Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Sodelovanje policije in centrov za socialno delo na
področju nasilja v Posavju
Mojca Zavratnik
Februar, 2010 Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar
KAZALO
1 UVOD ....................................................................................................................... 1
2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ............................................................ 3
2.1 KAJ JE NASILJE ............................................................................................. 3
2.2 VRSTE NASILJA ............................................................................................. 3
2.2.1 Druţinsko nasilje ...................................................................................... 3
2.2.2 Druţbeno nasilje ....................................................................................... 4
2.2.3 Druge vrste nasilja .................................................................................... 5
2.3 OBLIKE NASILJA ........................................................................................... 5
2.3.1 Psihično nasilje ......................................................................................... 5
2.3.2 Fizično nasilje ........................................................................................... 6
2.3.3 Spolno nasilje ............................................................................................ 6
2.3.4 Ekonomsko nasilje .................................................................................... 6
2.4 ŢRTVE NASILJA ........................................................................................... 7
2.5 KAZNIVO DEJANJE ....................................................................................... 7
3 AKTIVNOSTI DRŢAVE ZA VEČJE OZAVEŠČANJE IN INFORMIRANJE
O NASILJU ............................................................................................................ 8
4 SODELOVANJE MED POLICIJO IN CENTRI ZA SOCIALNO DELO ....... 9
4.1 ZGODOVINA SODELOVANJA ................................................................... 12
4.2 PODROČJA SODELOVANJA ...................................................................... 14
4.3 TRENUTNO STANJE SODELOVANJA ...................................................... 15
4.3.1 Sodelovanje med PP Krško in centrom za socialno delo Krško ............. 16
4.4 NAČINI IZBLJŠANJA ODNOSA MED INSTITUCIJAMA ........................ 17
4.4.1 Moţnosti za izboljšanje in oplemenitenje partnerskega odnosa ............. 17
4.4.2 Posledice slabe komunikacije znotraj in med organizacijami ................ 19
4.5 ELEMENTI SOCIALNEGA DELA PRI OPRAVLJANJU POLICIJSKE
DEJAVNOSTI................................................................................................ 19
4.5.1 Moteči dejavniki delovanja policije na področju socialnega dela .......... 24
4.5.2 Usposabljanje policistov za sodelovanje z osebami z javnimi pooblastili .
................................................................................................................. 25
4.5.3 Ukrepi institucij v primeru nasilja in sodelovanje policije ..................... 26
5 ZAKONODAJNA UREDITEV NA PODROČJU SODELOVANJA
POLICIJE IN CENTROV ZA SOCIALNO DELO ........................................ 27
5.1 ZAKON O POLICIJI ...................................................................................... 27
5.1.1 21.člen Zakona o policiji......................................................................... 27
5.1.2 23. člen Zakona o policiji........................................................................ 27
5.1.3 24.člen Zakona o policiji......................................................................... 27
5.2 ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU .......................................................... 28
5.2.1 91.člen Zakona o socialnem varstvu ....................................................... 28
5.3 ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU ....................................................... 28
5.3.1 452.člen Zakona o kazenskem postopku ................................................ 29
5.4 ZAKON O PREKRŠKIH ............................................................................... 29
5.5 PRAVILNIK O POLICIJSKIH POOBLASTILIH ......................................... 29
5.5.1 28.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30
5.5.2 50.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30
5.5.3 62.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30
5.5.4 67.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30
5.6 ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŢINSKIH RAZMERJIH ............... 30
5.6.1 11.člen Zakona o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih ...................... 30
6 POLICIJA IN NASILJE V DRUŢINI ................................................................ 31
6.1 POLICIJSKO DELO ...................................................................................... 31
6.2 POLICIJSKO DELO V SKUPNOSTI............................................................ 31
6.3 ODGOVORNOST POLICIJE ........................................................................ 33
6.4 NALOGE IN VLOGA POLICIJE .................................................................. 34
6.5 POLICIJSKA POOBLASTILA ...................................................................... 35
7 CSD IN NASILJE V DRUŢINI ........................................................................... 36
7.1 POOBLASTILA IN NALOGE CSD .............................................................. 36
8 KONKRETNI PRIMERI ..................................................................................... 38
8.1 PSIHOSOCIALNA POMOČ ŢRTVI NASILJA............................................ 38
8.2 PRIMER SODELOVANJA MED POLICIJO IN SOCIALNO SLUŢBO..... 38
8.3 MAJINA ZGODBA O DELOVANJU POLICIJE IN CSD, KOT ŢRTVE
NASILJA V DRUŢINI .................................................................................. 39
9 OPIS METODE, VZORCA IN UPORABLJENEGA VPRAŠALNIKA......... 40
9.1 POSTAVITEV HIPOTEZ .............................................................................. 40
10 PREDSTAVITEV IN INTERPRETACIJA REZULTATOV .......................... 42
10.1 TESTIRANJE HIPOTEZ................................................................................ 43
11 PREDLOGI ZA PRAKSO IN ZAKLJUČEK .................................................... 45
12 LITERATURA IN VIRI....................................................................................... 47
13 PRILOGE .............................................................................................................. 50
KAZALO TABEL
Tabela 1: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega vodjem policijskih okolišev ...... 42
Tabela 2: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega strokovnim socialnim delavkam 43
POVZETEK
Vsebino diplomskega dela sem razdelila na dva dela in sicer na teoretični in praktični del
naloge. Naloga zajema fenomen nasilja v povezavi s sodelovanjem policije in centrov za
socialno delo, ter obenem usposobljenost teh institucij za ustavitev samega nasilja.
Prvi teoretični del naloge zajema osnovne pojme, vrste, oblike in definicije nasilja,
policije in centrov za socialno delo. Pomemben poudarek pa je na medsebojnem
sodelovanju policije in centrov za socialno delo, na področju nasilja. Sem spada tako
zgodovina kot področja sodelovanja vse do danes in s tem tudi njun napredek v tej smeri,
kakor tudi trenutno stanje sodelovanja in obenem načini za izboljšanje obstoječega
odnosa. Pri opravljanju policijske dejavnosti nikakor ne smemo pozabiti na elemente
socialnega dela. Posebno pozornost sem posvetila tudi zakonodajnemu področju, na
katerem temelji medsebojno sodelovanje in delovanje policije ter socialnih delavcev.
V drugem praktičnem delu naloge, sem na podlagi opravljenih vprašalnikov s
predstavniki policije in strokovnimi delavci na centru za socialno delo v Posavju, ter na
podlagi opravljene prakse na centru za socialno delo, predstavila dejansko stanje
sodelovanja in podala realne ocene glede medsebojnega izobraţevanja ter usposabljanja v
primerih nasilja.
Zaključek diplomskega dela vsebuje pridobljene ugotovitve skozi teorijo in prakso, ter
nekaj koristnih idej, ki bi lahko sluţile kot pomoč pri medsebojnem sodelovanju med
centri in policijo.
Ključne besede: Policija, organizacija, nasilje, kaznivo dejanje, reševanje problemov,
tesno sodelovanje, takojšnje ukrepanje, pristojnosti, …
THE COOPERATION OF POLICE AND SOCIAL
CENTRES ON AN AREA OF VIOLENCE IN POSAVJE
SUMMARY
The content of my thesis I divided into two parts, namely the theoretical and practical
tasks. The task covers the phenomenon of violence in connection with the participation of
police and social work centers, while the capacity of these institutions to stop the violence
itself.
The first theoretical part of the work covers basic concepts, types, forms and definitions
of violence, police and social work centers. A major emphasis is on mutual cooperation of
the police and social work centers, in relation to violence. This includes both history and
areas of cooperation to date and hence their progress in this direction, as well as the
current state of cooperation and also ways to improve the existing relationship. In
carrying out police operations does not forget the elements of social work. I devote
special attention to the legislative field, which is based on mutual cooperation and the
functioning of the police and social workers.
In the second part of the practical tasks I performed on the basis of questionnaires with
representatives of police and practitioners in social services center in Posavje, and the
result of a law on social services center, presented the actual state of cooperation and
expressed a realistic assessment of the mutual education and training in cases violence.
Completion of graduate work includes findings obtained through the theory and practice,
and some useful ideas that could serve as an aid to the mutual cooperation between the
center and the police.
Keywords: Police, organization, violence, criminal offence, rescuing of problems, tight
cooperation, taking steps immediately , competences, …
1
1 UVOD
Policijske in socialne organizacije se v okviru svojega dela povezujejo pri reševanju
problemov, ki se dotikajo pristojnostih obeh institucij in glede katerih imajo skupen cilj;
to je prispevanje k varnemu počutju ţrtve in storilčevemu prevzemu odgovornosti za
storjeno dejanje in nastale posledice. (Gorenak, Rančigaj, Lobnikar, 2007)
Pomembna sestavina policijskega dela so ukrepi s področja socialnega dela. Tukaj se
postavi vprašanje ali so policisti sposobni in dovolj usposobljeni opravljati tako delo in ali
je njihovo delo usklajeno s sistemom socialnega dela? Odgovor je treba poiskati v petih
dejavnikih povezanih z opravljanjem socialnih vidikov policijskega dela, ki so:
pomanjkanje priznanja, izolacija in ograditev, neprimerno izobraţevanje, informacijska
blokada ter prekrivanje in podvajanje ukrepov policije.
Policija lahko v stiku z določenimi osebami, ki kaţejo odklonsko vedenje, le te napoti k
socialnim delavcem, saj ima za to tudi pooblastila, menita Palmer in Pagon (2002). Kajti
so opravila (s področja storitev socialnega dela) policije, za opravljanje katerih ta ne bo
nikoli dovolj usposobljena, je pa v takih primerih za policijo dobrodošla pomoč socialnih
sluţb, saj se tem temam ne posveča veliko pozornosti in so tako policisti prepuščeni svoji
iznajdljivosti ki jo imajo s tega področja. Zato bi bilo tudi prav, da si policija učinkovito
izmenjuje podatke s temi sluţbami ter, da si prizna, da se ukvarja tudi in predvsem z
dejavnostmi nekriminalne narave (Lobnikar in Pagon, 1995).
Policija za potrebe skupnosti v kateri deluje, opravlja servisne storitve (storitvene
dejavnosti), pri katerih velika večina teh storitev spada tudi na področje socialnega dela.
Ker je policija še vedno edina javna sluţba, ki je ljudem na voljo 24 ur, sedem dni v tednu
(ponoči, med vikendom, med prazniki in celo stavkami) in posledično nudi takojšen odziv
na klice in pomoč pri reševanju teţav. Tako se od policista pogosto pričakuje, da bo
pomagal pri stvareh, ki na prvi pogled vsebinsko bolj sodijo na področje socialne
dejavnosti, kot policije. Mnogokrat mora posredovati v iskanju izgubljenega otroka,
druţinskem prepiru in se pogovarjati s prestrašenimi starši, omogočiti ostarelim ljudem
stik z javnostjo in zanje posredovati pri drţavnih organih ipd. (Lobnikar in Pagon, 1995),
kar ga nenehno riše v luči različnih vlog, kot npr. pomočnika, skrbnika, poročevalca,
2
nadzornika, zdravnika, turističnega delavca, diplomata, mirovnika, svetovalca,
opazovalca, sodnika, posrednika, zastopnika in zlasti socialnega delavca.
Ker je področje sodelovanja med policijo in centri za socialno delo še dokaj
neopredeljeno in nerazjasnjeno, je moj NAMEN diplomske naloge ugotoviti v kakšnih
obsegih sodelujeta obe instituciji na področju nasilja in na kakšen način poteka to
sodelovanje, ter ugotoviti na katerih drugih področjih še poteka sodelovanje. Glede na to
je treba raziskati s katerimi področji se najbolj ukvarjajo in kakšna je dejanska
učinkovitost.
3
2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV
2.1 KAJ JE NASILJE
Nasilje pomeni vsako dejanje, ki temelji na spolu in povzroči ali bo verjetno povzročilo
telesno, spolno ali psihično škodo ali trpljenje pri človeku, vključno z groţnjami, tako v
javnem kot v zasebnem ţivljenju. (Ančič, Bazevšek Lalič, Cveteţar, Čulk, Glušič
Terbovc, Hočevar, Papeţ, Rus Makovec, Velički, Vučenovič, Ţgajnar, 2007: str.149)
Po Apovniku pomeni nasilje »uporaba fizične ali psihične sile proti komu, napad na
človekovo celovitost, svobodo gibanja in odločanja«. (Apovnik Primoţič, Slovenski
pravni leksikon, 1999: str.94)
Zloraba se lahko začne z verbalnim napadom, ki se stopnjuje v fizično nasilje v obliki
udarcev, brc, davljenja, klofutanja in v ekstremnih slučajih tudi samomora.
Ugotovitve mladih v pripravah na okroglo mizo o nasilju so sledeče:
Otroci in mladi, ki so vpeti v osnovnošolske klopi, doţivljajo nasilje na sebi povsem
lasten način. Nanj, pravijo, se navajajo, postaja njihov vsakdan in se ga večkrat celo sploh
ne zavedajo. To še posebno otroci, ki izhajajo iz druţin, kjer za štirimi stenami, skritimi
pred javnostjo, ustrahovani prestajajo največ fizičnega, psihičnega in vse več tudi
spolnega nasilja. Govorimo o nasilju v druţini, najbolj nevarnem, najbolj pogostem,
najbolj pogubnem – zato, ker vzgoja nasilja povzroča nasilje v šoli in posledično v druţbi.
(http://www.google.si/search?hl=sl&q=odprava+nasilja&btnG=Iskanje+Google&meta)
2.2 VRSTE NASILJA
V splošnem nasilja vključujejo, vendar niso omejena na:
2.2.1 Druţinsko nasilje
Druţinsko nasilje je eno izmed najpogostejših oblik kaznivih dejanj s katerimi se srečuje
policija, a je ob enem tudi najslabše prijavljeno (Gorenak, Rančigaj, Lobnikar, 2007).
4
Nasilje v druţini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega ali psihičnega nasilja proti
druţinskemu članu, s strani staršev do otrok in obratno, ne glede na njegovo starost.
Posebno varstvo pa uţivajo ţenske, ţrtve nasilja v druţini. (Ančič in sodelavci, 2007)
Je način nadzorovanja, obvladovanja in izkazovanja moči, ki ga izvajajo večinoma moški
nad ţenskami (kar je vzrok neenake moči v medsebojnih odnosih) in ki se manifestira na
različne načine, vključujoč fizično, spolno, emocionalno in ekonomsko zlorabljanje
(Zaviršek, 1994; Kelly, 1996; citirano v Urad za enake moţnosti; 2002).
Zelo problematično pri druţinskem nasilju je temno polje. To so neprijavljena kazniva
dejanja, za katera se ni izvedelo ali ni bil ugotovljen storilec. S tem ostaja nasilje prikrito
in ga je tako še teţje nadzorovati. Razlogi za neprijavljanje nasilja so predvsem (Meško,
1998):
- strah pred maščevanjem storilca,
- občutek sramu in zadrege v primeru prijave (neuspelega zakona),
- prepričanje, da gre za druţinsko zadevo,
- ker ţrtev ne smatra svoje viktimizacije kot kriminaliteto oz. kaznivo dejanje
- ker so nekatera nasilna dejanja v postopku pred sodiščem teţko dokazljiva in
psihično preobremenjujoča,
- skupni otroci,
- neinformiranost o svojih pravicah,
- fizična in psihična izčrpanost,
- strah pred samoto in starostjo,
- izguba podpore najbliţjih /izolacija s strani druţine in prijateljev
- religiozna prepričanja in neučinkovitost drţavnih institucij.
Druţinsko nasilje lahko ima hude posledice za vse druţinske člane, ima pa lahko tudi več
ţrtev. Ponavadi so to ţenske in otroci, čeprav se tega ne da posploševati, saj obstajajo tudi
primeri moških ţrtev. Velikokrat bi lahko tako govorili o patoloških druţinah, saj so
situacije v njih nemalokrat na robu normalnega.
2.2.2 Druţbeno nasilje
Nasilje, ki se zgodi v širši druţbi, vključno z (inter alia) posilstvom, spolno zlorabo,
spolnim nadlegovanjem in zastraševanjem na delovnem mestu in šolah, v raznih
5
ustanovah ali drugje, trgovanjem z ţenskami in otroki za namen spolnega izkoriščanja ter
ekonomskega izkoriščanja in spolnega turizma. Znana so tudi izsiljevanja, kraje, pretepi
kot tudi fizično nasilje, psihično nasilje pa kot ustrahovanja, spolne zlorabe. Pravzaprav
gre za začaran krog nestrpnosti do drugačnih, drugih, neenako mislečih. Gre za
neracionalen proces strahu pred vsem neznanim, ki se rešuje zgolj in le z nasiljem. (Ančič
in sodelavci, 2007)
V šoli se nasilja otroci niti ne zavedajo. Ţaljivke, ustrahovanja, zaničevanja,… so njihov
vsakdan. Temu dodajo svoje še nekateri učitelji, ki včasih hote, večkrat pa tudi ne, otroke
ločujejo po izgledu, nacionalnosti, veroizpovedi…; kaznujejo pa jih še vedno marsikje
kar s slabimi ocenami.
2.2.3 Druge vrste nasilja
Nasilje vključuje tudi kršenje človekovih pravic, v razmerah oboroţenih spopadov,
jemanje talcev, prisilna premestitev, sistematično posilstvo, spolno suţenjstvo, prisilna
nosečnost itd. (Ančič in sodelavci, 2007)
2.3 OBLIKE NASILJA
Enostavno se da priti do zaključka, da je vse navedene oblike nasilja razen fizičnega, ki
na ţrtvi pusti vidne poškodbe, zelo teţko odkriti.
2.3.1 Psihično nasilje
Koliko ga je dejansko znotraj neke druţine, lahko samo ugibamo. Na splošno je za
kriminaliteto znano, da se ga odkrije le delno, kar pa še bolj velja za druţinsko nasilje,
kjer ostane veliko temno polje. Za samo psihično nasilje je značilno, da je najbolj
neprepoznavno in se največkrat razkrije šele ob zaznavi drugih vrst nasilja. Se pravi traja
običajno dlje časa in ponavadi preraste v fizično ali spolno nasilje.
Pod oblike psihičnega nasilja lahko uvrstimo dejanja, kot so:
ţalitve, zaničevanje, vpitje, zmerjanje, molk kot sredstvo pritiska, sovraţno vedenje,
nenehni prepiri, groţnje s fizičnim nasiljem, poniţanje, izsiljevanje, socialno izoliranje,
prepoved gibanja, ustvarjanje klime strahu, terorja, uničevanje lastnine –razbijanje
6
določenih predmetov, mučenje domačih ţivali, groţnje s fizičnim nasiljem in
povzročitvijo telesnih poškodb ali celo smrti, stalno nadzorovanje, itd.
2.3.2 Fizično nasilje
Fizično nasilje je najpogostejša oblika zaznanega nasilja. Preteţno ga izvajajo predvsem
moški, njegove posledice pa so vidne takoj, vedno pa ga spremlja tudi psihično nasilje.
Pod oblike fizičnega nasilje lahko razvrstimo naslednja dejanja:
surove kretnje, prerivanje, brcanje, pretepanje, klofute, lasanje, udarci (v glavo, po
telesu), davljenje, povzročanje poškodb s predmeti, kemikalijami, elektriko, itd.
2.3.3 Spolno nasilje
Kot spolno nasilje smatramo poleg spolnega odnosa med storilcem in ţrtvijo, tudi dejanja
kot so: dotikanje spolnih organov, nagovarjanje k spolnim odnosom, razkazovanje
spolnih organov, ko to ni primerno. Sem uvrščamo tudi spolno nadlegovanje s pogledi,
mimiko, kretnjami, pripombami, humorjem, komentarji, primerjavami, otipavanjem,
siljenje v gledanje pornografskega materiala, posilstvo, siljenje v nezaţelene spolne
odnose, prisilno sodelovanje v določenih spolnih dejanjih, spolne zlorabe otrok, itd. Za
spolno nasilje pri odraslih gre v primerih, ko ţrtev na spolni akt ne pristane.
»Z izrazom spolna zloraba otrok na splošno označujemo udeleţbo nepreskrbljenih otrok
in mladoletnikov v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali osebo, ki je starejše in večja od
njih, pri katerih je otrok ali mladoletnik zlorabljen kot spolni objekt za zadovoljevanje
spolnih potreb ali ţelje osebe, ki je starejše od njega in pri katerih nima moţnosti, da bi
izbiral, ali bo privolil v spolno aktivnost ali ne, zaradi neenakih moči v odnosu med njim
in drugo osebo« (citirano po Bašič, 1997: str. 142)
2.3.4 Ekonomsko nasilje
Predstavlja nadzor ene osebe (običajno je to moški) nad vsemi prihodki v gospodinjstvu,
dajanje »ţepnine« drugemu partnerju, odklanjanje participacije pri plačevanju stroškov
gospodinjstva, neplačevanje preţivnine, neustrezno vrednotenje dela, nespoštovanje
skupne lastnine, prepuščanje dela sodelavcem, zamujanje, zahteve po upravljanju del, ki
niso v okvirju del nalog, materialno izsiljevanje, neprispevanje k skupnim projektom.
(Ančič in sodelavci, 2007)
7
2.4 ŢRTVE NASILJA
Deklaracija o temeljnih načelih pravice za ţrtve kaznivih dejanj in zlorabe oblasti, ki je
bila sprejeta z resolucijo Generalne skupščine OZN dne 29.Novembra 1985 leta, postavlja
naslednjo definicijo (int.gradivo B&Z, 1998):
»Izraz ŢRTEV pomeni osebe, ki so zaradi storitve ali opustitve, ki predstavlja kršitev
veljavne zakonodaje v drţavah članicah, vključno z zakoni, ki prepovedujejo kaznivo
zlorabo oblasti, posamično ali skupno utrpele škodo, vključno s telesnimi in duševnimi
poškodbami, čustvenim trpljenjem, materialno izgubo ali pomembnim kratenjem njihovih
pravic.«
Dejstvo je, da ţrtev trpi večkrat. Najprej ko doţivi grenko izkušnjo ob nasilju in zlorabi
storilca (primarna viktimizacija), se v primerih, ko se ţrtev odloči spregovoriti in poiskati
pomoč, to trpljenje stopnjuje z neprijetnimi zaslišanji, sledijo policijske preiskave, kot
tudi obravnava v kazenskem postopku, kar jo še dodatno obremenjuje (sekundarna
viktimizacija).
2.5 KAZNIVO DEJANJE
V 7. členu Kazenskega Zakonika Republike Slovenije je zapisano, da je kaznivo dejanje
vsako protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo
dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj.
Veljavni kazenski zakonik v posamezni drţavi opredeljuje skupine, v katere se delijo vse
pojavne oblike kriminalitete. Ker pa so kazniva dejanja različni teoretiki poskušali
razvrstiti na različne načine, bi se tako opredelila na naslednje pojavne oblike kaznivih
dejanj:
- premoţenjska kazniva dejanja,
- organizacijska kriminaliteta,
- nasilniška kriminaliteta ter
- vsa kazniva dejanja povezana s spolnostjo, alkoholom in mamili. (Meško, 1998)
8
3 AKTIVNOSTI DRŢAVE ZA VEČJE OZAVEŠČANJE IN
INFORMIRANJE O NASILJU
Šole in vrtci naj bi o spoznanju nasilja posebej namenjali čas, v okvirju tematskih dni in
dejavnosti, razrednih ur, predavanj za starše itd. Zato vzgojitelje oziroma profesorje
spodbujajo k uvajanju tem, ki bodo primerno otrokovim letom, obravnavale nasilju
alternativne oblike vedenja, otroke učile o njihovih pravicah (pravica do nedotakljivosti
telesa, pravica do odločanja, do izbire igrač in iger). Pomembno je tudi sodelovanje med
vrtcem oziroma vzgojiteljem oziroma profesorjem in starši otrok, da opozarjajo na nasilje
in na vzgojo otrok brez nasilja. Za to področje je odgovorno Ministrstvo za šolstvo,
znanost in šport, Urad za mladino Republike Slovenije.
Centri za socialno delo namenjajo v okvirju svojih programov posebno pozornost
ozaveščanju uporabnic in uporabnikov o nasilju, o različnih diskriminacijah zaradi spola,
o nenasilni komunikaciji ter veščinah konstruktivnega in nenasilnega reševanja
konfliktov. Prav tako na vidna mesta postavljajo informacije o tem, kakšne vrste pomoči
lahko ponudijo posamezniku z izkušnjo nasilja, na koga se obrniti v stiski in kakšne so
njegove pravice. Za izvrševanje teh načel je odgovorno Ministrstvo za delo,druţino in
socialne zadeve.
Policijske postaje in policijske uprave pa v svojih prostorih na vidna mesta postavljajo
informacije o tem, kakšno pomoč lahko ponudijo policisti in kriminalisti posamezniku z
izkušnjo nasilja in kakšne so njihove pravice. Dostopne pa imajo tudi informacije o
drugih obstoječih oblikah pomoči, na katere se lahko obrnejo. (Ančič in sodelavci, 2007)
9
4 SODELOVANJE MED POLICIJO IN CENTRI ZA
SOCIALNO DELO
Policijsko in socialno delo se med sabo dopolnjujeta in nadgrajujeta, zaradi
prekrivajočega področja delovanja v veščinah, sposobnostih in znanjih, ki jih morata tako
policist kot socialni delavec nujno povezovati v vzajemnem odnosu, če ne ţelita izostati v
svojih delovnih rezultatih. Slednje avtorji povzemajo s trditvijo, da si morajo omenjene
sluţbe prizadevati, reagirati na nenadne klice ljudi s tristopenjskim odgovorom.
Okoliščine klicev so pogosto kompleksne, izvirajoče iz drugih situacij in predvsem
dolgotrajnejše narave, kar pomeni, da je potrebno nanje odgovoriti z odgovorom,
stabilizacijo in prevencijo. Policija poseduje s pooblastili, resursi in zmoţnosti za odgovor
in ureditev razmer, vendar šepa pri profesionalnem nudenju storitev, ki so v osnovni
domeni socialnih sluţb - to je v ustvarjanju ustreznih pogojev za preprečitev ponovnega
nastanka določenih teţav. Glede na to je sodelovanje s socialnimi sluţbami bistvenega
pomena in pripomore k reševanju vzrokov, ki vodijo k problemom in s tem k preprečitvi
potrebe po novem klicu na pomoč (ponovno viktimizacijo in posredovanje policije). Zato
je v med-agencijskem sodelovanju ključno sodelovanje prav policije in socialnega
skrbstva, ki ga bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili. (Dean, Lumb, Proctor,
Klopovic, Hyatt, Hamby, 2000)
Pomemben miselni premik pri obravnavanju sodelovanja je ugotovitev, da morajo organi
in institucije organizirano in sistemsko pristopiti k reševanju problemov, saj le takšen
način vodi do ustreznih rezultatov. Če upoštevamo zakonodajo, konvencije in
mednarodna priporočila skupnosti, je potrebno zagotoviti, da se v reševanje odklonskega
pojava pravočasno vključijo strokovne sluţbe, neodvisno od izida kazenskega postopka
ali postopka o prekršku itd. Vsi sedanji napori za medinstitucionalno sodelovanje, kot
bomo videli v nadaljevanju, so usmerjeni v kabinetski sistem reševanja problemov.
Sedanja organiziranost centrov za socialno delo in način sodelovanja s policijo, kakor tudi
intenca prihodnjega sodelovanja, ni usmerjena v neposredno in takojšnje reševanje
problemov na terenu, temveč v obliki kriznih timov »čim zgodnejša« vključitev in
obravnava problema. Dosedanje sodelovanje policije in socialnega varstva praktično niso
poznala primerov, ko bi obe instituciji neposredno sodelovali ţe ob nastanku problema in
takoj delovali, vsaka v okviru svojih pristojnosti. Sodelovanje je omejeno le pri poročilih,
medsebojni pomoči v primeru begavcev, nudenju medsebojne asistence, nudenju
10
nekaterih informacij pomembnih za kazenski postopek itd. Dejansko pa se še vedno
sodelovanje odvija predvsem na področju otrok, mladoletnikov in oseb, ki jim je
popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Druţina in vsi izhajajoči problemi, ki se
nanašajo na trpinčenje ali zlorabljanje njenih polnoletnih članov, problemi povezani z
alkoholizmom, zlorabo prepovedanih drog itd., pa so popolnoma izključeni iz tega
konteksta sodelovanja. (Koncilja, 2002)
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, je leta 1995 za obravnavanje ogroţenih
otrok v socialnem varstvu, ustanovilo komisijo za pripravo koncepta delovanja kriznih
skupin. Delo te komisije privede do ugotovitve, da je potrebno izdelati predlog smernic v
okvirju projektne naloge, kjer bo problematika obravnavana sistemsko in organizirano.
Zdruţenje za preprečevanje trpinčenja otrok in pomoč druţinam, je v letu 1997 pripravilo
smernice za obravnavanje ogroţenih otrok v socialnem varstvu in v letu 2000 smernice
tudi noveliralo. Vendar v obeh primerih ni prišlo do sporazuma na institucionalni ravni
različnih ministrstev, zato gradivo ni bilo poslano v parlamentarno proceduro. Kljub
temu, pa na podlagi teh smernic ţe sedaj poteka neformalno sodelovanje med nekaterimi
enotami in sluţbami policije ter centri za socialno delo. Objavljeno delovno gradivo
nakazuje nekatere rešitve, ki temeljito spreminjajo dosedanje medinstitucionalno
sodelovanje. Smernice resnično obravnavajo le področja varstva ogroţenih otrok, vendar
z dobrimi osnovami tudi sodelovanje na drugih področjih socialnega dela.
Avtorji smernic, ki se nanašajo na udeleţbo policije in sodelovanje z drugimi
institucijami, pri obravnavanju ogroţenih otrok ugotavljajo, da je sedanji pravni okvir, ki
opredeljuje organiziranost ustanov, njihovega posamičnega delovanja in sodelovanja z
drugimi institucijami, nezadosten. Varstvo otrok pred ogroţanjem, zanemarjanjem,
trpinčenjem in zlorabami, terjajo usklajeno, organizirano in celostno obravnavanje
problematike z angaţiranjem ustreznih strokovnih ustanov. Se pravi, da le skupno timsko
delo, s poenotenjem postopkov in poudarkom na medsebojnem povezovanju lahko
zagotovi boljši rezultat.
Timsko delo zahteva odgovore na vprašanja KDO, KDAJ, S KOM in KAKO reševati
navedeno problematiko. Sistem varstva ogroţenih otrok, je potrebno vseskozi prilagajati
11
spremembam in novim potrebam. To zahteva tudi novi spremenjeni koncept druţbenega
reagiranja, saj mora biti ukrepanje bolj celovito, usmerjeno v reševanje vseh prizadetih, s
prvenstveno nalogo upoštevanja koristi otroka. Pristop k reševanju problema mora biti
transparentnejši z metodami, ki omogočajo enotnost pristopa različnih sluţb. Korist
otroka mora imeti prednost pred vsemi interesi posamezne institucije. Nobena ustanova,
stroka ali posamezni strokovnjaki, ne morejo ustrezno reševati te problematike, saj je
edini pogoj za uspeh, medinstitucionalno sodelovanje.
Ena izmed oblik medinstitucionalnega sodelovanja, je osnovni krizni tim, ki ima značaj
urgentnega obravnavanja problematike in v katerem sodelujejo strokovnjaki: strokovni
delavec centra za socialno delo, kriminalist s področja mladoletniške kriminalitete,
zdravnik pediater. Osnovna vloga kriznega tima tako predstavlja, čim prejšnjo vključitev
strokovnjakov v obravnavo posameznega primera.
Druga oblika sodelovanja strokovnjakov, je razširjen medinstitucionalni krizni tim, ki
lahko s posredovanjem relevantnih informacij prispevajo k ocenjevanju ogroţenosti in
reševanju vprašanj, povezanih z varstvom otroka pri ogroţanju. Takšen tim običajno
sestavljajo predstavniki naslednjih institucij: policije, socialnega varstva, šolstva, vrtcev,
zdravstva, posameznih specializiranih ustanov in v razširjeni sestavi tudi drugi
predstavniki, ki bi lahko z relevantnimi informacijami ali rešitvami pripomogli k ustrezni
razrešitvi problema.
Določeni premiki se, poleg sodelovanja med posameznimi institucijami na področju
varstva otrok, kaţejo tudi na področju druţinskih zadev, v sistemskem in organiziranem
sodelovanju med posameznimi institucijami. Če smo še v bliţnji preteklosti govorili, da je
to področje popolnoma izvzeto iz konteksta medinstitucionalnega sodelovanja in
reševanja problematike, temu v zadnjem času več ni tako. Gre za to, da je druţina
osnovna druţbena celica, vališče socialnih procesov, kateri privedejo do druţbeno
nesprejemljivih ravnanj njenih članov znotraj ali zunaj nje. Prav zato, bi bilo treba tej
problematiki posvečati prvenstveno več pozornosti, torej odkrivati in preprečevati
nastajajočo problematiko, takoj ob pojavu oziroma nastanku. Dejansko v konkretnih
primerih obravnave druţinskih zadev, gre za neko pol formalno sodelovanje med
različnimi ustanovami, največkrat med policijo in socialnim varstvom, predvsem na
12
podlagi dobrega razumevanja in interesa sodelovanja med posameznimi člani teh
organizacij. Govorimo o »dobri volji« posameznikov iz vrst obeh sluţb, da se rešuje ta
problematika. Očitno je, da je k temu razvoju veliko prispevala prav policija, ki predvsem
v zadnjih časih »pritiska« in »propagira« boj proti nasilju v druţini, s številnimi sestanki,
analizami, razpravami ipd., saj jih toliko še ni bilo nikoli prej. Ta problematika se
prikazuje tudi v javnosti, njen namen pa je osveščanje ţrtev, kakor tudi preventivno
delovanje na potencialne storilce oziroma nasilneţe v druţini. Dejansko so tudi na tem
področju zaţiveli krizni timi, kot pri varstvu otrok, ki z gotovostjo prinašajo pozitivne
rezultate. (Koncilja, 2002)
4.1 ZGODOVINA SODELOVANJA
Policije so se začele ukvarjati s problematiko, ki spada po definiciji na področje
socialnega dela, ţe pred 1200 leti. V tem stoletju je policija ustanavljala in vodila športna
društva, razne klube ter prirejala različne tečaje, zabave in aktivnosti. Takrat so
posamezniki, ki so opravljali policijsko delo v arabskem svetu, opravljali tudi poštno
dejavnost, varovali suţnje pred nalaganjem preteţkih bremen s strani njihovih lastnikov,
pregledovali mere in uteţi ter iskali primerne snubce za vdove. Obenem so zagotavljali
varno, zdravo in udobno ţivljenje v urbanih naseljih, iskali primerna dela posameznikom,
opravljali sanitarni nadzor ter razglašali poroke. V tistih časih so policisti tudi dajali
zdravstveno pomoč, posredovali so v druţinskih prepirih, iskali pogrešane osebe in tudi
skrbeli za čisto naravo z odstranjevanjem smeti (Pečar, 1974).
August Vollmer šele leta 1918 prvi omeni dejansko povezanost policije s socialnimi
sluţbami, s svojim delom »Policist kot socialni delavec«, kateremu s tremi leti zamika
sledi delo »Predelikventnost«. V njem avtor navaja, tesnejše sodelovanje policijskih
organizacij z obstoječim socialnim skrbstvom, kakor tudi informiranje drţavljanov glede
prenatrpanih šol. Zavzema se tudi za podporo organizacij, ki se ukvarjajo z odklonskim
obnašanjem in aktivno vključevanje v politično ţivljenje skupnosti. Začenjal je poudarjati
birokratski profesionalizem in s tem preganjanje kriminalitete (Dean in sodelavci, 2000).
Zibelki sodobnega razvoja policijske dejavnosti sta Zdruţene drţave Amerike in
Zdruţeno kraljestvo Velike Britanije, ki v svojih zapisih omenjata dvojno vlogo policije,
13
vse od uvedbe prvih uniformiranih policistov. V Veliki Britaniji leta 1829 in sledi
Amerika leta 1845.
K razmahu konkretnejših raziskav, so v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja
botrovali, veliko večja pripravljenost za ocenjevanje policijskega dela, povečana
dostopnost sprejemanja predlogov za izboljšanje delovnega učinka in podpiranje
izvajanja raziskav. Raziskave so v večini skušale odgovoriti na vprašanje kakšno vlogo
ima policija v druţbi in se predvsem osredotočile na proučevanje narave klicev ljudi.
V Veliki Britaniji so empirični izsledki postali ortodoksno orodje, v rokah naprednih
policijskih protagonistov v obdobju med leti 1965 in 1975. Zanje so policisti de facto
postali socialni delavci, ker pa kot takšni niso bili priznani, so delovali kot nekaka
»skrivna socialna sluţba« (Punch, 1979; cit. v Reiner, 2000). In če sta bila zakon in red še
vedno merjena v velikosti pištol za probleme v policiji, so nasprotno liberalistični
pogledi videli rešitev v smeri socialno naravnanega usposabljanja policistov (Reiner,
2000).
Idejo, da je za učinkovito kriminalno prevencijo potrebno več aktivnosti kot zgolj
tradicionalna tehnika patruljiranja in obravnave kriminalitete, je med policijskimi krogi
predstavil vodja policije v Devonu in Cornwallu, to je Alderson. Zagovarjal je
sodelovanje s socialnimi sluţbami in vlado kot način odpravljanja vzrokov in simptomov
kriminala (Alderson, 1979; cit. v Reiner, 2000). Vse do leta 1981 ni bilo nobenih
vidnejših premikov v smeri izboljšanja sodelovanja in so vsa prizadevanja v večini še
vedno ostajala bolj kot ne na papirju. To se spremeni, ko Veliko Britanijo pretrese nemir
v Brixtonu1, ki privede do uradnega priznavanja potrebe po partnerskem odnosu policije z
ostalimi subjekti kot edinega načina za učinkovito kriminalno prevencijo. Pomembno je
omeniti tudi “Crime and Disorder Act” iz leta 1998, katerega rezultat je bila ustanovitev
376 partnerstev za reševanje vprašanj kriminalitete in nereda na območju celotne Anglije
in Walesa (Phillips, Jacobson, Prime, Carter in Considine, 2002).
________________
1 Območje socialnih in ekonomskih težav z visoko stopnjo nezaposlenosti, kriminalitete, s stanovanjski problemi in pretežno temnopoltimi prebivalci), eden največjih
in najbolj resnih nemirov njenega dvajsetega stoletja. Preiskava dogodkov (poznana po avtorju kot Scarmanovo poročilo).
14
V zadnjih letih pa so se tega področja dotaknili tudi drugi tuji avtorji, s predlaganjem
policiji naj pogosteje sodeluje z ostalimi agencijami, s poudarkom na vključenosti
prostovoljcev in skupnosti v policijsko dejavnost ter s ciljem odvrnitve mladih pred
kršitvijo zakona z večjo med-organizacijsko povezanostjo.
V Ameriki je Goldstein leta 1979 proučevanje delovnih nalog policije, nasledil s
predstavitvijo osnovnih elementov t.i. v reševanje problemov usmerjenega policijskega
dela (angl. Problem-oriented policing), zaradi nenehnih pritiskov kriminala, ki danes
predstavlja tehniko policijskega dela v skupnosti. To je bistvo njihovih empiričnih in
praktičnih spoznanj, da represija več ne zadostuje, ampak je treba poiskati nove oblike
delovanja, katere vključujejo drţavljane kot nujen in neposreden dejavnik pri
kompleksnem preventivnem mehanizmu. Avtor je poudarjal idejo proaktivnega pristopa
policije k odpravljanju vzrokov (ponavljajočih se) problemov (Bullock in Tilley, 2003)
ter nasprotoval zgolj reagiranju na dogodke. Svoja dela je v istem obdobju začel objavljati
tudi oče policijskega dela v skupnosti Trojanowicz, ki je kasneje leta 1990 skupaj z
Bucquerouxom izdal prvo izdajo knjige "Community Policing: a Contemporary
Perspective" in z njo utemeljil teorijo sodobnega policijskega dela (Trojanowicz 1990,
citirano v Mikulan, 1995). V svojih zapisih poudarja, da današnji sistem socialnega
skrbstva ne omogoča dovolj velike interakcije socialnih delavcev s skupnostjo, kar vpliva
na okrnjene stike s problematično mladino. Vseeno pa v desetih načelih policijskega dela
v skupnosti presenetljivo ne navaja reševanja problemov v sodelovanju z organizacijami s
področja socialnega skrbstva (Dean in sodelavci, 2000).
Sodelovanje na področju Slovenije, z lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami in
centri za socialno delo, pa je še vedno prepuščeno vglavnem internim navodilom ali
občutljivosti ter posluhu vodstvenih in vodilnih delavcev policije in institucij za reševanje
različnih problemov (zlasti pravosodni in drugi drţavni organi) (Gorenak, 2006).
4.2 PODROČJA SODELOVANJA
Najpogostejša področja skupnega delovanja so primeri druţinskega nasilja, antisocialnega
vedenja, ogroţajočega duševnega zdravja, viktimizacije, resocializacije oz. reintegracije
15
zapornikov ter ostalih teţav v skupnosti s poudarkom na varovanju otrok in mladine.
(Gorenak in sodelavci, 2007)
4.3 TRENUTNO STANJE SODELOVANJA
Pri obravnavanju odklonskih pojavov v druţbi, ki se nanašajo na kazniva ravnanja,
prekrške in druga druţbeno nesprejemljiva ravnanja, se policisti pogosto srečujejo s
primeri, ki zahtevajo skupno reševanje z drugimi drţavnimi organi ali strokovnimi
institucijami. Ena takih pomembnejših strokovnih institucij je socialno varstvo, ki se na
terenu neposredno srečuje s pojavi, kateri so posledica mnogih odklonskih ravnanj.
Ugotovitev, da morajo organi in institucije, organizirano in sistemsko pristopiti k
reševanju problemov, ker le takšen način vodi do pozitivnih rezultatov, je pomemben
miselni premik pri obravnavanju sodelovanja. Sedanja organiziranost centrov za socialno
delo in način sodelovanja s policijo, kakor tudi intenca prihodnjega sodelovanja, ni
usmerjena v neposredno in takojšnje reševanje problemov na terenu, ampak v obliki
kriznih timov čim zgodnejše vključitve in obravnave problemov. Dosedanje sodelovanje
policije in socialnega varstva praktično ne pozna primerov, ko bi obe instituciji
neposredno sodelovali ţe ob nastanku problema in takoj delovali, vsaka v okvirju svojih
pristojnosti. Njuno sodelovanje je omejeno le na poročila, nudenje medsebojne asistence
in nekaterih informacij pomembnih za kazenski postopek.
Sodelovanje med policijo in socialnimi sluţbami na domačih tleh kaţe, da policisti ne
poznajo dovolj termina oziroma pomena servisnih dejavnosti policije, da na sodelovanje
policije in centrov za socialno delo ne vpliva neustreznost kadrovskih in socialnih
resursov, da sodelovanje obeh institucij vpliva na stanje javne varnosti, da neposrednejše
sodelovanje med policijo in socialnimi sluţbami ne bi škodilo njihovemu ugledu z vidika
zaupnosti, učinkovitosti, operativnosti in ugleda organizacij, da je sodelovanje policije in
centrov za socialno delo dobro na področju otrok in mladoletnikov, na drugih področjih
pa je zanemarljivo, da je sodelovanje policije in centrov za socialno delo odvisno od
zakonodaje in tudi od medsebojnega interesa organizacij, da policisti in socialni delavci
različno pojmujejo ovire za medsebojno sodelovanje, da se delo policistov in socialnih
delavcev pogosto prepleta, kar pa ne drţi za sodelovanje, da so policisti in socialni
16
delavci bolj ali manj seznanjeni z ukrepi drugih institucij ter da policisti in socialni
delavci nimajo ustreznih vzpodbud za sodelovanje (Koncilja, 2002).
4.3.1 Sodelovanje med PP Krško in centrom za socialno delo Krško
V letu 2003 je vodstvo PP Krško ugotovilo, da poteka sodelovanje med njimi in centrom
za socialno delo pristno, vendar ga je bistveno premalo. Ugotovljeno je bilo, da bi se dalo
določene nerešene probleme, s skupnim in pravilnim pristopom rešiti. Zato je bil
organiziran skupen sestanek, tako vodjev policijskih okolišev, vodstva PP, kot socialnih
delavk, katerega namen je bil priti do nekih ključnih ugotovitev in smernic, za
učinkovitejše delovanje in medsebojno sodelovanje v bodoče. Na sestanku je bilo
dorečenih nekaj ključnih smernic, po katerih bi se naj ravnali:
- sodelovanje v kriznih timih,
- pisanje poročil v skladu z navodili za pisanje s strani Policije,
- v katerih primerih obveščati CSD takoj, preko telefona,
- v katerih primerih obveščati CSD s poročili,
- da policija čim hitreje obvešča CSD, v smislu čim hitrejšega pristopa k reševanju
problemov s strani CSD in njihove kasnejše koordinacije različnih ukrepov,
- dogovorjeno obveščanje v popoldanskem, nočnem in času praznikov in vikendov,
- izvedbe skupnih oddaj na lokalnem radiu,
- skupno nastopanje pri poročanjih na občinskih svetih,
- dogovorjeni organizirani sestanki vsaj 1x letno,
- dogovorjen način pošiljanja povratnih informacij, kaj je bilo v konkretnih
primerih storjenega, ko so bila z naše strani poslana poročila, itd.
Po nekaj letih ugotavljamo, da je bil tukaj doseţen bistven napredek. Vse dogovorjene
aktivnosti potekajo dokaj po ustaljenem redu in zadovoljstvo se kaţe iz obeh stani. To pa
sicer bistveno ne vpliva na zmanjšanje socialnih teţav v okviru mladostnikov in nasilja v
druţini. Vpliva pa na veliko število rešenih konkretnih socialnih problemov, zaradi
skupnih interesov in dobrega sodelovanja, ki poteka na podlagi zgornje zapisanih
smernic, ki pa niso formalnega značaja.
17
4.4 NAČINI IZBLJŠANJA ODNOSA MED INSTITUCIJAMA
Ključ razlikovanja v upravljanju drţavnih (javnih) sluţb je v tem, da so dobri rezultati sad
skupnega prispevka več medsebojno odvisnih organizacij. Tisto kar pa predstavlja
znamenje uspešnosti v upravljanju z zadevami javnega porekla in ne posamično
zasledovanje individualnih ciljev, pa je intenzivna in trajna povezanost med
organizacijami.
Dosedanje raziskave ne kaţejo preveč idealne slike o sodelovanju policije s socialnimi
sluţbami, čeprav je izvajanje storitvenih dejavnosti ena izmed njenih osnovnih nalog.
Ravno z nezadostno uspešnim opravljanjem tovrstnih dejavnosti policije, je povezana
večina nezadovoljstva s strani ljudi.
4.4.1 Moţnosti za izboljšanje in oplemenitenje partnerskega odnosa
Poznamo veš moţnosti za izboljšanje in oplemenitenje partnerskega odnosa in sicer:
- Identifikacija geografskih področij delovanja - lociranje socialnih delavcev na
najbolj problematična območja: Lociranje socialnih delavcev na najbolj
problematična območja pospešuje vzajemno sodelovanje s policisti v patrulji,
omogoča dostop do podatkov in spodbuja občutek pripadnosti skupnosti.
- Oblikovanje vodstvene strukture in vodstvenega telesa: Izhaja iz ocenjevanja dela
in vključuje osebje, ki sprejema odločitve na najniţji ravni. Tako policijski
menedţerji lahko naredijo prvi korak z vzpostavitvijo stikov z vodji lokalnih
zdravstvenih organizacij. Rezultat je skupina t.i. privrţencev, katerih zgodnja
vpletenost predstavlja pomemben element za nadaljnje sodelovanje.
- Pridobivanje stalnih virov financiranja iz javnih, zasebnih in zasebno-
neprofitnih sektorjev: Zagotoviti je potrebno precejšnjo stopnjo verjetnosti
financiranja, drugače je nesmiselno sploh začeti postopek pridobivanja virov.
Slednje zahteva intenzivne kontakte z lokalnimi oblastmi.
- Zbiranje podatkov: Doseganje organizacijskih ciljev zahteva popolne, natančne in
trdne podatke, ki usmerjajo program razvoja in prispevajo k ocenjevanju napredka
- Identifikacija sponzorskih organizacij: Ta so financirana, zaposlujejo osebje in
vrednotijo delo ter imajo zakonita pooblastila.
- Razvoj kazalcev uspešnosti za vsako raven organizacijske strukture:
Predstavljajo jasne, realne in merljive doseţke in cilje, ki usmerjajo delovanje,
18
omogočajo ustrezne regulacije ter so lahko uporabljeni kot osnova za merjenje
končnega organizacijskega uspeha.
- Novačenje in usposabljanje kvalificiranega ter predanega osebja in
prostovoljcev: Usposobljeno osebje je nuja in se lahko poveča s prostovoljno
pripravljenostjo posameznikov.
- Identifikacija ciljnih populacij in problemov: Medtem ko je delo organov
kazenskega pravosodja zakonsko opredeljeno, pa delo ostalih organizacij ne more
biti tako natančno zarisano. Preiskava kaznivih dejanj ne privede vedno do
dejanskih vzrokov in poleg tega so kriminal, viktimizacija, duševno zdravje,
druţinsko nasilje in zloraba substanc pogosto neločljivo povezani.
- Razvoj realnega dolgoročnega sistema sodelovanja: Uspešna partnerstva
temeljijo na zaupanju osnovanih odnosih, ki zahtevajo čas in trud, ne pa na pisnih
pogodbah.
- Uporaba podatkov za ponovno oceno potreb in storitev v luči novo oblikovanega
partnerstva: Novo oblikovana partnerstva so nove, v reševanje problemov
usmerjene organizacije, ki lahko ocenijo potrebe, usmerijo resurse skupnosti na
reševanje drugačnih problemov in predvidijo pojav novih kriminalna
(problematična) ţarišč. Trenutni problem je morda npr. druţinsko nasilje, a
kasneje lahko preraste v psiho-zdravstvene probleme, negativno obliko druţenja
(tolpe) ali zlorabo substanc.
- Izboljšanje vloge komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj in reševanju
teţav: le-ta pripomore k boljšim rezultatom. Preko komunikacije se večina ljudi
prostovoljno podredi odredbam in zahtevam policije. Poleg tega pa je
komunikacija lahko uporabljena kot sredstvo za zmanjševanje ali odpravljanje
potrebe po uporabi fizične sile, legitimaciji policijskih ukrepov ter uspešnosti
kriminalne prevencije in preiskav (Raffel, 2005).
- Nujnost izmenjave informacij: Na nujnost izmenjave informacij in podatkov med
policijo in ostalimi partnerskimi organizacijami, opozarja t.i. precedenčni primer
Victorie Climbié na območju Velike Britanije, kateri je eden zadnjih in največjih
dogodkov, ki so močno zamajali zaupanje v učinkovito partnerstvo med
omenjenimi sluţbami.
19
4.4.2 Posledice slabe komunikacije znotraj in med organizacijami
Victoria Adjo Climbié je 25. februarja 2000 v starosti devetih let umrla na intenzivnem
oddelku bolnišnice St Mary v Paddingtonu za posledicami več mesecev trajajočega
zlorabljanja in zanemarjanja s strani pratete Marie Thérèse Kouao in njenega partnerja
Carla Manning. Deklica, ki je v Veliko Britanijo prišla iz Etiopije zaradi večjih moţnosti
izobrazbe, je bila sprejeta v bolnišnico kot nezavestna in močno podhlajena. Dan kasneje
je kljub intenzivni zdravstveni oskrbi umrla in patolog je pri opravljanju obdukcije
posmrtnih ostankov naštel 128 ran in brazgotin, ki so bile razporejene po celem telesu. Po
dogodku se je začelo sojenje Marie Thérèse Kouao in Carla Manning, ki sta bila potem
12. januarja 2001 spoznana kot kriva in obsojena na dosmrtni zapor zaradi krutega
ravnanja in umora otroka (Laming, 2003)
Laming (2003) je v poročilu preiskave delovanja strokovnih organov in priporočil, kako
se v prihodnje izogniti podobnemu dogodku, zapisal, da je za smrt Victorie kriva slaba
komunikacija znotraj in med organizacijami (vključno s policijo in socialnim skrbstvom)
ter je rezultat tako notranje disfunkcionalnosti kot zunanjega pritiska. To pomeni, da
informacije o poteku njenega ţivljenja niso bile dovolj jasno predane ali sploh niso bile
predane organizacijam, ki bi lahko s svojimi ukrepi preprečile nadaljnje nečloveško
ravnanje. Saj so pristojni organi socialnih sluţb, zdravstvenih ustanov in policije prišli v
stik z deklico v skupnem številu kar enajstkrat in tako imeli dovolj potrebnih informacij
in opozorilnih signalov za izvedbo ukrepov. Primer ponazarja razseţnosti tveganja z
onemogočanjem pretoka informacij po hierarhiji organiziranosti in med organizacijami
ter praktično ponazarja, da se lahko iz lekcij tujih praks naučimo vrednosti dobrega
medsebojnega odnosa, dejavnikov, ki ga lahko ogrozijo, ter se izognemo tragedijam, ki
jih lahko prinese nezadostna kvaliteta obstoja.
4.5 ELEMENTI SOCIALNEGA DELA PRI OPRAVLJANJU
POLICIJSKE DEJAVNOSTI
Poudarek bodočega policijskega dela v sodobni demokratični druţbi, bi moral biti na
opravljanju storitvenih dejavnosti z elementi socialnega dela, ugotavljata Lobnikar; Pagon
(1995). Kako je policijska dejavnost podvrţena spremembam v posameznih druţbenih
20
ureditvah in v tem kontekstu spreminjanju njenega poslanstva, pa je razvidno iz
preučevanja zgodovine dela policijskih organizacij.
Socialno skrbstvo in policija, sta dva sistema, ki nista kompatibilna, v vsaki skupnosti pa
obravnavata bolj ali manj podobno problematiko na področju socialnega ţivljenja ljudi.
Sepravi, da obe druţbeni instituciji kljub enakemu druţbenemu interesu, nista na skupni
poti, ampak vsaka za sebe iščeta najboljše rešitve, v okvirju profesionalne izoliranosti, z
različnimi metodami in sredstvi, največkrat tudi mimo potreb in zahtev lokalnih
skupnosti. Po spoznanju, da je delo na področju socialnih storitev pomembna sestavina
policijskega dela, se avtorja sprašujeta ali so policisti oziroma ali policijska organizacija,
sposobni prevzemati tovrstne naloge in kako je delo usklajeno s sistemom socialnega
varstva. Pri tem naštevata pet motečih dejavnikov, kateri ovirajo delovanje policije na
področju socialnega dela, kateri bodo v nadaljevanju predstavljeni bolj podrobno.
(Lobnikar; Pagon, 1995);
Javnost v sodobnih demokratičnih druţbah od policije zahteva, da poleg uveljavljanja
zakonov, poskrbi tudi za uveljavljanje zahtev, ki jih ohlapno imenujeta storitvena
dejavnost za lokalno skupnost, kateremu se bo moral prej ali slej prilagoditi tudi policijski
managment. Glede na to, da bo le takšno delo usmerjeno v skupnost, lahko uspešno in
učinkovito, sepravi merljivo z zadovoljstvom skupnosti. To pa zato, ker tradicionalna
usmerjenost policijske organizacije, ki se predstavlja kot borka proti kriminalu, ţe dalj
časa ne zadovoljuje zahtev skupnosti. (Lobnikar; Pagon, 1995);
Pri povzemanju nekaterih tujih avtorjev, ki razumejo policijsko dejavnost na uveljavljanje
zakonov in na storitve za skupnost, pridemo do ugotovitve, da je v povprečju celo do 80
odstotkov policijskega dela usmerjenega kot storitvena funkcija in znotraj te socialno
delo. Podobnega mnenje sta tudi Lobnikar; Pagon (1995), ki ugotavljata, da je vloga
policije v storitvenem (tudi preventivnem) delu za skupnost, kamor lahko prištejemo tudi
socialno delo, mnogo večja, saj zavzema do 80 odstotkov vsega policijskega dela.
Medtem pa temu nasprotuje Brinc (1994), ki meni, da ima policija predvsem represivno
vlogo.
21
Brinc (1994) poudarja, da je vloga policijskih patrulj v preprečevanju kriminalitete in v
»policijskem socialnem delu«, preteţno represivna in je zanjo policija tudi najbolj
usposobljena. Kljub temu, pa se policisti neizbeţno srečujejo s socialnimi problemi, ki se
pojavljajo kadarkoli, tudi izven uradnih ur socialnega skrbstva in jih je potrebno reševati
takoj, brez odlaganja, čeprav tovrstno delo ne spada v pristojnost policije. Policijsko
socialno delo je ena teţjih nalog za katero policisti niso usposobljeni in je rešitev le-te
odvisna od same policistove iznajdljivosti in preteklih izkušenj. Policista dodatno
obremeni dejstvo, da se znajde razcepljen med represivno vlogo, za katero je bil preteţno
izobraţen, usposobljen in socialno preventivno vlogo, ki mu po večini pomeni »tabula
raza«. Sepravi da, neznanje na področju socialnih veščin, meja do katere naj se poglablja
v socialnem delu, predsodki zaradi subkulture najbolj pogosto udeleţenih ljudi, preteţno
represivna naravnanost, določena pričakovanja ljudi, ki terjajo od policista stvarno in
zrelo presojo z veliko mero osebnostnih lastnosti (uravnoteţenost, samozaupanje,
čustvenost, zrelost, samoiniciativnost, itd.), povzročijo občutek nemoči, kar ima lahko za
posledico nepravilno reagiranje.
Zamisel o »policijskem socialnem delu« se je pojavila ţe leta 1955, sodelovanje policije s
socialno in zdravstveno sluţbo, pa se je uveljavilo v tujini, posebno v zadnjem obdobju.
Na tem področju je prišla najdlje ZDA, ki z različnimi oblikami sodelovanja policije in
socialne sluţbe, nakazuje smernice tovrstnega sodelovanja. Mnoge drţave so ţe prevzele
in prilagodile modele sodelovanja, med njimi tudi Nemčija. V Nemčiji so kot eden
temeljnih problemov tovrstnega sodelovanja, nasprotja med nalogami obeh sluţb in
medsebojni predsodki zaposlenih. Brinc (1994) ugotavlja, da je za učinkovito socialno
delo potrebno upoštevati naslednja načela:
- dosegljivost socialnih delavcev izven uradnih ur,
- dodatno usposabljanje policistov za socialno delo,
- socialni delavec ne sme biti podaljšana roka policista in obratno,
- policisti morajo socialne primere čim prej izročiti socialnim delavcem, vendar ti te ne
zaposlujejo v policijski organizaciji,
- za medsebojno sodelovanje ni določenih shem, temveč je vse odvisno od okoliščin
primera, vse skupaj pa je produkt nenehnega dogovarjanja in sprejemanja
kompromisov.
22
Opozarja pa tudi na izraz policijsko »socialno delo«, ki ga je treba v policijski
terminologiji uporabljati z določenim zadrţkom, saj policisti ne bodo nikoli tako
usposobljeni, kar tudi ni namen, da bi enakovredno obravnavali socialne primere s
strokovnjaki na tem področju. Zadrţek termina »socialno delo« za praktično rabo v
policiji, se kaţe tudi pri Lobnikar; Pagon (1995), ki raje govorita o »elementih socialnega
dela«. Kakor je priporočljivo, da policisti ne uporabljajo izraza »socialno delo«, kljub
temu, da opravljajo nekatere socialne storitve, tako tudi socialni delavec ne bo trdil, da
preiskuje kazniva dejanja pri opravljanju svojega dela, ko naleti na zadeve iz kazenskega
področja. Socialno delo je stroka, ki je ne moremo enačiti s prijaznim in človeškim
odnosom policista do ljudi. Tuje izkušnje so pokazale, da ni priporočljivo zaposlovati
socialnih delavcev v policijo, kot boljša izkušnja se je pokazala tesnejše in korektno
sodelovanje obeh institucij v okvirju svoje stroke.
Pomembna razlika pri obravnavanju socialnega dela med policisti in socialnimi delavci je
tudi ta, da socialno delo temelji predvsem na pomoči sočloveku in ne na odpravljanju
kriminalitete. Tako morajo biti policisti pri obravnavanju tovrstne problematike nevtralni,
ne pa sovraţni, zaradi marginalnosti obravnave socialne skupine, v kar jih pogostokrat
sili narava dela in policijska subkultura.
Brinc (1994) in Lobnikar; Pagon (1995) se v marsičem dopolnjujejo, saj ugotavljajo
podobno moteče dejavnike, kateri ovirajo kvalitetno delo policije na področju sociale.
Govorijo o pomembnosti usposabljanja policistov, kateri so večinoma brez profesionalnih
napotkov o postopanju v različnih primerih, kakor tudi prepuščeni lastni iniciativi in
iznajdljivosti. Da bi bilo delo policistov na področju storitvenih dejavnosti (kamor spada
tudi sociala), še teţje in destimulativno, je potrebno iskati vzrok v policiji kot instituciji.
Slednja vrednoti le represivno delo, v tej smeri usposablja, izobraţuje in izpopolnjuje
svoje delavce, ter v skladu s tem izgrajuje sistem vrednotenja policijskega dela. To pa
zato, ker je policijsko socialno delo pomembno in neizogibno, saj je policija prisotna v
okolju štiriindvajset ur na dan in to ne glede na dela proste dni, večina socialnih ustanov
pa je omejena na uradni delovni čas. Iz slednjih ugotovitev in nekaterih izkušenj iz tujine,
se kaţe neizogibnost pri povezovanju med ustanovami. Vpletanja dela policistov in
socialnih delavcev, omogočajo zagotavljanje ustreznega varstva ljudi.
23
Medtem ko Lobnikar; Pagon (1995) dajeta večji poudarek na objektivno moteče elemente
(izolacija in ograjevanje, informacijska blokada, neprimerno izobraţevanje, pomanjkanje
priznanja, prekrivanje in podvajanje), kateri povzročajo nesprejemanje policijskega
socialnega dela, tako v socialnih institucijah, kot tudi policijski organizaciji.
Brinc (1994) poudarja subjektivne vzroke (razumevanje, predsodki, moralno vrednotenje,
pričakovanja, osebnostne lastnosti, komunikativnost, zrelost, objektivnost, iniciativnost)
in okoliščine policijskega dela (razmišljanje in odločanje v novo nastalih situacijah,
represivno-preventivna vloga), kateri povzročajo policijsko nemoč pri opravljanju
policijskega socialnega dela.
Cajnko (1999) vidi interdisciplinarnost delovanja socialne sluţbe le v sodelovanju
posameznih strokovnjakov sociologije, prava, medicine, itd., medtem ko sodelovanje s
policijo omejujejo predvsem na vlogo represivne moči –asistence.
Obstajajo pa tudi ugotovitve (Cajnko, 1999), ki še posebej pritegnejo razmišljanje in jih
lahko potegnemo kot vzporednice, ter primerjamo s policijskim delovanjem. Javnost
velikokrat negativno ocenjuje nujen poseg socialnih delavcev v druţino ali drugo socialno
skupino, v primerih odklonskosti in jo ocenjuje kot grob poseg v njihovo intimo in
zasebnost. Sami socialni delavci ugotavljajo, da je njihova dejavnost dobro sprejeta le v
primerih ko gre za dodeljevanje finančne pomoči, svetovanje, itd., veliko slabše pa kadar
morajo represivno nastopati v skladu z javnimi pooblastili, ki jim jih nalaga druţba za
zavarovanje posameznika ali skupnosti. Zato se tudi postavlja vprašanje, ali bo res kljub
temu policijsko socialno delo tako dobro sprejeto in vrednoteno. Policija bo v kontekstu
opravljala socialna dela le teţko ostala na »bregu Rubikona« druţbeno sprejemljivih in
priznanih dejanj, ker je smisel sodelovanja s socialno sluţbo v rešitvi problema in pri tem
tudi poseganje v pravice ljudi. Druga zanimivost je ta, da tudi na področju socialnega
varstva, drţava vse bolj vzpodbuja in financira nevladne organizacije, za delo na področju
socialnega varstva, kar čuti drţavno socialno varstvo kot ogroţanje. Torej v
vzpostavljanju neinstitucionalnega drţavnega sistema, ki je citiram: Cajnko (1999)
»drugačen, bolj zaţelen, cenejši in morda tudi bolj profesionalen«; konec citata. Podobna
vprašanja in dileme so se porajale tudi pri vzpostavljanju in uzakonitvi zasebnega varstva
pri posameznikih v slovenski policijski organizaciji.
24
Avtorji študij, ko primerjamo proučevanje tematike iz izhodišč policijskega dela, vidijo
skupno vlogo policije in sociale za reševanje socialnih problemov, seveda v določenih
mejah, kar potrjujejo tudi tuje izkušnje, sociala kot stroka pa je do tega problema še zelo
nedefinirana. Navedeno dejstvo si lahko razlagamo z ugotovitvijo, da strokovnjaki s
področja socialnega dela, ki proučujejo socialo kot humanistično vedo, pogosto ne vidijo
skupnih točk sodelovanja policije in sociale. Čeprav se prav ti dve instituciji pri svojem
delu prvi srečujeta z vso marginalnostjo socialnega ţivljenja ljudi in bi lahko boljše
medsebojno sodelovanje pripomoglo k učinkovitejšemu reševanju posameznih primerov.
4.5.1 Moteči dejavniki delovanja policije na področju socialnega dela
Dejavniki, ki ovirajo delovanje policije na področju socialnega dela so (Lobnikar; Pagon,
1995);
- INFORMACIJSKA BLOKADA:
Blokiranje informacij, je moteč dejavnik znotraj obeh institucij, saj ne prihaja do
delitve informacij med policijo in socialnim delom. Pomanjkanje relevantnih in
celovitih informacij s strani ene ali druge institucije, pa ima pogosto za posledico
slabo in nezadostno reševanje posameznih primerov, kjer je končni rezultat
nezadovoljstvo lokalne skupnosti tako z delom policistov ali socialnih delavcev.
- POMANJKANJE PRIZNANJA za opravljeno delo:
V primeru dobro opravljenega dela policista na področju osluţnostnih storitev je
bistveno to, da policist za tovrstno delo ni »nagrajen« niti v okviru sistema, ki ne
predvideva tovrstna priznanja, niti s strani skupnosti. To privede policista do
absurdne situacije, saj je primoran opravljati takšna dela in zanje porabiti največ
delovnega časa, njegovo delo pa ni priznano.
- PREKRIVANJE IN PODVAJANJE ukrepov policije in institucij socialnega
dela pri obravnavanju posameznega primera:
V posameznem socialnem problemu je pogosto angaţiranih več sistemov
(policija, socialno delo, šolstvi, itd.), ki bi morali delovati v medsebojni
interakciji, vendar se v praksi dogaja, da več kot je vpletenih sluţb, katerih delo se
medsebojno prekriva, večja je verjetnost, da problem ne bo rešen pravočasno in
ustrezno. Delo pa se podvaja, kar ima za posledico neučinkovitost, pogosto s
škodljivimi posledicami za posameznike ali lokalno skupnost.
25
- IZOLACIJA IN OGRADITEV OD PROBLEMOV, ki v temelju spadajo na
področje socialnega dela:
Nevrednoteno delo policist opravlja nerad ali z nelagodjem. Primer je socialno
delo policista, ob zakoreninjenih predsodkih ljudi o vlogi policista »kot borca
proti kriminalu«, ki je sprejeto z nezaupanjem, kar povzroči, da se policisti
izolirajo in ogradijo od tovrstnih problemov. Ker pa tudi sam sistem socialnega
dela nizko vrednoti delo policije, to privede do tega, da obe institucije delujejo
ločeno, sepravi v informacijski blokadi. To pa pri policistih povzroča cinizem in
nezaupanje v delo socialnih delavcev.
- NEPRIMERNO IN NEZADOSTNO IZOBRAŢEVANJE TER
USPOSABLJANJE POLICIJE na področju socialnega dela in usluţnostnih
dejavnostih, namenjeni lokalni skupnosti:
Policisti opravljajo usluţnostno dejavnost s področja socialnih storitev le na
podlagi lastnih izkušenj, pridobljenih z delom na konkretnih primerih.
Neprimerno izobraţevanje je ključnega pomena, saj sistem izobraţevanja,
usposabljanja in izpopolnjevanja v policiji ni naravnana k tovrstnemu učnemu
procesu in je prepuščen občasnemu ali orientiranemu učnemu procesu, ugotavljata
Lobnikar; Pagon (1995). Pri tem ni mišljeno, da bo sistem izobraţevanja
usposobil policiste do takšne mere kot socialne delavce. Pomembno je, da policisti
osvojijo osnovne tehnike komuniciranja in socialnega dela za učinkovitejše
obvladovanje socialnih situacij.
4.5.2 Usposabljanje policistov za sodelovanje z osebami z javnimi pooblastili
Poznamo mnogo subjektov, ki izvajajo določene naloge na za to pristojnem področju, na
podlagi javnega pooblastila za drţavo. Vsi ti subjekti razpolagajo s pomembnimi
pooblastili. To v praksi pomeni, da mora tako ena kot druga stran dobro poznati svoje
pravice in dolţnosti, da nebi prišlo do nezakonitega poseganja enega v pravice drugega.
Takšna dejanja navadno pomenijo storitev kaznivega dejanja.
Menim, da ni policista, ki ne bi poznal sodne izvršitelje, ribiške in lovske čuvaje, itd.,
vendar ti ne poznajo oziroma premalo poznajo njihova pooblastila in obratno. Tako
nepoznavanje pooblastil drugih subjektov, v praksi pomeni tudi izvajanje nalog za katere
26
je pristojen nekdo drug. Ker pa je policija po svoji funkciji neprimerljivo boljše
usposobljena, opremljena in po nepoznanem prepričanju dolţna izvajati vse moţne
naloge, prihaja do tega, da javna pooblastila drugih subjektov enostavno zvodenijo. Za
tako nastale situacije so si krivi sami, zaradi nepoznavanja pooblastil, katere so dolţni
izvajati drugi. Drugo pa je izvajanje pomoči –asistence tem subjektom, v primerih ko so
le-ti do nje upravičeni.
Da bi vsaka stran vedela kaj je njena pravica in dolţnost, bi bilo nujno potrebno
usposabljanje. V mislih imam skupna usposabljanja, policije in drugih subjektov z
javnimi pooblastili. Znano je, da tudi drugi subjekti zelo slabo poznajo svoje pravice, pa
tudi nimajo zadostnega znanja ter prakse za izvajanje pooblastil. Na primer ribiški in
lovski čuvaji imajo pravico zasega stvari v okvirju svoje pristojnosti, vendar za sam zaseg
nimajo niti ustreznih potrdil, niti ni izdelanega koncepta ravnanja z zaseţenimi stvarmi.
Te stvari ima urejene policija do potankosti, zaradi tega pa se takšne in podobne naloge
prenašajo na policijo, ki pa zaradi nepoznavanja pooblastil čuvajev, dela formalne napake
pri postopkih.
Prav zaradi tega, da bi te sluţbe zaţivele, bi bilo potrebno obojestransko izobraţevanje,
tudi v smislu predstavitve kje so meje pristojnosti enih in kje drugih. Z izvedbo
izobraţevanj pa bi se nedvomno vzpodbudilo tudi sodelovanje, ki trenutno z redkimi
izjemami poteka samo v primerih zavezanih s pravnimi predpisi. Torej ob ugotovljenih
kršitvah, potrebah po nudenju asistence in občasnih potrebah po svetovanju.
4.5.3 Ukrepi institucij v primeru nasilja in sodelovanje policije
Organi, zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo nasilje v druţini, so
dolţni o tem takoj obvestiti policijo. Po prejetem obvestilu mora policija izvesti vse
ukrepe po Zakonu o policiji, Zakonu o prekrških in Zakonu o kazenskem postopku in o
nasilju v druţini takoj obvestiti najbliţji krizni center za preprečevanje nasilja v druţini.
Krizni center mora najpozneje v 12 urah po prejemu obvestila o nasilju v druţini
vzpostaviti stik z ţrtvijo nasilja. Kljub odklonitvi pomoči s strani ţrtve, mora krizni center
v naslednjih 24 urah še najmanj dvakrat ponuditi pomoč.
Center za socialno delo je dolţan ţrtvi nuditi materialno in nematerialno pomoč v okviru
svojih pooblastil, za socialno in materialno stisko. (Ančič in sodelavci, 2007)
27
5 ZAKONODAJNA UREDITEV NA PODROČJU
SODELOVANJA POLICIJE IN CENTROV ZA
SOCIALNO DELO
Na sodelovanje med organi in institucijami pomembno vplivajo pravna izhodišča. Ta
morajo biti natančno definirana, ker drugače povzročajo različno razlago, ter tako ovirajo
kvalitetno sodelovanje. Veliko bolj kot drugi drţavni organi in institucije, v človekove
pravice in svoboščine s svojimi ukrepi posega policija. Govorimo o zelo subtilnem
področju policijskega delovanja, ki ne dopušča različnih razlag, kar ima za posledico
podrobno pravno regulacijo opravil. Posledica tega je, da policijski managment ţeli imeti
jasna ter zakonsko podprta navodila za svoje delovanje.
5.1 ZAKON O POLICIJI
5.1.1 21.člen Zakona o policiji
Določba daje osnovo za ustanavljanje ali sodelovanje v sosvetih na nivoju občin,
komisijah itd., ki obravnavajo splošno varnostno problematiko. Sodelovanje policije in
centrov za socialno delo, pa zahteva profesionalen ter tudi znanstveno podprt, organiziran
in sistemski pristop z jasnimi usmeritvami in cilji, kar konkretna določba ne izpolnjuje.
Konkretna določba ni opredeljena glede odgovornosti in medsebojnih razmerij, strukture
sodelujočih, konkretnih vsebin delovanja in v podobnih primerih.
5.1.2 23. člen Zakona o policiji
Člen je zakonska podlaga za nudenje asistence med drugim tudi socialnim delavcem, saj
je sodelovanje omejeno le na represivne storitve policije.
5.1.3 24.člen Zakona o policiji
Člen opredeljuje način zaprošanja za pomoč oziroma asistenco in razlog. Glede na to, da
je delo socialnega varstva mnogokrat podvrţeno interventnemu načinu ukrepanja, kar v
bistvu onemogoča pravočasno pisno najavo in obrazlago za asistenco. To mnogokrat
povzroča zaplete med policijo in socialnim varstvom, zaradi različnega razumevanja
vsebine nalog.
28
5.2 ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU
5.2.1 91.člen Zakona o socialnem varstvu
Ta člen govori o tem, da je policija dolţna obveščati pristojne centre za socialno delo, v
primerih, ko policisti pri interveniranju v druţini zaradi kršitve javnega reda in miru
ugotovijo, da je bil ogroţen otrok, mladoletnik ali oseba, ki mu je bila odvzeta poslovna
sposobnost, poleg podaje razlogov za uvedbo postopka o prekršku organu, pristojnemu za
vodenje postopka o prekršku, obvestijo o dogodku tudi pristojni center za socialno delo s
posebnim poročilom. Enako postopajo tudi v primeru, ko je bil otrok obravnavan za
prekrške, zaloten pri beračenju oziroma obravnavan zaradi zadrţevanja na določenem
kraju (javne prireditve, diskoteka, lokal, ipd.) brez prisotnosti staršev ali skrbnika.
Sepravi drugi odstavek navedenega člena narekuje organom (policiji), da poročajo
krajevno pristojnim centrom za socialno delo v primerih, ko ugotovijo pri opravljanju
svoje dejavnosti udeleţbo ali ogroţenost otrok, mladoletnikov in oseb z odvzeto poslovno
sposobnostjo.
To je edini člen, ki opredeljuje relacijo med policijo in socialo, vendar tudi iz njega ni
moč razbrati kvalitetnih osnov za medsebojno sodelovanje.
5.3 ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU
Tukaj ne moremo govoriti o nekem pristnem sodelovanju med policijo in centrom za
socialno delo, saj sta v bistvu postavljena na nasprotnih straneh. Policisti v poziciji
preiskovalcev in socialni delavci v poziciji zagovornikov.
Zakon o kazenskem postopku v poglavju ki obravnava mladoletnike navaja predvsem,
dolţnosti in pravice pravosodnih organov pri vodenju procesa v katerem je udeleţen
mladoletnik. Policijskega dela pa se praktično dotika le v posamičnih členih, kjer policiji
prepušča določena preiskovalna opravila (zaseg predmetov, hišna preiskava itd.). Policija
mora, kadar je le to v interesu otroka, sodelovati s centrom za socialno delo pri
zagotavljanju pravne pomoči otroku, upoštevajoč Konvencijo Zdruţenih narodov o
otrokovih pravicah (konvencija določa, da je otrok vsako človeško bitje, ki še ni
dopolnilo osemnajst let starosti). Še posebej pride to sodelovanje do izraza v
29
predkazenskem postopku, kjer policija na podlagi 148.člena Zakona o kazenskem
postopku zbira obvestila od otrok in mladoletnikov (po določbah Kazenskega zakonika je
otrok oseba stara do štirinajst let in mladoletnik oseba stara od štirinajst do osemnajst let)
in opravlja druge naloge (pridrţanje po 157.členu Zakona o kazenskem postopku, itd.) za
uspešno vodenje predkazenskega postopka.
5.3.1 452.člen Zakona o kazenskem postopku
Člen med drugim zavezuje policijo, da poleg toţilstva s posebnim poročilom seznani tudi
organ socialnega skrbstva ne glede na to, ali je otrok osumljenec ali ţrtev kaznivega
dejanja. Sodelovanje je sformalizirano in omejeno zgolj na pisno poročanje brez tendence
razreševanja problematike.
5.4 ZAKON O PREKRŠKIH
Zakon o prekrških policije ne zavezuje, da mora pri obravnavanju otrok in mladoletnikov
neposredno sodelovati s centri za socialno delo, vendar pa obstajajo določeni primeri,
navezujoč se na 91.člen Zakona o socialnem varstvu, kjer je policija dolţna obveščati
pristojne centre za socialno delo. V primeru, ko policisti pri interveniranju v druţini
zaradi kršitve javnega reda in miru ugotovijo, da je bil ogroţen otrok, mladoletnik ali
oseba, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, poleg podaje razlogov za uvedbo
postopka o prekršku organu, pristojnemu za vodenje postopka o prekršku, obvestijo o
dogodku tudi pristojni center za socialno delo s posebnim poročilom. Enako postopajo
tudi v primeru, ko je bil otrok obravnavan za prekrške, zaloten pri beračenju oziroma
obravnavan zaradi zadrţevanja na določenem kraju (javne prireditve, diskoteka, lokal,
ipd.) brez prisotnosti staršev ali skrbnika.
Sepravi, da podobno kot je bilo ugotovljeno za Zakon o kazenskem postopku, lahko
razumemo tudi vzajemno vlogo policije in socialnega skrbstva, skozi posamične določbe
Zakona o prekrških, upoštevajoč Konvencijo Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah.
5.5 PRAVILNIK O POLICIJSKIH POOBLASTILIH
Tukaj gre za izjemno široko paleto pravic in dolţnosti s katerimi policija močno posega v
pravice in svoboščine ljudi. S podobnimi pooblastili razpolagajo tudi določeni subjekti z
javnimi pooblastili (to so: nadzorniki smučišč, ribiški čuvaji, itd.), medtem pa tipična
30
javna sluţba kot je center za socialno delo, nima primerljivih pooblastil, pa čeprav izvaja
naloge katere se prepletajo z dejanji, kjer se pogosto uporabljajo policijska pooblastila.
5.5.1 28.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih
V zadnjem odstavku gre za določeno obliko sodelovanja policije in socialnega skrbstva,
ki pa ima le pomen posredniške vloge organa socialnega skrbstva. Vabljenje in zbiranje
obvestil moramo razumeti v smislu Konvencije Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah,
kjer pa ima socialno skrbstvo aktivnejšo vlogo, saj neposredno sodeluje pri opravljanju
razgovora v smislu zagovornika otroka, mladoletnika ali osebe s popolnoma odvzeto
poslovno sposobnostjo.
5.5.2 50.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih
Zakonodajalec v drugem odstavku govori izključno o obveščanju (kakor v 28.členu),
sepravi o pasivni vlogi organa socialnega varstva. Vloga in vsebina vključevanja organa
socialnega varstva pa velja enako kot za prej navedeni člen.
5.5.3 62.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih
Člen govori o strogo namenskem sodelovanju policije s socialnim skrbstvom, kjer gre
zgolj za razrešitev nastale situacija, ki nastane s postopkom policije.
5.5.4 67.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih
Prav tako ta člen govori o sodelovanju policije s socialnim skrbstvom, vendar sodelovanje
poteka strogo namensko, za razrešitev nastale situacije, ki je nastala s policijskih
postopkom.
5.6 ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŢINSKIH RAZMERJIH
5.6.1 11.člen Zakona o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih
Člen samo nasplošno opredeljuje sodelovanje socialnega skrbstva z drugimi organi, med
njimi tudi s policijo in tako daje osnovo za sodelovanje.
31
6 POLICIJA IN NASILJE V DRUŢINI
6.1 POLICIJSKO DELO
Policijsko delo si je povsod po svetu neverjetno podobno. Če povzamemo, se v drţavah v
povprečju:
- 60% policistov ukvarja z delom v patrulji in interveniranjem na klice
občanov,
- 15% s preiskovanjem KD,
- 9% z delom po prometu (nadzor in urejanje prometa) in
- 9% z ostalim delom.
Znotraj posameznih drţav (VB, ZDA, Avstralija, Kanada, Japonska) so raziskovalci našli
le malo razlik v strukturi policijskega dela med mestnimi, primestnimi in ruralnimi
policijami, čeprav med temi okolji obstajajo pomembne razlike v druţbenih razmerah in
kriminaliteti. Primerjalni podatki za 18 drţav kaţejo, da se tudi v obdobju 20-ih let (1970
– 1990) struktura policijskega dela ni bistveno spremenila, čeprav so se same druţbene
razmere in kriminaliteta v tem času močno spremenile. Ugotovitve kaţejo, da policije
svojega dela ne prilagajajo okolju, druţbenim razmeram in stopnjam kriminalitete. To,
kar je policija pripravljena delati, se ne spreminja s tem, kar bi bilo potrebno delati.
Glavni razlog za to so prepričanja o “najboljšem načinu opravljanja policijskega dela”, ki
jih vzdrţuje paravojaška miselnost policijskih šefov, posledično pa tudi policistov in
javnosti. Namesto, da bi se policija prilagajala delu, ki ga mora opraviti, se mora delo, ki
naj bi ga opravljala, prilagoditi policiji. (Lobnikar, 2006/2007)
6.2 POLICIJSKO DELO V SKUPNOSTI
Koncept policijskega dela v skupnosti (ang. Community policing) je nastal v ZDA, ker
tradicionalni pristop policije ni bil učinkovit, zato so v ZDA pričeli v boju zoper kriminal
razvijati nove načine dela in razvili projekt preventivnega delovanja. V skupnost
usmerjeno policijsko delo je filozofija, katere razlaga temelji na štirih osnovnih elementih
(Mikulan, 2002):
- V skupnost usmerjeno policijsko delo je filozofija in organizacijska strategija, katera
zagovarja nove partnerske odnose med drţavljani in policijo. Gre za posvetovanje s
32
skupnostjo. Temelji na predpostavki, da policija in drţavljani delujejo skupaj pri
zaznavanju in določanju prioritet pri odpravljanju različnih oblik kaznivih dejanj,
druţbenega nereda in strahu pred kriminalom, s skupnim ciljem izboljšati kvaliteto
ţivljenja v bivalnem in delovnem okolju.
- V skupnost usmerjeno policijsko delo zahteva od vseh v policiji, tako uniformiranih
kot tudi drugih delavcev policije, veliko stopnjo pripadnosti k tej filozofiji. Gre za
prilagoditev -adaptacija policijske organizacije. Prav tako predstavlja izziv za vse
v policiji, da najdejo način, kako novo filozofijo izraziti pri svojem vsakodnevnem
delu.
- V skupnost usmerjeno policijsko delo zahteva tudi mobilizacijo skupnosti, se pravi
ravnovesje med potrebo, da zagotovi takojšnjo in učinkovito odzivanje na posamezne
kriminalne dogodke in potrebo po proaktivnih iniciativah, ki bodo probleme reševale
preden se bodo ti pojavili in eskalirali.
- V skupnost usmerjeno policijsko delo zahteva posebnega policista, kot
decentraliziranega mini šefa v policijskem okolišu, ki avtonomno in neposredno dela
z ljudmi v lokalni skupnosti in zagotavlja reševanje problemov. Njegovo delo
temelji na t.i. problemsko usmerjenem policijskem delu, s katerim skuša ustvariti
boljšo in bolj varno skupnost v kateri ljudje ţivijo in delajo.
Policijsko delo v skupnosti temelji na spoznanju, da je mogoče izboljšati kakovost
ţivljenja v bivalnem okolju le tako, da krajani sami začnejo tvorno sodelovati pri svoji
lastni varnosti. V tem programu je vloga policije le, da prebivalcem nudi vsestransko
pomoč, jim svetuje in spodbuja njihovo samoiniciativnost. Za učinkovito in uspešno
opravljanje te naloge policije, so potrebne številne miselne in strukturalne spremembe in
sicer se zahteva decentraliziranost in personalizacija policijskega delovanja (Trojanowicz
1990, citirano v Mikulan, 1995).
Značilnost za v skupnost usmerjeno policijsko delo, je organizacijska decentraliziranost,
policisti pa dobijo legitimnost (za svoje delo) tako s strani skupnosti kjer delo opravljajo,
kakor s strani tradicionalnih virov legitimiziranja policijskega dela (kot so: zakoni,
oblastne in druge politične strukture, ipd. Policisti so za svoje delo ocenjevani in
nagrajeni za svoje komunikacijske spretnosti (posredovanje v konfliktih, reševanje
problemov, občutljivost za kulturno raznovrstnost, itd.) ter mnoga druga znanja in
33
veščine, ki jih v model ocenjevanja ne vključujejo v tradicionalni para-vojaški policijski
organizaciji.
Lobnikar in Pagon, 2004, menita, da policijskemu delu v skupnosti, dajejo prednost pred
tradicionalnim pristopom, tako policisti kot tudi prebivalci. Vendar prebivalci dajejo
prednost preprečevanju kriminala, medtem ko policisti preiskovanju kaznivih dejanj in
procesuiranju osumljencev. Kakor tudi prebivalci v manjši meri poudarjajo potrebo po
centralizaciji komuniciranja policije z javnostjo, kot pa to počnejo policisti.
Policisti v praksi pri svojem delu reagirajo tradicionalno na dogodek, ki se je ţe zgodil.
Zato velja, da je skoraj vsako policijsko delo reaktivno, razen nekaterih izjem pri delu
policije v prometu. Kajti policisti začno svoje delo opravljati šele po dogodku, ki ga
prepoznajo kot varnostni dogodek. Glede na to, je policijsko delo mnogokrat podobno
delu gasilcev in reševalcev, saj policisti hitijo od dogodka do dogodka, le teh med seboj
ne povezujejo in tudi le malo kdaj se ukvarjajo z vzroki kateri pripeljejo do kritičnih
dogodkov.
Če ţelimo ta začaran krog aktivnosti pretrgati (zgolj reagiranju na dogodke, incidente,
varnostne dogodke, itd.), morajo policisti postati veliko bolj proaktivni (kar pa ne daje
takojšnjih in vidnih rezultatov), njihova naloga pa je tudi iskanje ustvarjalnih rešitev za
probleme kriminalitete in nereda, poleg obstoječe avtoritarne intervencije, s katero
zagotavljajo red in simbolično pravičnost, katere glavni namen je izvajanje zakonov in
vzdrţevanje videza zakonitosti v druţbi. V tem se tudi skriva odgovor na vprašanje,
katera je razlika med policijsko dejavnostjo v skupnosti in med inovacijami v policijski
dejavnosti, ki so jih policijski šefi uveljavljali v okvirju tradicionalnega pristopa k
policijskemu delu. V reševanje problemov usmerjena policijska dejavnost, pa se imenuje
pristop, kjer se policisti zares prvič sprašujejo o vzrokih za nered in kriminaliteto
(Lobnikar in sodelavci, 2004).
6.3 ODGOVORNOST POLICIJE
Policija je odgovorna za vzdrţevanje pravnega reda. To pomeni, da je dolţna ukrepati, če
prihaja do kršenja javnega reda. V primerih nasilja to pomeni, da policija lahko ukrepa na
34
temelju zakona, v katerem so navedeni tudi ukrepi. (D. W. Van der Ent, Th. D. Evers, K.
Komduur, 1998)
6.4 NALOGE IN VLOGA POLICIJE
Osnovni nalogi policije sta vzdrţevanje reda in miru ter uveljavljanje zakonov. Pri
vzdrţevanju reda in miru gre za aktivnosti policije, ki niso neposredno povezane z
uveljavljanjem zakonov (torej s kršitvami predpisov), pač pa sluţijo ohranjanju reda. Sem
prištevamo preventivno prisotnost na javnih mestih in prireditvah, urejanje in
pospeševanje prometa, posredovanje v sporih, reševanje konfliktov, pomoč občanom,
opozarjanje potencialnih kršilcev, ipd. Pri uveljavljanju zakonov pa gre zlasti za dve
aktivnosti in sicer za preprečevanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev.
Policija bistveno več časa porabi in je uspešnejša pri vzdrţevanju reda in miru kot pri
uveljavljanju zakonov.
V primerih druţinskega nasilja je končni cilj policijske intervencije (naloge policistov),
kateri prvi pridejo na sam kraj: hitra reakcija, ustavitev nasilja in zaščita ţrtve pred
nadaljnjo zlorabo, ločen pogovor s partnerji, ne sprava, temveč akcija, storilec mora biti
odgovoren za svoje vedenje, po moţnosti ga aretirajte in v vsakem primeru je prednostna
naloga varnost ţrtve.
Takšne naloge policije delimo na dve komponenti in sicer na skrb za ţrtve (prvi stik,
obisk pri ţrtvi/na policijski postaji, pomoč ţrtvi z napotitvijo na organizacijo, ki nudi
strokovno pomoč) ter na kazensko zakonodajo (prijava, aretacija, zaslišanje, uradna
prijava, policijska intervencija brez uradne prijave).
Za bistvene prvine intervencije v praksi, so na Nizozemskem razvijali precej let model, ki
temelji na obseţnih raziskavah in je bil predstavljen v mnogih drţavah med drugimi tudi
pri nas, katerega poskušamo čim bolj uporabljati in ga predstaviti vsem policistom, ter ga
razvijati in prilagajati našim razmeram, da bi tudi pri nas uspešno ustavili nasilje v
druţinah in zaščitili ţrtve .
35
6.5 POLICIJSKA POOBLASTILA
Policijska pooblastila so z zakonom določeni ukrepi, ki omogočajo policistom opravljanje
njihovih nalog. Posamezno policijsko pooblastilo se sme uporabiti samo ob pogojih, ki so
določeni v zakonu, in na način, kakor ga določa zakon, pravilnik o policijskih pooblastilih
ali kateri drugi podzakonski akt, ki se nanaša na uporabo policijskih pooblastil. Policist je
pri izvajanju policijskega pooblastila dolţan povedati svoj priimek in naziv enote, ki ji
pripada, če oseba zoper katero se uporablja policijsko pooblastilo to zahteva in če to ne
ovira izvršitve naloge. O uporabi pooblastil mora policist poročati v poročilu o
opravljenem delu ali uradnem zaznamku, razen če zakon ali pravilnik o policijskih
pooblastilih ne predpisujeta drugačne oblike dokumentiranja.
Izvrševanje policijskih pooblastil ne sme povzročati škode, ki ni v sorazmerju z njihovim
namenom in zastavljenimi cilji njihove uporabe. Policisti smejo uporabiti v dani situaciji
tisto pooblastilo, ki tako posameznika kot javnost najmanj prizadene. Izvrševanje
pooblastil se mora izvesti odločno, strokovno in obzirno, da se ne prizadene osebnega
dostojanstva osebe v postopku. Nikakor pa se ne sme ogroţati ţivljenja in varnosti oseb,
ki niso v postopku. Pri samem izvrševanju policijskih pooblastil ne sme biti nihče
podvrţen mučenju, nečloveškemu ali poniţujočemu ravnanju. Takoj ko prenehajo razlogi
za uporabo pooblastila, pa mora prenehati z izvajanjem.
Posebej obzirno morajo ravnati policisti v postopkih z mladoletniki in otroki. Kjer morajo
upoštevati njihovo osebnost, občutljivost ter druge lastnosti, ki jih je mogoče opaziti.
Upoštevati morajo tudi načelo izvzetosti (imunitete) določenih oseb.
Prisilna sredstva je dopustno uporabljati samo tako dolgo, dokler se njihov namen ne
doseţe ali dokler se ne izkaţe, da namena z njimi ne bo mogoče doseči. Če je pri
izvrševanju policijskih nalog v določenem primeru moţno uporabiti več prisilnih sredstev
hkrati, morajo policisti uporabiti milejše. Hujše prisilno sredstvo smejo uporabiti le, če je
bila uporaba milejšega prisilnega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in razlogov za
varnost ţivljenja, osebno varnost in premoţenje ljudi ni bila mogoča. (Ţaberl, 1999)
36
7 CSD IN NASILJE V DRUŢINI
Največ nasilja prihaja iz druţin ali izvenzakonskih skupnosti, kjer so v sklop nasilja vpeti
tako partnerji kot otroci, ne glede na to kdo je ţrtev. Centri za socialno delo opravljajo
strokovna dela po področjih, ki so predpisana, naloge, ki se navezujejo na odnose v
druţini, zaščito druţine, še posebej mladoletnikov in otrok. Pomembna naloga je tudi
zaščita starejših in nemočnih, ter ekonomska pomoč materialno ogroţenim
posameznikom.
Centri za socialno delo opravljajo svoje naloge po določilih Zakona o socialnem varstvu,
kar pomeni, da v okvirju svoje funkcije javnih pooblastil sodelujejo v kazenskih
postopkih pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, druţino in mladino ter kaznivih
dejanjih zoper spolno nedotakljivost. V nepravdnem postopku sodelujejo, ko je sproţen
postopek za odvzem roditeljske pravice ter v pravdnem postopku, ko je sproţen postopek
za predodelitev otrok, oboje pa je skladno z Zakonom o zakonski zvezi in druţinskih
razmerjih.
Pri samem obravnavanju nasilja v druţini predvsem hujših oblik, so ena izmed
pomembnih nalog centra za socialno delo sklici kriznih teamov, ki imajo zelo pomembno
funkcijo pri uresničevanju ciljev, to je ustavitev nasilja in zaščita ţrtve.
7.1 POOBLASTILA IN NALOGE CSD
Centri za socialno delo imajo izjemno velik krog pooblastil in nalog, ki so jih dolţni
izvajati v okvirju svoje stvarne pristojnosti. Tako CSD prvenstveno po zakonu izvaja
naslednja javna pooblastila in naloge (Katalog nalog, Skupnost CSD Slovenije in
Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2002):
VARSTVO OTROK IN DRUŢINE,
STATUSNA RAZMERJA,
- dovolitev sklenitve zakonske zveze osebi, ki še ni stara 18 let, med
sorodniki,
- svetovalni razgovor ob prenehanju zakonske zveze,
RAZMERJA MED STARŠI IN OTROKI,
- urejanje starševstva,
- določitev in sprememba osebnega imena,
- urejanje preţivnine, stikov, itd.
37
UKREPI CSD ZA ZAŠČITO OTROK,
- ukrepi za vzgojo in varstvo otrok in njihovih korist,
- odvzem otroka,
- oddaja otroka v zavod,
- rejništvo, skrbništvo, posvojitev,
POSEBNO VARSTVO OTROK IN MLADOLETNIKOV
- obravnava ogroţenih otrok,
- odvzem otroka in oddaja tretji osebi, itd.
VARSTVO ODRASLIH,
- obravnava odraslih storilcev KD,
- pokazenska pomoč posamezniku in druţini,
KRIZNE INTERVENCIJE ITD.
Področja, kjer se tako pooblastila in naloge policije, kakor tudi CSD dejansko prepletajo
in kjer dejansko prihaja do sodelovanja, so sodelovanja na področju otrok, mladoletnikov
in druţinskih zadev.
38
8 KONKRETNI PRIMERI
8.1 PSIHOSOCIALNA POMOČ ŢRTVI NASILJA
Posameznik, ki preţivi nasilje se lahko obrne ne sledeče institucije, ki mu lahko
pomagajo:
- Zatočišče, Društvo SOS telefon: 080 11 55
- Društvo za nenasilno komunikacijo: 01/ 434 48 22
- Krizni center, Ţenska svetovalnica: 01/ 251 16 02
- Zavod EMMA: 01/ 425 47 32
- Zdruţenje proti spolnemu zlorabljanju: 01/ 431 33 41
- Centri za pomoč ţrtvam kaznivih dejanj: 01/ 231 27 42
- Društvo Ključ: 031/ 613 000
- Policija: 113
8.2 PRIMER SODELOVANJA MED POLICIJO IN SOCIALNO
SLUŢBO
Primer je povzet po Lobnikar in Pagon, 1995: str.165-177: V mestu Wheaton so leta 1973
po triletnem projektnem programu v policijsko organizacijo vključili socialne delavce in
prostovoljce, kateri so bili študentje socialnega dela. Policisti so morali po pravilih, v
kolikor so se v postopku srečali z osebami, ki bi s svojim ravnanjem lahko ogroţale lastno
zdravje in ţivljenje, z osebami, ki so pokazale druge psihične motnje, v postopkih z
osebami, ki so grozile s samomorom, v primerih posilstva ali spolnega nasilja,
zanemarjanja ali izkoriščanja otrok, obveščanja o smrti in zadrţevanja oseb kot talcev ali
zabarikadiranja oseb v prostore, o teh primerih takoj obvestiti in poklicati socialne
delavce. Socialni delavci pa so se morali vključevati v primere druţinskega nasilja.
Policistom so bili na razpolago 24 ur na dan.
Projekt so prevzele tudi druge policijske organizacije v ZDA in tudi Nemčiji. V Nemčiji
so po ZDA povzeli sodelovanje med policijo in socialnimi sluţbami z nekaterimi
spremembami. In sicer ti niso vključevali socialnih delavcev v policijsko hierarhijo, drţali
pa so se tudi načela nevmešavanja v delo drugega. Tako so socialnim delavcem omogočili
39
neposreden dostop do problema na samem kraju, izhajali pa so iz tega, da je pomoč
učinkovita le, če je zagotovljena takoj in neposredno.
8.3 MAJINA ZGODBA O DELOVANJU POLICIJE IN CSD, KOT
ŢRTVE NASILJA V DRUŢINI
Maja kot sem jo poimenovala je naša stara znanka in je bila dolgoletna ţrtev druţinskega
nasilja s stani izvenzakonskega partnerja. Njena zgodba je zelo ţalostna, saj je nasilje z
izvenzakonskim partnerjem prenašala skoraj petnajst let. Rodila je enega otroka in zaradi
njega vztrajala v zvezi, ter tako prenašala nizke udarce, poniţanja, pretepanja,
zanemarjanja in psihična trpinčenja, ki so se iz leta v leto le bolj stopnjevala. Pri
druţinskih prepirih in pretepanjih je večkrat posredovala policija, ki pa je intervenirala
hitreje, če so na pomoč poklicali sosedje, če pa je klicala sama, so velikokrat prišli
prepozno ali pa jih sploh ni bilo.
Največ stikov je imela s policisti, ki so prišli posredovat na dom zaradi nasilnosti
partnerja. Njihovo ravnanje je bilo hladno in velikokrat podkrepljeno z besedami kot so,
da naj naslednjič manj odgovarja, naj ga ne izziva, ipd. V glavnem ob policistih je
dobivala občutek, da je vsega kriva sama, zato je tudi izgubila zaupanje v policijo.
Groţenj, da jo bo partner ubil niso jemali resno, ampak so jo odpravljali z besedami, da
dokler ji nič ne naredi ne morejo ukrepati. Je mnenja, da v policiji bistveno primanjkuje
ţensk, ki bi laţje razumele njen poloţaj, saj občutek za sočloveka odtehta vso
strokovnost.
Pomoč je poiskala tudi na Centru za socialno delo, kjer so imeli na začetku pomisleke o
verodostojnosti njenih izjav, vendar so ji nudili tisto pomoč ki jo je potrebovala, sepravi
moralno in psihično, kljub uradnim uram, administraciji in številnim formalnostim.
Center za socialno delo ji je pomagal pri pridobitvi stanovanja in namestitvi v Varno hišo,
potem se je povezala tudi s Centrom za pomoč ţrtvam kaznivih dejanj. Le tu je dobila vse
tisto kar je iskala in sicer usmerjanje, dosegljivost 24 ur, kar ji je največ pomenilo v
teţkih kritičnih trenutkih.
40
9 OPIS METODE, VZORCA IN UPORABLJENEGA
VPRAŠALNIKA
Za zbiranje podatkov in ugotavljanje obstoječega dejanskega stanja o tem kakšno je
medsebojno sodelovanje med policijo in CSD na področju nasilja v Posavju, sem za
instrument raziskovanja podatkov uporabila dva vprašalnika, s kombinacijo
strukturiranega intervjuja. En vprašalnik namenjen policijskim delavcem in en socialnim
delavkam. Vprašalnika sta vsebinsko identična, s prilagoditvami glede na področje dela,
obenem pa se tudi nanašata na postavljene hipoteze.
Raziskavo sem opravila na vzorcu 6 socialnih strokovnih delavk centrov za socialno delo
na območju Posavja, katerim sem dala vprašalnik in 11 rajonskih policistov (oz. vodji
policijskih okolišev) s katerimi sem tudi opravila intervju, kaj menijo o trditvah socialnih
delavk. Se pravi v Krškem (po 2 strokovni delavki in 4 policisti), Breţicah (po 2
strokovni delavki in 3 policisti) in Sevnici (po 2 strokovni delavki in 4 policisti).
Pri tem sem uporabila tudi metodo opazovanja, saj sem opazovala njihovo mimiko ter
kretnje in tako poskušala še na podlagi le teh priti do kakšnega izmed dejstev.
Za vprašalnik sem se v naprej dogovorila s točno določenimi osebami na policiji in sicer
z moškimi in na centru sem opravila anketo z samimi ţenskami, vsi pa so bili povprečne
starosti 40 let.
9.1 POSTAVITEV HIPOTEZ
Hipoteze sem postavila na podlagi prebrane teorije, vključno z zakonodajo, pa tudi glede
na svoja stališča, pridobljena v času prakse na centru za socialno delo.
Hipoteza št. 1: Sodelovanje med policijo in centri za socialno delo na področju nasilja
poteka sorazmerno dobro oziroma v zadostni meri.
Hipoteza št. 2: Policija v zadevah nasilja kot druţinskega nasilja nastopa le kot organ, ki
poskrbi v glavnem le za storilca, ţrtev pa napoti na center za socialno delo, oziroma sam
center obvesti o druţinskem nasilju.
41
Hipoteza št. 3: Na malo število prijavljenih KD nasilja v policiji, vplivajo v glavnem
predsodki (kognitivni del –stereotipi) do policije (npr. da na podlagi ene nekorektne
izkušnje s policijo, pa mislimo da so vsi policisti enaki).
42
10 PREDSTAVITEV IN INTERPRETACIJA REZULTATOV
Raziskavo sem opravila v dveh delih, zaradi objektivnejšega obstoječega stanja med
policijo in centrom za socialno delo, za ugotovitev bistvenih problemov in ovir za boljše
sodelovanje. En del je bil namenjen policijskim delavcem, drugi del pa socialnim
delavcem in njihovemu videnju obstoječega sodelovanja med institucijama.
Poleg ugotovitev o trenutnem stanju in načinu sodelovanja, je zlasti pomembna
medsebojna primerjava vrednotenja identičnih trditev v anketnem vprašalniku. Prav to
nam pove realno oceno trenutnega stanja in poda izhodišča za boljše sodelovanje.
Dobljene odgovore iz anketnih vprašalnikov sem zdruţila in iz njih izračunala povprečno
vrednost. Odgovore sem ovrednotila v razponu numeričnih vrednosti med 1 in 5, pri
čemer se odgovori vrednoteni pod 2,5 nagibajo k negativni oceni, odgovori vrednoteni
nad 2,5 pa k pozitivni oceni.
Tabela 1: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega vodjem policijskih okolišev in policistom
TRDITVE Povprečna
ocena
1. Kako ocenjujete sodelovanje med POLICIJO in CENTROM ZA
SOCIALNO DELO na področju obravnavanja nasilja? 3,5
2. Kako pogosto sodelujete s centrom za socialno delo, ko gre za
nasilje? 3
3. Ali pri sodelovanju s CSD kdaj naletite na oviro? 3,5
4. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno
dejavnostjo? 4
5. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja? 4,5
6. Koliko poznate delo CSD na področju nasilja? 3,5
7. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev
CSD in vodij policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako
opravljati razgovore z otroki,..)
4,2
V zgornji tabeli sem povzela odgovore na dana vprašanja vodij policijskih okolišev in
policistov. Ti so odgovarjali dokaj podobno, z rahlim odstopanjem pri vprašanju kako
pogosto je sodelovanje s centrom, ko gre za nasilje.
43
Tabela 2: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega strokovnim socialnim delavkam
TRDITVE Povprečna
ocena
1. Kako ocenjujete sodelovanje med POLICIJO in CENTROM ZA
SOCIALNO DELO na področju obravnavanja nasilja? 3,8
2. Kako pogosto sodelujete s policijo ko gre za nasilje? 4
3. Ali pri sodelovanju s policijo kdaj naletite na oviro? 2,4
4. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno
dejavnostjo? 3,4
5. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja? 3,8
6. Koliko poznate delo policije na področju nasilja? 3,4
7. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev
CSD in vodij policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako
opravljati razgovore z otroki,..)
4,8
Tabela prikazuje rezultate odgovorov socialnih delavcev, kateri so odgovarjali veliko bolj
raznoliko, v primerjavi s policisti in vodji policijskih okolišev. Vendar iz rezultatov
sodeč, je potreba po skupnem usposabljanju je na obeh straneh zelo velika.
10.1 TESTIRANJE HIPOTEZ
Hipoteza št. 1: Rezultati vprašalnika postavljajo dilemo glede zelo dobrega
medsebojnega sodelovanja centrov in policije. Sicer se delo policistov in socialnih
delavcev pogosto prepleta, kar pa ne moremo trditi za sodelovanje. To poteka dokaj
pristno, vendar ga je bistveno premalo, glede na vsebino in količino obravnavane stične
problematike. Za boljša medsebojna sodelovanja na področju nasilja bi bila potrebna
skupna izobraţevanja in usposabljanja, saj tako policisti kot strokovne delavke ne poznajo
ukrepov in dela drug od druge institucije, kar pa vpliva na medsebojno sodelovanje.
Zraven tega pa je tudi nujna obojestranska zainteresiranost in ustrezna reorganizacija ţe
obstoječih kadrov, z vnaprej zastavljenimi cilji.
Ovire, ki pomembno vplivajo na kakovost sodelovanja med institucijama so po mnenju
policistov informacijskega značaja (različen delovni čas in vrednotenje dela, nedorečenost
zakonodaje, preobremenjenost policistov z drugimi nalogami, premalo kadra in denarja),
ovire, ki se nanašajo na različno pojmovanje in neprimerljivost nalog, ter tudi
obojestranska nezainteresiranost. Vodje policijskih okolišev so mnenja, da zaradi
44
preobremenjenosti s svojim delom, velikokrat zapostavljajo sodelovanje s centri za
socialno delo.
Socialne delavke pa so mnenja, da bi za višji nivo sodelovanja zadostovali ţe občasni
skupni sestanki pri obravnavanju posameznih primerov, z izmenjavo informacij o druţini
v kateri se izvaja intervencija in s tem tudi več posvetovalnih oz. kriznih timov.
Hipoteza št. 2: Rezultati vprašalnika popolnoma potrjujejo tezo, da policija v zadevah
druţinskega nasilja nastopa le kot organ, ki prepreči nadaljevanje izvajanja nasilja in
katera poskrbi za storilca, ţrtev pa napoti na Center za socialno delo in tudi sam center
obvesti o druţinskem nasilju. Čeprav bi moral biti cilj policijske intervencije, ki prva
pride na sam kraj, ustavitev nasilja in obenem tudi zaščita ţrtev pred nadaljnjo zlorabo.
Reagiranje policistov je tako kakršno je, zaradi slabe usposobljenosti z delom z ţrtvami,
saj se večina tovrstnih kaznivih dejanj zgodi v nočnem času in so na razpolago samo
deţurni policisti, kateri se dopolnjujejo le z deţurno sluţbo na Centru za socialno delo.
Anketiranci s strani vodjev policijskih okolišev popolnoma zanikajo trditev o prevzemu
vloge socialnih delavcev v primeru odkrivanja in preprečevanja nasilja, ter vzpodbujanja
k prijavljanju KD, ker bi naj bil center sam po sebi bolj humana institucija, ki zna ţrtvi
svetovati in pomagati. S sodelovanje policije v navedenih situacijah, bi naj le –te
pridobile na zaupanju drţavljanov, kljub temu, da ne morejo spremeniti svoje represivne
vloge. Ne strinjajo se s trditvijo o nesprejemljivosti policijskega socialnega dela, ker naj
bi bila vloga policije povsem druga, kar tudi potrjuje premik k modelu v skupnost
usmerjenega policijskega dela.
Hipoteza št. 3: Ugotovitve kaţejo na dokaj podobno pojmovanje vzrokov za tako malo
število prijavljenih kaznivih dejanj nasilja. In sicer poleg predsodkov do policije in tudi
socialnih delavcev, imamo še številne dejavnike ki vplivajo na neprijavljanje nasilja, to
so: strah, sramovanje, neinformiranost o pravicah, itd.
45
11 PREDLOGI ZA PRAKSO IN ZAKLJUČEK
Zaključni sklepi, ki so rezultat teoretičnih izhodišč in anketnega vprašalnika v diplomski
nalogi, so namenjeni realnemu sodelovanju med policijo in centri za socialno delo, v
primerih nasilja tako v druţini, kot pri drugih pojavnih oblikah.
Za reševanje problemov na področju nasilja, je potrebno sodelovanje vseh institucij, ki se
z druţinskim nasiljem srečujejo tako ali drugače. V prvi vrsti so to policisti in socialni
delavci, med katerimi obstajajo dobri pogoji za sodelovanje. Policisti v odnosu do
socialnih sluţb izkazujejo veliko pripravljenost za medsebojno sodelovanje. Ti so
prepričani, da so socialni delavci osebe ki bi jih v dokajšnji meri radi imeli ob sebi pri
posredovanju v druţinskih prepirih. Prav tako so socialni delavci tisti, ki bi jih najraje
imeli ob sebi tudi pri opravljanju drugih nalog, kot so obravnava mladoletnikov, pogovori
z otroci in drugih primerih.
Vendar praksa kaţe, da so sedanje oblike sodelovanja sformalizirane le na nujne oblike
sodelovanja, kjer se pristojnost enih konča in nastopi pristojnost drugih. To pa ni
produktiven in kooperativen način reševanja problemov. Zato so potrebna kvalitetna
izobraţevanja, usposabljanja, kakor tudi spremembe v organizacijsko materialnem
smislu, da tako policisti kot socialni delavci sprevidijo nujnost in svojo vlogo v
medsebojnem sodelovanju. Socialni delavci opravičujejo svoje nesodelovanje z drugimi
institucijami z njihovo specifično in humanitarno vlogo pri obravnavanju problemov.
Policiji pa sodelovanje povzroča operativne teţave in s tem preusmerjanje kadrov v
navidez nepomembno problematiko, kjer ni nekih vidnih rezultatov. Vendar ugotovitve
praktične raziskave v diplomski nalogi, kaţejo na ustreznost kadrovskih potencialov za
uvajanje določenih socialnih projektov, obenem pa sodelovanje zavira pomanjkanje
strategije drţave na socialnem področju, kjer bo drţava za izboljšanje stanja morala
narediti še veliko. Zgolj pripravljenost in dobra volja neposrednih izvajalcev nista dovolj.
Potreben je jasno izdelan koncept skupnega sodelovanja različnih institucij, pristojnosti,
odgovornosti, načinov dela, smotrnosti posredovanja pristojnih sluţb in posledice le teh,
ter še veliko drugega.
Zato, da bi se pa naredilo več na področju nasilja v druţini, pa je potrebno k temu
pritegniti vse, ki se z nasiljem v druţini srečujejo, vse od odkrivanja, preprečevanja in
reševanja problemov. Potrebno je takojšnje posredovanje pri reševanju druţinskega
46
nasilja v celoti, saj je le to lahko učinkovito. Tudi za samo ţrtev, je treba poskrbeti ţe na
samem kraju. Sepravi potrebno je odpraviti posledice in vzroke, ki so do nasilja
pripeljale, kar pa je in še bo velik izziv za prihodnost, saj ostaja sodelovanje pri reševanju
druţinskega nasilja še vedno velik problem.
47
12 LITERATURA IN VIRI
1. Ančič, K., Bazevšek Lalič, Olga., Cveteţar, Irena. Špela., Čulk, Dejan., Glušič
Terbovc, Teodora., Hočevar, Mateja., Papeţ, Mateja., Rus Makovec, Maja., Velički,
Jelka., Vučenovič, Lili., Ţgajnar, Blanka. (2007). Na poti iz nasilja: prakse dela proti
nasilju nad ţenskami. Ljubljana: društvo SOS telefon.
2. Apovnik Primoţič, Feri. (1999). Slovenski pravni leksikon.
3. Bašič, Katja. (2001). Nasilje v druţini –nasilje nad ţensko kot varnostni problem.
Dnevi varstvoslovja, st.187-197. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
4. Brinc, F. (1994). Vloga policijske patrulje v preprečevanju kriminalitete in v
»policijskem socialnem delu«. RKK, Ljubljana.
5. Cajnko, J. (1999). Ukrepi centrov za socialno delo pod drobnogledom. Socialno delo.
6. Dean, C.W., Lumb, R., Proctor, K., Klopovic, J., Hyatt, A., Hamby, R. (2000). Social
Work and Police Partnership: a Summons to the Village Strategies and Effective
Practices. Članek je dobljen 20.2.2007 na http://www.ncjrs.gov/abstractdb/
Results.asp?page=1
7. Gorenak, Irena. (2006). Vpliv policijske subkulture na komuniciranje in sodelovanje z
zunanjimi organizacijami. Doktorsko delo, Kranj, Univerza v Mariboru, Fakulteta za
organizacijske vede.
8. Gorenak, Irena., Rančigaj, Katja., Lobnikar, Branko. (2007). Sodelovanje policijskih
organizacij s centri za socialno delo. Članek je dobljen 15.2.2008 na
http://www.fpvv.unimb.si/mojFaks/Datoteke.aspx
9. Katalog nalog (2002). Skupnost CSD in Fakulteta za socialno delo, Univerze v
Ljubljani.
10. Kečanovič, Bečir. (1995). Vloga policije pri obveščanju centrov za socialno delo o
ogroţenosti otrok. Pravna Praksa 12/95.
11. Koncilja, F. (2002). Sodelovanje med policijo in centri za socialno delo. Diplomsko
delo, Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola.
12. Laming, L. (2003). The Victoria Climbié Inquiry. Report of an Inquiry. Članek
dobljen 1.3.2007 na http://www.victoria-climbie-inquiry.org.uk/finreport/report.pdf
13. Lobnikar, B. (2006/2007). Izpiski predavanj iz predmeta: Osnove policijske
dejavnosti, FPVV v Ljubljani.
48
14. Lobnikar, B., Pagon, M. (1995). Elementi socialnega dela pri opravljanju policijske
dejavnosti. Zbornik strokovno-znanstvenih razprav. Ljubljana: Ministrstvo za notranje
zadeve, 8 (6), 165-177
15. Lobnikar, B., Pagon, M. (2004). Preprečevanje kaznivih dejanj: Moţnosti in omejitve
novih pristopov pri izvajanju policijske dejavnosti. V Meško, B. (ur) Preprečevanje
kriminalitete, teorija, praksa in dileme. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani.
16. Matis, Robert. (2002). Usposabljanje policistov za delo v skupnosti: obravnavanje in
reševanje nasilja v druţini. Diplomsko delo, Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna
šola.
17. Meško, Gorazd. (1994). Policijska subkultura. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo. Ljubljana, 2-1994.
18. Meško, G. (1998). Uvod v kriminologijo. Ljubljana. VPVŠ
19. Mestna Zveza Prijateljev Mladine Ljubljana. (2005). Ugotovitve, sklepi in zaključki v
pogovorih na okrogli mizi »Nasilje med vrstniki«. Članek je dobljen 27.2.2008 na
http://www.google.si/search?hl=sl&q=odprava+nasilja&btnG=Iskanje+Google&meta
20. Mikulan, Marija. (1995). Policijska preventiva. Ljubljana: Ministrstvo za notranje
zadeve Republika Slovenije.
21. Mikulan, Marija. (2002). V skupnost usmerjeno policijsko delo. Osnovni program
izobraţevanja in usposabljanja za vodjo policijskega okoliša. MNZ RS, Generalna
policijska uprava Ljubljana.
22. Palmer, T., Pagon, M. (2002). Socialno delo v policiji. V: Pagon, M. (ur). Tretji
slovenski Dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
23. Pečar, J. (1974). Socialnemu delu podobne dejavnosti v sluţbah javne varnosti.
Teorija in praksa, vol. 11, št. 3, str. 289-305.
24. Phillips, C., Jacobson, J., Prime, R., Carter, M., Considine, M. (2002). Crime and
Disorder Reduction Partnership: Round one progress. London: Home Office.
25. Raffel, W. E. (2005). Citizen police academies: the importance of communication.
Policing: An International Journal of Police Strategies & Management. 28 (1), 84-97.
26. Reiner, R. (2000). The Politics of the Police. Oxford: Oxford University Press.
27. Van der Ent, D.W., Evers, Th.D., Komduur, K. (1998). Nasilje nad ţenskami –
odgovornost policije. Ljubljana: ţenska svetovalnica 2001.
49
28. Vlada Republike Slovenije, Urad za enake moţnosti. (2002). Poloţaj ţensk v
Sloveniji v devetdesetih. Članek je dobljen na http//:www.uem-rs-
si/slo/publikacije/polozajzensk90/20 html
29. Ţaberl, M. (1999). Policijska pooblastila. Učno gradivo VPVŠ (druga dopolnjena
izdaja). Ljubljana.
ZAKONI
30. Zakon o policiji -Uradno prečiščeno besedilo. (Uradni list RS, št. 53/05 z dne
31.5.2005)
31. Zakon o prekrških
32. Zakon o kazenskem postopku
33. Pravilnik o policijskih pooblastilih - Odl.US (Uradni list RS, št. 43/04 z dne
26.4.2004).
34. Zakon o socialnem varstvu
35. Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih
36. Kazenski zakonik RS
DRUGI VIRI
37. USTNI VIRI –intervju z ţrtvijo nasilja (Maja M.)
38. USTNI VIRI –Ţugič, Sonja. (2008). Koordinatorka za nasilje na Centru za socialno
delo v Krškem
39. Interno gradivo druţbe B&Z. (1998). Ljubljana.
50
13 PRILOGE
Priloga 1: Vprašalnik namenjen strokovnim socialnim delavcem
VPRAŠALNIK
O SODELOVANJU POLICIJE S CENTRI ZA SOCIALNO DELO na
področju NASILJA v Posavju (Breţice, Krško, Sevnica)
(vprašalnik namenjen strokovnim socialnim delavcem)
OCENJEVANJE SODELOVANJA POLICIJE S CENTRI ZA SOCIALNO DELO
Policija poleg servisnih nalog, opravlja tudi interventne naloge z elementi socialnega
dela. To so posredovanja v druţinskih prepirih (NASILJE), postopki s starejšimi in
duševno motenimi osebami, z mladoletniki in otroci, itd. Pri izvajanju slednjih nalog z
elementi socialnega dela, bi moralo potekati sodelovanje s socialno sluţbo neposredno. V
kolikšni meri pa se to sodelovanje v praksi izvršuje, mi bo pomagal ugotoviti naslednji
vprašalnik.
Ocenite (sodelovanje) z oceno od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni najnižjo oceno (npr. da
sodelovanja ni), 5 pa najvišjo oceno (npr. da obstaja popolno sodelovanje). Vmesne
ocene pomenijo stopnjo oz. razpon med njima.
1. Kako ocenjujete sodelovanje med CENTROM ZA SOCIALNO DELO in
POLICIJO na področju obravnavanja nasilja?
Zelo slabo 1 2 3 4 5 Odlično
2. Kako pogosto sodelujete s policijo ko gre za nasilje?
Nikoli 1 2 3 4 5 Zelo pogosto
51
3. Kaj bi bilo potrebno še storiti da bi bilo sodelovanje še boljše? Katere
informacije bi še bilo treba vedeti za izboljšano sodelovanje?
_____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________
_______________________________________________________________
4. Ali pri sodelovanju s policijo kdaj naletite na oviro?
Nikoli 1 2 3 4 5 Pogosto
5. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno dejavnostjo?
Premalo 1 2 3 4 5 Ravno prav
6. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja in ali se dobro
izkaţejo?
Neuspešna 1 2 3 4 5 Uspešna
7. V katerih situacijah vam je še posebej pomembno da CSD in policija sodelujejo?
V čem naj bi se potem tudi olajšalo oz. bilo bolj uspešnejše vaše delo?
_____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________
_______________________________________________________________
8. Koliko poznate delo policije na področju nasilja?
Slabo 1 2 3 4 5 Dobro
9. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev CSD in vodij
policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako opravljati razgovore z otroki,..)
Nikakor ne 1 2 3 4 5 Vsekakor
52
DEMOGRAFIJA
1. Spol:
a. Ţenski
b. Moški
2. Starost: _________ let.
3. Stopnja izobrazbe (najvišja dokončana stopnja) in smer izobrazbe:
a. Srednja šola,
b. Višja šola,
c. Visoka ali univerzitetna izobrazba,
d. Magisterij ali doktorat.
4. Sedeţ sluţbe/oddelka:
a. Breţice,
b. Krško,
c. Sevnica
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
53
Priloga 2: Vprašalnik namenjen vodjem policijskih okolišev in policistom
VPRAŠALNIK
O SODELOVANJU CENTROV ZA SOCIALNO DELO S POLICIJO na
področju NASILJA v Posavju (Breţice, Krško, Sevnica)
(vprašalnik namenjen vodjem policijskih okolišev in policistom)
OCENJEVANJE SODELOVANJA CENTROV ZA SOCIALNO DELO S
POLICIJO
Policija poleg servisnih nalog, opravlja tudi interventne naloge z elementi socialnega
dela. To so posredovanja v druţinskih prepirih (NASILJE), postopki s starejšimi in
duševno motenimi osebami, z mladoletniki in otroci, itd. Pri izvajanju slednjih nalog z
elementi socialnega dela, bi moralo potekati sodelovanje s socialno sluţbo neposredno. V
kolikšni meri pa se to sodelovanje v praksi izvršuje, mi bo pomagal ugotoviti naslednji
vprašalnik.
Ocenite (sodelovanje) z oceno od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni najnižjo oceno (npr. da
sodelovanja ni), 5 pa najvišjo oceno (npr. da obstaja popolno sodelovanje). Vmesne
ocene pomenijo stopnjo oz. razpon med njima.
1. Kako ocenjujete sodelovanje med POLICIJO in CENTROM ZA SOCIALNO
DELO na področju obravnavanja nasilja?
Zelo slabo 1 2 3 4 5 Odlično
2. Kako pogosto sodelujete s centrom za socialno delo ko gre za nasilje?
Nikoli 1 2 3 4 5 Zelo pogosto
54
3. Kaj bi bilo potrebno še storiti da bi bilo sodelovanje še boljše? Katere
informacije bi še bilo treba vedeti za izboljšano sodelovanje?
_____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________
_______________________________________________________________
4. Ali pri sodelovanju s CSD kdaj naletite na oviro?
Nikoli 1 2 3 4 5 Pogosto
5. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno dejavnostjo?
Premalo 1 2 3 4 5 Ravno prav
6. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja?
Neuspešna 1 2 3 4 5 Uspešna
7. V katerih situacijah vam je še posebej pomembno da CSD in policija sodelujejo?
V čem naj bi se potem tudi olajšalo oz. bilo bolj uspešnejše vaše delo?
_____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________
_______________________________________________________________
8. Koliko poznate delo CSD na področju nasilja?
Slabo 1 2 3 4 5 Dobro
9. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev CSD in vodij
policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako opravljati razgovore z otroki,..)
Nikakor ne 1 2 3 4 5 Vsekakor
55
DEMOGRAFIJA
5. Spol:
a. Ţenski
b. Moški
6. Starost: _________ let.
7. Stopnja izobrazbe (najvišja dokončana stopnja) in smer izobrazbe:
a. Srednja šola,
b. Višja šola,
c. Visoka ali univerzitetna izobrazba,
d. Magisterij ali doktorat.
8. Sedeţ sluţbe/oddelka:
a. Breţice,
b. Krško,
c. Sevnica.
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
56
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA
OSNOVNI
PODATKI
Mojca Zavratnik,
Drnovo 11, 8273 Leskovec pri Krškem
Gsm: 041/ 730 943
Email: [email protected]
OSEBNI PODATKI Rojena 17.12.1985 v Murski Soboti, slovenska drţavljanka
LASTNOSTI Delovna, natančna, zanesljiva, točna, odgovorna, redoljubna
HOBIJI Slikanje, sprehodi, tek, branje knjig
IZOBRAZBA 2000-2004 Srednja prometna šola Maribor
2004-2009 Fakulteta za varnostne vede (VS redni)
2009-2010 Višja ekonomska šola Breţice
DELOVNE
IZKUŠNJE
Praksa na centru za socialno delo Krško,
proizvodna dela Greischaber Logistika,
pomoč v trgovini (Lidl),
pregledovanje kakovosti blaga (Bosch),
deljenje letakov in časopisa
ZNANJA IN
IZKUŠNJE
Računalništvo: word, excel, pawer point, outlook- elektronska
pošta, internet.
Tuji jeziki: pasivno nemščina in angleščina zadovoljivo.
Vozniški izpit: B kategorije.
57
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Mojca Zavratnik izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
»Sodelovanje policije in centrov za socialno delo na področju nasilja v Posavju«
rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.
Ljubljana, 17.2.2010 Mojca Zavratnik