Mag. Vanda Rebolj

Spletna konferenca

kot učna oblika

v novih učnih kulturah

Ljubljana, 2007

KAZALO

UVOD ............................................................. 4 Pogled nazaj 4

VLOGA IZOBRAŽEVANJA IN ZNANJA V EKONOMSKO USPEŠNI

DRUŽBI .......................................................... 6 Spreminjanje cilja in vsebine nadaljnjega izobraževanja ................................ 6

Karierni razvoj in intelektualni kapital podjetja ................ 10

Karierni napredek kot dodana vrednost ........................ 11 E-izobraževanje v luči mobilnosti in stabilnosti kariere ................................. 12

Nova učna kultura .............................................. 12 Pogoji za uvajanje e-izobraževanja v delovnih organizacijah ..................... 14

Pomen izkušnje učečega z učenjem in e-učenjem ........................................... 14

UČINKI VSTOPA INFORMACIJSKO KOMUNIKACIJSKE

TEHNOLOGIJE V IZOBRAŽEVANJE .............................. 16

SPLETNA KONFERENCA V E-IZOBRAŽEVANJU .................. 18 O iskanju pravega imena ............................................................................................ 18

Čemu služi spletna konferenca in katere so njene prednosti v izobraževanju? ................................................................................................................ 19

Dvotočkovna spletna konferenca v današnji izobraževalni praksi ............. 25

Učna diskusija kot spletna konferenca .................................................................. 27

Spletna konferenca kot predavanje in prezentacija ........................................ 28

Priprava učencev in učiteljev na spletno konferenco .............................. 32

ZAKLJUČEK ..................................................... 35

VIRI ............................................................ 37

UVOD

Medtem ko v izobraževanje mladine uvajamo predvsem učne teme, ki jih

izvajamo kot e-učenje, pa lahko odrasli tako pridobijo formalno znanje iz večjega obsega vsebine. Kot e-izobraževanje so dostopni nekateri

programi za neformalno izobraževanje. V formalnem izobraževanju ga spremlja tudi nezaupanje. A dvomi v kakovost in učinkovitost izrednega

študija, organiziranega kot e-izobraževanje upadajo. Pri študiju ne gre več

zgolj za elektronske učbenike, ki nadomeščajo tiskane, ampak predvsem za bolj učinkovite učne oblike in metode učenja in poučevanja, ki se v

učnem procesu zlivata in dobivata nekatere nove oblike. Kontaktno izobraževanje se zaradi e-izobraževanja nekoliko krči, a ne izginja, ampak

se iz novih opcij, nastalih v učnih e-procesih razvija in plemeniti. Pravzaprav se zdi postavljanje meje med tako imenovano kontaktno in

tako imenovano e-izobraževanje vse manj smiselno. Učne oblike optimiziramo glede na vsebino in glede na učenca, med njimi so tako

kontaktne kot izvedene na daljavo, s pomočjo tiskanih ali digitalnih zapisov ter interaktivno.

A kljub napredku v smeri e-izobraževanja, se mora šola odzivati na

socialne spremembe in na spremembe v ekonomiji. To med drugim terja večjo fleksibilnost, individualizacije in personalizacije učenja. Premiki v

družbi na šole delujejo kot pritisk, te pa iščejo nove možnosti. Telematični

mediji, kot je spletna konferenca, so plod tega iskanja. Kot poudarja dr. Grlič1 , ki citira tudi dr. Debevca, s spletno konferenco, ki omogoči prenos

žive slike in zvoka dosežemo več, kot s statično sliko in besedilom. Zato je vredna posebne pozornosti zdaj, ko je tehnično že splošno dostopna, a jo

moramo izpeljati tudi pedagoško psihološko ter organizacijsko.

Pogled nazaj

Tehnično osnovo video konferenci daje televizija, za katero bi lahko rekli, da se je njeno resno obdobje začelo leta 1911, ko je Brown patentiral

osnove televizijskega sistema, leta 1936 pa ga je uporabil Palace. Tik pred drugo svetovno vojno pa je televizija s katodno cevjo, kot smo jo poznali

do uveljavitve digitalne tehnologije za nekaj desetletij dobila svoj tehnični temelj.

Predhodnica snemalne naprave za video je videoskop, izum Johna Bairda iz leta 1928. A prvo, na magnetni trak posneto televizijsko oddajo so

1 Grlič, Ivan. 2000. Sodobna informacijska tehnologija v izobraževanju. Konferenčni učni sistemi. DSZ.

Ljubljana

predvajali šele leta 1956 v Chichagu. Iz nekaterih šolskih poročil iz

šestdesetih let je razvidno, da so ponekod snemali predavanja in poskuse, ki so si jih lahko študenti naknadno ogledali. Sredi šestdesetih let tudi

omenjajo poskuse, da bi uvedli video komuniciranje za nakupovanje, da bi

lahko na primer »od doma kupili kilogram sira«, ki bi ga izbrali preko videa.

V osemdesetih letih se začne uveljavljati video konferenca za poslovno

komuniciranje v nekaterih ekonomsko močnih družbah. Tako so imeli v družbi IBM redne tedenske »sestanke direktorjev« iz evropskih poslovnih

enot z matico. Na seminarjih iz informatike v njihovi šoli pa so skupine slušateljev konec osemdesetih let videokonferenčno pozdravili vodje

centrov, tako so izvajali evalvacije programov (videokonferenčni intervju) in kot dodatek k programu občasna večerna predavanja ekspertov iz ZDA.

V zgodnjem obdobju uveljavljanja spletne konference, je bila predvsem

orodje, ki je omogočalo boljšo komunikacijo na internetu kot druga spletna komunikacijska orodja. Neposredna predhodnica spletne

konference je Web Conference za prenos zvoka na daljavo, tudi z

možnostjo izbire jezika. Uporabljali so jo na primer za sodelovanje oddaljenih članov v klubih in političnih organizacijah in za poslovno

komunikacijo.

Spletna konferenca, na prvi pogled zelo preprosta, saj ob ustrezno opremljenem računalniku navidezno zahteva le še mikrofon in kamero, je

torej kot orodje za poslovno komuniciranje znana že dalj časa, v izobraževanju pa doslej še ni imela prave vloge. Omogoča »neposredno

srečanje« zaradi posvetovanja, projektnega dela, informiranja ali učenja2. Izkušnje kažejo, da so za njeno uspešno uporabo v učnem procesu, razen

tehničnih, potrebna še določena znanja iz komunikologije, pedagogike, didaktike, organizacije in psihologije, brez katerih investicija v tehnologijo

ne obrodi. S tem prispevkom želimo pomagati tistim, ki uvajajo spletno konferenco v učni ali v tisti del delovnega procesa, ki je namenjen graditvi

kariere zaposlenih.

Na strokovnem srečanju, ki je bilo aprila 2007 na Univerzi Murcia v

Španiji, si je bilo mogoče ogledati šegavo zmontiran film, ki je predstavljal napake pri slabše pripravljenih spletnih konferencah. To gledalca prepriča,

da je potrebno spletno konferenco detajlno pripraviti. Izbrana mora biti za to obliko primerna vsebina, ki jo je potrebno strukturirati, smiselno

povezati med seboj ter s predhodno, učencu znano, vsebino. Motijo prekinitve v govoru, prepočasen in prehiter govor. Motijo preveč opazen

nakit in barva obleke na udeležencih, moteča je lahko gestika. Video mora biti uporaben, zato so potrebni dovolj veliki napisi ali slike, kadar je

2 Solano, Fernández I. M. 2007. Educational Technology, University Campus of Espinardo, Murcia, Španija

pomembna njihova vsebina, snemanje s prave oddaljenosti itd.

Monotonost, prekinitve ali kaotičnost prav tako ne vodijo k učnim ciljem.

VLOGA IZOBRAŽEVANJA IN ZNANJA V EKONOMSKO USPEŠNI

DRUŽBI

Tehnološka situacija, ki prinaša številne nove možnosti na polje človeških interakcij,

močno deluje tudi na področje izobraževanja, ki dobiva v virtualnem okolju številne

nove možnosti. Realno okolje, v katerem so pred ljudmi številni problemi, se lahko

realizira preko virtualnega okolja, ki za te probleme ponuja rešitve. Učenje in

poučevanje v realnem in virtualnem okolju se precej razlikujeta. Vsekakor virtualno

okolje bolj omogoča avtonomno in »brezmejno« učenje za katerega so v realnem

okolju mnoge ovire. To še posebej velja za identifikacijo in reševanje problemov.

Odkritja o poteku spoznavnega procesa v virtualnem okolju vzbujajo optimizem

tudi na področju človekovih učnih kapacitet. Nekatere nove metode učenja, ki jih

omogoča to okolje pa povečujejo učinkovitost učenja, kar je pomembno, saj znati

prej, hitreje in več pomeni biti pred drugimi, ko gre za delovno in življenjsko

učinkovitost.

Spreminjanje cilja in vsebine nadaljnjega izobraževanja

Ko govorimo o nadaljnjem izobraževanju, mislimo vsako formalno ali neformalno izobraževanje kadar koli po končani redni šoli ne glede na

njeno stopnjo in ne glede na namen izobraževanja. Učence vseh rednih šol moramo na to pripraviti, da bodo tega vešči, da bodo čutili

potrebo po njem in da se bo vraslo v njihovo osebnost. Ko v redne šole za mladino in v druge ustanove, ki mladino izobražujejo

neformalno, vključujemo informacijsko komunikacijsko tehnologijo, moramo imeti v mislih vsaj dva cilja: da povečamo učinkovitost

njihovega sedanjega učenja in da jih usposobimo za učinkovito nadaljnje izobraževanje.

V nadaljnjem izobraževanju raste delež neformalnega izobraževanja, ki smo ga donedavno niže vrednotili. Danes pa stopa v ospredje

produkt izobraževanja, to je znanje, ne glede na to, kako je bil pridobljen. To izobraževanje, ki ga izbira učenec sam in ne potrebuje

močne skrbi in materialne podpore države, daje enakovredne prispevke k skupni izobraženosti.

Uveljavljanje svetovnega spleta je na področje izobraževanja prineslo

mnogo novega, spremenila je poti do znanja, prestavila težišča izobraževanja in spremenila vlogo znanja. Za tradicionalno

izobraževanje je bolj značilno pridobivanje znanja kot potenciala, ki pa ni nujno povezan s potrebo po učinkovitosti pri delu. Kadar pa v

tradicionalnem izobraževanju zaposlenega pripravljamo na delo, se usmerimo predvsem k treningu določenih veščin, ne da bi gradili

izobraženost posameznika kot njegov potencial. Pridobivanje znanja

in trening delovnih veščin praviloma potekata fizično ločeno, prvo v šoli, drugo pri delodajalcu.

Tradicionalni izobraževalni sistemi so zasnovani tako, da učenec v šoli pridobiva predvsem teoretska in strokovno teoretska znanja, ne pa

poklicnih kompetenc. Ko se zaposli, tako ne more začeti delati,

ampak ga mora delodajalec šele usposobiti. S tem se ni mogoče sprijazniti, zato so se šole znašle pred zahtevo, da morajo

izobraževati tudi v smislu pridobivanja kompetenc. To pomeni, da je potrebno vsebine naravnati praktično, prav tako pa uporabljati tiste

didaktične postopke, ki to omogočajo. Ko je znanje dostopno tudi med delom, oziroma kadar koli in neodvisno od šolskih urnikov, pa

lahko zaposleni pridobiva teoretska in strokovno teoretska znanja tudi izven šole. To dejstvo briše razmejitev med šolo in izven šolskih

izobraževalnim prostorom. Šola pa ima alternativo oziroma konkurenco, ki lahko pozitivno deluje na njeno kakovost.

Novodobni svet izobraževanja, ki ga je v znatni meri ob podpori

informacijsko komunikacijske tehnologije omogočil svetovni splet, vlogo izobrazbe kot potenciala in usposobljenosti za določeno delo

spreminja. Posameznik delovne zmožnosti kot veščine povečuje,

vendar pri tem tudi širi in poglablja znanje na določenem področju. Ko pridobiva količino in kakovost znanja, osvaja tudi delovne veščine.

Odrasli učenec je lahko tako dejavna zaposlena oseba kot tudi tradicionalni študent, lahko pa je v obeh vlogah istočasno.

Poklic letalskega inženirja v ZDA se je pojavil in izginil v 15 letih, v

Evropi pa sedanji tridesetletniki v aktivni delovni dobi vsaj 4-krat menjajo poklic. Kje naj za to dobijo znanje? Odgovor je v večji

izobraževalni aktivnosti gospodarstva, ki mu to ne sme biti breme in strošek. V znatni meri pa oboje ublažijo pogoji in usposobljenost

zaposlenih za e-izobraževanje.

Ko razmišljamo o pripravi ciljno usmerjenega in organiziranega izobraževanja ob podpori informacijsko komunikacijske tehnologije,

moramo imeti to nenehno v mislih. Metode dela in učni materiali niso

neposredno prenosljivi iz klasičnega v izobraževanje na spletu. Če za e-izobraževanje napravimo samo to, ga osiromašimo za bistveno.

Sistem upravljanja z izobraževalnim procesom mora omogočiti pot učečega preko primerov, problemov, zgledov …, ob katerih bo imel

možnost pridobiti nova znanja in hkrati ta znanja uporabiti (Otmar Lajh, 20043). Zagotovljeni morata biti personalizacija učnega okolja

in individualizacija učenja (tako vsebinska kot organizacijska), zato je potrebna kritična in pretehtana izbira ponudnika tehnične podpore.

Znanje mora biti prenosljivo v nove delovne okoliščine. Pomembna je

selekcija vsebin, tako da bodo perspektivne za jutri in pojutrišnjem in

3 Otmar Lajh: Metoda poslovnega primera. Andragoška spoznanja. Andragoško društvo Slovenije, 3/2005, str. 38

temelj za posodabljanje znanja v prihodnosti. Z rastjo znanja in

izkušenj bo tako posameznikova vrednost na trgu dela rasla.

Čas izobraževanja in čas dela brez izobraževanja sta manj razmejena.

Spremljanje lastne stroke na spletu zaradi aktualizacije znanja o praksi in izsledkih raziskav, namenjenih znanstvenemu napredku, je

nujnost tudi tedaj, ko se ne izobražujemo načrtno.

Napreduje tudi učna tehnologija - tako strojna kot programska in komunikacijska. Zaposleni jo mora znati uporabljati, zato mora biti

delež celotnega izobraževanja namenjen tudi temu.

Alan Greenspan4 je leta 2001 zapisal, da inovativnost, ki jo v izobraževanje prinašata svetovni splet in informacijsko

komunikacijska tehnologija s številnimi aplikacijami, pomembno prispeva k učinkovitemu delu in s tem k ekonomski rasti. Kot

pozitiven pojav, ki je posredna posledica izobraževanja na spletu, vidi tudi v možnosti pretoka delovne sile, ki se lažje prilagaja novim

delovnim okoljem in lažje opravlja delovne naloge, ker več zna in je

pridobljeno znanje ustreznejše. Če zmožnosti in znanje lahko uporabljamo za učinkovito delo, so zaposleni bolj produktivni, s tem

pa prispevajo k uspešni ekonomiji.

Vzpostavljanje razmer za izobraževanje v podjetju ali po možnosti učečega se podjetja zahteva investiranje v tehnologijo, na primer v

izobraževalno platformo, portal in v učne vsebine. Kljub tej praviloma nemajhni investiciji, pa se kasneje izobraževanje poceni. Delo in

izobraževanje nista več ločena, saj se je mogoče izobraževati med delom. Podjetje prihrani potne stroške in stroške zaradi odsotnosti z

dela med izobraževanjem. Ob ustrezni skrbi za vsebine je stalno dostopno aktualno znanje, pa tudi znanje ožje usmerjenih ekspertov.

Prihranki so torej posredni in neposredni.

4 Alan Greenspan: The Challenge of Measuring and Modeling a Dynamic Economy. Washington Economic Policy Conference

of National ABE. New York: Westbury Press. 2001

V izobraževalni ponudbi za zaposlene, ki jo najdemo na spletu, so

tako zrnje kot pleve. Ni nekaj dobro samo zato, ker je na spletu. Boljše in bolj inovativne tehnične možnosti, ki ustvarjajo bližnjice do

znanja ob pravem času skupno s pravo vsebino, ustvarjajo pogoje za

novodobni svet izobraževanja za zaposlene. Službe za izobraževanje in izobraževalni centri v podjetjih dobivajo tako novo vlogo in nove

naloge. Med njimi so tudi nekatere pedagoško andragoške. Današnji zaposleni, ki sodijo v generacije iz tradicionalnega izobraževanja,

nimajo nekaterih veščine, ki so nujne za e-izobraževanje. Zato uvajanje e-izobraževanja prinaša tudi težave in slabosti.

Karierni razvoj in intelektualni kapital podjetja

Drži, da današnji zaposleni ni trajno vezan na enega delodajalca in na eno vrsto dela tudi zaradi želja glede lastne kariere, ki jo sam

načrtuje in usmerja. Lastne želje glede poklicne poti zaposlenih in potrebe posameznih delodajalcev se lahko zelo razlikujejo. To velja

tudi tedaj, ko delodajalec spodbuja in nagrajuje delovno uspešnost in zaposleni zato 'vlagajo vase'. Izobraževanje na spletu ta razkorak

ublaži. Obvezno izobraževanje, ki se ga mora zaposleni udeležiti zaradi potreb dela, je na spletu že po zasnovi globalno. Pogosto je

bolj dostopno, terja manj energije in si ga posameznik lahko umeri.

Pojem delovne kariere se v moderni ekonomiji umika pojmu izobraževalne poti (Daniela Brečko, 20075), čeprav ga bomo, ker je

znan pojem, večkrat uporabili. Delovno uspešni posameznik je tisti, ki

se je motiviran, ki se med delom tudi uči in osebno razvija. Znanje danes, tako kot vedno, predstavlja moč, a le v primeru, če ga

oddajamo ali delimo. To pomeni, da ne sme biti le osebni potencial, ampak ga moramo biti sposobni prenašati na druge. Učenje dobiva

tako še eno dimenzijo: znanje mora znati sprejemati in ga

5 Brečko Daniela, 2007, Andragoška obzorja, 1/2007

diseminirati. Znanje ni nikoli samo naše, ampak je najprej naše, nato

pa ga morajo biti deležni tudi drugi, ki z nami ustvarjajo uspešnost.

Odgovor na vprašanje, kako znanje posameznika preliti v znanje

podjetja in to na taki stopnji, da bo omogočilo njegovo rast, uspešno poslovanje, uresničitev poslovnega načrta in izpolnilo pričakovanja

kupcev, ni preprost. Drugače povedano gre za vprašanje, kako znanje posameznikov preliti v dodano vrednost. Vsota tega znanja je

intelektualni kapital podjetja. Ne gre le za to, da je posameznik pripravljen svoje znanje deliti z drugimi, ampak morajo biti v podjetju

vzpostavljeni pogoji, da znanje pokaže in prenaša. Izmenjava znanja mora biti element delovnega procesa, ki je priznan, spoštovan in

nagrajevan. Težko si zamišljamo vzpostavitev takega sistema brez informacijsko komunikacijske tehnologije, torej v klasičnih okoliščinah

in odnosih. Portal podjetja s podportali, ki kot resnične dveri odpira, spodbuja in omogoča dostop in vpogled v »celotno dogajanje« na

področju izobraževanja v podjetju, je lahko trajni vzdrževalec kroga, v katerem krožijo znam, hočem in imam možnosti. To niso le dveri do

lepo pospravljenih učnih vsebin, ampak je tudi agregat, ki vedno

znova ustvarja energijo za izobraževanje.

Karierni napredek kot dodana vrednost

V sodobni ekonomiji postajajo zaposleni vse manj odvisni od svoje organizacije, ker se samostojno in individualno učijo in se tako

razvijajo. Tako tudi skrbijo za ohranjanje svoje vrednosti na trgu delovne sile. To pa ne pomeni, da organizacija s tem izgublja svojo

vlogo pri karieri svojih zaposlenih. Ustvarjati mora okoliščine in pogoje, da se resnično razvijajo. Prav tako vodje ne izgubljajo svoje

vloge, ko se težišče skrbi za kariero seli navzdol po hierarhiji v organizaciji, ampak imajo ključno vlogo pri vzpostavljanju pogojev.

Vizija razvoja kadrov je ena od njihovih prednostnih nalog, za katero potrebujejo dovolj široko znanje, da verjamejo, da to posredno

prinaša dodano vrednost in se s tem kapitalsko izrazi.

Pomembno je, da je načrtovanje kariere vseh zaposlenih

sistematično, karierni razvoj pa živ in dinamičen. Omogočeno mora biti karierno premikanje. Vsak posameznik mora imeti podporo.

Kariernega razvoja pa ne more biti brez znanja. Pri tem ne mislimo je

njegovega »pritoka«, ampak tudi prenašanja, izmenjave in plemenitenja znotraj organizacije. Teh ciljev pa zagotovo ni mogoče

uresničiti samo s tradicionalnimi možnostmi izobraževanja brez primerne tehnološke podpore.

E-izobraževanje v luči mobilnosti in stabilnosti kariere

V poklicnem delu prihaja do zelo velikih in nenehnih sprememb. Spreminjajo se delovne naloge nastajajo in izginjajo pa tudi poklici.

Zaposleni ima na podlagi mnenja o svojih sposobnostih določeno

vizijo glede svoje kariere. Prav tako ima pričakovanja delovna organizacija, kjer je zaposlen. Za rezultate dela je optimalno, če se

cilji posameznika in cilji njegovega delodajalca pokrivajo. Vendar pa se cilji organizacije spreminjajo, prav tako pa posameznik s

potrjevanjem v praksi in z izobraževanjem spreminja pogled na lastno kariero. Cilji zaposlenega in cilji organizacije so torej mobilni.

Učenje je torej agregat kariere, brez katerega zaposleni lahko izgubi perspektivnost in vrednost na trgu delovne sile.

Nova učna kultura

Veliko veljajo tisti, ki veliko znajo. Še več pa veljajo tisti, ki znajo znanje najti.

Kot kulturo razumemo vsoto vedènja, teženj in vrednot, ki ljudi

spodbujajo. Učno kulturo običajno postavljamo v organizacijsko

kulturo, nanaša pa se na znanje in izobraževanje. Obe odgovarjata

tudi na vprašanja, kako zadržati najboljše zaposlene, kako povečati dobičkonosnost in kako povečati zadovoljstvo zaposlenih - ali skupno:

kako ustvariti uspešno organizacijo. Organizacijsko kulturo

označujejo kolektivno usmerjeno mišljenje, vrednote ter prepričanja in ravnanja, ki razlikujejo organizacijo od organizacije.

Nekateri ekonomisti omenjajo kulturni kapital kot plod dobre

organizacijske in učne kulture in ga sestavljajo: kreativnost, vizija, vrednote, emocionalna inteligenca in sposobnost transformacije

obstoječega stanja.

Izobraževanje ne more biti izolirano od drugih dejavnosti

organizacije, ampak je vanjo vpeto in vedno vsem vidno. Družba poskrbi za izobraževalno ponudbo, za izobraževanje pa ni prisilnih

mehanizmov. Zaposleni se izobražuje, ko za to čuti potrebo. Ko pridobiva sam, pridobiva organizacija. Pomembno je, da se

organizacija na pridobitve posameznikov pozitivno odziva, ker odzivi spodbujajo nadaljnje izobraževanje.

Marcia L. Corner6 omenja potrebo po vzpostavitvi samovzdrževanja učne kulture. Stalno učenje zaposlenih in vodij spreminja

pripravljenost za delo in omogoča medsebojno prilagajanje zaposlenih. Tako se redno ustvarja več delovne energije, kot jo

potrošimo za učenje. Stari pogoji za izobraževanje, ki je običajno potekalo časovno odmaknjeno, v prostorih izven družbe in ločeno od

dela, ki je bilo vsebinsko uniformirano in je zato udeležence obremenjevalo z nepotrebnim, je bilo razmeroma obremenjujoče.

Tehnologija mnoge napore odstranjuje, zato je »energetski izkoristek« med vloženim in oddanim večji.

Tradicionalno izobraževanje danes večinoma še poteka izven ali

izolirano od organizacije. Zaposleni hodijo na seminarje in konference, na katerih lahko z drugimi delijo tudi izkušnje.

Izobraževanje izven organizacije pa ne spreminja njihove organizacije

same. Samo vnašanje znanja vanjo ni dovolj; novo znanje mora organizacijo spreminjati. V ta namen je treba poudarjati potrebo po

novem znanju, objavljati uspehe, dokazovati, da z več učenja uspehi rastejo.

Navedeno pa mnogo laže in hitreje udejanimo ob podpori ustrezne

učne tehnologije: s portalom, ki omogoča hitre dostope in vpoglede v vsebine in informacije, z dostopnostjo aktualnih in ekspertnih vsebin

vsem, z možnostjo pretoka znanja med zaposlenimi, z vpogledom v učinke znanja na posamezne zaposlene in na organizacijo.

Tehnologija je posrednik vsebin, hkrati pa ima omogoča in spodbuja

6 Corner Marcia, 2001, Batten Institute. Darden School News. University of Virginia. ZDA

učenj ter integracijo in implementacijo znanja v družbo, ki jo s tem

tudi spreminja.

Pogoji za uvajanje e-izobraževanja v delovnih organizacijah

Ne bomo uspeli z ukazom, naj naša organizacija postane učeča.

Ko gre za uvajanje izobraževanja v podjetja v smislu nove učne kulture se pogosto pojavi vprašanje ali je za to primerna vsaka

organizacija. Eden od dejavnikov je velikost organizacije, ki naj bo tolika, da omogoča jasno hierarhično organiziranost. Po mnenju

Corna so to družbe, ki imajo 15 in več zaposlenih in lahko

organizirajo vsaj hierarhične stopnje.

Razen tega mora imeti organizacija urejen sistem kariernega razvoja zaposlenih in uveljavljeno nagrajevanje delovnih rezultatov.

Vzpostaviti mora učno kulturo znotraj organizacijske kulture. Temelj zanjo je pojmovanje znanja ko vrednote. Pri tem imajo ključno vlogo

vodje organizacije, ki morajo opisano podpirati z dejanji in na tej podlagi graditi vizijo družbe. Dostopno in učinkovito izobraževanje je

torej pomembno gibalo tudi za vodje organizacije, ki z znanjem postanejo sposobni za vzpostavitev učne kulture.

Corn tudi poudarja, da tehnologija sama po sebi ne prinaša ničesar od

tega, kar v organizaciji manjka, kar pa je, pa lahko zelo okrepi. Tudi učne kulture v organizacijski kulturi ne ustvarja. Ustvarijo pa jo lahko

uspešni vodje družbe, ozaveščeni in opremljeni z znanjem.

Tehnologija tudi ni nujni pogoj za učenje, ki lahko poteka tudi brez nje, ga pa približa, olajša in poceni.

Če organizacija še nima ustrezne učne kulture za uvajanje e-

izobraževanja, izvede ustrezno transformacijo. Tu je ključno znanje vodij, ki morajo vpeljati določene spremembe in uveljaviti ustrezne

vrednote.

Šole na mladino ali tako imenovane redne šole, katerih učiteljem je predvsem namenjena ta knjiga, se morajo odzivati na sedanje in

bodoče potrebe družb, v katerih bodo učenci delovali kot zaposleni in ustvarjalni člani pa morda tudi kot ključne osebe – vodje organizacij.

V tej luči je intenzivno uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije v redne šole še posebej pomembno.

Pomen izkušnje učečega z učenjem in e-učenjem

S formalnim izobraževanjem odrasli pridobi pretežni del svojih

kompetenc in se opremi z izkušnjami, ki so podlaga za začetek

kariere. Bistveno pri tem je znanje, ki je podlaga za ključne spretnosti

in poklicne kompetence. Naš šolski sistem danes ta znanja pretežno še »dodaja« formalnemu izobraževanju v obliki izbirnih vsebin in

projektnega dela, manj pa je njegova sestavina.

Glede na to, da je posameznik sam odgovoren za osebnostni in

poklicni razvoj, mora dobiti tudi taka znanja in take izkušnje, da mu bo sposoben razvoja lastne kariere in odzivanja na trgu delovne sile.

V ta namen mora formalno izobraževanje nuditi tudi dovolj priložnosti in možnosti za učenju in izkušnjah o učenju. Samostojno pridobivanje

znanja , odgovornost za lastne rezultate, vodenje projektov ipd., ob podpori učne tehnologije moramo vključevati v šole dovolj zgodaj.

Kdaj smemo pri otroku začeti z e-izobraževanjem? Verjetno takrat,

ko bo začel intenzivneje spoznavati svet okoli sebe, to pa je v prvih letih življenja. Računalnik ne bo njegova varuška, bo le eden od

številnih pomočnikov na poteh do znanja. Računalnik ne bo krivec za slabšo vzgojenost, motnje v socializaciji ali telesnem razvoju. Prav

tako jih ne bo odpravljal. Tako kot v svetu brez računalnika morajo

starši omogočiti raznovrstne izkušnje in dejavnosti, ki ga bodo vsestransko razvijale. Vendarle pa drži, da imajo otroci, ki iz plenic

vstopajo v informacijsko družbo drugačno življenjsko izhodišče in prednost pred tistimi, ki vanjo vstopajo mnogo kasneje.

Zgodnje uvajanje informacijske tehnologije v šole je potrebno in

nujno. Informacijsko vešče otrok funkcionira v informacijski družbi, informacije, ki ga zasipajo pa ureja, selekcionira in razume. Že zelo

zgodaj se informalno uči, kasneje pa s pomočjo te veščine tudi formalno. Primanjkljaj na tem področju bi mu bistveno zmanjšal

življenjske in delovne potenciale.

UČINKI VSTOPA INFORMACIJSKO KOMUNIKACIJSKE

TEHNOLOGIJE V IZOBRAŽEVANJE

Ko je informacijsko komunikacijska tehnologija v Evropi prodrla na

področje izobraževanja, je delovala na metode poučevanja v tradicionalnem izobraževanju, saj prinašala nekatere nove, bolj

učinkovite, pa tudi neomejeno rast novih metod, saj so učitelji metode izbirali ali oblikovali po ciljih izobraževanja, vsebini in

uporabnikih. Delovala je tudi na trg izobraževalne ponudbe, na katerem je prišlo do ekspanzije produktov za potrebe izobraževanja

in izobraževalnih programov.

Dejstvo, da se je mogoče izobraževati kjer koli in kadar koli je začelo rušiti tradicionalno izobraževanje v temu posvečenih prostorih, to je

šolah. Izven šol nekatere ustaljene metode poučevanja niso bile uporabne in tudi zato je bilo potrebno razvijati nove. Izobraževanje je

lahko prodrlo v družbene in ekonomske procese, torej v

»neizobraževalne« procese, kot so komunikacija, tržne aktivnosti, investiranje in podobno in postalo njihov nujni del.

Večji del vzorov za e-izobraževanje smo Evropejci dobili iz ZDA in iz

nekaterih drugih delov sveta, ki je bil prav zaradi ekonomsko uspešnejši, ker je bil naprednejši na področju izobraževanja in sicer

je dlje razvil e-izobraževanje. Spoznanje, da je učinkovitost izobraževalnih sistemov povezana z učinkovitostjo učenja in

poučevanja in da je potreben stalni napredek na tem področju, je pospešila dogajanje na trgu izobraževalne ponudbe, predvsem tiste,

ki omogoča e-izobraževanje. Strateško pomembno je postalo posredovanje izobraževalnih vsebin preko tehnologije in njihova

kakovost. V ospredje stopa tudi učenec, ki je v tej vlogi med drugim potrošnik dobrin na izobraževalnem trgu. Pomembno postane njegovo

zadovoljstvo. Tudi multimedijske vsebine zaradi večje učinkovitosti

pri učenju postanejo tržno zanimive.

Tehnologija res omogoča pridobivanje več znanja in pospeši njegovo

pridobivanje, a je pomembno tudi preverjanje učinkovitosti izobraževanja v luči stroškov. To pa pomeni iskanje tiste pedagoške

rešitve, ki ob najmanjših vlaganjih, tudi v tehnologijo, prinaša največji učinek. Razmisleki o ekonomičnosti izobraževanja in

vprašanje kolikšno vlaganje v tehnologijo prinaša največje

izobraževalne učinke, zahteva, da je tehnologija pedagoško izkoriščena.

Ozaveščanje, da tehnologija sama po sebi ne daje večjih učinkov in

da količina multimedijske opremljenosti ne prispeva k nujno k boljšemu znanju, je dvignilo vlogo pedagogike in didaktike. Dobili sta

še dodatno nalogo, da za splet izbereta ali razvijeta tako pedagoško

delo, ki bo iz tehnološke danosti potegnilo največ. To je vplivalo na pedagoške premike in na premike v didaktiki s ciljem, da v novih,

tehnološko bolj razvitih okoliščinah, išče metode učinkovitega

izobraževanja na vseh stopnjah formalnega izobraževanja ter za zaposlene in druge odrasle, ki so bili doslej vključeni v tradicionalne

oblike. Pedagogika in didaktika lahko usmerjata nagli razvoj tehnologije, pravzaprav sta, ko gre za izobraževalno tehnologijo

poklicani, saj edini lahko odgovorita na mnoga vprašanja.

Informacijsko komunikacijska tehnologija si je utrla pot tudi v šolo za otroke in mladino, kjer prav tako prispeva k bolj učinkovitemu

izobraževanju, prinaša nekaj tektonskih premikov v tradicionalno pedagogiko, bodoče zaposlene pa usposablja za uspešnost v novi

ekonomiji.

Pri e-izobraževanju sta se pedagoška teorija in informacijsko komunikacijska tehnologija zbližali. Wolfgang Maver pravi, da

moramo tehnologijo za šolske namene vrednotiti po tem, kakšne so

pedagoške posledice njene uporabe. Pedagogika in didaktika morata pospešeno razvijati nove metode in teoretsko napredovati.

Tehnologija pa se mora odzivati na pedagoške pobude glede podpore učnega procesa. Zagotoviti mora na primer premik od vsebine k

aktivnostim, ki jih mora ta tehnologija podpirati. Tehnologija determinira pedagoške možnosti

e-izobraževanja, to pa vpliva tudi na razmerje med obsegom e-izobraževanja in klasičnega izobraževanja v neki šoli. Kar tehnološko

ni podprto, mora šola izvesti klasično.

SPLETNA KONFERENCA V E-IZOBRAŽEVANJU

O iskanju pravega imena

Video konferenca kot sredstvo za poslovno komuniciranje, vendar ne v splošni rabi, je znana skoraj tri desetletja. Ime združuje prenos slike in zvoka (video) ter

sinhrono komuniciranje (konferenca). Dokler nismo uporabljali interneta, so te konference temeljile na drugačni tehnologiji. Splet pa jo poceni, poenostavi in

omogoči splošno uporabo, njene učne možnosti pa znatno poveča.

V angleški literaturi se v tem pomenu pretežno tudi danes uporablja poimenovanje video konferenca (Video Conference). Praktičen se zdi tudi izraz telekonferenca (Teleconference), ki zajema vse, kar lahko konferenčno, to je s

sinhrono komunikacijo, poteka na daljavo. Pišemo jo z eno besedo, ker predpona tele- označuje procese (telediagnostika, telefotografija) in njihove medije

(televizor, telefon) na daljavo. Angleščina pozna tudi spletno konferenco (web Conference).

Le na videz soroden pojem je učenje z videom (video learning), kjer je video film učno sredstvo v kontaktnem izobraževanju ali multimedijski gradnik učne

vsebine v e-izobraževanju. Vendar je učenje z videom manj zmogljivo kot učenje s spletno konferenco. Zaradi višje tehnologije in večjih učnih zmogljivosti učne konference na internetu jo je smiselno terminološko ločiti od predhodnikov, zato

jo v tem prispevku imenujem spletna konferenca, kadar mislim dogodek ali učno obliko, kadar mislim proces pa konferenca na spletu.

________________________

V zgodnjem obdobju uveljavljanja spletne konference, je bila predvsem

orodje, ki je omogočala boljšo komunikacijo na internetu kot druga tedanja komunikacijska orodja. Web Conference se je tedaj uporabljala

za prenos zvoka na daljavo, tudi z možnostjo izbire jezika, na primer za sodelovanje oddaljenih članov v klubih in političnih organizacijah in za

poslovno komuniciranje.

Spletna konferenca, ko je na prvi pogled zelo preprosta, saj ob ustrezno opremljenem računalniku navidezno zahteva le še mikrofon in kamero, je

kot orodje za poslovno komuniciranje znana že dalj časa, v izobraževanju pa doslej še ni imela prave vloge. Omogoča »neposredno srečanje« zaradi

posvetovanja, projektnega dela, informiranja ali učenja7. Izkušnje kažejo, da so za njeno uspešno uporabo v učnem procesu, razen tehničnih,

potrebna še določena znanja iz komunikologije, pedagogike, didaktike,

organizacije in psihologije, brez katerih investicija v tehnologijo ne obrodi. S tem prispevkom želimo pomagati tistim, ki uvajajo spletno konferenco v

7 Solano, Fernandéz I. M. 2007. Educational Technology, University Campus of Espinardo, Murcia, Španija

učni ali delovni proces, ki je namenjen graditvi kariere zaposlenih in

formalnemu izobraževanju.

Na strokovnem srečanju, ki je bilo aprila 2007 na Univerzi Murcia v

Španiji, si je bilo mogoče ogledati šegavo zmontiran film, ki je predstavljal napake pri slabše pripravljenih spletnih konferencah. Udeležence so z njim

prepričevali, da je potrebno spletno konferenco detajlno pripraviti. Izbrana mora biti za to obliko primerna vsebina, ki jo je potrebno strukturirati,

smiselno povezati med seboj ter s predhodno, učencu znano, vsebino. Motijo prekinitve v govoru, prepočasen in prehiter govor. Motijo preveč

opazen nakit in barva obleke na udeležencih, moteča je lahko neprimerna gestika. Video mora biti uporaben, zato so potrebni dovolj veliki napisi ali

slike, kadar je pomembna njihova vsebina, snemanje s prave oddaljenosti itd. Monotonost, prekinitve ali kaotičnost prav tako ne vodijo k učnim

ciljem.

Čemu služi spletna konferenca in katere so njene prednosti v izobraževanju?

Spletna konferenca je v izobraževanju tehnični, organizacijski in pedagoški pojem. Razen na druga področja je vezan tudi na izobraževanje. Kot učna

oblika in kot relativno preprost učni pripomoček ima velik pedagoški potencial, če jo ustrezno uporabimo.

V tehničnem smislu nekateri omenjajo spletno konferenco kot napredno

orodje (tool), ki dobro podpira nekatere učne oblike. Ime telematični mediji (telematic media) pa se v nekateri angleški literaturi omenjajo kot

skupno ime za vse posrednike med udeleženci pri teleizobraževanju, kot bi lahko imenovali izobraževanje na daljavo (teleducation), kakršno omogoča

tudi spletna konferenca.

Judith M. Roberts opredeljuje vlogo spletne konference v učnem procesu kot intenzivirano video učenje (Compressed Video Learning8). Učenci in

učitelji, tako Robertsova, uporabljajo mikrofone, kamere in drugo opremo

za sinhrono izmenjavo zvočnih in slikovnih informacij pri učnih aktivnostih.

Spletna konferenca je tudi simulacija neposrednega stika med učencem in učiteljem. Kljub razvoju tehnologije celotnega učnega procesa v

formalnem izobraževanju danes praviloma še ne izvajamo v celoti na daljavo, ampak kombinirano (blended). To pomeni, da na učni poti do

učnih ciljev kombiniramo kontaktno in e-učenje. Spletna konferenca omogoči, da delež izobraževanja na daljavo na račun kontaktnega

izobraževanja, povečamo. Kontaktno izvajamo tisto, česar na daljavo ne

8 Roberts M. Judith. 2003. Compressed Video Learning. Lifelong Learning in the Information Highway.

Chenelière/McGraw Hill. Montrèal. Toronto. Kanada.

moremo oziroma ne moremo enako dobro ali bolje kot klasično. Če želimo

na daljavo izvesti čim večji delež vsebin in doseči čim več učnih ciljev, je spletna konferenca dobro orodje.

Pri vsaki novosti, ki jo uvajamo v izobraževanje, moramo iskati odgovor na vprašanje, koliko prispeva h kakovosti znanja in hkrati k napredku

učeče se osebnosti, to njeni izobraženosti. Hanna, Glowacki in Conceição9 kot soavtorji knjige Praktični modeli za poučevanje skupin na internetu

predstavljajo kolaborativno učenje. Primeri iz njihove prakse kažejo, za so uspehi pri takem učenju zelo dobri in več stranski. Kolaborativnost je tudi

osebnostna značilnost, ki jo želimo privzgojiti, saj je smo zahtevne, kompleksne in interdisciplinarne probleme sodobnega dela in življenja

prisiljeni reševati v sodelovanju z drugimi. Rešujejo jih doktorji tipa Bourbaki (namišljeni genij, ki je v šole vpeljal teorijo množic in za katerim

se je skrival tim matematikov). Spletna konferenca podpira timsko in projektno delo, ne da bi delovne skupine ovirala fizična razdalja. Ob

uporabi ustrezne opreme, na primer kamer za snemanje dokumentov (Document Cameras) ali s pomočjo posebnih programov, lahko delamo

tudi z dokumenti.

V tekmi za čim hitreje pridobljeno in aktualno znanje je brez informacijsko

komunikacijske tehnologije težko zmagovati. Še posebej težko dostopno je znanje ekspertov, saj je povezano z dolgimi potovanji in velikimi stroški

ter z izgubo časa. S spletno konferenco lahko eksperte »približamo« brez organizacijskih zapletov in dolgih potovanj. Graška univerza na primer

vsak mesec s spletno konferenco omogoči srečanja študentov z eksperti na različnih strokovnih področjih in s praktiki v avstrijskih in nemških

podjetjih. S pomočjo mentorja v drugem delu sveta je mogoče tudi diplomirati.

Alan Clarke10 omenja, da internetna tehnologija omogoča zelo kakovostno

delovanje organiziranih skupin (online groups), ki se povezujejo zaradi delovnih nalog ali enakih interesov, tudi zaradi izobraževanja. Take

skupine lahko ob podpori spletne konference sodelujejo bolj neposredno.

V izobraževanju, kot ga poznamo pri nas, so to lahko učenci istega razreda, organizirane skupine, ki opravljajo enake naloge ali imajo

podobne učne težave, predmetni aktivi učiteljev in podobno.

9 Hanna, Donald. Glowacki Michelle. Conceição Simone. 2002. Practical Tips for teaching online groups.

Atwood Publishing. Madison. Wisconsin. 10

Clarke, Alan. 2002. Online learning and social exclusion, Online communities. NIACE. England and Wales.

Spletna konferenca in učna komunikacija

Pri e-izobraževanju moramo posebno pozornost nameniti komuniciranju

učencev z učitelji in med učenci, saj zaradi oddaljenosti ne nastaja

spontano. Na učno pot smiselno vpletemo sinhrone in asinhrone oblike komuniciranja, ki služi tako učenju kot učni klimi. Učinkovitejša je

sinhrona komunikacija (sočasni pogovor), a iz tehničnih razlogov sinhrono teže komuniciramo. Spletna konferenca omogoča kakovostno sinhrono

komunikacijo, zelo blizu neposredni.

Poglejmo nekatere prednosti spletne konference, ki jih iz svoje prakse opisujejo pedagogi na različnih stopnjah šolanja. Poudarjajo, da spletna

konferenca podpira bolj učinkovito učenje, ker učenec informacije dobi s sliko in z zvokom ter podprte z gestiko in mimiko učitelja, ki ga lahko tudi

sprašuje. To med drugim omogoči boljše in hitrejše razumevanje, kot pri pisni ali telefonski komunikaciji. Slišana informacija dobi kontekst, tega pa

lahko dobimo preko slikovne informacije. Odgovor da lahko pomeni se strinjam ali mislim, da vas razumem. Dodatni komunikacijski kanali

odstranjujejo komunikacijske motnje. Spletna konferenca je primerna tudi

za izmenjavo mnenj v skupinah pri problemskem pouku. Tako ustvarimo en komunikacijski prostor, ki ima manj ovir kot na primer forum ali

pomenkovalnica (tudi chat, klepetalnica). Z njo zmanjšamo primanjkljaje v e-izobraževanju zaradi preveč omejenega in s togimi orodji omejenega

komuniciranja.

Spletna konferenca lahko sprošča odnose v šoli. Čeprav je določena mera akademizma nujna sestavina vsake šole in pogoj za dosego učnih ciljev,

pa se ta pogosto razvije pretirano in postane ovira za ustvarjalno učno komunikacijo. Spletna konferenca ga zmanjšuje, odnose med učenci in

šolo pa mehča11. To pa ne odvezuje šole, da spletne konference organizira izjemno skrbno, tudi v akademskem in kulturnem smislu.

Kljub temu, da po anketah sodeč vse bolj upada delež tistim, ki jih med

učenjem za računalnikom pesti za učenje zaviralna osamljenost, pa pri

načrtovanju e-učenja ne moremo mimo graditve občutka socialne vključenosti in ugodne učne klime. Prenos zvoka in še posebej žive slike

pri spletni konferenci učencu približata druge in ustvarita družabnost. S tem pa spletna konferenca lahko prispeva k učni klimi.

11

Liberatti, Dough. 2004. Building Successful Online Relationship. Getting the Most from Online Learning,

Chapter 10. Pfeiffer. San Francisco. ZDA.

Pedagoški prispevek spletne konference k e-izobraževanju

Če boste imeli na voljo prostor, učitelja in nobenih večjih ovir, boste izbrali

kontaktni učni proces, čeprav boste pri tem izgubili tiste prednosti, ki jih

ima spletna konferenca pred kontaktnim učenjem, pravi Reynolds12.

Pedagoško gledano spletna konferenca temelji uveljavljenih učnih oblikah, kot so uporaba videa pri pouku, prezentacije ali avdio komunikacija, ki se

za ta namen ustrezno modificirajo. Vendar pa se z ero e-izobraževanja ni več smiselno govoriti o vzorčnih učnih oblikah in metodah, o receptih in

univerzalnih učnih scenarijih. Učitelj izpeljuje učni proces na podlagi teoretskih in praktičnih znanj o učenju ter na podlagi lastnih izkušenj. Iz

lastnega vedenja, kako kaj deluje, izpelje za dane cilje in za dano vsebino optimalno učno obliko in izdela učne metode. Ker lastno prakso stalno

evalvira in se plemeniti s prakso drugih tako njegovo »poučevanje« postaja vse bolj učinkovito. Tako naj se tudi pri pripravi spletne

konference opre predvsem na znanje o poteku učenja pri njegovih učencih.

S pomočjo spletne konference lahko izboljšamo nekatere okoliščine za učenje, ki jih Burt Gordon13 obravnava v štirih komponentah: oskrba z

učno vsebino, uporabnost oblik, v katerih je posredovana, pripravljenost im možnost za pomoč učencu in možnost za komuniciaranje.

Po mnenju Solana Fernándeza z Univerze v Murcii, je eden od večjih

pomenov spletne konference, ker izjemno poveča možnosti za inovativnost učnega procesa. Kako jo vključiti, kaj bodo delali učitelji,

katere aktivnosti bodo namenjene učencem, s kakšnim namenom bo vključena kot učna oblika, kateri učni predmeti in modeli so najprimernejši

zanjo in česa z spletno konferenco ne moremo doseči? Iskanje odgovorov na ta vprašanja pozitivno delujejo na ustvarjalnost učiteljev, šolskih

inštitucij in učencev. V zaključni delavnici na tej univerzi so morali udeleženci izvesti spletno konferenco s skupino študentov. Okoli 70

udeležencem je bilo razdeljenih 10 vsebin z določenimi učnimi cilji, kar

pomeni, da jih je več izvedlo isto temo. Raznolikost je bila izredna in je potrdila tezo, da taka tehnologija zelo spodbuja ustvarjalnosti učiteljevega

dela.

Ko pripravljamo učitelja na spletno konferenco, ga moramo usposobiti, da zna izbrati vsebino, obliko implementirati v kurikulum, izpeljati konferenco

in jo evalvirati. Poznati mora nekatere tehnične elemente, da ve, kaj lahko

12

Reynolds, Sally, 2006, Training Teachers and Building Classrooms for Delivering Courses at a Distance,

K.U.Leuven, Belgija.

13

Gordon, Burt. 1997. Face to Face with Distance Education. Open and Distanece Education Statistics, Milton

Keynes, Velika Britanija.

pričakuje ali zahteva. Če verjamemo Foxu, je tehničnih znanj okoli 30 %,

pedagoško didaktičnih in psiholoških pa okoli 70 %14.

S pedagoškega vidika je zelo pomembno, da spletna konferenca omogoča

aktivnost učenca. Tako učni proces temelji na kognitivnem procesu, ker učenec sprejete informacije predeluje, ne pa samo pasivno sprejema in

memorira. V tem smislu, opozarja Fernández, kljub navidezni podobnosti, ne smemo zamenjevati spletne konference z gledanjem televizije ali

posnetka učne aktivnosti. Aktivnosti je potrebno vgraditi. Spletna konferenca je za učence lahko tudi pasivna, če tega ni ali ni dovolj.

Preverjanje in ocenjevanje znanja

V izobraževanju pripisujemo velik pomen procesni evalvaciji, to je

preverjanju ali učni proces dovolj dobro poteka v smeri zastavljenih ciljev. V učilnici je to enostavneje, saj za to obstaja mnogo tehnik, aktivirani pa

so tudi učiteljevi čuti, ki zaznavajo kognitivno aktivnost in občutke učencev. Pri vseh oblikah e-izobraževanja pa jih moramo posebej vgraditi

ali pa vse oblike preverjanja in vrednotenja znanja izvesti kontaktno.

Znanje lahko objektivno vrednotimo tudi na daljavo. To nam še posebej

omogoča spletna konferenca. Učenec lahko za oceno zagovarja seminarsko nalogo, pripravi nastop, opravi ustni izpit, če zagotovimo

ustrezni protokol, pa tudi individualni pisni izpit.

Možnosti in omejitve pri uporabi učne spletne konference

Nekatera nerešena tehnična vprašanja pri uporabnikih spletne konference danes še ne omogočajo komunikacije vsakogar z vsakomer na poljubnem

številu lokacij. V nadaljevanju se bomo osredotočili na tisti tehnični okvir in posledično na tiste pedagoške možnosti, ki so danes že izvedljive v

izobraževalni praksi.

V tehnično organizacijskem smislu imamo na voljo dva tipa spletne

konference, dvotočkovno (Point-to-Point) in večtočkovna (Multi-Point). Dvotočkovna omogoča komunikacijo med dvema lokacijama, večtočkovna

pa med tremi in več lokacijami. Zaradi tehničnih ovir, ki še onemogočajo, da bi se večtočkovna uveljavila v splošni praksi, se bomo omejili na

dvotočkovno.

14

Fox, Seamus .1995. Issues in the Video Conferencing for Teaching –Summary, EOUN Project DL 1003,

Heerlen, Nizozemska

SPLET

A B

Skica komunikacije pri dvotočkovni spletni konferenci.

A B

MOST (bridge)

C D

Skica komunikacije pri več točkovni – skupinski konferenci (Group

Conference)15.

15

Obe skici sta prirejeni po:

Grlič Ivan. 2000. Sodobna informacijska tehnologija v izobraževanju. Konferenčni učni sistemi. DSZ. Ljubljana

in

Videoconference/E-learning Orientation Guide. Harvard University. helpdesk@hsph.harvard.edu. 12. 4. 2006

Glede na interakcijo in razporeditev sodelujočih dvotočkovne spletne

konference lahko razvrščamo na naslednje: interakcija eden proti enemu (na primer pogovor učenca s tutorjem,

zagovor seminarske naloge pred predavateljem, posvet dveh pri

timskem delu …) interakcija eden proti mnogim ( na primer predavanje eksperta

skupini študentov, demonstracija, pogovor s skupino za namene evalvacije, navodila za izvedbo naloge …)

interakcija skupina proti skupini (sodelovanje skupin študentov pri timskem in projektnem delu, diskusija o določeni temi, reševanje

problemov …)

Vsaka oblika spletne konference ima določen potek in vnaprej znana pravila.

Med omejitvami je potrebno omeniti slabšo kakovost slike in delno zvoka,

v primeri s tistim, kar danes posreduje televizija. Medtem ko na kakovost, ki izvira iz prenosa podatkov, ne moremo mnogo vplivati, pa je potrebno

poznati osnove video snemanja, o izbiri kadrov, svetlobi, o najmanjši

velikosti detajlov, ki jih bo mogoče prepoznati ali črk, ki bodo še berljive ipd. Pomemben je psihološko ustrezno izdelan začetek, ki naj omogoči

osredotočenje na vsebino, pospeši koncentracijo in požene kognitivno aktivnost učenca.

Dvotočkovna spletna konferenca v današnji izobraževalni praksi

V današnji izobraževalni praksi se spletna konferenca lahko uporablja

predvsem za dva osnovna namena, za prezentacije in za razprave ter timsko delo.

Spletna konferenca za prezentacije se uporablja predvsem za naslednje

učne aktivnosti:

za poučevanje na daljavo (teleteaching),

za mentorstva in tutorstva (teletutoring) za navodila za samostojno delo učencev

za sodelovanje s praktiki na primer v podjetjih za izvajanje delavnic

za predavanja ekspertov za aktivnosti učencev zaradi preverjanja in ocenjevanja znanja

Lokacija sprejemnikov

znanja - UČENCI

vprašanja učencev

Spletna konferenca za razprave in timsko delo se uporablja predvsem za naslednje učne aktivnosti:

za projektne in druge timske naloge,

za razprave in reševanje problemov med geografsko oddaljenimi študenti

za razprave z učiteljem o določeni temi

Razen tega med našimi in tujimi praktiki najdemo še namene, kot so:

Za bolj učinkovito učenje določenih vsebin. Za posredovanje temeljnega, izhodiščnega oziroma globalnega znanja

učencem, ki so zelo oddaljeni od šole, z namenom da dobijo osnovo po kateri se bodo lahko sami učili s pomočjo e-gradiv.

Kot pomoč zaposlenim učencem in mladim staršem, da se jim med

učenjem ni potrebno oddaljevati z dela ali od družine. Zaradi pocenitve izobraževanja

Zaradi oblikovanje partnerstva med šolami in podjetji, raziskovalnimi inštitucijami in za mednarodno pretočnost znanja

Za inkubacijo z znanjem, za pridobivanje novih učencev, oziroma za širjenje učenja kot navade, kar lahko izrazito prispeva k izobraženosti

prebivalstva.

Običajno je potrebno tako učitelje kot učence pripraviti na s spletno konferenco učenje. Tako imajo na primer na šoli Harvard School of Public

Health personnel posebno službo za izvajanje treningov, ki udeležence, ki se s takim delom prvič srečajo, pripravljajo nanje. Na začetku vsakogar

testirajo in ugotovijo njegove slabosti in zmožnosti, nato pa mu po izsledkih pripravijo kratek izobraževalni program, ki je najprej pedagoško

Lokacija

oddajnika znanja -

UČITELJ

Skupina na prvi

lokaciji

s stališči A

Skupina na drugi

lokaciji

s stališči B

organizacijski, ko pa je izdelan potek spletne konference, pa ga na

konkretnem primeru strokovnjak za informacijsko komunikacijsko tehnologijo pouči o njeni uporabi. Tak program imajo tudi na Univerzi

Murcia v Španiji.

V izobraževalnih organizacijah običajno predpišejo kratek protokol in

priporočila za udeležence, kot je na primer naslednji:

1. Ne poskušajte se spremeniti: bodite, kar ste. 2. Predstavljajte si, da vam udeleženci z druge lokacije sedijo nasproti.

3. Ne zamujajte. 4. Ko spregovorite, se predstavite, če niste dober znanec

sogovornikov, ali nosite listek z imenom. 5. Če kašljate, se odmaknite od mikrofona, minimalizirajte hrup okolja.

6. Predmeti, kot so skodelice, kozarci in njihova uporaba so moteči. 7. Ne govorite in ne delujte izven teme spletne konference.

8. Kadar govorite, napravite premore, da pridejo drugi do besede. 9. Gumb za tišino naj bo ves čas vključen, razen kadar govorite.

10. Najbolje bo, če se oblečete modro, zeleno ali vijolično, nikakor

pa rdeče, bodite osvetljeni, kar še posebej velja za glavo. 11. Nakit naj bo droben, za tiste, ki nosijo očala: priporočena so s

proti refleksno prevleko.

Učna diskusija kot spletna konferenca

V e-izobraževanju je izvedba učne diskusije med težjimi nalogami, čeprav zanjo obstajajo orodja, kot je na primer forum, na katerem učenci lahko

diskutirajo o neki temi, rešujejo problem ipd. Taka diskusija vodi k cilju le, če učenci spoštujejo pravila diskutiranja, ta pa jih lahko dekoncentrirajo.

Spletna konferenca do neke mere te ovire odpravlja, čeprav tudi ne gre brez protokola. To zahteva kultiviranost, bonton, jasno in jedrnato

izražanje in upoštevanje pravil.

Pri načrtovanju razprave je še posebej pomembno:

Izbor in priprava vsebine

Izberemo tako vsebino, da omogoči vsestranskost razprave. Vsebina strukturiramo, da razprava poteka gladko in v predvidenih

časovnih okvirih. Vsebino moramo integrirati v celoto predmeta ali teme in jo povezati z

informacijami, ki so jih učenci pridobili pri drugih oblikah e-izobraževanja.

Organiziranost vsebine naj spodbuja sistematično razpravo. Predvideti je treba reakcije ob nevralgičnih vsebinah in za

impulzivnejše razpravljalce.

Za eno srečanje mora biti vsebine ravno prav: dovolj, da je delo

bogato, a ne toliko, da bi morali hiteti.

Organizacija diskusije

Diskusije naj potekajo v manjših skupinah, tako da ima vsak udeleženec možnost, da se vsaj 3-krat oglasi.

Izbor in načrt aktivnosti, če jih diskusija vsebuje, morata biti premišljena

Razprava naj brez odmora ne traja dlje kot 60 minut. Tehnična podpora spletni konferenci naj bo integrirana v učno

platformo,ta pa v učno okolje, e-učilnico ipd. – da so dostopne druge učne možnosti.

Udeleženci naj bodo s potekom vnaprej dobro seznanjeni. Časovne napetosti so prepovedane – učenec mora imeti čas, da

informacije premelje. Predvideti moramo čas za nepredvidene dogodke.

Praktiki poudarjajo, da je spletna konferenca za opisani namen zelo

pomembna med drugim zato, ker učence navaja na sodelovanje in kritično

ocenjevanje. Tega spodbujamo, ker učenca kognitivno razvija, vsebine pa zato bolj poglobljeno osvoji in trajneje pomni.

Spletna konferenca kot predavanje in prezentacija

Nekaj let minilo od takrat, ko je predavatelj retorike na eni od fakultet

napovedal tehnologijo prihodnosti, ki bo omogočila prenos zvočne slike iz učilnice. »Potem bomo spremljali predavanja z domačega kavča«, je

odvrnil študent. »Ne, kar imate v glavi, je televizija, ki jo poznamo že petdeset let, jaz misli na tehnologijo, s katero me boste smeli in morali

med predavanjem spraševati«. Video predavanje omenimo predvsem zaradi razlikovanja s spletno

konferenco in zato, ker lahko uporabimo didaktične izkušnje. Tako predavanje vsebino posreduje preko zvoka in s sliko, s katero zvočne

informacije podpremo z gestiko in mimiko ter splošnim videzom

predavatelja. Predavatelj lahko pokaže predmete, izvede eksperiment ipd. Običajno svetujemo, naj bo predavateljevo okolje nevtralno (prazno), kot

je na spodnji sliki iz podjetja Inter-es, ali drugačno, nemoteče. Tako okolje je lahko tudi knjižnica, zelenje ali miza z enim nevtralnim

predmetom. Govor naj bo tekoč, a živ, smiselno valujoč, s pravo dolžino odmorov.

Posamezna video predavanja na višjih in visokih šolah so pri nas že

uveljavljena. Leta 2006 je 14 takih šol v anketi pritrdilo, da jih imajo in uporabljajo. Spodnje video predavanje je nadgrajeno s prezentacijo v

PowerPoint-u. Ta poteka sinhrono z videom in omogoča sistematiziran

besedni, pa tudi grafični ali animiran prikaz vsebine – v okviru možnosti

tega programa.

Ekranska slika: Video predavanje s prezentacijo16 v PowerPoint-u iz predmeta Poslovno komuniciranje, Višja strokovna šola, Inter-es, d.o.o, Ljubljana, Junij 2007

Ekranska slika: Video predavanje17

16

Video predavanje s prezentacijo v PowerPoint-u iz predmeta Poslovno komuniciranje, Višja strokovna šola,

Inter-es, d.o.o, Ljubljana, Junij 2007 17

Video predavanje iz predmeta Finančno računovodstvo, predstavitev vsebine, študij MBA, IECD, Bled.

December 2005

Med tem ko video predavanje učni proces bolj osredotoči na refleksijo in predelavo vsebine kot pa na memoriranje in pasivno sprejemanje pisnih

informacij, s spletno konferenco učenec dobi še možnost dvosmerne

komunikacije, za spraševanje in odgovarjanje na vprašanja, ki jih postavlja predavatelj z namenom, da spodbuja kognitivno aktivnost

učenca. Učenec se mora k razpravi prijaviti, znak pa mu pove, kdaj ga predavatelj sliši. Komunikacijo lahko vsaka stran s posebnim gumbom tudi

prekine.

Zgornja primera se pomembno razlikujeta tudi zato, ker je prva spletna konferenca (Inter-es) vgrajena v učno platformo, ta pa deluje »znotraj

dveri (portala)«. Tako učenje poteka v okolju, v katerem ima na voljo tudi druge e-možnosti za učenje, pripomočke in druge poti do informacij, kot

so prehodi na druge spletne strani in v podatkovne zbirke.

Med slabosti, tudi v primeri z video predavanjem, sodi majhno polje za film, zato niso vidne roke in je izločena gestika rok. To pomanjkljivost, ki

izvira iz tehničnih možnosti pri prenosu podatkov, bo razvoj tehnologije

omilil. Manj možnosti je za predvajanje slik predmetov in dokumentov ali za eksperimente, pri katerih je pomembna ločljivost. Delno lahko to

nadomestimo znotraj PowerPoint prezentacije, ki lahko poteka vzporedno, kot pri obeh zgornjih primerih. A tudi taka slika in zvok še ne moreta

doseči kakovosti televizijske slike.

Ekranska slika: Izvedena s spletno konferenco prezentacija.18 Predstavitev lastnega videokonfererenčnega sistema. Inter-es, d.o.o,

Ljubljana, junij 2007

Spletno konferenco tega tipa lahko uporabimo tudi za tutorstvo, mentorstvo in učno pomoč. V praksi jo nekatere višje šole že uporabljajo

za nastope in prezentacije, ki jih morajo študenti opraviti v okviru študija. Celo za ustne izpite.

Tehnične navdušence motijo tehnično manj dovršeni učni filmi ali zvočni

posnetki, šole pa se hkrati sprašujejo, koliko je smiselno vlagati v e-učenje, saj je visoka kakovost zelo draga, današnji uporabniki pa imajo še

težave pri prenosu podatkov. Zato je vprašanje, kaj se splača vložiti v e-

učenje. Dr. Debevc ugotavlja, da pri spletni konferenci ne dobimo dobre slike, dobimo pa bolj kakovostno informacijo, kot bi jo dobili z besedilom.

Seveda pa morata biti slika in zvok dovolj kakovostna, da sta uporabna.

Dileme glede kakovosti nekateri avtorji v tuji literaturi pospremijo z razmisleki in nasveti, ko so naslednji:

Ne čakajte z uvedbo e-učenja tako dolgo, da boste imeli denar, tehnologijo in znanje za holivudsko kakovost posnetkov. Ko boste to dosegli, bodo holivudarji že ušli naprej, vi pa v izobraževanju padli nazaj.

18

Izvedena s spletno konferenco: Prezentacija. Predstavitev lastnega video konferenčnega sistema.

Inter-es, d.o.o, Ljubljana, junij 2007

O high-tech v izobraževanju lahko govorimo, če tehnologija omogoči bolj prijazno in učinkovito učenje, ne pa takrat, ko nas očara s svojo vizualno lepoto, neodvisno od doseženega znanja. Zagotoviti morate uporabnost posnetkov. A učenci, ki bodo gledali manj grobe slike in poslušali čistejši zvok ne bodo znali več kot tisti s slabšimi možnostmi. Ali sploh veste, za kaj pa gre pri učenju? Ko se odločate, v kaj boste investirali na področju e-izobraževanja, se odločite za orodja, ki izboljšujejo potek učenja, dostopnost informacij in učno klimo, ne pa za atraktivnost slik in briljantni zvok.

Priprava učencev in učiteljev na spletno konferenco

Raziskovalci pravijo, da je potrebno pri učiteljih, ki bodo pripravljali

spletne konference, nekoliko spremeniti mentaliteto. Pred kamero ne bodo klasično poučevali. Najbolje je, če imajo učitelji možnost sami doživeti

videokonferenčno delo in tako dobiti občutek za vloge na obeh straneh.

Nasploh je dobro, če so jim omogočimo, da se vključijo v kako strokovno združenje, ki delujejo preko spletne konference, na primer predmetni

aktivi. Na eni slovenskih višjih strokovnih šol imajo predavatelji klub, v katerem v obliki spletne konference rešujejo strokovna vprašanja in gojijo

družabne stike.

V pripravi učencev in učiteljev na spletno konferenco moramo upoštevati nekatere psihološke dejavnike, ki zavirajo delo. Naučimo jih premagovati

tremo pred javnim nastopom, kot nekateri občutijo spletno konferenco. Za bolj kultiviran govor svetujemo posebne vaje, učimo premagovati težave s

koncentracijo zaradi izpostavljenosti ipd.

Učitelje moramo usposobiti zaradi strokovnega dela pri njeni pripravi. Kot trdi Fernández, je bolje, če spletne konference pripravljajo učitelji, ki že

imajo didaktične izkušnje z

e-učenjem. Pri načrtovanje spletne konference na Harvard University19 predavatelja usmerjajo naslednja navodila:

Opredelite vsebino in opredelite čas za uvod.

Določite dan in dolžino spletne konference. Določite učne cilje.

Predvidite njen potek in dnevni red. Opredelite zaželene dosežke.

Določite skupine udeležencev za vsako razpravo.

19

Videoconference/E-learning Orientation Guide. Harvard University. helpdesk@hsph.harvard.edu.

12. 4. 2006

Na lokaciji učencev določite vodjo.

Pripravite potrebna gradiva za učence. Pripravite slikovni material.

Predvidite čas za zaključevanje in za lepo slovo od udeležencev.

Pri izvedbi pa učitelju svetujejo naslednje:

Pred začetkom se sami sprostite.

Imejte jasno izoblikovano rdečo nit. Začnite ob točno določenem času.

Predstavite sebe in udeležence. Vztrajno spodbujajte aktivnost.

Čim manj togo predavajte - kjer je mogoče, sprašujte. Vzdržujte konferenco v predvidenem toku, odstopanja usmerite na

naslednje konference. Zaključite pravočasno, a se sproščeno poslovite.

Upoštevajte urnik srečanja, a ne dajajte vtisa da tekmujete s časom.

Kaj pa evalvacija?

Ko gre za evalvacijo učnega procesa je zelo pomembno, kako učenci ocenjujejo spletno konferenco kot učiteljevo učno sredstvo in to za

komunikacijo in didaktično.

Ko evalviramo e-izobraževanje se moramo vprašati, kateri podatki so pomembni in od koga jih bomo zbrali. Iz prakse tovrstnih evalvacij lahko

vidimo, da običajno zbirajo podatke od učečih in sicer o kakovosti znanja in »udobju« med učenjem, ob zaključni oceni pa se pridruži tudi uspešnost

pri doseganju učnih ciljev ugotovljena na podlagi numeričnih podatkov z ocenjevanja znanja. Učenčevo mnenje, ki je najpogosteje povezano z

učno uspešnostjo, je zelo pomembno.

Pomembno je tudi, kako učinkovita je spletna konferenca v primeri s

tradicionalnimi učnimi oblikami. Zaradi kratke dobe uvajanja, je evalvacij še malo. Na Univerzi v Murcii (Universidad de Murcia), Španija, je skupina

raziskovalcev v letu 2005 pri študentih opravila tristopenjsko evalvacijo20. procesno po treh mesecih uporabe spletne konference s poudarkom na

njenem didaktičnem pomenu, finalno kot globalno evalvacijo s strani študentov s poudarkom na

tehničnih, komunikacijskih in didaktičnih vidikih.

Globalna ocena je bila zelo pozitivna. Dobro so jo študenti ocenili tudi v primerjavi klasičnim poukom v učilnici in v primerjavi z učenjem z e-

gradivi. Med težavami so večinoma take, ki so vezane na izvedbo in jih je zato možno odpraviti. Učenci na primer niso zadovoljni, če premalokrat

20

www.formatex.org/micte2005/25, 21. 6. 2007

pridejo na vrsto pri diskusiji. Predlagajo, naj bo vnaprej pripravljenih čim

več učnih situacij, pri katerih bodo lahko aktivno sodelovali in na katere bodo pripravljeni. Moteče so predolge razprave kolegov ipd. Motijo

prevelike in po znanju preveč heterogene skupine. Uspešne pa so kulturno

in izkušenjsko heterogene skupine, ki znanje dopolnjujejo drug od drugega.

Kljub splošni ugotovitvi, da imajo učenci in študenti »spletno konferenco

radi«, pa evalvacije tudi pokažejo, kje je potrebno spletno konferenco dograjevati. Najprej moramo zanjo ustvariti podlago. Ni primerna za

vsako učno vsebino ali za doseganje vsakega učnega cilja. Prispeva naj k poživljajoči raznolikosti učnih obliki in metod in z njo ne bi smeli izpeljati

celotne učne poti. Spletna konferenca v primerjavi s klasičnim učenjem ali z e-učenjem ob primernem interaktivnem gradivu na področju

učinkovitosti ne bo vedno zmagala. Razen že omenjenih pedagoško organizacijskih podlag je potrebno pripraviti učeče in učitelje in tudi šolske

ustanove, da bodo izkoristili vse potenciale spletne konference.

Ustrezna uporaba vsekakor pozitivno spreminja učitelje in učeče, trdi

Solano Fernández po izsledkih te raziskave. To lahko potrdimo tudi udeleženci strokovnega srečanja aprila 2007, na katerem so nam bili

študenti asistenti pri praktičnem delu v delavnicah. Večina izmed petdeset sodelujočih med študijem že štiri leta študira v programih, ki

delno potekajo v obliki spletnih konferenc. Čeprav niso bili izbranci in tudi ne sami najboljši, so izstopali po tem, kako so suvereno so delali,

argumentirano in jasno komunicirali, imeli so široko obzorje, bili so vidno samozavestni … , kar smo opazili vsi udeleženci, predavatelji pa so

pritrdili, da te razlike znotraj univerze opažajo tudi sami.

Evalvacija je tudi pokazala, da koncentracija učencev pada hitreje kot pri klasičnem pouku, kar narekuje razporeditev odmorov. To je verjetno

povezano z večjo intenzivnostjo dela. Učenci so na zaključku bolj utrujeni, kot pri klasičnem pouku, a vsebine bolje pomnijo, zato potrebujejo manj

dodatnega dela izven učnega procesa.

ZAKLJUČEK

Spletna konferenca ali video konferenca je staro orodje za komuniciranje,

saj so jo za komuniciranje v poslovne namene na drugačni tehnični

podlagi, uporabljali že v osemdesetih letih minulega stoletja. Z internetom se vrača in širi tudi na polje izobraževanja.

Kadar želimo še boljše učinke na poti do znanja, krajše poti, manj napora,

bolj uporabno znanje, na katerem je mogoče še dalje graditi, lahko pri spletni konferenci kot učni obliki najdemo mnogo možnosti. Z njo lahko

izboljšamo komunikacijo, učno klimo in pospešimo pretok informacij. Za vse to izvajalci potrebujejo izhodiščno znanje, odgovorno načrtovanje in

evalvacijo izvajanj, na podlagi katere izboljšujemo prakso.

Z njeno uporabo pri učenju delujemo na učečo se osebnost, ki mora biti usposobljena za lastno delovanje, to je jemanje in dajanje znanja, na

geografsko razprostranjenem področju, ki je s prometnimi sredstvi teže dosegljivo. Zdi se, da je ob nekaterih drugih prednostih in kljub

precejšnjim težavam, ko jo uvajamo, njen največji prispevek današnjemu

človeku.

V nadaljnjem razvoju e-izobraževanja, bo spletna konferenca najverjetneje dobivala večjo veljavo. Z napredkom tehnologije se bo

izboljšal prenos podatkov, z njim pa tudi kakovost videa in s kakovostjo tudi razširila raba, predvsem na laboratorijske demonstracije in na rabo

pisnih gradiv.

VIRI

1. Clarke, Alan. 2002. Online learning and social exclusion, Online communities. NIACE. Velika Britanija Wales.

2. Fox, Seamus .1995. Issues in the Video Conferencing for Teaching –

Summary, EOUN Project DL 1003, Heerlen, Nizozemska.

3. Gordon, Burt. 1997. Face to Face with Distance Education. Open and Distanece Education Statistics, Milton Keynes, Velika Britanija.

4. Grlič, Ivan. 2000. Sodobna informacijska tehnologija v

izobraževanju. Konferenčni učni sistemi. DSZ. Ljubljana

5. Hanna, Donald. Glowacki Michelle. Conceição Simone. 2002. Practical Tips for teaching online groups. Atwood Publishing.

Madison. Wisconsin.

6. Liberatti, Dough. 2004. Building Successful Online Relationship.

Getting the Most from Online Learning, Chapter 10. Pfeiffer. San Francisco. ZDA

7. Rebolj, Vanda. Bele, Darko. 2006. Multimedija in interaktivnost v

funkciji učinkovitega učenja in kakovosti znanja, Med-era, Maribor

8. Reynolds, Sally, 2006, Training Teachers and Building Classrooms for Delivering Courses at a Distance, K.U.Leuven, Belgija.

9. Roberts M., Judith. 2003. Compressed Video Learning. Lifelong

Learning in the Information Highway. Chenelière/McGraw Hill. Montrèal. Toronto. Kanada.

10. Solano, Fernandéz I. M. 2007. Educational Technology, University Campus of Espinardo, Murcia, Španija

11. Videoconference/E-learning Orientation Guide. Harvard

University. helpdesk@hsph.harvard.edu. 12. 4. 2006