U�IVERZA V LJUBLJA�I

PRAV�A FAKULTETA

KATEDRA ZA MED�AROD�O PRAVO

POLOŽAJ EVROPSKE U�IJE V ORGA�IZACIJI ZDRUŽE�IH �ARODOV

DIPLOMSKA �ALOGA

AVTOR: JA� VALE�A

ME�TORICA: PROF. DR. MIRJAM ŠKRK

LJUBLJA�A, JU�IJ 2010

2

KAZALO

Povzetek .......................................................................................................................................... 4

Abstract ............................................................................................................................................ 6

I. Uvod ............................................................................................................................................. 8

II. Splošno o položaju EU v OZN ................................................................................................... 9

1. Določbe Ustanovne listine OZN.............................................................................................. 9

a) Članstvo v OZ .................................................................................................................. 9

b) Status opazovalca ............................................................................................................ 10

c) Polnopravni udeleženec ................................................................................................... 11

2. Določbe EU ........................................................................................................................... 12

3. Skupni imenovalec določb EU in OZN ................................................................................. 13

III. Akterji v koordinacijskem procesu EU v New Yorku ............................................................. 14

1. Države članice EU ................................................................................................................. 14

2. Predsedujoča država Svetu EU .............................................................................................. 16

a) Uvod ................................................................................................................................. 16

b) Interna vloga predsedujoče države EU ........................................................................... 17

c) Zunanja vloga predsedujoče države EU .......................................................................... 19

3. Predstavništvo EU v OZN ..................................................................................................... 24

a) Uvod ................................................................................................................................. 24

b) Predstavništvo sekretariata Sveta EU ............................................................................. 24

c) Predstavništvo Evropske komisije .................................................................................... 28

d) Skupno predstavništvo EU ............................................................................................... 30

3

IV. Koordinacijski postopek EU v New Yorku ............................................................................. 30

1. Splošno o koordinacijskem postopku EU v New Yorku ....................................................... 31

2. Koordinacijski sestanki EU na ravni vodij misij ................................................................... 34

3. Koordinacijski sestanki EU na ravni namestnikov stalnih predstavnikov ............................ 36

4. Koordinacijski sestanki EU na ravni ekspertov ..................................................................... 37

5. Sestanki na podlagi 34. člena PEU (prejšnji 19. člen PEU) .................................................. 39

6. Vpliv evropskih institucij na EU-koordinacijski postopek v New Yorku ............................. 44

a) Evropski svet .................................................................................................................... 45

b) Svet ................................................................................................................................... 45

c) Odbor stalnih predstavnikov (Coreper II) ....................................................................... 46

d) Politični in varnostni odbor (PSC) .................................................................................. 46

e) Delovne skupine Sveta ..................................................................................................... 47

V. Novosti, ki jih uvaja Lizbonska pogodba na tem področju ...................................................... 47

VI. Zaključek ................................................................................................................................. 50

Viri ................................................................................................................................................. 53

PRILOGE ...................................................................................................................................... 57

Priloga št. 1: Izmenjava pisem med predsednikom Evropskega sveta, predsednikom Evropske komisije in generalnim sekretarjem Združenih narodov v zvezi z notifikacijo nasledstva Evropske skupnosti .................................................................................................. 58

Priloga št. 2: Število izjav predsedujoče države Svetu EU v imenu Evropske unije na sedežu Združenih narodov v New Yorku v letih 2000–2005 .................................................... 65

Priloga št. 3: Skupno število EU-koordinacijskih sestankov v New Yorku v letih 1995–2005 ................................................................................................................................. 66

Priloga št. 4: Preglednica koherence Evropske unije/Evropske skupnosti pri glasovanju v Generalni skupščini Združenih narodov v letih 1988–2005 ...................................................... 67

4

Povzetek

Naslov: Položaj Evropske unije v Organizaciji Združenih narodov

Avtor: Jan Valena

Mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk

Namen te diplomske naloge je raziskati formalni in dejanski položaj EU v OZN. Najprej bom

predstavil določbe, ki urejajo formalni položaj EU v OZN, ki je odvisen tako od pravil OZN

kakor tudi od pravil EU. Obravnaval bom določbo Ustanovne listine Združenih narodov o

članstvu, kakor tudi status opazovalca in polnopravnega udeleženca. Generalna skupščina

OZN je Evropski gospodarski skupnosti leta 1974 podelila položaj opazovalca, ki ga je

Evropska unija nasledila. Na podlagi statusa opazovalca v Generalni skupščini ima EU tak

status tudi v Ekonomskem in socialnem svetu OZN.

Nadalje bom predstavil glavne akterje koordinacijskega procesa EU v New Yorku. Glede na

to, da je zunanja politika v izključni pristojnosti držav članic EU, so le-te glavne akterke v

koordinacijskem postopku. Predstavniki držav članic na koordinacijske sestanke prinesejo

nacionalna stališča svojih držav, ki jih je nato treba uskladiti. Predsedujoča država Svetu EU

je najpomembnejši posamezni akter EU v OZN, njeno vlogo pa lahko razdelimo na interno

vlogo znotraj EU ter zunanjo vlogo oziroma interakcijo EU z drugimi akterji v OZN.

Predsedujoča država EU vodi usklajevanja znotraj Evropske unije, prav tako pa zastopa Unijo

na zasedanjih OZN. Po implementaciji Lizbonske pogodbe naj bi funkcijo predsedujoče

države v New Yorku prevzelo predstavništvo EU, ki je nadomestilo predstavništvo

sekretariata Sveta EU in predstavništvo Evropske komisije.

V četrtem poglavju se bom osredotočil na sam koordinacijski postopek EU v New Yorku,

torej predstavil notranje delovanje EU oziroma kako ta sploh doseže skupna stališča, ki jih

nato zagovarja v OZN. Poleg splošnih značilnosti EU-koordinacij bom v tem poglavju

5

obravnaval tudi posebne značilnosti koordinacijskih sestankov EU na ravni vodij misij, na

ravni namestnikov stalnih predstavnikov, na ravni ekspertov ter EU-koordinacijskih

sestankov, ki obravnavajo tematiko Varnostnega sveta. Prikazal bom tudi vpliv evropskih

institucij na EU-koordinacijski postopek v New Yorku.

Samostojno poglavje bom posvetil tudi novostim, ki jih uvaja Lizbonska pogodba na področju

delovanja EU v OZN. Izpostaviti velja zlasti to, da je z Lizbonsko pogodbo EU nasledila

Evropsko skupnost ter dobila pravno subjektiviteto. Lizbonska pogodba pa je uvedla tudi

funkciji predsednika EU ter visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno

politiko, dosedanjo vlogo predsedujoče države Svetu EU za zunanje zadeve pa ukinila.

Ključne besede: Evropska unija, Organizacija združenih narodov, skupna zunanja in

varnostna politika, Lizbonska pogodba, EU-koordinacija, multilateralna diplomacija, zunanje

delovanje EU

6

Abstract

Title: Status of the European Union at the United Nations

Author: Jan Valena

Mentor: Prof. Dr. Mirjam Škrk

The purpose of this diploma thesis is to examine the formal and de facto status of the EU at

the UN. First of all, I will be dealing with provisions regulating the formal status of the EU at

the UN, which depend on both UN and EU rules. I will be dealing with the UN charter

provision on membership, as well as with observer status and the status of full participant. In

1974, the UN General Assembly has granted the European Economic Community observer

status, which the EU has succeeded. On the basis of observer status at the UN General

Assembly, the EU enjoys such status as well at the UN Economic and Social Council.

Furthermore, I will elaborate on the main actors of the EU coordination process in New York.

As external policy remains an exclusive competence of EU member states, they are the main

actors in the coordination process. Representatives of EU member states bring their national

positions to coordination meetings, where their positions have to be merged into an EU

position. The EU Presidency is EU’s most important single actor at the UN. The role of the

EU Presidency can be divided into its EU internal role and its external role or its interaction

with other actors at the UN. The EU Presidency leads the coordination within the EU and

represents the Union at UN meetings. After the implementation of the Treaty of Lisbon, the

Delegation of the European Union, which replaced the Council Secretariat’s Liaison Office in

New York and the Delegation of the European Commission, shall assume the functions of the

EU Presidency.

In the fourth chapter, I will focus on the EU coordination process in New York, examine EU’s

internal functioning and how the EU reaches common positions, which are then presented at

7

the UN. After presenting general characteristics of the EU coordination, I will focus on

specific characteristics of Head of Missions meetings, Deputy Permanent Representatives

meetings, experts meetings and EU meetings dealing with UN Security Council issues. I will

elaborate also on the influence of EU institutions on the EU coordination process in New

York.

A separate chapter will be dedicated to the novelties introduced by the Treaty of Lisbon

concerning the functioning of the EU at the UN. It has to be highlighted, that with the Treaty

of Lisbon the EU has succeeded the European Community and has been given legal

personality. The Treaty of Lisbon also introduced the functions of President of the EU and

High Representative of the Union for Foreign Affairs and Security Policy, while it abolished

the role of the EU Presidency in the Foreign Affairs Council.

Key words: European Union, United Nations, Common Foreign and Security Policy, Treaty

of Lisbon, EU coordination, multilateral diplomacy, external functioning of EU

8

I. Uvod

Benita Ferrero-Waldner je zapisala, da je Evropska unija (v nadaljevanju: EU) naravni partner

Združenih narodov, saj naj bi bilo zavzemanje za učinkovito multilateralno sodelovanje

določujoče načelo evropske zunanje politike.1 Sodelovanje med obema mednarodnima

organizacijama se je s časom močno okrepilo in razširilo na mnoga področja, kot npr.

reševanje mednarodnih kriz, vzdrževanje miru, propagiranje človekovih pravic, zmanjševanje

revščine, zaščita naravnih dobrin in spodbujanje razvoja. Medtem ko je torej v interesu obeh

organizacij, da je njun odnos čim bolj učinkovit, je trenutni formalni položaj EU v

Organizaciji združenih narodov (v nadaljevanju: OZN) vse drugo kot zadovoljiv. Namen te

diplomske naloge je predstaviti delovanje EU v OZN in raziskati, kakšen je formalni in

dejanski položaj EU v OZN. Pri tem se bom osredotočil na glavne akterje, ki sodelujejo pri

oblikovanju evropskih stališč, in na postopek, prek katerega se akterji koordinirajo. V

diplomski nalogi se bom omejil na delovanje EU na glavnem sedežu OZN v New Yorku, saj

je New York sedež vseh glavnih političnih organov OZN (Generalna skupščina, Varnostni

svet, Ekonomski in socialni svet in Sekretariat).

V času slovenskega predsedovanja Svetu EU v prvi polovici leta 2008 sem imel priložnost

podrobneje spoznati delovanje EU v OZN. Osem mesecev sem sodeloval na stalnem

predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku, pri čemer sem v prvi vrsti sledil

dogajanju v Varnostnem svetu (ukvarjal sem se z Azijo in južnim Kavkazom), razpravam o

reformi Varnostnega sveta ter nekaterim političnim vprašanjem obravnavanih v Generalni

skupščini. Izkušnje, ki sem jih pridobil v tem času, so temeljni vir te diplomske naloge, brez

katerih bi bilo pisanje na to temo zelo oteženo oziroma bi bilo omejeno na povzemanje

suhoparnih opisov sicer zelo dinamičnega delovanja EU v New Yorku. Izkušnje iz prve roke

so še toliko bolj dragocene, ker delovanje EU v OZN v znatni meri temelji na ustaljeni praksi.

Šele po mojem odhodu iz New Yorka so vse države članice EU ratificirale Lizbonsko

pogodbo in tako je 1. decembra 2009 le-ta začela veljati. Lizbonska pogodba v marsikateri

1 Benita Ferrero-Waldner: V Uvodu k: Wouters, Jan in Hoffmeister, Frank in Ruys, Tom (ur.): The United Nations and the European Union. An Ever Stronger Partnership. T.M.C. Asser Press, The Hague 2006, str. V.

9

točki spreminja zunanje delovanje EU in ima posledično vpliv tudi na delovanje EU v OZN.

Implementacija Lizbonske pogodbe v New Yorku pa še vedno ni zaključena in v resnici je še

marsikatero vprašanje implementacije nedorečeno. V tem oziru je EU v prehodnem obdobju,

ki bo trajalo vsaj do konca španskega predsedovanja, če ne še dlje. Vendar tudi Lizbonska

pogodba ne postavlja dosedanjega delovanja EU v OZN na glavo, saj ne spreminja osnovnega

pravila medvladnega usklajevanja na področju zunanje politike. Ta diplomska naloga torej

predstavlja opis trenutnega stanja, ki se bo v naslednjih mesecih v tej ali oni točki zagotovo

spremenilo. V kolikor je mogoče te spremembe predvideti, se bom potrudil začrtati smernice

le-teh.

II. Splošno o položaju EU v OZ�

Ko se sprašujemo o formalnem položaju EU v OZN, se je treba zavedati, da je le-ta odvisen

tako od pravil OZN kakor tudi od pravil EU. Formalni status lahko odraža le presek pravnih

podlag obeh mednarodnih organizacij. Zato najprej ločeno obravnavam relevantne določbe

temeljnih pravnih aktov obeh organizacij.

1. Določbe Ustanovne listine OZ�

a) Članstvo v OZ

Ustanovna listina Združenih narodov v 4. členu jasno določa, da so člani OZN lahko le

države.2 Ker pa EU ni država, tudi ne more postati članica OZN, razen če bi se spremenila ta

določba Ustanovne listine, za kar pa bi bila potrebna dvotretjinska večina v Generalni

skupščini ter ratifikacija v dveh tretjinah držav članic OZN, vključno z vsemi petimi stalnimi

članicami Varnostnega sveta. Polnopravno članstvo EU v OZN torej v bližnji prihodnosti ni

verjetno.

2 Združeni narodi: Ustanovna listina Združenih narodov in Statut Meddržavnega sodišča. Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1992, str. 6.

10

V specializiranih organizacijah in agencijah Združenih narodov z lastno pravno subjektiviteto

je situacija podobna, saj njihovi statuti običajno ne dopuščajo članstva drugih mednarodnih

organizacij.3 Boljšo perspektivo glede članstva ima EU (oz. pred začetkom veljavnosti

Lizbonske pogodbe Evropska skupnost) v mednarodnih organizacijah, ki se na novo

ustanavljajo, ali na mednarodnih konferencah v okviru Združenih narodov, na katerih se

pogajajo o novih multilateralnih konvencijah.4 V teh primerih namreč ni treba spreminjati

obstoječih statutov, temveč lahko države članice EU od začetka lobirajo za ustrezno ureditev

položaja EU. Tako je EU članica Svetovne trgovinske organizacije5 ter Organizacije za

prehrano in kmetijstvo.6

b) Status opazovalca

Kljub jasni določbi Ustanovne listine Združenih narodov o članstvu pa OZN ne more

popolnoma ignorirati vseh drugih mednarodnih subjektov, ki ne izpolnjujejo kriterija države.

Zato so mnogi organi OZN podelili EU in določenim drugim mednarodnim subjektom, ki

niso države7, neformalni status opazovalca. Ustanovna listina Združenih narodov statusa

opazovalca ne omenja, zato posamezni organi, ki podelijo tak status, sami določijo njegovo

vsebino.8 Prisotnost opazovalca je pogosto omejena na formalna zasedanja organa. Formalne

intervencije so po navadi mogoče le po intervencijah vseh ostalih članov in formalnih

3 Hoffmeister, Frank in Kuijper, Pieter-Jan: The status of the European Union at the United Nations. Institutional ambiguities and political realities. V: Wouters, Jan in Hoffmeister, Frank in Ruys, Tom (ur.): The United Nations and the European Union. An Ever Stronger Partnership. T.M.C. Asser Press, The Hague 2006, str. 14.

4 Ibidem, str. 14.

5 Glej spletno stran: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org6_e.htm (30. 4. 2010)

6 Glej spletno stran: http://www.fao.org/Legal/member-e.htm (30. 4. 2010)

7 Za seznam subjektov, ki jim je Generalna skupščina podelila položaj opazovalca, glej: List of of non-Member States, entities and organizations having received a standing invitation to participate as observers in the sessions and the work of the General Assembly. United Nations General Assembly: Document A/Inf/63/6. 4.3.2009. Na spletni strani: http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/INF/63/6&Lang=E (12. 1. 2010)

8 Hoffmeister, Frank in Kuijper, Pieter-Jan: str. 14.

11

udeležencev in zato nosijo manjšo politično težo. Običajno opazovalci nimajo pravice

vlaganja amandmajev, predsedovati zasedanjem ali nastopati kot poročevalci. Opazovalci

prav tako nimajo pravice glasovanja.9

Status opazovalca za EU je v mednarodnih organizacijah precej razširjen. Tako ima EU status

opazovalca med drugim v Generalni skupščini OZN, Ekonomskem in socialnem svetu OZN,

Mednarodni organizaciji dela, Mednarodni agenciji za jedrsko energijo in Mednarodni

pomorski organizaciji.10

c) Polnopravni udeleženec11

Tudi status polnopravnega udeleženca je neformalen in nereguliran. V osnovi gre za

opazovalca (se pravi nečlana organa/organizacije), vendar z zelo obsežnimi pravicami

sodelovanja. Običajno lahko polnopravni udeleženec sodeluje na vseh zasedanjih, tudi

neformalnih, in ima lahko pravico dajanja predlogov in amandmajev. Poleg tega lahko

predseduje zasedanjem in nastopa kot poročevalec. Pravice polnopravnega udeleženca so

torej lahko tako obsežne kot pravice člana, z izjemo pravice glasovanja in pravice blokiranja

soglasja.12 EU ima status polnopravnega udeleženca med drugim v Organizaciji za

gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Komisiji za trajnostni razvoj.13

9 Guidelines for implementation of General Assembly resolutions granting observer status on a regular basis to certain regional intergovernmental organizations, the Palestine Liberation Organization and the national liberation movements in Africa. V: United Nations Juridical Yearbook 1975, str. 164. Na spletni strani: http://untreaty.un.org/cod/UNJuridicalYearbook/html/volumes/1975/dtSearch/Search_Forms/dtSearch.html (12.1.2010)

10 Wouters, Jan in Hoffmeister, Frank in Ruys, Tom (ur.): The United Nations and the European Union. An Ever Stronger Partnership. T.M.C. Asser Press, The Hague 2006, str. 402-403.

11 V angleščini: full participant

12 Hoffmeister, Frank in Kuijper, Pieter-Jan: str. 15.

13 Gstöhl, Sieglinde: 'Patchwork Power' Europe. The EU's Representation in International Institutions. V: European Foreign Affairs Review, Volume 14, 2009, str. 395-396.

12

2. Določbe EU

Z Lizbonsko pogodbo je EU dobila pravno subjektiviteto in nasledila Evropsko skupnost.14

Evropska skupnost tako ne obstaja več. Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe pa je

bilo razlikovanje med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo zelo pomembno, prvič, ker je

imela pravno subjektiviteto le Evropska skupnost, in drugič, ker sta Evropska skupnost in EU

imeli različne pristojnosti.

Do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe je Evropsko skupnost v mednarodnih

organizacijah načeloma zastopala Evropska komisija,15 EU pa predsedujoča država članica

Svetu EU. Ker pa po Lizbonski pogodbi obstaja le še EU in ne več Evropska skupnost, ta

delitev ni več relevantna. Po novem sta za vzdrževanje odnosov Unije z mednarodnimi

organizacijami zadolžena na novo uveden visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in

varnostno politiko ter Komisija.16 V tretjih državah in mednarodnih organizacijah naj bi Unijo

zastopale delegacije Unije, ki delujejo pod vodstvom visokega predstavnika, pri svojem delu

pa naj bi tesno sodelovali z diplomatskimi predstavništvi in konzulati držav članic.17

14 Člen 1 točki 2b in 55 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. V: Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Uradni list RS št. 20/08, MP št. 4/08 z dne 27. 2. 2008. Na spletni strani: http://www.uradni-list.si/_pdf/2008/Mp/m2008020.pdf (4. 6. 2010). Glej tudi: člen 1 in 47 prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi). V: Uradni list Evropske unije (EUR-lex): Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji. C 83, 30. 3. 2010, zvezek 53. Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0013:0046:SL:PDF (4. 6. 2010)

15 Hoffmeister, Frank in Kuijper, Pieter-Jan: str. 11.

16 Člen 2 točka 175 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: člen 220 prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije (po Lizbonski pogodbi). V: Uradni list Evropske unije (EUR-lex): Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije. C 83, 30. 3. 2010, zvezek 53. Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0047:0200:SL:PDF (4. 6. 2010)

17 Člen 2 točka 175 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: člen 221 prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije (po Lizbonski pogodbi).

13

Možnosti delovanja EU v mednarodnih organizacijah pa so odvisne tudi od delitve

pristojnosti med EU in njenimi članicami. Na področjih izključne pristojnosti18 EU države

članice nimajo pravice pogajati se s tretjimi državami ali v mednarodnih organizacijah ali

sprejemati obveznosti, razen če jih Unija za to pooblasti.19 Na področjih deljene pristojnosti20

EU in držav članic lahko nastopajo tako države članice kot tudi Unija, vendar morajo

nastopati usklajeno. Lahko se pa Unija odloči, da bo na podlagi načela subsidiarnosti sama

izvajala pristojnosti in tako države članice to možnost izgubijo.21 Na vseh drugih področjih,

med drugim tudi na področju skupne zunanje in varnostne politike, pa imajo izključno

pristojnost države članice, saj države članice niso prenesle suverenih pravic na Unijo.

Usklajevanje in sodelovanje na teh področjih poteka na medvladni ravni. Da lahko EU na teh

področjih postane aktivna, pa potrebuje pooblastilo vseh držav članic.

3. Skupni imenovalec določb EU in OZ�

Generalna skupščina OZN je Evropski gospodarski skupnosti 11. 10. 1974 z resolucijo

A/RES/3208 (XXIX) podelila položaj opazovalca.22 Na podlagi položaja opazovalca v

Generalni skupščini ima EU v skladu z 79. členom poslovnika Ekonomskega in socialnega

18 Izključna pristojnost Unije: »samo Unija [lahko] izdaja zakonodajne in sprejema pravno zavezujoče akte; države članice lahko tako ukrepajo same le, če jih Unija za to pooblasti, ali za izvajanje aktov Unije.« Člen 2 točka 12 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: 1. odstavek 2. člena prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije (po Lizbonski pogodbi).

19 Hoffmeister, Frank in Kuijper, Pieter-Jan: str. 11.

20 Deljena pristojnost Unije: »Unija in države članice [lahko] na tem področju izdajajo zakonodajne in sprejemajo pravno zavezujoče akte. Države članice izvajajo svojo pristojnost, kolikor Unija svoje pristojnosti ne izvaja. Države članice ponovno izvajajo svojo pristojnost, kolikor se je Unija odločila, da bo svojo pristojnost prenehala izvajati.« Člen 2 točka 12 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: 2. odstavek 2. člena prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije (po Lizbonski pogodbi).

21 Hoffmeister, Frank in Kuijper, Pieter-Jan: str. 11-12.

22 United Nations General Assembly: Resolution 3208. Na spletni strani: http://daccess-dds-ny.un.org/doc/RESOLUTION/GEN/NR0/738/10/IMG/NR073810.pdf?OpenElement (2. 2. 2010)

14

sveta OZN položaj opazovalca tudi v Ekonomskem in socialnem svetu.23 S tem, ko je EU z

Lizbonsko pogodbo nasledila Evropsko skupnost, je ta nasledila tudi status opazovalca v

Generalni skupščini OZN24 ter posledično tudi v Ekonomskem in socialnem svetu.

Trenutni status opazovalca za EU ni zadovoljiv, ker ne omogoča učinkovitega nastopa EU v

OZN, kot ga predvideva Lizbonska pogodba. Zato se EU zavzema za spremembo sedanjega

formalnega položaja. Po informacijah Urške Kramberger-Mendek, 3. sekretarke na Stalnem

predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku, naj bi države članice EU trenutno

pripravljale osnutek resolucije, v kateri bi predlagali spremembo položaja EU v OZN.25 Zato

pripravljajo seznam pravic, ki naj bi jih EU imela in naj bi načeloma bile enake trenutnim

pravicam predsedujoče države EU. Nato pa se bodo začela pogajanja z ostalimi državami

članicami OZN. Kakšne bodo spremembe, ki jih bo EU konkretno predlagala, ni znano, saj so

pogovori o tem zaupne narave, lahko pa predvidevamo, da se EU zavzema za okrepljen

položaj opazovalca, mogoče tudi za položaj polnopravnega udeleženca.

III. Akterji v koordinacijskem procesu EU v �ew Yorku

1. Države članice EU

Glede na to, da je zunanja politika v izključni pristojnosti držav članic EU, so posledično le-te

glavne akterke koordinacijskega procesa v New Yorku. Stališča posamezne države članice

temeljijo na njenih nacionalnih interesih, ki jih določijo v prestolnicah. Tako igrajo

23 Člen 79 poslovnika Ekonomskega in socialnega sveta OZN določa: »Representatives of intergovernmental organizations accorded permanent observer status by the General Assembly […] may participate, without the right to vote, in the deliberations of the Council on questions within the scope of the activities of the organizations.« V: Rules of Procedure of the Economic and Social Council. Dokument E/5715/Rev.2. Na spletni strani: http://www.un.org/en/ecosoc/about/pdf/rules.pdf (30. 4. 2010)

24 Glej izmenjavo pisem med predsednikom Evropskega sveta, predsednikom Evropske komisije in generalnim sekretarjem Organizacije združenih narodov v prilogi št. 1.

25 Intervju z Urško Kramberger-Mendek, 3. sekretarko na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Intervju z dne 20. 1. 2010 v Ljubljani ter preverjeno 12. 4. 2010.

15

prestolnice držav članic EU zelo pomembno vlogo v koordinacijskem postopku v New

Yorku, saj z navodili njenim delegacijam v New Yorku močno vplivajo na koordinacijski

postopek. Predstavniki držav članic torej na koordinacijske sestanke prinesejo stališča

prestolnic, ki jih je treba uskladiti, tako da na koncu stoji skupno stališče EU in vseh njenih

članic, ki se ga nato predstavi v OZN. Ko torej EU predstavi in zagovarja svoja stališča, ne

gre za nič drugega kot za usklajen skupek nacionalnih stališč držav članic EU.

Narava navodil prestolnic predstavništvom v New Yorku se močno razlikuje med državami

EU. Medtem ko skandinavske države pogosto svojim predstavništvom dajejo le splošne

smernice o tem, kaj naj bi dosegle v določenem zasedanju Generalne skupščine na določenem

področju, se druge, zlasti večje države, nagibajo k temu, da dajejo svojim delegatom izjemno

natančna navodila, celo za posamezne EU-koordinacije.26 V takem primeru diplomatom v

New Yorku ne preostane nič drugega, kot posredovati svoja navodila iz prestolnice in se ne

morejo fleksibilno, brez odobritve iz prestolnice, odzvati na razvoj dogodkov in dinamiko na

EU-koordinacijah ali v Združenih narodih. Ko diplomati poročajo zunanjemu ministrstvu o

pogajanjih z ostalimi članicami EU in s tretjimi državami, tudi interpretirajo potek pogajanj

ter dajejo predloge za stališča, ki jih naj zavzamejo. S tem lahko vplivajo na navodila, ki jih

bodo dobili iz prestolnice. Na določena zasedanja Generalne skupščine države pošljejo svoje

strokovnjake z zunanjega in/ali drugega ministrstva v New York, da bi na licu mesta lahko

vplivali na potek pogajanj. Fleksibilnost navodil prestolnice pa je odvisna tudi od

obravnavane tematike. Na področjih, kjer so nacionalni interesi zelo močni, dajo države

svojim diplomatom običajno bolj stroga navodila, kot na področjih, ki so manj pomembna za

določeno državo, ali na področjih, kjer so stališča držav članic EU precej podobna.

Načeloma je stališče EU močnejše in posledično bolj vpliva na potek pogajanj v OZN, če so

stališča držav članic EU že v izhodišču precej podobna. V nasprotnem primeru namreč države

članice EU iščejo kompromisno stališče, ki bo sprejemljivo za vse članice. Izjava EU ali

predlagan osnutek nekega akta bo posledično šibkejši in v skrajnem primeru bo šlo za prazne

26 Rasch, Maximilian B.: The European Union at the United Nations. The Functioning and Coherence of EU External Representation in a State-centric Environment. Martinus Nijhoff Publishers, Leiden in Boston 2008, str. 55.

16

besede brez vsebinskega stališča. V taki situaciji EU ne more pričakovati, da bo močno

vplivala na potek pogajanj v OZN. Če pa se države članice EU ne uspejo dogovoriti niti o

kompromisnem stališču EU, potemtakem stališča EU ni in Evropska unija sploh ne nastopi v

OZN. V najslabšem primeru države članice EU v OZN nastopijo v lastnem imenu z

nasprotujočimi si stališči in nesoglasje znotraj EU postane jasno vidno tudi navzven. Včasih

se celo zgodi, da kakšna država članica EU sprejme skupno stališče EU, vendar kljub temu pri

članstvu OZN lobira za rešitev, ki je bližja njenim nacionalnim interesom in torej izvaja

neformalni vpliv na končni rezultat pogajanj prek bivših kolonij ali tesnih odnosov s tretjimi

državami.27

V koordinacijskem procesu EU države članice EU predstavijo svoje poglede na obravnavano

vsebino in predlagajo strategijo postopanja v OZN. Če se pojavijo nasprotujoča si stališča

znotraj EU, se koordinacija sprevrže v pogajanja, kar zahteva veliko časa in energije, zlasti če

morajo predstavniki držav kontaktirati svoje prestolnice. To je problematično, saj čas, ki ga

EU porabi za notranjo koordinacijo, pogosto potem manjka za lobiranje in pri pogajanjih s

tretjimi državami znotraj OZN, zaradi česar se lahko zgodi, da stališča EU ne bodo imela

toliko vpliva na potek pogajanj v OZN, kot bi ga lahko sicer. Države članice morajo na EU-

koordinacijah pokazati določeno stopnjo fleksibilnosti, pripravljene morajo biti skleniti

kompromise in ne stoodstotno vztrajati na svojih stališčih, saj brez dobre volje kljub dobremu

vodenju EU-koordinacij s strani predsedujoče države ne bo mogoče doseči skupnega stališča.

2. Predsedujoča država Svetu EU

a) Uvod

Kot že uvodoma omenjeno, Lizbonska pogodba uvaja spremembe na področju zunanjega

delovanja EU in bo posledično tudi krepko spremenila vlogo predsedujoče države EU v New

Yorku. V bistvu predsedujoča država na področju zunanjih odnosov ni več predvidena, saj

Svetu EU za zunanje zadeve ne predseduje več ena izmed držav članic EU, temveč visoki 27 Ibidem, str. 51-52.

17

predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. V času pisanja tega besedila28

večina vprašanj, povezanih z implementacijo Lizbonske pogodbe v New Yorku, še ni

dorečenih, zato bom kot najprej predstavil vlogo predsedujoče države Svetu EU, kakršna je

bila pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe, ter nato prikazal, kaj bi se lahko spremenilo z

implementacijo le-te oziroma kaj se je že spremenilo.

Pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je bila predsedujoča država Svetu EU najpomembnejši

posamezni akter EU znotraj OZN. Šestmesečno predsedovanje Svetu EU je rotiralo po

vnaprej določenem vrstnem redu med državami članicami EU. Predsedujoča država je vodila

vsa zasedanja EU na vseh ravneh od veleposlanikov do ekspertov tudi v New Yorku. Po 18.

členu Pogodbe o Evropski uniji (pred Lizbonsko pogodbo, ki to določbo ukinja) je

predsedujoča država EU zastopala Unijo v zadevah skupne zunanje in varnostne politike ter

izražala stališča Unije v mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah.29 Po 24.

členu Pogodbe o Evropski uniji (pred Lizbonsko pogodbo) se je predsedujoča država pogajala

s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami o sporazumih, ki jih je nato sklenil

Svet.30 Sicer pa naloge in pristojnosti predsedujoče države EU v New Yorku niso bile

pogodbeno določene, tako da je ustaljena praksa v New Yorku pomemben faktor pri

ugotavljanju funkcij predsedujoče države.

b) Interna vloga predsedujoče države EU

Vlogo predsedujoče države EU lahko razdelimo na interno vlogo znotraj EU ter na zunanjo

vlogo oz. interakcijo EU z drugimi akterji v OZN. Interno do implementacije Lizbonske

28 Februar 2010 ter preverjeno aprila 2010.

29 Glej: Neuradno prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji (pred sprejetjem Lizbonske pogodbe). V: Uradni list Evropske unije (EUR-Lex), C 321E/5, 29.12.2006, Zvezek 49: Neuradno prečiščeni različici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v katere so vključene spremembe, ki jih je uvedla Pogodba iz Aten, podpisana 16. aprila 2003). Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2006:321E:0001:0331:SL:PDF (24. 1. 2010)

30 Ibidem.

18

pogodbe, predsedujoča država pripravlja in vodi EU-koordinacije ter ima s tem velik vpliv na

razplet koordinacij. Predsedujoča država lahko z dobrim vodenjem bistveno pripomore k

učinkovitim EU-koordinacijam. Dobro pripravljeni predlogi predsedujoče države EU lahko

precej olajšajo EU-koordinacije, prav tako kot predhodni bilateralni pogovori med

predsedujočo državo in državami EU, ki imajo zelo močna oziroma potencialno konfliktna

stališča o konkretni zadevi.

Poleg tega predsedujoča država pripravlja osnutke resolucij, govorov in drugih izjav v imenu

EU, ki jih države članice EU nato obravnavajo na EU-koordinacijah. V tem oziru mora biti

predsedujoča država daljnogleda in se pravočasno pripraviti na vse morebitne razplete

koordinacij. Predsedujoča država mora biti načeloma izčrpno obveščena o dogajanju tako v

New Yorku kot v Bruslju, kar lahko predstavlja zlasti za manjše države zaradi manjšega

števila osebja, ki mora v isti meri slediti zadevam kot velike države EU, velik izziv.

Poglobljeno znanje in informiranost sta podlaga za učinkovita pogajanja s tretjimi državami

znotraj OZN. O teh pogajanjih in srečanjih predsedujoča država obvešča druge države članice

EU. Zelo pomembno za uspešno predsedovanje je, da ima predsedujoča država zaupanje

ostalih držav članic, saj jih ta zastopa in predstavlja Evropsko unijo v OZN. Le če države EU

zaupajo predsedujoči državi, da se bo pogajala v njihovem interesu, so jo pripravljene

pooblastiti za pogajanja s tretjimi državami. Da doseže predsedujoča država EU to zaupanje,

se mora izkazati kot nepristranski in pošten moderator v razpravah ter nesebičen in nevtralen

facilitator, arbiter in mediator pri doseganju skupnega stališča. Prav tako je ključnega pomena

transparentnost dela predsedujoče države in iskren odnos do vseh ostalih držav EU.

Predsedujoči državi pri njenem delu pomagajo tudi druge države članice EU in predstavniki

Sveta in Komisije v New Yorku, saj je tudi v njihovem interesu, da EU doseže skupno

stališče.

Z implementacijo Lizbonske pogodbe lahko pričakujemo, da se bo interna vloga predsedujoče

države EU v New Yorku precej spremenila. Naloge, ki jih je v New Yorku na področju

skupne zunanje in varnostne politike imela do sedaj predsedujoča država EU, naj bi po

implementaciji Lizbonske pogodbe izvajalo stalno predstavništvo EU v New Yorku, kot

podrejen subjekt visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in kot

19

del Evropske službe za zunanje delovanje. Glede na to, da je Evropska služba za zunanje

delovanje šele v fazi vzpostavljanja, ta s 1. decembrom 2009 ni mogla prevzeti vseh nalog, ki

jih je prej opravljala predsedujoča država EU. V New Yorku so se države članice EU

dogovorile, da bosta špansko predstavništvo pri OZN in predstavništvo EU v času španskega

predsedovanja (prva polovica leta 2010) bivše naloge predsedujoče države opravljali skupaj.31

Tako naj bi predstavništvo EU prevzelo tehnično vodenje EU-koordinacij in ob povečevanju

osebja postopoma prevzemalo tudi druge naloge, ki jih je do sedaj opravljala predsedujoča

država. Kakor že omenjeno, pa je naloge predsedujoče države EU v New Yorku v veliki meri

izoblikovala ustaljena praksa, in tako velja počakati, kakšna nova praksa se bo uveljavila po

implementaciji Lizbonske pogodbe.

c) Zunanja vloga predsedujoče države EU

Kadar želijo države članice OZN kontaktirati Evropsko unijo, se bodo obrnile na

predsedujočo državo EU. Predsedujoča država EU namreč predstavlja Evropsko unijo

navzven in se v njenem imenu pogaja ter je tako »glas, obraz in izvršilna roka«32 Evropske

unije.

Predsedujoča država Svetu EU zastopa EU na vseh formalnih in neformalnih zasedanjih

OZN. Tako poda predsedujoča država na formalnih zasedanjih OZN v New Yorku v teku

predsedovanja znatno število izjav v imenu EU.33 Slovenija je v času slovenskega

predsedovanja Svetu EU podala 85 izjav v imenu EU na formalnih zasedanjih OZN v New

Yorku.34 Tradicija izjav predsedujoče države EU se je začela leta 1975, ko je italijanski

zunanji minister kot predsednik Sveta EU v Generalni skupščini prvič govoril v imenu 31 Po informacijah Urške Kramberger-Mendek, 3. sekretarke na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Intervju z dne 20. 1. 2010 v Ljubljani.

32 Rasch: str. 35.

33 Glej prilogo št. 2.

34 Vir: lastni izračun na podlagi arhiva izjav v imenu EU slovenskega predstavništva RS pri OZN v New Yorku. Na spletni strain: http://newyork.predstavnistvo.si/index.php?id=168&L=1 (1. 5. 2010)

20

»devetih zunanjih ministrov Skupnosti«.35 Leta 1981 je britanski zunanji minister govoril »v

imenu Skupnosti in njenih držav članic«.36 Nemški zunanji minister pa je leta 1994 govoril »v

imenu Evropske unije«,37 kar je postala formula, ki je v uporabi še danes. Ena

najpomembnejših izjav predsedujoče države EU je izjava v splošni razpravi Generalne

skupščine na začetku vsakoletnega zasedanja Generalne skupščine septembra, ko so prisotni

številni predsedniki držav in vlad in veliko število ministrov držav članic OZN.

Obstajajo pa štiri izjeme, ko predsedujoča država EU ne nastopa v imenu Evropske Unije.38

- V Varnostnem svetu države članice EU, ki so članice Varnostnega sveta, po navadi

podajo svoja nacionalna stališča. Nekajkrat na leto pa na odprtih zasedanjih

Varnostnega sveta predsedujoča država EU poda izjavo v imenu EU, če obstaja jasno

skupno stališče. V takem primeru bodo po navadi države EU, ki so članice

Varnostnega sveta, kljub temu podale lastno izjavo, v kateri bodo izpostavile

nacionalna stališča, vendar bodo v svojem govoru omenile, da se pridružujejo stališču

EU, saj so ga predhodno odobrili na EU-koordinacijah.

- Redko se tudi zgodi, da nekatere države članice EU podajo nacionalne izjave tudi v

drugih organih OZN, kot je Varnostni svet.

35 UN General Assembly: Provisional Verbatim Records, 2358th Meeting, 23 September 1975. Cit. po Maximilian B. Rasch: The European Union at the United Nations. The Functioning and Coherence of EU External Representation in a State-centric Environment. Martinus Nijhoff Publishers, Leiden in Boston 2008, str. 40. (»nine foreign ministers of the Community«)

36 UN General Assembly: Official Records, 36th Session, 8th Plenary Meeting, 22 September 1981. Cit. po Maximilian B. Rasch: The European Union at the United Nations. The Functioning and Coherence of EU External Representation in a State-centric Environment. Martinus Nijhoff Publishers, Leiden in Boston 2008, str. 40. (»on behalf of the Community and its Member States«)

37 UN General Assembly: Official Records, 49th Session, 6th Plenary Meeting, 27 September 1994. Cit. po Maximilian B. Rasch: The European Union at the United Nations. The Functioning and Coherence of EU External Representation in a State-centric Environment. Martinus Nijhoff Publishers, Leiden in Boston 2008, str. 41. (»on behalf of the European Union«)

38 Glej: Rasch: str. 42-43.

21

- Včasih Evropska komisija govori v imenu EU, kadar je obravnavana tema s področja

izključne pristojnosti Evropske skupnosti. Nastopi Evropske komisije so izjemno

redki, saj se zgodijo le približno trikrat na leto.

- Včasih država članica, ki ne predseduje Svetu EU, zastopa Evropsko unijo. Gre za

primere, ko je predsedujoča država EU predala določen vsebinski sklop v

predsedovanje drugi državi članici v okviru delitve bremen (t. i. burden sharing).

Sicer pa države članice nastopijo z nacionalnimi stališči predvsem iz dveh razlogov. Prvič, če

EU ni uspelo doseči skupnega stališča in posledično predsedujoča država EU ne more

nastopiti v imenu EU. V takem primeru se vse države, ki želijo predstaviti svoja stališča,

javijo k besedi. Lahko se pa v takem primeru države članice EU dogovorijo, da nobena ne bo

govorila, in s tem poskusijo prikriti razdeljenost znotraj EU. Drugič, če predsedujoča država

EU predstavi skupno stališče EU, vendar želi določena država poudariti svojo pomembno

vlogo na tem področju ali poudariti določen aspekt, ki se zdi državi zelo pomemben, in meni,

da ni v zadostni meri poudarjen v skupnem stališču EU, oziroma ima država ambicioznejše

stališče od skupnega imenovalca držav članic EU. V takem primeru bo država po navadi

vnaprej obvestila svoje evropske partnerje, da bo podala lastno izjavo, redko pa se tudi zgodi,

da s svojim nastopom druge preseneti.

Običajno je predsedujoča država EU tista, ki se pogaja v imenu EU z drugimi državami

članicami OZN in regionalnimi skupinami o vseh zadevah iz skupne zunanje in varnostne

politike. Pogosto so na teh pogajanjih prisotni tudi predstavniki drugih držav članic EU ter

predstavniki Sveta in Evropske komisije, da lahko nadzirajo predsedujočo državo in jo po

potrebi podprejo ali ji svetujejo. Na področju, kjer ima Evropska komisija izključne

pristojnosti, se ta sama pogaja s tretjimi državami. Kadar pa gre za deljene pristojnosti,

Evropska komisija deluje skupaj s predsedujočo državo.

Nekateri avtorji39 kritizirajo, da ko predsedujoča država EU poda izjavo v imenu EU ali ko se

pogaja v njenem imenu in nastopi le z enim glasom, to slabi njeno težo, saj nastopi le enkrat

39 Med drugim Maximilian B. Rasch, Esa Paasivirta in Dominic Porter.

22

namesto 27-krat, koliko ima članov. Na zasedanjih ali pogajanjih lahko torej nastane vtis, da

stoji en glas nasproti velikemu številu glasov, čeprav ta en glas zastopa 27 držav in pogosto še

vrsto drugih držav, ki se pridružijo stališču EU.40

Glede na zelo dominantno vlogo predsedujoče države EU nekatere države članice EU

zavzamejo zelo pasivno vlogo v OZN in le spremljajo dogajanje. Maximilian B. Rasch

ugotavlja, da s tem EU ne izkoristi vsega potenciala velikega števila diplomatskega osebja, ki

ga imajo države članice v New Yorku, in meni, da bi lahko tudi diplomati preostalih držav

članic EU lobirali v prid skupnim stališčem EU.41

Drug način, kako razbremeniti predsedujočo državo EU in razdeliti bremena med državami

članicami EU, je že omenjeni »burden sharing« ali delitev bremen. V tem primeru

predsedujoča država EU preda vodenje določenega vsebinskega področja drugi državi EU ali

Evropski komisiji in jo pooblasti, da zastopa EU na tem področju. Pooblaščena država ali

komisija vodi EU-koordinacije in predstavlja Unijo v OZN ter se v njenem imenu tudi pogaja.

»Burden sharing« je učinkovit način, kako se predsedujoča država razbremeni in preda

področja, na katerih nima zadostnega števila lastnih strokovnjakov ali ki so izrazito tehnične

narave in ki niso zelo prestižna.

Da predsedujoča država EU v New Yorku sploh zmore opraviti ta izjemno povečan obseg

dela, močno poveča število osebja v njenem stalnem predstavništvu pri OZN v New Yorku.

To dodatno osebje lahko pride z zunanjega ministrstva ali drugih ministrstev predsedujoče

države ali pa si predsedujoča država »sposodi« kakšnega diplomata iz drugih predstavništev

držav članic EU pri OZN. Taki tuji diplomati imajo v času predsedovanja pisarno na sedežu

predstavništva predsedujoče države EU in so polno vključeni v delo tega predstavništva, pri

40 Ko države članice EU uskladijo stališče EU, pogosto ponudijo državam kandidatkam (Hrvaški, Turčiji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji), državam stabilizacijsko-pridružitvenega procesa in potencialnim kandidatkam (Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Srbiji), državam Evropskega združenja za prosto trgovino (Islandiji, Liechtensteinu, Norveški in Švici) ter Armeniji, Azerbajdžanu, Gruziji, Republiki Moldaviji in Ukrajini, da se pridružijo stališču Evropske unije. Te države nimajo nobenega vpliva na samo besedilo stališča, temveč ga lahko le podprejo ali pa ne. Evropska unija lahko tako nastopi v imenu do 43 držav.

41 Rasch: str. 47.

23

čemer jih plačuje njihova domača država. Mnoge države, zlasti manjše, najamejo za čas

predsedovanja tudi visoko motivirane študente višjih letnikov. Kot primer naj navedem, da je

bilo na Stalnem predstavništvu RS pri Združenih narodih v New Yorku v času predsedovanja

zaposlenih vsega skupaj 36 oseb, od tega 14 diplomatov, 13 študentov, trije diplomati tujih

misij ter šest oseb v administraciji. Trenutno pa na slovenskem predstavništvu dela šest

diplomatov in tri tajnice.

Po Lizbonski pogodbi naj bi EU prevzela tudi predstavljanje skupnih stališč navzven, torej

zunanjo vlogo predsedujoče države EU. Vendar odločitev o tem ni izključno v domeni EU,

ampak mora EU pri svojem delovanju v OZN slediti pravilom OZN in njenih organov. Kakor

v drugem poglavju že omenjeno, pa trenutni status opazovalca za EU ni zadovoljiv, saj ji ne

omogoča učinkovitega zastopanja EU v organih OZN. Na spletni strani predstavništva EU pri

OZN sporočajo, da bosta v času španskega predsedovanja EU (prva polovica leta 2010)

predstavništvo EU in španska misija sodelovala pri predstavljanju EU v OZN.42 Iz zgoraj

navedenih razlogov pa lahko predvidevamo, da bo de facto do nadaljnjega Evropsko unijo še

naprej zastopala predsedujoča država, torej trenutno Španija, in da bo postopoma, kolikor

mogoče, to nalogo prevzemalo predstavništvo EU. V tem kontekstu pa velja izpostaviti, da od

začetka leta 2010 skupna stališča EU v Varnostnem svetu že podaja predstavništvo EU pri

OZN za tablico Evropske unije.43 Do konca leta 2009 je stališča EU v Varnostnem svetu

podajala predsedujoča država EU za lastno tablico.

42 Spletna stran predstavništva Evropske unije pri OZN v New Yorku: http://www.europa-eu-un.org/articles/articleslist_s30_en.htm (28. 1. 2010)

43 Glej npr.: Statement on behalf of the European Union by Peter Schwaiger, Acting Head of Delegation, Delegation of the European Union to the United Nations, at the Security Council Debate on the Situation in Afghanistan, 6th January 2010, New York. Na spletni strani: http://www.europa-eu-un.org/articles/en/article_9391_en.htm (2. 2. 2010)

24

3. Predstavništvo EU v OZ�

a) Uvod

Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe je v New Yorku le še predstavništvo EU pri OZN.

Pred tem sta obstajali dve evropski predstavništvi v New Yorku, predstavništvo Evropske

komisije in predstavništvo sekretariata Sveta EU. Ker so bile naloge teh dveh predstavništev

zelo različne, bom ločeno predstavil funkcije obeh, kakršne sta predstavništvi imeli pred

Lizbonsko pogodbo.

Obe predstavništvi sta bili tako administrativno kakor tudi operativno popolnoma ločeni

drugo od drugega. Vsako predstavništvo je imelo lastnega vodja z rangom veleposlanika.

Koordinacija med obemi predstavništvi pa je bila zelo omejena, saj se tudi naloge obeh

predstavništev niso zelo prepletale.

b) Predstavništvo sekretariata Sveta EU

Predstavništvo sekretariata Sveta EU (Council Secretariat's Liaison Office in New York)44 je

bilo ustanovljeno leta 1994 kot posledica Maastrichtske pogodbe in je bilo podrejeno

Generalnemu sekretariatu Sveta. V prvi vrsti je imelo administrativne naloge in naj bi nudilo

podporo pri dejavnostih EU v OZN. Formalno je bilo predstavništvo sekretariata Sveta del

predstavništva Evropske komisije, ker je akreditacijo pri OZN in posledično tudi diplomatski

status imelo le predstavništvo komisije.45 Organizacijsko pa sta ti dve predstavništvi delovali

popolnoma neodvisno drug od drugega. Vsako predstavništvo je imelo lastno nadstropje v

stolpnici, lastnega vodjo predstavništva in obe predstavništvi sta bili zastopani na EU-

koordinacijah za lastno tablico. Predstavništvo Sveta je delovalo predvsem znotraj EU, v

stikih s tretjimi državami pa je imelo le pasivno vlogo. Sicer pa je imelo predstavništvo Sveta

44 V uporabi je bila delovna kratica NYLO, ki pomeni »New York Liaison Office«.

45 Rasch: str. 96.

25

tudi premajhno število zaposlenih, da bi lahko igralo kakšno resno vsebinsko in politično

vlogo, tako EU interno kakor eksterno.

Predstavništvo sekretariata Sveta EU je opravljalo sledeče naloge:

- Predstavništvo je nudilo praktično pomoč pri doseganju skupnega stališča EU zlasti s

tem, da je pomagalo predsedujoči državi pri organizaciji, pripravi in vodenju

koordinacijskih sestankov EU. Predstavništvo je vzdrževalo spletno platformo

NYCE46, sistem, ki prek spleta povezuje vsa predstavništva držav članic EU ter

predstavništva Komisije in Sveta v New Yorku. NYCE omogoča distribucijo

dokumentov, pošiljanje obvestil in koordinacijo držav članic EU prek spleta, ne da bi

se delegati dejansko sestali, zlasti če gre za uskladitev besedila določene izjave, ki ni

posebno sporna med državami članicami EU. Predstavništvo Sveta je gostilo veliko

večino vseh EU-koordinacij, saj je predstavljalo nevtralen prostor za pogajanja znotraj

EU, ter imelo tudi eno sobo, ki je bila varna pred prisluškovanjem in tako omogočala

razprave z zaupno vsebino.47 Predstavništvo Sveta je torej nudilo tehnično pomoč pri

predsedovanju Evropski uniji. Poleg tega pa se je lahko predsedujoča država EU

kadarkoli obrnila na predstavništvo Sveta za informacije in pojasnila o EU in tudi

Združenih narodih, saj je imelo to neke vrste zgodovinski spomin, ki ga predsedujoče

države zaradi pogostega rotiranja niso imele. Ta pomoč je bila še posebno koristna,

ker predsedstvo EU rotira vsakih šest mesecev med državami članicami EU in mnoge

države na začetku svojega predsedovanja niso seznanjene z vsemi pisanimi in

nepisanimi pravili in običaji. Po mnenju Maximiliana B. Rascha bi morala

predsedujoča država predstavništvo Sveta imeti za »zunanjo izpostavo lastne

delegacije in jo temu primerno obravnavati«48. Glavna naloga predstavništva Sveta je

46 NYCE je kratica za »New York Collaborative Environment«.

47 Rasch: str. 99.

48 Rasch: str. 100. (»the EU Presidency needs to see NYLO as an outsourced part of its own Delegation and treat it correspondingly«)

26

torej bila čim bolj razbremeniti predsedujočo državo EU ter zlasti pomagati pri

tehnični izvedbi predsedovanja.

- Druga naloga predstavništva Sveta je bila zagotavljati kontinuiteto pri zunanjem

delovanju EU. V tem smislu je bilo predstavništvo Sveta neke vrste povezovalni člen

med rotirajočimi predsedujočimi državami EU. Države, ki si v zaporedju

predsedovanja EU sledijo, sodelujejo pri postavljanju ciljev, ki jih želijo doseči v

svojem predsedovanju ter tako pripomorejo h gladkemu prehodu med predsedovanji.

Kljub temu je lahko predstavništvo Sveta pripomoglo k večji kontinuiteti zlasti skozi

daljša obdobja.

- Predstavništvo Sveta naj bi obveščalo predstavništva držav članic EU o dogajanju

znotraj EU v Bruslju, kot npr. v Evropskem svetu, Svetu EU, Političnem in

varnostnem odboru in drugih organih. Tako od leta 2004 predstavništvo Sveta pošilja

predstavništvom držav članic EU tedensko informativno pismo, t. i. »Brussles Brief«,

o zadnjih dogodkih v pomembnih telesih EU v Bruslju in obvešča o pomembnih

prihajajočih dogodkih v naslednjem tednu. To informativno pismo je pogosto

dostopno le diplomatom z najvišjim rangom v misijah in posledično za večino

diplomatov ne predstavlja velike koristi.49

- Nadalje je bila naloga predstavništva Sveta, da poroča visokemu predstavniku EU za

skupno zunanjo in varnostno politiko in nekaterim drugim organom v Bruslju o

dogajanju v OZN v New Yorku. V ta namen je predstavništvo pošiljalo poročila in

analize v Bruselj. Zaradi majhnega števila osebja v predstavništvu Sveta je bilo

nemogoče, da bi sledili vsem zasedanjem v OZN. Poleg tega je bila primarna naloga

predstavništva Sveta, da je podpiralo predsedujočo državo na t. i. trojkah50 s tretjimi

državami in na EU-koordinacijah. V kolikor je imelo predstavništvo dodatne

49 Rasch: str. 101.

50 Pri t. i. trojkah Evropsko unijo na področju zunanje in varnostne politike v stikih s tretjimi državami zastopa predsedujoča država Svetu EU skupaj s predstavnikom Sveta in predstavnikom Evropske komisije ter po potrebi s predstavnikom naslednje predsedujoče države.

27

kapacitete, pa je sledilo razvoju dogajanja v OZN zlasti v Varnostnem svetu.

Večinoma so to nalogo opravljali študentje, ki so bili na delovni praksi na

predstavništvu.

- Predstavništvo Sveta je pomagalo visokemu predstavniku za skupno zunanjo in

varnostno politiko pri izpolnjevanju njegovih obveznosti v New Yorku.51 V tem

okviru so bile naloge predstavništva Sveta podobne nalogam stalnega predstavništva

določene države, ko pride zunanji minister te države v New Yorku.

- V sklad z 18. členom Pogodbe o Evropski uniji (pred Lizbonsko pogodbo) je

predstavništvo Sveta pomagalo predsedujoči državi pri zastopanju Unije na področju

skupne zunanje in varnostne politike.52 V tem okviru je predstavništvo Sveta

sodelovalo v že omenjenih trojkah, kjer je nastopila predsedujoča država skupaj s

predstavnikom Sveta in predstavnikom komisije in po potrebi s predstavnikom

naslednje predsedujoče države.

- Nazadnje je imelo predstavništvo Sveta klasično nalogo predstavljati Svet EU v OZN,

analogno kot predstavništva držav predstavljajo svoje države v OZN.53 Glede na svoj

51 Rasch: str. 103-104.

52 18. člen Pogodbe o Evropski uniji pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je določal primat predsedujoče države na področju skupne zunanje in varnostne politike. Zaradi pomembnosti ga na tem mestu citiram: »1. Predsedstvo zastopa Unijo v zadevah skupne zunanje in varnostne politike. 2. Predsedstvo je odgovorno za izvajanje odločitev, sprejetih skladno s tem naslovom [Določbe o skupni zunanji in varnostni politiki]; v tej funkciji načelno izraža stališča Unije v mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah. 3. Predsedstvu pomaga generalni sekretar Sveta, ki opravlja funkcijo visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko. 4. Komisija je v celoti vključena v naloge iz odstavkov 1 in 2. Pri teh nalogah predsedstvu po potrebi pomaga naslednja predsedujoča država članica. 5. Svet lahko, kadar meni, da je to potrebno, imenuje posebnega predstavnika za določena politična vprašanja.« V: Uradni list Evropske unije (EUR-Lex), C 321E/5, Zvezek 49, 29. 12. 2006: Neuradno prečiščeni različici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (pred Lizbonsko pogodbo). Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2006:321E:0001:0331:SL:PDF (24. 1. 2010)

53 Rasch: str. 104.

28

položaj je predstavništvo Sveta to nalogo opravljalo zlasti z vzdrževanjem stikov z

državami članicami OZN ter Sekretariatom OZN.

c) Predstavništvo Evropske komisije

Kakor že omenjeno, so se naloge predstavništva Evropske komisije54 precej razlikovale od

nalog predstavništva Sveta. Predstavništvo Evropske komisije je v prvi vrsti zastopalo

interese Evropske komisije in Evropske skupnosti in je bilo v tem smislu zelo podobno

misijam držav članic, s to razliko, da predstavništva držav članic primarno zastopajo

nacionalne interese. Leta 1964 je Evropska komisija ustanovila informacijsko pisarno v New

Yorku, da bi navezala stike s tretjimi državami in izvajala neformalni vpliv na dogajanje v

OZN. Generalna skupščina OZN je leta 1974 podelila takratni Evropski gospodarski

skupnosti status opazovalca,55 nakar se je informacijska pisarna preoblikovala v

predstavništvo Evropske komisije.56 Kot posledica vedno močnejše evropske integracije se je

tudi vpliv Evropske komisije in predstavništva komisije v New Yorku konstantno krepil, kar

v preteklosti določenim državam, zlasti ZDA, ni bilo ravno po volji in so zato pogosto

nasprotovale sodelovanju Evropske komisije na zasedanjih znotraj OZN.57

Predstavniki komisije so bili na EU-koordinacijah, ki obravnavajo teme, glede katerih

Evropska komisija ni imela nobenih posebnih pristojnosti, sicer prisotni, ampak niso aktivno

sodelovali v koordinacijah. Drugače je bilo na področjih deljene pristojnosti (npr. kmetijstvo,

ribištvo, okolje, promet, energija, itd.), kjer so predstavniki Komisije aktivno sodelovali na

EU-koordinacijah in zastopali interese Evropske skupnosti. Dogovorjena stališča EU na

54 Predstavništvo Evropske komisije je nosilo oznako DECUN, ki pomeni »Delegation of the European Commission to the United Nations«.

55 United Nations General Assembly: Resolution 3208. Na spletni strani: http://daccess-dds-ny.un.org/doc/RESOLUTION/GEN/NR0/738/10/IMG/NR073810.pdf?OpenElement (2. 2. 2010)

56 Podatki o zgodovini predsatvništva Evropske komisije v New Yorku so povzeti po: Rasch: str. 105-106.

57 Ibidem, str. 107.

29

zasedanjih OZN je predstavljala predsedujoča država EU, tako da posebna vloga Evropske

komisije v tem primeru ni bila navzven vidna.

Na področjih izključne pristojnosti Komisije (npr. ohranjanje morskih bioloških virov v

okviru skupne ribiške politike) je imelo predstavništvo Komisije tudi v New Yorku obsežne

pristojnosti. Na teh področjih je predstavništvo Komisije vodilo vse EU-koordinacije, ki so

bile podobne ostalim EU-koordinacijam, čeprav je imela komisija zaradi izključne pristojnosti

na tem področju prav posebno težo v usmerjanju skupnega stališča, ki ga predsedujoča država

EU ni imela. Prav tako se je na teh področjih predstavništvo Evropske komisije pogajalo s

tretjimi državami v imenu Evropske skupnosti in njenih držav članic in zastopalo to stališče

na zasedanjih OZN.

Včasih se je zgodilo, da je med zasedanjem ali celo med govorom predstavnik Evropske

komisije zavzel sedež predsedujoče države EU zaradi delitve pristojnosti med predsedujočo

državo in Evropsko komisijo in podal izjavo za tablico predsedujoče države.58 Včasih pa je

podala Evropska komisija izjavo za lastno tablico, kar je bilo odvisno od statusa Evropske

skupnosti v zadevnem organu OZN. Takšne menjave so bile posledica notranjih pravil EU in

so lahko povzročile zmedo oz. nerazumevanje med drugimi državami članicami OZN.

Številčno je bilo predstavništvo Evropske komisije bistveno večje od predstavništva Sveta,

poleg tega pa se je lahko obrnilo za pomoč na ogromno število vrhunskih strokovnjakov iz

Evropske komisije v Bruslju. Analogno kot so predstavništva držav članic v New Yorku v

stalnem stiku s svojimi prestolnicami, je bilo tudi predstavništvo Evropske komisije v stalnem

stiku z Evropsko komisijo v Bruslju, ki je prejemala poročila predstavništva in mu dajala

navodila.59

58 Ibidem, str. 112.

59 Ibidem.

30

d) Skupno predstavništvo EU

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe delitev med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo ne

obstaja več, temveč imamo le še EU, ki je nasledila Evropsko skupnost. Posledično imamo v

New Yorku le še eno predstavništvo, namreč predstavništvo EU.60 Novo predstavništvo EU je

prevzelo vse naloge prejšnjega predstavništva Evropske komisije in relevantne naloge

predstavništva Sveta, postopoma pa prevzema tudi naloge predsedujoče države EU.

Predstavništvo EU naj bi bilo vključeno v Evropsko službo za zunanje delovanje, neke vrste

mreža diplomatskih predstavništev EU, ki je podrejena visokemu predstavniku EU za skupno

zunanjo in varnostno politiko, ki je hkrati tudi podpredsednik Evropske komisije. Združitev

teh dveh predstavništev je za enotni pojav EU v New Yorku zelo dobrodošel, saj je bila

prejšnja ureditev, v kateri sta imeli EU in Evropska skupnost dve ločeni predstavništvi,

stališča EU pa je običajno predstavljala vsakih šest mesecev rotirajoča predsedujoča država

EU, za veliko diplomatov in tudi osebje OZN preveč nepregledna. V tem smislu bo po

implementaciji Lizbonske pogodbe nastajanje in predstavljanje evropskih stališč bistveno

preglednejše in navzven lažje razumljivo. Posledično lahko pričakujemo, da bo EU s časom

pridobila na politični teži v OZN, saj bo nastopila kot bolj prepoznaven subjekt.

IV. Koordinacijski postopek EU v �ew Yorku

V prejšnjih poglavjih sem obravnaval formalni položaj EU v OZN ter predstavil glavne

akterje tako na področju zunanjega delovanja EU v New Yorku kakor tudi v koordinacijskem

postopku znotraj EU. V sledečem poglavju pa se bom osredotočil na sam koordinacijski

postopek EU v New Yorku, torej predstavil notranje delovanje EU oziroma kako ta sploh

doseže skupna stališča, ki jih nato zagovarja v OZN.

60 Spletna stran predstavništva Evropske unije pri OZN v New Yorku: http://www.europa-eu-un.org/articles/articleslist_s30_en.htm (28. 1. 2010)

31

1. Splošno o koordinacijskem postopku EU v �ew Yorku

Stališča EU, ki bodo predstavljena v OZN, se v veliki meri usklajujejo in oblikujejo v New

Yorku. Seveda so odločitve, ki jih sprejmejo v Bruslju, tudi v New Yorku zavezujoče in tako

usmerjajo usklajevanje na EU-koordinacijah, vendar so obravnavane tematike v OZN pogosto

zelo specifične ali pa podrobnejše obravnavane kot v Bruslju ali pa zahtevajo hitro odzivanje,

tako da veliki del oblikovanja stališč EU dejansko poteka v New Yorku. Ključno vlogo na

EU-koordinacijah imajo države članice, saj se odločitve sprejemajo soglasno, tako da ima

vsaka država možnost blokirati skupno stališče. Člen 35 Pogodbe o Evropski uniji (po

Lizbonski pogodbi,) je podlaga za EU-koordinacije in določa, da »[d]iplomatska in

konzularna predstavništva držav članic ter delegacije Unije v tretjih državah in na

mednarodnih konferencah ter njihova predstavništva pri mednarodnih organizacijah

sodelujejo pri zagotavljanju tega, da se upoštevajo in izvajajo sklepi o določitvi stališč in

ukrepov Unije, sprejeti na podlagi tega poglavja [posebne določbe o skupni zunanji in

varnostni politiki].«61 Vsa srečanja EU v New Yorku, torej tudi vse EU-koordinacije, so

neformalna srečanja.62 V enem letu ima EU v New Yorku več kot 1000 koordinacijskih

sestankov,63 kar pomeni dnevno od tri do pet koordinacijskih sestankov na različne teme v

času, ko ni posebnih zasedanj OZN. V času posebnih zasedanj določenega odbora Generalne

skupščine OZN ali drugega organa OZN imajo eksperti držav članic EU pogosto prve EU-

koordinacije zjutraj pred dopoldanskim zasedanjem v OZN, ki se začne ob 10. uri, druge EU-

koordinacije v času kosila med 13. in 15. uro ter pogosto še tretje EU-koordinacije zvečer po

popoldanskem zasedanju v OZN, ki poteka med 15. in 18. uro. Včasih so potrebne dodatne

ad-hoc EU-koordinacije na hodnikih ali v praznih konferenčnih dvoranah OZN, da se

prilagodi mandat predsedujoče države EU ali da se dogovori o reakciji na nepričakovane

61 Člen 35 prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi). V: Uradni list Evropske unije (EUR-lex): Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji. C 83, 30. 3. 2010, zvezek 53. Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0013:0046:SL:PDF (4. 6. 2010)

62 Rasch: str. 61.

63 Glej prilogo št. 3.

32

dogodke, saj takrat ni časa za sklic uradnih EU-koordinacij v prostorih predstavništva EU.64

EU-koordinacije sklicuje predsedujoča država EU prek NYCE-sistema, prek katerega tudi

pošlje drugim državam članicam EU dnevni red koordinacij in po potrebi relevantne

dokumente. Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe pa sta kot kontaktni osebi navedeni

tako predstavnik predsedujoče države kakor tudi predstavnik delegacije EU.

Namen EU-koordinacij je v prvi vrsti doseganje skupnega stališča EU. Zlasti na ekspertni

ravni se delegati običajno sestajajo po potrebi in ne na rednih tedenskih sestankih, kakor to

počnejo na ravni vodji misij. Ko se pojavi na dnevnem redu OZN zadeva, do katere mora EU

zavzeti stališče, ga mora ta kot najprej uskladiti in običajno za ta namen skliče EU-

koordinacijo. Tako države članice EU na EU-koordinacijah do zadnje vejice uskladijo

besedilo izjave, ki jo predsedujoča država EU prebere na formalnem zasedanju OZN. Poleg

tega dajo države EU na EU-koordinacijah predsedujoči državi pooblastilo za pogajanje s

tretjimi državami v določenem okviru, saj se sicer predsedujoča država ne more na lastno pest

pogajati v imenu EU. EU-koordinacije služijo tudi izmenjavi informacij med državami EU o

stikih posameznih držav s tretjimi državami in izmenjavi drugih informacij, ki so relevantne

za delovanje EU v OZN. Nazadnje so EU-koordinacije priložnost za vzdrževanje neformalnih

stikov med strokovnjaki določenega področja držav članic EU. Pred EU–koordinacijami in po

njih se lahko evropski diplomati med seboj spoznajo in tako ustvarijo občutek pripadnosti

Evropski uniji.65

Zaradi učinkovitosti EU-koordinacij je smiselno, da se jih čim prej napove, saj lahko na ta

način diplomati vnaprej kontaktirajo svoje prestolnice in prosijo za nasvet ali navodila. Sicer

se namreč lahko zgodi, da predstavnik neke države ne bo imel pooblastila sprejeti odločitve in

bo treba sklicati ponovne EU-koordinacije. Svet za splošne zadeve in zunanje odnose je 18.

marca 2003 zaradi ohranitve učinkovitosti delovanja Sveta tudi po širitvi EU leta 2004 sprejel

64 Rasch: str. 66.

65 Ibidem, str. 70.

33

pravila obnašanja, ki se nanašajo tudi na EU-koordinacije.66 Ta pravila med drugim

predvidevajo, da se sodelujoči na EU-koordinacijah pri svojih nastopih omejijo na

najnujnejše. Tako naj bi se države članice izogibale dolgim uvodom, povzemanju,

ponavljanju že povedanega ali znanega ter naj bi nastopile le, če se ne strinjajo s predlogom

predsedujoče države. Kljub upoštevanju teh pravil je učinkovitost EU-koordinacij v veliki

meri odvisna tudi od sposobnosti in spretnosti osebe, ki jih vodi, saj je v prvi vrsti njena

naloga, da zbliža stališča držav članic in doseže kompromisno rešitev, ki je sprejemljiva za

vse.

Že omenjeni sistem NYCE bistveno olajša organizacijo EU-koordinacij, saj preko spleta

povezuje vsa predstavništva držav članic EU. Predsedujoča država uporablja NYCE tako za

sklicevanje EU-koordinacij kot tudi za obveščanje drugih držav članic o pomembnih

dogodkih in sestankih, ki jih je imela s tretjimi državami v imenu EU. Dodatna pomembna

funkcija NYCE-sistema je t. i. »silence procedure«, ki ga sproži predsedujoča država z

namenom potrditve določenega besedila (npr. govora EU ali osnutka predlagane resolucije).

Predsedujoča država v tem primeru pošlje določen dokument drugim državam članicam EU

ter postavi rok, do katerega morajo države, ki se ne strinjajo z besedilom, »prekiniti tišino«

(»break the silence procedure«) in izraziti nestrinjanje. Če do izteka tega roka nobena država

ne izrazi nestrinjanja, je besedilo odobreno. Običajno je zadevno besedilo predhodno predmet

razprave na EU-koordinacijah in torej predsedujoča država še zadnjič preverja, ali se vse

države strinjajo s končno verzijo. Lahko pa tak postopek tudi popolnoma nadomesti EU-

koordinacije, če je besedilo popolnoma nesporno in ni pričakovati nasprotovanja drugih držav

članic EU. Če pa neka država članica EU izrazi nestrinjanje z besedilom in torej prekine

»silence procedure«, se običajno ponovno skliče EU-koordinacija, na kateri države

razpravljajo o besedilu, lahko pa predsedujoča država oceni, da ponovne EU-koordinacije

niso potrebne, in sproži ponovno »silence procedure« z (rahlo) spremenjenim besedilom.

66 Working methods for an enlarged Council – Code of Conduct (Dokument 7105/03), sprejet na zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose 18. 3. 2003. Na spletni strani: http://www.arena.uio.no/sources/jpa/dublin/council/2003/7105.pdf (4. 2. 2010)

34

Sedežni red na EU-koordinacijah je vnaprej določen in je enak na vseh EU-koordinacijah,

kjerkoli se te odvijajo, saj je odslikava sedežnega reda Sveta EU. Sedežni red rotira vsak

semester, skupaj z rotacijo predsedstva EU. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe se

sedežni red na EU-koordinacijah ni spremenil. Ker pa je imelo tako predstavništvo Evropske

komisije kot tudi predstavništvo Sveta lasten sedež , ti predstavništvi pa sta zdaj združeni, bi

bilo logično sklepati, da bo imelo novo predstavništvo EU le en sedež, vendar se ta

sprememba za zdaj še ni zgodila.67

2. Koordinacijski sestanki EU na ravni vodij misij68

Odločilen kriterij za koordinacijske sestanke na ravni vodij misij je rang sodelujočih, saj

vodje misij ne krijejo določenega delovnega področja, ampak se ukvarjajo z vsemi zadevami

v okviru OZN. Vodje misij so stalni predstavniki svojih držav pri Združenih narodih in vodijo

stalne misije pri OZN, ki »so prevzele določene funkcije diplomatskega značaja za

komuniciranje med vladami, generalnim sekretarjem in med vladami držav članic«69. Naloga

vodij misij v New Yorku je, da predstavljajo svojo državo na zasedanjih OZN na visoki ravni

ter tam tudi nastopajo in vodijo pogajanja na visoki ravni. Običajno pa so vodje misij

vključeni le, kadar sodelovanje ali nastopanje delegata nižjega ranga na določenem dogodku

ne bi bilo primerno ali kadar pogajanja na nižji ravni niso bila uspešna in želijo vodje misij s

svojo prisotnostjo dodati posebno politično težo.

Vodje misij držav članic EU se običajno sestajajo vsak torek ob 9. uri. EU-koordinacije na

ravni vodji misij so v prvi vrsti namenjene izmenjavi informacij in pogledov držav članic EU,

67 Po informacijah Urške Kramberger-Mendek, 3. sekretarke na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Intervju z dne 20. 1. 2010 v Ljubljani.

68 Za sestanke na ravni vodji misij je v New Yorku v uporabi kratica »HoMs meetings«. HoMs pomeni Head of Missions.

69 Bohte, Borut in Sancin, Vasilka: Diplomatsko in konzularno pravo. Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2006, str. 203.

35

operativo pa prepustijo koordinacijam na ekspertni ravni. Posledično se le redko razvije prava

razprava o vsebini, ampak vodje misij zgolj poudarijo svoja stališča do določene teme.70

Vodje misij se v vsebinsko razpravo spustijo le, kadar delegatom na nižji ravni ni uspelo najti

skupnega stališča, vendar ocenijo, da bi skupno stališče lahko dosegli na višji ravni, ali kadar

je obravnavana zadeva takega pomena, da jo od začetka obravnavajo na ravni vodji misij.

Običajno je večina časa enournega sestanka na ravni vodji misij namenjena tematiki

Varnostnega sveta OZN, preostali čas pa delu v glavnih odborih Generalne skupščine ali

drugim pomembnim vprašanjem. Na koncu sestanka vodji misij je na dnevnem redu pregled

prihajajočih dogodkov do naslednjega rednega sestanka vodji misij, kar omogoča prepoznanje

potencialnih zapletov in pripravo na le-te.71 Dnevni red torkovih sestankov vodji misij je

pripravila predsedujoča država vsak petek po tem, ko se je vodja misije predsedujoče države

posvetoval z vodjema predstavništev Sveta in Evropske komisije. Glede na to, da po začetku

veljavnosti Lizbonske pogodbe prejšnje naloge predsedujoče države trenutno opravljata

predstavništvi predsedujoče države (Španije) in EU skupaj, se vodje teh misij uskladijo glede

dnevnega reda sestankov na ravni vodij misij. Odprto pa za zdaj ostaja vprašanje, ali se bo po

polni implementaciji Lizbonske pogodbe vodja predstavništva EU s komerkoli posvetoval o

dnevnem redu teh sestankov.

Po potrebi lahko predsedujoča država EU poleg rednih tedenskih sestankov skliče tudi izredna

srečanja vodji misij. Na izrednih sestankih vodij misij običajno obravnavajo le določeno

temo, zaradi katere se sestanejo. Razlog za tako izredno srečanje je lahko pomemben dogodek

v OZN, ki ga želijo vodje misij obravnavati pred naslednjim rednim srečanjem, ali pa

sestanek s kakšnim visokim predstavnikom OZN (npr. generalni podsekretar OZN ali posebni

predstavnik, odposlanec ali svetovalec generalnega sekretarja OZN), z visokim

predstavnikom EU (npr. visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko, posebni

predstavnik EU ali komisar) ali visokim predstavnikom druge države članice OZN. Kadar je

70 Rasch: str. 90.

71 Rasch: str. 90.

36

to terminsko izvedljivo, lahko poročajo ti ugledni gosti tudi na rednih torkovih sestankih vodij

misij.

Večkrat na leto se vsi vodje misij držav članic EU sestanejo na delovnih kosilih z drugimi

pomembnimi akterji v OZN, kot npr. vodji misij vplivnih držav (ZDA, Kitajska, Rusija,

Japonska, Indija), določenimi skupinami držav (npr. CARICOM72, CANZ73, SIDS74) ali pa

najvišjimi predstavniki OZN (generalni sekretar, namestnik generalnega sekretarja ali

predsednik Generalne skupščine).

3. Koordinacijski sestanki EU na ravni namestnikov stalnih predstavnikov75

Tako kot na koordinacijskih sestankih na ravni vodji misij je tudi pri koordinacijskih

sestankih na ravni namestnikov stalnih predstavnikov odločilen kriterij rang sodelujočih.

Namestniki vodij stalnih predstavnikov se ne sestajajo redno, temveč le po potrebi, in to

relativno redko. Običajno se namestniki stalnih predstavnikov držav članic EU sestanejo iz

sledečih razlogov:

- Kadar ima obravnavana zadeva veliko politično težo, tako da jo želijo države

obravnavati na visoki ravni.

- Kadar gre za zadeve, ki jih ne pokriva nobena ekspertna skupina držav članic EU,76 ali

pa gre za področje, ki se dotika več delovnih področij več ekspertnih skupin (npr.

reforma Varnostnega sveta ali revitalizacija Generalne skupščine Združenih narodov).

72 Caribbean Community

73 Kanada, Avstalija in Nova Zelandija

74 Small Island Developing States

75 Za sestanke na ravni namestnikov stalnih predstavnikov se v New Yorku uporablja kartica »DPRs meetings«, pri čemer DPR pomeni Deputy Permanent Representative.

76 Delovna področja diplomatov držav članic EU v New Yorku so razdeljena v tematska področja, ki se pogosto pokrivajo z tematskimi področji glavnih odborov Generalne skupščine OZN (npr. 2nd Commettee experts).

37

- Če na ekspertni ravni ni bilo mogoče doseči skupnega stališča in namestniki stalnih

predstavnikov želijo poskusiti doseči skupno stališče na višji ravni. V takem primeru

včasih zadevo obravnavajo tudi vodje misij, vendar se ti običajno ne spuščajo v

vsebino oziroma vsaj ne v podrobnosti, temveč dajo le nov zagon in poudarijo željo,

da eksperti dosežejo skupno stališče.

- Prav tako včasih namestniki stalnih predstavnikov obravnavajo zadeve, ki so jih

obravnavali že vodje misij, vendar zahtevajo bolj poglobljeno diskusijo, ki jo vodje

misij zaradi časovnih razlogov preložijo na raven njihovih namestnikov.

4. Koordinacijski sestanki EU na ravni ekspertov

Na EU-koordinacijskih sestankih na ravni ekspertov predstavniki držav članic EU izmenjajo

stališča svojih držav o obravnavani temi ter predlagajo taktiko postopanja za dosego

usklajenih ciljev. Včasih povabijo na EU-koordinacije tudi kakšnega gosta iz Združenih

narodov ali kakšnega organa EU, predstavnika druge države članice OZN ali člana nevladne

organizacije, ki informira predstavnike držav EU ali poda svoje mnenje o obravnavani

tematiki. Poleg tega na EU-koordinacijah predstavniki držav članic EU uskladijo osnutke

resolucij Združenih narodov in govore v imenu EU za formalna zasedanja Združenih narodov

od namena, grobega osnutka do zadnje podrobnosti govora oziroma resolucije. Prav tako

države članice EU odločijo, kaj naj predsedujoča država EU pove na neformalnih zasedanjih

Združenih narodov in koga naj države članice neformalno kontaktirajo na hodnikih Združenih

narodov ter kaj naj povejo.

EU-koordinacijski sestanki na ekspertni ravni so razdeljeni v tematske sklope, ki se večinoma

pokrivajo s tematskimi sklopi glavnih odborov Generalne skupščine in nosijo tudi ime tistega

odbora (npr. »First committee experts meeting« oz. »sestanki ekspertov prvega odbora«).

Takih je velika večina EU-koordinacij na ekspertni ravni, od tega pa največ za drugi in tretji

38

odbor Generalne skupščine,77 kar je razumljivo, saj je največ dela Združenih narodov

posvečenega ekonomskim in socialnim vprašanjem. Poleg tega pa obstajajo EU-koordinacije

na ekspertni ravni, ki so posvečene dogajanju v Varnostnem svetu ali specifičnim področjem,

kot npr. Bližnjemu vzhodu, humanitarnim vprašanjem ali mirovnim operacijam. V nasprotju z

EU-koordinacijami, ki se ukvarjajo z glavnimi odbori Generalne skupščine ali z Varnostnim

svetom, se potreba po EU-koordinacijah na specifičnih področjih pojavi le redko. Posledično

običajno države članice EU nimajo diplomatov, ki bi se ukvarjali izključno s temi

specifičnimi področji, temveč se teh sestankov udeležujejo diplomati, ki sicer pokrivajo neki

glavni odbor Generalne skupščine ali Varnostni svet.

Kadrovske zmožnosti predstavništev držav članic EU pri Združenih narodih v New Yorku so

zelo različne. Medtem ko je število diplomatov v nekaterih predstavništvih zelo majhno,

imajo druga predstavništva tudi več kot sto zaposlenih. Posledično v nekaterih predstavništvih

neko področje pokriva cela ekipa ljudi, medtem ko se v drugem predstavništvu s to tematiko

ukvarja le ena oseba, ki po možnosti poleg tega pokriva še druga področja. Te razlike se

seveda kažejo tudi v vplivu, ki ga ima določena država pri oblikovanju skupnega stališča EU,

saj je predpogoj za učinkovito sooblikovanje stališča EU zelo temeljito in poglobljeno znanje

na tem področju. Zaradi tega države članice tudi zaposlijo večje število oseb na tistih

področjih, ki so posebno pomembna za določeno državo.

Ne glede na to, koliko ljudi se na predstavništvu ukvarja z določenim področjem, se običajno

EU-koordinacij udeleži le en predstavnik vsake države članice. Obstajajo pa določene izjeme:

- kadar so različne osebe z določenega predstavništva odgovorne za razne točke na

dnevnem redu EU-koordinacij,

- kadar zaradi določenega zasedanja prispejo eksperti iz prestolnice države članice v

New York, se tudi ti udeležijo EU-koordinacij,

- kadar je določena zadeva izjemnega pomena za določeno državo.

77 Drugi odbor Generalne skupščine OZN je »odbor za ekonomska in finančna vprašanja«; tretji odbor Generalne skupščine OZN pa »odbor za socialna, humanitarna in kulturna vprašanja«.

39

Število držav članic EU, ki se udeleži posamezne EU-koordinacije, močno variira in je

odvisno od obravnavane tematike. Kadar se obravnavana tematika ne dotika nacionalnega

interesa določene države ali kadar nima nobene posebne politične teže za določeno državo ali

če se predvideva, da obravnavana zadeva med državami članicami EU in v OZN ne bo

sporna, bodo zlasti države članice EU z manjšimi kadrovskimi zmožnostmi razporedile svoje

kapacitete drugam, saj so lahko prepričani, da bodo drugi delegati šli po poti, ki bo tudi zanje

sprejemljiva.78 Ne glede na to pa so velike države EU, kot npr. Nemčija, Francija, Velika

Britanija in Italija, prisotne na vseh EU-koordinacijah. Mnoge države članice EU niso zelo

zainteresirane za EU-koordinacije na ravni ekspertov (razen za sestanke na podlagi 34. člena

PEU (prejšnji 19. člen PEU) – glej naslednjo točko), saj običajno na teh koordinacijah ne

odločajo o zadevah vitalnega pomena za države članice.79 Velika večina usklajevanja med

državami članicami EU v New Yorku poteka na ravni ekspertov. Ti opravijo večino

vsebinskega dela in pripravijo stališča EU, ki so nato predstavljena na zasedanjih OZN. Na

višji ravni se z vsebinskim delom ukvarjajo le, kadar na ekspertni ravni ni bilo mogoče doseči

kompromisa ali kadar je to potrebno iz drugih razlogov (glej poglavje o koordinacijskih

sestankih EU na ravni vodij misij in poglavje o koordinacijskih sestankih na ravni

namestnikov stalnih predstavnikov).

5. Sestanki na podlagi 34. člena PEU (prejšnji 19. člen PEU)80

Sestanki na podlagi 34. člena PEU81 (prejšnji 19. člen PEU) so posebna vrsta

(koordinacijskih) sestankov EU na ravni ekspertov. Posebnost je v tem, da EU-sestanki na

78 Rasch: str. 77.

79 Ibidem.

80 Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe so se ti sestanki imenovali »Article 19 meetings« oz. »sestanki na podlagi 19. člena PEU«. Po Lizbonski pogodbi se ta določba nahaja v 34. členu neuradno prečiščenega besedila Pogodbe o Evropski uniji. Po informacijah Urške Mendek-Kramberger se trenutno v New Yorku te sestanke označuje kot »Article 34 (former article 19) meetings« (intervju z dne 20. 1. 2010).

81 »[…] Države članice, ki so tudi članice Varnostnega sveta Združenih narodov, se bodo medsebojno usklajevale in izčrpno obveščale druge države članice in visokega predstavnika. Države članice, ki so članice

40

podlagi 34. člena PEU obravnavajo dogajanje v Varnostnem svetu Združenih narodov, ki ima

izjemen položaj in pomen v strukturi OZN. V nasprotju z glavnimi odbori Generalne

skupščine niso vse države članice EU tudi članice Varnostnega sveta, saj ima Varnostni svet

le 15 članov, od tega pet stalnih in deset izvoljenih za dobo dveh let. Od petih stalnih članic

Varnostnega sveta sta dve državi (Velika Britanija in Francija) članici EU. Nestalne članice

Varnostnega sveta so izvoljene na podlagi regionalnega ključa, države članice EU pa so

prisotne v treh regionalnih skupinah. Iz skupine zahodnoevropskih in ostalih držav sta kot

nestalni članici Varnostnega svet izvoljeni dve državi, iz skupine vzhodnoevropskih držav ena

država in iz skupine azijskih držav (v katero je izmed držav članic EU vključen le Ciper) dve

državi. Od desetih nestalnih članic Varnostnega sveta so torej teoretično lahko do štiri države

članice EU, dejansko pa v povprečju od dve do tri. 82

Postavlja se vprašanje, ali gre pri sestankih na podlagi 34. člena PEU sploh za koordinacijske

sestanke v pravem pomenu besede. Maximilian B. Rasch meni, da ne obstaja nobena EU

koordinacija glede Varnostnega sveta, temveč le določena stopnja sodelovanja.83 Nasprotno

meni Johan Verbeke, bivši stalni predstavnik Belgije pri Združenih narodih, da »lahko

smatramo EU-koordinacijo o zadevah Varnostnega sveta Združenih narodov kot

zadovoljivo«84, čeprav priznava, da so izboljšave možne. Sodeč po lastnih izkušnjah, se

pridružujem mnenju Maximiliana B. Rascha, da pri EU-sestankih na podlagi 34. člena PEU

ne gre za koordinacijo v pravem pomenu besede, kar je tudi v skladu z besedilom tega člena.

Varnostnega sveta, pri opravljanju svojih dolžnosti zagovarjajo stališča in interese Unije, ne da bi to vplivalo na njihove odgovornosti po določbah Ustanovne listine Združenih narodov. […]« 2. odstavek 34. člena prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi).

82 Nestalne članice Varnostnega sveta v letih 2003-2010, ki so tudi članice EU, so bile: Leta 2003: Nemčija in Španija. Leta 2004: Nemčija in Španija (+ Romunija kot država kandidatka). Leta 2005: Danska in Grčija (+ Romunija kot država kandidatka). Leta 2006: Danska, Grčija in Slovaška. Leta 2007: Belgija, Italija in Slovaška. Leta 2008: Belgija in Italija (+ Hrvaška kot država kandidatka). Leta 2009: Avstrija (+ Hrvaška in Turčija kot državi kandidatki). Leta 2010: Avstrija (+ Turčija kot država kandidatka). Vir: http://www.un.org/sc/members.asp (22. 3. 2010)

83 Rasch: str. 78-79.

84 »the EU-coordination on UN Security Council matters can be said to be satisfactory«. Johan Verbeke: EU coordination on UN Security Council matters. V: Wouters, Jan in Hoffmeister, Frank in Ruys, Tom (ur.): The United Nations and the European Union. An Ever stronger Partnership. T.M.C. Asser Press, The Hague 2006.

41

Člen 34 PEU namreč določa le, da se države članice EU, ki so tudi članice Varnostnega sveta,

medsebojno usklajujejo in da izčrpno obveščajo druge države članice in visokega

predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.85 Članstvo v Varnostnem svetu je

namreč zelo prestižno in države članice Varnostnega sveta ne želijo nobenega vmešavanja

drugih držav članic EU v ekskluzivne pravice, ki jih prinaša članstvo v Varnostnem svetu.

Poleg tega zlasti stalne članice Varnostnega sveta zasledujejo v Varnostnem svetu tudi

nacionalne interese in ne želijo evropeizacije njihovih sedežev v Varnostnem svetu. Kljub

temu 34. člen PEU določa, da »[d]ržave članice, ki so članice Varnostnega sveta, pri

opravljanju svojih dolžnosti zagovarjajo stališča in interese Unije«, kar pa predpostavlja, da

ima Unija skupno stališče, ki se na področju zunanje in varnostne politike sprejema soglasno

in ga posledično podpirajo tudi države EU, ki so članice Varnostnega sveta. Poleg tega pa ta

določba velja le, v kolikor ne posega v odgovornosti držav članic Varnostnega sveta po

določbah Ustanovne listine Združenih narodov.86

Ko se sprašujemo o (potencialni) politični teži, ki jo ima EU v Varnostnem svetu, je treba

omeniti, da EU kot taka seveda ni članica Varnostnega sveta, saj niti ni članica OZN in je

pravno subjektiviteto dobila šele z Lizbonsko pogodbo. Vendar je od 15 članic Varnostnega

sveta lahko ena tretjina držav članic Evropske unije, kar pomeni krepko nadproporcionalno

zastopanost držav članic EU v Varnostnem svetu. Če imajo države članice EU skupno stališče

in ga usklajeno predstavijo v Varnostnem svetu, imajo lahko znatno težo v tem izjemno

pomembnem organu Združenih narodov.

Sicer pa velja poudariti, da Evropska unija kot taka v Varnostnem svetu ni prisotna, razen

kadar Varnostni svet povabi predstavnika EU, da na odprtih zasedanjih Varnostnega sveta

predstavi stališče Unije. Od začetka leta 2010 je postala redna praksa, da kadar obstaja skupno

stališče EU o tematiki, obravnavani na odprtih zasedanjih, Varnostni svet na podlagi 39. člena

začasnega poslovnika Varnostnega sveta87 povabi predstavnika EU, da poda stališče Evropske

85 Glej opombo st. 81.

86 Glej opombo st. 81.

87 Člen 39 začasnega poslovnika Varnostnega sveta določa: »The Security Council may invite members of the Secretariat or other persons, whom it considers competent for the purpose, to supply it with information or to

42

unije. Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je Varnostni svet v takih primerih

izrekel povabilo predsedujoči državi EU, ki je temeljilo na 37. členu začasnega poslovnika

Varnostnega sveta.88

Redni sestanki EU na podlagi 34. člena PEU se odvijajo vsak četrtek ob 16. uri in običajno

trajajo eno uro. Po potrebi pa se lahko skličejo tudi izredni sestanki zaradi pomembnih

dogodkov v Varnostnem svetu. Ti se običajno skličejo takoj po koncu zasedanja Varnostnega

sveta, tako da so vse države članice EU nemudoma obveščene o razvoju dogodkov.

Vse zgoraj navedene značilnosti Varnostnega sveta seveda vplivajo na EU-sestanke na

podlagi 34. člena PEU, ki posledično precej odstopajo od drugih EU-koordinacij na ekspertni

ravni. Predstavnik ene izmed držav članic Varnostnega sveta, t. i. poročevalec meseca,89

poroča ostalim državam članicam EU o dogajanju v Varnostnem svetu v preteklem tednu. Ko

poročevalec meseca zaključi, druge EU-članice Varnostnega sveta, če tako želijo, dopolnijo

poročevalca in včasih dodajo svoje poglede, vtise in interpretacijo dogodkov ali lastna

stališča. Nato države nečlanice Varnostnega sveta članom Varnostnega sveta postavljajo

vprašanja, vendar jih običajno formulirajo na zelo previden način. Nečlani Varnostnega sveta

načeloma ne izražajo svojega mnenja o dogajanju v Varnostnem svetu in ne komentirajo

poročanja članov Varnostnega sveta. Prav tako ne dajejo nasvetov ali drugih pripomb, s

give other assistance in examining matters within its competence.« Na spletni strani: http://www.un.org/Docs/sc/scrules.htm (24. 3. 2010)

88 Člen 37 začasnega poslovnika Varnostnega sveta določa: »Any Member of the United Nations which is not a member of the Security Council may be invited, as the result of a decision of the Security Council, to participate, without vote, in the discussion of any question brought before the Security Council when the Security Council considers that the interests of that Member are specially affected, or when a Member brings a matter to the attention of the Security Council in accordance with Article 35 (1) of the Charter.« Na spletni strani: http://www.un.org/Docs/sc/scrules.htm (24. 3. 2010). Iz besedila 37. in 39. člena začasnega poslovnika Varnostnega sveta lahko sklepamo, da je Varnostni svet, ko je izrekel povabilo predsedujoči državi EU na podlagi 37. člena začasnega poslovnika, predsedujočo državo EU povabil k sodelovanju brez pravice glasovanja. Ko pa Varnostni svet povabi predstavnika EU na podlagi 39. člena, ga povabi, da oskrbi Varnostni svet z informacijami ali mu na drugačen način pomaga pri preiskovanju zadev iz njegove pristojnosti.

89 Vloga poročevalca meseca ali »Briefer of the month« rotira med EU-člani Varnostnega sveta vsak mesec po vrstnem redu, ki ga ti vnaprej določijo v neformalnem dogovoru.

43

katerimi bi poskušali vplivati na dogajanje v Varnostnem svetu. Na koncu sestanka

poročevalec meseca predstavi program Varnostnega sveta za naslednji teden in na začetku

vsakega meseca tudi program za prihodnji mesec.

Sestanki na podlagi 34. člena PEU so torej izrazito informativne narave in v prvi vrsti

usmerjeni v preteklost, saj je na njih govora o tem, kaj se je zgodilo, in manj o tem, kakšen je

predviden razplet v prihodnosti. Maximilian B. Rasch pravilno pravi, da si naj ne delamo

»utvar o globini transparentnosti« deljenih informacij na sestankih na podlagi 34. člena PEU,

saj imajo člani Varnostnega sveta jasne omejitve, koliko informacij so pripravljeni deliti z

ostalimi partnerji EU,90 pri čemer imajo načeloma nestalni člani Varnostnega sveta bolj

odprto informacijsko politiko kot stalni člani, saj se zavedajo, da bodo po prenehanju

dvoletnega mandata v Varnostnem svetu spet v položaju nečlana. Kljub nepopolni sliki, ki jo

nečlani Varnostnega sveta dobijo na sestankih na podlagi 34. člena PEU, so ti sestanki

koristni zanje, saj še vedno dobijo podrobnejše informacije, kot bi jih lahko dobili sicer. Zlasti

države z manjšimi kadrovskimi kapacitetami in slabšo mrežo kontaktov do članov

Varnostnega sveta bi težko pridobile na tako enostaven način toliko informacij. Veliko

koristnost sestankov EU na podlagi 34. člena PEU dokazuje tudi visoka udeležba na teh

sestankih, saj so običajno prisotni predstavniki vseh držav EU. Zaradi velike pomembnosti

Varnostnega sveta se sestankov na podlagi 34. člena PEU običajno udeležujejo vodje

političnih oddelkov stalnih predstavništev držav članic ali drugi diplomati z visokim rangom.

Tematiko Varnostnega sveta države članice EU poleg na sestankih na podlagi 34. člena PEU

obravnavajo tudi na sestankih na ravni vodij misij. Na ta način so iste zadeve obravnavane

dvakrat, vendar na različnih ravneh. To je smiselno zaradi senzibilnosti obravnavanih zadev

in omogoča vodjem misij, da delijo z evropskimi partnerji kakšno bolj občutljivo informacijo,

ki jo eksperti na sestankih ne smejo ali si je ne upajo povedati. Poleg tega je za države članice

EU dogajanje v Varnostnem svetu najpomembnejše področje Združenih narodov in je

posledično razumljivo, da to področje obravnavajo tudi na najvišji ravni.

90 Rasch: str. 84.

44

Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe sta bila na sestankih na podlagi 34. člena PEU

prisotna tudi predstavnika Sveta EU in Evropske komisije. Glede na to, da Evropska komisija

ni imela nobenih pristojnosti na področju zunanje in varnostne politike, je bil predstavnik

Evropske komisije na teh sestankih izrazito pasiven. Nasprotno je imel predstavnik Sveta

poseben interes za to področje, vendar kot že omenjeno, je bila naloga predstavništva Sveta v

New Yorku primarno podpora predsedujoče države EU. Tako tudi na sestankih na podlagi

34. člena PEU ni zavzemal aktivne vloge, kljub temu pa natančno spremljal poročanje o

dogajanju v Varnostnem svetu. Po sprejetju Lizbonske pogodbe pa predstavnik EU veliko

aktivnejše sodeluje na teh sestankih.91

6. Vpliv evropskih institucij na EU-koordinacijski postopek v �ew Yorku

Institucije Evropske unije imajo načeloma le majhen vpliv na koordinacijski postopek EU v

New Yorku, saj so države članice prek svojih predstavništev glavni akterji koordinacijskega

postopka. Določeno izjemo od tega pravila predstavlja Evropska komisija, ki na področjih, ki

spadajo v njeno pristojnost, daje navodila predstavništvu Evropske komisije pri Združenih

narodih in tako posredno lahko vpliva na koordinacijo v New Yorku. Kljub temu Evropske

komisije na tem mestu ne bom podrobneje obravnaval, saj je bila ta tematika obravnavana že

v poglavju o predstavništvu Evropske komisije.

Dogovori, ki jih dosežejo države članice v Bruslju, so seveda zavezujoči tudi v New Yorku in

tudi v Bruslju usklajene izjave imajo lahko vpliv na koordinacijo v New Yorku. Ker

predstavništva v New Yorku in Bruslju dobivajo navodila iz prestolnic, so ta načeloma

usklajena, tako da če so države članice lahko dosegle o določeni stvari skupno stališče v

Bruslju, naj bi to uspelo tudi predstavništvom v New Yorku.

V nadaljevanju bom na kratko opisal vpliv določenih organov EU s področja zunanje in

varnostne politike v Bruslju na EU-koordinacijo v New Yorku.

91 Po informacijah Urške Kramberger-Mendek, 3. sekretarke na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Informacija z dne 12. 4. 2010.

45

a) Evropski svet

Evropski svet sestavljajo predsedniki držav ali predsedniki vlad držav članic EU ter

predsednik Evropskega sveta in predsednik Evropske komisije. Evropski svet opredeljuje

splošne politične usmeritve in prednostne cilje EU in tako določa tudi splošno usmeritev EU v

Združenih narodih. Ker se Evropski svet sestaja le štirikrat na leto, ne more reagirati na

aktualne dogodke in posledično ne more neposredno vplivati na EU-koordinacijo v New

Yorku. Poleg tega pa so odločitve in sklepi Evropskega sveta običajno preveč splošne narave,

da bi lahko vplivali na konkretne EU-koordinacije v New Yorku.92 Kljub temu pa Evropski

svet določa smernice evropske zunanje politike in je zaradi tega prav, da je na tem mestu

omenjen.

b) Svet

Svet EU sestavljajo ministri držav članic za določeno področje. Za EU-koordinacije v New

Yorku je v prvi vrsti pomemben Svet za zunanje zadeve, ki ga sestavljajo zunanji ministri.

Običajno se sestaja enkrat na mesec, po potrebi pa se lahko skličejo izredna zasedanja. Ker

Svet obravnava zadeve bistveno bolj podrobno kot Evropski svet, so sklepi in stališča Sveta

veliko bolj relevantni za EU-koordinacije v New Yorku. Predstavništva držav članic v New

Yorku se lahko na odločitve in sklepe Sveta naslanjajo, ko na EU-koordinacijah usklajujejo

stališča. Tako lahko v Svetu usklajene formulacije prevzamejo v govore v imenu EU v

Združenih narodih, kar včasih bistveno olajša EU-koordinacije, saj so usklajevanje formulacij

opravili že na višji ravni.

Svet EU ima več pripravljalnih teles, ki jih sestavljajo nacionalni predstavniki držav članic

EU in jih v nadaljevanju predstavljam.

92 Rasch: str. 124.

46

c) Odbor stalnih predstavnikov (Coreper II)93

Coreper II sestavljajo stalni predstavniki držav članic pri EU v Bruslju in pripravlja dnevni

red Sveta EU za zunanje zadeve, splošne zadeve ter določena druga področja.94 Prav tako

skuša čim bolj uskladiti stališča držav članic, če to ni bilo mogoče v nižjih delovnih telesih,

kot so PSC in delovne skupine, in na ta način olajša delo Svetu. Predstavnike držav članic EU

v New Yorku v prvi vrsti zanima, kaj lahko pričakujejo od naslednjega zasedanja Sveta za

zunanje zadeve ter kako poteka usklajevanje v Bruslju glede tem, ki se obravnavajo tudi pri

Združenih narodih. Sicer pa na same EU-koordinacije v New Yorku Coreper II nima veliko

vpliva.

d) Politični in varnostni odbor (PSC)95

Politični in varnostni odbor (PSC) sestavljajo predstavniki držav članic na ravni političnih

direktorjev v Bruslju. PSC je »eden osrednjih organov za obravnavo skupne zunanje in

varnostne politike EU (SZVP) ter evropske varnostne in obrambne politike (EVOP)«96. PSC

spremlja mednarodni položaj na področju skupne zunanje in varnostne politike, pomaga Svetu

pri opredeljevanju politik in v ta namen podaja mnenja ter spremlja izvajanje dogovorjenih

politik.97 Prav tako PSC koordinira delovne skupine Sveta na področju skupne zunanje in

varnostne politike. Zaradi pomembne vloge, ki jo ima PSC na področju skupne zunanje in

varnostne politike, je PSC pomemben sogovornik za diplomate EU v New Yorku, pri čemer

izmenjava informacij poteka v obe smeri.

93 Coreper je kratica za »Comité des représentants permanents« ali »Odbor stalnih predstavnikov«.

94 Poleg Coreper II obstaja tudi Coreper I, ki ga sestavljajo namestniki stalnih predstavnikov držav članic pri Evropski uniji v Bruslju in se ukvarja primarno z znotrajevropskimi temami, kot so konkurenca, kmetijstvo, socialne politike itd.

95 PSC je kratica za »Political and Security Commettee« ali »Politični in varnostni odbor«.

96 Spletna stran stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski uniji: http://bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=627 (10. 3. 2010).

97 Člen 38 neuradno prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi).

47

e) Delovne skupine Sveta

Delovne skupine Sveta sestavljajo diplomati s stalnih predstavništev držav članic EU v

Bruslju in/ali strokovnjaki s posameznih ministrstev. V delovnih skupinah poteka prva raven

usklajevanja nacionalnih stališč, če pa dogovora na tej ravni ni mogoče doseči, zadeva preide

na PSC. Strokovnjaki se sestajajo v skoraj 200 delovnih skupinah.98 Za EU-koordinacije v

New Yorku so najbolj relevantne tiste s področij zunanjih odnosov, varnosti in obrambe ter

razvojne politike. Te delovne skupine lahko razdelimo v take, ki se ukvarjajo z določenim

tematskim sklopom (npr. COHOM99, CONUN100, COJUR101), in take, ki se ukvarjajo z

določenim geografskim področjem (npr. COAFR102, COASI103). Delovne skupine Sveta

pogosto sprejemajo odločitve, ki imajo neposreden vpliv na EU-koordinacije v New Yorku,

zato so diplomati v New Yorku v rednem stiku s predstavniki svojih držav v delovnih

skupinah Sveta. Rasch ocenjuje, da delovne skupine Sveta verjetno prispevajo največ vsebine

v EU-koordinacijski postopek v New Yorku.104

V. �ovosti, ki jih uvaja Lizbonska pogodba na tem področju

Novosti, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, sem obravnaval že v prejšnjih poglavjih. Zaradi

aktualnosti te tematike pa jih bom na tem mestu ponovno strnjeno predstavil.

98 Spletna stran stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski uniji: http://bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=627 (10. 3. 2010)

99 Delovna skupina za človekove pravice

100 Delovna skupina za Združene narode

101 Delovna skupina za mednarodno javno pravo

102 Delovna skupina za Afriko

103 Delovna skupina za Azijo in Oceanijo

104 Rasch: str. 127.

48

Cilj Lizbonske pogodbe je med drugim povečati prepoznavnost Evropske unije kot

globalnega akterja. S tem namenom ustanavlja funkcijo predsednika EU, ki predseduje

voditeljem držav članic EU na zasedanjih Evropskega sveta ter na področju skupne zunanje in

varnostne politike predstavlja Unijo navzven.105 Prav tako je Lizbonska pogodba uvedla

funkcijo visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki predseduje

Svetu za zunanje zadeve in vodi skupno zunanjo in varnostno politiko Unije.106 Posledično s

tema organoma Lizbonska pogodba na področju skupne zunanje in varnostne politike ukinja

funkcijo predsedujoče države. Na področju skupne zunanje in varnostne politike sta prav Svet

za zunanje zadeve in Evropski svet najbolj vidna organa Evropske unije in novo uvedeni

funkciji jemljeta pozornost predsedujoči državi, ki naj po polni implementaciji Lizbonske

pogodbe ne bi več imela posebne vloge na področju skupne zunanje politike.

Z Lizbonsko pogodbo je Evropska unija nasledila Evropsko skupnost ter dobila pravno

subjektiviteto.107 Evropske skupnosti torej po Lizbonski pogodbi ni več. S tem postaja

struktura evropske integracije preglednejša, saj je bila za zunanjega opazovalca prejšnja

ureditev, v kateri so poleg držav članic EU ter posebne vloge predsedujoče države obstajali še

Evropska unija ter Evropske skupnosti z različnimi pristojnostmi in delno istimi organi,

skrajno nepregledna. EU naj bi tako z Lizbonsko pogodbo dobila v zunanjem delovanju

enotnejši videz.

Potem ko je EU z Lizbonsko pogodbo dobila pravno subjektiviteto, so se v New Yorku začela

pogajanja o formalnem statusu EU v OZN. Status opazovalca Evropske skupnosti je EU

105 Člen 1 točka 16 odstavek 6 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: 6. odstavek 15. člena prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi).

106 Člen 1 točka 19 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: 18. člen prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi).

107 Člen 1 točki 2b in 55 Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Glej tudi: člen 1 in 47 prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi).

49

nasledila,108 vendar ta status za EU ni zadovoljiv, saj ne omogoča učinkovitega opravljanja

nalog, ki jih predvideva Pogodba o Evropski uniji (po Lizbonski pogodbi). EU se posledično

zavzema za tak status, ki bi vključeval enake pravice, kot jih je imela do sedaj predsedujoča

država Svetu EU.109 Kakšen status bo EU na koncu dosegla ter kdaj bodo pogajanja

zaključena, pa je težko napovedati.

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe sta bili predstavništvo Evropske komisije in

predstavništvo sekretariata Sveta EU združeni v predstavništvo EU v OZN. Predstavništvo

EU bo vključeno v Evropsko službo za zunanje delovanje, ki bo delovala pod vodstvom

visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ko bo ta začela delovati.

Predstavništvo EU naj bi postopoma prevzelo naloge, ki jih je prej opravljala predsedujoča

država Svetu EU. Trenutno pa smo v prehodnem obdobju, v katerem predstavništvo EU ter

predstavništvo Španije, ki trenutno predseduje Svetu EU, skupaj opravljata te naloge. Ko pa

se bo predstavništvo EU v New Yorku kadrovsko okrepilo, lahko pričakujemo, da bo

prevzelo tudi večino nalog, ki jih za zdaj še vedno opravlja predsedujoča država. Trenutni

režim sodelovanja med predstavništvom Španije in predstavništvom EU bo trajal do konca

španskega predsedovanja, torej do konca junija 2010. V primeru, da do takrat predstavništvo

EU ne bo moglo prevzeti vseh nalog, pa lahko pričakujemo še eno prehodno obdobje

skupnega vodenja EU.

Predvideno je, da predstavništvo EU v New Yorku prevzame tako interne kot tudi zunanje

naloge, ki jih je do sedaj opravljala predsedujoča država. Tako naj bi predstavništvo EU

prevzelo usklajevanje stališč znotraj EU in vodenje EU-koordinacij. Prav tako naj bi

predstavništvo EU prevzelo zagovarjanje stališč EU na zasedanjih OZN ter pogajanja v imenu

EU z drugimi državami članicami OZN. Možnosti zunanjega delovanja predstavništva EU v

OZN pa niso odvisne le od volje držav članic EU, temveč tudi od tega, kakšen formalni status

bo OZN oz. natančneje Generalna skupščina OZN podelila EU. Dokler oz. v kolikor

108 Glej izmenjavo pisem med predsednikom Evropskega sveta, predsednikom Evropske komisije in generalnim sekretarjem Organizacije združenih narodov v prilogi št. 1.

109 Po informacijah Urške Kramberger-Mendek, 3. sekretarke na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Intervju z dne 20. 1. 2010 v Ljubljani.

50

predstavnik EU ne bo mogel učinkovito zastopati stališč EU v OZN, pa lahko pričakujemo, da

bo EU še naprej zastopala predsedujoča država EU. To zlasti velja za formalna zasedanja

Generalne skupščine in njenih glavnih odborov. V Varnostnem svetu pa od začetka januarja

2010 stališča EU že podaja predstavnik Evropske unije, saj ga Varnostni svet povabi na

podlagi 39. člena začasnega poslovnika Varnostnega sveta.

Lizbonska pogodba neposredno ne ureja natančnega delovanja EU v OZN, je pa delovanje

EU v New Yorku načeloma odslikava delovanja EU v Bruslju, ob upoštevanju posebnosti, ki

jih narekujejo pravila Združenih narodov. Zato natančna oblika delovanja EU v OZN v veliki

meri temelji na ustaljeni praksi v New Yorku in velja počakati, kakšna praksa se bo uveljavila

z implementacijo Lizbonske pogodbe.

Naj še omenim, da kljub obsežnim posegom Lizbonske pogodbe na področju zunanjega

delovanja EU in posledično tudi na področju delovanja EU v OZN Lizbonska pogodba ne

posega v temeljno pravilo medvladnega usklajevanja na področju skupne zunanje in

varnostne politike in torej soglasnega odločanja vseh držav članic EU. Države članice EU z

Lizbonsko pogodbo namreč niso prenesle suverenih pravic na EU na področju skupne zunanje

in varnostne politike. Posledično države članice še naprej ostajajo glavni akterji

koordinacijskega postopka EU.

VI. Zaključek

V preteklih petdesetih letih je evropska integracija močno napredovala. Z vsako novo

primarno pogodbo je EU pridobila nove pristojnosti in povezovanje, sodelovanje in

usklajevanje med državami članicami se je poglobilo. Medtem ko je obstajala evropska

integracija prvotno le na ekonomskem področju, je zgodbo o uspehu, kot evropsko integracijo

mnogi imenujejo, v zadnjih desetletjih zajela tudi politična integracija. Posledično pa EU

postaja tudi vedno bolj viden globalni akter na političnem odru. Ta situacija se odraža tudi v

OZN, ki je poglavitna globalna politična mednarodna organizacija.

51

Zaradi velikega števila držav članic OZN, trenutno jih je 192, so se te v OZN organizirale v

skupine. Prek skupin držav lahko države bolj učinkovito zastopajo svoje interese. Posledično

se bolj kot posamezne države v OZN med seboj pogovarjajo in pogajajo skupine držav. V

takem okolju pa so najbolj učinkovite tiste skupine držav, ki so znotraj skupine enotne in se

uspejo zediniti na jasna pogajalska stališča. V tem oziru se lahko EU pohvali z visoko stopnjo

koherentnosti pri glasovanju o resolucijah v Generalni skupščini. V letu 2005 so države

članice EU v 76,7 odstotka z glasovanjem sprejetih resolucijah Generalne skupščine glasovale

enotno, medtem ko je bilo leta 1988 le 45,6 odstotka takih resolucij.110

Glede na položaj EU v OZN in mehanizme delovanja EU v New Yorku, ki sem jih opisal v

tej diplomski nalogi, je očitno, da lahko EU zavzame osrednjo vlogo v OZN, če so države

članice EU usklajene. Neki veleposlanik je celo izjavil, da je »Evropska unija nepremagljiva,

če je enotna«.111 V kolikšni meri pa EU uspeva usklajeno nastopati, je stvar ocene. Esa

Paasivirta in Dominic Porter trdita, da »je Evropska unija v delu Generalne skupščine OZN

[…] zelo enotna in pomembna sila in je kot taka tudi prepoznana«.112 Na drugi strani

Maximilian B. Rasch meni, da »je koherenca pri glasovanju visoka le na tistih področjih, na

katerih so se nacionalne politike držav članic EU zelo zbližale v preteklih desetletjih. Na

drugih področjih posamezne države sledijo nacionalnim interesom. Zato skupna zunanja in

varnostna politika ne naredita tako velike razlike: deluje, kadar je to v skladu z nacionalnimi

interesi, in ne deluje, kadar obstajajo konfliktni interesi znotraj EU-skupine.«113 V obeh

110 Rasch: str. 221. Glej tudi prilogo št. 4.

111 Laatikainen, Katie Verlin in Smith, Karen E.: Introduction – The European Union at the United Nations. Leader, Partner or Failure? V: Laatikainen, Katie Verlin in Smith, Karen E. (ur.): The European Union at the United Nations. Intersecting Multilateralisms. Palgrave Macmillan, New York 2006. Str. 16. (»one ambassador remarked that if the EU is united, they cannot be defeated«)

112 Paasivirta, Esa in Porter, Dominic: EU Coordination at the UN General Assembly and ECOSOC. A view from Brussels, a view from New York. V: Wouters, Jan in Hoffmeister, Frank in Ruys, Tom (ur.): The United Nations and the European Union. An Ever Stronger Partnership. T.M.C. Asser Press, The Hague 2006. Str. 48. (»In the work of the UN General Assembly […] the EU is, and is perceived to be, a highly unified and important force.«)

113 Rasch: str. 205. (»voting coherence is high only in those areas in which the national policies of the EU MS have very much converged over the last decades. In other fields national interests continue to be pursued by the

52

trditvah je verjetno nekaj resnice. S poglabljanjem evropske integracije se na dolgi rok

zbližujejo tudi nacionalna stališča držav članic EU, kar olajša usklajevanje stališč v New

Yorku. Implementacija Lizbonske pogodbe pa bo pripomogla k večji prepoznavnosti EU v

OZN, kar bi lahko v prihodnosti povečalo pritisk na države članice EU, da dosežejo skupna

stališča. Po mojem mnenju je EU na dobri poti, da z usklajenim nastopanjem v OZN postane

še bolj prodoren akter v tej mednarodni organizaciji.

individual countries. Thus the CFSP does not make such an overall difference: it works where in line with national interests, it does not where conflicting interests exist within the EU group.«)

53

Viri

Knjige:

Bohte, Borut in Sancin, Vasilka: Diplomatsko in konzularno pravo. Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2006.

Laatikainen, Katie Verlin in Smith, Karen E. (ur.): The European Union at the United Nations. Intersecting Multilateralisms. Palgrave Macmillan, New York 2006.

Lampe, Rok in Drenik, Simona in Grasselli, Neža: Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili. DOBA EPIS, Maribor 2008.

Lister, Frederick K.: The European Union, the United Nations, and the Revival of Confederal Governance. Greenwood Press, Westport-Connecticut in London 1996.

Metz, Andreas: Die Außenbeziehungen der Europäischen Union nach dem Vertrag über eine Verfassung für Europa. Duncker & Humblot, Berlin 2007.

Rasch, Maximilian B.: The European Union at the United Nations. The Functioning and Coherence of EU External Representation in a State-centric Environment. Martinus Nijhoff Publishers, Leiden in Boston 2008.

Réseau Vitoria (sous la direction de Daniel Dormoy): L’Union européenne et les organizations internationals. Bruylant, Bruselj 1997.

Sancin, Vasilka: Mednarodno pravo v hierarhiji pravnih virov EU in njenih članic. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009.

Sir Roberts, Ivor (ur.): Satow's Diplomatic Practice (Sixth edition). Oxford University Press, Oxford in New York 2009.

Türk, Danilo: Temelji mednarodnega prava. GV Založba, Ljubljana 2007.

Wouters, Jan in Hoffmeister, Frank in Ruys, Tom (ur.): The United Nations and the European Union: An Ever Stronger Partnership. T.M.C. Asser Press, The Hague 2006.

Zgonec-Rožej, Miša: Meje pristojnosti Varnostnega sveta Združenih narodov. Doktorska disertacija. Ljubljana 2006.

54

Članki:

Degrand-Guillaud, Anne: Actors and Mechanisms of EU Coordination at the UN. V: European Foreign Affairs Review, Volume 14, str. 405-430, 2009.

Degrand-Guillaud, Anne: Characteristics of and Recommendations for EU Coordination at the UN. V: European Foreign Affairs Review, Volume 14, str. 607-622, 2009.

Gstöhl, Sieglinde: 'Patchwork Power' Europe. The EU's Representation in International Institutions. V: European Foreign Affairs Review, Volume 14, str. 385-403, 2009.

Luif, Paul: EU cohesion in the UN General Assembly. Occasional paper nº 49. European Union Institute for Security Studies, France, 2003. Na spletni strani: www.iss.europa.eu/uploads/media/occ49.pdf (20. 3. 2010)

Marchesi, Daniele: The EU Common Foreign and Security Policy in the UN Security Council. Between Representation and Coordination. V: European Foreign Affairs Review, Volume 15, str. 97-114, 2010.

Vanhoonacker, Sophie in Reslow, Natasja: The European External Action Service. Living Forwards by Understanding Backwards. V: European Foreign Affairs Review, Volume 15, str. 1-18, 2010.

Whitman, Richard in Juncos, Ana: The Lisbon Treaty and the Foreign, Security and Defence Policy. Reforms, Implementation and the Consequences of (non-)Ratification. V: European Foreign Affairs Review, Volume 14, str. 25-46, 2009.

Dokumenti:

Svet Evropske unije: Working methods for an enlarged Council – Code of Conduct (Dokument 7105/03), sprejet na zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose 18.3.2003. Na spletni strani: http://www.arena.uio.no/sources/jpa/dublin/council/2003/7105.pdf (4. 2. 2010)

UN Economic and Social Council: Rules of Procedure of the Economic and Social Council. Dokument E/5715/Rev.2. Na spletni strani: http://www.un.org/en/ecosoc/about/pdf/rules.pdf (30. 4. 2010)

55

UN General Assembly: List of of non-Member States, entities and organizations having received a standing invitation to participate as observers in the sessions and the work of the General Assembly. Document A/Inf/63/6 z dne 4.3.2009. Na spletni strani: http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/INF/63/6&Lang=E (12. 1. 2010).

UN General Assembly: Resolution 3208. Na spletni strani: http://daccess-dds-ny.un.org/doc/RESOLUTION/GEN/NR0/738/10/IMG/NR073810.pdf?OpenElement (2. 2. 2010)

UN Security Council: Provisional Rules of Procedure of the Security Council. Document S/96/Rev.7. Na spletni strani: http://www.un.org/Docs/sc/scrules.htm (24. 3. 2010)

United Nations Secretariat: Guidelines for implementation of General Assembly resolutions granting observer status on a regular basis to certain regional intergovernmental organizations, the Palestine Liberation Organization and the national liberation movements in Africa. V: United Nations Juridical Yearbook 1975. Str. 164. Na spletni strani: http://untreaty.un.org/cod/UNJuridicalYearbook/html/volumes/1975/dtSearch/Search_Forms/dtSearch.html (12. 1. 2010).

Uradni list Evropske unije (EUR-Lex): Neuradno prečiščeni različici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v katere so vključene spremembe, ki jih je uvedla Pogodba iz Aten, podpisana 16. aprila 2003). C 321E/5, 29.12.2006, Zvezek 49. Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2006:321E:0001:0331:SL:PDF (24. 1. 2010)

Uradni list Evropske unije (EUR-lex): Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji. C 83, 30. 3. 2010, zvezek 53. Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0013:0046:SL:PDF (4. 6. 2010)

Uradni list Evropske unije (EUR-lex): Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije. C 83, 30. 3. 2010, zvezek 53. Na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0047:0200:SL:PDF (4. 6. 2010)

Uradni list RS: Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Uradni list RS št. 20/08, mp št. 4/08 z dne 27. 2. 2008. Na spletni strani: http://www.uradni-list.si/_pdf/2008/Mp/m2008020.pdf (4. 6. 2010).

56

Združeni narodi: Ustanovna listina Združenih narodov in Statut Meddržavnega sodišča. Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1992.

Intervju:

Intervju z Urško Kramberger-Mendek z dne 20. 1. 2010 v Ljubljani ter 9./12. 4. 2010 po elektronski pošti.

Spletne strani:

www.auswaertiges-amt.de (spletna stran Ministrstva za zunanje zadeve Zvezne republike Nemčije)

www.bruselj.predstavnistvo.si (spletna stran Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski uniji)

www.consilium.europa.eu (spletna stran Sveta Evropske unije)

www.europa.eu (portal Evropske unije)

www.europa-eu-un.org (spletna stran predstavništva Evropske unije pri OZN v New Yorku)

www.mzz.gov.si (spletna stran Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije)

www.newyork.predstavnistvo.si (spletna stran Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri OZN v New Yorku)

www.un.org/en (spletna stran Organizacije združenih narodov)

57

PRILOGE

1. Priloga: Izmenjava pisem med predsednikom Evropskega sveta, predsednikom

Evropske komisije in generalnim sekretarjem Združenih narodov v zvezi z

notifikacijo nasledstva Evropske skupnosti

2. Priloga: Statistika izjav predsedujoče države Svetu EU v imenu Evropske unije na

sedežu Združenih narodov v New Yorku v letih 2000–2005

3. Priloga: Statistika EU-koordinacijskih sestankov v New Yorku v letih 1995–2005

4. Priloga: Preglednica koherence Evropske unije/Evropske skupnosti pri glasovanju v

Generalni skupščini Združenih narodov v letih 1988–2005

58

Priloga št. 1: Izmenjava pisem med predsednikom Evropskega sveta, predsednikom Evropske komisije in generalnim sekretarjem Združenih narodov v zvezi z notifikacijo nasledstva Evropske skupnosti

59

60

61

62

63

64

65

Priloga št. 2

Število izjav predsedujoče države Svetu EU v imenu Evropske unije na sedežu Združenih narodov v New Yorku v letih 2000–2005114

Leto Prvi semester (januar–junij) Drugi semester (julij–december)

Skupno Predsedstvo EU Število izjav Predsedstvo EU Število izjav

2000 Portugalska 82 Francija 110 192

2001 Švedska 92 Belgija 129 221

2002 Španija 71 Danska 115 186

2003 Grčija 49 Italija 129 178

2004 Irska 74 Nizozemska 148 222

2005 Luksemburg 80 Združeno kraljestvo

179 259

Vir: Rasch: str. 41.

114 Žal podatkov za leta od 2006 do 2009 od predstavništva Evropske unije pri OZN v New Yorku ni bilo mogoče dobiti.

66

Priloga št. 3

Skupno število EU-koordinacijskih sestankov v New Yorku v letih 1995–2005115

Leto Prvi semester

(januar–junij)

Drugi semester

(julij–december)

Skupno

1995 451 466 917

1996 543 516 1059

1997 505 515 1020

1998 395 469 864

1999 494 633 1127

2000 665 579 1244

2001 674 580 1254

2002 541 601 1142

2003 483 578 1061

2004 569 543 1112

2005 488 535 1023

Povprečje 528 547 1075

Vir: Rasch: str. 62.

115 Žal podatkov za leta od 2006 do 2009 od predstavništva Evropske unije pri OZN v New Yorku ni bilo mogoče dobiti.

67

Priloga št. 4

Preglednica koherence Evropske unije/Evropske skupnosti pri glasovanju v Generalni skupščini Združenih narodov v letih 1988–2005116

Zasedanje Generalne

skupščine OZN

Skupno število

sprejetih resolucij

Število resolucij

sprejetih z glasovanjem

Enotnost EU pri glasovanju

Odstotek enotnosti EU

pri vseh sprejetih

resolucijah (s konsenzom in glasovanjem)

Število resolucij

odstotek

43 (1988/1989) 327 136 62 45,6 77,4

44 (1989/1990) 342 116 55 47,4 82,2

45 (1990/1991) 344 86 40 46,5 86,6

46 (1991/1992) 315 75 40 53,3 88,9

47 (1992/1993) 295 75 47 62,7 90,5

48 (1993/1994) 337 65 42 64,6 93,2

49 (1994/1995) 336 68 47 69,1 93,8

50 (1995/1996) 335 81 48 59,3 90,1

51 (1996/1997)† 320 76 61 80,3 95,3

52 (1997/1998) 298 69 56 81,2 95,6

53 (1998/1999) 303 61 52 85,2 97,0

54 (1999/2000) 341 68 53 77,9 95,6

55 (2000/2001) 328 67 54 80,6 96,0

56 (2001/2002) 360 67 53 79,1 96,1

57 (2002/2003) 351 73 57 78,1 95,4

58 (2003/2004) 324 76 53 69,7 92,9

59 (2004/2005) * 325 71 53 74,6 94,5

60 (2005/2006) 257 73 56 76,7 93,4

Povprečje 324,3 77,9 51,6 68,4 91,9

† brez Grčije; *do 21.12.2005

Vir: Rasch: str. 221.

116 Žal podatkov za leta od 2006 do 2009 od predstavništva Evropske unije pri OZN v New Yorku ni bilo mogoče dobiti.