Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje

Trdinov vrh

11

Trdinov vrh

2

UVOD

Novomeški planinci že od ustanovitve svojega planinskega društva leta 1914 skrbimo tudi za ohranjanje bajeslovnih Gorjancev in njegovih naravnih ter kulturnih vrednot. Zeleno pogorje, dolgo kar 60 km, ki se pne tudi nad Novim mestom, nudi planincem in ostalim obiskovalcem obilo sproščujočih planinskih poti, gibanja v neokrnjeni naravi ter spoznavanja naravnih in kulturnih vrednot, ki vabijo v vseh letnih časih. Prepričani smo, da je potrebno Gorjance ohraniti v vsej svoji lepoti. Menimo, da poznavanje njegovih številnih posebnosti in skrivnosti lahko pripomore k temu, da jih bomo znali še bolj ceniti in jih tudi obvarovali kot zeleno oazo Dolenjske in Bele krajine.

Temu v podporo je nastala tudi ta knjižica. Njen namen je opozoriti na najbolj pomembne znamenitosti ob delu krožne Trdinove planinske poti, od studenca Gospodična, preko Trdinovega vrha, Miklavža, Krvavega kamna in nazaj do Planinskega doma pri Gospodični. Omenjeni del te planinske poti, ki je

sicer dolga kar preko 150 km, je tudi najbolj obiskan, zato knjižica predstavlja le ta del Trdinove planinske poti. Obsega 25 informativnih točk, te pa so označene s posebnimi stebrički ali informativnimi tablami. Na poti je potrebno premagati približno 280 višinskih metrov, prehodimo pa jo lahko v 2 urah zmerne hoje. Vsaka točka predstavlja eno izmed vrednot, ki si jo je vredno ogledati in jo spoznati. Predstavljene so v slikah in besedah. Pot se v okolici Miklavža priključuje na učno pot, ki jo je Društvo Gorjanske Košenice opremilo tudi z informativnimi tablami.

Pot je namenjena predvsem mladim, njihovim staršem ali mentorjem, seveda pa tudi vsem ostalim planincem in drugim obiskovalcem. Služila bo kot pripomoček pri izvedbi naravovarstvenih dni vrtcev, osnovnih, srednjih in visokih šol. Predstavitev poti omogočamo v planinski učni sobi - Krkini sobi v Planinskem domu Gospodična na Gorjancih.

Rozi Skobe

Informativne točke

Učne poti Trdinov vrh inUčne poti Miklavž

1. Izvir Gospodična 2. Skalna stena3. Rastišče čemaža4. Drevesna ekocelica5. Bukev in gorski javor6. Gozdni plodovi7. Gozdni metulji8. Praprot 9. Trdinov vrh10. Sv. Jera in sv. Elija 11. Košenica Trdinov vrh12. Pragozd13. Odmrlo drevje14. Gozdna železnica *15. Lovska preža *16. Gorjansko jezero *17. Pogled na Pendirjevko * 18. Pogled na Šentjernejsko polje *19. Cerkev sv. Miklavž *20. Miklavž *21. Les gorjanskih drevesnih vrst *22. Oglarska kopa *23. Košenica pri Miklavžu *24. Krvavi kamen *25. Gregorjev studenec

* Točke vključene v Učno pot Miklavž, Društvo Gorjanske Košenice

3

4

1. Izvir GospodičnaIzvir Gospodična je ena izmed najbolj vabljivih znamenitosti Gorjancev. Med najbolj znane studence ga je povzdignilo ljudsko izročilo o njegovi bajeslovni zdravilni vodi s pomlajevalno močjo, ki ga je zapisal Janez Trdina v bajki Gospodična.

Studenec izvira na severnem pobočju Gorjancev na nadmorski višini 820 metrov, povprečen pretok vode pa znaša 5 l/min. V bližini prihaja na dan tudi izvir Gospod in še nekaj drugih, ki se stekajo v povirje Šumečega potoka. Zaledje izvirov gradijo na dolomitu ležeči ploščati apnenci, breče in laporji. Karbonatne kamnine zadržujejo bogate zaloge podzemske vode, zato so Gorjanci pomemben vir pitne vode.

Novomeški planinci so na pobudo naravoslovca Ferdinanda Seidla leta 1929 ob gradnji gozdne železnice preprečili posek gozda v zaledju izvira. Parcelo so odkupili in jo pravno zavarovali. Leta 1931 so izvir obzidali in nad njim postavili planinsko zavetišče. S tem so uredili eno najbolj obiskanih planinskih točk na Gorjancih. Sanacija in njegova preureditev je bila izvedena 1994. Izvir je zavarovan kot kulturni spomenik.

Andrej Hudoklin (Gorjanci, 2005)

Bazen pod izvirom, 1932

(Arhiv ZVKDS Novo mesto)

5

2. Skalna stena Nad potjo iz gozdnega pobočja izstopa razgaljena skalna stena. Pozornost pritegne svetlo siva kamnina s številnimi plastmi in polami, ki se ponekod rahlo povijajo in gubajo, opazne pa so še manjše votline in spodmoli v steni. Gradijo jo ploščasti in laporni apnenec, peščen lapor, mestoma tudi apnena breča zgornje kredne starosti. Nagubane plasti so posledica nemirne geološke preteklosti in delovanja tektonskih sil na kamnine. Prepričajo nas, da se v Zemlji odvijajo dinamični procesi, ki tudi po odložitvi sedimentov preoblikujejo kamnine in na njih puščajo vidne sledove.

Skalne stene so zaradi osenčenosti, nižjih temperatur in višje vlage rastišča hladnoljubnih vrst – tudi visokogorskih, ki jih sicer srečamo v alpskem prostoru. Poraščajo jih značilne skalne vrste kot so klinolistni kamnokreč, praproti, rjavi in zeleni sršaj ter jelenov jezik. Pogost je tudi visokogorski alpski repnjak, ki poganja iz skalnih razpok, zaradi milejše klime pa se razraste bolj kot v visokogorju.

Dušan Klenovšek, Andreja Škedelj Petrič

Na stenah sta pogosta alpski repnjak in rjavi sršaj

6

3. Rastišče čemažaV zavetju senčnih gorjanskih bukovih gozdov so številna rastišča čemaža. Je trajnica z zdravilnimi učinki, ki jo uvrščamo v rod lukov. Cveti od aprila do maja v gostih preprogah. Mladi listi so sveže zeleni in svetli, stari pa suličasti in temneje zeleni. Socvetje je snežno bele barve. Pokončno steblo zraste do 30 cm visoko, v zemlji pa ima podolgovato čebulico. Cvetovi in listi so močno aromatični. Ima podobne lastnosti kot česen, vendar je bolj zdravilen. Številna imena (divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek ali štrkavec) so zanesljiv znak, da je zaradi svoje uporabnosti v prehrani in ljudski medicini že od nekdaj med ljudmi dobro poznan. Spodbuja delovanje žlez in krvnega obtoka, čisti celotno prebavno pot in dihalne poti, razkužuje. Uporaben je kot sredstvo proti glistam v črevesju, čisti kožo in odpravlja izpuščaje in lišaje, pospešuje celjenje ran in blagodejno vpliva na celo telo.

Pozor! Zamenjave s šmarnico, ki pa je zelo strupena.

Dušan Klenovšek

7

4. Drevesna ekocelicaOb planinski poti na nekaterih iglavcih pozornost pritegnejo globoko vklesane podolgovate niše - sledi hranjenja črne žolne. Ob iskanju drevesnih mravelj, ki so njena najljubša hrana. Z močnim kljunom izkleše dostop do njihovih gnezd v notranjosti debla. Njena glavna hrana so lesne mravlje in ličinke hrošček, ki vrtajo po lesu, npr. lubadar in kozliček. Poleg tega se hrani tudi z drugimi žuželkami, pajki in jagodičjem. Med evropskimi žolnami je črna žolna največja. Je vranje velikosti, ima močan kljun, dolg vrat in črno perje. Samci imajo intenzivno rdeče teme, samice so rdeče le na zatilju. Kot rdeča čepica! (Po knjigi - Kateri ptič je to – Ptiči Evrope – S knjigo v naravo – avtor Detlef Singer). Gnezdilno duplo najraje izdolbe v še zdravo bukovo drevo in ga pusti, da se duplina nekaj utrdi, šele nato jo uporabi za gnezditev. Dupla, ki jih naredi med iskanjem hrane in gnezdilna dupla, koristno uporabijo druge živali, še zlasti koconogi čuk. Sicer pa črni žolni strnjeni gorjanski gozdovi z velikim deležem debelih in odmrlih dreves ustrezajo, zato je tu razmeroma pogosta. Takšna drevesa gozdarji pogosto opredelijo kot drevesne ekocelice ali habitatna drevesa in jih prepustijo naravi. Ekocelice pomembno prispevajo k zdravju gozda, saj omogočajo sobivanje ptic, ki uravnavajo populacije žuželk.

Andrej Hudoklin

Črna žolna izkleše, ob iskanju mravlje, v debla podolgovate niše.

8

5. Bukev in gorski javorNajvišje grebene Gorjancev nad višino 800 m porašča preddinarski visokogorski bukov gozd. Prevladujoči bukvi je posamezno primešani tudi gorski javor. V bližnji okolici poiščite obe drevesi in si ju pozorno oglejte.

Bukev je do 40 m visok listavec. Lubje je tanko in gladko, pepelnato sive barve, koreninski sistem je razvejan in srednje globok. Listi so enostavni, celorobi in bleščeče zeleni. Plod bukev je žir, ki bogato obrodi vsakih nekaj let. Zaradi prehranske vrednosti je pomemben v prehrani številnih vrst ptic in sesalcev. V Sloveniji je bukev ena izmed najbolj razširjenih in gospodarsko pomembnih listavcev; zato je imenovana tudi »mati gozdov«.

Gorski javor zraste do 40 metrov in doseže visoko starost. Krošnja je pravilno oblikovana, sivo lubje je sprva gladko, kasneje razpoka na široke luskaste plošče. Listi so enostavni petkrpi z neenakomerno narezanim robom. Drobni zelenorumeni in z nektarjem bogati cvetovi so združeni v grozdasta socvetja. Oplojeni cvetovi se razvijejo v semena s krili, nameščenimi v obliki črke V.

Andrej Hudoklin

Bukev na pragozdnem robu in gorski javor

9

6. Gozdni plodoviŠtevilne rastline semena »obogatijo« z raznobarvnimi sočnimi osemenji. Ta so vaba za živali, ki v zameno za hrano raznašajo semena. Na kratkem odseku poti lahko spoznamo kar 12 vrst plodov. Divja češnja je pogosta v listnatih gozdovih, a jo zaradi visoke krošnje mnogokrat spregledamo. Jerebika je češnji sorodna drevesna vrsta. Uspeva vse do drevesne meje (1800 m). Jagodasti plodovi so združeni v kobulasta soplodja. Sveži so rahlo strupeni, zaradi vitaminov (A,C) pa uporabni za čajne mešanice, marmelade in žganje. Njej soroden je mokovec, z značilno belo obarvano spodnjo stranjo listov in živo rdečimi užitnimi plodovi. Kimastoplodni šipek običajno srečamo v visokogorju. Rdeči plodovi so imenu primerno povešeni navzdol, lahko jih uporabimo za čaje ali tudi marmelade. Vsem znan je črni bezeg, saj so cvetovi in črni plodovi užitni (cvrtje, čaj, sokovi). Po listih podoben, a nekoliko manjši, je divji bezeg. Socvetja so manj opazna, a zato bleščeče rdeči plodovi (rahlo str upeni) kar žarijo. Malinjak pritegne zaradi okusnih rdečih malin, prav tako sorodne robide. Modro črne poprhnjene jagode mnogocvetnega salamonovega pečata, do pol metra visoke sorodnice šmarnice, so za človeka strupene. Smrtno nevarno je tudi zaužitje rdečih plodov navadnega volčina (strup mezerin). K sreči hitro odpadejo na tla in jih zato le redko opazimo. Plodove puhastolistnega in planinskega kosteničevja prepoznamo po obliki dvojne jagode, ki so za človeka šibko strupene.

Dušan Klenovšek

Divji bezeg, dišeči salomonov pečatnik, črni bezeg, mokovec, puhastolistno kosteničevje, jerebika, navadni volčin.

10

7. Gozdni metuljiV strjenem gozdnem sestoju so cvetoče vrste podrasti opazne le zgodaj spomladi, do olistanja dreves. Zatem je za večino zelnatih vrst na gozdnih tleh »pretemno«. Na jasah in posekah skozi celotno vegetacijsko sezono opazujemo številne cvetove, ki privabljajo čebele, črmlje, muhe, hrošče in še posebej metulje. Črni apolon, gospica, črtasti medvedek, osatnik, admiral, lastovičar in jadralec so najbolj opazni med dnevnimi vrstami, medtem ko nočne (vešče) običajno spregledamo. Presenečajo pogosta opažanja sicer redkega črnega apolona in rjavega pavlinčka (beli T). Ta ima na hrbtni strani kril za pavlinčke značilne lažne oči, ki lahko preslepijo plenilce. Ime je dobil po beli lisi v obliki črke T sredi modrih očesc. Podobne lažne oči ima tudi jamamaj ali japonska sviloprejka, ki je svoj osvajalski pohod po Evropi pričel prav v vznožju Gorjancev. Pomen metuljev je večplasten. Gosenice pojedo ogromno listov zelnatih in lesnatih vrst ter same služijo kot pomemben vir hrane za številne plenilce, še posebno za vedno lačne mladiče v ptičjih gnezdih. Odrasli metulji pa pomembno prispevajo k uspešni oprašitvi mnogih rastlinskih vrst.

Dušan Klenovšek

Črni apolon in črtasti medvedek sta pogosta na zaraščajočih gozdnih posekah

11

8. Praprot Navadna glistovnica (Dryopteris filix-mas) je ena od številnih praproti, ki jih lahko najdemo na Gorjancih. Raste na senčnih in zmerno vlažni tleh. Njeni temno zeleni listi, visoki do 120 cm, se izraščajo v rozeti iz zbite korenike, in ne prezimijo. Mladi zviti listi spominjajo na škofovske palice in se po tem značilno razlikujejo od drugih praproti. Kot pove že njeno ime, je praprot učinkovita proti črevesnim parazitom, v ljudskem zdravilstvu priljubljena še med revmatiki za obkladke, kopeli, mazila, masažo. Mogoče se je prav praprotno seme (tros) glistovnice zataknilo v Martinkovi malhi, da so se mu na kresno noč razkrili skriti gorjanski zakladi, govorica rastlin in živali ter prikazni, kot je zapisano v Trdinovih bajkah.

Ob planinski poti je pogosta tudi orlovo praprot, v senčnih predelih jelenov jezik in rebrenjača, na sklanih stenah rjavi in zeleni sršaj, sladka koreninica in pozidna rutica, posebnost Gorjancev pa je redko razširjena virginijska mladomesečina.

Andrej Hudoklin

Glistovnica

Jelenov jezik

12

9. Trdinov vrhTrdinov vrh (hrvaško Sveta Gera) je s 1178 m najvišji vrh • Gorjancev in Dolenjske1447: prva omemba cerkve sv. Jere• 1530: začetek selitev Uskokov v Žumberak, s tem verjetno • povezan nastanek cerkve sv. Ilije1802: cerkev svete Jere že opuščena• 1889: markirana prva planinska pot na vrh na pobudo • Johannesa Frischaufa 1899: urejeno prvo razgledišče • 1905: markirana pot iz Novega mesta• 1923: vrh Sveta Jera preimenovan v Trdinov vrh na • pobudo Ferdinanda Seidla 1934: ob triangulacijskem stebru postavljena 21 metrov • visoka lesena piramida 1960: postavljen 15 metrov visok betonski stolp• 1968: zgrajena cesta na Trdinov vrh in za tem tudi vojaški • objekt 1980: pravno zavarovan pragozd Trdinov vrh • 1984: postavljen 90 metrov visok telekomunikacijski stolp• 1992: prezentirane razvaline cerkve sv. Ilije• 1993: prezentirane razvaline cerkve sv. Jere• 1993: zgrajena cesta na Trdinov vrh s hrvaške strani• 1999: ustanovljen Park prirode Žumberak – Samoborsko • gorje

Marinka Dražumerič (Gorjanci, 2005)

13

10. Sv. Jera in sv. Elija Na vrhu Gorjancev stojita v začetku 90. let 20. stoletja prezentirani razvalini rimskokatoliške cerkve sv. Jere in grškokatoliške cerkve sv. Elije. Med njima poteka meja med Slovenijo in Hrvaško, pri bogoslužju pa se srečujejo ljudje z obeh strani meje.

Cerkev sv. Jere je prvič omenjena leta 1447 v listini, s katero sta Friderik II. Celjski in njegov sin Ulrik II. kartuziji Pleterje potrdila lastništvo obsežnega samostanskega gozda na Gorjancih. Vizitacijski zapisniki iz 17. st. večkrat omenjajo slabo stanje njenih zidov. Zaradi neljube soseščine Uskokov so za bogoslužje potrebna oblačila in zvon ključarji na nedeljo »Exaudi« in na praznik sv. Marjete, ko je bila tu maša, prinesli iz cerkve sv. Janeza v Gabrju. Valvasor piše, da so pri Sveti Jeri verniki prejeli nekatere izredne milosti, slepec je spregledal, hromec shodil …

Sveta Jera je že ob prvi omembi označevala mejo pleterske gozdne posesti. Po urbarju kostanjeviškega gospostva iz leta 1625 pa so se tu stikale meje kostanjeviškega, pleterskega, žumberškega in mehovskega deželnosodnega okraja.

Pozidava cerkve sv. Elije je povezana s selitvijo Uskokov v Žumberk v prvi polovici 16. st. Nekateri domnevajo, da je bila to gotska stavba s kratkim prezbiterijem in ladjo z dvema obočnima polama, ki je ena najstarejših grškokatoliških cerkva na Hrvaškem. Obe cerkvi sta bili verjetno opuščeni okoli leta l800.

Marinka Dražumerič (Gorjanci, 2005)

Sveta Jera in sveti Elija

14

Kranjska lilija, pikastocvetna kukavica, navadna kukavica, navadna orlica

11. Košenica Trdinov vrhPrisojno južno pobočje Trdinovega vrha, oziroma Svete Gere na hrvaški strani, označuje večja košenica, ki se ob planinski poti po vršnem grebenu razteza vse do Ravne gore. To je ene bolj slikovitih gorjanskih košenic, s katere se odpirajo pogledi vse do Zagreba. Položnejša pobočja Žumberačke gore so v večji meri prepredena s košenicami kot severna slovenska stran, a se zaradi opuščanja rabe tudi tu zaraščajo. V času cvetenja jih odlikujejo obilje rastlinskih vrst in prisotnost številnih žuželk na čelu z barvitimi metulji. Sezono cvetenja spomladi napovedo številni žafrani, pestrost cvetov pa je največja v maju in juniju, ko zacvetijo: orlice, ivanjščice, navadni osladi, vrbovolistni primožki, navadne prevezanke, škrobotci, širokolistni in gorski jelenovci, grebenuše, na hrvaški strani pa celo rumeni svišči (košutnik). Presenečata tudi zavarovani kranjska in turška lilija z živo oranžnimi, oziroma vijoličnimi cvetovi ter več vrst orhidej (kukavičevk): bezgova, Fuchsova in transilvanska prstasta kukavica, navadni kukovičnik, navadna in pikastocvetna kukavica. Tu se razbohotijo floristične gorjanske posebnosti, kot so panonska detelja, kranjski šebenik in hrvaški klinček.

Dušan Klenovšek

15

12. Pragozd Planinska pot vodi tudi po obrobju pragozda Trdinov vrh. Z nje se ponujajo impresivni pogledi na mogočne bukove sestoje z lesno zalogo, ki znaša kar 655 m3/ ha. Prevladujoči bukvi so primešani gorski in ostrolistni javor, redkeje jerebika in mokovec. Težko dostopni gozdovi so bili stoletja pomembni le za domačo rabo in oglarjenje. Prvo večje izkoriščanje je povezano z delovanjem steklarne pri Dolžu (1838-1854), po 1. svetovni vojni pa z žago Pri fabriki, do katere je vozila gozdna železnica (1929-1937) ter pletersko žago v dolini Kobile. Novomeško Okrajno glavarstvo je že pred 1. svetovno vojno iz gospodarjenja izločilo 220 ha ohranjenih gozdov pod Trdinovim vrhom, del katerih je tudi današnji pragozd Trdinov vrh (23,16 ha). Gozdarji so leta 1984 kot pragozd opredelili tudi del Ravne gore (15,53 ha), kot gozdni rezervat pa povirje Kobile (352 ha). Pragozdova sta zavarovana kot naravna rezervata.

Andrej Hudoklin

16

Belohrbti detel, bukov in alpski kozliček

13. Odmrlo drevjeZa pragozd je značilen velik delež drevesnih orjakov, ki imajo v premeru več kot meter, v višino pa do 40 m. Življenje pragozda je prepuščeno naravnemu razvoju, številna stoječa in ležeča odmrla drevesa so sestavni del gozdnega ekosistema. Pomembna so kot zadrževalci vode, prav tako pa nudijo dom mikroorganizmom, glivam in živalim. Med lesnimi glivami je najbolj pogosta bukova kresilna goba, posebnosti pragozda pa sta ščitasta medaljonka in luskasti luknjičar. Med žuželkami izstopajo v razkrajajočem lesu živeče ličinke hroščev, kot sta bukov in alpski kozliček. Te privabijo detle in žolne, s katerimi se hranijo, vanje pa klešejo gnezdilna dupla. Med njimi je tudi belohrbti detel, izginjajoča vrsta, prisotna le še v pragozdovih in gozdnih rezervatih. Za njimi dupla uporabijo še drugi gnezdilci, kot npr. golob duplar, belovrati muhar, pogorelček, menišček, brglez. Večja dupla, ki nastanejo s trohnenjem, lahko gostijo lesno sovo in kozačo, vanje pa se zatekajo tudi polhi, kune in netopirji, pogosto pa tudi sršeni, ose, čmrlji in čebele.

Andrej Hudoklin

17

Fabrika, motiva iz leta 1935 in 1939

(Iz arhiva Dolenjskega muzeja)

14. Gozdna železnica Gorjanske gozdove so začeli intenzivneje izkoriščati šele po prvi svetovni vojni, ko sta brata Heinricher iz Škofje Loke postavila parno žago Pri fabriki. Leta 1927 jo je prevzel Ivan Šiška iz Ljubljane. Ker je v okolici začelo zmanjkovati lesa, so začeli graditi gozdno železnico. Odsek do Gospodične je bil zgrajen 1928, do Krvavega kamna 1929, zadnji do Črnega lica pa 1930. Železnica je delovala do leta 1937, ko je žaga pogorela. Pri gradnji tira so uporabljali slabši bukov les, iz katerega so žagali tramove s presekom 10 x 10 cm in dolžine 4 m. Tramove-tirnice so z žeblji pribili na pragove dolge 1,2 m. Tirnice (šine) so položili v 5 cm globoke utore v pragovih (švelerjih), da so s tem obdržali tirno širino. Da se lesene tirnice ne bi prehitro obrabile, so tekalno površino obložili z železnimi kotnimi profili (L profil 30 x 30 x 3 mm). Pragovi so bili položeni na prej izravnan teren v razdalji po en korak. Vagone so sprva vlačili konji, naloženi vagoni pa so se samotežno spuščali k tovarni ob upravljanju zaviračev. Kasneje so kupili dve dvoosni lokomotivi, ki sta delovali na sesalni plin.

Stanko Gorenc

18

15. Visoka prežaNa obrobju košenice Črna lica je visoka lovska preža, ki lovcem omogoča uspešnejše opazovanje divjadi ter zanesljivejši in varnejši odstrel. Preže so običajno postavljene ob prehodih ali pasiščih divjadi, ob kalužah in mrhoviščih. Izdelane so predvsem iz lesa. Ločimo pa odprte, pokrite in zaprte visoke preže. Pokrite so trajnejše in hkrati lovca varujejo pred padavinami, zaprte pa preprečujejo tudi strujanje zraka, s čimer se poveča možnost uspešnega lova. Pri izbiri mesta preže je treba upoštevati sezonsko dinamiko gibanja divjadi in stečine v bližnji okolici, pomembna pa je tudi običajna smer vetra. Preže, s katerih se lovi ponoči, npr. divjega prašiča ali medveda, morajo biti, če je le mogoče, postavljene tako, da ima lovec luno za sabo. Visoke preže so lahko dvignjene do 10 m ali še više, odvisno je od vetrovnosti, lokacije in divjadi. Preže se uporablja le v spremstvu ali v dogovoru z lovci. Opazovanja so najbolj priporočljiva v večernem mraku ali zgodnjem jutru. Na košenici Črna lica se najpogosteje pasejo srne, redkeje jeleni in poljski zajci. Mimo vodijo stečine lisic, jazbecev in divjih svinj, občasno pa se pojavlja tudi medved.

Stanko Gorenc

Pogled na košenico Črna lica z lovsko prežo

19

16. Gorjansko jezeroNa obrobju košenic pri Miklavžu je v plitvi kotanji, imenovani Izero, na najnižjem delu planotastega ravnika, več manjših jezerc. Nastala so na nepropustni dolomitni kamninski podlagi, v katero je ujeta padavinska voda, ki se steka s pobočij. Nivo podtalnice je plitvo pod površjem. Na več mestih jo razgaljajo manjša vodna okna - jezerca. Globoka so vsega dober meter. Pred časom so bila nekatera med njimi očiščena, zarast v okolici pa odstranjena. Voda se na južnem obrobju Izera preliva v zakraselo vrtačo. Na njenem vzhodnem delu je pod skalno steno ponor, kjer voda odteka v izvire pod Hudo pečjo v dolini Pendirjevke. Jezerca imajo značaj mokrišča in so kot redek vodni habitat na planoti življenjski prostor vodnih rastlin (žabji las, porečnik), žuželk (vodni hrošči, drsalci) in dvoživk (planinski pupek, rjave žabe, hribski urh). Ljudsko izročilo pripoveduje, da je nekoč mlado dekle napajalo v Izeru vprežene vole in skupaj z njimi padlo v vodo. Dekličine kite in volovski jarem so priplavali na dan, po eni od pripovedi pri Jeričkovem mlinu v Stopičah, po drugi v Prevolah in po tretji v Rateškem studencu. Da se nesreča ne bi ponovila, so na dno Izera položili železno mrežo, ki naj bi bila še danes na njegovem dnu.

Andrej Hudoklin

20

17. Pogled na Pendirjevko Z razgledišča se odpira pogled na enkratni naravni amfiteater povirnih dolin Pendirjevke in Kobile, ki mu na Dolenjskem ni para. Potoka sta dolini vrezala v krhka dolomitna pobočja gorjanskega grebena med Trdinovim vrhom in Ravno goro. Na strmih pobočjih je erozija povirnih potokov razgalila posamezne skalne stene in osamelce iz trših kamnin (Jarčev kamen, Huda peč). Potoke označujejo velik strmec, manjši slapiči in tolmuni, na več odsekih pa se izloča tudi lehnjak. Dolini ločuje ozek greben Zidanega Gabra, po katerem teče zgodovinska Vlaška pot preko Gorjancev. Zaradi strateške lege in težke dostopnosti je bil greben poseljen od prazgodovine (gradišče Gradec na Mihovim) do pozne antike (višinska utrdba na Zidanem Gabru, cerkev na Grobiščih). Dolini preraščajo prevladujoči bukovi in delno tudi toploljubni gozdovi, ki so v Kobili opredeljeni kot naravni rezervat in zatočišče ogroženega belohrbtega detla. Na skalnih stenah izstopajo rastišča redkih rastlinskih vrst (grozdasti kamnokreč, alpski srobot, alpski repnjak, dlakavi sleč), v potokih pa domuje tudi rak koščak.

Andrej Hudoklin

21

18. Pogled na Šentjernejsko poljeNa izpostavljenem skalnem pomolu za cerkvijo sv. Miklavža je Klub za prosto letenje Novo mesto leta 1994 postavil vzletišče za zmaje. Rampa na višini 964 m je omogočala vzletanje zmajev predvsem pri severnih smereh vetra. Po podatkih zmajarjev je bila najdaljša preletena razdalja 90 km, pri čemer je bila dosežena višina 2980 m, polet pa je trajal 3,75 ure. Zaradi hitre rasti mladih dreves pod rampo je vzletanje postalo nevarno in postopno opuščeno. Ostala je razgledna točka, s katere se ponuja slikovit pogled na Šentjernejsko polje z značilno mozaično strukturo kmetijskih zemljišč z gručastimi vasmi in zaplatami nižinskih gozdov. V ozadju je Krakovski gozd, za katerim se dviga Krško hribovje, za njim pa visoki grebeni Zasavskega hribovja s Kumom in Lisco. V jasnem vremenu seže pogled vse do Alp.

Stanko Gorenc

Šentjernej

Orehovica

22

19. Cerkev sv. Miklavža Cerkev se prvič omenja leta 1526, ko je prispevala nekaj denarja za protiturški davek. Poročila iz 17. st. navajajo njeno slabo stanje, saj so jo Uskoki občasno celo uporabljali v posvetne namene. Srednjeveška cerkev je bila opuščena ok. leta 1836.

Današnja cerkev je bila na novo pozidana leta 1887. Sočasna z arhitekturo je tudi oltarna oprema, izdelek domačih podobarjev. Glavni oltar je posvečen sv. Miklavžu, oltar v severni kapeli Mariji Kraljici, v južni pa sv. Jožefu. V cerkvi visi tudi slika sv. Jere.

Ljudsko izročilo pripoveduje, da se je po opustitvi cerkve v Hudo peč v dolini Pendirjevke naselil škrat. Nekateri so ga imenovali Taus, drugi Perkmandelc ali Gorjanski vrag. Nagajal je ljudem pri košnji na košenicah in povzročal neurja s točo, zaradi katerih so se v dolini vrstile slabe letine. Prerokovano je bilo, da ga bo pregnalo le mukanje železnega junca. In res: ko je zazvonil zvon Miklavževe nove cerkve, je škrat zbežal in v viharju polomil drevje na Polomu.

Cerkev je zavarovana kot kulturni spomenik.

Marinka Dražumerič (Gorjanci, 2005)

23

20. Miklavž Miklavž je priljubljena planinsko-izletniška točka. Tu je bilo že leta 1900 zgrajeno prvo planinsko zavetišče, leta 1929 pa so novomeški planinci dobili v najem del mežnarije. V njej je leta 1931 Nace Hudoklin odprl manjšo gostilno, ki je do leta 1939 prerasla v pravi planinski dom. Spomladi leta 1942 je v spopadu partizanov z italijanskimi vojaki dom pogorel. Po vojni je bil obnovljen in povečan, od leta 1958 pa je stalno oskrbovan.

Oskrbniki so bili Srebrnjakovi s Suhadola, Jakličevi in Madletovi iz Gabrja. Od leta 1972 je bil s krajšimi presledki oskrbnik Ivan Kos iz Orehovice, vse do leta 2002, ko je bil dom prodan. Sedanji lastniki želijo dom obnoviti za ustrezno oskrbo in ponudbo obiskovalcem Gorjancev.

Ljudsko izročilo pripoveduje, da je na košenicah pri Miklavžu nekoč stala vas. Njene prebivalce, Gorjance, naj bi pregnale rjave mravlje. Bile naj bi tako nadležne, da je moral človek okoli sebe kuriti ogenj, da se je lahko naspal, v hišah pa ljudje niso mogli več prebiti. Zato so se preselili v Gor. Suhadol, na košenicah pa je še danes polno mrdunov, velikih mravljišč.

Marinka Dražumerič (Gorjanci, 2005)

24

21. Les gorjanskih drevesnih vrstGorjanske gozdove odlikuje pestra sestava drevesnih vrst. Gozdovi so pretežno listnate strukture: v nižjih legah gabrovo-hrastove, tudi kostanjeve, v višjih legah pa povečini bukove, s posamičnimi plemenitimi listavci (gorski javor, gorski brest, lipa), po grebenih pa se pojavljajo tudi termofilni listavci (mali jesen, črni gaber, mokovec, puhasti hrast).

Zabeleženih je 25 vrst listavcev: beli gaber, brek, breza, bukev, cer, češnja, črna jelša, črni gaber, graden, gorski javor, gorski brest, jerebika, kostanj, lipa, lipovec, mali jesen, maklen, mokovec, ostrolistni javor, poljski brest, puhasti hrast, robinija, trepetlika, topol in vrba.

Iglavci so primešani v manjši meri (7 vrst). Jelka in tisa sta avtohtoni vrsti, drugi pa so umetno vneseni: smreka, rdeči bor, zeleni bor, macesen in duglazija.

Na Gorjancih so v regionalnem pogledu redka rastišča tise v senčnih predelih gozdnega rezervata Kobile, na toplih južnih pobočjih pa rastišča puhastega hrasta.

Na kozolcu ob kopi pri Miklavžu je urejena zbirka vzorcev lesa značilnih gorjanskih drevesnih vrst, iz katerih so razvidne struktura, oblika in barva lesa.

Stanko Gorenc

25

Kopišče na Miklavžu

22. Oglarska kopaOglarjenje je bilo nekoč splošno razširjeno gospodarsko opravilo, pri katerem so izkoriščali manjvreden les, ki ni bil primeren za dolge prevoze, ter sečne odpadke klade in veje. Z razvojem železarstva (fužinarstva) v 18. in 19. stoletju se je dejavnost močno razmahnila, svoj zaton pa doživela po drugi svetovni vojni. Danes se oglje uporablja predvsem v gostinstvu ter delno v kemični in infrastrukturni dejavnosti. Oglarji ali koparji so bili stalni delavci na gozdnih veleposestvih ali potujoči drvarji, ki so sledili večjim sečiščem in oglarili, če se jim je ponudila priložnost. Zaradi daljše odsotnosti z doma so razvili samosvoj način življenja. Spali so v zasilnih kolibah iz smrekovega lubja – skorjevkah ali oglarnicah. Nekdaj se je oglarilo tudi na Gorjancih. Ostanki kopišč so še danes opazni pri Krvavem kamnu, v Gajskem jarku, na Velikem placu, Pri fabriki, pri Štirni, pri Pruhu v smeri Trdinovega vrha, na Uštrasu, nekaj pa jih je bilo tudi v dolini Pendirjevke in Kobil. Pozabljeno tradicijo obuja Društvo Gorjanske Košenice, ki ima na Miklavžu urejeno kopišče, na katerem vsako leto, praviloma v mesecu septembru, prikažejo postopek kuhanja oglja.

Stanko Gorenc

26

Panonska detelja, hrvaški klinček, kranjski šebenik

23. Košenice pri MiklavžuNa planotastem ravniku pri Miklavžu je ohranjen eden večjih kompleksov gorjanskih košenic, ki so v preteklosti nastale s krčenjem gozda, košnjo in pašo. Zaradi spremenjenega načina kmetovanja se je velik del košenic v zadnjem obdobju zarasel, del pa degradiral, in sicer zaradi rekreativnih potreb in neprimernega turizma. Obstoj košenic je odvisen od redne košnje, sicer se hitro zarastejo. Seveda pestro rastlinsko podobo ohranjajo le košenice, ki se pozno kosijo in ne gnojijo, kar pa lastniki težko sprejmejo. Gorjanske floristične posebnosti so rumenocvetna panonska detelja, ki jo je leta 1838 na Gorjancih našel kustos kranjskega deželnega muzeja Henrik Freyer, kranjski šebenik, znan le še iz doline Sopote, ter hrvaški klinček, ki ima tu edina rastišča pri nas. Presenečajo tudi zavarovana kranjska lilija, z živo oranžnimi cvetovi in več vrst orhidej (kukavičevk): bezgova, Fuchsova in transilvanska prstasta kukavica, navadni kukovičnik, navadna in pikastocvetna kukavica, na posekah v Pendirjevki pa tudi lepi čeveljc, največja evropska orhideja. Dišeče cvetje privablja številne vrste metuljev, hroščev in drugih nevretenčarjev.

Dušan Klenovšek

27

24. Krvavi kamenKrvavi kamen, kamniti osamelec ob križišču gorjanskih poti, pripoveduje dramatične zgodbe. Ena od njih pravi, da kamen označuje mesto, kjer so pri določanju meje živa zakopali nedolžno dekle in mladeniča, njun grob pa označili s Krvavim kamnom.

Ljudsko izročilo pripoveduje tudi zgodbe o neobvladljivem človeškem pohlepu. Janez Trdina je zapisal, da so se Kranjci in Žumberčani pri določanju meje srečali pri kamnu. Ker se niso mogli zediniti o njenem poteku, se je vnel divji prepir, ki je prerasel v poboj. Človeška kri je oblila kamen, ki nosi od takrat ime Krvavi kamen.

V Cerovem Logu vedo povedati, da je bilo ob določanju meje med Kranjci in Hrvati tudi neko dekle. Da se ne bi pozabilo, kje je meja, so ji odsekali prste in njena kri je pordečila obmejni kamen. Dekle pa je bilo v resnici vila, zato je bil mejnik, imenovan Krvavi kamen, še dolga stoletja obarvan rdeče.

Ohranjeno je tudi izročilo, da je bil pri Krvavem kamnu zakopan zaklad, ki je na kresni večer gorel z velikim plamenom. Zakopal naj bi ga neki tat, svojo skrivnost pa je na smrtni postelji zaupal sojetniku v ječi na ljubljanskem gradu. Ta se je napotil na Gorjance, izkopal zaklad, vendar mu na lahek način pridobljeno bogastvo ni prineslo sreče.

Marinka Dražumerič (Gorjanci, 2005)

28

25. Gregorjev studenecV bližini Gospodične je pred lovsko kočo pod planinsko potjo izvir Vrtaškega potoka. Na strmem pobočju sta dve povirni grapi, v katerih na vodonosni plasti na več mestih priteka voda iz podornega grušča ter oblikuje neizrazito strugo s plitvimi tolmuni. V njih lahko pogosto opazimo ličinke močeradov ter rake postranice. Pretok izvirov je majhen, v sušnem obdobju voda le mezi, po deževju in topljenju snega pa se poveča. Nižje je v strmem pobočju, kjer se vodne količine s pritoki okrepijo, Vrtaški potok vrezal divjo sotesko Koprivnik, v kateri so ponekod visoke skalne stene in številni slapiči v strugi. Zanimive hidrološke pojave lahko občudujemo le ob višjih vodostajih, v sušnih obdobjih pa voda ponikne. Vrtaški potok sledimo v dolini le kot hudourno strugo, ki teče mimo Gorenjega in Dolenjega Suhadola do Velikih Brusnic, kjer se izliva v Brusničico. Enega od izvirov Vrtaškega potoka so lovci ob gradnji lovske koče okoli leta 1960 obzidali in vodo napeljali v bližino koče. Izvir je dobil ime po predvojnem zakupniku lovišča Gregorju Mikuliču iz Velikih Brusnic, ki je bil tudi po vojni spoštovan lovski tovariš. Tako kot v preostalih gorjanskih izvirih je tudi voda iz Gregorjevega studenca okusna in cenjena.

Andrej Hudoklin

Izdalo: Planinsko društvo Krka Novo mesto

Vsebina: Andrej Hudoklin, Dušan Klenovšek, Andreja Škedelj Petrič, Matej Simčič, Zavod RS za varstvo narave, OE Novo mesto; Marinka Dražumerič, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, OE Novo mesto; Stanko Gorenc, Društvo Gorjanske Košenice. Nekateri opisi so povzeti iz zloženke Gorjanci - naravna in kulturna dediščina ob planinskih poteh, 2005.

Fotografije: Andrej Hudoklin, Dušan Klenovšek, Stanko Gorenc, Mirko Perušek

Karta: Geodetska uprava RS, DTK 25, 2009

Lektoriranje: Joža Luzar

Sodelovali: Rozi Skobe, Jelka Huč, Tone Progar, Rudi Skobe

Tehnična postavitev poti: markacisti PD Krka Novo mesto

Oblikovanje: Marko Hrovat, ŠPES, Novo mesto

Izid zloženke sta omogočila:

“Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje” in PD Krka Novo mesto

2011

Aktivnost se izvaja v okviru projekta »Obnova planinskega doma pri Gospodični«. Projekt je del Letnega izvedbenega načrta Lokalne akcijske skupine Dolenjska in Bela krajina za leto 2009 in je delno sofinanciran iz sredstev LEADER, 4. Osi EKSRP.

Brošura je izdana v okviru projekta »Obnova planinskega doma Pri gospodični na Gorjancih«. Za vsebino informacij je odgovoren nosilec projekta, Planinsko društvo Krka Novo mesto.

Organ upravljanja Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje

Trdinov vrh