč prek omeje . Ni imel prilike, da bi bil svojim kaj spo-ročil o sebi ; tudi on sam ni čul niti besedice večo njih .

Slednjič so sklenili mir . Stotnik je bil prostin se je vračal kot major s svojim polkom v pre-ljubljeno domovino Na dolgej poti v svojo domo-vino je počival njegov polk v malem mestici . Ne-kaj ur od tod je živel na svojem gradu sredi ob -raščenega gorovja njegov prijatelj od mladih nog.Sel ga je obiskat. Tú je bi o smrti svojega prev

57

drazega mu svaka ; kako se pa vdovi in njeni mtrem otrokom godi, ni mu znal prijatelj povedati .Ko je na večer jezdil major s svojim slugo podivjej s temnimi gojzdi obraščenej okolici protimestu, zgreši pravo pot . Bilo je pozno jeseni oko-lica je postajala vedno bolj divja in pusta ter bilazaraščena s temnimi jelkami . Nekoliko časa je šerazsvetljeval mesec, — bil je ravno prvi krajec, - -s svojo bledo svetlobo gojzdno temino. A kmal ije zašel . Temni oblaki zakrijejo nebo, mrzla burj aje brila zmerznj ene deževne kapljice s snegom zme-šane v obraz . Nastala je tako gosta tema, da nit inočnega neba med kvišku molečimi debli ni bil omoči razločiti. Major reče svojemu slugi : „Konjasta spehana in trudna ; morala bodeva prenočiti vgojzdu, če tudi je mrzlo in viharno.

Šmiciklas , „ e tudi”, reče „kaj dene to ;saj ni prvikrat. Tukaj-le hočem ogenj podnetiti ;ker nimava pijače in jedi, bodeva se saj grela, d anama udje ne otrpnejo. ”

To rekši, skoči raz konja, priveže oba k deblunecega drevesa ter prične pod drevjem iskati pri-mernega prostora, kjer bi bila vsaj nekoliko pre dvetrom in dežjem v zavetji . A zaman je bil ve snjegov trud, da podneti ogenj . Smrekove vejiceso bile premokre, da bi gorele . Med tem je viharpotihnil . Kar čuj eta v daljavi lajanje psa .

„Hvala Bogu”, reče sluga, ,.ne moreva bitiveč daleč od kake vasi ali hiše . "

„To mislim tudi ja,z, pritrdi major ; „zajezdivazopet konja in jahajva proti kraju, kjer laja pes .”

58

Ko sta dalje jezdarila, zapazita v daljavi luč ,ki se je svetila skozi drevje, sera ter tje je zgi-nila, pa se zopet posvetila . Slednjič sta prišla dosamotne hiše sredi gojzda . Vrt, - dvorišče in splohvse poslopje je bilo obzidano s precej visokim ob-zidjem. Ogenj na ognišči v kuhinji je razsvetljeva lpoleg obzidja stoječe drevje in nočno temino . Hišaje bila videti precej trdno zidana in 'po oknih j ebilo debelo železno omrežje . Po zidu pa je veči-noma obmet že odpadal in je bil sem ter tje ob-raščen z rumenim ali pa zelenim mahovjem . Jezditaposkačeta raz konja, držeč vsak svojega za brzdo,gresta okoli hiše iskaje vhoda, in prideta do za -prtih vrat . Sluga potrka jednekrati na vrata, pani bilo odgovora. Sedaj je pričel razbijati po vra-tih, da je odmevalo na okoli. Nazadnje se vendarodpre okence na vratih, luč se posveti skozi i nnek glas popraga : „Kedo pa je ?

„Popotniki”, odgovori Šrnieiklas, „ki so se zgu-bili v gojzdu” .

„Hm, hm”, zagodrnja glas, »prišli ste o pra vneugodnem trenutku. Koliko pa vas je? "

»Le dva sva", odgovori sluga, » in pa najinakonja" .

»0, tako", zavrne glas, „skupaj štirje” .Stara, zgrbančena ženskina glava se sedaj po ,

kaže skozi majhno okence, in ogleduje popotnik as svojimi črnimi očmi od nog do glave .

„Istinito”, misli si major ; »ko bi ne videl žen-skinega pokrivala na glavi, stavil bi, da je t oglava kakega starega vojaka s tem osornim po-

59

gledom" . — Stopi bližje in reče : „j, dobra ženica,pustite naju vendar noter! ”

„Seveda”, odvrne starka, „ker ste tako mladin zal gospod, le stopite v našo pošteno krčmo” .Izgovorivk te besede, odpre vrata ; major stopiskozi vrata in sluga je peljal za njim konja, drže čju za ujzdi .

»Tam le je hlev", reče starka ; „poleg vratvisi svetilnica. Prinesite jo sem ; hočem jo vamaprižgati . Prostora in sena bodeta našla dovolj ;le oves nam je sedaj pošel” .

Smieiklas je peljal konja v hlev. Tudi majorje stopil noter, da bi sam videl, kako bodeta konj aoskrbljena ; bil je precej zadovoljen. Med tem jestarka velika vrata zopet skrbno zaprla in klju čs seboj vzela .

',Sedaj pa, mladi gospod, le stopite v sobo!"reče stara krčmarica .

»Prav rad!" odvrne major . „Vi pa, mati krčma-rica, le podvizajte se, da pripravite kmali kaj gor-kega za moj lačni želodec! Zebe me kakor mokre -ga psa, in lačen sem kakor volk” .

„Prav žal mi je”, odgovori starka, „da va msedaj ne morem postreči, kakor bi rada . Gospo-darja, mojega sina, ravno ni doma ; vendar sehočem podvizati, kakor le vem in znam . Kakorvidite, nekoliko šepam ; da bi ob jedriem pogrnilamizo, kuhala in jedi nosila na mizo, bilo bi za-m epreveč”. Poklicati hočem svojo vnukinjo Uršiko,naj vam streže pri mizi . Uboga deklica je sicernema in ne more niti glasú dati od sebe ; vendarpa sliši in razume govore jako dobro ; tudi je jako

60

spretna za taka opravila . Upam pa, da pride zakake dobre pol ure m.oj sin, in postregel vam bodetako, da se niti ne nadjate" . Izgovorivk te besede,šla je starka v kuhinjo .

Major se je vsedel k velikej peči v izbi, d ase nekoliko pogreje . Kmali stopi v sobo Uršika,še mlada in majhna deklica, držeč v roti namizn oopravo . Bila je črno opravljena, in prepasana zbelim predpasnikom. Lice jej je bilo bledo invpadeno ; velika tuga se jej je brala na obrazi.Otožnost na ljubeznjivem obrazci neme deklice j emajorja skoraj do solz ganila . „Bodi pozdravljeno,ljubko dete”, reč'e ; „v srce se mi smiliš, da sinemo ; jako rad bi se razgovarjal s teboj” .

Deklica majorja prijazno, pa milo pogleda ,prikloni se mu spoštljivo, položi pomenljivo kaza-več čez ustnici., pogrne mizo in zopet odide iz sobe .

Čez nekoliko časa prinese nema Uršika juhona mizo. Major, ki je še vedno sedel pri peči ,vstane ter se vsede k mizi . Jako se je čudil Iepejmiznej opravi prt je bil bel ko sneg, iljica, vilice ,nož in solnjak srebren .

Tudi juha se mu je zdela jako okusna. Po-hvalil je izvrstno postrežbo in rekel : „Hvala Bogu,prišel sem v jako izvrstno krč'mo ; sedaj rad poza-bim nezgodo, in mislim, da se bodem dobro poči lod prestanega truda” .

61

Nema deklica, slišati majorja tako govoriti ,pogleda ga neizrekljivo milo, solze jej stopijo v oč iter gre zopet iz sobe .

' ,Ne razumem", misli si major, „zakaj je ljub-ka deklica tako žalostna! Pa seveda, neizrečen ohudo mora deti, zlasti še ženski, ako slik, pa n emore govoriti, če tudi je še jako mlada. A mislim,da še nekaj druzega tare ubogo deklico . V srcese mi smili ubogo dete ; in jako žal mi je, da mine zna povedati, kaj jej vzročuje to bigo” .

Čez precej dolgo časa prinese Uršika kos div-jačine iu zelenjave na mizo in porine skrivaj listekpapirja po mizi proti njemu . Namigne mu z očmi ,pogleda na listek in potem po strani proti okencuv kuhinjo in gre brzo iz sobe. Zapazil je, da star-ka pri okenci posluša in gleda, kaj se v izbi godi .Major je razumel mili pogled deklice : naj namrečskrivaj prečita list. Porinil je listek po mizi ksebi tako, da se ni vzdignil . Na listku so bile ssvinčnikom in tresočo roko 4apisane te-le besede :

' ,Zabredli ste v jamo razbojnikov. Nocoj ponoči vas nameravajo umoriti . Bodite pazni in pre-vidni . Bog daj, da sebe in mene rešite!"

Ta listič je majorja jako iznenadil . Pričnepremišljevati, kaj naj stori, ali naj zbeži, ali panaj se postavi v bran . Vendar je še nekoliko dvo-mili če je istina, kar je deklica sporočila .

Ko major tako premišljuje, stopi v sobo slugaz majorjevo potno torbico, v katerej je bilo sprav-ljenih več reči, ki jih potrebuje njegov gospod p onoči. Major se prične ogrski razgovarjati s slugo ,da ne bi ju razumela starka, ko bi razgovor po-

slušala pri okenci . Razodene mu, kaj je na listič inapisano, in se posvetuje ž njim, kaj naj bi pa čstorila, da se rešita . Vedno pogumni sluga jeobledel.

„E”, reče major, „precej nama pa pogum n esme upasti. Če tudi je položaj jako resen, da s ečloveku ne zljubi smejati, vendar le se razgovar-jajva smejé o tem. .oko bi kazala, da sva osup-njena in preplašena, znala bi starka kaj sumničiti . ”

Sluga se zasmeja na ves glas, kakor bi bilnjegov gospod kaj jako šaljivega povedal .

„Na ves glas smejati se, ravno ni treba”,opomni m.ajor. ,,Naj prvo mi prinesi moja revol-verja (samokresa) ; ž njima se hočem braniti vprvem napadu. Tudi moja sablja tukaj-le v kotumi bode pomagala. Poglej pa sedaj precej po hiši,ko bi našel kaj sumljivega, recimo orožja in na-ropanega blaga če so znabiti lopovi kje skriti ; inko bi naju nagli beg mogel rešiti. Jaz pa bodemmed tem zadrževal starko, da se ne bode plazilaza teboj in te opazovala . Kakor hitro bode šla izkuhinje, pokličem jo v sobo in govoril bodem ne-prenehoma ž njo .

~raiciklas gre iz sobe vrne se čez nekaj časaz revolverjema in ju položi na mizo . Bil je jakobled in prepaden ter reče : „Videl sem več negodovolj poleg hleva je slabo stanovanje za hlapce .Preiskal sem ga dobro. Pod posteljo sem zapazilskrivna vrata, ki se vzdigujejo ; odrinil sem pre-vidno posteljo, odprl vrata in šel noter . In, ojgroza, kaj sem našel! Raznovrstno obleko iz naj -boljšega sukna, Žameta in svile s krvijo onesnaženo.

63

zivotnik. iz bele žide, — bil je gotovo kakega ime-nitnega gospoda, — je preboden z bodalom ravnona onem kraji, kjer je pokrival srce ; videti j e,da je curek krvi krknil iz rane in pobarval belosvilo. Groza me je spreletela in lasje so se mi jeliježiti. Istinito sva zabredla v jamo razbojnikov.Bežati ne moreva. Vrata so zaprta z močno klju-čavnico, in starka je, mislim, ključe dobro spra-vila. Obzidje je previsoko, da bi brez lestvice za-mogle preko priti ; tudi bi ne pustil rad konj atukaj . Lopovov pa, vidi se mi, ni niti jednegasedaj v hiši."

ko bi jih bilo tudi dvanajst", zavrne major ,„ne bojim se jih. Vendar mislim, da bi bilo naj -bolje, ključe vzeti starki, ki je sama doma ; potemlahko zložno in počasi odjezdiva skozi odprta vrata.Rad bi se ognil priliki, da ne bi bilo treba pre-livati krvi .”

IV.

„No, mati krčmarica”, zakliče major, „priditevendar že jedenkrat v sobo” .

Počasi prikrevlja starka v sobo in popraša :„Kaj pa zahtevate tako brzo ? ”

V tem trenotku se čujejo trije močni vdarciob vrata na dvorišči .

» Oj", reče starka, „krčmar je pri.èiel . Hočemmu brzo odpreti, preden zvem vašo željo, s čimbi vam mogla postTeči .”

Major je prijel luč in stopil pred hišne duri,kakor bi hotel starki vljudno posvetiti . Hotel paje le videti, če je prišel krčmar sam, ali pa tudiše kaj lopovov ž njim. Bil je sam. Major je šelž njim v sobo, in se zopet vsedel na svoje mestok mizi, na katerej sta ležala samokresa. Pričelse je s krčmarjem razgovarjati o vojski ; in bil takovesel, kakor bi ne imel niti najmanjšega strahu.

Sluga je med tem oskrbel konja, prišel seda jnoter ter se vsedel k drugej mizi .

»Le brzo povečerjaj", veli mu major po ogel .-ski, „potem naj ti pokažejo mojo spalnico in za -nesi moje reči tja. Potem pa reci., da bi šel tuditi že rad spat in idi v svojo spalnico. Bodi papreviden! Kakor hitro zapaziš, da me ui več tukaj ,pridi tiho v mojo spalnico in prinesi s seboj tudisvoja samokresa in sabljo .”

Šmiciklas je vzel majorjevo torbico, in jo nesel3 spalnico ; korali pa pride nazaj in se dela zelozaspanega ter jako zdeha.

» Saj se vam zdeha, reče krčmar, »„kakor b ime hoteli požreti. "

„Sem prezaspan za to”, odgovori sluga . »Šeza dne sem vstal ter jezdil celi ljubi dan.. Mislim,da bodem počival po noči tako dobro kakor jazbe c3 brlogu Prosim, pokličite me jutri zarano, daoskrbim konja. Pa morate vrlo dobro potrkati navrata, drugače bi vas ne slišal ."

Krčmarju je bilo jako po volji, da se je slugaprvi spravljal spat . Posvetil mu je preko dvorišča3 stanieo poleg hleva.

Ko je prišel nazaj, razgovarjal se je majorzopet ž njim.

Od časa do časa je krčmar zamišljeno pogle-doval samokresa, na mizi ležeča. »Vam dopadeta,oče krčmar?" popraša major .

„Jako všeč sta mi”, odvrne krčmar ; »lahko pabi ju bili pustili v hlevu pri drugej opravi. Saj jutu ne potrebujete ; kakor resnično živim, prišli stev najpoštenejšo hišo na svetu ."

»Vrjamam, da govorite istino", pritrdi maj o„a moja navada je, da na samokresa dobro pazim ,sta nabita ; lahko bi se pripetila kaka wsreča.”

» Bodem pa samokresa tja le v ono omaio po-ložil in jo dobro zaklenil ; ključ pa lahko vi shra-nite, gospod major', dejal je na to krčmar.

„O, tega pa ne, oče kJčmar ; nikar se netrudite . Samokresa vzamem s seboj v spalnico.Moja navada, ali bolje razvada je, da morata na -bita samokresa vedno ležati na mizi poleg mojepostelje”, odvrne major .

Krčmar se zamisli, ter gre jednekrati po izb igor in dol. »Kako?" reče na jedenkrat ; »še lesedaj sem zapazil, da pijete le vodo . Moja mat ije pozabljiva ; gotovo vam vina niti ponudila ni .Prinesel bodem najbojšega, ki ga imam v kleti .Hočeva nekaj kozarcev skupaj izprazniti! "

Šel je brzo ven ter prav glasno klical v ku-hinjo : „Mlati, pozabili ste nagemu blagorodnemugostu postreči z vinom. Brzo idite z menoj in vze-mite svetilnico s seboj . Hočem nastaviti mali sod-ček, katerega sem hranil doslej, da kak pravizvanreden gost obišče mojo krčmo. ”

Kitof

66

„Kaj pač namerava lopov?” misli si major ;»hoče me li opijaniti ali še celo otrovati ?

Ali na jeukrat odpre krčmar vrata na stežajin zavpije : „Za božjo voljo, milostivi gospod, hititemi na pomoč”! Moja priletna kruljeva mati, ki m ije hotela posvetiti, padla je po stopnjieah s sve-tilnico vred v klet ; ne vem> če še pivi, ali pa j eže izdihnila dušo!"

„Iz srca rad”, odgovori major ; »le vzemitesvetilnico z mize, in posvetite mi" .

Prišla sta do kletnih vrat, ki so bila Iopotniea .„Le poglejte”, zdihuje krčmar, „tam-le doli lež eljuba mati in ne dajo znamenja življenja od sebe. ”

„Major ni znal, če je žena res padla, ali pase je le potuhnila, da bi ga zvabila v past . Ob-stoji vrh stopnjie in reče : „Zdite vendar z lučjo na-prej, da si tudi jaz na slabih stopnjicah vratu n eulomim l ”

Krčmar je šel po stopnjicah naprej . K srečizapazi major, da mu iz žepa moli držaj bodala,katerega poprej ni zapazil .

„Sedaj mi je jasno”, misli si major ; hudobnežme misli z jedniin globokim soncem usmrtiti o tre-nutku, ko bi ravno hudobnej starki pomagal vstati . "

„Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade! ”reče srdito major in sune naglo hudobneža, da seznak zvrne po stopnjieah na starko. Hudobna stark askoči hitro po konci, zgrabi krčmarja za lase i nprične vpiti : „Norec, saj si mi vsa rebra polomil! ”

Major pa je zaloputnil z vrati ter jih zapahni lz močnim železnim zapahom .

67

V.

Major stopi pred hišna vrata in prične klicati :Šnieiklas, Smic'iklas, kje si? "

Brzo priteče sluga, oborožen po običaji konjekov,držeč v vsakej roki napeti samokres in med zobmigolo sabljo .

Major, videti slugo tako oboroženega, prične s ena ves glas smejati . „Ptiča sta že ujeta” ; reče ;„sedaj ne potrebuješ več orožja . Krčmarja in stark osem zaprl v klet” .

»Zivijo!4 zavpije sluga ; „trdnjavo sva torajže dobila pest . Sedaj jo hočeva pa še nekolik obolje ogledati, da jo bodeva znala tudi braniti, kobi bilo treba. Pred vsem nama je treba poiskatiključev in jih dobro spraviti” . Sluga je Olgo iskalklu.če, preden jih je našel v kuhinji pod podvezuje-nim starim loncem. Veseli sluga jih dene na plad-nik (krožnik) in izroči, globoko se priklonivši, svo-jemu gospodu .

Najprej sta preiskala spodnje nadstropje stari-kastega poslopja ; potem sta šla po ozkih kame-nitnih stopnjieah v zgornje nadstropje in pregledal astanico za stanico, da bi videla, če je znabiti ked ov hiši skrit . Prišedši do nekih vrat, slišita nekog anotri moliti : „Ljubi Bog”, molil je mil pa čistglas, »usmili se dobrega gospoda in njegovegazvestega strežaja! Regi ju smrti, reši pa tudi meneiz tega brloga tolovajev! "

Major odpre vrata in reče čudeč se : „Ali si ti,Uršika ki tako pobožno moliš ? Kaj nisi nema? ”

5*

8

„Oj ne, ruilostivi gospod”, odvrne deklica „leizdali so me za nemo. Hudobni ljudje v tej hiš iso umorili nekega ptujega gospoda in mi zagrozili ,da storč z menoj ravno tako, če se predrznem vpričo kakega gosta le jcdno besedico spregovoriti . ”

„Le potolaži se, dobro dete!” reče jej major .„Krčmar in starka ti ne bodeta storila več ni čžalega ; sta dobro shranjena . ”

„0 moj Bog”, vsklikne deklica, „pa ju sa jvendar niste umorili? ”

„0 tega ne”, odvrne major ; „Ie v klet semju zaprl . Sedaj pa idi z menoj doli v sobo in bod ivesela ter mi povej, kako si prišla v to hišo . ”

„O, milostivi gospod”, dčne mala deklica ,„niste še varni . Več nego dvajset tolovajev je vhosti . Se nocoj jih pride kakih deset ali dvanajst .Saj za toliko ljudi je stara krčmarica pripravil avečerjo . Skrbite toraj, da hudobneži ne pridejo vhišo!”

Šiuieiklas, „O, taka je, čudi se major . „Sedaj pa le ,

idiva, da se jim postaviva v bran. Mi-slim, da drugej ne morejo notri, kakor le skozivrata” .

„Ne”, pritrdi deklica ; ,,vsa okna so zavaro-vana z močnim železnim omrežjem . Zadnjo sobo vzgornjem nadstropji zovejo lopovi svetilni stolp .Tam namreč prižge krčmar luč, kedar jih priča-kuje, da toliko Ideje najdejo pot po nočni teminido hiše . Kedar pridejo do vrat, potrkajo trikra tmočno na vrata . Krčma) ali krčmarica jim greodpret.*

69

»Dobro", dejal je major, »če jih ne pride vsehdvanajst na jedenkrat, hočeva jih noter pustiti .Polovico njih povezati, nama je igrača . Sedaj pa

na noge, Smiciklas, hočeva jih prav prijaznosprejeti . Najprvo pa idi in poglej, če gori luč naoknu ."

Sluga steče proti sobi, pa se korali zopet vrn ein reče smejé se rta ves glas : „Krčmar in starkasta bila natančna v svojih opravilih . Prižgala stačisto novo svečo na oknu, preden ste jima, gospo dmajor, posvetili v klet. Luč gori, tako svetlo, da s evidi tudi pred vrata ; lahko bodeva videla, kolikolopov je na jedenkrat prišlo pred vrata . ”

„Vrlo dobro je to”, reče major ; ,, sedaj papojdi z menoj, da potrebno pripraviva." Major jeslekel svojo suknjo in smejó rekel : moja oblekajih bo prestrašila. Vendar se podvizaj in poišči kj ev hiši kako vrv, da ž njo lopove zveževa. "

Komaj je major izustil te besede, že se slišij otrije močni vdarci na vrata.

Sluga brzo steče po stopnjieah v sobo, kjer j egorela luč", da bi videl, koliko tolovajev je predvrati ; a ravno tako hitro priteče nazaj in tiho za -šepeta majorju : „le dva sta! ”

„Dob •o I” reče major. ) 1

skrij zanje . Prvega, ki noter stopi, zgrabim jaz,druzega pa primi ti. Svetilnieo pa postavi tukaj -le sem."

Sluga je storil, kakor mu je velel gospod, inodprl vrata. Prvega tolovaja zgrabi maj& za vrat,nastavi mu samokres na prsi in reče z grozečimglasom : ,,Udaj se, ali te pa namah ustrelim !•'

70

Hudobnež, ves imenaden, pade pred častnik ana kolena in ga prosi milosti. Druzega tolovajapa je sluga v ravno onem trenutku podrl na tla .Obema lopovoma je zvezal sluga roki in nogi ,potem sta ju pa položila ob zid na dvorišči .

„Kakor hitro se ganeta ali kakov glas dast aod sebe, v onem trenutku vaju ustrelim! zagrozijima major .

Kmali potem so se čuli zopet trije močni udarc ina vrata. Zopet sta stala dva tolovaja s težk ovrečo na hrbtu pred vrati . Tudi njima sta odprla,ju zgrabila in zvezala kakor poprej njuna tovariša .Hrabri raaj or in njegov vrli sluga sta čakala potem dobelega dn.é, vsak na svojem mestu pri vratih, tolo-vajev . Pa o drugih lopovih ni bilo ni duha, ni sluha .

„Čudno se mi zdi”, reče proti jutru sluga ,„zakaj drugi lopovi ne pridejo , zvabiti so zavohalinevarnost . A zasluženej kazni pač ne odidejo.

VI .

Že je jutranja zarja razsvetljevala temni . gojzdin pričelo se daniti.

~as je, da jo odrineva od tod”, reče sluga .;1 Se nama proti nevarnost", odgovori major .

»Slišal si, da je okoli dvajset tolovajev v gojzdu .Preden se dobro zaveva, zna naju zadeti krogla izkakega grma . Hočem še nekoliko premisliti, ka jnama je početi . "

' , Jaz slišita ropot konjskih kopit", zavpije n ajedenkrat sluga . „Znabiti se cela tropa tolovajevna konjih bliža .”

71

Brzo steče po stopnjicah v zgornjo sobo, pase ravno tako hitro vrne in veselega obraza reče :',Naši vojaki so, cela tropa konjikov."

Brzo odpre na stežaj vrata na dvorišči inkonj iki. so prijezdili. na dvorišče. Vsi spoštljivo inprijazno pozdravijo svojega predstojnika in njego-vega slugo. „Zeló ste nam bili na skrbi, milostivigospod major”, reče stotnik. „Ker ste jako na-tančni v službi, sinoči pa niste prišli v doloèenejuri domov, in med tem je še nekaj ur preteklo ,jelo je nas srbeti, da ne bi se bili v temnemgojzdu zgubili, ali pa prišli v roke tolovajem, ka-terih se mnogo potika po tem gojzdu. Zasedli smotoraj konje in z baklami preiskali temni go jed .Našli smo sled dveh konjev ; spoznal sem sledvašega konja, gospod major . Jezdeli smo za sle-dom in priMi do te hiše .”

,Hvala Bogu, da ste naju našli!" zavrne major .

' ,Oho", reče na to sluga, „sedaj mi je jasno,zakaj tolovajev ni bilo. Vi ste jih prepodili” .

Major kratko pove, kaj se mu je pripetilo ,potem zaukaže : „Stražite štiri lopove tu in pripe-ljite tudi krčmarja in starko iz kleti k njim . Pre-iščite vso hišo, pregledi.te na tanko vse sobe inkote, vlomite v vse zaboje in shrambe, kjer je ve-liko naropanega blaga skritega. Tudi jedil in vina,bodete obilo našli, naj vam le dobro tekne! ”

Vojaki poskačejo raz konje, izvrše radostnopovelje, zlasti zadnje, in povž'ijejo pečenko, ki j ebila pripravljena tolovajem .

Med tem pa je šel major v izbico, kjer je bil askrita deklica, ki ga je rešila grozne smrti . Pelje

72

jo v največjo in lepšo sobo in jej reče : „Sedaj pa,ljubo dete, vsedi se k meni ter mi povej, kako sizabredlo v jamo razbojnikov ; kajti ni mogoče, dabi bila hči brezbožnega krčmarja ali vnukinja hu-dobne starke. Povej mi, kar veš o sebi, drag aUršika!”

„Jaz nisem Uršika”, odgovori deklica ; „Milicami je ime . Hudobneži so me skrivaj materi ukradliter sem pripeljali . Oče so mi dve leti poprej eumrli ; zvali so se Tratnik” .

„O za božjo voljo!” vsklikne major in sklen eroki skupaj, „toraj si hči moje sestre! Glej, jazsem tvoj stric . O, da si mi pozdravljena, drag aMilica! Prvi in slednjikrat sem te videl, bila s iše v zibelki, ko sem odpotoval na vojsko, vzel t ev svoje naročje in blagoslovil . Ti si mi bila mo jvidni angelj varh, po katerem me je rešil Bo ggotove, strašile smrti. ”

Poln prisrčnega veselja sklene major svoj eroke in zre dolgo nemo proti nebu. Tudi Milicaje molila in plakala veselja .

„Slava in hvala Bogu, da sem te nagel!” po-navljal je major. „Oj, kako se bode razveselilamoja sestra, tvoja dobra mati!” Vzel je Milico vnaročje, polj uboval jo ter močil njeno bledo lice ssolzami veselja. Tudi Milica je veselja jokala .

„Kako pa se je pripetilo”, popraga potem ma-jor, „da so te tvojej ljubej materi odpeljali, ljub aMilica? ”

,,Oj ", pripoveduje Milica, ,,neznan mož, in stra-šen, da me ga je bilo groza, prišel je k nam v sobo .Mati so ravno sedeli pri mizi in šivali, jaz pa sem

73

Mala na glas iz neke knjige. Pokazal je grdimož materi vekov list ter se jel grdo rotiti in pre-klinjati . Mati so mi veleli, naj grem na vrt. Nekdrug, ravno tako strašen mož pa pride na vrt,zgrabi me in mi s svojim robcem zamaši usta, danisem mogla kričati, in me vleče v bližnji. gojzd ;tu je čakala že pripravljena zaprta kočija. Obahudobneža sta me potem pripeljala semkaj" .

Major prime Milico za roko in jo pelje nadvorišče, kjer so bili vjeti lopovi ; pokaže jej vjetnike .

„Ta le z dolgimi, črnimi, kodrastimi lasmi” ,reče Milica, » je prinesel materi oni list ; oni-le tamz rudečimi lasmi in rudeč'o brado pa me je z vrt aodnesel" .

Major je z Milico nekoliko zajutrkoval, pote mpa velel vojakom, naj zasedejo konje . Sam pa jevzel Milico k sebi na konja . Tolovajem so vojakizvezali roke na hrbtu., vzeli jih v sredo in gnalis seboj . Štirje vojaki pa so morali ostati v hiš iin stražiti najdeno, naropano blago, dokler ga n epride gosposka iskat .

V mestu je izročil major vjete lopove sodniji .Nad štiri sto konjekov pa je moralo gozd obkolit iin preiskati. Polovili so vso četo tolovajev . Vpreiskavi, ki je trajala pač čez jedno leto, zvedelose je med drugim tudi to-le : »Gospod Grabež, je-dini sorodnik Tratnikove gospe, sila bogat pa jak oskop mož, ki je živel v nekem daljnem mestu, zv eo smrti njenega sopruga in dveh sinov ; tudi jeslišal, da je bil njen brat v vojski usmrten, in dale še živi jedcu otrok, Milica, ki bode podedoval amaterino obširno imetje . Naročil je vodji te ropar-

74

ske čete, naj deklico odpelje. „S krvjo sorodni-kov se nečem omadeževati”, rekel je . Odpelji de -klico, pa je ne umori, ampak izroči jo kakim lju-dem v takem kraji, kjer je ne bode nihče na g el !Tudi naj jej ne manjka ničesar! "

Vodja tolovajev je obljubil izvršiti rop . Bil jeoni mož, ki se je pričel kregati z materjo zarad iizmišljenega dolga med tem se je njegov hudobnitovariš plazil okoli hiše, zgrabi deklico, dene njenozalivalnieo na breg ob reki, obesi slamnik na vr-bov grm v vodi in zbeži z Milico .

Vodja tolovajev in njegov rudečebradati tova-riš in vsi drugi lopovi, tudi krčmar in starka s obili obsojeni na smrt na vislicah, oni brezbožnisorodnik pa v ječo za celo življenje . Tudi je moralplačati vse stroške in veliko svoto odškodnine .

VII .

Vrnimo se zopet nazaj k našej Milici . Majorje prosil odpusta za nekoliko dni in izročil po-veljstvo stotniku. Pred vsem je preskrbel Milic inovo obleko, kakoršna jej pristaja po njenem stan uin se peljal ž njo v Tratnik k materi . Ker ga j esestra še vedno imela za umrlega v vojski, hoteljo je pred vsem pripraviti na svoj prihod. Se lepotem je hotel iti k njej ter jej sporočiti, da tudiMilica še živi. Stopil je tora] raz voz pri oskrbni-kovej hiši. Stari, zvesti mož je bil veselja ves ra zsebe, ko zagleda majorja, in Milico še živa in zdrava.Sam se je čutil na novo oživljenega ni našel be-

75

sed, da bi jima izrazil svoje veselje . Brzo hiti vgrad, da sporoči gospe] veselo vest .

Gospa je sedela bleda in upadlega obraza vnaslonjači in čitala iz neke knjige . Ko čuje, danjen brat še živi, da jo je prišel obiskat, hiti muna proti . Pa že se vrata odpro in brat stopi vizbo. Zagledavši brata, hiti z razpetima rokamak njemu in ga prisrčno objame in poljubi . „Oj,dragi brat”, reče ihté, »tako vendar še živiš in sizdrav ter vesel! Hvala Bogu! Sedaj nisem večsama na svetu" .

Major se vsede k njej v naslonjačo ; prosi jo ,naj mu pove, kaj vse je doživela, odkar je šel n avojsko .

Ihté mu je jela pripovedovati, da jej je medtem umrl ljubljeni soprug, po mučnej in dolgej bo-lezni, — a ves udav v božjo voljo ; da sta njenaljubka dečka, ki ju je major dobro poznal in s ečestokrat kratkočasil ž njima, umrla za kozami, i nda je hčerka Milica, ki je bila odslej njena jedinatolažba in veselje, utonila v reki poleg vrta .

Major je poslušal sestro z vidljivim sočutjem .Ko je prenehala, jej reče : „Ni gotovo, da je Mi-lica -utonila, zlasti ker se ni našlo truplo” .

ljubi Bog!" zdihne mati in njeno tubo-mil o'obličje se zažari veselja. „O, če še živi, in bi j o

jedenkrat mogla videti, preden zatisnem za zrni -raj svoje oči, koliko veselje bi bilo to za-me! ”

„Le nikar ne dvomi!” reče na to major, ,, š eživi ." „Stric Grabež je v to zadevo svoje kremplj evtaknil, Gotovo znam, da Milica ni utonila ; lelopovi so jo odpeljali v svoje skrivališče” .

„O, moj Bog!” zdihne mati in potok solz' jejudere po obledelem lici, „bolje bi bilo, da bi bil aumrla, nego da je med razbojniki . Boljše je člo-veku, da umrje, nego da se spridi na duši intelesu” .

»Jako mi dopade tvoje blago mišljenje, dragasestra", reče major. „Pa vrjemi mi, tvoja ljubaMilica je še ravno tako nedolžna in nepokvarjena ,kakor je bila oni trenotek, ko so jo lopovi ugra-bili. Kmali se bodeš sama prepričala. Že je re-šena iz hudobnih rok brezbožnih tolovajev” .

Veselo skoči mati po konci in reče : „Težekkamen se mi je odvalil od srca . Sedaj mi je šele jasno! Kaj ne, ljubi brat, ti si jo videl? Povejmi brzo vse! Znabiti tudi ni več daleč od men.e ?O, pojdi, pojdi in peljaj me k njej, dragi brat!”

Major vstane, gre k vratom in jih odpre. Ve-selo skoči Milica skozi vrata, oklene se dragejmateri okoli vratú in veselja ne more spregovorit idruge besedice, nego le : „0 mati, ljuba mati! ”

„O, Milica, draga Milica! Da, ti si, moja ljubahčerka! Zopet te imam, ljuba Milica! O Bog,tebi bodi slava in hvala!” Med obilnimi solzaminajvečjega veselja pritiska svoje zgubljeno, pa zo-pet najdeno dete na svoje materino srce, vedn oponavljaje : „Tebi, tebi, ljubi Bog, bodi hvala zato nepričakovano srečo l ”

Ko se nekoliko pomiri, reče svojej hčerki Mi -lici : ,,Pojdi sem, moje ljubo dete, sedi sem k men iin mojemu bratu, tvojemu dragemu stricu, ter na-ma povej, kako se ti je godilo pri hudobnih ljudeh ,ki so te mi ukradli?

77

Milica se usede med strica in mater ter pričnepripovedovati takole : „Oj, toliko da nisem strahúin groze umrla, ko me je oni tolovaj zgrabil n avrtu ter s pomočjo druzega vlekel v pripravljen okočijo, v katerej sta me pripeljala v ono strašnohišo sredi samotnega gozda . Stara krčmarica meje prav prijazno pozdravila in rekla, da me je ž edolgo željno pričakovala ; prigovarjala mi je, najne jokam ; prinesla mi raznih sladčic in kave terme neizrečeno silila, naj saj nekoliko zavž'ijem inpokusim, če tudi zaman. Potem me je peljala vmajhno, pa precej lepo in snažno sobico . »Glej” ,rekla je, „to je sedaj tvoja spalnica ; le pogle jposteljico ; saj ne more biti boljša in mehkejš'a" :4

Potem mi je pripovedovala na dolgo in široko ,kaj vse mi bode kuhala ; razgovarjala se je o te ms toliko skrbjo, kakor bi bil človek le za to nasvetu, da jé in pije . Celo noč nisem zatisnila očesa.Drugo jutro mi je prinesla novo obleko, kakoršnonavadno nosijo deklice po kmetih, oblekla me vnovo obleko in rekla potem tako : „No, sedaj sivsa naša! Krčmar je odslej tvoj oče, jaz pa tvoj astara mati”.

Oba sta storila vse, da bi me razveseljevala ;pa nisem se mogla privaditi teh ljudi ; moje src eje vedno hrepenelo le po vas, in želelo nazaj kvam, ljuba mati ; kajti kako vse drugače mi jebilo pri vas, kakor pa pri onih brezbožnih ljude hNikdar ni bilo slišati kake svete besede iz njihust. Nikdar niso molili, ne v jutru, ne zvečeriniti pred jedjo niti po jedi. V odej hiši ni biloniti jedue knjige. Niso govorili o drugem, nego

78

o denarjih in imetji, hvalili vedno samega sebein godrnjali čez celi svet . Jaz se kar nisem moglaž njimi razgovarjati ; groza in strah me jih je bilo.Nikjer nisem bila raje, nego v svojej malej izbici,od koder se je lepo videlo na vrt. V tej samotisem mislila na vse dobro in sveto, kar ste m ekedaj učili ali mi pripovedovali, ljuba mati . O, ko-liko ur sem po noči, ko je mesec sijal v izbico ,prejokala in na tihem molila . Da, tudi takrat, č esem bila prisiljena biti v družbi teh brezbožni hljudi, povzdigovala sem svoje srce k Bogu in mi-slila nanj. Oj, kako dobro je vendar, da se zam.o-remo vedno, po dnevi in po noči razgovarjati zBogom, in da nas vedno rad posluša.

Ona moža, ki sta me odpeljala, zahajala st ačestokrat v hišo in tudi druge tovariše vodila s se -boj . Ti ljudje, ki so se tu vedli kakor doma, biliso še veliko hudobnejši, nego krčmar in krčmarica.Opijanili so se, igrali med grdim preklinj evanj em ,prepevali raznovrstne umazane pesni, imeli razno -vrstne pogovore, katerim so se smejali na ves glas ;nisem jih sicer razumela, pa so morali biti vendarle jako grdi, ker so se dopadali tako hudobni mljudem. Čestokrat so se tudi sprli med seboj, me -tali jeden v druzega vrče in kupice, ter grozilijeden drugemu z umorom . Zbežala sem vsakikrattresoč se strahú v svojo sobico. Vedno sem mislila,kako bi zamogla pač zbežati iz te brezbožne hiše ;a vsa okna so bila zavarovana z debelim železni momrežjem in vrata na dvorišči vedno skrbno zaprta.

Necega večera je prišel v krčmo nek kupec ,da bi tukaj prenočil bil je jako prijazen . Imel

79

je pri sebi veliko lepega blaga in mnogo denarja .Tega kupca so umorili. Slišala sem njegovo milozdihovanje in hitela iz svoje izbice v doljno sobo.Strahi!' in groze sem kar otrpnila pri pogledu.Rekla sem morilcem, da je to grozna pregreha i nda jih bode Bog gotovo kaznil zato . Niso se zme-nili za me ; le zagrozili so mi, da se naj pač nepredrznem ziniti besedice o tem kakemu človeku .Krčmar pa se je zadrl nad menoj : »Od slej nesmeš ni besedice s kakim ptujim človekom prego-voriti ; rekli bodemo vsakemu, da si nema." Zgrab ime za roko, vleče h krvavemu truplu tja in misrdito reče : »Le poglej sem! Če se predrzneš ke-daj pregovoriti s kom razim z menoj in staro ma-terjo le jedno besedico, umorimo te še na bol jgrozni način, kakor tega-le moža tukaj ."

Prišedši v svojo izbico, padla sem na kolena ,povzdignila svoji roki proti nebu in molila : ,, O, ljubi,usmiljeni Bog! Usmilil si se nekdaj mladeniča Da-nijela v levnjaku. Vesel je sedel med lačnimikrvoželjnimi levi, kakor sedi pastir veselo v sred isvojih jagnjet . Poslal si svojega angelja iz nebes,ki ga je varoval ; otel si ga iz levnjaka. O, usmilise tudi revne deklice! Reši me teh krvoločnih ti-grov ; pošlji tudi meni angelja na pomoč !" In do-bri Bog je uslišal mojo molitev ; res mi je poslalangelja na pomoč, preljuba mati, vašega brata inmojega preljubega strica! "

„Da istinito!” reče mati, ,,dobrotljivi Bog s eje usmilil tebe, usmilil nas vseh! Tebe, draga Mi -lica, je pripustil Bog meni odpeljati, da rešiš mo-jemu bratu in svojemu stricu življenje ; tebe, pre-

80

dragi brat, pa je Bog pripeljal v ono jamo razboj-nikov, da iz nje otmeš mojo ljubo Milico . Menije služilo v zveličanje, da sem svoje jedino še živodete objokala kot umrlo , molila sem bolj prisrčnoin bolj pogosto, nego bi bila drugače, in srčn osem hrepenela po nebesih . Tudi tebi, draga hčerka ,bode na prid, da si bila prisiljena nekoliko časamed tako brezbožnimi ljudmi živeti . Videla in pre-pričala si. se, v kako grozne hudobije zabredej ooni ljudje, ki ne marajo za Boga in njegove svetezapovedi, in uečejo več moliti in božje besede po-slušati. Naučila si se hudo še veliko bolj studiti ,dobro pa še bolj čislati in ljubiti . Nas vse pa j eljubi Bog po dolgem trpljenji zopet potolažil i nnašo žalost spremenil v veselje . O, naj bi pač do-bro spoznali, da obrača vse v naš prid! Naj bipač vedno, tudi v najhujšem trpljenji trdno vero-vali in upali, da bode že bolje, da bode ljubiBog našo žalost spremenil v veselje in da se m ubodemo kedaj še zahvaljevali za vse trpljenje: Da,vse, vse, kar Bog stori ali pripusti, oznanuje nje-govo neskončno modrost in dobrotljivost . Njemubodi čast in hvala vekomaj!"

»Amen, amen i" reče major, in Milica ponavlja :„Amen, amen!”

44—