UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

LOVRENC BUTINA

Potopljena dediščina: Nubija in Asuanski jez

Zaključno delo

Študijski program: Dediščina Evrope in Sredozemlja

Mentorica: prof. dr. Irena Lazar

Somentor: dr. Marko Frelih

Koper, 2016

Povzetek

Potopljena dediščina: Nubija in Asuanski jez

V šestdesetih letih 20. stoletja se je v Egiptu in Sudanu odvijala mednarodna

reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov. S pomočjo te akcije, ki sta jo

organizirali egipčanska in sudanska vlada v sodelovanju z organizacijo Unesco, so

uspeli rešiti več kot dvajset spomenikov, ki bi jih poplavila voda, ko je na tem mestu

zaradi izgradnje Asuanskega visokega jezu nastalo umetno jezero. Mednarodna

reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov se je odvijala v razponu dveh

desetletij. Reševalno akcijo so zaključili s konferenco 10. 3. 1980.

Zaključno delo obravnava ravnanje s spomeniki med posegi razstavljanja in

rekonstrukcijo le-teh na njihovi novi lokaciji. Obravnava tudi odnos ljudi do

spomenikov nekoč in danes. Prav tako v zaključnem delu poskušamo osvetliti vpliv

spomenikov na odnos in pogled na kulturno in naravno dediščino za človeštvo.

Mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov je bil namreč

podvig vseh držav članic organizacije Unesco in Združenih narodov ter institucij in

posameznikov, ki so združili moči pri reševanju tako pomembnega delčka človeške

zgodovine.

Ključne besede: Egipt, Sudan, Nubija, Unesco, Asuanski jez, arheološki spomeniki,

Mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov

Abstract

Submerged heritage: Nubia and Aswan Dam

During the 1960s century, there was international campaign undergoing in Egypt

and Sudan, aimed at rescuing and preserving Nubian monuments. With the help of

this intervention, which was organized by Egyptian and Sudanese governments with

the cooperation organization Unesco, they managed to rescue over twenty

archaeological monuments that would have otherwise been flooded by water. As a

result of the construction of the Aswan High Dam, an artificial lake was created.

This International campaign went on for a period of two decades, with a finishing

conference that took place on of march 10, 1980.

The final paper discusses the handling of monuments during the processes of

dismantling and reconstruction on theirs new locations. It also discusses people`s

relation to the monuments in the past and present. In the final part we try to

highlight the impact of monuments on people`s perception of cultural and natural

heritage. The International campaign aimed at Nubian monuments was a collective

effort of all members states of UNESCO and THR United Nations and other

institutions and individuals, who have joined forces in addressing such an important

part of human history.

Keywords: Egypt, Sudan, Nubia, Unesco, Aswan Dam, archaeological monuments,

International Campaign to rescue Nubian monuments

Kazalo

1 UVOD ....................................................................................................................... 6

1.1 Namen in cilji .................................................................................................... 6

1.2 Hipoteze in načini dela ...................................................................................... 7

2 NUBIJA .................................................................................................................... 8

2.1 Geografska umestitev ........................................................................................ 8

2.2 Izvor imena Nubija in njena kratka zgodovina .................................................. 8

2.2.1 Izvor imena Nubija ..................................................................................... 8

2.2.2 Kratka zgodovina ........................................................................................ 9

3 ASUANSKI VISOKI JEZ ...................................................................................... 12

3.1 Lokacija ........................................................................................................... 12

3.2 Kratka zgodovina gradnje jezu ........................................................................ 12

3.3 Vpliv novega jezu na ljudi in okolico .............................................................. 14

3.3.1 Razvoj Asuanske province in jezera Nubija ............................................. 15

3.3.2 Negativne posledice izgradnje jezu .......................................................... 16

4 MEDNARODNA REŠEVALNA AKCIJA ZA OHRANITEV NUBIJSKIH

SPOMENIKOV ......................................................................................................... 17

4.1 Slovesen začetek mednarodne reševalne akcije nubijskih spomenikov .......... 17

4.2 Cilj reševalne kampanje ................................................................................... 18

4.3 Mednarodni komiteji ....................................................................................... 18

4.3.1 Mednarodni komite patronov oziroma pokroviteljev ............................... 18

4.3.2 Mednarodni komite za organizacijo dela .................................................. 19

4.3.3 Svetovalni komite strokovnjakov ............................................................. 19

4.4 Potek reševalne kampanje................................................................................ 20

4.4.1 Priporočen načrt izvedbe raziskav in izkopavanj ..................................... 20

4.4.2 Potek reševalne kampanje ......................................................................... 22

5 TEMPELJ KOM OMBO ........................................................................................ 23

6 KALABŠA ............................................................................................................. 24

6.1 Lokacija ........................................................................................................... 24

6.2 Zgodovinska dejstva ........................................................................................ 24

6.3 Potek reševalne akcije ...................................................................................... 25

7 OTOK FILE ............................................................................................................ 26

7.1 Kratka zgodovina ter predstavitev spomenikov na otoku ................................ 26

7.2 Projekt File ....................................................................................................... 28

8 BUHEN ................................................................................................................... 30

8.1 Utrjeno mesto Buhen in njegova usoda ........................................................... 31

8.2 Mirgissa in Debenarti ...................................................................................... 31

9 ČASOVNICA IN PREGLED DELA NA OBJEKTIH .......................................... 33

9.1 Časovnica prelomnih dogodkov in dela mednarodne kampanje ..................... 33

10 ODNOS LJUDI DO SPOMENIKOV .................................................................. 37

11 ZAKLJUČEK ....................................................................................................... 38

12 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 40

13 SLIKOVNE PRILOGE .......................................................................................... 1

13.1 Seznam slik in stran citata slike ....................................................................... 1

13.2 Slike ................................................................................................................. 1

6

1 UVOD

Stari Egipt je s svojo skrivnostnostjo vedno znova privabljal tujce v deželo. Že vse

od njegovega nastanka je bil cilj vpadov tujih ljudstev, ki so si hotela deželo

pokoriti. Na koncu je ta veličastna civilizacija padla v roke Rimljanom. Čeprav je

Stari Egipt zanimiv v vseh časovnih obdobjih, pa je eno izmed bolj zanimivih

obdobij čas vladavine črnih faraonov. Prihajali so z območja, ki so ga v preteklosti

imenovali Nubija.

Nubija je ozemlje, ki danes pripada delno Egiptu, delno pa Sudanu. Nahaja se v

območju drugega katarakta reke Nil, ki se razteza od mesta Asuan pri jezeru Nasser

do Sudana. To območje je zelo veliko in na njem najdemo ostanke različnih kultur,

ki so naseljevale ta prostor. Tako na tem območju najdemo egipčanske templje,

rimske ostanke, svetišča, ki so bila preoblikovana v krščanske cerkve, kot tudi

objekte, ki so grajeni v arabskem stilu (Welsby 2001, 551).

Leta 1960 se je egipčanska vlada odločila, da bo iz ekonomskih razlogov (voda,

elektrika) dala zgraditi nov jez v bližini mesta Asuan, ki meji na prvi in drugi

katarakt reke Nil. Posledica te odločitve in kasneje gradnje je bil nastanek jezera in

delna potopitev doline reke Nil. S tem so ogrozili del egipčanske kulturne dediščine.

Zato sta državi Egipt in Sudan zaprosili Združene narode in UNESCO za pomoč pri

reševanju državnih spomenikov. Tako se je začela mednarodna reševalna akcija, h

kateri so pristopile, poleg omenjenih, tudi druge države, med njimi tudi nekdanja

Socialistična federativna republika Jugoslavija.

1.1 Namen in cilji

V zaključnem delu želimo predstaviti vzroke in obseg ogroženosti kulturne

dediščine, ki je bila posledica človekovega posega, kot je bila gradnja jezu. Prav

tako bomo predstavili posege, ki so sledili akciji reševanja kulturnih spomenikov in

vpliv na kakovost ohranjene dediščine v povezavi s postopki in posegi reševanja.

Prikazati želimo rezultate ohranjanja oz. rešene dediščine in njeno današnje stanje na

podlagi izbranih spomenikov.

7

Poleg tega bomo predstavili tudi posledice gradbenega posega, kot je Asuanski

visoki jez, na konkretnih primerih izgubljene dediščine.

1.2 Hipoteze in načini dela

Vprašanja, na katere bi želeli odgovoriti v tem delu, so naslednja:

· Kakšen je bil v preteklosti in kakšen je danes odnos prebivalcev Egipta in

ostalega sveta do dediščine na območju Asuanskega jezu in Nubije?

· Kaj je pomenil poseg človeka in sodobni tehnološki posegi ob gradnji

Asuanskega visokega jezu za kulturne spomenike?

· Kakšno vlogo je imel UNESCO pri reševanju?

· Ali sodobna arheologija oziroma ustanove za varstvo dediščine ustrezno in

uspešno ščitijo kulturne spomenike pred tovrstnimi posegi?

· Ali ima kulturni turizem oziroma turizem nasploh pozitivno ali negativno

vlogo pri vzdrževanju in ohranjanju kulturne dediščine v Egiptu?

8

2 NUBIJA

2.1 Geografska umestitev

Nubija je pokrajina, ki je danes razdeljena med dve državi in sicer med Egipt in

Sudan. Strokovnjaki Nubijo delijo na Zgornjo in Spodnjo Nubijo. Zgornja Nubija se

proti jugu razteza na območje Sudana in se lahko deli še na manjše pokrajine,

Spodnja Nubija pa se razteza med prvim in drugim kataraktom (Welsby 2001, 551).

Območje med prvim in drugim kataraktom1 je območje doline, ki jo je ustvarila reka

Nil. V šestdesetih letih 20. stoletja se je egipčanska vlada odločila zgraditi veliki jez

pri mestu Asuan. Posledica tega je bilo zalitje doline in nastalo je umetno

akumulacijsko jezero Nasser. Ob zalitju in nastanku jezera pa je bila ogrožena

kulturna dediščina ter spomeniki iz časa starega Egipta, ki so bili postavljeni

oziroma ohranjeni na tem področju (Welsby 2001, 551).

2.2 Izvor imena Nubija in njena kratka zgodovina

2.2.1 Izvor imena Nubija

Izraz Nubija so začeli uporabljati v času rimske države. Izvor besede ni povsem

jasen, vendar Nubijo povezujejo z dvema pojmoma. Prvi pojem je beseda nwb, ki so

ga stari Egipčani uporabljali za zlato, saj je znano, da je območje Nubije polno zlate

rude. Drug pojem pa je beseda Noubades, ki je povezana s starimi Grki. Stari Grki

so namreč pri raziskovanju severno Nubijo in njene prebivalce poimenovali

Noubades (Welsby 2001, 551). Skozi zgodovino se pojavljajo še druga imena kot

so: Nobatia (je krščanskega izvora), Al-Maris (to ime so za spodnjo Nubijo

uporabljali v času Otomanskega cesarstva), Napata, Meroe, Karmah, ki jih je Nubija

dobila po glavnih mestih ali po kulturnih značilnostih (Welsby 2001, 552).

1 Katarakt je poplavno območje reke Nil.

9

V Starem kraljestvu (2686-2181 pr.n.št.)2 se je vpletanje Egipčanov v Nubijo

odražalo v obliki trgovanja in rudarjenja (Shaw, Nicholson 2003, 228). V tem času

se je pojavljal termin oziroma ime Yam, ki so ga uporabljali Egipčani za

poimenovanje Nubije. Ta pojem se je uporabljal samo za območje severno od

drugega katarakta, območje, ki je bilo kasneje zasedeno v času Srednjega kraljestva

in kjer so postavili trdnjavo imenovano Buhen (Shaw, Nicholson 2003, 64-65).

Tradicionalna delitev Nubije je razvidna že iz starih imen za oba predela Nubije

(Spodnja in Zgornja). Zgornja Nubija je bila poimenovana Kuš (Kush), medtem ko

je bila Spodnja Nubija poimenovana Wawat (Welsby 2001, 551). Dežela Kuš je

morda dobila ime po vladarju Kašta (Kashta), ki je pričel z asimilacijo nubijskega

področja z egipčansko kulturo v Zgornji Nubiji konec 8. stoletja. Deželi Kuš pa je

dal ime tudi Senusret (Sezostris) I., ko je v času 12. dinastije osvojil Zgornjo Nubijo

(Welsby 2001, 552).

2.2.2 Kratka zgodovina

Po W.Y. Adamsu je bila Nubija ključnega pomena pri trgovanju z dobrinami med

južno Afriko in severnimi deželami Sredozemlja (Shaw, Nicholson 2008, 228). Po

Johnu Alexandru in Marku Hortonu naj bi bila Nubija primarno kontrolirana z juga s

kratkimi obdobji egipčanskega vpliva, katerim so sledila stoletja avtonomnih

afriških civilizacij (Shaw, Nicholson 2008, 228). Zgodnje egipčanske aktivnosti v

Nubiji so datirane vsaj v preddinastično obdobje (okrog 3500-3100) in številne

ohranjene kamnite poslikave, ki so iz zgodnjega dinastičnega obdobja (3100– 2686),

povsem verjetno označujejo zgodnje posege novo nastale egipčanske države. V tem

času naj bi na območju Nubije živela Nubijska A skupina (okr. 3500–2800;Shaw,

Nicholson 2008, 228).

2 Skozi celotno zaključno seminarsko delo bom govoril o času starega veka, zato oznake ne bom

ponavljal do omembe Asuanskega visokega jezu, ko bom govoril o času 20. stoletja.

10

Egipčani so na tem področju trgovanje kmalu razširili s pomembno rudarsko

dejavnostjo oz. izkoriščanjem surovin. Rudarjenje je bilo na območju Nubije

pomembno zaradi pridobivanja dragocenih kovin in različnih vrst mineralov. Precej

redno naj bi od tam prihajali zlato in minerali za egipčanski dvor. Egipčani so zlato

imenovali »nwb« kar bi lahko namigovalo na egipčansko poimenovanje območja

Nubije in izvor surovine (Welsby 2001, 552).

V Srednjem kraljestvu je v Nubiji nastala trdnjava Buhen. Blizu trdnjave Buhen je

bilo najdeno majhno naselje in ostanki rudnika, kjer so najverjetneje kopali baker že

v času četrte in pete dinastije (Shaw, Nicholson 2008, 64-65, 228–229). Okrog leta

1950 so Egipčani začeli postavljati obrambno linijo trdnjav med drugim in tretjim

kataraktom. Z njeno postavitvijo so Egipčani lahko nadzirali prehod dobrin (zlato,

ebenovina, sužnji) z ostalih afriških območij. S Senusretom (Sezotrisom) III. se je

jasno pokazalo, da niso želeli, da bi temnopolti prebivalci Afrike prestopili

egipčanske meje, z izjemo tistih, ki so prihajali trgovat v Migrisso oz. Iken (Shaw,

Nicholson 2008, 228).

Ob koncu Srednjega kraljestva, okrog 1650, ko je Egipt padel pod nadzor Hiksov, je

Spodnja Nubija postajala vedno bolj avtonomna. Uveljavljala se je kultura Kuš

oziroma kušitska kultura. Njeno glavno mesto je bilo Kerma, ki naj bi ležalo na

rodovitnem terenu območja Dongola (Shaw, Nicholson 2008, 166). Egipčani

poznega Srednjega kraljestva so se zavedali naraščajoče moči v Zgornji Nubiji, ki so

jo še vedno imenovali Yam. Kerma kultura je dosegla vrh v času drugega vmesnega

obdobja v Egiptu (1650–1550). Takrat je bila najmočnejše kraljestvo v dolini reke

Nil, ki pa se je v času na novo združenega Egipta na začetku 18. dinastije (1550–

1295) morala umakniti močnejši sili. Arheološki ostanki pričajo, da je obstajal boj

za prevlado med Egiptom in kraljestvom Kuš, ki se je končal s zavzetjem kraljestva

v času faraona Tutmozisa I. (1540–1492; Shaw, Nicholson 2008, 229). Egipčani so

zavzeli Nubijo vse do 4. katarakta. Ustanavljali so mesta kot sta Amara in Sesebi-

Sudia. To je pomenilo, da so iz utrjevanja in gradnje trdnjav prešli na gradnjo svetišč

in mest. To nakazuje, da je Egipt sprejemal Nubijo kot del egipčanskega kraljestva

in ne tuje ozemlje (Shaw, Nicholson 2008, 229). Na začetku 18. dinastije so faraoni

v Nubiji imenovali oz. postavili regenta oziroma guvernerja Kuša (poimenovan tudi

11

Kraljevi sin Kuša; Shaw, Nicholson 2008, 340). To je pomenilo, da je Nubija lahko

obstajala kot ločena regija (sestavljena iz provinc Wawat in Kuš, tako kot sta bili

tudi Sirija in Palestina). To so bile administrativne enote pod nadzorom Egipta

(Shaw, Nicholson 2008, 229).

V 11. stoletju je vpliv Egipta nad Nubijo oslabel, tako da so lokalni vladarji v Napati

prevzeli oblast. Tako so storili že njihovi predhodniki v kraljestvu Kuš. Napatski

vladarji so zavzeli območja znotraj Egipta v času tretjega vmesnega obdobja (1069–

747) in tako ustvarili novo kraljestvo, ki je sčasoma zasedlo celotni Egipt. To

obdobje poznamo kot 25. dinastijo ali dinastijo iz Kuša (747–656; Shaw, Nicholson

2008, 229, 319).

Iz tega obdobja poznamo vladarja oz. faraona Taharka (Taharqa; 690–664) za

katerega vemo, da si je dal postaviti piramido pri Nuri (Shaw, Nicholson 2008, 319).

To lepo kaže, da so Nubijci v tem obdobju prevzeli egipčanske rituale oziroma

vzdrževali egipčansko kulturo in običaje. Taharka je bil poražen v boju z Asirci leta

671 (Shaw, Nicholson 2008, 229, 319). Njegov naslednik Tanutamon je uspel leta

664 za nekaj časa ponovno zavzeti Memfis. Njegovo vladavino pa je uničila 26.

dinastija. Napata je bila leta 592 uničena, kar je pomenilo ponovno reformacijo

nubijske družbe (Shaw, Nicholson 2008, 318).

V poznem obdobju v času od 747 do 332 pr.n.št. so se Nubijci lahko razvijali

neodvisno od egipčanskega kraljestva. To obdobje poimenujemo kot čas Meroitske

kulture, ki je naslednica Napatske kulture. Sledilo je obdobje Ballanske kulture in

nato razvoj v krščansko dobo (Shaw, Nicholson 2008, 229).

12

3 ASUANSKI VISOKI JEZ

Asuanski visoki jez ali v arabskem jeziku Saad el-Aali, je eden večjih gradbenih

dosežkov 20. stoletja. Vključno s planiranjem so ga gradili 18 let. V začetku 50-tih

let 20. stoletja se je revolucionarni svet egipčanske vlade odločil, da bodo na reki Nil

zgradili nov jez, kljub temu, da so na prelomu iz 19. v 20. stoletje, natančneje med

letoma 1889 do 1902, zgradili prvi jez, danes imenovan Asuanski nizki jez. Le-ta je

bil za potrebe takratnega gospodarstva preplitek in so ga morali nenehno poglabljati.

Zato je vlada sklenila in se leta 1952 dokončno odločila, da zgradi nov jez (Fahim

1981, 8).

3.1 Lokacija

Asuanski visoki jez se geografsko nahaja med prvim in drugim kataraktom reke Nil.

Natančneje leži 10 km južno od egipčanskega mesta Asuan, po katerem nosi tudi

ime. Asuanski visoki jez ima predhodnika, ki se nahaja 6,5 km severneje od

Asuanskega visokega jezu, kar pomeni tudi, da leži 4 km južno od mesta Asuan.

Južno od Asuanskega visokega jezu se razteza umetno jezero, ki se širi v Sudan z

dolžino 480 km. To jezero v Egiptu poimenujejo Naserjevo jezero, v Sudanu pa

Nubijsko jezero in obsega 6.000 km (Scudder, 2003).

3.2 Kratka zgodovina gradnje jezu

Leta 1898 je britansko-egipčanska vlada spoznala, da mora zgraditi jez na reki Nil,

če želi izkoristiti vse dobrine, ki jih ponuja voda reke Nil. Lokacija starega

asuanskega jezu, ta je danes imenovan Asuanski nizki jez, je 6,5 km severneje od

lokacije, kjer danes stoji novi asuanski jez oz. Asuanski visoki jez. Gradnja prvega

jezu se je končala leta 1902. Jez je doživel dve nadgradnji v obdobju med letoma

1907 in 1912 ter v kasnejšem obdobju med letoma 1929 in 1933, saj se je gladina

reke dvigala (Scudder, 2003).

Po revoluciji julija 1952 je v Egiptu oblast prevzel Egipčanski revolucionarni svet,

ki je želel spremembe za civilno prebivalstvo. Egipčansko prebivalstvo se je soočalo

s krizo, rodovitnih območjih je bilo zelo malo, število prebivalstva pa je naraščalo.

13

Zaradi pomanjkanja je država morala uvažati hrano, izvažati pa niso imeli kaj.

Večino rodovitnih območji so imeli v lasti fevdalni zemljiški gospodje, ki pa so

skrbeli samo za svojo dobrobit (Fahim 1981, 12).

Moč zemljiških gospodov je hotel revolucionarni svet zmanjšati s pomočjo reforme,

ki bi posestnikom vzela zemljo. Vendar to ni bilo dovolj, zato se je morala vlada

domisliti nove rešitve. Takratni predsednik sveta general Mohammed Ali Nagiub je

predstavil svojo zamisel o izgradnji velikega jezu.

Nov jez naj bi podpiral ekonomijo in kmetijstvo Egipta, saj bi z njegovo pomočjo

povečali namakalne površine, s tem bi povečali pridelavo hrane za prebivalstvo,

hkrati s tem pa tudi izvoz blaga. Revolucionarni svet je hotel Egipt industrializirati

(Fahim 1981, 13). Izgradnja jezu bi prav tako omogočala nadzor in regulacijo

vsakoletnih sezonskih katastrofalnih poplav. V načrtu so bili predstavljeni trije

primarni cilji, zaradi česar bi bilo potrebno zgraditi Asuanski visoki jez:

· možnost pridobivanja električne energije z vodo; vodni vir,

· možnost upravljanje nad vsakoletnimi poplavami, ki so bile do takrat velik

problem, zaradi nastale škode,

· dokončanje gradnje bazenov in namakalnih površin,

· pridobitev hrane,

· industrializacija Egipta.

Z izgradnjo jezu naj bi Egipt pokazal svojo politično in ekonomsko neodvisnost.

Leta 1954 je Egipt zaprosil Svetovno banko za finančna posojila. Prav tako je za

pomoč zaprosil Združene države Amerike, ki pa so, za razliko od Svetovne banke,

takoj zavrnile njihovo prošnjo. Kot razlog za zavrnitev so navedle konflikt med

Egiptom in novo nastalim Izraelom, saj so bile Združene države Amerike na strani

Izraela. Kasneje je od financiranja odstopila tudi Svetovna banka. Nasser, takratni

predsednik Egipta, je kot povračilni ukrep 26. julija 1956 nacionaliziral Sueški

prekop (Fahim 1981, 25–26).

14

Tako je Egipt pridobil prihodek, s katerim je lahko financiral gradnjo jezu. Anglija,

Francija in Izrael so na to potezo Nasserja odgovorili z invazijo na Sinaj in področje

Sueškega prekopa (Fahim 1981, 25–26). Vendar so se morale na poziv Združenih

narodov še istega leta (1956) v mesecu decembru, umakniti s tega področja. Leta

1958 je Egipt sprejel ponudbo Sovjetske zveze, da jim tako finančno kot fizično

pomagajo pri gradnji novega Asuanskega jezu (slika 1). Zaradi tega so se razmere še

bolj zaostrile. V zameno za pomoč je moral Egipt vojaškim silam sovjetske zveze

dovoliti vstop na ozemlje Egipta. ZDA so želele, da bi to območje ostalo izolirano in

ne bi bilo pod vplivom Sovjetske zveze (Fahim 1981, 25–26).

Leta 1959 sta Sudan in Egipt podpisala sporazum o delitvi vode na področju

bodočega umetnega jezera, nastalega z izgradnjo Asuanskega visokega jezu. Sudan

je dobil 18 milijonov kubičnih metrov vode, kar je več kot so je imeli prej (Fahim

1981, 13).

Problemov pa za Egipt ni bilo konec niti po zagonu jezu leta 1971, saj se ruska

vojska ni želela umakniti iz Egipta. Sovjetska zveza je trdila, da je Asuanski jez

njihova last. Naslednik Nasserja Anwar El-Sadat je takoj, ko je zasedel mesto

predsednika, zahteval umik sovjetske vojske. Le-ta se je umaknila leta 1972 (Fahim

1981, 26).

3.3 Vpliv novega jezu na ljudi in okolico

Visoki jez je bil predvsem zgrajen za egipčansko prebivalstvo, ki bi z izgradnjo jezu

dobilo dodatno električno energijo in nadzorovan pritok vode v Spodnji Egipt.

Slednje bi preprečevalo do takrat katastrofalne sezonske poplave, ki so uničevale vse

kar se je znašlo na poti vode, in dotok vode v bazene za trajno namakanje.

Z izgradnjo jezu je vlada uspela preprečiti katastrofe, ki bi se lahko zgodile v

obdobju med letoma 1981 in 1987 in so jih napovedovali strokovnjaki. Poročila, ki

so jih pripravili, so pokazala, da je bil v obdobju raziskav pritok reke Nil večkrat

zelo nizek. To je pomenilo sušo v obdobju sedmih let (Fahim 1981, 13). Iz tega

lahko sklepamo, da je jez varoval tako pred posledicami suše kot pred poplavami.

15

Leta 1975 je bila zabeležena ena izmed treh največjih poplav na tem področju.

Poplava leta 1977 je presegla nivo rezervoarja in za 2 m poplavila bližnje območje.

Zaradi tega so leta 1978 izkopali kanal, ki naj bi obsegal 22 km in bi omogočal

odvajanje vode v depresijo Tushk, ki je bila na zahodnem bregu reke Nil. Leta 1988,

1998 in 2000 so vodo preusmerili. V nasprotnem primeru bi segla 6 m nad nivo

umetnega jezera (Scudder 2003).

Jez je imel velik vpliv na poljedelstvo, ki je bilo še vedno zelo pomembno za

egiptovsko ekonomijo. Število rodovitnih, namakalnih in obdelujočih površin naj bi

se skozi leta povečevalo. Poplavljena rečna delta ni bila več uporabna, zaradi

poplavljanja, in zato je bilo s tega območja preseljeno ribištvo. Leta 1990 se je

število namakalnih površin povečalo z 10.000.000 ha na 14.000.000 ha.

3.3.1 Razvoj Asuanske province in jezera Nubija

Egipčanska vlada je leta 1963 ustanovila Asuansko regionalno načrtovalno

avtoriteto ali ARPA. ARPA je bila »pripomoček« za razvoj asuanskega območja.

Njena dodatna zadolžitev pa je bilo načrtovanje in dokončanje novega jezu.

Sredi 60. let dvajsetega stoletja je bila avtoriteti dodana še ena in sicer raziskovalna

naloga. Pobudniki tega so bili razvojni program Združenih narodov in FAO (Food

and Agriculture Organisation; Scudder 2003). S pomočjo te naloge bi ARPA

pomagala razvijati asuansko provinco. Jezero Nasser ali tudi jezero Nubija, je dobilo

svoj razvojni center leta 1968. Pri razvoju province moramo upoštevati tudi ribištvo,

ki je bilo delujoče na tem območju. Avtoriteta je območje jezera razdelila na 5

sektorjev glede na izvor ribičev. Kasneje so se na to območje naselili ribiči iz

zgornjega dela reke Nil (Fahim 1981, 97).

Tako kot ribištvo in poljedelstvo je k razvoju prispeval tudi turizem, ki se je začel

razvijati leta 1989, ko je egipčanska vlada skupaj z UNESCO-m začela poleg

znamenitih templjev Abu Simbel, Kalabša in File, vključevati v turistično ponudbo

še ostala arheološka najdišča v okolici jezera Nasser.

16

Najdišča so razdelili na tri skupine:

· skupina arheoloških najdišč na zahodni strani, tik ob jezu; najdišče Kalabša,

· skupina na zahodni strani, do 100 km oddaljena od Asuana,

· skupina na vzhodni strani, oddaljena 200 km od Asuana.

Vse oglede je vodil muzej v Asuanu.

3.3.2 Negativne posledice izgradnje jezu

Pred začetkom izgradnje jezu so morali v začetku 60-ih let iz doline reke Nil izseliti

od 100.000 do 120.000 Nubijcev. Nubijci iz Egipta so bili razseljeni 50 km severno,

v delovno naselje, sudanski Nubijci pa so se morali seliti do 320 km na jug. Čeprav

so bili preseljeni, so zahtevali, da se njihova kulturna integriteta in identiteta

ohranita, tako da se reši kulturne spomenike na tistem področju. Tako se je v začetku

60-ih let začela petletna mednarodna akcija reševanja nubijskih spomenikov, ki bi

bili v nasprotnem primeru izgubljeni, saj bi z izgradnjo novega asuanskega jezu

spomeniki pristali na dnu umetnega jezera (Scudder 2003).

Z izgradnjo jezu je nastalo še nekaj negativnih posledic (slika 2). Zaradi poglabljanja

in degradacije rečnega dna se je porušila stabilnost hidravličnih struktur na nekaterih

delih reke Nil. Tako so se ponekod porušili rečni bregovi. Ker je voda veliko časa

stala v umetnem jezeru, se je povečala koncentracija soli v vodi. Pojavila se je tudi

»invazija plevela«, ki so ga poskusili uničiti s poplavljanjem, kar pa bi lahko

povzročilo nove poplave nad katerimi ni bilo nadzora (Abu-Zeid 1993, 37).

17

4 MEDNARODNA REŠEVALNA AKCIJA ZA OHRANITEV NUBIJSKIH SPOMENIKOV

4.1 Slovesen začetek mednarodne reševalne akcije nubijskih spomenikov

Dne 8. marca 1960 so se na sedežu organizacije UNESCO v Parizu zbrali

ambasadorji članic organizacije UNESCO, kot tudi ambasadorji tistih držav, ki so

bile povabljene na srečanje ob začetku oz. zagonu mednarodne akcije za rešitev

nubijskih spomenikov. Na srečanje so bili povabljeni tudi visoki uradniki iz

organizacije Združenih narodov ter predstavniki ostalih pomembnih institucij,

katerih člani so bili strokovnjaki na tistih področjih, ki bi lahko pripomogli pri

reševalni akciji. Srečanje sta odprla takratni generalni direktor organizacije

UNESCO Vittorini Veronese in francoski minister za kulturo André Malraux

(Fenton 1960, 4).

Generalni direktor organizacije UNESCO je zbrane pozval, da sestavijo tri komiteje,

ki so nujni za uspeh reševalne kampanje. Najvišji komite je bil komite patronov ali z

drugimi besedami finančnih sponzorjev, na čelu katerega je bil švedski kralj Gustav

VI. Adolf. Drugi komite je bil mednarodni komite za organizacijo dela, ki je

pomagal pri izvrševanju nalog ter pri organizacije kampanje. Tretji komite je bil

svetovalni komite, sestavljen iz strokovnjakov, ki jih je predlagal Egipt (Fenton

1960, 5). Na srečanju so zbrane, preko svojih predstavnikov, nagovorili tudi švedski

kralj Gustav VI. Adolf, predsednik Egipta Gamal Abdel Nasser in sudanski premier

Ferik Ibrahim Abboud. Kralj Gustav je poudaril, da je operacija zelo obširna glede

na omejen čas, ki so ga imeli na razpolago, vendar je zbrane motiviral s stavkom, da

lahko vseeno dosežejo rezultate, če le sodelujejo vsi. Premier Sudana je predstavil

rezultate raziskav, ki jih je opravil sudanski zavod za kulturo v nubijski dolini.

Odkritih je bilo okrog 100 arheoloških najdišč. Po podatkih, ki so jih zbrali, naj bi

bilo 47 najdišč poplavljenih v roku treh let. Zato je pozval vse prisotne k aktivni

udeležbi ter prosil za pomoč pri reševanju in odkrivanju spomenikov na območju

velikem 800 km (Fenton 1960, 5).

Predsednik Nasser je poudaril pomen izgradnje jezu. Kot razloge je navedel

demografske, socialne in ekonomske potrebe. Vendar je, tako kot predhodna

govornika, tudi sam poudaril, da zaradi tega ne smejo zanemariti kulturne dediščine

18

obeh držav, ki se mora ohraniti za naslednje rodove. Združeni narodi so prav tako

podprli UNESCO pri tej akciji. Generalni sekretar ZN Dag Hammarskjold je

UNESCO podprl tako, da se je pridružil mednarodnemu komiteju patronov. Tudi

sam je v govoru poudaril, da dediščina, ki si jo delita tako Egipt kot Sudan, ni samo

njuna, ampak je to dediščina vsega človeštva (Fenton 1960, 6).

4.2 Cilj reševalne kampanje

Primarni cilj mednarodne kampanje je bil ohranitev kulturne dediščine z območja

doline reke Nil, ki bi bila zaradi izgradnjo jezu sicer izgubljena. Naslednji cilj je bil

registrirati večino spomenikov ter pomembnejše tudi preseliti. Primer takega

spomenika so bili svetišča na otoku File, svetišči Abu Simbel in svetišče Kalabša.

4.3 Mednarodni komiteji

Z odprtjem mednarodne kampanje so bili oblikovani trije komiteji, brez katerih

reševalna kampanja ne bi bila uspešna.

4.3.1 Mednarodni komite patronov oziroma pokroviteljev

Mednarodni komite patronov ali finančnih podpornikov, je bil komite, ki je

financiral celotno kampanjo. Komite je obsegal 19 članov. Predsednik komiteja je

bil švedski kralj Gustav VI. Adolf, pridružil se mu je še Dag Hammarskjold,

generalni sekretar Združenih narodov. V komite je bilo vključenih tudi pet vplivnih

žensk, ki so po svojih najboljših močeh pomagale pri reševalni kampanji. To so bile

grška kraljica Federika, iranska princesa Chams Pahlavi, monaška princesa Grace,

belgijska kraljica Elizabeta ter gospa Eleanor Roosevelt (Courier 1960, 14-15).

19

4.3.2 Mednarodni komite za organizacijo dela

V reviji Courier iz leta 1960 zasledimo pojem International Committee of Action.

Komite naj bi pomagal pri organizaciji kampanje in najverjetneje tudi pri izvedbi.

Člani komiteja so bili (Courier 1960, 15):

· Hermann Abs, generalni direktor Nemške banke,

· F. de Assis Chateaubriand Bandeira de Mello, brazilski ambasador v Veliki

Britaniji,

· Carl Burckhardt, nekdanji predsednik Rdečega križa, bivši minister v Švici,

· Emir Maurice Chehab, generalni direktor Zavoda za starine v Libanonu,

· T. Kotarbinski, predsednik Akademije znanostina Poljskem,

· Ignacio Marquina, generalni sekretar Pan-ameriškega inštituta za geografijo

in zgodovino,

· Alberto Martin Artajo, nekdanji zunanji minister Španije

· Nawab Mir-Khan, pakistanski veleposlanih na Portugalskem

· Serge P. Tolstoy, dopisni član Akademije znanosti U.S.S.R,

· Grof Leonardo Vitetti, italijanski veleposlanik v Franciji

· Sir Mortimer Wheleer, nekdanji direktor Society of Antiquities ter profesor

arheologije na Univerzi v Londonu.

V komiteju je bilo članov še veliko več, med njimi so bili tudi vsi predsedniki

narodnih komitejev (Courier 1960, 15).

4.3.3 Svetovalni komite strokovnjakov

O svetovalnem komiteju strokovnjakov lahko iz literature razberemo le, da so bili

člani predlagani s strani egipčanskih oblasti.

20

4.4 Potek reševalne kampanje

4.4.1 Priporočen načrt izvedbe raziskav in izkopavanj

Leta 1955, ko je projekt Asuanski visoki jez dobil zagon, je Oddelek za starine

zaprosil tako egipčanske kot tudi mednarodne inštitucije za pomoč pri izkopavanjih

na področju nubijske doline. Na prošnjo so se odzvali: Aleksandrijska univerza, ki je

izkopavala na področju Gebel Adda, Nemški inštitut v Kairu, ki je prevzel najdišče

Amada ter milanska univerza, ki je prevzela najdišče Ikhmindi. Slab odziv v letih

1958 do 1959 je oddelek pripisal veliki razdalji najdišč od ustrezno opremljenih

središč, zahtevne in slabe razmere v katerih bi morali delati in relativni skromnosti

ponujenih najdišč z vidika pričakovanih arheoloških najdb. Razen dveh najdišč,

Ballana in Qustul, druga najdišča niso bila tako arheološko privlačna in so služila

samo za pridobivanje dodatnih informacij, kar pa ni vzbudilo zanimanja (Unesco

archives 2, 3).

Oddelek je podal predlog, da se izdela fotogrametrični zemljevid vseh najdišč.

Zemljevid je bil končan aprila 1960. Ko je bil zemljevid končan, je bil na voljo

egiptologom. Za naslednje aktivnosti so bili na vrsti člani komiteja specialistov, ki

so označevali najdišča po prednostnem sistemu. Ustvarjene do bile 3 kategorije

prioritet glede na najdišča in sicer: neodvisna izkopavanja, koordinirana izkopavanja

in mednarodna izkopavanja, pri katerih je potrebna mednarodna pomoč večjega

števila strokovnjakov (Unesco archives 2,4).

Država Egipt je s pomočjo organizacije UNESCO oblikovala tako imenovani

Dokumentacijski center za stari Egipt, ki je bil zadolžen za popis in raziskavo

nubijskih spomenikov. Naloga centra je bila, da pregleda in dokonča poročila in

dokumentacijo o egipčanskih, nubijskih in grško-rimskih templjih, ki so bili

registrirani na prelomnici med 19. in 20. stoletjem. Poleg tega je Dokumentacijski

center prišel do zaključka, da je potrebno revidirati in zaključiti stare objave, v

povezavi s popisanimi svetišči, iz časa zadnjih 50-ih let. Prav tako so ugotavljali, da

najdišča niso bila sistematično fotografirana, ni bilo študij gradbenih načinov,

potrebno je bilo revidirano branje hieroglifskih zapisov na teh spomenikih. Prav tako

21

je bilo nujno zaključiti dokumentacijsko delo na še ne v celoti objavljenih

spomenikih, kot sta bila npr. File in Abu Simbel (Unesco archives 3, 3).

Do leta 1960 so bile dokončane raziskave na objektih kot sta Abu Simbel in

Kalabša: Wabit at Mammias.

Strokovnjaki so v načrtu dela predlagali, da se pospeši delo registracije spomenikov

tako, da se poveča število strokovnjakov, prav tako naj se poveča število misij ter

dokonča objekt v katerem bo deloval Dokumentacijski center (Unesco archives 3,

4).

Delo je bilo raztegnjeno na 5 let, glede na poletno in zimsko sezono. Na spodnji

tabeli 1 lahko vidimo koordinacijo dela (Unesco archives 1959):

Tabela 1: Okviren razpored dela glede na poletno in zimsko sezono med letoma

1961 in 1965.

Šest tednov dela na templjih v poletnem obdobju: 30 egiptoloških misij 15 arhitekturnih misij

Tri mesece del na templjih v zimskem obdobju: 15 egiptoloških misij 12 arhitekturnih misij

Šest tednov del na nubijskem območju v poletnem obdobju:

8 klasičnih epigrafskih raziskav 8 egiptoloških epigrafskih raziskav

Šest mesecev del na nubijskem območju v zimskem obdobju:

10 egiptoloških raziskav 6 klasičnih epigrafskih raziskav

22

4.4.2 Potek reševalne kampanje

Celotna reševalna kampanja je potekala kar dve desetletji, od leta 1960 do leta 1980

(Courier 1980, 8). Uradno se je začela 8. marca 1960 ( Courier 1960, 4).

Skozi celotno obdobje je imela kampanja nekaj pomembnih mejnikov, ki so bili

redno predstavljeni v UNESCO -vi reviji Courier. Eden izmed mejnikov je prav

gotovo postavljen v poletje 1960, ko so uspeli spomenike razstaviti v Taffi, Dabodu

in Kertassi. Razstavili so jih strokovnjaki Urada za starine. Kot drugi mejnik lahko

označimo obdobje med mesecema november in december 1962, ko sta egipčanska

vlada in UNESCO ustanovila Izvršni komite. Ta je nadzoroval potek mednarodne

reševalne kampanje in bil zadolžen, da bo mednarodna reševalna kampanja uspešna.

V obdobju med letoma 1962 in 1963 so razstavili tempelj Kalabša, ki je bil

premeščen kilometer stran od originalne lege, kar je pomenilo 150 km oddaljenost

od mesta Asuan (Courier 1980, 6).

Spomladi leta 1964 so začeli z deli za izgradnjo tako imenovanega proti jezu, ki so

ga uspeli zgraditi preden bi voda poplavila območje templjev Abu Simbel (Courier

1980, 10). Jez je služil kot zaščita pred naraščajočo vodo, dokler niso prenesli vseh

kosov templjev na drugo lokacijo.

V začetku maja 1964 so preusmerili tok reke, da so lahko vstavili turbine v novi

Asuanski visoki jez. Do leta 1965 so bile dokončane vse dokumentacijske raziskave,

kot tudi arheološka izkopavanja ter ostale raziskave. V septembru istega leta je

začela reka naraščati. 22. septembra 1968 so dokončali rekonstrukcijo templjev Abu

Simbel. Generalni direktor organizacije UNESCO je 6. novembra 1968 odprl novo

mednarodno kampanjo za reševanje spomenikov z otoka File. Ta akcija je bila prav

tako del skupne mednarodne kampanje za reševanje nubijskih spomenikov (Courier

1980, 8).

Leta 1970 se je zaključila gradnja Asuanskega visokega jezu. Dve leti kasneje, leta

1972, se je začela akcija reševanje spomenikov z otoka File. Spomeniki so bili

premeščeni na otok Agilkija (Agilqiyya). V maju leta 1974 so dokončali izgradnjo

proti jezu okoli otoka File, kjer so nato znotraj zaprtega območja izčrpavali vodo.

Aprila 1977 so bili zbrani vsi temeljni deli templjev iz otoka File, tako da so začeli z

rekonstrukcijo. Rekonstrukcija spomenikov na otoku Agilkija se je zaključila leta

23

1979. Mednarodna kampanja za reševanje nubijskih spomenikov se je tako

dokončno zaključila 10. marca 1980 (Courier 1980, 8).

5 TEMPELJ KOM OMBO

Svetišče in enako imenovana naselbina ležita 40 km severno od Asuana. Svetišče je

odkril in očistil Jacques de Morgan leta 1893 (Shaw, Nicholson 2008, 173).

Dvojno svetišče posvečeno Sobeku in Horu je bilo grajeno v več fazah. Gradnja

osrednjega dela se je pričela v času vlade Ptolemaja VI. Filopatorja, v 2. in 3.

stoletju pa so še nadaljevali z izdelavo okrasja svetišča, ki je bilo končano v 1.

stoletju. Objekt ima dve paralelni svetišči, vsako ima svoj ločen dostop. Kamnito

obzidje (50,9 x 96 m) obkroža svetišči in dvorišče s stebriščem in ustvarja obhodni

hodnik. Vhod v kompleks vodi skozi kamnito obzidje in gleda na Nil, ni pa bil

oblikovan kot pilon ampak kot dvojni portal, kot lahko vidimo na spodnjih slikah

(slika 3; slika 4). Za dvoriščem leži veličasten pronaos, s tremi linijami po pet

stebrov, visokih 12 m. Temu sledi stebriščna dvorana z dvema linijami po 5 stebrov,

trije predprostori, poleg njih pa še soba za daritve in za gostujoča božanstva (Shaw,

Nicholson 2008, 173). Nato pa stojita svetišči, ki ju obkroža hodnik, v sobah sta dva

črna granitna podstavka za božje barke. V severnem delu svetišča je bil včasih

prostor za dvorišče, namenjeno praznovanju novega leta (Shaw, Nicholson 2008,

173).

Neposredno pred vhodom v svetišče je na desnem vogalu stal mammisi oziroma

rojstna hiša Ptolemaja IX. Euregetesa II., vendar je bil uničen zaradi bližine reke Nil.

Mammisi je koptski izraz za rojstni kraj, hišo; umeten izraz, ki si ga je izmislil J. F.

Champollion, da je opisal posebno obliko stavb, prislonjenih na posamezna svetišča,

kot na primer v Edfuju, Denderi, Filah iz poznega obdobja Egipta do rimske dobe

(747 pr. n. š. do 395). Najpogosteje so bili postavljeni na desni vogal osrednje osi

svetišča. Mammisi iz ptolemajskega obdobja je navadno obsegal majhno svetišče,

obdano s stebriščem; v njih so izvajali rituale posvečene poroki Izide ali Hator in

rojstvo božjega otroka (Shaw, Nicholson, 189).Severno od njega sta globok vodnjak

in jezero, v katerem naj bi hranili svete krokodile, svete živali boga Sobeka (Shaw,

Nicholson 2008, 173).

24

Nekatere starejše strukture so bile dokazane z ostanki kamnitih blokov, datiranih v

čas 12. dinastije, Amenhotepa I., Tutmozidov in Ramzesa II.Tempelj je bil leta 2003

nominiran za seznam Unescove svetovne dediščine (Shaw, Nicholson 2008, 173),

skupaj z ostalimi ptolemajskimi templji (WHC Unesco 2016).

6 KALABŠA

Tempelj Kalabša (Kalabsha) je še eden od nubijskih spomenikov, ki je bil ogrožen

zaradi izgradnje Asuanskega visokega jezu v obdobju med letoma 1960 in 1970.

Tempelj Kalabša je v strokovni literaturi poznan pod imenom Talmis, to ime so

uporabljali v času starega Egipta (Shaw, Nicholson 2008, 164).

6.1 Lokacija

Tempelj se je prvotno nahajal 50 km južno od mesta Asuan na zahodnem bregu reke

Nil (Courier 1980, 6). Z izgradnjo novega jezu je bila njegova prvotna lokacija

ogrožena, zato so tempelj Kalabša med letoma 1961 in 1962 razstavili in ga med

letoma 1962 in 1963 premestili in ponovno sestavili na otoku z imenom Nova

Kalabša, ki leži v bližini Asuanskega visokega jezu (Courier 1980, 6).

6.2 Zgodovinska dejstva

Svetišče iz časa cesarja Avgusta je bilo posvečeno bogovoma Mandulis in Izidi z

otoka File. Postavljeno je bilo v Talmisu v Spodnji Nubiji, okrog 50 km južno od

Asuana. Kolonija v Talmisu sicer sega nazaj v čas vlade Amenhotepa II. (1427-

1400), tempelj pa izvira iz rimske dobe. Sestavlja ga monumentalna platforma

oziroma podnožje, ki jo obkroža 15 m visok opečnat zid s pilonom, stebriščnim

predprostorom in prosto stoječim osrednjim delom svetišča z odprtim pronaosom

(Shaw, Nicholson 164). Slednji je bil dodan kasneje. Za glavnim objektom je prostor

za ostala božanstva, soba za daritve, kultna soba, kapela in kripta, vse pa zakrivajo

zidovi. V tem sklopu je tudi mammisi. Napisi in okrasje niso v celoti končani. Pod

svetiščem so ob prestavitvi odkrili ostanke manjšega objekta iz časa Ptolemaja XI.

Soterja II. Njegove ostanke so ponovno sestavili na otoku Elefantine (Shaw,

Nicholson 164).

25

6.3 Potek reševalne akcije

Ko je templju zaradi izgradnje Asuanskega visokega jezu grozila popolna potopitev,

se je Zvezna republika Nemčija obvezala, da bo tempelj razstavila in ponovno

sestavila na novi lokaciji. Pri razstavljanju templja so morali dvigniti in prenesti

1600 peščenih blokov, pri tem pa je lahko eden tehtal tudi do 20 ton. Bloke so

nalagali na tovorne čolne in jih prepeljali do skladiščnega območja, ki se je nahajalo

v bližini nove lokacije. Skladišče so pripravili na hribu, na zahodnem bregu reke Nil,

kilometer južno od Asuanskega jezu (Courier 1980, 6).

Reševalno akcijo je prevzel Nemški inštitut s pomočjo G. H. Wrighta, ki je tam tudi

izkopaval. Dele templja so premestili na tovorne ladje, ki so bloke prepeljale na

višjo lokacijo. Prvi del akcije je potekal od leta 1961 do leta 1962, medtem ko je

drugi del akcije, rekonstrukcija, trajal od oktobra leta 1962 do oktobra leta 1963

(Courier 1980, 6). Reševalna akcija velja za eno najbolje dokumentiranih akcij.

Projekt Kalabša je veljal za prelomno točko v mednarodni reševalni akciji za

ohranitev nubijskih spomenikov. S to akcijo je bilo dokazano, da je mogoče

premestiti tudi večje spomenike. Današnji izgled templja posvečenega božanstvu

Mandulis lahko vidimo na sliki 5. Rezultat tega posega je dal zalet tudi projektu

prestavitve svetišče z otoka File (Courier 1980, 6).

26

7 OTOK FILE

Otok File (Philae) je poseben tip spomenika, saj obsega oziroma vključuje več

objektov na otoku. V sklopu mednarodne kampanje za reševanje nubijskih

spomenikov so z otoka umaknili in prenesli na drug otok vse spomenike.

7.1 Kratka zgodovina ter predstavitev spomenikov na otoku

Otok File in sosednji, zahodno ležeči otoček Biga, sta predstavljala enoten verski

kompleks posvečen kultu Ozirisa. Osrednja verska točka je bil otok Biga, mesto

Abaton-a, enega od potrjenih grobov Ozirisa. Otok File je bil posvečen predvsem

Izidi, njegovi sestri in ženi, ki je postala sinonim božanske matere in žene ter tako

najbolj priljubljena egipčanska boginja v poznem in grško-rimskem obdobju starega

Egipta. Čeprav je Izida predstavljala glavno božanstvo na otoku, je njegov položaj

na meji med Egiptom in Nubijo pomenil, da so se tu častili tudi nubijski kulti in so

zanje postavili nekaj pomembnih verskih stavb (Lloyd 2001, 40).

Na otoku je nekaj dokazov o čaščenju boga Amona iz časa nubijskega faraona

Taharke (689-664), iz česar bi lahko sklepali, da gre prav faraonom nubijske 25.

dinastije zahvala, za vzpostavitev tega kultnega središča na meji. Vendar je

najstarejša kultna zgradba kapela posvečena Izidi, ki izvira iz obdobja saitskega časa

in faraona Psametika II. (595-589). Za tem je bilo postavljeno manjše svetišče, ki ga

je dal zgraditi Amasis (570-526). Iz tega lahko sklepamo, da so prav saitski vladarji

uvedli Izidin kult na tem področju in postavili temelje za nadaljnje poveličevanje

otoka (Lloyd 2001, 42). Naslednja kultna stavba je kiosk, ki izvira iz časa 30.

dinastije in faraona Nektaneba in danes leži na jugo-zahodni strani glavnega svetišča

(Lloyd 2001, 42). Gradnja osrednjega Izidinega svetišča izvira pretežno iz

ptolemajskega časa in predstavlja rezultat poudarjenega čaščenja boginje v tem

obdobju v Egiptu in izven njega. Precejšen del okrasja svetišča pa je nastal tudi še v

rimskem obdobju.

27

Glavni del svetišča, ves del severno od vestibula oziroma preddverja, je zgradil

Ptolemaj II., in ob tem uničil svetišče iz časa Amasisa. Okras svetišča je nastajal

postopoma, več let. Svetišče je obdajal opečnat zid. Tloris svetišča je precej

nenavaden, osrednja stavba ima dve osi. Do glavnega svetiščnega dela, ki je

zasukano proti severo-vzhodu, je dohod skozi drugi pilon. Končna oblika svetišča je

precej povečana arhitektura, do katere je dostop skozi prvi pilon (gradnja Ptolemaja

V. in VI.). Za njim je najprej dvorišče, na katerem stoji mammisi (gradnjo je začel

Ptolemaj III., dokončal pa Ptolemaj VIII.). Objekt je bil posvečen rojstvu

Harpokrata, sina Izide in Ozirisa. Skozi drugi, precej manjši pilon, je dostop preko

dvorišča in vestibula do osrednjega svetišča, posvečenega Izidi in njenemu sinu

Harpokratu. Tudi na tem območju je opaziti precej dodatkov iz časa rimske dobe,

vse od Avgusta pa do antoninskih cesarjev (Lloyd 2001, 43).

Sredi 6. stoletja je bil otok pokristjanjen in na njem je zraslo kar nekaj cerkva. Med

njimi cerkev device Marije in sv. Štefana, krščanska naslednika oz. nadomestka

Izide in Harendota. Te spremembe so pomenile tudi precejšnje uničenje poganskih

spomenikov (Lloyd 2001, 43).

Znotraj svetiščnega kompleksa je seveda še precej drugih objektov, med njimi

omenjeni kiosk Nektaneba, ostanki svetišča nubijskega boga Arensnufisa, lepo

ohranjena kapela Imhotepa in kultni prostor, ki ga pripisujejo nubijskemu božanstvu

Mandulisu, čeprav so dokazi nepopolni (Lloyd 2001, 43).

Številne druge zgradbe so manj tesno povezano s kultom na otoku. Na severo-

vzhodnem robu otoka so monumentalna rimska vrata, verjetno slavolok cesarja

Dioklecijana, svetišče posvečeno Romi in Avgustu, dve koptski cerkvi in ostanki

koptskega samostana (Lloyd 2001, 43).

Otok File in njegov svetiščni kompleks, ki ga lahko vidimo na sliki 6, predstavlja

glavni verski center poznega obdobja v Egiptu in je bil izjemno dobro ohranjen. Od

začetkov v času saitske dinastije in preko 30. dinastije je v času grško-rimskega

obdobja doživel izjemen razvoj in razcvet. Zaradi razstavitve in prestavitve objektov

na novo lokacijo, je bil arheologom omogočen edinstven vpogled v njegov

arhitekturni razvoj in tudi sprememba oziroma pretvorba v krščanski center.

28

Otok File je bil zadnja trdnjava egipčanske kulture in ni naključje, da prav od tu

izvirajo zadnji egipčanski hieroglifski zapisi, datirani v 24. avgust 394 (Lloyd 2001,

43).

Otok File je obdržal poseben privilegij, ko je cesar Teodozij I. z dekretom leta 391

začel uveljavljati krščanstvo in zatirati poganske kulte. Z zaprtjem templjev na otoku

bi mu grozili upori nubijskih prebivalcev. Rimljani so jih v 5. stoletju poskusili

poraziti, vendar so si Blemmiji, kot se imenuje nubijsko ljudstvo, priskrbeli stoletni

mir in žrtvovanje na otoku File (Iorwerth Edwards 1980, 70). Cesar Justinijan se je

leta 536 odločil, da zatre še zadnjo postojanko poganstva, tako da je uspel zapreti

tempelj boginje Izide (slika 7). Duhovniki so bili razpuščeni, kipci pa odneseni v

Konstantinopel (Iorwerth Edwards 1980, 70).

7.2 Projekt File

Reševanje spomenikov na otoku File se je pričelo leta 1972, ko so začeli seliti

sestavne dele na otok Agilkija. 6. novembra 1968 je generalni direktor organizacije

Unesco Amadou-Mahtar M`Bow odprl mednarodno reševalno akcijo za rešitev

spomenikov na otoku File v sklopu mednarodne reševalne akcije nubijskih

spomenikov (Courier 1980, 8).

Skupina strokovnjakov, ki so bili določeni za reševanje spomenikov na otoku File, je

preučila tri različne predloge za rešitev spomenikov. Prvi predlog je obsegal

zgraditev jezu za zaščito okoli otoka File. Le-ta naj bi zaščitil spomenike, hkrati pa

bi služil kot bazen, iz katerega bi praznili vodo. Drugi predlog je načrtoval, da bi

spomenike lahko razstavili in bi jih nato ponovno sestavili na otoku File, ki bi mu

dvignili nivo. Tretji predlog je predlagal, da zgradijo tri jezove, ki bi povezovali

otok Biga z otokom Agilkija. Slednjo lokacijo so predlagali in sprejeli na konferenci

tistega leta (Courier 1980, 7). Maja 1974 so končali z izgradnjo zaščitnega jezu in

začeli črpati vodo (Courier 1980, 8).

29

Projekt je bil velik finančni zalogaj, saj naj bi zahteval 30 milijonov dolarjev.

Polovico te vsote je prispeval Egipt, drugo polovico pa so pridobili z mednarodnimi

prispevki (Courier 1980, 9). Organizatorja te reševalne akcije sta bila Egipčansko

ministrstvo za kulturo s pomočjo Unesca. Mednarodni izvršilni komite Unesca, ki je

obsegal 15 članic, je na tem projektu, skupaj z ostalimi strokovnjaki (arheologi,

arhitekti), deloval kot svetovalni organ (Courier 1980, 9).

Študije kako zavarovati spomenike na otoku File so trajale več let. Strokovnjaki so

se odločali med več projekti, preden so končno predlagali egipčanski vladi načrt.

Prenos templja Kalabša je pokazal, kako se lahko uspešno premakne tudi objekt take

velikosti, kar jim je dalo pogum, da so se lahko lotili tudi projekta na otoku File

(Unesco Archives 1980, 4). S premeščanjem spomenikov so začeli leta 1972, blok

za blokom, sloj za slojem in jih premaknili na bližnji otok Agilkija, kjer so templje

tudi v celoti rekonstruirali. Projekt je bil zapleten, tudi zato, ker je otok File ležal

med starim in novim Asuanskim jezom Okoli otoka je bil zgrajen keson, tako da so

sproti, ko so premestili še temeljne bloke, lahko raziskovali, kaj se skriva pod

templji. Spomeniki imajo danes novo lokacijo na otoku Agilkija (Unesco Archives

1980, 4). Otok, ki se nahaja severo-vzhodno od otoka File, je bil načrtovan in

krajinsko oblikovan ter urejen, da je čim bolj podoben otoku File, na katerem so

nekdaj stala prestavljena svetišča (Lloyd 2001, 40).

30

8 BUHEN

Na severnem delu države Sudan leži utrjeno mesto Buhen, ki je služilo kot del

obrambne linije med Starim Egiptom in ostalo Afriko. Buhen je bil zgrajen v

Srednjem kraljestvu. Med izkopavanji, ki so bila del Mednarodne reševalne akcije

nubijskih spomenikov, so želeli potrditi lokacije 14. trdnjav, ki so omenjene na

papirusu in ga danes egiptologi poznajo kot »Ramesseum Onomasticon« (Vercoutter

1980, 62). Teh 14 imen predstavlja utrdbe, ki so stražile vhod v Egipt na jugu. Med

njimi so bile: Semna vzhod, Semna jug, Semna zahod, Uronarti, Shelfak, Askut,

Mirgissa, mogoče tudi Faras in Buhen, ki so se nahajali v Sudanu, ter Bigeh, otok

Elefantine in Aniba, ki ležijo v Egiptu (Vercoutter 1980, 63).

Trdnjave v sudanski Nubiji se nahajajo območju, ki se imenuje Batn-El-Haggar, ali

z drugimi besedami »kamniti trebuh« (Vercoutter 1980, 63).

Velika trdnjava Buhen je v preteklosti varovala strateško pomembno območje

drugega katarakta med Zgornjo in Spodnjo Nubijo. Izkopavanja egipčanskih trdnjav

na bregovih reke Nil so pokazala mogočno strukturo vojaških objektov, skupaj z

dvema vrstama obrambnih zidov, jarkov ter masivnimi zidovi, ki so bili široki do 8

metrov. Arheologi trdijo, da so za gradnjo porabili 10 milijonov na soncu sušenih

opek (Vercoutter 1980, 63).

Na utrjenem območju, kjer so bile postavljene trdnjave, je kompleks strukturiran

tako, da so trdnjave postavljene vzporedno na obeh bregovih reke Nil. Odgovor na

vprašanje zakaj so faraoni postavili kompleks trdnjav na tem območju, so

raziskovalci dobili ob branju hieroglifov v Karnaku. Na njih je zabeleženo, da je

tebanski kralj Kamozis prestregel pismo Hiksov kraljestvu Kuš, kjer jih vabijo, da

izvedejo invazijo, saj jih ne bo nihče pričakoval (Vercoutter 1980, 63–64). Tako so

se Egipčani odločili, da zgradijo verigo utrdb, ki bi preprečile invazijo z juga in

vpade različni ljudstev. Drugi namen trdnjav je bil, da nadzorujejo trgovske poti

med Starim Egiptom in južnimi ljudstvi. Izjema je bila trdnjava Mirgissa, kjer so se

odvijali intenzivni trgovski posli med Starim Egiptom in področji na jugu

(Vercoutter 1980, 64).

31

8.1 Utrjeno mesto Buhen in njegova usoda

Buhen je arheološko najdišče v dolnji Nubiji, na zahodnem bregu reke Nil, 260 km

od Asuana. Ostanke so prvič raziskovali že na začetku 19. stoletja, leta 1819.

Naselje Buhen je bilo osnovano v Starem kraljestvu, kot center za egipčanske

rudarske odprave (Shaw, Nicholson 2008, 64). V času 12. dinastije pa so okrog

naselbine zgradili impresiven sistem utrdb in kraj spremenili v vojaško in obmejno

postojanko, ki je kontrolirala območje severno in južno od drugega katarakta. Drug

namen teh utrdb je bilo tudi izkoriščanje in pridobivanje surovin; nastanjeni v

utrdbah so kopali in predelovali baker, ametiste in morda tudi zlato, ter vse to

pošiljali v kraljeve zakladnice (Foster 2001, 554). Ko je bila v Novem kraljestvu

meja postavljena južneje, na peti katarakt, je vojaški pomen Buhena upadel in

naselje je ohranilo pretežno civilni značaj (Foster 2001, 554).

Sistem utrdb v Srednjem kraljestvu datira v čas Mentuhotepa I. in Amenemhata I.

Arhitekti zgodnjih utrdb so se zgledovali po gradnjah prvega vmesnega obdobja

(Foster 2001, 553). V času faraona Sezostrisa I. pa je bila zgrajena druga serija utrdb

in med njimi tudi trdnjava Buhen. Značilnost teh trdnjav so bili masivni zidovi,

grajeni iz na soncu sušenih opek, z zunanjimi polkrožnimi in kvadratnimi stolpi na

vogalih in vzdolž zidu (slika 8, 9). Buhen je najbolj kompleksna utrdba med njimi

(površina 215 x 460 m; Arnold 2003, 39). Znotraj obzidja z 32. polkrožnimi stolpi je

notranja trdnjava s 3 m debelimi in 11 m visokimi zidovi dimenzij 150 v 170 m

(Arnold, 2003, 39). Objekt vključuje tudi bivalne prostore, svetišče in ima dvoje vrat

na obrežju reke Nil (Arnold, 2003, 39).

8.2 Mirgissa in Debenarti

350 km J od Asuana leži Mirgissa, za katero domnevajo, da je lahko antični Iken, ki

je ravno tako nastala kot utrjeno mesto v Srednjem kraljestvu (Shaw, Nicholson

2008, 210) in je bila administrativni center nubijskih trdnjav (Shaw, Nicholson

2008, 554). Po zalitju vode sta se na dvignjenem platoju in v dolini ohranili dve

trdnjavi in dve grobišči. Brez dvoma gre za največjo od enajstih trdnjav, ki jih je dal

zgraditi Sezostris III. (1874-1855) med 2. in 3. kataraktom, da bi zavaroval kraljevi

monopol v trgovini z jugom. Postojanko v Mirgissi je vzpostavil že Sezostris II.

(vel. 100 x 175 m) in nato nadgradil Sezostris III. (vel. 190 x 175 m; Arnold 2003,

32

152). Na najdišču so bile odkrite kašče, orožarna za proizvodnjo sulic, oklepov,

kopij itd. Raziskave so pokazale, da Mirgissa ni bila samo utrdba, ampak tudi

skladišče za shranjevanje trgovskega blaga (Shaw, Nicholson 2008, 210).

Na otoku Debenarti, približno kilometer vzhodno od Mirgisse, ležijo ostanki

nedokončanega utrjenega objekta, grajenega iz opek, ki izvirajo iz istega časa kot

zgoraj opisana utrdba. Očitno ta utrdba ni bila nikoli zasedena, morda pa je služila

kot začasna postojanka, kamor bi se lahko v primeru nevarnosti premaknila vojaška

posadka iz Mirgisse (Shaw, Nicholson 2008, 210).

33

9 ČASOVNICA IN PREGLED DELA NA OBJEKTIH

V poglavju predstavljamo pregled in potek dela v sklopu kampanje (WHC 2009).

9.1 Časovnica prelomnih dogodkov in dela mednarodne kampanje

Časovnica je prirejena po dokumentu Timeline activity s strani World heritage

Center (WHC 2009):

1959

April/oktober: vladi Egipta in Sudana neodvisno zaprosita Unesco za pomoč pri

reševanju nubijskih najdišč in spomenikov, ki jim grozi zalitje oz. potopitev zaradi

izgradnje Asuanskega visokega jezu.

November/december: na 55. seji Unescovega izvršnega odbora so sprejeli izhodišča

za poziv k mednarodnemu sodelovanju za pomoč; prav tako so potrdili pripravljalne

študije za delo ob varovanju in zaščiti najdišča Abu Simbel ter nujne arheološke

raziskave najdišč v sudanski Nubiji, ki jih je potrebno izvesti takoj.

1960

Januar: uradni pričetek del na Asuanskemu visokemu jezu.

8. marec: generalni direktor Unesca Vittorini Veronese objavi poziv mednarodni

skupnosti za ohranitev nubijskih spomenikov.

16.–18. maj: prvo srečanje Mednarodnega delovnega odbora v Parizu.

22. maj: prvo srečanje Svetovalnega odbora mednarodne kampanje v Kairu.

Poletni meseci: Egipčanski urad za starine razstavi in prenese svetišči Debod in

Taffa in kiosk iz Qertasse.

November: na 11. zasedanju generalne konference Unesca potrdijo nadaljevanje in

razširitev Mednarodne akcije za rešitev nubijskih spomenikov.

1961-63

Federativna republika Nemčije razstavi, prenese in rekonstruira svetišče Kalabša.

34

1962

Februar: srečanje skupine strokovnjakov za varovanje nubijskih spomenikov na

območju Sudana.

November-december: Na 12. zasedanju generalne konference Unesco so oblikovali

Izvršilni odbor mednarodne akcije.

1962-65

S finančno podporo Združenih držav Amerike so razrezali, razstavili in prenesli

svetišča Beit al-Wali in Wadi es-Sebua ter grobnico Pennut iz Anibe. Pod nadzorom

Egipčanskega urada za starine so razstavili in prenesli še svetišča Dendur, Dakka in

Maharrrakva.

1963-67

Sudanski urad za starine je razstavil, prenesel in v Kartumu rekonstruiral naslednje

objekte:

· s francosko finančno podporo so uspeli prenesti ostanke templja Akša

(Aksha).

· s finančno podporo Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike so

prenesli svetišča iz utrjenega mesta Buhen.

· s finančno podporo Belgije so prenesli svetišča iz zahodne Semne, z

nizozemsko finančno podporo pa so prenesli svetišča iz vzhodne Semne.

1963

Junij: egipčanska vlada je izbrala projekt, po katerem bodo razrezali in prenesli obe

svetišči Abu Simbel.

November: Izvršni odbor kampanje se je v Kairu sestal s predstavniki držav

donatoric. Podpisali so sporazum za izvedbo prestavitve svetišč Abu Simbel.

35

1964

Pomlad: začela se je evakuacija prebivalstva. Zaključena so bila izkopavanja do

drugega katarakta.

April: Pričetek del za rešitev svetišč Abu Simbel.

Poletni meseci: razrez in razstavljanje svetišča Derr. Razrez ostankov svetišča Gerf

Husein in kapel iz Qasr Ibrim. Delo je opravil Egipčanski urad za starine, ki je tudi

pomagal Italiji pri razrezu kapelice iz Ellesyia-e.

September-oktober: voda v jezeru, ki je nastalo ob gradnji Asuanskega visokega

jezu, je začela naraščati.

1964-65

Francija je razstavila in preselila pronaos svetišča Amada.

1965

Zaključila so se izkopavanja v egiptovski Nubiji.

1968

Poletni meseci: Egipčanska vlada je izbrala projekt, po katerem bodo razstavili

svetišča na otoku File in jih ponovno postavili na sosednjem otoku Agilkija.

22. september: zaključek del na najdišču Abu Simbel.

6. november: 15. zasedanje Izvršnega odbora. Generalni direktor je objavil poziv

mednarodni javnosti za rešitev svetišč z otoka File.

1969

Zaključek gradnje Asuanskega visokega jezu.

1970

Generalni direktor je bil pooblaščen, da z egipčansko vlado in donatorskimi

državami podpiše sporazum za rešitev svetišč z otoka File.

1972

Začetek del za rešitev spomenikov na otoku File; planiranje in razširitev otoka

Agilkija.

36

1973

Zaključek izkopavanj v sudanski Nubiji.

1977

Začetek rekonstrukcije spomenikov z otoka File na otoku Agilkija.

1978

Na 20. zasedanju generalne konference UNESCO so reorganizirali Izvršilni odbor

Mednarodne kampanje.

1979

Avgust: zaključek del in prenosa spomenikov z otoka File.

1980

10. marec: zaključek Mednarodne akcije za rešitev nubijskih spomenikov.

Čeprav je strokovnjakom uspelo rešiti Kalabšo, spomenike na otoku File in Abu

Simbel, pa niso imeli vsi spomeniki takšne sreče. Utrjeno mesto Buhen, ki je bilo

del obrambnega sistema na območju Batn El-Haggar, je bilo poplavljeno skupaj z

ostalimi objekti v obrambnem kompleksu. Kljub žalostni usodi utrjenega mesta

Buhen, je pred popolno potopitvijo skupina strokovnjakov z arheologom Emery-jem

na čelu, izkopavala na tem območju in uspelo jim je rešiti nekaj stebrov iz templja,

ki ga je dal zgraditi faraon Tutmozis III. Ne glede na to, da niso uspeli rešiti

celotnega objekta, so uspeli rešiti dovolj ostankov in dokumentirati utrdbe, da lahko

ohranimo in rekonstruiramo spomenik. Leta 1996 so zagreti računalniško

usposobljeni zanesenjaki ustvarili virtualno predstavitev utrjenega mesta Buhen ter

nekaterih ostalih spomenikov.

37

10 ODNOS LJUDI DO SPOMENIKOV

Ko pišemo o temi, ki neposredno ali posredno vključuje ljudi, ki živijo na

obravnavanem področju, je pomembno, da se upošteva in preveri tudi njihov pogled

na dogajanje T. Scudder in Fahim sta se osredotočita tudi na človeški faktor (Fahim

1981; Scudder 2003). Če povzamemo zapis iz tretjega poglavja, avtorja pišeta o

ribištvu, preseljevanju ali bolje rečeno izseljevanju iz doline reke Nil (Scudder

2003). S tega območja je bilo vsega skupaj izseljenih več kot 300.000 ljudi, saj so to

območje poplavili. Obstaja podatek, da naj bi prebivalci Nubije od obeh vlad

zahtevali, da rešijo spomenike s tega območja, ker bi v nasprotnem primeru izginile

sledi o nubijski kulturi. Iz tega lahko razberemo, da so bili ljudje vedno navezani na

spomenike, imeli do njih oseben in poseben odnos. K sreči tudi v današnjem času

obstajamo ljudje, ki nam ni vseeno. Danes lahko vidimo, da spomeniki vedno znova

privabljajo veliko obiskovalcev. To so ljudje, ki jih še vedno privabi čarobnost

spomenikov in interes za kulturno dediščino človeštva.

38

11 ZAKLJUČEK

Mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov je bila prelomna

točka v zgodovini. Udeleženci akcije in njen potek služijo kot dokaz, da z

združenimi močmi lahko naredimo veliko dobrega. Dokazala nam je, da se lahko

države, institucije in pomembni posamezniki združijo pod skupnim ciljem, če si vsi

prizadevajo za boljši jutri. Organizacijama Unesco in Združeni narodi je uspelo tisto,

zaradi česar sta bili ustanovljeni. Združili sta narode pod skupnim ciljem. Celotna

mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov je trajala kar dve

desetletji, od 8. marca 1960 do 10. marca 1980.

Unescu je uspelo družiti narode s skupnim ciljem, da pomagajo rešiti del kulturne

dediščine človeštva. Prav gotovo je k temu pripomogla tudi ponudba, ki sta jo podali

vladi Egipta in Sudana, da lahko sodelujoče države varujejo in ohranjajo del te

dediščine. Lahko priznamo, da so bili na spomenikih, ki so jih uspeli rešiti (Abu

Simbel, kot najbolj znan spomenik, File, Kalabša in drugi), posegi kakovostno

načrtovani in izpeljani do najmanjše podrobnosti, saj je vsak kamen prišel na svoje

mesto. Mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov je bila za

tisto obdobje odlično zasnovana, s strukturo vseh komitejev, ki so delovali (komite

finančnih podpornikov, izvršilni komite, ki je nadzoroval izvedbo del na samem

območju) in konferenc, na katerih so javnost redno obveščali o napredku. Če na

spletni strani World Heritage Centre, ki je pod okriljem organizacije Unesco,

preštejemo, koliko spomenikov je bilo ogroženih, lahko ugotovimo, da je bilo

rešenih vsaj 23 templjev in spomenikov (WHC Unesco 2 2016). Tam, kjer

strokovnjaki niso bili uspešni v celotni premestitvi objektov, so uspeli rešiti vsaj

posamezne reliefe, napise ali kose, ki so bili premeščeni v muzeje. To velja npr. za

ostanke iz utrjenega mesta Buhen, ki so bili premeščeni v Kartum v Sudanu. Templji

kot so Debod, Taffa, Dendur in Elizija so našli novo domovanje izven svoje izvorne

države, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Združenih državah Amerike in Italiji. Če

pomislimo, kako je dandanes kulturna dediščina ogrožena na Bližnjem vzhodu, je

tudi taka premestitev spomenikov sprejemljiva in glavni namen mednarodne

reševalne akcije za ohranitev nubijskih spomenikov je bil brez dvoma dosežen.

39

Tisti spomeniki, ki so še ostali v Egiptu, so kasneje postali del muzeja posvečenega

Nubiji in nubijskim spomenikom v mestu Asuan. Danes si lahko večino rešenih

spomenikov ogledate s turističnimi vodenimi ogledi. Nekateri spomeniki so

osvetljeni tudi ponoči, kar mogoče škodi spomenikom na daljši rok, vendar so

spomeniki dobro ohranjeni kljub velikim skupinam ljudi, ki si jih dnevno

ogledujejo.

Ob 50. obletnici Mednarodne reševalne akcije za ohranitev nubijskih spomenikov,

so organizirali tudi posebno konferenco, na kateri so predstavili in razpravljali o

velikem dosežku, brez katerega bi izgubili velik del svetovne kulturne in arheološke

dediščine. Konferenca je bila 31. marca 2009.

Mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih spomenikov je bila prva večja

uspešna reševalna akcija za reševanje in ohranjanje spomenikov v zgodovini. Ta

reševalna akcija je lahko zgled kaj lahko naredi človeštvo za boljši jutri, če stopi

skupaj, saj si lahko prav zaradi tega podviga še danes ogledujemo spomenike, ki bi

bili v nasprotnem primeru izgubljeni.

Na spletu lahko vidimo, da je podvig za ohranitev nubijskih spomenikov spodbudil

k razširitvi seznama svetovne kulturne dediščine po celem svetu in le-ta se vsako

leto še povečuje. Lahko opazimo, da je podvig spodbudil turizem in varovanje

dediščine. Moderna tehnologija pa preko spleta s pomočjo virtualnega prikaza

spodbuja zanimanje za spomenike tudi pri mladih. Prepričan sem, da lahko z

gotovostjo rečemo, da je Mednarodna reševalna akcija za ohranitev nubijskih

spomenikov zgled in navdih za prihodnje podvige takih razsežnosti, hkrati pa navdih

za naslednje generacije in opomin, kako pozitivno lahko deluje človek in svetovna

javnost.

40

12 VIRI IN LITERATURA

Arnold, Dieter. 1997. The Encyclopaedia of Ancient Egyptian Architecture. London

& New York: I. B. Tauris.

Abu-Zeid, Mahmoud in M.B.A. Saad.1993. »The Aswan Dam, 25 years on«. The

Unesco Courier 46(5): 37.

Edwards, David N. 2004. The Nubian past: Archaeology of Sudan. London:

Routledge.

M. Fahim, Hussein. 1981. Dams, People and Development: The Aswan High Dam

Case. New York: Pergamon Press Inc.

Fenton, Ronald.1960. »UNESCO`s NUBIAN CAMPAIGN IS LAUNCHED«. The

Unesco Courier 13(5): 4-6.

Fenton, Ronald.1960. »THE WORLD CAMPAIGN GETS UNDER WAY«.The

Unesco Courier 13 (5): 12-16.

Foster, Ann L. 2001. »Forts and garrisons«. V: The Oxford Encyclopedia of Ancient

Egypt. Vol. 1, ur. Redford, Donald B., 553-555. Oxford: Oxford University

Press.

Gaudin, Jean. 1980. »Milestones in the Campaign«. Courier 33(2/3): 8.

Iorwerth, E.S. Edwards. 1980. »The holy Isle of Philae«. Courier 33(2/3): 46–47;70.

Kendall, Timothy. 2001. »Napata«.V: The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt.

Vol. 2, ur. Redford, Donald B., 492-493. Oxford: Oxford University Press.

Lloyd, Alan B. 2001. »Philae«. V: The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt. Vol.

3., ur. Redford, Donald B., 40-44. Oxford: Oxford University Press.

Morkot, Robert. 2001. »Kom Ombo«. V: The Oxford Encyclopedia of Ancient

Egypt. Vol. 2, ur. Redford, Donald B., 248-250. Oxford: Oxford University

Press.

Redford, Donald B., ur. 2001. The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Vol. 1-3.

Oxford: Oxford University Press.

Shaw, Ian in Paul Nicholson. 2008. The Illustrated Dictionary of Ancient Egypt.

Kairo: American University Cairo Press

Shenata, Mohamed Adam. 1980. »Victory in Nubia: Egypt«. Courier 33 (2/3): 4–16.

Shehata, Mohammed Adam.1980. »Egypt«. Courier 33(2/3): 12.

41

Sherif, Mohamed Negm-el-Din.1980.»Victory in Nubia: Sudan«. The Unesco

Courier 33(2/3): 16–20.

Vercoutter, Jean. 1980. »The flooded fortresses of Nubia«.The Unesco Courier 33

(2/3). 62–64.

Welsby, Derek A. 2001. »Nubia«. V: The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt.

Vol. 2, ur. Redford, Donald B., 551-557. Oxford: Oxford University Press.

SPLETNI VIRI:

Scudder, Timothy.2003. » The Aswan High Dam case«. People.hss.Caltech.

13:23,14. 9. 2016.

Http://people.hss.caltech.edu/~tzs/Aswan%20High%20Dam%20case.pdf.

The Oriental Institute. 2016. The University of Chicago. The Oriental Institute. The

History of Ancient Nubia. Museums and exhibits.

Https://oi.uchicago.edu/museum-exhibits/history-ancient-nubia.

Unesco archives. 1959. Meeting of International experts for safeguarding the sites

and monuments of ancient Nubia. Unesco. Unescdoc. Cairo. English edition.

Second. document.2–4.

Http://unesdoc.unesco.org/images/0015/001559/155954eb.pdf.

Unesco archives. 1959. Meeting of International experts for safeguarding the sites

and monuments of ancient Nubia: Proposed plan of action. Unesco.

UNESCDOC. English edition.Third document. 2–6.

Unesco archives.1980. The unesco international campaign to save the monuments of

Nubia. Unesco. UNESCDOC. English Edition. 4.

Unesco. »Pharaonic temples in Upper Egypt from the Ptolemaic and Roman

periods«. World heritage centre. 24. 7. 2016. 22. 4.

2016.Http://whc.unesco.org/en/tentativelists/1824/.

WHC. 11.8. 2016. »The rescue of Nubian monuments and sites«. Unesco. WHC.

WHC. 11.8.2016. » The 50th Anniversary of Nubian Campaign«. Unesco. WHC.

Http://whc.unesco.org/en/news/497/.

13 SLIKOVNE PRILOGE

13.1 Seznam slik in stran citata slike

Slika 1: Izkop štirih hidravličnih tunelov s kamna. Prva faza gradnje Asuanskega

visokega jezu (fotografija:Central press, 14. 5. 1964) .............................................................. 14

Slika 2: Sodoben izgled Asuanskega visokega jezu ( fotografija: WBGH, 2000) ................... 16

Slika 3: Kom Ombo (fotografija:Vania Lima, /) ...................................................................... 23

Slika 4: Tloris templja Kom Ombo (prirejeno po: Shaw, Nicholson, 2008) ............................ 23

Slika 5: Tempelj posvečen bogu Mandulisu - Kalabša (fotografija: Frank H.

McClung, 1996) ........................................................................................................................ 25

Slika 6: Tloris tempeljskega kompleksa z otoka File (prirejeno po: Shaw, Nicholson,

2008) ......................................................................................................................................... 27

Slika 7: Tempelj boginje Isis in kiosk cesarja Trajana (prirejeno po: Ed Hillan, 2016) .......... 28

Slika 8: Tloris trdnjave Buhen, ki so ga izrisali egipčansko raziskovalno društvo

med leti 1957 in 1964 (fotografija: Walter B. Emery, 1964) ................................................... 31

Slika 9: Delavci odnašajo pesek z območja trdnjave Buhen (fotografija: Egypt

Exploration Society, 2016) ....................................................................................................... 31

13.2 Slike

Slika 1: Izkop štirih hidravličnih tunelov s kamna. Prva stopnja gradnje Asuanskega

visokega jeza (fotografija: Central press, 14. 5. 1964).

Slika 2: Sodoben izgled Asuanskega visokega jezu (fotografija: WBGH, 2000).

Slika 3: Kom Ombo (fotografija:Vania Lima, /).

Slika 4: Tloris templja Kom Ombo (prirejeno po: Shaw, Nicholson 2008).

Slika 5: Tempelj posvečen bogu Mandulisu – Kalabša (fotografija: Frank H.

McClung, 1996).

Slika 6: Tloris tempeljskega kompleksa z otoka File (prirejeno po: Shaw, Nicholson

2008).

Slika 7: Tempelj boginje Isis in kiosk cesarja Trajana (prirejeno po: Ed Hillan,

2016).

Slika 8: Tloris trdnjave Buhen, ki so ga izrisali egipčansko raziskovalno društvo

med leti 1957 in 1964 (fotografija: Walter B. Emery, 1964).

Slika 9: Delavci odnašajo pesek z območja trdnjave Buhen (fotografija: Egypt

Exploration Society, 2016).