UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER … · 2018-05-18 · še kdo. Otroci v rejništvu si najbolj želijo ljubezni in nekoga, na katerega se lahko zanesejo, ki jih bo

1

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER

Predšolska vzgoja

Odnosi med rejniki in biološkimi starši

DIPLOMSKA NALOGA

Mentor: Kandidatka:

prof. dr. doc. Božidar Opara Ana Stanonik

Koper, 2011

2

KAZALO VSEBIN

1 POVZETEK........................................................................................................................... 3 2 UVOD ..................................................................................................................................... 5 3 DEFINIRANJE POJMOV ................................................................................................... 6

3.1 Rejništvo.......................................................................................................................... 6 3.2 Odnos............................................................................................................................... 8

4 OBRAVNAVA PROBLEMA............................................................................................. 10 4.1 Teoreti�ni del ................................................................................................................ 10

4.1.1 Rejništvo v svetu in pri nas..................................................................................... 10

4.1.2 Pravna regulacija rejništva v Sloveniji in svetu .................................................... 12

4.1.3 Rejništvo v sistemu socialne skrbi.......................................................................... 20

4.1.4 Otroci rejenci .......................................................................................................... 21

4.2 Empiri�ni del ................................................................................................................ 32 4.2.1 Sistem rejništva v Škofji Loki................................................................................. 32

4.2.2 Hipoteze .................................................................................................................. 33

4.2.3 Opis osnovne raziskovalne metode ........................................................................ 33

4.2.4 Intervju in aplikacija instrumenta ......................................................................... 33

4.2.6 Interpretacija rezultatov ......................................................................................... 35

5 INTERPRETACIJA IN ZAKLJU�EK ............................................................................ 54 6 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................... 56

3

1 POVZETEK

Rejniki prevzemajo naloge mati�ne družine na svoja ramena. Ob tem se zavedajo, da sedaj

niso ve� popolnoma zasebna družina, ampak so institucija pod okriljem centrov za socialno

delo. Otroke vzamejo v rejo že kot dojen�ke ali pa kot najstnike in nikoli vnaprej ne vedo, kaj

jih »v paketu« z otrokom pri�akuje.

V teoreti�nem delu sem predstavila rejništvo v svetu in pri nas, za�etke rejništva v Sloveniji,

otroke, ki pridejo v rejništvo. Predstavila sem pravno regulativo rejništva, nekaj zakonov, ki

urejajo rejništvo, dolo�be o rejnikih ter kaj vse se dogaja v individualni projektni skupini. Za

primerjavo pravne regulative sem navedla tudi pravno regulativo nekdanje Kraljevine SHS in

Kraljevine Jugoslavije ter pravno regulativo na �eškem in v Avstriji. Predstavila sem tudi

rejništvo v sistemu socialne skrbi. Tu sem pisala predvsem o socialnih službah ter njihovem

delu z rejniškimi družinami. Kot zadnje, a ne najmanj pomembne, pa sem predstavila otroke

rejence. Njihovo življenje, prehajanje med obema družinama ter vprašanja, ki se jim

postavljajo, ko prihajajo v novo rejniško družino.

V empiri�nem delu pa sem se posvetila otrokom rejencem na škofjeloškem obmo�ju.

Predstavila sem sistem rejništva v Upravni enoti Škofja Loka. Obiskala sem tudi vse rejniške

družine na tem obmo�ju ter tako izvedela, kako poteka življenje v rejniških družinah, zakaj so

se rejniki odlo�ili, da postanejo to, kar so, kako te družine doživljajo odhode rejencev iz

družin, kako potekajo stiki z mati�nimi družinami, kaj bi spremenili v rejniškem sistemu in še

mnogo ve�.

KLJU�NE BESEDE

Rejništvo, odnos, mati�na družina, rejniška družina, center za socialno delo

4

ABSTRACT

Foster parents carry the weight of the tasks of the biological family on their shoulders. At the

same time, foster parents do realize that they are now being considered not as an entirely

private family but rather as an institution under the auspices of the Centres for Social Work.

Moreover, foster parents never know what to expect ‘in the package’ when children are

placed into foster care as infants or as teenagers.

In the theoretical part of my Bachelor degree I introduced foster care as it is regarded in the

world and in Slovenia. Thus, I took a closer look at the beginnings of foster care in Slovenia,

and introduced the children who come into foster care. Consequently, I presented the legal

regulation of foster care together with laws which manage foster care regulation, foster family

regulations and gave a full account of what is happening in the individual project groups. For

comparison I have indicated the legal regulation of the former Kingdom of Yugoslavia and

the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes as well as legal regulation in the Czech Republic

and Austria. I also introduced the system of foster care in the social care system. Here I

focused primarily on social services and their work with foster families. At last but not least, I

introduced foster children, their lives, their transition between the two families and the

questions which usually raise when entering a new foster family.

In the empirical part, I focused on foster children coming from the area of Škofja Loka,

Slovenia. In addition, I presented the foster care system in the Administrative unit of Škofja

Loka. I have visited all foster families in the area, and thus learned what the lives of foster

families are like, why foster parents decided to become such, and how they experienced the

leaving of foster children. In addition, I also inquired about the current contacts with their

families, what would foster parents change in the foster care system, and much more.

KEYWORDS

Foster parenting, relationships, family home, foster family, the Center for Social Work

Stanonik, Ana (2011). Odnosi med rejniki in biološkimi starši. Diplomska naloga. Koper. UP PEF

5

2 UVOD

V diplomski nalogi želim raziskati, kako rejniki z obmo�ja škofjeloškega Centra za socialno

delo doživljajo odnose z mati�nimi družinami svojih rejencev. Tudi sama živim v družini, v

kateri je moja mama rejnica svojemu vnuku oz. mojemu ne�aku, zato lahko nekaj trditev

napišem tudi iz lastnih doživetij.

V diplomski nalogi bom govorila o rejništvu v svetu in pri nas, o tem, kako se je rejništvo

razvijalo, o pravni regulativi rejništva, o tem, kako je rejništvo postavljeno v sistemu socialne

skrbi, ter o otrocih rejencih. Prizvok besede rejenec je nekoliko stigmatiziran, saj otroke, ki so

v rejništvu, takoj ozna�i kot druga�ne. Zato poskušajmo to besedo �im manjkrat uporabljati.

V empiri�nem delu pa se bom opredelila na rejniške družine iz obmo�ja Škofje Loke. Zanima

me, kako so rejenci prišli v družino, kako vzpostavljajo stike z mati�nimi družinami ter ali so

rejništva na našem obmo�ju dolgotrajna.

Cilj naloge je da prikažem, da je rejništvo pozitivno ter da je pogosto najboljša rešitev tako za

otroka kot za starša, ki se trudi, da bi otrok ponovno lahko zaživel pri njem. Želim prikazati,

da prepri�anje, ki ostaja iz �asov po 2. svetovni vojni, da rejniki otroke vzamejo le zaradi dela

doma ali zaradi rejnine, ne velja. Rada bi tudi izrazila globoko spoštovanje do vseh rejnikov,

ker je njihovo delo neprecenljivo in si res zasluži vso pohvalo in spoštovanje.

Da se nikoli ve� ne bi ponovila zgodba nekega de�ka, ki ga opisuje dr. �a�inovi�

Vogrin�i�eva, kjer center ni vzpostavil projektne skupine za sodelovanje med mati�no in

rejniško družino. Otrokove besede so bile: »Vem le, kako strašno sem jokal, ko se me mami

vzeli, zdaj pa jokam, ker grem nazaj k mami!«


6

3 DEFINIRANJE POJMOV

3.1 Rejništvo

Rejniški sistem je ustvarjen za otroka, da mu zagotovi dobre življenjske pogoje, ko jih

mati�na družina ne more. (�a�inovi� Vogrin�i�, 2006)

Namen rejništva je, da se otroku, ki nima svoje družine, ki iz razli�nih razlogov ne more živeti

pri starših ali ga je potrebno zaradi ogroženosti izlo�iti iz okolja v katerem živi, v

nadomestnih družinah omogo�i zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in

usposobitev za življenje in delo. (�a�inovi� Vogrin�i� in drugi, 1995)

Skladno z dolo�ili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih mora biti rejniška družina

urejena (glede na medosebne odnose in materialno), starostno primerna in v svojem okolju

spoštovana ter sposobna otroku omogo�iti »zdravo rast, izobraževanje, skladen osebnostni

razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.« (Bole Finžgar, 1991)

Z vidika rejnic in rejnikov pomeni rejništvo za otroke, ki iz razli�nih razlogov ne morejo

živeti pri svojih starših, bivanje v rejniški družini. Poudarek je na družini. Vsi otroci si želijo

in potrebujejo družinsko življenje, želijo si, da bi jih imel kdo rad, da bi skrbel za njih, da bi

ob nekom lahko odraš�ali, se u�ili razreševati konflikte, se navajali na samostojno življenje.

Rejniška družina ni institucija; to so otroci, sta mama in o�e, sta teta in stric, so stari starši in

še kdo. Otroci v rejništvu si najbolj želijo ljubezni in nekoga, na katerega se lahko zanesejo, ki

jih bo u�il umivanja, obla�enja, jih bo odpeljal v vrtec, šolo in jih ne bo pozabil odpeljati

domov, jim bo zve�er prebral pravljico in jim rekel, kako rad jih ima. Otroci si želijo družine,

v kateri se bodo po�utili varne. Ni jim tako pomembno, ali se vra�ajo v mati�no ali v rejniško

družino, zelo pa je zanje pomembno, da je to družina, kjer živijo ljudje, ki jih imajo radi.

Rejništvo rejnikom pomeni nekaj posebnega in �astnega. To je poklic, ki ga ne moreš

klasificirati po nobenih merilih. Pomeni, da si sposoben biti tujemu otroku o�e ali mati, teta

ali stric, da si mu pripravljen pomagati v vsakem trenutku življenja in ga ne obsojaš zaradi

napak njegovih staršev.


7

Rejništvo pomeni sprejeti otroka, ki pride v našo družino z vso svojo »prtljago«, zmeden in

prestrašen. Po »medenih tednih« vidimo, kako težka je njegova popotnica in mu poskušamo

po vseh svojih mo�eh odvzeti njegovo breme. Otrok ima le to, kar je do sedaj imel, zato se

seveda upira. Takrat rejniki zberejo vso voljo, mo�, znanje, pomo� drugih in predvsem veliko

ljubezni, da je otrokova pot v novo življenje �im lažja. Rejništvo ni zakon, s katerim ga

opredeljujejo, ni denar, s katerim ga pla�ujejo, temve� je mnogo ve�. Rejništvo je dejanje

volje. (Perko, 2007)

Rejništvo je v svojem (pravno-formalnem) bistvu negotova situacija. Razlikuje se po svojem

trajanju, v vsakem primeru pa predstavlja za�asno rešitev za otroka.

Rejnik zamenja naravne starše, vendar z oddajo otroka v rejništvo ne prenehajo pravice in

dolžnosti staršev ali skrbnika. Rejništvo je po definiciji kratkotrajen ukrep in ni mišljen kot

dalj trajajo�a namestitev, temve� kot ukrep v krizni situaciji. Pogosto pa se zaradi

kompleksnosti problema izkaže, da je tovrstna oblika pomo�i potrebna za daljše obdobje.

Rejništvo pomeni za otroka nov za�etek, kar je dobro, a pomembno je vedeti, da se za�ne z

izgubo. (Križnik Novšak, 2004)

Rejništvo je projekt, kjer je potrebno na�rtovanje vseh strokovnih korakov za vse udeležene v

projektu rejništva, z osnovnim namenom za korist otroka. (Lussi, Socialno delo, 1990)


8

3.2 Odnos

Proces, v katerem »se postane �lovek«, dobesedno izhaja iz besede odnos – to, da se nekaj

nosi od in do nekoga. (Kempler, 1974, 63 v Vries, 2002)

Ljudje smo socialna bitja, kar pomeni, da se naš razum oblikuje v odnosih in komunikaciji z

drugimi. Otrok je že od za�etka – že pred rojstvom – v odnosu z mamo (nista samo telesno

povezana, ampak je med njima tudi �ustvena povezanost). Otrokove zgodnje izkušnje v

odnosu s pomembno osebo so klju�ne za njegov razvoj. V tem odnosu, za katerega je zna�ilna

mo�na �ustvena povezava, se oblikuje posameznikova duševna struktura. Izkušnje v tem

odnosu so torej temelj, na katerem se oblikuje in razvija otrokovo doživljanje in razumevanje

sebe, drugih, medosebnih odnosov ter na�in njegovega notranjepsihi�nega in medosebnega

odzivanja. (Ogrin, 2008)

V odnosih je bistveno, da vsak pove tisto, kar se mu v dolo�enem trenutku zdi potrebno, in da

ga tudi poslušajo. Na ta na�in potrjujemo svoj obstoj in obstoj drugih kot avtonomen obstoj, v

katerem so bistveni lastne potrebe, mišljenja in ob�utki. Mo� odnosa in kakovost sožitja sta v

veliki meri odvisni od mere, v kateri so medsebojne razlike dovoljene ali celo cenjene in od

na�ina pogajanja ali zastopanja lastnih želja. Težiti za najve�jo lastno koristjo, kakor je to

možno v poslovnih odnosih, v družinskih ni mogo�e. V odnosih se u�imo boriti za blaginjo

drugih ravno toliko kot za svojo blaginjo in to je pravi na�in, da se nau�imo integrirati svoje

potrebe po avtonomiji in povezanosti.

Wynne (1984) razlikuje štiri zaporedne faze v razvoju odnosov.

- navezovanje/nošenje skrbi: nastanek obojestranske �ustvene povezanosti,

- komunikacija: obstajanje skupnih pozornostnih to�k in izmenjava misli in sporo�il,

- skupno reševanje problema: skupno reševanje problema in opravljanje nalog in

aktivnosti ter izmenjava interesov,

- obojestranskost: preverjanje lastnih stališ�, prenavljanje in poglabljanje predhodnih

faz v druga�nem vzorcu, ki je naravnan na osebnost udeležencev v odnosu in na

njihov vsakdanji kontekst (utrjevanje povezanosti v odnosu). (v Vries, 2002)

V tradiciji pomo�i, ki je usmerjena na odnose, zavzemajo partnerski in družinski odnosi

posebno mesto. Na splošno so zelo intenzivni osebni odnosi in to v tem smislu, da so ljudje


9

vsak dan skupaj in delijo vsa podro�ja življenja (kvantitativni aspekt) ter da želijo zaradi

krvne in ljubezenske zveze drug drugemu nekaj pomeniti in se po�utijo odgovorne

(kvalitativni aspekt).

V rejništvu velik del opravijo socialne službe. Prva naloga socialne delavke je, da vzpostavi

delovni odnos. Elementi delovnega odnosa so:

- dogovor o sodelovanju,

- instrumentalna definicija problema (Lussi, 1991) in soustvarjanje rešitev,

- osebno vodenje (Bouwkamp, Vries, 1995).

Za ohranjanje takega delovnega odnosa pa se je potrebno opreti še na štiri pomembne

koncepte v socialnem delu:

- perspektiva mo�i (Saalebey, 1997),

- etika udeleženosti (Hoffman, 1994),

- znanje za ravnanje (Rosenfeld, 1993),

- ravnanje s sedanjostjo ali koncept so-navzo�nosti (Andersen, 1994). (v �a�inovi�

Vogrin�i�, Kobal, Mešl, Možina, 2005:9)

A delovni odnos je tudi oseben odnos. Socialni delavec se osebno odziva, podeli svoje

izkušnje ali zgodbo, ki odpira alternativen pogled na možne rešitve, ravna empati�no, osebno

se odzove na dogajanju v odnosu, ki nastaja. (�a�inovi� Vogrin�i� idr., 2008)

Pri dejavnikih odnosa gre predvsem za medsebojno pozitivno vrednotenje, pozitiven odnos,

medsebojno razumevanje in so�ustvovanje ter izkušnjo, da delovni odnos resni�no pomaga.

(Vries, 2002)


10

4 OBRAVNAVA PROBLEMA

4.1 Teoreti�ni del

4.1.1 Rejništvo v svetu in pri nas

V Sloveniji pride ve�ina rejniških otrok v rejniško družino po odlo�itvi centrov za socialno

delo. Centri dolo�ijo rejnika, stike z mati�no družino in ostale formalnosti. Za primerjavo naj

navedem, da se v nekaterih drugih državah, kjer ve�ina rejniških otrok pride v rejniško

družino po sodnem odloku, otroci sre�ajo še s pritiskom sodiš�a. Tako pri vzgoji otroka niso

udeleženi le rejniški starši in pravi starši, temve� tudi sodiš�e. (po Satir, 1988, 143)

Za�etek organiziranega rejništva v Sloveniji predstavlja ureditev »otroške kolonije« v

Lukovici pri Domžalah leta 1926. Otroke so nameš�ali na obmo�je �rnega grabna in kmalu

tudi na obmo�je Moravške doline. To obmo�je so izbrali zaradi ugodnih geografskih,

klimatskih in socialnih razmer. V tem �asu so že imeli pravilnik, ki je urejal strokovni nadzor

nad rejniškimi družinami. Rejništvo je bilo na za�etku dobro organizirano. Ob koncu druge

svetovne vojne pa se je pojavilo mnenje, da rejništva zaradi socialno pravi�ne družbe ne

potrebujemo ve�. Nastopilo je dolgo obdobje tako imenovane »�rne reje«, ko so starši kar

sami oddajali otroke po kmetijah, obi�ajno brez pla�ila, le za delo. Od tod tudi slab prizvok

rejništvu, ki se ga pogosto drži še danes. (po Andrejka, 2003)

Organizirano rejništvo ima v Sloveniji ve� kot 80-letno tradicijo, delujejo številna društva in

klubi rejniških družin, Rejniško društvo Slovenije in Sindikat rejniških družin. V to posebno

obliko varstva in vzgoje, ki je gotovo mnogo ve� kot to, je umeš�enih najve� otrok, ki za�asno

ne morejo bivati v biološki družini. Julija 2008 je bilo pri rejnikih in rejnicah v rejništvu 1171

otrok, od tega jih je bilo 336 nameš�enih v družine, ki izvajajo rejništvo kot sorodniki.

(Prijatelj, 2008)

Strinjam se z izjavo Maksimiljane Mali, ki je v �lanku v Poletu (Prijatelj, 2008) povedala, da

tudi starši, ki so sposobni in pripravljeni popraviti družinske razmere, velikokrat ne zmorejo

hitro spremeniti svojih vzgojnih in starševskih navad. Zato bi morali imeti centri še ve�

programov, kjer bi se starši u�ili starševstva in odnosa do otroka. Pri ugotavljanju pogojev za

vrnitev otroka v biološko družino je laže preveriti, ali so se starši vklju�ili v zdravljenje


11

odvisnosti in uredili stanovanjske razmere, teže pa je preveriti njihov odnos do otroka,

zanimanje in na�in ukvarjanja z njim. Tudi za preverjanje tega odnosa bi morali imeti centri

posebne programe, ki bi jih izvajali s pomo�jo strokovnih delavcev. Žal pa je teh premalo, niti

ni za to oblikovanih ustreznih specializiranih programov in na voljo ustreznih prostorov.

Rejništva je ve� vrst.

a) Otroci, ki naj bi v rejniški družini preživeli samo del svojega življenja.

Še naprej pravno, socialno in psihi�no pripadajo svojim staršem. Rejniki jim predstavljajo

dodatne osebe, ki so jim blizu. To velja za naslednje oblike rejništva:

- Dnevna oskrba: Otroka starši zjutraj pripeljejo, zve�er pa se vrne k njim.

- Tedenska oskrba: otroka pripeljejo v nedeljo zve�er ali v ponedeljek zgodaj zjutraj in

ga v petek popoldne spet odpeljejo.

- Oskrba za krajši �as: otrok potrebuje rejnike za nekaj tednov, ki so dolo�eni vnaprej.

- Oskrba za daljši �as: otrok pride v rejniško družino za daljše obdobje – pogosto tudi za

nekaj let – od koder se bo po dogovorjenem �asovnem obdobju vrnil v svojo lastno

družino.

Dnevna in tedenska oskrba je rejništvo za dolo�en �as. Oskrba za krajše in daljše obdobje je

popolno rejništvo, to pomeni, da ostaja otrok podnevi in pono�i ter ob koncu tedna v rejniški

družini.

b) Veliko je otrok, za katere je že kmalu jasno: otrok naj postane del rejniške družine.

Zelo verjetno ne bodo nikoli ve� mogli živeti pri svojih starših. Tu gre za trajno rejništvo.

Otroci, ki so morali zgodaj zapustiti svojo družino, se socialno in duševno po�utijo kot otroci

rejniške družine. Otroci, ki so v svoji lastni družini živeli ve� let, svojih staršev ne pozabijo.

Biti rejnik tedaj pomeni dajati otroku oporo, da se nau�i živeti s svojo resni�nostjo, to je, da

�uti pripadnost dvema družinama. Skoraj vsi rejenci v trajnem rejništvu so �ustveno ranjeni

otroci, preživeli so lo�itve in izgube. Postali so samosvoje osebnosti z lepim pa tudi težavnim

vedenjem. Biti rejnik pomeni tudi biti pristojen za otrokovo bole�ino in žalost.


12

c) Pogosto ni mogo�e vnaprej napovedati, ali bo otrok ostal v rejniški družini za krajši �as

ali trajno,

zato potrebujemo rejnike, ki lahko sprejmejo takšno negotovo perspektivo. Za neko dolo�eno

obdobje morajo biti pripravljeni na oboje: na vrnitev otroka staršem, ali na to, da bo otrok

trajno ostal pri njih. �e se npr. neka mama namerava zdraviti zaradi alkoholizma, ker ji je

center za socialno delo otroka odvzel, ni mogo�e predvideti, ali ji bo to uspelo ali pa bo

ponovno zapadla pija�i.

Otroci, ki jih že mlade posredujejo v trajno rejništvo, se navežejo in vzpostavijo odnose do

rejnikov podobno kot posvojenci. Rejenec ostane zakonito in tudi duševno in socialno otrok

lastnih staršev. Obdrži njihov priimek in starši ga morajo še naprej vzdrževati. (Wiemann,

2004)

4.1.2 Pravna regulativa rejništva v Sloveniji in svetu

a) Slovenija

V Sloveniji pravno regulativo rejništva urejajo centri za socialno delo. Center za socialno delo

(v nadaljnjem besedilu CSD) je javni zavod, ki ima po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) (Ur.l.SRS,št.14/89) javno pooblastilo za izvajanje

rejništva kot družbenega varstva otrok, nameš�enih v nadomestne družine. Namen rejništva je

(po 154. �lenu ZZZDR), da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogo�i zdrava rast,

izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo. Pod

varstvom in nadzorstvom so otroci, ki jih odda v rejništvo CSD, pa tudi otroci, ki jih starši

sami oddajo v rejništvo (155. �len ZZZDR). CSD odda v rejništvo otroka, ki nima svoje

družine, otroka, ki iz razli�nih vzrokov ne more živeti pri starših ali otroka, katerega telesni in

duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi (157. �len ZZZDR). V istem �lenu je tudi

navedeno, da lahko CSD ne glede na dolo�be odda otroka, ki mu je potrebno usposabljanje v

skladu s posebnimi predpisi (otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju). CSD odda

otroka v rejništvo s privoljenjem staršev oz. roditelja, pri katerem otrok živi (158. �len

ZZZDR). Kadar je v rejništvo potrebno oddati brate in sestre, se praviloma oddajo vsi v isto

družino (159. �len ZZZDR). O oddaji otrok v rejništvo je CSD dolžan izdati odlo�bo (160.

�len ZZZDR). Po oddaji si mora CSD prizadevati, da se odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil


13

otrok oddan v rejništvo (161. �len ZZZDR). CSD spremlja in nadzoruje otrokov razvoj v

rejništvu, njegovo vzgojo, izobraževanje in izpolnjevanje obveznosti iz rejniške pogodbe, ter

po potrebi ukrepa, da se v vseh primerih in na najboljši na�in uresni�uje namen rejništva (167.

�len ZZZDR). Prenehanje rejništva ureja 170. �len ZZZDR. Rejništvo preneha s

polnoletnostjo otroka oziroma že prej, �e je rejenec usposobljen za samostojno življenje ali �e

prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja otroka v rejništvo. �e se rejniška

pogodba odpove ali razveže, CSD ukrene, kar je potrebno za nadaljnje varstvo otroka (175.

�len ZZZDR). Starši, ki sami oddajo otroka v rejništvo in oseba, ki otroka sprejme, morajo

najpozneje v enem mesecu o tem obvestiti CSD. Ravno tako je CSD, ki na svojem obmo�ju

ugotovi take primere rejništva, dolžan obvestiti o tem pristojni CSD (176. �len ZZZDR). �e je

pri osebi, katere starši so sami oddali otroka v rejništvo ogrožen razvoj otroka ali �e je

mogo�e utemeljeno sklepati, da v danem okolju namen rejništva ne bo dosežen, CSD ukrene,

kar je potrebno za otrokovo korist (177. �len ZZZDR).

V letu 2002 je bil s podro�ja rejništva sprejet nov zakon, ki se imenuje Zakon o izvajanju

rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD). S tem zakonom se je postavil tudi temelj

modernemu socialnemu delu. ZIRD poleg uvodnih dolo�b ureja:

- pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost,

- postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti,

- pogoje in postopek za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic,

- normative za izvajanje rejniške dejavnosti,

- dolžnosti rejnika,

- naloge CSD pri izvajanju rejniške dejavnosti,

- rejniško pogodbo,

- rejnino,

- priznanja,

- evidence in varstvo osebnih podatkov,

- kazensko dolo�bo,

- prehodne in kon�ne dolo�be.

Vsaka namestitev se za�ne s pisno pogodbo. Vsi udeleženci imajo svoje kopije. Obi�ajno so

to mladostnik osebno, rejniki, mladostnikovi starši in socialni delavec. Pogodba vsebuje:


14

a) izjavo o cilju in predvidenem trajanju namestitve,

b) specifi�ne naloge, ki bodo opravljene,

c) prispevek socialnega delavca,

d) prispevek mati�ne družine,

e) pregled aktivnosti, ki so potrebne, da se rejništvo zaklju�i.

Najpomembnejša funkcija pisne pogodbe je, da se raz�isti, kdo bo kaj naredil. Pogodba se

lahko spremeni, skrajša, podaljša, vendar vedno le po dogovoru in nikoli le enostransko.

(�a�inovi� Vogrin�i�, 1989)

Rejniško družino pooblasti in spremlja socialna služba. Starši, ki sprejmejo otroka v trajno

rejništvo, v nasprotju s posvojiteljsko družino niso ve� zasebna družina, temve� vsaj na

posameznih podro�jih ustanova socialne službe, s katero sklenejo pogodbo.

Izbira in spremljanje rejnikov oz. rejniških družin sta izjemno pomembna. Odgovorni se

morajo zavedati svoje težke naloge: najslabše, kar se otrokom lahko zgodi je, �e pride do

nadaljnjih lo�itev. Socialni delavci, ki naj bi hkrati svetovali in kontrolirali so v difuziji vlog,

ki pravzaprav onemogo�a popolno opravljanje ene ali druge naloge. Izbor, kontrola in

spremljanje naj bi bili zato v rokah multiprofesionalnega tima, v katerem so vloge jasno

opredeljene. Enako pomembno vlogo igra tudi priprava rejnikov. Nadaljnja pomembna to�ka

bi bila, da bi uveljavili možnost nepla�anega porodniškega dopusta za enega od rejniških

staršev ob sprejemu otroka, vseeno, koliko je v tem trenutku star. (Bogyi, 2000)

Pomembna je trditev �a�inovi� Vogrin�i�eve, da se v stroki najve� dela vloži v sodelovanje z

rejnico. Nikoli ne gre zares za delo z rejniško družino. Mati – rejnica je praviloma sodelavka

socialnih služb, njo izobražujejo, jo podpirajo, hvalijo in grajajo. Vabilo o�etom rejnikom je

že neobi�ajno. Ob tem pa se mi pojavlja misel, kje se skriva sodelovanje z biološkimi starši

ter kdo je odgovoren za njihovo izobraževanje?

V urejanje otrokovih stikov s starši naj bi se po novem ob centrih za socialno delo bolj

vklju�ila sodiš�a. Otrokovo mnenje se je do sedaj upoštevalo le, kadar je bil otrok starejši od

deset let. Odslej bo treba upoštevati tudi mnenje mlajšega otroka. (Loren�i�, 2003)


15

Ve�ino stikov v za�etni fazi bi morali organizirati tako, da bi pri njih sodeloval strokovni

delavec in s strokovnim in nevtralnim delovanjem pomagal vsem vklju�enim v sistemu

oblikovati temelje za nadaljnji ustrezen odnos, ki bo koristen za otroka. Tako bi imeli

strokovni delavci možnost presoditi, kakšne sposobnosti in možnosti za kvaliteten stik, ki je v

korist otroku, obstajajo tako na strani staršev kot rejnikov. V sedanji situaciji so rejniki vse

preve�krat prepuš�eni sami sebi, ravnajo po lastni intuiciji in sposobnostih. Rejniki so ob delu

z otrokom, ko se trudijo skupaj z otrokom presegati posledice škodljivega vedenja staršev,

�ustveno obremenjeni, skrbi jih za otroka in staršem ne zaupajo. Otrok se tako nemalokrat

znajde »med dvema ognjema.« (Križnik Novšak, 2007)

Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti in Pravilnik o postopkih in pogojih izvajanja zakona o

izvajanju rejništva dolo�ata ustanovitev in na�in delovanja Individualne projektne skupine

(IPS) za posameznega rejenca. Socialnemu delu s celotnim sistemom vseh udeleženih v

rejništvu pravimo projektna skupina.

Projektna skupina ni enkraten dogodek v letu. Obvezno se sestane ob namestitvi otroka, do

tretjega meseca enkrat mese�no in nato vsake tri mesece. Po tretjem mesecu se skupina sestaja

lahko v ožji sestavi, s tem da se v polni sestavi sestanejo najmanj enkrat letno, pri �emer

morajo podrobneje pogledati rezultate dela. IPS sestavljajo: rejniška socialna delavka,

mati�na socialna delavka, rejniška družina, mati�na družina, rejenec in drugi udeleženi po

potrebi. Naloga IPS je da omogo�i sodelovanje in zavaruje koristi vseh udeleženih. V

Sloveniji smo z IPS uvedli nekaj novega na podro�ju rejništva. Projektna skupina smo

poimenovali sistem, ki vzpostavlja in vzdržuje sodelovanje med mati�no, rejniško družino,

centrom za socialno delo in otrokom v reji.

Kot pravi omenjena avtorica, je delo v IPS razli�no sprejeto in u�inkovito med rejnicami pa

tudi strokovnimi delavci, kar sem opazila tudi sama ob udeležbah na seminarjih za

izobraževanje rejnic.

V IPS je prostor za pogovor za vse udeležene, posebej moramo biti ob�utljivi za to, da

odpiramo in varujemo prostor za besede otroka. Potrpežljivo jih moramo podpreti pri iskanju

besed za njihovo doživljanje. Na za�etku je sodelovanje v IPS težko, saj sta otrok in njegova

družina v stiski in krizi. IPS je odprta za vse, ki jih potrebujemo v izvirnem delovnem


16

projektu, tudi za u�itelje, svetovalne delavce šole, za terapevte zdravnike, ki delajo s starši in

otrokom.

V dogovoru o delovanju IPS se dogovorimo, da se bomo poskušali izogniti sedmim pogubnim

navadam, ki uni�ujejo naše odnose in nam onemogo�ajo sodelovanje. Vsi jih poznamo, ne

glede na to, iz katerega okolja prihajamo. To so: kritiziranje, obtoževanje, pritoževanje,

sitnarjenje, grožnje, kaznovanje in podkupovanje ali nagrajevanje zaradi nadzora.

Na za�etku se morata obe družini spoznati. Otrokova družina predstavi otroka, pove

pomembne stvari o njem, pa tudi svoje bojazni in strahove. Rejniška družina se podrobno

predstavi, kdo so, kako živijo in v kakšno skupno življenje vabijo otroka. Socialna delavka

prispeva odprt prostor v pogovoru, tako da tudi otrok pride do besede. Otrok potrebuje

pomo�, da se poslovi od svojih, pomo�, da izkusi dobrodošlico, pomo�, da se nau�i živeti med

obema družinama in da lahko prehaja, da se nau�i sodelovanja, da ostane povezan. Potrebuje

svojo avtonomijo in povezanost. Vedno je otrok in ne rejenec.

Izdelava konkretnega individualnega na�rta izvajanja rejništva, ki mora biti prilagojen starosti

oz. stopnji razvoja otroka in mora biti zastavljen interdisciplinarno, kar pomeni, da je poleg

vprašanja otrokove namestitve potrebno zasledovati:

- zdravje otroka,

- izobraževanje oz. poklicno usposabljanje in zaposlitev,

- �ustveni razvoj in vedenje,

- družbene in družinske odnose ter odnose z vrstniki,

- skrb zase in možnost »doraslosti«,

- identiteto otroka,

- družbeni vtis.

Poseben sklop opravil je vezan na pripravo za odhod otroka iz rejniške družine. IPS sprejme

dogovor z vsemi udeleženimi o odhodu in ga operacionalizira (kaj in kdo mora kaj opraviti in

do kdaj). (Bole Finžgar, 1991)

Mnogokrat je velik problem, ki doleti rejnike ta, da imajo rejništvo, nimajo pa skrbništva.

Rejniki bi po mojem mnenju in mnenju mnogih strokovnjakov morali postati tudi skrbniki


17

otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tega sicer ne izklju�uje, vendar je

pogostejša praksa centrov za socialno delo pri urejanju zadev za rejniškega otroka dodelitev

skrbništva za poseben primer. To pomeni, da morajo rejniki, �e ne dobijo dovoljenja staršev,

za pridobitev skrbništva za posebni primer zaprositi ob vsakem otrokovem obisku zdravnika,

vpisu v vrtec ali šolo, vlogi za osebni dokument itd.

Do sedaj sem govorila samo o pravni regulaciji rejništva v Sloveniji. Naj za primerjavo

najprej povem nekaj o Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji, saj smo na to obmo�je neko�

spadali tudi mi.

b) Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija

V bivši Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji je rejništvo urejal avstrijski Ob�i državljanski

zakonik iz leta 1811, Srbski državljanski zakonik iz leta 1844 ter Zakon o zaš�iti otrok in

mladine iz leta 1922. Za vse te oblike varstva otrok je bilo zna�ilno to, da je rejnik otroka

vzgajal in brezpla�no preživljal, otrok pa mu je bil dolžan delati. Takšna oblika je lahko

povzro�ala izkoriš�anje otrok (Ge�-Korošec, Kralji�, 1997: 219).

Za primerjavo s sedanjim �asom pa navajam še �eško republiko in Avstrijo.

c) �eška republika

V �eški republiki živi ve� kot 15 % otrok zunaj svojih bioloških družin. Precej dober

alternativni sistem tega skrbstva je bil v za�etku petdesetih let uni�en in za takšne otroke so

bili ustanovljeni veliki homogeni neosebni otroški domovi, ki so temeljili na kolektivni vzgoji

in izobraževanju. Otroci so bili nameš�eni glede na starost in spol, njihove osnovne duševne

in socialne potrebe so bile zanemarjene. Tako ravnanje so mo�no kritizirali pedagogi in

otroški psihologi, ozirajo� se na Bowlbyjevo teorijo prikrajšanja in razvoja v prvih letih

otrokovega življenja. Ponovno vpeljevanje družinskega na�ela za varstvo zapuš�enih otrok je

bilo pod vse hujšim pritiskom – najprej z vpeljevanjem posvojitev in nato z otroškimi vasmi.

Pritiski so nastajali zaradi mo�nega upora otroških domov in ministrstva za šolstvo. Plod tega

posebnega razvoja je bil Zakon o rejništvu leta 1973.


18

Ve� kot 500 otrok je bilo nameš�enih vsako leto v rejništvo. Ta podatek pomeni, da je najprej

treba raziskati možnosti za druge primere prakti�ne oblike terapevtskega in rehabilitacijskega

dela in da je treba v obravnavo vklju�iti tudi biološke starše.

Leta 1950 je bilo rejništvo odpravljeno iz ideoloških in politi�nih razlogov. To je povzro�ilo,

da je 6533 otrok v trenutku zgubilo družine in velika ve�ina je bila nameš�ena v velike, na

hitro zgrajene otroške domove. Sorejenci razli�nih starosti so bili porazdeljeni v razli�ne

domove. �e so se po naklju�ju znašli v istem domu, so bili razdeljeni v razli�ne skupine po

spolu. Ko so dosegli dolo�eno starost, so bili premeš�eni v druge domove, in ko so dosegli

starost 15 do 18 let, so bili prepuš�eni sami sebi.

Reforme otroških domov so ostajale ve�inoma na ravni formalnih deklaracij. To vodi v

zamisel, da naj bi domove zaprli ali jih nadomestili s �im drugim, še najbolje z rejništvom.

Vendar je to napa�no gledanje in je zavedlo tiste države, ki so mu sledile v praksi, kot denimo

Velika Britanija in delno ZDA. Tam je individualno rejništvo ve� ali manj povezano z veliko

težavami, zato lahko najdemo primere, ko so posamezni otroci zamenjali 10, 20 ali 30

rejniških namestitev.

V �eški republiki je rejništvo razumljeno kot »manjša posvojitev«, kar pomeni, da je vloga

bioloških staršev pri rejniških otrocih nasprotje današnjim situacijam v zahodnih deželah, kjer

je to nesprejemljivo in nesprejeto. To dejstvo upošteva omejitve koncepta Zakona o rejništvu

in glavnino njegovega izvajanja v lu�i vsakega posameznega primera. Hkrati do neke mere

onemogo�a uporabo družinske terapije in možnosti za ponovno združitev otrok in staršev.

Rejništvo praviloma ne predvideva stikov z biološkimi starši, vendar se v praksi pogosto

sre�ujemo z otroki, za katere ta oblika ni primerna rešitev. Pogosto smo odkrili, da je za

otroke pomembno spoštovanje lastnih staršev, zato je pomembno uskladiti rejništvo s

sodelovanjem in udeležbo bioloških staršev, tem bolj pri možnih vrnitvah otroka domov.

(Dunovský, 1988)

d) Avstrija

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Avstriji zgodile ve�je izboljšave na podro�ju

skrbi za otroke. Temelj teh sprememb je bil Zakon o skrbi za otroke. Avstrijski parlament


19

sprejema osnovne zakone na podro�ju skrbi za otroke, dežele pa sprejemajo predpise za

izvajanje teh zakonov.

Po ve� razpravah in poskusih reform na Dunaju je od leta 1995 dalje ta dežela doživela velike

spremembe na podro�ju skrbi za otroke. Veliko pozornost so namenili preventivi, dosežen pa

je bil tudi pomemben cilj – zaprtje ve�jih domov za otroke (z do 180 mesti). Mesto so

razdelili na šest socialno pedagoških regij, kar omogo�a boljše prilagajanje potrebam

lokalnega okolja.

Klju�no vlogo imajo krizni centri, ki ponujajo kratkotrajno bivanje (do najve� šest tednov) in

so povezovalci socialnih delavcev, u�iteljev in policije. �e se izkaže potreba po daljši

nastanitvi zunaj doma, so otroci (v starosti od 2 do 15 let) nameš�eni v stanovanjsko skupino

oz. manjše domove. V stanovanjskih skupinah se trudijo zagotoviti razli�ne storitve

(prilagojene potrebam uporabnikov) tudi s pomo�jo socialno-terapevtskih skupnosti. V

tovrstnih projektih sta do najve� dva otroka s posebej velikimi problemi v skupini osmih

otrok, za katere skrbi šest za to posebej usposobljenih socialnih pedagogov oz. pedagoginj.

Konec leta 2001 je 1085 otrok z Dunaja živelo v rejniških družinah v zvezni deželi Dunaj ali

drugih (ve�inoma bližnjih) avstrijskih zveznih deželah. Od marca 2002 dalje za izdajanje

dovoljenj za izvajanje rejniške dejavnosti in tudi za izdajanje dovoljenj posvojiteljskim

družinam skrbi Agencija za posvojene družine in otroke v rejništvu. Po za�etnem informiranju

(o rejništvu oz. posvojitvi) se morajo bodo�e rejniške družine (in tudi posvojiteljske) udeležiti

pripravljalnega te�aja za rejnice in rejnike in posvojiteljice ter posvojitelje, ki traja en

semester. Te�aji, ki jih organizirajo in izvajajo socialne delavke, se izvajajo na štirih lokacijah

po Dunaju. Na prvih sre�anjih se pogovarjajo o »vprašalniku ob namestitvi« ter o ob�utkih in

pri�akovanjih rejnikov. Pozornost se nameni tudi razlogom družine za odlo�itev, da postanejo

rejniška družina. Na nekaterih sre�anjih spregovorijo tudi o otroštvu bodo�ih rejnikov, zadnje

sre�anje pa je obi�ajno namenjeno njihovim osebnim izkušnjam. Ti pogovori pomagajo tako

bodo�im rejnikom kot tudi socialnim delavkam pri pridobivanju bolj jasne slike o rejništvu in

bodo�i rejniški družini. Tako se tudi laže dolo�i, katera oblika rejništva je za dolo�eno

družino primernejša.

Ko družina pridobi dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, spozna tudi socialne delavke s

podro�ja rejništva, ki delajo v centru za skrb za otroke.


20

Na Dunaju poznajo dve obliki rejništva, ki se med seboj razlikujeta predvsem po trajanju

bivanja otroka v rejniški družini.

V skladu z zakonom o skrbi za otroke imajo na Dunaju dojen�ki in mlajši otroci prednost pri

namestitvah v rejniške družine. V telefonskem pogovoru socialna delavka Agencije oceni

situacijo s pomo�jo standardnega vprašalnika za namestitev. Bolj natan�ne informacije kot

pridobi, laže najde primerno okolje za otroka. Glede na otrokovo starost in stopnjo

pripravljenosti mati�ne družine se oblikuje prognoza z nalogami za socialno delavko in za

družino, definirajo pa se tudi pri�akovana dolžina namestitve, nadaljnji kontakti z mati�no

družino in razdalja med mati�no in rejniško družino.

Starejši otroci so pred namestitvijo v rejniško družino za�asno nameš�eni v regionalni krizni

center z namenom da se, tako oni kot tudi njihovi starši, lahko sprijaznijo z lo�itvijo. Pred

namestitvijo v rejniško družino naj bi imela rejniška družina in otrok dovolj �asa in

priložnosti, da se spoznajo in se med njimi razvije odnos.

V dolo�eni meri je avstrijski sistem podoben našemu, verjetno pa imamo pri nas vseeno

natan�neje definirano vlogo individualnih projektnih skupin in vloge obeh sodelujo�ih

socialnih delavk. Zelo zanimive so avstrijske izkušnje pri odlo�itvi, katero družino izbrati za

konkretnega otroka, na kaj so pozorni in kako delujejo socialne delavke ob nameš�anju otroka

v družino (starostna razlika med otroki, ne ve� kot iz dveh mati�nih družin in podobno).

(Rape Žiberna, 2008)

4.1.3 Rejništvo v sistemu socialne skrbi

Ena najtežjih nalog socialnega dela je presoja: Ali starši lahko spet skrbijo za svoje otroke,

smejo nazaj k staršem ali pa otroku prinaša trajen odvzem iz njegove družine kljub bole�ini in

izgubi boljšo življenjsko perspektivo? Skrbno je treba pretehtati pravico do varnega življenja

in interes vsakega otroka, da odraš�a pri svojih starših. V tem primeru se je zelo težko za vse

življenje pravilno odlo�iti. Pri na�rtovanju perspektive je treba upoštevati tako starost otrok

kot njihovo pravico, da ob trajni povezanosti z zaupno osebo postanejo zrele osebnosti.

Opisana perspektiva pri dojen�kih in majhnih otrocih ne pride v poštev, razen �e lahko mati

otroka v rejniški družini obiš�e ve�krat tedensko.


21

V številnih socialnih službah imajo posebno rejniško službo. V njeno pristojnost sodi tako

namestitev otrok v dnevno pedagoško oskrbo ali dom kakor oddaja v rejo. K rejništvu ne

spadajo samo otrok, starši in rejniki, prav osrednjo vlogo za rejnike imajo socialne službe. Ti

spremljajo družino dolga leta ter odlo�ilno soodlo�ajo ali bodo lahko rejniki in otrok skupaj

sre�ni. Trajno rejništvo je teže na�rtovati kot posvojitev, ker je ve� razli�nih spremenljivk in

je treba izvorno družino vklju�iti �isto druga�e. Toda veliko socialnih služb še danes

posreduje otroke v rejo po na�elu naklju�ja ali ponudbe in povpraševanja. Delo pogosto

poteka ob pomanjkanju �asa in strokovnjakov. Skoraj vedno je treba otroka oddati nenadoma.

Najve�krat v tem trenutku otrokova življenjska perspektiva s starši, ki ga oddajajo še ni

razjasnjena, pa tudi tisti, ki se potegujejo za rejništvo, še niso povedali kaj natan�no

pri�akujejo in si želijo.

Mnoge socialne službe nudijo rejencem obsežno pripravo, šolanje in jih spremljajo v rejniških

družinah. Druge so s kadri in sredstvi tako na tesnem, da lahko organizirajo le letni shod ali

skromno miklavževanje. Za usposabljanje in skupinsko delo rejnikov ali prakti�no svetovanje

sodelavkam ali sodelavcem v oddelkih za rejništvo ni sredstev. Za temeljitejše svetovanje

rejnikom primanjkuje kadra. Rejniške družine ostajajo s svojimi skrbmi prepuš�ene same

sebi. (Wiemann, 2004)

Sprejeti neznanega otroka v svojo družino je veliko �loveško dejanje, ki ga ni sposoben vsak

�lovek. Za tako dejanje sta potrebna veliko srce in mnogo poguma. Zato rejniškim družinam

nismo dolžni zahvale le vsi povezani s socialnim delom, otroci rejenci, ki jih je življenje

postavilo v tako težke preizkušnje in mati�ne družine, temve� mnogo širša družba, ki pogosto

to njihovo �lovekoljubno delo spregleda. (�a�inovi� Vogrin�i�, 1991: 74)

4.1.4 Otroci rejenci

Otrok, ki živi v rejniški družini, je rejenec oz. rejenka. Ta izraz ima negativen prizvok,

stigmatizira otroka, ki živi v rejniški družini, zato se mu v vsakdanjem pogovoru raje

izognemo.


22

Otrok v rejništvu živi med dvema družinama v vmesnem prostoru. Potuje od ene do druge in

nazaj. Potrebuje prostor za premislek in »prevajanje« resni�nosti ene družine v drugo.

(Žiberna, 1998)

Rejenci so v svojem življenju izgubili oba starša, pogosto tudi stare starše in druge osebe na

katere so bili navezani in vzpostaviti so morali nov odnos starši − otrok z ljudmi, ki so jim bili

sprva povsem tuji. Ta resni�nost in z njo povezana bole�ina te otroke spremlja vse življenje.

Obe rejen�evi družini živita v posebni situaciji. Starši, ki otroka oddajo, se morajo od otroka

posloviti prej, kot to ustreza naravnim fazam odraš�anja. Rejniška družina prevzame

starševsko vlogo za otroka, ki ni »njihov«. Obe družini morata storiti nekaj povsem

nenavadnega. (Wiemann, 2004)

Otrok potrebuje veliko raziskovalnih pogovorov za življenje z rejniško družino, da bi se

umestil, da bi mu družina postala dovolj prepoznavna in da bi se znašel v njej. Sodelavci v

rejniški družini ga u�ijo o njem in o sebi. Njegovo vsakdanje življenje je polno priložnosti in

vprašanj. »Si smem sam vzeti jogurt iz hladilnika? Lahko povem, da gob ne jem? Se vrata v

kopalnici zaklepajo? Je rejnica razumela, da me je zelo razveselila?« Odrasli, ki smo v

podporo otroku, ne smemo pozabiti, da otrok potrebuje �as za raziskovanje in u�enje – in

dobre sogovornike pri tem.

Tudi za življenje z mati�no družino otrok potrebuje podporo in pomo�. Potrebuje dobre

možnosti za pogovor o izgubi, žalovanju, lojalnosti, dvomih. Potrebuje sogovornike, ki ga

jemljejo resno in sodelujejo pri delu zanj dobrih izidih. (�a�inovi� Vogrin�i�, 2006)

Wiemannova pravi, da smo do otrok najbolj pravi�ni, �e priznamo da so rejenci otroci dveh

družin. Z njo se strinjam, vendar je to zelo težko storiti, predvsem takrat, ko otrokovo

zgodovino poznamo in vemo, kakšnim dogodkom je bil otrok pri�a v biološki družini. Otroka

bi tedaj zaradi lastnih �ustev želeli obvarovati pred zgodovino, ga »zaviti v vato« in ga imeti

le v svoji družini, vendar s tem lahko povzro�imo tudi precej škode, saj je otrok ne glede na

vse, kar se mu je dogajalo še vedno upravi�en do svoje biološke družine.

Rejenci ne morejo kar tako postati otrok nove družine. Ta proces jih stane veliko mo�i in

glede na to kaj so doživeli, puš�a v njihovi duši brazgotine. Rejenec se najve�krat po�uti

razvrednotenega, ker so ga starši oddali. Rejenci potrebujejo nekoga, ki se zna vanje zelo


23

dobro vživeti. Zaradi duševnih ran in težav z vrednotenjem samega sebe je njihova osebnost

takšna, da rejniškim družinam pogosto vzame sapo.

Pri vsakem otroku je vredno ohraniti navezanost ki jo je zgradil v prvih letih življenja, tako do

rejnikov kot do lastne družine. Popolna izguba navezanosti v zgodnjih letih namre� vsakogar

zaznamuje za vedno. Zato se je treba že zgodaj v otrokovem življenju intenzivno boriti s

prizadetimi starši za jasno perspektivo: Na koga bo v prihodnosti primarno navezan, na lastne

starše ali na rejnike?

Mnoge službe, ki se ukvarjajo z rejništvom še niso spoznale, da je jasna perspektiva

osrednjega pomena za sproš�eno sožitje v rejniški družini, še zlasti za otroka. Kot pri

sestavljanki, kjer se morajo vsi deli ujemati, bo rejenec sre�en samo, �e je zagotovljena

ubranost ve� zapletenih dejavnikov: �e pravi starši povsem odpovejo, potrebujemo rejniške

družine, ki sprejmejo otroka v celoti in trajno. Kolikor pa še ni jasno, ali se bo proces kon�al s

prepustitvijo otroka rejnikom ali pa ga bodo starši vzeli nazaj, potrebujemo rejnike, ki so

pripravljeni to negotovost sprejeti za dogovorjeno �asovno obdobje. �e so želje glede

otrokove perspektive razli�ne ali glede pogostosti in na�ina obiskov, je to za obe družini in

otroka stalen vir sporov. Zaradi teh najbolj trpijo otroci. Uskladiti je treba otrokovo osebnost

in probleme, problematiko njegovih staršev, zahteve staršev do otroka, njegovo perspektivo,

dogovore o obiskih in dinamiko rejniške družine, njene motive in pri�akovanja. Zato ne sodi

vsak otrok v vsako rejniško družino.

Rejniki se lahko soo�ajo s številnimi spori. Ne glede na to, od kod izhaja otrok, od

nepolnoletne matere, od staršev, ki so zapadli alkoholu, od brezdomnih staršev, od staršev s

posebnimi potrebami ali od zlorabljenih staršev, vedno velja: da bi bili pošteni do otroka, je

treba strokovno pristopiti k vsakemu primeru otrokovega izvora. Otrok potrebuje rejnike, ki

imajo dovolj mo�i, da ga sprejmejo z vsemi zanj zna�ilnimi skrbmi, z duševnimi ranami in z

nenavadnim vedenjem.

a) Dojen�ki in majhni otroci

Veliko je dojen�kov in majhnih otrok, ki jih ne dajo v posvojitev, �eprav njihovi starši ne

morejo živeti z njimi. Vendar ta zgodnja izkušnja lo�itve verjetno ne puš�a težkih travm.

Otroci, ki morajo prve mesece živeti brez stalne zaupne osebe, npr. tisti, ki morajo ostati še


24

nekaj mesecev v bolnišnici, se že zgodaj odtrgajo. Osamljenost prvih tednov vpliva na

njihovo vedenje, ko so starejši. Pogosto ostanejo vse življenje ve�inoma zaprti in težko

vzpostavljajo stike z drugimi. Kar ljudje zgodaj doživijo, na njih zelo mo�no vpliva. Vendar

so dojen�ki in majhni otroci, ki so izgubili svoje zaupne osebe, sposobni prenesti navezanost

na nove zaupne osebe. Rejnike sprejmejo za prave starše, enako kot posvojenci. Tako kot

posvojencem je tudi rejencem treba zgodaj povedati resnico, da niso telesni otroci. Rejniška

družina prevzame vlogo staršev. Telesni starši ostanejo pomembni za otroka in razvoj njegove

identitete.

b) Otroci v predšolski dobi

Veliko rejencev preprosto oddaja svoje stvari, jih zamenjuje za kaj novega ali jih izgublja.

Tako kot so v�asih delali z njimi, zdaj delajo oni s stvarmi. Velikokrat ne poznajo mere, živijo

za trenutek. Ti otroci se prikrito bojijo zanesti se na ljudi, saj bi spet lahko bili razo�arani.

Kljub dobrim sklepom tega vedenja ne morejo preprosto spremeniti niti ob dobri vzgoji.

Otroci, ki pridejo v rejniško družino v predšolski dobi, so se obi�ajno že kdaj navezali. �e to

navezanost izgubijo, pride do duševnih ran, ki se najve�krat nikoli povsem ne zacelijo.

Otroci imajo lahko radi ve� ljudi, �e jim odrasli to dovolijo. Rejniški otrok se tem laže na

novo naveže, �im prej se lahko spomni prejšnjih zaupnih oseb ali �e jih lahko še vedno

obiš�e, pa �eprav ne more ve� živeti pri njih. Otroke, ki so bili prva leta svojega življenja

ve�krat zapuš�eni in so morali preživeti ve� lo�itev, pogosto žene potreba, da bi napolnili to

nekdaj nastalo praznino. Ti otroci pogosto potrebujejo veliko »akcije«, ho�ejo biti v središ�u

pozornosti, se vedno veselijo novega dogodka; ko pa do njega pride, ni ve� zanimiv. Veliko

jih ne pozna meja. Otroci se ne morejo preve�krat navezati na nove ljudi. Sicer vedno lahko

vzpostavijo zaupnost in ob�utijo del�ek pripadnosti, vendar globoko v sebi ostajajo

samostojni. Naredijo se neranljive.

c) Otroci v šolski dobi

�e je otrok imel stalne zaupne osebe, jih ni mogo�e preprosto zamenjati. Zato potrebujejo

otroci, ki so bili navezani �im ve� stikov z zaupnimi osebami. Tudi naj prinesejo s seboj �im

ve� osebnih stvari iz prejšnjega sveta. �im starejši je otrok ob predaji v rejo, tem mo�neje je

že razvil lastno osebnost. Spremembe se dogajajo po�asi, potrebna so leta. Še toliko ljubezni

in zavzetosti pogosto ne zadostuje, da bi otroka osvobodili njegovih pogosto zelo težavnih


25

ovir, ki obremenjujejo njega samega in njegovo družbeno okolje. �e so otroka šele pred

kratkim vzeli iz izvorne družine, se od nje ni sposoben lo�iti, �eprav je tam doživel veliko

slabega. Otroci, ki so v ranih letih imeli stalne zaupne osebe, ki so jih š�itile in jih je od njih

lo�ila bolezen ali smrt, se lahko po daljšem obdobju žalovanja �isto po�asi spet navežejo.

Potrebujejo pa rejnike, ki jim staršev ne nameravajo nadomestiti.

�) Otroci – mladostniki

Starejši otroci nove zaupne osebe še teže sprejmejo preprosto za starše kot mlajši, �etudi to

poskušajo. Rejniki so mladostnikom bolj pedagoški spremljevalci, ljubeznivi novi ljudje, ki

mlademu �loveku pomagajo v težkih letih razvoja. �im starejši je otrok, ko pride v rejniško

družino, tem teže se kar vklju�i, tem ve� strpnosti potrebujejo rejniki pri spoštovanju otrokove

zasebnosti. V tej starosti se otroci navadno za�nejo lo�evati od staršev, razvijejo lastne

vrednote in lasten na�in življenja. Otrok, ki pride v teh letih na novo v družino, mora še enkrat

vzpostaviti odnose, obenem pa bi se jih rad otresel. Rejniki, ki sprejmejo starejšega otroka, od

njega ne smejo zahtevati, da jih prizna za starše. Treba je vztrajati na tem, kar so: ljudje, s

katerimi bo del življenja preživel skupaj, starševske zaupne osebe, ki otroka spremljajo na

številnih ovinkih in ga podpirajo v številnih težavah.

d) Bratje in sestre

V razpadajo�ih družinah, ki ne morejo ve� jam�iti za oskrbo, so bratje in sestre pogosto med

seboj mo�neje povezani kot drugi otroci. Zato morajo takrat, ko je treba vzeti majhne otroke

iz družine, ostati skupaj s starejšimi brati in sestrami. Bratje in sestre ohranjajo skupen spomin

na preteklost, na njihovo nekdanjo družino, s tem pa so bolj sposobni prenesti navezanost na

nove ljudi, saj tako niso izgubili vseh starih navezav. Za odnose med brati in sestrami v ranih

letih so pogosto zna�ilni prepiri in tekmovalnost, pa vendar držijo vse življenje. Strokovnjaki

to pogosto spregledajo, ko mislijo, da morajo brate in sestre lo�iti, ker so se med seboj preve�

ovirali. �e med brati in sestrami vladajo negativni odnosi, so jih vzpostavili in jih potrebujejo

odrasli. Z menjavo okolja in z razumevajo�imi ljudmi je to pogosto mogo�e popraviti,

vsekakor pa je treba poizkusiti.


26

e) Otroci, ki so bili zlorabljeni

Razumljivo je, da ob�utijo rejniki zlorabljenega otroka do njegove prejšnje družine še posebej

veliko sovraštva in jeze. Toda tudi za zlorabljene otroke velja kot za vse rejence: Samo �e

zmorejo rejniški starši kaj razumeti o življenju in položaju otrokovih staršev, �e lahko svojo

jezo spremenijo v žalost, bodo mogli otroku pomagati pri premagovanju njegove težke

preteklosti. Rejniki zlorabljenih otrok potrebujejo veliko pomo�i in možnosti za obvladovanje

svojega težkega položaja ter odnosa do družine, od koder otrok izhaja. Sem sodi tudi

spoznanje, da so oni sami zrasli v boljših življenjskih pogojih in da ne vedo, do kakšnih meja

bi njih same pripeljalo morebitno negativno družbeno okolje. Proces, da rejniki notranje

razumejo starše, ki so otroka zlorabljali, pogosto zahteva veliko �asa. Toda na ljubo otroku se

morajo zelo po�asi dokopati do tega, da pozabijo na bes in željo po kazni ter maš�evanju.

f) Otroci, ki imajo pred seboj samo kratko življenje

Vedno znova naletimo na rejence, ki so bolni za neozdravljivimi oblikami bolezni. Spremljati

te otroke pomeni spopasti se z žalostjo, trpljenjem in slovesom od življenja, obenem pa živeti

zelo intenzivno. (Wiemann, 2004)

O tem, kaj pomeni živeti lo�eno od svoje družine v razli�nih razvojnih obdobjih, pravi

Andreja Križnik Novšak naslednje:

g) Otroci do 9. leta

Za otroke do 9. leta starosti je zna�ilno:

- otroci, dani v oskrbo takoj po rojstvu, oblikujejo obi�ajen otrok − starši odnos,

- pri 9 mesecih je odnos otrok − starši že precej dobro postavljen,

- majhni otroci še ne razumejo povezave z biološko družino, s katero ne živijo,

- mislijo, da je vse, kar so izkusili, norma,

- majhni otroci ne morejo vzdrževati pozitivne emocionalne vezi z razli�nimi osebami,

ki med seboj nimajo odnosov ali so si celo sovražne,

- do 7. leta starosti imajo otroci za svojo družino tisto, s katero živijo (sedaj spoznavajo,

da je družina obi�ajno postavljena s krvnim sorodstvom).


27

h) Otroci od 9. leta do mladostništva

Otrokom v starosti od 9. leta do za�etka adolescence se dogajajo naslednje stvari:

- otrok ne želi biti izpostavljen, želi biti obi�ajen,

- dejstvo, da ne živijo z roditelji, pomeni, da so druga�ni in ima negativni pomen,

- tudi v emocionalnem smislu se zavejo, da so izgubili svoje biološke starše,

- za�nejo prepoznavati genetsko povezanost s �lani rojstne družine,

- žalost se lahko pokaže ob�asno skozi zmedenost, potrtost, s socialnim umikom, tudi z

izbruhi jeze,

- dejstvo, da ne živijo z rojstno družino, je pogosto spremljano z ob�utkom zavrnitve

(jeza na starše, jeza na rejnike, jeza nase – �e mislijo, da je z njimi nekaj narobe).

i) adolescenca – mladostniška doba

Otroci, ki so v rejništvo nameš�eni šele v adolescenci, doživljajo:

- �as lo�itve od družine in oblikovanja lastne osebnosti,

- šele sedaj prav razumejo in razlikujejo posvojitev in dolgotrajno rejništvo.

A. Križnik Novšak govori o treh pomembnih principih rejniške situacije:

- s premestitvijo otroka iz mati�ne družine ni možno narediti �istega reza, otrok ima

svojo preteklost, otrok živi v dveh družinah,

- zavedati se moramo, da niti rejniške družine niti domovi ali druge institucije ne

morejo dati otroku popolne zapolnitve, to zanj ni ves svet,

- namestitev brez vnaprejšnjega na�rta daje otroku še dodaten ob�utek negotovosti.

Vseeno je, koliko je star otrok ob sprejemu, v vsakem primeru je doživel globoko lo�itveno

travmo.

�e so krizna obdobja, ki so del zdravega razvoja vsakega �loveka, težavna že za vse starše in

otroke v bioloških družinah, to še prav posebej velja za primer rejenca in rejnika. Rejniki se


28

pogosto v takih situacijah sprašujejo, kaj so napravili narobe in pravijo, da imajo otroka radi

in so tudi zares – v subjektivnem smislu – »napravili vse« zanj. Razo�aranja so pogosto zelo

velika, rejniki se �utijo osebno prizadete, neredko so v stresu zaradi pripomb sorodnikov in

bližnje okolice, menijo, da je otrok nehvaležen in iš�ejo vzroke za mnoge stvari v otrokovi

»dedni zasnovi«. Tu se krog sklene. Otrok se še teže ali pa sploh ne izkoplje iz svojih

problemov, ker je v dolo�enem smislu »ožigosan«, zaznamovan.

Navezati in ohranjati stike z biološkimi starši je nujno potrebno, �eravno je to za mnoge

rejnike izredno težko. �lovek je veliko bolj nagnjen k temu, da bi z izogibanjem stikom

(navidezno) olajšal svojo situacijo. Rejniki to radi racionalizirajo in menijo, da stiki škodijo

otroku, da se problemi z izogibanjem bolje rešujejo, ker se otrok sicer vedno znova

»spominja«. Resnica pa je ravno nasprotna. Izogibanje ni rešitev, le s soo�enjem in obdelavo

je mogo�e izboljšati situacijo, �etudi sre�anje z biološkimi starši morda povzro�a kratkoro�no

krizo.

Ob besedah Bogyijeve se mi postavlja vprašanje, kaj storiti, kadar se otrok stikov brani. Tudi

sama prihajam iz družine, ki ima rejenca in se ob razli�nih sre�anjih pojavljajo razli�na

�ustva. Otrok ob�asno mamico komaj pri�akuje, spet drugi� pa je trmast in iš�e »zavetje«

pred odhodom pri �lanih rejniške družine.

Pogostost stikov je gotovo za vsak primer druga�na. Toda samo realnost pomaga otroku, da se

reši iz svoje nezadovoljene preteklosti, da postane sposoben, da se ponovno naveže.

�lovek ima neredko ob�utek, da je ljubezen pri teh otrocih odvisna od koli�ine daril. Prav

lakomno grabijo vse okrog sebe in nimajo nikoli dovolj. Tudi tako vedenje je za rejnike

stresno, vedno znova sproš�a konflikte, tudi med partnerjema. V takem trenutku je pomembno

pravilno razlagati to vedenje otroka, ga za to ne obsojati ali mu o�itati, da ne pozna »pravih

vrednot«. Pomembno je, da otroku na ljube� na�in posredujemo novo dojemanje odnosa,

�etudi ob takih priložnostih vedno znova izreka o�itek, ki ga rejniki najteže prenesejo »�e mi

tega ne kupiš, to pomeni, da me ne maraš!« ali »Želim nazaj k mami, ona bi mi to kupila!«

(Bogyi, 2000)

Pojavlja se tudi, da otrok težko posodi neko »svojo« stvar. Tudi pri starejših otrocih, ko naj bi

»sindrom besed – to je moje!!« že minil, se te besede pri teh otrocih mnogokrat pojavijo.


29

Zanimiv je tudi podatek, da v Sloveniji skoraj 20 % otrok ne kon�a niti poklicne šole, otroci iz

rejniških družin pa kljub ve�inoma nizkemu socialnemu statusu bioloških družin in težavam

in stiskam, s katerimi so se morali soo�iti, skoraj 100 % kon�ajo šolanje.

Ob rednem poteku stikov s starši otrok sam spoznava, zakaj ne živi pri starših, kaj je tam

narobe. Tako rejenci ne idealizirajo podobe svojih staršev, saj imajo možnost, da sami vidijo,

kako ravnajo in živijo starši in kako rejniki. V kolikor otrok nima možnosti stikov s starši, bo

pri njih verjetno vse življenje prisoten neki primanjkljaj, ob�utek manjvrednosti,

neljubljenosti. (Perko, 2007)

Otrok, ki prihaja v rejništvo, je ne glede na vse težke in tragi�ne situacije povezan s svojo

biološko družino. V veliki meri se je navadil na zlorabo in neustrezno ravnanje staršev,

njegovi možgani so takšno življenje sprejeli in to je njihov edini dosedanji svet. Prihaja v

neznano, novo okolje. Kljub njegovi zgodovini v biološki družini je lo�itev od staršev

travmati�ni dogodek. Vprašanja, ki se v tistem trenutku porajajo otroku in bo ves �as rejništva

tudi iskal odgovore nanje, so naslednja:

- Zakaj me moja starša nimata ve� rada?

- Zakaj sta me zapustila?

- Na koga se lahko zanesem?

- Kaj sem storil narobe?

- Ali sem jaz kriv, da sem moral oditi? Ali bom še videl starše?

- Se bom še lahko vrnil domov?

- Kaj lahko naredim za starše?

- Ali me bo še kdo imel rad?

- Kako bo v novi družini?

- Kaj �e rejnikov ne bom maral?

- Kaj �e bodo tudi oni slabo ravnali z mano, me kaznovali?

- Kam bom sedaj hodil v šolo?

- Ali bom še videl svoje sorodnike, prijatelje?

- Ali bom sploh lahko še kdaj sre�en?

Zelo nevarno za otroka je, �e biološki roditelji po namestitvi v rejniško družino ne vzdržujejo

stika z njim in ga pozabijo. V takšnem primeru otrok ne dobi neposrednih odgovorov na


30

vprašanje zakaj je moral od doma in lahko ves �as ostane v vlogi žrtve ali grešnega kozla z

ob�utkom krivde, da je on kriv, da so odšli ali z ob�utkom zamere, da so ga zapustili.

V�asih otrok tudi odklanja stike. V tem primeru morajo terapevti dobro preveriti, �e ni to

odklanjanje posledica otrokovega dosedanjega doživljanja sveta, ki je bil zgrajen na trhlem

zaupanju do sveta. Otrok se vedno odziva na osnovi svojih izkušenj, na osnovi obrambnih

mehanizmov, ki jih je zgradil v svojem dosedanjem življenju z biološko družino. To se še bolj

pogosto dogaja, kadar rejniška družina ni uspela vzpostaviti ustreznega odnosa z biološko

družino in je otroka strah za svojo varnost. V takšnih primerih otrok potrebuje varnost,

zaš�ito, podporo, postopno privajanje na sre�anje s starši. Rejniška družina mora odigrati

klju�no vlogo v tem smislu, da mu jasno s celostnim vedenjem, ne samo verbalno, pove, da se

sme sre�evati s starši. Odlo�itve o stikih pa morajo biti sprejete skupaj s strokovnjaki, ki

pripravijo prostor za sre�evanje in nudijo podporo vsem udeleženim. Otroku moramo ponuditi

priložnost prese�i strah in temeljno nezaupanje. (Križnik Novšak, 2007))

Stiki, ki bodo v korist otroku, bodo omogo�ali uravnotežen rejniški sistem:

- rejniška družina, ki bo sprejela otroka skupaj s starši in bo otroku neobremenjeno

dopustila povezavo s starši,

- biološka družina, ki bo spoznala svoj del napa�nega ravnanja do otroka in bo skušala

popraviti in spremeniti svoje ravnanje in neustrezno funkcioniranje,

- otrok, ki bo seznanjen s svojo realnostjo in realnostjo svoje družine, ki bo vedel, zakaj

je moral v rejniško družino in bo postopoma pridobival pozitivne izkušnje s strani

bioloških staršev,

- strokovni delavci, ki so odgovorni, da bo ta sistem deloval uravnoteženo in v korist

otroku.

Rejenci živijo z dvema družinama v zelo zapleteni in ob�utljivi mreži odnosov. Temeljno

dejstvo rejen�evega življenja je, da je vezan v dva svetova in da se mora nau�iti živeti z

dvema družinama. Hkrati pa mora živeti tudi zase in s seboj. Otrok ima pravico do stvarnosti.

Potrebno je, da ga slišimo. Njegova temeljna pravica je, da se mu zagotovi stik z mati�no

družino. Ko za�nemo sodelovanje z njim, je praviloma sredi hude stiske. Ko ga povabimo v

lepše in boljše življenje, v rejniško družino, se v njem zbudijo ambivalentna �ustva. Pojavita

se negotovost in strah pred neznanim. Zato potrebuje sogovornike, ki ga slišijo in u�ijo hkrati,


31

da bo udeležen v poslavljanju in dobrodošlici. Otrok potrebuje veliko pogovorov z rejniško

družino, da bi mu družina postala razvidna in da bi se našel v njej. Potrebuje možnost, da

razvije ob�utek lastne vrednosti. Imeti mora pravico do resni�nosti, da jo pove in da jo

vidimo. Potrebuje �as za raziskovanje in u�enje. Tudi za življenje z mati�no družino potrebuje

pomo� in podporo. Potrebuje možnosti za pogovor o izgubi, žalovanju, lojalnosti, dvomih.

Potrebuje sogovornike, ki ga jemljejo dovolj resno. Otrok v rejništvu nenehno potuje iz ene

družine v drugo. Potrebuje prostor za razmislek in prevajanje resni�nosti ene družine v drugo.

Ta prostor je tako dragocen, da ga moramo varovati. Varujemo pa ga prav s pogovori, v

katerih nam otrok lahko pove, kdo je, kaj misli, kaj si želi, kaj �uti in kako se vidi v odnosu z

obema družinama. Ne smemo pozabiti, da je otrok v reji �lovek – sogovornik, ekspert iz

izkušenj. (�a�inovi� Vogrin�i�, 2006: 104−107)


32

4.2 Empiri�ni del

V empiri�nem delu raziskujem podro�je rejništva v okviru Centra za socialno delo Škofja

Loka.

4.2.1 Sistem rejništva v Škofji Loki

Trenutno v okviru Centra za socialno delo Škofja Loka spremljajo 32 rejencev, ki so

nameš�eni v rejniške družine po vsej Sloveniji. Najmlajši rejenec je star dve leti, pa vse do

polnoletnosti. V rejništvu je tudi nekaj mladostnikov, trenutno štirje, ki so že dopolnili 18 let

in se še šolajo, zato so ostali v rejniških družinah ter mladih oseb z motnjo v duševnem

razvoju in jim je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, zato še naprej ostajajo v rejniških

družinah do odhoda v bivalne skupnosti za ljudi z motnjo v duševnem in telesnem razvoju.

Trenutno so taki trije rejenci.

Ve�ina otrok je bila v rejniške družine nameš�enih zaradi zanemarjanja in pomanjkljive skrbi

zanje, dva otroka zaradi nasilja med starši, trije otroci so bili nameš�eni v rejništvo zaradi

fizi�nih zlorab, ravno tako trije so bili nameš�eni v rejniško družino zaradi smrti staršev,

nekaj pa zgolj zaradi nezmožnosti staršev skrbeti za otroka.

Otroci pod okriljem Centra za socialno delo Škofja Loka so nameš�eni v družine po vsej

Sloveniji, kar pomeni, da iš�ejo otrokom primerne rejnike – iz mesta, vasi, starejše, mlajše,

ve�je ali manjše družine, z izkušnjami ali brez, v bližini ali dale� – o tem bi še lahko pisali, saj

se vsakemu rejencu poskuša najti �im bolj njemu primerno rejniško družino, tako da se z

vsakim rejencem individualno ukvarjajo. Je pa težko najti rejnike.

Odnos med starši in rejniki je za rejenca zelo pomemben takrat, kadar imajo otroci stike s

starši. �e starši rejnike sprejemajo, ve�inoma rejništvo poteka z manj težavami, v nasprotnem

primeru je rejništvo lahko polno težav. V pristojnosti Centra za socialno delo Škofja Loka v

ve�ini rejništev potekajo stiki brez težav, za pet otrok v rejništvu pa je potrebno stalno

dogovarjanje in usklajevanje, slabi odnosi pa se poznajo tudi na odzivanju otrok.


33

4.2.2 Hipoteze

Za prou�evanje problema sem postavila naslednje hipoteze:

Hipoteza1: Rejniki se za rejništvo odlo�ajo zato, ker imajo radi otroke.

Hipoteza 2: Otroci odidejo iz rejniške družine, �e se razmere v biološki družini uredijo,

oz. ko odrastejo.

Hipoteza 3: Rejniške družine dobro sodelujejo z biološkimi starši.

4.2.3 Opis osnovne raziskovalne metode

Uporabila sem kvalitativno empiri�no neeksperimentalno metodo. V ta namen sem pripravila

intervju. Rejnice sem osebno obiskovala in njihove odgovore posnela na diktafon. Vprašanja

so odprtega tipa. Preden sem intervju izvedla, sem ga testirala na vzorcu treh ljudi, da sem

ugotovila pomanjkljivosti in morebitne nejasnosti. Ker sem rejnice osebno obiskovala, smo

nejasnosti lahko tudi sproti reševali.

4.2.4 Intervju

Z rejnicami sem izvedla intervju, za katerega sem uporabila vprašanja odprtega tipa.

1) Zakaj ste se odlo�ili postati rejnica?

2) Koliko rejniških otrok je trenutno v vaši družini?

3) Koliko rejniških otrok ste doslej imeli?

4) V primeru, da ste že doživeli odhod rejencev iz družine, kam so ti odšli?

5) Ali ste v kontaktu s starši svojih rejencev tudi izven dolo�enih stikov?

6) Ali mislite, da so biološki starši dovolj v stiku s svojimi otroki?

7) Ali se biološki starši vmešavajo v vaše delo?

8) Ali je rejnina vplivala na odlo�itev pri sprejemu rejniških otrok v družino?

9) Kaj bi spremenili v sedanjem rejniškem sistemu?

10) Kaj mislite o poimenovanju »rejenec/rejenka«?


34

4.2.5 Aplikacije instrumenta

Vprašalnik sem izvedla pri rejnicah iz obmo�ja Škofje Loke, v starosti od 33 do 59 let. Rejnic

je devet in prav vse so odzvale moji prošnji za sodelovanje, tako lahko re�em, da je bila

odzivnost 100 %. �as intervjuvanja je trajal približno pol ure, od dne, ko sem intervjuvala

prvo rejnico, do dne, ko sem intervjuvala zadnjo, pa je minil približno en mesec.


35

4.2.6 Predstavitev in interpretacija rezultatov

Najprej navajam odgovore rejnic. Grafi�no pa primerjam podobne odgovore.

a) Zakaj ste se odlo�ili postati rejnica?

Odgovori:

Rejnica 1: Rejnica sem postala, ko je umrl moj sin, ki je bil že prej skrbnik svojemu sinu, saj

sta se z njegovo mamo razšla. Na centru za socialno delo so me vprašali ali sem pripravljena

sprejeti to odgovornost za skrb in vzgojo svojega vnuka in seveda sem jo, saj si nisem znala

predstavljati, da bi mojega lastnega vnuka vzgajal neki popolni tujec. Z možem sva vzgojila

pet otrok, tako da vzgoja še vnuka ni predstavljala ni� posebnega.

Rejnica 2: Z otrokoma smo živeli skupaj že preden jih je mama zapustila. Potem je bilo

vprašanje ali bi jih dali kam drugam, pa sva z možem rekla, da sva sama doma in imava �as

vzgajati ju. Tudi prostora imamo zadosti in tako sta ostala pri naju.

Rejnica 3: Midva zato, ker nisva imela otrok. Imela sva enega posvojenca, želela pa sva ve�

otrok. Izklju�no iz tega razloga.

Rejnica 4: Z možem sva se preselila v novo hišo in ker nisva imela varstva za otroke, sva se

odlo�ila za poklicno rejništvo.

Rejnica 5: Delo z otroki me je zelo veselilo. V�asih sem hodila v službo, potem pa sem ostala

doma in takrat sem za�utila, da mi nekaj manjka. Gospodinjskega dela je polno, ampak

vseeno je nekaj manjkalo. Šolala sem se na pedagoški gimnaziji in to je bila neka zadostitev

glede tega, ker nisem u�iteljica, da vseeno lahko delam z otroki, �e postanem rejnica.

Rejnica 6: To mi je že kot mlajšemu dekletu ležalo, imela sem sošolko, ki je prihajala iz

rejniške družine. Ko je razlagala, kako je, se mi je zdelo lepo a sem do sedaj pustila to v

ozadju. Sedaj pa ko je moj najmlajši otrok šel v šolo, mi je pa postalo malo dolg�as. Možu

sem predlagala, da bi za�ela z rejništvom, on se je strinjal in za�elo se je.


36

Rejnica 7: Po prvem porodu sem izvedela, da otrok ne bova ve� mogla imeti in sva se

odlo�ila, da bova posvojila otroke. Najprej sva se z možem odlo�ila, da bi bila posvojitelja.

Ustrašila sva se pri rejništvu, da dobiš v »paketu« z otrokom še starše. Potem nama je socialna

delavka vse razložila, stvar sva premislila in sedaj mi ni žal, da sva se odlo�ila tudi za

rejništvo. Zdi se mi �udovita ideja, �udovita zadeva.

Rejnica 8: Ker gre za sorodnika, sem imela pred za�etkom rejništva ob�utek, da lahko

pomagamo vsem vpletenim v spor, zaradi katerega je prišlo do rejništva.

Rejnica 9: Postavljeni smo bili v tako situacijo, da smo mislili, da je to najboljša rešitev.

sorodniki

ni biološkihotrok

poklicnorejništvo

veselje do delaz otroki

Graf 1: Zakaj ste se odlo�ili postati rejnica?

Kar štiri od devetih rejnic so rejnice postale zato, ker so na tak na�in poskrbele za otroke

sorodnikov. Poskrbele so za svoje vnuke ali ne�ake. Dve rejnici sta se za rejništvo odlo�ili,

ker žal nimajo ali ne morejo ve� imeti otrok. Prav tako dve rejnici sta se za rejništvo odlo�ili

zaradi veselja do dela z otroki, ena rejnica pa se je odlo�ila za poklicno rejništvo in je tako v

svojo hišo sprejela veliko pomo�i potrebnih otrok.


37

b) Koliko rejniških otrok je trenutno v vaši družini?

Odgovori:

Rejnica 1: Samo eden.

Rejnica 2: Dva.

Rejnica 3: Eden.

Rejnica 4: Štirje.

Rejnica 5: Trenutno imamo samo eno deklico.

Rejnica 6: Eden.

Rejnica 7: Trenutno je le ta deklica, imamo pa namen, ko uredimo hišo, da se odlo�imo še za

kakšnega.

Rejnica 8: En otrok.

Rejnica 9: Še dva.

eden

dva

štiri

Graf 2: Koliko rejniških otrok je trenutno v vaši družini?


38

Pri šestih rejniških družinah živi samo en rejenec, pri dveh družinah živita dva, v eni družini

pa živijo kar štirje rejenci.


39

c) Koliko rejniških otrok ste doslej že imeli?

Odgovori:

Rejnica 1: Ta je prvi in zaenkrat edini.

Rejnica 2: Ta dva sta edina.

Rejnica 3: Tudi samo enega.

Rejnica 4: Osemnajst.

Rejnica 5: Pet.

Rejnica 6: Ta je prva.

Rejnica 7: Ta je prva.

Rejnica 8: Pred tem še nisem imela otrok v reji.

Rejnica 9: Vsi skupaj so bili trije.

eden

dva

tri

pet

osemnajst

Graf 3: Koliko rejniških otrok ste že imeli?

V petih družinah imajo ali pa so imeli nameš�enega le enega rejenca, v ostalih družinah pa so

imeli že po dva, tri, pet in celo osemnajst rejencev.


40

d) V primeru, da ste že doživeli odhod rejencev iz družine, kam so ti odšli?

Odgovori:

Rejnica 1: Nisem še doživela odhoda rejenca.

Rejnica 2: Nisem še doživela.

Rejnica 3: Odhoda še ni bilo.

Rejnica 4: Nekaj jih je bilo že odraslih in so se osamosvojili, dva sta odšla v zavod, nekaj se

jih je vrnilo k mati�ni družini, eni pa so odšli v drugo družino, ker smo bili zanje interventna

družina.

Rejnica 5: Prva dva sta odšla v posvojitev. Pri nas sta bila tri leta, bila sta bratca, pri

bioloških starših ni bilo napredka, ki se ga pri�akuje od mati�ne družine, zato so se odlo�ili,

da bi fanta odšla v posvojitev. Posvojitelja sta ju najprej pol leta obiskovala, da bi se ju fanta

privadila, kar se je tudi zgodilo in odhod v posvojitev je bil popolnoma spontan. Še vedno

imamo stike, po telefonu se slišimo vsak teden.

Druga dva pa sta po desetih mesecih odšla nazaj k staršem. Fant je bil nazadnje pri nas samo

za vikende, vmes je bil v zavodu v Sti�ni, pri njem je bila velik problem šola, obnašanje, na

noben na�in se ga ni dalo motivirati, tudi v Sti�ni so se z njim ukvarjali individualno, pa ni

bilo u�inka, potem so poskusili vrnitev k staršem, saj so si le-ti nekako uredili življenje.

Fantova želja je bila vedno le vrnitev k o�etu. Tudi z njimi smo še vedno v stiku in menda so

se stvari izboljšale. Še vedno je možnost, da gre fant v zavod v Planini, ampak upajmo, da

družina ostane skupaj.

Rejnica 6: Odhoda še ni bilo.

Rejnica 7: Še ni bilo.

Rejnica 8: Za tega si želimo, da bi se vrnil v mati�no družino, k mami, ki si je v tem �asu

uredila življenje.


41

Rejnica 9: Vrnil se je domov in potem tudi umrl.

odhoda še nibilo

odrasli

zavod

mati�nadružina

interventnadružina

posvojitev

Graf 4: V primeru, da ste že doživeli odhod rejencev iz družine, kam so ti odšli?

Kar šest rejnic odhoda otroka iz njihove družine še ni doživelo, torej teh šest otrok živi v

rejniških družinah, ki sem jih obiskala. Devet otrok, ki so živeli v rejniških družinah, je

odraslo in so se osamosvojili, dva sta odšla v zavode, petim otrokom so rejniške družine

pomo� ponudile le kot interventna družina, dva otroka sta odšla v posvojitev, pri petih otrocih

pa so se razmere v mati�ni družini tako izboljšale, da so se vrnili vanje.


42

e) Ali ste v kontaktu z družinami svojih rejencev tudi izven dolo�enih stikov?

Odgovori:

Rejnica 1: Ne, otrokov o�e je žal pokojen, otrokova mama pa prihaja na obisk samo ob

dolo�enih dnevih in urah, ki jih je dolo�il CSD.

Rejnica 2: Vnukov o�e velikokrat pride, ga pripelje domov iz šole, mame pa ni na obisk že,

od kar je odšla. Videli smo jo le enkrat pred hišo, druga�e pa nikoli. Tega je sedaj že 7 let.

Rejnica 3: Ne.

Rejnica 4: Ne.

Rejnica 5: Na�eloma ne, razen sedaj, ko imamo to deklico, v�asih pokli�e njena babica.

Rejnica 6: Mi stikov nimamo dolo�enih, kadar mama pride, pa� pride, to je bilo do sedaj še

samo dvakrat, da je prišla sama, druga�e pa pride skupaj s socialno delavko. Kadar sem z

deklico v Ljubljani na pregledih, gre mama v�asih zraven.

Rejnica 7: Ne, ker je tako predvideno s strani CSD, o�e je v zaporu, za mamo niti CSD ne ve

to�no, kje se nahaja. Sedaj se dobivamo na CSD v Škofji Loki, v�asih smo se v Sevnici, pa v

Ljubljani ... Malo tu, malo tam.

Rejnica 8: Da. �e imata potrebo, me lahko pokli�eta. Prav tako ju obvestim, �e je z njihovim

otrokom kaj narobe ali se kaj posebnega dogaja. Prav tako ju obveš�am, �e je v šoli kaj

posebnega.

Rejnica 9: Ne, ker jih ni ve�.


43

ne

z enim izmati�nedružine

stiki nisodolo�eni

da

Graf 5: Ali ste v kontaktu s starši svojih rejencev tudi izven dolo�enih stikov?

Samo ena družina ima kontakt z biološko družino tudi izven dolo�enih stikov, v nasprotju s

tem pa ima kar pet družin kontakt samo ob dolo�enih dogovorjenih terminih. Dve družini

imata kontakt izven dolo�enih terminov samo z enim �lanom otrokove mati�ne družine, ena

družina pa stikov niti nima dolo�enih.


44

f) Ali mislite, da so biološki starši dovolj v stiku s svojimi otroci?

Odgovori:

Rejnica 1: Glede na svojega rejenca mislim, da je dovolj v stiku s svojo materjo, saj se še

takrat, ko je �as za obisk, v�asih brani odhoda z njo. Mislim, da bi morali ve� poslušati

otrokov glas in �e otrok želi ve� stikov in �e je ugotovljeno, da je to zanj dobro, naj bi mu to

omogo�ili, �e pa otrok stike zavra�a, bi morali tudi to upoštevati.

Rejnica 2: Eden da, eden pa ne. Vnuk hodi tudi na obiske k o�etu za vikende.

Rejnica 3: Naš otrok sploh nima ni� stikov, že deset let se ni sre�al s svojimi starši.

Rejnica 4: Pri nekaterih ne, pri nekaterih pa še preve�.

Rejnica 5: Center jim stike omogo�i, �e bi bili starši dovolj aktivni, to na centru opazijo in

dovolijo.

Rejnica 6: Meni se zdi, da premalo.

Rejnica 7: To je od primera do primera razli�no, pri naši deklici mislim, da je to popolnoma

dovolj, glede na to, koliko se starša v tisti uri, ko smo skupaj, zanimata zanjo. Samo toliko,

kot je obvezno. Mama bi šla tisti �as na cigareto in je ne zanima, da je deklica tam zaradi nje.

Rejnica 8: Predvsem mislim, da so stiki preslabo izkoriš�eni, da bi starša dejansko spoznala

svojega otroka. O njem vesta ve�, �e jima o njem poro�am jaz, kot takrat, ko bi ga vprašala.

Rejnica 9: Teh izkušenj nimam, ker so, od kar so pri nas, brez obeh staršev. Najprej jim je

umrl o�e, potem še mama.


45

da

odvisno odbiološkihstaršev

nima stikov

ne

Graf 6: Ali mislite, da so biološki starši dovolj v stiku s svojimi otroki?

Kar pet rejnic se strinja, da je to odvisno predvsem od bioloških staršev. �e se le-ti zanimajo

za otroka, bi bilo lahko teh stikov ve�, �e jih otrok ne zanima, potem pa so stiki tako brez

pomena. V dveh družinah otroci sploh nimajo stika z biološko družino, ena rejnica misli, da

imajo otroci dovolj stikov, prav tako ena rejnica pa misli, da bi moralo biti teh stikov ve�.


46

g) Ali se biološki starši vmešavajo v vaše delo?

Odgovori:

Rejnica 1: Ne, njegova mama se v moje delo ne vmešava, pri vzgoji mi ne pomaga niti mi ne

»me�e polen pod noge«.

Rejnica 2: Ne.

Rejnica 3: Ne.

Rejnica 4: Tudi.

Rejnica 5: Ne, ne bi mogla re�i, da je bilo kdaj pretirano vmešavanje. Mislim pa, da bi se to

bolj pokazalo pri ve�jih otrocih, saj imajo le-ti že mobilne telefone in ko jim ni kaj po volji,

lahko takoj pokli�ejo starše, z njihove strani pa se potem pojavijo vprašanja: »Zakaj to? Zakaj

tako?«

Rejnica 6: Ne.

Rejnica 7: Zaenkrat ne.

Rejnica 8: Eden mi popolnoma zaupa, drugi pa ne, s tem izni�i naše delo.

Rejnica 9: /


47

ne

da

v�asih

Graf 7: Ali se biološki starši vmešavajo v vaše delo?

Šest rejnic je odvrnilo, da se biološki starši ne vmešavajo v njihovo delo, kar pomeni, da jim

ne pomagajo in jih ravno tako ne ovirajo pri vzgoji otrok. Ena rejnica je odgovorila, da se

starši v�asih tudi vmešajo v njeno delo, ena pa z enim od staršev dobro sodeluje, z drugim

staršem pa ne.


48

h) Ali je rejnina vplivala na odlo�itev pri sprejemu rejniških otrok v družino?

Odgovori:

Rejnica 1: Ne, rejnina ni niti malo vplivala na mojo odlo�itev, vplivalo je sorodstveno

razmerje.

Rejnica 2: Ne.

Rejnica 3: Ne.

Rejnica 4: Ne.

Rejnica 5: �e bi na to gledala, jih ne bi imela. Denar, ki ga dobimo se porabi za njihove

stvari.

Rejnica 6: Ne.

Rejnica 7: Še vedela nisem, da dobiš ta denar. Ko je bila pogodba podpisana, sva komaj

izvedela za to. Tako da to niti slu�ajno ni bil razlog.

Rejnica 8: Ne.

Rejnica 9: Ne.


49

da

ne

Graf 8: Ali je rejnina vplivala na odlo�itev pri sprejemu rejniških otrok v družino?

Prav vse rejnice so odgovorile, da rejnina ni imeli niti najmanjšega vpliva na sprejem otrok v

družine. Nekaj rejnic celo ni vedelo, da se rejništvo pla�uje.


50

i) Kaj bi spremenili v sedanjem rejniškem sistemu?

Odgovori:

Rejnica 1: Predvsem bi izpostavila urejanje dokumentov za rejence. Rejniki zelo težko

uredimo kakršenkoli dokument za otroka, velikokrat je potreben podpis starša in ko se

dokument kon�no uredi, ga pristojne inštitucije pošljejo na naslov starša, le-ta pa velikokrat

niti ne živi ve� na tistem naslovu.

Rejnica 2: Otroke vzgajamo, zanje skrbimo, ko pa pride do tega, da otrok potrebuje kakšne

dokumente, pa jih rejniki ne moremo urediti. To je edina stvar, ki me moti.

Rejnica 3: Mislim, da je to že urejeno, ampak pred �asom za rejenca nisi dobil bolniškega

dopusta, kot ga dobiš za lastnega otroka. To je v�asih predstavljal kar velik problem. Problem

je tudi v tem, da je v javnosti o rejništvu sproženih veliko neresni�nih govoric. Pomanjkljivost

je tudi dolgotrajno rejništvo, otrok bi moral po dolo�enem �asu v posvojitev. Pri nas je tako,

da se po zakonu morajo starši otroku odre�i, da gre lahko v posvojitev, starši našega rejenca

pa se zanj ne zanimajo, že prej sem povedala, da stikov niso imeli že deset let, odpovejo pa se

mu tudi ne. In fant ostaja v rejništvu.

Rejnica 4: O tem bi morala malo razmisliti, marsikaj je potrebno spremembe.

Rejnica 5: Da bi lahko imeli ve�ja pooblastila glede urejanja dokumentacije.

Rejnica 6: Kar zadeva zdravstveni vidik, imajo še vedno preve� besede biološki starši. Na

vse preglede in ostale stvari jo vozimo, kot da je naša, operacije pa brez podpisa staršev ne

morejo biti izvedene. To mi je rekla tudi zdravnica na Jesenicah.

Rejnica 7: Mogo�e samo to, da bi otroka razbremenili in prej postavili mejo, koliko �asa je

otrok lahko v rejništvu. �e si starši po dveh, treh letih ne bi uredil življenja, bi bilo prav, da bi

šel otrok v posvojitev.

Rejnica 8: Predvsem bi staršem postavila meje, pod katerimi pogoji lahko vidijo otroka – �e

se v vmesnem �asu ustrezno izobražujejo in odpravljajo težave, zaredi katerih je otrok sploh


51

šel v rejništvo. Prav tako bi od njih zahtevala, da brezpogojno sodelujejo z ustreznimi

inštitucijami – šolo, CSD … �e v dolo�enem roku, npr. v treh letih, ne bi odpravili vzroka za

rejništvo, bi prou�ila možnosti za odvzem in posvojitev otroka.

Rejnica 9: �eprav nimam teh izkušenj, mislim, da so v rejništvu ve�ji problem starši kot

otroci. Glede na vse, kar naj bi rejniki delali s starši, mislim, da imajo v�asih še ve� dela z

njimi kot z otroki. Sicer res nimam teh izkušenj, ampak spremljam stvari.

urejanjedokumentov

bolniški dopust

dolgotrajnorejništvo

stiki s starši

Graf 9: Kaj bi spremenili v sedanjem rejniškem sistemu?

Kar štiri rejnice so se že sre�ale s problemom urejanja dokumentov za rejence in si želijo

ve�jih pooblastil na tem podro�ju, dve rejnici je zmotilo dolgotrajno rejništvo, dve sta

izpostavili stike s starši, ki otroke v�asih samo še dodatno zmedejo, ena rejnica pa za svojega

rejenca ni mogla dobiti bolniškega dopusta, ko je bil le-ta bolan.


52

j) Kaj mislite o poimenovanju »rejenec/rejenka«?

Odgovori:

Rejnica 1: S tem poimenovanjem se ne strinjam, zdi se mi, kot da gre za neko žival, ki jo pa�

rediš. Rejništvo pa je mnogo ve� kot samo »rejenje«. Tukaj je še vzgoja ter starševska

ljubezen, ki jo ti otroci najbolj potrebujejo.

Rejnica 2: Naši otroci na to ne reagirajo, zato tudi mene nekako ne moti. Sta moja vnuka in

sploh nimam ob�utka, da jih imam v reji, mogo�e bi bilo druga�e, �e bi imela druge otroke.

Rejnica 3: Na za�etku so mi bile to zelo nove, �udne besede, s �asom pa se navadiš in ti

postane obi�ajno.

Rejnica 4: Bi se tudi lahko spremenilo.

Rejnica 5: O tem nisem premišljevala. Mislim, da je ime najmanj pomembno, �e je drugo v

redu, bo tudi to poimenovanje izgubilo tisto negativno veljavo. Res je, da otrok ni pri nas, da

ga »redimo«, imamo ga iz ljubezni, ampak kakšno bolj primerno ime bi lahko bilo, pa ne

vem.

Rejnica 6: Ne vem, nisem premišljevala o tem.

Rejnica 7: Ne vem, pri naši družini je tako, jaz sem mami, ona je meni kot h�i in ne �utim

nikakršnega vpliva te besede. Mogo�e bo druga�e, ko bo malo starejša in bo druga�e

dojemala te stvari.

Rejnica 8: O tem nimam negativnega mnenja. Na našem podro�ju je poimenovanje že tako

dolgo prisotno, da se ve, o kom se govori, in pri meni ne vzbuja slabšalnega prizvoka. Morda

bi si premislila, �e bi slišala kakšno novo, boljše ime.

Rejnica 9: Ne vem, kako bi mu lahko druga�e rekli. Pri nas tega ne poudarjamo, mogo�e je

druga�e v poklicnih rejniških družinah, pa še tam mislim, da se na otroke zelo hitro navežejo,


53

�e ne gre za »14-dnevni« obstanek, v takih primerih pa mislim, da ni pametno, da center

otroke tako hitro menja.

mi ni vše�

me ne moti

Graf 10: Kaj mislite o poimenovanju rejenec/rejenka?

Dve rejnic sta odgovorili, da ju poimenovanje moti, ker otrok nimajo zaradi reje – da bo

nahranjen, ampak je otrok pri njih predvsem zaradi ljubezni. S tem se sicer strinja tudi ostalih

sedem rejnic, vendar jih poimenovanje ni tako zelo zmotilo.


54

5 INTERPRETACIJA IN ZAKLJU�EK

Rejniška družina mora biti urejena (glede na medosebne odnose in materialno), starostno

primerna in v svojem okolju spoštovana ter sposobna otroku omogo�iti zdravo rast,

izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Rejniška družina ni institucija; to so otroci, sta mama in o�e, sta teta in stric, so stari starši in

še kdo. Rejniške družine, ki sem jih obiskala, imajo po ve�ini ve� otrok, pa naj bodo to

rejenci, posvojenci ali pa biološki otroci. Rejenci se od ostalih otrok prav ni� ne razlikujejo,

skoraj vse rejnice so povedale, da jih beseda »rejenec« niti ne moti, saj teh otrok ne jemljejo

kot »rejencev« − nekoga, ki se ga »redi«, ampak so to tako reko� njihovi otroci, z imenom in

priimkom, prav ni� druga�ni od ostalih, ki živijo z njimi.

Ugotovila sem, da so rejnice postale to, kar so, predvsem zaradi pomo�i sorodnikom, zaradi

skrbi za vnuke ali ne�ake. Nekaj jih je postalo rejnic, ker si želijo otrok, pa le-teh ne morejo

imeti po naravni poti, nekaj zato, ker imajo do dela z otroki veliko veselje. Ker ni bilo

možnosti, da bi postale pedagoške delavke, na tak na�in izpolnjujejo svojo željo ter iskreno

pomagajo rejencem do lepšega življenja.

V ve�ini rejniških otrok živi po en rejenec. Vendar ta navadno ni edini otrok v družini,

rejniške družine imajo ve� otrok, pa naj bodo to posvojenci, biološki otroci in rejenci. Tako

rejenec v rejniški družini spozna radosti življenja z »brati in sestrami«, �eprav si niso v

krvnem sorodstvu. V svojem raziskovanju se nisem nikjer sre�ala z delitvijo bratov in sester,

za katere je bolje, da živijo skupaj.

Rejniške družine so malo v kontaktu z mati�nimi družinami svojih otrok. Žal se to najve�krat

dogaja predvsem zaradi mati�nih družin, saj le-te premalokrat pokažejo interes do kontakta s

svojim otrokom in njegovimi rejniškimi starši. Za rejence bi bilo boljše, �e bi bilo teh stikov

ve�, predvsem v �asu, ko se jim za�nejo porajati vprašanja »Zakaj ne morem živeti s svojimi

starši? Sem jaz �esa kriv? Itd.«

Prav vse rejnice so odgovorile, da otrok niso vzele v rejo zaradi denarja, kot se to pogosto

navaja v medijih. Nekatere za rejnino pred pogodbo o rejništvu niti vedele niso. Vsem

rejnicam je skupno, da so »rojene matere«, vloga matere je njihova prava vloga, tem otrokom


55

želijo pomagati, jim nuditi dom, ob�utek varnosti in ljubezni, ki ga v svojih mati�nih družinah

niso bili deležni.

Rejništvo je po definiciji kratkotrajen ukrep in ni mišljen kot dalj �asa trajajo�a namestitev,

temve� kot ukrep v krizni situaciji. Žal pa se vse preve�krat izkaže, da je rejništvo dolgotrajna

namestitev otroka v drugo družino. S tem seveda ne bi bilo ni� narobe, �e bi rejniki lahko

urejali otrokove osebne dokumente, ga vpisovali v šole in vrtce, urejali stvari na podro�ju

zdravstva in tako naprej. Obenem pa se preve�krat izkaže, da se nekateri biološki starši z

odvzemom otroka nekako sprijaznijo, ga obiskujejo ob dolo�enih urah, ki jih dolo�i CSD,

nekateri stikov z otroki niti ne vzdržujejo. Dodelitev otroka v rejniško družino naj bi bil

kratkotrajen in za�asen ukrep, da bi si biološki starši v tem �asu uredili življenje, vendar se to

vse premalokrat zgodi. Otroci v rejniških družinah pogosto do�akajo polnoletnost, marsikateri

pa še pozneje ostanejo tam, saj žal drugam pa� ne morejo oditi. Moje mnenje je, da bi bilo

zato prav, da se v rejniškem sistemu dolo�i neka meja �asa, v katerem bi si biološki starši

morali urediti življenje, �e se to v tem �asu ne bi zgodilo, bi otrok šel v postopek posvojitve.

To bi bilo tako za rejnike kot za rejence manj stresno, saj bi otrok to�no vedel, kje je njegov

pravi dom in se ne bi dogajale zgodbe »seljenja otrok« iz rejniške v rejniško družino, v

zavode, nazaj domov in mogo�e še kam. Otrok potrebuje rejnike, ki imajo dovolj mo�i, da ga

sprejmejo z vsemi zanj zna�ilnimi skrbmi, z duševnimi ranami in z nenavadnim vedenjem.

V Sloveniji skoraj 20 % otrok ne kon�a niti poklicne šole, otroci iz rejniških družin pa kljub

ve�inoma nizkemu socialnemu statusu bioloških družin in težavam in stiskam, s katerimi so

se morali soo�iti, skoraj 100 % kon�ajo šolanje. Ta odstotek dokazuje, koliko mo�i in trme je

v teh otrocih in njihovih rejnikih. Otrok kljub vsem težavam, ki jih ima, vsem �ustvenim

ranam, ki so mu jih prizadejali odrasli okrog njega, vztraja, si želi nekaj dose�, nekaj postati.

K temu jim zelo veliko pripomorejo tudi rejniške družine, ki jim stojijo ob strani, jih

vzpodbujajo ter pomagajo.


56

6 VIRI IN LITERATURA

1. Andrejka, M. (2003): Rejenci in njihovo �ustvovanje (diplomsko delo). Ljubljana:

FDV

2. Bilten Skupnosti CSD Slovenije Kaljenje (2008), Ljubljanja, Ministrstvo za delo,

družino in socialne zadeve

3. Bogyi G. (2000): Profesionalni rejniki z vidika klini�ne psihologinje in

psihoterapevtke, Firis – strokovno pravni informator, Logatec

4. Bole Finžgar M. (1991): Psihosocialne pomo� družinam: predstavitev projekta in

rezultatov, Didakta, Radovljica, 1991

5. �a�inovi� Vogrin�i� G. (1989): Rejniška družina – druga�na in pomembna, Ljubljana,

Rejniški glasnik št.6

6. �a�inovi� Vogrin�i� G. (1991): Socialno delo z družino. Ljubljana, Višja šola za

socialne delavce

7. �a�inovi� Vogrin�i� G. (2005):Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika,

Ljubljana, FSD

8. �a�inovi� Vogrin�i� G., Miloševi� Arnold V., Poštrak M., Stefanoski P., Urek M.,

(2008): Zapisovati socialno delo, Ljubljana, FSD

9. �a�inovi� Vogrin�i� G., Knific B., Novak M., Rozman V., Šilc S., Žiberna M. (1995):

Rejništvo, vsebina dela in metodološki pristopi, Ljubljana, RS Ministrstvo za delo,

družino in socialne zadeve

10. Dunovsky, J. (1998): Rejništvo – sedanjost in perspektive v �eški republiki,

Strokovno pravni informator Firis, letnik 6, štev. 7−8

11. Keržan V. (2008): Rejništvo skozi o�i bivših rejencev (diplomsko delo). Domžale,

FSD

12. Križnik Novšak, A. (2004): Kaj pomeni živeti lo�eno od svoje družine v razli�nih

razvojnih obdobjih, seminar, Radovljica

13. Loren�i� M., Dnevnik, 13. februar 2003

14. Lussi P. (1990): Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29

15. Perko B. (2007): Sodelovanje Gorenjskih rejniških društev, seminar

16. Plazar T., Križnik Novšak A., Mali M., Crnkovi� M., seminar »Kvalitetna delo

strokovnih delavcev pri izbiri ustrezne rejniške družine«, Socialna zbornica Slovenije,

Ljubljana, 12. 6. 2007

17. Prijatelj M., Odli�en sistem, kup pomanjkljivosti, Polet, 18. 9. 2008


57

18. Rejniški glasnik, številka 47, letnik 2008, Center za socialno delo Domžale, Domžale

19. Satir V. (1988): Družina za naš �as, Ljubljana, Cankarjeva založba

20. Venišnik I. (2008): Rejniška družina kot najboljša možnost za Tejo – prikaz primera:

(diplomsko delo). Ljubljana, FSD

21. Vries S., Bouwkamp R. (2002): Psihosocialna družinska terapija, Logatec, Firis

22. Wiemann Irmela, Nasveti za delo z rejenci, izkušnje, pomo�, perspektive, Netz,

Zürich, 2004

23. Žiberna M. (1998): Rejniška družina kot možnost najboljše izbire za konkretnega

otroka, Socialno delo 37:3−5

24. Žiberna M. (2005): Vpliv skupinskega dela na kakovost izvajanja rejništva

(magistrsko delo). Maribor: FDV

25. http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/izvajalci_na_podrocju_socialne

ga_varstva/centri_za_socialno_delo/

26. http://www.csd-skofjaloka.si/

27. http://www.gov.si/csd/

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER … · 2018-05-18 · še kdo. Otroci v rejništvu si najbolj želijo ljubezni in nekoga, na katerega se lahko zanesejo, ki jih bo