Sticne tocke pri oblikovanju slovaskega in prekmurskega knjiznega jezika - 06 Zora 90 Jesenšek

7/27/2019 Sticne tocke pri oblikovanju slovaskega in prekmurskega knjiznega jezika - 06 Zora 90 Jesenek

1/9

72

Stine toke pri oblikovanju slovakegain prekmurskega knjinega jezika

0 U vod

Slovaki in prekmurski Slovenci so bili po razpadu Velikomoravske drave inKocljeve kneevine v 10. stoletju pritegnjeni v Ogrsko kraljestvo, ki se je raz-vijalo pod vplivom zahodne fevdalne kulture in je v svojih mejah predpisovalolatinino kot cerkveni, kulturni in administrativni jezik. Kraljestvo je bilovejezino, latinina pa se je kot uradni jezik zadrala vse do sredine 19. sto-letja (Mistrk 1984: 12). Slovaki in prekmurski Slovenci v narodnostno meanidravi vse do 18. stoletja niso mogli razviti svojega knjinega jezika, saj soslovansko misijonsko delo Cirila in Metoda pregnali iz teh krajev e pred pri-hodom Madarov, bogato knjinojezikovno delo v stari cerkveni slovanini pase je moralo umakniti latinski, kasneje tudi nemki in madarski knjigi. Zgo-dovinsko-geografske in kulturno-politine razmere so tako prekinile obetavennarodnostni in jezikovni razvoj, ki se je Slovakom ponujal z Velikomoravskodravo, panonskim Slovencem pa s Kocljevo kneevino. Slovaki in prekmurskiSlovenci so se tako znali v skupnem venacionalnem ogrskem prostoru. Ma-darska nadoblast je vse do razsvetljenstva onemogoala razvoj nacionalnih in-teresov znotraj svojih meja, s tem pa tudi normiranje obeh slovanskih jezikov,tako da sta se slovaina in prekmurska slovenina uporabljali predvsem kotsporazumevalna domaa jezika med preprostimi ljudmi, medtem ko sta bila oblatinini in madarini t. i. nadomestna (knjina) jezika eina (v slovakem jezikovnem prostoru) in kajkavina (v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru). Slovaki in prekmurski jezik sta se kot knjini normi v panonskem jezikovnem prostoru zaela uveljavljati ele v 18. stoletju.Soasno z normiranjem prekmurskega knjinega jezika je na slovakem po-tekalo prizadevanje za formiranje slovakega knjinega jezika. Odnos medekim in slovakim knjinim jezikom je bil precej podoben razmeram naslovenskem etninem ozemlju in razmerju med osrednjeslovenskim in vzhod-noslovenskim knjinim jezikom. Protestanti na Slovakem so sicer uporabljaliKralicko Biblijo in si prizadevali za (tudi jezikovna) zblianje s ekimi pro-

testanti (uporabljali so ti biblino eino), vendar pa sta se vzporedno s temi prizadevanji v administraciji, pravni in kulturni rabi e uveljavili kulturna


2/9

73

Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika

zahodna in srednja slovaina. Razlike med obema jezikovnima sistemomaso bile dovolj velike, da se je lahko e konec 18. stoletja formirala ob einitudi slovaina kot samostojni knjini jezik, ki je ohranil kontinuiteto jezika

Cirila in Metoda, medtem ko je eina imela zahodnoslovanske znailnosti(Pauliny 1983: 112 in naprej). Podobno je tudi prekmurski knjini jezik izhajaliz panonske narene baze in se je od osrednjeslovenskega knjinega jezika, kiima alpske zakonitosti, v 18. stoletju e tako razlikoval, da je bila potreba potiskih v vzhodnoslovenskem knjinem jeziku povsem upraviena. Za razlikood slovakega jezika, ki se je z nastopi bernolakovcev in turovcev osamosvojilin dokonno formiral kot knjini jezik ob starejem ekem, pa je prekmurskiknjini jezik v prvi polovici 19. stoletja tako monost opustil in zaradi poeno-tenja jezikovne norme pristal na zdruitev v enoten slovenski knjini sistem.

Slovaki in prekmurski Slovenci so bili skoraj celo tisoletje pritegnjeni vskupno dravo (prve so v njej imenovali tudi Ugroslovki, druge pa ogrskiSlovenci), ki pa ni bila naklonjena njihovim nacionalnim interesom. olstvo je bilo sicer v rokah cerkve, vendar so domai duhovniki (katoliki ali pro-testantski) lahko skrbeli le za skromen zaetni pouk v domaem jeziku (V. Novak 1976: 9), nadaljnje olanje pa je potekalo v latinskem, nemkem alimadarskem jeziku. Prekmurski Slovenci so se na visokoolski tudij, ki soga redki posamezniki v 17. in 18. stoletju praviloma nadaljevali v Nemiji,organizirano pripravljali doma na Ogrskem, in sicer v opronu in Brati-slavi (aplovi 1974: 78), in prav bratislavski licej je prekmurske protestanteseznanjal s slovakim (cerk venim) slovstvom in prizadevanji za oblikovanjeslovakega knjinega jezika.

1 S lovako -SlovenSki Stiki na bratiSlavSkem licejU

1.1 Bratislava je bila v 18. stoletju najveje in najpomembneje mesto na Ogr -skem, njen protestantski licej, ki ga je od leta 1714 vodil rektor Matej Bel, pa je postal znamenita ola, organizirana po najmodernejih naelih pietistine pedagogike. Za prekmurske Slovence je bil tudij na liceju e toliko bolj za-nimiv, ker se je v bratislavski evangelianski cerkvi pridigalo ob drugih tujih jezikih tudi v slovenini (aplovi 1974: 84).1.2 Najznameniteji prekmurski tudent v Bratislavi je bil tevan Kzmi,10 prvi slovenski prevajalec Svetega pisma iz originala (Nouvi Zkon 1771), ki je

10 tevan Kzmi se je do leta 1733 olal pri Sv. Benediktu in v Radgoni, kjer se je iz-

popolnjeval v materinini in nemini, verjetno tudi e v madarini, latinino inmadarino je izpopolnjeval v opronu in Gyru, v slovakem okolju pa je nadaljevaltudij na bratislavskem liceju (prim. ebjani 1974: 40).


3/9

74

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

s tem prevodom postavil tudi normo in predpis za prekmurski knjini jezik.Slovako-prekmurski jezikovni in knjievni stiki so postali obojestranski:(1) tevan Kzmi se je v Bratislavi seznanil s slovakim jezikom, in sicer s

slovakizirano eino, tj. bogoslunim jezikom slovakih protestantov, ki sonadaljevali jezikovno tradicijo eke Kralicke Biblije iz 15. stoletja. Tak pisni jezik je bil v prvi polovici 18. stoletja popularen predvsem v krogu MatejaBela in Daniela Krmana.11 Leta 1746 je Pavl Doleal normiral t. i. biblijinov slovako-eki slovnici, ki jo je najverjetneje poznal12 tudi znameniti prek -murski protestant, saj je ravno takrat tudiral v Bratislavi,13 kjer si je pridobiltudi trdno znanje o slovenskih in drugih slovanskih protestantskih piscih;14

11 Leta 1722 (Halle) sta Matej Bel in Daniel Krman izdala prevod Biblije, in sicer sta nanovo jezikovno priredila prevod Kralicke Biblije; tevan Kzmi je ta prevod spoznalv Bratislavi in verjetno so se mu ob njem porodila vpraanja, ki so bila povezana steavami pri normiranju knjine slovaine in prekmurine.

12 O tem nas prepria primerjava latinskega uvoda v Dolealovi slovnici, ki ga je napisalMatej Bel, s Predgovorom v Kzmievem Nouvem Zkonu prekmurski protestant je Belov pietistini odnos do slovaine (slovaino je postavil kot enakovredno dru-gim starejim potrjenim knjinim jezikom, pri tem pa je hvali njene posebnosti) pro-svetljensko dopolnil in priredil slovenskim narodnostnim razmeram (najprej je predsta-vil slovanske deele in njihove jezike, nato pa je narodnostno povezal Kranjce, spodnjetajerce in vogrske Slovene), ko je jasnovidno ortal razvojno pot svojih rojakov v

smeri osveenosti in privrenosti materini besedi, katere pretehtano uveljavljanje je vonem asu pomenilo vizijo nacionalne obstojnosti in napredka. (ebjani 1974: 44).13 Prim. vpis tevana Kzmia (S. Sartorisa) v matino knjigo evangelianskega liceja v

Bratislavi leta 1745. Novak (1976: 47) navaja, da je bil tam e leta 1744 (olal se je //od leta 1744 v Pounu Bratislavi na liceju, kjer se ni uil le predpisanih predmetov,marve se je seznanil tudi s slovakim jezikom in njegovim cerkvenim slovstvom.). Tu-di ebjani (1974: 40) domneva, da se je Kzmi v Bratislavi nauil slovakega jezika:Glede na to, da so se v tem asu tako imenovani alumnisti /dijaki oskrbovanci/ eorganizirano udeleevali zborovskega slovakega cerkvenega petja in imeli na razpola-go verskovzgojno literaturo, se je prav gotovo tudi Kzmi v doloeni meri izobrazil vtem sorodnem jeziku, ki je poleg madarine tudi sicer pridobival na veljavi.

14 ebjani sklepa (1974: 44), da je Kzmi preteen del omenjenih knjinih natiskov poznal brkone e iz svojega bratislavskega obdobja. Predgovor v Kzmievem Nou-vem Zkonu je za razmiljanje o slovakem in slovenskem jeziku zanimiv predvsemzaradi dveh podrobnosti: (1) Dalmatinov osrednjeslovenski knjini jezik 16. stoletja jeoznaen za tajerskega (natis Biblije so podprli tudi deelni stanovi tajerske, knjiga pa se je med Slovenci na desni strani Mure uporabljala pri cerkvenih opravilih vse donovega Japljevega prevoda leta 1784 in nastopa Petra Dajnka ter poskusa, da se medDravo in Muro normira samostojen tip knjinega jezika, t. i. vzhodnotajerski knjini jezik o tem prim. razprave v Dajnkovem zborniku, Maribor 1998, in Murkovemzborniku, Maribor 1999); (2) zapisane pa so tudi misli, ki so zelo verjetno prevzete iz

slovakih tiskov (npr. pisec predgovora slavi jezikovno bogastvo svoje materinine innjeno pravilnost in istost /podobno kot Daniel Sinapius Horika leta 1678 v latinsko pisanem uvodu k delu Nov trh latinsko- slovensk /, ali pa naroa ogrskim Slovencem,


4/9

75


(2) Slovaki so prav tako dobro poznali delo tevana Kzmia, saj so vodilni bratislavski protestanti (omeniti je potrebno tudi bratislavskega pastorja /porodu Nemca/ Samuela Wilhelma Serpiliusa15 in plemia Jesenaka) moralno

in finanno podpirali izdajo njegovih knjig (ebjani 1974: 47), Jur Ribay pa je Dobrovskega e leta 1787 opozoril na jezik prekmurskih Slovencev inmu priskrbel Vre krsztanszke kratki nauk, leto kasneje pa e Nouvi Zkon(Novak 1976: 20); Dobrovsky je obe Kzmievi knjigi predstavil leta 1814v zborniku Slovanka (Kidri 1931: 154). Slovaki meceni so podpirali tudiKzmievega naslednika v urdu, evangeliana Mihala Bakoa, ki se je odleta 1762 do leta 1768 prav tako olal na bratislavskem liceju finanno so pomagali pri izdaji prve prekmurske protestantske pesmarice (Nouvi Grdu-vl) ter ponatisih Szlovenszkega abecedaria in Malega katechismusa, ki jih je

verjetno pripravil Bako.1.3 Bratislavski evangelianski krog je v 18. stoletju opravil pomembno vlo-go med prekmurskimi Slovenci, saj je zaradi cerkvenih interesov spodbujaltiskanje protestantskih knjig v prekmurskem knjinem jeziku, s tem pa jeomogoil razvoj prekmurske knjievnosti in jezika, ki se je nato potrdil v vsehfunkcijskih zvrsteh. Stiki med Slovaki in Prekmurci so se zaeli najprej na bratislavskem liceju, ko sta se tam olala tevan Kzmi in Mihal Bako,16 v18. stoletju jih je na njem utrjeval David Novak, ki je leta 1774 tam napisal in prebral prvo posvetno pesem v prekmurskem jeziku,17 sredi 19. stoletja pa sose na njem olali tudi turovci.

naj ljubijo in spotujejo svoj jezik in razirjajo znanje o njem /podobno je VavinecBenedikt z Nedoier leta 1603 nagovarjal Slovake v prvi sistematini eki slovniciGrammaticae bohemicae/).

15 Serpilius je Kzmia spodbujal pri pisanju knjig v prekmurskem knjinem jeziku, insicer po znani protestanski zahtevi, da je potrebno kranske nauke iriti v ljudemrazumljivem jeziku tak jezikovni program je bil med Slovenci uresnien e v 16.stoletju, ko so Primo Trubar, Sebastijan Krelj in Jurij Dalmatin normirali osrednjeslo-venski knjini jezik, med prekmurskimi protestanti pa se je to na enak nain ponovilov 18. stoletju. Serpilius je Kzmia zavezal, da mora sluiti prekmurskemu slovenskemunarodu tako, da mu v njihovem jeziku iri kransko vero, in sicer mora svoje ljudstvonajprej nauiti brati (Abecednik), nato jim predstaviti glavne nauke vere (Mali kate-kizem) in jim konno ponuditi prevod svetega pisma v prekmurskem knjinem jeziku(Nouvi Zkon).

16 Na pomembno vlogo bratislavskega liceja pri slovensko-slovakih stikih opozarja ebjani (1971: 162): Na oblikovanje Kzmieve in Bakoeve osebnosti etudi je mednjuni olanjem v Pounu skoraj dvajsetletni presledek so prav gotovo vplivali naslednjidejavniki: visoka didaktina raven pouka, materialna pomo pounskih dobrodelnikov

in stik s slovakim ethnicumom, ki je bil po jeziku zelo blizu njuni materini govorici.17 Gre za pesem prekmurskega tretjeolca na bratislavskem liceju, ki je nastala ob branjulatinskih klasikov in je bila prebrana na javnem olskem nastopu. Novak opozarja, da


5/9

76


2 V praanje knjine norme in nareja

Slovaki in prekmurski knjini jezik sta se normirala sorazmerno pozno (18.

in prva polovica 19. stoletja) za oba je bilo znailno, da sta se v okviru ve- jezikovne ogrske drave morala omejiti od sorodnih knjinih jezikov, hkrati pa poiskati take jezikovne reitve, ki se niso premono oddaljevale od podobeivega govora, razdeljenega na tevilna nareja.2.1 Slovaina in prekmurina sta bili vse do 18. stoletja odvisni od sorodnih jezikov, tj. eine in kajkavine, ki sta jima zasilno nadomeali e nepre-vedena nabona besedila in jezik cerkvenih obredov.2.1.1 Prekmurski Slovenci, jezikovno izhajajoi iz panonske narene baze in

jezikovne tradicije Cirila in Metoda, niso mogli sprejeti osrednjeslovenskeknjine norme, ki je gradila na alpski nareni bazi in se je zaradi hitrih nare-nih sprememb e v trinajstem stoletju mono oddaljila od arhaineje vzhod-noslovenske (tj. prekmurske) knjine norme (Oroen 1996a: 80102). Ker svojih tiskov pred 18. stoletjem e niso imeli, so za cerkvene potrebe sprejelikajkavske lekcionarje (V. Novak 1978: 102109; 1979: 95103) razlogov zato je bilo ve, in sicer (1) je bila knjina kajkavina, izhajajoa iz panonskega jezikovnega prostora, prekmurini blija kot osrednja slovenina, (2) prek -murski Slovenci so bili od 11. stoletja politino loeni od matinega naroda in

skupaj s kajkavci pritegnjeni v ogrski prostor in (3) duhovniki, ki so pridigaliv prekmurskih cerkvah, so bili praviloma olani v dveh kajkavskih centrih, tj.Varadinu in Zagrebu, zato so v cerkvi govorili knjino kajkavino (Oroen1996a: 373381). Kajkavino so zavestno sprejeli kot nadomestilo za svojknjini jezik, dokler niso v 18. stoletju normirali prekmurskega knjinega jezika, najprej v cerkvenih besedilih, nato pa so ga v 19. stoletju razirili tudiv posvetnih (Oroen 1996a: 356372).2.1.2 Tudi Slovaki so pred oblikovanjem svojega knjinega jezika uporabljaliza cerkvene potrebe nadomestni knjini jezik, tj. eino, vendar pa si je nisosamo izposodili tako kot Prekmurci kajkavino, ampak so jo posamezni pisci (osebna korespondenca, uradovalna slovaina) tudi slovakizirali in jotako poasi preoblikovali v t. i. kulturno slovaino.18

je med licejskimi rokopisi ob Novakovi pesmi ohranjena tudi snovno, motivno in temat-sko podobna slovaka pesem, ki jo je napisal Jn Podhradsk; soolca sta pri zlaganju pesmi sodelovala, kar kae na zanimive in e premalo raziskane slovako-prekmurske jezikovne povezave v 18. stoletju. Kot zanimivost dodajam, da je prekmurska pesemimenovana Versus Vandalici, slovaka pa Versus Slavic, kar kae tudi na takratno po-

imenovanje obeh jezikov (V. Novak 1970: 129140).18 Eugen Pauliny zavraa trdovratno ponavljanje, da so Slovaki vse do 18. stoletja ime-li eino za svoj knjini jezik. V odnosu med obema jezikoma je ves as lo za


6/9

77


2.2 Sinhrono gledano so bile narene razmere na Slovakem in v Prekmurju podobne, saj so se do 18. stoletja e oblikovale narene posebnosti, ki so raz-delile oba jezikovna prostora na tri dele: slovakega na vzhodno-, osrednje- in

zahodnoslovaki, prekmurskega pa na dolinski, ravenski in goriki del; znotrajtako razdeljenih skupin je na obeh straneh prihajalo e do dodatnih delitev namanja nareja in posamezne govore. Ozadje navidezno podobne slovake in prekmurske narene delitve pa opozarja na razlike, ki izhajajo iz dejstva, da je slovaka narena trojnost posledica naselitvenih procesov (Stanislav 1967:40), medtem ko za prekmursko to ne velja. Narena razcepljenost je seveda oteevala poenotenje jezika in normiranjeknjine slovaine oziroma prekmurine, od piscev pa je zahtevala pretehta-ne odloitve in iskanje takih norm, ki bosta zadovoljili uporabnike knjinih jezikov iz vseh delov Slovake in Prekmurja.2.2.1 Na Slovakem so katoliki pisci v 17. stoletju zaeli v t. i. kulturni jezik vnaati jezikovne prvine zahodnoslovakih nareij, in sicer najprej jezuiti vTrnavi (Stanislav 1967: 49, Pauliny 1983: 118), nato pa je Anton Bernolk konec18. stoletja tako prakso poskual normirati kot knjino.Protestantski pisci so do konca 18. stoletja ostali zadrani do zahodnoslovakih jezikovnih elementov, nato pa je Ludevit tr, ki se je olal na bratislavskemliceju, v 19. stoletju normiral slovaki knjini jezik (Jna 1985: 87) na osnovahosrednjeslovakih jezikovnih elementov.192.2.2 V panonskem prekmurskem jezikovnem prostoru so protestantski inkatoliki pisci 18. in prve polovice 19. stoletja izhajali iz ravenskega in gori-kega narenega prostora, ki sta vplivala predvsem na glasoslovno-oblikoslovno podobo prekmurskih tiskov. Posamezni pisci so prihajali z razlinih koncevPrekmurja, zajemali pa so tudi e iz drugih nareij in jezikov, tako da se jev 18. stoletju oblikovala posebna knjina prekmurina, ki zaradi tega ni bilaenotna (V. Novak 1976: 12) in je tako primerljiva s prav tako neenotnim kul-

turnim jezikom pri Slovakih.V 20. stoletju, ko je prekmurski jezik e preel iz knjinih v narene okvire,so se v njem pojavili tudi moni dolinski elementi, zlasti pri katolikih piscih

medsebojno dopolnjevanje in spreminjanje eine s posameznimi slovakimi elementi(V skutonosti je pravda, e Slovci v tomto ase /16.18. st./ etinu ako spisovn jazyk jednak pouvali, jednak im bola vzorom a zsobrnou vyjadrovania pre takspsoby jazykovch prejavov, stnych i psomnch, ktor boli relatvne ustlen a ktornijako u nemono pokladat za esk. (Pauliny 1983: 104).

19

Pri tem je potrebno upotevati e jezikovne poglede celotne turove generacije (npr.Jozefa Miloslava Hurbana, Michala Miloslava Hoda) in njihovih predhodnikov (npr.Juraja Palkovia, Jna Kollra, Josefa Jungmanna in Pavla Jozefa afrika).


7/9

78


in v publicistiki,20 kar je prav tako primerljivo z razmerami na Slovakem, kjer je lo za vdor zahodno- in osrednjeslovakih narenih prvin v sestav knjinega jezika. Taka dvojnost je prisotna tudi v razvoju osrednjeslovenskega knjine-

ga jezika, v katerem so se od 16. do sredine 19. stoletja izmenino pojavljalimoneji dolenjski ali gorenjski jezikovni vplivi.

3 n ormiranje knjine sloVaine in prekmurine

Norma in predpis obeh knjinih jezikov sta se oblikovala v 18. stoletju vokviru ogrske drave, tako da se je slovaina dokonno loila od eine, prekmurina pa od kajkavine in osrednje slovenine. Oba knjina jezika

sta se oblikovala kot nadnareni tvorbi.3.1 Slovaina se je kot knjini jezik potrdila v dveh korakih: (1) v 18. stoletju je Bernolak ob upotevanju katolike jezikovne tradicije 17. in 18. stoletjanormiral knjini jezik tako, da je jezuitsko slovaino /biblijino/ nadgradilz elementi zahodne slovaine; interdialekt je ustvaril tako, da je na osnoviknjine eine oblikoval kulturno zahodno slovaino (Habovtiak 1956:218), tj. nadnareno tvorbo zahodnoslovakih nareij in kulturnega jezika(Jna 1985: 1819), (2) tr pa je v 19. stoletju od Bernolaka prevzel idejosamostojnega slovakega knjinega jezika, in sicer je bernolakovino izko-ristil kot most med eino in osrednjo slovaino, nato pa je enotni slovakiknjini jezik normiral kot nadnareno tvorbo kulturne osrednje slovaine inosrednjeslovakega nareja (Jna 1985: 24).3.2 Prekmurski knjini jezik je prav tako imel dve razvojni stopnji: (1) normi-ral ga je tevan Kzmi v znamenitem prevodu Nouvega Zkona leta 1771, insicer tako, da se je zavestno odloil za nadnareno tvorbo ravenskih in gori-kih glasoslovnih, oblikoslovnih in skladenjskih posebnosti. Pri tem se je zgle-doval po osrednjeslovenskih protestantih (Trubar, Krelj, Dalmatin, Bohori),

ki so v 16. stoletju normirali osrednjeslovenski knjini jezik kot nadnarenotvorbo gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govora, hkrati pa je ravnalenako kot pri Slovakih Bernolak in tr, ki sta se pri normiranju slovakegaknjinega jezika prav tako odloila za interdialekt; (2) druga stopnja v razvoju prekmurskega knjinega jezika pa se je razlikovala od jezikovnih razmer naSlovakem, kjer so turovci oblikovali knjino slovaino kot jezik enega iz-med slovanskih narodov. V Prekmurju je razvoj potekal drugae (Prek murcise nikoli niso izpostavljali kot samostojen slovanski narod), saj prva polovica

20 Vdor dolinskih elementov je prikazan npr. v analizi prekmurskega publicistinega jezika(Jesenek 2000a: 167175).


8/9

79


19. stoletja v zgodovini slovenskega knjinega jezika pomeni obdobje medse- bojnega priblievanja osrednje- in vzhodnoslovenskega knjinega jezika, kise je zakljuilo sredi stoletja s poenotenjem slovenskega knjinega jezika in

prehodom prekmurskega jezika v narene okvire.Po letu 1800 so se v osredju zaeli zanimati za prekmurski knjini jezik, kista ga svojim rojakom priporoala najprej Kopitar in op, in sicer sta jezik Kzmievega prevoda Nove zaveze postavljala pred katoliki Japljev prevod inga priporoala osrednjeslovenskim piscem kot zgled iste arhaine slovenine.Ko je Ravnikar prevajal Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (181517), jekot prvi Slovenec prenesel neko oblikoslovno-skladenjsko kategorijo iz sestavaene slovenske knjine norme v drugo, in sicer se je navduil nad deleniko--deleijskim izraanjem v Nouvem Zkonu oblike nain -i je preneselv osrednjeslovenski jezikovni prostor, od koder so po Briinskih spomenikih praktino izginile predvsem oblike na-i (Jesenek 1999) in tako napovedalsooenje dveh razlinih slovenskih knjinih norm, s tem pa je posredno omo-goil tudi kasneje poenotenje slovenskega knjinega jezika sredi 19. stoletja.Takrat so se podobnosti pri oblikovanju slovake in prekmurske knjine normezakljuile slovaina se je dokonno potrdila kot knjini jezik slovakeganaroda, prekmurina pa je zaradi sociolingvistinih razlogov zaela prehajativ narene okvire in se na knjini ravni nadomeati z enotnim slovenskimknjinim jezikom.

4 Z akljuek

Zaradi poenotenja knjinega jezika na Slovenskem sredi 19. stoletja je kljubtevilnim podobnostim pri oblikovanju slovake in slovenske prekmurskeknjine norme med njima nastala velika razlika: slovaina se je ohranila kotsamostojen knjini jezik enega izmed slovanskih narodov, prekmurski knjini jezik pa se je sredi 19. stoletja zdruil z osrednjeslovenskim v t. i. novoslo-

venino, tj. v enoten knjini jezik vseh Slovencev Prekmurce je namre odmatinega slovenskega naroda dolga stoletja loevala politina in geografskameja; dve knjini normi pa na majhnem slovenskem narodnostnem ozemljuv pomladi narodov nista bili dravotvorni, zato je ideja Zedinjene Slovenijezahtevala jezikovno enotnost, ki je bila nato pogoj za reevanje slovenskega politinega vpraanja znotraj avstro-ogrske monarhije. Nateti in e nekateri drugi sociolingvistini razlogi (Jesenek 1996: 113126)so povzroili, da je prekmurina v drugi polovici 19. stoletja prela iz knjinihv narene okvire in da se je po konani prvi svetovni vojni, ko je bilo tudislovensko Prekmurje prikljueno matinemu slovenskemu ozemlju, uveljavilenotni slovenski knjini jezik na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju.


9/9

Documents

Sticne tocke pri oblikovanju slovaskega in prekmurskega knjiznega jezika - 06 Zora 90 Jesenšek