-
Češki ekonomist in univerzitetni predavatelj, vodilni
makroekonomski strateg pri nacionalni banki ČSOB innekdanji
svetovalec predsednika Vaclava Havla. Njegova Ekonomija dobrega in
zla: po sledeh človekovegaspraševanja od Gilgameša do finančne
krize (2011) je svetovna uspešnica, pravkar je v slovenščini izšla
prizaložbi Družina.
Trgi niso vse, svoboda šteje večTomašSedlaček
L A
TekstSaša VidmajerFotoJure Eržen
Je najbolj znan češki ekonomist, Yale Econo-mic Review ga je
uvrstil med peterico najper-spektivnejših ekonomskih umov,
njegovaknjiga Economics of Good and Evil, ki je leta2011 izšla pri
Oxford Universitv Press, je pre-vedena v več kot 15 jezikov in
uspešnica pov-sod. Pogovarjala sva se o šibkosti modernihekonomij,
sistemu, ki se je zlomil, BDP, ki jepostal moderna verzija ideje o
paradižu, zaho-dne družbe se ga oklepajo za vsako ceno. Se-dlaček
pripoveduje o novih paradigmah.
66Kdo so moderni duhovniki, gospodarji re-snice? Pišete, da
svetu vladajo ekonomisti,so preroki 20. in 21. stoletja, ko
hočemonapovedi, vprašujemo njih. In vendar,danes ekonomistom ni več
verjeti, ne naza-dnje niso znali predvideti sedanje krize.To je
problem. Malce spominja na čas prote-stantske revolucije, ko ljudje
niso verjeli, da sokatoliki lahko edini interpreti stvarnosti;
rekliso, hočemo verjeti nekaj drugega, a nimamoCalvina ali
Zwinglija. Celo Keynes je v tridese-tih govoril, da so ekonomisti
duhovniki: in kobo ekonomija postala dovolj močna, in danessmo
bistveno bogatejši, kot smo si pred 20, 25leti predstavljali, je
rekel, potem ekonomistine bodo več vseobvladujoči; osredotočili
sebomo na tisto, kar je zares pomembno, na od-nose, umetnost,
etiko. Obstaja torej nekakšenvakuum vere. Ne verjamemo
ekonomistom,vendar nimamo boljšega, v kar bi verjeli.Ekonomija je
postala najbolj ekumenska re-ligija, ima svoje fundamentaliste,
zmerneže,dvomljivce in kritike. Vsi spoštujejo različnekulture,
vere, interpretacije, vendar obstajaena sama ekonomija, globalna in
enaka zavse. Nekatere dimenzije pa ji manjkajo: našatisočletna
vzgoja je širša, treba je odkriti slediekonomskega mišljenja v
starih mitih in pre-poznati mite v današnji ekonomiji.
Ekonomija je izšla iz moralnih vprašanj,Adam Smith se je
ukvarjal z moralno filo-zofijo, ne z eksaktno znanostjo. Se
bomovrnili tja? Bodo jutrišnji preroki filozofi?Mislim, da bodo
umetniki tisti, ki bodo v pri-hodnje prevzeli vodstvo. Umetnost se,
podob-no kot ekonomija, pretvarja, da nima vrednot,to je kliše
večine filmov, celo slik. Saj veste,sledite svojemu srcu. A ideja
je konstrukt.Umetniki vam vedno razlagajo, bodite boljustvarjalni,
nevpeti v racionalne okvire sis-tema, hočejo vam pokazati svet, kot
ga vidijooni. Tudi pri njih je opaziti vodenje. Tako kotobstaja
umetnost zaradi umetnosti, obstajatudi ekonomija zaradi ekonomije.
Njen na-men je multipiicirati ekonomski način razu-mevanja sveta,
ga razširiti na druga področja.V Evropi poteka velika debata o
ekonomskemprispevku kreativne industrije. Sam pojem za-bavne
industrije je nesmisel. Ali potrebujemoindustrijo, da nas zabava?
In celo ta industrija, ustvarjenaposebej za zabavo, nas ne zabava
več. Tačas ekonomistigovorijo o umetnosti, ljubezni, korupciji.
Študije kažejo,da umetnost prinaša ekonomske koristi in korupcija
upo-časnjuje gospodarsko rast. Kaj pa, če bi modeli pokazali,da
umetnost znižuje rast, bi jo nehali podpirati? In da ko-rupcija
prispeva k rasti BDP, bi to pomenilo, da je trebakrajo podpirati? V
ekstremno radikalnemu gledanju nasvet so vrednote, tudi umetnost,
legitimne samo zato, kerjih legitimizira ekonomski prispevek. Toda
kraja je kraja,ne potrebujemo ekonomskih dokazov, da pokažemo, da
jezgrešena. Tukaj vidimo, kako zelo ekonomske so postalenaše
interpretacije.
Pripovedujete o ekonomizmu, ki je postal edina pre-vladujoča
ideologija sveta.Ekonomija je predvsem ideologija. V veliko
pogledih jereligiozna ideologija in treba jo je vzeti kot tako.
Nevtral-nosti ni, to je pomembna teza Slavoja Žižka, a ekonomijije
uspelo, da se ne prikazuje kot ideologija, temveč kot re-snica,
docela neideološka disciplina. Zanjo velja podobnokot za
demokracijo; če izpustite krmilo, pač ne boste prišlido
demokracije. Če pri ekonomiji pozabite na regulativoin moralo,
demokratični kapitalizem ne bo samodejno de-loval. Z demokracijo je
treba ravnati previdno, zgodovinaje polna primerov, ko je privedla
do zelo nedemokratič-nih rezultatov. U2 imajo prelepo pesem o tem,
da ljubezenumre, če ne skrbiš zanjo. Enako velja za demokracijo
intrge. Vse vemo o političnem populizmu, nič o ekonom-skem
populizmu.
Evropska unija je veljala za prostor vrednot, solidar-nosti,
človekovih pravic. Vas preseneča, da je postalaomejena na goli
ekonomizem, govorico kapitala?Na
ročn
ik: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
Tema: Cerkev po svetuTema: Cerkev po svetu
-
Izvorna ideja je bila imenitna. Fetiš geografske rasti nacijesmo
zamenjali za fetiš ekonomske rasti nacije. Ideja usta-novnih očetov
Unije je bila, da je mir končni cilj in trgo-vina drugotni. Krizo
lahko razumemo tudi tako, da smocilje izpolnili: imamo najdaljše
obdobje miru v zgodoviniin imamo trgovino. Sever Finske voljno
trguje z jugomGrčije, imata isto valuto, birokracijo,
administracijo; preddvema generacijama se je zdelo nepredstavljivo.
A ker nimogoče maksimizirati miru, lahko ga samo imaš ali ne,smo
fetišizirali trgovino: hočemo, da raste in raste. Edenod problemov
evropske integracije je, da jo prepoznavamokot ekonomsko
integracijo. Vsa jajca evropskosti smo po-ložili v ekonomsko
košaro. Posledica je, da smo nemudo-ma, ko je gospodarstvo zabredlo
v težave, prevpraševali ce-lotno idejo integracije. To se Združenim
državam, Kitajski,Japonski ni zgodilo. V tradiciji Evropejcev je,
da pretiranoreagirajo, histerizirajo ekonomski razvoj. Klasičen
kliše je,da smo kulturni, stavimo na kvaliteto življenja,
odnose,umetnost, in da so Američani poslovno usmerjeni,
pri-dobitni. Pogled v zgodovino pokaže drugačno sliko. V 20.in 30.
letih preteklega stoletja se je velika kriza začela vZDA, bila je
veliko globlja od sedanje, vendar ji ni sledilavojna. V Evropi pa
se je končalo s popolno, skoraj uniču-jočo, samo sebi zadano vojno.
Kriza, ki se je tokrat začela
v Ameriki, je bila nekako obrzdana, tukaj pa je
reakcijahisterična, takoj je bilo govora o padcu evra. V
Združenihdržavah zaradi ekonomije ni nihče govoril o ukinitvi
do-larja ali razgradnji države.
V knjigi se veliko ukvarjate z ekonomskimi vrednotamiin moralo v
družbi. Kako bi opisali svet, ki ga gledate?Ko sem bil na
konferenci v avstrijskem Alpbachu, so vsigovorili o rasti, rasti,
rasti. Tožbe nad kapitalizmom so bilezelo podobne tistim o Evropi:
imamo strukture, umanjkalje mehki del, enako v EU kot ekonomiji.
Kaj pa, če nam jev najbolj radikalnem razumevanju kapitalizem dal
skorajvse, kar nam lahko da? Kaj pa, če je tudi evropska
integra-cija izpolnila cilje? V psihologiji velja za enega
največjihvzrokov depresije trenutek, ko dosežeš cilj, tedaj
nenado-ma izgubiš sanje. Podobno je, ko molzeš kravo, in to je
pri-mer, o katerem sem govoril v Alpbachu, naokrog so bilesame
krave. Molzeš torej. Ko krava ne daje več mleka, jozačneš tepsti,
se pritoževati. Predstavljajmo si, da bi na-posled čudežno
spregovorila in rekla: Dala sem vam vsemleko, ki ga imam, 12 polnih
veder: poglejte, eno se je ski-salo, drugo je umazano, tretje se
razliva, za četrto niti neveste, kje je. Ni vam mar za vse mleko,
ki ga imate, jezitese samo zato, ker ga ne dam še več. Ne vidim
krize demo-
Nar
očni
k: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
-
kratičnega kapitalizma per se, temveč krizokapitalizma rasti.
Mineva 25 let od padca ziduin med komunizmom smo imeli krize, a
dru-gačne: vsi so hoteli sladkor, ponudbe ni bilo.Zdaj imamo tone
sladkorja in avtomobilov, kijih nihče noče. Ekonomija noče pojesti
vsegatistega, kar skuha. Skuha preveč. Vstopi vladain umetno
ustvari lakoto, iluzijo povpraševa-nja - to je trik fiskalne
politike.BDP in rast sta torej postala religija,zahodne demokracije
se je oklepajo kotobljubljenega paradiža, kar je pogubno.Kaj je
vaša alternativa?Kadar se na predavanjih pojavi ta tema,
vednovprašam, in vprašal sem že kakih 3000 ljudi,take, ki imajo
vsak dan opravka z denarjem,ali vedo, ali se je njihov osebni BDP
od četrtle-tja do četrtletja zmanjšal ali zvečal. Običajnose med
tristotimi glavami dvigne kaka roka,a nihče ne zna precizno
odgovoriti. Ljudjene vedo, ker jih pač ne zanima. V
stvarnemživljenju nam ni mar za rast bruto domače-ga proizvoda,
verjetnost, da bo njegova rastučinkovala na vaše življenje, je
zanemarlji-va. BDP je pomemben, a ne najpomembnejšidel našega
življenja, prioritete so druge. Bogaekonomije ni. Bili smo verski
fundamentalistiv razmerah, ko bi morali biti ateisti. To je
feti-šizacija: ne verjameš, kar misliš, verjameš, karso te
ideološko naučili.
Pomikamo se po teritoriju prepričanj. Kovprašate ekonomista, ali
verjame v nevidnoroko trga, je to stvar vere. Zato še vedno
verja-mem - in verjel sem pred 25 leti -, da je tržnogospodarstvo
za Vzhod najplodnejši humus zarast, ne samo gospodarsko, tudi za
človeškegaduha, kulturo svobodo govora. Toda na Zaho-du se je
zgodil preobrat: danes verjamemo, daje rast conditio sine qua non
tržnega gospodar-stva. Brez rasti češ da se bodo zrušili trgi
incelo demokracija. Če res mislimo, da potrebu-jemo rast za
delovanje demokracije in trgov,potem je grški kolaps zlom nas vseh.
Pred 25leti, ko smo šli iz komunizma v kapitalizem,dilem ni bilo
veliko. Na drugi strani so bilisvoboda govora, volitve, potovanja
in hkra-ti blaginja. Zlahka smo kupili kapitalizem.Kaj pa če bi
izbiral med svobodo in revščino?Izbral bi svobodo, četudi bi moral
plačati znižjim BDP. To je zelo pomembno. Tako kotv Mojzesovi
knjigi, ki vodi otroke Izraela izsuženjstva v eksodus v puščavo;
hočejo nazaj
v Egipt, kjer je bilo suženjstvo, vendar polnilonci mesa; in
Mojzes jih uči, da je svoboda,tudi če nimaš nič in ješ mano, še
vedno bolj-ša od suženjstva v bogati družbi. To ni takozelo
filozofsko vprašanje. Pred dvema letomaje potekala debata o
Kitajski, o totalitarnostibrez sociale, o tem, da bi se morda
morali mal-ce odreči naši demokraciji, da bi hitreje rasli.To sem
večkrat slišal od resnih poslovnežev.Vedno jim rečem, mar res
govorite o tem, da
bi imeli raje 3-odstotno rast, bi res žrtvovalisvobodo? Ker
svoboda prinaša blaginjo, to nepomeni, da ne more živeti brez
blaginje. Eko-nomija je zelo naivna religija, verjame, da sebo rast
zgodila vsako leto, vsako četrtletje,vsak mesec, vsako sekundo.
Vsakič mi rečejo:naivnež, ker ne pridigam hard-core ekonomi-je,
vendar jim pravim, naivni ste vi, ki mislite,
da bo vsak dan sijalo sonce. Ekonomija lahkoshaja brez rasti,
kot je tisoč let, merjenje BDPje precej moderna statistika. Večina
konfe-renc, ki se jih udeležujem, so molitve za rast.
Kriza traja že zelo dolgo.Krize bodo vedno z nami. Vedno bo
nekaj:ebola, ptičja gripa, Ukrajina, ekonomska kri-za. Krize so
neločljivi del našega življenja.
Je evropska mimo?Bila je prvi preizkus za evropsko
integracijo.Nismo se zavedali senčne plati Evropske unijein
globalizacije, osredinjeni smo bili na pozi-tivno. Leta 2006 je
bilo nepredstavljivo, da biGrčija, Irska, Madžarska tako rekoč
bankroti-rale. Blagoslov in hkrati problem krize je bil,da je šlo
za majhne ekonomije, reševati jih jebilo mogoče z nesistematičnimi
ukrepi. Čebi bankrotiral kdo od velikih, bi rešitve mo-rali iskati
bolj načrtno. Zobobol torej ni bildovolj močan, da bi šli k
zdravniku, dovolj jebilo nekaj žganja na zob. In tako smo
»rešili«problem evropske integracije. Še vedno ni-smo gotovi, ali
smo trg ali družina. Če si zlominogo član moje družine ali
prijatelj, ne delamekonomskih kalkulacij, pustim vse in stečemna
pomoč. Ko si zlomi nogo moj pek, gremdrugam. Saj veste, znana scena
iz filma Braz-gotinec; nič osebnega, samo biznis, reče Paci-no in
pobije vse. Princip trga ne pozna nobeneprivrženosti.
Je bila Grčija del družine ali trg?Gre za isto vprašanje kot
tisto, ko je farizejvprašal Jezusa: »In kdo je moj bližnji?«
Odvrnilmu je, da Samarijan, čeprav tujec, ker oddalje-nost pač ni
pomembna. Toda naposled smo seodločili, da je Grčija bolj del
družine kot trg,naša pomoč je izšla iz empatije. Če bi se
grškibankrot zgodil pred dvema generacijama, bijih napadli. Pomnimo
zgodovino: ko je bil so-sed na kolenih, smo ga pokončali. Kadar je
vpreteklosti našim sosedom šlo slabo, smo senaslajali. Zdaj Grčiji
iskreno želimo dobro.
Drži, ker je del Unije. In vendar je pomen-ljivo, kako malo
empatije je bilo zanjo,ki je s krizo in zaradi ostrega
varčevanjapostala senca bivše države. Njeno trpljenjeje
neizmerno.Kljub vsemu smo pomagali. Človek bi lahkorekel, nehaj mi
»pomagati«, raje mi pomagaj.Evropa ne zna pomagati, toda vseeno
poskuša.Njihova rast je naša rast in to je bistveno bo-Na
ročn
ik: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
Tema: Verske skupnostiTema: Verske skupnosti
-
lje kot nekdaj, ko je bila njihova bolecma nasezadovoljstvo.
Lahko bi celo rekel, da je duhmočan, a telo slabotno. Naša empatija
je pre-šla z nacionalne države na Evropo, mar namje za Grčijo,
pomagali smo Irski, brigamo se zatrpeče otroke po svetu kot nikoli
prej; včasihnismo niti vedeli zanje, pobijali smo jih ali paso
umrli od izstradanosti. Umazana velesila nibila Amerika, temveč
Evropa. ZDA dojemamokot arogantno, imperialno velesilo, ki uniču-je
lokalne kulture, a to bolj velja za Evropo včasu, ko je bila
velesila. Uničevanje lokalnihkultur je bil naš, evropski program.
Kar Ame-rika počne s kokakolo in kapitalizmom, jemehko v primerjavi
z evropsko brutalnostjo.Če zdaj ne znamo pomagati, je to vseeno
veli-ka sprememba v zgodovini človeštva.
Kaj se dogaja z demokracijo v Evropi?V demokraciji se odločamo
med svetlooran-žnim in svetlomodrim, hipotetično se na voli-tvah
odločaš o višini davkov, pokojnin, o zelonepomembnih rečeh. O
važnih zgodovinskihodločitvah, razpadu Jugoslavije ali
žametniločitvi Češkoslovaške, nismo odločali, pa bibile potrebne
volitve. Ironija demokracije je,da filtrira majhne, drobne komarje,
in vmes,ne da bi opazil, požreš celo kamelo. V Evropibodo
nacionalne vlade imele vse manjšo vlo-go, več demokratične moči bo
šlo v regije aliUnijo.
Kateri trend je pomembnejši, Bruselj aliregionalizem?Oba.
Odmiranje države ne gre navzgor, če-prav večina ljudi kritizira
Unijo zaradi izgubesuverenosti. Bančna ali ekološka zakonodajane
more obstajati na nacionalni ravni, odlo-čitve je treba sprejeti
hkrati. A tudi nižje sopomembne: za naše življenje je bolj važno,
ka-kšen bo neki most kot pa BDP ali davki. Vlogadržave postaja
manjša in manjša, svet pa čeda-lje kompleksnejši.
Najmočnejša evropska političarka delujev svetu številk,
deficitov, metodologije.Kako komentirate politiko Merklove?Njena
praktična politika mi je všeč: razume,da brez stabilnosti rast ne
vodi nikamor; jepragmatičarka, ni ideološka. Voditeljica Evro-pe ni
po lastni izbiri, temveč zaradi okoliščin.Kanclerka ne vidi onkraj
krize, a nimamo �
Kohla ali Mitterranda. Hkrati ni negativnihvoditeljev.
Obstajajo, vendar nihče od njihnima oblasti, nihče ne krivi druge
države zalastne težave, so posamični glasovi, a nikogar,ki bi se
lahko uprl Merklovi. Vakuum pozitiv-nih voditeljev kompenzira
absolutni vakuumnegativnih voditeljev. Zgodovina nas uči, dasmo jih
sposobni sproducirati, krivijo drugenacije, skupine, ljudi,
manjšine. Tega v Evro-pi na ravni voditeljev ni: Le Penova ni
naoblasti, Haiderja ni več, Pravi Finci niso pre-več močni.
Toda Le Penovi lahko uspe, mar ne?Drži, nevarnosti ne smemo
spregledati, ampaknaposled ji še nikoli ni uspelo. Spraševali ste
odemokraciji: veliko ljudi misli, da demokraci-ja izvoli najboljše
voditelje. Narobe. Največjamoč demokracije je, da se znebiš slabih.
V temsmislu demokracija deluje. Nikoli ni obljubi-la najboljših
voditeljev, tako kot ekonomijane pravične družbe. Samo bogate
družbe, nepravičnosti. To je tipična napaka marksizma.Mara je
mislil, da je kritiziral kapitalizem, de-jansko je kritiziral
človeško nrav. Kritiziral jeindustrializacijo, ki je vodila v
alienacijo po-sameznika od družine, družbe, proizvodovčlovekovega
dela, a to ni značilnost kapitaliz-ma, temveč industrializacije.
Masovna indu-strializacija je bila bolj značilna za sovjetskiblok
kot za svobodni svet. Tudi ideja rasti jezelo komunistična, gotovo
se spomnite, kot sejaz, vsega tistega planiranja. In če kaj, je
idejarasti levičarska.
Kaj je z zapuščino teh idej?Alienacija? O tem berete na prvih
stranehbiblije, Bog je tisoče let, preden je bil pojemkapitalizma
sploh izumljen, ustvaril človeškobitje, ki je bilo takoj odtujeno
Stvarniku. Totorej ni samo značilnost človeških bitij, tem-več tudi
božanstev. Kritiziral je tudi masovnourbanizacijo, ki je bila močna
značilnost ko-munističnih režimov. Vedno rad spomnim nalevičarske
mislece, ki se toliko ukvarjajo s sis-temom, ki odtujuje. Pokrov je
pomemben; čega odstraniš in sistem dovoljuje, da si, kar si, čebi
se lahko vedel spontano, bi nastalo opusto-šenje. Alienacija od
samega sebe ima smisel,tega ne smemo pozabiti. Tu vstopi
mitologi-ja. Ena mojih najljubših tem je, kako mitolo-ško,
poudarjeno hiperreligiozno prepričanjebiva tik ob naših znanstvenih
prepričanjih.Ob besedi zatiranje si mitsko predstavljamotlačenje od
zgoraj; ali od strani, od zadaj, odspredaj, birokratski sistem,
kafkovsko ver-zijo zatiranja. Kaj pa, če tlačenje prihaja odspodaj?
Mitologija lahko s spremembo sme-ri zatiranja spremeni prepričanje
o sistemu.Marx je videl zatiranje od zgoraj, sam trdim,da večinoma
prihaja iz nas samih, od spodaj,iz nezavednega ida.
Nar
očni
k: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
-
Giorgio Agamben govori o poškodovanemtkivu Evrope, o razkolu med
Romani inGermani: o ukalupljanju kulturnih razlik včasu krize,
stremljenju, da »bi bili Grki kotNemci«, kar je pogubno. Kaj
menite?Tega ne počnemo. Grkom ne bi nihče rekelnič, če bi plačevali
svoje dolgove. Živeli bi, kotbi hoteli. Samo potem ne smejo
nadlegovatidrugih, da jim pomagajo. Grčija je preveč za-dolžena.
Treba je kritizirati globalizacijo, neEU. Prav razlike omogočajo
rast. Adam Smi-th je v Bogastvu narodov poskušal odgovoriti,zakaj
so nekateri revni in drugi bogati; gre zaspecializacijo, pozabil pa
je dodati, daje zanjopotrebna različnost. Samo razlike
omogočajotrgovanje. Če sva si rahlo različna, lahko malotrgujeva,
morda imate vi radi vino in jaz pivo.A šele velike razlike lahko
prinesejo več. Eko-nomija je magnetna sila, človeštvo združujebolj
od vere, umetnosti, ima največjo gravita-cijsko moč, zaradi nje
simpatiziramo z Grčijo.Gre za poslovni odnos. Ko medsebojno
trguje-mo, se ne gremo vojn.
Kaj je današnja največja moralna dilema?Revščina, neenakost, kot
pravi Pikettv?Kako razdeliti bogastvo?Zgodovinsko gledano je sploh
ni. Neenakostje visoko na seznamu, a če se spet vrnem k bi-bliji,
je že Jezus rekel, vedno bodo revni. Škar-je med bogatimi in
revnimi se razpirajo, stvaripa gredo v civilizirano smer. Pred sto
leti si jebilo nemogoče predstavljati, da bi običajnaženska nosila
najlonke, debata, kot je najina,je bila privilegij plemstva, pitje
vina si je pri-voščila peščica. Prišli smo daleč, vse več do-brin
postaja komunističnih. Žižek je nekočlepo rekel, da je kokakola
odličen primer ko-munistične dobrine, čeprav jo povezujemo
skapitalistično Ameriko: ne glede na to, kakoreven si, piješ enako
kokakolo kot bogataš.Enako velja za tehnologijo, telefon
pregrešnobogatega ni zelo drugačen od povprečnega.Razkorak se
zmanjšuje, razlika med šampanj-cem in poceni sektom ni
kdovekolikšna.
Rad imam zgodbo o Lilit. V hebrejski mito-logiji je bila
ustvarjena v raju pred Evo in bilaje enakovredna Adamu. Lilit ni
ugajal seksu-alni položaj: ni hotela biti spodaj, hotela je
bitizgoraj, čutila se je podrejeno, če je bil Adamzgoraj. Problem
je postal tako velik, da je za-pustila raj. Angela sta jo vabila
nazaj, grozilas prekletstvom rojevanja stoterice otrok nadan, ki
jih bo morala požreti. Vseeno je odšla.In interpretacija: v raju je
bila popolna ena-kost, nobenih tradicionalnih vzvodov, kot jedenar
ali moč, ni bilo, ki lahko porajajo zapo-stavljenost. Toda Lilit je
izumila pritisk iz nič,zapustila rajski vrt. Celo v okoliščinah
idealneenakosti in absolutne harmonije bo vsakdood nas našel neko
simbolno stvar, ki nas tlači,pritisk, tako kot je Lilit. Iz tega
lahko razbe-
remo, da je tudi vsemogočni Bog nemočen,ko je zatiranje
simbolično. Treba je biti pravi-čen, kot se da, a tudi pravičen do
tega, kolikopravični smo. Nismo idealni, smo človeški. Insvet je
natanko tak, kakršnega hočemo. Če nebi bil, bi ga spremenili.
V svetu ni veliko zaupanja, ne v politikene v institucije. Je
kaj, kar lahko zapolnipraznino prepričanja?Absolutno se ne
strinjam. Zaupanja v politikeje preveč, verjamemo celo, da bo iz
političnihvrst prišel mesija. To je neumno. Imamo ime-nitne
umetnike, odlične nogometaše, prelepoarhitekturo, zanimive
znanstvenike, samopolitiki so slabi. Kakšna je razlika med
poli-tiki in čevljarji? Bi verjeli, da nas lahko vsegazla odreši
čevljar? Politika je stroka kot vsaka.Švedsko vsi poznamo po Abbi,
ne po kraljih inpremierih, ki so jih tedaj imeli. Dobro bi bilo,če
bi politikom verjeli manj, in enako velja zaekonomiste. Težava ni,
da smo v ekonomskemodele in kapitalske trge verjeli premalo, sle-po
smo jim verjeli preveč. Naši moderni mitiniso angeli, demoni,
medvedki in mlade devi-ce, so matematični modeli v učbenikih.
Todamatematični mit ni resničen, je simbolna re-prezentacija zgodb,
prevedena v drug jezik, jezgodba, ki smo si jo izmislili. Slabši
smo odvernikov v srednjem veku, ti so vsaj verjeli vstare mite, jih
spoštovali zaradi zgodovinskevrednosti. Toda vernik gre vsako
nedeljo vcerkev zato, da se spomni, v kaj verjame. »Mo-derni
človek« ne ve niti tega, da verjame v ne-kaj. On misli, da ve. Od
Karla Popperja vemo,da je naše znanje smešno, da v znanosti negre
za resnico, temveč falsificiranje napačnihhipotez.Pogosto slišimo,
da je današnji svet manjvaren kot nekdanji. Kako je s tem?
Naš svet je, zgodovinsko vzeto, najboljvaren, kar jih je, sredi
noči lahko hodite na-okrog brez noža ali stražarja. Ne pomnimotega.
Pravzaprav proizvajamo nevarnost. Toje med dragim vloga umetnosti;
veliko ume-tniških del je apokaliptičnih, producirajo te-snobo,
lepa umetnost velja za kičasto. Edininačin, kako lahko doma sedim
in gledamGospodarja prstanov ali kateri koli film, v ka-terem
trpijo lakoto, so brezdomni in prezebli,je, če sem sit, s streho
nad glavo, na varnem intoplem, s pokovko in kokakolo v naročju.
Toso pogoji za gledanje trpljenja drugih. Fikcij-sko hlepimo po
nevarnosti; ker je ne dobimov resničnem svetu, si jo sposodimo v
filmih.Češki filozof Jan Patočka temu pravi »zdol-gočasenost kot
ontološko stanje človeštva«.Potrebo po orgiastičnosti in
ekstatičnem do-gajanju, vsem ekscesivnem skratka, napaja-mo v
filmih. Sicer pa vaša nevarnost, da vamnekdo ukrade avto, v temelju
izvira iz tega, daga imate.
Nar
očni
k: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
Tema: Cerkev po svetuTema: Cerkev po svetu
-
Pa ekonomska negotovost, v kateri biva-mo? Vsi potencialno
brezposelni.In upam, da bo vedno tako. Saj smo imelipred 25 leti
tak varen sistem, ni ravno de-loval. Z nevarnostjo in negotovostjo
smo seskušali v ekonomiji spopasti s kreditnim iz-vedenim finančnim
instrumentom CDS (cre-dit default swap). Banka posodi denar,
ustva-rimo situacijo, ki je domnevno varna zame,v nobenem primeru
ne bom izgubil denarja.Odstranjena je torej nevarnost, ki se je
pre-selila v sistem, v tej igri individualni igralcipostanejo zelo
varni, sistem pa zelo krhek.Tako kot živimo v zelo bogati družbi in
sonaše vlade obubožane. V preteklosti smo po-skušali kupovati rast
in prodajati stabilnost,to nazorno kaže zadolženost vlad. Uspelonam
je ustvariti sistem varnih posamezni-kov. V prihodnje bo treba
začeti prodajatirast in kupovati nazaj stabilnost. Kot zgod-ba o
Jožefu iz stare zaveze, moja najljubša inzgodovinsko prvi poslovni
cikel v zgodovini
človeštva. Saj poznate sanje o sedmih debe-lih in sedmih suhih
kravah, ki jih je faraonurazložil Jakobov sin. Sanje je razlagal
kot ma-kroekonomsko napoved posebne vrste: bla-ginji sledi
pomanjkanje, sedem let rasti BDPin sedem let padanja BDP. In faraon
je zasta-vil kantovsko vprašanje: Kaj naj naredim?Jožef je
odgovoril, da je. treba nekaj prihra-niti za slabe čase. V tej
razlagi prepoznamokevnesijansko proticiklično fiskalno politikoin
tako moramo ravnati zdaj. Ta kriza nas niuničila, naslednja -
Ukrajina, ebola, banke -nas lahko. Zato se mi ne zdi pomembna
rast,temveč ustvarjanje odgovorne politike indružbe, stabilnosti,
da kriza ne bo prerasla vkatastrofo. Kriz ni mogoče preprečiti;
trebaje poskrbeti, da nas ne bodo ubile, da ne botekla kri.
Aktualna kriza je bila zadnje svari-lo. Ne bodo nas uničili
Islamska država, Ru-sija ali Kitajska, implodirali bomo od
znotraj,kakor smo malone 2008. Največja grožnjaEvropejcem so
Evropejci sami.
66 Ne vidim krize demokratičnegakapitalizma per se, temveč
krizokapitalizma rasti. Ekonomija nočepojesti vsega tistega, kar
skuha.Skuha preveč.
66 Nas svet je, zgodovinsko vzetonajbolj varen, kar jih je.
Samiproizvajamo nevarnost. Fikcijskohlepimo po njej; ker je ne
dobimov resničnem svetu, si jo sposodi-mo v filmih.
Nar
očni
k: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
Tema: Verske skupnostiTema: Verske skupnosti
-
66 Vsa jajca evropskosti smo po-ložili v ekonomsko košaro.
Nar
očni
k: D
RU
ŽIN
AO
bjav
e so
nam
enje
ne in
tern
i upo
rabi
v s
klad
u z
odlo
čbam
i ZAS
P in
se
brez
sog
lasj
a im
etni
ka p
ravi
c ne
sm
ejo
pros
to ra
zmno
ževa
ti in
dis
tribu
irati!
Klip
ing
d.o.
o.
