UNIVERZA V MARIBORU - CORE · 6.1.5 Znaki za uspešno NIMV ... Slika 6: High-flow nosna kanila ... pristop (kisik, zdravila) ne doseţe izboljšanja (Moţina in Lotrič, 2014). Optimalen

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA

NA NEINVAZIVNI MEHANSKI VENTILACIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2016 Petra Kobilica

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: predav. mag. Barbara Donik

I

ZAHVALA

Predav. mag. Barbari Donik, dipl.m.s., univ. dipl.org. se kot prvi zahvaljujem, da me je

sprejela pod svoje mentorstvo. Hkrati se ji zahvaljujem za pomoč, nasvete in razumevanje.

Hvala Antoniji Kobilica za pomoč pri prevodu izvlečka.

Iskrena hvala Špeli Malovrh in Boštjanu Dragan za oblikovno pomoč pri izdelavi

diplomskega dela.

Hvala Goranki Beguš in Barbari Maljević, ki sta mi v času študija stali ob strani, me

bodrili, ko je zmanjkalo volje in energije za nadaljevanje ter pomagali, da sem vztrajala do

zaključka naloge.

Hvala sodelavcem in sodelavkam na Kliničnem oddelku za intenzivno interno medicino za

podporo, bodrenje in pomoč v času študija.

Posebna zahvala gre moji druţini in mojim najbliţjim, ki so mi v času študija stali ob

strani, me podpirali in verjeli v moj uspeh.

Hvala vsem neimenovanim, ki so na kakršenkoli način pripomogli pri nastanku tega

diplomskega dela.

II

POVZETEK

Vloga izvajalcev zdravstvene nege pri bolnikih z neinvazivno mehansko ventilacijo

(NIMV) je izredno pomembna, saj morajo imeti ustrezna praktična in teoretična znanja, da

bi zagotovili kakovostno in varno zdravstveno nego. Namen diplomskega dela je

predstaviti zdravstveno nego bolnika na NIMV, opis in uporabo pripomočkov, ki jih

potrebujemo za izvedbo NIMV, pomen nadzora bolnika, zapletov ki lahko nastanejo in

ustrezno ter pravočasno ukrepanje ob nastanku le teh. Opisane so prednosti in slabosti

neinvazivne mehanske ventilacije, kje vse jo uporabljamo ter pri katerih bolnikih jo lahko

izvajamo in pri katerih je kontraindicirana. Neinvazivna mehanska ventilacija je v zadnjih

letih zelo napredovala saj so raziskave dokazale da je učinkovita, varna, predvsem pa ima

dober vpliv na bolnike z akutno dihalno odpovedjo ali poslabšanjem kronične dihalne

odpovedi. Postaja pa vse pomembnejša tudi iz ekonomskega vidika, saj se z neinvazivno

ventilacijo izognemo intubaciji in z njo povezanim zapletom. Temu primerno se tudi

hitreje izboljša stanje bolnika in skrajša bolnišnična oskrba.

Ključne besede: neinvazivna mehanska ventilacija, zdravstvena nega, čelada in maska za

neinvazivno predihavanje

III

ABSTRACT

The role of the persons performing medical care for the patients with noninvasive

mechanical ventilation (NIMV) is extreemely important as they need to have relevant

education, practical and theoretical experience in order to provide good quality and safe

medical care.

The purpose of this diploma paper is to present treating the NIMV patients to describe

medical aids and their use in performing the treatment, the meaning of the supervision of

such patients, the complications that may occur and the prompt adequate measures taken

when the problems do occur. Advantages and disadvantages for using the NIMV are

described, where it is being used, with what patients it can be applied and with what

patients this therapy may not be indicated.

The NIMV treatement has been greately improved in the last decade. Different researches

have proved that it is safe, with good influence on patients with accute respiratory failure

or chronical respiratory failure.The NIMV treatement is also becoming more important

from the economical point of view, with using NIMV we can avoid intubation and the

complications connected with it. Consequently the patients' condition improves faster and

the hospitalisation can be shorter.

Key words: non-invasive ventilation, nursing care, helmet and mask for noninvasive

ventilation.

IV

KAZALO

ZAHVALA ............................................................................................................................. I

POVZETEK ......................................................................................................................... II

ABSTRAKT ........................................................................................................................ III

KAZALO ............................................................................................................................. IV

1. UVOD ............................................................................................................................ 1

2. NAMEN IN CILJI NALOGE ........................................................................................ 3

3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ................................................................................ 4

4. METODOLOGIJA ......................................................................................................... 5

5. NEINVAZIVNA MEHANSKA VENTILACIJA .......................................................... 6

5.1 ZGODOVINA ........................................................................................................ 8

5.2 PRIPOMOČKI ZA NIMV ...................................................................................... 9

5.3 INDIKACIJE ........................................................................................................ 16

5.4 KONTRAINDIKACIJE ........................................................................................ 17

5.6 SLABOSTI ........................................................................................................... 20

5.7 OBLIKE NIMV .................................................................................................... 21

6. ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA NA NIMV ....................................................... 23

6.1 NADZOR BOLNIKA ........................................................................................... 23

6.1.2 Hemodinamski nadzor ................................................................................... 24

6.1.3 Respiratorni nadzor........................................................................................ 24

6.1.4 Znaki za neuspešno NIMV ............................................................................ 25

6.1.5 Znaki za uspešno NIMV ................................................................................ 25

6.2 ZDRAVSTVENA NEGA PO MODELU VIRGINIE HENDERSON ................. 26

6.2.1 Dihanje .......................................................................................................... 26

6.2.2 Hranjenje in pitje ........................................................................................... 31

6.2.3 Izločanje in odvajanje .................................................................................... 32

6.2.4 Gibanje in ustrezna lega ................................................................................ 33

6.2.5 Spanje in počitek ........................................................................................... 34

6.2.6 Oblačenje ....................................................................................................... 34

6.2.7 Vzdrţevanje normalne telesne temperature ................................................... 34

6.2.8 Osebna higiena in urejenost ........................................................................... 35

6.2.9 Izogibanje nevarnostim v okolju ................................................................... 36

V

6.2.10 Komuniciranje, izraţanje čustev, občutkov ................................................... 37

7 RAZPRAVA ................................................................................................................ 39

8 SKLEP .......................................................................................................................... 43

9 LITERATURA ............................................................................................................. 44

VI

KAZALO SLIK

Slika 1: Različne maske in aparat za NIMV........................................................................ 10

Slika 2: Nosna maska s čelno blazinico .............................................................................. 10

Slika 3: CPAP čelada z manometrom in PEEP ventilom ter čelada za NIMV ................... 11

Slika 4: Elisa 800 ventilator za invazivno in neinvazivno mehansko ventilacijo z aktivnim

vlaţilcem .............................................................................................................................. 13

Slika 5: CPAP Flow generator ............................................................................................ 14

Slika 6: High-flow nosna kanila .......................................................................................... 16

Slika 7: Mehanizmi, preko katerih NIMV izboljša izmenjavo plinov. FRC – funkcionalna

rezidualna kapaciteta ........................................................................................................... 22

Petra K obilica: Zdravstvena nega bolnika na neinvazivni mehanski ventilaciji

1

1. UVOD

Neinvazivna mehanska ventilacija (v nadaljevanju NIMV) je oblika ventilacijske pomoči,

ki se izvaja s pomočjo različnih mask in novejših prirejenih tako imenovanih čelad. Zajema

vse podporne mehanske oblike dihanja, pri katerih bolnik diha brez umetne dihalne poti

(endotrahealni tubus, traheotomijska kanila). V primerjavi z invazivno mehansko

ventilacijo je prijaznejša do bolnika. Z njeno uporabo se izognemo endotrahealni intubaciji

in zapletom pridruţenim intubaciji in invazivnemu predihavanju (Aristovnik in Korošec,

2012).

Neinvazivna mehanska ventilacija se izvaja s pozitivnim inspiratornim tlakom in izboljša

alveolno ventilacijo, odpira zaprte alveole, zmanjša dihalno delo in s tem utrujenost mišic,

stabilizira prsno steno pri bolnikih s poškodbo prsnega koša ali po operaciji v prsni votlini,

zmanjša predobremenitev desnega prekata in poobremenitev levega prekata (Gorjup in

Knafelj, 2014).

Učinkovito jo uporabljamo pri akutnemu poslabšanju kronične dihalne odpovedi ter pri

akutni in kronični dihalni odpovedi (Gorjup in Knafelj, 2014).

Uporaba NIMV se je v zadnjem času zelo povečala tako v bolnišničnem kot tudi v

domačem okolju in je postala sestavni del zdravljenja pri dihalnih stiskah nastalih zaradi

različnih vzrokov (Brill, 2014).

NIMV je na začetku razvoja pomenila mehansko ventilacijo z uporabo ţeleznih pljuč in

aplikacijo negativnega tlaka, nato se je razvila uporaba NIMV s pozitivnim tlakom preko

različnih mask (Špec-Marn, 2001).

Vloga izvajalcev zdravstvene nege se začne takoj po znani indikaciji za NIMV. Potrebno je

strokovno znanje (razumevanje načinov predihavanja, pravilna izbira in namestitev maske

ali čelade) in sodelovanje vseh članov tima (bolnik, zdravnik, medicinska sestra,

fizioterapevt).


2

Medicinska sestra nudi bolniku delno ali popolno pomoč pri izvajanju vseh ţivljenjskih

aktivnostih. Bolnika je potrebno tudi natančno hemodinamsko in respiratorno spremljati,

prepoznavati teţave in morebitne vzroke za slabšanje stanja (Aristovnik in Korošec, 2012).


3

2. NAMEN IN CILJI NALOGE

Namen diplomskega dela je predstaviti pomen neinvazivne mehanske ventilacije in opisati

zdravstveno nego bolnika na neinvazivni mehanski ventilaciji.

Cilji diplomskega dela:

predstaviti neinvazivno mehansko ventilacijo, kot eno izmed metod zdravljenja

bolnikov z respiratorno insuficienco različne etiologije;

opisati pripomočke, ki so nujno potrebni za kakovostno izvajanje neinvazivne

mehanske ventilacije, ter natančno predstaviti indikacije in kontraindikacije v zvezi

s tovrstnim zdravljenjem;

predstaviti kakovostno in učinkovito izvajanje zdravstvene nege bolnika na

neinvazivni mehanski ventilaciji s pomočjo aplikacije teoretičnega modela Virginie

Henderson in naloge medicinske sestre.


4

3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Kdaj, kako in pri komu se uporablja neinvazivna mehanska ventilacija?

Ali s pomočjo teoretičnega modela Virginie Henderson lahko zagotavljamo

holistično obravnavo bolnika na neinvazivni mehanski ventilaciji?


5

4. METODOLOGIJA

Diplomsko delo je teoretičnega značaja. Uporabili smo deskriptivno metodo dela, pri tem

nam je bila v pomoč domača in tuja literatura. Sistematično smo iskali literaturo o

neinvazivni mehanski ventilaciji (NIMV), pripomočkih za NIMV in varnosti bolnika v

intenzivni enoti. Pregledali smo strokovna glasila, priročnike in zbornike, zloţenke in

spletno literaturo ter strokovne članke. Pri iskanju literature smo uporabljali kooperativni

bibliografski sistem Cobbis in podatkovne baze: Medscape.com, Cobbis.si, Ram2.si,

Nursing medscape, Up todate, Pubmed. Ključne besede pri iskanju po podatkovnih bazah

so bile: neinvazivna mehanska ventilacija, zdravstvena nega, čelada in maska za

neinvazivno predihavanje, pulmonary insufficiency, Noninvasive Ventilation, Noninvasive

Ventilation and nursing care. Iskali in uporabili smo literaturo in vire, ki niso bili starejši

od 10 let.


6

5. NEINVAZIVNA MEHANSKA VENTILACIJA

Neinvazivna ventilacija je oblika dihalne podpore, pri kateri bolnika predihavamo s

pozitivnim tlakom preko različnih vmesnikov (maske ali čelade). Z njeno pomočjo

zmanjšamo dihalno delo, občutek dispneje in izboljšamo izmenjavo plinov, s tem se

izboljša tudi oksigenacija in ventilacija (Knafelj in Radšel, 2012).

V primerjavi z invazivno ventilacijo (preko endotrahealnega tubusa ali trahealne kanile)

ima NIMV ob upoštevanju indikacij in kontraindikacij številne prednosti (Knafelj in

Radšel, 2012).

S smotrno in pravilno uporabo NIMV se lahko izognemo intubaciji, ponovni reintubaciji,

bolnika hitreje ekstubiramo in se izognemo zapletom povezanim z invazivno ventilacijo

(Knafelj in Radšel, 2012). Skrajša se čas bivanja v bolnišnici in posledično se zmanjšajo

stroški zdravljenja (Oberauner et al,. 2010).

Neinvazivna ventilacija s pozitivnim tlakom je prvi izbor zdravljenja bolnikov s

poslabšanjem kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) in bolnikov z akutnim

kardiogenim pljučnim edemom, je podporna oblika zdravljenja bolnikov z akutno in

kronično dihalno odpovedjo. Z NIMV začnemo predihavanje imunokompromitiranih

bolnikov (Gorjup in Knafelj, 2014). Tudi pri dihalni stiski zaradi akutnega srčnega

popuščanja priporočajo uporabo CPAP kot prvo obliko dihalne podpore (Knafelj in Radšel,

2012).

KOPB, ki je kombinacija kroničnega obsruktivnega bronhitisa in pljučnega emfizema

(Krajnc in Pečovnik Balon, 2000) se poslabša ob virusni ali bakterijski okuţbi bronhov ter

ob večji izpostavljenosti draţljivcem v zraku (Šuškovič, 2011). Zaznamuje jo hitro

poslabšanje simptomov, zato bolnik poleg osnovne terapije potrebuje še dodatne ukrepe in

zdravila (Škrgat Kristan et al., 2008). NIMV uporabljamo pri bolnikih z zmernim do hudim

akutnim poslabšanjem KOPB, ki imajo povišan etCO2 ali zniţan SpO2, uporabljajo

dodatne respiratorne mišice in se slabo odzivajo na zdravljenje z zdravili (Moţina in

Lotrič, 2014), saj z NIMV pri teţkih neujemanjih ventilacije s perfuzijo in v primeru

hipoventilacije zagotovimo učinkovitost alveolne ventilacije (Šifrer, 2011). Bolniki pri


7

akutnem poslabšanju KOPB poleg CPAP ventilacije pogosto potrebujejo še inspiratorno

dihalno podporo (PS) ali BiPAP (Gorjup in Knafelj, 2014), predvsem če je vzrok

hipoksemije hiperkapnija (Šifrer, 2011). Pomembni učinki NIMV pri zdravljenju akutnega

poslabšanja KOPB so zmanjšanje kolapsa bronhiolov in bronhijev, zmanjšanje avto-

PEEPa, zmanjšanje dihalnega dela in manjša utrujenost dihalnih mišic (Moţina in Lotrič,

2014).

NIMV pri kardiogenem pljučnem edemu s pravilno uporabo izboljša stanje v nekaj urah

(Osmančevič, 2011). Lahko se jo uporablja kot začetno zdravljenje ali pa, ko običajni

pristop (kisik, zdravila) ne doseţe izboljšanja (Moţina in Lotrič, 2014). Optimalen način

ventilacije pri kardiogenem pljučnem edemu je CPAP s PEEP 10 cm H2O (Gorjup in

Knafelj, 2014). Kadar ventilator aktivno pomaga pri vdihu, se tlak ob vdihu še dodatno

zviša. Pozitivni tlak v prsni votlini zmanjša venski priliv v desno srce (preload-

predobremenitev), poveča tlačno razliko med levim prekatom in arterijami zunaj prsnega

koša, s tem se zniţa tudi afterload (poobremenitev) srca (Šifrer, 2011). Izboljša se tudi

utripni volumen na račun sinhronega gibanja srčnega pretina (Gorjup in Knafelj, 2014).

Pozitivni tlak preprečuje kolabiranje dihalnih poti in pljučnih mešičkov, kar podaljša čas

izmenjave plinov in poveča površino za izmenjavo (Šifrer, 2011). Končni učinek NIMV

se kaţe z izboljšano oksigenacijo krvi in izmenjavo plinov ter zmanjšanim dihalnim delom

(Moţina in Lotrič, 2014).

Tudi v zgodnjem pooperativnem obdobju lahko z neinvazivnim predihavanjem zmanjšamo

tveganje za nastanek ali zdravljenje dihalnih zapletov predvsem pri starejših, bolnikih s

prekomerno telesno teţo ali ţe obstoječim slabim delovanjem pljuč in srca (Cabrini in

Zangrillo, 2011). Anestezija, kirurški postopki in pooperativna bolečina vodijo do

zmanjšanih pljučnih volumnov in alveolne hipoventilacije. Posledica pooperativne

hipoventilacije je razvoj atelektaz. Pri bolnikih s pridruţenimi boleznimi pa vse to pomeni

dodatno tveganje za razvoj pljučnih zapletov (Oberauner et al., 2010). Z NIMV zmanjšamo

potrebo po globoki sedaciji ali splošni anasteziji in s tem lahko preprečimo respiratorno

depresijo, ki je posledica globoke sedacije (Lopez-Campos et al., 2015). Predvsem se večje

spremembe pri respiratorni funkciji pokaţejo pri bolnikih, ki so imeli operativni poseg na

prsnem košu ali trebuhu (Jaber et al., 2010). Cabrini in Zangrillo (2011) navajata, da se je


8

NIMV pokazala za obetavno pri preprečitvi akutne respiratorne odpovedi po

kardiovaskularnih operacijah.

NIMV se vedno bolj pogosto uporablja tudi na domu. Uporaba NIMV na domu je široko

sprejet način zdravljenja za številne skupine bolnikov s kronično hiperkapnično

respiratorno odpovedjo, bolnikov s kronično obstruktivno pljučno boleznijo, nevrološkimi

boleznimi brez bulbarne simptomatike, cistično fibrozo, deformacijo prsnega koša in

bolnikov s kifoskoliozo. Dobre rezultate zdravljenja se pričakuje pri bolnikih s prekomerno

telesno teţo, ki imajo elemente obstruktivne apneje v spanju (Prestor in Kadivec, 2015). Za

zagotavljanje najboljših pogojev NIMV na domu je zelo pomembna edukacija bolnika in

njegovih svojcev ter zagotovitev neprekinjene podpore pri zdravljenju na domu.

Pomembno je dobro sodelovanje med bolnikom, ustanovo iz katere je ta bolnik odpuščen

in patronaţno medicinsko sestro. Pomembno vlogo pa ima tudi član tehnične podpore s

strani dobavitelja ventilatorjev (Krajnc, 2014).

5.1 ZGODOVINA

Prva oblika neinvazivnega predihavanja so bila tako imenovana ''ţelezna pljuča''

(ustvarjanje negativnega tlaka okrog prsnega koša), kjer bolniki niso imeli vzpostavljene

umetne dihalne poti (Reţonja, 2014). Začetki ventilacije z negativnim tlakom segajo v

začetek 19. stoletja in ţelezna pljuča so bila eden od prvih ventilatorjev z negativnim

tlakom (Guy, 2014). Za dolgotrajno ventilacijo bolnikov se je NIMV uporabljala ţe od leta

1940. Takrat so predstavljala standard pri podpori dihanja obolelih zaradi epidemije

otroške paralize (Prestor, 2010). Bolnik je bil poloţen v valj z zatesnjenima odprtinama za

glavo in noge, v katerem je ciklično s pomočjo črpalk in mehov nastal negativni tlak.

Rezultat tega je bilo širjenje prsnega koša in pasivni vstop zraka v bolnikova pljuča

(Reţonja 2014). Od leta 1980 pa se za ventilacijo uporablja NIMV s pozitivnim tlakom

preko maske (Guy, 2014). Večje izkušnje s to vrsto NIMV so opisane pri bolnikih z

obstruktivno apneo med spanjem, najprej pa se je uvajala pri bolnikih z nevromuskulatorno

dihalno odpovedjo. Njihovi uspehi so privedli do uvedbe zdravljenja predvsem pri

dekompenzirani kronični obstruktivni pljučni bolezni (Prestor, 2010).


9

5.2 PRIPOMOČKI ZA NIMV

Zaradi vedno novejših pripomočkov in oblik ventilacije je potrebno redno spremljanje

novosti. Za izvajanje NIMV potrebujemo ustrezne ventilatorje in različne vmesnike

(Gorjup in Knafelj, 2014).

a) MASKE: na trţišču je veliko ponudb različnih vrst mask za aplikacijo NIMV.

Za učinkovito in udobno uporabo je pomembna pravilna izbira in vzdrţevanje maske.

Potrebno je izbrati masko pravilne velikosti, ki dobro tesni, je udobna, njena pravilna

namestitev pa vpliva na učinkovitost terapije (Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in

alergijo Golnik, 2015).

nosna maska zatesni prostor okrog celotnega nosu. Pritrdimo jo z elastičnimi trakovi

okrog čela in zatilja. Običajno jo uporabljamo pri kronični ventilaciji na domu, ni pa

primerna pri akutni respiratorni insuficienci (Moţina in Lotrič, 2014). V masko je vgrajen

izhod za izdihovanje. Ni priporočljiva za bolnike, ki dihajo skozi usta ali se jim med

spanjem usta odprejo. Zaradi uhajanja zraka skozi usta bi to povzročilo neustrezno

dovajanje pritiskov v dihalne poti (Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo

Golnik, 2015).

ustnonosna maska zatesni celoten nos in usta. Maska naj sega od korena nosu do sredine

brade. Namestimo jo z elastičnimi trakovi (Sanchez et al,. 2014).

čelno obrazna maska oz. maska, ki pokriva cel obraz. Pritrdimo jo s trakovi okrog glave.

Na petih mestih ima priključke za pritrditev traku, ki omogoča boljše tesnenje (Dimar,

2015).

Običajno so maske iz silikona, trakovi pa iz poliuretana, prekriti z bombaţem ali pa so

silikonski. Maske so na razpolago v različnih velikostih (S-majhno, M-srednje, L-veliko).

Nekatere novejše maske, ki se večinoma uporabljajo v intenzivnih enotah imajo

nepropustni odprtini za bronhoskopijo in nazogastrično sondo ter priključek za spremljanje

CO2 (Dimar, 2015). Nastavljivo čelno blazinico imajo nekatere maske za ublaţitev,


10

enakomerno razdelitev in zmanjšanje pritiska na korenu nosu (Brill, 2014). Maske, ki so za

večkratno uporabo lahko očistimo in steriliziramo (Dimar, 2015).

Slika 1: Različne maske in aparat za NIMV

Vir: Kobilica (2016a)

Slika 2: Nosna maska s čelno blazinico

Vir: Philips respironics (2010)

b) ČELADE: namenjene so CPAP terapiji, kisikovi terapiji v hiperbarični komori in

neinvazivnemu mehanskemu predihavanju z ventilatorjem. Čelado za CPAP


11

terapijo ne smemo uporabiti za aplikacijo NIMV, medtem ko čelado za NIMV

lahko uporabljamo tudi za CPAP terapijo (RAM2, b.d. (a)).

Vrste čelad:

NIMV čelada

ima 6 ISO priključkov simetrično postavljenih na trdem obroču čelade, 2x dihalno cev in

trakove za fiksacijo čelade (RAM2, b.d. (a)). Dotok in iztok plinov omogočata dva

priključka na čeladi (Lekić, 2015).

CPAP čelada

ima 4 ISO priključke postavljene simetrično na čeladi, 1x dihalni sistem, nastavljiv PEEP

ventil, manometer in trakove za fiksacijo čelade (RAM2 , b.d. (a)).

hitra CPAP čelada

Hitra CPAP čelada je namenjena predvsem za CPAP terapijo respiratornih bolezni v

urgentni medicini in reševalni sluţbi. Preko direktne povezave na jeklenko s kisikom

omogoča CPAP terapijo bolnikov s kardiogenim pljučnim edemom od samega prihoda k

bolniku. Čelada ima sistem kravate z univerzalno velikostjo, sistem hitre namestitve pa

omogoča nameščanje ene osebe (RAM2, b.d. (a)).

Slika 3: CPAP čelada z manometrom in PEEP ventilom ter čelada za NIMV

Vir: Intersurgical (2016)


12

Set za hitri CPAP vsebuje 4 ISO priključke, ki so simetrično postavljeni na čeladi, Venturi

sistem z generatorjem pretoka in nastavitvijo FiO2 koncentracije, nastavljiv PEEP ventil,

manometer in trakovi za fiksacijo čelade (RAM2, b.d. (a)).

Da izberemo pravilno velikost čelade je potrebno bolniku izmeriti obseg vratu, npr.

velikost S (small) je od 21-28cm, M (medium) od 28-35cm, L (large) od 35-42cm

(Intersurgical, 2016). Velikosti se tudi razlikujejo glede na proizvajalca čelade.

Čelade se med seboj razlikujejo glede na njihovo funkcijo in proizvajalca. Nekatere imajo

ZIP zadrgo (sistem kapuce) (RAM2, b.d. (a)), druge pa imajo do bolnika dostopno

odprtino s pokrovčkom v obliki kroga, ki ga lahko odvijemo in nato nazaj privijemo.

Novejše čelade pa so ţe tako izpopolnjene, da imajo sistem zapenjanja, ki nadomesti

pazdušne trakove (Intersurgical, 2016).

Čelade imajo tudi več različnih dostopov za katetre in sonde, ki so zatesnjeni in različnih

velikosti (odvisno od proizvajalca in čelade). So iz prozornega polivinila brez lateksa

(Intersurgical, 2016).

c) KLASIČNI VENTILATORJI, PRENOSNI VENTILATORJI, RAZLIČNI

GENERATORJI PRETOKA, DOZATORJI KISIKA, DVOCEVNI ALI

ENOCEVNI DIHALNI SISTEM, VLAŢILCI

Najbolj preproste naprave za neinvazivno ventilacijo delujejo kot generatorji pretoka,

poganja jih običajno visokotlačni plin iz bolnišnične napeljave (Jevšnik in Podsedenšek,

2011).

- Ventilatorji: standardni z moţnostjo invazivnega in neinvazivnega

predihavanja ali manjši transportni ventilatorji namenjeni neinvazivni

ventilaciji. Prednost sodobnejših standardnih ventilatorjev je moţnost

natančnejših nastavitev (Gorjup in Knafelj, 2014). Kljub dobremu tesnjenju

vmesnikov sami nadomeščajo izgubo plinov pri vsakem dihalnem ciklusu

(Knafelj in Radšel, 2012). Ventilatorje, ki imajo moţnost invazivnega in

neinvazivnega predihavanja je potrebno pred vsako uporabo pravilno


13

sestaviti in testirati. Ventilator priključimo na električno omreţje in stenske

priključke za kisik in zrak.

Slika 4: Elisa 800 ventilator za invazivno in neinvazivno mehansko ventilacijo z

aktivnim vlaţilcem

Vir: Kobilica (2016b).

Visokopretočni ventili, ki delujejo po Venturijevem principu in jih uporabljajo predvsem

na polintenzivnih enotah, kjer ni na razpolago ventilatorjev - s pretokom O2 skozi dve

različno veliki šobi doseţemo ţeleno koncentracijo O2, s posebno valvulo pa zagotovimo

ţeleni PEEP (Knafelj in Radšel, 2012).


14

- Vlaţilci: Aktivni vlaţilec nam omogoča nastavitev ţelene temperature pri bolniku

na NIMV (RAM2, b.d. (b)). Vlaţilec je samostojna enota ventilatorja z lastnim

alarmnim sistemom. Sestavljen je iz grelnega telesa in vlaţilne posode s sistemom

za dovajanje redestilirane vode (Ivanović, 2011). Nameščen mora biti niţje od

bolnika, da se prepreči morebitni pretok kondenza v bolnika (RAM2, b.d. (b)).

Vlaţilec HME (heat and moisture exchanger) – toplotno vlaţilni izmenjevalec je najbolj

pogost pasiven vlaţilec in enostaven za uporabo. Slaba lasnost pa je, da nimamo nadzora

vlaţenja (Ivanović, 2011). Menjati ga moramo na 24 ur oziroma po potrebi (Aristovnik in

Korošec, 2012).

- Dihalni sistem (dvocevni ali enocevni) zaščitimo z baktericidnim filtrom. Cevi so

za uporabo pri enem bolniku do maksimalno 7 dni. Dvocevni dihalni sistem

uporabljamo predvsem pri klasičnih ventilatorjih namenjenih invazivni in

neinvazivni ventilaciji. Ima snemljiv Y-del za uporabo neinvazivne ventilacije

preko čelade. Inspiratorna cev dvojnega sistema ima odprtino za temperaturni

senzor (RAM2, b.d. (c)).

Slika 5: CPAP Flow generator

Vir: Intersurgical (2009)


15

- PEEP ventil 5, 7.5, 10, 12.5, 15 in 20 cm H2O, ki se namesti na masko ali čelado

(Oberauner et al., 2010) in ga uporabljamo, če nimamo na voljo ventilatorja

(Knafelj in Radšel, 2012).

- Manometer za spremljanje tlaka v čeladi.

d) HIGH FLOW

High flow je visoko pretočna kisikova terapija in predstavlja alternativo drugim oblikam

ventilacije (Miller, 2013). To je oblika dihalne podpore, kjer je kisik pogosto v povezavi s

stisnjenim zrakom in vlaţenjem dostavljen bolniku pri stopnjah pretoka višjih od tiste

običajno dostavljene pri zdravljenju s kisikom. Običajna kisikova terapija je do 16 L/min,

pri High flow kisikovi terapiji pa znaša do 60 L/min (Nishimura, 2015).

Visoko pretočna kisikova terapija sestavlja mešalnik zrak/kisik, (FiO2 od 0.21 do 1.0,

pretoki do 60 L/min) aktiven vlaţilnik, enojno ogrevano cevje in nosna kanila. Plin je

ogrevan in navlaţen z aktivnim vlaţilcem in dostavljen skozi ogrevano cevje (Nishimura,

2015).

Z visokimi pretoki vzpostavimo ţeljeno koncentracijo kisika in PEEPa (Gorjup in Knafelj,

2014), vmesnik za High flow pa zmanjša nazofaringealni mrtvi prostor in posledično

vdihavanje CO2 (Milesi et al., 2014) ter izboljša alveolarno prezračevanje (Nishimura,

2015).

Nosna kanila je za enkratno uporabo (pri enemu bolniku za največ 7 dni) in v različnih

velikostih. Fiksiramo jo z nastavljivim elastičnim trakom okoli glave. Zobje nosne kanile

so mehki in proţni (Fisher & Paykel Healthcare, 2010).

Čeprav povzroča High-flow sistem več hrupa od drugih vmesnikov (Brill, 2014) je za

bolnike bolj udoben, ga bolje prenašajo, laţje govorijo in se prehranjujejo (Roca et al.,

2016). Tudi manj je poškodb koţe na obrazu v primerjavi z drugimi vmesniki za NIMV

(Milesi et al. 2014).


16

Slika 6: High-flow nosna kanila

Vir: Kobilica (2016c)

5.3 INDIKACIJE

Oberauner et al. (2010), Sanchez et al. (2014), Knafelj in Radšel (2012) navajajo naslednje

indikacije za NIMV:

sodelujoči in poučeni bolniki,

akutna respiratorna insuficienca (hiperkapnična, hipoksična),

akutno poslabšanje kronične respiratorne insuficience,

kronična respiratorna insuficienca,

oblika odvajanja od ventilatorja ali preoksigenacija pred intubacijo,

kardiogeni pljučni edem,

akutno srčno popuščanje in akutno poslabšanje kroničnega,

nekardiogeni vzroki (pljučnica, pankreatitis),

dihalna stiska pri imunsko oslabljenih bolnikih,

v sklopu SIRSA po kemo/imunoterapiji,

hemato/onkološki bolniki po kemo/radioterapiji,

poslabšanje KOPB in astme z ventilatorno odpovedjo,


17

respiratorna fizioterapija,

preprečevanje reintubacij po ventilaciji (postintubacijska respiratorna odpoved),

bolniki, ki niso kandidati za intubacijo in mehansko ventilacijo (terminalni

weaning), bolniki z dihalno stisko v končni fazi neozdravljive bolezni,

bolniki, ki odklanjajo intubacijo,

nevrološko-mišična obolenja,

cistična fibroza pljuč,

pri motnjah dihanja med spanjem (sleep-apnea sindrom),

hipoksična respiratorna insuficienca (pljučnica),

restriktivne bolezni pljuč zaradi deformacije prsnega koša (skolioza),

hipoksija ob poškodbi prsnega koša, ki se ne popravlja ob ustreznem

protibolečinskem zdravljenju in dovajanju kisika,

po operacijah na pljučih in srcu,

povečano dihalno delo in uporaba pomoţne dihalne muskulature,

paradoksno dihanje s frekvenco nad 25 vdihov / min.

5.4 KONTRAINDIKACIJE

Jaber et al. (2010), Mas in Masip (2014), Gorjup in Knafelj (2014), Oberauner et al.

(2010), Lainščak (2013) navajajo naslednje kontraindikacije za NIMV:

zastoj dihanja,

zastoj srca,

hujša motnja zavesti,

hemodinamsko nestabilni bolniki,

obstrukcija zgornjih dihal,

nezmoţnost poţiranja in izkašljevanja,


18

slabost in bruhanje,

nevarnost aspiracije,

srčne aritmije (neobvladljive),

prekomerno izločanje sline in sputuma, / obilna sekrecija iz pljuč,

poškodbe ali opekline obraza oz. obraznih kosti, ustne votline ali glave,

operativni poseg na poţiralniku, obrazu, zgornjih dihalih in ţelodcu,

nestabilen prsni koš,

pnevmotoraks, če še ni dreniran,

povišan intrakranialni tlak nad 20 mmHg,

krvavitev iz nosu in iz zgornjih dihalnih poti,

traheoezofagealna fistula,

aktivna, nezdravljena tuberkuloza,

počen bobnič ali druge bolezni srednjega ušesa,

nesodelujoči bolniki,

klavstrofobija,

dekubitus na obrazu (uporaba maske) ali vratu (uporaba čelade),

neizkušenost osebja /nezmoţnost nadzora bolnika,

bolniki s povišanim CO2 nad 12 kPa in ph manjšim od 7.20.

5.5 PREDNOSTI

Lekić (2015), Reţonja (2014), Aristovnik in Korošec (2012) navajajo naslednje prednosti

NIMV:

zniţa potrebo po endotrahealni intubaciji in z njo povezanim zapletom, bolnika

lahko hitreje ekstubiramo,


19

sedacija bolnika ni potrebna oz. je manjša,

skrajša bolnišnično leţalno dobo in zniţa stroške zdravljenja,

izboljša preţivetje,

bolniki so budni, lahko govorijo, dihajo spontano in imajo ohranjene proste dihalne

poti,

omogoča večje udobje bolnika, prehranjevanje, pitje, izkašljevanje (ohranjeni

zaščitni fiziološki mehanizmi),

vdihani zrak se lahko v nosu navlaţi in ogreje,

zmanjša občutek strahu in nemoči,

izboljša alveolno ventilacijo in s tem izmenjavo plinov, odpira zaprte alveole,

zmanjša dihalno delo, in s tem utrujenost dihalnih mišic, stabilizira prsno steno pri

poškodbah prsnega koša ali po operaciji v prsni votlini, poveča se rezidualna

kapaciteta pljuč, zmanjša se obseg kolabiranih pljuč in prepreči nastanek novih

atelektaz,

izboljša zasičenost s kisikom,

zmanjša predobremenitev desnega prekata(zmanjša se venski priliv v desno srce) in

poobremenitev levega prekata (zmanjša se polnitev in upor proti iztisu,poveča se

iztisni deleţ),

lahko se uporablja na polintenzivnih enotah, prehospitalno, med transportom in

med posegi in tudi za nadaljevanje zdravljenja na domu,

v zgodnjem pooperativnem obdobju lahko zmanjšamo tveganje za nastanek

dihalnih zapletov,

kot preventivno zdravljenje pri bolnikih z višjim tveganjem za razvoj zapletov

(prebujevalnica, urgenca),

enostavna uporaba in odstranjevanje,

postopek je moţen tudi s prekinitvami, vmes lahko je, inhalira zdravila, izkašljuje,

izvaja respiratorno fizioterapijo,


20

nevarnost okuţb spodnjih dihalnih poti je manjša kot pri invazivnih oblikah

predihavanja.

5.6 SLABOSTI

Reţonja (2014), Aristovnik in Korošec (2012) navajajo naslednje slabosti NIMV:

z vztrajanjem pri uporabi NIMV lahko prepozno preidemo na invazivne oblike

ventilacije,

ne zagotavlja zaščite dihalnih poti in lahko pride do aspiracije (aspiracijske

pljučnice),

nezadostno tesnjenje maske ali čelade,

neudobje zaradi pritiska maske in občutek utesnjenosti (klavstrofobija),

zaradi tesnjenja obrazne maske lahko na mestih stika s koţo nastanejo razjede

zaradi pritiska,

lahko pride do poškodbe koţe zaradi pritiska pazdušnih trakov pri čeladi,

lahko prihaja do napihovanja ţelodca zaradi povečanih pritiskov in slabosti oz.

bruhanja po obrokih,

otečena in/ali izsušena nosna in ustna sluznica,

draţenje in vnetje očesne veznice, ki povzroča uhajanje zraka,

bolečine v ušesih in obnosnih votlinah,

ni direktnega pristopa do sapnika (npr. v primeru, da je povečana sekrecija iz pljuč

in so potrebne pogostejše aspiracije),

padec krvnega tlaka,

pnevmotoraks,

hrup, ki ga povzroča, neinvazivna ventilacija,

moţnost zastajanja CO2 pri čeladi,

neujemanje bolnika z ventilatorjem.


21

5.7 OBLIKE NIMV

Osnovni dejavniki dihalne podpore izhajajo iz dejstva, da je predihavanje ciklični proces,

ki ga sestavljajo enkratni dihalni volumen, frekvenca dihanja, dihalni ciklus, pretoki

dihalne zmesi med dihalnim ciklusom in tlaki, ki nastanejo med izvajanjem dihalne

podpore (Reţonja, 2014).

Osnovni koncept NIMV je uporaba pozitivnega tlaka med respiratornim ciklom (vdih in

izdih). Najenostavnejša uporaba je CPAP- kontinuiran pozitivni pritisk skozi respiratorni

cikel. Veliko načinov namenjenih za invazivno mehansko ventilacijo se lahko uporablja pri

neinvazivni obliki (Aboussouan in Mireles-Cabodevila, 2014).

Najpogosteje uporabljamo podporno obliko ventilacije CPAP z dodatno tlačno podporo

(PS) s katero ţelimo izboljšati oksigenacijo in jim zmanjšati dihalno delo ali BiPAP/PS s

katerim ţelimo predvsem izboljšati ventilacijo (Knafelj in Radšel, 2012). CPAP je

izvedljiv tudi s pomočjo nekaterih majhnih, preprostih in cenejših aparatur, bolj primernih

za širšo uporabo. Tehnološko zahtevnejše predvsem pa draţje aparature pa so potrebne za

BiPAP ventilacijo (Moţina in Lotrič, 2014).

Manjši prenosni ventilatorji v primerjavi s klasičnimi večinoma ne omogočajo tako

natančnega nadzorovanja ventilacije (Knafelj in Radšel, 2012).

Izbira za začetni način ventilacije je odvisna od bolnika, stanja zaradi katerega se zdravi in

sposobnosti ventilatorjev, ki so na voljo (White in Bethune, 2011).

Nastavitve in vrsto ventilatorja določi zdravnik, medicinska sestra pa jih mora poznati in

razumeti (Jevšnik in Podsedenšek, 2011).

Reţonja (2014), Gorjup in Knafelj (2014) navajajo naslednje oblike predihavanja:

BiPAP, BiLevel (ang. biphasic positive airway pressure) – predihavanje s

pozitivnim pritiskom na dveh nivojih, ki omogoča da pritisk v maski ali čeladi z

dihanjem niha med niţjo ekspiracijsko (EPAP) ter višjo inspiracijsko (IPAP)

vrednostjo,


22

CPAP (angl. continuos positive airway pressure) - predihavanje s stalnim

pozitivnim pritiskom v dihalnih poteh,

PSV (ang. pressure support ventilation) - tlačna podpora s PEEP-om,

NIPPV (angl. noninvasive positive pressure ventilation) – tlačno ali volumsko

kontrolirano intermitentno predihavanje s pozitivnim tlakom.

CPAP omogoča odpiranje prej zaprtih pljučnih mešičkov in jih obdrţi odprte ob koncu

ekspirija, izboljša izmenjavo plinov v pljučnih mesičkih ter zasičenost s kisikom, poveča se

funkcionalana rezidualna kapaciteta pljuč (FRC) in volumen pljuč v ekspiriju (Moţina in

Lotrič, 2014).

Pri BiPAP načinu ventilacije je vpliv na hemodinamiko večji, saj se dodatno dvigne

intratorakalni tlak (Knafelj in Radšel, 2012) in zniţa dotok venske krvi v desno srce ter

posledično dodatno zniţa tlak (Moţina in Lotrič, 2014).

Slika 7: Mehanizmi, preko katerih NIMV izboljša izmenjavo plinov. FRC –

funkcionalna rezidualna kapaciteta

Vir: Reţonja (2014)


23

6. ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA NA NIMV

Gorjup in Knafelj (2014) navajata, da je NIMV prva metoda izbora zdravljenja bolnikov z

akutnim poslabšanjem KOPB in bolnikov z akutnim kardiogenim pljučnim edemom.

Na nekaterih intenzivnih enotah je poleg ostalega osebja v timsko delo stalno vključen tudi

respiratorni fizioterapevt (Jevšnik in Podsedenšek, 2011).

O spremembah zdravstvenega stanja mora medicinska sestra vedno obvestiti zdravnika, ki

nato spremeni pogoje ventilacije ali odredi prehod na invazivno ventilacijo, predpiše

ustrezno terapijo in odvzem krvi za laboratorijske preiskave. Predvsem je pomembno, da

ob slabšanju respiratornega stanja ne odlašamo z endotrahealno intubacijo (Jaber et al.,

2010).

6.1 NADZOR BOLNIKA

Za uspešno NIMV je potreben kontinuiran in učinkovit nadzor bolnika in ventilatorja,

predvsem v prvih urah po pričetku NIMV saj nam pokaţe ali je uspešna ali ne (Trinkaus,

2009).

Vloga medicinske sestre pri nadzoru bolnika je ključnega pomena saj je ob bolniku

prisotna ves čas. Prepoznati mora teţave in vzroke za slabšanje stanja, bolnika

hemodinamsko in respiratorno spremljati ter o vseh pomembnih odstopanjih takoj obvestiti

zdravnika (Gorjup, 2009). Med uvajanjem bolnika na NIMV je v prvi uri ob bolniku stalno

prisoten tudi zdravnik.

Ţivljenjske funkcije, ki jih spremljamo preko monitorja se ob uvajanju ventilacije merijo

na eno uro, če je potrebno pa tudi pogosteje (Trinkaus, 2009) saj sama ventilacija lahko

privede do hemodinamske nestabilnosti (Hess, 2013).


24

6.1.1 Klinični nadzor

Spremljamo bolnikovo udobje, stanje zavesti, gibanje prsnega koša, uporabo pomoţnih

dihalnih mišic in ujemanje bolnikovega dihanja z ventilatorjem, cianozo, vlaţnost koţe,

napihovanje ţelodca (Oberauner et al., 2010).

6.1.2 Hemodinamski nadzor

Hemodinamski nadzor vključuje merjenje krvnega pritiska, pulza, telesne temperature in

diurez (Aristovnik in Korošec, 2012).

6.1.3 Respiratorni nadzor

Respiratorni nadzor vključuje merjenje frekvence dihanja, pulzno oksimetrijo in merjenje

ogljikovega dioksida v izdihanem zraku (Aristovnik in Korošec, 2012).

Analizo plinov v arterijski krvi se opravi najprej po eni do dveh urah in nato po štirih do

šestih urah NIMV oziroma glede na bolnikovo stanje. Nasičenost arterijske krvi s kisikom

vzdrţujemo nad 90 % (Gorjup, 2009).

Plinska analiza arterijske krvi (PAAK) odkriva in ureja bolnikovo stopnjo oksigenacije

in kislinsko-bazno ravnovesje. Vrednosti pH, pCO2, cel. CO2, HCO3 in preseţek baze

izraţajo kislinsko-bazno stanje krvi, vrednosti pO2 in nasičenost hemoglobina s kisikom

(HbO2) pa izkazujejo oksigenacijsko stanje krvi (Šmitek in Krist, 2008).

pH vrednost odraţa celotno kislinsko-bazno stanje krvi. Normalna pH je med 7,35 in 7,45.

To vrednost mora telo za normalno delovanje tkiv in celic vzdrţevati ves čas. Če je pH

krvi niţji od 7,35 govorimo o acidozi, če pa je pH višji od 7,45 pa govorimo o alkalozi. Pri

uravnavanju kislinsko-baznega ravnovesja v telesu sodelujeta dihalni in ledvični sistem

(Šmitek in Krist, 2008).

pCO2 vrednost izraţa učinkovitost dihanja. Višji pCO2 od 6 kPa kaţe na dihalno acidozo

ali kompenzacijo presnovne alkaloze, niţji pCO2 od 4,6 kPa pa kaţe na dihalno alkalozo


25

ali na kompenzacijo presnovne acidoze (Šmitek in Krist, 2008). Normalna vrednost je 4,7-

6,0 kPa (Bratkovič et al., 2015).

HCO3 vrednost izraţa presnovni del uravnavanja kislinsko-baznega ravnovesja (Šmitek in

Krist, 2008).

Preseţek baze predstavlja pH urejevalce v krvi, ki pomagajo nadzirati pH in se nahajajo v

znotrajcelični tekočini in v zunajcelični tekočini (Šmitek in Krist, 2008).

Vrednost pO2 je oksigenacijski pokazatelj, ki pokaţe količino raztopljenega O2 v krvi.

Vrednost pod 10,6 kPa kaţe na hipoksemijo-laţja ,hipoksemija med 8,0 in 10,6 kPa,

zmerna hipoksemija med 5,3 in 7,9 kPa in huda hipoksemija pod 5,3 kPa (Šmitek in Krist,

2008).

Hb-HbO2 je razmerje med O2, ki je dejansko vezan na hemoglobin in količino O2, ki ga je

hemoglobin sposoben vezati (Šmitek in Krist, 2008). Normalna zasičenost s O2 je od 96 do

98 % (Bratkovič et al., 2015).

6.1.4 Znaki za neuspešno NIMV

Če se najkasneje dve uri po začetku neinvazivne ventilacije bolnikovo stanje ne stabilizira

ali izboljša (Hess, 2013) in se SpO2 oziroma pO2 ne popravlja ali pa, če pCO2 narašča

oziroma se respiracijska acidoza poglablja (Jevšnik in Podsedenšek, 2011) ter se stanje

zavesti slabša, refleks izkašljevanja pa je nezadovoljiv, je potrebno bolnika intubirati in

umetno ventilirati (Reţonja, 2014).

Znaki, ki nas opozarjajo na neuspešno NIMV so še hemodinamska nestabilnost (je lahko

posledica ventilacije) s frekvenco dihanja več kot 40/min in nemiren bolnik (Osmančevič,

2011).

6.1.5 Znaki za uspešno NIMV

Vrednosti krvnih preiskav pokaţejo dobro predihanost bolnika, izboljšanje ph (>7,30) in

nivoja pO2 ter padec pCO2 v arterijski krvi (Prah in Tevš, 2015). Zmanjša se frekvenca


26

dihanja, dihalni volumen pljuč je večji in zmanjšan občutek dispneje (Moţina in Lotrič,

2014).

6.2 ZDRAVSTVENA NEGA PO MODELU VIRGINIE HENDERSON

Medicinska sestra nudi bolniku na NIMV delno ali popolno pomoč pri izvajanju vseh

ţivljenjskih aktivnostih. Na bolnika ves čas deluje pomirjujoče in ga vzpodbuja.

Po oceni stanja bolnika prične z načrtovanjem in izvajanjem aktivnosti, ki so prilagojena

posameznemu bolniku. Bolnik, ki potrebuje NIMV je dihalno močno ogroţen, zato

predvsem v akutni fazi opustimo vse naporne aktivnosti, ki niso nujno potrebne oz. se

posvetujemo z zdravnikom.

Pri izvajanju diagnostično-terapevtskega programa medicinska sestra sodeluje po navodilu

zdravnika. Njena samostojna funkcija je najbolj izrazita pri zadovoljevanju bolnikovih

potreb po zdravstveni negi, ki izhajajo iz temeljnih ţivljenjskih aktivnosti po Virginiji

Henderson, te pa morajo podpirati medicinsko diagnozo (Kodila, 2008).

Pomembno vlogo pri zdravljenju ima zdravstvena vzgoja bolnikov, ki se začne ţe v

bolnišnici.

6.2.1 Dihanje

O dihalni stiski govorimo, kadar bolnik ne zmore z lastnim dihalnim naporom zagotoviti

zadostne oksigenacije in odstranjevanja ogljikovega dioksida. Vzrok so motnje dihanja, ki

lahko nastanejo v kateremkoli členu dihanja (transport plinov v krvi, difuzija, ventilacija).

Te motnje privedejo do zmanjšane koncentracije kisika v krvi (hipoksija) in zvečane

koncentracije ogljikovega dioksida v krvi (hiperkapnija) (Kodila, 2008).

Pri poslabšanju KOPB pride zaradi obstrukcije dihalnih poti v ekspiriju do ujetja zraka v

alveolih (zmanjšana funkcionalna rezervna kapaciteta in povišan avto-PEEP), povečana je

resistenca dihalnih poti v ekspiriju s teţjim izdihom, ki poveča dihalno delo, poruši se


27

razmerje med ventilacijo in perfuzijo pljuč, kar je tudi najpomembnejša sprememba

(Moţina in Lotrič, 2014). Ti bolniki so dispnoični, obilno izkašljujejo gnojni sputum,

stiska jih v prsih in piska v pljučih. Pri teţkem poslabšanju pa je prisotna še tahipneja nad

30 vdihov/min, pri dihanju uporabljajo dodatno dihalno muskulaturo (Škrgat Kristan et

al.,2009), pojavi se hiperkapnija z respiratorno acidozo, ter metabolno acidozo zaradi

povečanega dihalnega dela (Moţina in Lotrič, 2014).

Pri kardiogenem pljučnem edemu zaradi dviga pritiska v pljučnih venah in kapilarah začne

intersticijska tekočina zastajati v pljučnem tkivu (v intersticiju in alveolih) in prestopati

alveolarno membrano. Vzrok je največkrat dvig hidrostatskega pritiska v pljučnih

kapilarah, zniţan onkotski tlak krvi ali povečana prepustnost alveolokapilarne membrane

(Bijol in Kaker, 2014). Ko limfna drenaţa ne sledi več povečanemu nabiranju tekočine v

intersticiju in alveolih se zmanjša raztegljivost pljuč in poveča dihalno delo. Pride do

nesorazmerja med ventilacijo in perfuzijo, poslabša se izmenjava plinov preko

alveolokapilarne membrane (Moţina in Lotrič, 2014). Bolniki, ki imajo kardiogeni pljučni

edem oteţeno in pospešeno dihajo s pomoţno muskulaturo, sprva imajo suh nato

produktiven (krvavo belkast, penast sputum) kašelj (Bijol in Kaker, 2014).

NIMV se lahko aplicira 24 ur ali nekaj ur na dan (čas izvajanja odredi zdravnik). Postopek

lahko po naročilu zdravnika prekinemo za izvajanje respiratorne fizioterapije in inhalacije

zdravil. Preden začnemo z NIMV je zelo pomembno, da bolnik privoli oz., da se strinja z

načinom zdravljenja. Po znani indikaciji za NIMV zdravnik razloţi bolniku namen NIMV,

nastavi pogoje predihavanja (Aristovnik in Korošec, 2012) in alarmne meje za izbrane

spremenljivke. Medicinska sestra pripravi masko oz. čelado in jo poveţe s cevmi

ventilatorja. Velikost maske oziroma čelade zabeleţi v bolnikovo dokumentacijo.

Namestitev in izbira prave velikosti maske ali čelade je zelo pomembna. Primeren vmesnik

je tisti, ki omogoča dobro prileganje, zmanjšuje tveganje za poškodbe koţe zaradi

povečanega pritiska vmesnika in pretiranega uhajanja zraka (Sanchez et al., 2014).

Na začetku predihavanja masko rahlo pridrţimo na obrazu, dokler se bolnik nanjo ne

navadi. Prehitro navezana maska lahko ţe tako prestrašenega bolnika še bolj vznemiri in

prestraši, predvsem če jo uporablja prvič (Brill, 2014). Ko se prepričamo, da je maska


28

ustrezna in da jo bolnik lepo prenaša, jo tesno pričvrstimo s trakovi na glavo, vendar ne

sme povzročati prevelikega pritiska na koţo. Ves čas komuniciramo z bolnikom, ga

pomirjamo mu dajemo napotke kako lahko sodeluje. Ustno-nosna maska mora segati od

korena nosu pa do sredine brade (Lekić, 2015). Trak je potreben, da ohrani pravilen

poloţaj večine vmesnikov in za udobje bolnika (Suneel, 2015). Čelno obrazna ali ustno-

nosna maska pri uporabi zagotavljata podobne klinične rezultate (Sanchez et al., 2014). Pri

namestitvi maske je zelo pomembno, da dobro tesni, zagotavlja čim večje udobje in

preprečuje komplikacije nastale zaradi maske, saj če ne tesni dobro oz. je puščanje zraka

preveliko pride do izgube pretoka in do padca tlakov ter posledično do slabše oksigenacije

ter motene mehanike dihanja. Menjava maske pa lahko zmanjša neuspeh ventilacije (Brill,

2014).

Pri namestitvi čelade najprej izmerimo obseg vratu, da dobimo pravo velikost čelade,

pripnemo trakove na zadnji del čelade nato na čelado namestimo enocevni ali dvocevni

(na inspiratorni in ekspiratorni konektor) dihalni sistem (odvisno od aparata) in ga

poveţemo z dihalnim aparatom. Pri nameščanju čelade čez glavo in pri odstranjevanju

morata sodelovati dve osebi. Z vsake strani raztegneta spodnji del čelade (elastičen

ovratnik) ter jo povezneta čez glavo, da se neprodušno zapre okrog vratu. Trakove za

fiksacijo namestita pod bolnikove pazduhe in jih pripneta na sprednji del čelade tako, da

dobro tesni in da zrak ne uhaja. V času nameščanja čelade je pokrov na čeladi odprt. Po

namestitvi odprtino na čeladi zapremo s pokrovom ter potisnemo varnostni zatič pod

gumb, da doseţemo notranji pritisk v čeladi. Če je postopek pravilno izpeljan se čelada

napihne (Makarovič in Novak, 2011).

Pri odstranjevanju čelade najprej odpremo pokrov, odpnemo trakove ter snamemo čelado

(Makarovič in Novak, 2011).

Čelade imajo v primerjavi z maskami neprimerno večji mrtvi prostor. Ker so čelade

delno raztegljive se del pretoka in posledično tlaka/volumna porabi za razpenjanje čelade.

Pri predihavanju moramo zagotoviti dovolj visoke pretoke plinov za učinkovito

izplavljanje CO2 in zagotavljanje PEEPa (Knafelj in Radšel, 2012).


29

Večina mask in čelad je oblikovanih tako, da imajo namerno vključeno nekaj puščanja

zraka, saj je potrebno za odstranjevanje CO2 (Brill, 2014). Predvsem pri čeladi lahko pride

do ponovnega vdihovanja izdihanega CO2 (Knafelj in Radšel, 2012). Nenamerno večje

uhajanje zraka pa lahko povzroča probleme. Predvsem pripomore k neučinkovitosti

ventilacije, saj povzroča precejšno izgubo v dostavi znotraj-alveolarnega pritiska, prihaja

do izgube volumna in vodi do asinhronije med bolnikom in ventilatorjem. Vse to pa vodi

do neuspeha zdravljenja z NIMV. Manjše uhajanje zraka se lahko kompenzira v

spremenljivem obsegu in je dopustno dokler puščanje ne moti bolnika (Brill, 2014).

Ves čas spremljamo frekvenco dihanja, uporabo pomoţne dihalne muskulature, gibanje

prsnega koša, bolnikovo sinhronost z dihalnim aparatom, skrbimo da zrak ne uhaja iz

maske ali čelade, saj uhajanje zraka povzroči nezadostno predihavanje. Opazujemo, če je

refleks izkašljevanja zadovoljiv. Bolnike z akutno dihalno odpovedjo običajno spremlja

dispneja ali povečano dihalno delo (White in Bethune, 2011).

Medicinska sestra se mora ob vsaki sproţitvi alarma ventilatorja odzvati, ugotoviti vzrok in

ukrepati v okviru svojih pristojnosti (Kodila, 2008).

Tovrstno predihavanje močno izsuši ustno in nosno sluznico ali povzroči zamašen nos, saj

iz ventilatorja prihaja mrzel in suh zrak. Uporaba aktivnega vlaţenja pri NIMV je potrebna

še posebej če je prisotno puščanje ali če je dostavljen visok deleţ kisika. Tako kot lahko

zmanjša povečanje upora v nosni sluznici, zmanjša suhost in poveča udobje in toleranco

ventilacije na maski. Vlaţenje se tudi priporoča, da se izognemo zgostitvi izločka.

Temperatura je odvisna glede na bolnikovo udobje (Brill, 2014). Za aktivno vlaţenje pri

uporabi NIMV maske vklopimo grelec na dihalnem aparatu na nastavitev vlaţenja pri

maski in nastavitev za NIV (Makarovič in Novak, 2011).

Pasivno vlaţenje zagotavlja toplotno-vlaţilni izmenjevalnik (HME), ki pa poveča mrtvi

prostor in lahko povzroči povečanje upora pretoka in s tem povečanje bolnikovega

dihalnega dela (Sanchez et al., 2014) ter zmanjšanje izločanja CO2 (Brill, 2014).

Pri čeladi ogrevanje in/ali vlaţenje inspiratornih plinov ni potrebno. Aktivno vlaţenje bi

sproţilo dvig temperature in kondenza v čeladi (RAM2, b.d (a)).


30

Pri bolnikih na NIMV moramo zaradi njihovega stanja pogosto kontrolirati plinsko analizo

arterijske krvi. Kri odvzamemo iz laţje dostopnih arterij (največkrat iz radialne), kadar pa

je potrebno pogosto jemanje vzorcev pa zdravnik vstavi arterijsko linijo.

Nezadostna oksigenacija krvi (hipoksemija) se kaţe z oteţenim dihanjem v mirovanju,

pomodrelosti ustnic in prstov, nemirom in motnjami koncentracije, utrip je pospešen in

dobro polnjen, krvni tlak je povišan. Stopnjo hipoksemije ugotovimo s plinsko analizo

arterijske krvi. Za zadostno količino kisika v tkivih je potreben tudi ustrezen minutni

volumen srca in količina hemoglobina. Oksigenacijo merimo preko tipala pulznega

oksimetra, ki pokaţe saturacijo (nasičenost) kisika arterijske krvi v odstotkih (Šifrer,

2011).

Dihanje s stalnim pozitivnim tlakom v dihalnih poteh (CPAP) pri hipoksemiji omogoči

večjo površino za izmenjavo plinov v pljučih (koncept odprtih pljuč) (Šifrer, 2011).

Povečana koncentracija ogljikovega dioksida v krvi (hiperkapnija), ki nastane zaradi

nezadostne ventilacije se kaţe z znaki glavobola, zaspanost, vrtoglavica, povišan je krvni

tlak, znojenje, zmedenost, pordelost očesnih veznic in motnjami srčnega ritma (Prestor in

Vrankar, 2013). S kapnografom merimo vrednost ogljikovega dioksida (etCO2) v

izdihanem zraku. Izboljša kontinuiran nadzor bolnika in vpogled v učinek zdravljenja

(Moţina, 2014).

Bolniki z akutnim poslabšanjem KOPB dobijo povečane odmerke bronhodilatatorjev

(Šuškovič, 2011), ki jih inhalirajo prek nebulizatorja, saj zaradi prizadetosti (huda dispneja

in tahipneja) niso sposobni tehnično pravilnega vdiha bronhodilatatorja preko nastavka

(Škrgat Kristan et al., 2008). Temelj bolnišničnega zdravljenja pri teh bolnikih je

zdravljenje s kisikom, ki pa ga ne smemo dodajati nenadzorovano (hiperoksija), ker lahko

povzroči številne neţelene fiziološke učinke (Bratkovič et al., 2015). Zaradi naraščanja

ogljikovega dioksida v krvi lahko povzroči zmedenost in čedalje slabše dihanje.

Pri povečanih količinah izpljunka in za potrditev okuţbe oziroma povzročitelja okuţbe

(bakterije, virusi) je potrebno vzeti vzorec izpljunka, ki mora biti pravilno izkašljan v


31

sterilno posodico in ga poslati na mikrobiološke preiskave (Krajnc in Pečovnik Balon,

2000).

6.2.2 Hranjenje in pitje

V nasprotju z invazivno ventiliranimi bolniki imajo pri neinvazivnem predihavanju bolniki

zgornje dihalne poti proste zato se lahko prehranjujejo. Bolnikom na začetku zdravljenja z

NIMV ne ponujamo hrane in pijače (če je potrebno samo vlaţimo usta) zaradi moţnosti

poslabšanja stanja in potrebe po intubaciji. Ob izboljšanju zdravstvenega stanja pa lahko

zauţije več manjših, lahkih obrokov hrane. Je pa prehranjevanje pri bolnikih na NIMV

zaradi dispneje lahko oteţeno zato velikokrat potrebujejo pri hranjenju našo pomoč.

Hranjenje naj poteka počasi, saj mu s tem zagotovimo laţje in bolj mirno dihanje (Bijol in

Kaker, 2014), pazimo tudi, da ne pride do aspiracije hrane. Hranjenje prilagodimo

trenutnemu stanju bolnika. Med jedjo telo porabi več kisika (Kozina, 2011). Z zdravnikom

se posvetujemo, če je lahko bolnik v času hranjenja brez NIMV. Med hranjenjem mu

namesto NIMV maske apliciramo kisik po nazalnem katetru. Bolnika, ki ima čelado lahko

hranimo skozi posebno odprtino s pokrovčkom ali zadrgo, ki jo med hranjenjem lahko

zapiramo. Če med hranjenjem pride do padca saturacije je potrebno hranjenje prekiniti, da

se bolnik nadiha in poskusiti znova, ko se njegovo stanje izboljša. Če vnos hrane ni

zadosten, se posvetujemo z zdravnikom, po njegovem naročilu uvedemo hranilno sondo in

ga dodatno hranimo še po sondi.

Potrebna je omejitev vnosa soli, saj prevelik vnos lahko povzroči zadrţevanje tekočin v

telesu, kar pa še dodatno oteţuje dihanje (Kozina, 2011).

Potrebna je zadostna hidracija oziroma vlaţenje ustne sluznice saj tovrstno predihavanje

močno izsuši ustno in nosno sluznico. Za vlaţenje ustne sluznice lahko uporabljamo,

limonine palčke in zeliščne čaje. Suho ustno sluznico pa lahko omilimo tudi s

splakovanjem ust z vodo ali uporabo umetne sline (Prah in Tevţ, 2015). Bolniki s srčnim

popuščanjem imajo omejen vnos tekočin do 2 litra na dan (Ţontar et al., 2011).


32

Bolnikom z zelo povečano telesno teţo svetujemo pogovor z dietetičarko, da skupaj

sestavita jedilnik.

Pozorni moramo biti tudi na večanje trebuha. Pri volumskih načinih dihalne podpore je

večja moţnost napihovanja ţelodca (Šifrer, 2011). Napihnjenost ţelodca povzroči

bruhanje. Zmanjšamo ga lahko s pritiskom na trebuh ali s spremembo nastavitev na

ventilatorju. Če je napihnjenost velika je potrebno uvesti razbremenilno sondo, ki pa ne

sme biti predolga, da ne gleda preko roba maske, ker lahko pride do uhajanja zraka (ovira

tesnitev maske). Nekatere čelade in maske imajo poseben vhod za sonde, ki prepreči

uhajanje zraka. Za bolnika ni priporočljivo pitje gaziranih pijač (Trinkaus, 2009).

Če dopušča zdravstveno stanje bolnika ventilacijo prekinemo za 30 minut do ene ure pred

in po obroku, da bi preprečili slabost ali bruhanje (Osmančevič, 2011).

Vsak dan vodimo tekočinsko bilanco vnosa tekočin in izločanja telesnih tekočin,

izračunana vrednost pa predstavlja stanje tekočin v bolnikovem organizmu. Če so

odstopanja velika (močno pozitivna ali negativna tekočinska bilanca) o tem obvestimo

zdravnika (Kodila, 2008).

6.2.3 Izločanje in odvajanje

Ugotoviti moramo bolnikove navade, ki jih ima pri odvajanju blata in urina (Ivanuša in

Ţeleznik, 2008). Ocenjujemo stanje koţe anogenitalnega predela, o morebitnem vnetju

obvestimo zdravnika in ustrezno oskrbimo mesto vnetja z zaščitno kremo. Nudimo pomoč

pri izločanju in odvajanju, pri uporabi urinske steklenice in nočne posode, pri oskrbi

anogenitalnega predela. Skrbimo, da redno odvaja blato na tri dni. Zaradi terapevtske lege

in pomankanja telesne aktivnosti je nevarnost nastanka obstipacije. Pri zaprtju po

zdravnikovem navodilu damo odvajalo ali apliciramo čistilno klizmo (Bijol in Kaker,

2014).


33

Pri bolnikih s pljučnim edemom zdravljenje z diuretiki povzroča povečano izločanje urina,

zato je v akutnem stanju najbolje, da uvedemo urinski kateter, ker bi se z izločanjem v

urinsko steklenico bolnik še bolj utrudil (Bijol in Kaker, 2014).

Zdravljenje z diuretiki lahko povzroči elektrolitsko neravnovesje zaradi povečanega

izločanja urina (Firer in Vinkler, 2014). Bolniki s hipertermijo izgubljajo tekočino z

znojenjem oziroma oddajanjem toplote (Muzlovič, 2012).

Pri bolnikih z urinskim katetrom merimo diurezo vsako uro. Redno vpisujemo izločeno

tekočino in odvajanje blata v ustrezno bolnikovo dokumentacijo ter vodimo dnevno

bilanco izločenih tekočin.

6.2.4 Gibanje in ustrezna lega

Na začetku uvajanja na NIMV bolnika namestimo v udoben polsedeč (pod kotom 45º) ali

sedeč poloţaj z vzravnano lego prsnega koša, noge so razbremenjene, lahko jih podloţimo

z blazino, da razbremenimo pete. Roke podloţimo z blazinami (Aristovnik in Korošec,

2012). Polsedeči poloţaj izboljša fiziološke pogoje transporta kisika, zmanjša dihalno delo,

manj obremenjuje srce (Bijol in Kaker, 2014), pri bolnikih z vstavljeno nazogastrično

sondo pa zmanjšuje moţnost mikroaspiracij ţelodčne vsebine.

Gibanje je zaradi zdravstvenega stanja, monitoringa in povezanosti z ventilatorjem pri teh

bolnikih omejeno (predvsem v akutni fazi), zato potrebujejo našo pomoč pri obračanju.

Vsaka sprememba poloţaja jim predstavlja napor. Pri obračanju upoštevamo vse znane

preventivne ukrepe za preprečevanje nastanka razjed zaradi pritiska. Pri bolniku ob

poslabšanju respiratorne funkcije prenehamo z aktivnostmi kot so preoblačenje postelje,

obračanje, umivanje…

Spreminjanje lege preprečuje nastanek atelektaz in zastojnih pljučnic (White in Bethune,

2011).


34

Ventilacija je uspešna, če je bolnik umirjen in počiva (Lainščak, 2013). V proces je

vključen tudi respiratorni fizioterapevt, ki nudi pomoč pri dihanju z raznimi dihalnimi

vajami.

6.2.5 Spanje in počitek

Poskrbimo za čimbolj mirno okolje, saj lahko vznemirjanje in neprijetni dejavniki iz okolja

poslabšajo stanje bolnika. Po navodilu zdravnika damo uspavalo ali pomirjevalo.

Včasih potrebuje bolnik na NIMV blago sedacijo, da laţje prenaša masko ali skafander in

zaradi asinhronosti z ventilatorjem (White in Bethune, 2011).

Velikokrat je pri bolnikih moten počitek zaradi hrupa, ki ga povzročajo aparature, alarmi

na aparaturah in piskanje infuzijskih črpalk.

6.2.6 Oblačenje

Zaradi potenja je potrebno pogosto preoblačenje bolnika in menjavanje posteljnega perila.

6.2.7 Vzdrţevanje normalne telesne temperature

Potrebno je redno merjenje in beleţenje telesne temperature. Ob povišani telesni

temperaturi, ki je eden najpomembnejših znakov okuţbe, je potrebno ukrepanje, bolj

pogosto merjenje, aplikacija antipiretika in antibiotika po naročilu zdravnika. Temperatura

je evolucijski odziv na okuţbo (nadzoruje ga osrednji ţivčni sistem) in pomeni enega od

obrambnih mehanizmov. Cilj mehanizma je omejitev širjenja mikroorganizmov v telesu,

oziroma njihovo ubijanje. Patofiziološke spremembe, ki spremljajo povišano temperaturo,

lahko same poslabšajo napoved in usodno vplivajo na izid bolezni (Muzlovič, 2012).


35

6.2.8 Osebna higiena in urejenost

Bolniki na NIMV velikokrat potrebujejo pomoč medicinske sestre pri osebni higieni. Skrb

za nego telesa vključuje tudi pregled koţe in vidnih sluznic.

Nega ustne votline je bistvenega pomena pri bolnikih na NIMV. Obloţena in izsušena

ustna sluznica zmanjšuje tek in lahko privede do okuţb spodnjih dihal (White in Bethune,

2011). Teţave nastopijo pri bolnikih katerih stanje ne dopušča, da si sami izvajajo ustno

higieno, dodatni dejavnik pa je še izsušitev ustne sluznice, ki jo povzroči tovrstno

predihavanje. Priporočljivo je izvajanje ustne nege trikrat dnevno, pred ali po vsakem

obroku hrane in po potrebi (določimo individualno glede na oceno stanja ustne votline). Če

bolnik ne more sam skrbeti za higieno zob in ustne votline mu jo naredimo mi z gobicami

in raztopino 0,1 % klorheksidinijevega diglukonata v vodi, ustnice pa namaţemo z

mazilom za ustnice. Odstranitev zobne proteze lahko vpliva na prileganje maske.

Prav tako lahko brada pri bolniku vpliva na slabše tesnenje maske in uhajanje zraka.

Najboljša in hitra rešitev je, če brado obrijemo. Če se bolnik ne strinja z britjem maska pa

ne tesni dobro, masko zamenjamo s čelado (Brill, 2014).

Pod masko je vroče in vlaţno, zato je potrebno večkrat osveţiti bolnikov obraz. Pri

dolgotrajnem zdravljenju z NIMV se lahko pojavi rdečina koţe na obrazu, izpuščaj, koţa

razpoka (Brill, 2014).

Masko se čisti po potrebi z vlaţno krpico ali robčki, ki ne vsebujejo alkohola. Pri daljši

odstranitvi pa jo lahko umijemo s toplo vodo in nevtralnim milom ter osušimo na zraku.

Maska mora biti pred ponovno uporabo povsem suha. Nekatere maske je moţno po

uporabi dezinfekcirati in sterilizirati ter ponovno uporabiti. Glede čiščenja in sterilizacije je

potrebno upoštevati navodila proizvajalca. Trakove za pritrditev maske oz. čelade se opere

ročno z blagim milom in osuši na zraku. Če sta maska ali čelada poškodovana ju je

potrebno takoj zamenjati (Dimar, 2015).

Opazujemo spremembe na koţi (predvsem na obrazu, na korenu nosu in ličnici, vratu in

pod pazduho), ki bi lahko nastale zaradi pritiska maske ali čelade. Izpostavljena mesta


36

lahko preventivno zaščitimo z zaščitno oblogo ali namaţemo z mazilom. Preventivna

uporaba poliuretanskega filma in hidrokoloidne obloge vplivata na zmanjšanje nastanka

RZP. Obloga, vpliva na nadzor temperature koţe, deluje kot bariera, poveča zaščito koţe,

zmanjša trenje in pritisk med masko in koţo ter zmanjša zdrs maske zaradi teţe ali vlage

(Prestor in Vrankar, 2013). Pri maskah in čeladah, ki nimajo posebne odprtine za sondo

lahko na mestu, kjer se stikajo maska oz. čelada ter sonda, pride do prevelikega pritiska na

koţo in uhajanja zraka. Sondo večkrat premaknemo, da ne pride do razjede zaradi pritiska

ali pa na koţo pod sondo zaščitimo z zaščitno oblogo. Poleg stanja koţe moramo opazovati

tudi prekrvavljenost rok (pulzi, barva, mravljinčenje), ker lahko premočna pritrditev

čeladnih pasov povzroči zmanjšanje krvnega pretoka pod pazduhama. Pritiske pasov

večkrat preverimo (Aristovnik in Korošec, 2012).

Najboljša preventiva za varovanje koţe, kjer maska ali čelada pritiska na koţo je pravilna

izbira velikosti, pravilno nameščanje in druge alternative mask. Masko zamenjamo za

čelado (ali obratno) ali pa prekinemo NIMV za nekaj časa, če to dopušča stanje (Prestor in

Vrankar, 2013).

Za suho nosno sluznico se priporoča vlaţenje s fiziološko raztopino ali z geli za vlaţenje

nosne sluznice.

Uhajanje zraka iz maske draţi oči in lahko povzroči vnetje očesne veznice. Suhe oči lahko

navlaţimo s fiziološko raztopino ali umetnimi solzami (Brill, 2014).

6.2.9 Izogibanje nevarnostim v okolju

Medicinska sestra mora stalno nadzorovati ţivljenjske funkcije in biti pozorna na zvočno

oglašanje alarmnih naprav z ustrezno nastavljenimi alarmnimi mejami. Pozorna mora biti,

da so varnostne ograje bolniške postelje dvignjene, ko se oddalji od bolnika, kajti s tem

lahko prepreči padec bolnika.


37

Dihalni sistem je namenjen uporabi zgolj pri enem bolniku do maksimalno 7 dni in ni

namenjen ponovni uporabi (RAM2, b.d. (c)). Filtre (HME vlaţilci) je potrebno menjavati

na 24 ur oz. po potrebi (Aristovnik in Korošec, 2012).

Medicinska sestra dosledno izvaja čiščenje in razkuţevanje negovalnih in terapevtskih

pripomočkov ter aparatur v sklopu posteljne enote, upošteva navodila za preprečevanje

širjenja bolnišničnih okuţb, predvsem pri bolnikih v izolaciji. Pri delu uporablja osnovno

varovalno opremo (predpasnik ali plašč, kapo, rokavice, masko) (Kodila, 2008).

Pri dajanju zdravil potrebuje poleg praktične usposobljenosti tudi široko teoretično znanje

s področja delovanja zdravil in upoštevati pravilo 10 P (Kodila, 2008).

Bolniki morajo imeti vzpostavljeno periferno vensko pot za neprekinjeno ali ponavljajoče

dajanje intravenske ali infuzijske terapije in moţnost nujnega medikamentoznega

ukrepanja ob poslabšanju stanja (Šmitek in Krist, 2008). Naloga medicinske sestre je, da

upošteva higienske standarde pri uvajanju venske kanile in dajanju intravenozne terapije.

V primeru, da bo bolnik z zdravljenjem nadaljeval na domu, je potrebno njega in njegove

svojce ustrezno educirati. Socialna delavka preko območne patronaţne enote preveri

pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje na domu (Prah in Tevš, 2015).

6.2.10 Komuniciranje, izraţanje čustev, občutkov

Mnogi medicinsko tehnični posegi so za bolnike nevsakdanji dogodki, povezani z

neprijetnimi občutki, bolečinami, strahom in stresom zato je psihična priprava zelo

pomembna in sestoji iz pravočasnega in razumljivega informiranja ter etičnega odnosa do

bolnika. Pripomore k boljšemu sodelovanju bolnika in izidu zdravljenja (Šmitek in Krist,

2008).

Medicinska sestra je ves čas ob bolniku, mu razlaga kaj dela in kako lahko sodeluje, ga

spodbuja in pridobi njegovo zaupanje. Za uspešno ventilacijo je zelo pomembna psihična


38

priprava bolnika. Nekateri bolniki imajo zaradi teţkega dihanja pod čelado ali masko

občutek utesnjenosti in klavstrofobijo (Jaber et al., 2010) .

Bolniki, ki imajo čelado, laţje komunicirajo kot bolniki z masko. Je pa zaradi hude dihalne

stiske pri bolnikih oteţena verbalna komunikacija, ki se kaţe z oteţenim govorom.

Bolniki z dihalno stisko so zaradi teţkega dihanja pogosto nemirni, prestrašeni, NIV maska

jim daje občutek dušenja, zato je zelo pomembno, da jih skušamo pomiriti in jih pridobiti k

sodelovanju (Bijol in Kaker, 2014).

Pri bolnikih z akutnim poslabšanjem kronične obstruktivne pljučne bolezni moramo biti

pozorni na motnje zavesti zaradi povečanja hiperkapnije, ki je lahko posledica previsoke

koncentracije O2 (Škrgat Kristan et al., 2008).


39

7 RAZPRAVA

Na prvo raziskovalno vprašanje, ki se glasi: »Kdaj, kako in pri komu se uporablja

neinvazivna mehanska ventilacija?« odgovarjamo z naslednjimi dejstvi: NIMV se

uporablja pri zdravljenju akutnih in kroničnih dihalnih motenj v intenzivnih in

polintenzivnih enotah, vse bolj pa se jo uporablja tudi za zdravljenje na domu. Z njeno

uporabo ţelimo zmanjšati potrebo po intubaciji, predvsem pa se ţelimo izogniti

komplikacijam, ki nastanejo ob intubaciji in umetni ventilaciji ter posledično daljši leţalni

dobi in večji umrljivosti.

Uporabljamo jo, ko ţelimo, da PaO2 v krvi poraste, PaCO2 pa pade, ko ţelimo doseči

boljšo oksigenacijo brez povečanja pCO2. Z NIMV povečamo utripni volumen srca,

zmanjšamo dihalno delo, poveča se funkcionalna rezidualna kapaciteta z izboljšanjem

ventilacijsko perfuzijskega razmerja, zmanjša se poraba kisika in izboljša izmenjava plinov

(Moţina in Lotrič, 2014).

Neinvazivna mehanska ventilacija s pozitivnim tlakom je način podpore dihanju pri kateri

bolnik diha spontano s pomočjo maske ali čelade, je buden, obrambni mehanizmi dihal so

neokrnjeni.

Za neinvazivno ventilacijo uporabljamo različne vmesnike, kot so različne vrste mask, od

nosne, ustnonosne, pa do novejše maske, ki pokrije celoten obraz in čelade, ki pokrijejo

celo glavo ter so neprodušno zaprte okoli vratu. S cevnim sistemom jih priključimo na

ventilator ali na CPAP aparat.

Ključni dejavnik za uspešno izvedbo NIMV je pravilna velikost in namestitev

maske/čelade. Na uspeh pa vpliva tudi ustrezno usposobljen zdravstveni tim in sodelujoč

bolnik. Medicinska sestra stalno kontrolira poloţaj maske, ki ga po potrebi spreminja,

pritisk na koţo, doseganje volumna ter puščanje zraka (Brill, 2014).


40

Ob neuspešni NIMV je ključnega pomena pravočasen prehod na invazivno ventilacijo zato

je zelo pomemben klinični nadzor, predvsem v prvih urah zdravljenja. Pomembno je, da

bolniku zagotovimo varno in kakovostno oskrbo.

Kronična neinvazivna ventilacija pomeni nudenje dihalne podpore bolniku pri dihanju na

bolnikovem domu. Uporaba se je v zadnjem času zelo povečala. Dobri rezultati zdravljenja

se pričakujejo pri bolnikih s hudo hipoksemijo in nihajočo hiperkapnijo in pri bolnikih s

prekomerno telesno teţo, ki imajo obstruktivno apnejo v spanju. Tukaj je zelo pomembna

zdravstvena vzgoja kjer sodelujejo bolnik in njegovi svojci, zdravnik, medicinska sestra in

serviser, pri teţjih bolnikih pa sodeluje tudi patronaţna medicinska sestra. S pravilnim

zdravljenjem in zdravstveno vzgojnim programom lahko ţivijo bolj aktivno in

kakovostnejše ţivljenje, predvsem pa je pomembna tudi bolnikova pripravljenost in

motiviranost k sodelovanju (Prestor in Vrankar, 2013).

NIMV se pri akutnem kardiogenem pljučnem edemu lahko uporablja kot začetno

zdravljenje, ali pa takrat, ko z običajnim pristopom ne doseţemo zadostnega učinka. CPAP

je primerljivo učinkovit kot BiPAP, ker pa je bolj enostaven in bolj široko dosegljiv je zato

na nekaterih oddelkih bolj priporočljiv kot BiPAP (Moţina in Lotrič, 2014).

Pri zmernem do hudem akutnem poslabšanju KOPB se NIV uporablja kot dodatna terapija

ob standardni terapiji (Moţina in Lotrič, 2014).

Učinkovita je v zdravljenju akutne dihalne stiske po operacijah (predvsem pljučnih) saj ob

preventivni uporabi neinvazivne ventilacije 7 dni pred operacijo doma in 3 dni v

pooperativnem obdobju vidno zmanjša disfunkcijo pljuč (Oberauner et al., 2010).

Na drugo raziskovalno vprašanje: »Ali lahko s pomočjo teoretičnega modela Virginie

Henderson zagotavljamo holistično obravnavo bolnika na NIMV?« odgovarjamo z

naslednjimi ugotovitvami.


41

Medicinska sestra bolnika obravnava holistično celostno, kar pomeni, da je človek

kompleksna enota in ima svojo lastno integriteto. Zagotoviti mu mora občutek varnosti,

razumevanja in vzpodbude, da zmore vse napore v procesu zdravljenja.

Zaradi vedno večje potrebe po neinvazivni ventilaciji in prezasedenosti intenzivnih enot se

je njena uporaba preselila tudi na polintenzivne enote. Za uspeh pri zdravljenju z NIMV je

poleg sodelovanja in dobre poučenosti bolnikov ključnega pomena tudi usposobljen in

izkušen zdravstveni tim.

Kljub novejšim in vedno bolj izpopolnenim pripomočkom za NIMV pa so uhajanje zraka,

poškodbe koţe ali neudobje vmesnika še vedno eden izmed glavnih vzrokov za slabo

prilagoditev oz. za neuspeh NIMV. Da bi bila učinkovitost boljša je izrednega pomena, da

se zdravstveni tim ves čas izobraţuje in spremlja novosti na področju NIMV.

Potreba po neinvazivni ventilaciji se je preselila tudi izven bolnišnice in glede na velik

porast kroničnih respiratornih bolezni, zaradi kajenja, starosti in debelosti, ki potrebujejo

neinvazivno ventilacijo tudi izven bolnišnice, bo teh bolnikov z leti vedno več (Gabrijelčič,

2010). Zato se naša celostna obravnava ne bi smela zaključiti ob odpustu bolnika ampak bi

se morala nadaljevati tudi po odpustu, saj so takrat bolniki najbolj prestrašeni, zmedeni in

odvisni od pridobljenega znanja tekom hospitalizacije. Zdravstvena nega mora biti

kontinuirana in imeti pomembno vlogo pri vključevanju v ţivljenje kroničnega bolnika,

zato mora temeljiti na dobremu multidisciplinarnemu timskemu sodelovanju in predvsem

dobri komunikaciji znotraj tima.

Pri obravnavi bolnikov je zelo pomembno timsko delo saj okrepi medsebojno povezanost,

sodelovanje, poveča razumevanje zaposlenih ter posledično izboljša kakovost zdravstvene

nege (Lorber, 2011). Obojestranska verbalna in pisna komunikacija je osnova za

kontinuirano zdravstveno nego in zdravljenje, boljše poznavanje bolnikovega stanja saj

nam zagotavlja vir informacij o bolniku, ki jih zbere celoten zdravstveni tim. Zbiranje vseh

teh informacij nam bo tudi v pomoč pri načrtovanju zdravljenja in zdravstvene nege, ki jo

bo bolnik potreboval v drugi bolnišnični oz. zunajbolnišnični (doma) oskrbi ali obravnavi

(Srpčič, 2011).


42

Medicinska sestra pomaga posamezniku, da postane samostojen, kakor hitro je to mogoče,

sodeluje pri realizaciji diagnostično- terapevtskega načrta, katerega iniciator je zdravnik, je

član širšega zdravstvenega tima, v katerem sodeluje pri načrtovanju in izvajanju celotne

zdravstvene oskrbe bolnika (Henderson, 1997).


43

8 SKLEP

Uporaba neinvazivne mehanske ventilacije se je v zadnjem času zelo povečala in postala

sestavni del pri akutni in kronični respiracijski insuficienci. Njena uporaba se je razširila

izven intenzivnih enot, tudi izven bolnišnic.

Z NIMV se ne izognemo samo zapletom povezanim z intubacijo in posledično daljši

leţalni dobi ter večjim stroškom zdravljenja, izboljša se preţivetje teh bolnikov in zmanjša

število sprejemov v intenzivne enote.

Za neinvazivno ventilacijo uporabljamo različne vmesnike in ventilatorje, ki se vedno bolj

izpopolnjujejo in dajejo poudarek njihovi učinkovitosti in prilagoditvi bolniku.

Prav zaradi njene razširjenosti in vedno večje uporabe predvsem pa vedno novejših

pripomočkov in aparatur na trţišču je zelo pomembno redno informiranje in izobraţevanje

izvajalcev zdravstvene nege ter celotnega tima kajti le tako lahko zagotovimo bolj

kakovostno, učinkovito in varno obravnavo bolnikov.

Bistvenega pomena pri obravnavi bolnika je sodelovanje in uspešna komunikacija

zdravstvenega tima saj mu lahko z nepravočasnim prehodom na invazivno ventilacijo

naredimo več škode kot koristi.


44

9 LITERATURA

Aboussouan, L, S, Mireles-Cabodevila, E. Noninvasive positive pressure support.

Cleveland Clinic, 2014. Dosegljivo na:

www.clevelandclinicmeded.com/medicalpubs/diseasemanagement/pulmonary/noninvasive

-positive-pressure/ (18.04.2016).

Aristovnik, E, Korošec, B. Zdravstvena nega bolnika na neinvazivni mehanski ventilaciji.

V: Pareţnik, R. (ur.). 21. Mednarodni simpozij intenzivne medicine in 18. seminar

intenzivne medicine za medicinske sestre in zdravstvene tehnike, zbornik predavanj.

Ljubljana: Slovensko zdruţenje za intenzivno medicino, 2012: 72-5.

Bijol, A, Kaker, M. Zdravstvena nega pacienta s pljučnim edemom. V: Ţontar, T, Kvas, A.

(ur.). Urgentna stanja v kardiologiji in angiologiji, zbornik prispevkov z recenzijo:

XXXII. Strokovno srečanje. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in

angiologiji, 2014: 29-37.

Bratkovič, M, Prestor, L, Fleţar, M. Vpliv nebulizacije bronhodilatatorja s pomočjo

stenskega kisika na respiracijsko acidozo pri bolnikih z akutnim poslabšanjem

kronične obstruktivne pljučne bolezni. V: Kadivec, S. (ur.). Zagotavljanje varnosti

pri bolniku z obolenji pljuč: zbornik predavanj: program za medicinske sestre in

tehnike zdravstvene nege, Golniški simpozij 2015. Golnik: Univerzitetna klinika za

pljučne bolezni in alergijo Golnik, 2015: 54-9.

Brill, AK. How to avoid interface problems in acute noninvasive ventilation. Breathe,

2014. Dosegljivo na: breathe.ersjournals.com/content/breathe/10/3/230.full.pdf

(21.04.2016).

Cabrini, L, Zangrillo, A. Non-invasive ventilation after cardiac surgery. HSR Proc

Intensive Care Cardiovasc Anesth, 2011. Dosegljivo na:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3484599/ (21.04.2016).

http://www.clevelandclinicmeded.com/medicalpubs/diseasemanagement/pulmonary/noninvasive-positive-pressure/

http://www.clevelandclinicmeded.com/medicalpubs/diseasemanagement/pulmonary/noninvasive-positive-pressure/

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3484599/


45

Dimar. DimAir total face mask (brošura). Dimar, 2015. Dosegljivo na:

http//77.104.130.101/ bellcrai/wp-content/uploads/2016/5/2560GB-DiMax_03.pdf

(20.06.2016).

Firer, M, Vinkler, A. Elektrolitsko neravnovesje in motnje srčnega ritma. V: Ţontar, T,

Kvas, A. (ur.). Urgentna stanja v kardiologiji in angiologiji, zbornik prispevkov z

recenzijo: XXXII. strokovno srečanje. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in

angiologiji, 2014: 43-55.

Fisher & Paykel Healthcare. Optiflow nasal high flow. Fisher & Paykel Healthcare, 2010.

Dostopno na: www.myoptiflow.com/#gsc.tab=0 (20.09.2015).

Gabrijelčič, J. Presoja o uvedbi kronične NIMV pri bolniku s KOPB. V: Košnik, M. (ur.).

Zbornik: Golniški simpozij 2010. Golnik: Univerzitetna klinika za pljučne bolezni

in alergijo, 2010: 3-4.

Gorjup, V. Neinvazivna ventilacija. V: Voga, G, Pernat, A. (ur.). Šola intenzivne medicine

2009. Novo mesto: Slovensko zdruţenje za intenzivno medicino, 2009: 151-6.

Gorjup, V, Knafelj, R. Neinvazivna ventilacija. V: Vajd, R, Gričar,M. (ur.). 21.mednarodni

simpozij o urgentni medicini. Urgentna medicina, izbrana poglavja. Ljubljana:

Slovensko zdruţenje za urgentno medicino, 2014: 114-6.

Guy, W, S, H. Noninvasive Ventilation. Medscape, 2014. Dosegljivo na:

http://www.medscape.com/article/304235-overwiew (14.5.2015).

Henderson, V. Basic principles of nursing care. Michigan: International Council of Nurses,

1997.

Hess, D, R. Noninvasive ventilation for acute respiratory failure. Respir Care, 2013.

Dosegljivo na: https://dx.doi.org/10.4187/respcare.02319 (14.05.2016).

http://www.myoptiflow.com/#gsc.tab=0

http://www.medscape.com/article/304235-overwiew


46

Intersurgical. StarMed respiratory hoods and masks. Intersurgical, 2016. Dosegljivo na:

www.intersurgical.com/products/critical-care/starmed-respiratory-hoods-for-non-

invasive-mechanical-ventilation-niv (20.05.2016).

Intersurgical. CPAP therapy range. Intersurgical, 2009. Dosegljivo na:

http://www.intersurgical.com/content/files/32067/600938466 (20.05.2016).

Ivanović, B. Vlaţenje dihalnih poti in aplikacija inhalacij pri mehansko ventiliranem

bolniku. V: Peternelj, K. (ur.). Mehanska ventilacija, zbornik prispevkov z

recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije.-Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji intenzivni

terapiji in transfuziologiji, 2011: 57-63.

Ivanuša, A, Ţeleznik, D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Univerza v

Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, 2008.

Jaber, S, Chanques, G, Jung, B. Postoperative noninvasive ventilation. Anesthesiology,

2010. Dosegljivo na: http://dx.doi.org/10.1097/ALN.0b013e3181c5e5f2

(16.04.2016).

Jevšnik, A, Podsedenšek, D. Neinvazivna ventilacija-timski pristop. V: Plank, D, Vrenko,

A. (ur.). Z uvajanjem novosti do boljših rezultatov v zdravstveni negi: 12.

Strokovno srečanje medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Celjske

regije. Celje: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2011: 55-

60.

Knafelj, R, Radšel, P. Neinvazivna ventilacija. V: Pareţnik, R. (ur.). 21.Mednarodni

simpozij intenzivne medicine in 18.seminar intenzivne medicine za medicinske

sestre in zdravstvene tehnike, zbornik predavanj. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za

intenzivno medicino, 2012: 60-2.

Kobilica, P. Različne maske in aparat za NIMV (lasten vir), 2016a.

http://www.intersurgical.com/products/critical-care/starmed-respiratory-hoods-for-non-invasive-mechanical-ventilation-niv

http://www.intersurgical.com/products/critical-care/starmed-respiratory-hoods-for-non-invasive-mechanical-ventilation-niv


47

Kobilica, P. Elisa 800 ventilator za invazivno in neinvazivno mehansko ventilacijo z

aktivnim vlaţilcem (lasten vir), 2016b.

Kobilica, P. High-flow nosna kanila (lasten vir), 2016c.

Kodila, V. Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja. Priročnik za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana:Univerzitetni klinični center

Ljubljana, Kirurška klinika, Klinični oddelek za anasteziologijo in intenzivno terapijo

operativnih strok, 2008.

Kozina, A, D. Ocena prehranjenosti in dietna navodila bolnikom s KOPB. Univerzitetna

klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik, 2011. Dostopno na: www.Klinika-

golnik.si/strokovna-javnost/reference-ambulante/datoteke/priročnik_RA_2011a.pdf

(17.05.2016)

Krajnc, I, Pečovnik Balon, B, (ur.). Interna medicina. Maribor: Univerza v Mariboru,

Visoka zdravstvena šola, 2000.

Krajnc, A. Skrb za dihanje v domačem okolju. V: Šumak, I. (ur.). Zdravstvena nega pri

osnovni ţivljenjski aktivnosti - dihanju, zbornik predavanj. Murska Sobota:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 2014: 83-9.

Lainščak, D. Neinvazivna mehanska ventilacija NIMV. V: Morec, D, Jošar, D, Lipič

Baligač, M. (ur.). Moč za spremembe, medicinske sestre in babice smo v prvih

vrstah zdravstvenega sistema. Zbornik strokovnega seminarja. Murska Sobota:

Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja,

2013: 20-4.

Lekić, M. Neinvazivna mehanska ventilacija. Topličnik 2015; 4(2): 2.

Lopez-Campos, J, L, Jara-Palomares, L, Munoz, X, Bustamante, V, Barreiro, E. Lights and

shadows of non-invasive mechanical ventilation for chronic obstructive pulmonary

disease (COPD) exacerbations. Annals of Thoracic Medicine, 2015. Dosegljivo na:

http://www.klinika-golnik.si/strokovna-javnost/reference-ambulante/datoteke/priročnik_RA_2011a.pdf



48

www.toracicmedicine.org/article.asp?issn=1817-

1737;year=2015;volume=10;issue=2;spage=87;epage=93;aulast=Lopez-Campos

(17.5.2015).

Lorber, M. Timsko delo-dejavnik zagotavljanja kakovosti v zdravstveni negi. V:

Štemberger-Kolnik, T, Majcen-Dvoršak, S, Klemenc, D (ur.). 8. kongres

zdravstvene in babiške nege Slovenije. Zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Nacionalni center za

strokovni, karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic, 2011: 118-122.

Makarovič, B, Novak, L. Neinvazivna mehanska ventilacija s čelado in masko. V:

Peternelj (ur.). Mehanska ventilacija. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji, 2011: 20-5.

Mas, A, Masip, J. Noninvasive ventilation in acute respiratory failure. Dovepress. 2014.

Dostopno na: www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4136955/ (18.06.2016).

Milesi, C, Boubal, M, Jacquot, A, Baleine, J, Durand, S, Pons-Odena, M, Cambonie, G.

High-flow nasal cannula: recommendations for daily practice in pediatrics. Ann

Intensive Care, 2014. Dosegljivo na:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4273693/ (17.05.2016).

Miller, K. High flow oxygen: does it make a difference? RT, 2013. Dosegljivo na:

http://www.rtmagazine.com/2013/09/high-flow-oxygen-does-it-make-a-difference/

(17.05.2016).

Moţina, H. Kapnografija. V:Vajd, R, Gričar, M. (ur.). 21. mednarodni simpozij o urgentni

medicini. Urgentna medicina, izbrana poglavja 2014. Ljubljana: Slovensko

zdruţenje za urgentno medicino, 2014: 56-9.

http://www.toracicmedicine.org/article.asp?issn=1817-1737;year=2015;volume=10;issue=2;spage=87;epage=93;aulast=Lopez-Campos

http://www.toracicmedicine.org/article.asp?issn=1817-1737;year=2015;volume=10;issue=2;spage=87;epage=93;aulast=Lopez-Campos



http://www.rtmagazine.com/2013/09/high-flow-oxygen-does-it-make-a-difference/


49

Moţina, H, Lotrič, N. Fiziologija dihanja in neinvazivna ventilacija (NIV/NPPV). Šola

urgence, 2014. Dosegljivo na: www.szum.si/media/4ploads/files/Zbornik Sola

urgence 1_letnik FINAL VERZIJA 1_1.pdf (20.06.2016).

Muzlovič, I. Povišana temperatura pri bolnikih v enoti intenzivne terapije. V: Pareţnik, R.

(ur.). 21. mednarodni simpozij intenzivne medicine in 18.seminar intenzivne

medicine za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Zbornik predavanj.

Ljubljana: Slovensko zdruţenje za intenzivno medicino, 2012: 1-5.

Nishimura, M. High-flow nasal cannula oxygen therapy in adults. Intensive care, 2015.

Dosegljivo na: www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4393594/ (16.04.2016).

Oberauner, L, Strauch, L, Sakelšek-Jeras, L, Špec-Marn, A, Štupnik-Pirtovšek, Š.

Neinvazivno predihavanje s pozitivnim tlakom v pooperativnem obdobju. Zdrav

Vestn 2010, Dosegljivo na:

http://wwwszd.si/user_files/vsebina/Zdravniški_Vestnik/2010/april/322-9.pdf

(13.06.2015).

Osmančevič, E. Uporaba neinvazivne ventilacije na internistični prvi pomoči v UKC

Ljubljana. V: Gričar, M, Vajd, R. (ur.). 18. mednarodni simpozij o urgentni

medicini. Urgentna medicina. Izbrana poglavja. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za

urgentno medicino, 2011: 389-392.

Philips respironics. Tried and true (brošura). Philips respironics, 2010. Dosegljivo na:

http://incenter.medical.philips.com/doclib/getDoc.aspx?func=ll&objId=10256251&

objAction=Open (20.08.2016).

Prah, R, Tevš, L. Vloga medicinske sestre pri neinvazivni mehanski ventilaciji.V: Dolenc,

P (ur.). Slovensko zdravniško društvo zdruţenja za hipertenzijo. Zbornik drugi del.

Ljubljana: Zdruţenje za hipertenzijo, Slovensko zdravniško društvo, 2015: 57-66.

Prestor, L. Neinvazivna mehanična ventilacija. Obzor Zdr N 2010; 44(3): 178.

http://www.szum.si/media/4ploads/files/Zbornik%20Sola%20urgence%201_letnik%20FINAL%20VERZIJA%201_1.pdf

http://www.szum.si/media/4ploads/files/Zbornik%20Sola%20urgence%201_letnik%20FINAL%20VERZIJA%201_1.pdf


http://wwwszd.si/user_files/vsebina/Zdravniški_Vestnik/2010/april/322-9.pdf

http://incenter.medical.philips.com/doclib/getDoc.aspx?func=ll&objId=10256251&objAction=Open

http://incenter.medical.philips.com/doclib/getDoc.aspx?func=ll&objId=10256251&objAction=Open


50

Prestor, L, Kadivec, S. Kako bolniki na neinvazivni mehanični ventilaciji ocenjujejo

koordiniran odpust, 2015 Dosegljivo na: golniski-simpozij-2015-zbornik-

predavanj-program-za-ms-in-zt-187 (19.06.2016).

Prestor, L, Vrankar, K. Obravnava kroničnega pacienta z dihalno stisko ob zapletih. V:

Vajd, M, Gričar, M (ur.). Slovensko zdruţenje za urgentno medicino. 20.

mednarodni simpozij o urgentni medicini. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za

urgentno medicino UKCLj, 2013: 309-314.

RAM2. DimAir čelade za NIV ali CPAP. Kratka navodila, brez datuma (a)

RAM2. WILAmed PMH5000 in AIRcon aktivni vlaţilec. Kratka navodila, brez datuma (b)

RAM2. WILAmed dihalni sistem za mehansko ventilacijo–dvojno ogrevan. Kratka

navodila, brez datuma (c).

Reţonja, K. Sodobne oblike mehanske ventilacije. V: Šumak, I. (ur.). Zdravstvena nega pri

osnovni ţivljenjski aktivnosti-dihanju, zbornik predavanj. Murska Sobota: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2014: 40-9.

Roca, O, Hernandez, G, Diaz-Lobato, S, Carratala, J, Gutierrez, R, Masclans, J. Current

evidence for the effectiveness of heated and humidified high flow nasal cannula

supportive therapy in adult patients with respiratory failure. Crit Care 2016.

Dosegljivo na: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4848798/

(20.06.2016).

Sanchez, D, Rolls, K, Smith, G, Piper, A. Non-invasive ventilation guidelines for adult

patients with acute respiratory failure. Agency for Clinical Innovation, 2014.

Dosegljivo na:

www.aci.health.nsw.gov.au/_data/assets/pdf_file/0007/239740/ACI14_Man_NIV_

1-2.pdf (20.05.2016).


http://www.aci.health.nsw.gov.au/_data/assets/pdf_file/0007/239740/ACI14_Man_NIV_1-2.pdf

http://www.aci.health.nsw.gov.au/_data/assets/pdf_file/0007/239740/ACI14_Man_NIV_1-2.pdf


51

Srpčič, P. Kontinuirana zdravstvena nega-timska predaja bolnika v Splošni bolnišnici

Jesenice. V: Štemberger-Kolnik, T, Dvoršak-Majcen, S, Klemenc. (ur.).

Medicinske sestre in babice zagotavljamo dostopnost in enakost zdravstvene oskrbe

pacientov. 8. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije. Zbornik prispevkov z

recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

Nacionalni center za strokovni, karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in

babic. 2011: 115-7.

Suneel, KP. Noninvasive Ventilation Procedures. Medscape, 2015. Dosegljivo na:

http://emedicine.medscape.com/article/1417959-overview (20.05.2016).

Šifrer, F. Motnje dihanja in kislinsko baznega ravnovesja. V: Šifrer, F, Fleţar, M. (ur.).

Preiskava pljučne funkcije. Plinska analiza arterijske krvi. Ljubljana: Zdruţenje

pnevmologov Slovenije. 2011: 5-19.

Škrgat Kristan, S, Šifrer, F, Kopčavar Guček, N, Osolnik, K, Erţen, R, Fleţar, et al.

Stališče do obravnave akutnega poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni

(apKOPB). V: Škrgat, S. (ur.). Slovenske usmeritve za zdravljenje akutnega

poslabšnja kronične obstruktivne pljučne bolezni (apKOPB). Ljubljana: Bolnišnica

Golnik-Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo, 2008: 1-33.

Šmitek, J, Krist. Venski pristopi, odvzem krvi in dajanje zdravil. Ljubljana: Univerzitetni

klinični center Ljubljana, 2008.

Špec-Marn, A. Neinvazivna mehanska ventilacija (NIMV). V: Štajer, D, Cerović, O. (ur.).

Šola intenzivne medicine. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za intenzivno medicino.

2001: 65-7.

Šuškovič, S. Kronična obstruktivna pljučna bolezen, 2011. Dosegljivo na: www.klinika-

golnik.si/strokovna-javnost/reference-ambulante/datoteke/priročnik_RA_2011a.pdf

(20.05.2016).




52

Trinkaus, D. Pacienti na neinvazivni ventilaciji v hujši respiracijski insuficienci. V:

Kadivec, S. (ur.). Zdravstvena obravnava bolnika z obstruktivno boleznijo pljuč in

cistično fibrozo. Program za medicinske sestre in zdravstvene tehnike, zbornik

predavanj. Ljubljana: Bolnišnica za pljučne bolezni in alergijo. 2009: 53-6.

Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik. CPAP aparat-kaj je to in kako

deluje? (navodila za bolnike). Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo

Golnik, 2015. Dosegljivo na: http://www.klinika-golnik.si/uploads/si/bolniki-in-

obiskovalci/uporabne-publikacije/naprava-cpap-kaj-je-to-in-kako-deluje-9-08-

116.pdf (31.10.2015).

White, D, Bethune, L. Learning module for non-invasive positive pressure ventilation

CC45-072. Post-entry level competency for registered nurses. Capital Health, 2011.

Dosegljivo na:

http://policy.nshealth.ca/Site_Published/dha9/document_render.aspx?documentRen

der.IdType=31&documentRender.GenericField=1&documentRender.Id=293348

(20.04.2016).

Ţontar, T, Janša-Trontelj, K, Kladnik, M, Lošić, R. Bolnik s srčnim popuščanjem.

Zdravstveni dom Ljubljana. 2011. Dosegljivo na: https://www.zd-

lj.si/cpc/images/datoteke/gradiva/radm_sestre/6_BOLNIK_S_SRČNIM_POPUANJ

EM.pdf (16.06.2016)

http://www.klinika-golnik.si/uploads/si/bolniki-in-obiskovalci/uporabne-publikacije/naprava-cpap-kaj-je-to-in-kako-deluje-9-08-116.pdf



https://www.zd-lj.si/cpc/images/datoteke/gradiva/radm_sestre/6_BOLNIK_S_SRČNIM_POPUANJEM.pdf



Documents

UNIVERZA V MARIBORU - CORE · 6.1.5 Znaki za uspešno NIMV ... Slika 6: High-flow nosna kanila ... pristop (kisik, zdravila) ne doseţe izboljšanja (Moţina in Lotrič, 2014). Optimalen