UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

TRŽNI IN PRAVNI VIDIK PONAREJENIH BLAGOVNIH ZNAMK

Študent: Denis NOVAK Naslov: Kozlovičeva 1, 6000 KOPER Številka indeksa: 80020057 Program: visokošolski strokovni – izredni študij Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: izredni prof., dr. Milan JURŠE Somentor: izredni prof., dr. Borut BRATINA

Ljubljana, oktober 2005

- 2 -

PREDGOVOR Odločitev o tem, da posvetim diplomsko nalogo ponarejenim blagovnim znamkam, je predvsem v dejstvu, da so se tudi v Sloveniji začeli proizvajalci in prodajalci, tako domači kot tuji, zanimati za zaščito svojih blagovnih znamk. To se zaznava preko številnih tožb in kazenskih ovadb v zvezi z blagovno znamko. Če sprejmemo trditev, da je zdrava konkurenca gibalo razvoja, potem je ponarejanje blagovnih znamk njegov zaviralec. Ob pojavu ponarejenih blagovnih znamk, proizvajalec, ki je v razvoj blagovne znamke vložil ogromno sredstev, energije in časa, dobi na tržišče "konkurenta", ki z vsem tem ni imel ničesar, uživa pa sadove teh naložb. Citat Thourowa: "Kapitalizem ne more delovati, če ni jasno, kdo kaj poseduje. Zasebna lastnina produkcijskih sredstev in zmožnost prilaščanja donosa, ki priteka iz teh sredstev, sta srčika kapitalizma. Kapitalizem, ki temelji na znanju, ne bo deloval brez novega sistema, ki bo določil, kdo poseduje ali obvladuje pravice intelektualne lastnine. Kapitalizem zahteva jasne, lahko izvršljive lastniške pravice."1 (Pretnar, 35) Zagotavljanje spodbude in motivacije za intelektualno ustvarjalnost se vedno omenja kot glavni cilj zaščite intelektualne lastnine. Ta cilj vključuje zaščito takšne tržne strukture, ki intelektualnim stvaritvam omogoča, da pridobijo ekonomsko vrednost in na ta način povečujejo družbeno blaginjo. Diplomska naloga je vsebinsko razdeljena na dva dela, in sicer na tržni vidik, kjer bodo v grobih orisih povzeta dognanja v zvezi s samimi blagovnimi znamkami in primeri ponarejenih blagovnih znamk, ter pravni vidik, kjer bodo ponarejene blagovne znamke obravnavane iz civilnega, upravnega ter kazenskega prava, snov bo pa ravno tako obogatena s praktičnimi primeri. V diplomski nalogi ni prostora za širše obravnavanje samih blagovnih in storitvenih znamk, pa tudi ne za predstavitev celotnega mednarodnega sistema intelektualne lastnine, zato bodo temu področju namenjene samo najnujnejše osnove. 1 Thurow, Lester, Creating Wealth, Nicholas Bailey Publishing, London 1999.

- 3 -

KAZALO 1. UVOD 4 1.1. Opredelitev področja in opis problema 4 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve 4 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave 4 1.4. Uporabljene metode raziskovanja

5

2. PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE 6 2.1. Kratek pregled pravne urejenosti na področju pravic intelektualne lastnine 6 2.2. Nastanek pravice 8 2.3.

Skupne značilnosti pravice intelektualne lastnine

9

3. TRŽNI VIDIK BLAGOVNE ZNAMKE 10 3.1. Opredelitev blagovne znamke 10 3.2. Vrednost blagovne znamke

10

4. TRŽNI VIDIKI PONAREJANJA BLAGOVNIH ZNAMK 12 4.1 Značilnosti in načini ponarejanja 12 4.2 Ekonomski razlogi za ponarejanje blagovnih znamk 13 4.3. Dva specifična ponarejena izdelka 17 5. PRAVNO VARSTVO PRAVIC INTELEKTUALNE LASTNINE 19 5.1. 5.2.

Pravno varstvo blagovne znamke Blagovna znamka Evropske unije

19 19

5.3. Civilni postopki 20 5.4. Upravni postopek 21 5.4.1. Ukrepi carine pri uvozu blaga 22 5.5. 5.6. 5.7.

Kazenski postopki Preventivni ukrepi za imetnike pravic intelektualne lastnine Ukrepi ob primerih ponareditve blagovne znamke

24 26 28

6. SKLEP Z UGOTOVITVAMI IN PREDLOGI

29

7. POVZETEK

30

8. SEZNAM LITERATURE IN VIROV

32

- 4 -

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Področje blagovnih znamk je zelo občutljivo področje, tako s pravnega, kot ekonomskega vidika. Posamezniki in podjetja vlagajo v blagovno znamko in njeno prepoznavnost velika sredstva in znanje, zato obstaja na njihovi strani velik interes po prepoznavnosti in nedvoumnosti za kateri proizvod gre. Na blagovno znamko so vezani različni kriteriji kakovosti, garancije in druge ugodnosti. Prav tako obstaja na strani kupcev velik interes po prepoznavnih blagovnih znamkah, saj jim te zagotavljajo določeno kakovost, varnost in končno tudi statusni simbol.

V ta odnos pa se vrivajo ponarejevalci blagovnih znamk, ki za sam razvoj blagovne znamke niso ničesar prispevali, niso vlagali v razvoj in raziskave, nobenih stroškov nimajo s promoviranjem blagovne znamke in v najširšem pomenu škodujejo tako prodajalcem, kot kupcem. Prodajalcem odžirajo tržni delež, kupcem pa prodajajo običajno slabšo kakovost izdelka.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je prikazati praktične primere ponarejenih blagovnih znamk in predvsem dolžna ravnanja lastnikov blagovnih znamk ob zaznavi teh pojavov. Rek iz rimskega prava namreč pravi: »Pravica gre tistim, ki zanjo poskrbijo«.

Tako bomo v diplomskem delu skušali prikazati tržni vidik in pravni vidik ponarejanja blagovnih znamk, predvsem skozi kazenski postopek.

Cilji naloge so torej:

• opisati načine detektiranja – zaznavanja ponarejenih blagovnih znamk; • podati napotke ob zaznavi ponarejene blagovne znamke. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da imajo ponarejene blagovne znamke velik negativen vpliv na finančni rezultat lastnika avtentične blagovne znamke. Naslednja predpostavka je v tem, da lahko

- 5 -

ugotovimo obseg ponarejenih blagovnih znamk in izračunamo škodo, ki je nastala s pojavom ponarejene blagovne znamke.

Za omenjeno raziskavo je na voljo dovolj strokovne literature, vendar v Sloveniji ni za nobenega od kazenskih primerov sodnega epiloga.

1.4 Uporabljene metode raziskovanja V okviru te raziskave smo uporabili deskriptivni pristop in naslednje metode: • metodo deskripcije – opisali bomo postopek pravnega varstva blagovne znamke, načine

zaznavanja ponarejenih blagovnih znamk in ravnanja ob zaznavi ponarejene blagovne znamke;

• metodo kompilacije – uporabili bomo znanje in izkušnje iz tuje in domače literature z obravnavanega področja, ter praktične primere;

• metodo analize – z njo bomo ugotavljali in analizirali obstoječe stanje, potrebe in možnosti za izdelavo ustreznih rešitev.

- 6 -

2. PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE Intelektualna lastnina je tisti neopredmeteni del podjetja, ki se v samih bilancah podjetja ne izkazuje na katerem od kontov, vendar predstavlja lahko kljub temu za podjetje veliko vrednost. Intelektualna lastnina zajema patente, modele, blagovne ali storitvene znamke in geografske označbe2, vse vrste avtorskih del in sorodnih pravic3 ter topografije polprevodniških vezij4. Omejili se bomo na znamke in še to samo na blagovne znamke, saj do sedaj še ni bil zaznan primer ponarejanja storitvene znamke in so zato z vidika ponarejanja za nas nezanimive. Tako bo v nadaljevanju, ko bo govora o znamki, vedno mišljena zgolj blagovna znamka. 2.1. Kratek pregled pravne urejenosti na področju pravic intelektualne lastnine Že davno v zgodovini so razvita gospodarstva zaznala potrebo po učinkovitem zavarovanju pravic intelektualne lastnine. Uspešni posamezniki so si želeli ustrezne zaščite pred posnemovalci in tatovi idej. Sami so namreč ugotovili, da je v razvoj potrebno vlagati, da pa v primeru, da ta razvoj ni ustrezno zavarovan, hitro postane predmet posnemanja. V samem začetku so skušali proizvajalci varovati svojo intelektualno lastnino preko različnih konvenciji, ki so jih države ratificirala ali pa tudi ne. Konvencije so se vedno bolj izpopolnjevale in določale vedno bolj natančne standarde, vse s ciljem zavarovanja intelektualne lastnine. Slovenija je vse konvencije, ki so se nanašale na intelektualno lastnino, notificirala in jih implementirala v svojo zakonodajo. Tako je že leta 1992 notificirala več konvecij, katerih članica je bila nekdanja Jugoslavija, in sicer5

• Konvencijo o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), • Pariško konvencijo za varstvo industrijske lastnine, • Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del, • Madridski sporazum o mednarodnem registriranju znamk, • Locernski sporazum o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in

modele, • Bruseljsko konvencijo o razdelitvi signalov za prenos programov po satelitu in • Nicejski sporazum o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije

znamk. Meseca decembra 1994 je direktor urada dr. Bojan PRETNAR v imenu Slovenije podpisal Pogodbo o pravu znamk (TLT), prvo mednarodno pogodbo s področja intelektualne lastnine, kjer je Slovenija med »izvirnimi« podpisniki.

2 Po Zakonu o intelektualni lastnini. 3 Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah. 4 Po Zakonu o topografiji polprevodniških vezij. 5 http://www.uil-sipo.si/URADS.htm.

- 7 -

V začetku leta 1995 je začela delovati Svetovna trgovinska organizacija (WTO), katere članica je tudi Slovenija. Ob ratifikaciji celotnega paketa dokumentov iz Marakeša je Slovenija ratificirala tudi Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs). Leta 1997 je Slovenija pristopila k Protokolu k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk, leta 2001 pa je še ratificirala Pogodbo o pravu znamk, Dunajski sporazum o mednarodni klasifikaciji figurativnih elementov znamk in s tem je bila tudi zaokrožena pravna urejenost blagovnih znamk v Sloveniji. Že uredba Sveta Evropske skupnosti št. 3295/94 z dne 22. 12. 1994 je določila tiste okvirje ukrepov, ki naj jih države sprejmejo v zvezi s ponarejenim blagom in ki v grobem veljajo še danes. V uredbi je tudi definicija ponarejenega blaga, ki jo je kasneje skoraj dobesedno povzel naš Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine6. Bistvena pa je določba prepovedi sprostitve v prosti promet, izvoz, ponovni izvoz ali uvedbo odločenega postopka za ponarejeno in piratsko blago. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo 1. 5. 2004, pa je bila Slovenija zavezana k implementaciji še direktive EU št. 2004/48/EC z dne 29. 4. 2004, ki v bistvu ne prinaša bistvenih novosti, ampak kot direktiva nalaga državam članicam usklajenost vodenja postopkov ob zaznanih kršitvah pravic intelektualne lastnine. Pravice intelektualne lastnine različni avtorji na različne načine pojmujejo in zajemajo. Najširše jih mogoče zajema prav slovenski avtor Bojan Pretnar, ki poudarja, da intelektualno lastnino bistveno zaznamuje njena trojna narava (Pretnar 2002, 15), in sicer kot področje prava, kot področje ekonomskih in zasebnih podjetniških pravic in kot management intelektualnih pravic, torej upravljanja s temi pravicami. Zato se definicije tako razlikujejo, ker se prilagajajo potrebam vsake izmed teh ved. Večina vseh definicij se oklepa področja prava, ker so na tem področju najbolj zaznavne navzven, vendar je bistvo vseh teh pravic prav v določeni ekonomski koristi, ki jo ta pravica prinaša. Pomen ekonomskega področja intelektualne lastnine je razviden že v tem, da je bilo področje potrebno pravno urediti. Če za vsem tem ne bi bilo ekonomske logike, bi lahko področje ostalo tudi neurejeno. Povzeto po Pretnarju, Cornish7 "Noben resen študent prava intelektualne lastnine si danes ne more privoščiti, da ne bi upošteval ekonomskih argumentov za in proti ohranjanju teh pravic." To pa nam omogoča, da navedemo tri glavne prvine temeljne ekonomske opredelitve intelektualne lastnine:

6 Uradni list št. 30/01. 7 Cornish, William R. Intellectual Prorety: Patents, Copyright, Trade Marks and Allied Rights, Sweet & Maxwell, London 1999.

- 8 -

- vzpostavljanje ekonomske spodbude za zasebno tržno ponudbo določenih oblik znanja kot blaga ali storitev, - omogočanje pretvorbe teh oblik znanja, ki so po svoji naravi javne dobrine, v zasebne in zato tudi redke ekonomske pravice, ter - ščitenje tržne identitete blaga in storitev, ki temelji na teh ekonomskih pravicah, s čimer zagotavlja izvedljivost tržnih transakcij s tem blagom in storitvami. 2.2. Nastanek pravice Za pridobitev pravice o uporabi blagovne znamke, kot intelektualne lastnine, obstaja predpisani postopek. Postopek priznanja blagovne znamke določajo:

• Zakon o industrijski lastnini8 • Pravilnik o vsebini prijave znamke9 • Uredba o pristojbinah za pridobitev in vzdrževanje pravic industrijske lastnine10

Prijava znamke mora vsebovati: 1.) Zahtevo za registracijo znamke, praviloma na izpolnjenem obrazcu SIPO Z-1 2.) Seznam proizvodov ali storitev 3.) Prikaz znaka 4.) Potrdilo o plačilu prijavne pristojbine

Prijava se pošlje na naslov Urada RS za intelektualno lastnino, Kotnikova 6, Ljubljana. V Zakonu o intelektualni lastnini (v nadaljevanju ZIL –I) je tudi določeno kakšen znak se sme, oziroma kakšen znak se ne sme registrirati. Splošno načelo velja, da se kot znamka sme registrirati vsak znak, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja. To seveda ne pomeni, da se določena fantazijska oblika novega zaščitnega znaka ali logotipa ne more obravnavati kot ustvarjalni dosežek človekovega intelekta - toda takšen dosežek se lahko ločeno zavaruje kot avtorska pravica. Osnovni namen zaščite znaka in vseh drugih oblik poslovnih identifikatorjev je predvsem zaščita tržne identitete vsakega posameznega ponudnika njegovega izdelka na tržišču. (Pretnar 2002 , 41) ZIL –I tudi natančno določa postopek registracije blagovne znamke, registre, dostop in varovanje pridobljenih pravic. Obseg varstva določa seznam blaga in storitev, na katero oziroma katere se registracija nanaša. Registracija sama po sebi ni pogoj za uporabo določenega znaka; vsakdo lahko, če tako želi, komercialno izkorišča neregistrirane znake, a sodno uveljavljanje pravic v primeru kršitve pravil uporabe takšnih "neregistrirani znamk" je potem navadno mnogo težje. V mnogih državah in tudi v Sloveniji je obstoj pravnega varstva pogojen z dejansko rabo znaka. Trajanje registracije je poljubno dolgo, običajno se lahko obnovi vsakih 10 let, seveda pod pogojem, da je ta znamka v gospodarski rabi. 8 Uradni list RS, št. 7/03 – uradno prečiščeno besedilo 37/04. 9 Uradni list RS, št. 102/01. 10 Uradni list RS, št. 110/01.

- 9 -

2.3. Skupne značilnosti pravice intelektualne lastnine Za pravice intelektualne lastnine je mogoče ugotoviti naslednje: (povzeto po Pretnarju, str. 50) 1.) Pravice so negativne narave, kar pomeni, da smejo njihovi imetniki prepovedati komercialno uporabo vsakomur, ki nima njegovega dovoljenja. To načelo je pomembno predvsem za našo obravnavo ponarejenih blagovnih znamk, ko bomo ugotavljali v nadaljevanju obstoj te pravice, oz. njen neobstoj. 2.) Varstvo intelektualne lastnine se nanaša izključno na gospodarsko dejavnost. Osebna ali katerakoli druga vrsta negospodarske uporabe je prosta. Zato smo v naši definiciji intelektualne lastnine poudarili njeno ekonomsko naravo. 3.) Pravice intelektualne lastnine so izključno teritorialne pravice. S pojavom intenzivne mednarodne trgovine se je začel razvijati tudi mednarodni sistem intelektualne lastnine, ki dandanes vsebuje kompleksen zbir konvencij, pogodb in sporazumov. Temu se bomo bolj posvetili ob koncu diplomske naloge pri blagovni znamki Evropske unije. 4.) Pravice intelektualne lastnine so časovno omejene, razen blagovnih znamk, trgovskih imen in geografskih označb, katerih varstvo lahko traja neomejeno. To načelo nas "oprošča" kakršnega koli preverjanja časovne trajnosti blagovnih znamk pri ugotavljanju ponarejenih blagovnih znamk. Tudi v pravu se počasi uveljavlja nov pojem "podjetniški identifikator", ki je opredeljen kot »vsak znak, ki se uporablja za identifikacijo poslovne dejavnosti fizične ali pravne osebe, organizacije ali združenja«. S tem pa je zelo razširjeno področje blagovnih ali storitvenih znamka (sem potemtakem spadajo tudi domene, oz. imena domen spletnih strani).

- 10 -

3. TRŽNI VIDIK BLAGOVNE ZNAMKE 3.1. Opredelitev blagovne znamke Samih definicij blagovne znamke je več in kot to opredeljuje Kotler (Kotler, 1996, str. 444) je blagovna znamka ime, izraz, simbol, oblika ali kombinacija naštetih, namenjena prepoznavanju izdelka ali storitve enega ali skupine proizvajalcev in razlikovanju izdelkov ali storitev od konkurenčnih. Blagovne znamke torej niso le proizvodi in storitve, so tisto, kar podjetje dela in tisto, kar podjetje je. Običajno so blagovne znamke razlog, zakaj podjetja obstajajo in ne obratno. Vsebujejo zaupanje, doslednost in določen skupek pričakovanj in obljub. Močne blagovne znamke torej neotipljive lastnosti, kot so obljuba, sprijetost, zaupanje in upanje, naredijo otipljive (Davis, 2002, str. 4). V splošnem potrošnik nima odnosa z izdelkom, temveč z blagovno znamko. Izdelki so tisto kar podjetje dela, to, kar potrošniki kupujejo, pa so znamke. Zavedanje, zaupanje in ugled, ki so se počasi razvijali z leti, so najboljše zagotovilo za bodoče dohodke (Kapfere, 1995, str. 9). Izdelek postane blagovna znamka šele takrat, ko potrošniki v množici na videz anonimnih izdelkov začnejo iskati in kupovati le enega. Taki izdelki so iskani zaradi kakovosti in vizualne prepoznavnosti, kupci se nanje navežejo in jih nezavedno vzamejo za svoje. Eno od praktičnih in za nadaljnje raziskave uporabnih definicij blagovne znamke pa je podal De Chernotany: Uspešna blagovna znamka je prepoznaven izdelek, storitev, oseba ali kraj, ki je nadgrajen tako, da kupec ali uporabnik zaznava zanj pomembne, posebne in trajne dodane vrednote, ki se kar najbolj ujemajo z njegovimi potrebami ( De Chernatony, 2002, str. 24). Opredelitev se nanaša na uspešne blagovne znamke, te bodo v drugem delu naloge tudi za nas najbolj zanimive, saj se ponarejevalci ne lotevajo neuspešnih, blagovnih znamk z negativnim predznakom. Razvoj blagovne znamke pa zahteva čas in denar, tako da gre nedvomno za naložbo, ki lahko ob primernem upravljanju zagotavlja precejšen dobiček. Za namene te naloge pa podajmo še definicijo zaščitni znak (trademark) (povzeto po De Cheratony, 18-25). Zaščitni znak je ime, znak ali simbol, ki ga uporabljamo za razlikovanje izdelkov ali storitev enega podjetja od izdelkov ali storitev drugih. V nasprotju z zaščitnim znakom so za blagovno znamko značilne funkcionalne in čustvene vrednote, torej gre pri blagovni znamki za veliko širši pomen. Da iz blaga naredimo blagovno znamko, je treba osnovo nadgraditi z vrednotami, h katerih krepitvi stremijo zaposleni. 3.2. Vrednost blagovne znamke Blagovne znamke so sklopi funkcionalnih in čustvenih vrednot. Tako, na primer, avtomobil Jaguar lahko tekmuje z drugimi avtomobilskimi znamkami po razumsko ovrednotenih merilih kakovosti, nakup pa bodo sprožila čustvena merila oziroma ugled, ki ga znamka uživa (De Chernatony, 19).

- 11 -

V današnjem svetu, kjer so produkcijska sredstva tako razvita in informacijska tehnologija nudi tolikšno podporo, podjetja vse bolj ugotavljajo, da lahko tekmeci hitro odkrijejo posebne funkcionalne značilnosti blagovne znamke in funkcionalno prednost ne le posnemajo, temveč tudi presežejo, zato pa odigra pri nakupu večjo težo čustvena komponenta zaupanja v blagovno znamko. V reviji Računalniške novice tako zasledimo članek,11 v katerem družba Canon Europe opozarja na ponarejene fotoaparate, ki so se pojavili na tržišču z njihovo blagovno znamko. Torej konkurentom ali piratom ni težko izdelati niti tako tehnično zahtevnega izdelka, kot je fotoaparat. Ob obravnavi vrednosti blagovne znamke ne moremo mimo pojma vrednote, za katere najdemo eno najbolj razumljivih razlag, da je to "dolgotrajno prepričanje, da je neki način vedenja ali neko končno stanje bivanja osebno ali družbeno bolj zaželeno kot neki drugi oziroma nasprotni način vedenja ali drugo oziroma nasprotno končno stanje bivanja" (De Chernatony, 19). Raziskovalci ugotavljajo, da z naraščanjem blagovne menjave na domačem in svetovnih trgih čedalje bolj narašča tudi potreba po individualizaciji podjetji in njihovega blaga. Tako je definiran koncept moči in vrednosti blagovne znamke kot celota prednosti določene blagovne znamke, ki izraža tri dokaj izrazite pomene vrednosti blagovne znamke (povzeto po Kapferer, 1995, str. 26-31), in sicer:

• celotna vrednost znamke kot posamezna pridobitev – ko je znamka prodana ali pa vključena v bilanco stanja. Gre za finančno ocenjevanje vrednosti blagovne znamke ( o tem več v nadaljevanju);

• merjenje potrošnikove navezanosti na določeno blagovno znamko oziroma merjenje zvestobe blagovni znamki;

• asociacije, mnenja, stališča (opis blagovne znamke), ki jih ima potrošnik do določene blagovne znamke – ugled blagovne znamke.

Vrednost blagovne znamke izraža vrednost tako za proizvajalce, trgovce kot tudi za končne potrošnike. Proizvajalcem zagotavlja prepoznavnost njihovih izdelkov, varnost in stabilnost bodočega povpraševanja in s tem zmanjšuje finančno tveganje, vrednost s povečevanjem zmogljivosti in učinkovitosti tržnih programov, dodatne moči na trgu in konkurenčnih prednosti. Trgovcem zmanjšuje tveganje, povečuje prodajo in gradi ugled trgovskega podjetja. Kupcem pa zagotavlja vrednost s povečanjem njihove subjektivne interpretacije in obdelave informacij, zaupanja v času nakupne odločitve ter zadovoljstva pri uporabi. Iz navedenega je razvidno, da so blagovne znamke pomembne za celotno gospodarstvo in ne samo za posamezna podjetja. Raziskava o blagovnih znamkah in rasti, ki jo je za Evropsko zvezo blagovnih znamk opravila londonska svetovalna družba PIMS Europe, podaja ugotovitve, da je ugled blagovne znamke odločilnega pomena za gospodarsko rast in ima enak pomen kot inovacije. Blagovne znamke prinesejo dvakrat tolikšno dodano vrednost na vsak evro, ki ga podjetja namenijo za raziskave in razvoj kot blago, ki nima uveljavljene blagovne znamke (povzeto po Zorc, 2003).

11 Revija Računalniške novice št. 1/IX z dne 8. januar 2004, str. 8.

- 12 -

4. TRŽNI VIDIKI PONAREJANJA BLAGOVNIH ZNAMK 4.1. Značilnosti in načini ponarejanja Za ponaredke novejšega časa je značilno, da se vse bolj in bolj podobni originalnim izdelkom. Kljub temu, da proizvajalci varujejo postopke izdelave, materiale in ostalo, kot poslovno skrivnost, se dogaja, da so ponarejeni izdelki zelo podobni originalnim, sploh ko govorimo o tehnično manj zahtevnih izdelkih. Ker se je zaradi cenene delovne sile, precejšen del proizvodnje preselil iz industrijsko razvitega dela sveta na Kitajsko, je proces zahteval, da so se tja pripeljali tudi stroji, reprodukcijski material in sama tehnologija dela. Lastniki blagovnih znamk, oziroma naročniki pa ugotavljajo, da ravno iz Kitajske prihajajo ponarejeni njihovi izdelki. Tako je družba Assics, ki izdeluje športno opremo, ugotovila, da so ponaredki izdelani na istih strojih, da je bil uporabljen enak material in da se je pravzaprav proizvodni proces podaljšal v nočno izmeno. Izdelki so bili, glede na to, da so jih izdelali isti delavci, kot originalni, skoraj identični. Manjkali so le posamezni zaščitni deli obutve, in sicer svetleči trakovi na petnem delu, ki pa jih je naročnik ob rednem delu posebej izdajal iz skladišča. V nadaljevanju so nato kot »Made in China« prihajali na trg dvojni izdelki. Seveda je imel naročnik podatke o izdelanih količinah njegovih izdelkov samo za t.i. uradni del posla. Ob tem se pojavljajo težave pri identifikaciji ponarejenih izdelkov. Vsi izdelki prihajajo v omenjenem primeru iz Kitajske, narejeni so na proizvajalčevi opremi, po videzu in kakovosti bistveno ne odstopajo od originalnih izdelkov in bi bilo iluzorno pričakovati od carine, kot prvega organa, ki se sreča s ponarejenimi izdelki, da bo take izdelke odkril kot ponaredke. Dodatna težava nastane, če tako ponarejene izdelke kitajski proizvajalci ponudijo poslovodjem trgovin, ki prodajajo tudi originalne izdelke. Večina literature o ponarejanju se nanaša pravzaprav na kršitev avtorskih pravic, kjer pirati kopirajo fonograme in neupravičeno reproducirajo avtorska dela. Na tem področju je izdelanih veliko varnostnih mehanizmov, različnih pristopov k preprečevanju piratstva, veliko je tudi nacionalnih in mednarodnih združenj avtorjev. Na področju ponarejenih blagovnih znamk pa je značilnost ponarejanja odvisna od same narave izdelka. Skupno značilnost pa lahko razberemo iz dveh primerov, ki jih je obravnavala tudi slovenska policija. Tako je v prvem primeru12 angleški naročnik v steklarni na Primorskem naročil izdelavo različnih steklenic za parfume. Ob naročilu je podal specifikacije steklenic, natančne dimenzije in ostale podrobnosti za samo izdelavo. Steklarna je naročilo izpeljala kot vsak drug običajen posel. Šele ob zaprosilu angleških varnostnih organov, je policija ugotovila, da je organizirana skupina ljudi iz Londona izdelovala ponarejene parfume in jih prodajala v državah Evropske skupnosti in širše. Proizvodnjo so organizirali tako, da se je v različnih državah izdeloval določen del izdelka in so nato sam izdelek sestavljali na Irskem. Esenco parfuma so ponarejali v Italiji, plastični pokrovček steklenice in kartonsko embalažo v Španiji,

12 Arhiv Ministrstva za notranje zadeve, Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije.

- 13 -

kot že omenjeno, same steklenice pa v Sloveniji. Tako izdelani posamezni deli izdelkov niso pri transportu, oziroma uvozu zbujali pozornosti, ampak so nemoteno prispeli na namembni kraj na Irskem, kjer je potekalo sestavljanje in embaliranje. Iz obvestil angleških varnostinih organov je bilo razvidno, da je omenjena združba, v daljšem časovnem razdobju ustvarila preko 1.200.000 funtov čistega dobička. V drugem primeru13 je združba ljudi iz Rusije organizirala izdelavo ponarejenih cigaret Marlboro. Slovenska družba, ki je sodelovala pri tem, je bila zadolžena za izdelavo kartonske embalaža, sicer pa se je ves preostali del proizvodnje odvijal na Kitajskem. Ponarejene cigarete Marlboro pa so bile namenjene prodaji na ruskem trgu. V prvem primeru slovenski naročnik ni poznal ozadja celotnega posla, medtem ko je v drugem primeru v poslu sodelovalo več državljanov Slovenije, ki so v Avstriji ustanovili avstrijsko družbo in se v slovenski proizvodni družbi kartonske embalaže pojavljali kot naročniki blaga. Slovenska družba je bila izbrana za izdelavo kartonske embalaže zato, ker je dosegala visoke standarde natančnosti same izdelave, ki se od originalne embalaže cigaret Marlboro sploh ni razlikovala. Dejansko so ruski organizatorji za izdelavo cigaret uporabljali ponarejen tobak in ne originalno kvaliteto, vendar je bil za njih bistvenega pomena sam izgled izdelka, zato so tudi poiskali kvalitetnega izdelovalca embalaže. Po zaznanih informacijah, da se v omenjeni slovenski družbi izdelujeje embalaža za cigarete Marlboro, se je slovenska policija povezala z družbo Philip Moris, s predstavništvom v Hamburgu, v Nemčiji in ugotovili so, da oni niso naročniki te embalaže. S spremljanjem finančnih tokov za te izdelke je slovenska policija ugotovila, da so bili vsi računi plačani iz avstrijske družbe in po ugotovitvi ustanoviteljev družbe je bila slika dejanskega stanja jasna. Iz navedenih dveh primerov je moč sklepati, da ponarejevalci največkrat samo proizvodnjo razdelijo na več faz in polizdelkov in jih nato kot polizdelke združijo v državi, ki ima slabše urejeno, ali pa sploh nima urejene zakonodaje na področju industrijske lastnine. 4.2. Ekonomski razlogi za ponarejanje blagovnih znamk Če pogledamo ocene Evropske komisije, postane jasno, kje tiči vzrok, da se določeni subjekti na trgu poslužujejo ponarejanja blagovnih znamk. Po oceni Evropske komisije14 znaša v svetovnem merilu promet s ponarejenimi blagovnimi znamkami od 5-7%, izguba prihodkov zaradi ponarejenih znamk pa od 200 do 300 milijard evrov letno. V evropskem merilu je izguba prihodkov po oceni Evrospke komisije od 400 do 800 milijovom evrov letno. Posledice ponarejanja občuti tako industrija kot tudi državni proračun. Industrija ima zaradi ponarejanja škodo zaradi zmanjšanja prodaje svojih originalnih izdelkov. Ker so ponarejeni izdelki kakovostno običajno slabše kvalitete ali celo nefunkcionalni, navzven pa dokaj enakega izgleda, jih kupci med seboj zamenjujejo, posledično originalni izdelki izgubljajo ugled in zaupanje kupcev. Na drugi strani je zaradi pojava ponarejanja prikrajšan tudi državni proračun, saj znatno zmanjša davčne prihodke, izgubljajo se delovna mesta. V državah, kjer je

13 Arhiv Ministrstva za notranje zadeve, Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije. 14 http://www.wipo.org/stat-report/index5.htm , 12. 1. 2005.

- 14 -

ponarejanje zelo razširjeno, je opaziti zmanjšanje tujih investicij in posledično »beg možganov« prav zaradi pomanjkljive zaščite pravic intelektualne lastnine. Ekonomski razlogi za ponarejanje so tako sila preprosti, cilj ponarejanja pa je dobiček, ki ga skušajo ponarejevalci dosegati brez stroškov razvoja, stroškov vlaganja v izobraževanje, brez stroškov promocije izdelka,… SLIKA 1: Motivi ponarejanja blagovnih znamk Na spletu je možno najti celo takšne, ki ne skrivajo, kaj prodajajo. Na spletni strani http://01wholesale.com/import-export-itemdetails-1638--fake-nike-sports-shoes.html lahko tako vsakdo naroči ponarejene športne copate znamke Nike. Kršitev pravic intelektualne lastnine je postala in ostaja dobičkonosna dejavnost, z nizkimi investicijami in nizkimi stroški reprodukcije, kar je glavni razlog, da jo opravljajo celo imetniki pravic, njihovi sodelavci, kot so bivši zaposleni. Ponarejevalci so motivirani predvsem s kratkoročnimi dobički, poceni reprodukcijo, nepokritimi potrebami trga, preprosto reprodukcijo, težavami pri dokazovanju in odkrivanju ponarejanja, s premalo sankcijami v zakonih in luknjami v zakonodaji, ki ščiti pravice lastnikov intelektualne lastnine, slabo politiko vlade, ter z geografsko lego države. V večini primerov se izdelki zlahka in poceni ponarejajo, saj imetniki pravic opravijo drage in tvegane postopke uvajanja proizvoda. Ponarejevalci najemajo poceni delovno silo, imajo nizke zaloge in ne plačujejo provizij. Ponarejevalci se prav tako ne srečujejo z visokimi vlaganji v oglaševanje, promocijo ter prodora izdelka na trg, ki ga je poravnal že imetnik pravice ter ne srečujejo se z visokimi proizvodnimi stroški. Stroški reprodukcije so nizki tudi zaradi nepravih sestavin, ki so pri reprodukciji uporabljene.

Poceni

reprodukcija

MOTIVI Preprosta

reprodukcija

Težave pri

dokazovanju ponarejanja

Ni stroškov

razvoja

Ni stroškov promocije

Mišljenje kupcev

- 15 -

Ponarejanje blagovnih znamk v svetu zavzema čedalje večje razsežnosti. Kot je razvidno iz podatkov WIPO za leto 2003, največ takšnih izdelkov prihaja iz Kitajske, med najbolj priljubljenimi artikli ponarejanja pa so oblačila s kar 55 % vsemi zaznanimi primeri ponareditve blagovne znamke. TABELA 1: Ponarejanje blagovnih znamk po vrsti izdelka VRSTA IZDELKA ŠTEVILO ZADEV,

KI JIH JE OBRAVNAVALA

CARINA EU

%

ŠTEVILO ZASEŽENIH IZDELKOV

%

PRIMERJAVA 2002-2003 PO ŠT.

IZDELKOV

Prehrana in pijača 17 0,2 1.489.908 1.6 + 77% Parfumi in kozmetika 116 1.1 1.009.879 1.1 + 801% Oblačila in oprema 5.891 55 3.876.271 4.2 - 58% Električna orodja 200 1.9 523.275 0,6 - 70% Računalniška oprema 43 0.4 79.402 0.1 + 68% CD (igre, programi,.) 1.898 17.7 32.646.560 35.4 + 172% Ure in nakit 1.098 10.3 674.327 0.7 + 59% Igrače in igre 497 4.6 1.233.386 13.4 + 996% Cigareti 130 1.2 33.244.507 36 + 6% Ostali izdelki 820 7.7 6.370.702 6.9 - 77% SKUPAJ 10.709 100 92.218.700 100 + 9% Vir: Podatki pridobljeni od predstavnika WIPO na seminarju o intelektualni lastnini v Ljubljani v času od 11-12. 3. 2005. SLIKA 2: Ponarejeni izdelki po državah izvora

010203040506070

Kita

jska

Hong

Kon

g

Male

zija

Tajva

n

Beni

nZd

ruže

ni ar

absk

i em

irati

Neug

otov

ljeno

Osta

li

v %

Vir: Podatki pridobljeni od predstavnika WIPO na seminarju o intelektualni lastnini v Ljubljani v času od 11-12. 3. 2005.

- 16 -

Nelegalno reprodukcijo ponarejevalci pogosto opravičujejo z gospodarskimi dejavniki, najbolj ključno opravičilo pa je gotovo brezbrižnost porabnikov, ki dopuščajo krajo intelektualne lastnine kot nekaznivo dejanje brez večjih posledic. Ob tem se je potrebno zavedati tudi drugih negativnih posledic, ki jih ima trgovina s ponarejenim blagom: - negativne ekonomske (država je oškodovana pri davkih) in socialne posledice (izguba

delovnih mest) za celotno družbo; - trgovina s ponarejenim blagom se čedalje bolj povezuje z organiziranim kriminalom; - če področje ponarejenih blagovnih znamk ni urejeno in ustrezno sankcionirano, pada

interes po izboljšavah in dviganju kvalitete proizvodov kot osnovnem gibalnem mehanizmu tržnega gospodarstva.

Kolikšni so ekonomski razlogi za posedovanje blagovne znamke, je razvidno tudi iz primera blagovne znamke Iskra (vir: Delo, Sobotna priloga z dne 17. April 2004 ). Gre za spor med družbo Iskraemeco in Iskra holding d.d. v katerem obe družbi trdita, da je blagovna znamka Iskra in njen logotip, mnogim znana zvezdica v krogu, njihova. Seveda ne gre zgolj za prestižne razloge v sporu, ampak za povsem ekonomske. Iskriemecu so se sedaj v sporu pridružile še druge nekdanje članice skupnega podjetja Iskra, ki je razpadlo na Iskra holding in posamezne, samostojne družbe z izpeljankami Iskra v imenu. Iskra holding, čeprav samo z 10 zaposlenimi, trdi, da je blagovna znamka Iskra njena in da je registrirana v več kot 50 državah sveta, za kar plačuje tudi visoke stroške. Pred dvema letoma je družbo Iskra Era od Slovenske razvojne družbe odkupil koncern Hidria iz Idrije. Po nakupu so družbo preimenovali v Hidria Perles, izdelke, ročna orodja pa zaradi tradicije in ugleda, ki ga znamka uživa, pa še naprej izdelujejo in prodajajo pod imenom Iskra. Iskra holding pa sedaj Hidrii Perles ne dovoli registrirati blagovne znamke Iskra, saj trdi, da je edini lastnik te blagovne znamke, medtem ko v bivših Iskrinih podjetjih menijo, da so lastnice Iskrine blagovne znamke Iskrina proizvodna podjetja, ki so znamko dejansko uporabljala in jo na ta način dejansko na domačem in tujem trgu uveljavila. Prava razlaga za spor pa tiči v dejstvu, da je Iskra holding na Kitajskem naročila izdelavo električnih ročnih orodji, ki jih bo opremila z blagovno znamko Iskra in jih kot take prodajala. V navedenem primeru sicer ni govora o ponarejeni blagovni znamki, je pa nesporno jasno ugotovljen pomen same blagovne znamke, saj v Hidrii Perles ocenjujejo, da bi v primeru razsodbe sodišča, da blagavna znamka pripada holdingu, znašala škoda od deset do dvajset milijonov evrov.

- 17 -

4.3. Dva specifična ponarejena izdelka Viagra Na spletu je vedno več trgovin, lekarn in čisto običajnih strani prek katerih je možno naročati in kupovati zdravila. Večina zakonitih lekarn ponuja varno nakupovanje zdravil (tudi na recept), nekaj pa je seveda takšnih, ki ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti. Predvsem je pri obravnavi prodaje zdravil potrebno razlikovati med zdravili in dodatki k prehrani. Izdelki, kot so na primer vitaminski pripravki, tablete za razgrajevanje maščobe, kapsule z ribjim oljem, ananasove tablete za hujšanje ipd., ne sodijo med zdravila, ker zanje ni bilo ugotovljeno, da so učinkovita pri zdravljenju in preprečevanju bolezni. Izdelkom, ki niso uvrščeni med zdravila, se ne sme pripisovati zdravilnih učinkov niti v imenu, na priloženih lističih, ustno ali kakorkoli drugače. To določilo varuje potrošnike pred zavajanjem in lažnimi obljubami, kajti zdravilni učinki morajo biti ustrezno dokazani ter preverjeni15. Za razliko od slovenskega trga, kjer je internetna prodaja zdravil prepovedana, pa so v ZDA v prodajo zdravil preko interneta vključeni različni pravni subjekti. Tisti, ki prodajajo zdravila na recept, morajo imeti dovoljenje za prodajo izdano s strani FDA (Food and Drug Administration). Legitimne spletne strani, ki so pod nadzorom in imajo tudi ustrezno licenco za svoje delovanje zagotavljajo potrošnikom varno in zanesljivo nakupovanje zdravil, medtem ko spletne strani izven nadzora, predstavljajo za uporabnike interneta nevarnost, ki lahko na koncu ogrozi tudi njihovo zdravje. In prav na teh spletnih straneh se večkrat najdejo tudi takšne, ki prodajajo neodobrena ali ponarejena zdravila. Internet omogoča hiter in enostaven dostop do pravega oceana informacij o zdravilih, boleznih in načinih zdravljenja. Hkrati je to še zelo enostaven, neoseben način komuniciranja z zagotovljenim anonimnim načinom kupovanja. Kot tak se je pokazal za zelo primernega pri kupovanju razvitih tabletk Viagra, ki odpravljajo težave pri erekciji. Znanstveniki londonske univerze so objavili podatek,16 da je več kot polovica popularnih modrih tabletk, bolj znanih pod imenom Viagra, ki se prodajo prek interneta, ponarejenih. Ob dejstvu, da bi naj impotenca po nekih izračunih zadevala okrog 150 milijonov ljudi, kar seveda predstavlja zelo privlačen trg, se torej ne gre čuditi, če so tabletke Viagra pogosta tarča ponarejevalcev. Analiza velikega števila primerkov Viagre, ki so jih v namene študije kupili od spletnih ponudnikov, je pokazala, da vsebujejo manj aktivne primesi kot originalne tabletke. Kupec je pred ponaredki popolnoma nemočen, saj jih je praktično nemogoče ločiti od originala. Vse ponarejene tabletke so namreč zapakirane v identično embalažo kot originalne, prav tako je na njih odtisnjen znak Viagre.

15 http://med.over.net. 16 http://www.nasvet.com/doc/spletno_zdravilstvo.php.

- 18 -

Ponarejene kartuše17 za tiskalnike Ob razmahu računalniške tehnologije in vse dostopnejših vseh vrst računalniških komponent, je postal računalniki trg zanimiv za vse več proizvajalcev in trgovcev. Na tem trgu predstavljajo pomembno vlogo tudi t.i. ink-jet tiskalniki, katerih delovanje temelji na brizganju barve na papir. Ob tem se barva porablja in uporabnik v kratkem ugotovi, da mora kartušo tiskalnika, kjer je hranjena barva zamenjati. Če je že bil nakup tiskalnika prikazan kot cenovno ugoden, pa je vzdrževanje oziroma kupovanje kartuš, ob povprečni uporabi, velik strošek. Proizvajalci tiskalnikov so zamenljivost kartuš prilagodili svojim napravam in med napravami kartuše niso zamenljive. Na trgu kartuš se prodajajo tri vrste izdelkov: - originalni izdelki, - ponarejeni izdelki in - kompatibilni izdelki. Pri ponarejenih izdelkih ponarejevalci ponaredijo tako sam izdelek, kot embalažo in navodila za uporabo. Izdelke je zelo enostavno plasirati, saj se prodajajo v specializiranih prodajalnah in večjih trgovinah (hipermarketi,…). Velik del tako ponarejenih izdelkov pa se prodaja tudi preko interneta. Na pravno zanimiv problem pa naletimo ob kompatibilnih izdelkih. Proizvajalci teh izdelkov ne oglašujejo z originalno blagovno znamko, ampak so običajno na embalaži teh kartuš navedbe npr. kompatibilno z določenim tiskalnikom, določene znamke. Ob zaznavi ali opozorilu na tak izdelek, pa je potrebno biti pozoren na dejstvo, da je omenjena kartuša lahko zavarovana kot patent. O tem dobimo vse potrebne informacije na Uradu za intelektualno lastnino. 17 Slovar slovenskega knjižnega jezika: kartuša – posoda za smodnik, ki se nosi za pasom.

- 19 -

5. PRAVNO VARSTVO PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE 5.1. Pravno varstvo blagovne znamke Kot smo ugotovili že v uvodu, je v Sloveniji intelektualna lastnina varovana tako v upravnih postopkih pred carinskimi organi in tržno inšpekcijo, kot v kazenskih postopkih, kar bo predstavljeno v nadaljevanju. Čeprav gre za dva povsem različna postopka, pa jima je skupno to, da se blago s ponarejeno blagovno znamko odvzame in na ta način doseže isti cilj. V zadnjem poglavju bomo izdelali še pregled pravnega varstva, ki ga nudijo civilni, upravni in kazenski postopki. Pred nadaljevanjem pa bi dodali samo še razmišljanje dr. Miha TAMPUŽA o varovanju znaka ali logotipa blagovne znamke po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah18. Tak znak je po mnenju dr. Miha TRAMPUŽA, varovan od trenutka svojega nastanka (čeprav je njegov namen predstavljati znak blagovne znamke), saj Zakon o avtorski in sorodnih pravicah ne pogojuje varstva z registracijo19. Enako razmišljanje lahko uporabimo pri varovanju izdelka kot modela, ki ga prav tako varuje ZIL – 1 in tudi logotip je lahko izdelek. Tako je videz izdelka dokaj širok pojem in lahko obsega tako dvo-dimenzionalne kot tudi tri-dimenzionalne vizualne lastnosti izdelka. 5.2. Blagovna znamka evropske skupnosti Sistem blagovne znamke skupnosti (Community Trade Mark) je bil vzpostavljen 1. januarja 199620. Urejen je v Uredbi Sveta Evrope (EC) o blagovni znamki skupnosti, njegovo bistvo pa je v načelu enotne narave znamke skupnosti na celotnem notranjem trgu, torej z veljavnostjo v vseh državah članicah Evropske Unije. Glede na prej omenjen sistem mednarodne registracije blagovne znamke na podlagi Madridskega sporazuma in Protokola k Madridskemu sporazumu, kjer se opravi prijavo pri WIPO (World Intelectual Property Organization), gre pri blagovni znamki EU za veliko enostavnejšo ureditev. Mednarodna registracija na podlagi Madridskega sporazuma je mogoča šele, ko je prijavitelj že pridobil varstvo v državi izvora. Poleg tega mora prijavitelj v prijavi jasno določiti, v katerih državah članicah podpisnic Madridskega sporazuma zahteva varstvo. Vse kar je potrebno sedaj za prijavitelja blagovne znamke Evropske unije pa je, da znamko prijavi preko zastopnika na uradu za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele Evropske unije (OHIM) v Alicanteju v Španiji21 ali pa kar na nacionalnem uradu (Uradu za intelektualno lastnino). Na spletni strani OHIM (Office for Harmonization in the Internal Market) se nahaja tudi bilten v slovenskem jeziku22, samo potrebni jeziček je potrebno klikniti. 18 Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami in dopolnitvami. 19 Trampuž, dr. Miha, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, 1997, str. 42. 20 povzeto po Brezavšček, Mateja, 2004, Pravna praksa št. 02/2004, Blagovna znamka ES in pravice uporabnikov neregistriranih znakov. 21 http://oami.eu.int/en/mark/default.htm (14. 1. 2005). 22 http://oami.eu.int/sl/mark/default.htm (14. 1. 2005).

- 20 -

Pomembna prednost sistema znamka skupnosti je, da se postopki glede kršitve pravic znamke skupnosti vodijo pred nacionalnimi sodišči, za katera posamezna država članica določi, da imajo jurisdikcijo v zvezi z znamkami skupnosti. Kršiteljev tako ni treba tožiti v posameznih državah članicah, ampak kar pred domačimi sodišči (pri nas je to Okrožno sodišče v Ljubljani). Takšno obliko varstva v EU omogoča zgolj znamka skupnosti. Po podatkih OHIM je bilo do konca leta 2003 registriranih 202.480 znamk skupnosti23. Tako kot ZIL – 1 pa tudi Uredba o znamki skupnosti nudita pravno varstvo tudi neregistriranim znamkam. Oba dokumenta tudi enako pojmujeta znak, oziroma blagovno znamko. Oba tudi enako obravnavata neregistrirano blagovno znamko, če gre za uporabo določenih znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja. Sedaj, ko je po vstopu Slovenije v Evropsko zvezo, začelo veljati prej omenjenih 202.480 registriranih blagovnih znamk tudi na ozemlju RS, bo v primeru tožb, na sodiščih ugotovljeno kateri subjekt je znamko prej začel uporabljati, koliko sta si znaka med seboj podobna, zavajajoča in podobno. Vsekakor je Uredba o blagovni znamki skupnosti zelo poenostavila in pocenila postopke za dosego učinkovitega varstva intelektualne lastnine tudi slovenskim podjetjem. Na spletnih straneh OHIM24 pa lahko najdemo tudi bilten skupnosti, ki ima enako vlogo kot bilten Urada na intelektualno lastnino. 5.3. Civilni postopki Za vsako ugotovljeno kršitev, v zvezi z blagovno znamko, ima imetnik pravice možnost tudi civilne tožbe kršitelja. Cilj civilne tožbe je predvsem v povrnitvi škode, ki mu je bila prizadejana ob spravljanju ponarejenih izdelkov na tržišče. Pred vložitvijo civilne tožbe pa mora tožnik ugotoviti znesek, za katerega naj kršitelja toži. Zahtevek za določitev odškodnine se vloži po splošnih pogojih Obligacijskega zakonika, ki v svojem 131. in 132. členu opredeljuje škodo. V vsakem primeru pa je težko določiti, kaj sploh pripada blagovni znamki in kaj ostalim delom podjetja oziroma, koliko gre uspeh pripisati imenu/znaku in koliko drugim dejavnikom. Odvetniki, ki vlagajo tožbo zaradi kršitve v zvezi z blagovno znamke, se najpogosteje poslužujejo kar ugotovitev upravnega ali kazenskega postopka. V upravnem ali kazenskem postopku se je namreč ugotovilo natančno število izdelkov, s katerimi je bila kršena pravica blagovne znamke, in sicer ob zasegu ali pa ob opravljanju hišne preiskave. Tako zaseženi izdelki, katerim prištejemo, na podlagi dokumentacije ugotovljene prodaje, pomnoženi s ceno originalnega izdelka, običajno predstavljajo tožbeni zahtevek. Nosilec pravice blagovne znamka namreč običajno trdi, da se mu je prodaja originalnih izdelkov zmanjšala na račun ponarejenih izdelkov. 23 http://oami.eu.int/pdf/diff/statME-2003.pdf (14. 1. 2005). 24 http://oami.eu.int/bulletin/ctm/ctm_bulletin_en.htm (14. 1. 2005).

- 21 -

Četudi lastnik pravice kršitelja samo civilno toži ima ob tem možnosti doseganja sodnih odredb, ki so urejene v Zakonu o izvršbi in zavarovanju25 ter v ZIL-I. Predvsem so tukaj mišljene začasne odredbe o zasegu, prepovedi in razni zahtevki za zavarovanje tožbenega zahtevka. 5.4. Upravni postopki Upravni oz. ugotovitveni postopek v zvezi s kršitvijo pravic intelektualne lastnine poteka pred carinskimi organi ali pa v okviru postopka tržne inšpekcije, ki ponarejene blagovne znamke ugotavlja na podlagi Zakona o varstvu konkurence26, ki v drugem odstavku 13. člena določa, da je nelojalna konkurenca dejanje pri nastopanju na trgu, s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Ker ponarejene blagovne znamke nesporno povzročajo škodo drugim udeležencem, tržni inšpektorji ponarejene blagovne znamke zasežejo v skladu s svojimi pooblastili ob rednih pregledih ali pa ob prijavah. Da pa birokratski postopki le ne potekajo vedno gladko, je razvidno iz naslednjega primera27. Leta 1992 sta, po naročilu avstrijskega državljana, prispela v Luko Koper dve vlakovni kompoziciji naloženi z žgano pijačo vodko Stolichnayo. Kot je bilo razvidno iz tovornega lista, je bila omenjena vodka v Luko Koper pripeljana iz Prage. Luka Koper s svojimi strankami sklepa tipske pogodbe o skladiščenju blaga v tranzitu. Te pogodbe vsebujejo tudi klavzulo, da v primeru, ko naročnik ne poravnava stroškov skladiščenja, lahko Luka Koper tovor proda, ko vrednost stroškov skladiščenja doseže eno tretjino vrednosti blaga, ki ga skladišči. Z izkupičkom si poravna stroške skladiščenja, preostanek pa nakaže naročniku skladiščenja. Taka pogodba je bila sklenjena tudi v omenjenem primeru z vodko Stolichnaya. V mesecu aprilu letu 1997 so stroški skladiščenja dosegli eno tretjino vrednost celotne količine blaga, kot je bila navedena ob začetku skladiščenja, zato je Luka Koper še zadnjič pozvala naročnika, da poravna nastale stroške. Ker je bil avstrijski državljan – naročnik aprila 1997 v avstrijskem zaporu zaradi davčnih utaj v Avstriji, je Luka, skladno s pogodbo, začela vodko prodajati. Ker sama nima komercialne mreže, jo je ponujala v prodajo preko špediterskega podjetja iz Kopra. Tri dni po objavi ponudbe špediterskega podjetja, je na policijsko upravo v Koper prišel predstavnik vodke Stolichnaya iz Rusije, ki je podal prijavo zaradi kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje firme, vzorca ali modela po členu 238. Kazenskega zakonika, ker naj bi špeditersko podjetje iz Kopra ponujalo v prodajo ponarejeno vodko Stolichnaya. Trdil je, da je vodka nesporno ponarejena, saj njegovo podjetje takih količin vodke ni nikoli prodalo v tujino. V dokaz je ponudil kemijsko analizo, ki bi jo Stolichnaya opravila in ki bi dokazala, da ne gre za originalni izdelek vodke Stolichnaya. S pomočjo policije je predstavnik pridobil vzorce vodke in čez približno teden dni dostavil izdelano kemijsko analizo, ki je dokazovala, da gre dejansko za tekočino, ki ima povsem

25 Uradni list RS, št. 51/98. 26 Uradni list RS, št. 18/93. 27 Arhiv Ministrstva za notranje zadeve, Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije.

- 22 -

drugačno kemijsko sestavo kot vodka Stolichnaya in da je tudi embalaža, oziroma nalepka na steklenici povsem drugačna. Ker gre pri omenjenem kaznivem dejanju za naklepno kaznivo dejanje, ki je lahko izvršeno samo z direktnim naklepom, policija ni napisala kazenske ovadbe, ampak poročilo, saj ne špediterju, ne Luki Koper ni bilo moč očitati, da sta vedela za kakšno blago gre. Okrožni državni tožilec pa je o tem obvestil preiskovalnega sodnika v Kopru, ki pa je kljub temu, da ni šlo za kaznivo dejanje, v skladu s 3. odstavkom 238. člena Kazenskega zakonika izdal odredbo o zasegu celotne količine vodke. Mesec dni po izdani odredbi, je Luka Koper na Okrožno sodišče v Kopru naslovila račun za skladiščenje, ki je znašal 1.628.000,00 SIT. Takoj po prejemu računa ga je Okrožno sodišče sicer poravnalo, hkrati pa izdalo novo odredbo o preklicu zasega celotne količine ponarejene vodke. Predstavnik Stolichnaye je zahteval, da se v skladu s slovensko zakonodajo vodka uniči, saj gre za ponarejeni izdelek. Luka Koper se je sicer s tem strinjala, vendar je ob tem zahtevala poravnavo stroškov skladiščenja od leta 1992 do leta 1997, z obrazložitvijo, da vodka še ni sproščena v prosti promet na ozemlju R Slovenije in da jo bo izročila stranki, ki bo poravnala stroške skladiščenja. Ob dejstvu, da je v Luki Koper več milijonov litrov ponarejenega blaga, tudi carina ni želela sprožiti upravnega postopka, saj bi tudi sama trčila na interes Luke Koper, da se poravnajo stroški skladiščenja. Do danes se še ni z omenjeno vodko zgodilo nič in ostaja zelo zanimivo vprašanje, kaj se sploh bo v prihodnosti. V navedenem primeru bi morala Luka Koper blago izročiti carini, ki bi blago komisijsko uničila, svoje pravice do povrnitve stroškov pa bi lahko uveljavljala s tožbo do avstrijskega naročnika. V omenjenem primeru je pojav ponarejenega izdelka zaznal sam proizvajalec, dva ključna organa odkrivanja ponarejenih izdelkov pa sta v Sloveniji tržna inšpekcija in carina. Ta dva organa po uradni dolžnosti odkrivata ponarejene blagovne znamke in skladno z zakonodajo obveščata imetnike pravic blagovne znamke o pojavu suma ponarejenih izdelkov. Že ob sumu, da so naleteli na ponarejeno blagovno znamko, tako tržni inšpektorat, kot carina obvestita imetnika pravice, ki se mora nato v roku treh dni, kot to določa Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine v svojem 9. členu opredeliti o tem, ali gre dejansko za ponarejene izdelke njegove blagovne znamke. 5.4.1. Ukrepi carine pri uvozu blaga Skladno z že omenjeno uredbo Sveta evropske unije št. 3295/94 o ukrepih za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prosti promet, smo v Sloveniji sprejeli Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine28. Z omenjenim zakonom se določajo ukrepi v zvezi s kršitvami pravic intelektualne lastnine ob vnosu blaga v Republiko Slovenijo oziroma iznosu blaga iz nje. Že drugi člen določa, da je na podlagi ugotovitve, da se z nekim blagom krši pravice intelektualne lastnine, za to blago prepovedan vnos na carinsko območje, sprostitev takega blaga v prost promet, njegov izvoz in ponovni izvoz, oziroma

28 Uradni list RS, št. 30/01.

- 23 -

začetek katerega koli odloženega carinskega postopka ali njegov vnos v prosto carinsko cono, razen za blago nekomercialne narave, ki se nahaja v potnikovi osebni prtljagi. Iz tega lahko razberemo, da so določila namenjena izključno gospodarskemu poslovanju. Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine je pomemben tudi zaradi tega, ker je v tem zakonu podana definicija ponarejenega blaga, ki je:

a.) blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je enak znaku, veljavni za enako vrsto blaga, ali znakom, ki ga o njegovih bistvenih lastnosti ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji;

b.) kakršen koli simbol znamke, kot so logotip, etiketa, nalepka, brošura, navodila za uporabo, garancijski dokument, ne glede na to, ali je predložen skupaj ali ločeno od blaga, če so podane enake okoliščine kot za blago po prejšnji točki;

c.) embalaža, ki je označena z znakom ponarejenega blaga in je predložena ločeno od blaga, če so podane enake okoliščine kot za blago po točki a,) tega odstavka;

d.) blago, ki je neupravičeno označeno z veljavno geografsko označbo ali z znakom, ki ga v njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te geografske označbe, s čimer to blago krši pravice upravičenca do geografske označbe, veljavne v Republiki Sloveniji;

Zahteva Zahteva je po tem zakonu poseben obrazec, s katerim imetnik pravice intelektualne lastnine, opozori carinski organ, da je on imetnik oz. lastnik določene blagovne znamke in s katero se na ta način vzpostavlja stik med njim in carino. V zahtevi so navedeni vsi potrebni podatki o vrsti blaga z natančnim opisom, za katerega imetnik pravice sumi, da bo kršena. V obrazcu je dovolj prostora tudi za druge razpoložljive podatke, pomembne za odločitev o zahtevi, kot so podrobnosti za identifikacijo pošiljke, kraj, kjer se blago nahaja oziroma kraj, kamor bi naj bilo poslano, pričakovani datum prihoda, podatke o transportnem sredstvu, uvozniku in drugo. V primeru vložene zahteve se tako zelo poenostavi postopek ob morebitnem sumu, da je do carinskih organov prišlo ponarejeno blago, namenjeno uvozu v R Slovenijo. Vse postopke v zvezi z intelektualno lastnino po tem zakonu vodi Generalni carinski urad v Ljubljani. Če carinski organ pri svojem delu odkrije blago, ki ustreza opisu blaga iz zahteve, začasno, za obdobje treh delovnih dni, zadrži prepustitev blaga (sprostitev na ozemlje R Slovenije) in o tem nemudoma pisno obvesti Generalni carinski urad in imetnika pravice, če mu je znan, oziroma vložnika zahteve. Imetnik pravice se lahko v času začasnega zadržanja blaga na podlagi pisnega obvestila in v skladu s pogoji, seznani z razpoložljivo dokumentacijo o vnosu blaga v obsegu, ki je potreben, da se mu omogoči morebitno uveljavljanje sodnega varstva njegovih pravic. Začasno zadržano blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga. Če imetnik pravice v času začasnega zadržanja blaga Generalnemu carinskemu uradu pisno sporoči, da bo v zvezi z zadržanim blagom pri sodišču vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, pristojni carinski organ blago začasno zadrži še za nadaljnjih deset

- 24 -

delovnih dni. Če imetnik pravice v roku desetih delovnih dni ne predloži Generalnemu carinskemu uradu dokazila o vloženi tožbi ali če se po obvestilu ne izreče, da bo vložil tožbo, pristojni carinski organ nemudoma prepusti začasno zadržano blago v izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, seveda če so izpolnjeni ostali pogoji za prepustitev blaga po zakonu, ki ureja postopke carinskih organov v zvezi z določitvijo carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga. Po ugotovitvenem postopku se ponarejeno blago odvzame in komisijsko uniči. 5.5. Kazenski postopki 238. člen Kazenskega zakonika29, ki sankcionira neupravičeno uporabo blagovne znamke, je doživel spremembo v Zakonu o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika30. Tako se je prejšnje besedilo člena, ki se je glasilo: »kdor pri gospodarskem poslovanju z namenom, da bi preslepil kupca ali uporabnike storitev, uporabi tujo firmo,…« sedaj glasi: »kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tujo firmo, žig, znamko, oznako o geografskem poreklu ali drugo posebno oznako, za blago ali uporabi bistveni del te oznake kot svojo firmo ….. se kaznuje z zaporom do treh let.« Bistvena razlika pri posodobitvi 238.člena je v tem, da je dosedanji člen varoval kupce pred zavajanjem, novi 238. člen pa varuje intelektualno lastnino. Na ta način smo tudi v kazenski zakonodaji izenačili tatvino intelektualne lastnine s tatvino materialne lastnine. Druga vidna sprememba je že v naslovu člena, ki opušča termin »tujo firmo«, ampak se posploši na tuje oznake, ki so namenjene označevanju blaga. Pojem je sedaj veliko bolj splošen in je bolj približan vsebini Zakona o industrijski lastnini in Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, ki kot ponarejeno blago šteje tudi ponarejeno embalažo, nalepko, brošuro, …. Liljana Jovanovič v članku »Pravice industrijske lastnine v kazenskem pravu«31 ugotavlja, da stari 238. člen deluje kot blanketna norma, ki seveda ne more našteti vseh pravic industrijske lastnine, zato pa napotuje na Zakon o industrijski lastnini. V namenu člena pa je, da gre za varstvo kupcev in uporabnikov storitev na trgu v smislu njihove pravice zanesti se na znak razlikovanja, s katerim so označeni posamezni proizvodi in storitve. V dikciji člena je po spremembi izpuščen namen preslepitve kupca ali uporabnike storitev, s tem pa je odpadlo tudi vsako dokazovanje poznavanja blagovne znamke povprečnega kupca. Glede na obravnavanje tega kaznivega dejanja s strani policije, bi lahko sklepali, da so imetniki blagovnih znamk šele v zadnjih letih začeli podajati prijave in se začeli zavedati pomena tako pravnega kot ekonomskega glede intelektualne lastnine. In če v uvodu drži trditev, da pravica gre tistemu, ki se zanjo zanima, potem drži trditev, da se tudi slovenski 29 Kazenski zakonik s komentarjem mag. Mitje Deisingerja. 30 Uradni list št.40/04. 31 Pravna praksa št. 2/2001.

- 25 -

imetniki blagovnih znamk vse bolj zavedajo te pravice. Iz pregleda števila podanih kazenskih ovadb je razvidno, da sta bili v letu 2002 podani 2 kazenski ovadbi po 238. členu KZ, v letu 2003 so bile podane 4 kazenske ovadbe in v letu 2004 kar 48 kazenskih ovadb po tem členu.32 Policija v primerjavi z inšpekcijskimi službami in carino običajno tega kaznivega dejanja ne odkrije sama, ampak dobi prijavo oškodovanca, nosilca pravice industrijske lastnine ali pa kot zahtevek okrožnega državnega tožilca, če je bila prijava podana njemu. Tako je policija prejela tudi prijavo33, da določen podjetnik v svoji trgovini prodaja ponarejene izdelke zaščitene blagovne znamke HUGO BOSS. Prijavo je podala družba iz Ljubljane, ki je pri Uradu za intelektualno lastnino registriran zastopnik in zastopa nemškega nosilca blagovne znamke. Družba HUGO BOSS AG je nosilec mnogih slovenskih in v Sloveniji veljavnih mednarodnih znamk iz serije znamk BOSS in HUGO BOSS. Med njimi veliko znamk pokriva proizvode v razredu 25 mednarodne klasifikacije blaga in storitev po Nicejski konvenciji (ženska, moška in otroška oblačila). Na podlagi predmetnih znamk ima torej družba HUGO BOSS AG, v skladu z določili 47. člena Zakona o industrijski lastnini, izključno pravico uporabljati znamke v gospodarskem prometu v Sloveniji za označevanje proizvodov, ter pravico, da vsem drugim prepove uporabo predmetnih znamk, če nimajo njegovega soglasja. Originalne izdelke blagovne znamke BOSS HUGO BOSS, lahko v Republiki Sloveniji prodajajo le v prodajalnah označenih z blagovno znamko HUGO BOSS, uvoznik originalnih izdelkov ter upravičenec za trgovanje z originalnimi izdelki te blagovnem znamke v Sloveniji pa je le podjetje Sportina Bled d.o.o. Lesce. Nosilec blagovne znamke HUGO BOSS AG je razvil koncept blagovne znamke, ki vključuje vodnik za opremljanje trgovin, trženje, program oglaševanja, sistem usposabljanja, logistiko za trgovine BOSS in svetovalni servis v povezavi s kolekcijo in modnimi trendi. Vsak poslovni partner družbe HUGO BOSS AG sme prodajati proizvode BOSS HUGO BOSS in tržiti blago v skladu s konceptom trgovin BOSS na lokacijah in v prostorih BOSS trgovin, ki jih odobri družba HUGO BOSS AG. V zvezi z zašito logotipa BOSS mora poslovni partner namestiti BOSS HUGO BOSS logotip zunaj in znotraj prodajnega prostora na tak način, da je jasno razviden od daleč, zraven pa ne sme biti nobenih dodatnih oznak. Poleg zgoraj navedenega je pogodba med nosilcem blagovne znamke in poslovnim partnerjem predvidevala še medsebojno obveščanje o morebitnih zaznanih kršitvah, oziroma uporabi registriranega imena HUGO BOSS. Pomembna okoliščina pri raziskovanju omenjene zadeve je še bila, da blagovna znamka BOSS HUGO BOSS uživa prestižni sloves po vsem svetu kot vodilna znamka moške mode, zaradi česar spada med t.i. sloveče blagovne znamke, oziroma znamke, ki so med potrošniki nedvomno zelo poznane. Ravno zaradi priljubljenosti je postala predmet posnemanja in

32 Vir: Statistično poročilo policije po kriminaliteti v časovnem obdobju. 33 Arhiv Ministrstva za notranje zadeve, Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije.

- 26 -

distribuiranja v različnih zasebnih trgovinah – butikih, s čimer se je družbi HUGO BOSS AG Nemčija povzročala velika poslovna škoda. Eden od podjetnikov-kršitelj, naveden v prijavi, ki je v svoji trgovini ponujal v prodajo tekstilne izdelke, ki so bili označeni z logotipom HUGO BOSS, čeprav niso izvirali od nosilca te blagovne znamke. Policija se je primera lotila tako, da je najprej pri podjetniku opravila hišno preiskavo, pri kateri so mu bili zaseženi vsi izdelki, ki so bili označeni z omenjenim logotipom. V nadaljevanju je policija pri zbiranju obvestil ugotovila, da je podjetnik ponarejene izdelke nabavljal v Turčiji. Poleg zaseženih predmetov označenih z logotipom HUGO BOSS je policija zasegla tudi poslovno dokumentacijo in katere so bile razvidne tudi pretekle nabave istega turškega dobavitelja. Zaradi lažjega dokazovanja je poslovni partner pri podjetniku že pred podajo prijave kupil en par hlač, z označbami HUGO BOSS, ki jih je poslal nosilcu pravic blagovne znamke v Nemčijo. Ta je opravil pregled in primerjavo med originalnimi izdelki in vzorcem, ter ugotovil, da se vzorec razlikuje v sledečem: - viseča etiketa; visečih etiket družba HUGO BOSS AG ne uporablja, - plastični ovitek z logotipom BOSS HUGO BOSS; na viseči etiketi proizvajalec ne

uporablja plastičnega ovitka, - našitek v pasu (notranji); ponarejen našitek je modre barve z rdečo črto med besedama

HUGO in BOSS, proizvajalec pa uporablja črn našitek z belim napisom BOSS HUGO BOSS,

- usnjen našitek; usnjen našitek s kovinsko ploščo v sredini, ki je pritrjen na pasu, ne ustreza našitku, ki ga uporablja HUGO BOSS AG,

- in še več manjših razlik po katerih so se originalni izdelki razlikovali od ponaredka Podjetnik je vse ponarejene artikle prodajal kot originalne artikle blagovne znamke HUGO BOSS, pri tem pa je potrošnike še dodatno zavajal s tem, da je tolmačil, da so cene njegovih izdelkov tako nizke, ker gre za modele pretekle sezone. Povprečni potrošnik se je za nakup odločil, saj so cene teh artiklov dosegale komaj tretjino cen originalnih izdelkov. Vse izdelke, ki so bili označeni z blagovno znamko HUGO BOSS je policija zasegla in priložila h kazenski ovadbi, ki jo je podala zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje firme, vzorca ali modela po 238. členu Kazenskega zakonika. 5.6. Preventivni ukrepi za imetnike pravic intelektualne lastnine Čeprav je na videz nemogoče preprečiti, da bi ponarejevalcem preprečili ponarejanje naše blagovne znamke, pa nesporno obstaja nekaj ukrepov, ki vsaj zmanjšajo možnost ponarejanja in povečajo možnost odkritja ponaredkov. Na seminarju o intelektualni lastnini, jih je predavatelj Lennart Roer, predstavnik WIPO, povzel v nekaj sklopov:

- 27 -

1.) Registracija blagovne znamke; pravočasna registracija blagovne znamke na relevantnih trgih

2.) Sprotno preverjanje trga; sami ali s poslovnimi partnerji lahko sproti, periodično spremljamo dogajanje na trgu, tako preko rezultatov poslovanja, kot preko drugih analiz in raznih kazalcih;

3.) Zahteva; ko smo se na Glavnem carinskem uradu izkazali kot nosilec pravice določene blagovne znamke, vložimo zahtevo po Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine. S tem smo v veliki meri preprečili kakršen koli vnos ponarejenega blaga, saj nas bo carina, sproti obveščala o vseh sumljivih vnosih. Zahtevo moramo skrbno sestaviti in v njej navesti čim več podatkov, ki bodo carini pomagali identificirati ponarejeno blago. V primeru, da smo ekskluzivni zastopnik določene blagovne znamke, lahko v zahtevi navedemo, da nas carina obvesti o vsakem uvozu te blagovne znamke, kjer nismo mi uvoznik;

4.) Analiza tveganja; natančno proučimo, na kakšen trg se podajamo in natančno proučimo, kaj vse se dogaja na tržišču, na katerem smo prisotni. Kdo so dobavitelji in kdo večji odjemalci, ter kdo prodajalci blaga z našo blagovno znamko;

5.) Aplikacije varovanja; na proizvod dodajamo razne zaščite, ki če že ne uspejo preprečevati ponarejanja, pa vsaj podražijo proizvodnjo ponaredkov. Sem spadajo razni dodatki na proizvodih, posebno blago, oziroma posebni materiali za izdelavo proizvoda, hologrami, kode na proizvodih, …;

6.) Sodelovanje z državnimi organi; nosilci pravic blagovne znamke so prisiljeni, da v določenih primerih sodelujejo z državnimi organi in jim nudijo potrebne informacije. Dobro sodelovanje običajno privede do boljših rezultatov državnih organov, kar je tudi interes imetnika pravice blagovne znamke;

7.) Usposabljanje zaposlenih; tudi zaposleni delavci so lahko dober vir informaciji, ki se nanašajo na našo blagovno znamko. Zaposleni so seznanjeni z detajli svojih proizvodov in ponaredke lažje prepoznavajo. V skupino zaposleni spadajo tako proizvodni delavci, kot prevozniki, distributerji, preprodajalci in ostali;

8.) Ozaveščanje strank; od narave proizvoda je odvisno, kateri je najbolj primeren način s katerim bomo strankam sporočili tiste bistvene lastnosti, ki naš proizvod ločijo od ostalih. V reviji Zlati kapital34 avtor članka opozarja na najbolj pogoste razlike med originalnimi izdelki in ponaredki pri izdelkih kot so ura Rolex, Chanelova ogrlica, majica La Coste in drugih.

9.) Včlanitev v proti-ponarejevalske skupine; v svetu deluje že kar nekaj združenj, katerih cilj je preprečevanje ponarejanja. Eno takih je tudi GACG – Global Anti Counterfeit Group.

Seznam in prioritetni vrstni red preventivnih ukrepov v največji meri odvisen od narave izdelka.

34 Revija Zlati kapital št. 34, letnik 8, marec 2004, str. 26-27.

- 28 -

5.7. Ukrepi ob primerih ponareditve blagovne znamke Kot smo že ugotovili v razdelku o pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine, nas vsi ukrepi (civilni, upravni in kazenski) privedejo do istega cilja, to je odvzema ponarejenih izdelkov. Zaradi tega se pred imetniki blagovnih znamk pojavlja dilema, kateri organ naj obvestijo in kako naj ukrepajo, če zaznajo ponaredke svojih blagovnih znamk v notranjosti države. Imetnik pravice se sicer samostojno odloča, na koga se bo obrnil ob zaznavi kršitve, pri tem pa upošteva: - reakcijski čas; čas, ki je potreben, da nek organ začne z ukrepanjem, - potreben čas, da bo kršitev prenehala; čas, ki je potreben, da se bo s kršitvijo prenehalo v

celoti, npr. če je kršiteljev več, - želeni cilj; onemogočanje, publiciteta, generalna prevencija – v odvisnosti od tega, kaj je

primarni in kakšni so sekundarni cilji nosilca pravice, - stroški; koliko je pripravljen imetnik pravice plačati, da se s kršitvijo preneha. Ker je

kazenski postopek za oškodovanca brezplačen, narašča število podanih kazenskih ovadb. Od vseh teh dejavnikov je odvisno pri kom bo imetnik sprožil postopek. a.) Na policijo; imetnik želi publiciteto in doseči generalno prevencijo. Mediji običajno poročajo o zadevah, ki jih obravnava policija. Ta poročanja spadajo med generalno prevencijo, saj je z ukrepanjem seznanjena širša javnost, torej tudi ponarejevalci. Res je sicer, da je ta postopek zastonj, zahteva pa obširne priprave, imetnik pravice morajo pridobiti zadostne informacije pred hišnimi preiskavami (tudi preiskava poslovnih prostorov je po Zakonu o kazenskem postopku hišna preiskava). Sum je namreč potrebno utemeljiti, da policija lahko pridobi odredbo preiskovalnega sodnika za opravljanje hišne preiskave. Zagrožene kazen kršiteljem v teh postopkih so višje kot pri ostalih postopkih. Imetniki pravic se tega postopka poslužujejo predvsem kadar gre za hujše, organizirane kršitve. b.) Na tržno inšpekcijo; kadar je kršitev več in v manjšem obsegu, je veliko bolj smotrno o tem obvestiti tržno inšpekcijo, saj so tržni pregledi hitrejši, bolj enostavni in kar v okviru pooblastil, ki jih imajo tržni inšpektorji. Mediji sicer ne poročajo o tržnih pregledih, zato ti ukrepi ne prinašajo generalne prevencije, so pa znotraj določene branže odmevni. c.) Na civilno sodišče; kadar imetnik pravice želi doseči takojšnjo preprečitev kršitve, se z začasnimi odredbami sodišča po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, to najlažje in najhitreje doseže. Tako policija, kot tržna inšpekcija ob prijavi takoj ne ukrepata, ampak običajno preteče določen čas od prijave do ukrepanja. d.) Na carino; kadar želi imetnik pravice intelektualne lastnine delovati preventivno, vloži zahtevo na Glavni carinski urad. Ob tem se mora zavedati, da na zahodni in severni meji Slovenije ni več carinskih organov, ki bi preprečevali vnos ponarejenega blaga in mora to dejstvo upoštevati, sploh, če poseduje informacije, da prihajajo ponaredki ravno čez ti dve meji.

- 29 -

6. SKLEP Z UGOTOVITVAMI IN PREDLOGI Težnje po izkazovanju identitete so bile pri človeku vedno prisotne. Tudi svoje izdelke je začel označevati, da bi se vedelo, kdo jih je naredil. Skozi zgodovino se je tako izoblikovala blagovna znamka. Njena vloga v sodobnem svetu je tako velika, da si trženja brez nje ne moremo več predstavljati. Da so proizvodi na trgu prepoznavni in da se razlikujejo od drugih, nam pomaga strategija blagovne znamke. Ko uporabniki sprejmejo takšno podobo blagovne znamke, kot jo želijo doseči podjetja, lahko rečemo, da se blagovna znamka prodaja oziroma trži sama. Blagovne znamke zmanjšujejo negotovost, implicitno izražajo zaupanje in prepoznavnost. Vse lastnosti, ki jih lahko pripišemo nekemu proizvodu ali storitvi oziroma na splošno blagovni znamki, tvorijo neko podobo, ki v veliki meri vpliva na nakupne odločitve kupcev. Za doseganje zvestobe uporabnikov določeni blagovni znamki je potrebno dolgotrajno vlaganje sredstev, znanja in naporov. Omenjeni proces mora biti skrbno načrtovan in izveden, pa kljub temu ne uspe vsem, ampak le najboljšim Uporabniki pa so tisi, ki izbirajo med številnimi konkurenčnimi blagovnimi znamkami oziroma podjetji in se na koncu odločijo za eno oziroma enega. In ko to dosežemo oziroma če dosežemo, se pojavi nekdo, ki se vrine med nas in naše zveste kupce. S tem začne naša investicija, ki smo jo namenili graditvi blagovne znamke propadati. Da se to ne bi množično dogajalo, je država z različnimi ukrepi poskrbela za ustrezno zaščito, vseeno pa se dogaja, da se kljub temu na posameznih trgih najdejo posamezniki, ki to zaščito zaobidejo in »našim« kupcem ponujajo svoje proizvode, ki smo jih mi razvili. Zaradi tega si nikakor ne smemo dovoliti, da bi se zanašali zgolj na ukrepe države, ampak moramo z ustreznimi ukrepi tudi sami aktivno poseči v zaščito naše blagovne znamke. Zgolj čakanje na državo je premalo. Z analizo problema smo v tem diplomskem delu skušali predstaviti oboje, ukrepe, ki jih je država (in širša skupnost) pripravila za zaščito blagovne znamke, podali smo tudi, primere iz katerih bo mogoče kdo sam zaznal probleme, ki tarejo njegovo blagovno znamko in ukrepe, ki bi jih moral aktivno izvajati vsak imetnik uspešne blagovne znamke. Ali smo pri slednjih zajel vse, ali ne, ne moremo soditi, saj take ali sorodne literature pri nas, pa tudi v svetu še ni. Specifika posamezne države namreč onemogoča apliciranje ukrepov iz ene države na drugo državo.

- 30 -

7. POVZETEK Kot je razvidno iz naslova diplomskega dela »Tržni in pravni vidik ponarejenih blagovnih znamk«, smo skušali v zelo strnjeni obliki podati oba vidika ponarejanja blagovnih znamk. V diplomskem delu smo skušali problem čim bolj približati potrebam prakse, predvsem imetnikom pravic intelektualne lastnine. Skušali smo jih opozoriti na probleme, ki se jih mogoče še niti ne zavedajo, v zvezi z njihovo blagovno znamko. V diplomskem delu je zato najprej opredeljena blagovna znamka in podan kratek pregled pravne urejenosti na področju intelektualne lastnine. Sledijo povsem praktični napotki, kako nastane pravica intelektualne lastnine in kako se v Sloveniji in v Evropski skupnosti registrira blagovno znamko. V poglavju tržni vidiki blagovne znamke je opisan »fenomen« blagovne znamke z vsemi svojimi prednostmi, ki ga močna blagovna znamka prinaša in značilnosti ponarejanja, kot jih zaznavamo preko kazenskih postopkov. Tako je za dobro organizirane ponarejevalce predvsem značilno, da samo proizvodnjo ponarejenega izdelka razdelijo na več faz, ki običajno potekajo v različnih državah zato, da ima posamezna faza proizvodnje videz povsem normalnega posla. Šele sestavljen izdelek predstavlja pravo »grožnjo« originalnim izdelkom. Ob koncu diplomskega dela so našteti tudi preventivni ukrepi, za katere smo ocenili, da so za imetnike blagovne znamke lahko dober napotek pri varovanju svojih pravic in se tako vrnili na uvodni rek iz rimskega prava: »Pravica gre tistim, ki zanjo poskrbijo.« Ključne besede: blagovna znamka, zaščitni znak, ponarejena blagovna znamka, neopredmeteni del podjetja, intelektualna lastnina, registracija blagovne znamke, imetnik pravice intelektualne lastnine. SUMMARY As suggested by the title of the diploma thesis »Market and legal perspective of forged trademarks«, we attempted to comprehensively expose both perspectives of forging trademarks. We strived to relate the issue of forged trademarks as much as possible to the needs of practice, especially to the owners of intellectual property rights. We intended them to draw their attention to problems related to their trademarks, which they might not even be aware of. For this reason, the diploma thesis initially defines a trademark and provides a short overview of legal regulation in the area of intellectual property. Completely practical instructions on the origin of the intellectual property right and modes of registering a trademark in Slovenia and in the European Community are furthermore presented.

- 31 -

Chapter »Trademark market perspectives« describes »a trademark phenomenon« along with all advantages a strong trademark provides, as well as characteristics of forging as perceived through legal procedures. With this respect, it is a particular feature of well-organised forgers to divide the production of a forged product into several stages, which are usually implemented in different countries so that an individual production stage appears to be a completely normal everyday business. It is the composed product that represents a real »threat« to original products. The thesis concludes with enumerated preventive measures we assessed to be a useful instruction for trademark owners in protecting their rights. Therefore, we came to the introductory saying from the Roma law: »Justice to those who take care of it«. Key words: trade mark, brand, forged trade mark, company's intangible part, intellectual property, registered trade mark, owner of intellectual property right.

- 32 -

8. VIRI IN LITERATURA :

1. Arhiv Ministrstva za notranje zadeve, Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije.

2. Brezavšek, Mateja, Pravna praksa št. 02/2004, Blagovna znamka EC in pravice

uporabnikov neregistriranih znakov.

3. Cornish, William R. Intellectual Property, Paatents, Copyright, Trade Marks and Allied Rights, Sweet & Maxwell, London, 1999.

4. De Chernatony, Leslie, Blagovna znamka: od vizije do vrednotenja, Ljubljana, GV

založba 2002. 5. http://med.over.net 12. 1. 2005. 6. http://www.nasvet.com/doc/spletno_zdravilstvo.php 12. 1. 2005.

7. http://www.wipo.org/stat-report/index5.htm, 12. 1. 2005. 8. http://www.uil-sipo.si/URADS.htm , 14. 1. 2005. 9. http://oami.eu.int/en/mark/default.htm, 14. 1. 2005. 10. http://oami.eu.int/sl/mark/default.htm, 14. 1. 2005. 11. http://oami.eu.int/bulletin/ctm/ctm_bulletin:en.htm, 14. 1. 2005. 12. Jovanovič, Liljana, Pravna praksa št. 2/2001, Pravice industrijske lastnine v

kazenskem pravu. 13. Kazenski zakonik Republike Slovenije s komentarjem Mag. Mitja Deisinger, Ljubljana,

GV Založba, 2002. 14. Kotler Philip: Marketing management, Ljubljana: Slovenska knjiga, 1996. 15. Narayanan P. , Trade Mark, Trade Name and Passing off Cases, second edition,

London Sweet & Maxwell, 1997.

16. Padfield Nicola, Intellectual Property Law Fitzwilliam Colege, Cambridge, 2001.

17. Petejan, Saša. 2004. Moja je, ne moja, Delo, Sobotna priloga z dne 17. April 2004.

18. Pravilnik o vsebini prijave znamke, Uradni list RS št. 102/2001.

- 33 -

19. Pretnar Bojan, Intelektualna lastnina v sodobni konkurenci in poslovanju, GV založba.

2002.

20. Računalniške novice – revija št. 1/IX z dne 8. januar 2004, str. 8. 21. Revija Zlati kapital št. 34, letnik 8, marec 2004, str. 26-27.

22. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana DZS, 1997. 23. Statistično poročilo policije po kriminaliteti po časovnih obdobjih.

24. Thorow, Lester, Creating Wealth, Nicholas Bailey Publishing, london, 1999.

25. Uredba o pristojbinah za pridobitev in vzdrževanje pravic industrijske lastnine, Uradni

list RS št. 110/01.

26. Zakon o industrijski lastnini (ZIL – 1) , Uradni list RS. Št. 45/2001.

27. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/1995.

28. Zakon o topografiji polprevodniških vezij, Uradni list RS št. 21/1995. 29. Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, Uradni list RS št.

30/2001. 30. Zakon o varstvu konkurenca, Uradni list RS št. 18/1993.

31. Zorc, Katja. 2003. Vrednost blagovne znamke glede na prodajno mesto. Diplomsko

delo, Ljubljana, Ekonomska fakulteta.