••• 19 •••

'Tiho, mulci, počakajte, da pride domov mama. Polne roke imam

drugega dela, pomembnejšega od vaše mlečne kaše ali česar

koli že hočete,' se je, nasmihajoč, branil. Ah, pa saj je dobro

vedel, za kaj gre, zato si našega zbadanja ni vzel preveč k srcu.«

»O, dedek, dedek, potem pa otroci takrat niste bili nič boljši od

nas. In vendar velikokrat praviš: ko smo bili mi otroci, ni bilo

tako. Kako mi pa to lahko razložiš?«

»Besede pa kar požiraš, nič ti ne uide, smrkavec!« ni hotel zanikati

svojih dejanj. To mi je bilo pri njem všeč, da ni spreminjal svojih

načel.

Skoraj vsak dan sva se z dedkom sprehodila med travniki in

njivami ter opazovala valovanje zlato rumene pšenice in

rožnatih trav. Kako ljubeče se je oziral po sadovnjaku. V njem

so se bohotila cvetoča drevesa, ki so jih že pridno obiskovale

čebele in nabirale med. Vsakogar, ki je vstopil v našo hišo ali

je z nama pokramljal pred njo, je dedek popeljal na vrt in se

pohvalil, kako dobra letina bo letos.

Pogosto sva zahajala tudi v mlin, ki je prek zime sameval,

v drugih letnih časih pa s svojo prikupnostjo privabljal ne

samo naju, ampak tudi pohodnike, ki so tod mimo zahajali v

visokogorje. Radi so za deset minut posedeli v njegovi senci, se

napili studenčnice in odšli svojo pot. Nič kolikokrat sem slišal

dedka, ko jim je pravil, kako ponosen je na mlin in svojega očeta,

ki mu ga je zapustil. S kakšnim veseljem se je kljub letom loteval

priprave mlina na sezono. Marsikaj je bilo treba popraviti in

zamenjati ter ga pospraviti, da je mlin pričakal prve obiskovalce

lepo urejen.

»Veš, Žiga, najraje bi vse skupaj zapustil tebi, še preden me

Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 19 3.8.2012 17:04:50

••• 20 •••

bodo odnesli počivat na goro k sv. Primožu. Čeprav si še otrok,

le v tebi vidim gospodarja na tej domačiji. Drugi bodo vse to

podrli ali prodali,« mi je govoril, ko sva sede na leseni klopci

ob potočku, ki je poganjal mlinsko kolo, občudovala naše malo

kraljestvo.

»Pa ne vem, ali bi hotel. Bliža se čas, ko boš odšel nazaj v mesto,

v šolo in tam pozabil name in domačijo,« je naprej glasno

modroval.

»O ne, dedek, nikoli te ne bom pozabil. Nikoli, jaz že ne!« sem

rekel in ga ljubeče prijel za roke, ki so me vedno božale.

»Tako so rekli vsi moji otroci – tudi tvoj oče, ki so se tu na tem

Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 20 3.8.2012 17:04:51

••• 21 •••

hribu rodili, a me zdaj na stara leta še pogledat ne pridejo prav

velikokrat. Le kdo bi se mučil po teh hribih, ko je v mestu vsega

dovolj. Saj nič ne rečem, bili so pridni in uspešni. Vendar mesto

je mesto in prav nobeden se ni vrnil sem gor na kmetijo,« je

ihtavo dodal.

»Jaz se bom! Ko dokončam gozdarsko šolo, se zagotovo vrnem

na Golo reber. Hočem postati tvoj naslednik na Grivarjevem,

če boš takrat še tako želel. Morda postanem celo gozdar na

tem lepem koščku zemlje,« sem zagotavljal dedku in mu vlival

upanje.

»Oooo, kako rad bi videl, da bi se to uresničilo. Dolga pot je še

do tja, Žiga, in takrat me morda že ne bo več na tem božjem

svetu. Sem pa vesel, da imaš željo biti tu gospodar. Ko bi vedel,

da se bo to res uresničilo, bi …,« glas mu je zadrhtel in obrisal si

je potno čelo. Morda tudi kakšno solzo.

»Kaj bi, dedek?« sem ga prekinil.

»Bi bil najsrečnejši človek na svetu. Pomirjen in veselega srca bi

ti na stara leta lahko še kaj pomagal in svetoval, če bi me hotel

poslušati,« je bil odločen v svoji razlagi.

»Seveda, dedek, tudi jaz bi bil najsrečnejši na svetu,« sem mu

pritrdil.

Ko je dedek obiskoval babičin grob, vsak dan takoj po zajtrku,

sem jaz iz hleva pognal na pašo ovce, koze in krave, da so se

pasle po bližnjih košeninah, sam pa sem poležaval v mehki travi,

poslušal murenčke in štel metulje, ki jih je bilo na naših travnikih

v izobilju. Iskreno moram povedati, da mi je poležavanje kar

prijalo. Nikoli nisem občutil prevelike osamljenosti, še manj

domotožja. Če sem si zaželel otroške druščine, sem odšel na

Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 21 3.8.2012 17:04:52

••• 22 •••

Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 22 3.8.2012 17:04:53

••• 23 •••

vas in se z vrstniki potepal, kolikor me je bila volja. Preiskali smo

vsako ped zemlje v vasi in okrog nje, vsako kotanjo na bližnjih

hribih, v potoku lovili ribe in se včasih z malo strahu lotili

raziskave mlina, o katerem mi je dedek govoril, da je v njegovih

otroških letih strašilo. Ooooo, to je pa čista resnica, tudi sam

sem doživel, da je bilo iz mlina slišati čudne glasove. Strašilo je

predvsem ob večernih urah in slabem vremenu, takrat, ko so se

po pogorju vlekle sive meglice. Ko sem enkrat dedku omenil,

da smo otroci tam poleg zavijajočega škripanja vrat in šumenja

slame slišali zamolkle glasove, se je le nasmehnil in zamahnil z

roko. Rekel pa ni nič.

»Res, res, dedek. V mlinu sem na lastna ušesa slišal nerazločno

govorjenje in smrčanje. Pa tudi čofotanje sem slišal iz potočka,

ki teče mimo, da veš,« sem ga začel prepričevati.

»Morda pa naš mlin obiskujejo škratje?« se je še naprej nasmihal

dedek.

»Zdaj se iz mene in mojih prijateljev norčuješ in nam ne

verjameš. Kaj si pa ti potem slišal takrat, ko si bil majhen? So bili

tudi takrat škratje? No, povej!« nisem odnehal.

»E, moj Žiga, to je samo strah in nič drugega. Zanj pa pravijo,

da je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Z odraščanjem je tudi to

prešlo. Večji ko sem bil, manj prisluhov sem imel,« mi je razlagal

dedek.

S tem odgovorom me je spravil v veliko zadrego. Naj mu

verjamem ali ne? Kar nekaj dni nisem dobro spal zaradi tega.

Kljub temu sem okrog mlina še vedno rad stikal in raziskoval,

sploh ob mraku ali ko je bilo deževno. To sem prav kmalu zaupal

tudi fantom iz vasi: Niku, Maticu, Maksu, Drejcu in Ožbeju, ki smo

najbolj držali skupaj. Pa tudi Viti, Drejčevi in Ožbejevi sestrici, ki

je bila živahna kakor fantje in se je vedno do potankosti držala

Dedkove soze_notranjost_2012-7-13.indd 23 3.8.2012 17:04:53