TEORIJA glasbe Bortchy

TEORIJA GLASBE AVTOR: Boris Odreitz-Bortchy

GLASBENIK MULTIINSTRUMENTALIST VOKALIST TONSKI MOJSTER

ARANŽER KOMPONIST [email protected]

http://bortchy.mojforum.si/

• • Kaj je harmonija • Akord • Vrste akordov • Mnogostranost akordov • Označevanje akordov

AKORD je sozvočje najmanj treh razli čnih tonov.

Besedo harmonija pogosto slišimo. Nič čudnega, saj pomeni ubranost, sklad(nost), h kateri tako pogosto težimo na najrazličnejših področjih našega življenja. Posebno mesto ima tudi v glasbi, kjer označuje njeno vertikalno – sozvočno zgradbo. V ožjem smislu lahko pomeni tudi teoretično, šolsko disciplino — nauk o gradnji in vezavi akordov, včasih pa jo uporabimo tudi kot sopomenko besedi akord.

Akordom, ki jih sestavljajo trije toni, reččetverozvoki (tudi štirizvoki), iz petih

Za zvok klikni na sliko.

Akorde lahko zgradimo iz različakordih , torej akordih na osnovi intervala terce (razlog za to gre iskati tudi v vrsti alikvotnih tonov).

Akorde je moč graditi tudi na osnovi drugih intervalov kvartne, kvintne in sekundne akordeklaster tonov),

pa tudi na vrsto drugih načinov, ki lahko tako ali drugač č

njih povsem drugačni. Naslednjiakord:

Osnovni akord terčne gradnje je diatoniki (torej na osnovi lestvičkombinacijami intervalov velike in male terce. To so kvintakord . Durov kvintakord gradita v3 in m3, oklepa ga č

prav tako č5. Zmanjšani kvintakord je zgrajen iz dveh m3, oklepa ga zm5, zvečv3, oklepa pa ga zv5.

Ton, na katerem je kvintakord zgrajen, njegova prima,akorda, ki je tudi akustično najbolj izrazit (kombinacijski toni). Ostala dva tona sta durovem in molovem akordu jo lahko poimendurom in molom, in kvinta – čdasta ime spodnji in oklepajoči interval oznaka Praviloma uporabljamo

Akordom, ki jih sestavljajo trije toni, rečemo trozvoki (tudi trizvoki), tisti iz štirih tonov so (tudi štirizvoki), iz petih peterozvoki, iz šestih šesterozvoki

različnih intervalov. Tradicionalna harmonija temelji na , torej akordih na osnovi intervala terce (razlog za to gre iskati tudi v vrsti alikvotnih

č graditi tudi na osnovi drugih intervalov – kvart, kvint, sekund in tako dobimo kvartne, kvintne in sekundne akorde (več sekund, nanizanih ena nad drugo,

činov, ki lahko tako ali drugače vključujejo prej naštete, ali pa so od čni. Naslednji primer prikazuje trozvok z dodano sekundo bikord in zrcalni

čne gradnje je kvintakord (skrajšano od terckvintakord). Kvintakordi v diatoniki (torej na osnovi lestvičnih tonov durove in molove lestvice), so zgrajeni s

mi intervalov velike in male terce. To so durov, molov, zmanjšani in zveč. Durov kvintakord gradita v3 in m3, oklepa ga č5, molovega m3 in v3, oklepa ga

č5. Zmanjšani kvintakord je zgrajen iz dveh m3, oklepa ga zm5, zveč

Ton, na katerem je kvintakord zgrajen, njegova prima, se imenuje osnovni tončno najbolj izrazit (kombinacijski toni). Ostala dva tona sta

durovem in molovem akordu jo lahko poimenujemo tudi karakteristi čni tonče je le-ta čista, lahko dobi tudi pridevek »prazna«. Akordu

dasta ime spodnji in oklepajoči interval – terca in kvinta, od tod torej terckvintakord. in oznaka Praviloma uporabljamo kar ime kvintakord, saj je krajše in povsem zadostno.

(tudi trizvoki), tisti iz štirih tonov so itn.

. Tradicionalna harmonija temelji na terčnih

, torej akordih na osnovi intervala terce (razlog za to gre iskati tudi v vrsti alikvotnih

ekund in tako dobimo

, nanizanih ena nad drugo, tvori grozd –

č č čujejo prej naštete, ali pa so od

primer prikazuje trozvok z dodano sekundo bikord in zrcalni

(skrajšano od terckvintakord). Kvintakordi v

čnih tonov durove in molove lestvice), so zgrajeni s durov, molov, zmanjšani in zvečani

č5, molovega m3 in v3, oklepa ga č5. Zmanjšani kvintakord je zgrajen iz dveh m3, oklepa ga zm5, zvečani pa iz dveh

osnovni ton. Je temelj

čno najbolj izrazit (kombinacijski toni). Ostala dva tona sta terca – pri čni ton, saj ločuje med

čista, lahko dobi tudi pridevek »prazna«. Akordu terca in kvinta, od tod torej terckvintakord. in

kar ime kvintakord, saj je krajše in povsem zadostno.

Pri trozvoku je lahko najnižji ton katerikoli od zgoraj naštetih. Če spodnji ton kvintakorda prenesemo oktavo višje, dobimo njegov prvi obrat – sekstakord (skrajšano od tercsekstakord – poimenovanje je dobljeno enako kot pri kvintakordu). Funkcije (vloge) tonov ostanejo enake kot pri kvintakordu. Durov sekstakord torej gradita m3 in č4, oklepa pa ga m6.

Če postopek ponovimo, postane najnižji ton kvinta, drugi obrat kvintakorda pa se imenuje kvartsekstakord (tokrat do okrajšave imena ne pride). Tudi tu se funkcije (vloge) tonov ohranijo. Durov kvartsekstakord torej gradita č4 in v3, oklepa pa ga v6.

Na enak način kot pri durovem akordu lahko dobimo tudi obrate molovega, zmanjšanega in zvečanega akorda. Pri molovem akordu je prvi obrat – sekstakord, zgrajen iz v3 in č4, oklepa pa ga v6. Drugi obrat – kvartsekstakord gradita č4 in v3 in oklepa m6.

Zmanjšani sekstakord sestavljata m3 in zv4, oklepa ga v6. Kvartsekstakord gradita zv4 in m3, oklepa pa spet v6.

Pri zvečanem sekstakordu pa moramo biti pazljivi. Sozvočje s tem imenom namreč v glasbeni teoriji že nastopa, je pa drugačno od prvega obrata zvečanega kvintakorda, saj ga gradita v3 in

zv4, oklepa pa zv6. Gre za enega od zelo pogostih alteriranih akordov, ki se imenuje tudi italijanski akord.

Da bi bili jasni, je torej najbolje za drugega od zgornjih (in spodnjih) akordov uporabiti kar poimenovanje prvi obrat zvečanega kvintakorda. Zadnji od spodnjih akordov je tako seveda drugi obrat zvečanega kvintakorda.

Na enak način gre obravnavati tudi oblike zmanjšanega akorda. Drugega od spodnjih akordov bomo tako imenovali prvi obrat zmanjšanega kvintakorda (sestavljata ga m3 in zv4, oklepa ga v6) in drugega drugi obrat zvečanega kvintakorda (gradita ga zv4 in m3, oklepa pa spet v6).

OPOMBA: V praksi je še vedno moč zaslediti poimenovanja obratov zmanjšanega in zvečanega kvintakorda z izrazi zmanjšani sekstakord, zmanjšani kvartsekstakord, zvečani sekstakord in zvečani kvartsekstakord. Ne zgodovinsko ne teoretično omenjena poimenovanja ne vzdržijo, zato jih se jih v tem kontekstu ne uporabljajmo!

TROZVOKI NA STOPNJAH DUROVE IN MOLOVE LESTVICE

Na vsaki od stopenj lestvice lahko s pomočjo ostalih lestvičnih tonov zgradimo kvintakord. Na stopnjah durove in naravne molove lestvice tako dobimo tri durove, tri molove in zmanjšan akord. Kvaliteta akordov, ki vsebujejo tona sedme oziroma šeste lestvične stopnje, se v harmonični in melodični molovi lestvici spremeni. Na stopnjah harmoničnega in melodičnega mola tako srečamo po dva molova, durova in zmanjšana akorda ter enega zvečanega:

1. akordi na stopnjah durove lestvice:

2. akordi na stopnjah naravne molove lestvice:

3. akordi na stopnjah harmonične molove lestvice: I. mol, II zm., III. zv., IV. mol, V. dur, VI. dur, VI. zm.

4. akordi na stopnjah melodične molove lestvice: I. mol, II. mol, III. zv., IV. dur, V. dur, VI. zm., VII. zm.

Na katerih stopnjah naštetih lestvic torej nastopajo durovi, na katerih molovi, na katerih pa zmanjšani in zvečani trozvoki? Poigrajmo se kar takoj s preglednico in vanjo razvrstimo akorde, kot to kažejo zgornje lestvice:

durov trozvok major triad

molov trozvok minor triad

zmajšani trozvok diminished triad

zvečani trozvok augmented triad

(naravni) dur (natural) major

I, IV, V II, III, VI VII /

naravni mol natural minor

III, VI, VII I, IV, V II /

harmonični mol V, VI I, IV II, VII III

harmonic minor melodični mol melodic minor

IV, V I, II VI, VII III

MNOGOSTRANOST TROZVOKOV V prejšnjem poglavju smo lahko opazili, da na različnih stopnjah durove in vseh treh oblik molove

lestvice lahko srečamo vse vrste diatoničnih trozvokov – durovega, molovega, zvečanega in

zmanjšanega. Če bi pogledali v različne tonalitete in primerjali njihove akorde, bi lahko ugotovili, da

je isti trozvok moč najti na stopnjah različnih lestvic – isti akord torej lahko nastopa v različnih

tonalitetah. Ko se nek človek udejstvuje na različnih področjih, navadno rečemo, da je zelo

mnogostran(ski). Prav takšni – mnogostrani so tudi akordi. Pa poglejmo tiste, ki nastopajo na

stopnjah C-dura in harmoničnega d-mola:

Opazimo lahko, da so večinoma različni med seboj, vendarle pa na stopnjah obeh lestvic srečamo d-

molov trozvok. V C-duru nastopa na II., v d-molu pa na I. stopnji. So to vse vloge, v katerih nastopa d-

molov kvintakord? Še zdaleč ne – pomagajmo si s preglednico od prej. Akord, po katerem

sprašujemo, je molov in preglednica kaže, da molov trozvok nastopa kar pogosto – srečamo ga v treh

durovih lestvicah – v eni na III., v eni na VI. in v eni na VII. stopnji. Katere so te lestvice? Če vemo, da

leži trozvok na II. stopnji durove lestvice in da (iz poznavanja lestvic) je v durovi lestvici II. lestvična

stopnja v2 nad prvo, gre torej to durovo lestvico iskati v2 pod osnovnim tonom akorda, torej d –>c:

Na drugi stopnji C-durove lestvice res nastopa d

trditev z začetka tega poglavja. Na enak način pa lahko poiščemo še ostali dve durovi lestvici, ki

vsebujeta d-molov trozvok – in najdemo B

na VI. stopnji). Poiščimo s pomočjo tabele še vse molove lestvice, ki vsebujejo d

Našli smo d-mol, kjer nastopa d-molov trozvok na prvi stopnji vseh treh njenih ob

IV. stopnji naravnega in harmoničnega a

melodičnega c-mola. Po tej poti lahko ugotovimo mnogostranost vseh diatoničnih trozvokov, poznati

pa moramo tabelo in sestavo durove in vseh

bi mnogostranost akordov poslej stresali kar iz rokava

mnogostranosti, je seveda potrebno še nekaj vaje, čemur bo namenjena tudi posebna vadnica.Zelo

pomembno pa je vedeti, da je nastopanje enega in istega akorda v več tonalitetah kot nekakšen most

med njimi. Če se glasbeno dogajanje »sprehodi, preseli« po takem mostu iz ene tonalitete v drugo,

govorimo o diatonični modulaciji

OZNAČEVANJE FUNKCIJ AKORDOVV skladbi, za katero pravimo, da je pisana v duru, prevladujejo akordi določene durove lestvice. Če je

skladba pisana v molu, v njej prevladujejo akordi določene molove lestvice (predvsem njene

harmonične oblike). Zvočno okolje, ki g

zvezami teh akordov (t.i. kadence), imenujemo

in nekakšen »dom« (saj predstavlja izhodišče in cilj vsega dogajanja), je tonični akord (T). Z muzi

uporabo lestvičnih akordov, občutenju njihove zvočnosti, napetosti, upoštevanja njihovih

medsebojnih odnosov in odnosa do tonike je postavljeno izhodišče za oblikovanje vse tonalne glasbe.

Akordi torej v tonaliteti ne nastopajo slučajno, pač pa v dol

vloga navadno uporabljamo besedo

tonalitete, ker nastopajo pogosteje in postavljajo nekakšno ogrodje strukture tonalne glasbe, akordi

stranskih stopenj pa – po funkciji podrejeni glavnim, po zvočnosti pa prav nič manj pomembni akordi

– predstavljajo zaokrožitev zvočnega sveta tonalitete in pomembno izhodišče za njegovo nadaljnje

durove lestvice res nastopa d-molov akord, s čimer smo le še enkrat ponovili


n najdemo B-dur (kjer je d-molov akord na III.stopnji) in F

na VI. stopnji). Poiščimo s pomočjo tabele še vse molove lestvice, ki vsebujejo d-molov trozvok:

molov trozvok na prvi stopnji vseh treh njenih ob

IV. stopnji naravnega in harmoničnega a-mola, na V. stopnji naravnega g-mola in n drugi stopnji

mola. Po tej poti lahko ugotovimo mnogostranost vseh diatoničnih trozvokov, poznati

pa moramo tabelo in sestavo durove in vseh oblik molove lestvice.Tale razlaga je preveč strnjena, da

bi mnogostranost akordov poslej stresali kar iz rokava – za dobro predstavo in znanje


deti, da je nastopanje enega in istega akorda v več tonalitetah kot nekakšen most


diatonični modulaciji oziroma modulaciji s skupnim akordom.

EVANJE FUNKCIJ AKORDOV V skladbi, za katero pravimo, da je pisana v duru, prevladujejo akordi določene durove lestvice. Če je


harmonične oblike). Zvočno okolje, ki ga dajo akordi določene lestvice z nekaterimi značilnimi

zvezami teh akordov (t.i. kadence), imenujemo tonaliteta. Najpomembnejši akord v tonaliteti, težišče

in nekakšen »dom« (saj predstavlja izhodišče in cilj vsega dogajanja), je tonični akord (T). Z muzi



Akordi torej v tonaliteti ne nastopajo slučajno, pač pa v določenih značilnih vlogah

vloga navadno uporabljamo besedo funkcija. Akordi na glavnih lestvičnih stopnjah so stebri


po funkciji podrejeni glavnim, po zvočnosti pa prav nič manj pomembni akordi

predstavljajo zaokrožitev zvočnega sveta tonalitete in pomembno izhodišče za njegovo nadaljnje

molov akord, s čimer smo le še enkrat ponovili


molov akord na III.stopnji) in F-dur (kjer leži

molov trozvok:

molov trozvok na prvi stopnji vseh treh njenih oblik. Nastopa še na

mola in n drugi stopnji

mola. Po tej poti lahko ugotovimo mnogostranost vseh diatoničnih trozvokov, poznati

oblik molove lestvice.Tale razlaga je preveč strnjena, da

za dobro predstavo in znanje


deti, da je nastopanje enega in istega akorda v več tonalitetah kot nekakšen most


V skladbi, za katero pravimo, da je pisana v duru, prevladujejo akordi določene durove lestvice. Če je


a dajo akordi določene lestvice z nekaterimi značilnimi

. Najpomembnejši akord v tonaliteti, težišče

in nekakšen »dom« (saj predstavlja izhodišče in cilj vsega dogajanja), je tonični akord (T). Z muzikalno



očenih značilnih vlogah – namesto besede

. Akordi na glavnih lestvičnih stopnjah so stebri


po funkciji podrejeni glavnim, po zvočnosti pa prav nič manj pomembni akordi

predstavljajo zaokrožitev zvočnega sveta tonalitete in pomembno izhodišče za njegovo nadaljnje

širjenje.Načinov označevanja funkcij akordov je več, oglejmo si jih skupaj z njihovimi prednostmi in

slabostmi: a) označevanje akordov glavnih stopenj in njihovih paralel temelji na funkcijah lestvičnih

tonov ter vzporednih durovi in molovi lestvici (slednja kot vemo, leži malo terco nižje). Pri obeh

lestvicah ležijo kot vemo akordi glavnih stopenj na prvi, četrti in peti stopnji, ostali so akordi stranskih

stopenj. Akordom glavnih stopenj vzporedni (paralelni) akordi v duru leže terco pod, v molu pa terco

nad njimi (Tp – tonična paralela, Sp – subdominantna paralela in Dp – dominantna paralela). Skupna

slika akordov vzporednih durove in molove lestvice lepo pokaže, da so akordi, ki ležijo na glavnih

stopenj v duru - v molu vzporedni, in – ravno obratno – akordi, ki so vzporedni v duru, predstavljajo

akorde glavnih stopenj molove lestvice.

V harmoniji je sorodstvo akordov zelo pomemben dejavnik in bo obdelano v posebnem razdelku.

Tokrat naj bo povedano le, da o sorodnosti govorimo takoj, ko imata dva akorda vsaj en skupen ton.

Več, ko je skupnih tonov, večja je stopnja sorodnosti – bližja sta si po zvočnosti in funkciji. Terčno

sorodstvo je močno, saj imata tako sorodna akorda kar dva skupna tona – akord glavne stopnje in

njegov vzporedni akord sta torej pomembno povezana in sta si po funkciji blizu. Zgoraj omenjen

način označevanja ima slabost: funkcijsko izpostavlja samo en terčno soroden akord glavne stopnje –

samo vzporednega (npr. T – Tp itn.), ne pa tudi drugega terčno sorodnega akorda (ki v duru leži terco

nad, v molu pa terco pod glavno stopnjo). Še več: npr. akord šeste stopnje v molu je označen kot

subdominantna paralela, čeprav v praksi običajno nastopa kot akord s tonično funkcijo. b)

označevanje akordov stranskih stopenj z obema terčno sorodnima glavnima stopnjama prihaja iz

ruske teorije harmonije in uspešno odpravlja zgoraj omenjeno pomanjkljivost.

Akord stranske stopnje v sebi sicer zares združuje karakterja obeh terčno sorodnih glavnih stopenj,

vendar v praksi navadno nastopa le v vlogi ene od njiju. Omenjeno je pomanjkljivost pričujočega

načina, saj npr. akord tretje stopnje lahko nastopa v dominantni ali v tonični vlogi, ne pa oboje hkrati.

Več avtorjev se tako odloča za popolnoma c) nevtralno označevanje lestvičnih akordov z rimskimi

števili:

To označevanje je praktično in smo ga že uporabili pri ugotavljanju mnogostranosti akordov.

Pomanjkljivost tega načina s stališča harmonske analize pa je, da so akordi glavnih stopenj povsem

izenačeni z akordi stranskih stopenj, kar pa v praksi ni res. Akordi glavnih stopenj so vendarle – kot že

rečeno – stebri tonalitete in dobro je, da je to na pri označevanju na nek način vidno. Kot ena od

možnih preizkušenih in uspešnih rešitev se ponuja d) označevanje s kombinacijo črk in rimskih

številk.

Če pri tem označimo durove akorde z velikimi črkami, zvečane z velikimi črkami in plusom +, molove z

malimi črkami in zmanjšane z malimi črkami in °, dobimo označbe, ki zelo strnjeno in preprosto

povedo veliko (ločijo se akordi glavnih in stranskih stopenj, funkcijska pripadnost slednjih ni nejasna,

znana je tudi kvaliteta akorda):

UVOD Interval je razdalja med dvema tonskima višinama. Prepoznavanje in pisanje intervalov je ena

osnovnih nalog pri skoraj vseh glasbenih dejavnostih. Da bi prepoznali akord, moramo biti sposobni

prepoznati (ali "preračunati") intervale. Da bi zapeli melodično linijo, moramo prepoznati razdaljo

med dvema tonskima višinama... To geslo prinaša nekaj načinov prepoznavanja in tvorjenja

intervalov, govori o inverziji intervalov in transpoziciji melodične linije.

Generični in specifični intervali Razlikujemo med generičnimi - ali diatoničnimi, tudi osnovnimi - in specifičnimi intervali, slovensko

tudi kromatični ali alterirani intervali. Izraz generično se nanaša na kvantiteto intervala, izraz

specifično pa na kvantiteto in kvaliteto. Pri generičnih intervalih govorimo o diatoničnih razmerjih

med tonoma, ne o morebitnih predznakih (višajih ali nižajih). Pri specifičnih intervalih pa govorimo o

obojem: o diatoničnih razmerjih med tonoma in o predznakih. Za prepoznavanje in tvorjenje

intervalov sledimo dvema korakoma: 1) prepoznavamo/tvorimo generični interval in 2)

prepoznavamo/tvorimo kakovost intervala (specifiko intervala).

1. del

Generični intervali do oktave

Prepoznavanje generičnih intervalov

Preštej število imen tonov med dvema notama (npr. preštej linije in praznine na notnem črtovju),

vključno s prvo noto (štej jo za "1") in zadnjo noto. Na klavirju upoštevaj samo bele tipke za generične

intervale. Naslednji primer prikazuje korake določanja generičnega intervala na notnem črtovju: Dani

interval ima dve noti: d in a.

Preštej linije in praznine:

Rešitev: generični interval d-a je 5 (kvinta). Na klavirju lahko prepoznamo generični interval takole:

Dani interval: d-b.

Preštej bele tipke (imena tonov).

Rešitev: generični interval d-b je 6 (seksta) .

Primeri generičnih intervalov

Generični intervali na C-duru navzgor.

Generični intervali na C-duru navzdol.

Generični intervali na klaviaturi.

Tvorjenje generičnega intervala

Za tvorjenje generičnega intervala je treba prešteti število not navzgor ali navzdol od danega tona

(prešteti torej linije in praznine), pri čemer štejemo dani ton za "1". Na klavirju preštejemo navzgor ali

navzdol bele tipke od danega tona (ki ga štejemo kot "1"). Spodnji primer prikazuje korake tvorjenja

generičnega intervala na notnem črtovju.

PRIMER: tvorba intervala NAD dano noto.

Naloga: tvorimo generično 6 nad tonsko višino d.

Preštejemo: 6 linij in praznin, začenši s prvo noto:

Rešitev: generična 6 nad danim tonom d je h.

Na klaviaturi je mogoče opredeliti generični interval takole:

PRIMER: interval NAD dano noto.

Naloga: narediti generično 4 nad dano tonsko višino e.

Preštejemo 4 bele tipke (imena tonov), začenši s tipko danega tona:

Rešitev: generična 6 nad danim tonom e je a.

2. del

Specifični (kromatični, alterirani) intervali do oktave

Kakovost intervalov

Šele ko določimo generični interval, lahko določimo specifično kakovost intervala. Obstaja pet

osnovnih kakovosti intervala:

- čista (Č; angleško: P=perfect),

- velika (V; angleško: M= major),

- mala (m; angleško: m= minor),

- zmanjšana (zm; angleško: dm=diminished),

- zvečana (zv; angleško: aug=augmented).

V nekaterih primerih najdemo dvojno zvišane (dzv) ali dvojno znižane (dzn) intervale. Pomembno pa

je, da vseh kakovosti ne najdemo pri vseh intervalih (glej tabelo spodaj). Obstajata dva splošna načina

določanja specifike intervala: 1) štetje poltonov med tonskima višinama intervala in 2) prepoznavanje

po značilnostih durove in molove lestvice. V nadaljevanju sta predstavljena oba načina.

1) Določitev intervala s štetjem poltonov med tonskima višinama

Za štetje poltonov si je dobro zapomniti mesto poltonov v lestvici (v C-duru: med tonoma h in c ter e

in f) in pa mesto celih tonov (vsi drugi toni C-durove lestvice so med seboj oddaljeni za cel ton).

Dobro si je predstavljati klaviaturo. Tabela spodaj prikazuje razdaljo med intervali po poltonih.

Generični interval Specifika intervala Število poltonov

Prima (1)

čista prima (Č1)

zvečana prima (ZV1)

zmanjšana prima (zm1)

0

1

-1

Sekunda (2)

zmanjšana sekunda (zm2)

mala second (m2)

velika sekunda (V2)

zvečana sekunda (ZV2)

0

1

2

3

Terca (3)

zmanjšana terca (zm3)

mala terca (m3)

velika terca (V3)

zvečana terca (ZV3)

2

3

4

5

Kvarta (4) zmanjšana kvarta (zm4)

čista kvarta (Č4)

4

5

zvečana kvarta (ZV4) 6

Kvinta (5)

zmanjšana kvinta (d5)

čista kvinta (Č5)

zvečana kvinta (ZV5)

6

7

8

Seksta (6)

zmanjšana seksta (zm6)

mala seksta (m6)

velika seksta (V6)

zvečana seksta (ZV6)

7

8

9

10

Septima (7)

zmanjšana septima (zm7)

mala septima (m7)

velika septima (V7)

zvečana septima (ZV7)

9

10

11

12

Oktava (8) zmanjšana oktava (zm8) čista oktava (Č8) zvečana oktava (ZV8)

11

12

13

Navedena preglednica intervalov pove, da:

- prima, kvarta, kvinta in oktava niso velike ali male, temveč samo ČISTE;

- so zmanjšani intervali vedno pol tonske višine manjši od čistih intervalov in da so čisti intervali

vedno pol tona manjši v primerjavi z ZVEČANIMI INTERVALI: zmanjšani < čisti < zvečani;

- sekunde, terce, sekste in septime niso nikoli ČISTE, ampak male IN VELIKE;

- zmanjšani intervali so vedno pol tona manjši od malih intervalov, mali pa so pol tona manjši od

VELIKIH intervalov — VELIKI intervali pa so vedno pol tona manjši od ZVEČANIH, torej: zmanjšani <

mali < VELIKI < ZVEČANI.

Čeprav v zgornji preglednici ni napisano, je treba dodati, da so ZVEČANI INTERVALI pol tona manjši od

DVAKRAT ZVEČANIH intervalov in da so dvojno zmanjšani intervali za pol tona manjši od zmanjšanih

intervalov: dvojno zmanjšani < zmanjšani in pa zvečani < dvojno zvečani.

Prepoznavanje specifike intervala s pomočjo poltonske metode

Prepoznavanje specifike intervala se odvija v treh korakih:

1. Prepoznati je treba generični interval med dvema tonskima višinama.

2. Predstavljati si je treba (ali pa gledati) klaviaturo in prešteti število poltonov med notama intervala.

3. S pomočjo tabele zgoraj je treba prepoznati kakovost intervala glede na število poltonov, ki jih

interval vsebuje.

Naslednji primer prikazuje postopek prepoznavanja specifike intervala.

Dani interval ima tona: d in a.

1. Prepoznavanje generičnega intervala s štetjem linij in praznin:

Generični interval s tonskima višinama d in a je torej 5.

2. Predstavljamo si (ali gledamo) klaviaturo in štejemo število poltonov med obema tonskima

višinama:

3. Na zgornji preglednici je mogoče najti kakovost intervala glede na vsebovane poltone:

5 s sedmimi poltoni je ČISTA 5 (Č5).

2) Prepoznavanje intervala s pomočjo durove in molove lestvice

Iz primerov doslej je mogoče razbrati, da je največ specifik intervalov mogoče najti med toniko in

drugimi toni durove in molove lestvice. Čeprav je primer spodaj zamejen na C-dur in c-mol, je

mogoče pravila posplošiti na vse tonalitete. (Vse tonalitete iste vrste imajo namreč enaka razmerja

poltonov in celih tonov.) Zato si najprej poglejmo C-durovo lestvico (kratice intervalov so angleške):

Vidimo, da so med prvim tonom in drugimi tonskimi višinami durove lestvice navzgor samo mali,

veliki in čisti intervali. V durovi lestvici navzdol pa vidimo, da sta samo dve vrsti intervalov — mali in

čisti:

Primer naravne molove lestvice navzgor — poleg V3 na začetku so vsi intervali bodisi mali bodisi čisti:

Končno, naravna molova lestvica navzdol vsebuje samo velike in čiste intervale, z izjemo male 7:

Prepoznavanje specifike intervala s pomočjo durove in molove lestvice

Poznavanje zgradbe durove in molove lestvice je mogoče zelo dobro uporabiti za določanje

intervalov. Lahko vzamemo spodnjo noto ali pa zgodrjo ter poskusimo poiskati interval v okviru

naravnega mola ali durove lestvice navzgor.

Naslednji primer prikazuje prepoznavanje specifike intervala s pomočjo poznavanja zgradbe durove

in molove lestvice:

PRIMER: dana tona sta ma d in a.

1. Ker je d spodnja nota, si jo lahko zamislimo kot prvo noto lestvice in se vprašamo, ali najdemo ton

a v D-duru navzgor ali v d-molu navzgor. Odgovor je: tonska višina a obstaja v obeh tonskih spolih, D-

duru in d-molu. (Lahko pa si predstavljamo tudi drugače in izhajamo iz tona a kot tonike in se

vprašamo, ali je ton d mogoče najti v A-duru ali a-molu. Odgovor je: da, ton d obstaja v obeh

lestvičnih spolih, A-duru in a-molu.)

2. Katera lestvična stopnja (tonska višina) je ton a v D-duru / d-molu? Odgovor: 5. stopnja. (Lahko

vprašamo tudi: katera stopnja v A-duru/a-molu je ton d? Odgovor je: 4. stopnja lestvice.

Odgovor: ker je interval med prvo in peto stopnjo prisoten v duru in molu, je vedno Č5, torej je dani

interval s tonskima višinama d in a: Č5. (Lahko pa tudi sklepamo, da je od tona a navzdol do tona d v

A-duru ali a-molovi lestvici NAVZDOL interval Č5. Upoštevati moramo lestvico navzdol, ker je v našem

primeru ton d POD tonom a.)

Preglednica v nadaljevanju kaže za vsak interval, na kateri stopnji lestvice se nahaja (med prvim

tonom lestvice in drugimi tonskimi višinami):

Specifika intervala Lestvica, kjer se interval nahaja

mala sekunda (m2)

durove lestvice navzdol: med 1. in 7. lestvično stopnjo

velika sekunda (V2)

durove in molove lestvice navzgor: med 1 in 2. stopnjo lestvice naravni mol navzdol: med 1. in 7 stopnjo

mala terca (m3) molove lestvice navzgor: med 1. in 3. stopnjo lestvice durove lestvice navzdol: med 1. in 6. stopnjo

velika terca (V3) durova lestvica navzgor: med 1. in 3. lestvično stopnjo naravni mol navzdol: med 1. in 6. stopnjo

čista kvarta (Č4) durova in molova lestvica navzgor: med 1. in 4. lestvično stopnjo durova in molova lestvica navzdol: med 1. in 5. stopnjo

čista kvnta (Č5) durova in molova lestvica navzgor: med 1. in 5. lestvično stopnjo durova in molova lestvica navzdol: med 1. in 4. stopnjo

mala seksta (m6) molove lestvice navzgor: med 1. in 6. stopnjo lestvice durove lestvice navzdol: med 1. in 3. stopnjo

velika seksta (V6)

durova lestvica navzgor: med 1. in 6. lestvično stopnjo naravni mol navzdol: med 1. in 3. stopnjo

mala septima (m7)

naravna molova lestvica navzgor: med 1 in 7. stopnjo lestvice naravna molova in durova lestvica: med 1. in 2 stopnjo lestvice

velika septima (V7)

durova lestvica navzgor: med 1. in 7. lestvično stopnjo

Šibka plat prepoznavanja intervalov s pomočjo durove in molove lestvice je ta, da ne vsebujejo

zmanjšanih in zvečanih intervalov (med prvim tonom in drugimi tonskimi višinami). Za prepoznavanje

zmanjšanih in zvečanih intervalov moramo upoštevati, da so zmanjšani intervali vselej pol tona

manjši od malih ali čistih intervalov in da so zvečani intervali vedno pol tona večji od velikih ali čistih

intervalov.

Primer: sestavi interval Č4 na tonu AS. Dani ton je torej:

Poltonska metoda Lestvična metoda

1. korak. Napiši generični interval.

1. korak. Napiši generični interval.

2. korak. Predstavljaj si, ali glej, klaviaturo in preštej število poltonov za specifiko intervala Čista kvarta vsebuje 5 poltonov.

2. korak. Pomisli na spol lestvice (dur, mol) NAVZGOR in mesto tega intervala v lestvici (med 1. in X. stopnjo). Prepoznaj lestvično stopnjo, ki tvori ta interval s prvo lestvično stopnjo. Čista kvarta obstaja v obeh spolih, v duru in molu, med 1. in 4. stopnjo lestvice.

3. korak. Prek generičnega intervala (1. korak) pridi do specifike intervala upoštevajoč predznake (v kolikor seveda obstajajo). Črna tipka, prikazana v 2. koraku, je torej ton des.

3. korak. Predstavljaj si dano noto kot prvi ton lestvice, prepoznaj tonaliteto in ime tona lerstvične stopnje -- na konkretni lestvici - iz 2. koraka. Zapiši si to noto. Bodi pozoren: tvoja rešitev se mora skladati z generičnim intervalom iz 1. koraka. Dani ton je bil ton AS. Zdaj moramo najti četrto lestvično stopnjo bodisi v As-duru bodisi v as-molu, ker Č4 obstaja med 1. in 4. stopnjo obeh lestvičnih spolov. V obeh, As-duru in as-molu, je 4. stopnja lestvice ton des.

Tvorba specifičnega intervala POD dano noto

Z uporabo obeh metod prepoznavanja intervalov (poltonske metode in lestvične metode) bomo

sestavili intervale POD dano noto. Oris v nadaljevanju prinaša vsak korak, ki je potreben za to.


1. korak. Napiši generični interval. 1. korak. Napiši generični interval.

2. korak. Predstavljaj si, ali pa glej, klaviaturo in

preštej število poltonov za vsak interval.

2. korak. Pomisli na spol lestvice (dur, mol)

NAVZGOR in mesto tega intervala v lestvici

(med 1. in X. stopnjo). Prepoznaj lestvično

stopnjo, ki tvori ta interval s prvo lestvično

stopnjo.

3. korak. Prek generičnega intervala (1. korak) pridi

do specifike intervala upoštevajoč predznake (v

kolikor seveda obstajajo). Predznak uporabi le za

spodnjo noto. Pozor: višaj (ali dvojni višaj) na

spodnji noti bo zmanjšal interval; nižaj (ali dvojni

nižaj) bo interval povečal!!

3. korak. Predstavljaj si dano noto kot prvi ton

lestvice, prepoznaj tonaliteto in ime tona

lerstvične stopnje -- na konkretni lestvici - iz 2.

koraka. Zapiši si to noto. Bodi pozoren: tvoja

rešitev se mora skladati z generičnim

intervalom iz 1. koraka.

Upoštevaj, prosim, da si moraš zapomniti število poltonov za vsak interval (poltonska metoda) ali

strukturo intervalov v lestvicah. Za potrebe vaje je mogoče uporabljati "preglednico intervalov" ali

"preglednico intervalov v lestvicah".

Razpredelnica v nadaljevanju prinaša primere tvorjenja specifike intervalov z obema metodama:

Primer: sestavi interval M3 navzdol na tonu g. Dani ton je torej:


1. korak. Napiši generični interval. 1. korak. Napiši generični interval.

2. korak. Predstavljaj si, ali glej, klaviaturo in preštej število poltonov za specifiko intervala Velika terca vsebuje 4 poltone.

2. korak. Pomisli na spol lestvice (dur, mol) NAVZGOR in mesto tega intervala v lestvici (med 1. in X. stopnjo). Prepoznaj lestvično stopnjo, ki tvori ta interval s prvo lestvično stopnjo. Velika terca obstaja v naravnem molu navzdol: med 1. in 6. stopnjo lestvice.

3. korak. Prek generičnega intervala (1. korak) pridi do specifike intervala upoštevajoč predznake (v kolikor seveda obstajajo). Črna tipka, prikazana v 2. koraku, je torej es.

3. korak. Predstavljaj si dano noto kot prvi ton lestvice, prepoznaj tonaliteto in ime tona lerstvične stopnje -- na konkretni lestvici - iz 2. koraka. Zapiši si to noto. Bodi pozoren: tvoja rešitev se mora skladati z generičnim intervalom iz 1. koraka. Dani ton je bil ton g. Lestvica navzdol, ki jo moramo uporabiti, je g-mol, ki ima dva nižaja: b in es. Nato moramo poiskati šesto stopnjo lestvice v naravni g-mol lestvici, ker V3 obstaja med 1. in 6. lestvično stopnjo. Šesta lestvična stopnja je ton es.

Upoštevaj prosim, da je poltonska metoda vedno učlinkovita, medtem ko lestvična metoda ni

uporabna na vsaki tonski višini. Na primer: pri tvorbi V3 navzdol na tonu ges bi morali poskusiti z

naravnim ges-molom navzdol. Ampak ta lestvica ne obstaja. V podobnih primerih, kot je ta,

uporabljamo poltonsko metodo ALI se za hip spomnimo enharmonične lestvice, ki bi bila v tem

primeru fis.mol. V tem primeru bi enharmonsko "prepisali" obe noti intervala, ki bi ga pred tem

sestavili. Vedno pa preverjaj pravilnost generičnega intervala!

3. del

Sestavljeni intervali (intervali, ki so večji od oktave)

Prepoznavanje sestavljenih intervalov

Sestavljeni intervali so intervali večji od oktave. V tem zavihku bodo prikazane značilnosti sestavljenih

intervalov, njihova razmerja do osnovnih intervalov in način prepoznavanja sestavljenih intervalov.

Tabela v nadaljevanju prikazuje, v kakšnih medsebojnih razmerjih so osnovni ("regularni") in

sestavljeni intervali:

Osnovni intervali Dodaj oktavo Sestavljeni intervali

Sekunda (2) + oktava (8) 9 (nona)

Terca (3) + oktava (8) 10 (decima)

Kvarta (4) + oktava (8) 11 (undecima)

Kvinta (5) + oktava (8) 12 (duodecima)

Seksta (6) + oktava (8) 13 (tercdecima)

Septima (7) + oktava (8) 14 (kvartdecima)

Oktava (8) + oktava (8) 15 (kvintdecima)

Ni težko videti, da je dodajanje oktave osnovnim intervalom enako kot dodajanje številke 7 (ne 8!):

Osnovni intervali Dodaj oktavo Sestavljeni interval

Sekunda (2) + 7 = 9

Terca (3) + 7 = 10

Kvarta (4) + 7 = 11

Kvinta (5) + 7 = 12

Seksta (6) + 7 = 13

Septima (7) + 7 = 14

Oktava (8) + 7 = 15

Drugače povedano, številko 7 lahko odštejemo od sestavljenega intervala, da bi dobili njegov osnovni

ekvivalent:

Osnovni intervali Odštej oktavo Osnovni inerval

Sekunda (2) - 7 = 2

Terca (3) - 7 = 3

Kvarta (4) - 7 = 4

Kvinta (5) - 7 = 5

Seksta (6) - 7 = 6

Septima (7) - 7 = 7

Oktava (8) - 7 = 8

Ta osnovna aritmetična razmerja med osnovnimi in sestavljenimi intervali lahko uporabimo za

prepoznavanje in tvorjenje sestavljenih intervalov. Najpomembneje si je zapomniti, da imajo

sestavljeni intervali in njihovi osnovni ekvivalenti enake vrednosti: 9 (nona) lahko nastopa kot velika

ali mala (pa tudi seveda kot zmanjšana in zvečana), ker ima njen ekvivalent med osnovnimi intervali --

2 (sekunda) -- iste kakovosti: lahko je velika, mala, zvečana ali pa zmanjšana. Interval undecime (11)

pa je lahko samo čist, zmanšan ali zvečan, ker je ekvivalent tega intervala med osnovnimi intervali --

kvarta (4) lahko čista, zvečana ali pa zmanjšana. Ekvivalenti sestavljenih in osnovnih intervalov imajo

vselej enake kakovosti.

Prepoznajmo na primer naslednji interval:

Čeprav bi dobili isto rešitev, si bomo predstavljali ta interval kot osnovni interval, namesto da bi šteli

linije in praznine (imena not). Da bi to naredili, si moramo predstavljati spodnjo noto (c1) oktavo više

ali pa zgornjo noto (es2) oktavo niže:

Zlahka moremo prepoznati osnovni interval kot m3. Iz aritmetičnih postopkov zgoraj vemo, da je 9

(nona) sestavljeni interval, ki je ekvivalent 3 (terci). In vemo tudi, da imajo ekvivalenti osnovnih in

sestavljenih intervalov iste kakovosti. Rešitev je torej:

m10

Ne pozabi: kakovosti ekvivalentov osnovnih in sestavljenih intervalov so vedno iste. V zgornjem

primeru imata 3 in 10 enako kakovosti: oba sta mala intervala.

Tvorjenje sestavljenega intervala

Sestavimo interval, ki je večji od oktave. Uporabimo pri tem znanje o značilnosih sestavljenih

intervalov iz dosedanjega izvajanja: naredili bomo sestavljeni interval prek njegovega osnovnega

ekvivalenta. Postoperk ima naslednje korake:

1. korak. Določi ekvivalent sestavljenega intervala pri osnovnih intervalih. (Na primer: ekvivalent V10

pri osnovnih intervalih je V3.)

2. korak. Sestavi osnovni interval.

3. korak. Prepiši višjo noto intervala oktavo više (če delaš nad dano noto) ALI spodnjo noto za oktavo

niže (če delaš pod dano noto):

Sestavi na primer V13 pod tonom C:

Primer - 1. korak. Določi ekvivalent sestavljenega intervala pri osnovnih intervalih. (Na primer:

ekvivalent V13 pri osnovnih intervalih je V6.)

Primer - 2. korak. Napiši V6 pod tonom C1:

Primer - 3.korak. Prepiši spodnjo not oktavo niže:

To je V13 pod tonom C1.

4. del

Inverzija intervalov

Tvorjenje obratov intervalov

Inverzija ali slovensko obrat intervala pomeni njegovo razliko do oktave. Na primer: naslednja

intervala sta inverzija drug drugega:

Velikost intervala se obrne takole:

Velikost intervala

Interval Size

Obrat intervala

Inversion of the Interval

1 8

2 7

3 6

4 5

5 4

6 3

7 2

8 1

Prima postane v obratu oktava in obrnjeno, sekunda postane v obratu septima, seksta terca, kvarta kvinta in obrnjeno.

Kakovosti intervalov se v obratu spremenijo takole

Kakovost intervala Obrat kakovosti intervala

zm ZV

m V

V m

ZV zm

Č Č

Vsi mali intervali torej postanejo pri obratu veliki - in obrnjeno; vsi zmanjšani se pri obratu spremenijo v zvečane. Čisti intervali pa tudi pri obratu ostanejo čisti.

Naslednja preglednica prikazuje obrate na notnem črtovju:

Da bi naredili inverzijo določenega intervala je treba samo prenesti spodnjo noto oktavo navzgor ALI

zgornjo noto oktavo navzdol:

ALI

m3 postane V6 pri inverziji v eno ali drugo smer.

Glasbeniki pogosto dobijo note v določeni tonaliteti in jih morajo izvajati v drugi. To pomeni, da morajo razmerja med intervali ostati ista, tonaliteta pa se spremeni: note spremenijo svoja mesta v notnem črtovju za določen interval. Zapis se transponira. Poglejmo si naslednji primer: 1. primer - izvirna melodija:

1. primer - transponirana melodična linija za Č4 navzgor:

Medtem ko se je mogoče osredotočiti na interval transpozicije in vsako noto posebej prestaviti za ta interval navzdol ali navzgor (kot v primeru zgoraj), je veliko laže razmišljati o dani melodiji v drugi tonaliteti. Na primer, transponirana melodična linija iz prvega primera je v F-duru, ker je bila izvirna melodija v C-duru: Č4 nad C(-durom) je F(-dur). Transponiramo torej lahko z ustrezno tonaliteto, namesto z uporabo predznakov:

Če izvirna melodija nima dodatnih predznakov (z izjemo tistih, ki so značilne za določeno tonaliteto, v kateri je napisana), moramo določiti samo novo tonaliteto, pripisati črtovju predznake in transponirati vsako noto po generičnem intervalu.

Če pa izvirna melodija ima dodatne predznake, kot v naslednjem primeru, moramo opredeliti novo tonaliteto, transponirati vsako noto za generični interval IN ŠE transponirati vse note s predznaki za specifični interval:

2. primer - izvirna melodija

To melodijo bomo transponirali za m3 navzgor. Ker ima izvirna melodija molov tonski spol, bo tonaliteta iz a(-mola) morala priti v c(-mol). Transponirana melodija za m3 navzgor je torej v c-molu, ki ima tri nižaje. Pri transpoziciji moramo posebej paziti na dvakratni nastop tona gis, ki je vodilni ton v a-molu. Če lahko druge note transponiramo za generično terco, moramo biti pozorni na ton gis in ga transponirati za specifično - m3 - navzgor:

Obstajajo tudi intervali, ki so manjši od poltona. Imenujemo jih mikrointervali. Uporabljajo se v nekaterih neevropskih glasbenih kulturah, v evropski glasbi pa so se začeli uveljavljati v 20. stoletju.

Mikrointervali so različno veliki: tretjinotonski, četrttonski, ali pa za kako drugo kakovost drugačni od poltona.

Glasbena lestvica je ZAPOREDJE TONOV V ISTI SMERI . Lestvice so kot knjiga lepega vedenja za tone: po njih se ravnata melodija in harmonija. Lestvice se razlikujejo:

- po številu tonov (na primer pet-, šest-, sedem-, osemtonske lestvice ali tetratonika, pentatonika, heksatonika, heptatonika, oktotonika) in - po zgradbi intervalov (poleg temperirane uglasitve, kjer se ponavadi uporabljajo poltoni, celi toni in redkeje celi toni in pol in celo večji intervali, se v drugih uglasitvah uporabljajo tudi mikrointervali).

V zahodni glasbi sta najbolj pogosti obliki - TONSKA SPOLA - DIATONI ČNE lestvice: DUR in MOL. Pogosto pa srečamo še nekaj MODUSOV:

Lestvice so se skozi čas spreminjale. Spreminjale so se tudi po pokrajinah. Različne dobe poznajo različne lestvice - in različni kraji sveta imajo različne lestvice.

V grški antiki so Pitagori pripisovali veliko modrost, ki je vključevala tudi znanje o glasbi. Pitagora naj bi nekoč, ko se je sprehajal ob kovačiji, slišal, kako kovači s svojimi kladivi proizvajajo različne tonske višine: med seboj so nekatere zvenele zelo lepo, skladno, medtem ko so druge tonske višine zvenele bolj ostro, manj usklajeno druga z drugo.

Pitagora je videl, da manjša kladiva proizvajajo višje tonske višine, večja kladiva pa nižje tonske višine in je želel izračunati, v kakšnih razmerjih so velikosti kladiv s tonskimi višinami. Namesto težkih kladiv je raje izbral struno, jo raztegnil na desko, z enim prstom po njej izvabljal zvok, medtem ko jo je z drugim pritiskal na različnih koncih: na polovici, na tretjini, na dveh tretjinah, na treh četrtinah itn. Tako kot je bilo največje kladivo pri kovaču štirikrat večje od najmanjšega (4:1), drugo najmanjše kladivo trikrat manjše od največjega (3:1), tretje najmanjše kladivo samo za polovico manjše od največjega (2:1) ... je ugotovil, da razmerja med deljenjem strun in velikostjo kladiv dajejo enake rezultate. Ãƒâ€¦ tirikrat daljša struna proizvaja za dve oktavi nižji ton, trikrat daljša struna oktavo in čisto kvinto višji ton, dvakrat daljša struna za oktavo drugačen ton, če delimo struno v razmerju 4:3 dobimo čisto kvarto, razmerje 9:8 da sekundo, drugi intervali pa imajo veliko bolj zapletena aritmetična razmerja.

Tako je intervale razdelil na blagozvočne in jih poimenoval KONSONANCE ter tiste, ki ne zvenijo skladno in te poimenoval DISONANCE.

Pitagora je bil prepričan, da obstajajo tudi v glasbi pravila, ki jih najdemo ne le pri tonskih višinah, ki so odzvanjali pri udarcih kovačevih kladiv, temveč v vseh stvareh v naravi in vesolju.

Tako kot so zvezde razporejene na določen način in rastline ter živa bitja rastejo v določenem skladju, naj bi tudi toni v glasbi imeli nek red, po katerem si sledijo.

Kot najpopolnejšo delitev lepo zveneči tonski razmerij je štel oktavo, kot najbolj uporaben interval za računanje razmerij znotraj oktave pa je vzel kvinto. Takole so glasbeni poznavalci še tisočletje po Pitagori računali zaporedja intervalov v lestvici:

Oktava -------------------- Kvinta ----------------------- Kvarta -------------------- Sekunda

Pitagora je menil, da mora med obema tonoma oktave obstajati enako število vmesnih tonov, ki lepo zvenijo. Zanj je bil interval kvarte osnova delitve oktave: od tona c2 do g1 navzdol in od tona f1 do c1 navzdol (stari Grki so igrali lestvice od zgoraj navzdol!) sta bili ravno dve enaki kvarti. Vmesni toni pa so se spreminjali, tako da je bilo več lestvic, imenovanih modusi, ki so jim tedaj pripisovali posebne učinke in jih imenovali po starogrških ljudstvih oziroma regijah Male Azije: jonska, dorska, frigijska, lidijska, miksolidijska in eolska lestvica.

Imena so se ohranila v starocerkvenih modusih, ki so se ustalili v 16. stoletju:

jonski (današnji dur): c, d, e, f, g, a, h, c2 dorski: d, e, f, g, a, h, c2, d2 frigijski: e, f, g, a, h, c2, d2, e2 lidijski: f, g, a, h, c2, d2, e2, f2 miksolidijski: g, a, h, c2, d2, e2, f2, g2 eolski (današnji mol): a, h, c2, d2, e2, f2, g2, a2

Modusi so se uveljavili z malenkostnimi razlikami v sestavi tetrakordov (sosledju štirih tonov):

modus

intervali modusa

prima / oktava

sekunda terca kvarta kvinta seksta septima

JONSKI Č V V Č Č V V DORSKI Č V m Č Č V m FRIGIJSKI Č m m Č Č m m LIDIJSKI Č V V Zv Č V V MIKSOLIDIJSKI Č V V Č Č V V EOLSKI Č V m Č Č m m Stari Grki si niso sami izmislili modusov. Enake moduse so poznale še starejše glasbene kulture, kot je

mezopotamska.Iz Kitajske izvira ena najstarejših lestvic: pentatonika, ki se je v zahodni glasbi razširila

predvsem v 20. stoletju. Vendar je pentatonika le ena od lestvic, ki izvira iz Daljnjega vzhoda,

natančneje, iz Kitajske. V nadaljevanju sledi prerez osnovnih značilnosti nekaterih starih glasbenih

kultur, ki so imele in imajo še danes izredno bogato glasbeno tradicijo. Zahodna glasba, ki se je

razvijala prek dediščine starih Grkov in rimske preobrazbe skozi krščanski srednji vek do renesančne

polifonije (večglasja) in novoveških klasičnih mojstrovin, veliko dolguje prav nekaterim najstarejšim

glasbenim tradicijam, ki jih je danes preplavila -- zahodna glasba.

Kitajska Veliko neznank v zvezi s kitajsko glasbeno preteklostjo je mogoče dopolniti s pogledom na ljudsko

glasbeno izročilo in pa uporabo različnih glasbil.Pomembno je reči, da se je glasba dolgo pred našim

štetjem povezala z različnimi rituali. Filozof Konfucij, ki je bil tudi sam glasbenik, je glasbo gojil kot

eno najlepših dejavnosti za rast človeka: glasba naj bi nikoli nastajala samo za užitek ušes, ampak je

vedno povezana z željo po lepoti, dobroti in prijateljskem sožitju vseh bitij.Glasba naj bi odsevala

različne duhovne in naravne pojave, človekova razpoloženja in njegovo dušo. Zato se je tudi teoretski

sistem spreminjal in je od začetnih 5 tonov že zelo zgodaj dobil 12 tonov - tako kot v zahodni glasbo.

Toni, iz katerih so sestavljali lestvice, so bili naslednji:

Na Kitajskem so poznali 12 fiksnih tonskih višin , ki so jih izpeljali iz kvintnega kroga (sanfen sunyi):

Kvintni krog

Iz * From: Oxford Companion to Music (Edited by Alison Latham, Oxford Music Online, 20.7.2008)

Toda iz sistema petih in sedmih tonov, ki so tvorili jedro vsake skladbe, so imeli precej veliko število

izpeljanih lestvic iz postopov okoli posameznega intervala (gong, yung ali diao). V njem so ustvarjali

različne lestvice, ki pa niso bile izpeljane samo po abstraktnih glasbenih ali čisto aritmetičnih

razmerjih, temveč so vključevali astrološke, filozofske in verske prvine. Na primer: pet tonov osnovne

lestvice (pentatonike) so povezovali s 1. kraljem, 2. ministri, 3. ljudstvom, različnimi 4. dejanji in 5.

predmeti glavno lestvico; tudi z barvami: 1. rumena, 2. bela, 3. modra, 4. rdeča in 5. črna ...

(Iz: Alan R. Thrasher, et al., "China". Grove Music Online, 27.7.2008)

Indija

Klasično indijsko glasbo ponavadi opisujejo kot zelo bogato in staro glasbeno zapuščino, ki izhaja iz dveh vej, severne in južne. Južnoindijska glasba se imenuje karnatska, po deželi Karnataki, severna, uglednejša in bolj cenjena, pa Hindustani, po hindustansko govorečem območ�ju vzhodno in južno od reke Jamune, med Himalajami in Vindijskim gorovjem.

Tudi indijska lestvica ima 7 not. Imenujejo se: Sa (Shadj), Re (Rishabh), Ga (Gandhara), Ma (Madhyam), Pa (Pancham), Dha (Dhaivat) in Ni (Nishad). Čeprav lestvica zveni podobno kot "naša" diatonska durova lestvica -� c, d, e, f, g, a, h, c2 -� ob vsaki indijski glasbi zaznamo veliko razliko. Za razliko od zahodnjaške kromaične delitve lestvice na 11 enako oddaljenih poltonov ima indijska delitev oktave 22 tonov ali "šrut". "Svar" se ponavadi imenuje nota, medtem ko "šruti" označuje mikrointerval. med dvema svarama.

Dve najpomemnejši sestavini indisjske klasične glasbe se imenujeta raag in taal.

Raag

je osnova indijske klasične glasbe. Hindujsko-urdujska beseda raag izvira iz sanskrtske besede raaga, ki pomeni barvo ali strast. Raga zato lahko pomeni zvočni način barvanja poslušalčevega duha z občutki, izraženimi prek kombinacije niza tonov. Raag je melodija. Rage so narejene iz različnih kombinacij sedmih not (svara).

Tradicija pripisuje izvedbi rag določen čas dneva, letnega časa ali praznikov (samay ali doba). Vrsta rag prinaša določene občutke ali razpoloženja, nekateri verjamejo, da utelešajo boga, askete ali privržence. Cilj rage je izraziti določeno emocionalno razpoloženje ali čustvo.

Ne glede na to, ali se raag izvaja vokalno ali instrumentalno, je v ozadju vedno slišati zadržani ton ali nespremenljivo tonsko višino - bordun. In improvizacija je temeljna prvina izvajanja rag. Po tem se izvajalci razlikujejo.

Rage se delijo na dve skupini: porva rage in uttar rage. Porva rage se pojejo med poldnevom in polnočjo, uttar rage pa se izvajajo med polnočjo in poldnevom.

Rage so sestavljene iz naslednjih delov: Alap, Jor, Jhala, Gat, anupallavi (ali antara) in kharana (na jugu Indije).

Alap je prvi del rage. Počasen, vzvišen del, ki učinkuje kot priziv in postopoma razgiba glasbeni tok -- Jor se začne z dodanim ritmičnim vzorcem, ki (prepletajoč se z vrsto melodičnih vzorcev) postopoma pospešuje tempo in vodi k sklepnemu delu rage. -- Jhala je sklepni del in izrazni višek rage. Igrati ga je treba s hitrimi trzaji tralice na desnem kazalcu. -- Gat je zapisana skladba. Lahko je katera koli taala in se razteza od dveh do šestnajstih ritmičnih vzorcev v katerem koli tempu - počasnem, srednjem ali hitrem. Gat ima dva dela: pallavi (južnoindijski izraz) ali asthayi (severnoindijski izraz) postopoma začne skladbo in je v glavnem zamejen na nižje tonske višine in srednji register. Naslednji del skladbe se imenuje anupallavi (ali antara). Ta se ponavadi povzpne iz srednjih v višje registre. V južnoindijski tradiciji sledi anupallavi še en melodični del, imenovan kharana.

Taal

Druga sestavina indijske glasbe je taal. To je ritmični vzorec, sestavljen iz določenega števila dob. Taala so ritmični vzorci, ki imajo od 3 do 108 dob in narekujejo ritmično gibanje melodiji. Taala se izvajajo na bobnih. Sosledje dob je ogrodje, znotraj katerega bobnar izvaja improvizirane vzorce, ki se prilegajo dobam določene taal. Taala se deli na poddele enake ali različne dolžine. Praviloma je poudarjena prva doba dela. Največji poudarek pa nastopi na prvem delu taala, ko solist začne peti ali igrati pomemben ton rage, kar bobnar pospremi z ustreznim udarcem na bobne.

O novih lestvicah so predvsem skladatelji začeli pogosteje razmišljati od začetka 20. stoletja.

Ker se izraz lestvica uporablja predvsem v povezavi z razmerji med tonskimi višinami v sodobni temperirani uglasitvi, na kateri temelji klasični zahodni tonski sistem s štiriindvajsetimi lestvicami, glasbeniki raje uporabljajo izraz modus, celo modalna lestvica. Podobno kot v srednjem veku se beseda modus tudi v 20. stoletju uporablja za tiste lestvice, ki se izmikajo temu tonskemu sistemu: modusi so zveze med nekaj intervali ali tonski nizi na posameznih lestvičnih stopnjah, ki niso zamejeni z obsegom oktave, temveč so lahko manjši ali pa tudi večji.

Med najzanimivejšimi skladatelji, ki se je ukvarjal z novimi lestvicami, je Olivier Messiaen (1908-1992). (Veliko podatkov o njem lahko dobiš tukaj.) Sam je nasprotoval uporabi izrazov, kot so lestvica, modus ali pa serija tonov, češ da so neustrezni. Kot neustrezne jih je videl zato, ker je glasbo dojemal sinestetično: tonske višine je povezoval z barvami, da je glasba le del vesoljnega zvenenja in da je temperirani tonski sistem z lestvicami samo ena od možnosti izpeljevanja modusov —� načinov povzovanja več tonov v tonske vrste po različnih načelih. Medtem ko je temperirana uglasitev narekovala lestvice po zakonitostih znanosti o zvoku, akustiki, ki je lestvice povezovala v kvintni krog, je Messiaen ta način tvorjenja lestvic razumel samo kot eno od možnosti ustvarjanja glasbe: sam je rajši urejal tonske vrste po vzorcih ptičjega petja (bil je zelo dober poznavalec ptic!) in v zelo premišljeno sestavljene modus.

Na kopiji not spodaj je v levi roki prvega takta vzorec pričjega petja, ki si ga je zapisal na sprehodu po naravi . Messiaen je navdih za to skladbo dobil, ko je poslušal drobno ptičico iz družine kobilarjev (ang. orioles), podobno tej na sliki poleg not:

Melodični in ritmični vzorec v spodnjem notnem sistemu:

je sestavljen iz tonov (če jih postavimo po vrsti glede na tonsko višino): e, g, gis, ais, h. Podobne

tonske vrste, kot je ta, pa so vključene v lestvične tvorbe, ki jih je Messiaen kasneje zelo pozorno

sestavljal .

Messiaen je ob poslušanju vsakega modusa videl določeno barvo - pa ne le pri vsakem modusu, tudi

pri poslušanju obratov modusa in posameznih delih modusa naj bi se mu pred očmi kazale

posamezne barve, ki se prelivajo druga v drugo!

MELODIJA JE VSAKO SOSLEDJE TONSKIH VIŠIN.

To sosledje je vedno oblikovano po določenih načelih, ki so v osnovi odvisni od dveh glavnih dejavnikov: 1. možnosti glasbila, na katerem se izvaja melodija, ali pa narave in zmogljivosti glasu, ki poje melodijo; 2. želja, zamisli, hotenj, skratka: najrazličnejših zgodovinskih, družbenih in osebnih predstav o glasbi.

Vsaka melodična linija je v prvi vrsti niz različnih tonskih višin.

Tonske višine, predznaki in klaviatura

Predznaki Predznaki so višaji, nižaji, dvojni višaji, dvojni nižaji in razvezaji v taktih, za razliko od predznakov, ki

stojiji na začetku notnega črtovja in označujejo tonaliteto. Predznak vedno stoji pred posamezno

noto in praviloma velja samo za tisti takt, v katerem je nota napisana. Predznak pred noto ima

prednost pred tonalitetnimi predznaki (na začetku notnega črtovja): vedno je treba upoštevati

predznak pred noto. Višaj zviša tonsko višino za pol tona, nižaj zniža tonsko višino za pol tona.

Razvezaj "odveže" noto vseh drugih predznakov pred njim:

Dvojni višaj zviša tonsko višino za dva poltona, medtem ko jo dvojni nižaj zniža za dva poltona:

Klaviatura

Vsaka tipka na klaviaturi ima nekaj imen. Skoraj vse tipke imajo tri imena -- in v slovenščini je treba ton B brez nižaja brati kot "H"! --, razen tipke za ton gis/as (samo z dvema imenoma):

Violinski ključ (ali g-ključ) Zapomni si, prosim, imena not na notnem črtovju z violinskim ključem; drugo ime za violinski ključ je

"g-ključ". Akronimi lahko pomagajo, da si laže zapomnimo imena not; na primer, samo praznine med

črtami na notnem črtovju z violinskim ključem (od spodaj navzgor) si je mogoče zapomniti kot besedo

"FACE" (angleška beseda za "obraz"), imena tonov na črti (toni: E, G, H, D, F) pa kot frazo "Eva Govori:

Hočem Dva Flomastra":

Pod ali nad notno črtovje posebej dodani notni črtici -- pomožni črtici (ali črti) -- stojita tako, kot bi

risali še eno črto pod/nad zadnjo črto notnega črtovja:

Basovski ključ (ali f-ključ)

Zapomni si, prosim, imena not na notnem črtovju z basovskim ključem; drugo ime za basovski ključ je

"f-ključ". Akronimi lahko pomagajo, da si laže zapomnimo imena not; na primer, samo praznine med

črtami na notnem črtovju z basovim ključem (od spodaj navzgor: A, C, E, G) si je mogoče zapomniti

kot "Ajda Cuka Evo Grom", imena tonov na črti (toni: G, H, D, F, A) pa kot frazo "Grmimo, Hitimo

Domov - Fino, A":

Še posebej bodi pozorna/pozoren na mesto tona c1, ki je na prvi pomožni črtici zgoraj:

Altovski ključ (eden od c-ključev) Zapomni si, prosim, imena not na notnem črtovju z altovskim ključem; drugo ime za altovski ključ je

"c-ključ" - obstaja nekaj c-ključev, zato je treba ob oznaki "c-ključ" vedno povedati, za kateri ključ gre.

Obstajajo še: baritonski, tenorski, mezzosopranski in sopranski c-ključi. Altovski ključ je takšen:

Posebej si zapomni ton c1 v altovskem ključu:

Prepisovanje glasbe iz enega v drug ključ Ker se glasbo piše ustrezno posameznemu glasbilu, je pogosto treba prepisati note iz enega ključa v

drugega. Da bi to znali, moramo poznati razmerja med ključi. V interaktivni vaji spodaj so

predstavljena razmerja med tremi najbolj pogostimi ključi: violinskim, basovskim in altovskim.

Posebna pozornost velja notam okoli tona c1 in njihovemu zapisu v teh treh ključih

Včasih je mogoče prepisovanje med ključi znotraj ISTE OKTAVE. V naslednjem primeru je melodija v

altovskem ključu prepisana v violinskega:

Ista melodija, notirana v isti oktavi:

Večinoma pa je treba glasbo transponirati za eno ali več oktav, notirati jih je treba oktavo više ali niže

od izvirnika. Melodija iz zadnjega primera je spodaj zapisana oktavo niže v basovski ključ:

Dvojni notni sistem (violinski in basovski ključ povezana) Dvojni notni sistem ("klavirski sistem") ima z akolado povezani notni črtovju: v spodnjem stoji na

začetku basovski ključ, v zgornjem violinski. Posebej si zapomni položaj note c1 v obeh notnih

sistemih:

Diatonični celotonski in poltonski postopi

"Diatonični" postop je postopno gibanje iz praznine na sosednjo črto (ali obrnjeno) v notnem črtovju navzgor ali navzdol. Če je poltonski postop najmanjša razdalja med dvema notama tradicionalne zahodne glasbe, je celotonski postop sestavljen iz dveh poltonskih.

Brez uporabe predznakov: edina diatonska poltonska postopa na notnem črtovju sta med toni e-f in h-c:

Da bi naredili diatonske poltonske postope, bi potrebovali predznake. Na primer:

Diatonični celotonski postop je postopno gibanje od črte na sosednjo praznino (ali obrnjeno) navzgor

ali navzdol v razdalji dveh poltonskih postopov. Ali postop šteje enega ali dva poltonska postopa, je

mogoče najlepše videti na klaviaturi. Na notnem črtovju brez predznakov je največ diatoničnih

postopov celotonskih:

Če bi naredili diatonske celotonske postope na notah e, f, h in c, bi potrebovali predznake:

"Kromatični" postop je postop, ki vključuje ista imena not, ki so zvišane ali znižane. Z drugimi besedami, kromatični postop pelje iz ene note na črti ali v praznini notnega črtovja k drugi noti na isti črti ali praznini v notnem črtovju. Kromatični postop torej vedno vključuje predznake.

Primer kriomatičnega poltonskega postopa:

Kromatični celotonski postop prav tako vključuje note z istim imenom, le da je tu razlika med njima za

dva poltona. Primer kromatičnega celotonskega postopa:

TON JE ZVOK, KI IMA TO ČNO DOLOČENO VIŠINO — TONSKO VIšINO .

TONSKA VIšINA : merimo jo s frekvencami (Hz: hertz, po Heinrichu Hertzu, ki je opredelil elektromagnetno valovanje), tj. številom nihajev v določenem času. Na primer: KOMORNI TON , ton A1, po katerem se uglašujejo inštrumenti v orkestru, ima od leta 1885, ko je konferenca na Dunaju potrdila predlog Francoske akademije znanosti iz leta 1859, vrednost 435 HZ. Frekvenco 440 Hz so za komorni A uradno potrdili leta 1953 v Londonu.

Frekvence posameznih tonov, ki jih glasbeniki razvrščajo v OKTAVNE REGISTRE ali sosledja 11 poltonov, so naslednje:

Človeško uho je najbolj dovzetno za zvok pri frekvencah med 20 do 20.000 kHz (prag slišnosti).

Območje zaznavanja ali SLIŠNO POLJE zvoka ima naslednjo akustično podobo:

• Ton in frekvence • Zadeni ton! • Slišno polje • Trajanje tona • Dinamika • Barva • Artikulacija • Povzetek • Vadnica • Kviz




Frekvence (enako) temperirane uglasitve v slišnem polju

REGISTER:

subkontra-

oktava

kontra

oktava

velika oktav

a

mala oktav

a

enočrtna

oktava

dvočrtna

oktava

tričrtna oktava

štiričrtna

oktava

petčrtna

oktava

evropske kratice

C2-H2 C1-H1

C-H c-h c1-h1 (ali c'-

h') c2-h2 c3-c3 c4-h4 c5-h5

ameriške kratice

C0 C1 C2 C3 C4 C5 C6 C7 C8

IME TONA

z belo barvo so označeni toni na klavirju

C 16.352 32.703

65.406

130.813

261.626

523.251

1046.502

2093.005

4186.009

8372.018

16744.036

Cis / Des 17.324 34.648

69.296

138.591

277.183

554.365

1108.731

2217.461

4434.922

8869.844

17739.688

D 18.354 36.708

73.416

146.832

293.665

587.330

1174.659

2349.318

4698.636

9397.273

18794.545

Dis / Es 19.445 38.891

77.782

155.563

311.127

622.254

1244.508

2489.016

4978.032

9956.063

19912.127

E 20.602 41.203

82.407

164.814

329.628

659.255

1318.510

2637.020

5274.041

10548.082

-

F 21.827 43.654

87.307

174.614

349.228

698.456

1396.913

2793.826

5587.652

11175.303

-

Fis / Ges 23.125 46.249

92.499

184.997

369.994

739.989

1479.978

2959.955

5919.911

11839.822

-

G 24.500 48.999

97.999

195.998

391.995

783.991

1567.982

3135.963

6271.927

12543.854

-

Gis / As 25.957 51.913

103.826

207.652

415.305

830.609

1661.219

3322.438

6644.875

13289.750

-

G 27.500 55.000

110.000

220.000

440.000

880.000

1760.000

3520.000

7040.000

14080.000

-

Ais / B 29.135 58.270

116.541

233.082

466.164

932.328

1864.655

3729.310

7458.620

14917.240

-

H 30.868 61.735

123.471

246.942

493.883

987.767

1975.533

3951.066

7902.133

15804.266

-

© Leon Stefanija

Lahko samo s poslušanjem najdeš prave tone?

S puščicami za levo in desno na računalniški tipkovnici pravilno vodi tone, ki prihajajo od spodaj do njihovih imen na vrhu slike.

Človeško uho je najbolj dovzetno za zvok pri frekvencah med 20 do 20.000 kHz (prag slišnosti). Območje zaznavanja ali SLIŠNO POLJE zvoka ima naslednjo akustično podobo:

Vir * Quoted from: Charles Taylor (with Murray Campbel): 'Sound', Grove Music Online ed.

L. Macy (Accessed [15.3.2008]), <http://www.grovemusic.com>

TRAJANJE (mera: časovna enota / notna vrednost)

Vsak ton ima omejeno trajanje. Najbolj pogoste glasbene mere za trajanje tona so NOTNE VREDNOSTI :

DINAMIKA

• Ton in frekvence • Zadeni ton! • Slišno polje • Trajanje tona • Dinamika • Barva • Artikulacija • Povzetek • Vadnica • Kviz




Frekvence (enako) temperirane uglasitve v slišnem polju

REGISTER:

subkontra-

oktava

kontra

oktava

velika oktav

a

mala oktav

a

enočrtna

oktava

dvočrtna

oktava

tričrtna oktava

štiričrtna

oktava

petčrtna

oktava

evropske kratice

C2-H2 C1-H1

C-H c-h c1-h1 (ali c'-

h') c2-h2 c3-c3 c4-h4 c5-h5

ameriške kratice

C0 C1 C2 C3 C4 C5 C6 C7 C8

IME TONA

z belo barvo so označeni toni na klavirju

C 16.352 32.703

65.406

130.813

261.626

523.251

1046.502

2093.005

4186.009

8372.018

16744.036

Cis / Des 17.324 34.648

69.296

138.591

277.183

554.365

1108.731

2217.461

4434.922

8869.844

17739.688

D 18.354 36.708

73.416

146.832

293.665

587.330

1174.659

2349.318

4698.636

9397.273

18794.545

Dis / Es 19.445 38.891

77.782

155.563

311.127

622.254

1244.508

2489.016

4978.032

9956.063

19912.127

E 20.602 41.203

82.407

164.814

329.628

659.255

1318.510

2637.020

5274.041

10548.082

-

F 21.827 43.654

87.307

174.614

349.228

698.456

1396.913

2793.826

5587.652

11175.303

-

Fis / Ges 23.125 46.249

92.499

184.997

369.994

739.989

1479.978

2959.955

5919.911

11839.822

-

G 24.500 48.999

97.999

195.998

391.995

783.991

1567.982

3135.963

6271.927

12543.854

-

Gis / As 25.957 51.913

103.826

207.652

415.305

830.609

1661.219

3322.438

6644.875

13289.750

-

G 27.500 55.000

110.000

220.000

440.000

880.000

1760.000

3520.000

7040.000

14080.000

-

Ais / B 29.135 58.270

116.541

233.082

466.164

932.328

1864.655

3729.310

7458.620

14917.240

-

H 30.868 61.735

123.471

246.942

493.883

987.767

1975.533

3951.066

7902.133

15804.266

-

© Leon Stefanija

Lahko samo s poslušanjem najdeš prave tone?

S puščicami za levo in desno na računalniški tipkovnici pravilno vodi tone, ki prihajajo od spodaj do njihovih imen na vrhu slike.

Človeško uho je najbolj dovzetno za zvok pri frekvencah med 20 do 20.000 kHz (prag slišnosti). Območje zaznavanja ali SLIŠNO POLJE zvoka ima naslednjo akustično podobo:

Vir * Quoted from: Charles Taylor (with Murray Campbel): 'Sound', Grove Music Online ed. L. Macy (Accessed [15.3.2008]), <http://www.grovemusic.com>

TRAJANJE (mera: časovna enota / notna vrednost)

Vsak ton ima omejeno trajanje. Najbolj pogoste glasbene mere za trajanje tona so NOTNE VREDNOSTI :

KRATKE RITMIČNE VREDNOSTI< < > > DOLGE NOTNE VREDNOSTI

šTIRIINšESTDESE- TINKA

DVAINTRIDESETINKA

šESTNAJSTINKA

OSMINKA ČETRTIN

KA POLOVIN

KA CELINKA

y x e q h w

VSAKA NOTNA VREDNOST IMA TUDI SVOJO TIšINO: PAVZO

Poleg tonske višine so glasbeniki pozorni še na naslednje lastnosti (parametre) tona:

MOČ, GLASNOST (DINAMIKA) (mera: decibel / fon - dB / f)

Glasbo izvajamo tiho, srednje glasno, zelo naglas ... Glasbeniki uporabljajo za označevanje tega, kako močno zveni ton, opisne izraze v italijanščini, kot so: al niente ('v nič'), crescendo ('postopno glasneje'), decrescendo ali diminuendo ('postopoma tišje ali manj glasno'), perdendo ali perdendosi ('izgubljajoč zvok'), morendo ('umirajoč zvok'), sotto voce ('pod glasom') ipd.

Ponavadi pa si pomagajo z nekaj osnovnimi izrazi za DINAMIKO, ki so predstavljeni v tabeli spodaj.

ZVEN ali BARVA (TIMBRE) (mera: računanje frekvenc posameznega tona za posamezno glasbilo)

Zakaj nezgrešljivo prepoznamo glas znanega človeka, tudi če govori tiho, kriči ali pa šepeta? Vsak človek - in vsako glasbilo - ima svoje značilnosti glasu, ki jih je mogoče odkrivati na podoben način, kot prstne odtise: ni dveh ljudi, ki bi imeli povsem iste značilnosti zvena v glasu, ISTE FORMANTE .

Enako je z glasbili: različne lastnosti (strukture materialov) in okoliščine izpostavljajo določene tone HARMONSKEGA SPEKTRA z različnimi poudarki, čeprav gre za isto tonsko višino ...

NAČIN VZBUJANJA ZVOKA (ARTIKULACIJA) (mera: približki za način izvajanja in povezovanja tonov).

Skladatelji so skozi stoletja vedno bolj opredeljevali, kako naj izvajalec vzbudi posamezen ton in kako naj zaigra kako zvezo tonov. Zlasti od začetka 20. stoletja so nekateri notni zapisi vedno bolj zahtevni - vsebujejo vedno več navodil in oznak za izvedbo. Najbolj pogosti artikulacijski napotki so, na primer, staccato (it. 'razmejeno', 'ločeno'; označi se s pikico nad noto, ki jo je treba izvesti odrezavo), legato (it. 'po/vezano'; označi se z lokom med prvo in zadnjo noto in med katerima je treba vse note igrati vezano), in portato (nošeno; označi se kot staccato in legato sočasno).

Glasbeniki pogosto dobijo note v določeni tonaliteti in jih morajo izvajati v drugi. To pomeni, da morajo razmerja med intervali ostati ista, tonaliteta pa se spremeni: note spremenijo svoja mesta v notnem črtovju za določen interval. Zapis se transponira. Poglejmo si naslednji primer: 1. primer - izvirna melodija:

1. primer - transponirana melodična linija za Č4 navzgor:

Medtem ko se je mogoče osredotočiti na interval transpozicije in vsako noto posebej prestaviti za ta interval navzdol ali navzgor (kot v primeru zgoraj), je veliko laže razmišljati o dani melodiji v drugi tonaliteti. Na primer, transponirana melodična linija iz prvega primera je v F-duru, ker je bila izvirna melodija v C-duru: Č4 nad C(-durom) je F(-dur). Transponiramo torej lahko z ustrezno tonaliteto, namesto z uporabo predznakov:

Če izvirna melodija nima dodatnih predznakov (razen tistih, ki so značilne za določeno tonaliteto, v kateri je napisana), moramo določiti samo novo tonaliteto, pripisati črtovju predznake in transponirati vsako noto po generičnem intervalu.

Če pa izvirna melodija ima dodatne akcidence, kot v naslednjem primeru, moramo opredeliti novo tonaliteto, transponirati vsako noto za generični interval IN ŠE transponirati vse note s predznaki za specifični interval:

2. primer - izvirna melodija

To melodijo bomo transponirali za m3 navzgor. Ker ima izvirna melodija molov tonski spol, bo tonaliteta iz a(-mola) morala priti v c(-mol). Transponirana melodija za m3 navzgor je torej v c-molu, ki ima tri nižaje. Pri transpoziciji moramo posebej paziti na dvakratni nastop tona gis, ki je vodilni ton v a-molu. Če lahko druge note transponiramo za generično terco, moramo biti pozorni na ton gis in ga transponirati za specifično - m3 - navzgor:

TRANSPOZICIJA JE spreminjanje kompozicije, ali njenih delov, za določen interval navzgor ali navzdol, na primer iz C na D ali iz H v A (dur ali mol).

Transpozicija je pomembna za veliko glasbenikov, ker obstaja kar nekaj glasbil, ki zahtevajo znanje transpozicije. Ta glasbila se imenujejo transponirajoča glasbila: to so glasbila, ki zvenijo niže ali više od notirane tonske višine, razen če gre za interval oktave (kot pri kontrabasu ali piccolo flavti). Namen transpozicije je omogočiti, da ostane izvedba zapisa enaka za vsa glasbila iste družine glasbil, ne glede na uglasitev (velikost) glasbila. Transponirajoča glasbila sodijo večinoma v družine pihal in trobil. Navada transponiranja izhaja izpred časa iznajdbe ventilov, ko so ta glasbila lahko proizvajala samo tonske višine harmonskega niza in je bilo potrebnih več glasbil iste družine za izvedbo skladbe, ki je vsebovala različne tonalitete, na primer rogovi v D ali trobente v D.

Transponirajoča glasbila so:

Na B (visoko) — zveni m7 više od zapisanega Piccolo trobenta (tudi v A) Soprillo (sopranissimo saksofon)

Na As (visoko) — zveni m6 više od zapisanega piccolo klarinet

Na Es (visoko) — zveni m3 više od zapisanega sopranski klarinet Sopranino saksofon

Na D (visoko) — zveni v2 više od zapisanega sopranski klarinet v D D-trobenta (uglašena tudi na Es)

Na B — zveni v2 niže od zapisanega sopranski klarinet sopranski saksofon tenorska Wagnerjeva tuba (nova notacija) trobenta kornet krilni rog basovski klarinet

Na A — zveni m3 niže od zapisanega Oboe d'amore sopranski klarinet basetni klarinet trobenta v A

Na g — zveni č4 niže od zapisanega altovska flavta sopranski klarinet v G Na f — zveni č5 niže od zapisanega angleški rog rog basovska Wagnerjeva tuba basetni rog altovski saksofon

Na Es — zveni v6 niže od zapisanega altovski klarinet altovski saksofon tenorski rog

Na B (nizko) — zveni č8+v2 niže od zapisanega basovski klarinet tenorski saksofon baritonski rog pisan, v violinskem ključu tenorski trombon, pisan v violinskem ključu tenorska Wagnerjeva tuba (stara notacija)

Na A (nizko) — zveni č8+m3 niže od zapisanega basovski klarinet

Na G (nizko) — zveni č8+č4 niže od zapisanega kontraaltovska flavta

Na F (nizko) — zveni č8+č5 niže od zapisanega basovska Wagnerjeva tuba (stara notacija)

Na ES (nizko) — zveni č8+v6 niže od zapisanega kontraaltovski klarinet baritonski saksofon Es tuba, pisana v violinskem ključu

Na (kontra)B (zelo nizko) — zveni dve č8+v2 niže od zapisanega tuba, pisana v violinskem ključu kontrabasovski klarinet bas saksofon

Na (kontra) G (zelo nizko) — zveni dve č8+č4 niže od zapisanega subkontra flavta

Na (kontra) Es (zelo nizko) — zveni dve č8+v6 niže od zapisanega oktokontraaltovski klarinet kontrabasovski saksofon

Na (subkontra) B (zelo nizko) — zveni tri č8+v2 niže od zapisanega oktokontrabasovski klarinet subkontrabasovski saksofon

Povzel / Compiled by: Leon Stefanija

Documents

TEORIJA glasbe Bortchy