1. MARCEL MAUSS: Stvarni in praktični odnosi psihologije in sociologije

1. Mesto sociologije v antropologiji

-Psihologija in sociologija sta del tiste biologije, ki jo proučuje antropologija. (torej za Maussa psihologija in sociologija spadata pod antropologijo, vse tri pa spadajo pod biologijo)

Pri vseh štirih disciplinah je predmet človek, kot živo bitje, zavestno bitje in družbeno bitje.TRIADNI MODEL ČLOVEKA: - Biologija (človek je živo bitje)- psihologija (človek je zavestno bitje)- sociologija (človek je družbeno bitje)

SOCIOLOGIJA preučuje človeške skupine/družbe, slednje pa se razlikujejo od živalskih po prenosu idej, jeziki, veščinah, religiji… za Maussa sociologija spada pod biologijo, ker preučuje del živih družb, vendar bi njeno pravo ime moralo biti sociologija človeka, ker trenutno preučuje smo človeške družbe in ne živalskih (Mauss meni, bo ime sociologija upravičeno, ko bo začela preučevati tudi živalske družbe)

PSIHOLOGIJA ČLOVEKA preučuje samo pojave, ki se tičejo posameznika

KOLEKTIVNA PSIHOLOGIJA preučuje pojave, ki se tičejo družbe večih posameznikov, zato je slednja za Maussa isto kot sociologija človeka oz. povedano drugače, zanj sociologija spada pod psihologijo.

Ampak…

2. Zakaj je obstoj sociologije kot samostojne vede upravičen?

Sociologija vsebuje dele kolektivne psihologije + neke izmisleke materialne in nematerialne narave v človeških družbah (npr. kapital, denar, ekonomija, gospodarstvo, ideja domovine), ki niso del kolektivne psihologije.

Mak Dugalov je v svojem delu Group Mind naštel 3 teze zaradi katerih je obstoj sociologije kot samostojne vede upravičen:

1. Morfološki fenomeni: Sociologi preučujejo skupine, kolektivno zavest skupine, njen teritorij, religijo, sorodstvo, mortaliteto, nataliteto, starostne skupine… V glavnem morfološke fenomene, ki niso del kolektivne psihologije

psisoc

antropologijaBiologija

2. Statistika: Pojem vrednosti, cene, ekonomske mere, stopnja kriminala, religioznost… in ostali fenomeni, ki jih sociologi merijo drugače, kot psihologi (meritve in statistična obdelava je drugačna)

3. Zgodovinski: Tradicija, jezik in navade, kategorije ljudstev čez zgodovino (npr. socialisti, brezdržavne skupnosti..). Sociologi morajo gledati tako zgodovinske kot geografske dejavnike, kar psihologi ne.

V kolektivni psihologiji pa se pojavljajo pojmi kot kolektivno občutenje, motivi običajev, izražanje emocj, ki so pogoste v skupinah… predvsem je poudarek na individualnosti, kar pri sociologiji ni.

OPOMBA: še enkrat se spomni, da antropologija preučuje oboje skupaj psi in soc.

3. Usluge psihologije za sociologijo

Analiza pojava kolektivna zavest, pojma duševnosti, pijma psihoze, pojma simbola, pojma nagona…

4. Usluge, ki bi jih sociologija morala dati psihologiji

Lingvisti vedo, da so vsi družbeni fenomeni tako družbeni kot fiziološki in psihološki.. tega sociologi ne priznajo. Psihologi menijo, da bi napredek znanosti bil hitrejši, če bi sociologi to priznali.

Dve kategoriji pojavov, ki dokazujejo prisotnost vseh treh dimenzij:

1. Mitski in moralni simboli

- Odzivanje na stvari, kretnje ob obredih, pravila vljudnega obnašanja in morala predstavljajo simbole… oboje preučujejo sociologi, psihologi in fiziologi vsak iz svojega vidika. - Mentalni mehanizmi kolektiva se ne razlikujejo od mentalnih mehanizmov vsakega posameznika

2. Ritem

- Ples, plesne skupine, aktivnosti in igre (lahko preučujemo iz vseh teh vidikov)

Telo, duh in družba, nič ne obstaja brez drugega, vse je povezano in se meša, mauss temu pravi FENOMEN TOTALITETE.

2. LEVI-STRAUSS: Strukturalna antropologija

Antropologija je znanost o človeku. Predmet raziskav je človek, ki ga razume kot

DIADNI MODEL: - Socialno – kulturni del - Biološko – fiziološki del

človek je totaliteta, potrebno je opazovanje obeh dimenzij:

- Fizična antropologija (ki preučije biološko-fiziološki del), katere metode so iz naravoslovnih znanosti, izraža odnose z Socialno in Kulturno antropologijo (ki preučuje socialno-kulturni del), katerih metode so iz družboslovnih znanostih.

- Razvoj fizioloških značilnosti je povezan z kulturo (npr. američani so debeli, ker je v njihovi prehrani nezdrava hrana) in obratno mentalni-fiziološki procesi omogočijo obstoj kulture.

1. Etnografija, Etnologija in Antropologija

Etnografija opisuje delo na terenu (field-work), opisuje posamezne fenomene in zbira material. Etnografija je stopnja pred etnologijo.Etnologija je prvi korak sinteze. V njej se zgodi sinteza treh smeri : - geografije (sinhrona- znanje o skupini in okolici)-histografije (diahrona – poznavanje preteklosti skupine)- sestave (opažanje običajev, ustanov, tehnik..)

2. Socialna in Kulturna antropologija

Socialna antropologija

Predstavnika sta Frazer in Radcliffe-Brown (Knjiga: Družbeni odnosi in družbena struktura).Socialna antropologija preučuje le družbene organizacije, katere so le del preučevanja kulturne antropologije. Preučuje tehnike in objekte, da bi našli neko »super tehniko« , ki omogoča oz. pogojuje življenje v družbi. Socialna antropologija družbo jemlje kot celoto iz večih delov, ni mogoče preučevati enega dela brez da bi poznal ostale.Socialna orientacija približa antropologijo geografiji in tehnologiji.

Kulturna antropologija

Tylorjeva definicija kulture: Kultura je kompleksna celota, ki vsebuje znanja, verovanja, umetnost, moralo, pravo in ostale sposobnosti in navade, ki jih je človek pridobil kot član družbe.

Kulturna antropologija preučuje družbeno življenje, da bi odkrila mejo vpliva družbe/kulture na človeka in dejavnosti skozi katere se ta meja kaže. Zanima jo tudi kako se kultura prenaša skozi generacije.Kulturna orientacija približa antropologijo arheologiji in psihologiji.

Antropologija ne more biti popolnoma naravoslovna, niti popolnoma družboslovna in humanistična, želi pa uravnoteženost vseh treh disciplin.

3. Naloge antropologije

- Objektivnost (ki je višja od družboslovne objektivnosti, kajti odpravi tudi vrednotno presojo neglede na družbo ali kulturo. Hoče najti objektivnost, ki velja za vse in ne samo za določeno družbo.)- Totaliteta (najti model, obrazec, obliko, ki je enaka v vseh družbah – univerzalnost)- Pomen (definirati)

3. BRACO ROTAR: Antropologija in njen predmet

Antropologija je skupek ved, ki obravnavajo en predmet: človeka. Mora biti koncipiran kot realni predmet (ne kot spoznavni predmet), da omogoča veliko število pristopov. Delitev antropologije na fizično in kulturno omogoča dvojnost predmeta antropologije. Prva ugotovljena lastnost antropološkega diskurza: razlikovanje med človekom kot homo in človekom kot animal je narava predmeta.

Humaniteta ima tri temeljne oblike: pojavlja se v posameznikih (osebnost), v trajnih družbenih skupinah ali družbah (kultura) in v vseh socializiranih članih naših vrst (človeška narava).

Osebnost: je bolj ali manj trajna organizacija sil znotraj individualnega, osebnost ni isto kot obnašanje ( sile osebnosti niso odzivi, temveč pripravljenost na odziv). Osebnost (kot subjekt) ni obnašanje, temveč, nekaj kar je za njim in znotraj njega kot individualno. Osebnost je poleg tega še »produkt družbenega okolja«, kar je navidezno protislovje antr diskurza (osebnost je nekaj časa predmet okolja, toda takrat gre za zgradbo subjekta, za njegov razvoj, takrat to še ni osebnost. Dokončno vzpostavitev osebnosti označuje iniciacija, ki loči dobo odraščanja od dobe odraslosti.

Kultura: zaradi prehoda od etnografije k etnologiji so meje med etnologijo in antropologijo tako nejasne, da pogosto posamezni teksti vključujejo koncepcije obeh kot med seboj prevedljive (npr. Margaret Mead). Zato pogosto zamenjuje konfiguracijo antropoloških diskurzov z diskurzom etnologije. Etnologija s vključitvijo v antropološki »pluralizem ved« izgubi svoj posebni status humanistične vede. Ta »pluralizem« je koncepiran »demokratično«. Antropologija je sestavljena iz dveh ravni, ki se vzajemno potrjujeta ( z različnimi besedami pripovedujeta isto): tako je, kakor vidimo in kakor vidimo, tako je. Hoijer: antropologi so se preusmerili od atomistične definicije kulture, to zaznamuje prehod od etnografije k etnologiji (meje med antropologijo in etnologijo nejasne). Kluckholn in Kelly: uvajata v antropologijo behavioristični aspekt, kulturo definirata kot » vse zgodovinsko ustvarjene določbe za življenje, eksplicitne in implicitne, racionalne, iracionalne in ne-racionalne, ki obstajajo v vsakem danem času kot potencialni vodiči obnašanja ljudi« - po tej definiciji so poteze, elementi ali bolj vzorci organizirani ali strukturirani v sistem ali skupek sistemov, ki je zato, ker je »zgodovinsko kreiran«, podvržen nenehnemu spreminjanju. Kultura se po tej definiciji ne razlikuje od morale, razen po stopnji »inhibicije«. M. Mead:«človeške kulture lahko vidimo kot zgodovinsko vzorčene sisteme komunikacije med posamezniki in nečloveškim okoljem«. Pri tej definiciji se križata etnografski in kibernetični aspekt: posameznik je »kibernetični« sistem, ki se samoorganizira po dražljajih iz okolja. »Zgodovinski« aspekt: kulturo nosijo zaporedne generacije, tako da vsak član od otroštva do starosti prispeva k reinterpretaciji kulturnih form. Sprememba v obnašanju člana lahko povzroči spremembe znotraj celote.

Človeška narava: Bindney pravi, da je človeška narava najsplošnejša forma humanitete, ker je najgloblja, drugi dve sta njen izraz, forma triadične humanitete: izraz osebnosti sta kultura in človeška narava, izraz človeške narave sta kultura in osebnost, izraz osebnosti sta kultura in človeška narava.

Kroeberjev trojni tavtološki krog:

1. protislovja antropologije lahko iščemo na ravni triadične matrice »teološke misli«2. triadična matrica je determinanta

4. ANTON TRSTENJAK: Orisi sodobne psihologije

Razmerje dednosti in okolja se v psihologiji raziskuje v raziskavah INTELIGENCE (ali je prirojena ali pridobljena?)

Trstenjak: Inteligenca je odvisna od variacije obeh dejavnikov (variiranje inteligence je odvisno od variiranja dednosti in okolja), torej je inteligenca produkt okolja in dednosti.

Vpliv dednosti

- Merjenje korelacije med inteligenco otrok in staršev

Starost: Podatki kažejo, da v prvih letih otrokovega življenja lažje sklepamo kakšno inteligenčno raven bo imel otrok pri 6 letih, na podlagi merjenja starševe inteligenčne ravni, kot pa na podlagi merjenja inteligenčne ravni otroka samega.

Posvojitve: Podatki kažejo, da NI korelacije med inteligenco posvojenih otrok in adoptivnih staršev in, da JE korelacija med otroki, ki so posvojeni in njihovimi biološkimi starši, tudi če ne živijo skupaj.

Vpliv okolja

- Merjenje inteligenčne ravni pri enojajčnih dvojčkih

Podatki kažejo, da se inteligenčna stopnja pri dvojčkih ravna bolj po okolju, kot pa po dednosti: Newman in Freeman ugotovila, da je pri dvojčkih, ki so ločeno vzgojeni, razlika v IQ za 2,3 večja, kot pa pri tistih, ki so vzgojeni skupaj.(Okolje vpliva na razvoj inteligence)

IQ korelacija med dvojčki je višja, kot pri navadnih bratih in sestrah, ker imajo dvojčki isto okolje odraščanja (prenatalno okolje, ista starost staršev, insti socialni položaj..). Podatki kažejo, da imajo enojajčni dvojčki najvišjo inteligenčno korelacijo, nato dvojčki različnega spola, šele nato pa brati in sestre različne starosti, in to prav zaradi okolja v katerem so odraščali.

Pri enojajčnih dvojčkih vidimo, da na telesne lastnosti okolje najmanj vpliva, na umske lastnosti bolj, najbolj pa na posebnosti značaja in osebnosti kot celote.

Okolje lahko tudi zniža IQ, kajti obstajajo velike razlike med dvojčki, ki so bili vzgojeni ločeno in sicer prvi v mestu drugi pa na podeželju ali ladjah.

- Tudi razvoj je pogojen od okolja, pretežno je odvisen od dejavnikov, ki so onstran dednosti. Edino tempo razvoja je morebiti dedno pogojen

Razlika med močjo dednosti in okolja

Kellogg je devet mesecev vzgajal šimpanza sočasno s svojim enako starim otrokom. Okolje je bilo pri obeh popolnoma enako, tudi šimpanz je spal v postelji in je bil oblečen… zato bi naj dosegla enako inteligenčno raven.Šimpanz je sprva hitreje napredoval, kot otrok (privzgojili so mu: ubogati besedna povelja, imeti nadzor nad telesnimi potrebami in čistočo, pili iz kozarca, hoditi pokončno..), vendar se je na neki stopnji njegov razvoj ustavil, nikoli se ni naučil govoriti.

MEJE RAZVOJA SO DOLOČENE Z DEDNOSTJO.

Šimpanz se je začel razvijati v nadčloveško telesno moč, znal je plezati… otrok pa se je začel razvijati v nad živalsko inteligenčno višino.

Vrstnih naravnav ne moremo spremeniti, ker so dane dedno( Šimpanz nikoli ne more postati človek in obratno), v okviru iste vrste pa ima okolje slej ko prej velik vpliv (povzroči razlike med posamezniki, tudi med dvojčki)

+

Glavna teza: Inteligenca je skupni produkt dednosti in okolja.

Dednost inteligence je odvisna od številnih genov. Pomembno je, da otrokovo inteligenčno raven (za katero predpostavljamo, da je podedovana od staršev), merimo v prvih dveh letih njegovega življenja. Po 6. letu so podatki manj zanesljivi zaradi vpliva okolja.

Raziskava1: korelacija med inteligenčnim kvocientom pravih staršev, ki niso živeli skupaj (torej ni bilo nič vpliva okolja) in pravih otrok je višja, kot korelacija med adoptivnimi starši in adoptivnimi otroci.

Raziskava2: enojajčni dvojčki: inteligenčna stopnja pri dvojčkih se zazna bolj po vplivu okolja kot po dednosti.

Raziskava3: Meadova je pri Indijancih opazila, da ženka dela in obnašanje pri njih opravljajo moški in obratno, torej so značajke poteze čisti vpliv okolja.

Raziskava4: dvojajčni dvojčki: okolje najmanj vpliva na telesne lastnosti, na umske malo bolj, največ pa na posebnosti značaja in osebnost. Neprimerno okolje lahko znižuje IQ. Človeški organizem si lahko priuči instinkte.

Raziskava5: Šimpanz in otrok vzgajana pod enakimi pogoji in okoljem. Šimpanz je v zgodnjem (živlenjskem) obdobju celo bolj napreden pri učenju kot otrok, potem pa se mu razvoj na neki točki zaustavi- meje mu postavi dednost vrstnih naravnanj okolje ne more spremeniti, v okviru iste vrste pa ima okolje večinski vpliv; torej okolje določa razlike znotraj vrste.

5. THEODOSIUS DOBZHANSKY: Evolucija človečanstva

Fizični antropolog _ humani genetik srede 20. stoletja; oče socialno reflektivnega študija humane genetike. V svojih delih postavi teze, kaj je človek kot gensko določeno bitje. Njegova teorija je točna. * Humana genetika je uspela pojasniti logiko povezanosti med geni in okoljem.* 1. vprašanje: Ali je človek biološko določen in če je, s čim je biološko določen?- Da, človek je biološko določen- S čim: GENI → pravilna logika je KAKO (geni, ki so biološko dani, določajo človeka). Vse 3 logike so izključujoče, logika KAJ in KOLIKO sta napačni. Kaj→ edini odgovor je geni, vse kar je biološko dano, je treba iskati v genih; Koliko → ne more se zmeriti* 2. vprašanje: Kako geni določajo človeka?- Po biološki poti dobimo samo gene = spolne celice staršev, ki imajo celična jedra, kjer je genetski material = DNK (dvojna vijacnica). DNK ima zmožnost samoreprodukcije. Mi dobimo ta material, ki je zmožen samoreprodukcije.- Gen je del verige DNK, ki izvrši podvojitev: 40.000 razčlenitev delčkov verige, ki se podvojijo. Cela veriga DNK se ni zmožna podvojiti. Delčki, ki se podvojijo, se nazaj zlepijo v verigo, do mutacij pride, ko se delčki ne zlepijo isto.- Geni (40.000) so vsi isto kemično zgrajeni. Razlika med njimi je DNK v dolžini (št. Vezi – št. Nukleotidnih parov) ter v genetski informaciji (zaporedje baz).- Genetska informacija je zaporedje nukleotidskih baz (naša vrsta ima malo genetskih informacij)- Funkcija genetske informacije: ne določa lastnosti, je kemicna šifra za pretvorbo proteinov (beljakovine). Geni določajo, kako se bodo tvorile beljakovine. Kaj dedujemo so različne šifre za tvorbo beljakovin, to je pa tudi vse kar dedujemo. Genetsko smo določeni, da dedujemo šifre za beljakovine.- Genotip je celota vseh genov. Fenotip je celota vseh lastnosti, ki jih organizem ima.- Zakaj pa smo si ljudje podobni – fenotipska podobnost: na osnovi dednosti kemičnih šifer za tvorbo beljakovin, ljudje ki si delijo iste gene si velikokrat delijo tudi fenotipske lastnosti, ampak to ni premosorazmerje (bolj podobni starim staršem, kot pa staršem, s katerimi si delimo vec genov).- Vsak ima svojega fenotipskega dvojnika → ni nobene podobnosti genskega materiala.- Kolicina kemičnih šifer ni premosorazmerna s količino fenotipskih podobnosti, ni linearna zveza.- Genotipska informacija je direktno povezana z nekaterimi lastnostmi, ki so dejanski proteini. Vendar pa se hoče razložiti fenotipsko podobnost na podlagi kemičnih šifer- Določena pravila (kaj dela genetska informacija) je razdelal Dobzhansky →Pravila o dedovanju osebnostnih lastnosti !!!!

1. Osebnostne lastnosti se ne dedujejo, ker dedujejo se geni in geni nimajo osebnostnih lastnosti.

2. Tisto kar dedujemo so genetske informacije za tvorbo proteinov, ki so predispozicije za lastnosti. Predpogoj za lastnosti so kemične formule.

3. Število predispozij ni enako številu genov. 1 gen ni predispozicija za eno lastnost. Imamo več lastnosti kot 40.000-kolikor je genov (to bi pomenilo, da imamo genetsko ozadje za samo en del lastnosti). Predispozicija za 1 lastnost: vedno nastopa več genov, to je genetsko ozadje za to lastnost. V genetskem ozadju je vedno večje število genov. Ne vemo, katere so genetske informacije, ki dolocčjo določene lastnosti. Epistemološko se lahko opredeli, kaj je predispozicija, ne znamo pa opisati.

4. 1 gen vedno določa več lastnosti, vsaka lastnost je določena z večjim številom genov → PLEJOTROPSKOST → MULTIKAVZALNI MODEL DEDNOSTI. 1 gen 1 lastnost pa je monokavzalni model: št genov = št. Lastnosti → to pomeni, da imamo relativno malo genetskega ozadja za lastnost → na tem temelji delitev na dedne in nededne lastnosti brez genetskega materiala. Ta model je napačen, danes se ve, da gen deluje multikavzalno:

Posledice, ker gen vpliva multikavzalno:1. Ni enega gena za eno lastnost2. 102.700.000 → število možnih kombinacij, kako 40.000 genov doloca lastnosti (1076 =

matematicna ocena neskoncnosti; število vseh atomov v vesolju). V fenotipu je bistveno manj lastnosti od te cifre, z malim številom genov imamo gensko ozadje za vse kar smo in za vse kar nismo: 10 2.700.000 - FL = X- 102.700.000 … vsi geni, vse predispozicije- FL … tiste lastnosti, ki jih imamo →manifestni genotip (manjšina predispozicij)- X … predispozicije, ki nikoli niso postale lastnosti, vse to kar nimamo → latentni genotip (vse kar gre v izgubo). Ne vemo, kaj je znotraj tega, ni pa znotraj tega karkoli (npr.: letenje, dihanje pod vodo).

3. Zaradi tega je onemogočen genski inženiring, ko se spremeni en gen, se spremenijo vse lastnosti, na katere ta gen vpliva, ne ve pa se, katere so te lastnosti, ne ve se, kaj se bo proizvedlo, ker 1.) ne znamo razvozlati 102.700.000 povezav; 2.) bi predolgo trajalo: 80 let z najboljšimi racunalniki; še vedno pa bi poznali samo eno mrežo plejotropskosti, ki pa je unikatna _ genetska unikatnost. Genetski material se spreminja zelo pocasi. Pri boleznih pa bi bilo dobro vedeti, kako ohraniti, da bi predispozicija za bolezen ostala latentna.

4. Lastnosti se ne delijo na dedne in nededne, ampak so hkrati dedne in nededne. Za vse lastnosti mora obstajati biološka predispozicija. Za vsako manifestno lastnost obstaja genetska predispozicija. Nobeno ucenje, socialno okolje ne more razviti lastnosti, ki nimajo genetskega ozadja. Da nastane lastnost je vedno potrebno genetsko ozadje in okolje. Genetsko ozadje je torej nujno, ni pa zadostno za lastnost.

5. Vsako lastnost lahko spreminjamo s strani okolja (genetski material se bo drugace realiziral) in s strani genetskega materiala. Problem je, ker se ne pozna nacinov za spreminjanje.

5. Kako genotip določa človeka?1. Genetski materila je nujen za učlovecenje (genitip Homo Sapiens) a ne zastosten.

Kellogov eksperimetn: šimpanz je začel plezati → biološki program za gibanje; ni mogel govoriti, otrok je prehitel šimpanza, zacel je hoditi po 2 nogah in govoriti. Ko je iz genotipa odstranjen pasivni genotip, pade reprodukcija vrste, vrste bi se med sabo lahko razmnoževale. Za nezadostnost so dokaz divji otroci (niso postali ljudje, niso doživeli adolescence).

2. Doloca NORMO REAKCIJE, to je gentsko ozadje za razvoj organizma, kako reagira materija na dražljaje okolja. Je za vrsto tipična (je živa materija, ki je perceptor za doloceno vrsto dražljajev) in za organizme unikatna (enkratna, ker smo vsi genetsko enkratni). Vecina dražljajev sveta pade mimo genetskega materiala, ki smo mi. Nobena vrsta ne pokrije celotnega spektra dražljajev, vendar pa so ljudje naredili aparate,da lahko vidijo dražljaje, ki jih drugace ne. Zakaj je to važno za našo

vrsto? Noben jezik ne uporablja tonov, ki jih mi ne slišimo→ kulture izrabljajo normo reakcije, ki je za vrsto značilna. Problem je, če ima otrok zamaknjeno normo reakcije (imajo pa rezervo, ki je pa mi nimamo). Dražljaje, ki jih ne percipira, je treba pretvoriti v tiste, ki jih lahko, da se bo bolj normalno učlovecil.

3. Genetsko imamo dane predispozicije za lastnosti, ki jih imamo in bi jih lahko imeli.- Vse to nam da biologija. Z genotipom dobimo material →zakonitost materiala (to še ni koncna forma) →živ material. Formo nam doloci okolje.- Funkcije okolja:1. Okolje je nujno, a ne zadostno za učlovecenje (ontogeneza)2. Okolje določi, izvrši selekcijo predispozicij:

Funkcija sita: v dolocenem okolju dolocene predispozicije postanejo lastnosti, druge pa ne. Vsako okolje unikatno realizira predispozicije v lastnost.

Okolje izvrši funkcijo selekcije s pomocjo dražljajev (kolicina in kvaliteta): mora jih biti dovolj in dolocene vrste _ to pa ne vemo, ker imamo unikaten genotip in predispozicije.

3. Izvrši realizacijo z omejevanjem: predispozicije se ne sme realizirati do konca v kvalitativnem in kolicinskem smislu.

Agresivnost: okolje določi, koliko se bo realizirala, ali se bo realizirala navznoter ali navzven.

Pri kolicini je bistveno, da meja, ki jo doseže, ni nikoli biološka meja, ta meja je vedno socialna (material v tem okolju ne morej naprej), biološke meje ne dosežemo, to je meja materije.

Znotraj tega je razlaga genialno realizirane lastnosti _ visoka nadpovprecnost, ni drugacne predispozicije, predispozicija pride v optimalno okolje za to predispozicijo _ genialnost je slucajna, ki pa je približno 0% verjetna.4. Doloci prehod genotipa v fenotip: okolje izbere fenotip. Ko se en izbor realizira, se vsi ostali ukinejo.

6. GODINA: NATURE VS. NURTURE

Polemike med genetsko podedovano in kulturno posredovano informacijo.

Vsebina te dvojne pogojenosti človeškega fenomena: dualizem med nature in narture, pri čemer z nature razumemo vrojeno, podedovano, z narture pa pogoje življenja. Dualizem med hominitas in humanitas – dualizem med človeškostjo in človečnostjo (hominitas = tisto, kar je v človeku kot takem; humanitas = tisto, kar dela ali naredi človeka).

Genetiki, so ta dualizem poimenovali kot dualizem med genotipom in fenotipom. (Genotip = genetska konstrukcija posameznika; Fenotip = karakteristike organizma, ki so rezultat medsebojnega vplivanja genotipa in okolja)

NATURE ( narava, biologija; to kar je vrojeno, podedovano, kar je v človeku kot takem)

Človekove univerzalije so posredovanje skozi skupno biološko pripadnost vrsti. Pri človeku pa ni nikoli le čiste biološke narave, niti ob rojstvu.

1. KAJ? Katere lastnosti so človeku dane biološko in katere družbeno?

Predpostavka: lastnosti, ki jih pri posameznikih različnih kultur srečujemo univerzalno so biološko determinirane, tiste, ki pa kulturno varirajo, so proizvedene kulturno. --> NI RES edino geni dedujejo, mi dedujemo le genotip, kemične šifre za tvorbo proteinov, le ti pa so si med seboj lahko podobni. Ne dedujejo se niti osebnostne lastnost; podobnost lastnosti lahko izhaja iz podobnosti kemičnih šifer za tvorbo proteinov. Torej dedujemo preddispozicje (= genetsko ozadje, ki določa lastnosti) za osebne lastnosti. In ni enega gena za lastnost, ampak je vsaka lastnost določena z več geni.

2. KOLIKO? Problematika dedovanja osebnih lastnosti med družinskimi člani.

Predpostavka: podobnost med sorodniki pomeni dednost, razlike pa okolje. --> NI RES raziskave o inteligenci, boleznih, enojajčnih dvojčkih so pokazale, da se v navidez dedne lastnosti vpletajo vplivi okolja. Posamezniki, ki imajo podoben genotip, imajo več možnosti, da pod podobnimi vplivi socialnega okolja razvijejo podobne lastnosti.

3. KAKO? Z normo reakcije je razumljena genetično določena reakcija organizma, ki skupaj z učinki okolja določa fenotip oz. lastnosti. Genotip predstavlja le osnovo oz. možnost za učlovečenje. Geni določajo kaj postaneš, vendar le v zaporedju okolja in izkušenj. Po genotipu podobni ljudje bodo bolj verjetno podobno reagirali na vsako okolje, v katerem se znajdejo.

NURTURE : ( Kultura, pogoji življenja; tisto kar naredi človeka. Kultura varira navidezne fiziološke procese, motoriko, čustva, domišljijo, nezavedne procese itd.)

1. VARIRANJE OSEBNOSTNIH LASTNOSTI MED KULTURAMI: Človeka oblikuje običaj; lastnosti dojenčka so odvisne od družbe, v kateri bo odraščal.

Duševne bolezni: so pomembni kriteriji, kaj je normalno in kaj ne- to pa je odvisno od družbe. Ponavadi je normalna osebnost večinska osebnost. Vzroki duševnih bolezni so družbeni oz. so družbeno proizvedeni.

Osebnost: človek definira svojo hunmanost v okviru družbe, v katero se identificira. Obstoj družbe je prvi pogoj za človekovo družbeno naravo. Človekov odnos do njegove biološke narave je družbeno posredovan in ga dela človeka. Psihološka formulacija posameznnika je izraz socialne strukture.

2. NAČINI DRUŽBENEGA VPLIVA NA POSAMEZNIKOVO UČLOVEČENJE: posamezniki, katerih proces učlovečenja je potekal v isti kulturi, so si med seboj podobni na ravni osebnih lastnosti- ideje, individualni obrambni mehanizmi, superego, dojemannje nadnaravnih bitij itd. Te osebnostne lastnosi so jedro osebnosti, ki naddeterminira vse ostale posameznikove lastnosti.

Na proces individualnih razlik med posamezniki iste dr. se veže enkratnost izkušenj, ki imajo ogromen vpliv na proces učlovečenja.

Da se posameznik lahko učloveči, mora sprejeti standarde skupine, v kateri proces poteka. Ti standardi omogočajo realizacijo zgolj nekaterih potencialov, ki jih posameznik nosi v biološki naravi. Rojeni smo z veliko potnciali, vednar je od okolja odvisno, kateri se aktivirajo.

3. LOGIKA GENETIKE: selekcija pri ljudeh pomeni, da se vse genotipske lastnosti ne prelevijo v dejanjske lastnosti, ampak le tiste, ki jih socialno okolje vzpodbudi k realizaciji. Katere predispozicije se bodo razvile je funkcija socialnega okolja, ne genotipa. Enako kot za preddispozicije obstaja manj ugodno okolje za razvoj le-teh, obstaja tudi ugodnejše okolje, kjer bi bil lahko določen fenotip oz. lastnost bolj

7. V.V. Godina: Težave s socializacijo (v novejši jugoslovanski

družboslovni literaturi)

- proučevanje socializacije na opisni ravni - 2 osnovna teoretična problema

o p. simbolne produkcijeo p. skozi simbolno produkcijo

- 3 osnovni sklepio definiranje socializacijskega procesao oblikovanje modelov socializacijskega procesao empirično preverjanje izoblikovanih modelov

- maloštevilni poskusi sistematične razgradnje- v YU ni samostojnega področja , ki bi se ukvarjal s socializacijskim procesom, proučuje

se v okviru večih znanosti in večinoma nepovezano- ni del v literaturi ki bi se ukvarjala s problemom- parcialno empirično proučevanje - temeljni problemi

o nepoenoteno razumevanje predmeta social. teorijeo kaj je social? ni enotnega odgovora

- osredotočenje na 2 problema o definiranje social. procesao odnosi med social. in drugimi podobnimi/sorodnimi kuncepti/procesi

1. Socialna psihologija

- vrsta opredelitev S.P. (socializacijski proces)- splošno mnenje da S.P. problem soc. psih. → soc. psih. si prisvoji študij S.P. ostali

družboslovci opustijo- problem literature → psih. učebiniki, različne opredelitve socializacije - veliko št definicij ki se lahko med seboj zelo razlikujejo (ni konsenza kaj S.P. je)

proces razvoja posameznikove osebnosti

- povezava z učlovečenjem, ni jasno ali S.P. del učlovečenja ali je S.P identičen učlovečenju

- proces transformacije biološkega individuuma v dr osebnost- v smer družbeno potrebnih tipov osebnosti → totaliteta ooraganiziranih in

neorganiziranih vplivov, kontinutiteta procesov, socialna interakcija- poudarki načinov prehoda (učenje) razvoj osebnosti skozi učenje- poudarki vsebine prehoda k osebnosti → kompleksen splet procesov in pogojevanja,

razvije se sistem programov obnašanja

proces skozi katerega se oblikuje samo del osebnosti posameznika ( tisti ki mu zagotavlja uspešno funkcioniranje v družbi)

- prilagoditev obstoječemu dr okolju- osebnostni razvoj = socializacija + individualizacija (nasproten S.P.)- individuum skozi interakcijo z okoljem osvaja znanja, spretnosti, veščine, stališča,

spoznanja, … potrebna za uspešno funkcijo v okolju kjer živi socialna dediščina, socialna mentaliteta

- ne proces celovitega razvoja osebnosti, samo tisto kar bistveno za prilagoditev soc. skupinam (deviantne lastnosti ne v socializiacij)

povezava/sinteza prej navedenih pojmovanj socializacije

- oblikovanje socialnega karakterja in specifičnih značilnosti - oblikovanje za življenje v družbi (družbi važne lastnosti, načini obnašanja) - razvoj od bio. posam. v osebnost z značilnostmi skupnimi vsem ljudem in specifičnimi- oblikovanje osebnosti + socialnega karakterja - proces socialnega učenja s katerimi si posam pridobiva socialno relevantne oblike

obnašanja, oblikuje se kot osebnost s svojimi specifičnimi karakteristikami- podružbljanje v najširšem smislu (bio. danost se formira v dr bitje)

- ni enotnega pojmovanja socializacije

- neenoten odnos do drugih sorodnih pojmov (inkulturacija, individualizacija)

- koliko natančno z definicijo socializacije toliko nenatančno pri drugih terminoloških problemih vezanih na socializacijo

- socializacija – inkulturacija

- identičen proces gledan iz dveh različnih zornih kotov

- če S pridobivanje zaželjenih, funkcionalnih lastnosti je I širši proces

- če S proces učlovečenja je I sinonim

- Rot : S je širši pojem kot I ( I = osvajanje vsebin neke kulture,

S formiranje posameznika v socialno bitje ne glede na kulturo. med S in I gre za odnose med splošnim in posameznim

- socializacija . individualizacija

- S obraten proces od I ( S= razvoj soc. karakterja)

- I sodi v S

- S=I ( v S se vključuje I, sta dva vidika istega pojava)

- Socializacija in vzgoja

- N. Havleka : različne možnosti uporabe pojma socializacije

- s = učenje vedenja ki je v dr zaželeno → S in V se pokrivata

- skupno vsem pristopom = povezovanje social. z osebnostnim razvojem posameznika

- izpuščanje drugega zornega kota socializaije – socializacija kot pogoj za reprodukcijo družbe

- socializacija definirana kot del med posameznikom in družbo in to del ki posameznika oblikuje

- redko omenjajo zorni kot družbe

2. Pedagogika

- pedagoško proučevanje vzgoje = proučevanje socializacije ( posebnega vidika – namerno vplivanje)

- vzgoja = delovanje, ukrepanje da bi vplivali na osebnostni razvoj drugih da bi ga usmerjali glede na določene nazorske standarde

- vzgoja = del družbeno posredovanega vpliva; zavestno, namerno, vplianje na razvoj- (naši pedagogi odnosa med S in V ne pojmujejo tako ↑↑↑ ) - v pedagoški literaturi redek koncept S, ni opredeljen sistematično oz prevzet iz soc. psih.

(3 tipi) → ni enotnega razumevanja S- posveča se odnosu med vzgojo in drugimi sorodnimi pojmi- vzgoja ni namerna socializacija- ni enotnega pojmovanja konceptov → ni enotnega pojmovanja odnosa- Hurrelmann : vzgoja = zavestno , namerno, prenašanje dr. ugodovine, izkušenj starejših

generacij na mlajše; načrtovani, planirani, organizirani, zavestni posegi s strani vzgojiteljev

- preozko pojmovanje saj izpušča delovanje nenamernih vzgojnih vplivov- razširitev tudi na nenamerne interakcije med posam. in okoljem- širitev pojma → enačitev s socializacijo- V = (samo)razvijanje, (samo)formiranje, (samo)oblikovanje človeka v osebnost

določenih lastnosti, kvalitet; zapleten, kompleksen, dolgotrajen proces izgrajevanja in formiranja osebnosti

- celotno formiranje človeka = vzgoja- raznovrstno zastavljen pojem vzgoje → raznovrstno razumevanje odnosov med V in S

o v = zavestno, organizirano, usmerjeno k cilju → S = del interakcij med posameznikom in družbo

o V = vsi vplivi socialnega okolja (ves prostor pokrit) o Hurrelman : V pokriva ves prostor

- precizneje utemeljen odnos med V in So M. Bergant : V= zavestno, načrtno, usmerjeno k cilju, , kulturnemu življenju,

usmerjeno s ocializiranje torej del S procesao J. Malič, V. Mužič Pedagogi : opredelitev pojmov ki zadevajo proces interakcije

med posameznikom in družbo; V= načrtna, zavestna, sistematična dejavnost; S = oblikovanje socialnega karakterja oz socialne mentalitete

o pojma se med seboj delno prekrivata: namerna S sestavni del V (namerni vplivi na razvijajočega posam.)

V širši pojem od S (namerna S + nenamerna personalizacija)

S širši pojem od V (namerna S + nenamenra S ki ni v V)

odnos med S in inkulturacijo (Rot: S širši od I) M in M.P. S ožjo proces od I

I = proces osvajanja šookopojmovane kulture

S = del interakcije ki zajema posameznikovo socialno vedenje

V = podrejen I → I = vzgoja, namerni, nenamerni vplivi, V = podmnožica I

3. Sociologija

- bazična disciplina ki oblikuje socializacijske teorije v svetu, pri nas ne - ni del ki bi se s sociološkega zornega kota ukvarla s socializacijskim procesom- pojem se tu in tam pojavlja a brez preciznejše opredelitve, analize- v bibliografiji geslo redko- S problem predvsem soc.psih. - avtorji specialnih vej v soc (mladina, vzgoja, izobraževanje) se s pojmom S pogosteje

srečujejo a ni sistematične analize, raba pojma variira- poljubna raba termina S ; različni, izključujoči pomeni ( vpliv psih na naterega se soc

opira)- D. Šušnjič : razdelal značilnosti S procesa da bi pokazal razlike med S in manipulacijo

S : nauči kako je mogoče misliti, alternative, razumno presoja, razvija zmožnosti drugih M : nauči misliti kot on, eliminira, nerazumno obsoja, krepi svojo močne razlike v stopnji ampak vrsti, ločena obratna procesa

- M. Počuljič : poudarja represivnost S, podružbljanje osebnosti, mehanizem socialne dominacije, obvladovanje zavesti

- odsotnost sistematičnega definiranja pojma tudi ko se uporavlja (prevzem od soc.psih.) M. Bročič : na dveh mestih S pojmuje drugače, enkrat bistveno širše

- ni soc orientiranih definicij S (pogoj za reprodukcijo vsake družbe) so ugotovitve da je S v funkciji dr reprodukcije a ni analiz, preučevanja, sistematičnih soc. teorij

- soc. teorije niso sistematično obravnavane (Durkheim, Parsons) razen v sklopu splošnih soc. teorij in njihovega razvoja.

- ukvarjanje s S v YU naključno (če naletijo)- ni soc usmerjenih definicij S, proučevanj ki vi analizirali vlogo S v reprodukciji dr oz kot

nujen pogoj le te- ni sistematičnih analiz S in drugih soc relevantnih kategorij - sinonim podružbljanja- najpomembnejše odprto, docela netematizirano področje

4. Ostale discipline

POLITOLOGIJA v okviru politične kulture

- ni podrobnih teoretičnih vpr socializacijske teorije

- M. Podunavec : ni definicije S kot take, je pa natančna opredelitev politične S → zorni kot posameznika + družbecelota procesov s katerimi dr skozi delovanje politične S prenaša politična znanja, občutke, vrednote, norme, oskrbuje posam s sposobnostmi, potenciali

- def. S odprt problem, občasno prevzemanje iz soc. psih. - S. Južnič : dosledno upošteva 2 zorna kota ki sta nujna za celoten S proces

o S = eden od 3 nujnih pogojev za reprodukcijo dro S = interiorizacija dr sveta, ki je človeško ustvarjen, posameznik se usklajuje s

svojo dr, zgodovina je sosledje generacij ki si celovitost dr življenja predajajo in omogočajo nadaljevanje dr in kulture

o S = celotno učlovečenje posam → interiorizacija dr sveta, vsrkanje kulture to bolj zapleteno kot izgradnja karakterja

o interiorizacija, vsrkavanje = navadit se na metode proizvajanja, uporabe materialnih dobrin, najti mesto v sistemu proizvodnje, dr odnosih, ustvariti si predstave o dr svetu, način mišljenja, oblike dr zavesti, način govora, čustvovanja, vrednotenja, delovne navade, norme, motivacije, pričakovanja, aspiracije, oblikuje identiteto, občutek pripadnosti → postane ud dr in kult celote

o manjka razdelava S kot procesa reprodukcije dro precizna opredelitev S, edina analiza odnosa S in sorodnih pojmov. socializacija

in inkulturacija zadevata istiti proces (interakcija med posameznikom in soc sredino) so pa različni poudarki ( S = posam se prilagaja dr odnosom, strukturam ; I = posameznik sprejema kult neke dr)

o naslonil se je na izvorno rabo terminovo postavi se v teoretične okvire antropologije (socialna, kulturna antr) o proučevanje politične kult (ozki okviri) → sirši okvir soc antr

INTERDISCIPLINARNI PRISTOP (Obradovič & Gardun)

- integracija antr, soc, psih pristopao antr = imitacija sistema vrednot/ kulture določene sredine (nenamerna S)o soc = namerna So psih = genotipska, fenotipska osebnost

- v razumevanju pojma S zavezan psih pristopu (Brimm: proces skozi katerega posam interiorizira sistem vrednot, norme soc okolja, osvaja znanja, spretnosti)

- S = proces transformacije genotipske v fenotipsko osebnost na to vpliva genotipska osebnost

- namerna, nenamerna S skupne variable → sinteza antr, soc, psih ; medsebojne interakcije – mreža medsebojnih odnosov

- ne ukvarja z problemi različnega pojmovanja S med disciplinami; psih pristop najožji nato soc najširši je antr

- terminološka dilema : odnos med mojmoma S in I (anrt opredelitev da ne gre za to ad je en proces širši od drugega)

5. Zaključek

- osredotočenost na pojmovanje S, razumevanje odnosa med S in sorodnimi koncepti- težave ob preučevanju S

o neenotno razumevanje vsebine S procesao opredelitev področja S teorije (discipline določenega področja so si prisvojile)o pozaba pristopov, dosežkov antr in soc (prevlada soc.psih. pojmovanja S,

omejitev preučevanja S procesa na posameznika)- težave proučevanja S procesa predvsem neodvisno od ostalih disciplin- terminološki problemi

o vpletenost razl disciplin → terminološke vojne, enotnoizrazoslovje pomaga usklajevanju, ni pa nujno

o poljubno, zdravorazumsko pojmovanje S → onemogoča resno teoretizacijo problema (če lahko pojem pomeni karkoli lahko njega zadevajoča teorija upošteva, razdeluje karkoli)

- različne vrste soc.psih. pristopov k opredelitvi So oblikovanje socialnega karakterja/mentaliteteo oblikovanje osebnostio oblikovanje osebnosti in socialnega karakterja oz celoten proces učlovečenja pojmovanje S se širi oblike se zdijo poljubne, na pozabi teoretični dosežkov, predpostavk, konceptov oblikovanje socialnega karakterja → nedoslednost v terminologiji (koncept, ki ga

S ne pokriva v celoti, klasični pristopi oblikovanja soc karakterja ne enačijo s S saj je S še mnogo več) → pozaba, poljubno povezovanje določenih konceptov soc karakter del osebnostne strukture posameznika ki določa, opredeljuje druge S oblikuje osebnost (kar zajema soc karakter)

S = oblikovanje osebnosti (v strogo teoretičnem smislu) → nova pozaba ; odnos med procesom oblikovanja osebnosti in učlovečenjem posameznika. identični/ne, katera širša? → zadeva antr pristop k preučevanju S v S teorijah v temeljih antr pesmise ki so le redko eksplicitne

- opredelitev področja S teorije v odnosu do drugih sorodnih poljo polje S in polje študije osebnosti ; vpr identitete soc.psih. kot znanstvene

disciplineo spor odnosa med vzgojo in S ; širitev koncepta V na naključne vzgojne vplive kar

v Z Evropi v konceptu S ; 2 vprašanji ki zadevata identiteto pedagogike koncept S se od V loči po afirmacijah »naključnega« v procesu

posameznikovega učlovečenja- koncept S zagovarja da z načrtnim ni mogoče preseči dosežkov

naključnega saj je vedno nekaj kar ob zavestni S izpade, naključno je ključno v S procesu

- koncept V razširi na to kar obsega S → vključi naključno, nezavedno v proučevanje (cilj prevedba naključnega v nadzorljivo = nerealno saj naključno ni nadzorovano → ukinitev nezavednega pri posamezniku → ukinitev njegove subjektivnosti → zapade totalitarnemu obrazcu

- nepristajanje na nezavedno in njegovo logiko (psihoanaliza) → sprejetje V kot zavestne, organizirane, usmerjene k cilju (zavestno poseganje

naddoločeno z nezavednim) → mogoče se je izognit naključnemu ter njegovi metodi

- potek učlovečenja = ukinitev naključnega/sprememba narave naključnega potem možna širitev koncepta V na naključne vzgojne dejavnike

vpetost socializacije v procesu reprodukcije družbe- če se v razširitvi na celotno interakcijo med posam in dr mora tematizirat

tudi vpetost vzgoje v reprodukcijo dr

- že znana spoznanja : posameznik je podrejen lastni dr, kult ki je realizirana skozi proces učlovečenja → gre za proces reprodukcije dr → podreditev vsakokratnega učlovečenja vsakokratni reprodukciji dr

- navidezna rešitev = zagovarjanje cilja vzgoje, verjamemo da naš vzgojni cilj to izvzetje realizira in dokaz da izvzemanje uspeva

- pozabe antr in soc pristopov → prevlada soc.psih. , izrinjeni drugi zorni koti (družbe)- dileme, pozabe, izrinjanja so v neki točki logična, navezujejo se in vodijo k nekem cilju- pozabe antr , soc pristopov v študijah S ; uveljavitev le soc psih pristopa; ne tendenca

izrinit sam koncept S o sprejmejo koncept S v STERILNI OBLIKI (ukinjen presežek reprodukcije nad

učlovečenjem in v njem presežek naključnega nad načrtovanim)o koncept S namreč »neznosen« saj kaže :

učlovečenje je nepovratna podreditev določeni družbi učlovečenje je opredeljeno s presežkom naključnega, nezavednega

o S imamo, ne moremo je izrinit, moramo jo »sterilizirat« - pozabit, izrinit reprodukcijo družbe in podreditev ter presežek nezavednega nad zavestnim, razumnim

- sterilizacija vezana na miselno dojetje koncepta subjekta kot racionalnega, zavestnega posameznika ki obvlada zadevo

- S zagovarja podreditev nezavedno kar ukinja prostor ki je zdravorazumsko rezerviran za čisti subjekt in govori da tega prostora ni

- osebnost nekaj časa predmet okolja, gre za konstrukcijo subjekta, za njegov razvoj (še ni osebnost, je na poti k njej) osebnost se vzpostavi z iniciacijo ki loči dobo odraščanja od odraslosti ko je osebek razvit, nespremenljiv deluje na okolje kot popoln subjektzavrnitev take zastavitve S sterilizacija vezana na miselno ukinjanje prostora »čistega subjekta«

- S : čistih objektov NI, ni jih mogoče proizvajati skoti proces učlovečenja, pri S ne gre za proizvajanje čistih subjektov ampak za REPRODUKCIJO DRUŽBE in posameznikov ki bodo to zagotavljali to ne zanika možnosti subjekta

- možnosti subjekta ne zanikajo tisti ki trdijo da S ni produkcija čistih subjektov ampak tisti ki trdijo da to je (programirajo osvoboditev, emancipacijo tam kjer vlada podreditev in jo delajo prikrito – ključna strategija sodobnih oblastvenih obrazcev : prepričati posam da so svobodni tam kjer so dejansko podrejeni → odprava potrebe po zastavljanju vprašanj o genezi, možnosti preseganja podreditve → strategija ukinjanja možnosti subjekta)

- subjekt ni tam kjer eni verjamejo da je in zaradi slepe vere se ne analizira prostor kjer je zares → totalna ukinitev subjekta

8. V.V. GODINA: Socializacija in procesi reprodukcije družbe

Socializacija je zraven učlovečenja posameznikov povezana tudi s procesi trajanja družbe oz. kulture skozi prostor in čas, je sredstvo s katerim se dosega družbena in kulturna kontinuiteta (reprodukcija družbe)Prav reprodukcija družbe pa bi naj bila poglaviten cilj socializacije in šele na drugo mesto pride učlovečenje posameznika. (čeprav je ta poglaviten cilj v raziskavah socializacijske teorije bil zanemarjen). Zato je potrebno podrobno analizirat zvezo med socializacijo in procesi reprodukcije, kar je glavna tema tega članka.

DRUGI TEMELJNI SOCIALIZACIJSKI PROCES: Socializacija kot proces reprodukcije

Socializacija predstavlja enega nujnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za reprodukcijo družbe, kajti predstavlja »dotok« vedno novih reprezentativnih članov določene družbe (obči pogoj reprodukcije). To pa je potrebno ker so posamezniki minljivi, družba pa mora trajati, zato je zamenjava članov nujna.

Za zamenjavo članov pa ni mišljena zgolj biološka zamenjava generacija. Nujno je zagotoviti »ponavljajočo se situacijo«, kar pomeni funkcionalno zamenjavo, predajanje celovitosti družbenega življenja… Funkcionalna zamenjava pa je omogočena če se posameznik (nauči):- efektivnega izvajanja vlog v družini- participacija v svetu- najti mesto v sistemu proizvodnje in uporabe materialnih dobrin- predstave o svetu- načina mišljenja njegove družbe- oblike družbene zavesti- vrednot, norm- navad, normalnega vedenja- načina čustvovanja- govora in komuniciranja- oblikuje svojo identiteto kot pripadnik svoje družbe…Vsi ti opisi so predstavljali vsebino predajanja celovitosti družbenega življenja.

Nivo predajanja celovitosti družbenega življenja pa je na nivoju posameznika. Kajti posameznik mora postati reprezentativen član družbe, saj je to pogoj za reprodukcijo družbe same. Reprezentativen član pa postane, če izpolni določene »pogoje« njegove družbe. Ti »pogoji« so mu predstavljeni v socializaciji kot 1. Temeljnem socializacijskem procesu (učlovečenja), in so nujno potrebni za delovanje v družbi. (npr. Nekdo ki je socializiran v Z družbi, se v afriških družbah ne znajde, za razumevanje afriških družb je potrebna resocializacija s katero se seznaniš

s pogoji te afriške družbe). p.s. ti »pogoji« so v bistvu vsebina predajanja celovitosti družbenega življenja navedena zgoraj.

Za predajanje celovitosti družbenega življenja pa je tudi pomembna integracija posameznikov. Kajti funkcija integracije posameznikov je v družbi pogojena psihološko, skozi psihološko strukturo posameznikov, ki pa jo dobi skozi socializacijo. Posameznik s ustrezno psihološko strukturo se bo lažje vključil v družbo in jo reproduciral naprej.

Konkretno o tem govori Inkeles:Pogoji reprodukcije družbe = »funkcionalni rekviziti družbenega sistema« (8. Skupin: vloge, komunikacija, reprodukcija, kognitivne orienatcije, sistem ciljev, izbor sredstev, občutenje, vedenje)Ti pogoji se reproducirajo na ravni posameznika, ki mora pridobiti neke Osebnostne lastnosti in spretnosti, da preko svoje aktivnosti realizira reprodukcijo »funkcionalnih rekvizitov družbenega sistema«.

Posameznik postane reprezentativen član družbe, če je opremljen s določenimi osebnostnimi lastnostmi, katere priuči primarna socializacija. S procesom vključevanja tega posameznika v družbo pa je izvedena funkcionalna zamenjava in tako tudi omogočena reprodukcija te družbe iz generacije v generacijo.

POVEZANOST PRVEGA TEMELJNEGA SOCIALIZACIJSKEGA PROCESA S PROCESI REPRODUKCIJE

1. temeljni socializacijski proces (1. t. s. p.) je proces razvoja posameznika, v njem se realizira posameznikova psihološka struktura in tiste osebnostne lastnosti, ki so potrebne za funkcionalno zamenjavo.

1. t. s. p. je nujno potreben za 2. Temeljni socializacijski proces (2. t. s. p.) oz. reprodukcijo družbe. 1. t. s. p. realizira nujen pogoj za izvedbo 2. t. s. p., in sicer produkcijo vedno novih reprezentativnih članov družbe z ustrezno psihološko strukturo, kateri nato s procesom vključevanja v družbo omogočijo reprodukcijo družbe in funkcionalno zamenjavo.

SOCIALIZACIJA IN DRUGI NUJNI POGOJI REPRODUKCIJE DRUŽBE

Socializacija pa pogojuje reprodukcijo družbe še na en način in sicer s prenosom materialnih dobrin iz generacije v generacijo (dediščina). Omogoči pa tudi biološko reprodukcijo (nasledstvo).

KAJ Z UPOŠTEVANJEM SOCIALIZACIJE KOT PROCESA REPRODUKCIJE V ŠTUDIJO SOCIALIZACIJE PRIDOBIMO?

- Konzerviranje družbe iz generacije v generacijo oz. podaljševanje njenega obstoja skozi prostor in čas

- Prenaša se tudi razrednost. Socializacija je sredstvo podaljševanja družbenega statusa v razrednih družbah. Kajti družbena realnost otrokom je v različnih slojih predstavljena drugače in zato je razrednost socializacijskega procesa logična. Socializacija je zmeraj nujno razredno selektiven proces.

- socializacija je tudi zgodovinsko spremenljiv proces, kajti spreminja se hkrati s reprodukcijskimi procesi v družbi. Self-directed /navznoter orientiran tip posameznika, ki je bil rezultat socializacije v liberalnem kapitalizmu, je imel patriarhalno avtoritarno vzgojo.Other-directed/navzven orientiran tip posameznika, ki je bil rezultat socializacije v korporativnem kapitalizmu, je imel permisivno vzgojo in zelo pomembna je vrstniška skupina. Današnji tip socializacije, torej socializacija v potrošniškem kapitalizmu, je narcistični tip, ki proizvaja patološke narcise.Vsak tip socializacije ima različne vzgojne tehnike, različne tipe avtoritete.., ki so ustrezna za tisti čas in velikokrat neustrezne za kateri drugi čas iste družbe ali za tuje družbe. To kaže na to, da se socializacija spreminja s procesi reprodukcije družbe.

9. V. V. Godina : Bipolarnost socializacijskega procesa

Preučevanje SOCIALIZACIJE težavno saj je to široko področje, obstajajo številna vprašanja o odnosih v S med posameznikom in družbo.

Če se osredotočimo na en problem je preučevanje nekoliko lažje; Številni problemi če želimo zaobseči celoten S proces.

Težave in problemi izvirajo iz konceptov na osnovi katerih se preučevanja socializacije lotevamo. Ob tradicionalnih konceptih izpade del vpr in problemov, zato skušajo kasneje vriniti vrsto vpr, ki pa pogosto ne spadajo tja, kamor so bila naknadno umeščena.

Tradicionalni pristop antropologije → kaj pri antropološkem preučevanju socializacije izpade, in kaj je temu izpadu vzrok?

Način značilen za tradicionalno/antropološko preučevanje S – na socializacijo se gleda z vidika posameznika. Na proces posameznikovega usklajevanja z družbo gleda z zornega kota le enega v ta proces vključenega subjekta (posameznika).

Dvoje vprašanj :

- procesi skozi katere se posameznik šele oblikuje v človeka (učlovečenje)

- proces skozi katerega se vključi v družbo, s katero se usklajujeEnakostranskost – odnosi, ki v socializaciji nastajajo med posameznikom in družbo se analizirajo le iz zornega kota posameznika. Iste odnose bi namreč lahko analizirali z vidika družbe ( kakšen pomen ima proces S za dr, kakšne značilnosti, zakonitosti ga realizirajo)

Ta redukcija S procesa na zgolj en subjekt pa povzroča »izpad« (pri takšnem pristopu iz proučevanja socializacije izpadejo tista vprašanja, ki zadevajo vlogo, pomen, cilje, zakonitosti,.. kar skozi S realizira dr) Ob naknadnem vrivanju so ta vpr vseeno potisnjena na stram zaradi občutka da ne sodijo tja, kamor so postavljena kajti sodijo v drug zorni kot in so vezani na drugi cilj

Dva cilja in dva zorna kota S procesa

S = proces ki realizira 2 bistveno različna cilja. Vsak izmed ciljev je vezan na enega izmed subjektov S procesa.

- kar se posameznika tiče, je cilj, h kateremu teži S na njegovi ravni, vsakokratno učlovečenje novega pripadnika človeške vrste, razvoj posameznikove osebnosti oz sprememba človekove biološke v družbeno naravo.

- z družbenega zornega kota je S sredstvo, s katerim je družbi in kulturi zagotovljena kontinuiteta; trajanje skozi prostor in čas → njena reprodukcija

Ta dvojnost ciljev nam omogoča, da na S gledamo iz 2 bistveno različnih zornih kotov.

S lahko opazujemo in proučujemo kot proces posameznikovega učlovečenja ali kot proces reproodukcije družbe. Na videz enoten S proces združuje 2 bistveno različna vidika (posameznik-družba) → bipolarnost S procesa

dvotirnost, dvojnost, bipolarnost → različni možni vidiki proučevanja – vsebino, značilnosti, cilji, rezultati, vrednotenje učinkov. notranje razlamljanje, vir protislovji.

Dva temelja socializacijska procesa (TSP)

Medsebojna ločitev obeh različnih ravni – 2 temeljna S procesa ki sta medsebojno relativno ločena.

Notranja ravnost glede ravni, ciljev, rezultatov

1. = proces razvoja posameznikove osebnosti realizira posameznikovo učlovečenje (razvoj posam osebnosti)razvoj posameznikove osebnosti (skozi usklajevanje z dr)cilj se realizira na ravni posameznika – proces učlovečenjaproces razvoja posam osebnostiodgovor na vprašanje kako posameznik skozi proces lastnega usklajevanja z družbo razvija lastno osebnost

2. = proces reprodukcije družberealizira obstoj , nadaljevanje družbe, njeno reprodukcijo (vključevanje novih generacij v dr.) gledano iz vidika drugega objekta S procesa (družbe)skozi posam usklajevanje z dr je cilj reprodukcija dr z realizacijo vredobstoj in trajanje družbe skozi prostor in časodgovor na vprašanje kako si družba skozi proces usklajevanja vedno novih generacij posameznikov z njo zagotavlja lastno reprodukcijo, tajanje skozi prostor in čas

Proučevanje S kot bipolarnega procesa

Razcep na TSP → če želimo S preučevati celovito moramo kot bipolaren, dvoplasten proces – proces kjer posameznik in družba zagotavljata realizacijo nekaterih ciljev.

Celovito proučevanje S mora odgovoriti na obe vprašanji (zgoraj)Celovito proučevanje S predpostavlja podrobnejšo obravnavo treh temeljnih skupin vprašanj kar vključin vrsto vprašanji, ki so bila izvzeta (dr zorni kot)

- vpr povezana s prvim TSP

- vpr s povezana s drugim TSP

- vpr ki se dotikajo problema soodvisnosti obeh TSP.

Problemi

(1TSP)

- dejstvo dvojnosti človekove narave, dejstvo da človek poseduje tako bio kot tudi dr naravo – S je proces gibanja od človekove bio k njegovi dr naravi.

- problem osebnosti posameznika, družbeno pogojena osebnost

- vprašanje zakonitosti prej omenjenih procesov

- podrobnejša analiza načinov medsebojne soodvisnosti obeh TSP, posebej za problem sopogojenosti in medsebojnega omejevanja v realizaciji obeh ciljev SP

(2TSP)

- vstop S v proces reprodukcije dr. (zakaj S nujni pogoj reprodukcije dr)

- kako poreces reprodukcije družbe zaobseže proces S

- S proces reprodukcije dr – pomen dejstva za odnose med posam in dr ki v S kot procesi usklajevanja z dr potekajo

- pojasnitev zakonitosti S kot proces reprezentacije dr

Problem soodvisnosti je potrebno proučevati na 3 ravneh :

- SPLOŠNI : problem soodvisnosti obeh TSP kot celote

- POSEBNI : proučevanje soodvisnosti med določenimi posameznimi problemi ali vprašanji (vsakega izmed obehTSP z drugim TSP kot celoto)

- POSAMIČNI : gre za proučevanje soodvisnosti posameznih značilnosti, zakonitosti, učinkov obeh TSP med seboj

Dva načina soodvisnosti TSP :

- SOPOGOJEVANJE : nemogoče realizirati enega izmed ciljev S brez da bi realizirali drugega; realizacija enega izmed ciljev zahteva realizacijo drugega vpr : zakaj realizacija enega cilja ni mogoča brez druge?

zakaj, kako realizacija enega cilja pogojuje drugo?

kakšen je značaj sopogojevanja?

kaj sopogojevanje za vsakega izmed TSP pomeni?

kako se medsebojno sopogojevanje realizira?

- MEDSEBOJNO OMEJEVANJE : kako realizacija enega cilja SP omejuje realizacijo drugega, cilja se ne moreta hkrati, v enaki meri realizirati; realizacija enega cilja SP omeji možnost za polno, avtonomno realizacijo drugegavpr : zakaj pride do omejevanja v realizaciji obeh TSP?

v kateri smeri poteka omejevanje? (1→2, 2→1, obstaja pravilo o omejevanju?)

kakšne so posledice omejevanja? (za 1TSP, 2TSP, S)

Nekatere posledice

Tradicionalen pristop je omejen na 1TSP.

Proučevanje S kot bipolarnega procesa ima bistveno prednost pred tradicionalnim pristopom, ker vključuje 2TSP ter vprašanja, ki zadevajo soodvisnost obeh SP.

Pri obravnavanju S kot bipolarnega procesa tudi ni izpadov cele vrste vpr, ki se na S nanašajo. Skozi SP se ne realizirajo le interesi posameznika temveč tudi družbe. S vezana na reprodukcijo dr, ti procesi se uvajajo skozi SP, z upoštevanjem obeh polov SP mogoče razumet, analizirat notranjo dinamiko, v okviru SP razvijemo bistveno vpr represije SP.

Učinek kritičnega odmika od sicer prevladujočega načina vrednotenja SP.

Optimistična vizija S : proučevanje zgolj z vidika dr. S je eden bistvenih mehanizmov obvladanja posameznikov s strani dr. Pokaže le eno plat problema: usklajevanje pos. z dr v njegovem interesu saj to omogoča učlovečenje → ne netočno ampak poenostavljeno skpelanje o SP. Posameznik se želi čimbolj uskladit z dr, cilj S je posameznik, družba je na razpolago → ni kritičnega obravnavanja SŠ saj ukinjena razprava o vsebini, ciljih Sp, Sp velio bolj konflikten kot v optimalnih pogledih

10. ERICH FROMM: Begstvo od slobode

Ugotavljanje reakcij neke družbene skupine, lahko ugotovimo preko proučevanja družbenega

karakterne stukture te skupine. Karakterna struktura večine članov neke skupine, ki se je razvila

kot posledica izkustva in integracije se imenuje DRUŽBENI KARAKTER.

Karakter vodi mišljenje čustovanje in vedenje, čeprav smo prepričani v to, da ima vsak

posameznik neodvisno psihološko strukturo ki to vodi. Intelektualne sposobnosti, čustva,

ljubezen, žrtva, enakost... za vse obstaja nekaka emocionalna matrica, ki je ukoreninjena v

karakterni strukturi. Če razumeš emocionalno matrico, razumeš kulturo

Vsaka skupina, družba.. ima svojo karakterno strukturo.

npr. Hitler in nemška družba so bili prepričani, da se vojn ne more ukinit.

Nekdo v drugi skupini tega ne razume, čeprav razume njihov-nemški jezik.

Človekova karakterna struktura pa določa tudi človekovo obnašanje. Glavne težnje posameznika

se izražajo skozi njegovo aktivnost.

Kakšna je funkcija karakterja za posameznika in družbo?

Karakter posameznika se bolj ali manj prekriva z družbenim karakterjem. Nekako je prisiljen, da

deluje v skladu z normami in vrednotami družbe in to sprejme. Obstajajo tudi odstopniki.

Družbeni karakter pa se razvije prav zaradi posameznikovaga karakterja in obstajanja v skupini.

Njegova funkcija je ohranjanje stabilnosti, kajti prav družbeni karakter omogoči, da se v

osebnostnem karakterju razvijejo tiste značilnosti ki so zaželene v družbi.

11. PETER L. BERGER & Th. LUCKMAN: Družbena konstrukcija realnosti

Internalizacija realnosti

Posameznik se rodi v družbo in član družbe šele postane skozi primarno socializacijo. Na začetki slednje je proces internalizacije, kar v bistvu pomeni neposredno doumevanje ali razlaga objektivnega dogodka, ki je nosilec nekega subjektivnega procesa druge osebe in postane subjektiven tudi zame. OZ. internalizacija je osnova za razumevanje sočloveka in za pojmovanje sveta kot pomenske in družbene realnosti.

Internalizacija se začne ko posameznik prevzame svet v katerem živi. Torej začneš razumeti subjektivne procese druge osebe in njen svet, nato pa ta svet postane tvoj lasten, nato pa ga začneš spreminjati. Od tod naprej vedno znova prihaja do medsebojne identifikacije. Šele ko posameznik doseže to stopnjo internalizacije postane član družbe, to pa lahko doseže samo s primarno socializacijo.

Posameznik se rodi v objektivno družbeno strukturo, v kateri so pomembni Drugi (mama), ki so odgovorni za njegovo socializacijo, teh drugih si ne mora izbrati ampak so mu dani*. Definicije o svetu od teh Drugih so posamezniku predstavljene kot objektivna realnosti, čeprav so v bistvu čisto subjektivne predstave Drugih. Učenje posameznikov se odvija v čustvenih situacijah, kajti posameznik ima veliko različnih načinov čustvovanja oz. čustev do Drugega, zaradi katerih se skuša identificirati z njim. Zato prevzame vloge in drže drugih in jih internalizira za sebi lastne.

Posameznik tako postane to za kar ga imajo pomembni Drugi (objektivno pripisano) in to za kar se identificira sam (subjektivno pridobljena identiteta). Drže in vloge sedaj »občega Drugega« pa postanejo skladne s njegovo identiteto in se samoidentificira s tem »občim drugim«. Torej »obči drugi« se izkristalizira v zavest posameznika in odnos med objektivnim in subjektivnim svetom se uravnovesi. Vendar simetrija med njima nikoli ni popolna, nenehtno je potrebno iskati novo ravnotežje med njima (npr pridobiš novo znanje in ga moraš spravit v svoj subjektiven svet).

* Drugi so posamezniku dani, zato mu je kot objektiven svet predstavljen tisti svet v katerem živijo ti drugi. Otrok ne internalizira sveta svojih Drugih kot enega izmed mnogih svetov ampak ga internalizira kot edini svet, edini možen svet. – zato socializacija omogoča reprodukcijo družbe.Informacije, ki se internaliziralo v primarni socializaciji so: -jezik- motivacijske in razlagalne sheme (npr. dečki so pogumni.. dajo otrokom sheme institucionaliziranega načina obnašanja)- legitimacijski aparat (otrok razume sheme, razume zakaj mora biti pogumen če je deček)- prvi svet

Primarna socializacija tako da otroku sosledje učenja, ki je družbeno določeno. Končana je, ko se koncept »občega Drugega« zasidra v zavest in pos. Postane reprezentativen član družbe.

12. SLAVOJ ŽIŽEK: Filozofija skozi psihoanalizo

- Lacanov tekst : odločilni moment subjektovega »razvoja« ko ta izkusi »manjkavost« drugega

- prehod želje v zakon; želja obrzda zakon, ta želja ni želja subjekta ampak želja njegovega drugega

- torej : željo subjektovega drugega obrzda zakon- pred poseganjem zakona subjekt izročen na milost in nemilost » kaprici drugega!

- pred posegom zakona se subjektu drugi prikazuje kot vsemogočni drugi, za zadovoljitev svojih potreb je povsem podvržen njegovi kaprici zato se subjektova želja zreducira na zahtevo po ljubezni tega drugega, na to da bi ugodil vsaki njegovi zahtevi in si tako pridobil ljubezen → svojo željo poistoveti z željo drugega, se povsem podredi »kaprici« drugega (subjekt je v položaju popolne odtujitve v drugem) vsemogočni drugi (v očeh subjekta( lahko po svoji kaprici zadovolji ot ne njegove zahteve, je brez manka, ni podvržen zakonu

- z nastopom zakonasubjekt ugotovi da je drugi podvržen nekemu zakonu, se podreja očetovi besedi → nastop zakona obrzda vsemogočnost, samovoljo drugega, ga podredi absolutnemu pogoju → razodtujitev; drugi podrejen zakonu, subjekt ni neposredno podvržen kaprici drugega, njegova želja ni več totalno odtujena v želji drugega ; subjekt vzpostavi distanco do želje matere, ni več reducirana na zahtevo po materini ljubezni, zakon je razodtujevalen saj omogoča zavzet distanco do drugega, se iztrgat vladavini njegove kaprice

- zakon obrzda željo drugega → subjekt se osvobodi odtujenosti v drugem, podvrženost vsemogočnemu, polnemu drugemu s tem ko izkusi dejstvo nekega zakona ki se mu drugi podreja heglovsko : subjekt izkusi da je negativnost moč drugega ki se ji mora podrediti, je odvisen od nje v resnici v sebi razcepljena na negativnost ki se na drugega nanaša in ji je hkrati podrejenni več neposredne podrejenosti drugemu saj se ne podrejamo volji drugega ampak zakonu, ki uravnava naše razmerje do drugegazakon drugega je hkrati zakon ki nam ga drugi vsili in velja za njega

- kaprica drugega, od njegove samovolje je odvisna naša zadovoljitev, predstava o vsemogočnem drugem omogoča, da se izognemo manku v drugemu → subjekt pred nezmožnostjo uživanja saj drugi ne more zagotovit predmeta univerzalne zadovoljitve kako uskladit predstavo o vsemogočenm drugem brez manka z njegovo nesposobnostjo da priskrbi predmet univerzalne zadovoljitve?tolmačenje nezmožnosti kot izraz njegove kaprice, samovolje; lahko bi nam ga priskrbel vendar nam ga zaradi nerazumljive samovolje noče dati ; teološke, politične razsežnosti take logike drugega ( preddestinacija, vsemogočni bog ki se ne podreja nikakaršnemu zakonu po kaprici podeljuje odrešitev; despot – absolutna, vsemogočna oblast, absolutna samovolja)

- Lacanova triana POTREBA – ZAHTEVA – ŽELJA artikulirana po logiki negacije, imamo kvazi naravno potrebo (neposredno izhodišče) potrebujemo realen predmet ki bo potrebo zadovoljil (žeja-voda)

- ko se potreba artikulira v simbolnem mediju deluje kot zahteva, poziv k drugemu, ki nam potrebo lahko zadovolji (nam da predmet oz ne) zahteva meri na objekt potrebe a skozenj meri na ljubezen drugega. ko drugi da objekt, zadovolji potrebo to potrditev njegove ljubezni, če ugodi zahtevi na hladen način, ne izraža ljubezni → otrok ostane nezadovoljen ¸če preskoči dobesedno zahtevo in izkaže ljubezen → otrok zadovoljen ne glede na to da ni dobil tega kar je zahteval

- blagovna forma → materialna uporabna vrednost, realne lastnosti blaga da zadovoljijo potrebe, vse to deluje kot forma prikazovanja materialne vrednosti ki pa je nekaj drugega kot uporabna vrednost

- moment negacije, antagonistično razmerje med potrebo in zahtevo. ko dobi zahtevan objekt ni zahteva nikoli zadovoljena saj v resnici ni zahteval tega objekta ampak ljubezen drugega (anoreksija pri dojenčku → odklanjanje hrane, ne gre mu za njo ampak za ljubezen)

- tretji element dodan potrebi, zahtevi = želja ki ni težnja k zadovoljitvi potrebe niti zahteva ljubezni ampak kar je na zahtevi neizvedljivega na potrebo (rezultat ki ga dobimo če od zahteve odštejemo potrebo)

- ni preprosta negacija negacije a vseeno neke vrste- skozi sprevrnitev nastopi nek nov objekt (objekt želje) vrnitev k objektu ki je bil

odpravljen z zahtevo, nov objekt ni objekt potrebe saj uteleša tisto po čemer je zahteva neizvedljivega na potrebo

- nov objekt je pozitivacija, zapolnitev praznine sredi zahteve » to ni tisto za kar v resnici gre« nas zadene ko dobimo zahtevan objekt

13. SIGMUND FREUD: Množična analiza in analiza jaza

Identifikacija je najbolj zgodnji izraz čustvene navezanosti na kako drugo osebo.

Otrok kaže dve psihološko različni vezi- čisto seksualno zasedbo objekta pri materi in zgledno identifikacijo pri očetu (ta mu je ideal). Potem se pojavi Ojdipov kompleks mali opazi, da mu je oče napoti pri mami, hoče nadomestit očeta, zato njegova identifikacija začne biti sovražna. Po navadi fantek hoče imeti mamo, deklica pa očeta. Otrok zato hoče biti čimbolj podoben staršu istega spola.

Primeri:

1. Deklica dobi isti kašelj kot mama- to je iz Ojdipovega kompleksa- hoče nadomestit matero pri očetu- kašelj se obravnava kot: hotla si biti mama, zdaj si to postala v vsem njenem trplenju.

2. Deklica dobi isti kašelj kot oče- »jaz« prevzame lastnosti objekta (očeta), vendar ni nujno da vedno- včasih posnema ljubljeno, včasih pa neljubjeno osebo.

3. »Jaz« se ne briga za objektno razmerje do posnemane osebe. (ko ena deklica v neki skupnosti dobi histerični napad, pol ga doživijo tudi vse njene kolegice- to pomeni identifikacijo vseh)

Iz zgornjih primerov lahko sklepamo naslednje:

Identifikacija je najprvotnejša oblika čustvene navezanosti na objekt (1.) Postane po regresivni poti, z introjekcijo objekta v jaz (2.) Nastanje pri vsaki na novo odkriti skupni točki z osebo, ki ni seksualni objekt več

bo skupnih točk z neko osebo, večja bo identifikacija z njo (3.)

INROJEKCIJA JAZA: Pojasnitev moške homoseksualnosti: ker je dolgo fiksiran na mamo, po pubarteti ve, da mora mamo menjati z drugim sex. Objektom zato se spremeni v mamo in zdaj išče objekte, ki bi mu nadomestili njegov jaz in da bi on zdaj tisti objekt lahko negoval tako, kot je mati njega.

Grobost in samoponiževanje je namenjeno objektu (ponavadi osovražena ali izgubljena oseba), vendar se jaz spremeni v objekt in zato pride do samoponižanja. Lahko nastaneta dva jaza, ki prideta v konflikt (nov jaz od objketa+ svoj jaz).

Razdvojitev jaza: ideal jaza se loči od jaza in pride z njim v konflikt. Ideal jaza najprej v otrošem času sam sebi zadošča (narcisizem). Ker pa kasneje družba vedno več zahteva od človeka in teh zahtev jaz ne more vedno zadovoljiti, potem začne iskat zadovoljitve v idealu jaza. To se dogaja predvsem v otroštvu.

Zaljubljenost je zasedba objetka, ki ga podvzamejo goni zaradi neposredne spolne zadovoljitve; ko je ta cilj dosežen, zaljubljenost ugasne. Otrok v prvi fazi otroštva v staršu najde ljubezenski

objekt vsi seksualni goni = čutna ljubezen. Potem spozna, da to ni prav in jih mora potlačit, zato razvije t.i. nežno ljubezen.

V puberteti ljubim neko osebo zaradi popolnosti, ki smo si jo prizadevali za svoj jaz in tako si to popolnost zdaj poskušamo pridobiti po neki stranski poti in s tem zadovoljujemo svoj narcisizem. To osebo idealiziramo oz. objekt obravnavamo kot jaz (v zaljubljenosti se narcisizem libida prelije na ljubljeni objekt). Potem postane jaz vedno bolj ponižen, objekt pa vedno bolj veličasten. Zato se zaljubljenost kategorizira kot ponižnost, omejevanje narcizma, oškodovanje samega sebi. Objekt se postavi na mesto ideala jaza t.i. narediš vse za objekt zaljubljenosti, ne glede na moralo.

RAZLIKA MED IDENTIFIKACIJO IN ZALJUBLJENOSTJO

1. Jaz se bogati z lastnosti objekta sprememba jaza po zgledu objekta, ki je zgubljen.2. Jaz se preda objektu objekt se ohrani, jaz ga na svoje breme zasede oz. objekt je

postavljen namesto jaza oz. ideala jaza.

HIPNOZA

Hipnotizer (kot objekt) stopi na mesto ideala jaza; ker je jaz (subjekt) tako zaljubljen v objekt, mu objekt predstavlja realnost; vidi samo njega (tako kot zahipnotiziranec posluša samo hipnotizerja). V zaljubljenosti ni sesksualnih neposrednih zahtev zavrta seksualnost strmljenja ustvarjajo trdne medsebojne vezi. Čutna ljubezen ugasne, takoj ko zadovoljiš svoje zavrte seksualne težnje. Nejasnen tudi izbor primernih oseb (v koga se zaljubiš).

14. Vesna V. Godina: Drugost ženskega pogleda, ali zakaj nisem

feministka

1. Sociobiološki pogled Badcock: vse je zapisano v genih, razvoj vseh razlik je genetsko kodiran in predvsem

genetsko funkcionalen

Dominanten spol pri Badcocku je ženska (to pomoje ni tok pomembno).

Drugačnost spolov je torej tu zato, ker je funkcionalna oz. natančneje, je funkcionalno

nujna ali drugače povedano, omogoča reprodukcijo organizmov. Gre za poudarek, ki ga

poznamo vsaj od Dawkinsovega dela The Selfish Gene (organizmi smo samo prazne posode za

reprodukcijo genov oz. genotipov)

Dawkins zastavi še nek drug vidik: moralnost genov, kar je navidez docela paradoksalno

Govori o ''zapornikovi dilemi'' da je značilna za vse organizme in še posebej za gene

(Wilson kasneje v delu The Morality of Gene pride do zaključka, da so geni moralni iz

samoohranitvenih razlogov. To izpeljuje na osnovi vprašanja o altruizmu genov. Njegova logika

je taka, da če se združita dva genotipa, ki sta nagnjena k altruizmu, se bo v skupnem novem

genotipu nagnjenje k altruizmu razširilo.)

Dawkins altruizmu genov doda še sebičnost. Pravi, da je altruizem smiseln šele, kadar je v službi

sebičnosti. Gen je sebičen, gre mu samo za lastno ohranjanje in reprodukcijo.

Kar je pomojem pomembno:

Treba je samo znat približno povedat, v čem vidijo sociobiologi razlog za različnosti med spoloma (kako razlagajo ''drugost ženskega pogleda''). Njihova okvirna percepcija družbe:

Značilnosti socialne organizacije je mogoče izpeljevati iz moralnosti genotipa. Badcock pravi, da obstoji ena in zgolj ena naravna oblika zakona: poliginija kot tip

mnogoženstva, za katero ugotavlja, da je tudi empirično večinski tip družine (84% družb poliginijo dovoljuje).

Pravi, da je vertikalna mobilnost žensk določena genetično (ženske iz nižjih slojev se poročajo z moškimi iz višjih slojev. Nastali višek moških iz nižjih slojev je odstranjen v vojnah in samostanih, višji sloji pa poskrbijo, da se njihova produkcija hčera približa ničli)

se prav, kar je važen je to, da je za vsak pojav 'kriv' genotip, vse kar se dogaja, se dogaja zato,

ker tko določa genotip. Vse pač izpeljujejo iz biologije, iz genov (tko sm jst razumela stvar in

pomoje je to dost da to razumemo. Sicer je pa tole kr neki tko da če koga bl zanima nej si

prebere 1. in 2. stran, sam pomoje to res ni pomembno)

Ta logika je doživela ful kritik in zgražanje sociologov, medtem ko imamo na drugi strani

strinjanje sociobiologov.

2. Zdej pa gremo na psihoanalizo in k Freudu:Ovinek v težave z Ojdipom

Freud celo genezo heteroseksualnosti pripisuje drugim dejavnikom. Ne gre za nikakršno

biološko, kaj šele genetično usodo, temveč za razvoj, ki ga usodno zaznamuje Ojdipov

kompleks.

Ojdipov kompleks pa poteka različno pri deklici in različno pri fantku. Pri deklici se vse FUL bolj

zakomplicirano.

PRI DEČKU:

Deček začne s pravo zasedbo objekta naslonitvenega tipa pri materi, t.j. čisto seksualno zasedbo

objekta pri materi. (o.p. s tem si oblikuje prvotno matrico ugodja). Z očetom vzpostavi

psihološko čisto različno vez kot z materjo: z očetom kot njegovim idealom se identificira

(malček vidi očeta najprej kot oviro, da mu je v napoto pri materi, dobi željo ga nadomestiti in

se za to z njim identificira – identifikacija je zato tudi ambivalentna: oče kot ideal – oče kot

tekmec). Iz takšne enostavne situacije nastane normalni Ojdipov kompleks.

Freud doda temu vzorcu ''trikotne zasnove ojdipovskega razmerja'' še ''konstitucijsko

biseksualnost individua''. Zato analizira še dve varianti Ojdipovega kompleksa.

Freud: analiza dveh variant Ojdipovega kompleksa:

Enostavni Ojdipov kompleks (Enostavni OK)Fantek razvije objektno investicijo v mater (izhaja iz materinih prsi) in je zgled za izbiro objekta

po naslonitvenemu tipu; očeta se polasti z identifikacijo. Oba odnosa potekata nekaj časa

vzporedno, dokler se zaradi okrepitve seksualnih želja po materi in spoznanja, da je oče ovira,

ne nastane Ojdipov kompleks.

Vsebina enostavnega, pozitivnega Ojdipa je podana z ambivalentnim razpoloženjem do očeta in

z zgolj ljubečim objektnim nagnjenjem do matere.

Popolnejši Ojdipov kompleks (Popolnejši OK)Deček nima le ambivalentne naravnanosti do očeta in ljubeče objektne izbire v odnosu do

matere, temveč kaže tudi ljubečo feminilno naravnanost do očeta in njej ustrezno ljubosumno-

sovražno naravnanost do matere. Ob izteku OK se bodo ta štiri nagnjenja sestavila na tak način,

da bo iz njih izvirala identifikacija z očetom ali materjo. (od tega je potem tudi odvisno spolno

nagnjenje – če se fantek identificira z materjo, je homoseksualec)

Zakaj je Freud sploh začel razdeljevat enostavnejši OK? Zaradi tega, ker ne štima v analizi

nevrotikov. Z drugimi besedami, ne moremo ga aplicirati na deklico.

Deklice imajo znatno bolj zapleten OK, in se zatika zlasti pri njih. Gre za problema identifikacije

in izbire objekta. Pri deklicah povzroča probleme primarna objektna investicija, ki pa je enaka

kot pri dečku: njena mati. Materine prsi se tudi pri deklici vzpostavijo kot libidinalni objekt in s

tem povezana objektivna investicija v mater (se pravi, da ima enako matrico ugodja kot fantek.

Iz tega sledi, da medtem ko pri fantku vse lepo 'štima', ker je njegova matrica ustrezna (vezana

na pravi spol – fantek je tako primarno heteroseksualen), se pri deklici zaplete, ker matrica ni

vezana na pravi spol in je zato primarno homoseksualna).

Ojdipov kompleks mora torej razrešiti predojdipovsko zmešnjavo identifikacij in izborov objekta

v smislu normalne večinske heteroseksualnosti, pri dečku prav tako kot pri deklici, a morda pri

deklici še posebej.

UVEDBA MATRIARHATA

Podatki, da bi kadarkoli kjerkoli matriarhat obstajal, manjkajo. Zakaj matriarhat ni mogoč?

S tem vprašanjem se ukvarja antropologija. In prav tako tudi Badcock: pravi, da matriarhat ni

mogoč, ker ni združljiv z reprodukcijsko logiko genotipa. Velikost in statičnost ženskih spolnih

celic in dinamičnost in hitrost moški spolnih celic vplivata neposredno na tip socialne

organizacije. Matriarhat je s tega fiziološko-reprodukcijskega zornega kota genov pač

nefunkcionalen. Najbolj funkcionalno je po njegovem mnogoženstvo – poliginija.

Antropologija se s sociobiologi ne strinja, kar pa nikakor ne zmanjšuje pomena osnovnega

problema, namreč tega, da matriarhata vendarle ni in da za to vsekakor morajo obstajati vzroki.

Te vzroke antropologi vidijo v t.i. kulturnih univerzalijah. Ena taka univerzalija je dejstvo, da v

vseh kulturah zasedajo prestižne socialne statuse zmeraj moški, ne glede na svoj ekonomski in

katerikoli drugi prispevek. Moški povsod zasedajo prestižne socialne statuse in to tako v

družbah, kjer je njihov npr. ekonomski prispevek osrednjega pomena, kot tudi v družbah, kjer

ne delajo nič in morda bolj ali manj skrbijo za svoj estetski videz. In zmeraj bo v neki družbi

prestižna tista dejavnost, ki jo opravljajo moški. Prestižnost moškega je skorajda apriorno

predpostavljena. Značilnost kultur je torej, da otroke inkulturirajo h kulturno prestižnejšim

objektom in ciljem, ki pa so, kot vidimo, zmeraj moškega spola.

Kakšna je povezanost med usmeritvijo k prestižnejšim objektom v kulturi in prevladujočo

heteroseksualnostjo oz. biseksualnostjo (ki sta tudi medkulturni univerzaliji)?

Taka orientacija je povsem funkcionalna za deklice, ne pa tudi za dečke. Vendar pa je prav

funkcionalnost za deklice na tej točki pomembnejša, prav tako kot je za razumevanje Ojdipa bolj

pomembna primarna izbira objekta pri deklicah.

Poleg tega pa je treba podrobneje analizirati sovpadanje primarne izbire objekta s prestižem

moških objektov.

PROBLEM FUNKCIJE – DRUGI DEL

Vemo že, in to je ful pomembno, da dekliška predojdipovska konstelacija vnaša v dekliško

libidinalno ekonomijo element primarnega izbora ženskega objekta, torej matere, ki je docela

nefunkcionalen zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti (Freud: ''Tudi za deklice je prvi objekt

ljubezni mati oz. dojilja…Konec koncev smo ugotovili, da z izborom objekta upravljajo infantilne,

v puberteti osvežene napovedi seksualne naklonjenosti otroka do staršev in oseb, ki ga

negujejo, in ki se kasneje prenesejo s teh oseb na njim podobne, kar je posledica ovir,

povezanih z incestom…'').

Zakaj je predpostavka o primarnem materinskem izboru objekta pri deklicah tako moteča?

Razlogov je več, omenimo enega: že odkritje matere kot prvega libidinalnega objekta v

fantovski konstelaciji je bilo dovolj nekonvencionalno; zadelo je namreč jedro prepovedi

incesta. Pri deklici pa gre še za več: ne samo, da je odnos incestuozen, ampak je tudi

homoseksualen. Pri dečku, četudi je incestuozen, je vsaj funkcionalen, saj je heteroseksualen.

Vzpostavlja pravilen vzorec oz. matrico kasnejše heteroseksualne izbire objekta. Pri deklici je pa

primarna matrica izbire objekta že v temelju ne le incestuozna, ampak tudi povsem napačna, saj

jo usmerja stran od heteroseksualne izbire objekta.

PROBLEM HOMOSEKSUALNOSTI – zakaj se pojavlja

Pri genezi obeh ima temeljno vlogo fiksacija na primarno izbiro objekta

Pri moških

Pomeni tehniko zvestobe primarnemu objektu (mladi mož je fiksiran na svojo mamo in v času,

ko bi moral mati zamenjati za drug seksualni objekt, je on ne zapusti, ampak se z njo identificira

in išče objekte, ki bi nadomestili njegov 'prejšnji' jaz).

Pri ženskah

Na osnovi iste zvestobe primarni matrici izbire objekta se razvije kot trajno in konsistentno

zanikanje slehernega heteroseksualnega izbora, torej kot njegova čista negacija.

Rešitev za dečka:

Ni mu treba opustiti temeljne strukture matrice izbire objekta, ki se ohranja, ampak je potrebna

le opustitev objekta kot takega, opustiti primarno identifikacijo z materjo in njena nadomestitev

z identifikacijo z očetom.

Torej more v zvezi z matrico primarne identifikacije zagotoviti radikalno diskontinuiteto: objekt

identifikacije mora biti radikalno opuščen. Jedro pritiskov je torej pri dečku usmerjeno v

zagotavljanje identifikacije z očetom, pritiski v polju izbire objekta pa morajo zagotoviti samo

izbor nadomestnega objekta istega tipa.

Rešitev za deklico

Je bolj zakomplicirana. Primarna matrica identifikacije pri deklici, v nasprotju z dečkom, ni

moteča; lahko jo uporablja tudi v post-ojdipovski fazi (tvori linijo kontinuitete).

Zaplete se pri izbiri objekta. V tej točki mora deklica, za normalno razrešitev Ojdipa, vzpostaviti

radikalno diskontinuiteto s predojdipovsko logiko izbire. Opustiti mora namreč celotno

primarno matrico izbire objekta kot tako (opustiti mora žensko kot izbor objekta).

Postopek je mogoč zgolj in izključno na osnovi ekstremnih pritiskov (veliko močnejših kot pri

dečku). Jedro pritiskov torej pri deklici ne bo usmerjeno v polje identifikacije kot pri dečku,

temveč v polje izbire objekta – objekta, ki je seksualni objekt. Zato gre pričakovati, da bo Ojdip

pri deklici povzročil radikalno deseksualizacijo.

Vendar pa lahko deklica pod vplivom represije sicer opusti primarno matrico izbire objekta

skupaj s primarnim objektom (to pomeni, da se deseksualizira), problem nastane, kako jo

motivirati pri ponovni (drugačni) seksualizaciji. Kaj naj bi deklico v tej konstelaciji vleklo k izbiri

moškega objekta?

Sam Freud problem zaokroži z ugotovitvijo, da je za žensko značilna nepopolna razdelava

Ojdipovega kompleksa, kar povzroči, da tvorba nadjaza utrpi škodo in tako nadjaz ne more

doseči tiste moči in neodvisnosti, ki mu podeljujeta njegov kulturni pomen. Torej imajo ženske

zaradi nerazrešenega Ojdipa primanjkljaj socialne in kulturne prestižnosti.

Ob tako pomanjkljivih libidinalnih razlogih za preusmeritev na moški objekt pa je zanimiv

podatek o odsotnosti matriarhata: situacija, ki enoznačno potrjuje socialno in kulturno

prestižnost objektov, ki so z libidinalnega vidika predojdipovske deklice vsaj neprestižni.

To, da je moški kulturno in socialno prestižnejši, s tem da pa je libidinalno neustrezen, se začuda

izkaže za funkcionalno. V ojdipovsko situacijo deklic namreč ob prepovedi objektov, ki imajo

primarno libidinalno vrednost, vpelje objekte, ki sicer te vrednosti nimajo, ki pa imajo vendarle

neko ''nadomestno'' vrednost, vsebovano v poziciji socialno in kulturno prestižnih objektov. To

sicer niso libidinalni objekti primarnega tipa, so pa za postojdipovsko deklico edini dovoljeni

objekti, ki imajo sploh kakršno koli pozitivno vrednost. Socialna in kulturna prestižnost moških

objektov je tako nadomestek za njihovo pomanjkljivo libidinalno vrednost, in še dalje, je

substitut libidinalne vrednosti primarnega objekta, ki ni zgolj tabuiziran, temveč nasploh

prepovedan tudi na osnovi nadomestne izbire objektov istega tipa (kar se seveda pri dečkih ne

zgodi).

Medkulturno univerzalna prestižnost moških objektov je tako pogoj za uspešno razrešitev

dekliškega Ojdipovega kompleksa v smeri heteroseksualnosti.

15. DAVID RISMAN: Usamljena gomila

1. Tradicionalno usmerjen karakter

Tradicionalno usmerjena oseba o sebi sploh ne razmišlja kot o posamezniku. Psihološko ni dovolj oddaljena od sebe (ali pa si ni dovolj blizu), od svoje družine ali skupine, da bi razmišljala na ta način.

V tradicionalno usmerjeni družbi je način zagotavljanja konformnosti osredotočen na obnašanje, in ker je obnašanje detaljno predpisano, individualnost ni visoko razvita.

Tradicionalno usmerjena oseba čuti pritisk svoje kulture kot celote, ki pa se prenaša preko majhnega števila ljudi, s katerimi je v stiku. sankcija za obnašanje je bojazen, da se ne osramoti.

2. Vase (navznoter) usmerjenost

Za družbo, ki se je pojavila z renesanso (porast prebivalstva) in v našem času izginja, je vase usmerjenost glavni način zagotavljanja konformnosti. Za družbo je značilna večja osebna mobilnost, hitra akumulacija kapitala. Pojem vase usmerjenosti zajema različne tipe, ki jim je skupno, da usmerjenost posameznika prihaja od znotraj in je v začetku vsajena s strani starejših

V družbi ,ki je vase usmerjena, je ob določeni meri predpisanega obnašanja izbor prepuščen strogemu, vendar visoko individualiziranemu karakterju. Čeprav o izboru tradicije v imenu posameznika odloča njegova družina, ima posameznik večjo elastičnost v prilagajanju stalno spreminjajočim se zahtevam. Ker je nadzor primarne skupine manjši, se pojavi nov mehanizem, ki odgovarja odprti družbi in je podoben psihološkemu žiroskopu (glej wikipedijo) – ko to orodje enkrat starši in druge avtoritete zaženejo v gibanje, drži vase usmerjeno osebo na stezi. Vase usmerjena oseba postane sposobna najti delikatno ravnotežje med zahtevami, ki jih nalaga njen življenjski cilj (denar, lastnina, moč, znanje, slava…) in udarci okolja.

Vase usmerjeni ljudje imajo občutek kontrole nad svojim življenjem, zato tudi svoje otroke vidijo kot posameznike.

Sankcija za vase usmerjene ljudi je občutek krivde.

3. Usmerjenost k drugim

Po istočasnem padcu natalitete in mortalitete se družbe premikajo v začetku upadanja prebivalstva. Vse manj ljudi dela v kmetijstvu in manufakturi, delovni čas je kratek, več je prostega časa… V teh okoliščinah je vse manjša potreba po vase usmerjenih ljudeh. Vse večji

problem so drugi ljudje in ne materialne dobrine. Žiroskopska kontrola ni zadosti elastična in se išče nov psihološki mehanizem.

K drugim usmerjeni tip karakterja se pojavlja v zadnjih letih v višjem srednjem razredu velikih ameriških mest (New York, Los Angeles, Cincinatti), analiza k drugim usmerjenega karakterja je obenem analiza Američanov in sodobnega človeka nasploh, je pa ta tip bolj udomačen v Ameriki.

Vase usmerjeni tip karakterja je značilen za stare srednje razrede (bankirji, trgovci, mali podjetnik), k drugim usmerjeni tip karakterja pa za nove srednje razrede (birokrati…)-

Razvoj (izobrazba, prosti čas, množična sredstva komunikacije) za veliko ljudi pomeni spremembo na poti k uspehu, v družinskem življenju. V manjših mestnih družinah s pojavi popustljiva vzgoja otrok, za mlade postanejo pomembni njihovi vrstniki in ne starši (starše kvečjemu krivijo za to, da niso dovolj sprejeti od svojih vrstnikov itd.). Za k drugim usmerjene ljudi je značilno, da so vrstniki tisti, ki jim želijo biti podobni, želijo biti sprejeti z njihove strani. Družina že ni čvrsta sredina, ki ji posameznik pripada, ampak je samo del širše družbene skupnosti.

Vase usmerjena oseba išče relativno neodvisnost od javnega mnenja (tudi sosedov). Nasprotno k drugim usmerjeni ljudje želijo biti podobni vrstnikom in celo z njimi tekmovati, ampak ne v zunanjih detaljih, temveč v kvaliteti notranje izkušnje.

Sankcija je nedefinirana zaskrbljenost.

16. RENATA SALECL: Discipina kot pogoj svobode

Kantova teza: disciplina je pogoj izobraževanja in temelj celotne vzgoje.

Otrok mora skozi tri faze, da stopi v svet odraslih: vzereja (kot dojenček), disciplina (ki mora zatereti človekovo naravno plat- divjost) in poučevanje (šola). Disciplina je prvi pogoj kulture in poučevanja. Otrok se mora zgodaj naučiti pokorščine in ubogljivosti. V negativnem smislu mora naredit to, kar mu rečejo, ker je drugače kaznovan, v pozitivnem smislu mora ubogati, ker še sam ne zna odločati. Bistvo vzgoje je, da otrok preko zunanje prisile in kazni, ponotranji zakone in oblikuje nadjaz = glas vesti. To je glas vesti, postane moralni subjekt. Preko moralnega zakona, ki ga prek vzgoje uporabimo, se začne otrok zavedat sebe kot moralno bitje.

O LAŽI: Čeprav Kant pravi, da se nesmemo nikoli lagati in da je laž največja napaka, ki jo je treba kaznovati, ampakje pri otrocih dopusta, ker jo lahko uporabimo pri vzgajanju občutka krivde in sramu. Laž naj bi prek oblikovanja občutka sramu vodila k ideji dolžnosti, s tem pa k oblikovanju subjekta. Pri tem moramo ločiti otroka in adolescenta. Adolescentu moramo govoriti resnico, ker že ma privzgojen sram.

O KAZNI: Je vzgojna, ker zatre otrokova slaba nagnjenja in ga pouči o moralnih zakonih. Je goja mora biti prisilna in vezana na pravila, ker bo otrok s spoštovanjem šolskih pravil kasneje upošteval tudi človeška pravila. Otrok še nima ponotranjenega nadjaza oz. moralnega imperitiva, zato je le-ta še vedno zunanji (uteleščen v starših ali učiteljih).

DISCIPLINOTORNI POMEN UČENJA LATINŠČINE: Ker gramatika predstavlja razum, dril, se s tem tudi duh človeka začne učiti samega sebe, omogoča razumnega subjekta.

PERMISIVNA ŠOLA: Predstavlja obliko nadzorovanja, podrejanja redu, omogoča ideološko reprodukcijo družbe.

PRAVILA V ŠOLI: Predpisane vs. nepredpisane moralne norme (ubogljivost, pravilno naslavljanje, neskakakanje v besedo). Isto velja za odnos učenec – učitelj. Kršenje teh pravil je povezano s kaznimi (formalne ali neformalne). Z discipliniranjem oz. vzgojo pa je povezana tudi vzgoja v družini. Avtoritarno vzgojo v družini je zamenjala premisivna, ki upošteva otrokovo osebnost. Zagovorniki permisivne vzgoje pravijo, da je avtoritarni način zaviral otrokovo osebnost, kreativnost, izgubo individualnosti. Zato se zavzemajo za prijateljske odnose med učitelji in učenci, namesto kazni pogovori, zdravljenje s psihologi, individualni razvoj otroke osebnosti.

KRITIKE PERMISIVNE ŠOLE: Večanje socialnih razlik, antiintelektualizem, nepismenost, upad znanja in pojav patološkega narcisizma.

PERMISIVNA VZGOJA IN KULTURA NARCISIZMA: Propagiranje permisivne vzgoje in zanikanje Freuda v 60-ih letih. Vzgojo nad otrokom prevzamejo druge institucije, starši se mu podrejajo. Oče izginja iz vzgoje, mati se opira na ustanove. S tem se ustvarja idealni potrošnik, ki ga družba potrebuje: korumpiran, samovšečen, obseden s slavo, s strahom pred smrtjo,

nesposoben, dolgotrajnih osebnih odnosov itd. Posameznik ne ponotranja zakona, ne podreja se več moralnim normam, ampak razvije nadjaz (agresivni, uničevalni), ki izvira iz otrokovih fantazem. Ni več podrejen, zavezan avtoriteti ideala jaza, ampak postane jaz ideal- išče potrditve lastne pomembnosti, ne zaupa vase, primerja se z drugimi. Zaradi pomanjakanja avtoritete in kazni razvije nezaveden, iracionalen del nadjaza, ki prevzame nadzor nad delovanjem. Narcis se ne prilagajna normam zaradi moralne dolžnosti, ampak pred strahu pred avtoriteto.

PARADOKS PERMISIVNE ŠOLE: šola da nes uči samoizpolnjevanja in izražanja osebnosti in ne več trdega dela, znanja, odgovornosti. Prevzema odgovornosti od staršev državna moč ima tako nadzor nad vsemi posamezniki skozi institucije. Spremenila se je tudi družba- ta potrebuje zlomljenega posameznika, ki je nesposoben voditi svoje življenje brez terapevtov in institucij.Nadzor je vseprisoten.

V tradicionalni šoli je učencu jasno razmerje vlog (učenec je učenec, učitelj je avtoriteta) omogočalo moralno odgovornost in avtonomnost. Učenca je podrejala vrsta neformalnih prijemov, ki so uravnavali njegovo vedenje. Permisivna šola pa je ohranila neformalne prijeme, zrušila učiteljevo avtoriteto in jasna pravila. Hkrati pa so tudi ne-hierarhični odnosi represivni, ker zbujajo v otroku negotovost.

17. C. LASCH : NARCISTIČNA KULTURA

70.- Pojavi se narcizem, ki se ostredotoča samo na sebe, svoje dobro, lastna uspešnost, živeti za trenutek. Pomen religije se zmanjšuje. Ljudje težijo k sreči, iluziji osebnega dobrobit, zdravja in politične sigurnosti. V zgodovini tega ni bilo- mislili so tudi na dobrobit potomcev.

V 60.ih se je pojavil radikalizem iz osebnih, ne političnih razlogov, ki služi kot nekakšna terapija. Radikalna politika je zapolnila prazna življenja, dala nek smisel. Susan Stern opisuje privlačnost njihove sekte- spominjala se je svojega duševnega stanja med demonstracijami v Chichagu (1968): počutila se je kot da bi lahko neustavljivo tekla, naredla karkoli itd. Čutila se je pomembno, če se je družla s pomembnimi ljudmi.Če so jo ljudje, katere je imela za neke heroje/vzornike, razočali, je takoj našla novo avtoriteto. Njene pripovedi odražajo poveličevanje revolucionarne avtoritete tega obdobja- predanost revolucionarnemu gibanju, razprave o političnih dogmah, samokritikam katero so priznavali člani njene sekte, poskusi, da si člani sekte prilagodijo vsak aspekt življenja v skladu z njihovo revolucionarno vero. Vsako revolucionarno gibanje je odraz kulture tistega časa, vendar je to gibanje odražalo ameriško družbo v dobi nekih pričakovanj. Vzdušje, v kateri je živela ta sekta je odražala nasilje, droge, nevarnost, seksualna promiskuiteta itd. Bila je odraz narcistične Amerike, kot pa stare tradicije.

Narcis se razlikuje od opisov ameriškega »adama«. Se samopoveličuje, živi v iluziji lastne veličine, veličastnosti sebstva; le-te lastnosti so bile poudarjene v ameriški književnosti 19. Stol. Adami in njihovi potomci (narcisi) se na vse pretege hočejo znebiti zgodovine (o kateri nazorno govori Jefferson (»zemlja pripada vsakemu/vsem«)). Center ameriškega delovanja je razkol z Evropo, ukinitev provrojenstva, labilnost družinskih vezi. Domišljajo si, da je usoda v njihovih rokah, zanimajo jih ljudje v njihovi bližini le v tem treuntku, ne ozirajo se za prednike in ne za potomce. Posameznikova volja je najmočnejša, v celoti vsakemu povesem določa usodo. Individualizem je za družbo slab. Ni več nobene privatnosti. Sodoben američan si ni sposoben ustvariti oz. živeti v skupnosti. Zanj skrbijo številne korporacije. Starši so izgubili prvotne funkcije in svojih otrok ne morejo vzgojiti brez pomoči številnih profesionalcev. Ker stare tradicije izumirajo, ljudje niso več sposobni opravljati vsakodnevnih stvari brez pomoči korporacij, birokracije, države. Narcizem predstavlja psihološko dimenzijo odvisnosti. Živi v iluziji superiornosti, vendar za samopotrditev rabi druge, publiko, ki mu pritrjuje in ga občuduje. Neodvisnost od staršev in odvisnost od institucij mu ne daje ne svobode in ne individualnosti. Obratno, prinaša mu nesigurnost, katero nadvalda le, ko mu drugi potrujejo slavo, moč, karizmo. Za narcisa je svet ogledalo.

Migracije v 19. Stol. na Zahod simbolizirajo beg od preteklosti, možnost za izgradnjo nove družbe, vendar je ljudi vodil v skušnjavo, da se spet vržejo v divjaštvo in ne v civilizacijo. Nasilje nad Indijanci in naravo izvira iz strahu pred divjino Zahoda, ki pravzaprav predstavlja divjino v notranjosti posameznika- to pa je treba nadzirati.

18. S. Žižek : Hitchook

- proces preobrazbe protestanstke etike v heteronomno etiko človeka organizacije

- konstanta okvirja očetovskega ideala-jaza, družbeno nujni značaj, ki se oblikuje na podlagi simbolne identifikacije ponotranjanje idealnega jaza.

- 3. etapa zlomi ta okvir, formo ideala-jaza → narcistični veliki jazindividuum ne integrira zahtev okolja, igre ne jemlje resno, zahteve okolja se mu zdijo zunanja pravila (dr pritiski)sadomazohistični nadjaz – dr ni nič manj represivna, razlika v tem da dr zahteva ne privzema oblikovanja idealnega jaza, integriranega simbolnega koda ampak je na predojdipovski ravni nadjazovskega ukaza

o dr ne zasidra pravil v kodu moralnega ravnanja, individuum se mora borit da

odsrži psihično ravnotežje, osredotoči se nasemati je 1. lik velikega drugega, od nje odvisna zadovoljitev naši potreb, se reproducira v razmerjih subjekta do socio-simbolnega drugega ki nastopa kot drugi zunaj zakona – dobrohotni despotizem, narcisizem = psihološki izraz te odvisnosti, patološki – obramba zoper nemočno odvisnost v zgodnjem otroštvu skušanje premage s slepim optimizmom, iluzijami osebne avtokrije .. dr podaljšuje občutek odvisnosti do odrasle dobe, otežkoča posametnikove nadaljne zadovoljitve v ljubezni, delu .. mu pa daje sfabricirane fantaze lo mak bi šriskrbeče totalno zadostitev

3 etape :

- klasični angleški roman : logike in dedukcije zavezane protestantski etiki

- ameriški trdi roman : zaton prot. etike, vzpon heteronomnega k drugim usmerljivega posameznika

- povojni zločinski roman: pisan iz perspektive žrtve/kriminalca, subjektivna pozicija patološkega narcisa, izobčenca, temeljni socialni zakoni le navezujoča soc. pravila

19. SLAVOJ ŽIŽEK: Patološki narcis kot družbeno nujna forma

subjektivnosti

Korelat patološkega narcisizma so v diagnostiki borderline motnje.

Klinika borderline motenj (diagnostika)

1. Stalna, nevezana tesnoba. Tesnoba, ki ni vezana na nek objekt ampak se pojavlja kot splošno neopredeljeno psihično stanje.

2. Poli-simptomalna nevroza (kjer nevroztični simptomi nastopajo skupaj, čeprav so pri normalnih nevrozah nezdružljivi)Npr.

- Psihični pogojene bolečine- Vsa dejanja predvsem prisilna so zmeraj racionalizirana (umij si roke, da se ne boš

okužil)- Fobije vezane na lastno telo (smrad)- Izbruhi apetita, alkoholizem..- Začasna nezmožnost opravljanja določenih funkcij- Hipohondrija- Paranoidne ideje, ki so povezane s hipohondrijo (npr. strah pred mikrobi) in na druge

(npr. da nas prijatelji vedno izkoriščajo, da smo žrtve zarote..)3. Polimorfno perverzna usmerjenost v spolnost. Tukaj gre predvsem za neurejeno spolno

življenje, menjavanje partnerjev, izogiba se vezem, ki bi ga emocionalno zaznamovale, heteroseksualen in homoseksualen..

Pojavljanje vseh teh simptomov skupaj je mogoče, ker je borderline subjekt, razpršen objekt,

ne-poenoten subjekt. Začetek je prav tesnoba, kajti tesnobni občutek pomeni, da se

posamezniku ni uspelo poenotiti, ostale motnje so posledice tega.

Štiri temeljne poteze strukture borderline subjekta

1. Šibkost Jaza. Kamor spada nizki tolerenčni prag tesnobe (tesnoben ali depresiven si zaradi malenkosti),

neobvladovanje samega sebe, nizki/nagonski vzgibi (kar narediš, narediš zaradi npr.

zaradi seksa, hrane, bivališča… tudi na fax greš zato),

2. Regresija k primarnim oblikam mišljenjaNa racionalno sklepanje vplivajo neke asociacije in površinske podobnosti. Npr. ta

ženska je podobna moji prijateljici, zato bo moja prijateljica. Ali, nekdo se ti čudno

nasmehne, zato ga sovražiš in si prepričan da plete zaroto proti tebi.

3. Regresija k primitivnim obrambnim mehanizmom Normalni obrambni mehanizem je potlačitev. Borderline subjekt uporablja negacijo

(zanikanje), projekcijo (svoje šibke lastnosti pripišeš nekomu drugemu), utajitev realnosti

4. Patološko razmerje do objektaNezmožen integrirat različne poteze posameznika v eno vzorec. Nekdo je lahko samo

slab ali samo dober. Ko je oboje more biti zmes čas, torej slab je bil prej zdaj je čist

vredu. Imaš občutek kot da te jemlje čisto površinsko, marioneta si zanj.

Genetska analiza

Spolnost tudi če izgleda normalno oz. genitalno, je prežeta s analno in oralno faza. Torej to

se vidi tako, da je v spolnem dejanju nekdo vedno nadrejen ali podrejen. Dojet je kot nekaj

nasilnega. Ali je ženska ponižna, ali pa se moški prepusti ponižat. Ni možne normalne

seksualnosti.

Klinika patološkega narcisizma

Patološki narcis vsebuje torej vse borderline motnje in ima »velik Jaz«. Ampak pomembno je

da vemo, da dejansko kompenzira (spoji) te motnje z »velikim jazom«, ki namesto

normalnega jaza opravi integrativno funkcijo. Tega normalni borderline subjekt ni zmožen.

primeri:

- PN včasih celo socialno blesti in dominira v svojem okolju, se prilagaja in uspešno funkcionira (tega Borderline subjekt ni zmožen). Vendar v notranjosti prezira soljudi, jih izkorišča, hkrati pa je povsem odvisen od njihoveha priznanja in občudovanja (sociali aplavz)

- Najmanjši neuspeh ga pelje v najhujšo depresijo (gospodar je vedno odvisen od hlapca. Čeprav je gospodar cel čas nad njim, potrebuje priznavanje hlapca, zato ga je strah kdaj se mu bo hlapec začel posmehovat. To bi ga rušilo.)

Temeljne poteze PN

- Nezmožnost empatije, nezmožnost vživljanja v drugo osebo. Ljudi deli na 3 kategorije: idelani drugi (od njih pričakuje potrditev), sovražniki, vsi ostali (masa, naivneži, lutke). Vezi hitro in z lahkoto spreminja.

- Zanj je prisotnost ljudi in njihova razpoložljivost nekaj samoumenega. Zato lahko ravnamo s ljudmi brez obzira. Uporabljamo jih za nek socialni aplavz oz narcistično zadovoljstvo. Pričakovanje narcisitčnega dobička, ga zraven zunanje/navidezne

lepote dela preračunljivega in hladnega. (očarljivost se v trenutku spremeni v popolno ravnodušje)

- PN ni zmožen resnične vezanosti na drugega, je le odvisen od drugega zaradi soc. aplavza. Patološko ga je strah, da bi se nekomu odprl in se navezal nanj

- Vsak narcis se ima v svoji notranjosti za izjemo, za pomembnejšega. Na zunaj je konformist na znotraj pa ne sprejema pravil igre.

- Strah pred sleherno obliko neuspeha- Nezmožen uživanja! Uživanje sovpada s tem, da mu drugi povedo/priznajo da uživa.

Strukturna analiza

»Velik Jaz« je fuzija 3 elementov:

- realnega Jaza (samozaznavanje)

- idealnega Jaza (idealna podoba o samem sebi)

- idealnega objekta ( idealni drugi)

Realni jaz je stopljen z idealnim jazom.

Patološki narcis je v resnici zgrožen, nemočen subjekt, žrtev nadjaza. Človek, ki se ne more

znajti v nepredvidljivih situacijah in se ne more soočiti s svojo agresivnostjo.

Nima razrešenega Ojdipovega kompleksa. Ker ga ne more rešiti brez očeta, zato si ustvari svoj

Velik Jaz. Pacientov jaz se sploh ne izoblikuje do normalne stopnje, ker mu ni uspelo

ponotranjiti očetovega zakona.