test

Zgodovina glasbe 1

1. letnik AG, zimski semester 2012-2013

1 Tilen Slakan

RAZVOJ STARE GLASBE

- Začetki glasbe so neznani. Po ljudskih mitih naj bi bila glasba božjega izvora. - Najstarejši dokazi o glasbi so:

• najdbe inštrumentov (iz starejše kamene dobe),

• risbe (egipčanska slikovna pisava) in

• spisi o glasbi (pesmi, kronike, glasbena teorija)

1. MEZOPOTAMIJA (»Zibelka civilizacije«) - INŠTRUMENTI: V 4. Tisoč. pr. Kr. zasledimo inštrumente kot so lira, kasneje tudi harfa in

lutnja. Najdemo tudi pihala kot sta gibu (flavta), šalmaj (predhodnica oboe in trobente) in pa tolkala kot so razne ropotulje, raglje, bronasti zvonovi in naprstne cimbale.

- O GLASBI SAMI: vemo zelo malo. Glede na število strun in luknjic sklepamo na pentatoniko in heptatoniko. Že za Sumerce je bila glasba povezana s kozmologijo, tako da so števila v njej igrala pomembno vlogo (odnos do letnih časov, planetov itd.) Prevladovalo je predvsem enoglasje, se pa že najdejo zametki večglasja (lire in harfe igrali z dvema rokama).

2. EGIPT (»Dežela ob Nilu«) - Dokazan obstoj inštrumentalne glasbe v Egiptu. Te zasledimo iz fresk (piščali iz školjk,

ropotulje, doneč les…). - Glasbila iz 4. Tisoč. pr. Kr. so podolžne flavte in harfe, slednje so bile v tem času neke vrste

ljudsko glasbilo Egipčanov.

3. INDIJA - V 3. Tisoč. pr. Kr. se razvije v Indiji glasbena kultura, ki je bila povezana z Mezopotamijo in

Egiptom (najverjetneje zaradi trgovskih poti). - Najdemo obstoj najrazličnejših flavt, lutnje… - O sami glasbi nimamo točnih podatkov.

4. KITAJSKA - Kitajska je v 3. Tisoč. pr. Kr. že imela visoko raven kulturnega udejstvovanja. - Legenda govori o pravljičnem cesarju Huang-Tiju (»Rumeni cesar«), ki naj bi izumil glasbeno

pisavo. - INŠTRUMENTI: Obstajajo razna pihala (npr. ustne orgle, panova piščal), tolkala (leseni

boben), brenkala (lutnja, lira, citre). - O SAMI GLASBI: lahko že govorimo o zgodnjih tipih večglasja.

5. GRKI - Na egejskih otokih (Tera in Kos) so našli marmorne figurice, ki upodabljajo harfiste in igralce

na dvojni aulos (sredi 3. Tisoč. pr. Kr.). Te najdbe dokazujejo glasbeni vpliv Mezopotamije in Egipta.

- Zaradi njihovega tonskega naglasa (govorno petje), se je iz navadnih recitacij pesmi (predvsem lirike) razvilo petje s tonsko višino kakšne kvinte. Del tega »govornega petja« je tonoi oz. tonski poudarek za višino tona.

- INŠTRUMENTI: Aulos z dvojnim trstnim jezičkom in kitharis (7 strun, od 5. st. pr. Kr. pa 12 strun); ta dva inštrumenta se nista izvajala solistično, ampak kot spremljava.

- O GLASBI SAMI: Že v 6. st. pr. Kr. je Pitagora učil, da so osnova glasbe števila. Pri tem je imel v mislih predvsem razmerja med intervali, vendar je bilo v ozadju prepričanje, da gibanje

Zgodovina glasbe 1


2 Tilen Slakan

vesolja in človeške duše temelji na istih harmonskih razmerjih števil. Zato je glasba nek odsev svetovnega reda, ki pa ima tudi vpliv na dušo in človekov značaj.

- Najpomembnejši teoretiki oz. filozofi so bili:

• Platon,

• Aristotel in

• Evklid. Govorili so o ritmu, notni pisavi, harmoniji, intervali, itd.

- Grška notna pisava (od 6. st. pr. Kr.) je imela vlogo v teoriji in pri pouku. Obstajala sta dva sistema, starejši (veliki – sestavljen iz 8-ih tonov) za inštrumentalno in mlajši (mali – sestavljen iz 4-ih tonov) za vokalno glasbo. Obe pisavi sta črkovni pisavi. Največji tonski razpon je bil 3 oktave.

GLASBA ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA

- Izvira iz Grške glasbe. - Upodobitve in literarna pričevanja kažejo, da je bila pomembna pri bogoslužjih, v kultih, v

družbi, pri pojedini, plesu, delu, vojski, itd. - Vsekakor pa so imeli tuji glasbeni sužnji, posebno iz helenističnega sveta, v rimskem

glasbenem življenju ključno mesto. - Pri Etruščanih je bilo razvpito petje v verskem obredju, pa tudi močna inštrumentalna glasba. - INŠTRUMENTI: V Rimski republiki je bil močan etruščanski vpliv. Tako so prevzeli številne

inštrumente, predvsem pihala: pihalo tibia (rimski »ljudski inštrument«, sprva koščena piščal in prečna flavta Etruščanov, nato oznaka za (grški) aulos in dvojni aulos s trstnim jezičkom), imeli so tudi strunske inštrumente (npr. lira) in tolkala (npr. tamburin, činele, raglje).

- O GLASBI SAMI: Glasbo zgodnjega srednjega veka datiramo nekje med 1. stol. n. št. do 6. stol. n. št. – predvsem vokalna glasba.

- Kristjani so v prvih treh stoletjih majhne (prepovedane) sekte v antično-poganskem okolju. Preobrat je prineslo 4. stol. n. št. z milanskim ediktom leta 313, ki je kristjanom zagotovil versko svobodo. V bogoslužju so bili inštrumenti sicer prepovedani. Veljali so za razkošje, poleg tega pa so bili povezani s poganskimi kulti in so odvračali od besede, ki jo je oznanjala Cerkev. V družbenih oz. bolj zasebnih krogih pa so lahko peli duhovne pesmi ob spremljavi kitharisa.

- Tonski način in ritem kažeta na helenistične zglede. - Že Sv. Pavel omenja »psalme, hvalnice in duhovne pesmi« in sicer v povezavi z domačim

vedenjem kristjanov, in ne posebej z glasbo v bogoslužju.

• PSALMODIJA: petje (različnih) psalmov na isto melodijo.

• RESPONZIALNA PSALMODIJA: menjava med zborom in solistom.

SREDNJI VEK - GREGORJANSKI KORAL

GREGORJANSKI KORAL: Zbirka različnih enoglasnih, latinskih pesmi, ki so namenjene za liturgične obrede katoliške Cerkve.

- Od 4. stol. naprej govorimo o uradni veri Rimljanov; tekom časa se je vera razmahnila, zato je morala konec 6. stol. nastopiti prenova.

- Gregorjanski koral je dobil ime po papežu Gregorju I. (590-604), ki se je trudil urediti in zbrati liturgične melodije ter tako združiti vse korale (te so prepisovali menihi v samostanih). Ta naj bi v polnosti nastal šele v 9. stol.

- SCHOLA CANTORUM: Koral je v Rimu lahko pel le poseben zbor, ki je pevce posebej za to šolal in se je imenoval schola cantorum (pevska šola – ustanovil jo je Gregor I. v Vatikanu). Po

Zgodovina glasbe 1


3 Tilen Slakan

zgledu scholae cantorum so ustanavljali pevske šole po vsej Evropi (znani šoli iz Francije in Švice).

- Gregorjanski koral so v srednjem veku prepisovali v nevmah (gr. neuma - kretnja). Za razširitev le tega pa so zaslužni menihi. Gregorjanski koral se je prenašal tudi po ustnem izročilu.

- Gregorjanski koral sprva ni bil napisan v nevmah. Napisane so bile le nekatere kretnje poustvarjalcev. Pravi namen korala je bilo poenotenje liturgije, šlo je bolj za besedila – posledično pa se je zraven spremenila še glasba.

- ČRTOVNI SISTEM: Ne vemo natančno, kako so izvajali koral, vendar so ga nekateri teoretiki

hoteli točno predpisati: Gvido Areški (konec 10. stol.) je naredil sistem zapisaovanja s črtami (notno črtovje). Zasnoval je solmizacijo (iz srednjeveške pesmi je vzel prve zloge besede na določenem tonu – ut, re, mi, fa, sol, la). Izumil je tudi tako imenovano »Gvidovo roko«, kjer s pomočjo prstov in členkov nakazuje točno določene tone. Z nastopom njega počasi izumrejo nevme.

- KVADRATNA NOTACIJA: Iz nevm se je najprej razvila kvadratna notacija. Razvila se je iz severnofrankovskih in akvitanskih nevm iz 12. stol. Iz te notacije pa se razvijejo še bolj izpopolnjene notacije.

- GOTSKA NOTACIJA: imela je bolj izpopolnjen način trajanja, vendar je še vseeno sledila poudarkom v besedilu. Nastala je v začetku 15. stol.

- MICROLOGUS: delo Gvida Areškega, v katerem je poudaril oktavno istovetnost tonov. V tem delu že najdemo zametke modusov.

- Z nastopom modusov (avtentičnih in plagalnih) se razvije tudi gregorjanski koral. Začeli so mu namreč dodajati druge melodije oz. okrase – trope in sekvence.

- TROPI: formalno ni utrjena dopolnitev korala, temveč je vrinjen oz. dodan. Okras je pridobljen iz drugih pesmi.

- SEKVENCA: je posebna oblika tropa, dodatek; polaganje besedil pod dolge melizme na zadnji zlog besede aleluja (na psalmskem verzu pred evangelijem).

- Sprva teh okrasov Cerkev ni priznavala, vendar sta bila vseeno zelo priljubljena. Ko sta se le ta preveč nakopičila, je cerkvena oblast sredi 16. stol. sklicala Tridentinski koncil. Ti so določili zgolj 5 sekvenc, ki se smejo uporabljati in jim pripisali točno določeno besedilo, melodijo in namen: 1. VICTIMA PASCALI LAUDES (ta se je izvajala le za veliko noč), 2. VENIS SANCTE SPIRITUS (ta se je izvajala le za binkoštni praznik), 3. LAUDA SION (ta se je izvajala le za praznik rešnjega telesa), 4. DIRES IRE (ta se je izvajala pri mašah za rajne – rekviem) in 5. STABAT MATER (ta se izvajala za praznik Marijinih 7 žalosti – »Mati žalostna je stala«).

SREDNJI VEK – ZAČETEK POLIFONIJE oz. ORGANUMA

- Od 9. stol. dalje se je pojavilo »umetno« večglasje ter v njem začelo možnost vedno večjega

razvoja. - V zgodnjem in visokem srednjem veku je bilo večglasje doma v pevskih šolah posameznih

stolnic in samostanov. - Večglasje so improvizirali in je dosegljivo le v nekaj primerkih v učnih traktatih in posameznih

zapisih. - MUSICA ENCHIRIADIS: Šele anonimni glasbeni traktat iz 9. stol. iz severne Francije Musica

enchiriadis omenja petje v oktavah in kvintah. Vox Principalis ali cantus (glavni oz. določeni glas) in Vox Organalis (drugi glas).

Zgodovina glasbe 1


4 Tilen Slakan

- WINCHESTERSKI TROPAR: Traktat iz leta 1050, govori o večglasju, zasledimo tudi 150 organumov (zborovske partije so enoglasne, solistične pa dvoglasne).

- SANT MARTIAL DE LIMOGES: V 1. pol. 12. stol. organuma niso več improvizirali, ampak so ga komponirali in zapisali.

- Koral ne leži več zgoraj, temveč spodaj, kot gradbena osnova večglasnega stavka, medtem ko je originalni zgornji glas pridobil večji pomen.

- LIMOGES: V 1. pol. 12. stol. slišimo tudi za posvetne glasbenike (npr. Trubadurje). Zasledimo torej prenašanje napevov iz posvetne glasbe v cerkveno (in obratno).

- NOTREDAM: Notredamsko obdobje je prvi vrh v zgodovini večglasja. Ime je dobilo po pevski šoli Notre – Dame v Parizu. Ta je bila namenjena predvsem bogoslužju, skladatelji so še večinoma anonimni (najverjetneje menihi), vendar angleški teoretik iz 13. stol. Anonimus omenja magistra Leonina in Perotina (živela okoli 1200); oba sta delovala znotraj Notredamske šole.

- V tem času se pojavi glasbena oblika MOTET. - MOTET: večglasna latinska uglasbitev religioznega besedila, ki ni del mašnega oficija, ampak

je dodan del. Oblika izhaja iz korala (fr. mote - beseda), razvijala pa se je neodvisno od njega. - CONDUCTUS: je kot 1- do 3-glasna pesem osrednja zvrst notredamskega obdobja. Njegova

vsebina je duhovna, ne pa liturgična; pozneje tudi posvetna, poučna, politična… Glavni glas s funkcijo tenorja je bil v conductusu spodaj, vendar ni bil liturgičen in ni bil dan kot koralni tenor pri motetu, ampak je bil na novo ustvarjen kot pesemska melodija z ustrezno urejeno zgradbo (na kratko: pri conductusu je bil glavni glas lahko vzet iz posvetnih pesmi, pri motetu pa le iz korala).

SREDNJI VEK – ARS ANTIQUE

- Obdobje ARS ANTIQUE (»stare umetnosti«) obsega nekako čas od 1240 - 1320 (2. pol. 13. stol.). Oznako je dobila okoli 1320 kot nasprotni pojem ARS NOVE.

- ORGANUM: notredamskega obdobja (organa dupla, tripla in quadrupla) so še peli, novo ustvarjanje pa je zamrlo.

- CONDUCTUS: je bil še priljubljen, vendar ga je vedno bolj nadomeščal motet. - MOTET: je glavna zvrst Ars Antique, obenem tudi področje novosti in eksperimentov (motet

doživi velik razvoj). Moteti Ars Antique so nastali, potem ko so zgornjemu glasu dodali besedilo. Motet je tako postal literarna kakor tudi glasbena zvrst. Bil je literarno precej obširen (religiozna besedila).

- Motet je še vedno vokalna zvrst, vendar se vanj vedno bolj pogosto dodajo spremljevalni inštrumenti (ti so nemara podvajali vokalno linijo).

- SKLADATELJI in TEORETIKI: - Avtorji oz. skladatelji so še vedno večinoma anonimni, vendar počasi tudi zaslišimo prava

imena prvih skladateljev in teoretikov (prva seveda bila Perotin in Leonin):

• Johannes de Garlandia, ok. 1190 – 1272, Pariz; napisal glasbeni traktat De musica mensurabili positio, ok. 1240.

• Franco iz Kölna, napisal Ars cantus mensurabilis, ok. 1280.

• Petrus de Cruce, 2. pol. 13. stol., učitelj Jakoba iz Liega; napisal številne motete, conductuse in organume.

• Jakob iz Liega, ok. 1260 – 1330, Pariz in Liege; napisal Speculum musicae, zagovornik Ars Antique.

- MERILNA ali MENZURALNA NOTACIJA: Ta temelji na natančni ferminaciji ritma. Izumitelj notacije je bil Franco iz Kölna (teoretik). Delo, Musica mensurabilis, je večglasna glasba, katere trajanje tona je z razmerjem številk urejen sistem, ki ga je mogoče »meriti«.

Zgodovina glasbe 1


5 Tilen Slakan

- Poleg Pariza zasledimo tudi nova središča glasbe (Anglija in Nemčija, tudi Španija). Te se vzgledujejo po Notredamski polifoniji.

- INŠTRUMENTI: Še vedno nekakšni dodatki, spremljava. To je predvsem posledica verskih dogm, ki trdijo, da je glas tisti pravi izpovednik, najbolj čist in naraven.

SREDNJI VEK – ARS NOVA

- Obdobje Ars Nove obsega od 1320 - 1380. To je značilno francosko obdobje s središčem v Parizu.

- Doba je dobila ime po traktatu, ki ga je 1322 Philippe de Vitry naslovil Ars Nova (»nova umetnost«). S tem je sproži rapiden napredek na glasbenem področju.

- Menzuralni sistem se zdaj dejansko udejanji, notacija zdaj dobi konkretno podobo. - Organum in conductus praktično izgineta, nimata več teže. - Prevladala je posvetna glasba. Tu se kaže notranja nemoč Cerkve v 14. stol. Papež Janez XXII.

se je uprl ars novi celo z bulo. - Menzuralni sistem in notacija se razvije iz Notredamske šole, kjer je bila najmanjša enota

minima, vendar jo v tem času razdrobijo še na manjše (nekakšne) proporce, s katerimi določijo ritem. Uporabljajo tudi krog in polkrog kot nekakšen taktovski način.

- MOTET: je glavna zvrst Ars Nove, zlasti t.i. izoritmični motet (izumil ga je Philippe de Vitry). Gre za nek absolutno-ritmični način moteta. Skladatelj je z deljenjem minime dobil ritmični odsek in ko je le-tega vstavljal v motet, je dobil že pravi (točni) ritem; ti moteti zato delujejo zelo mehansko. Vsebina se nanaša na ljubezen, politiko, družbo, itd. Izoritmični moteti postanejo vrh racionalnega strukturiranja v gotski glasbi.

- Poleg moteta se pojavi tudi maša. - MAŠNI ORDINARIJI: V 14. stol. doživi velik razvoj. Stavki mašnega ordinarija: Kyrie, Gloria,

Kredo, Sanctus, Agnus dei (stalni deli mašnega ordinarija). Normalno jih je pel zbor kot enoglasni koral; v obdobju Ars Nove so pa že začeli dodajati nove glasove. Komponirali so ga kot posamezne stavke (ne ciklično) in jih v rokopisih zbrali, začenjajoč s Kyriem.

- Stavki mašnega proprija: sestavljen iz nestalnih mašnih delov (Introitus, Granduoli in Komunio), te uporabljajo za praznične slovesnosti.

- Večino mašnih ordinarijev je shranjenih v rokopisih oz. traktatih Ivrea in Apt, ki vsebujejo repertuar papeške kapele v Avignonu.

- SKLADATELJI:

• Philippe de Vitry, 1291 – 1361 iz Vitryja; pesnik-skladatelj in politik v Parizu, začel z razvojem posvetne glasbe.

• Guillaume de Machaut, ok. 1300 – 1377 iz Machauta; bil je tajnik luksemburškega vojvode in češkega kralja, potoval po vsej Evropi. Imel obsežen skladateljski (23 motetov, 18 laisov, več kot 100 posvetnih pesmi, 10 maš) in pesniški opus.

- RAZVOJ POSVETNE OBLIKE: � BALADA (fr.baler - plesati); ima navadno uvod in 3 kitice z refrenom, najpogostejša glasbena

oblika, iz tod tudi kasneje imenovali obliko kar baladni stavek. � RONDEAU, v enoglasni obliki z zborovskim refrenom, večglasen brez

njega, ima samo dva melodična člena (A in B), ki se ponovita ustrezno zaporedju verzov.

� VIRELAI, verzne vrste so v nasprotju z rondojem ali balado neenako dolge.

Sprva vokalni obliki, kasneje razvili v inštrumentalni obliki.

Zgodovina glasbe 1


6 Tilen Slakan

SREDNJI VEK – TRECENTO

- V Italiji se je v 14. stol. razvilo izvirno večglasje. Gre za posvetno pesemsko umetnost za visoke moške glasove z inštrumentalno spremljavo.

- Umetnost trecenta je umetnost plemstva predvsem v mestih severne Italije. - Pomembni dvori v severni Italiji so bili: � Milano: družina Sforza. � Mantova: družina Gonzagi. � Ferrara: družina d′Este. - Te družine so kot meceni podpirali glasbenike; tekmovale med sabo, katera ima boljšega

glasbenika. - Pojavi se tudi nekaj skladateljskih imen. - NOVE GLASBENE ZVRSTI: - MADRIGAL (stavek madrigala je dvoglasen, kasneje triglasen; opisuje lov, kasneje zamenjali z

ljubezenskimi tematikami) � v Renesansi postane osrednja glasbena oblika, - CACCIA (poleg madrigala glavna oblika trecenta; iz dvoglasja se razvije v triglasje, za razliko

od ostalih dveh ima ta spremljavo, ki navadno podvaja pevsko linijo) in - BALLATA (podoben madrigalu, le v triglasju je drugačen).

(SREDNJI VEK – ARS SUBTILIOR)

- V Franciji sta najvidnejša skladatelja Philippe de Vitry in Guillaume de Machaut, motet (predvsem izoritmični) pa je postal najpomembnejša glasbena oblika tistega časa.

- Za Nemčijo so najbolj značilni potujoči pevci, t.i. Minnesängerji. Od njih je najbolj poznan (skladatelj) Oswald Wolkenstein s Tirolske (1377 – 1445).

- Anglija je prinesla večglasje predvsem na duhovnem področju. Izoritmični moteti so se pojavljali posamezno. Prednost so dajali bolj preprostim angleškim stavčnim zgradbam (Carol). V Angliji je v tem času najbolj viden skladatelj John Dunstable (1380 – 1453), ki je bil ustanovitelj t.i. »angleške šole«, prispeval zelo pomembna kompozicijska dela, razvijal in pisal je tudi inštrumentalno glasbo (za orgle in klavičembalo).

- INŠTRUMENTI: V začetku 15. stol. se je začela razvijati inštrumentalna glasba. Inštrumenti so imeli bolj svetel zvok, vezani so bili bolj na višji tonski register, niso imeli velikega obsega. V Angliji so začeli zato razvijati tudi inštrumente z nižjimi glasovi, basovski inštrumenti.

- V največji meri se pojavijo strunski instrumenti (kot so harfa, lira, lutnja, lajna), pihala (podolžne in prečne flavte), trobila (rog, trobenta, pozavna, šalmaj) in pa seveda orgle (že pojavljajo od 8. stol. dalje).

- Ti instrumenti posamezno in skupno doživijo velik razvoj, instrumentalna glasba vse bolj prihaja v ospredje (konec 14. stol., začetek 15. stol.).

SREDNJI VEK – POSVETNA LJUDSKA GLASBA - glasba Trubadurjev, Truverjev in Minnesängerjev –

1. TRUBADURJI IN TRUVERJI - Posvetna lirika srednjega veka se je začela v zadnji tretjini 11. stol. s trubadurji v južni

Franciji, nadaljevali so jo stoletje kasneje truverji v severni Franciji in minnesängerji v nemškem prostoru.

- Gibanje je doživelo vrh ok. 1200. Končalo se je skupaj s propadom viteštva konec 13. stol. - Posvetna ljudska pesem je nasprotje takratni prevladujoči cerkveni glasbi.

Zgodovina glasbe 1


7 Tilen Slakan

- AKVITANIJA: Dežela na jugu Francije; v tej deželi je nastala ta posvetna ljudska pesem. Nastala je v krogih plemstva, klerikov in meščanov v službi plemstva.

- Razlika med trubadurji in truverji je narečje. Trubadurji so iz južne Francije, medtem ko so Truverji iz severne Francije.

- SKLADATELJI:

• VILIJEM AKVITONSKI (1071 – 1126), eden prvih trubadurjev.

• ELEANORA AKVITONKSA, vnukinja Vilijema; bila posredovalka trubadurskih pesmi za severni del Francije in kasneje še s poroko v Anglijo.

- Vsebina pesmi je večinoma ljubezensko obarvana, najdemo tudi motiviko plesnih dogodkov. - Poznamo nekje 450 trubadurjev, ki so skupaj napisali 2500 pesmi; te so potem izvajali na

približno 300 pesmih. - Poznamo nekje 150 truverjev, ki so skupaj napisali 100 pesmi. - PESEMSKI TIPI PO OBLIKI: � LITANIJSKI TIP – vsak verz prepevali na svojo melodijo. � SEKVENČNI TIP – dva verza imata isto melodijo. � HIMNIČNI TIP – več verzov na isto melodijo. - Trubadurji so prepevali predvsem sekvenčni in himnični tip. - Melodije so po slogu podobne duhovnim pesmim. Tonalno se gibljejo v okvirih cerkvenih

modusov. 2. MINNESÄNGERJI - Sredi 12. stol. se je pojavila srednjevisoka nemška lirika, ki so jo zaradi njene večinoma

ljubezenske tematike imenovali minnesang (ljubezenska pesem). Nosilci te lirike so bili tako kakor v Franciji plemstvo, viteštvo in nadarjeni ministeriali (vazali) S propadom viteštva in naraščanjem pomena mest 14. stol. je minnesang nadomestil meščanski meistersang (mojstri pevci).

- Pesemske oblike prevzeli iz zahoda (sekvenčni, himnični, litanijski). - Melodije so ustvarjali pesniki sami. Vsaka pesem je imela svojo lastno melodijo, vendar je bil

možen tudi prevzem drugih melodij: tako so peli številne romarske melodije zaradi njihove mednarodne priljubljenosti (križarski pohodi, romanja, itn.).

- Glasbeniki so v glavnem nastopali sami (iz dvora na dvor), pogosto pa so jih tudi spremljali instrumentalisti (eden ali dva; predvsem lutnja in harfa), instrumenti so tudi občasno igrali pred/med/poigrami, igrali so melodijo z raznimi variacijami in okraski. Instrumentalna glasba ni bila zapisana, saj je bila vsa praktično improvizirana.

- Pesmi so bile navadno napisana za plemiške kroge; opisujejo njihove dejavnosti na dvorih, razna druženja…

- SKLADATELJI: - OSWALD WOLKENSTEINSKI (1377 – 1445), obvladal več različnih jezikov (najdemo tudi

posamezne izraze iz slovenskega jezika), bil je »zadnji minnesänger«. - ULIRCH LIHTENSTEINSKI, tudi on povezan s Slovenijo. - HILDEGARDA BINGENSKA (1089 – 1179), pisala cerkveno glasbo, prva na mnogih področjih,

cenjena glasbenica, najpomembnejša osebnost v 12. stol., poznana predvsem kot kozmolog, kozmologijo povezovala s teologijo, bila v stikih s cesarjem in papežem, bila tudi pesnica in opatinja, bila razglašena za svetnico. Rodila se je v bogati družini kot »deseti otrok«, bila je bolj bolehen otrok, že v mladih letih imela »videnja«, namenili so jo cerkvi, z 8 leti stopila v benedektinski samostan, tam se je izobrazila (pisanje, branje…tudi glasbeno izobrazila), s 15 leti dobila redovniške zaobljube, vsa leta svojega življenja je imela »videnja«, umrla je pri 81 letih. Napisala precej glasbenih del, 2 sklopa skladb: SIMFONIA HARMONIE NEBEŠKIH RAZODETIJ (1150), vsebuje 77 skladb (antifone, responzorije, sekvence, maše…), besedilo je v latinščini, vsebujejo »videnja«; IGRA KREPOSTI, napisana kot enoglasna igra, 7 oseb, nesrečne in srečne duše (boj dobrega in

Zgodovina glasbe 1


8 Tilen Slakan

zla). Obstajajo le še fotografije (fotografski arhiv), saj se je original med 2. svetovno vojno zažgal. Več njenih del je bilo spremljanih z instrumenti, in to je tudi ona dovoljevala (cerkev je instrumente sicer prepovedala).

RENESANSA

1. SPLOŠNO: 15. in 16. stol. kažeta neprekinjen razvoj v glasbeni kompozicijski tehniki.

Središče je večglasna vokalna glasba. Vrh je dosegla z Orlandom di Lasso in Palestrino. - Instrumentalna glasba je kot protiutež prevladujoči vokalni glasbi postaja vse bolj

samostojna. - Središče dogajanja se prenese iz Francije prek franko – flamskega prostora in matične

deželne Burgundije v Italijo, ki v 16. stol. prevzame vodstvo. Za začetek tega gibanja sta okoli 1400 pomembni Anglija z Dunstablom in Italija s Ciconio.

- RENESANSA: pomeni ponovno rojstvo človeka iz zavestnega srečanja z antiko, v kateri je človek merilo za vse stvari. Zdaj se spet zazira vase.

- Vzporedno z »odkritjem« človeka v tem času potekajo odkritja v naravi in odkritja sveta. To je konec srednjega veka:

� Kolumbovo odkritje Amerike 1492, prvič so objadrali svet 1519-21. � Razmah novodobnih naravoslovnih znanosti; Kopernik, Galileo Galilei, Kepler… � Iznajdba knjižnega (Gutenberg) in notnega tiska (Hahn). - »Bog ni več v ospredju, ampak človek. Središče zanimanja je on sam.«

2. GLASBA: v 15./16. stol. v antiki ni našla originalnih del kot druge umetnosti. V nasprotju s

srednjim vekom je prišlo do počlovečenja glasbe: - Silovit razvoj instrumentalne glasbe, - Predstavlja vrh vokalne polifonije, - Linije so s polifono slojevitostjo razvile akord, - Statične kvintno-oktavne zvoke preplavijo mehke terce in sekste, - Pripravlja se funkcionalna harmonija, - Nova je zahteva po naravnosti v glasbi: glasba naj posnema naravo, medtem ko vokalna

glasba posnema besedilo, se pravi, prikazuje njihovo čustveno in izrazno vsebino. - ŠOLSKA SREDIŠČA: so Cambrai (Dufay), Pariz (Ockeghem), Benetke (Willaert, A. in G:

Gabrieli, Monteverdi), München (Lasso) in Rim (Palestrina). - GENERACIJE GLASBENIKOV:

I. (1420 – 1460): • Guillaume Dufay (1400 – 1474), odseval Dunstablov vpliv (predvsem v vodenju glasov), ko pa

je prerastel ta vpliv, je začel pisati triglasne skladbe, eden prvih skladateljev, ki je uporablja imitacijsko tehniko; pomembna dela so predvsem njegove maše (najpomembnejša oz. najbolj znana je Ce la Face ay pale, prva parodična maša (Skladatelj vzame neko znano temo kot podlago in jo kontrapunktično obdeluje, preoblikuje ter imitira. Vendar lahko to temo kljub vsej obdelavi še vseeno zaznamo). Bil je tudi mojster moteta; pisal parodične motete.

II. (1460 – 1490): • Johannes Ockeghem (1420(5) – 1497), 1443 je bil pevec v Antwerpnu, 1453 zasedel prvo

mesto kapelnika na francoskem dvoru; bil je zelo spreten v kontrapunktičnem vodenju glasov (to dokazuje 36 glasni kanon Deo Gratias), znana je tudi maša »kateregakoli tona« (bilo mogoče izvajati v kateremkoli tonskem načinu), bil je izrazit mojster maše.

Zgodovina glasbe 1


9 Tilen Slakan

III. (1490 – 1520): • Josquin des Preis (1450(5) – 1521), njegovo življenje delimo na dva obdobja: Italijansko

obdobje (deloval kot pevec) in Francosko obdobje (posvetil predvsem komponiranju). Bil je skladatelj, ki je sodeloval z drugimi (tujimi) dvori. Josquin je bil najverjetneje učenec Ockeghema, saj je bil tudi on precejšen mojster kontrapunktske tehnike; glasbo je osvobodil kontrapunktičnega pristopa, dodajal razne tone; njegov opus obsega 20 maš, 94 motetov, 70 posvetnih maš (Francoski chansoni).

• Heinrich Isaac (1450(5) – 1517), rodil se je na ozemlju današnje Nizozemske, umrl pa v Firencah; deloval je v Firencah in na Dunaju. Od l. 1480 bil član v kapeli na Dunaju (ki jo je ustanovil slovenski škof Jurij Slatkonja, prav tako je zaslužen za ustanovitev dunajskih dečkov), l. 1492 je zapustil kapelo in odšel v Firence; njegove skladbe so bile pisane predvsem za cerkvene institucije, bil je mojster moteta (pisal je tudi maše), začel je tudi vključevati instrumente.

IV. (1520 – 1560): • Adrian Willaert (1490 – 1562), flamski skladatelj; deloval v cerkvi sv. Marka v Benetkah (tam

ustanovil kapelo), začel s tehniko dodajanja zborov (več zborov se med sabo prepletajo, vsak zbor stoji na svojem koncu – antifonalno petje), napisal je tudi nekaj maš.

V. (1560 – 1600): • Orlando di Lasso

• Giovanni Pierluigi da Palestrina

• Carlo Gesualdo

• Andrea Gabrielli

• Claudio Monteverdi

3. VEČGLASJE

- Razvoj basovskega območja z imitacijo, - Dodajanje posameznih harmonij, ki dajejo barvitost in razkošje, - Začne se postopen razvoj kadence.

- V srednjem veku smo poznali dva glasova: bourdon in fabourdon. V renesansi nastaneta še

dva: contratenor v altu in contratenor v basu. Torej, imamo štiri glasove: � DISCANTUS (sopran-najvišji glas), � CONTRATENOR ALTUS (alt-večinoma harmonski polnilni glas, nastal v Renesansi), � TENOR (tenor-c.f., nosilni glas stavka) in � CONTRATENOR BASUS (bas-osnova harmonije v najglobljem glasu, nastal v Renesansi).

- Začel se je razvoj tonalnih kadenc, odnos med V. in I. stopnjo. - Parodija postane glavna kompozicijska tehnika renesanse. Šele Tridentinski koncil prepove

uporabo te tehnike v motetih in mašah. - Duhovne glasbene zvrsti so: maše, moteti, skladbe za mašni ordinarij in proprij, razvoj oficija

(ne obsega mašnih stavkov, je izven maše; z oficijem so imeli opravka večinoma menihi pri jutranjicah in večernicah, ko so molili). Pojavijo se tudi posvetne oblike (bolj odločno) kot npr. Francoski chanson, Italijanski madrigal, Nemška tenorska pesem in Ljudske oblike (frottola, balletto, villanella) in druge različne oblike. Konec 16. stol. postanejo te zelo popularne, prevzamejo primat glede na št. kompozicij.

- Skladbe lahko najdemo ohranjene v dveh rokopisnih zbirkah: - Old Hall (1. pol. 15. stol. v Angliji, 150 angleških del) in - Tridentinski kodeksi (2. pol. 15. stol.).

Zgodovina glasbe 1


10 Tilen Slakan

- Bela menzuralna notacija: razvila se je iz črne menzuralne notacije. Posamezne note in pavze so razširili na minimo, seminimo, fuso in semifuso (manjše notne vrednosti).

- Koloriranje: v glavnem počrnitev notnih glavic je omogočilo ritmične posebnosti (oblikovanje triol, menjava takta in oblikovanje hemiol).

RIMSKA ŠOLA – RENESANSA

1. GLASBA: Pod nazivom rimska šola razumemo skupino skladateljev, ki so delovali v 16. stol.

v Rimu v papeški kapeli. Njihov glavni predstavnik je Giovanni Pierluigi da Palestrina. Ustvarjanje označujejo:

� Pretežno duhovna glasba (predvsem maše in moteti), � Slog a-capella; še vedno niso uvajali instrumentalne spremljave, � Uporaba gregorjanskega korala kot c.f.

- Rimska šola je uresničila cerkvenoglasbene zahteve protireformacije, ki so jih izoblikovali na

Tridentinskem koncilu (1545-1563). Ta si je prizadeval očistiti cerkveno glasbo posvetnih vplivov. Koncil je sicer dopustil večglasno glasbo, zahteval pa je:

� Razumljivost besedila, � Dostojanstvo izraza in � Izločitev posvetnega c.f. in parodije (»Posvetnemu c.f. so rekli NE!«). - Tako je Tridentinski koncil dal rimski šoli temelje za kasnejši razmah.

2. SKLADATELJI: • GIOVANNI PIERLUIGI DA PALESTRINA (1525-1594) - Rodil se je v Palestrini. V Palestrini je bilo bogato glasbeno življenje, osredje tega pa je bila

stolnica v Palestrini, kjer je Giovanni tudi deloval, sprva pevec in nato še kot organist. Po letu 1550 se je začel intenzivno posvečati skladanju (v tem letu napisal 5 maš in 20 madrigalov). Škof Palestrine, Giovanni Maria Ciocchi del Mont, je postal papež, Julij III.; ta se je spomnil mladega Giovannija in ga povabil v Rim, kjer ga je imenoval za kapelnika Julijanske kapele. Kasneje je »nazadoval« in postal pevec v sikstinski kapeli (sicer z višjo plačo). Kot pevec je še vseeno komponiral, v tem času je napisal posvetne madrigale. Leta 1555, ko je umrl papež Julij III., je prišel nov papež Marcel II., ki si se prizadeval čim bolj očistiti cerkveno glasbo (staro čisto enoglasje…). Giovanni je hotel prepričati papeža, da pa le ni enoglasje tisto tapravo, vredno izvajanja, in mu napisal znano mašo Missa Papae Marcelli. V tem istem letu 1555 je Marcela II. nasledil Pavel IV., ki je hotel, da cerkveno glasbo skladajo le kleriki (Giovanni je bil seveda poročen), poleg tega pa tudi cerkvene glasbe ne smejo pisati skladatelji, ki so oz. pišejo posvetne madrigale (Giovanni pa je tudi pisal madrigale). Tako je papež hotel, da vsi ti kapelniki zapustijo Vatikan. Giovanni od tam odide v Lateran, kjer postane kapelnik v baziliki sv. Petra v Lateranu (nasledil Orlanda di Lassa). V Lateranu deluje predvsem kot poustvarjalec (dirigent). Znotraj te službe pa še deluje tudi kot pedagog v rimskem semenišču, kjer uči klerike. Nato pride nov papež Pij IV. Leta 1571 se vrne v Vatikan in ponovno zasede mesto kapelnika v Julijanski kapeli.

- Giovanni Pierluigi da Palestrina je mojster maše. Z njegovimi mašami je večglasna vokalna polifonija dosegla vrh. Njegov slog, kontrapunktična umetnost, povezana z melodično in harmonsko zaokroženostjo, velja za ideal stavka a-capella.

• ORLANDO DI LASSO (1532-1594) - Orlando se je rodil leta 1532 v Monsu. Je skladatelj, ki je veliko potoval in raziskoval.

Uporablja tudi kompozicijske tehnike, ki ne sodijo oz. niso ravno značilne za t.i. Rimsko šolo. Zelo zgodaj (star 10 let) je kot pevec prišel v Italijo; deloval je po različnih krajih po Italiji.

Zgodovina glasbe 1


11 Tilen Slakan

Tako je njegova ustvarjalnost sprva zaznavala le posvetno glasbo. Leta 1553 je postal kapelnik v rimskem Lateranu; tako se je začel večati njegov opus cerkvene glasbe. Leta 1556 se preseli v Antwerpen, kjer izda knjigo motetov. Istega leta odide za pevca bavarske dvorne kapele v Münchnu. Tam napreduje v kapelnika in to počne tudi do konca življenja.

- Orlando je mojster moteta. Napisal je približno 1200 motetov, 52 maš, 100 madrigalov, psalme, magnificate… Po njegovi smrti izide »prečiščen« opus motetov (te uredijo njegovi sinovi) imenovan Magnum opus Musicum. Notri je 516 motetov, ki se razprostirajo od 2- do 12-glasja.

• TOMAS LUIS DE VICTORIA (1548-1611) - Tomas se je rodil leta 1548 v Avili, umrl pa v Madridu leta 1611. Leta 1558 postane stolni

pevec v Avilski katedrali, toda kmalu odide v Rim in postane jezuitski gojenec v Germanic instituciji. Tukaj se sreča z Giovannijem Pierluigijem da Palestrino in njegovimi kompozicijskimi deli. Leta 1587 se vrne v Španijo, kjer opravlja številne cerkvene službe (kapelnik in osebni kaplan španskega kralja).

- Je največji predstavnik španske šole 16. stoletja. Je skladatelj, ki je nadgradi Palestrinov in Lassov slog, vendar ne gre za osnovni kontrapunkt; uporablja nove, kompleksne, nenavadne, drzne harmonije (uporablja tudi sekstakorde, pisal homofono). Pisal je predvsem motete in maše. O Magnum misterium je njegova najbolj znana zbirka motetov.

BENEŠKA SMER – RENESANSA

1. GLASBA: V Benetkah se je v 2. pol. 16. stol. razvila smer, ki je temeljila predvsem na

posvetni glasbi. - Raziskovanje novih stvari (Zemlja, vesolje, arhitektura, slikarstvo…) pomeni za glasbo

nekakšne nove razsežnosti: - Nova tehnika je cori-spezzati (izmenjajoče muziciranje dveh zborov), - Uporaba instrumentov, - Uporaba homofonije in - Nadgradnja z akordi (akordični deli so vse bolj pomembni).

2. SKLADATELJI: - ADRIAN WILLAERT (kapelnik pri sv. Marku), - ANDREA GABRIELLI, - GIOVANNI GABRIELLI (Andrejev nečak), - *GIUSEPPE ZARLINO (vodilni teoretik) in - CARLO GESUALDO, rodil se je leta 1561 v Neaplju, umrl pa v Venosi leta 1613. Rodil se je v

premožni družini (družina je prijateljevala s kardinalom Carlom Borromeom (bil njegov stric) in z papežom Pijem IV. Svoje prve skladbe je zapisoval pod psevdonimom (Giuseppe Pillon). Poročil se je s sestrično Donno Mario d'Avalos. *Ta je dve leti kasneje začela ljubezensko razmerje

z vojvodo Andrie, Fabriziem Carafo. To afero je pred možem skrivala še naslednje dve leti, čeprav so za obstoj afere vedeli že vsi vrabčki na vejah. 16. oktobra 1590, ko se Carlo vrne iz lova (z rezervnim ključem, za katerega nista vedela ljubimca), ju zaloti v spalnici in umori. Zmaličena ljubimca nato obesi

pred palačo, da ju lahko vsi vidijo. V tistem času umor iz prešušva sicer ni bil kaznoval, zbal pa se je maščevanja njunih sorodnikov, zato je pobegnil v svoj grad Gesualdo in tam ostal do smrti. Njegova glasba temelji na novi tehniki (cori-spezzati), ki jo je uporabljal na madrigalih. V madrigale je vključeval nove, drzne disonance. Velja za revolucionarnega skladatelja, saj so njegove skladbe bile pred časom.

Zgodovina glasbe 1


12 Tilen Slakan

ANGLEŠKA ŠOLA – RENESANSA

GLASBA: V 15./16. stol. je najprej prevladovala duhovna glasba, ki so jo gojili v stolnicah in

vzorno v Chapel Royal, londonski dvorni kapeli. - V Angliji je bil znan širok zborovski zvok brez racionalistične gradnje franko – flamskih

skladateljev (Angleška polifonija je bila drugačna od franko – flamske polifonije). - 16. stol. je pod vplivom Evrope in reformacije prineslo nov vzpon v glasbi. - Christopher Tye, Thomas Tallis, William Byrd (ta ostane katolik, komponira katoliške

skladbe) so poleg običajnih maš, magnificatov, ipd. komponirali angleška besedila za anglikansko bogoslužje, pri čemer so bili posebno priljubljeni anthems (moteti z angleškim besedilom, ne več latinsko) in canticals (pesmi).

- V 2. pol. 16. stol. je prevladala posvetna glasba po italijanskem vzoru (Beneška smer). Komponirali so madrigale (songs), kanconete, skladbe za virginal (glavni instrument poleg orgel) ipd.

- Konec 16. stol. (1594) je Thomas Morley objavil prvo pravo zbirko angleških madrigalov oz. Songs-ov.

- Ti angleški madrigali so manj »umetni« kot pa italijanski; imajo bolj enostavno besedilo, preprosto harmonijo, spevno melodijo.

- Najbolj znano zbirko angleških madrigalov (»Songs of Ayres«) je napisal John Dowland leta 1579. Skladbe imajo poleg spremljave lutnje k zgornjemu glasu še dodatno tri glasove (alt, tenor, bas) za poljubno solopetje, če je navzočih več pevcev.

- Notni tisk je bil napisan po posameznih partih. Vsak glas je imel na svojem partu samo svojo linijo (niso imeli celotne partiture).

UVOD V BAROK (1600-1750)

- Od leta 1600 lahko govorimo o začetkih opere. Jacopo Peri je napisal prvo opero Dafne leta

1598. Več prvih oper pa je napisal znani skladatelj Claudio Monteverdi. - Obdobje baroka naj bi se končalo z smrtjo Johanna Seabastiana Bacha (1750).

1. V glasbi se dokončno uveljavi princip dur-mol sistema. Da pa se je lahko uveljavil, je bila potrebna enakovredna temperirana uglasitev, katere izumitelj je fizik Andreas Werkmeister (na škodo naravne uglasitve). To uglasitev je popolnoma izrabil oz. nadgradil J. S. Bach z delom WTK (Das Wohltemperierte Klavier), v vseh 24 durovih in molovih lestvicah je napisal preludije in fuge.

2. Pojav monodije (pevski glas in basso continuo). Ta tehnika se pojavi v obdobju baroka po antičnem vzoru. Pevski glas poskuša oponašati dramatičnost tistega časa, temu pa še dodajo drug glas, basso continuo oz. generalni bas. V tej tehniki se kažejo zametki opere (iz monodičnega načela se razvijejo arije in recitativi), operne hiše začnejo koncertirati po vsej Evropi (ne samo po Italiji).

3. Pojav instrumentalne glasbe, ki vse bolj pridobiva na veljavi. V začetku 17. stol. se razvijejo tudi prave instrumentalne oblike (npr. Ricerca, Sonata de Chiesa, Suita, Koncert…), instrumentalne oblike se pojavijo oz. imajo vpliv tudi v cerkveni glasbi (baročna opera je imela velik vpliv na nastanek oratorija).

- ORATORIJ: je glasbena drama na odru brez scene in kostumov. Znana baročna skladatelja oratorijev sta Giacomo Carissimi in G. F. Händel.

- KANTATA: je vokalno-instrumentalna glasbena oblika, ki lahko ima posvetno ali cerkveno tematiko. J. S. Bach napiše en sam oratorij (Božični oratorij), ki je v principu skupek kantat

Zgodovina glasbe 1


13 Tilen Slakan

združenih v oratorij. Vendar Bach oratorij še nadgradi, tako da vzame za literarno podlago vsebino velikega tedna (velika noč) in naredi Pasijon (Matejev in Janezov).

1. ITALIJANSKA OPERA Operna glasba se razvije iz monodije (solistični glas + improviziran basso continuo). Italijanska mesta (Benetke, Firence, Genova…) so bila središče trgovskih poti, nastajale so bogate družine, ki so pridobivale na moči, bogastvu, ugledu…v vseh vidikih razvijale. Imele so težnjo po čim večji splošni izobrazbi, tako se je tudi povečalo zanimanje za umetnost. Raziskovali so antične prvine, poskušali obuditi ideale.

- Antiko niso le občudovali, ampak so jo tudi hoteli posnemati. Po zgledu starih mojstrov so študirali naravo in se navduševali nad lepoto človeškega telesa. Za razliko od srednjega veka, ki je praktično cel temeljil na nekih verskih dogmah in bil v le teh omejen, se je »razširil« in se obrnil k naravi in človeku, se zazrl v njega samega.

- Eden najpomembnejših predstavnikov (2. pol. 16. stol.) je Vincenzo Galilei (oče bolj znanega zvezdoslovca Galilea). Vincenzo se je navduševal nad antično dramo in jo hotel obuditi. Zasnoval je ideje, kako naj bi antična drama vstopala v glasbeno umetnost. S tem, ko se je začel obračati k naravi, je »rekel verskim dogmam NE! Torej, umetniki temu rečejo NE!« Umetniki poveličujejo človeka, naravo. Glasba preide v posvetno sfero.

- Pojavi se še en slog, STILLE RECITATIVO (pripovedajoče, spevno recitiranje): solistični glas, ki ga spremljajo drugi glasovi na podlagi bassa continua. Instrument, ki pa je spremljal pevce, se je imenoval CONTINUO. Pri recitativih je pomembno predvsem besedilo, ker opera kot sama naj bi izražala neko pripoved, dramatiko, patos.

- FLORENTINSKA KAMERATA oz. FIRENSKA KAMERATA je bilo združenje florentinskih umetnikov (Giulio Caccini, Vincento Galilei in Emilio de Cavalieri), ki so uresničevali antične ideale. Šlo je za nekakšen akademski pogovorni krog po antičnem vzoru. Pisali so glasbo, ki bi v prvi vrsti najprej pripovedovala, poudarek je na govoru, ritmu, šele nato pride ton, glas. Hoteli so izraziti zvočnost govora, glasba je bila podvržena besedilu. Tako so se umetniki uprli brezčutni interpretaciji same glasbe; hoteli so interpretirati besedilo v glasbi.

- Zvočnost govora je bila v srednjem veku osiromašena. Zato so hoteli poiskati nekakšen drug način izražanja.

- DRAMMA PER MUSICA: prva operna dela. Partiture so bile napisane v dveh sistemih (zgornji je bil vokalni part, drugi spodnji pa kot instrumentalni part, basso continuo). Na ta generalni bas je navadno za odrom improviziralo več glasbenikov (lutnja, lira in klavičembalo). Prve opere so bile sprva v sceni zelo razkošne. Praktično nikoli ni manjkal Deus ex Machina (nekakšen vsemogočni Bog), ki je razsodil razne konflikte, pripeljal zgodbo do pravega zaključka, vzpostavil katarzo, naredil nekakšen usodni preobrat.

Rim, Benetke in Neapelj postanejo prva središča operne umetnosti (poleg Firenc). Vsako mesto pa je imelo posebnosti v sami operi:

- Rim: bil znan po konstantni oz. dosledni uporabi recitativa, pogosta je bila tudi uporaba zborov.

- Benetke: so slovele po izrednem odrskem sijaju, hudimi odrski učinki, kostumi, znamenitimi pevci… Leta 1637 so odprli novo operno gledališče, Teatro di San Cassiano (tudi za meščane), z namenom trženja. Prej so se opere izvajale po dvorih bogatih družin. Znana je tudi operna hiša La Fenice.

- Neapelj: opera je tukaj imela najbolj koncertantni značaj, imeli veliko instrumentov, tukaj se je razvila DA CAPO ARIA: trodelna opera z obliko ABA. Tukaj je začela nekoliko kasneje delovati opera seria, še malo pozneje v Benetkah kontrastna opera buffa, in še malo bolj pozneje v Franciji opera comique.

Zgodovina glasbe 1


14 Tilen Slakan

CLAUDIO MONTEVERDI (1567 - 1643) - Leta 1590 je postal v Mantovi violist na dvoru Vincenza Gonzage s katerim je odhajal na

vojaške pohode in tako prepotoval vso Evropo; spoznal je glasbo po vsej Evropi in tako razširil svoje glasbeno znanje. 1601 je bil imenovan za vodjo (dirigenta in skladatelja) orkestra na dvoru Vincenza Gonzage. Tukaj je bil do leta 1613, nato pa odide v Benetke. S svojim širokim glasbenim znanjem in vsesplošno poznanostjo je postal kapelnik v kapeli sv. Marka. V Benetkah doživi Monteverdi res nek velik velik skladateljski razcvet, v tem času začne pisati tudi svoje prve opere. Prva njegova opera je nastala leta 1601 z naslovom Orfej. Opera Orfej je vsebovala tocato na začetku, veliko mediger med dejanji, krajše uvode in sklepe med arijami, medigre med dejanji, 36 različnih instrumentalnih točk (pojavljajo se kot nekakšen leit motiv); s tem je hotel povezati vse kot eno celoto. Za njo je sledila opera Odisejeva vrnitev (1608), katere ohranjeni so le posamezni deli. Znana je tudi opera Kronanje Popeje (1642), ki ima zgodovinsko podlago. Znana je tudi opera Boj Tankreda in Klorinde (1624).

- Pisal je tudi madrigale, ki jih je pripeljal in razvil do popolnosti. V pisanju madrigalov je bil v razcepu med renesanso in barokom. Madrigale je nadgradil z instrumenti. Ko je bil star 16 let je napisal prvo zbirko »duhovni madrigali«, tej še sledi 8 knjig madrigalov. Tekom kasnejših knjig se vse bolj osamosvaja; sprva je pisal popolnoma renesančno, kasneje pa je vidno uporabljal disonance in solo-disonance. Govoril je o neki drugi možnosti (»secunda practica«), skladatelj je lahko kršil kontrapunktična pravila, zato da je lahko naredil bolj izrazno linijo. V Vojni in svetopisemski madrigali (zadnja, 9 knjiga madrigalov) izraža glasbo tako kot govorijo besede. Disonance v harmoniji pa pripomorejo k dramatičnosti.

2. VPLIV ITALIJANSKE BAROČNE OPERE

Nemci so svoje glasbenike pošiljali v Italijo po glasbeno znanje, ko pa so ti prišli nazaj, so širili italijansko glasbo po vsem nemškem prostoru in tako imeli popoln vpliv na razvoj glasbe. Podobno je bilo tudi v Angliji. Tudi angleški skladatelji so se izobraževali v Italiji in tako prenašali italijanski vpliv po vsej Angliji.

- Prva angleška (opera) odrska dela so se imenovala masque. Za podlago so vzeli razne mitološke zgodbe in jih opremili s plesi, zborovskimi odseki in instrumentalnimi točkami.

- Prvi skladatelj masque je bil HENRY PURCELL (1659-1695). Z 8 leti je bil sprejet med pevce kraljeve kapele, ko pa je dopolnil 10 let, je postal 3. organist kraljeve kapele. Leta 1685 je prestol zasedel Jakob II ter Henrya postavil za dvornega čembalista. Od leta 1685 pa do leta 1695 se je Henry posvetil komponiranju. Kljub zgodnji smrti (36 let) je doživel ogromen notranji glasbeni razvoj.

- Purcell je napisal kar 48 odrskih skladb. Zelo znana je opera Didona in Enej (London 1689), ki je edina prekomponirana Purcellova opera. Napisal jo je za ženski kolegij iz Chealsija. Ena najlepših točk je »Enejeva tožba«. Napisal je še tudi druge opere: Kralj Arthur, Vilinska kraljica, Indijska kraljica, Vihar…

- Purcell je bil poznan tudi zunaj domačega otoka. Močno je vplival na področje Nemčije in tako posledično vplival na razvoj singsspiela (to je preprosta odrska zvrst z govorjenimi pevskimi točkami. Naslanjal se je na mitološko oz. ljudsko podlago).

- Nova opera Buffa je nastala v Neaplju (Italija), vrh pa je doživela z opero Giovannija Pergolesija, La serva padrona. Po vzoru italijanske opere buffe in drugih ljudskih odrskih del pa je nastala francoska opera Comique.

- Največji skladatelj oper comique je bil JEAN-BAPTISTE LULLY (1632-1687). Že kot deček se je preselil iz Italije v Francijo. Ko je bil star 21 let, je postal kraljevi komorni skladatelj na francoskem dvoru, nato ga je še francoski kralj povišal v plemiški stan, dodeljen mu je bil tudi naziv kraljevega tajnika. Leta 1669 je postal ravnatelj operne hiše v Parizu za katero je tudi napisal vrsto vrhunskih oper. Veljal je za enega najboljših skladateljev tistega časa. Drži se ga naziv »oče francoske opere«.

Zgodovina glasbe 1


15 Tilen Slakan

- Italijansko opero je prestavil v Francijo in jo preoblikoval. Njegov neposredni naslednik je bil Jean-Philippe Rameau. Še preden je Lully začel pisat opere, je pisal balete (nekakšni poskusi baleta). Na podlagi teh oz. z vplivi le teh so nastajale prve francoske opere. Napisal je 15 oper (Alceste 1674, Isis 1677, Amadis 1684, Armide et Renaud 1686). Osnova Lullyeve opere je izrazit silabičen recitativ (silabično-en zlog, en ton). Italijanska opera je imela za razliko od Lullyeve približno enako število arij in recitativov (50/50). V Lullyevih operah so arije krajše in enostavnejše, opere so lažje za izvajalce, vendar pa zahtevajo več razumevanja za igro. Za razliko od italijanske opere, je Lully začel v opere vključevati zbor in mu tudi dal velik pomen. V opero je vključeval tudi razkošne balete, ti pa sicer nimajo nobene povezave z samo zgodbo. Baletne točke imajo namen nekega razvedrila, so paša za oči (predvsem moške oči). Tako so baletne točke postale nepogrešljiv del francoske opere.

- Lully je začel uvajati tudi uverturo, ki je sicer tematsko neodvisna od kasnejšega dogajanja. Uvertura je praktično popolnoma samostojna skladba, zato so jo poimenovali sinfonija. Iz te so se počasi razvile prve simfonične pesnitve in simfonije.

- Vsa francoska operna dela, od sredine 17. do sredine 19. stol., spadajo pod številčne opere (arije, recitativi, zborovske točke). Opera je potekala po posameznih točkah.

- Nasprotje številčne opere je prekomponirana opera (daljši odseki, recitativni slog -> »Wagner stil«).

3. BAROČNA INŠTRUMENTALNA GLASBA – SKLADATELJI • JAN PIETERSZOON SWEELINCK (1562 – 1621) - Jan Pieterszoon Sweelinck se je rodil v Amsterdamu (Nizozemska), prav tako je tudi tam umrl.

Njegov oče je bil organist v cerkvi Oude Kerk, in tako je mali Jan prejel prvo glasbeno izobrazbo pri očetu. Nato je nasledil očeta in postal organist v cerkvi Oude Kerk. Pisal je predvsem orgelsko glasbo (nekaj tudi za čembalo). Najpomembnejše orgelske kompozicije v njegovem opusu so Fantasie, Ricercae, Toccate in seveda koralne predelave. Te skladbe so izvajali tudi na čembalo in klavikord. V njegovih skladbah se kažejo poteze beneške šole.

- Na teh kompozicijah se je učil tudi slavni J. S. Bach na katerega so močno vplivale. - CANTIONES SACRAE: zbirka iz leta 1613, vsebuje 37 5-glasnih koralnih predelav z

generalbasom. - Jan Pieterszoon Sweelinck je celo življenje igral in ustvarjal v cerkvi Oude Kerk, nato ga je (kot

v navadi) nasledil njegov sin.

• FRANÇOIS COUPERIN (1668 – 1733) - Rodil se je v Parizu, prav tako je tam tudi umrl. Izhaja iz imenitne francoske družine

organistov, čembalistov in skladateljev. Najslavnejši iz te družine pa je seveda kdo drug kot pa François Couperin. Dobil je tudi vzdevek »La Grand«.

- Znanje o glasbi je najprej prejel pri očetu. 1685 pa je postal organist v eni izmed pariških cerkva. 1693 je napredoval v enega izmed štirih dvornih organistov in tako postal še učitelj kraljevih otrok.

- Njegov instrumentalni opus obsega komorne sonate za različne instrumente in čembalo. Napisal je eno najbolj znanih šol za čembalo. Vsako nedelje je tudi igral v Versaju s komorno zasedbo (in on za čembalom).

- Pomembne so tudi njegove skladbe za čembalo (»Oče francoske čembalske glasbe.«). Napisal je 4 zbirke skladb za čembalo; vse te skladbe pa so programsko zasnovane in imajo temu primerno tudi programske, še več bom napisal, slikovite naslove (npr. Metulji, Čebele, Vrtnice, Mlini na veter…).

- Je tudi eden tistih, ki so dojeli do popolnosti tehnično skrajnost, barvitost in liričnost čembala.

• ARCANGELO CORELLI (1653 – 1713)

Zgodovina glasbe 1


16 Tilen Slakan

- Rodil se je v Fusignanu, umrl pa v Rimu. Bil je deležen velikih časti kot violinist, slavo je pridobil po turnejah. Je PRVI koncertni mojster v celi zgodovini (to je včasih vključevalo tudi taktiranje, nadomestilo dirigenta…). Postal je ravnatelj operne skupine; z njo je imel turneje po vsej Evropi. Je eden prvih velikih mojstrov, ki so se posvetili domala violinski glasbi.

- V zgodovini glasbe ima tri velike vloge: »oče« violinske glasbe, ustanovitelj šole violinskih skladateljev in začetnik concerta grossa (predhodnik pravega solističnega koncerta: gre za posameznike imenovane soli in ostalo celoto imenovano tutti).

- Njegov opus obsega 6 instrumentalskih sonat, komorna glasba… - Dobil je naziv »oče concerta grossa«. Po njem sta se zgledovala Vivaldi in Händel. - Njegov najbolj znan concerto grosso je t.i. Božični koncert v g-molu, op.6 št.8 . Najbolj znana

sonata pa je Sonata za klavir in violino op.5. S Corellijevim delovanjem je violina, kot solistični instrument, pridobila nekakšen lasten jezik.

• ANTONIO VIVALDI (1678 – 1741) - Rodil se je v Benetkah, umrl pa je na Dunaju. - Prihajal iz glasbene družine, oče je bil violinist. Bil je namenjen za duhovniški stan, leta 1703

je to tudi postal. Istega leta je bil nastavljen za učitelja v sirotišnici (bil je nekakšen glasbeni vodja) za dekleta, Ospedale della Pietà. V tej sirotišnici je deloval vse do konca svojega življenja. S temi dekleti iz sirotišnice je izvajal svoje kompozicije.

- Njegov opus obsega sonate, koncerte, več ko 40 oper… - Predvsem je pomemben pri razvoju koncerta: v delu »Harmonski navdih« že imajo koncerti

nekakšno ustaljeno obliko. Tempi so hiter-počasen-hiter. Pri koncertu (en) solist prevzame part soli od concerta grossa.

- Napisal je 5 koncertov za 4 violine, 3 koncerte za 2 violini in 4 koncerte za 1 violino. Ti koncerti so vrhunec tega časa. Vivaldi je eden od »očetov koncerta«. Koncert je pripeljal do najvišje stopnje tehnične dovršenosti (koncerti so postajali vse bolj virtuozni).

- Nekatere koncerte so včasih celo priredili za orgle ali klavir ali godalni kvartet. - Zbirka »Preizkušanja harmonije in invencije« vsebuje koncerte. Prvi štirje (vsem znani) se

imenujejo »Štirje letni časi«. Ti koncerti spadajo med najbolj posrečene koncertne oblike. Za te štiri koncerte je celo sam skladatelj napisal sonet, v katerem je poskušal povedati, kaj naj bi ponazarjali ti štirje koncerti; pomlad, poletje, jesen in zima.

- Veliko je prispeval na cerkveni glasbi (vokalno-instrumentalna). Napisal je vrsto psalmov in 3 oratorije.

• GIACOMO CARISSIMI (1605 – 1674) - Rodil se je v Marinu, umrl pa v Rimu. 1623 je postal pevec, 1625 pa organist v Tivoliju (Rim),

kasneje je eno leto delal kot kapelnik v Assisiju. Potem pa je bil poklican v Rim kot učitelj glasbe in kapelnik na Germanici (do svoje smrti). Veliko je pripomogel k utrjevanju baročne rimske šole (hoteli opero premestiti v cerkveno glasbo in tako je potem nekako nastal oratorij). Carissimi ima velik vpliv na nastanek oratorija. Pisal je predvsem latinske oratorije, samo 3 oratorije je napisal v italijanščini. Njegovi najbolj znani oratoriji so Jefte, Baltazar, Salomonova obsodba, itd.

- V oratoriju se izmenjujejo arije, recitativi in zbor. Oratorij se je izvajal koncertno (brez kostumov in kulis). Zbor ima vlogo pripovedovalca dogajanja

- Posebna oblika oratorija pa je Pasijon (uporablja se v času velike noči). - Poleg oratorijev je Carissimi pisal tud kantate. Kantato poznamo kot komorno glasbeno

obliko, kot solist in generalni bas (npr. violina, čelo in čembalo). Kantate imajo tudi posvetne vsebine, ne le cerkvene. Kantate se potem z Bachom razvijejo, dobijo zbor… Poleg kantat je Carissimi pisal tudi maše in motete.

Zgodovina glasbe 1


17 Tilen Slakan

- Na področju kantat je deloval tudi Alessandro Scarlatti (1660 – 1725) in je predstavnik

Neapeljske baročne šole. Napisal je rekordnih 800 kantat. Njegov sin Domenico Scarlatti (1685 – 1767) pa po Corelliju razvije sonatno obliko; 555 skladb za čembalo, v katerih je razvijal sonatno obliko. Sprva je sonatna oblika bila dvodelna. Šele kasneje se je razvila v trodelni sonatni ciklus. Te sonate že nakazujejo pot klasicistični sonati.

• GEORG FRIEDRICH HÄNDEL (1685 – 1759) - Rodil se je v Nemčiji leta 1685 v mestecu Halle, umrl pa je leta 1759 v Londonu, Anglija. - Njegov oče je bil brivec, tako je nasprotoval sinovi odločitvi, da bi postal poklicni glasbenik,

želel je, da bi študiral pravo. Nad pravom Händel ni bil najbolj navdušen in šele ko je oče umrl, je sledil svoji želji in postal glasbenik. Nekaj časa (po študiju) je bil organist v stolnici, nato pa je odšel v Hamburg, kjer je dobil v operi mesto II. violinista. Večkrat je potoval v Italijo, da bi se naučil italijanskega načina komponiranja (tam se naučil komponiranja oper).

- Kmalu je začel s tem znanjem izstopati in z 25 leti postal dirigent in kapelnik na dvoru volilnega kneza Jurija v Hannovru. Že v prvem letu službovanja je dobil 6 mesečni dopust za potovanje v London. Tega leta (1711) je napisal znano opero Rinaldo.

- Nato se je vrnil nazaj v Hannover za 2 leti, potem pa je ponovno zaprosil za dopust (za nek primeren čas). London ga je tako očaral, da je do konca svojega življenja tudi tam ostal.

- Leta 1714 umre tedanja kraljica, nasledi pa jo Hannoverski knez Jurij (zdaj angleški kralj Jurij I.). Zaradi zamere med kraljem in Händlom, je bil Händel nekaj časa v »nemilosti« pri kralju. Po številnih uspehih Glasbe na vodi (»Water music«) je pridobil nazaj kraljevo naklonjenost.

- Ves ta čas je Händel delal v Kraljevi kapeli (Royal Chapel). Kraljeva kapela mu je nudila izvajanje tako cerkvene kot tudi posvetne glasbe. Leta 1726 je pridobil celo britansko državljanstvo.

- Pokopan je bil leta 1759 v Westminstrski katedrali. - Za Händla je veljalo, da je najboljši organist takoj za Bachom. Oba umetnika sta pisala suite,

oratorije… - Oba sta se rodila istega leta, oba sta proti koncu življenja oslepela. - Bach se je rodil v glasbeni družini, Händel se je rodil v obrtniški družini. - Bach se je 2x poročil, Händel je ostal sam. - Bach ni veliko potoval, Händel je potoval po vsej Italiji, Angliji… - Bach ni (sploh) pisal oper, Händel je ravno s temi zaslovel. - Oba sta bila zelo spretna organista. - Händel ni napisal niti ene sleherne kompozicije za orgle (solo), Bach jih je napisal veliko. - Händlova gledališka ustvarjalnost je nekakšen povzetek opernih slogov 2. pol. 17. stol. in

začetka 18. stol. Händel v operni umetnosti ni bil ravno izviren oz. ni odkril ničesar novega, je pa ta način komponiranja in ugotovitve pobral ter jih izjemno združil. V operah je izmenjeval arije in recitative. To togost je razrahljal z uporabo orkestrske recitativne spremljave, recitativo accompagnato. Uporabljal je tudi recitativo secco (suhi recitativ; spremljava samo z generalbasom oz. continuom).

- Z operami je tlakoval pot naslednjemu nemškemu skladatelju Christophu Glucku. - Večinoma je pisal trodelne arije ABA – aria da capo, so najbolj pogoste opere v njegovem

opusu. Zbori so razmeroma redki, fokus pa je bil usmerjen predvsem na solista. Händel je napisal približno 40 opernih del (v približno 40 letih). Opere je začel pisati že v Hamburgu, takrat je nanj še vplival skladatelj Reinhard Keiser.

- Med najbolj pomembne opere štejemo Almira, Agrippina, Rinaldo, Acis in Galatea, Estera, Tamerlan, Ariodante, Xerxes.

- Najpomembnejša opera je Julij Cezar. Nastala je leta 1724, v njej je opisoval Cezarjev lik in njegovo razmerje s Kleopatro. Händel se je večinoma držal zgodovinskih dogodkov, libreto je napisal libretist Nicola Haym v italijanščini (Julius Caesar in Egypt). Libreto je zelo dramatičen,

Zgodovina glasbe 1


18 Tilen Slakan

tako je Händel napisal veliko spremljevalnih recitativov (npr. Cezarjevo razmišlanje v Pompeji). V spremljevalne recitative je vključeval veliko drugih instrumentov kot npr. harfa, teobra (vrsta lutnje), virtuozni parti za rog…

- Poleg opere je področje ustvarjalnosti tudi Oratorij. V oratoriju se kaže njegovo veličastvo v vsej veličini. V teh delih je Händel lahko opisal še več dramatičnosti, lahko si je dovolil več (in si tudi je).

- 1. oratorij je napisal leta 1732. Hotel je predelati eno njegovih operni del v oratorij, vendar je temu Cerkev temu odločno nasprotovala (svetopisemska vsebina sodi samo v cerkev, in ne v opero). Torej, nastala je »quasi« opera (brez kostumov in scen) z velikim uspehom. Tako Händel opusti pisanje oper in se posveti pisanju oratorijev.

- Savel 1738, Izrael v Egipu 1739, Mesija 1742, Samson 1743, Juda Makabejec 1747, Salomon 1749, Jozue 1751.

- Händel je prilagajal komponiranje glede na ljudstvo, ki pa je takrat rado poslušalo italijanski slog. Hotel je, da bi bile njegove kompozicije všeč ljudem.

- MESIJA - dobil libreto, ki mu je bil tako všeč, da je oratorij končal kar v treh tednih. Premiera oratorija pa je bila v Dublinu (Irska). V tem oratoriju je veliko zborovskih odsekov. To delo se je za razliko od ostalih, ki so bila izvajana v italijanščini, izvajal v angleščini.

- Poleg oratorijev je napisal še veliko instrumentalnih del: - Glasba na vodi (»Water music«), 1717 – bila je izvajana na ladji z godbeniki, to delo »naj bi«

omehčalo zamero Jurija I. do Händla. - Ognjemet (»Music for the royal fireworks«) – za simfonično zasedbo. Napisal je za spravno

slovesnost med Francijo in Anglijo, ki sta bili v sporu. Izvajana je bila v Green Parku. Skladatelj je bil v tem času zelo priljubljen, med izvajanjem Ognjemeta so celo streljali s topovi.

- Napisal je 18 koncertov za orgle – te so nastale ob improvizacijah na orglah. Velikokrat je tudi uporabljal razne teme iz svojih del, ki so bile všeč ljudem in jih uporabil v kakšnem orgelskem koncertu. V 3 orgelskem koncertu (t.i. »Kukavica in slavec«) uporabi temo iz oratorija Salomon. Koncerti so bili napisani v 3- do 4-stavkih. Stavki si sledijo kontrastno (hiter-počasem-hiter-počasen).

- Napisal je tu 12 concertov grossov (l. 1740) – v teh delih se kaže virtuoznost predvsem v partih soli, tutti pa bolj spremljevalno. Gre za stavke, ki izražajo nekakšne plesne značilnosti.

- Pisal je tudi komorno glasbo: predvsem za čembalo; včasih so jo velikokrat izvajali, zdaj pa niti ne več.

• JOHANN SEBASTIAN BACH (1685 – 1750) - Johann Sebastian Bach se je rodil leta 1685 v Eisenachu (na severu Nemčije), tega leta se je

rodil tudi veliki skladatelj Georg Friedrich Händel. Umrl pa je leta 1750 v Leipzigu. - Rodil se je v glasbeni družini z dolgo glasbeno tradicijo. Ko je bil star 10 let, mu je umrla mati

in kmalu zatem še oče. V rejništvo se je preselil k starejšemu bratu, ki je bil organist v Ohrdrufu, in tam ostal naslednjih 5 let.

- Nato je odšel v Lüneburg in tam ostal 3 leta. Tam je tudi dokončal glasbeni študij. - Leta 1703 je dobil službo v Arnstadtu kot organist. V cerkvi sv. Bonifacija so imeli zelo dobre

orgle z mnogimi različnimi registri, zato je Bach tam tudi veliko nastopal. V tem obdobju je Johann Sebastian Bach poglobil svoje glasbeno znanje (v tem času se je zgodil tudi znani študijski dopust v Lübeck (na katerega je odšel peš), kjer je poslušal Dietricha Buxtehudeja. Ta je na njegovo muziciranje in ustvarjanje imel velik vpliv).

- Njegovo komponiranje je bilo odvisno od službenega mesta. Tako so v Arnstadtu nastale predvsem orgelske skladbe: Preludiji, Fantazije, Toccate, Fuge, skladbe, vezane na protestantski koral.

- Leta 1707 je iz Arnstadta odšel za organista v Mühlhausnu in tam ostal zgolj eno leto. V tem času je napisal precej kantat.

Zgodovina glasbe 1


19 Tilen Slakan

- Čez 1 leto (leta 1708) ga zasledimo v Weimarju (takrat je bil Weimar protestantska prestolnica). Tudi tukaj je deloval kot organist, občasno pa je nastopal tudi s čembalom in violino. Od leta 1714 je opravljal službo koncertnega mojstra na knežjem dvoru. V tej dobi je nastalo 24 kantat in številne orgelske skladbe (Toccata v d-molu, Passacaglia v c-molu). Iz te dobe izvira tudi »Orgelska knjižica«, v kateri opiše, kako naj bi organist obdelal koralno melodijo.

- Leta 1717 odide v Köthen, kjer postane dvorni kapelnik (dirigent). V tem obdobju je napisal veliko vokalno-instrumentalnih del, tudi komorne in klavirske skladbe. Za klavir: Mali preludiji, 2- in 3- glasne invencije, Francoske in Angleške suite, »Dobro uglašen klavir« (Das Wohltemperierte Clavier) � 24 preludijev in fug v vseh durih in molih. V tem času so nastale tudi Goldbergove variacije, med orkestralnimi deli pa so pomembni predvsem 6 Brandenburški koncerti in 4 orkestrske suite.

- Leta 1723 je dobil zadnjo službo v Leipzigu ter tam ostal do konca svojega življenja. V Leipzigu je deloval kot kantor (skrbel za glasbo v 4 cerkvah), predvsem je skrbel za cerkev sv. Tomaža in cerkev sv. Nikolaja (za ostali dve pa je imel namestnika). V tem obdobju so nastala velika vokalno-instrumentalna dela (npr. Matejev in Janezov Pasijon, Maša v h-molu…). Na vsa svoja cerkvena glasbena dela se je podpisoval s kraticami S D G – Soli deo Gloria (Samo Bogu slava). Bil je namreč globoko veren.

- Maša v h-molu (»Velika maša«): prvotno maša ni bila povezana kot celota, šele leta 1733 jo je dokončno povezal in jo poslal dvornemu knezu v Dresden z namenom, da bi dobil naziv dvornega komponista (so mu jo zavrnili). Večina maše je napisana v D-duru. Nekaj delov maše je sestavljenih iz njegovih zgodnjih del, ki jih je ustrezno predelal.

- Janezov Pasijon: je zgodnejši Pasijon. Napisal ga je pozimi 1723, prvič pa je bil izveden poleti 1724. Besedilo za pasijon je pripravil skladatelj sam. Delo je izredno zahtevno. Tenor pripoveduje zgodbo (o Kristusovem trpljenju), zbor pa zgodbo še dodatno pojasnjuje. V Pasijonu se izmenjujejo recitativi, arije (sicer bolj malo) in zbori. Najpogostejša sta recitativ in zbor. Pasijon vključuje tudi protestantske korale.

- Matejev Pasijon: ta Pasijon je bil po Bachovi smrti pozabljen; estetski okus za glasbo se je spremenil. Šele leta 1827 ga je izvedel Mendelssohn v Leipzigu in tako postal vrhunsko glasbeno delo. Ta Pasijon je, za razliko od Janezovega, veliko bolj obsežen. Besedilo Pasijona je velikokrat prekinjeno s premisleki (v tenorju), v Pasijonu je vključil 2 zbora in 2 orgle. V Pasijonu je 30 arij in številni zbori (kot točke, del), vključil je tudi korale. Ti so bili silabični (en zlog, en ton).

- Božični oratorij: napisal v Leipzigu, izvaja se ga v božično-novoletnem času, razdeljen na 6 delov oz. gre za 6 kantat, ki so razdeljene glede na čas, dan (1-3 kantate so za božične dneve, 4 kantata je za novega leta dan, 5 kantata je za prvo nedeljo v novem letu, 6 kantata pa je za dan Svetih treh Kraljev). Leta 1735 je bil prvič izveden. Posebnost pasijona je, da je večina arij in zborov prevzetih, vzete iz nekih drugih (Bachovih) kantat, ki so ustrezno predelane. Takšne predelave oz. priredbe so bile v tem času vprašaj neke kvalitet, ni šlo za plagiat.

- Magnificat: v enem tednu je moral napisati kar 2 kantati za mašo (v Leipzigu). Pisal je tudi kompozicije za večernice, tako je za polnočnico napisal Magnificat (Marijina hvalnica – »Moja duša poveličuje Gospoda«). Je ena najlepših in najbolj priljubljenih skladb. Sestavljen je iz 12 delov (toliko jih je tudi v Lukovem evangeliju).

- Njegove prve kantate so se imenovale moteti. Imajo šest glasbenih točk in se po navadi zaključijo s koralom. Bile so del Luteranskega bogoslužja za praznike. Kantata je z Bachom doživela vrhunec (sicer s kantato začel Giacomo Carissimi), pisal je cerkvene kantate (in ne posvetne).

- Najbolj znane kantate so »Zbudite se, vam kliče glas«; priljubljena po 4. stavku, ki je koralna melodija (znana poslušalcem, sicer preoblikovana). Izvedena je bila 1731 v Leipzigu. Pomembna je tudi kantata »O kavi«; Napisana je bila 1732 na besedilo »Molčite, ne klepetajte«, v zgodbi se prepletajo tri osebe… (Besedilo zanjo je napisal leipziški poet Picaneder.

Zgodovina glasbe 1


20 Tilen Slakan

Ob koncu 17. stoletja se je uživanje kave preneslo v Evropo v višje in nato tudi nižje sloje. Pitje kave je postalo moda. S tem v zvezi so nastajale vsemogoče satire in šaljive pesmi, ki so se veselo norčevale iz žensk, navdušenih nad to črno pijačo. Tudi Bachova kantata se ponorčuje iz njihove strasti. Nežkin oče Godrnjač zahteva, da se mora hči odpovedati tej razvadi. Zagrozi ji celo, da se ji ne bo dovolil poročiti, če ne bo prenehala piti kave. Hči se končno ukloni očetovi želji, vendar se skrivno zaobljubi, da bo vzela takega moža, ki ji bo dovolil piti kavo, kolikor si je bo želela. Kantata o kavi pomembno potrjuje Bachov smisel za humor. Kako godrnjavo in vznejevoljeno je prikazano vzdušje v prvi očetovi ariji in nato njegova jezljivost in pedantnost v drugi ariji, katere konec je tih, napol šepetajoč, s čimer naznanja, da se je razmišljujočemu očetu porodila prebrisana misel! V drugem recitalu je prepričan, da je svojo uporno hčer končno le uklonil. Iz obeh Nežkinih arij pa vre ljubezniva frfravost navihane hčere, ki vleče očeta za nos. Koliko prefinjenih odtenkov prisrčnosti, nežnosti in navihanosti je Bach vpletel v lahno valujočo melodiko in kako naravno sledijo instrumenti s svojo motivno igro pevcu! Sklepni trio »Mačke morajo dobiti miši, ženske pa kavo!« deluje zmagoslavno, razposajeno, kar priča o Bachovem

poglobljenem ustvarjalnem delu, ki ga je vložil v to šaljivo glasbeno igro.)

- Pomembni del njegovega opusa so njegove 4 suite za orkester. Zasedba orkestra ni bila enaka kot je zdaj. Pisano je bilo bolj komorno (continuo oz. čembalo, violončelo, kontrabas ter violine in viole). V suitah gre za zaporedje različnih plesnih oblik (ki so sicer »stilizirane«, niso tako enostavne in površinske), sama suita pa se prične z uvodnim stavkom (uvertura). Navadno je suita imela 5-7 stavkov. Npr. 1. Suita v C-duru: 7 stavkov (vključno z uverturo); currante, gavotte, forlane, menuet, bourree in passpied. Vsi ti stavki so različni med sabo po tempu in ritmu, razen uverture oz. 1. stavka so vsi »stilizirani« plesi. Skupni so si le po 2- ali 3- delni obliki.

� Currante – lahkoten ples v trodelnem metrumu (3/2). � Gavotte – bolj svečan ples v dvodelnem metrumu (2/2). � Forlane – ples v dvodelnem metrumu s punktiranimi notami (6/4). � Menuet – miren dvorni ples v trodelnem metrumu. � Bourree – živ, vihrav ples dvodelnega metruma (2/2). � Passpied – ples, lahkotnejšega značaja, v trodelnem metrumu (3/4). - Vsi stavki v tej suiti so v C-duru, torej, tonaliteta je nekakšna ciklična povezava med njimi. - Poleg suite se pojavlja izraz simfonija, ki se prvič pojavi v zgodovini glasbe. S tem izrazom je

označil enega od svojih Brandenburških koncertov. Stavki hiter-počasen-hiter že nakazujejo kasnejšo simfonijo. Sinfonija pa je še vedno služila kot uvertura v opero.

- 6 Brandenburških koncertov: trostavčna oblika (hiter-počasen-hiter), napisano za komorni godalni orkester s čembalom. Čembalist oz. 1. violinist je prevzel vlogo dirigenta in kar izza čembala oz. pulta taktiral in dajal »beat«. Pogosto so bili v počasnem stavku posamezni deli, kjer je lahko čembalist prosto improviziral.

- Orgelska glasba: največ orgelske glasbe je napisal v Weimarskem obdobju. Pisal je predvsem v oblikah, ki so jih pisali Frescobaldi (iz 16. v 17. stol.), Froberger (1. pol. 17. stol.), Scheim (1. pol. 17. stol.) in Dietrich Buxtehude (2. pol. 17. stol. in 1. pol. 18. stol.). Bach (seveda) nekako nadgradi njihove oblike. Bachu so bile orgle nekako osebni instrument, bil je tudi eden najboljših organistov v tem času. Orgle so mu torej dovoljevale izražanje, osebno izpoved. Izstopajo predvsem:

- Orgelska knjižica (»Clavier-Büchlein«): vsebuje 46 preludijev za razna obdobja bogoslužnega leta od adventa, božiča, novega leta, velike noči, vnebohoda, binkoštni, praznik sv. Trojice, itd. Za vsak praznik je en koralni preludij.

- Fantazija in Fuga v g-molu: biser arhitektonske glasbe, točno določena oblika pri fantaziji (fantazija navadno bolj improvizacijsko razpoložena, »ni pustil fantazije kar tako«).

- Fuga v g-molu, »Velika fuga«: osnovana na znani temi iz protestantskega korala. - Toccata in fuga v C-duru: ena najbolj znanih toccat; za temo te toccate je vzel temo iz

skladbe Frescobaldija in jo obdelal (bolj veličastno). To je bilo v tistem času popolnoma dovoljeno… »Prava drama z Grškimi razsežnostmi…«

Zgodovina glasbe 1


21 Tilen Slakan

- Toccata in fuga v d-molu - Področje klavirske glasbe: Bach ni poznal klavirja, kot ga poznamo danes. Vedno je imel v

mislih bolj čembalo (Bartolomeo Cristofori izumi klavir). - Invencije: 15x 2- glasnih in 15x 3- glasnih invencij. Večino jih je posvetil sinu Wilhelmu

Friedemannu Bachu. So nekakšen začetek, ob katerem se lahko ljubitelji klavirja naučijo jasno igrati na klavir (smisel etide).

- Angleške suite: 6 suit (kasneje dobile naslov »Angleške«), po resnobno-mračnem značaju so te drugačne od 6 Francoskih suit, ki so lahkotnejše, vedre, iskrive… Te suite so nastale v Köthenskem obdobju. Po karakterju so si različne.

- »Dobro uglašeni klavir« oz. WTK oz. »Das Wohltemperierte Clavier«: ta cikel je napisal z namenom, da bi prikazal, kako uporaben je nov način uglasitve; napisal je preludije in fuge v vseh 24 tonalitetah (12 dur in 12 mol). Prvi del WTK-ja je nastal v Köthenu leta 1722, drugi del pa v Leipzigu leta 1744. Andreas Werkmeister je razdelil oktavo na 12 fizikalno enakih intervalov: temperirana uglasitev. S tem je odpravil razloček pri naravni uglasitvi.

- Goldbergove variacije: nastale kot uspavanke za barona, ki je trpel za nespečnostjo (ne vemo, ali je na baronu dejansko delovalo). Te variacije že nakazujejo sonatno obliko.

- 6 partit za klavir: vsaka partita napisana kot nekakšen ples (tematsko blizu Francoskih suit). Vključil je tudi stare plesne stavke Allemande, Courante, Sarabande, Rondeau, Gigue…

- Umetnost fuge oz. »Die Kunst der Fuge«: skladbe v obliki fuge, predstavljajo vrhunec Bachovega pisanja fug, pravo mojstrstvo; originalno napisano za orgle, zdaj pa izvajajo tudi na klavirju ali čembalu.

- Komorna dela: � 6 sonat za violino solo (oz. 3 partite in 3 sonate; dosegel neodvisnost instrumenta), � 6 sonat za violončelo solo (instrument pridobil na neodvisnosti kot solistični instrument), � 6 sonat za violino in klavir (veliko prekopiral od Corellia).

Documents

test