UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017-10-26 · 12 korakov do zdravega prehranjevanja Priporočila 12 korakov do zdravega prehranjevanja so oblikovali strokovnjaki

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PREHRANA NOSEČNIC IN VLOGA

KLINIČNEGA DIETETIKA

(Specialistično delo)

Maribor, 2010 Mirjam Koler

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: viš. predav. mag. Milica Lahe, univ. dipl. org.

Somentor: viš. predav. dr. Jadranka Stričević, univ. dipl. org.

II

POVZETEK

Vsebina specialističnega dela je usmerjena v zdravo prehrano, v prehrano med

nosečnostjo in osnovami prehranjevanja nosečnic. Opisana je zdrava prehrana ter razvade

v prehranjevanju in njihova škodljivost v času nosečnosti ter vloga kliničnega dietetika pri

svetovanju o prehrani v času nosečnosti.

Metodologija raziskovanja. Raziskavo smo izvedli na Oddelku za perinatologijo.

Ugotavljali smo prehranjevalne navade hospitaliziranih nosečnic, njihovo poznavanje

zdrave prehrane ter njihove ţelje oz. predloge v zvezi z bolnišničnim jedilnikom. Uporabili

smo kvantitativno metodologijo raziskovanja, kot instrument raziskave pa nam je sluţil

anketni vprašalnik.

Rezultati. Rezultate ankete smo prikazali z grafi ter jih interpretirali. Ugotovili smo, da so

nosečnice osveščene ter večinoma skrbijo za zdrav slog ţivljenja ter se zavedajo kakšne

posledice lahko prinese nezdravo prehranjevanje, velikokrat pa se jim še vseeno porajajo

nova vprašanja glede prehranjevanja v času nosečnosti. Ugotovili smo tudi, da so s

prehrano na oddelku zadovoljne, nekatere pa so podale tudi predloge za jedilnike.

Sklep. Ţe pred zanositvijo je pomembno, da bodoča mati uţiva polnovredno, visoko

kvalitetno prehrano, z dovolj vitamini in minerali. Klinični dietetik je tisti, ki naj bi s

svojim znanjem s področja prehrane, socialne medicine in dieto terapije, vplival in

pomagal oblikovati pravilen in zdrav odnos do prehrane nosečnic.

Ključne besede: nosečnica, prehrana, klinični dietetik.

III

ABSTRACT

The content of the work focuses on healthy nutrition, nutrition during pregnancy and the

general nutrition habits of expactant mothers. We described healthy nutrition as well as bad

nutrition habits, their harmfulness during pregnancy and the role of clinical dietitian in

advising the nutrition in the time of pregnancy.

Research methods. The research was performed at the Department of Perinatology. We

wanted to find out the nutrition habit of hospitalized expectant mothers, their knowledge

of healthy nutrition and their wishes and suggestions regarding the hospital menu. A

questionnaire was used in the quantitative research method.

Results. The results of the questionnaire were presented in the charts and interpreted. We

found out that the expectant mothers are well aware of healthy lifestyle and mostly take

good care of it. They are consious of the consequences of unhealthy nutrition and

frequently ask new questions regarding nutrition in the time of pregnancy. We also found

out that some of the expectant mothers are satisfied with the food at the department, and

some suggest changing the menu.

Comclusion. Even before the pregnancy, it is important for the expectant mother to

consume high quality foodstuffs which are highly nutritious and rich with vitamins and

minerals. Clinical dietitian should, with their knowledge in the field of nutrition, social

medicine and diet therapy, influence and help forming the right and healty attitude towards

expectant mothers' nutrition.

Key words: expactant mother, nutrition, clinical dietitian.

IV

KAZALO

POVZETEK ........................................................................................................................ II

ABSTRACT ...................................................................................................................... III

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 ZDRAVA PREHRANA ................................................................................................... 2

2.1 NAČELA ZDRAVE PREHRANE ............................................................................... 3

2.2 MAKROHRANILA ...................................................................................................... 6

2.2.1 Ogljikovi hidrati ....................................................................................................... 6

2.2.2 Beljakovine ............................................................................................................... 8

2.2.3 Maščobe .................................................................................................................... 9

2.3 MIKROHRANILA ...................................................................................................... 11

2.3.1 Vitamini .................................................................................................................. 11

2.3.1.1 Vitamini B ....................................................................................................... 12

2.3.1.2 Vitamin B1 Tiamin .......................................................................................... 13

2.3.1.3 Vitamin B2 Riboflavin ..................................................................................... 13

2.3.1.4 Vitamin B3 Niacin ........................................................................................... 14

2.3.1.5 Vitamin B6 Piridoksin ...................................................................................... 15

2.3.1.6 Vitamin B9 Folat .............................................................................................. 17

2.3.1.7 Vitamin B12 Kobalamin ................................................................................... 19

2.3.1.8 Vitamin A Retinol ........................................................................................... 20

2.3.1.9 Vitamin D Kalciferol ....................................................................................... 21

2.3.1.10 Vitamin K ...................................................................................................... 22

2.3.1.11 Vitamin C ...................................................................................................... 23

2.3.2 Minerali ................................................................................................................. 24

2.3.2.1 Natrij in kuhinjska sol .................................................................................... 24

2.3.2.2 Kalcij .............................................................................................................. 25

2.3.2.3 Magnezij ......................................................................................................... 25

V

2.3.2.4 Fosfor .............................................................................................................. 26

2.3.2.5 Jod ................................................................................................................... 26

2.3.2.6 Ţelezo ............................................................................................................. 26

2.3.2.7 Selen ............................................................................................................... 27

2. 4 VODA ......................................................................................................................... 27

2.5 VEGETARIJANSTVO ............................................................................................... 28

3 NOSEČNOST ................................................................................................................. 30

3. 1 ENERGIJSKE POTREBE MED NOSEČNOSTJO .............................................. 31

3.1.1 Povečanje telesne teţe med nosečnostjo ............................................................... 32

3.1.2 Prehrana nosečnice z dvojčki ali trojčki ................................................................ 33

3.2 OMEJITVE V PREHRANI NOSEČNICE .............................................................. 34

3.2.1 Omejevanje alkohola in kave ................................................................................. 34

3.2.2 Kajenje .................................................................................................................... 35

4 VLOGA KLINIČNEGA DIETETIKA ......................................................................... 36

4.1 PREHRANSKO SVETOVANJE KLINIČNEGA DIETETIKA ............................ 37

5 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................... 40

5.1 NAMEN SPECIALISTIČNEGA DELA ................................................................... 40

5.2 CILJI SPECIALISTIČNEGA DELA ........................................................................ 40

5.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................................................. 40

5.4 METODE DELA ........................................................................................................ 40

5.5 RAZISKOVALNO OKOLJE ..................................................................................... 41

5.6 RAZISKOVALNI VZOREC ...................................................................................... 41

5.7 ETIČNI VIDIKI .......................................................................................................... 41

VI

6 REZULTATI RAZISKAVE ......................................................................................... 42

7 RAZPRAVA ................................................................................................................... 57

8 SKLEP ............................................................................................................................. 60

ZAHVALA ......................................................................................................................... 61

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 62

PRILOGE ............................................................................................................................. 1

- anketni vprašalnik ............................................................................................................. 1

- soglasje o opravljanju raziskave ....................................................................................... 6

SEZNAM SLIK, TABEL, GRAFOV IN KRATIC

SLIKE

Slika 1: Prehranska piramida ................................................................................................. 4

Slika 2: Nov koncept prehranske piramide............................................................................ 5

TABELE

Tabela 1: Ţivila z največ vitamina B1 ................................................................................. 13




Tabela 5: Ţivila z največ vitamina B12 ................................................................................ 19

Tabela 6: Ţivila z največ vitamina A................................................................................... 20

Tabela 7: Ţivila z največ D vitamina................................................................................... 22

Tabela 8: Ţivila z največ vitamina K................................................................................... 23

Tabela 9: Ţivila z največ vitamina C ................................................................................... 24

Tabela 10: Količina kofeina v mg na skodelico napitka ..................................................... 35

VII

GRAFI

Graf 1: Starost anketirank .................................................................................................... 42

Graf 2: Izobrazba anketirank ............................................................................................... 43

Graf 3: Zaposlenost anketirank............................................................................................ 43

Graf 4: Trajanje nosečnosti v tednih.................................................................................... 44

Graf 5: Telesna teţa anketirank ........................................................................................... 44

Graf 6: Prehranjevanje anketirank ....................................................................................... 45

Graf 7: Število dnevnih obrokov anketirank ....................................................................... 45

Graf 8: Uţivanje presne zelenjave anketirank ..................................................................... 46

Graf 9: Uţivanje sveţega sadja anketirank.......................................................................... 46

Graf 10: Uţivanje mesa ....................................................................................................... 47

Graf 11: Uţivanje morskih rib ............................................................................................. 47

Graf 12: Količina popite tekočine na dan ............................................................................ 48

Graf 13: Vrsta zauţite tekočine ........................................................................................... 48

Graf 14: Izločanje ţivil iz prehrane ..................................................................................... 49

Graf 15: Vrste ţivil, ki se jim anketiranke izogibajo ........................................................... 50

Graf 16: Uţivanje prehranskih dopolnil .............................................................................. 50

Graf 17: Vrste zauţitih prehranskih dopolnil ...................................................................... 51

Graf 18: Diete ...................................................................................................................... 51

Graf 19: Vrste predpisanih diet ........................................................................................... 52

Graf 20: Ţelja po večji poučenosti o prehrani med nosečnostjo ......................................... 52

Graf 21: Ţelja po pogovoru s kliničnim dietetikom ............................................................ 53

Graf 22: Način pridobivanj informacij o prehranjevanju med nosečnostjo ........................ 53

Graf 23: Vpliv prehrane na nosečnost in zdravje otroka ..................................................... 54

Graf 24: Količina prehrane na oddelku ............................................................................... 54

Graf 25: Primernost prehrane na oddelku ........................................................................... 55

Graf 26: Spremembe v jedilniku ......................................................................................... 55

VIII

KRATICE

SZO - svetovna zdravstvena organizacija

OH – ogljikovi hidrati

NaCl – sol

CINDI - Countrywide Integrated Noncommunicable Disease Intervention

GI – glikemični indeks

USDA – United States Department of Agricoculture

Mirjam Koler: Prehrana nosečnic in vloga kliničnega dietetika

1

1 UVOD

Hrano, ki jo uţivamo, velikokrat ocenjujemo z vidika, ali je dobra, ali lepo diši, je okusna

ter privlačna na pogled. Ne vprašamo se, ali koristi našemu zdravju. Vendar sta prehrana in

zdravje tesno povezana. S prehranjevanjem lahko zdravje varujemo in hkrati preprečujemo

zvišan krvni tlak, zvišan holesterol, zvišan sladkor v krvi in debelost, ki so dejavniki

tveganja za nastanek kroničnih bolezni. Ne moremo trditi, da je zdrava prehrana edino

merilo za zdravje, saj človek potrebuje za ohranitev in krepitev zdravja še marsikaj:

gibanje na čistem zraku, izogibanje stresnim situacijam, uţivanje zdrave pitne vode.

Vendar pa velja razmisliti o mnenju akademika profesorja Trstenjaka: »Osnovni nauki za

zdravo ţivljenje so preveč enostavni, da bi jim ljudje lahko verjeli« (Kodele in Suwa –

Stanojević, 2003, str. 8).

Beseda dieta izvira iz grške besede »diaita«, kar pomeni »red«. S tem sta mišljena red v

prehrani in celotnem načinu ţivljenja. Torej sama dieta ne pomeni le pojma hrana, ampak

vključuje tudi način ţivljenja; gibanje, spanje, izogibanje stresnim situacijam ipd. Veda o

dieti se je pojavila ţe v antiki. Začetnik je bil grški zdravnik Hipokrat (460 – 377 pr. n. š. )

z opozorilom: »Bolezni nas ne napadejo z jasnega neba, ampak se razvijajo iz

vsakodnevnih pregreh proti naravi. Ko se nakopičijo, pridejo bolezni na videz nenadoma

na dan » (Kodele in Suwa – Stanojević, 2003, str. 9).

Dietetika je nauk o zdravem načinu ţivljenja in prehrani. Vključuje se v vsa področja

medicine: higieno (higiena prehrane), socialno medicino (druţbena dietetika), kliniko

(klinična prehrana) in rehabilitacijo (rehabilitacijska dietetika). Vsa področja skupaj

zajamemo s pojmom medicinska dietetika (Pokorn, 1997, str. 7).

O zdravi prehrani je najbolje začeti razmišljati ţe pred načrtovano nosečnostjo, tako da bo

otrok ţe ob spočetju dobival vsa nujno potrebna hranila. Uravnoteţena prehrana, ki je

pravilno razporejena v dnevnem jedilniku ter vsakdanja telesna aktivnost, vzdrţujeta

normalno prehranjenost, ki je pogoj za dobro zdravje otrok (Pokorn, 2004, str. 168).


2

2 ZDRAVA PREHRANA

Človek je vsejed. Uţiva mešano hrano in tudi prebavni trakt ima prilagojen vsejedcu.

Izključno rastlinska prehrana ali drugače enostranska prehrana, lahko povzroči motnje v

absorpciji hranil ter večje ali manjše pomanjkanje nekaterih hranil. Dobra prehrana človeka

je osnovni pogoj za ohranjevanje telesnega in duševnega ţivljenja. Ločimo:

priporočeno (zdravo) prehrano, ki je za zdravje človeka najbolj primerna in najbolj

dognan model prehrane (dietna prehrana);

tradicionalno ali ljudsko prehrano, ki je uveljavljen način prehrane na določenem

območju ali prehrana določene skupnosti, ki se prenaša iz roda v rod;

alternativno prehrano, ki je ena od dveh izključujočih se oblik prehrane; poznamo

še prehranske, alternativne, klasične modele prehrane (makrobiotična, veganska,

vegetarijanska itn.) in številne moderne diete, ki so objavljene v dnevnih časopisih

(Pokorn, 2001, str. 13).

Dietne prehrana je predpisana, izbrana, priporočena, varovalna, zdrava (pre)hrana za

zdravega ali v zdravju posebno ogroţenega človeka in bolnika. Zdrava prehrana je sestavni

del diete pri organskih in/ali funkcionalnih motnjah ali pri preobčutljivosti na posamezne

sestavine hrane za dosego optimalne prehranjenosti in kondicije bolnika (Pokorn, 2001, str.

13).

Zdrava prehrana naj bi zagotovila vse ţivljenjsko pomembne hranilne snovi: vitamine,

minerale, esencialne maščobne kisline, ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine ter

balastne snovi. Prehrana naj bi bila prilagojena fiziološkemu ritmu prehrane. Zdrava

prehrana človeka krepi in ohranja zdravje oziroma preprečuje, da bi se bolezensko stanje

slabšalo (Pokorn, 1996).

Čez dan moramo zauţiti primerno količino ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, ki

vsebujejo zadostno količino vitaminov, mineralov in balastnih snovi (Pokorn, 2004, str.

15).


3

Prav tako zdrava hrana ne sme vsebovati preveč mikroorganizmov ter ţivilskih dodatkov.

V njej naj ne bi bilo snovi, ki so zdravju škodljivi: pesticidi, antibiotiki in hormoni, saj

lahko povzročijo slabo počutje ali celo zastrupitev.

Za varovanje zdravja so primernejša ţivila z manj maščob, soli in sladkorja, saj zavirajo

oziroma preprečujejo nastanek civilizacijskih bolezni, zlasti bolezni srca in oţilja. Zato

takim ţivilom pravimo tudi varovalna ţivila (Koch, 2002, str. 29).

2.1 NAČELA ZDRAVE PREHRANE

Zdrava prehrana je:

uravnoteţena,

varna,

varovalna,

priporočena (Herlič in Herlah, 2004, str. 7).

Uravnoteţena prehrana vsebuje po Mitchellovi definiciji (1962) vse esencialne hranljive

snovi v takšnih količinah in razmerjih, da zadoščajo za čim boljše potekanje vseh funkcij

organizma, za katerega je hrana zasnovana. Nobene hranljive snovi ne sme biti v takšni

količini ali koncentraciji, da bi bilo zmanjšano ali ogroţeno dobro počutje oz. zdravje.

Varna prehrana ne presega maksimalno dovoljenih količin aditivov in kontaminentov, ki

zastrupljajo organizem.

Varovalna prehrana varuje pred nastankom civilizacijskih bolezni.

Priporočena prehrana je tista, ki je najbolj preudarna in zdrava po strokovnih dognanjih

(Pokorn, 2001).

12 korakov do zdravega prehranjevanja

Priporočila 12 korakov do zdravega prehranjevanja so oblikovali strokovnjaki v Svetovni

zdravstveni organizaciji (SZO) in predstavljajo okvirni dokument v drţavah, v katerih

izvajajo mednarodni program CINDI (program SZO za preprečevanje kroničnih bolezni).


4

Imenujemo jih tudi priporočila CINDI. V Sloveniji deluje program od leta 1990 in je

prilagojen prehranjevalnim navadam in kulturi Slovencev.

V jedi uţivajte!

Jejte pestro hrano, ki naj bo preteţno rastlinskega izvora!

Bodite vsak dan telesno dejavni in jejte toliko, da bo vaša telesna teţa normalna!

Večkrat na dan jejte kruh, ţita, testenine, riţ in krompir, najbolje pri vsakem

obroku! Izbirajte polnozrnate izdelke!

Večkrat na dan (pri vsakem obroku) jejte veliko zelenjave in sadja!

Jejte čim manj maščob in izdelkov, ki vsebujejo maščobe (npr. mesne izdelke,

namaze, ..)! Omejite količino zauţitega mesa in mesnih izdelkov! Izbirajte puste

vrste mesa! Enkrat ali dvakrat na teden uvedite brezmesni dan!

Čim redkeje uţivajte slaščice in sladke pijače (sladkane sokove, gazirane pijače…)!

Hrano solite čim manj in ne jejte ţe pripravljenih slanih jedi!

Hrano pripravljajte na zdrav način in higiensko neoporečno! Hrano dušite, kuhajte

ali pecite, vendar je ne cvrite. Dodajajte čim manj maščob, soli in sladkorja!

Če pijete alkohol, ga pijte malo in ne vsak dan!

Zavedajte se, da je dojenje najustreznejši in zadosten vir prehrane dojenčkov do

šestega meseca starosti! (Maučec Zakotnik et al., 2001, str. 5).

Slika 1: Prehranska piramida

Vir: Maučec Zakotnik et al. (2001)


5

Piramida prikazuje razpon števila enot za vsako skupino ţivil. Število enot, ki je primerno,

je odvisno od tega, koliko energije potrebujemo. Energijske potrebe so odvisne od starosti,

spola, telesne višine, telesne mase in od telesne aktivnosti (Maučec Zakotnik et al., 2001).

Slika 2: Nov koncept prehranske piramide

Vir: Wardlaw in Smith (2009, str. 45)

V nov koncept prehranske piramide je poleg navodil za zdravo prehrano vključena tudi

telesna dejavnost. Ameriški USDA je klasično prehransko piramido zasukal, in jo razdelil

na pet osnovnih tipov ţivil (ţita, zelenjava, sadje, mlečni izdelki, meso in stročnice) ter

olja. Priporočeno razmerje med posameznimi tipi ţivil je razvidno iz površine, s katero je

skupina ţivil označena na piramidi. Ţita, sadje in zelenjava so za uravnoteţeno prehrano

najpomembnejši, zato zasedajo največji del piramide. Priporočljivi je izbrati polnozrnata

ţivila, različne kaše, riţ, krompir in testenine. V vseh teh ţivilih je veliko škroba, ki je

pomemben vir energije.

Zelenjave in sadja naj bo v našem dnevnem jedilniku okrog 40 dg, saj sta pomembna vira

vitaminov in mineralov. Kolikor se da, glede na letni čas, poskrbimo za pestrost in

raznolikost v prehrani.

Meso in stročnice so pomemben vir beljakovin, ki so potrebne za rast, razvoj in

obnavljanje telesa. Stročnice lahko dobro zamenjajo meso, ki pa ga ni potrebno/zaţeljeno

popolnima izključiti iz prehrane. Izbirajmo pusto, manj mastno meso, pri pripravi pa

posegajmo po kuhanju ali dušenju. Priporočljive so tudi ribe, tako sladkovodne kot

morske, ki so lahko prebavljive ter vsebujejo veliko vitaminov ter mineralnih snovi.


6

Mleko in mlečni izdelki so bogat vir kalcija, vsebujejo beljakovine, vitamine in minerale,

uţivali bi jih naj vsakodnevno.

Olja oziroma maščobe imajo visoko energijsko vrednost, priporočljivo je uţivanje v

manjših količinah oziroma jih le dodajamo pri pripravi jedi (Wardlaw in Smith, 2009, str.

48).

Stopnice zarisane na eni stranici piramide predstavljajo pomembno vlogo fizične aktivnosti

za zdravo ţivljenje. Prav od naše fizične aktivnosti so zelo odvisne tudi naše prehranske

potrebe, zato za vse ljudi niso primerna enaka prehranska priporočila (Nova prehranska

piramida, 2008).

2.2 MAKROHRANILA

Makrohranila so organske spojine, ki jih v telo vnašamo v razmeroma velikih količinah

(gramih) in nam sluţijo kot vir energije ter imajo druge pomembne funkcije. Med

makrohranila prištevamo ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe (Referenčne vrednosti

za vnos hranil, 2004).

2.2.1 Ogljikovi hidrati

Ogljikove hidrate sestavljajo ogljik, vodik in kisik. V ţivilih se nahajajo kot enostavni in

sestavljeni ogljikovi hidrati (Herlič in Herlah, 2004, str. 28). Po kemični zgradbi jih torej

delimo na monosaharide, disaharide ter polisaharide (Kodele in Suwa Stanojević, 2003,

46).

V prehrani človeka so pomembni zlasti tisti ogljikovi hidrati oziroma ţivila, ki ne dajo

hitrega povišanja ravni glukoze v krvi in ki imajo manjšo osmotsko aktivnost, torej

škrobna ţivila, namesto mono in disaharidov.

Za ovrednotenje ogljikohidratnih ţivil na porast glukoze v krvi se posluţujemo

glikemičnega indeksa. Glikemični indeks (GI) je parameter, ki opisuje, kako hitro se

ogljikovi hidrati po zauţitju absorbirajo v kri v primerjavi s čisto glukozo. Zauţitje ţivil z

visokim GI hitreje in v večji meri poveča vrednost glukoze v krvi in povzroči povečano

izločanje inzulina. Obremenitve hormonskega sistema trebušne slinavke, ki izloča inzulin,

se kaţejo v kronično povišani koncentraciji glukoze v krvi in inzulina, kar lahko vodi v


7

moteno presnovo glukoze in inzulinsko rezistenco (Hlastan Ribič, b. d.). Ţivila, ki so

bogata z ogljikovimi hidrati, so energijska ţivila. Z uţivanjem ogljikovih hidratov bi naj

pokrili 50 – 70 % vseh energijskih potreb telesa na dan. So lahko prebavljivi in hitro dajo

občutek sitosti. Kadar jih zauţijemo preveč, zlasti enostavnih sladkorjev, se neporabljeni

preseţki pretvarjajo v rezervne maščobe. Potreba po ogljikovih hidratov je odvisna od

aktivnosti človeka ter od vrste dela, ki ga opravlja. V povprečju znaša 5 – 7 g na kg telesne

mase na dan. Energijska vrednost ogljikovih hidratov je: 1 g OH = 4, 1 kcal ali 17, 1 kJ

(Kodele in Suwa – Stojanović, 2003, str. 51).

Monosaharidi

Monosaharidi so enostavni sladkorji. Najpogosteje najdemo v hrani glukozo, fruktozo in

galaktozo.

Enostavni sladkorji naj ne bi prispevali več kot 10% energijskega vnosa, saj se hitro

prebavijo ter povzročijo hiter porast inzulina. Če človek potrebuje 2000 kcal na dan, naj bi

enostavni ogljikovi hidrati doprinesli 200 kcal. En gram sladkorja vsebuje pribliţno 4 kcal,

kar predstavlja skupno 50 gramov celokupnih enostavnih sladkorjev na dan (Hlastan Ribič,

b. d.).

Disaharidi

Sestavljeni so iz dveh molekul monosaharidov. Za človeški organizem so najpomembnejši

saharoza, laktoza in maltoza.

Laktoza ali mlečni sladkor je ţivalskega izvora. Sintetizira se v mlečnih ţlezah sesalcev. Je

glavni vir ogljikovih hidratov v prehrani dojenčka.

Saharoza ali namizni sladkor se najpogosteje uporablja v vsakodnevni prehrani (Kodele in

Suwa – Stanojević, 2003, str. 54).

Polisaharidi

Polisaharidi so polimerne strukture ogljikovih hidratov, kjer so posamezne enote povezane

z glikozidno vezjo. Take strukture so večinoma linearne, velikokrat pa se pojavijo tudi

različne stopnje razvejanja.

Glavni predstavniki polisaharidov so škrob, glikogen, celuloza in hitin (Polisaharid, 2010).

Škrob je eno izmed glavnih hranil za človeka. Riţ vsebuje 75 %, koruza 65 %, pšenica 55

% in krompir 15 % škroba. Nahaja se v celičnih organelih amioplastih (Polisaharidi, 2008).


8

Glikogen ali rezerven škrob je v jetrih in delno v mišicah. Predstavlja dodaten vir energije

v času, ko je prehranjevanje nezadostno.

Celuloza je zlasti v sadju in zelenjavi. Hrani daje volumen in pospešuje peristaltiko

črevesja. Človek celuloze ne prebavlja, vendar se nanjo veţejo strupi in toksini, ki

nastanejo med prebavljanjem hrane. Skupaj s celulozo velja omeniti še hemicelulozo,

lignin in pektin, saj so vsi pomembni kot prehranske vlaknine (Suwa – Stojanović in

Kodele, 2003).

Dietne vlaknine

Dietne vlaknine so rastlinski polisaharidi, ki jih človek s svojimi prebavnimi encimi ne

more prebaviti: prebavljajo pa jih bakterije v debelem črevesju. Dietne vlaknine delimo na

netopne balastne snovi ter topne balastne snovi. Zlasti veliko balastnih snovi najdemo v

sadju, zelenjavi, ţitih, stročnicah in različnih semenih. Na pomen le – teh je opozoril

Beaumont ţe pred 150 leti (Pokorn, 1997).

Dietne vlaknine ali balastne snovi so izredno pomembne za dobro počutje: poskrbijo za

dolgotrajen učinek sitosti, zniţujejo vrednost holesterola, uravnavajo koncentracijo

sladkorja v krvi in preprečujejo prekomerno izločanje inzulina. Zraven tega nase veţejo

majhne količine maščob in spodbujajo prebavo.

Optimalna količina vlaknin v vsakdanji prehrani zdravega človeka je okrog 30 do 40

gramov (Balastne snovi v prehrani, 2007).

2.2.2 Beljakovine

Beljakovine so najpomembnejše snovi v našem telesu. Velik odstotek našega telesa,

vključno z mišicami, lasmi, organi, koţo, je sestavljen predvsem iz beljakovin. Beljakovine

so v vsaki celici in jih nujno potrebujemo za ţivljenje. Sestavljene so iz aminokislin.

Nekatere aminokisline telo izdela samo, druge, esencialne aminokisline, moramo dobiti iz

hrane (Beljakovine, 2005).

Beljakovine so energijsko hranilo (1 g = 17, 2 kJ ) in tudi ţivljenjsko pomembna hranila;

morajo imeti zadosti visoko biološko vrednost, da ne pride do neravnovesja zaradi

pomanjkanja ali prevelikih preseţkov posameznih esencialnih aminokislin. Potrebe po

beljakovinah oziroma aminokislinah so odvisne od stanja osebka. Biološko vrednost

manjvrednih beljakovin je mogoče z dodatkom limitirajočih aminokislin ali s


9

kombiniranjem beljakovin povečati do visoke vrednosti. Nekaterih aminokislin, ki so v

proteinih, organizem ne more sintetizirati. Zato so nepogrešljiva sestavina hrane.

Dnevne potrebe beljakovin so do 0, 83 g /kg /dnevno pri odraslih, 1, 6 – 2, 2 g /kg telesne

teţe pri dojenčkih ter 1, 2 – 1, 7 g/kg/dan pri športnikih (Pokorn, 2004, str. 169). V

nosečnosti se beljakovinske potrebe povečajo šele od 4. Meseca naprej. K dnevni prehrani

je potrebno dodati 10 g beljakovin (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).

Ni pa pomembna samo količina beljakovin, ki jih vnesemo v telo s hrano, ampak tudi

kvaliteta. Beljakovine visoke biološke vrednosti so predvsem v mesu, jajcih, mleku in

jogurtih, med tem, ko v stročnicah in ţitaricah najdemo teţje prebavljive beljakovine.

2.2.3 Maščobe

Maščobe so v prehrani nujne le kot določena količina ţivljenjsko pomembnih maščobnih

kislin in pri izredno visokih potrebah po energiji – za povečanje energijske gostote obroka.

Če hrana vsebuje izredno malo maščob, se vitamini, topni v maščobah ne morejo

absorbirati iz črevesja v kri in limfo. Prehrana, ki vsebuje manj kot 20 % maščob, je tudi

neokusna.

Sodobni civiliziran človek zaradi razmeroma nizkih potreb po energiji pri uţivanju hrane z

večjim deleţem maščob hitro preseţe svoje potrebe po energiji. Menijo, da je prav

prevelika količina maščob v dnevni prehrani sodobnega človeka kriva, da je debelost tako

pogosta. V razvitih drţava dajejo maščobe do 45 % energije celotne dnevne energijske

vrednosti prehrane (Pokorn, 1996, str. 49).

Najpomembnejša komponenta prehranskih maščob so maščobne kisline: te so lahko

nasičene, nenasičene (enkrat nasičene) ali polinenasičene (večkrat nenasičene). Kemična

struktura maščobnih kislin vpliv na fizikalne (npr. tališče) in biokemične lastnosti (npr.

vliv na koncentracijo holesterola v plazmi) (v Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).

Prehrana, ki vsebuje veliko maščob, bogatih z nasičenimi maščobnimi kislinami ter veliko

holesterola, zvišuje holesterol in beta-lipoproteine v krvi ter zvišuje pogostnost

arterosklerotičnih obolenj. Poleg ţivalskih maščob zvišujejo raven holestrola tudi nekatere

rastlinske maščobe: kokosova mast, kakavovo maslo, olje palmovih koščic in hidrirana

rastlinska olja. Rastlinska olja bogata z nenasičenimi maščobnimi kislinami, zniţujejo

raven holesterola v krvi, npr. koruzno olje, sončnično olje, sojino olje (Pokorn, 1997).


10

Prehranska priporočila svetujejo zmanjšanje nasičenih maščob na manj kot 10% dnevnih

kalorij ali pribliţno tretjino skupne količine maščob (Maučec Zakotnik et al., 2001).

Splošno priporočilo, naj se uţivanje maščob zmanjša, upošteva epidemiološke in klinične

ugotovitve o tesni povezavi med prevelikim uţivanjem maščob – zlasti nasičenih maščob

in – dislipoproteinemijo ter boleznimi srca in oţilja, pa tudi z rakom na debelem črevesu in

prekomerno telesno maso. Rezultati epidemioloških raziskav in intervencijske študije na

človeku govorijo v prid domnevi, da lahko vnos maščob v višini 30 % energijske vrednosti

z uravnoteţeno sestavo maščobnih kislin v okviru polnovredne prehrane in v povezavi z

zadostno fizično aktivnostjo zniţa tveganje srčnega infarkta.

Za dosego energijske bilance in zadostne preskrbe z esencialnimi hranljivimi snovmi in

drugimi zdravje koristnimi sestavinami ţivil rastlinskega izvora (balastne snovi,

sekundarne rastlinske snovi) je potrebno omejiti vnos maščob. Zmanjšan vnos maščob

vpliva na zmanjšan energijski vnos, olajša tudi potrebno zvišanje ali vsaj ohranjanje

hranilne gostote hrane (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).

Med nosečnostjo in dojenjem se lahko vnos maščob poveča na 35 % energijske vrednosti.

Esencialne maščobne kisline

Esencialne maščobne kisline so maščobne kisline, ki so nujno potrebne za delovanje

človeškega organizma. Telo jih ne more sintetizirati samo, zato jih moramo dobiti s hrano.

Pomembne so za normalen razvoj moţganov in očesne mreţnice v zadnjem trimesečju

nosečnosti in v prvih dveh letih ţivljenja. Sodelujejo pri vnetnih procesih, vzdrţujejo

celovitost celičnih membran in koţe.

Omega-3 maščobne kisline najdemo v morskih ribah, kot so tuna, sardine, losos. Omega-6

maščobne kisline pa so predvsem v koruznem, sončničnem in repičnem olju. Kot najbolj

primeren vir omega-3 maščobnih kislin je omenjeno laneno seme, ki vsebuje visok deleţ

omega-3 maščobnih kislin (55 %) ter niţji deleţ omega-6 maščobnih kislin (17 %). Zelo

ugodno razmerje omega-3 in omega-6 maščobnih kislin imajo še zelena soja, brstični

ohrovt, brokoli, grah in maline, le da so tu maščobe prisotne v manjši količini (Krupnik,

2003).


11

2.3 MIKROHRANILA

Mikrohranila oskrbujejo telo s snovmi za njegovo krepitev. Nastopajo tudi kot močni

oksidanti. Sem prištevamo vitamine in minerale.

2.3.1 Vitamini

Le malokateri pojem s področja prehrane je povezan s tolikšnimi zahtevami kot prav

vitamini. So sinonim za zdravje, moč, dejavnost in energijo; skrbeli bi naj za dobro

razpoloţenje in zbranost, nekateri jim pripisujejo čudeţne lastnosti – na primer v boju

prosti civilizacijskimi boleznim, kot so rak, srčna kap in revma.

Ker imajo posamezniki različne potrebe po vitaminih, se velikokrat sprašujemo: ali s

prehrano zauţijemo dovolj vitaminov, kakšne vitamine bi še potrebovali, ali naj poseţemo

po tabletah, ipd. V povprečju zauţijemo dovolj vitaminov. Resnih bolezni, ki so včasih bile

kot posledica avitaminoz, skorajda več ni.

Vendar pa najnovejša proučevanja dokazujejo, da vedenje in spoznavanje o vitaminih še

zdaleč ni končano. Vedno več je novih tez in spoznanj o določenih vitaminih in njihovih

lastnostih (Muhleib, 1999).

V besedi vitamin se skrivata dva latinska izraza. Vita, kar pomeni ţivljenje in amin, kar

pomeni vsebujoč dušik. Znanstvenik Funk, ki je ţe leta 1922 uporabil besedico vitamin, je

bil prepričan, da so vitamini ţivljenjsko pomembne snovi, ki vsebujejo dušik.

Funkova trditev je bila pravilna. Vitamini so organske spojine, ki jih organizem potrebuje

za opravljanje osnovnih življenjskih nalog, vendar jih telo z redkimi izjemami ne more

ustvarjati samo (Strunz in Jopp, 2007).

Človeško telo je v svojem tisočletnem razvoju izgubilo sposobnost, da samo ustvarja

vitamine. Številna preprostejša bitja (ţivali), pa so to lastnost ohranila. Zato mora človek

vitamine kot esencialna hranila dobivati s prehrano. Če v daljšem časovnem obdobju v

prehrani izpade le en sam vitamin, se pojavijo znamenja pomanjkanja in nazadnje lahko

človek zaradi tega tudi umre (Muhleib, 1999).

Vseh 14 vitaminov lahko razvrstimo po naslednjih merilih: po topnosti, ki je odvisna od

področja delovanj in po njihovi vlogi.


12

Po topnosti lahko vitamine delimo na topne v vodi in topne v maščobah. Vodotopni

vitamini se v organizmu teţko shranijo, zato jih je treba redno uţivati. Ta skupina, v katero

sodijo vitamini B1, B2, B3, B6, B12, folna kislina, pantotenska kislina, biotin in vitamin C,

deluje v vodnatih delih celic in okoli njih.

Vitamine, topne v maščobah, pa lahko telo shrani. Učinkujejo v tkivih, ki vsebujejo

maščobo, npr. v celičnih stenah, v jetrih in mišicah. V tej skupini so vitamini A, D, E in K.

Po vlogi jih delimo na nevrotropne vitamine, ki so B1, B2, B3, B6, B112, folna kislina,

pantotenska kislina in biotin ter so potrebni predvsem za funkcije ţivčevja in moţganov in

presnovo energije.

Druga skupina so antioksidantni vitamini, ki varujejo celice pred napadalnimi prostimi

radikali. To so provitamin A ter vitamina C in E.

Kot zadnja skupina so vitamini, ki delujejo kot hormoni in delujejo vse do celičnega jedra.

Takšna sta vitamina A in D, topna v maščobah (Strunz in Jopp, 2007).

2.3.1.1 Vitamini B

Skupino B vitaminov sestavlja osem vitaminov, in sicer B1 (tiamin), B2 (riboflavin), B3

(niacin), B5 (pantotenska kislina), B6 (piridoksin), B9 (folna kislina), B12 (kobalamin) in

biotin. Vitmini skupine B so odgovorni za presnovo in pri njej močno sodelujejo.

Uravnavajo energijo, razpoloţenje, delovanje moţganov ter obnovo celic. Vitaminov B v

naravi nikoli ne najdemo posamično, ampak vedno zdruţene v celotni skupini (Oberbeil,

2004).

Če presnovo oskrbujemo z dovolj vitamini, ki jih potrebuje za svoje delovanje, bo

učinkovita in bo delovala brezhibno, kar bo zagotovilo dovolj energije za vsak dan, dovolj

hormonov sreče in hitro presnovo celic. Nasprotno pa pomanjkanje vitaminov upočasni

pridobivanje energije. Posledica sta nenehna utrujenost in šibkost. Upočasnjeno je tudi

nastajanje nevrotransmitorjev za delovanje moţganov in ţivčevja, kar povzroča

razdraţljivost, nemir, slabo voljo, občutljivost za bolečino in moten spanec. Pomanjkanje

vitaminov prav tako neugodno vpliva na tvorbo celic, in sicer upočasni nastajanje novih,

tudi imunskih, zaradi česa se poveča dovzetnost za okuţbe. Poleg tega se pojavijo teţave v

različnih celičnih sistemih, na primer na koţi, sluznicah, v ţelodcu in črevesju (Strunz in

Jopp, 2007).


13

2.3.1.2 Vitamin B1 Tiamin

Vitamin B1 ali tiamin je sestavni del velikanske mnoţice encimov, ki za pridobivanje

energije razgradijo ogljikove hidrate iz hrane v najmanjše uporabne molekule sladkorja

(glukozo). Pri pomanjkanju vitamina B1 je optimalna razgradnja ogljikovih hidratov v

glukozo ovirana. Toda ţivci in moţgani potrebujejo glukozo, saj je to edina surovina za

pridobivanje energije. Zato pri pomanjkanju glukoze postanemo razdraţljivi, nejevoljni,

nato utrujeni, upada nam umska zmogljivost in počutimo se zbite. Vitamin B1 aktivno

sodeluje tudi pri prenosu ţivčnih impulzov.

Najboljši naravni viri vitamina B1 so kvas, polnovredna ţita, rumenjak, ribe, oves, arašidi,

večina zelenjave in mleko. V nosečnosti se potreba po tem vitaminu poveča (Mindell,

2000).

Tabela 1: Ţivila z največ vitamina B1

Ţivila z največ vitamina B1

v 100 g

Pivski kvas 12 mg

Pšenični kalčki 2,01 mg

Sončnična semena 1,9 mg

Ovseni kosmiči 0,59 mg

Ajdova moka 0,58 mg

Polnozrnata pšenična moka 0,47 mg

Neoluščen riţ 0,41 mg

Pšenični kosmiči 0,36 mg

Banane 0,20 mg

Vir: Strunz in Jopp (2007, str. 40).

2.3.1.3 Vitamin B2 Riboflavin

Vitamin B2, imenovan tudi riboflavin, je deleţen najmanj pozornosti med vitamini.

Vsesplošno razglašanje čudeţnih sredstev proti boleznim sodobne civilizacije ga je nekako

obšlo. In vendar je v naši presnovi nepogrešljiv. Brez vitamina B2 ne bi bilo ničesar in to v

pravem pomenu besede. Sodeluje namreč v ključnih procesih spreminjanja hrane v

energijo.


14

Ima pa še vrsto drugih nalog:

Sodeluje pri graditvi in razgraditvi rdečih krvničk, pomaga jetrom pri

odstranjevanju strupov iz krvi in igra pomembno vlogo pri rasti in razvoju zarodka.

Sodeluje pri presnovi v očesu. Predvidevajo, da varuje pred škodljivimi vplivi

svetlobe in omogoča, da lahko vidimo v mraku.

V ţivčevju skrbi za vzdrţevanje mielinske ovojnice, varovalne plasti nekaterih

ţivčnih vlaken.

Domnevajo tudi, da je riboflavin potreben za normalno delovanje imunskega sistema

(Muhleib, 1999, str. 54).

Preskrbo z vitaminom B2 običajno zagotavljajo predvsem mlečni izdelki. Pomanjkanje je

pogosto pri osebah, ki zauţijejo malo mlečnih izdelkov ter pri strogih vegetarijancih

(veganih), kajti ti bi morali zauţiti kar 1, 5 kg zelene listnate zelenjave na dan, da bi dobili

dovolj vitamina B2 (Strunz in Jopp, 2007). V nosečnosti se potreba po vitaminu B2 poveča,

priporočljiva dnevna količina je 1,2 mg (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).


ŢIVILA Z NAJVEČ VITAMINA B2 v 100g

Pivski kvas 3,80 mg

Piščančje prsi 0,90 mg

Pšenični kalčki 0,72 mg

Gobe, šampinjoni 0, 40 mg

Nemastna skuta 0, 30 mg

Špinača 0,23 mg

Mleko 0,18 mg

Jogurt 0,18 mg

Ovseni kosmiči 0,15 mg


2.3.1.4 Vitamin B3 Niacin

Od vitamina B3 je odvisnih več kot dvesto encimov. Pri energijski presnovi, torej pretvorbi

maščob in ogljikovih hidratov v energijo, je vitamin B3 ključnega pomena. Prav tako je

odgovoren za tvorbo in popravilo beljakovinskih struktur v celicah (Strunz in Jopp, 2007).

Niacin se lahko v telesu sintetizira tudi iz aminokisline triptofana. Najdemo ga pa največ v


15

mesu, perutnini, ţitu in arašidih (Pokorn, 1996, str. 55). Sam triptofan je dober za spanec.

Sestavina beljakovin pomaga telesu pri tvorbi serotonina in melatonina, hormonov, ki

uravnavata spanec in bioritem. Premalo serotonina in melatonina se pokaţejo kot

nespečnost, nemir, agresivnostr, depresija, strahovi in migrena, pri ţenskah pogosto kot

sindrom PMS. Pomanjkanje vitamina B3 je v glavnem sindrom pomanjkanja triptofana

(Strunz in Jopp, 2007, str. 48). Glavne naloge niacina ali vitamina B3 so:

sodeluje pri presnovi energije,

sodeluje pri nastajanju vitaminov in maščob pri celični delitvi,

je pomemben za popravila dedne mase (Strunz in Jopp, 2007, str. 49).


ŢIVILA Z NAJVEČ VITAMINA B3 V 100 g

Pivski kvas 44,80 mg

Arašidi 15 mg

Kava 13,70 mg

Piščančje prsi 10 mg

Sardele 9,70 mg

Naravni riţ 5,20 mg

Gobe 4,90 – 5,20 mg


V naših krajih je pomanjkanje niacina zelo redko, saj ga z običajno mešano prehrano

dobimo v dovolj velikih količinah. Priporočljivo je, da bi moški zauţili 18 mg niacina na

dan, ţenske pa okrog 15 mg. Nosečnice ga potrebujejo nekoliko več, 17 mg, doječe mater

20 mg ter mladostniki med 15. in 19. letom 16 mg dekleta in 20 mg fantje. Kadar

porabljamo več energije kot običajno, teţka fizična dela ali vrhunski športniki, je potrebe

po vitaminu večja. Prav tako potrebujejo več niacina ljudje s prekomerno telesno teţo,

bolniki z vročino in presnovnimi motnjami (Muhleib, 1999).

2.3.1.5 Vitamin B6 Piridoksin

Vitamin B6 in njegovo področje delovanj je bilo odkrito čisto po naključju leta 1938

skupini ameriških in nemških raziskovalcev. Piridoksin kot koencim deluje v več kot

šestdesetih kompletih encimov, ki uravnavajo hitrost presnove beljakovin in aminokislin.


16

V prenesenem pomenu je piridoksin nekakšen gradbeni nadzornik, ki skrbi za ohranjanje,

graditev in obnovo celic v našem telesu. Pomanjkanje se zato kaţe na različnih organih, v

prvi vrsti se odzovejo moţgani in ţivčevje. Nepredvidljivi napadi krčev, izguba teka,

driska in bruhanje je nekaj značilnih znamenj pomanjkanja vitamina B6 (Muhleib, 1999).

Glavne naloge vitamina B6:

sodeluje pri tvorbi in razgradnji vseh beljakovinskih struktur v telesu,

tvori obnavljajoče se celice, kot so celice koţe, sluznic, ţelodca, črevesja, eritrocite,

jetrne celice,

tvori imunski sistem,

tvori nevrotransmiterje: dopamin, noradrenalin, serotonin,

vgrajuje beljakovine v mišice,

razgrajuje homocistein,

tvori B3 iz triptofana,

nadzoruje količino vode v organizmu,

sodeluje pri kratkoročnem tvorjenju sladkorja iz glikogena (Muhleib, 1999, str. 59).

Mnogi imajo simptome pomanjkanja vitamina B6, ne da bi poznali razlog. Pomemben je

podatek, da kar 53 % moških in 76 % ţensk v Nemčiji ne dobi minimalne količine

vitamina B6. Pomanjkanje se pojavi predvsem pri nosečnicah in starejših ljudeh ter pri

ljudeh s kroničnimi boleznimi (Strunz in Jopp, 2007). Pri odraslih se priporoča dnevno 1, 6

mg do 2, 0 mg vitamina B6, med nosečnostjo pa se priporoča dodatek 0.7 mg/dan, zlasti v

zadnji tretjini nosečnosti (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).


ŢIVILA Z NAJVEČ VITAMINA B6 V 100g

Losos 0,98 mg

Sardele 0,96 mg

Kokošje meso 0,53 mg

Avokado 0,53 mg

Bučke 0,46 mg

Banane 0,36 mg

Polnozrnata rţena moka 0,35 mg

Krompir 0,19 mg



17

Kemični prenašalci ţivčnih impulzov bistveno vplivajo na razpoloţenja. Pri petini

bolnikov s hudimi depresijami je bilo ugotovljeno pomanjkanje vitaminov B1, B3, B6, B9 in

B12. Večinoma primanjkuje več vitaminov hkrati. Vitamin B6 sodeluje pri tvorbi

nevrotransmiterjev, to so hormoni, ki prenašajo ţivčne draţljaje med celicami in tako

določajo razpoloţenje, ravnanje in spanje. Ti hormoni so:

Serotonin je hormon za umirjenost in uravnovešenost. Njegovo pomanjkanje

povzroča nemir, nasilnost in nespečnost.

Noradrenalin je hormon za poţivitev in boljše delovanje moţganov. Pri

pomanjkanju se pojavi apatija, motnje koncentracije in šibka motivacij.

Dopamin je hormon za ustvarjalnost, odgovoren pa je tudi za dobro razpoloţenje.

Pomanjkanje se kaţe kot depresija.

Tavrin deluje pomirjevalno na ţivce in zviša odpornost proti stresu (Strunz in Jopp,

2007, str. 55).

2.3.1.6 Vitamin B9 Folat

Ime folat izvira iz latinske besede folium, kar pomeni list. Včasih so folat imenovali tudi

vitamin B9. Ta vitamin najdemo zlasti v zeleni listnati zelenjavi, kot so solata, špinača,

blitva in brokoli (Strunz in Jopp, 2007). Folat, ki ga najdem, v hrani je občutljiv na

povišane temperature, svetlobo, oksidacijo in je topen v vodi. Zato je priporočljivo, da

ţivila, ki vsebujejo folate, ne kuhamo predolgo (Folna kislina, 2009). Z nasprotjem z

občutljivim naravnim folatom, pa sintetična oblika vitamina folna kislina, bolje prenaša

vročino, kisik in skladiščenje. Ţivilom in vitaminskim pripravkom je zato dodana ta oblika.

Pri učinkovanju v organizmu ni razlike med naravno in sintetično obliko vitamina (Strunz

in Jopp, 2007).

Če ţelimo zagotoviti minimalno količino folata na dan, 400 mg, bi morali pojesti 1,5 kg

pšeničnega polnozrnatega kruha ali 300 g špinače ali 700 g glavnate solate. Ţe pri tri dni

stari listnati zelenjavi, se količina folata razpolovi. Ker je vitamin tako zelo občutljiv,

njegove vrednosti v ţivilih močno nihajo in se razlikujejo, zato ne moremo govoriti o

točno določeni količini folata v ţivilu. Vemo pa, da je danes koncentracija folne kisline v

ţivilih premajhna, da bi lahko zagotovili dovolj vitamina samo s prehrano.

Glavne naloge vitamina B9:


18

sodeluje pri tvorbi DNK,

pomemben je za rast, razvoj in delitev celice,

pomemben je za tvorbo krvnih celic v kostnem mozgu,

sodeluje pri obnovi sluznic,

pomemben je za tvorbo in razgradnjo beljakovinskih struktur – razgradnja

homocisteina, enega glavnih krivcev za srčno kap, razvojne nepravilnosti in

prezgodnji porod,

sodeluje pri nastajanju serotonina, noradrenalina in dopamina, ki so odgovorni za

prenos ţivčnih draţljajev (Strunz in Jopp, 2007, str. 65).

Pomanjkanje folne kisline lahko povzroči spontani splav, razvojne napake pri dojenčkih,

srčno kap, utrujenost in depresijo, pri starejših ljudeh pa rudi slabokrvnost. V ZDA so ţe

leta 1998 sprejeli zakon ki predpisuje dodajanje folne kisline osnovnim ţivilom, kot so

kruh, testenine, riţ, moka ipd (Strunz in Jopp, 2007, str. 66).

Vnos folne kisline je pomemben za ţenske, ki zanosijo. Raven folata v krvi nosečnice pade

zaradi povečane sinteze rdečih krvnih celic v prvi polovici nosečnosti in zaradi zahtev

ploda v drugi polovici. V prvih štirih tednih nosečnosti je folat potreben za pravilen razvoj

moţganov, lobanje in hrbtenjače. Ob pomanjkanju folne kisline se zarodkova nevralna cev

ne zapre pravilno. Posledice tega so okvare v hrbtenici (spina bifida), lobanji in moţganih.

Dokazano je, da jemanje 400–600 mikrogramov folne kisline na dan od časa tik pred

zanositvijo do tretjega meseca nosečnosti zmanjša tveganje za nastanek omenjene

nepravilnosti (Folna kislina, 2009).

Pri dolgoročnem jemanju nekaterih zdravil (citostatiki, antiepileptiki) lahko pride do

pomanjkanja folatov v organizmu. Vpliv oralnih kontracepcijskih sredstev zaradi manjših

vsebnosti estrogena v novih preparatih ni več dokazljiv. Pri uţivanju večjih količin

alkohola, se prav tako poveča potreba po folatih. Vendar pa priporočila kaţejo, da lahko

prekomerno uţivanje velikih količin folne kisline prikrije obstoječe pomanjkanje B12, zato

se priporočen vnos folne kisline v prehranskih dodatkih omeji na 1000 mg (Referenčne

vrednosti za vnos ţivil, 2004).


19

2.3.1.7 Vitamin B12 Kobalamin

Čeprav ga potrebujemo le 2,5 – 4 mg dnevno, je vitamin B12 za ţivljenje ključnega

pomena. V presnovi običajno deluje s folno kislino pri tvorbi krvnih celic. Bolniki z

anemijo imajo v krvi premalo kisika, ker jim primanjkuje eritrocitov, ki ga prenašajo, zato

so nenehno ureujeni. Včasih so morali anemični bolniki zauţiti na kilograme jeter, saj se

vitamin B12 kopiči v jetrih. Leta 1956 so znanstveniki vitamin B12 dekodirali in ga umetno

izdelali, za kar so leta 1964 tudi prejeli Nobelovo nagrado. Glavne naloge vitamina B12:

pomemben je za tvorbo krvi,

povečuje energijo,

zmanjšuje razdraţljivost,

sodeluje pri nastajanju dedne zasnove,

aktivno sodeluje pri delitvi celic, predvsem v imunskem sistemu,

sodeluje pri tvorbi oljnatega sloja okoli ţivcev in pri tvorbi nevrotransmitorjev,

aktivira folat (Mindell, 2000, str. 72).

Pomanjkanje vitamina B12 zaradi nezadostne količine vitamina v hrani je redko. Moţno je

le pri strogih vegetarijancih, ki odklanjajo tudi mlečne izdelke in jajca. Pomanjkanje je

moţno še pri pomanjkljivi absorpciji ali bolezni terminalnega ileuma.

Med vodotopnimi vitamini je ta izjema, saj se lahko leta shranjuje v jetrih, tudi 12 let

(Pomanjkanje vodotopnih vitaminov, 2008).


Ţivila z največ vitamina B12 V 100g

Rakci 27 g

Klapavice 8 g

Zrezek 5 g

Kamember 3,1 g

Jajca 2 g

Skuta 0,88 g

Kefir 0,5 g

Pivo 0,14 g

Vir. Strunz in Jopp (2007, str. 78).


20

2.3.1.8 Vitamin A Retinol

Vitamin A je v maščobah topen vitamin. Najdemo ga predvsem v ribjem olju, jetrih,

jajčnem rumenjaku, maslu in smetani. Splošno je znano, da je vitamin A pomemben za oči,

normalno rast in koţo. Deluje tudi v pomembni vlogi lovca na proste radikale in tako

varuje pred nekaterimi vrstami raka ter boleznimi srca in oţilja.

V drţavah v razvoju zaradi pomanjkanja a vitamina še vedno trpi na milijone ljudi. Po

ocenah SZO zaradi pomanjkanja tega vitamina vsako leto oslepi pol milijona otrok, ter

umre dve tretjini teh otrok (Muhleib, 1999).

Delovanje vitamina A:

deluje na koţo in sluznice,

vpliva na spolnost in razmnoţevanje,

potrebujemo ga za dober vid,

potrebujemo ga za razvoj kosti in okostja,

je zaščita pred boleznimi srca in oţilja,

pomemben je v imunskem sistemu (Mindell, 2000, str. 60).

Tabela 6: Ţivila z največ vitamina A

Ţivila z največ vitamina A v 100g

Korenje 1833 µg

Motovilec 633 µg

Kodrolistniohrovt 569 µg

Špinača 452 µg

Rdeča paprika 333 µg

Marelice 283 µg

Koruza 180 µg

Melone 167 µg

Vir. Strunz in Jopp (2007, str. 78).

Kdor nenadoma opazi, da slabše vidi v temi in mraku, lahko pomisli na pomanjkanje

vitamina A. Nočna slepota je prvi simptom, ki se pojavi zaradi nezmoţnosti obnove

rodopsina. Nadaljna sprememba je kseroftalmija, kar pomeni izsušitev oči. Nato se na

beločnici pojavijo Bitotove pege ter na koncu privede do erozije in zmehčanje roţenice,

kar lahko privede do trajne slepote.


21

Prav tako lahko pomanjkanje A vitamina povzroči tudi vnetje koţe ali pa se poveča

dovzetnost za različne okuţbe. Raven A vitamina v krvi pade na 15 mg v 100 ml krvi

(Mindell, 2000, str. 61).

Lahko pa pomanjkanje A vitamina prizadene sluznice bronhijev in pljuč; stanje se lahko

konča tudi s pljučnico ali smrtjo. V drţavah v razvoju je to tudi razlog velike umrljivosti

(Muhleib, 1999, str. 33).

Dnevno potrebo po vitaminu A večinoma zagotovimo s karotenoidi iz sadja in zelenjave,

ki jih organizem po potrebi pretvori v vitamin A. Pomembno je, da pri jemanju več

vitaminskih pripravkov hkrati pozorno preračunamo količino vitamina A, da odmerki ne bi

bili preveliki. Upoštevati moramo priporočljiv odmerek 2300 mikrogramov vitamina A na

dan.

V organizmu vsak dan nastajajo rakaste celice, kar pa ni usodno, ker imunski sistem te

hitro rastoče celice uniči ali pa se spremeni dedna zasnova in celice spet postanejo

navadne. Vitamin A prodira do dedne zasnove rakastih celic in jih spremeni v navadne.

Seveda ne moremo pričakovati, da bo tabletka vitamina A učinkovala in uničila raka pri

kadilcih. Dolgoročno pa lahko nevarnost rakavih bolezni zmanjšamo za polovico, če celice

deset ali dvajset let oskrbujemo s karotenoidi iz sadja in zelenjave (Muhleib, 1999, str. 34).

V nosečnosti so potrebe po vitaminu A večje. Vnos bi naj bil pribliţno za tretjino večji kot

pri nenosečih ţenskah. Zaradi velikega pomena vitamina za razvoj pljuč je treba zlasti v

drugi in tretji tretjini nosečnosti skrbeti za zadosten vnos (Referenčne vrednosti za vnos

hranil, 2004, str. 59).

2.3.1.9 Vitamin D Kalciferol

Vitamin D je zadolţen za absorpcijo kalcija in fosforja v prebavilih, s čimer uravnava rast

in popravlja kosti. Kar 80% vitamina D v koţi nastane po zaslugi sončne svetlobe. V

Skandinaviji ga koţa od novembra do februarja ne tvori več, vendar pojedo tam ljudje

veliko več ribo, ki vsebujejo veliko vitamina D. Včasih so otroke silili z ribjim oljem, v

dobri veri, da je to nujno za preskrbo z D vitaminom. Toda če se otroci dovolj igrajo na

soncu, lahko njihova koţa tvori dovolj vitamina D. Le dojenčki so tisti, ki zaradi hitre rasti

potrebujejo dvakrat več vitamina D kot odrasli. Zato danes dojenčkom predpisujejo

kapljice D vitamina (Dobiva vaš otrok dovolj vitamina D?, 2008).


22

Ob sončnem dnevu človeški organizem proizvede skoraj 200 mikrogramov vitamina D. S

prehrano ga dobimo le 5 mikrogramov, zato se nosečnicam priporoča dnevni dodatek D

vitamina (Wilcock, 2003, str. 16).

Veliko vitamina D najdemo v ribah in jajcih. Strogim vegetarijancem lahko zato vitamina

D primanjkuje.

Najbolj aktivna oblika D vitamina je vitamin D3, ki ga najdemo v ţivilih ţivalskega izvora.

V rastlinskih ţivilih pa je provitamina, iz katerega pod vplivom sončnih ţarkov nastane

vitamina D2. Oba vitamina sta enako učinkovita, v vitaminskih pripravkih pa je

učinkovitejša oblika vitamina D3 v kombinaciji s kalcijem (Muhleib, 1999, str. 39).

Vnašanje vitamina D med nosečnostjo ni potrebno zviševati prek priporočil, ki ustrezajo

starosti (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004, str. 68).

Tabela 7: Ţivila z največ D vitamina

Ţivila z največ D vitamina v 100g

Slaniki 27 µg

Losos 17 µg

Sardele 10 µg

Marinirani slaniki 9 µg

Postrvi 7 µg

Jajca 1,3 µg

Maslo 1 µg

Mleko 0,06 µg

Edamec 0,32 µg

Šampinjoni 0,1 µg


2.3.1.10 Vitamin K

Vitamina K sodi med ključne dejavnike v kostni presnovi in je zelo pomemben za

nalaganje kalcija v kosteh. Enako kot vitamin D, je tudi vitamin K topen v maščobah.

Pri bolnikih z osteoporozo je ugotovljeno, da uţivajo premalo zelenjave, zato je

koncentracija vitamina K v krvi prenizka. Vitamin K skrbi, da se kalcij poveţe z


23

beljakovino osteokalcinom in se vgradi v kosti. Vegetarijanci imajo bistveno manjšo

potrebo po kalciju, ker dobijo veliko K vitamina z zelenjavo.

Vloga vitamina K v organizmu je uravnavanje strjevanja krvi. Ker se manjša količina k

vitamina proizvaja tudi v črevesju, je tega vitamina po navadi dovolj. Izjema so

novorojenčki, ki še nimajo črevesnih bakterij za tvorbo K vitamina, zato je priporočljivo

preventivno dodajanje K vitamina. Obstajajo tudi nekateri dokazi, da akutno pomanjkanje

vitamina K med nosečnostjo lahko povzroči deformacijo zobovja pri otroku (Wilcock,

2003, str. 16).

Tabela 8: Ţivila z največ vitamina K

Ţivila z največ vitamina K v 100g

Kislo zelje 1540 µg

Kodrolistni ohrovt 817 µg

Peteršilj 620 µg

Brstični ohrovt 570 µg

Špinača 350 µg

Vodna kreša 250 µg

Glavnata solata 113 µg


Priporočeni dnevni odmerek je 40-200 mikrogramov (Pokorn, 2004, str. 170).

2.3.1.11 Vitamin C

Rastline in ţivali ta vitamin samostojno pridelujejo iz fruktoze, le človek in opica sta ostala

ţivi bitji, ki si ga ne znamo sami predelat. Prav tako je jasno, da je človek v kameni dobi

dobil 40 % več vitamina C kot danes, saj je vitamin zelo občutljiv na skladiščenje, dolge

transporte, vročino ipd. (Muhleib, 1999, str. 81).

Glavne naloge vitamina C:

v vlogi antioksidanta učinkuje v vseh vodnatih celicah ter jih varuje pred prostimi

radikali,

vsestransko koristen je pri presnovi, saj sodeluje pri več kot 15.000 presnovnih

procesih,

deluje kot spodbujevalec izločanja škodljivih snovi


24

pomaga pri preprečevanju številnih vrst virusnih in bakterijskih okuţb ter krepi

obrambni mehanizem,

deluje kot naravno odvajalo,

povečuje absorpcijo neorganskega ţeleza

pomaga zniţevati visok krvni tlak (Mindell, 2000, str. 89).

Po mnenju mnogih znanstvenikov je 300 mg vitamina C zadosten dnevni odmerek za

zaščito pred prostimi radikali. Dodatno izločanje škodljivih snovi, na primer nitratov pri

tem odmerku še ni upoštevano (Mindell, 2000, str. 90).

Tabela 9: Ţivila z največ vitamina C

Ţivila z največ vitamina C V 100g

Šipek 1000 mg

Paprika 138 mg

Brokoli 115 mg

Kivi 71 mg

Jagode 64 mg

Vir: Strun in Jopp (2007, str. 130).

Priporočila strokovnjakov za dnevni odmerek vitamina C, se gibljejo od najmanjših 100

mg (Nemško zdruţenje za prehrano), do 1000-2000 mg. Zgornja varna meja je 2000 mg,

čeprav je znano, da se preseţek vitamina C varno izloči s sečem (Strunz in Jopp, 2007, str.

132).

2.3.2 Minerali

Človeško telo vsebuje 70 elementov, makroelementov, ki jih potrebujemo v gramih in

mikroelementov, ki jih potrebujemo le v sledovih. Ker je pomanjkanje anorganskih snovi

ob mešani prehrani redko, bomo omenili le tiste, ki so pomembnejše v nosečnosti.

2.3.2.1 Natrij in kuhinjska sol

Priporočljiva količina je štiri do sedem gramov soli/dan. Običajno je zauţijemo 4,1 do

17,55 NaCl dnevno. Ko je človek v preteklosti ugotovil, da je soljena hrana okusnejša, se

je začelo obdobje soljene hrane in v sodobnem svetu tudi presoljene hrane. Tudi kadar


25

hrane ne solimo, je v mešani hrani še vedno okrog 2 do 5 gramov soli. Toliko je potrebuje

zdrav človek pri zmerno teţkem delu. Pri teţjem fizičnem delu in ob visoki vročini se

potreba po soli lahko poveča na 10 gramov soli in več. Ledvice lahko izločijo tudi več ko

15 gramov soli dnevno.

Primarno pomanjkanje Na je redko, saj ga prehrana vsebuje dovolj (Pokorn, 1996, str. 66).

Tudi nosečnice bi naj ohranile enak odmerek soli kot pred zanositvijo. V primeru

zdravstvenih teţav (visok krvni tlak, otekanje, edemi), pa se priporoča omejevanje soli

(Clinic, 2001, str. 84).

2.3.2.2 Kalcij

Dnevne potrebe odraslega človeka so 800 mg. Veliko kalcija vsebujejo mleko, sir,

polnomleta ţita, zelenjava ter trda voda (Pokorn, 1996). Kalcij je bistven element v

prehrani nosečnice, saj je pomemben pri razvoju kosti in zob ter vpliva na razvoj ţivcev in

mišic. V nosečnosti mora ţenska dodatno za razvoj plodu zagotoviti pribliţno 25 – 30 g

kalcija, saj se med nosečnostjo zviša tako stopnja absorpcije kot tudi renalne izgube kalcija

(Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004, str. 142).

2.3.2.3 Magnezij

Magnezij je potreben za normalno strukturo kosti, deluje proti stresno in vpliva na

delovanje encimov, ki skrbijo za biokemične reakcije v telesu. Nekateri ga imenujejo tudi

balzam za ţivce in mišice (Abeceda mineralov, 2010).

Za odraslega človeka se priporoča 300 – 400 mg Mg dnevno. Mešana prehrana teţko ali

komaj zagotovi dovolj magnezija. Nosečnicam se priporoča višja količina magnezija, ki pa

ga s prehrano teţko dobijo. Posledice pomanjkanja magnezija so lahko: večje število

spontanih splavov, smrt ploda, predčasen porod. Do pomanjkanja privede neuravnoteţena

prehrana z veliko ogljikovih hidratov in maščob, nepravilno pripravljena hrana, hrana z

malo magnezija, izguba telesnih tekočin. Na izkoristek magnezija vplivajo tudi številna

hranila; kalcij, beljakovine, maščobe, vitamini in rudnine.

Večja kolina maščob in ogljikovih hidratov v prehrani poveča potrebe po magneziju.

Akutno pomanjkanje magnezija lahko povzroči krče, letargijo, navzejo, srčne aritmije itd.


26

Večje količine magnezija vsebuje zelenolistnata zelenjava, ovseni kosmiči, polnozrnati

kruh, sir, mleko ih mlečni izdelki, kakava, banane, krompir, oreščki, rjavi riţ ter suhe

marelice (Pokorn, 1996).

2.3.2.4 Fosfor

Optimalna dnevna potreba za odraslega človeka je 800 mg fosforja in 1200 mg fosforja za

nosečnico. Dnevno ga z normalno mešano prehrano zauţijemo tudi do 1,5 ali celo 2 grama.

Do pomanjkanja pride le pri presnovnih motnjah v organizmu, kaţe pa se kot slabost,

izguba teka, bolečine v kosteh, razdraţljivost, slabokrvnost in nagnjenost k infekcijam

(Pokorn, 1996, str. 70).

2.3.2.5 Jod

Priporočilo za odraslega človeka je 100 do 140 µg na dan, po priporočilih svetovne

zdravstvene organizacije pa celo po 200 µg na dan oz. 230 µg na dan za nosečnice.

Pomanjkanje joda je mogoče tam, kjer ga primanjkuje v vodi in zemlji (endemska

področja) oziroma ga primanjkuje zaradi neustreznega jodiranja soli. Z vodo ga dobimo

pribliţno tretjino, ostalo bi naj dobili s hrano (Pokorn, 1996, str. 69).

Jod vpliva na delovanje ţleze ščitnice, ki ureja presnovo. Preko posteljice vpliva tudi na

delovanje otrokove ščitnice ter na razvoj moţganov (Wilcock, 2003). Preskrbljenost

matere z jodom določa preskrbo fetusa z jodom, koncentracijo joda v materinem mleku in

s tem preskrbo polno dojenega dojenčka. V nosečnosti se potrebe po jodu dodatno

povečajo zaradi povečane ledvične prekrvavitve in s tem povezanega povečanega izločanja

joda s sečem (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).

2.3.2.6 Ţelezo

Večino ţeleza je vezanega na hemoglobin in mioglobin. Je sestavni del številnih encimov,

ki sodelujejo v presnovi. Večje količine ţeleza so skladiščene predvsem v jetrih, vranici in

kostnem mozgu. Anemija zaradi pomanjkanja ţeleza je med vsemi najpogostejša in se

lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih. Pogostejša je pri mladih in pri ţenskah v rodni

dobi.


27

Dnevna potreba po ţelezu v hrani je odvisna od prehrambenih navad in ţivljenjske ravni

prebivalcev. Človek dnevno potrebo uravnava z absorpcijo ţeleza iz hrane, ki ga dnevno

zauţije med 10 in 20 mg (Pokorn, 2004, str. 14).

Vnos 15 mg ţeleza na dan, bi po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije pokril

potrebe in pripeljal do absorbiranih količin ţeleza med 1,5 in 2,2 mg.

Med nosečnostjo pa je za zarodek potrebno dodatnih 300 mg, za placento 50 mg in za

povečan biovolumen matere okrog 450 mg ţeleza. Tako bi se količina ţeleza podvojila,

kar pa samo s prehrano ni uresničljivo (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).

Ker se ţelezo bolje absorbira iz mesne hrane, slabše pa iz zelenjave in sadja ter jajc, je

potrebno zlasti spremljanje pri nosečnicah vegetarijankah.

Dobri viri ţeleza so zlasti: rdeče meso, ledvice, srce, piščanec, sardine, slaniki in ribji

namaz. V hranilu rastlinskega izvora pa: vitaminizirani ţitni kosmiči, jajca, kruh, rdeči

fiţol, beli fiţol, suho sadje, cvetača, gobe, zelena zelenjava.

2.3.2.7 Selen

Antioksidant, potreben za zaščito pred poškodbami celic. Pomembno je, da je selen

vključen v prehrano pred zanositvijo in tudi med nosečnostjo, saj so nekatere povezave

pokazale povezavo med nizko vsebnostjo selena in spontanim splavom (Wilcock, 2003).

Za odraslega človeka se priporoča po 50 do 200 µg na dan. V dnevni prehrani bi ga naj

bilo dovolj, vendar so določena območja, kjer ga v zemlji primanjkuje in posledično tudi v

prehrani (Pokorn, 1996, str. 74).

Dobri vir selena so brazilski oreščki, rdeče meso, ribe in ţitni kosmiči (Wilcock, 2003, str.

17).

2. 4 VODA

Voda je ţivljenjsko pomembno ţivilo za človeka ter za ves biološki svet. Je topilo in

sredstvo za čiščenje. Prav gotovo pa uporaba zahteva določeno kakovost vode (Pokorn,

1996).

Voda je osnovan komponenta človeškega telesa. Človek lahko strada in izgubi več kot 40

% telesne mase, pa še vedno ţivi. Če pa izgubi 10 % vode, je njegovo zdravstveno stanje


28

resno ogroţeno. Najmanjša količina vode, ki jo človek potrebuje na dan, je odvisna od

njegove fizične aktivnosti, zdravstvenega stanja in mikroklimatskih razmer.

Nosečnice so pogosto ţejne. Kadar poteka nosečnost brez zapletov, lahko pijejo navadno

vodo, negazirano mineralno vodo, nesladkane čaje, manj sladko limonado. Kadar pa

nosečnica opazi, da je vnos tekočin zelo velik, ni pa toliko izločenega ali obratno, je

potrebna tekočinska bilanca. Priporočena količina vode je pribliţno 35ml/kg telesne teţe

(Pokorn, 1996, str. 176). Gazirana pijača ni primerna, saj lahko povzroči prebavne motnje.

Prav tako ni priporočljiva večja količina pravega čaja, kave in kokakole, ker vsebujejo

kofein in lahko delujejo odvajalno (Wilcock, 2003).

Kadar nosečnica opazi, da zateka ali se ji poviša krvni tlak, je potrebno spremljati bilanco

tekočine, saj lahko teţave napovedujejo preeklampsijo. Simptomi se pokaţejo kot visok

krvni tlak, zatekanje ter proteini v urinu (Clinic, 2005, str. 174).

2.5 VEGETARIJANSTVO

Vegetarijanstvo postaja pravi svetovni trend. Ne pomeni le uţivanja brezmesne hrane,

ampak tudi skrb za zdravje in kvaliteto ţivljenja. Pri večini vegetarijancev pomeni

vegetarijanstvo slog ţivljenja, ki naj bi izključeval nasilje.

V zadnjem stoletju se je vegetarijanstvo razširilo po svetu zaradi svojega pacifističnega

odnosa do ţivljenja, a tudi zaradi prepričanja o koristnosti vegetarijanske prehrane za

mentalno in fizično zdravje. Istočasno se je pojavilo vprašanje o človeku rastlinojedcu in

uţivalcu mesa. Številni zagovarjajo, da je bil človek prvotno rastlinojedec, vendar so

mnenja antropologov drugačna, saj menijo, da ne bi bilo razvoja človeka, če le-ta ne bi bil

vsejed (Grut, 2009).

Vegetarijanska prehrana je zelo različna, glede na skupine ţivil ţivalskega izvora, ki jih

izključuje. Osnovne in najbolj razširjene diete so:

Delno vegetarijanstvo: dieta, pri kateri je zraven hrane rastlinskega izvora, mlečnih

izdelkov in jajc, dovoljeno tudi uţivanje rib.

Lakto vegetarijanstvo: dieta, pri kateri je zraven hrane rastlinskega izvora

dovoljeno uţivanje mlečnih izdelkov.


29

Ovo vegetarijanstvo: dieta, pri kateri je zraven hrane rastlinskega izvora dovoljeno

uţivanje jajc.

Lakto-ovo vegetarijanstvo: dieta, pri kateri je zraven hrane rastlinskega izvora

dovoljeno uţivanje mlečnih izdelkov in jajc.

Veganstvo: dieta, pri kateri meso, mlečni izdelki in jajca niso dovoljeni, prav tako

pa le občasno med.

Stroţji obliki vegetarijanstva sta:

Zmerni frutarijanci: uţivajo preteţno sadje, oreške, malo zelenjave, ţit in mleka.

Strogi frutarijanci: jedo le sadje in oreške (Pokorn, 1996, str. 17).

Vegetarijanska prehrana vsebuje načelno dovolj folne kisline ter vitaminov B1, in

ogljikovih hidratov, manj pa vitaminov C in A, dietnih vlaknin B12 in B6 ter rudnin.

Poseben problem predstavljajo tudi esencialni elementi, kot so cink, kalcij, magnezij,

ţelezo, mangan, selen in baker. Če vegetarijanska prehrana ne vsebuje dovolj stročnic in

lupinastega sadja, lahko začne človeku primanjkovati beljakovin (Pokorn, 1996, str. 18).

Vendar lahko vegetarijanska prehrana, zlasti veganska in frutarijanska predstavlja tveganje

za nastanek pomanjkanja posameznih hranil pri materi in otroku. Načrtovanje jedilnika naj

bo zato ključnega pomena pri zagotavljanju zadostnega vnosa kalorij in hranil. Poskrbeti je

potrebno za raznovrstno prehrano ter jemati vitaminsko-mineralne dodatke, prilagojene

nosečnicam. Če je vegetarijanska prehrana dobro načrtovana, lahko tudi med nosečnostjo

zagotovi vse potrebne sestavine (Johnson, 2005, str. 90).

Popolne vegetarijanke ali veganke morajo posvetiti veliko pozornost povečani potrebi po

beljakovinah in kalorijah ter primerno oblikovati svoje obroke. Nadoknaditi morajo

aminokisline iz mesa z mešanico nepopolnih rastlinskih beljakovin, ki jih najdejo v

stročnicah, tofuju, polnozrnatem riţu in polnozrnatem kruhu. Vegetarijanska prehrana je

bogata z vlakninami, vendar je lahko premalo energijsko bogata. Dober dodatek so oreški,

semena in suho sadje (Johnson, 2005, str. 89).

Vse oblike vegetarijanskih ali drugih prehrambenih veščin prehranjevanj naj se svetuje

ţenskam, ki so dobro osveščene in poučene o prehrani.


30

3 NOSEČNOST

Nosečnost je enoten in celovit proces, kateremu se mora ţenska posvetiti devet mesecev,

prilagoditi ves svoj način ţivljenja tej svoji nalogi ter posebnim zahtevam organizma, da

vse poteka za otroka in zanjo kar najbolje. Od njenega ravnanja, načina prehrane ter še

kakšnih drugih dejavnikov je odvisno, ali se bo otroku v njenem trebuhu dobro godilo in

ali se bo nosečnost do konca pravilno odvijala (Klun, 1992).

Nosečnost traja 40 tednov, šteto od zadnjega dne menstruacije. Delimo jo v tri dele –

trimesečja. Prvo trimesečje traja 12 tednov, drugo od 13. do konca 27. tedna, tretje pa od

28. do 40. tedna.

V prvih treh mesecih se začnejo oblikovati otrokovi organi in telo začne kazati prve znake

nosečnosti. Vsaka nosečnost je edinstvena; tako nekatere ţenske čutijo številne

spremembe, druge pa nobenih. Nekatere nosečnice imajo ogromno energije, se dobro

počutijo, druge pa so fizično in čustveno utrujene. Veliko nosečnic ima t.i. jutranjo slabost,

peče jih zgaga ali bruhajo.

V drugem trimesečju se številni stranski učinki nosečnosti zmanjšajo, spanje se izboljša in

nosečnost postane bolj »resnična«. Otrok zraste nekje od deset do skoraj petindvajset

centimetrov. Maternica se raztegne in začne pritiskati na organe v trebušni votlini. Nekje

ob koncu šestega meseca otrok opozori nase tudi z gibi (Clinic, 2001).

V zadnjih treh mesecih otrok najhitreje raste, maternica se širi pod prepono, gibanje je

oteţeno. Telo se ţe pripravlja na porod (Klun, 1992).

Nosečnica se v devetih mesecih sreča s številnimi teţavami, ki niso ţivljenjsko nevarne, so

pa lahko zelo neprijetne. Velikokrat lahko nosečnica te teţave s primerno, zdravo

prehrano in slogom ţivljenja tudi prepreči ali vsaj omili.

Jutranja slabost

Tako običajno imenujemo slabost ali bruhanje, ki se pojavi v prvem trimesečju nosečnosti.

Prizadene več kot dve tretjini nosečnic, pojavi pa se v glavnem zjutraj. Nekatere nosečnice

občutijo slabost ves dan, vendar so le redke, ki bi bile tako izčrpane ali dehidrirane, da bi

potrebovale nadomeščanje tekočine s pomočjo infuzije.


31

Nosečnica naj zauţije več manjših obrokov, porazdeljenih enakomerno čez dan, tako, da ni

ţelodec nikoli popolnoma prazen. Kadar je slabost najhujša zjutraj, naj nosečnica zauţije

nekaj suhih keksov ali krekerjev ţe preden vstane.

Številnim nosečnicam ne ustrezajo določeni vonji med nosečnostjo. Kadar je moţno, naj se

nosečnica izogne hrani ali vonjem, ki stopnjujejo slabost (Clinic, 2001, str. 132).

Zaprtje

Zaprtje je ena izmed najpogostejših in neprijetnejših teţav med nosečnostjo. Zaprtje je

posledica upočasnitve prebavnega sistema in pritiska maternice na črevo.

Pravilna prehrana je pomemben dejavnik pri odpravljanju teţav. Visokobalastna prehrana

in veliko tekočine zaprtje preprečujeta ali ga omilita. Priporoča se tudi pitje sadnih sokov

in sok suhih sliv (Clinic, 2001). Odvajala se nosečnicam ne priporoča, saj lahko povzročijo

črevesne krče. Svetuje se redna vsakodnevna telovadba ali gibanje, v kolikor seveda

nosečnica nima predpisanega mirovanja (Madjar, 2005).

Nosečnostni diabetes

Nosečnostni diabetes se najverjetneje pojavi kot posledica metaboličnih sprememb, ki jih

povzročajo nosečnostni hormoni. Pribliţno 1 do 5 % ţensk, ki jim med nosečnostjo

preverijo raven glukoze, ima nosečnostni diabetes.

Navadno raven glukoze ni tako visoka, da bi ogroţala zdravje nosečnice, vendar pa je to

resen znak, da se lahko razvije diabetes kasneje v ţivljenju.

V večini primerov je moţno raven krvnega sladkorja nadzorovati s skrbno načrtovano

prehrano, dovolj telovadbe in rednim testiranjem glukoze v krvi. Kadar je raven glukoze v

krvi vseeno previsoka, so potrebne vsakodnevne injekcije insulina (Clinic, 2001, str. 147).

3. 1 ENERGIJSKE POTREBE MED NOSEČNOSTJO

Zdrava prehrana je pomembna ţe od samega začetka nosečnosti, oz. ţe pred nosečnostjo.

Bodoča mati mora svojemu še nerojenemu otroku zagotoviti zadostne količine vseh

pomembnih snovi, ki so nujne za zdravo rast in razvoj. Ob enem pa tudi same potrebujejo

visokovredno energijo, da bodo kar najbolje pripravljene za nosečnost in porod (Fischer,

1999).


32

Med nosečnostjo morajo ţenske uţivati dobro uravnoteţeno prehrano, ki zagotavlja

zadostno količino energije in pestro prehrano iz vseh skupin ţivil. Uravnoteţena prehrana,

pravilno razporejena v dnevnem jedilniku, in vsakdanja telesna aktivnost, vzdrţujeta

normalno prehranjenost, ki je tudi pogoj za dobro zdravje otroka. Pogosti manjši dnevni

obroki hrane, na vsake 3 – 4 ure, tudi preprečujejo pogosto slabost v začetku in na koncu

nosečnosti.

Energijske potrebe so v začetku nosečnosti minimalne, rastejo pa ob koncu prvega

trimesečja nosečnosti. Med drugo tretjino nosečnosti so energijska hranila (beljakovine,

maščobe in ogljikovi hidrati) potrebna zlasti za rast maternice, prsi, maščobnih zalog in

povečanja količine krvi. V zadnjem trimesečju se hranil uporabljajo za rast ploda in

posteljice. Poraba energijskih hranil v zadnjem trimesečju je precej konstantna (Pajntar,

1994).

V drugem in tretjem trimesečju potrebujejo nosečnice okrog 300 kcal/dan več energije kot

druge ţenske (Pokorn, 2004). Tako bi naj nosečnica pri srednjem velikem telesnem naporu

dnevno zauţila v povprečju 2300 kcal hrane (Fischer, 1999).

Za celotno obdobje nosečnosti je po novih raziskavah dodatno potrebnih 300 MJ (71.700

kcal). Te potrebe je priporočljivo enakomerno pokrivati skozi vso nosečnost z dodatnim

uţivanjem 1,1 MJ (255 kcal/dan) (Referenčen vrednosti za vnos hranil, 2004, str. 25).

3.1.1 Povečanje telesne teţe med nosečnostjo

Če ţenska med nosečnostjo upošteva navodila varovalne prehrane, bo malo verjetno, da se

bo prekomerno zredila. Kljub temu pa nekatere nosečnice hitreje pridobivajo telesno teţo,

kot je normalno. Tem nosečnicam moramo predpisati posebno varovalno dieto, ki vzdrţuje

čim bolj normalen porast telesne teţe med nosečnostjo. Na normalen porast telesne teţe

med nosečnostjo namreč vpliva tudi prehransko stanje ţenske pred zanositvijo. Razlika

med telesno teţo ob koncu nosečnosti in dejansko telesno teţo ţenske pred zanositvijo ni

idealno merilo za oceno idealnega porasta telesne teţe ob koncu nosečnosti. Zelo mlada

nosečnica lahko pridobi med nosečnostjo tudi tisto teţo, ki bi jo dosegla ţe pred

zanositvijo v odraslem obdobju (Pajntar, 1994).


33

Zdravnik lahko določi primerno število kilogramov, ki naj bi jih nosečnica pridobila med

nosečnostjo, vendar na to vplivajo številni dejavniki, kot so: teţa pred zanositvijo,

zdravstveno stanje nosečnice pred zanositvijo, trenutno zdravje nosečnice in zdravje ploda.

Na porodno teţo ploda delno vpliva tudi teţa, ki jo je mati pridobila med nosečnostjo.

Zaţelena porodna teţa je med 2800 g do 4000 g. v tem obsegu se pričakuje niţja stopnja

umrljivosti, manj umskih in telesnih okvar, manj resnih otroških bolezni ter boljšo podlago

za umski in telesni razvoj kot novorojenčki z manjšo porodno teţo.

Telesna teţa nosečnice bi se naj povečala ob koncu prvega trimesečja, pribliţno 250 – 300

g tedensko vse do konca drugega trimesečja, nato pa v zadnjih treh mesecih 400 – 500 g

tedensko (Fischer, 1999). O pretiranem porastu teţe govorimo, kadar se le ta poveča več

kot 3 kg v lunarnem mesecu (Pajntar, 1994, str. 180).

Vendar pa ne smemo pozabiti opozoriti tudi na moţnost hujšanja. Shujševalne diete v

pravem pomenu vsekakor niso primerne ne pred nosečnostjo, še manj pa v času nosečnosti.

O dieti lahko govorimo le v tem smislu, da črtamo iz prehrane vse sladkorje ter omejimo

dodane maščobe (Wilcock, 2003, str. 17).

3.1.2 Prehrana nosečnice z dvojčki ali trojčki

Raziskave kaţejo, da potrebujejo ţenske, ki nosijo dvojčke ali trojčke, dodatne kalorije

med celo nosečnostjo. Pravzaprav je pridobivanje zadostne teţe v prvih 20 tednih lahko

zagotovilo za višjo porodno teţo novorojenčkov.

Strokovnjaki priporočajo, da naj mamice dvojčkov pridobijo od 16 do 20 kg. Pribliţno 2,5

kg v prvem trimesečju, zatem pa po 0,7 kg na teden. Ţenske, ki pričakujejo trojčke, bi

morale pridobiti kakšnih 23 kg oziroma 0,7 kg na teden med celotno nosečnostjo. Vendar

ţenske, ki nosijo več kot enega otroka, ne potrebujejo samo dodatnih kalorij, temveč se

pojavljajo tudi potrebe po esencialnih maščobnih kislinah, kalciju in ţelezu. Priporočljiv je

multivitaminski pripravek, hrana pa mora biti bogata s hranilnimi snovmi (Wilcock, 2003,

str. 19).


34

3.2 OMEJITVE V PREHRANI NOSEČNICE

Neoporečna prehrana je pomembna v vseh ţivljenjskih obdobjih, toda med nosečnostjo sta

mati in otrok še posebej dovzetna za najrazličnejše bolezni, zato je potrebna previdnost pri

higieni prehrane in pri izbiri ţivil.

Zaradi moţnosti zastrupitve s salmonelo se odsvetuje uţivanje surovih jajc, majonez ter

omak in sladic s surovimi jajci.

Listerioza lahko povzroči vnetje pri novorojencu, pa tudi meningitis ali spontani splav.

Tveganje je majhno, vendar je bolje preprečiti. Ne priporoča se uţivanje sirov s plesnijo,

nepasteriziranih paštet ter jedi, ki jih ni potrebno kuhati.

Toksoplazmoza lahko povzroči moţganske poškodbe in slepoto pri otroku, prenaša jo

zajedalec, ki ga najdemo v surovem mesu in ţivalskih iztrebkih. Zato se je potrebno

izogibati surovim mesnim jedem, ko sta tatarski biftek in pršut. Vso meso naj bo dobro

termično obdelano, pri delu s surovim mesom, pa je potrebno upoštevati higienska

navodila (Wilcock, 2003).

3.2.1 Omejevanje alkohola in kave

Redno pitje alkohola lahko povzroči umsko zaostalost ploda, spontani splav, nizko

porodno teţo ter telesne okvare ploda. Zaradi vseh naštetih moţnih posledic, se alkohol

popolnoma odsvetuje (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004, str. 55).

Kofein je snov, ki ga najdemo v kavi, pravem čaju in kakavu ter čokoladi, pogosto je

dodan tudi raznim osveţilnim pijačam ter napitkom. V zmernih količinah nima negativnih

učinkov na plod, pri večjih odmerkih (500 mg) zauţitega kofeina pa ostane plod dalj časa

buden in dejaven, kar lahko povzroči zmanjšanje telesne teţe in obsega glave (Clinic,

2001, str. 93).

Najpogostejši izvor kofeina je kava, kateri se marsikatera nosečnica odreče, saj ji na

začetku ne odgovarja. Dnevno je smiselno omejiti vnos kofeina do 300 mg (Wilcock,

2003, str. 21).


35

Tabela 10: Količina kofeina v mg na skodelico napitka

Količina kofeina v mg na skodelico napitka 200g

Instant kava 75 mg

Turška kava 85 mg

Pravi čaj 40 mg

Kokakola 24 mg

Kakav 5 mg

Vir: Wilcock (2003).

3.2.2 Kajenje

Omenili bi še kajenje, ki prav tako škodljivo vpliva na rast ploda. Otroci kadilk so laţji kot

otroci nekadilk, velikokrat se rodijo kot nedonošenčki tudi pogosteje z različnimi vrstami

prirojenih napak. Otroci kadilk v povprečju ne doseţejo 3200 g porodne teţe (povprečna

porodna teţa nekadilk je 3500 g) in tudi porodna dolţina je manjša. Vpliv kajenja oziroma

nikotina se kaţe ţe v moteni rasti v maternici, po rojstvu, pa lahko dojenček kadilke razvije

tudi abstinenčne znake zaradi pomanjkanja nikotina. Dojenček je razdraţljiv, nemiren,

slabo sesa in bruha. Pozneje se vplivi nikotina kaţejo kot pogostejša obolenja spodnjih

dihal (pljučnice, bronhitisi) in srednjega ušesa (Ritonja, 2001).

Ţenske, ki se kajenju odpovejo pred 20. tednom, rodijo skoraj enako teţke potomce kot

nekadilke. Zgornja domnevno neškodljiva meja bi naj bila 10 cigaret na dan, vendar mnogi

avtorji to mejo postavljajo na tri cigarete na dan (Šormaz - Berginz, 1994).


36

4 VLOGA KLINIČNEGA DIETETIKA

Maudersova enciklopedija iz leta 1848 definira dietetiko kot znanost ali filozofijo hrane.

Beseda dieta izhaja iz grške besede diaita, kar pomeni način ţivljenja. Dietetika kot veja

medicine izhaja iz časa grškega zdravnika Hipokrata. Dietetika je del medicine in higiene,

ki z prilagojevanjem hrane ohranja zdravje ali vrača izgubljeno zdravje. Njen cilj je

določiti pravila smotrne prehrane, torej take prehrane, ki zdravje ohrani in prehrane,

prirejene za posebne bolezenski primere, da lahko prepreči ali ozdravi nekatere bolezni

(Pokorn, 2001).

Dietetika temelji na znanosti o prehrani. Vključuje razumevanje pomena sestave hrane,

vloge hranil in njihove presnove v telesu, prehranskih potreb ljudi v različnih ţivljenjskih

obdobjih, vpliv posameznih ţivil na zdravje in poznavanje načinov uporabe ţivil za

posameznike in skupine, tako da se tveganje za zdravje zmanjša na minimum. Področje

sega od naravoslovnih in kliničnih znanosti do druţbenih ved (Evropski izobraţevalni in

poklicni standardi za dietetike, 2005).

Klinični dietetik mora poznati torej veje medicine, zdravstvene vzgoje, socialne medicine

in prehrane.

Dietetik je tisi, ki določi količinsko, kakovostno in ustrezno dieto glede na reţim prehrane

za posameznika ali določeno populacijo ljudi kot tudi za različne okoliščine: počitek,

telesno dejavnost, nosečnost, spol, starost, bolezen itn. (Pokorn, 2001).

Ločimo dietetiko zdravega in bolnega človeka. Vendar je osnova vsake diete zdrava

prehrana ali dietoterapevtična prehrana. Dietetika je prikaz zdrave prehrane kot znanost in

umetnost v današnjem času (Pokorn, 2001).

Dietetiki po Evropi in zunaj nje nadzorujejo uţivanje hrane, da bi vse starostne skupine

skrbele za zdravje. Dietetiki svetujejo primerne diete za preprečevanje bolezni in prehrano

za vzdrţevanje zdravja. Delujejo lahko pri promociji zdravja, svetujejo pri vodenju

prehranske politike in pripomorejo k zdravemu prehranjevanju različnih skupin

prebivalstva.


37

Nosečnost je čas za izboljšanje prehranskih navad, saj s tem otroku omogočimo najboljše

razmere za zdravo rast in razvoj, torej za zdrav začetek ţivljenja. Klinični dietetik lahko

svetuje nosečnicam o pravilni in varni izbiri ţivil, o načinu priprave jedi ter o moţnostih

preprečevanja in lajšanja teţav kot so jutranja slabost, zgaga, povišan krvni tlak ipd.

Z vodenim razgovorom lahko opredeli prehranjevalne navade nosečnice ter ji predpiše

ustrezno dieto. V obojestransko zadovoljstvo bo, da bo nosečnica v času hospitalizacije

dobila primerno hrano, pa tudi hrano, ki je bo vajena in jo bo zauţila. Istočasno pa bo ta

prehrana zagotavljala zadostno količino energije ter jedi iz vseh petih skupin ţivil.

V Evropi je EFAD povzel definicijo dietetika po ICDA (International Congress of Dietetic

Associations):

Dietetik je oseba z nacionalno priznano kvalifikacijo v prehrani in dietetiki.

Prehranska znanost je osnova za njegovo delo pri skrbi za zdravo prehrano in

izobraţevanje tako zdravih kot bolnih posameznikov oz. različnih skupin

prebivalcev.

Področje delovanja dietetika je tako široko, da lahko dela v zelo različnih okoljih in

opravlja različne funkcije.

Klinični dietetik je odgovoren za načrtovanje, izobraţevanje, nadzor in ocenjevanje

kliničnih prehranskih programov, ki naj bi pri posameznih bolnikih vzpostavili

funkcionalno prehransko zdravje (Evropski izobraţevalni in poklicni standardi za dietetike,

2005).

4.1 PREHRANSKO SVETOVANJE KLINIČNEGA DIETETIKA

Svetovanje je vzajemen, interaktiven odnos uporabnika, ki potrebuje pomoč in

usposobljenega svetovalca za pomoč. Svetovalec ugotavlja uporabnikove nezadostne

potrebe in neučinkovite obrambe. Za svetovalni odnos sta odgovorna oba, vendar je

svetovalec tisti, ki lahko spodbuja ali zavira interakcijsko svetovanje, saj je na svojem

področju strokovnjak in velja za avtoriteto. Na kakovost in uspešnost svetovanja vpliva

tudi uporabnik s svojimi sposobnostmi in sodelovanjem. Svetovanje je torej organizirana

oblika pomolči posamezniku pri njegovem nadaljnjem napredku, osebni rasti in razvoju.

Osnovno sredstvo svetovanja je komunikacija (Kristančič, 1995).


38

Prehransko svetovanje v najširšem pomenu besede je namenjeno vsem, ki bi lahko s

spremembami v prehranskih navadah odpravili ali omilili tiste dejavnike, ki bi v njihovi

prehrani lahko nastopali kot posredni ali neposredni vzrok nastanka zdravstvenih

sprememb (Koch, 2002).

Pri svetovanju ne gre le za zanimanje, ampak zlasti za pripravljenost, biti vključen v

svetovanje. Svetovalec ne sme biti čustveno ali intelektualno indiferenten. Zanj je značilna

čustvena rast, zato resnična čustva svetovalca in uporabnika ne morejo biti dolgo skrita.

Psihično zrel svetovalec oblikuje tak vzajemen odnos, ki omogoča rast in razvoj drugega.

Le tak svetovalec zna poslušati in sprejemati drugega kot človeka s preteklostjo in

bodočnostjo, zna ga sprejeti kot človeka v celoti. Svetovalčeve sposobnosti za

sporazumevanje oziroma komunikacijo in ustvarjanje vtisa, da lahko pomaga, so temelj za

oblikovanje takega čustvenega odnosa, v katerem se svetovalec in bolnik čutita sprejeto.

Svetovalec je uspešen, če je osebno trden, zaupa vase ter je istočasno miselno odprt. Mora

biti ustvarjalen, znati mora poslušati ter uporabnika sprejeti kot celovito, edinstveno in

neponovljivo osebnost. Biti mora zadovoljen s svojim delom ter se v svetovalnem odnosu

čutiti sprejeto. Pomembno je tudi, da svetovalec verjame in zaupa uporabniku v njegovih

prizadevanjih za izboljšanje zdravja (Kristančič, 1995).

Zaradi kompleksnosti področja dela, ki ga prehranski svetovalec opravlja, je nujno

temeljito poznavanje stroke in obvladovanje spretnosti, ki vplivajo na izvedbo njegovega

dela. Svetovalec mora ometi strokovno znanje, psihološka in pedagoško-andragoška znanja

ter takšne osebne lastnosti, ki v največji meri izraţajo njegovo pripravljenost pomagati

sočloveku (Koch, 2002).

Strokovno znanje prehranskega svetovalca temelji predvsem na:

poznavanju ţivil in tehnologije hrane;

poznavanju anatomije in fiziologije človekovega organizma;

obvladovanju znanja o prebavi, presnovi in termoregulaciji;

poznavanju patofizioloških stanj s posebnim poudarkom na tistih, ki so vezane na

povezovanje hrane, prehrane in človeškega zdravja;

sposobnosti klinične presoje ustreznosti načina ter reţima prehranjevanja;


39

usposobljenosti za določanje prehranskega statusa,

obvladovanju načrtovanja prehrane (Koch, 2002).

Klinični dietetik lahko s svetovanjem oz. z zdravstveno vzgojnim delovanjem uspešno

varuje zdravje glede na prehrano posameznika, rizičnih skupin in lokalne skupnosti, v

kateri deluje. Deluje lahko na vseh ravneh zdravstvene vzgoje in uporablja lahko vse njene

oblike in metode dela. Pri delu si zastavlja kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje.


40

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 NAMEN SPECIALISTIČNEGA DELA

Namen specialističnega dela je bil predstaviti primerno, zdravo prehrano v času nosečnosti

in ugotoviti ali se nosečnice prehranjujejo zdravo, ali posvečajo prehranjevanju dovolj

pozornosti ter kako so zadovoljne s prehrano na enem od oddelkov za perinatologijo.

5.2 CILJI SPECIALISTIČNEGA DELA

Opisati značilnosti zdrave prehrane v času nosečnosti.

Predstaviti vlogo kliničnega dietetika pri svetovanju zdravega načina

prehranjevanja in ţivljenja v času nosečnosti.

Ugotoviti način prehranjevanja nosečnic, ki so bile vključene v raziskavo.

Ugotoviti zadovoljstvo nosečnic s prehrano v času hospitalizacije.

5.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Skozi raziskavo smo poskušali dobiti odgovore na naslednja raziskovalne vprašanja:

Ali nosečnice upoštevajo načela zdravega načina prehranjevanja?

Ali je pomembna vloga kliničnega dietetika pri informiranju nosečnic glede

prehrane?

Ali so nosečnice zadovoljne s prehrano v času hospitalizacije?

5.4 METODE DELA

V specialističnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo raziskovanja, instrument

raziskave je bil delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je zajemal 26 vprašanj.


41

5.5 RAZISKOVALNO OKOLJE

Raziskava je potekala na enem izmed oddelkov za perinatologijo v Sloveniji. Pred

pričetkom raziskave smo pridobili soglasje institucije, kjer se je izvajala anketa ter ustno

privoljenje nosečnic za pristop k raziskavi.

5.6 RAZISKOVALNI VZOREC

V raziskavi je sodelovalo 50 nosečnic v času hospitalizacije.

5.7 ETIČNI VIDIKI

Upoštevali smo avtonomnost in individualnost vsake anketiranke. Predstavili smo jim

namen in cilje raziskave, imele pa so tudi moţnost odklonitve v raziskavi. Pred pričetkom

raziskave smo vlogo podali tudi na Komisijo za medicinsko – etična vprašanja.

.


42

6 REZULTATI RAZISKAVE

V raziskavi je sodelovalo 50 nosečnic, ki so bile hospitalizirane na Oddelku za

perinatologijo.

Graf 1: Starost anketirank

Največ anketiranih je bilo starih med 21 – 30 let in sicer 25 (50 %), sledijo anketiranke

stare od 31 – 35 let, teh je bilo 15 (30 %), nato 7 (14 %) anketirank starih 36 let in več ter 3

(6 %) anketiranke, ki so bile stare do 20 let.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

do 20 let od 21 do 30 let od 31 do 35 let 36 let in več

6%

50%

30%

14%


43

Graf 2: Izobrazba anketirank

Največ anketirank, 29 (58 %) je imelo srednješolsko izobrazbo, sledijo anketiranke z višjo

ali visokošolsko izobrazbo, teh je bilo 11 (22 %), nato 6 (12 %) anketirank, ki so imele

univerzitetno izobrazbo ter 4 (8 %) anketiranke z osnovnošolsko izobrazbo.

Graf 3: Zaposlenost anketirank

Zaposlenih je bilo 36 (72 %) anketirank, ostale so bile brezposelne.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

osnovnošolska srednješolska višja ali visokošolska

univerzitetna ali več

8%

58%

22%

12%


44

Graf 4: Trajanje nosečnosti v tednih

21 (42 %) anketirank je bilo med 20 – 30 tednom nosečnosti, 29 (58 %) anketirank pa med

30 – 40 tednom nosečnosti.

Graf 5: Telesna teţa anketirank

Nosečnice smo povprašali, ali menijo, da so se med nosečnostjo prekomerno zredile. Kar

40 (80 %) jih je ocenilo, da ne, 2 (4 %) anketiranke ne vesta, 8 (16 %) anketirank pa

ocenjuje, da so prekomerno pridobile na telesni teţi.


45

Graf 6: Prehranjevanje anketirank

Anketiranke se večinoma prehranjujejo doma (98 %), le ena (2 %) se prehranjuje v

glavnem v sluţbi.

Graf 7: Število dnevnih obrokov anketirank

35 (70 %) nosečnic ima dnevno 3 – 4 obroke, 14 (28 %) ima 5 obrokov ali več ter 1 (2 %)

anketiranka 1 – 2 obroka dnevno.


46

Graf 8: Uţivanje presne zelenjave anketirank

35 (70 %) anketirank zauţije okrog 100 g presne zelenjave dnevno, 12 (24 %) okrog 300

g, 2 (4 %) anketiranki ne uţivata presne zelenjave, ena (2 %) pa zauţije 500 gramov in več

zelenjave dnevno.

Graf 9: Uţivanje sveţega sadja anketirank

Kar 31 (62 %) anketirank zauţije 200 g ali več sadja dnevno, 1 (2 %) anketiranka ne uţiva

sadja ter 18 (36 %) anketiranih nosečnic zauţije pribliţno 100 g sadja dnevno.


47

Graf 10: Uţivanje mesa

Nosečnice smo povprašali, kolikokrat tedensko uţivajo meso. Kar 5 (10 %) anketirank ne

uţiva mesa, 16 (32 %) anketirank uţiva meso vsak dan ter 29 (58 %) jih uţiva meso 2 – 3

krat na teden.

Graf 11: Uţivanje morskih rib

5 (10 %) anketirank uţiva morske ribe 2 krat tedensko, 42 (84 %) ne uţiva morskih rib

tolikokrat, 3 (6 %) anketiranke so označile odgovor drugo, kjer so podale, da uţivajo

morske ribe 1 krat na teden.


48

Graf 12: Količina popite tekočine na dan

Več kot polovica nosečnic, 29 (58 %), zauţije dnevno 2 – 3 litre tekočine, 20 (40 %)

anketirank zauţije 1 liter tekočine ter 2 (4 %) okrog 0,5 litra tekočine dnevno.

Graf 13: Vrsta zauţite tekočine

30 (60 %) anketirank največkrat zauţije vodo, 12 (24 %) anketirank sok ter 8 (16 %)

anketirank čaj. Kave ali česa drugega v večjih količinah ne pijejo.


49

Graf 14: Izločanje ţivil iz prehrane

Na vprašanje ali se izogibajo kakšnim ţivilo, je 23 (46 %) nosečnic odgovorilo pritrdilno,

27 (54 %) nosečnic pa je to zanikalo.


50

Graf 15: Vrste ţivil, ki se jim anketiranke izogibajo

Največkrat so anketirane podale, da se izogibajo mesnim izdelkom (po pogovoru smo

ugotovili, da so to suhomesnati izdelki, prekajeni in salame), teh je kar 11 (22 %), nato se

jih 8 (16 %) izogiba sladkarijam, po 4 (8 %) pa sledijo biftek, sveţi in plesnivi siri,

majoneza, ter 3 (6 %) morski sadeţi, 2 (4 %) anketiranki se izogibata svinjini ter po 1 (2

%) soli in raznim slanim prigrizkom kot so čips in smoki.

Graf 16: Uţivanje prehranskih dopolnil

Polovica anketirank uţiva prehranska dopolnila, vitamina in minerale, polovica pa ne.


51

Graf 17: Vrste zauţitih prehranskih dopolnil

8 (16 %) anketiranih uţiva magnezij, 6 (12 %) nosečnic uţiva dodatek folne kisline, 4 (8

%) nosečnice uţivajo multivitamine, 3 (6 %) jih uţiva omega 3, kalcij ter ţelezo, 2 (4 %)

pa tifol, neovin, C vitamin, centraMed mami, 1 (2 %) pa B vitamin.

Graf 18: Diete

43 (86 %) anketirank nima predpisane nobene diete, 8 (14 %) anketiranih ima dieto.


52

Graf 19: Vrste predpisanih diet

3 (6 %) anketiranke imajo predpisano sladkorno dieto, 2 (4 %) redukcijsko 1800 kcal ter 1

(2 %) dieto z manj soli ter 1 (2 %) hipolipemično dieto.

Graf 20: Ţelja po večji poučenosti o prehrani med nosečnostjo

11 (22 %) anketirank bi ţelelo več informacij o prehranjevanju med nosečnostjo, ostalih 39

(78 %) anketirank ni izrazilo te ţelje.


53

Graf 21: Ţelja po pogovoru s kliničnim dietetikom

Anketirane smo povprašali, če bi ţelele informacije o prehranjevanju v času nosečnosti. 44

(88 %) jih ne ţeli posveta s kliničnim dietetikom.

Graf 22: Način pridobivanj informacij o prehranjevanju med nosečnostjo

44 (88 %) anketirank je za informacije o prehranjevanju med nosečnostjo izvedelo iz

literature in interneta, 6 (12 %) od ginekologa, 4 (8 %) v materinski šoli, 3 (6 %) od

medicinske sestre, 2 (4 %) od kliničnega dietetika ter 3 (6 %) anketirane so označile drugo

moţnost.


54

Graf 23: Vpliv prehrane na nosečnost in zdravje otroka

44 (88 %) anketirank ocenjuje, da prehrana vpliva na potek nosečnosti in na zdravje še

nerojenega otroka, 5 (10 %) anketiranih se s tem ne strinja, 1 (2 %) anketiranka pa tega ne

ve.

Graf 24: Količina prehrane na oddelku

Anketiranke smo povprašali, ali jim hrana na oddelku količinsko zadostuje. 37 (74 %)

količina zadostuje, 13 (26 %) anketirankam pa je hrane premalo.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

da ne

74%

26%


55

Graf 25: Primernost prehrane na oddelku

Kar 36 (72 %) anketirank je odgovorilo, da se jim hrana na oddelku zdi primerna za

nosečnice, 11 (22 %) anketiranih je to zanikalo, 3 (6 %) so se opredelile za drugo.

Graf 26: Spremembe v jedilniku

32 (64 %) anketiranih nosečnic ne bi v jedilniku na oddelku ničesar spremenile, 18 (36 %)

anketiranih pa bi ţelelo spremembe v jedilnikuh.

Nosečnice, ki bi ţelele spremembe v jedilnikih, so podale naslednje predloge:

večje porcije,

izbira menijev,


56

več solate in zelenjave,

mlečne večerje,

moţnost dodatkov kot so sol, poper, sladkor,

bolj raznoliki jedilniki,

več rib,

samo polnozrnat kruh,

manj mesa,

več sadja.


57

7 RAZPRAVA

V raziskavi, ki smo jo izvedli med hospitaliziranimi nosečnicami na oddelku za

perinatologijo, smo ugotavljali, ali nosečnice poznajo primerno prehrano v času

nosečnosti. Priporočeno je (Clinic, 2001), da nosečnica zauţije več manjših obrokov čez

dan, kot je navedeno tudi v prehranski piramidi. 28 % ima 5 obrokov ali več, nadaljnjih 70

% pa 3 – 4 obroke dnevno. Le ena nosečnica je navedla, da dnevno zauţije le 1 – 2

obroka.

Glede na navedeno, da večina nosečnic, glede na njihove navedbe, ni pridobila prekomerne

telesne teţe, bi lahko sklepali, da se prehranjujejo primerno, res pa je, da nismo nosečnic

tehtali in merili, prav tako nismo ugotavljali, za koliko se je telesna teţa povečala.

Več kot polovica nosečnic uţiva dovolj presne zelenjave in sveţega sadja ter meso v

manjših količinah. Kar polovica jih uţiva prehranska dopolnila, vitamine in minerale, kot

so magnezij v obliki šumečih tablet, kalcij, folno kislino, nekovin, ţelezo idr. Iz teh lahko

sklepamo, da se zavedajo pomena zdrave prehrane ter povečanih potreb po določenih

vitaminih in mineralih, čeprav se poraja vprašanje, v koliki meri so prehranska dopolnila

potrebna.

Voda je prav tako zelo pomembna, saj sestavlja 70 % našega organizma. Potrebe po

tekočini se gibljejo med 2,5 in 3 litre tekočine dnevno, v vročini ali pri povečanih telesnih

aktivnosti se še povečajo. Najprimernejši napitek je voda, negazirane mineralne vode,

nesladkani čaji ter naravni sokovi, razredčeni z vodo. Več kot polovica anketiranih zauţije

dovolj tekočine, v glavnem je to voda, 4 % anketiranih pa zauţije pod 0, 5 litra tekočine

dnevno, kar je absolutno premalo.

V času nosečnosti je priporočljivo izogibanje nekaterih ţivil, kot so surovo meso, školjke,

morski sadeţi, pretirane količine sladkarij, sveţi in plesnivi siri ter domače majoneze.

Ugotavljamo, da je večina anketiranih kar dobro seznanjena z prehrano v nosečnosti, več

kot polovica se tudi izogiba omenjenih ţivil oz. jedi.


58

Ugotovili smo tudi, da so anketiranke večino informacij o prehrani v nosečnosti poiskale

same, s pomočjo interneta in literature. Nekaj jih je dobilo nasvete od ginekologa,

medicinske sestre in v materinski šoli. Vseeno bi 22 % nosečnic ţelelo več informacij o

prehranjevanju v času med nosečnostjo, 12 % bi ţelelo pogovor s kliničnim dietetikom.

Tudi v času anketiranja, so nosečnice veliko spraševale ter bile zelo dovzetne za nasvete o

prehranjevanju.

Zanimalo nas je, ali jim prehrana na oddelku zadostuje ter se jim zdi primerna za

nosečnico. Večina je odgovorila pritrdilno. Nosečnice, ki preţivijo v porodnišnici le teden

ali dva, so s prehrano zadovoljne, v kolikor se leţalna doba podaljša, se jim zdi prehrana

enolična.

Anketirane so imele moţnost podati predloge v zvezi z jedilniki na oddelku. Ţelele bi

večje porcije, moţnost izbire menijev, več sadja, zelenjave, solat, moţnost mlečne večerje

ter bolj raznolike jedilnike.

Jedilniki so zasnovani na načelih zdrave prehrane z optimalnim vnosom energijske

vrednosti. Res pa je, da niso individualno preračunani na vsako nosečnico, tako, da je

moţno, da je kateri hrane premalo. Lahko ugotovimo, da bi bilo nujno svetovanje s strani

kliničnega dietetika ter moţnost individualnega naročanja hrane pri posameznih

nosečnicah. Prav tako smo ugotovili, da nosečnice z dvojčki ali trojčki nimajo posebej

izračunane energijske vrednosti prehrane, ampak dobijo le dodatek.

Z analizo odgovorov smo odgovorili na zastavljena raziskovalna vprašanja.

Ali nosečnice upoštevajo načela zdravega načina prehranjevanja?

Na prvo vprašanje moramo odgovoriti nikalno. Večina anketirank dnevno zauţije premalo

zelenjave in sadja, polovica jih popije premalo tekočine, polovica jih je takih, ki vedo, da

se je nekaterim jedem v nosečnosti bolje izogibati.


59

Ali je pomembna vloga kliničnega dietetika pri informiranju nosečnic glede

prehrane?

Ţal, se je pokazalo, da nosečnice v času nosečnosti niso bile deleţne svetovanja o prehrani

s strani kliničnega dietetika ter so si večino informacij o prehranjevanju med nosečnostjo

bile primorane poiskati same ali so jih dobile v materinski šoli. Čeprav so pri anketiranju

nosečnice veliko spraševale in tudi pokazale ţeljo po večjem informiranju, še takšna

praksa v bolnišnici ni ustaljena.

Ali so nosečnice zadovoljne s prehrano v času hospitalizacije?

Večina anketirank (76 %) je s prehrano v bolnišnici zadovoljnih, ostale pa so podale

predloge za spremembe v jedilniku.


60

8 SKLEP

Zdrava prehrana je prehrana, ki bi morala postati naš vsakdanjik. To naj ne bi bila hrana, s

katero se omejujemo ali katero uporabimo le za kratek čas. Spremeniti bi morali ţivljenjski

slog in hrani nameniti posebno pozornost.

Ţe pred zanositvijo je pomembno, da bodoča mati uţiva polnovredno, visoko kvalitetno

prehrano, z dovolj vitamini in minerali. Pomembno je dovolj gibanja, zdrav način ţivljenja

in primerna telesna teţa. Le tako lahko bodočemu potomcu zagotovi optimalne pogoje za

razvoj.

Kadar je prehrana bodoče matere uravnoteţena, verjetno dobiva dovolj vitaminov,

potrebuje mogoče le dodatek folne kisline. Ţenske, ki so vegetarijanke, ki ne uţivajo

nikakršne hrane ţivalskega izvora, bodo morda potrebovale dodatke ţeleza ali vitamina B12

(Lees et al., 2006).

Klinični dietetik je tisti, ki naj bi s svojim znanjem s področja prehrane, socialne medicine

in dieto terapije, vplival in pomagal oblikovati pravilen in zdrav odnos do prehrane

nosečnic. Pri tem je pomembno tako zdravstveno vzgojno delo, kot tudi promocija zdravja

in zdrave prehrane.

Skozi raziskavo smo ugotovili, da so nosečnice ţeljne znanja o zdravi prehrani, da

poskušajo spremeniti svoje prehranske navade ter osvojiti zdrav način prehranjevanja. S

tem bodo tudi dober vzgled potomcem, ki bodo z načinom zdravega prehranjevanja

zaţiveli ţe od rojstva.


61

ZAHVALA

V prvi vrsti se iskreno zahvaljujem spoštovani gospe mentorici, viš. pred. mag. Milici

Lahe, za spodbujanje, nasvete, podporo, potrpeţljivost ter strokovno pomoč pri pisanju

specialističnega dela.

Zahvaljujem se somentorici, dr. Jadranki Stričević za strokovne nasvete in napotke pri

nastajanju specialističnega dela.

Prav tako se zahvaljujem Doc. dr. Cirili Hlastan Ribič, za vso strokovno pomoč pri končni

izdelavi specialističnega dela.

Ves čas so mi je stali ob strani, me spodbujali ter vsak po svojih močeh pomagali moji

najbliţji. Sin Tilen mi je priskočil na pomoč vedno, ko je moje računalniško znanje

odpovedalo in več nisem vedela kako naprej. Lan se je trudil, da me je razumel, kadar sem

pesnila svojo specialistično delo in mi je zanj zmanjkalo časa. Igor me je ves čas bodril in

pomagal. Mama, ki je razumela, da sem včasih enostavno preutrujena in potrebujem mir.

Hvala vsem.

Hvala Cvetki, ki je tudi ob najbolj nemogoči uri iskala odgovore na moja vprašanja.

Hvala še vsem prijateljicam in prijateljem, ki so verjeli, da mi bo uspelo ter me ves čas

spodbujali.

Hvala tudi sodelavkam, ki so mi ves čas študija omogočale, da sem lahko bila prisotna na

predavanjih in vajah ter mi omogočile menjave kadar je bilo potrebno.


62

LITERATURA IN VIRI

Clinic, M. Vse o nosečnosti in otrokovem prvem letu starosti. Ljubljana: Educy, 2001.

Evropski izobraţevalni in poklicni standardi za dietetike. Strokovno zdruţenje

nutricionistov in dietetikov. Ljubljana: 2005.

Fischer, E. Zdrava prehrana matere med nosečnostjo in dojenjem. Celje: Mavrica, 1999.

Gordon, M. Perspectives and nutrition. New York: McGraw Hill Higher Education, 2004.

Grut, P. Prednosti in slabosti vegetarijanske prehrane. Diplomsko delo, Fakulteta za

zdravstvene vede Maribor, 2009.

Herlič, M., Herlah, B. Prehrana in dietetika. Maribor: Ţivilska šola Maribor, 2004.

Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2005.

Johnson, R. Vse o nosečnosti in otrokovem prvem letu (najpopolnejši vodnik za bodoče

starše). Ljubljana: Educy, 2005.

Klun, H. Nosečnost in porod. Ljubljana: DZS, 1992.

Koch, V. Prehransko svetovanje. Dietetikus 2002; VII: 6.

Kodele, M., Suwa – Stanojević, M. Prehrana. Ljubljana: DZS, 2003.

Kristančič, A. Svetovanje in komunikacija. Ljubljana: AA Inserco, 1995.

Lees, C., Reynolds, K., McCartan, G. Nosečnost: odgovori na vprašanja. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2006.


63

Maučec Zakotnik, J., Koch, V., Pavčič, M., Hrovatin, B. Manj maščob – več sadja in

zelenjave: zdravo prehranjevanje s pomočjo prehranske piramide. Ljubljana: CINDI

Slovenija, 2001.

Mindell, E. Vitaminska biblija za novo tisočletje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Muhleib, F. Vitamini za zdravje in dobro počutje. Ljubljana: DZS, 1999.

Oberbeil, K. Z vitamini do zdravja. Ljubljana: Prešernova druţba, 2004.

Pajntar, M. in sodelavci. Nosečnost in vodenje poroda. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba,

1994.

Pokorn, D. Prehrana bolnika. Murska sobota: Pomurska zaloţba, 1994.

Pokorn, D. S prehrano do zdravja. Ljubljana: EWO d.o.o., 1996.

Pokorn, D. Zdrava prehrana in dietni jedilniki: priročnik za praktično predpisovanje diet.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 1997.

Pokorn, D. Dietetika. Ljubljana: DZS, 1999.

Pokorn, D. Oris zdrave prehrane: priporočena prehrana. Ljubljana: Inštitut za varovanje

zdravja Republike Slovenije, 2001.

Pokorn, D. Prehrana v različnih ţivljenjskih obdobjih. Ljubljana: Maribor, 2004.

Pokorn, D. Dojenje in vegetarijanstvo. V: Dojenje več kot hranjenje. Ljubljana: Nacionalni

odbor za spodbujanje dojenja pri UNICEF Slovenija, 2005.

Referenčne vrednosti za vnos hranil. DGE – Nemško prehransko društvo. Prevod

Debenjak, P. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, 2004.

Strunz, U., Jopp, A. Vitaminska revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.


64

Šormaz-Berginz, G. Zdrava nosečnica. Ljubljana: Ara, 1994.

Wardlaw, G. M. Smith, M. A. Contemporary Nutrition. Boston: McGraw – Hill Higher

Education, 2009.

Wilcock, F. Zdrava prehrana v času nosečnosti. Trţič: Učila international, 2003.

VIRI

Abeceda mineralov. 2010. Dosegljivo na:

http://www.siol.net/Trendi/Dobro_pocutje/Nasveti/2010/01/Abeceda_mineralov_magnezij.

aspx (30.03.2010).

Balastne snovi v prehrani. 2007. Dosegljivo na: http://www.aktivni.si/prehrana/za-

aktivne/balastne-snovivlaknine-v-prehrani/ (14.05.2010).

Beljakovine. 2005. Dosegljivo na: www.najhrana.si/beljakovine.html (04. 03. 2010).

Dobiva vaš otrok dovolj vitamina D ? 2008. Dosegljivo na:

http://bibaleze.si/clanek//malcek/dobiva-vas-otrok-dovolj-vitamina-d.html (16.05.2010).

Folna kislina. 2009. Dosegljivo na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Folna_kislina (21.03.2010).

Nova prehranska piramida. 2008. Dosegljivo na: http://www.nutrition-

institute.si/prehrana.htm (17. 02. 2010).

Hlastan Ribič, C. Prehrana. Dosegljivo

na:.http://www.mf.unilj.si/dokumenti/813be6069b00a0a57e49dd351aaefda6.pdf

(25.02.2010).

Krupnik, D. Pomanjkanje esencialnih maščobnih kislin. 2003. Dosegljivo na:

http://www.ziva-voda.com/clanki/mascobne%20kisline.pdf (14.05.2010).

http://www.najhrana.si/beljakovine.html%20(04.%2003.%202010

http://bibaleze.si/clanek/malcek/dobiva-vas-otrok-dovolj-vitamina-d.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Folna_kislina%20(21.03.2010

http://www.nutrition-institute.si/prehrana.htm%20%20(17.%20%2002.%202010

http://www.nutrition-institute.si/prehrana.htm%20%20(17.%20%2002.%202010

http://www.mf.unilj.si/dokumenti/813be6069b00a0a57e49dd351aaefda6.pdf%20(25.02.2010

http://www.mf.unilj.si/dokumenti/813be6069b00a0a57e49dd351aaefda6.pdf%20(25.02.2010

http://www.ziva-voda.com/clanki/mascobne%20kisline.pdf


65

Madjar, B. Pogoste teţave v nosečnosti. 2005. Dosegljivo na: http://www.pomurske-

lekarne.si/si/index.cfm?id=1811 (25.05.2010).

Polisaharidi. 2008. Dosegljivo na: www.kii2.ntf.uni-lj.si/e-kemija (25. 02. 2010).

Pomanjkanje vodotopnih vitaminov. 2008. Dosegljivo na:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Vitamin (13.05.2010).

Ritonja, A. Vpliv kajenja na nosečnost. 2001. Dosegljivo na: http://www.pomurske-

lekarne.si/si/index.cfm?id=1773 (14.05.2010).

http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1811


http://www.kii2.ntf.uni-lj.si/e-kemija%20(25.%2002.%202010

http://sl.wikipedia.org/wiki/Vitamin




1

PRILOGE

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem študentka podiplomskega študija na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v

Mariboru, smer Specialist klinične dietetike. S pomočjo anonimne ankete bi ţelela

raziskati odnos do prehrane pri nosečnici, teţave s prehranjevanjem v času nosečnosti ter

tudi (ne)zadovoljstvo z bolnišnično prehrano.

Rezultate ankete bom uporabila izključno za obdelavo podatkov v specialistični nalogi.

Hvala za sodelovanje!

Na vprašanja odgovarjate tako, da obkroţite črko pred ustreznim odgovorom ali dopišete

odgovor na črto.

1. STAROST ____

2. IZOBRAZBA

a. osnovnošolska c. višja ali visokošolska

b. srednješolska d. univerzitetna ali več

3. ALI STE ZAPOSLENI?

a. da b. ne

4. V KATEREM TEDNU NOSEČNOSTI STE?

________

5. ALI MENITE, DA STE V ČASU NOSEČNOSTI PREKOMERNO PRIDOBILI NA

TELESNI TEŢI?

a. da

b. ne

c. ne vem


2

6. KJE SE V GLAVNEM PREHRANJUJETE?

a. v sluţbi

b. doma

c. v restavracijah

d. drugo_______

7. NAVEDITE PROSIM ŠTEVILO DNEVNIH OBROKOV:

a. 1-2

b. 3-4

c. 5 ali več

8. KOLIKO PRESNE ZELENJAVE DNEVNO ZAUŢIJETE?

a. nič

b. okrog 100g

c. okrog 300g

d. pribliţno 500 g ali več

9. KOLIKO SVEŢEGA SADJA DNEVNO ZAUŢIJETE?

a. nič

b. 100 g

d. 200 g ali več

10. KOLIKOKRAT TEDENSKO UŢIVATE MESO?

a. 2 – 3 krat na teden

b. vsak dan

c. ne uţivam mesa

11. ALI VSAJ DVAKRAT NA TEDEN JESTE MORSKE RIBE?

a. da

b. ne

c. drugo______________________


3

12. KOLIKO TEKOČINE POPIJETE DNEVNO?

a. 0,5 litra

b. 1 liter

c. 2-3 litre

13. KATERE TEKOČINE NAJVEČ ZAUŢIJETE?

a. voda

b. čaj

c. kava

d. sok

e. drugo____________________

14. ALI SE IZOGIBATE KAKŠNIM ŢIVILOM?

a. da

b. ne

15. ČE STE ODGOVORILI Z DA, KATERIM ŢIVILOM SE IZOGIBATE?

______________________________________________________________________

16. ALI UŢIVATE KAKŠNA PREHRANSKA DOPOLNILA, VITAMINE, MINERALE?

a. da

b. ne

17. ČE STE ODGOVORILI Z DA, KATERA PREHRANSKA DOPOLNILA UŢIVATE?

_________________________________________________________________________

___________________________________________________________________

18. ALI IMATE PREDPISANO KAKŠNO DIETO?

a. da če da, katero____________________________

b. ne

19. ALI BI ŢELELI VEČ INFORMACIJ O PREHRANJEVANJU V ČASU MED

NOSEČNOSTJO ?

a. da

b. ne


4

20. ALI BI ŢELELI POGOVOR S KLINIČNIM DIETETIKOM?

a. da

b. ne

21. KJE STE DOBILI INFORMACIJE O NAČINU PREHRANJEVANJA MED

NOSEČNOSTJO?

a. od medicinske sestre

b. v materinski šoli

c. od ginekologa

d. iz literature, interneta

e. od kliničnega dietetika

f. drugo

22. ALI MENITE, DA PREHRANA MED NOSEČNOSTJO VPLIVA NA POTEK

NOSEČNOSTI TER NA ZDRAVJE ŠE NEROJENEGA OTROKA?

a. da

b. ne

c. ne vem

23. ALI VAM PREHRANA NA ODDELKU ZADOSTUJE?

a. da

b. ne

c. drugo

24. ALI SE VAM ZDI PREHRANA NA ODDELKU PRIMERNA ZA NOSEČNICO?

a. da

b. ne

c. drugo

25. ALI BI V JEDILNIKIH NA ODDELKU KAJ SPREMENILI?

a. da

b. ne


5

26. ČE STE ODGOVORILI Z DA, PROSIM PODAJTE VAŠE PREDLOGE:

_________________________________________________________________________

___________________________________________________________________

Hvala!


6

SOGLASJE O OPRAVLJANJU RAZISKAVE

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017-10-26 · 12 korakov do zdravega prehranjevanja Priporočila 12 korakov do zdravega prehranjevanja so oblikovali strokovnjaki