STALIŠ ČA STARŠEV NAJSTNIKOV DO POKLICNE ...Če smo bili kot starši uspešni pri vzgoji, se nam najbolj pokaže v dobi odraš čanja. Takrat so vsa naša prizadevanja, trud in

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Smer: organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov

STALIŠČA STARŠEV NAJSTNIKOV DO POKLICNE KARIERE OTROK

Mentor: izred. prof. dr. Marko Ferjan Kandidatka: Karmen Ažman

Kranj, april 2007

ZAHVALA Zahvaljujem se profesorju dr. Marku Ferjanu za mentorstvo, vso strokovno pomoč in napotke pri pripravi diplomskega dela. Zahvala vsem, kateri ste mi v času študija stali ob strani in me spodbujali. Posebna zahvala moji družini in sošolcem.

POVZETEK Družina je temelj vsake družbe. V njeni sredi rastejo, se razvijajo in oblikujejo posamezniki. V kolikor hočemo biti uspešna družba, moramo te načela upoštevati. Za družino je obdobje najstništva izredno naporno, v tem obdobju so na preizkušnji starši in ves njihov trud vzgoje. Tudi za samega otroka je to obdobje težavno. Odločati se mora za svoje življenjske cilje in starši igramo v tem procesu pomembno vlogo. Starši imamo določene želje in merila, katere naj otrok dosega in doseže v življenju. Diplomska naloga govori o stališču staršev do poklicne kariere otrok. Razdeljena je na teoretični del, praktični in anketni del. V teoretičnem delu diplomske naloge sem skušala na kratko prikazati odnose med starši in najstniki. S pomočjo obstoječe literature sem opredelila stališča, družine, staršev, najstnikov, razvojno teorijo, ter pomen in nekaj definicij poklicne kariere. O medsebojnih odnosih, razvojnih teorijah, definicijah poklicne kariere bi se dalo napisati še veliko več, vendar sem hotela pokazati na nekaj najbolj bistvenih točk. V praktičnem delu sem raziskovala odnos, katerega so starši imeli do lastnega izobraževanja in do izobraževanja svojega najstnika, s pomočjo ankete. Na kratko sem predstavila današnjo družbo. S pomočjo ankete sem hotela potrditi ali ovreči hipoteze, ki sem jih postavila. S podrobno analizo anketnega lista, sem ugotovila, da so bili anketirani v obdobju lastnega osnovnošolskega izobraževanja pogosteje usmerjeni v delo, kot v študij. To nima vpliva na usmerjanje svojih otrok, ker jih vsi usmerjajo v nadaljnji študij. Pri izobraževanju otrok bolj redno sodelujejo, kot so njihovi starši. Vidno je, da višina mesečnih prihodkov in stopnja strokovne izobrazbe vplivata na obliko materialnih spodbud in način reševanja problematike neuspeha. Kljub vsem razlikam med anketiranimi, pa vsi obravnavajo svoje otroke, kot živo samostojno bitje. V zaključku sem predstavila prednosti in slabosti zaupanja najstnikom, ter kritično opredelila žepnino in njen pomen. Prednosti vidim v tem, da se starši zavedajo pomena študija in da sodelujejo s svojimi otroki. KLJUČNE BESEDE: poklicna kariera, stališče, izobraževanje, znanje

SUMMARY The base of every society is family. Everyone grow, developed and design in the family. If we have a successful society we consider that principle. The teenager period is very difficult for a family. In that time parents and all our effort education is on the test. That period is very difficult for a child. They make decision for their life target and parents play very important position in this process. But parents have definite requests and standard, which their child has reaching and reach in our life. Thesis speaks about point of view parents for professional career child. Divided is on theoretical, particle and inquiry part. In the theoretical part of thesis tried briefly to present relationship between parents and child. I definite few fundamental concepts about point of view, parents, teenagers, development theory and definition about professional career. About reciprocal relationship, development theory, definitions professional career come on to write still a lot of more, however I wanted to show only some essential points. In practical part looked relationship between parents education and education our teenager by the help of inquiry. Briefly introduced present society by the help of inquiry was wanting to confirm or to disprove of hypothesis, that I was built it. I found with through analysis inquiry that all parents frequently directed to the work as a study in our primary school time. That position not impact to the decision for children future. All parents keep up our children to studies. Parents usually team up at school work as our parents. Altitude of family mount income and rate of professional education affect to the form of material stimulation and type of final solution problems failures. In sprite of different between parents all deal with our children as lively autonomous people. In finale I introduced of advantages and disadvantages confidence our teenager and critical to take side on pocket money and their meaning. Advantage is in lack of come to meaning study for a teenager and parents team up in this process. KEY WORDS: professional career, point of wives, education, knowledge

KAZALO 1. OPREDELITEV PROBLEMA............................................................................1 2. DRUŽINA .........................................................................................................2 3. STARŠI ............................................................................................................3

3.1. POJEM BITI STARŠ......................................................................................3 3.2. STARŠI DO OTROK......................................................................................3 3.3. VPLIVI STARŠEV NA OTROKE ....................................................................4 3.4. KARIERA IN STARŠEVSTVO .......................................................................8

4. NAJSTNIKI .......................................................................................................9 4.1. POJEM BITI NAJSTNIK.................................................................................9 4.1. NAJSTNIKI IN STARŠI ................................................................................ 10 4.3. VPLIVI NA NAJSTNIKE ............................................................................... 12

5. POKLICNA KARIERA..................................................................................... 15 5.1. OBLIKOVANJE STALIŠČA.......................................................................... 15 5.2. IZBIRA SMERI ŠTUDIJA ............................................................................. 16 5.3. DEFINICIJA POKLICNE KARIERE.............................................................. 18

6. RAZISKAVA STALIŠČA STARŠEV................................................................ 20 6.2. CILJI IN NAMEN RAZISKAVE .................................................................... 20 6.2. HIPOTEZA.................................................................................................. 20 6.3. METODOLOGIJA RAZISKAVE.................................................................... 21 6.4. STRUKTURA ANKETIRANIH STARŠEV..................................................... 21

7. ANALIZA STALIŠČA STARŠEV..................................................................... 25 7.1. KRATKA PREDSTAVITEV OKOLJA ........................................................... 25 7.2. PRIKAZ VPLIVA ODNOSA IN USMERITEV STARŠEV .............................. 27 7.3. USMERITEV NAJSTNIKOV......................................................................... 31 7.4. MATERIALNE SPODBUDE ......................................................................... 33 7.5. REŠEVANJE PROBLEMATIKE................................................................... 39 7.6. ZAUPANJE IN OBRAVNAVANJE OTROK .................................................. 43

8. ZAKLJUČEK................................................................................................... 45 8.1. TEST HIPOTEZE......................................................................................... 45 8.2. POVZETEK UGOTOVITEV ......................................................................... 46 8.3. KRITIČNA ANALIZA, UGOTOVITVE IN PREDLOGI ................................... 47

9. LITERATURA IN VIRI..................................................................................... 48

Univerza v Maribor – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Karmen Ažman: Stališča staršev najstnikov do poklicne kariere otrok Stran 1 od 54

1. OPREDELITEV PROBLEMA V vsakdanjem življenju se srečujemo s problemi, katere rešujemo na razne načine. Pri tem uporabljamo raznovrstne komunikacijske kanale, preko katerih uveljavljamo svoja stališča. Stališče si oblikujemo na podlagi doživetega, določene segmente pa privzamemo iz okolja, najvažnejše si ustvarimo v otroštvu. Ta stališča nas spremljajo celo življenje. Oblikujemo, spreminjamo jih z izkušnjami, izobraževanjem, zgledi in ne nazadnje z lastno presojo. Stališča , katera si privzamemo za lastna , so stvar posameznika in njegove presoje. Okolje v katerem se nahaja predstavljena problematika je družina, oziroma relacija med starši in svojimi otroki.V tem delu , bi radi podrobneje razčlenili vpliv dejavnikov, kot so dispozicija, vzgoja, okolje na odločanja o poklicni karieri. V diplomskem delu, bom s pomočjo anketnega lista ugotavljala kakšen odnos so anketirani imeli do lastnega izobraževanja, kakšnih spodbud so bili deležni s strani svojih staršev in kam so jih starši usmerjali. S pomočjo dobljenih izsledkov, bom poskušala dokazovat vplive na izobraževanje otrok. Družino v današnjih časa zapostavljamo. Vedno bolj postajamo družba, v kateri so glavne materialne vrednote. Ne zavedamo se, da je za ohranjanje lastne vrste potrebno mnogo več. Potreben je predvsem čas, katerega bi namenili svojim otrokom, s katerimi se bi pogovarjali, kajti le na ta način bi vzpostavili boljše odnose in s tem otroka lažje usmerjali, mu predlagali. Zavedati se moramo, da je obdobje najstništva najbolj ranljivo, polno velikih sprememb za otroka. Otrok v tem času dozoreva, se oblikuje na telesnem in duševnem področju. Preoblikuje se iz otroka, v odraslo osebo. V tem obdobju smo starši poklicani, da jim stojimo ob strani, da jim prisluhnemo, usmerjamo in vodimo. V bistvu so najstniki ujeti v telo odraslega. Zavedati se moramo, da v okolju nanje prežijo raznovrstne pasti, odvisnosti kot so kajenje, alkoholizem, droga, prezgodnja spolnost in s tem povezani problemi. Po drugi strani tudi starši potrebujemo prosti čas. Vedno bolj smo ujeti med službo in domom. Današnja družba brezobzirno zahteva popolnega delavca, ne upošteva, da ima delavec tudi svoje življenje, čeprav to problematiko urejajo razni zakoni in podzakonski akti. Na tem mestu bi bilo smiselno začet razmišljat o vlogi ženske. Vemo da se z razvojem družbenih odnosov tudi njena vloga spreminja. Na to temo je napisano precejšne število predlogov, člankov, mnogokrat je izpostavljena ta problematika. Omeniti moram, da je deloma tudi zakonsko to urejeno. Vendar pogrešam jasnejšo razlago in definicijo na relaciji ženska, služba in njena poklicna kariera. Kako naj bo ženska umeščena med službo in domom, da bodo zadovoljena vsa področja. To je že tema, katera se odmika od niti diplomskega dela, ampak v osnovi bi lahko začeli tu graditi temelje za prihodnost posameznika in družbe.



2. DRUŽINA Mnogokrat se sprašujem, kaj pomeni beseda družina. V slovarjih je razlaga te besede, da pomeni družbeno varovano skupnost, katera temelji pretežno na zakonski zvezi, vendar ta ni nujna. Osnovna naloga družine je rojevanje, nega in vzgoja otroka, katero imenujejo tudi primarna oziroma začetna socializacija in zagotavljanje čustvene varnosti (urednici Dolinar, Knop, 1998). Družbene znanosti si ne znajo prav in jasno definirat te besede. Temu se ne moremo čuditi, kajti v svetu poznamo raznolike družinske in rodbinske skupnosti. Če bi natančneje pogledali vsako posamezno skupnost, bi prišli do zanimivega odkritja. Ta združenja so se razvijala in oblikovala skozi zgodovino, glavno vodilo oblikovanja so bili običaji, kateri so značilni za vsako posamezno območje, ekonomske možnosti, kultura in vera. Preko opazovanj te skupine, pridemo do zanimivega spoznanja, da je družina osnova vsake skupnosti. Utemeljeno lahko trdimo, da je osnovna celica družbe družina. Ob upoštevanju vseh raznolikosti družbene ureditve, pridemo do sklepa da ustvarjajo družino otroci. Ob rojstvu otroka, kje žive skupaj najmanj dve generaciji ljudi, ki so krvno ali tesno življenjsko povezani lahko govorimo o družini. V kolikor razglabljamo naprej, oziroma iščemo neko osnovo, pridemo do zanimivega spoznanja. Za nastanek neke zveze je potrebno čustvo – ljubezen. Ta temelji na dejstvih kot so spoštovanje, medsebojno razumevanje, pogovor, skupni ideali,..Le na podlagi tega se lahko razvije tesnejši odnos in želja po otrocih in s tem nastanek družine. Vemo da to ni edini pogoj. Dandanes hočemo za otroka najboljše, zato moramo imeti tudi ustrezne materialne dobrine, da ima družina lahko dom, kjer živi. V sodobnem času je družina velikokrat zapostavljena. Nanjo delujejo razni zunanji dejavniki, predvsem sodoben način življenja. Današnja družba je podvržena potrošniški miselnosti in to upošteva kot vrednoto. Zanemarja osnovne medsebojne človeške odnose, kateri lahko nastajajo edino v družini, kjer se znamo pogovarjati, prisluhniti en drugemu, si biti v oporo v težkih trenutkih. Družina nam ustvari izredno močna čustva, včasih so lahko tudi razdiralna, katerih nam ne more nihče nadomestit.



3. STARŠI

3.1. POJEM BITI STARŠ Starš, velikokrat najdemo tudi besedo roditelj, je oseba katera skrbi za otroka. Starši imamo pomembno vlogo v življenju otroka. Naloga človeka, da postane starš ni enostavna. To ni poklic, katerega učijo v šoli, to postanemo z rojstvom otroka. Kot starši imamo do otroka določene dolžnosti in pravice. Na to nas opominja ustava v 53, 54,55 in 56 členu. Podrobneje ureja to področje družinsko pravo. Naloga staršev je zahtevna. Nalaga nam, da vzgajamo, učimo, skrbimo, podpiramo. Otroku smo prva oseba, na katero se opira, po kateri se zgleduje, smo ji vzornik. V nas najde tolažnika, zateče se k nam z vsemi tegobami. Otrok rad vidi, da mu prisluhnemo, ampak od nas zahteva postavljanje določenih meja. Če mej ne določimo, nas izziva in preskuša do kam lahko gre. Če smo bili kot starši uspešni pri vzgoji, se nam najbolj pokaže v dobi odraščanja. Takrat so vsa naša prizadevanja, trud in napor vzgoje otroka na preizkušnji.

3.2. STARŠI DO OTROK Otrokom smo starši na več načinov, vendar pa so nam vsem staršem mladostnikov nekatere naloge skupne:

� Vedenje mladostnika je protislovno, zato nas to vedenje izčrpava in spravlja v obup. Najbolje je, da starši te občutke premagamo in najstniku na ta način omogočiti nadaljnjo iskanje samega sebe.

� Obdobje mladostništva prinaša drugačne zahteve, kot jih je imelo obdobje otroštva. Občutek imamo da nas preganja čas. Starši si želimo, da bi to obdobje minilo čimprej in na čimbolj enostaven način, vendar tega obdobja ne moremo preskočiti.

� Starši in vzgojitelji imamo določene predstava, kaj naj bi otrok dosegel. V tem obdobju moramo te predstave vsakodnevno soočiti z resničnostjo in s tem imeti občutek, da smo nalogi kos.

Tako, kot se najstnik ukvarja sam s seboj, se moramo tudi starši:

� Soočiti se moramo z razočaranjem, kajti predstave, ki smo si jih ustvarili v obdobju otrokovega otroštva so se spremenile.

� Starši ne smemo biti preveč nestrpni, če se naše sanje o mladostnikovi prihodnosti ne uresničijo.

� Sprejeti moramo, da nismo idealni starši, obenem pa ne smemo dovoliti, da nas mladostnik odpiše.

Najstnik stremi k neodvisnosti, ampak starši svoje starševske vloge nismo še izpolnili. V tem obdobju moramo igrati vlogo zaščitnika, ki se bistveno razlikuje od tiste, katero smo imeli, ko je bil otrok mlajši.



Kljub odraslemu videzu, je otrok od nas staršev še vedno materialno odvisen, čeprav se fizično oddaljuje in velikokrat zahteva psihično neodvisnost. Zaradi težav pri iskanju zaposlitve, šolanja, sodobnega načina življenja, materialnih norm se ta odvisnost podaljšuje vse do odrasle dobe. Starši svojemu otroku v najstniškem obdobju pomenimo še vedno čustveno zatočišče, čeprav se temu izmikajo ali ga celo prepovejo. Velikokrat nam predavatelji, avtorji knjig o mladostnikih svetujejo:

� Mladostnik imajo v tem obdobju napade agresivnosti, mi starši pa smo tarča teh izbruhov. Dopustiti moramo da smo tarča izbruhov. Agresija nas ne sme prizadeti, kajti potem ne bi uspešno opravljali svojih starševskih obveznosti. V trenutkih napetosti ne smemo pretrgati dialoga z najstnikom, ker bo dobil občutek kot da z njim ne želimo imeti nobenega opravka več in da se ne zanimamo zanj. Dialog moramo ohranjati, pa čeprav je nezadosten in pomanjkljiv.

� V tem obdobju najstnik pridobiva nove življenjske izkušnje, starši mu

moramo postaviti znamenja in ga voditi. Z veliko vnemo odkriva svoje meje, katere niso več meje otroka, preskuša novi svet, ki mu je sedaj na voljo. Nove meji si ustvarja postopoma, tako da svoje nove zamisli primerja s starimi in ne nazadnje primerja z idejami staršev. Kljub vsemu smo starši še vedno del njegovih idealov, ampak nismo edini.

� Starši še vedno igramo vlogo zaščitniki, vendar na drugačen način. Naš

najstnik je na poti odraslosti, ampak še ni dorasel odraslosti. Ne zna se še obvarovati pred različnimi včasih tudi bolečimi izkušnjami. Pozorni moramo biti, da se ne bi umaknili v pokroviteljsko neprizadetost, kajti tako bi se starševskim obveznostim odpovedali.

� Starši moramo na nek način ostat razumevajoči, sočutni in občutljivi za vse,

kar se dogaja najstniku, kar doživlja in čuti, obenem pa moramo biti sposobni tudi prepovedat določena obnašanj, ko je to potrebno. V tej točki se nam pokaže vsa težavnost starševske vloge. Naša vloga je protislovna, postavljati mu moramo meje, obenem pa mu dovoljevati, da si nabira življenjske izkušnje. Le na ta način najdemo mi kot starši prav pristop pri vzgoji našega najstnika in mu obenem omogočamo razvijanje svoje osebnosti.

3.3. VPLIVI STARŠEV NA OTROKE Kot starši imamo izreden vpliv na otroka, svojemu otroku smo prvi vzor in ideal. Sedaj išče vzore in ideale tudi drugje. Starši hočemo vplivati na to, vendar se moramo držati osnovnih sestavin zdravih odnosov med nami in najstnikom:

� Ljubezen, tu moramo ločiti med najstnikovo osebno vrednostjo in njegovim vedenjem. Najstnika imamo radi, ne odobravamo pa njegovega vedenja, kot je nered v sobi, stil oblačenja, preglasno poslušanje glasbe,..Postaviti si moramo meje, jasno povedat kaj pričakujemo, ampak ne smemo pomešat



med seboj vedenja z osebnostjo, niti takrat ko prihaja do konfliktov. Ta sposobnost ločevanja, nam omogoča, da se v kriznih situacijah lotimo reševanja problema, ne pa žaliti osebnosti najstnika. Edino na ta način brezpogojno ljubimo, ne glede na situacije v katerih se znajde.

� Sprejemanje, pomeni da najstnika sprejemamo takega kot je. Tudi tu

moramo ločevati njega kot osebnost in njegovo vedenje. Izziv sprejemanja je, da imamo sposobnost ločevanja razlik. To pomeni da se odpovemo načrtom in načrtovanjem ter dovolimo najstniku izoblikovanje v to kar je, ne kar si mi želimo. Z brezpogojnim sprejemanjem najstniku omogočimo odkrivanje kdo resnično je.

� Ločevanje ne pomeni brezbrižnosti, niti opustitev starševskih nalog.

Preprosto, mi starši nismo naši najstniki in niti najstniki niso naši starši. Ločevanje jim omogoča, da sami odgovarjajo za svoje vedenje. Mladostnike moramo voditi, jim biti v oporo, ne pa jih nadzirat ali pa celo z njimi manipulirati.

� Spoštovanje najstnika, pomeni da jim priznamo pravico do osebnega

dostojanstva. Vedno mora spoštovanje potekati v obe strani. Mi kot starši pričakujemo, da nas bo naš najstnik spoštoval, tako tudi on pričakuje spoštovanje. Na ta način, mi kot starši ne izgubimo avtoritete, ampak imamo možnost humanega dialoga, ki temelji preprosto na besedah prosim in hvala. Omogoča nam ohranjanje lastnih meja in soočanje s problemi. Včasih povprašamo za mnenje o stvareh, katere zadevajo njih in s tem jim dopuščamo vodenje lastnega življenja.

� Predvidevanje pomeni delovanje na način, ki nam omogoča postavljanje

meja, preden pride do konflikta. Na podlagi preteklih izkušenj, lahko predvidimo dejanja, dogodke in razne situacije. Bolje kot znamo predvideti, kaj naš najstnik rad počne, bolje bomo načrtovali svoje vedenje. Na ta način bomo lahko ustvarili okolje, kjer bodo upoštevane potrebe in želje vseh družinskih članov. Sporazumevanje nam omogoča, jasno izražanje svoja pričakovanj in želja. Ko želimo da naš najstnik določeno opravilo opravi, mu moramo jasno povedati, mogoče tudi pokazati kaj in na kak način naj naredi. S tem preprosto izražamo meje, nagnjenja in potrebe. Ta način je mnogo bolj učinkovit, kot so grožnje, žalitve, prošnje in ponižanja.

� Spodbujanje občutka lastne moči je ena od osnovnih človekovih potreb v

življenju in bistvenega pomena za odgovorno in samostojno delovanje. To razvijamo v otroku že od ranega otroštva. To je obramba, pred občutkom nemoči, takrat ko se počutimo žrtev, obenem pa je glavna sestavina samospoštovanja. Pri najstniku moramo spodbujati občutek osebne moči, da bo znal postaviti meje, poskrbeti zase in reči tudi »ne«, ko je potrebno. Osebna moč, ni moč nad drugimi, s katero bi koga prizadeli ali onemogočili, je le moč odgovornosti, upravljanja samega sebe in zavedanja, da je vse odvisno od vsakega posameznika. S tem zavedanjem znamo ustvariti odnos po načelu »zmagam – zmagaš«.



� Prilagajati se moramo vsi tako starši kot najstnik, kajti vsak od nas ima določeno potrebo. Zadovoljevanje teh potreb vodi v razne konflikte, če ne upoštevamo vseh želja. Pri najstniku je zelo pomembno, da starši zadovoljimo na razumen način potrebe po: pripadnosti, uspehu, svobodi, priznanju, občutku varnosti, moči in zabave, obenem pa ne smemo sebe prizadeti. V kolikor ne zadovoljimo teh potreb, jih bo najstnik iskal v raznih neprimernih skupinah - tolpah, katere ponuja cesta. Najstniku moramo dati možnosti izbire.

� Motiviranje je način, da našega najstnika pripravimo, da opravi določeno

nalogo ali doseže določene cilje. Vsakdo želi za opravljanje nekega opravila plačilo ali nagrado. Ne smemo motivirati z jezo, prepiranjem, grožnjami, raznimi prepovedmi, kajti na ta način spodbujamo konflikte. Včasih je primerno da opustimo nadzor in dopustimo, da najstnik sam predvidi, recimo živet v nepospravljeni sobi.

� Pogajanje nam omogoča ščititi naše medsebojne odnose. Pri najstniku

določamo meje ob upoštevanju njegovih želja in potreb, ne smemo zanemariti našim postavljenih meja. Najstniku nudijo pogajanja občutek moči, je odličen način za izboljšanje komunikacij, razumevanja ni sprejemanja obveznosti. To je tudi spretnost, katero potrebujejo najstniki kasneje v življenju, ko mora poskrbeti sam zase.

� Popuščanje pomeni, da sprejemamo stvari, katerih ne moremo nadzirati. Na

našega najstnika imamo manjši vpliv, kot smo ga imeli v dobi otroštva. Del procesa odraščanja je, da otroci postajajo neodvisni posamezniki, ki znajo poskrbeti zase. Starši moramo takrat najti srednjo pot, ne smemo niti preveč vplivat, niti premalo. Vsaka skrajnost zavira razvoj in rast osebnosti mladostnika. Mi kot starši ne moremo dopustiti, da bi mislili in delali namesto najstnikov, da bi jih ščitili pred napakami in posledicami slabih izbir. Če smo preveč navezani na določene rezultate in naša pričakovanja, težje nam bo popuščati. Obenem je to priložnost, da raziščemo svoje vzorce, svoje vmešavanje v najstnikovo življenje, ter se umaknemo in popustimo, kjer je potrebno. Popuščanje pomeni, da smo prepričano v najstnikove pravilne odločitve, kljub temu da bo potreboval dalj časa da do njih pride.

� Doslednost je da, kar govorimo mislimo resno. Najstniki se nas naučijo

jemati resno. Omogoča jim, da doživljajo in spoznavajo povezavo med svojimi odločitvami in rezultati, na ta način razvijejo povezavo med odgovornostjo in sposobnostjo upravljati sebe. Spoštovati moramo lastne meje, kajti edino na ta način jih bo lahko spoštoval tudi najstnik. Doslednost nam omogoča, da bomo takrat, ko bodo meje kršene, posledice naredili manj osebne.

� Preusmerjanje je usmerjanje k pozitivnim stranem življenja. Dobro je za naše

duševno zdravje in telesno dobro počutje, tako kot tudi za kakovost medsebojnih odnosov. Predstavlja nam izziv, kako ravnati s svojim življenjem in ljudmi, mnogo lažji. Te spretnosti moramo učiti naše najstnike, ne smemo videti samo nesprejemljivega obnašanja, razmetane sobe.



� Priznanje in pohvale sta pomembna, ker spodbujata, prepoznavata in gradita občutek osebne vrednosti. Ko nekaj priznamo, pohvali povemo najstniku, da ga cenimo, da vidimo njegov trud, uspeh in njegove pozitivne lastnosti, s tem ga tudi ne mislimo spreminjati ali voditi. Pozorni moramo biti, da niso naša priznanja in pohvale, le krinka poskusa manipulacije. Pohvala vsebuje sestavine strinjanja ali sodbe. Pozorni moramo biti da pohvale ne povezujejo osebne vrednosti z vedenjem. Ko najstnik doseže pozitivne rezultate, je najučinkovitejši način spodbude in potrditve priznanje, ki je potrditev pozitivnega vedenja.

� Zgledovanje je, da nas nekdo posnema, oziroma se po nas zgledujejo

najstniki. Smo jim vzornik in učitelj hkrati, do nas so kritični, vendar nismo edini, pa katerih se zgleduje. Dober zgled je, da kar govorimo tudi delamo, če bomo pa delali eno, govorili drugo, bo za našega najstnika to vir zmede, dvoumnih sporočil in dvojnih meril. Tako kot se mi starši obnašamo v določenih situacijah, tako bodo tudi najstniku zgled, kako naj se obnaša. Ne moremo od najstnika pričakovati določenega obnašanja, če ga sami ne izvajamo.

� Podpiranje je, razumevanje najstnikovih čustev in občutkov, da se znamo in

hočemo z njimi soočiti, da stojimo ob strani otroku, ko jih doživlja. Zavedati se moramo, da čustva in občutki obstajajo in dovoljevati, da se izražajo. Izogibati se moramo odvračanju, zatiranju čustev na načine, kot so odklanjanje, opravičevanje, zanikanje, preusmerjanje, nadomeščanje čustev. Oblike odzivanja, ki ne nudijo opore so tudi zavračanje krivde na otroka, ker sploh ima čustva in jih izraža. Izogibati se moramo grajanju, obtoževanju, zasliševanju, vmešavanju. Vedno tudi ne moremo urejati težav namesto mladostnika na način, kot je svetovanje, reševanje, pomilovanje. Alternativne možnosti podpiranja so poslušanje, sprejemanje, potrjevanje.

� Spodbudno okolje nudi najstniku varnost za čustvovanje, tudi takrat ko se

vidijo okoliščine preveč zapletene, da bi jim bil sam kos. Najstnika moramo spodbujati, da se nauči ločevati med čustvi, ki so primerna in dejanji, katera so neprimerna. Moramo jih pa tudi pomagati, da se naučijo izražati čustva, ne da bi koga prizadeli. Ko najstnik sam rešuje svoje težave in vidi, da zaradi njegovih odločitev teče vse bolj gladko, začutijo veliko moč. Iz te moči raste za najstnika potrebno zaupanje in ob soočanju z odločitvami katere sprejemajo brez vodenja ali nasvetov staršev. Tako, kasneje v življenju najstnikov uspeh ne bo temeljil na naših nasvetih, opozorilih, opominih, temveč na podporah in vzpodbudah, katere smo jim jih nudili na njihovi poti odraščanja in dozorevanja.

� Zaupanje na več ravneh je osnova zdravim odnosom. To je proces

izgradnje, vključuje postavljanje meja in upoštevanje dosledno posledic, katere sledijo. Temelji na določenem dogovoru, kjer so določene meje z raznimi omejitvami, privilegijem in določeno odgovornostjo ravnanja.

� Odmik pomeni da znamo postavi mejo med svojimi čustvi in čustvi drugih.

Pomeni tudi ločevanje med dogodki, izkušnjami, norostmi, osebami ali med rezultati odločitev in vedenjem drugih. Postavljene meje, nam omogočajo, da



odklonimo informacije, ki niso za nas sprejemljive. Ko se pojavijo žaljiva vedenja, razne govorice in posredovanja, se kratko malo odmaknemo, ostanemo mirni in prisebni. Z odmikom, zmanjšamo napetosti in strese med nami in najstniki.

� Skrb zase je bistvenega pomena pri oblikovanju zdravih medsebojnih

odnosov. Manj bomo nagnjeni k izražanju agresivnega, samouničevalnemu vedenju, če bomo poskrbeli zase in obenem bomo imeli moč našega najstnika vzgajati. Pri oblikovanju skrbi zase moramo oblikovati odnos, ampak velikokrat nastanejo problemi. Sami imamo razne negativne izkušnje iz otroštva kot so strah pred konfliktom, potreba po odobravanju, nelagodje ob čustvih in občutkih drugih, potreba po nadziranju, pomanjkanje osebnih meja,...Vse to moramo sami s sabo razrešiti, šele nato lahko oblikujemo odnos, sami sebi zaupamo in s tem zaupamo tudi drugim. Znati moramo odpuščati sami sebi, ker tudi sami se včasih zmotimo. Nikakor ne moremo spremeniti preteklosti, lahko nam pretekle izkušnje pomagajo graditi boljšo prihodnost. Pomembno je samopotrjevanje, s teme je mišljeno da znamo ceniti trud in napor, katerega vsakodnevno vlagamo v svoje mišljenje, govorjenje in vedenje.

3.4. KARIERA IN STARŠEVSTVO Čeprav ima Slovenska zakonodaja ustrezno podlago za uresničevanje enakega položaja staršev na trgu dela, se pojavljajo razne diskriminacije. To so razni pritiski s strani delodajalca, predvsem na mlade, kateri si želijo ustvarit družino, zaradi odsotnosti z dela zaradi nege otroka,..Nemalokrat jim je onemogočen napredovanje. S to problematiko se spopada tudi evropska unija. Za iskanje skupnih rešitev za posebne probleme, ki prizadenejo vso unijo, je ustanovila pobude skupnosti. Financirajo se iz različnih strukturnih skladov. Te pobude so štiri in ena med njimi je pobuda EQUAL. Financirana je iz sredstev evropskega socialnega sklada (ESS), njen namen pa je vzpostavljanje številčnejših in boljših delovnih mest in zagotavljanje, da ni nikomur zavrnjen dostop do njih. Preko nacionalnega sodelovanja spodbuja nove načine boja proti diskriminacijam in raznimi neenakostmi na trgu dela med zaposlenimi in tudi med tistimi, kateri iščejo zaposlitev. V okviru te pobude, je bila izvedena raziskava, katera je odkrila diskriminacijo glede na spol in do določenih skupin. Posebej so poudarjene težave katere imajo zaposleni starši na delovnem mestu. S to problematiko se ukvarja veliko strokovnjakov in institucij. Vsi so si edini, da je treba ustvarjati delovna mesta, družini prijazne politike. V Združenih državah Amerike ugotavljajo da imajo podjetja nadpovprečne finančne rezultate, kjer imajo družini prijazno politiko, kot tiste katere nimajo te politike uvedene. V takih podjetjih čutijo zaposleni pripadnost podjetju in s tem dosegajo boljše rezultate. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z mednarodnimi partnerji začelo izvajati pilotski projekt, kateri bo začel dodeljevati znak Družini prijazno podjetje, tistim podjetjem, katera omogočajo staršem usklajevanje poklicnimi obveznostmi s starševskimi obveznostmi. To je pa tudi ena od strategij dviga rodnosti v Sloveniji in omogočanje vseživljenjskega izobraževanja ne glede na spol ali status, ter odpravljanje spolne diskriminacije.



4. NAJSTNIKI

4.1. POJEM BITI NAJSTNIK Mladostništvo ali adolescenca pomeni razvojno obdobje, dozorevanje od konca otroštva do začetka odraslega obdobja. Najstnik ali mladostnik je naš otrok v obdobju, ko prehaja iz otroštva v svet odraslih. V tem obdobju skuša najti svoje mesto v družbi, uveljavljat svoje ideale, izpolnjevat svoje želje, velikokrat tudi eksperimentira. Velikokrat niha njegovo razpoloženje, enkrat je žalosten, drugič vesel, včasih kar brez razloga. To zgodnjo spreminjanje telesa, spolno dozorevanje, začetek delovanja hormonov imenujemo zgodnje mladostništvo ali puberteta. Pri deklicah se prične v starosti med 9 in 14 letom, pri dečkih pa nekje med 10 in 16 letom. Dejavniki kot so dedna nagnjena, prehrana, telesna konstrukcija bistveno vplivajo na pričetek tega obdobja. Obdobje mladostništva ali adolescenco delimo na tri obdobja:

� Zgodnja adolescenca spremlja pubertetniške spremembe. Mladostnik je v tem obdobju velikokrat v zadregi zaradi velikih sprememb, ki ga doletijo. Izredno hitro raste, zato včasih deluje prav nerodno. Zaradi hitrih telesnih sprememb in hormonskega delovanja niha med žalostjo in veselje. V tem obdobju se začne zavedati samega sebe in začne iskati svojo identiteto. Včasih je lahko težaven, ker ne sprejme stvari tako, kot si jih je on zamislil. V tem obdobju nismo več njihovi vzorniki, ampak išče ideale, vzornike med svojimi prijatelji, sovrstniki. Pomembno postaja mnenje prijateljev.

� Srednjo adolescenco naj bi mladostnik doživljal med 15 in 17 letom. V tem

obdobju postaja malo bolj sprejemljiv za okolico. Z njim se je lažje pogovarjati, zaveda se da ni edini na svetu. Za mladostnika je privlačno vse kar je novo, tvegano, spušča se v razne skrajnosti. Ravno v tem obdobju, ko tako išče svojo identiteto, lahko pride do raznih dramatičnih sprememb, kot je, da opusti šolanje, da zaide v odvisnosti, kot so odvisnosti od mamil, alkohola, lahko postane član kakšne tolpe.

� Pozna adolescenca se prične okrog 18 leta, takrat mladostnik počasi vstopa

v svet odraslih. Občasno je še negotov, čeprav se počuti odraslega, enakovrednega staršem. Vendar se pa zaradi sodobnega načina življenja, podaljševanja študijskega obdobja, težje pridobitve redne zaposlitve, splošno spremenjenih navadi to obdobje podaljšuje, tako da se še ne more osamosvojit in polnovredno vstopit v svet odraslih.

Za določanje zgornje meje adolescence uporabljamo več meril:

� Pravno legalna zrelost, katera je v Sloveniji določena z 18 letom. � Sociološka zrelost je dosežena takrat, ko ima posameznik zaključeno

obdobje neopredeljene socialne vloge.



� Ekonomska zrelost nastopi, ko posameznik ni več odvisen od osnovne družine.

� Psihološka zrelost je dosežena, ko so razrešene razvojne naloge mladostništva, dosežene relativne spoznavne, moralne, čustvene in socialne zrelosti.

V določenem obdobju posameznikovega življenja se pojavljajo različne razvojne naloge, katere so rezultat njegovega telesnega razvoja, družbenih in osebnostnih zahtev in vrednot posameznika. Razvojne naloge spretnosti, znanja, stališča, oblike vedenja, katera mora posameznik razviti v določenem življenjskem obdobju predstavljajo prilagojeno vedenje in odobravanje v družbi, posameznikovo zadovoljstvo in podlaga za nadaljnji razvoj.

4.1. NAJSTNIKI IN STARŠI Težko je najti univerzalno rešitev, s katero bi prebrodili burno obdobje, katerega doživlja naš najstnik in okolica. Najstniki si želijo pogovora. Najraje se pogovarjajo o stvareh, katere se tičejo njih. Najstnik se bo za pogovor potrudil, če bo predhodno ocenil, da bo imel od tega pogovora koristi. Starši moramo biti pozorni, da ne bo najpomembnejša tema pogovora, ampak da bo pogovor najstnika zanimal. V nasprotnem primeru, bo najstnik smatral, da ne gre za pogovor, ampak za ocenjevanje. Včasih je ena sama napačno izgovorjena beseda, povod za prepir, ker se v tem primeru čuti najstnik ogroženega. Strokovnjaki svetujejo, da v pri pogovori, uporabljamo neosebno glagolsko obliko. Ko govorimo o raznih dogodkih, je priporočljiva uporaba tretje osebe, kot da govorimo o nekom tretjem. Na ta način preprečimo verižno reakcijo napad – obramba – protinapad. Najlažje je zaključiti pogovor, s poučevanjem ali pripisovanjem krivde. Moramo mu prisluhniti, kajti na ta način izvemo čimveč podatkov in se izognemo takojšnemu določanju krivca. Naučimo ga, da nas zanimajo izkušnje in ne na vsak način določanje krivca. Najstnik se v pogovoru sprva ne dotakne dejstev, ampak se osredotoči na svoja čustva. Pokazati moramo da nas zanima in da razumemo pripovedovanje, ne smemo takoj svetovati ali vsiljevati svojega mnenja. Raje spodbujajmo najstnika k pogovoru in nasvete prihranimo za primernejši čas. S pomočjo občutka našega razumevanja, se bo najstnik bolje poglobil v težave in sam skušal najti rešitev. S tem se izognemo najstnikovim čustvenim izbruhom. Ko zaide v slepo ulico, ga pozorni starši lažje usmerijo na pravo pot. Mi starši moramo presoditi, kaj najstnik od nas pričakuje, kajti najstniki so pri reševanju težak, lahko zelo ustvarjalni. V kolikor ne najdejo rešitve, je velika verjetnost da problemu niso dozoreli in se morajo o tem še pogovoriti. Nikakor ne smemo najstniku predlagati takojšne rešitve. Pomoč je z naše strani dobronamerna, vendar jo najstniki razumejo kot vsiljevanje in podcenjevanje. Kot se mi odrasli pogovarjamo s prijatelji na nevsiljiv, prijazen način, ravno takšen pogovor si tudi sami želijo. Med pogovorimo bodimo natančni in povejmo točno tisto, kar želimo. S premišljeno izbranimi besedami s strani staršev, bo najstnik v starših videl zaveznika. S tem bomo gradili pristne odnose. Kajti nenehno popravljanje, poniževanje in nasprotovanje ustvarja napetost.



Zelo radi so pohvaljeni, radi čutijo pozornost in splošne spodbude so zelo priporočljiv način nagrajevanja. Z opazovanjem najstnika, moramo starši določiti katero vedenje zasluži pozornost in spodbudo. Izkazovati bi mu morali prijateljsko pozornost. Ne na način, da ga za vsako ceno oponašamo, ampak da nam je z njim preživet čas v veselje. Kot starši moramo sami imeti opredeljeno katero vedenje je primerno in katero ni. Ljudje smo bolj nagnjeni k kritiziranju in znamo bolje besedo opisat negativno vedenje, kot pozitivno. Dobro vemo da so negativne vedenjske oblike obnašanja: nesramnosti, kričanje, razgrajanje, pretepanje, izzivanje in podobno. V kolikor hočemo nekaj prepovedati uporabi iste besede, katerim dodamo predpono ne. Ampak najstnik je zmeden, od nas dobi informacijo, kaj ne sme naredit, ne ve pa kaj lahko. Od nas potrebuje jasno, natančno opredeljena navodila za primerno vedenje, kajti v nasprotnem primeru, s poudarjanjem nesprejemljivega vedenja, posvečamo preveliko pozornost neprimernemu vedenju in s tem ga tudi spodbujamo. Vedeti moramo, katere lastnosti želimo najti pri najstniku in to moramo tudi čim večkrat pohvaliti. Starši si moramo narediti načrt pomembnega in nepomembnega vedenja. Izogniti se moramo, da najstniku ne določimo psihološkega vzorca, katerega bi samovoljno zategovali. Ne smemo ga popravljati, niti ne žaliti, dokler nismo prepričani v napako, katero je naredil. Psihološke vzorce je dobro pretrgat, ker v nasprotnem primero pogosta graja, prevzame odgovornost za najstnikovo vedenje. Najstnik v tem primeru pričakuje, da ga bomo starši popravljali. S tem hočemo doseči popolnost, ampak dosežemo le odvisnost. Ravno tako lahko najstniki, s psihološkimi vzorci vplivajo na odločitve staršev. Včasih vztrajajo pri temah, katere vodijo v prepir. Povod tem vzorcem je neenotnost staršev, ker se med seboj ne dogovorijo, ker ne navajajo točnih razlogov za prepoved, s takimi dejanji starši zgubljamo na avtoriteti. Najstniki pričakujejo, da si bomo premislil in da bodo dosegli želeni cilj. V končni fazi verjetno tudi dosežejo svoje. Se pravi, starši moramo trdno vztrajat pri svojih odločitvah in jasno povedati razloge zaradi katerih smo se tako in ne drugače odločili. Prevečkrat starši od otrok preveč pričakujemo, za vsako malenkost jih znamo kaznovat, a pohvalo stežka izrečemo. Najučinkovitejši nagradi sta pohvala in spodbuda. Še bolje od pohvale in spodbude na najstnike vpliva naš zgled. S prevzemanjem vedenja v neposredni okolici, najstniki gradijo svoje vedenje. Dobro bomo znali poslušati, če se bomo med pogovor držali naslednjih priporočil strokovnjakov:

� Vedno glejmo najstnika oči, odložimo branje časopisa na kasnejši čas. � Med pogovorom se obrnimo proti najstniku, ne obračajmo se stran, niti mu

ne kažimo hrbta. � Izogibajmo se zastavljanju vprašanj in iskanju napak, raje podaljšujmo

vprašanja. � Pokažimo razumevanje in izogibajmo se iskanju rešitev. � Izogibajmo se direktnemu namigovanju na najstnikove šibke točke, naj raje

dobi občutek, da mu nočemo svetovat za vsako ceno.



4.3. VPLIVI NA NAJSTNIKE V tem obdobju so najstniki nemogoči v svojem vedenju do staršev. Velikokrat od nas zahtevajo več svobode. Radi bi imeli več nenadzorovanih zabav, skritih trenutkov, več druženja s prijatelji. S prijatelji radi ure in ure klepetajo, telefonski računi so gromozanski. Starši v takih situacija velikokrat odreagiramo s skrajnostjo. Včasih dovolimo preveliko svobodo, za stvari, katerim mladostnik še ni dorasel, včasih ga preveč nadziramo in omejujemo. V času katerem živimo na najstnika prežijo razno razne pasti. Soočati se morajo z raznimi zahtevami. Razvoj znanosti je izredno hiter, vedno več podatkov, znanj morajo osvojiti. Ti pritiski in pričakovanja okolja, staršev samih, od njih zahtevajo nenehna prilagajanja. Nemalokrat se zgodi, da na eni strani veliko udobje, sad današnje tehnologijo, na drugi strani skromnost v medčloveških odnosih botruje, da mladi zaidejo v razne skrajnosti, odvisnosti. Vplivi okolja, ki so usodni za najstnika so naslednje odvisnosti: odvisnost od interneta, od hrane, alkohola, drog, razne spolne odvisnosti, cigaret, zdravil,.. Zapadanje v te odvisnosti povzroči pri najstnikih, da se ne razvijajo, ampak da postanejo neodgovorni v svojih odločitvah, so kot odrasli otroci. Nekatere odvisnosti je možno trajno odpravit, pri nekaterih odvisnostih pa zdravje doseže le stanje vzdržnosti. Ko se odpravi nagnjene k neki odvisnosti, je možno da se pojavi drugačna oblika odvisnosti. Veliko je vplivov na najstnika, a v diplomskem delu se bom omejila le na vplive prijateljev, žepnino, kazni, starševsko avtoriteto:

� Prijatelji in vrstniki so za najstnike izjemno pomembni. Z njihovo pomočjo si najstnik oblikuje okolje, ki mu ustreza, skupaj se soočajo s težavami in problemi, katere prinaša življenje. Odnos do prijateljev, mu omogoča rast in obenem sam sebe odkriva. Vrstniki podobne starosti, se družijo v razne skupine, katere povezujejo določeni interesi, kot je glasba, določen tip oblačenja. V skupino prinaša vsak član nekaj novih izkušenj in znanja, katera si izmenjujejo in s tem se učijo. Ob tem občutijo najstniki zadovoljstvo, skupaj odkrivajo novosti, katere so odločilnega pomena pri premagovanju najstnikovih težav. Nekatere skupine imajo vodje, kateri je avtoriteta, ostali člani ga oponašajo. Tu je opazen premik avtoritete staršev na drugo avtoriteto. Razlikovati moramo prijateljska druženja, ki so zaželena za razvoj posameznika, so spodbudna od raznih skupin, kjer prihaja do identifikacije najstnika s skupino. Izredno nevarno je druženje najstnika v razne sekte, ki mu določajo: način življenja, versko pripadnost in način mišljenja.Te skrajne oblike druženja vodijo v velike težave pri doseganju popolne neodvisnosti najstnika. Prihaja do marginalizcije ali odklonilnega vedenja. Ločimo dve obliki odklonilnega vedenja:

a. Obrobnost, ki je posledica angažiranosti. Značilno je, da najstnik

glasno poudarja enotnost in prepoznavnost skupine.



b. Sprijaznjenje z usodo imenujemo obrobnost. V te skupine se vključujejo mladostniki, ki imajo velikanske probleme v družini ali pa izhajajo iz revnih družin, katere si okolja niso izbrale same.

� Žepnina da ali ne. V otrokovo dozorevanje sodi tudi učenje, kako ravnati z

denarjem. Želja otroka po žepnini, nas starše zbega, ampak to je težnja otroka k večji samostojnosti, katero je prav da starši spodbujamo. Z žepnino naj otrok zadovolji tiste drobne potrebe, kot so razni nenavadni svinčniki, stripi, vstopnice za kino, disko, gledališče, darila za prijatelje oziroma tiste potrebe, katerih nismo dolžni starši zadovoljevat. Ni namenjena večjim izdatkom, ampak drobnim stvarem, katere si izbere otrok sam. Če dajemo otroku žepnino je priporočljivo, da jo dajemo tedensko ali mesečno. Otroku dajemo žepnino v višini, katero pač lahko damo, glede na naše prihodke. Zavedati se moramo, da denar, katerega otrok dobi za rojstni dan, za pomoč starim staršem ni žepnina. Ni priporočljivo, da dajemo žepnino, kot nagrado za dobro oceno ali razna pozitivna obnašanja. Ravno tako je ne smemo ukiniti ob slabi oceni. Za otrokov razvoj ni primerno, da prebudi žepnina razmišljanje o izsiljevanju ali podkupovanju. Žepnina ni nagrada, ampak je neke vrste mesečni dohodek (Končnik, Goršič, 2004).

� Kazen je občutenje in doživetje posledic najstnikovih neustreznih vedenj,

dejanj, početij s katerimi škodujejo sebi in okolici. Nasprotje kazni je nagrada. Kazen se izniči s poravnavo, ko opravi najstnik neko koristno stvar. Kazen je prehuda, če ni sorazmerna s težo dejanja. Kazni ne sme spremljati: telesno nasilje, ustrahovanje, zasmehovanje, poniževanje, prepovedovanje druženje s sovrstniki, ne sme služiti za lajšanje napetosti v odnosih, nerazumevanje med starši, raznih izživljanj. Najstnikov čustven in socialni razvoj je v veliki nevarnosti, če je kazen edini vzgojni ukrep. Te vrste kazni uničujejo najstnikovo samopodobo in začnejo o sebi razmišljati kot o slabem človeku, postanejo nezaupljivi in okolico doživljajo, kot grožnjo in nevarnost. Najstniki, kateri so na ta način kaznovani, se nasilno obnašajo do sovrstnikov, imajo težave z neustreznim vedenjem. Take kazni imajo hude posledice za najstnika, zato je primerno da starši, ki na ta način kaznujejo poiščejo strokovno pomoč. Obstaja velika verjetnost, da bo najstnik na enak način kaznoval svoje otroke, ko jih bo imel. Kazen je trenutna rešitev, katera lahko privede do še večjih problemov. Namesto kaznovanja, raje določimo dejansko povzročeno škodo in dovolimo da se popravi. Včasih ni niti tako hudo, zato je bolje da spregledamo in preslišimo. Poiščimo dobre plati dogodka ali obnašanja in to pohvalimo, prezrimo slabo. Razne razvade preženemo z neprijetnimi opravili. Nadomestilo kazni za neprimerno vedenje je ohlajevanje, to uporabljamo, ko je najstnik prepirljiv. Najstnika umaknemo in čim manj z njim govorimo, čakamo da se naval njegovih čustev poleže. Velikokrat se starši v skrbi do najstnika prenaglimo z odzivom na njegovo primernost vedenja, zato strokovnjaki priporočajo da premislimo: ali je težava dovolj velika, da se bomo z njo ubadali, pričakujemo previsoke cilje, ali lahko brez opozarjanja na posledice zagotovimo pozitivno obnašanje, ali je posledica enkratna, ali so naša pričakovanja razumna.

� Posamezne družbene skupnosti imajo svoja pravila, katera niso enaka

pravilom drugim skupnostim. Družbene spremembe otežujejo starševsko



vlogo in s tem njihovo avtoriteto. Najstniki avtoriteti staršev oporekajo, najraje bi živeli brez omejitev, doživljajo jo kot samovoljo staršev, nekoristno, nadležno, neumno, kar ni nič novega. Ločiti moramo dve vrsti avtoritet:

a) Formalna avtoriteta je, ko eden od staršev postavi mejo, z določitvijo

pravilo, ukaze katerega mora najstnik spoštovat. Tej obliki avtoritete se najstnik upira, ker izraža določen del samovolje staršev.

b) Moralna avtoriteta povezuje starše in najstnike na globlji ravni, ustvari se jo v podzavesti. V obdobju otrokovega otroštva se zaradi vezi ljubezni in spoštovanja ustvari moralna avtoriteta med starši in otrokom. Otrok si ustvari umske predstave, skladne z njegovim življenjskim slogom, ki vplivajo na njegovo življenje. Družinski obredi, pravila, vrednote določajo predstave v vsaki družini, katere zaznamujejo dejanja in odzive vsakega posameznega člana družine.

Obe vrsti avtoritete se lahko prekrivata in nista jasno izraženi. V današnji družbi, kjer je vse dovoljeno, se moralni občutki zmanjšujejo. To so pokazale razne študije, katere so bile opravljene na tem področju. Za uveljavljanje starševske avtoritete je zelo pomemben dialog. Problem se pojavi, ko imata starša različna stališč do določene problematike. Če skušamo vsa ta stališča uveljaviti, zbegamo najstnika in s tem spodbijamo lastno avtoriteto. Da nas najstnik lahko doživlja kot avtoriteto, morajo biti izpolnjeni osnovni pogoji: biti mu moramo zgled, moramo mu zaupati, ne pa da smo sumničavi, z najstnikom moramo biti takšni, kot si želimo ,da bi bil on z nami. Avtoriteto uveljavljamo, ko presodimo resnost situacije. V kolikor je najstnikovo življenje ogroženo, telesna in čustvena varnost moramo biti starši neomajni v svojih odločitvah. Pri raznih domačih nalogah, pospravljanju pa moramo avtoriteto doseči z dialogom. Na ta način bo najstnik razumel, da starševska avtoriteta ni nekaj omejenega, ampak da je možno, da ga starši vsaj delno upoštevamo.



5. POKLICNA KARIERA

5.1. OBLIKOVANJE STALIŠČA Stališče je točno določen način gledanja na neko osebo ali nek dogodek. Čisto enostavno je lahko stališče, da nekaj maramo ali ne maramo. Stališče je na kompleksni ravni skupek različnih prepričanj in čustev glede določene stvari. Da maramo ali ne maramo neko osebo, pomembno vpliva naše poznavanje stališča te osebe. Zelo tesna je povezava med stališčem in obnašanjem. To je ključnega pomena za oblikovanje predstav o samem sebi, o drugih osebah, raznih družbenih stvarnostih, naši motivacijski strukturi. Različni avtorji navajajo različne definicije pomena besede stališče. Značilnosti pojma stališča so, kot navaja Ule (2000):

� Dispozicijski karakter stališča, so trajna duševna pripravljenost, za določen način reagiranja.

� Pridobljena stališča pridobimo skozi življenjske izkušnje, v procesu socializacije.

� Delovanje na obnašanje, stališča imajo dinamični in direktni vpliv na obnašanje in vplivajo na doslednost, sestavo človekovega obnašanja.

Stališča so interakcija treh osnovnih duševnih funkcij, kot je navedeno v (Hayes, Orrell, 1998) ter (Ule,2000), katere sestojijo iz:

� Kognitivna ali spoznavna komponenta stališča so: znanje, informacije, vedenje, razne vrednostne sodbe in argumenti. Zadevajo objekt, dogodek, osebo, situacijo. Osnovna oblika so kategorije, s katerimi razvrščamo elemente. Stališča, katerim je osnova nepreverjeno dejstvo oziroma govorica imenujemo predsodek.

� Emotivna, afektivna ali čustvena komponenta stališča, so razna pozitivna ali negativna občutja in ocenjevanje objektov stališča. Določena oseba, situacija lahko v nas vzbudi razne emocije, kot so: obžalovanje, simpatijo, sovraštvo, jezo, privlačnost, zaničevanje. Običajno sta med seboj usklajena kognitivna in emotivna komponenta. V kolikor pride do razlike med njima, skoraj nujno vodi k spremembi stališča, z dodajanjem novih informacij ali z delovanjem na naša čustva.

� Aktivnostna, dinamična, vedenjska komponenta, to je težnja posameznika, da deluje na tiste situacije , do katerih ima pozitivna stališča ali prepreči tiste situacije, do katerih ima negativna stališča. Poudarjena je pripravljenost, ne pa delovanje.

Med vsemi tremi komponentami obstaja tesna povezanost, lahko jih pojmovno razčlenimo, ne pa realno. Stališča lahko oblikujemo do vseh ljudi, nekatera pa do določenih ljudi. Pojma stališče ne smemo zamenjevati s sorodnimi pojmi, kot so prepričanje, mnenje in vrednote. Stališče vpliva na pripravljenost določenega načina reagiranja, zato vplivajo na naše zaznavanje in doživljanje določene situacije in objekta, kako mislimo in kako nanj čustveno reagiramo. Vplivajo tudi, da med množico vtisov in dražljajev izberemo tistega, ki se sklada z našim stališčem. Stališča vplivajo na naše pomnjenje in učenje; lažje si zapomnimo stvari, ki se skladajo z našimi stališči.



Ljudje težijo k organiziranju svojih stališč v celoto na način, da jih medsebojno usklajujejo. Stališča so socialno pridobljena struktura osebnosti in jih oblikuje in spreminja skozi celo življenje. Stališča se lahko spreminjajo glede intenzivnosti od manj ekstremnega k bolj ekstremnem in v smeri od pozitivnega k negativnemu in obratno. Odvisno je tudi od karakteristike stališč: ekstremnosti, kompleksnosti in usklajenosti stališč. Kot navaja Ule (2000), na oblikovanje in spreminjanje stališč v veliki meri vpliva:

� Skupinska pripadnost (vplivi primarnih in referenčnih skupin). Svoj vpliv uveljavljajo na načine, s poudarjanjem skupnega vrednostnega sistema, s sankcioniranjem tistih posameznikov, kateri ne delujejo v skladu s prepričanji skupine, z izborom in cenzuro informacij.

� Informacije in znanje (vplivi množičnih informacijskih sredstev), to razumemo kot izmenjava sporočil skozi različne komunikacijske kanale od izvora do prejemnika sporočil. Elementi komunikacije so: komunikator izvor sporočila( verodostojnost, privlačnost, jasnost komunikatorjevih namer, socialna moč komunikatorja), vsebina sporočila( enostranskost ali dvostranskost sporočila, izzivanje strahu javnosti, pozitivno ali negativno naravnana oblika sporočila), kanal ali medij komuniciranja, prejemnik sporočila. Z raznimi prepričevanji lahko prihaja do raznih manipulacij.

� Osebne lastnosti in značilnosti (izkušnje, trenutne potrebe in motivacije posameznika). Oseba z veliko stopnjo samozaupanja, ki gojijo pozitivno samopodobo, se nagiba k usklajenosti in trdnosti strukture stališč, ravno obratno je pri osebi s šibko stopnjo samopodobe. Pomemben izvor posameznikovih stališč, so njegove izkušnje in znanja. Posameznik se pri oblikovanju in spreminjanju stališča velikokrat zgleduje po osebah, ki so nam vzor, so avtoritete. Tu prihaja v ospredje učenje po modelu.

5.2. IZBIRA SMERI ŠTUDIJA Če pogledamo gospodarski razvoj, vidimo da se stalno spreminja. Potreba po poklicih se spreminja, odvisno je od povpraševanja na trgu delo. Novi poklici nastajajo, se spreminjajo, preoblikujejo in izginjajo. Ta proces, spreminjanja poklicev se dogaja izredno hitro. Človek je prisiljen, da temeljito premisli, kateri poklic bo izbral, obenem pa se mora zavedati, da ga ne bo opravljal celo življenje, ampak ga bo moral spreminjati, glede na možnost zaposlitve in lastne interese. Vedno bolj prihaja v ospredje vseživljensko izobraževanje. Izobrazba dobiva strukturno lastnost kapitala, kajti vedno bolj je pomembno vlaganje v kapital človeka, kot pa vlaganje v fizični kapital. Temelj družbenega razvoja postaja znanje, s tem pridobi vrednost posameznik. Iščejo se posameznikova močna področja in določene izkušnje, ceni se njegova enkratnost, neponovljivost, ustvarjalnost, drugačnost. Posledica vsega tega je, da mora posameznik slediti svojim interesom, poznati možnosti v družbi, izbirati med poplavo informacij, raznih podatkov, znanj, predmetov v šoli, možnosti izobraževanja doma in v tujini. Obenem pa mora razvit lasten način učenja in razmišljanja, da zna svoje specifike čimbolj unovčiti.



Med drugim tudi evropska unija v svojem Lizbonskem memorandumu poudarja pomen vseživljenskega izobraževanja, podrobneje definira prednosti in nakazuje razne možnosti za dosego le tega. Predhodni oris nam jasno nakazuje, da se najstnik odloča za določen poklic, obenem pa je prisiljen razmišljati, da se ni dokončno odločil. Stereotipni poklici tonejo v pozabo, zato bo prišla njegova fleksibilnost v načinu razmišljanja do izrednega pomena. V procesu odločanja za poklicno, študijsko usmeritev so najstniki in starši pred velikim izzivom. Vsak od nas staršev želi za svojega otroka najboljše. Vendar se moramo ravnati po določenih načelih. Preden sprejme poklicno odločitev, mora pregledat naslednje elemente odločanja, to so ( Žerovnik,1997):

� Osebne vrednote in stališča so različna merila za posameznikove vrednote glede zaposlitve in poklica. Delamo iz več vzrokov, nekomu pomeni delo materialno preživetje, nekoga delo veseli, lahko je glavna skrb v življenju, nekateri delajo, da se počutijo koristne, enim pomeni več umsko kot fizično delo in obratno. Najstniku ponujajo vrednote, kot so želje po znanju, ustvarjalnost, uveljavljanje samega sebe, tveganje, prizadevnost in lastno zadoščenje ter izhodišče za njegov poklicni izbor. Pomembno je, da v procesu odraščanja spoznavajo nove vrednote in odkrivajo nova dejstva, katere vplivajo na spreminjanje njihovih stališč. Omogočiti jim moramo, da se njihova osebnost vsestransko razvija, razvijati moramo njihovo toleranco pri izražanju vrednot in stališč.

� Prepoznati svoje osebne vrednote in značilnosti, kot so interesi, sposobnosti,

osebnostno strukturo, predvsem temperament in značaj ali karakter.

� Poiskati primerno informacijo in jo uporabiti, obenem tudi oceniti njeno primernost. Seveda morajo imeti najstniki izoblikovane jasne cilje, kajti informacije niso vedno objektivne. Na tem mestu so v veliko pomoč svetovalci za poklicno usmerjanje in psihologi.

� Pretehtati vse dobre in slabe plati posameznega izbora , ob predhodnem

izdelanem projektu, pomoči strokovnih delavcev in staršev.

� Izdelati je potrebno akcijski načrt ali projekt. Najstnik naj si izdela projekt. Izraz projekt označuje nenehno napetost med položajem v katerem smo sedaj in idealom, kateremu se hočemo približati. Obenem pa nalaga posamezniku, da razmišlja o svojih dejanjih in načrtih. Najstnik si mora predhodno napraviti projekt s pomočjo pogovora staršev, svetovalcev za poklicno usmerjanje, psihologa, kateri mu tudi nakazujejo možnosti za šolanje, podajo koristne nasvete. Ko najstnik temeljito razmisli o svojih projektih, svetovalec predlaga katero šolo naj najstnik izbere. Vendar ta odločitev ni dokončna, saj je še vedno odprta možnost prehajanja med študijskimi programi.



5.3. DEFINICIJA POKLICNE KARIERE Beseda kariera pomeni življenjsko ali poklicno pot. Beseda kariera ni samo tehnični pojem, katera nam pomaga logično urejati množico del, ampak je obseg, s katero posameznik celostno izraža, kar se z njim dogaja pri delu in na katero se vežejo osebna prizadevanja, vrednote, čustva in zamisli. V nedavni preteklosti, se je posameznik v izobraževalnem procesu izučil za določen poklic, katerega je opravljal celo življenje. V okviru teh znanj, se je imel možnost karierno izkazat in udejanjit. V večini primerov je delal v eni in isti organizaciji, od začetka delovne dobe do upokojitve. Z uvedbo informacijskih znanj in tehnologij, se na trgu dela pojavljajo razni novi profili poklicev, katerih ni bilo v prejšnjih obdobjih. Tudi samo delo se spreminja, ni več togosti v poklicu, ampak prihaja do izražene fleksibilnosti, ustvarjalnosti, kreativnosti, raznih izboljšav, potrebna je pripravljenost dodatnega izobraževanja, delo ne poteka več samo osem ur. Same organizacijske, tehnološke in organizacijske spremembe silijo posameznika k bolj fleksibilnem razmišljanju o odnosu med le temi. Tipi karier po Driverju, kot jih navaja Konrad (1996, stran 7 in 8):

� Stalna kariera, za to vrsto kariere se posameznik odloči v mladosti in traja celo življenje. Motiv tej karieri je potreba po varnosti in redu. Učinek posameznika, se lahko v teku delovne dobe spreminja, ni pa veliko sprememb. Problemi lahko nastanejo ob menjavi tehnologij, zaradi česar postane poklic zastarel.

� Prehodne kariere, za to vrsto karier je značilno, da prihaja do pogoste

menjave dela in delovnih mest na približno isti stopnji. Motiv, ki vodi to potrebo je želja po pestrosti, neodvisnosti, bojazen pred sprejemanjem odgovornosti. Težava pri tej poti je oblikovanje svoje poklicne identitete.

� Linearna kariera je odločitev, po končanem študijo za gibanje navzgor po

hierarhični lestvici in traja vse življenje. Problem se lahko pojavi ob prehodu na višje mesto.

� Ciklična kariera, značilnost le te je menjava področja dela ali vsebine dela in

začenjanje znova v ciklih, ki se gibljejo nekako med petimi in sedmimi leti. Vodilo tej karieri je doseganje uspeha in osebno rast. Problem lahko nastane, zaradi reagiranja okolice.

Ključnega pomene za kvaliteto življenja posameznika in družbe je delo in s tem povezana delovna kariera. Kot je navedeno v (Konrad, 1996) se vedno bolj poudarja:

� Kariero se pojmuje dolgoročno in vključuje tudi obdobje pred in po zaposlitvi. � Vedno bolj se pojavljajo nove oblike karier, katere niso več omejene samo

na zaposlitev v organizaciji.



� Povečuje se povezanost z drugimi življenjskimi področji. Posameznikovo kvaliteto življenja določa povezanost med delom, osebno identiteto, družinskimi in socialnim vezmi, materialnim statusom.

� Osebna rast in kariera sta vedno bolj povezana, lahko jo označujemo z

življenjskim slogom. V procesu obvladovanja življenjskih nalog, prihaja do izraza osebnost v življenjskem prostoru, kjer se osebnost razvija na preseku treh življenjskih področij: družinskem, delovnem in področju lastnega razvoja.

� V ospredju besede kariera ni več samo kopičenje denarja, položaja ampak je

pomembna delovna aktivnost, zaposlenost, katera je zelo pomembna za mentalno zdravje.

� Odvijanje posameznikove delovne kariere, je v marsičem odvisna delovna

uspešnost organizacije. Organizacija je lahko uspešna, če razvija posameznikovo delovno kariero.

� Večja možnost izobraževanja, ustvarja ideale za večje karierno izražanje

posameznika in s tem povezljive možnosti posameznika za boljše in kvalitetnejše življenje.



6. RAZISKAVA STALIŠČA STARŠEV

6.2. CILJI IN NAMEN RAZISKAVE Tema stališča staršev najstnikov do poklicne kariere otrok, ki sem jo izbrala za svojo diplomsko delo, je vsaj zame v današnjem času izredno zanimiva in aktualna, ker imam sama hčerko, katera je v tem procesu. Menim, da kljub temu da je veliko literature, katera obravnava podobne tematike, je še vedno dobrodošlo delo na tem področju. Namen moje raziskovalne naloge je ugotoviti, kako odnos staršev do njihovega izobraževanja vpliva na izobraževanje otroke in kako spodbujajo, sodelujejo pri izobraževanju otroka. Pomembno pri oblikovanju kariere, katera se oblikuje in stopnjuje celo življenje je reševanje problematike. Namen ankete, ki sem jo izvedla v decembru 2006 je bil, ugotoviti kakšno je dejansko stanje v delu populacije, katera ima vsaj enega najstnika v svoji sredini. Z raziskavo med anketiranimi sem želela ugotoviti, kako njihova starost, mesečni dohodki, stopnja izobrazbe, delovno mesto, katerega opravljajo, odnos staršev do lastnega izobraževanja, število otrok, vpliva na možnost nadaljnjega študija otroka in s tem oblikovanja kariere.

6.2. HIPOTEZA Na osnovi omenjenih dejstev bom v svoji diplomski nalogi preverjala naslednje hipoteze, ki se nanašajo na odnose med starši in otroki. Predmet moje raziskave so bili dejavniki, ki vplivajo na stališče o poklicni karieri. Hipoteza 1: Med odnosom anketiranih do osnovnošolskega izobraževanja in spodbudami njihovih staršev obstaja povezava. Hipoteza 2: Večina anketiranih staršev v vzorcu je bila usmerjena v delo. Hipoteza 3: Večina anketiranih staršev v vzorcu usmerja svoje otroke v nadaljnji študij. Hipoteza 4: Večina staršev daje otrokom redno dogovorjeno žepnino.



Hipoteza 5: Med načinom reševanja problematike neuspeha običajno s pogovorom in stopnjo strokovne izobrazbe anketiranih staršev obstaja povezava. Hipoteza 6: Večina staršev obravnava svoje otroke, kot živo samostojno bitje.

6.3. METODOLOGIJA RAZISKAVE Za raziskavo sem uporabila pisno anketo, ker mi je omogočila v kratkem času izprašati večje število staršev, kateri imajo vsaj enega otroka najstnika. Predmet spraševanja v anketi so bili objektivni podatki in podatki, kateri se nanašajo na osebna prepričanja in delovanje staršev. Prvi del ankete sprašuje po splošnih podatkih, kot so spol, starost, mesečni dohodek na družinskega člana, stopnja izobrazbe, delovno mesto katerega opravljajo starši, število otrok. Drugi del pa je vseboval vprašanja o odnosu staršev do lastnega osnovnošolskega izobraževanja, na kakšen način so jih njihovi starši spodbujali in kam usmerjali. Tretji del, pa se nanaša na starše najstnikov, anketirane v anketi in jih sprašujem kakšen odnos so imeli do osnovne šole otrok, kam otroke usmerjajo, materialno spodbujajo in kako rešujejo problematiko neuspeha. Starši so imeli v anketi zaprta vprašanja in vprašanja z različno izbiro odgovora tako imenovano rangirno lestvico. Anketa je potekala tri tedne v mesecu decembru 2006, na območju občine Nova Gorica. V anketo so bili vključeni starši, ki imajo enega od otrok najstnika. Osredotočila sem se na tiste družine, katere imajo enega otroka v prvem letniku srednje šole. Kjer je le bilo mogoče, sem naredila raziskavo enakovredno med obema staršema. Za analizo je bilo vključenih petdeset anketnih listov in vrnjene sem dobila vse izpolnjene vprašalnike. Rezultate ankete bom prikazala z grafičnim prikazom, tabelami in komentarjem rezultatov.

6.4. STRUKTURA ANKETIRANIH STARŠEV Anketiranih je bilo 50 staršev, od tega 52% (26) moških in 48% (24) žensk. Med starši jih je strukturno po starosti v vzorcu največ med 35 – 40 leti 48%(24), nato med 40 – 45 leti 34% (17), ti dve strukturi staršev sta najbolj zastopani s skupno udeležbo 82% (41) vzorca, starostna struktura nad 50 leti je 12% (6) in do 35 leti je 6% (3). Iz navedenega lahko vidimo, da v vzorcu prevladujejo starši med 35 in 45 letom starosti. Med anketiranimi ima največ anketirancev približni mesečni dohodek na družinskega člana med 290€ in 410€, kar predstavlja 23.7% in 33.5% povprečne plače v Republiki Sloveniji ali 55.6% in 78.6% minimalne plače. Povprečna plača za mesec december 2006 je znašala 1223.17€, minimalna plača pa 521.83€.



Naslednja tabela prikazuje približni mesečni dohodek, na družinskega člana anketirancev. Približni mesečni dohodek na družinskega člana

skupaj OŠ POK. Š.

SRED.Š. VIŠ.Š. VIS.Š. UNI

Do 170€ 2% 0 0 1 0 0 0 170€ - 290€ 24% 3 5 2 0 2 0 290€ - 410€ 26% 0 1 9 1 2 0 410€ - 540€ 18% 1 4 3 1 0 0 540€ - 660€ 20% 1 0 4 2 3 0 660€ in več 6% 0 0 0 0 0 3 Niso odgovorili 4% 0 2 0 0 0 0 Tabela 1: Približni mesečni dohodek na družinskega člana. Vir: Anketa

Približni mesečni dohodki na družinskega člana

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

skup

aj OŠ

POK. Š.

SRED.Š.

VIŠ.Š

.

VIS.Š

.UNI

Do 170€

170€ - 290€

290€ - 410€

410€ - 540€

540€ - 660€

660€ in več

Niso odgovorili

Slika 1: Grafični prikaz približnega mesečnega prihodka na družinskega člana. Vir: Anketa Iz analize anketnega lista lahko razberem, da višja kot je izobrazba, višji so dohodki, odvisno pa je tudi od števila družinskih članov gospodinjstva in ali sta oba starša zaposlena in tudi od same razlage, kaj so to dohodki in kako si jih razlagajo anketirani. Če samo izpostavim povprečni dohodek na družinskega člana anketiranih v anketi in obenem primerjam te dohodke z republiškim povprečjem, lahko opazim, da prihodki na družinskega člana niso ravno visoki. Struktura proučevanega vzorca anketiranih po stopnji izobrazbe kaže, da ima 38% anketiranih v vzorcu dokončano srednjo šolo, 24% dokončano poklicno šolo, 14% dokončano visokošolsko izobrazbo, 10% dokončano osnovno šolo, 8% dokončano višješolsko izobrazbo in 6% dokončano univerzitetno izobrazbo. V vzorcu ni bilo med anketiranimi, staršev z nedokončano osnovno šolo, niti magistrov, niti doktorjev, zato tudi teh kategorij v nadaljnji diplomski nalogi ne bom obravnavala.



V anketi so se anketiranci opredeljevali za delovno mesto, katero opravljajo po naslednji kategorizaciji: 1) visoko kvalificiran strokovnjak, managerji večjih podjetij, visoki uradniki, veliki

lastniki 2) srednje kvalificirani strokovnjaki, srednji lastniki, višji managerji, višji uradniki 3) rutinski delavci (uradniki) na višji ravni (uprava, finance, administracija) 4) rutinski delavci (uradniki) na nižji ravni (trgovina, storitve) 5) mali lastniki z zaposlenimi 6) mali lastnik brez zaposlenih 7) kmetje, samozaposleni 8) nižji tehniki, nadzorniki ročnih delavcev 9) kvalificirani ročni delavci 10) pol – kvalificirani, nekvalificirani ročni delavci 11) pol – kvalificirani, nekvalificirani ročni delavci v kmetijstvu

Delovno mesto katerega opravljajo anketirani

0%10%20%30%40%50%60%70%80%

skupaj OŠ

POK.Š.

SRED.Š.

VIŠ.Š

.

VIS.Š

.UNI.

12

3

4

56

7

8

9

1011

Slika 2: Delovno mesto, katerega opravljajo anketirani. Vir: Anketa Slika nam jasno prikazuje, da je delovno mesto tesno povezano s stopnjo izobrazbe, izjeme so le tisti, kateri so manjši lastniki in za opravljanje dejavnosti imajo lahko nižjo stopnjo izobrazbe. V povprečju, pa je iz vzorca anketnega lista razvidno, da največ zaposlenih opravlja rutinska dela na nižji ravni, kot so razni uradniki, trgovci in v storitvenih dejavnostih in to 34%(17). Razvidno je, da je 22% (11) rutinskih delavcev na višji ravni, zaposleni v upravah, financah in administraciji. Sledijo si še srednje kvalificirani strokovnjaki, srednji lastniki, višji managerji, višji uradniki 18% (8). Ostale skupine anketiranih po delovnem mestu, katerega opravljajo, pa so zastopani pod 10%. Naslednja tabela prikazuje koliko otrok imajo anketirani starši v vzorcu. Najprej je prikazano skupno število, nato pa je prikaz števila otrok po izobrazbeni strukturi.



Število otrok skupaj OŠ POK.Š SRED.Š. VIŠ.Š. VIS.Š. UNI

1 22% 0 8.3% 10.5% 75% 28.6% 100%

2 58% 60% 58.4% 73.7% 25% 57.1% 0

3 16% 40% 25% 10.5% 0 14.3% 0

4 4% 0 8.3% 5.3% 0 0 0

Tabela 2: Število otrok. Vir: Anketa Iz tabele je razvidno, da je zastopana skupina anketiranih staršev v vzorcu z dvema otrokoma in to 58%(29), manjši delež je staršev z enim otrokom 22% (11) in tremi otroci16% (8), najmanj pa je staršev s štirimi otroci 4% (2). Lahko opazimo, da obstaja povezava med številom otrok in stopnjo izobrazbe anketiranih staršev v vzorcu.



7. ANALIZA STALIŠČ STARŠEV

7.1. KRATKA PREDSTAVITEV OKOLJA Izhajam iz dejstva, da je družina temelj družbe. Poznavanje razmer, odnosov in problematike v družini nam omogoča razumevanje pomena družine. Tako družba, kot posameznik moramo težiti k usklajenemu delovanju družine. Kajti vsak posameznik se najlažje razvija, raste in oblikuje v zdravem družinskem jedru. V diplomskem delu, kjer je poudarek na relaciji med starši in najstniki, ter medsebojnimi vplivi, te tematike poudarjam tako v teoretičnem delu, kjer navajam teorije, ugotavljanja in napotke strokovnjakov s tega področja. Današnja družba in gospodarstvo težita k vedno večji produktivnosti in s tem se na trgu pojavlja vedno ostrejša konkurenca. Vedno bolj je v ospredju posameznik, s svojim znanjem, iznajdljivostjo in prilagodljivostjo. Zaradi hitrih tehnoloških napredkov, stopa v ospredje prepričanje o vseživljenjskem učenju, s katerim je povezana tudi kariera. Tako starši, kot sami najstniki se moramo zavedati pomena vseživljenjskega učenja. Naslednji podatki, nam prikazuje trend naraščanja vpisa v srednje šole in terciarno izobraževanje. Podatki statističnega urada Republike Slovenije so naslednji: Ob koncu šolskega leta 2004/2005 je bilo v srednješolske izobraževalne programe vključenih 98 578 dijakov in 18 942 odraslih. V srednjih šolah je bilo v šolskem letu 2005/2006 manj srednješolcev kot v preteklem letu, delež vključenih v srednješolsko izobraževanje pa narašča. Ob začetku šolskega leta 2005/2006 je bilo v srednje šole za mladino vpisanih 99 860 dijakov, kar je manj kot v preteklem letu. Razlog za to ni manjši delež vpisanih ampak upad populacije. V preteklem 10-letnem obdobju se je delež mladih v starosti 15–18 let, vključenih v srednješolsko izobraževanje, povečal z 82,3 % v šolskem letu 1994/95 na 90,8 % v šolskem letu 2004/2005. Dijaki, vpisani v srednješolske izobraževalne programe in dijaki, ki so zaključili izobraževanje po vrstah izobraževalnih programov, Slovenija, konec šolskega leta 2004/2005



Vrsta programov Vključeni Končali izobraževanje vsi ženske vsi ženske Skupaj 98.578 49.331 24.009 12.579 V nižjih poklicnih programih 2.121 544 672 212 V srednjih poklicnih programih 18.137 6.396 5.447 2.122 V 4-l.tehniških in strokovnih programih 31.841 15.946 6.442 3.480 V programu gimnazije 38.009 22.575 8.223 5.103 V programih PTI 7.132 2.971 2.637 1.242 V poklicnem tečaju 242 155 94 70 V maturitetnem tečaju 1.096 744 494 350 Tabela 3: Vpis v srednje šole. Vir: http://www.stat.si/novica_prikazi Skoraj 40 % dijakov je vpisanih v splošne in strokovne gimnazije.Že nekaj let opažamo, da se vključenost mladine v splošne in strokovne gimnazije iz leta v leto dviguje in ob koncu šolskega leta 2004/2005 je dosegla 38,6 %. Vse več mladih se po uspešno končani srednji šoli odloča za nadaljevanje šolanja in le uspešno opravljena matura omogoča vpis v konkurenčnejše univerzitetne programe. S poklicno maturo, ki je način zaključka na srednjih strokovnih in tehniških šolah, je mogoče šolanje nadaljevati na visokih strokovnih šolah in le na nekaterih univerzitetnih programih. Naslednja tabela prikazuje vpis v tercialno izobraževanje in je podana po letih. Iz nje je razvidno, da se število vpisanih povečuje.

Vpis v tercialno izobraževanje

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

leto 2000 leto 2001 leto 2002 leto 2003 leto 2004 leto 2005

leto vpisa

štev

ilo

vp

isan

ih

število vpisanih

Slika 3: Vpis v tercialno izobraževanje. Vir: Statistični urad Republike Slovenije V naslednji tabeli želim okvirno prikazati število nasilnih dejan, povzeto po statističnih podatkih Policije, katera so se kronološko zgodila v Sloveniji, ti podatki so odraz razmer v slovenski družini.



KAZNIVA DEJANJA PO POGLAVJIH IN ČLENIH KAZENSKEGA ZAKONIKA

ŠTEVILO KAZNIVIH DEJANJ

LETO 2000 2001 2002 2003 2004

KD ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO 1.352 1.595 1.734

1.747 1.670

KD ZOPER ČLOV. PRAVICE, SVOBOŠČINE 1.048 1.432 1.634 1.792 2.082

KD ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST 202 252 264 236 272

KD ZOPER ZAK. ZVEZO, DRUŽINO IN MLADINO 227 251 350 705 445

KD ZOPER JAVNI RED IN MIR 255 314 459 744 597

Tabela 4: Nasilje v družini. Vir: : http://www.policija.si/si/

7.2. PRIKAZ VPLIVA ODNOSA IN USMERITEV STARŠEV Drugi del vprašanj v anketnem listu, se je nanašalo na odnos samih anketiranih staršev in spodbude, katere so bili deležni. Zanimalo me je predvsem, kakšen odnos so imeli do lastnega osnovnošolskega izobraževanja.

Kakšen je bil vaš odnos, do vašega osnovnošolskega izobraževanja?

0%10%20%30%40%50%60%70%80%

skup

aj

osno

vna

šola

pokli

cna

šola

sred

nja šo

la

višja

šola

visok

a šo

la

unive

rzite

tna

radi hodili

prisiljeni

prijatelji

nova znanja

sovražili

prisiljeni in prijatelji

radi in nova znanja

Slika 4: Odnos anketiranih staršev do lastnega osnovnošolskega izobraževanja. Vir: Anketa V odgovorih na vprašanje anketiranim staršem, so se anketirani starši z 42% (21) opredelili da so radi hodili v šolo, opazimo, da se delež odgovorov anketiranih staršev povečuje sorazmerno z njihovo stopnjo izobrazbe. Opazimo pa, da je pri anketiranih starših s končano višješolsko izobrazbo, več odgovorov, kateri so se



opredelili za vpliv prijateljev in manjši del da so radi hodili v šolo. Nadalje vidimo da je dokaj zastopan vpliv prijateljev 24% (12), najbolj izrazito izstopa pri anketiranih, kateri imajo končano osnovno šolo ali višjo šolo. Ta podatek, nam potrdi teorije in prepričanja strokovnjakov, kateri trdijo da imajo vrstniki, prijatelji vpliv na nek odnos ali opredelitev. Presenetilo me je, da so se anketirani starši s končano poklicno šolo 17% in srednjo šolo 32%opredelili z odgovorom, da so hodili v šolo, zaradi dosege novih znanj. Ta opredelitev nam jasno kaže, da si ti starši želijo izobraževanja, da so sprejemljivi za nova znanja. Manj kot 10% so bili zastopani odgovori, da so hodili v šolo, ker so bili v to prisiljeni 10% in, da so šolo sovražili 4%. Zanimalo me je tudi, če so te anketirane starše, njihovi starši spodbujali v izobraževanje. V naslednji sliki, bom prikazala te odgovore.

Ali so vas starši spodbujali za izobraževanje?

0%10%20%30%40%50%60%70%80%90%

SKUPAJOŠ

POK.Š.

SRED.Š.

VIŠ.Š

.

VIS.Š

.UNI.

vsakodnevno spodbujali

občasno pozanimali

nagrajevanje za uspeh

niso se zanimali

kaznovanje za neuspeh

Slika 5: Spodbujanje staršev anketiranih za izobraževanje. Vir: Anketa Analiza anketnega vprašanja spodbude staršev anketiranih, na podlagi slike nam prikazuje, da so se starši anketiranih staršev v 58% občasno pozanimali o šolske delu. Ta odgovor prevladuje pri anketiranih starših s končano poklicno izobrazbo 80%, srednjo šolo 73%, višjo šolo 75% in univerzitetno izobrazbo 67%. Vsakodnevno so bili anketirani starši spodbujani 28%, višji delež spodbude je razviden pri anketiranih s končano poklicno izobrazbo 50% in s končano visokošolsko izobrazbo 57%. V manjšem obsegu je zastopan odgovor, da se starši anketiranih staršev niso zanimali za njihovo delo 10%, nekaj višji delež je pri anketiranih s končano osnovno šolo 20% in pri anketiranih s končano višješolsko izobrazbo 25%. Kaznovanje za neuspeh je pod 10%. Analiza anketnega vprašanja nam prikazuje, da so starši anketirane starše spodbujali za izobraževanje. Delež odgovorov anketiranih staršev, ki je bil spodbujan z nagrado ali kaznovan za neuspeh je izredno majhen. Iskala sem povezanost med spodbudo staršev anketiranih staršev za izobraževanje in odnosom anketiranih staršev do lastnega izobraževanja. V naslednji tabeli povezujem možne odgovore, katere sem povezala med seboj.



Odnos anketiranih do

lastnega O.Š. izobraževanja

št. Odgovorov

Oblike spodbude s strani staršev za izobraževanje

št. odgovorov

Nova znanja 9 Vsakodnevno 14 Radi hodili 21 Občasno 19

Prijatelji 12 Nagrajevanje 0 Prisiljeni 6 Ne zanimanje 6

sovraštvo 2 kaznovanje 1 Tabela 5: Prikaz med spodbudo in odnosom do izobraževanja. Vir: Anketa Za prvo spremenljivko sem si izbrala odnos anketiranih do lastnega osnovnošolskega izobraževanja. Za drugo spremenljivko sem si izbrala oblike spodbud za izobraževanje, ki so jih bili deležni s strani staršev. Pri vsaki možnosti sem napisala število odgovorov, kateri so bili navedeni v anketnem listu. S pomočjo koeficienta koleracije sem izračunala, da obstaja visoka linearna odvisnost med odnosom anketiranih in spodbudo do izobraževanja, ki znaša 0,79. Naslednji izsledki ankete, se nanašajo na usmeritve katere so bili deležni anketirani starši s strani svojih staršev. Tabela prikazuje, kam so bili usmerjeni anketirani starši s strani svojih staršev, najprej je prikaz skupnega usmerjanja, nato je prikazano glede na spol anketiranih ter glede na stopnjo strokovne izobrazbe. SKUPAJ SPOL STOPNJA IZOBRAZBE

usmerite skupaj M. Ž. OŠ. POK.Š. SRED.Š. VIŠ.Š. VIS.Š. UNI

V študij 34% 18% 16% 0 8% 10% 2% 8% 6%

V delo 66% 34% 32% 10% 16% 28% 6% 6% 0

Tabela 6:Usmeritev anketiranih Vir: Anketa Že iz samega tabelnega prikaza je jasno vidno, da je bila večina staršev usmerjenih v delo. Kljub temu, da so se starši anketiranih staršev občasno zanimali za šolsko delo, kar so pokazale raziskave o povezavi odnosa in spodbude za izobraževanje. V obdobjih, ko so bili ti starši mlajši, je bilo lažje najti delo, ki ni zahtevalo visokih znanj, zato so tudi lastne otroke usmerjali v delo. Z napredkom tehnologij, vedno večjo uporabo računalniške tehnologije, postaja nujnost visoke izobraženosti in vseživljenjskega izobraževanja.



Kam so vas starši usmerjali?

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

skupaj M. Ž. Oš. POK.Š. SRED.Š. VIŠ.Š. VIS.Š. UNI

V študij

V delo

Slika 6: Prikaz kam so bili usmerjeni anketirani. VIr: Anketa Grafični prikaz nam še bolj nazorno prikaže, da so bili starši usmerjeni v delo, kar v 66%, v študij le 34%. Zanimalo me je, če so starši pri svojih odločitvah imeli različna pričakovanja glede na spol otroka. Iz grafa in tabele je razvidno, da so bili skoraj enako usmerjeni moški in ženske. Pri podrobnejši analizi, pa vidim da so bili vsi anketirani starši, kateri so končali osnovno šolo usmerjeni v delo in naslednja skrajnost je, da so bili vsi anketirani starši s končano univerzitetno izobrazbo usmerjeni v študij. Iskala sem povezavo med odnosom do osnovnošolskega izobraževanja anketiranih staršev in kam so jih njihovi starši usmerjali.

Odnos do osnovnošolskega izobraževanja in usmeritev

0%

5%10%

15%

20%25%

30%

radi

hodili

prisi

ljeni

prija

telji

nova

znan

ja

sovr

ažili

radi+

nova

znanja

prisi

ljeni

+prij

atelj

i

v delo

v študij

Slika 7: Odnos do osnovnošolskega izobraževanja in usmerjanje. Vir: Anketa Analiza povezave med odnosom, katerega so imeli anketirani starši do svojega osnovnošolskega izobraževanja in usmeritvami s strani svojih staršev kaže na to, da anketirani, kateri so bili usmerjeni v študij so radi hodili v šolo 24%. Pri njih je redkeje odgovor, da so hodili v šolo, ker so bili v to prisiljeni 6% in zaradi prijateljev le 4%. Če primerjamo odgovore anketiranih staršev, katere so njihovi starši usmerjali v delo, so v šolo hodili zaradi prijateljev 20%, radi hodili 18%. Kljub temu,



da so jih starši usmerjali v delo, so hodili v šolo zaradi dosege novih znanj in to kar 16% anketiranih. Ostali odgovori so pod 5% pojavnostjo. Dva anketiranca sta se opredelila za dva možna odgovora in to sem tudi upoštevala v analizi.

7.3. USMERITEV NAJSTNIKOV Že v osnovnošolskem obdobju si starši oblikujemo cilje, katere naj otrok doseže v življenju. Vendar, ker se otrok zgleduje po nas starših, moramo tudi sami poskrbeti, da se ti naši cilji uresničijo. V naslednjem grafu bom prikazala odnos vseh anketiranih staršev do osnovne šole otrok. Slika 8: Struktura anketiranih o odnosu do osnovne šole otrok. Vir: Anketa Vse kaže, da so anketirani starši redno spodbujali lastne otroke, da so imeli pregled nad delom otrok in da so redno hodili na sestanke in govorilne ure. Vidimo, da spodbujajo otroke za izobraževanje in s tem tudi možnost doseganja poklicne kariere. V nadaljevanju prikazujem odnos do osnovne šole otrok po izobrazbeni strukturi anketiranih staršev. Delež staršev pri nekaterih delih vprašanj ni odgovoril in to sem upoštevala in prikazala. OSNOVNOŠOLSKA IZOBRAZBA redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 60% 40% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 60% 20% 20% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 60% 20% 20% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 60% 40% 0% 0% kritizirali ste otroka 0% 80% 20% 0% otrok je opravljal šolske obveznosti po lastni presoji 20% 80% 0% 0% s šolanjem otroka se niste ukvarjali 0% 20% 20% 60%

Kakšen je bil vaš odnos do osnovne šole vaših otrok?

2,82

2,68

2,36

2,68

1,72

2,2

1,16

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

spodbujali

pregled nad delom

sodelovali pri domačih nalogah

hodili na sestanke

kritizirali

opravljal obveznosti po lastni presoji

se niste ukvarjali

nikoli(1)-občasno(2)-redno(3)

aritmetična sredina



POKLICNA IZOBRAZBA redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 83.3% 16.7% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 91.7% 8.3% 0% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 41.7% 50% 8.3% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 83.3% 16.7% 0% 0% kritizirali ste otroka 8.3% 66.7% 25% 0% Otrok je opravljal šol. obveznosti po lastni presoji 50% 50% 0% 0% s šolanjem otroka se niste ukvarjali 16.7% 16.7% 58.3% 8.3% SREDNJA IZOBRAZBA redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 84.2% 15.8% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 42.1% 57.9% 0% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 36.8% 63.2% 0% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 57.9% 42.1% 0% 0% kritizirali ste otroka 5.3% 68.4% 26.3% 0% otrok je opravljal šol.obveznosti po lastni presoji 26.3% 63.2% 10.5% 0% s šolanjem otroka se niste ukvarjali 5.3% 26.3% 57.9% 10.5% VIŠJEŠOLSKA IZOBRAZBA redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 75% 25% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 75% 25% 0% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 50% 50% 0% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 50% 50% 0% 0% kritizirali ste otroka 0% 100% 0% 0% otrok je opravljal šolske obveznosti po lastni presoji 0% 100% 0% 0% s šolanjem otroka se niste ukvarjali 0% 0% 100% 0% VISOKOŠOLSKA IZOBRAZBA redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 85.7% 14.3% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 100% 0% 0% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 42.9% 57.1% 0% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 71.4% 28.6% 0% 0% kritizirali ste otroka 0% 42.9% 57.1% 0% otrok je opravljal šolske obveznosti po lastni presoji 14.3% 71.4% 14.3% 0%

s šolanjem otroka se niste ukvarjali 0% 14.3% 71.4% 14.3% UNIVERZITETNA IZOBRAZBA redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 100% 0% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 100% 0% 0% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 33.4% 33.3% 33.3% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 100% 0% 0% 0% kritizirali ste otroka 0% 0% 100% 0% otrok je opravljal šolske obveznosti po lastni presoji 33.4% 33.3% 33.3% 0%

s šolanjem otroka se niste ukvarjali 0% 0% 100% 0%



SKUPAJ redno občasno nikoli nič otroka ste spodbujali pri njegovem delu 82% 18% 0% 0% imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok 70% 28% 2% 0% sodelovali ste pri domačih nalogah 42% 52.3% 6% 0% hodili ste na sestanke in govorilne ure 68% 32% 0% 0% kritizirali ste otroka 4% 64% 32% 0% otrok je opravljal šolske obveznosti po lastni presoji 28% 64% 8% 0% s šolanjem otroka se niste ukvarjali 6% 18% 62% 14% Tabela 7: Struktura anketiranih o odnosu do osnovne šole otrok. Vir: Anketa Podrobnejša analiza odnosa staršev do osnovnošolskega izobraževanja v vzorcu kaže, da starši redno spodbujajo svoje otroke pri njihovem delu 82%, najnižji delež v vzorcu je zaznat pri starših s končano osnovno šolo 60%, najvišji delež pa pri starših s končano univerzitetno izobrazbo 100%. Dosedanja analiza anketnega lista kaže, da se anketirani starši trudijo in zanimajo za delo otrok v šoli. Naslednje vprašanje se je nanašalo na usmerjanje otrok . Kam vašega otroka usmerjate? V tem odgovoru so si bili vsi anketirani starši enotni in se opredelili za usmerjanje otrok v nadaljnji študij. Predhodna raziskava odnosa anketiranih staršev do lastnega izobraževanja je deloma nakazovala, da se bo pojavil delež staršev, kateri bodo usmerjali svoje otroke v delo. Na tem mestu teorije o starših, kot vzornikih ne delujejo v celoti. Odločitev anketiranih staršev o usmeritvi otrok v nadaljnji študij je izredno pomembna. Razvidno je, da kljub različnim težnjam iz otroštva, različni strokovni izobrazbi želijo najboljše za otroke.

7.4. MATERIALNE SPODBUDE Za doseganje cilje, je pomembna vzpodbuda. Današnji najstniki so zaradi spleta okoliščin, izredno materialno naravnanega splošnega mišljenja, potrošniške mrzlice, tehničnega ugodja v velikem precepu, kaj naj si izberejo za vrednote. Velikokrat vidijo vrednote v materialnih stvareh. Na nek način jih k takemu načinu razmišljanja, poleg splošno javnega mnenja, napeljujemo tudi starši. Pomanjkanje časa, hitenje, vedno večje službene obveznosti nas omejujejo in si velikokrat ne znamo vzet časa za našega najstnika, kateri pa komaj čaka, da nam bo pripovedoval, nas spraševal. To najstnikovo potrebo velikokrat zadovoljimo na neprimeren način, to je z materialnimi spodbudami. Kako otroka materialno spodbujate, da doseže določen cilj?



Kako otroka materialno spodbujate, da doseže določen cilj?

1,96

2,66

2,6

1,84

1,24

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

žepnina

plačevanje krožkov

denar dobi po potrebi

za denar mora prositi

denar-nagrada

mat

eria

lne

spo

db

ud

e

nikoli(1)-občasno(2)-redno(3)


Slika 9: Materialne spodbude. Vir: Anketa Večji delež anketiranih staršev v vzorcu daje denar otroku po potrebi in jim plačuje razne krožke. Pričakovala bi, da večji delež anketiranih staršev v vzorcu daje svojim otrokom žepnino in s tem jih učijo ravnanja z denarjem. Ni potrebna velika vsota denarja, pomembno je, da se jo daje v enakomernih časovnih presledkih in za otroka predstavlja to nek dohodek. S tem se otrok postopoma uči razpolagat z določeno vsoto denarja. Vidimo da so v povprečju tudi občasno nagrajeni denarno, ko uspešno opravijo dogovorjeno nalogo. Starši lahko uporabljamo razne materialne spodbude, za motiviranje najstnikov, vendar moramo bit pozorni, da ne išče najstnik motiva za dosego svojih ciljev vedno v materialni obliki. V naslednjih tabelah prikazujem višino osebnega dohodka na družinskega člana v povezavi z materialno spodbudo za dosego določenega cilja. Del staršev se pri nekaterih delih vprašanja ni opredelil in to sem označila z nič odgovorom. Zaradi majhne pojavnosti odgovorov anketiranih v vzorcu sem združila razreda do 170€ z 170€-290€ v en razred kateri dosega do 290€, ter razreda 540€-660€ z 660€ in več v skupni razred 540€ in več. dohodki do 290€ redno občasno nikoli nič dajete dogovorjeno žepnino 23,1% 15.4% 53,8% 7,7% plačujete razne krožke, dejavnosti 76,9%% 23,1%% 0% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 76,9% 23,1% 0% 0% za denar vas mora prositi 7,7% 69,2% 15,4% 7,7% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 15,4% 30,8% 53,8%% 0%



dohodki 290€ - 410€ redno občasno nikoli nič dajete dogovorjeno žepnino 18,2% 18,2% 63,6% 0% plačujete razne krožke, dejavnosti 81,8% 18,2% 0% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 100% 0% 0% 0% za denar vas mora prositi 9,1% 72,7% 18,2% 0% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 9,1% 36,4% 54,5% 0%

dohodki 410€ - 540€ redno občasno nikoli nič dajete dogovorjeno žepnino 27,3% 18,2% 45,4% 9,1% plačujete razne krožke, dejavnosti 72,7% 18,2% 9,1% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 45,5% 36,4% 0% 9,1% za denar vas mora prositi 9,1% 54,5% 27,3% 9,1% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 18,2% 45,5% 36,3% 0%

dohodki 540€ in več redno občasno nikoli nič dajete dogovorjeno žepnino 76,9% 7,7% 15,4% 0% plačujete razne krožke, dejavnosti 69,2% 30,8% 0% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 30,8% 69,2% 0% 0% za denar vas mora prositi 7,7% 69,2% 23,1% 0% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 7,7% 53,8% 45,5% 0%

SKUPAJ redno občasno nikoli nič dajete dogovorjeno žepnino 36% 28% 32% 4% plačujete razne krožke, dejavnosti 72% 22% 6% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 62% 36% 0% 2% za denar vas mora prositi 12% 64% 20% 4% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 12% 40% 48% 0%

Tabela 8: Materialne spodbude. Vir: Anketa Pri natančnejši analizi, kjer je bil način razporejanja višina dohodka na družinskega člana, pride do večjega odstopanja pri opredelitve, glede dajanja žepnine otroku. Opazimo da starši, kateri imajo višje dohodke na družinskega člana, več kot 540€, v višjem odstotku redno dajejo otroku žepnino in mnogo nižji je odstotek staršev, kateri dajejo redno denar otroku, ko ga potrebuje. Pri skupini anketiranih staršev v vzorcu, kateri imajo dohodke med 410€ in 540€, v večjem obsegu, kot je povprečje nagradijo otroka, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo. Pri anketiranih starših, ki so v skupini z dohodi na družinskega člana do 410€ izstopa opredelitev, da dajejo otroku denar, ko ga potrebuje. Pri analiziranju sem opazila da anketirani starši, ki imajo nižje dohodke, dajo denar otroku, ko ga potrebuje, medtem ko starši, kateri imajo višje dohodke na družinskega člana, dajejo otroku dogovorjeno žepnino redno v večjem obsegu.



Materialne spodbude

1,54

2,77

2,77

1,77

1,62

2,62

2,69

2,31

1,85

1,69

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

dogovorjena žepnina

plačevanje krožkov

otrok dobi denar po potrebi

za denar mora prositi

denar je nagrada

nikoli(1) - občasno(2) - redno(3)

do 290€ 540€ in več

Slika 10: Materialne spodbude. Vir: Anketa Primerjava dohodkov na družinskega člana anketiranih staršev v vzorcu med najnižjo dohodkovno in najvišjo dohodkovno skupino, prikazuje da skupina anketiranih staršev v vzorcu z višjimi dohodki bistveno bolj redno daje dogovorjeno žepnino, kot starši z nižjimi dohodki. Medtem ko starši z nižjimi dohodki pogosteje dajejo otroku denar, ko ga potrebuje. Lahko razberemo, da višina dohodka vpliva na pojmovanje žepnine. Vidimo tudi da starši z nižjimi dohodki dajejo denar otroku, ko ga potrebuje in s tem nekako nadzirajo otrokovo razpolaganje z denarjem, medtem ko se otroci staršev z višjimi dohodki, počasi učijo ravnanja z lastnim denarjem. Anketirani starši v anketi imajo poleg najstnika še ostale otroke. Analizirala sem, kako se razlikujejo materialne spodbude za dosego določenega cilja glede na število otrok, ki jih imajo anketirani starši v vzorcu. število otrok: 1 redno občasno nikoli dajete dogovorjeno žepnino 63,6% 18,2% 18,2% plačujete razne krožke, dejavnosti 72,7% 27,3% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 54,5% 45,5% 0% za denar vas mora prositi 0% 81,8% 18,2%% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 9.1% 54,5% 36,4%

število otrok: 2 redno občasno nikoli dajete dogovorjeno žepnino 34,5% 10,3% 48,3% plačujete razne krožke, dejavnosti 82,8% 13,8% 3,4% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 62,1% 34,5% 0% za denar vas mora prositi 13,8% 55,2% 27,6% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 13,8% 37,9% 48,3%



število otrok: 3 redno občasno nikoli ni odg.

dajete dogovorjeno žepnino 12,5% 25% 62,5% 0% plačujete razne krožke, dejavnosti 25% 50% 25% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 62,5% 37,5% 0% 0% za denar vas mora prositi 25% 62,5% 0% 12,5% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 12,5% 37,5% 50% 0%

število otrok: 4 redno občasno nikoli dajete dogovorjeno žepnino 0% 0% 100% plačujete razne krožke, dejavnosti 100% 0% 0% otrok dobi denar, ko ga potrebuje 100% 0% 0% za denar vas mora prositi 0% 100% 0% denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo 0% 0% 100%

Tabela 9: Materialne spodbude glede na število otrok. Vir: Anketa Pri analiziranju vprašanja materialne spodbude za dosego določenega cilja vidimo, da se ravnanje anketiranih staršev v vzorcu razlikuje, glede na število otrok, ki jih imajo. Pri anketiranih, ki imajo enega otroka je pogostejši način materialnega spodbujanja redno plačevanje krožkov 72,7% in redno dajanje žepnine 63,6%, občasno pa morajo za denar prositi 81,8%, nekoliko nižje je zastopan odgovor, da dobi denar, ko ga potrebuje. Anketirani starši, ki imajo dva otroka so se najpogosteje opredelili za odgovor rednega plačevanja krožkov in dejavnosti 82,8%, nekoliko nižje je zastopan odgovor da redno dobijo denar, ko ga potrebujejo. Skoraj polovica anketiranih staršev v vzorcu 48,3%, da nikoli ne daje dogovorjene žepnine in nikoli ne uporabljajo denarnih nagrad, ko otrok uspešno opravi dogovorjeno nalogo. Pri anketiranih starših s tremi otroki, dobi redno otrok denar ko ga potrebuje v 62,5%, zanimivo je da kar v 62,5% anketirani starši nikoli ne dajejo dogovorjene žepnine, za enak delež so se opredelili starši za odgovor, da jih mora otrok občasno prositi za denar. Manjši je delež staršev, ki uporabljajo denarno nagrado za opravljanje dogovorjene naloge. Starša s po štirimi otroci sta bila dva in oba sta se enako opredelila in to da nikdar ne dajeta žepnine, redno plačujeta razne krožke, dejavnosti in da dobi otrok denar, ko ga potrebuje, občasno mora za denar prositi, nikoli ne uporabljata denarne oblike nagrade, za uspešno opravljeno delo. Število anketiranih staršev, kateri imajo enega ali tri otroke, je približno enako, zato sem ti dve skupine med seboj primerjala. Za prikaz sem uporabila aritmetično sredino.



Materialne spodbude

0 1 2 3

žepnina

krožki

potreba

prosit

nagrada

ob

lika

spo

db

ud

e


3. otroci

1. otrok

Slika 11: Materialne spodbude glede na število otrok. Vir: Anketa Skupina anketiranih staršev v vzorcu z enim otrokom pogosteje uporablja obliko materialne spodbude za dosego cilja, plačevanje krožkov, dejavnosti in dajanje dogovorjene žepnine. Starši s tremi otroci pa se poslužujejo načinu materialne spodbude za dosego cilja tako, da jih otrok mora prosi za denar. Pogosteje dajo ti starši otroku denar, ko ga potrebuje. Opazna je velika razlika pri dajanju otroku dogovorjene žepnine med anketiranimi starši v vzorcu z enim otrokom oziroma tremi. Slednji v manjšem obsegu dajejo otroku dogovorjeno žepnino. Podrobni pregled dajanja žepnine, glede na število otrok, prikazuje naslednja slika.

Materialna spodbuda - žepnina

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3

1.otrok

2. otroka

3. otroci

4. otroci

štev

ilo o

tro

k



Slika 12: Materialne spodbude - žepnina. Vir: Anketa Slika nazorno prikazuje, povezavo med številom otrok in dajanjem žepnine. Pogosteje in bolj redno dajejo žepnino starši s po enim otrokom, kot z dvema in trema otrokoma. Medtem ko starši s štirimi otroci ne dajejo žepnine.



7.5. REŠEVANJE PROBLEMATIKE Pri vzgoji in usmerjanju svojih otrok, se starši srečujemo s problemi, kateri nastajajo v vsakdanjem življenju. V raziskavi sem se osredotočila na problematiko reševanja neuspeha. Predvsem me je zanimalo, če se razlikuje način reševanja problematike, ki vsakodnevno nastaja, ob nedoseganju zastavljenih ciljev med anketiranimi starši glede na doseženo izobrazbo.

OSNOVNOŠOLSKA IZOB. običajno občasno redko ni.odg.

s pogovorom 60% 40% 0% 0%

zaščitniško 0% 40% 60% 0%

s kaznijo 0% 0% 100% 0%

se ne pogovarjate 0% 20% 80% 0%

POKLICNA IZOBRAZBA običajno občasno redko ni odg.

s pogovorom 91.7% 8,3% 0% 0%

zaščitniško 16,7% 58,3% 0% 25%

s kaznijo 0% 16,7% 58,3% 25%

se ne pogovarjate 8,3% 0% 58,3% 33,3%

SREDNJEŠOLSKA IZOB. običajno občasno redko ni odg.

s pogovorom 94,7% 5,3% 0% 0%

zaščitniško 5,3% 52,6% 36,8% 5,3%

s kaznijo 0% 42,1% 47,4% 10,5%

se ne pogovarjate 0% 5,30% 84,2% 10,5%

VIŠJEŠOLSKA IZOB. običajno občasno redko ni odg.



s kaznijo 0% 75% 25% 0%


VISOKOŠOLSKA IZOB. običajno občasno redko ni odg.


zaščitniško 28,6% 28,6% 42,8% 0%

s kaznijo 0% 28,6% 71,4% 0%




UNIVERZITETNA IZOB. običajno občasno redko ni odg.


zaščitniško 0% 66,7% 33,3% 0%

s kaznijo 0% 0% 100% 0%


SKUPAJ običajno občasno redko ni odg.



s kaznijo 0% 30% 60% 10%

se ne pogovarjate 2% 4% 82% 12% Tabela 10: Reševanje problematike neuspeha. Vir: Anketa

Reševanje problematike neuspeha

0%

20%

40%

60%

80%

100%

s pogovorom zaščitniško s kaznijo se nepogovarjate

načini reševanja problematike neuspeha

anke

tira

ni s

tarš

i sk

up

aj

običajno

občasno

redko

ni odg.

Slika 13: Reševanje problematike neuspeha. Vir: Anketa Analiza vprašanja zastavljenega v anketi, glede reševanja problematike neuspeha nam prikazuje, da starši v večini primerov rešujejo problematiko neuspeha s pogovorom. Občasno reševanje problematike z zaščito uporabljajo starši s poklicno 58,3%, srednješolsko 52,6% in univerzitetno izobrazbo 66,7%. Občasno reševanje problematike neuspeha s kaznijo je najbolj izrazito prikazano pri starših s visokošolsko izobrazbo 50%, kljub temu da uporabljajo reden način reševanja problematike tudi pogovor. Zanimalo me je, če se reševanje problematike neuspeha razlikuje, gleda na usmeritve, katere so bili sami deležni s strani svojih staršev. Primerjavo sem naredila med usmerjanem anketiranih staršev in njihovim načinom reševanja problematike neuspeha, katero prikazujem v naslednjem grafu.



Reševanje problematike neuspeha

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5

s pogovorom

zaščitniško

s kaznijo

se ne pogovarjate

redko(1) - občasno(2) - običajno(3)

v študij

v delo

Slika 14: Reševanje problematike neuspeha. Vir: Anketa Iz grafikona je razvidno, da anketirani starši, katere so njihovi starši usmerjali v študij se poslužujejo pogovora, pri reševanju problematike v povprečju pogosteje, kot anketirani starši, kateri so bili usmerjeni v delo. Nadalje opazimo razliko, pri načinu reševanja problematike zaščitniško. Anketirani starši, kateri so bili usmerjeni v delo pogosteje uporabljajo zaščitniški način reševanja problematike, kot starši katere so usmerjali v študij. Enako velja pri reševanju problematike neuspeha s kaznijo. Obliko načina reševanja problematike neuspeha z molkom, oziroma se o tem ne pogovarjajo, v povprečju pogosteje uporabljajo starši kateri so bili usmerjeni v delo. Lahko vidimo, da na način reševanje problematike vpliva tudi stopnja strokovne izobrazbe in vpliv, kam so bili sami kot najstniki sami usmerjeni. Poleg najstnika imajo nekateri anketirani starši v vzorcu še ostale otroke, zato obstaja verjetnost, da različno rešujejo problematiko neuspeha. V naslednjih tabelah bom prikazala kako rešujejo problematiko neuspeha starši, glede na število otrok.

število otrok: 1 (11) običajno občasno redko ni odg.


zaščitniško 27.2% 36,4% 36,4% 0%

s kaznijo 0% 27,3% 72,7% 0%



s pogovorom 89,7% 10,3% 0% 0%

zaščitniško 3,5% 58,6% 31% 6,9%

s kaznijo 0% 34,5% 55,2% 10,3%

se ne pogovarjate 3,5% 3,5% 79,3% 13,7%




s pogovorom 87,5% 12,5% 0% 0%

zaščitniško 12,5% 37,5% 25% 25%

s kaznijo 0% 25% 50% 25%

se ne pogovarjate 0% 12,5% 62,5% 25%

število otrok: 4 (2) običajno občasno redko ni.odg.



s kaznijo 0% 0% 100% 0%

se ne pogovarjate 0% 0% 100% 0% Tabela 11:Način reševanja problematike neuspeha, glede na število otrok.Vir: Anket Razvidno je, da večina anketiranih staršev v vzorcu uporablja način reševanja problematike neuspeha običajno pogovor. Do razlik prihaja pri reševanju problematiko zaščitniško, predvsem izstopajo anketirani starši v vzorcu z enim otrokom, ki pogosteje uporabljajo to obliko 27,2% in starša s štirimi otroci, katera oba uporabljata zaščitniško obliko pogosteje, kot ostali starši. S kaznijo občasno rešujejo problematiko neuspeha najpogosteje starši z dvema otrokoma 34,5%. Oblike reševanja problematike z molkom, se anketirani starši v vzorcu redko poslužujejo. V naslednji tabeli bom razdelila starše po stopnji strokovne izobrazbe in primerjala njihove odgovore glede reševanja problematike neuspeha običajno s pogovorom. STOPNJA STROKOVNE

IZOBRAZBE ŠT. ANKETIRANIH PO STOPNJI IZOBRAZBE

ODGOVOROV OBIČAJNO S

POGOVOROM OŠ 5 3

POK. Š. 12 11 SRED. Š. 19 18

VIŠ. Š. 4 4 VIS. Š. 7 7

UNI 3 3 Tabela 12: Reševaje problematike neuspeha - običajno s pogovorom. Vir: Anketa Anketirane starše v vzorcu sem razdelila po stopnjah strokovne izobrazbe in ta parameter določila za prvo spremenljivko. Za drugo spremenljivko sem si izbrala število odgovorov na vprašanje reševanje problematike neuspeha običajno s pogovorom. Merilo razvrščanja je bila strokovna izobrazba. S pomočjo koeficienta koleracije, sem izračunala da obstaja visoka linearna povezanost med stopnjo strokovne izobrazbe in odgovorom običajno s pogovorom, ki znaša r = 0,99.



7.6. ZAUPANJE IN OBRAVNAVANJE OTROK Vsak odnos, katerega imamo temelji na določeni stopnji zaupanja, ravno tako tudi zaupanje našemu najstniku. V predhodnih analizah anketnega lista, sem dokazovala, da obstaja povezav med stopnjo strokovne izobrazbe, predhodnimi usmeritvami in načinu reševanja problematike. Starši, kateri si postavijo določene meje in merila pri vzgoji svojega najstnika mu tudi zaupajo. Z vprašanjem o zaupanju otroku, sem hotela videti, kje se pravzaprav pojavljajo razlike. Najprej bom prikazala celotne izsledke ankete, nato pa razdelila na spol in še na stopnjo strokovne izobrazbe.

Zaupate svojemu otroku

78%

0%

22%

dane

preverjam

Slika 15: Zaupanje otroku. Vir: Anketa Pri analizi vprašanja v anketi o zaupanju otroku, nihče od anketiranih staršev v vzorcu ni odgovoril, da ne zaupa svojemu otroku. Velika večina zaupa svojemu otroku in to 78% (39), svojega otroka preverja 22% (11). Podrobneje me je zanimalo, kakšna so izsledki, glede opredelitve na spol.

Zaupanje otroku

36%

12%

42%

10%

ženske zaupajo

ženske preverjajomoški zaupajo

moški preverjajo

Slika 16: Zaupanje otroku. Vir: Anketa Med slednjimi, ki preverjajo otroka, je več žensk12% (6) kot moških 10%(5). Če pa pogledamo posebej ženske in posebej moške, je tistih žensk, ki preverjajo svojega otroka 25% in med moškimi 19,2%. Vidimo da obstaja razlika glede zaupanja, katera temelji na spolu staršev. Podrobnejša analiza, ki deli anketirane starše glede



na stopnjo strokovne izobrazbe nam prikazuje, da je v skupinah anketiranih staršev z osnovnošolsko in višješolsko izobrazbe dokaj visok odstotek staršev, kateri preverjajo otroka, kot v ostalih skupinah.

Zaupanje otroku

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

OŠ POK.Š. SRED.Š. VIŠ.Š. VIS.Š. UNI

da ne preverjam

Slika 17: Zaupanje otroku. Vir: Anketa Starši smo v današnjih časih zelo osveščeni o vzgoji, ravnanju, medsebojnih odnosih in vsem, kar se tiče otrok oziroma najstnikov. Ravno s tega vidika, me je zanimalo, kakšno stališče imamo starši glede obravnavanja otroka. Kako obravnavate vašega otroka? Pri tem vprašanju so si bili vsi anketirani starši v vzorcu enotni v odgovoru, da je otrok živo samostojno bitje, kar kaže na to, da si ga ne prilaščamo, ampak da se zavedamo, da bo prišel dan ko bo samostojen in neodvisen od nas. Ta odgovor tudi potrjuje predhodnega, ki se je nanašal na usmerjanje otroka in tudi tam so se vsi anketirani starši opredelili za usmeritev otrok v nadaljevanji študij.



8. ZAKLJUČEK Na osnovi raziskave, ki se nanaša na stališča staršev najstnikov, do poklicne kariere otrok sem ugotovila, da starši spodbujajo svoje otroke v nadaljnji študij, s tem imajo najstniki možnost izgradnje lastne poklicne kariere. Starši jih kvečjemu lahko le usmerjamo, vodimo, prisluhnemo in smo jim v oporo, ko je to potrebno. Starši moramo vztrajat pri svojih stališčih, kljub obdobju in okolju v katerem živimo.

8.1. TEST HIPOTEZ Na začetku diplomskega dela sem postavila nekaj hipotez in skozi diplomsko nalogo je prikazano ali hipoteze držijo ali ne. Hipoteza 1: Med odnosom anketiranih do osnovnošolskega izobraževanja in spodbudo njihovih staršev obstaja povezava. Hipoteza drži. Za prvo spremenljivko sem si izbrala odnos anketiranih staršev do lastnega osnovnošolskega izobraževanja. Za drugo spremenljivko sem si izbrala spodbude, katere so bili anketirani starši deležni s strani svojih staršev. S pomočjo koeficienta koleracije, sem ugotovila, da obstaja visoka linearna povezanost, ki znaša r = 0,79. Hipoteza 2: Večina anketiranih staršev v vzorcu je bila usmerjena v delo. Hipoteza drži. V študij je bilo usmerjenih 34% (17) anketiranih staršev, medtem ko jih je bilo v delo usmerjenih 66% (33). Pri podrobnejši analizi, kjer sem anketirane razdelila glede na spol, ni večjih odstopanj med usmerjanjem moških in žensk. Pri razdelitvi anketiranih po stopnji strokovne izobrazbe, je vidna razlika. Vsi anketirani starši v vzorcu, ki imajo osnovnošolsko izobrazbo, so bili usmerjeni v delo, medtem ko so bili anketirani, ki imajo univerzitetno strokovno izobrazbo, usmerjeni v študij. Hipoteza 3: Vsi anketirani starši v vzorcu usmerja svoje otroke v nadaljnji študij. Hipoteza drži. Vsi anketirani starši v vzorcu usmerjajo svoje otroke v nadaljnji študij. Hipoteza 4: Večina staršev daje otrokom redno dogovorjeno žepnino. Hipoteza ne drži. Žepnino dajejo bolj redno starši z manj otroci in starši z višjimi dohodki na družinskega člana.



Hipoteza 5: Med načinom reševanja problematike neuspeha običajno s pogovorom in stopnjo strokovne izobrazbe anketiranih staršev obstaja povezava. Hipoteza drži, vendar je pri vsem skupinah staršev, razvrščenih po stopnjah strokovne izobrazbe zelo visoka. Vidno je stopnjevanje deleže odgovorov, glede na stopnjo strokovne izobrazbe. Za prvo spremenljivko sem si izbrala doseženo stopnjo strokovne izobrazbe. Za drugo spremenljivko sem si izbrala, med možnimi odgovori, ki so navedeni v načinu reševanja problematike neuspeha, običajno s pogovorom. Anketirane sem razvrstila v kategorije na podlagi odgovorov. S pomočjo koeficienta koleracije sem izračunala, da obstaja visoka stopnja linearne odvisnosti, ki znaša r = 0.99. Hipoteza 6: Večina staršev obravnava svoje otroke, kot živo samostojno bitje. Hipoteza popolnoma drži.

8.2. POVZETEK UGOTOVITEV Anketirani starši v vzorcu so radi hodili v šolo, delež jih je hodil v šolo zaradi prijateljev in dosege novih znanj. Njihovi starši so se najpogosteje občasno pozanimali o šolskem delu. Obstaja visoka povezanost med odnosom do osnovne šole anketiranih staršev v vzorcu in spodbude, katere so bili deležni od svojih staršev. Višji je delež anketiranih staršev v vzorcu, kateri so bili usmerjeni v delo, kot tistih, kateri so bili usmerjeni v nadaljnji študij. Odnos anketiranih staršev v vzorcu do osnovnošolskega izobraževanja otrok kaže, da so imeli reden pregled nad delom otrok, da so jih spodbujali in hodili redno na sestanke in govorilne ure. Manjša odstopanja so glede na stopnjo dosežene stopnje strokovne izobrazbe anketiranih staršev v vzorcu. Vidna je povezava, višja, kot je stopnja strokovne izobrazbe, rednejša je spodbuda otrokom. Dosedanja analiza je dajala možnost, da starši spodbujajo otroke, tako v delo, kot v študij. Vendar so si vsi starši enotni in ne glede na izkušnje iz lastnega izobraževalnega procesa, ter stopnje sodelovanja z otrokom, usmerjajo svoje otroke v nadaljnji študij. Oblike spodbujanja otroka, da doseže dogovorjene cilje so najpogostejše, da starši plačujejo krožke in dejavnosti ter da dobi otrok denar, ko ga potrebuje, ostale oblike materialne spodbude so redkeje zastopane. Redna žepnina ni pogosta oblika materialne spodbude, ravno tako se ne uporablja redne spodbude denarnih nagrad. Pogostnost dajanja dogovorjene žepnine je povezana z dohodkom na družinskega člana. Višji kot so dohodki, pogosteje se daje redno žepnino. Različno je redno dajanje žepnine glede na število otrok anketiranih staršev v vzorcu. Več, kot je otrok v družini, redkeje je redno dajanje žepnine. Problematiko neuspeha anketirani starši v vzorcu najpogosteje rešujejo s pogovorom. Do razlik pri reševanju problematike neuspeha običajno s pogovorom



prihaja glede na stopnjo strokovne izobrazbe, katero imajo anketirani starši v vzorcu. Višja kot je stopnja strokovne izobrazbe, višji je delež odgovorov običajnega reševanja problematike neuspeha s pogovorom. Razlike so tudi, glede na usmerjanje staršev. Starši, kateri so bili usmerjeni v študij, pogosteje uporabljajo reševanja problematike neuspeha s pogovorom, kot tisti starši, kateri so bili usmerjeni v delo. Večina staršev zaupa svojemu otroku, manjši delež je tistih, kateri preverjajo in še med temi je več žensk, kot moških. Nihče od anketiranih staršev v vzorcu se ni opredelil, da ne zaupa otroku. Vsi anketirani starši v vzorcu obravnavajo otroka, kot živo samostojno bitje.

8.3. KRITIČNA ANALIZA, UGOTOVITVE IN PREDLOGI Ob analiziranju sem ugotovila, predvsem odstopanja, katerih so bili deležni anketirani starši. Kljub temu, da so bili anketirani starši pogosteje usmerjeni v delo, sami usmerjajo svoje otroke v nadaljnji študij in s tem jim omogočajo uresničevanje poklicne kariere. Anketirani starši so se bolj redno zanimali o osnovnošolskem delu svojih otrok, dokaj redno sodelovali, medtem, ko so se njihovi starši v večini primerov občasno pozanimali o šolskem delu. Lahko rečemo, da so starši veliko bolje seznanjeni z delovanje svojega otroka, kot so bili njihovi starši. Vzrok temu so časi v katerih živimo, hiter pretok informacij in znanj, večja povezanost šole s starši. Pogosto so organizirani roditeljski sestanki, govorilne ure in razna predavanja o aktualnih problemih. Starši se prevečkrat obnašamo do otroka pokroviteljsko, saj za dosego določenega cilja uporabljamo materialne spodbude, kot so plačevanje krožkov, dejavnosti in damo denar otroku, ko ga potrebuje. Vedno ni dobrodošla materialna oblika spodbujanja, saj otroka s tem vzgajamo v materialno naravnano odraslo osebo. Ne smemo materialnih dobrin enačiti z vrednotami. Starši se premalo zavedamo pomena žepnine, kajti z žepnino razpolaga, kot z nekim mesečnim dohodkom. Uči se ravnanja z denarjem in počasi se nauči postavljanja mej, pri materialnih željah in potrebah. Prav je da otroku zaupamo, ampak previdni moramo biti, da ne zaupamo slepo, kajti najstniki znajo uporabljati razno razne načine za dosego svojih ciljev. Če imamo starši postavljene meje in jih najstnik pozna, mu lahko zaupamo. Predlagam, da se starši še naprej izobražujemo, kajti s tem se tudi naši medsebojni odnosi plemenitijo in izboljšujejo. Bolj izobražen starš, lahko posreduje najstniku več raznolikih informacij in je bolj seznanjen z dogajanji v družbi.



9. LITERATURA IN VIRI KNJIGE:

1. Apple, M. W (1992) "Šola, učitelj in oblast", Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana

2. Asen, E. (1998) "Družine ( Family therapy for everyone)", DZS d.d., Ljubljana

3. Ažman, T. (2005) "Načrtovanje in vodenje kariere", Kočevski tisk, d.d., Ljubljana

4. Batistič Zorec, M. (2000) "Teorije v razvojni psihologiji", Tiskarna Pleško d.o.o., Ljubljana

5. Bluestein, J. (1998)"Kako otroku postaviti meje", Inštitut za razvijanje osebne kakovosti, Ljubljana

6. Braconnier, A. (2001) "Kako razumeti mladostnika", Učila, založba, d.o.o., Tržič

7. Brečko, D. (2006) " Načrtovanje kariere", Planet GV, Ljubljana 8. Cvetko, Roman (2002)" Razvijanje delovne kariere", Srednja šola tiska in

papirja, Ljubljana 9. Fenwick, E. (1997) "Adolescenca: priročnik preživetja za starše in

mladostnike", Založba Kres, Ljubljana 10. Ferjan, M. (2005) "Management izobraževalnih procesov", Moderna

organizacija, Kranj 11. Freud, S. in drugi avtorji (1981) " Psihoanaliza in kultura", Državna založba

Slovenije, Ljubljana 12. Gillis, J.R. (1999) "Mladina in zgodovina", Založba ARISTEJ, Šentilj 13. Haralambos, M., Holborn, M.(1999) "Sociologija: Teme in pogledi", DZS,

Ljubljana 14. Hayes, N.,Orrell, S.(1998) "Psihologija", Zavod Republike Slovenije za

šolstvo, Ljubljana 15. Jambrek, P. (1997) "Uvod v sociologijo", DZS, Ljubljana 16. Kočnik Goršnik, N.(2004)"Moj otrok odrašča", Mladinska knjiga Založba

d.d., Ljubljana 17. Konrad, E. (1996) " Delovne kariere", Kopirnica Deu, Kranj 18. Marjanovič Umek, M.,…(2004) " Razvojna psihologija", Založba Rokus

d.o.o., Ljubljana 19. McIntire, W. R. (2001) "Najstniki in starši", Mladinska knjiga Založba d.d.,

Ljubljana 20. Poljšak Škraban, O. (2004) "Obdobje adolescence in razvoj identitete",

Littera picta d.o.o., Ljubljana 21. Ramovš, J. (1995)"Družina: Zbornik predavanj", Inštitut Antona Trstenjaka

za psihologijo, logoterapijo in antropohigieniko, Ljubljana 22. Šegula, I.(1969) "Etična stališča petnajstletnika", Državna založba

Slovenije, Ljubljana 23. Ule Nastran, M. (2000) "Temelji socialne psihologije", Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana 24. Urednici Dolinar, K. , Knop, S. (1998) "Leksikon Cankarjeve založbe", Delo

– Tiskarna, Ljubljana



25. Žerovnik, V. in drugi avtorji (1997) " Iskanje pravega poklica", Založba Apis Media, Ljubljana

SPLETNE STRANI:

1. Adolescenca, www.fsp.uni-lj.si , 17.01.2007.

2. http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/trg_dela_in_zaposlovanje/pobuda_equal/equal_v_sloveniji/ , 15.01.2007.

3. Memorandum o vseživljenskem izobraževanju,

http://www.linux.acs.si/memorandum/prevod/, 29.1.2007.

4. Pozor, najstnik na vidiku, http://www.otrokdruzina.com , 17.01.2007.

5. Zaskrbljujoč odnos do starševstva na delovnem mestu, http://www.profit-on.net ,18.12.2006

6. Nasilje v družini, http://www.policija.si , 18.2.2007.

7. Statistični podatki za srednje šolsko izobraževanje,

http://www.stat.si/novice_prikazi.aspx, 19.2.2007.



PRILOGE Anketni list december 2006

KAZALO SLIK Slika 1: Grafični prikaz približnega mesečnega prihodka na družinskega člana. Vir:

Anketa............................................................................................................. 22 Slika 2: Delovno mesto, katerega opravljajo anketirani. Vir: Anketa ....................... 23 Slika 3: Vpis v tercialno izobraževanje. Vir: Statistični urad Republike Slovenije .... 26 Slika 4: Odnos anketiranih staršev do lastnega osnovnošolskega izobraževanja. .. 27 Slika 5: Spodbujanje staršev anketiranih za izobraževanje. Vir: Anketa ................. 28 Slika 6: Prikaz kam so bili usmerjeni anketirani. VIr: Anketa................................... 30 Slika 7: Odnos do osnovnošolskega izobraževanja in usmerjanje. Vir: Anketa....... 30 Slika 8: Struktura anketiranih o odnosu do osnovne šole otrok. Vir: Anketa ........... 31 Slika 9: Materialne spodbude. Vir: Anketa .............................................................. 34 Slika 10: Materialne spodbude. Vir: Anketa ............................................................ 36 Slika 11: Materialne spodbude glede na število otrok. Vir: Anketa.......................... 38 Slika 12: Materialne spodbude - žepnina. Vir: Anketa............................................. 38 Slika 13: Reševanje problematike neuspeha. Vir: Anketa....................................... 40 Slika 14: Reševanje problematike neuspeha. Vir: Anketa....................................... 41 Slika 15: Zaupanje otroku. Vir: Anketa.................................................................... 43 Slika 16: Zaupanje otroku. Vir: Anketa.................................................................... 43 Slika 17: Zaupanje otroku. Vir: Anketa.................................................................... 44

KAZALO TABEL Tabela 1: Približni mesečni dohodek na družinskega člana. Vir: Anketa................. 22 Tabela 2: Število otrok. Vir: Anketa ........................................................................ 24 Tabela 3: Vpis v srednje šole. Vir: http://www.stat.si/novica_prikazi ....................... 26 Tabela 4: Nasilje v družini. Vir: : http://www.policija.si/si/ ........................................ 27 Tabela 5: Prikaz med spodbudo in odnosom do izobraževanja. Vir: Anketa........... 29 Tabela 6:Usmeritev anketiranih Vir: Anketa............................................................ 29 Tabela 7: Struktura anketiranih o odnosu do osnovne šole otrok. Vir: Anketa ........ 33 Tabela 8: Materialne spodbude. Vir: Anketa........................................................... 35 Tabela 9: Materialne spodbude glede na število otrok. Vir: Anketa......................... 37 Tabela 10: Reševanje problematike neuspeha. Vir: Anketa.................................... 40 Tabela 11:Način reševanja problematike neuspeha, glede na število otrok.Vir:

Anketa............................................................................................................. 42 Tabela 12: Reševaje problematike neuspeha - običajno s pogovorom. Vir: Anketa 42



KRATICE IN AKRINOMI ESS – evropski socialni skladi Ni odg. ali nič – ni odgovora, anketirani niso odgovorili na vprašanje OŠ – osnovna šola Pobuda EQUAL – prost pretok dobrih idej, inovativnosti, transnacionalnosti, partnerstva POK.Š. – poklicna šola SRED. Š. – srednja šola UNI. – univerzitetna izobrazba VIS. Š. – visoka šola VIŠ. Š. – višja šola



ANKETNI LIST Sem Karmen Ažman, študentka fakultete za organizacijske vede v Kranju in pripravljam diplomsko delo z naslov »Stališča staršev najstnikov do poklicne kariere otrok«. V diplomskem delu bom izvaja anonimno anketo. Dobljene rezultate ankete bom uporabila samo v mojem diplomskem delu in njeni rezultati ne bodo nikjer drugje objavljeni. Naprošam Vas, da temeljito preberete vprašanja in čimbolj realno odgovorite. 1) SPOL M Ž 2) STAROST

do 35 let 35 – 40 let 40 – 45 let 45 – 50 let 50 let in več

3) PRIBLIŽEN MESEČNI DOHODEK NA DRUŽINSKEGA ČLANA

do 40.000 sit ( do 170€ ) 40.000 – 70.000 sit ( 170€ - 290€ ) 70.000 - 100.000 sit ( 290€ - 410€ ) 100.000 - 130.000 sit ( 410€ - 540€ ) 130.000 - 160.000 sit (540€ - 660€ ) 160.000 in več ( 660€ in več )

4) STOPNJA IZOBRAZBE

nedokončana osnovna šola dokončana osnovna šola dokončana poklicna šola dokončana srednja šola

dokončana višje šolska izobrazba dokončana visokošolska izobrazba dokončana univerzitetna izobrazba dokončan magisterij dokončan doktorat

5) DELOVNO MESTO , KATEREGA OPRAVLJAJTE

Visoko kvalificirani strokovnjaki, managerji večjega podjetja, visoki uradniki, veliki lastniki

srednje kvalificirani strokovnjaki, srednji lastniki, višji managerji, višji uradniki rutinski delavci (uradniki) na višji ravni ( uprava, finance, administracija ) rutinski delavci ( uradniki ) na nižji ravni ( trgovina, storitve ) mali lastniki z zaposlenimi mali lastniki brez zaposlenih kmetje, samozaposleni nižji tehniki, nadzorniki ročnih delavcev



kvalificirani ročni delavci pol- kvalificirani, nekvalificirani ročni delavci pol- kvalificirani, nekvalificirani ročni delavci v kmetijstvu

6) KAKŠEN JE BIL VAŠ ODNOS DO VAŠEGA OSNOVNOŠOLSKEGA

IZOBRAŽEVANJA? v šolo ste radi hodili v šolo ste hodili, ker ste bili v to prisiljeni v šolo ste hodili ker so hodili tudi vaši prijatelji v šolo ste hodili, da ste dosegali nova znanja šolo ste sovražili 7) ALI SO VAS VAŠI STARŠI SPODBUJALI ZA IZOBRAŽEVANJE? vsakodnevno so vas spodbujali občasno so se pozanimali o šolskem delu nagrajevali so vas za uspehe staršev niso zanimali šolski dosežki kaznovali so vas za neuspehe 8) KAM SO VAS VAŠI STARŠI USMERJALI?

v študij v delo 9) ŠTEVILO OTROK, KI JIH IMATE:

1 2 3 4 5 ali več 10) KAKŠEN JE BIL VAŠ ODNOS DO OSNOVNE ŠOLE VAŠIH OTROK: Ob vsaki trditvi, označite ustrezno polje.

redno občasno nikoli otroka ste spodbujali pri njegovem delu imeli ste pregled nad delom v šoli vaših otrok sodelovali ste pri domačih nalogah hodili ste na sestanke in govorilne ure kritizirali ste otroka otrok je opravljal šolske obveznosti po lastni presoji s šolanjem otroka se niste ukvarjali

11) KAM VAŠE OTROKE USMERJATE? v nadaljnji študij čimprej naj najde delo



12) KAKO OTROKA MATERIALNO SPODBUJATE, DA DOSEŽE DOLOČEN

CILJ? Ob vsaki trditvi označite ustrezno polje.

redno občasno nikoli dajete dogovorjeno žepnino plačujete razne krožke, dejavnosti otrok dobi denar, ko ga potrebuje za denar vas mora prositi denarno je nagrajen, ko uspešno opravi dogovorjeno nalogo

13) KAKO REŠUJETE PROBLEMATIKO NEUSPEHA Ob vsaki trditvi označite ustrezno polje.

običajno občasno redko

s pogovorom

zaščitniško

s kaznijo

se ne pogovarjate

14) ZAUPATE SVOJEMU OTROKU?

da ne preverjam 15) KAKO OBRAVNAVATE VAŠEGA OTROKA?

Je živo samostojno bitje Je vaša lastnina

Zahvaljujem se Vam za sodelovanje in čas katerega ste si vzela.

Documents

STALIŠ ČA STARŠEV NAJSTNIKOV DO POKLICNE ...Če smo bili kot starši uspešni pri vzgoji, se nam najbolj pokaže v dobi odraš čanja. Takrat so vsa naša prizadevanja, trud in