Teresa Medeiros - k8dizajn.si · - 8 - - 9 - TERESA MEDEIROS TVOJA DO JUTRA jih ponudila. »Prepričana sem, da boste ugotovili, da so priporočilna pisma zelo izčrpna, gospod Beckwith.«

Teresa Medeiros

Tvoja do jutra

Prevod:Irma Kukovič

Mojemu Michaelu; eden največjih blagoslovov se je vsako jutro zazreti v tvoj čedni obraz.

Moji dragi Axis of Angels – ti že veš, kdo si …

Vsem angelom usmiljenja v Western State Nurcing Facility. Bog naj vas blagoslovi vse, ki ste tako lepo skrbeli za mojo mater.

In mojemu čudovitemu Gospodu, ki je pozdravil šepavce in slepim pomagal spregledati.

Ljubezen vname se na prvo oko.Christopher Marlowe1

1 William Shakespeare: Kakor vam drago, 3. dejanje, 5. prizor, prevedel Oton Zupančič, Zbrane gledališke igre, Mladinska knjiga, 1978.

- 7 -

Tvoja do juTra

Prvo poglavje

Anglija, 1806

Draga moja gospodična March, upam, da me ne boste imeli za preveč drznega, ker se vam obračam na malo nenavaden način …

»Torej, povejte mi, gospodična Wickersham, imate kaj izkušenj?«

Nekje iz globine velikega jakobitskega gradu se je zaslišal glasen trušč. Čeprav se je obilni butler, ki je vodil razgovor, vidno zdrznil in je gospodinji, ki je vzravnana zelo okorno stala ob mizici za čaj, ušel krik, Samantha ni niti trepnila.

Namesto tega je iz stranskega žepa usnjene torbe, ki jo je odložila k nogam, potegnila zajetni kup papirjev in jima

- 8 - - 9 -

Tvoja do juTraTeresa Medeiros

jih ponudila. »Prepričana sem, da boste ugotovili, da so priporočilna pisma zelo izčrpna, gospod Beckwith.«

Čeprav je bilo poldne, je bila svetloba v skromnem zajtrkovalnem salonu naravnost obupna. Žarki sončne svetlobe so se prebijali med razpokami težkih žametnih zaves in risali črte po tkani rubinasto rdeči turški preprogi. Voščene sveče, ki so bile razporejene po nekaterih mizah, so po salonu metale nejasne sence. V prostoru je bil vonj po zatohlosti in plesni, kot da že zelo dolgo ni bil prezračen. Če bi bilo čez okna in ogledala potegnjeno še črno blago, bi Samantha prisegla, da je pred kratkim nekdo umrl.

Butler je vzel papirje iz njene belo orokavičene dlani in jih razvil. Ko je gospodinja nagnila dolgi vrat, da bi pokukala čez njegove rame, je Samantha močno upala, da ji bo pridušena svetloba toliko v prednost, da ne bosta preveč natančno preučevala načečkanih podpisov. Gospa Philpot je bila ljubka ženska srednjih let ter tako vitka in postavna, kot je bil butler zalit in majhen. Čeprav njen obraz ni bil gubast, so črn šinjon na tilniku prepredali srebrni lasje.

»Kot lahko vidite, sem dve leti služila kot guvernanta v gospodinjstvu lorda in lady Carstairs,« je pojasnila Samantha gospodu Beckwithu, ko je radovedno prelistaval papirje. »Ko se je nadaljevala vojna, sem se pridružila drugim guvernantam pri prostovoljnem oskrbovanju mornarjev in vojakov, ki so se z resnimi poškodbami vrnili s fronte na morju.«

- 8 - - 9 -


Gospodinja ni zmogla popolnoma prikriti stiskanja ustnic. Samantha se je zavedala, da so ženske, ki so skrbele za ranjence, v očeh drugih ljudi le malo več od vlačug, ki so vojakom sledile iz tabora v tabor. Nemoralna bitja, ki ne bi niti zardela ob goloti moškega. Samantha je čutila, da se ji v lica dviga rdečica, in še nekoliko privzdignila brado.

Gospod Beckwith jo je preučeval iznad očal. »Priznati moram, gospodična Wickersham, da ste nekoliko … mlajši, kot smo pričakovali. Takšna naporna naloga zahteva žensko, ki je … zrelejša. Morda bo katera druga kandidatka …« Ko ga je Samantha debelo pogledala, je utihnil.

»Ne vidim drugih kandidatk, gospod Beckwith,« je poudarila in si s prstom popravila očala na nosu. »Glede na radodarno, skoraj prekomerno plačilo, ki ste ga ponudili v oglasu, bi pričakovala, da bo pred vašimi vrati zelo dolga vrsta.«

Slišal se je še en trušč, ki je bil celo bliže kot prejšnji. Zdelo se je, kot bi se ogromna pošast kobalila po svojem brlogu.

Gospa Philpot je pohitela okoli stola, njena krila so šuštela. »Bi želeli še malo čaja, draga?« Ko ji je nalila iz porcelanastega čajnika, se je njena roka tako močno tresla, da se je tekočina prelila preko roba in se je je nekaj čez krožniček prelilo tudi v Samanthino naročje.

»Hvala vam,« je zamrmrala Samantha in skrivoma z rokavico podrgnila po madežu.

Tla pod nogami so se jim močno stresla, kot se je tudi gospa Philpot. Pridušeno rjovenje, ki je temu sledilo, je bilo

- 10 - - 11 -


podkrepljeno z na srečo nerazločnimi kletvicami. Ni se dalo več zanikati. Nekdo – ali nekaj – se jim je približeval.

Gospod Beckwith je s paničnim pogledom, ki ga je prikoval na dvojna vrata, ki so vodila v sosednji prostor, skočil na noge. Na čelu so se mu svetile kapljice potu. »Morda zdaj ni najprimernejši čas …«

Ko je papirje s priporočili potisnil nazaj Samanthi v roko, ji je gospa Philpot iz druge roke potegnila čajno skodelico s krožničkom in ju glasno postavila nazaj na mizico. »Beckwith ima prav, draga. Morali nam boste oprostiti. Morda smo se prenaglili …« Ženska je potegnila Samantho na noge in jo potisnila stran od vrat in proti težkim zavesam, ki so zakrivale francoska okna in izhod na teraso.

»Toda moja torba!« je ugovarjala Samantha in nemočno pogledala čez ramo.

»Nikar ne skrbite, otrok,« ji je zagotovila gospa Philpot in razkrila zobe v prijaznem nasmešku. »Eden od slug jo bo prinesel ven k izvoščku.«

Ko sta se nevzdržno treskanje in preklinjanje nadaljevali, je ženska potisnila nohte v rjavo robustno volno Samanthinega rokava in jo prisilila h gibanju. Gospod Beckwith je pohitel mimo njiju in sunkoma odprl eno od stropa do tal segajočih oken in preplavil temo s svetlobo aprilskega sonca. Toda še preden bi jo lahko gospa Philpot potisnila skozenj, se je skrivnostno razbijanje prekinilo.

- 10 - - 11 -


Vsi trije so se hkrati obrnili in pogledali k pozlačenim vratom na drugi strani prostora.

Za trenutek ni bilo slišati ničesar razen nežnega tiktakanja zlate francoske ure na kaminu. Potem so zaslišali nenavaden zvok, kot bi nekaj brskalo ali celo praskalo po vratih. Nekaj velikega. In jeznega. Samantha je neprostovoljno stopila korak nazaj; gospodinja in butler sta si izmenjala zaskrbljena pogleda.

Vrata so se sunkoma odprla in silovito treščila ob steno. Pod podboji pa ni stala zver, temveč moški – ali kar je ostalo od njega po tem, ko se je znebil vse uglajenosti visoke družbe. Rjavkasti lasje, razmršeni zaradi zanemarjenosti, so mu viseli preko ramen. Ramen, ki so dobro zapolnjevala prostor med vrati. Hlače iz jelenove kože so mu tesno oklenile vitke boke in objemale vsako oblino mišičastih meč in stegen. Nekajdnevna brada je osenčila njegov obraz in mu pridajala piratski pridih. Če bi med zobmi držal mačeto, bi Samantho zamikalo, da bi iz hiše zbežala v strahu za svojo krepost.

Obute je imel nogavice, ne pa tudi škornjev. Pomečkana kravata mu je skoraj razvezana visela okoli vratu, kot bi se nekdo večkrat trudil, da bi jo pravilno zavezal, vendar obupano prenehal. Njegova platnena srajca ni bila zatlačena za hlače, na njej je manjkala večina gumbov, je pa razkrivala šokantno velik del mišičastega prsnega koša, ki so ga nežno prekrivale zlate dlake.

Ko je tako stal, v senci vrat, je nagnil glavo na nenavaden

- 12 - - 13 -


način, kot da bi poslušal nekaj, česar ona ni mogla slišati. Njegovi aristokratski nosnici sta plali.

Puhasti lasje na vratu so se ji naježili. Ni se mogla otresti občutka, da je iskal njen vonj, da je zasledoval njo. Skoraj se je že prepričala, da si domišlja, ko je stopil naprej z eleganco naravnega plenilca in se namenil naravnost proti njej.

Toda na poti mu je stal oblazinjen otoman. Ko se je v njenem grlu zataknil krik opozorila, je že padel čezenj in se zvrnil na tla.

Še huje od padca je bilo to, da je kar ležal, kot da sploh ne bi imelo smisla vstati. Nikoli več.

Samantha je otrplo stala, ko je Beckwith stekel k svojemu gospodarju. »Milord! Mislili smo, da ste na popoldanskem počitku!«

»Žal mi je, da sem vas razočaral,« je zategnil grof Sheffield, ko je njegov glas udušila preproga. »Nekdo me je pozabil položiti v zibelko.«

Ko se je otresel butlerjevega oprijema, se je trdno postavil na noge. Sončni žarki, ki so sijali skozi okno, so njegov obraz okopali v popolni svetlobi.

Samantha je sunkovito zajela sapo. Sveža brazgotina, še vedno rdeča in vneta, je razpolovila kotiček njegovega levega očesa ter se spustila po licu v nazobčani streli in vlekla kožo, da je bila napeta. Nekoč je bil to obraz angela z možato lepoto, ki je pridržana samo za prince in serafine. Toda zdaj je bila za vedno zaznamovana s hudičevim pečatom. Morda ni bil hudič, je

- 12 - - 13 -


pomislila Samantha, temveč sam Bog, ki je bil ljubosumen, da je lahko človek tako popoln. Vedela je, da bi jo moral odbijati, vendar ni mogla odvrniti pogleda. Njegova uničena lepota je nekako še pridala k njegovi popolnosti.

Iznakaženost je nosil kot masko in za njo skrival svojo ranljivost. Vendar ni mogel ničesar storiti, da bi prikril počasno osuplost v kot penasto morje zelenih očeh. Očeh, ki niso strmele v Samantho, temveč skoznjo.

Nosnici sta mu spet zaplali. »Ženska je tukaj,« je naznanil, kot bi jih zaradi tega obsojal.

»Seveda, milord,« je rekla gospa Philpot veselo. »Z Beckwithom sva le uživala v popoldanskem čaju.«

Gospodinja je spet potegnila Samantho za roko in jo po tihem prosila, naj pobegne stran. Toda slepi pogled Gabriela Fairchilda jo je prikoval na mesto. Začel se je premikati proti njej, zdaj počasneje, toda z nič manjšo odločenostjo. Samantha je v tem trenutku spoznala, da bi bila neumna, če bi njegovo previdnost smatrala za šibkost. Njegova obupanost ga je delala samo še bolj nevarnega. Še zlasti zanjo.

Napredoval je s takšno gotovostjo, da se je tudi gospa Philpot umaknila nazaj v sence in prepustila Samanthi, da se je sama soočila z njim. Čeprav je bil njen prvi odziv ta, da bi se umaknila stran od njega, se je prisilila, da je stala vzravnano in pri miru. Njen prvotni strah, da bi se lahko zaletel vanjo – ali jo celo podrl – je bil neosnovan.

- 14 - - 15 -


Z neverjetno natančnostjo se je ustavil samo korak pred njo in radovedno vohal po zraku. Samantha si nikoli ne bi mislila, da bo njen čisti vonj citronke, ki si ga je dodala za ušesa, privlačil moškega. Toda izraz na njegovem obrazu, ko je s polnimi pljuči vdihnil njen vonj, je v njej prebudil občutek, kot da je pomanjkljivo oblečeno dekle iz harema, ki čaka, da bo zadovoljilo sultana. Koža jo je ščemela od pričakovanja. Bilo je, kot bi se je povsod dotikal, ne da bi sploh dvignil prst.

Ko je začel krožiti okoli nje, se je obračala z njim, saj je neki primitivni občutek v njej zavračal, da bi mu zaupala, če bi bil za njenim hrbtom. Končno se je ustavil tako blizu, da je lahko čutila živalsko privlačnost, ki je sevala z njegove kože, in preštela vsako trepalnico, ki je obkrožala njegove nenavadne oči.

»Kdo je ona?« je zahteval in uprl pogled čez njeno levo ramo. »In kaj želi?« Preden bi kateri od služabnikov lahko zajecljal odgovor, je Samanta rekla odločno: »Ona, milord, je gospodična Samantha Wickersham in ona je prišla zato, ker se poteguje za delovno mesto vaše negovalke.«

Grof je svoj prazni pogled spustil nekoliko niže in čudno ukrivil ustnice, kot bi ga zabavalo, da je njegov plen tako majhen. Prhnil je. »Dojilja mislite? Nekdo, ki mi bo prepeval pesmice, da bom lahko zaspal, ko je čas spanja, me hranil s pudingom in mi brisal mojo …« nekoliko je okleval, ravno prav, da sta se od groze zdrznila oba služabnika, »brado, če se bom slinil?«

- 14 - - 15 -


»Nimam posluha za uspavanke in prepričana sem, da ste si sami popolnoma sposobni brisati svojo … brado,« je prebrisano odgovorila Samantha. »Moja naloga bi bila samo, da vam pomagam, da se boste prilagodili na nove okoliščine.«

Še bliže se je nagnil. »Kaj pa, če se ne želim prilagajati? Kaj, če si hudičevo želim samo, da me pustite pri miru, da lahko gnijem v miru?«

Gospa Philpot je zajela sapo, toda Samantha si ni dovolila, da bi jo presenetilo njegovo bogokletje. »Nikar ne zardevajte zaradi mene, gospa Philpot. Lahko vam zagotovim, da mi ni tuje posredovanje pri otročjih izbruhih. Med delom guvernante so moji mladi varovanci pogostokrat uživali, da so preizkušali meje moje popustljivosti z izpadi besnenja, ko ni bilo po njihovem mnenju.«

Ker ga je primerjala s triletnim otrokom, je grof omehčal glas do grozljivega renčanja. »In predvidevam, da ste jih odvadili te navade?«

»Po preteku določenega časa. In z veliko mero potrpežljivosti. V tem trenutku je videti, da ste vi blagoslovljeni z eno in jaz drugo stvarjo.«

Presenetil jo je, ko se je obrnil v smeri gospoda Beckwitha in gospe Philpot. »Zakaj mislita, da bo ta drugačna od drugih?«

»Drugih?« je ponovila Samantha in privzdignila obrv.Butler in gospodinja sta si izmenjala pogleda, polna krivde.Grof se je obrnil nazaj. »Predvidevam, da sta vam pozabila

omeniti vaše predhodnice. Pa poglejmo; prva je bila stara Cora

- 16 - - 17 -


Gringott. Bila je skoraj tako gluha, kot sem jaz slep. Lep par sva bila, kar je res. Večino časa sem preživel ob iskanju njene slušne trobente, da sem lahko vpil vanjo. Če mi dobro služi spomin, ni bila tukaj več kot dva tedna.«

Začel je hoditi naprej in nazaj pred Samantho – delal je natanko štiri korake naprej in štiri nazaj. Bilo si ga je preveč lahko zamisliti, da je korakal po palubi in tako zlahka delil ukaze, z zlatimi prameni v laseh, ki jih je mršil veter, ko je s prebadajočim pogledom zrl v obzorje. »Potem je bila tukaj tudi ženska iz Lancashira. Že od vsega začetka je bila preveč plaha. Govorila je komaj glasneje od šepetanja. Niti toliko se ni potrudila, da bi vzela svoje plačilo ali vsaj stvari, tako hitro je odšla. Kriče je zbežala v noč, kot da bi jo preganjal kakšen norec.«

»Si lahko zamislite kaj takšnega,« je zamrmrala Samantha.Za trenutek se je ustavil, potem pa nadaljeval korakanje.

»In prejšnji teden smo izgubili svojo vdovo Hawkins. Videti je bilo, da je čvrstejše postave in hitrejšega uma kot druge. Preden je besno zdrvela ven od tod, je Beckwithu priporočila, naj ne najema negovalke, temveč oskrbnika v živalskem vrtu, saj njegov gospodar očitno spada v kletko.«

Samantha je bila skoraj vesela, da ni mogel videti, kako so se ji privoščljivo privihale ustnice.

»Torej vidite, gospodična Wickersham, ne potrebujem nobene pomoči, še zlasti ne vaše. Predlagam, da odpeketate nazaj v kakšno učilnico ali otroško sobo ali kamor koli tja, od

- 16 - - 17 -


koder ste prišli. Nobene potrebe ni, da bi trošili svoj dragoceni čas. Ali mojega.«

»Poslušajte, milord!« je ugovarjal Beckwith. »Nobene potrebe ni, da ste tako grobi z mlado damo.«

»Mlado damo? Ha!« Grof je iztegnil roko in skoraj podrl fikus, ki je bil videti, kot da ga že dlje časa nihče ni zalil. »Že po njenem glasu lahko povem, da je ničvredno pikro bitje brez kančka ženske nežnosti. Če ste že hoteli najeti žensko zame, bi lahko na ulici Fleet najverjetneje našla kakšno, ki bi mi bolje odgovarjala. Ne potrebujem negovalke! Vse, kar potrebujem, je dober …«

»Milord!« je zavpila gospa Philpot.Njen gospodar je že lahko slep, vendar ni bil gluh. Njena

zgrožena prošnja ga je učinkoviteje ustavila, kot bi ga udarec. S samo senco očarljivosti, ki mu je bila nekoč kot druga koža, se je obrnil na peti in se priklonil visokemu stolu levo od Samanthe. »Upam, da mi boste oprostili otroški izpad besnenja, gospodična. In vse dobro v vašem življenju.«

Preusmeril se je v neko splošno smer proti vratom in stopil naprej, ne da bi upočasnil korak. Svoj cilj bi zlahka dosegel, če se ne bi s kolenom z vso močjo zadel v vogal nizke mizice iz mahagonija in v Samanthi vzbudil kanček sočutja. Zamrmral je kletvico in mizico pošteno brcnil, da se je raztreščila ob steni. Trikrat je poskušal, da je našel medeninasto kljuko na vratih, toda končno mu je uspelo, da jih je odprl in zaprl z mogočnim treskom.

- 18 - - 19 -


Ko se je umaknil globlje v hišo, je končno zamiralo tudi sprotno razbijanje in preklinjanje. Gospa Philpot je nežno zaprla francoska vrata, potem pa se vrnila k mizici in si natočila čaj.

Sedla je na vogal zofe, kot bi tudi sama bila le gostja, na krožničku pa ji je divje poskakovala skodelica.

Gospod Beckwith je zavzdihnil in težko sedel k njej. Iz žepa telovnika je potegnil poštirkan robec in si obrisal čelo, preden je skesano pogledal Samantho. »Bojim se, da vam dolgujeva opravičilo, gospodična Wickersham. Nisva bila povsem odkrita z vami.«

Samantha se je namestila v visoki stol in v naročju prepletla prste, presenečena, ker je tudi sama drhtela. Hvaležna za zavetje sence, je rekla: »No, grof ni ravno ljubezniv invalid, kot ste napisali v oglasu.«

»Ni več pri sebi, odkar se je vrnil iz tiste preklete bitke. Če bi ga le imeli priložnost prej spoznati …« Gospa Philpot je pogoltnila slino, sive oči so se bleščale od nepotočenih solz.

Beckwith ji je dal svoj robec. »Lavinia ima prav. Bil je gentleman, ukrojen iz najboljšega blaga in pravi princ med možmi. Včasih se bojim, da je udarec, ki ga je oslepil, prizadel tudi njegovo pamet.«

»Ali pa vsaj njegovo vedenje,« je suho pripomnila Samantha. »Ni videti, da bi njegova pamet pretirano trpela.«

Gospodinja se je potapkala po ozkem nosu. »Vedno je bil tako vesel fant. Duhovit in preračunljiv. Redkokdaj sem ga

- 18 - - 19 -


videla brez knjige pod pazduho. Ko je bil otrok, sem mu morala umikati svečo, ko je bil čas za spanje, saj me je bilo strah, da bi si skrivoma prinesel knjigo v posteljo in zažgal odeje.«

Samantha je bila pretresena, ko je spoznala, da mu je bilo odvzeto tudi to veselje. Težko si je bilo predstavljati življenje brez zgodb, ki ti jih pričarajo knjige.

Beckwith se je nežno nasmehnil, ko so mu oči zažarele ob spominu na boljše čase. »Svojim staršem je bil vedno v veselje in ponos. Ko ga je popadla neumna zamisel, da bi se pridružil Kraljevi mornarici, so njegova mati in sestre dobile histerični napad in ga prosjačile, naj tega ne stori, njegov oče, markiz, pa mu je grozil, da ga bo razdedinil. Toda ko je prišel čas, da bi odplul, so se vsi zbrali na pomolu, vpili svoje dobre želje in mahali z robci.«

Samantha se je gladila po rokavicah. »Za plemiča je precej neobičajno, še zlasti za prvorojenca, da si izbere kariero v mornarici, kajne? Prepričana sem bila, da vojska privlači tiste bogate in z naslovi, medtem ko je Kraljeva mornarica bolj zatočišče za revne in tiste z visoko zastavljenimi cilji.«

»Nikoli ni hotel pojasniti svoje odločitve,« se je vmešala gospa Philpot. »Rekel je samo, da mora slediti svojemu srcu, kamor koli ga bo vodilo. Odklonil je možnost, da bi si kupil svoj položaj, kot je to storila večina mož, in vztrajal, da se bo tja povzpel po svojih zaslugah. Ko so prejeli novico, da je bil povišan v poročnika na Victory, ladji Njegovega veličanstva, je

- 20 - - 21 -


njegova mati točila solze sreče in njegov oče je bil tako ponosen, da bi mu skoraj odneslo gumbe s telovnika.«

»Victory,« je zamrmrala Samantha. Za to ladjo se je izkazalo, da je preroška. S pomočjo sestrskih ladij je premagala Napoleonovo floto pri Trafalgarju in s tem uničila cesarjeve sanje, da bi vladal morju. Toda cena zmage je bila visoka. Admiral Nelson je zmagal bitko, vendar je izgubil življenje, enako kot veliko mladih vojakov, ki so se hrabro borili ob njem.

Njihovi dolgovi so bili v celoti poravnani, toda Gabriel Fairchild bo odplačeval do konca svojega življenja. Začutila je naval jeze. »Če mu je družina tako predana, zakaj jih zdaj ni tukaj?«

»Na potovanju v tujini so.«»Živijo v svoji londonski rezidenci.«Služabnika sta hkrati odgovorila, potem pa se zmedeno

spogledala. Gospa Philpot je zavzdihnila. »Grof je večino svoje mladosti preživel v Fairchild Parku. Od vseh očetovih posestev mu je bilo to najljubše. Seveda ima v Londonu svojo mestno hišo, toda glede na krutost poškodbe je njegova družina mnenja, da bi laže okreval v domu svojega otroštva, stran od preiskujočih oči družbe.«

»Laže za koga? Zanj? Ali zanje?«Beckwith je zavil z očmi. »V njihovo obrambo moram

povedati, da ko so prišli zadnjič na obisk, jih je malo manj kot pregnal s posesti. Za trenutek sem se prestrašil, da bo uresničil grožnje in ukazal svojemu oskrbniku, da jih bo pregnal.«

- 20 - - 21 -


»Dvomim, da jih je bilo težko prepričati.« Samantha je za trenutek zaprla oči in se trudila ohraniti umirjenost. Saj ne, da je imela pravico soditi njegovi družini zaradi pomanjkanja pripadnosti. »Od njegove poškodbe je minilo že več kot pet mesecev. Je njegov zdravnik vzbudil kakršno koli upanje, da se mu bo nekega dne povrnil vid?«

Butler je žalostno odkimal. »Zelo malo je upanja. Le en ali dva takšna primera sta znana, ko se jim je vid vrnil sam od sebe.«

Samantha je sklonila glavo.Gospod Beckwith je vstal. Z nekoliko upadlimi lici je bil

videti kot žalostni buldog. »Upam, da nam boste oprostili, da smo tratili vaš čas, gospodična Wickersham. Vem, da ste morali najeti izvoščka, da ste lahko prišli do sem. Več kot pripravljen sem vam iz lastnega žepa vrniti strošek, da se boste lahko vrnili v mesto.«

Samantha je vstala. »To ne bo potrebno, gospod Beckwith. Ne bom se vrnila v London.«

Butler si je z gospo Philpot izmenjal zbegani pogled. »Oprostite?«

Samantha se je premaknila do stola, na katerem je najprej sedela, in pobrala svojo torbo. »Tukaj bom ostala. Sprejemam položaj grofove negovalke. Zdaj pa, če ste tako prijazni, pošljite enega od služabnikov po mojo skrinjo, ki je na kočiji, ter mi pokažete pot v mojo sobo, da se bom lahko pripravila na svoje delo.«

- 22 - - 23 -


Še vedno jo je lahko vohal.Kot da bi ga hotel spominjati na to, kar je izgubil, se je

Gabrielov vonj v zadnjih nekaj mesecih še bolj izostril. Kadar koli je šel mimo kuhinje, je bilo dovolj, da je samo enkrat povonjal in takoj vedel, ali Étienne, francoski kuhar, pripravlja fricandeau of veal ali kremasto bešamel omako, da bi mu spodbudil apetit. Le droben vonj dima po lesu mu je takoj dal vedeti, ali je ogenj v prazni knjižnici razpihan ali že ugaša do žerjavice. Ko se je zrušil na posteljo v sobi, ki je postala bolj brlog kot spalnica, ga je preplavil postani vonj po potu, ki je prežemal pomečkano posteljnino.

Tukaj si je ponoči negoval svoje modrice in odrgnine, tukaj se je premetaval skozi noči, ki so se od dneva razlikovale le po zadušljivi tišini. V tihih urah med mrakom in zoro se je včasih počutil, kot da je edina živa oseba na vsem svetu.

Gabriel si je z roko prekril obrvi in iz navade zatisnil oči. Ko je oddivjal na hodnik, je takoj prepoznal vonj sivkine vode gospe Philpot in mošusne lasne pomade, ki si jo je Beckwith rad nanašal na redke lase. Toda sveže, sončne dišave po limonah, ki je napolnjevala zrak, ni prepoznal. Dišava je bila sladka in ostra, nežna in predrzna.

Gospodična Wickersham vsekakor ni dišala kot negovalka. Stara Cora Gringott je smrdela po naftalinu, vdova Hawkins pa po trpkem njuhancu iz mandeljnov, ki ga je tako rada

- 22 - - 23 -


uporabljala. Gospodična Wickersham ni imela vonja po posušeni stari devici, kot si jo je predstavljal, ko je spregovorila. Če je bil njen zaničevalni ton kakršen koli znak, bi morala iz njenih por uhajati strupena para postanega zelja in skrb vzbujajoč vonj po zatohlosti.

Ko se ji je približal, je odkril še nekaj bolj presenetljivega. Pod svežim vonjem citrusa je ležal vonj, ki ga je spravljal ob pamet in zameglil še tisto malo čustev in zdrave pameti.

Dišala je po ženski.Gabriel je zastokal skozi stisnjene zobe. Odkar se je zbudil

v londonski bolnišnici in odkril, da je njegov svet zdaj temen, ni čutil, da bi se v njem premaknilo kakšno poželenje. Pa vendar je topli, sladkasti vonj kože gospodične Wickersham v njem prebudil vrtoglavo zmešnjavo škrlatne meglice v spominu na ukradene poljube pod z luno obsijanim vrtom, raskavo šepetanje, vročo svilenkasto kožo ženske pod njegovimi ustnicami. Vsi užitki, ki jih nikoli več ne bo izkusil.

Odprl je oči in spoznal, da je svet še vedno zavit v sence. Morda so bile besede, ki jih je izrekel Beckwithu, resnične. Morda bi se moral zaplesti z drugo vrsto žensk. Če bi jim dovolj plačal, bi ga morda celo gledale, ne da bi se umikale stran.

Toda kaj bi pomenilo, tudi če bi se? Gabriel je razmišljal, ko se je začel glasno smejati. Tega nikoli ne bo izvedel. Morda se bo, medtem ko bo tesno stiskala oči in se pretvarjala, da je on gentleman iz njenih sanj, lahko pretvarjal, da je ona tista

- 24 - - 25 -


ženska, ki bo vzdihovala njegovo ime in šepetala besede večne zvestobe.

Obljube, ki jih ni nameravala nikoli izpolniti.Gabriel je skočil s postelje. Naj bo prekleta Wickershamova!

Nobene pravice ni imela, da ga je grdo zbadala in hkrati tako sladko dišala. Še dobro, da je Beckwithu ukazal, naj se je znebi. Kolikor se njega tiče, ga nikoli več ne bo nadlegovala.

Documents

Teresa Medeiros - k8dizajn.si · - 8 - - 9 - TERESA MEDEIROS TVOJA DO JUTRA jih ponudila. »Prepričana sem, da boste ugotovili, da so priporočilna pisma zelo izčrpna, gospod Beckwith.«