UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017. 11. 27. · Celice se lahko spremenijo, se pri čnejo nenadzorovano deliti in s staranjem ne odmrejo. Te »nesmrtne« celice

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PREHRANA BOLNIKOV S KARCINOMOM

PREBAVIL

(Diplomsko delo)

Maribor, 2011 Jožica Krevh

Jožica Krevh: Prehrana bolnikov s karcinomom prebavil

I

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Rak prebavil je skupina tumorjev, ki nastajajo na požiralniku,

želodcu, debelem črevesu, danki, trebušni slinavki, v jetrih in žolčniku. Prognoze

zdravljenja so spremenljive in so odvisne od specifičnosti vrste raka. Na razvoj in potek

bolezni vplivata tudi prehrana in življenjski slog. Pri bolnikih z rakom prebavil sta

pogosti podhranjenost in kaheksija, posebej v času zdravljenja z agresivnimi oblikami

(kemoterapija, obsevanje). Individualna prehranska obravnava bolnika z rakom in

prehranska intervencija sta pomembni za zmanjšanje in nadaljnje izgubljanje telesne celične

mase.

Namen: Predstaviti pomen pravilnega prehranjevanja bolnikov s karcinomom prebavil in

pokazati v kolikšni meri sta soodvisna uspešnost okrevanja in način prehranjevanja med

in po bolezni. Hkrati je namen tudi z raziskavo ugotoviti seznanjenost in informiranost

bolnikov o uživanju zdrave prehrane in kaloričnih napitkov po operaciji in vlogo

zdravstvenega osebja pri tem.

Metode: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo. Teoretična izhodišča

smo predstavili s pomočjo analize literature. Za zbiranje, analizo ter interpretacijo

podatkov v raziskovalnem procesu smo uporabili anketni vprašalnik, ki zajema vprašanja

zaprtega tipa. V raziskavo je bilo vključenih 40 bolnikov. Za obdelavo analize smo

uporabili statistične metode ob računalniški podpori aplikacije Microsoft Excel.

Rezultati in diskusija: Podatki raziskave kažejo, da so bolniki dobro informirani o

pomenu in načinu zdravega prehranjevanja. Večina informacij je še vedno posredovana

ustno. Pri osveščanju ima strokovno zdravstveno osebje v primerjavi z drugimi oblikami

in možnostmi glavno in najpomembnejšo vlogo.

Ključne besede: kronične nenalezljive bolezni, dejavniki tveganja, zdrava prehrana,

prehranska priporočila, promocija zdravega načina prehranjevanja.


II

ABSTRACT

Theoretical starting points: Gastrointestinal cancer is a group of tumours that form on

oesophagus, stomach, large intestine, rectum, pancreas, livers and gall bladder. The

treatment prognoses are variable and depend of cancer type specificity. Development and

course of disease is influenced also by nutrition and lifestyle. With gastrointestinal cancer

patients malnutrition and cachexia are common, especially in time of treatment with

aggressive forms (chemotherapy, irradiation). Individual nutrition treatment of a cancer

patient and nutrition intervention is important for reduction and further loss of body cell

mass.

The purpose: To present the meaning of proper eating of gastrointestinal carcinoma

patients and to show to what extent the recovery success and proper eating are

interdependent during and after the disease. Simultaneously, the purpose is also to

establish with research the familiarity and awareness of patients on healthy food and

calorific beverages consumption after surgical operation, and the role of medical staff

during the course.

Methods: In the diploma we used descriptive method. Theoretical starting points are

presented by means of literature analysis. For gathering, analysis and interpretation of the

data in the process of research we used questionnaire that included questions of closed

type. The research included forty patients. For analysis processing we used statistical

methods with computer support of the Microsoft Excel application.

Results and discussion: The research data show that patients are well informed about the

meaning and the way of healthy eating. Most information is still given orally. With rising

awareness, the expert medical staff, in comparison with other forms and possibilities, has

the main and most important role.

Key words: chronic infectious diseases, risk factors, healthy nutrition, dietary

recommendations, promotion of healthy eating.


III

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki ste mi pomagali v času mojega študija in pri izdelavi

diplomskega dela. Med vsemi bi rada izpostavila svojo družino, taščo, svakinjo, nekatere

sodelavke in sodelavca Petra ter bolnike, ki so sodelovali pri anketi. Iskrena zahvala je

namenjena mentorici mag. Milici Lahe in somentorju dr. Vladimirju Toplerju za

strokovne usmeritve in vzpodbude. Za tehnično pomoč pri izdelavi diplomskega dela sem

hvaležna sestri Ireni in Metki. Vsem skupaj iskrena hvala. Z vašo nesebično pomočjo in

podporo je bila moja študijska pot lažja.


IV

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................................................. 1

1.1 Namen in cilji diplomskega dela .................................................................................................... 2

2 KARCINOM PREBAVIL ................................................................................................................. 3

2.1 Nastanek karcinoma prebavil ........................................................................................................ 3

2.2 Dejavniki tveganja nastanka karcinoma prebavil........................................................................ 4

2.3 Pomen pravočasnega ugotavljanja bolezni in diagnostične možnosti ........................................ 5

3 ZDRAVA PREHRANA IN PREPREČEVANJE NASTANKA BOLEZNI.................................. 8

3.1 Prehranska priporočila ................................................................................................................... 8

3.2 Hranilne snovi................................................................................................................................ 14

3.2.1 Beljakovine ............................................................................................................................. 14

3.2.2 Ogljikovi hidrati ..................................................................................................................... 15

3.2.3 Maščobe................................................................................................................................... 16

3.2.4 Vitamini in minerali............................................................................................................... 18

3.3 Napake v prehrani pred nastankom bolezni............................................................................... 19

3.3.1 Debelost ................................................................................................................................... 19

3.3.2 Nezdrava prehrana in njen vpliv na zdravje....................................................................... 21

4 POSEBNOST PREHRANE BOLNIKA S KARCINOMOM....................................................... 23

4.1 Prehrana bolnika s karcinomom prebavil................................................................................... 24

4.2 Podhranjenost in vloga prehranske terapije bolnika s karcinomom prebavil ........................ 27

5 CELOSTNA REHABILITACIJA BOLNIKA OB ZAKLJUČKU ZDRAVLJENJA ............... 31

5.1 Psihosocialna in delovna rehabilitacija........................................................................................ 31

5.2 Vloga družine in partnerja pri rehabilitaciji .............................................................................. 33

6 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OSVEŠČANJU, USMERJANJU IN

VZPODBUJANJU V PREHRANJEVALNIH SPREMEMB.......................................................... 34

7 RAZISKAVA .................................................................................................................................... 37

7.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................................ 37

7.2 Raziskovalne metode..................................................................................................................... 37

7.3 Raziskovalni vzorec in raziskovalno okolje................................................................................ 38

7.4 Etični vidiki raziskave.................................................................................................................. 38

8 REZULTATI RAZISKAVE............................................................................................................ 40

9 RAZPRAVA...................................................................................................................................... 48

10 SKLEP............................................................................................................................................. 52


V

LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................................... 54

PRILOGE............................................................................................................................................... 1

Priloga 1: Anketni vprašalnik.......................................................................................................... 1 Priloga 2: Soglasje etične komisije Splošne bolnišnice Slovenj Gradec ....................................... 5


1

1 UVOD

Zdravo prehranjevanje je tema številnih raziskav, znanstvenih soočanj, teorij in diet. Del

zdravstvenega varstva, ki se začenja takoj po rojstvu in traja vse življenje, je spremljanje in

ocenjevanje prehranjevalnih navad ter poudarjanje ugodnega vpliva, ki ga ima zdrava prehrana

na telo in splošno zdravje.

Vsa živa bitja potrebujemo vodo in hrano. Človek je v prehrani najbolj domiseln in

ustvarjalen, a lahko tudi požrešen. Možnosti, ki mu jih odpira um, pogosto presegajo njegove

potrebe. Tako se zgodi, da mu hrana ne koristi več, ampak škoduje. To ne velja le za sestavo,

temveč tudi za količinska razmerja v prehrani. Zelo pomembno je spoznanje, da lahko tudi

tisto, kar je sicer zdravo, v pretirani količini vodi v debelost in druge bolezni ter ogroža

zdravje.

Dobro znan in dandanes vse večkrat uporabljen Hipokratov rek pravi: »Tvoja zdravila naj

bodo hrana in tvoja hrana naj bo zdravilo.« Ta rek nam dokazuje, da se je že Hipokrat zavedal

povezave med hrano in dobrim zdravjem.

Rak prebavil predstavlja najobsežnejšo skupino tumorjev. Debelo črevo in danka sta v zadnjih

letih najpogostejše mesto (razen kože), na katerem pri prebivalstvu razvitega sveta, tudi

Slovenije, nastane katera od rakavih bolezni. Bolezen običajno spremljata podhranjenost in

kaheksija, ki sta značilna sindroma bolezni, pri katerem so v ospredju predvsem izguba puste

mišične in maščobne mase, zmanjšana telesna zmogljivost in anoreksija. Če je bolnik v

slabem prehranskem stanju, lahko to zanj pomeni slabše funkcionalno telesno stanje, neželeni

učinki zdravljenja so večji, sama bolezen pa se prav tako slabše odzove na zdravljenje.

Nenazadnje to pomeni tudi slabšo kakovost življenja v obdobju po prestani bolezni (Južnič

Sotlar, 2009).

Zato je za vse bolnike z rakom zelo pomembna ustrezna podpora v smislu pravilne prehrane.

Tovrstne podpore na žalost še niso deležni vsi onkološki bolniki. Različne raziskave zadnjih


2

let so dokazale, da je podhranjenost bolnikov v bolnišnicah resen problem, ki zadeva

pomembno število hospitaliziranih bolnikov. Načrtovana in bolniku prilagojena prehranska

podpora je dejavnik, katerega cilj je izboljšanje ali ohranjanje primerne prehranjenosti

bolnikov in pomembno vpliva na potek, odziv in izid zdravljenja ter kakovost bolnikovega

življenja (Skela Savič et al., 2006).

Medicinske sestre in zdravstveni tehniki, kot največja skupina zdravstvenih delavcev,

predstavljajo potencial, s katerim bi lahko dvignili kakovost, učinkovitost in uspešnost

zdravstvene obravnave bolnikov s karcinomom prebavil in njihovega osveščanja in

spreminjanja prehranskih navad ter splošnega življenjskega sloga.

1.1 Namen in cilji diplomskega dela

Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti pomen pravilnega prehranjevanja bolnikov s

karcinomom prebavil. Hkrati je namen tudi ta, da z raziskavo ugotovimo seznanjenost

bolnikov o uživanju zdrave prehrane po operaciji. Z delom želimo opozoriti vse zdravstvene

delavce, da bodo dovolj izčrpno in na primeren način seznanjeni o pomenu pravilnega

prehranjevanja pri preprečevanju in zdravljenju bolezni.

Cilji

Ker vemo, da je ustrezna prehrana ključna za uspešno in hitrejšo rehabilitacijo bolnikov s

karcinomom prebavil, so cilji diplomskega dela:

• Opisati karcinom prebavil in dejavnike tveganja za nastanek karcinoma.

• Opisati pravilno prehrano v času zdravljenja zaradi karcinoma prebavil.

• Ugotoviti, kako bolniki ocenjujejo svoj način prehranjevanja pred nastankom bolezni.

• Ugotoviti kakšno vrsto hrane so uživali v času zdravljenja.

• Ugotoviti ali so dobili dovolj informacij o pomenu pravilne prehrane za hitrejše in

boljše okrevanje po operaciji in od koga so jih dobili največ.


3

2 KARCINOM PREBAVIL

Rak na območju prebavil predstavlja obsežno skupino različnih tumorjev, ki nastajajo na

požiralniku, želodcu, debelem črevesu, danki, trebušni slinavki, v jetrih in žolčniku.

Najpogostejši je rak debelega črevesa in danke. Za rakom debelega črevesa in danke po svetu

zboli skoraj milijon ljudi na leto, umre pa jih približno pol milijona; ta bolezen je vzrok smrti

pri približno osmih odstotkih bolnikov, ki umrejo za rakom. Debelo črevo in danka sta v

zadnjih letih najpogostejše mesto (razen kože), na katerem pri prebivalstvu razvitega sveta,

tudi Slovenije, nastane katera od rakavih bolezni (Južnič Sotlar, 2009).

Med pogostejšimi vrstami raka prebavil je tudi želodčni rak. Po oceni Mednarodne agencije za

raziskovanje raka je leta 2002 v svetu za želodčnim rakom zbolelo več kot 933 tisoč ljudi,

umrlo pa jih je skoraj 700 tisoč, kar pomeni več kot 10 odstotkov vseh smrti zaradi raka.

Bolezen pogosto odkrijejo šele v napredovali fazi, zato je preživetje bolnikov slabo (relativno

petletno preživetje redko presega 30 odstotkov). Želodčni rak je v Sloveniji na četrtem mestu

po pogostosti vseh rakov (za pljučnim rakom, rakom dojke ter rakom debelega črevesa in

danke). Pozitivno je, da je to eden od redkih rakov, pri katerem se incidenca vztrajno

zmanjšuje (Južnič Sotlar, 2009).

2.1 Nastanek karcinoma prebavil

Celice, ki sestavljajo tkiva in organe, se v normalnih razmerah delijo v skladu s potrebo

organizma. Ko se postarajo, odmrejo in nadomestijo jih nove celice. Včasih ta proces ne

poteka po ustaljeni poti. Celice se lahko spremenijo, se pričnejo nenadzorovano deliti in s

staranjem ne odmrejo. Te »nesmrtne« celice tvorijo raščo, ki jo imenujemo tumor. Tumorji

želodca so lahko benigni in maligni. Benigni tumorji rastejo lokalno, so običajno nenevarni in

se po odstranitvi ne ponovijo. Maligni tumorji (rakavi tumorji) želodca lahko prerastejo steno

želodca in se širijo v sosednje organe (požiralnik, trebušno slinavko, jetra ali črevo) ter ovirajo

njihovo delovanje. Rakave celice se lahko odcepijo od primarnega tumorja in po limfnem


4

sistemu ali krvi potujejo v druge organe telesa (bezgavke, jetra, pljuča ali kosti), kjer tvorijo

zasevke (metastaze) (Anderluh et al., 2006).

2.2 Dejavniki tveganja nastanka karcinoma prebavil

Za nastanek raka debelega črevesa in danke so pomembni dejavniki, ki so povezani z

zahodnim življenjem: debelost, energijsko prebogata hrana z malo vlakninami, sedeč

življenjski slog, čezmerno uživanje alkoholnih pijač, kajenje, čezmerno uživanje rdečega

mesa. Z zdravim življenjskim slogom, uravnoteženo prehrano, telesno dejavnostjo in

opustitvijo razvad bi lahko zmanjšali pojavnost te bolezni (Južnič Sotlar, 2009).

Med najpomembnejše dejavnike tveganja za želodčni rak spadajo: okužba z bakterijo

Helicobacter pylori, prehrana in kajenje. Okužba s Helicobacter pylori poveča tveganje za

štiri- do šestkrat. Zato je Mednarodna agencija za raziskovanje raka leta 1994 bakterijo

Helicobacter pylori uvrstila v prvo skupino karcinogenov, ki so dokazano vzročno povezani z

rakom pri človeku. Dejavniki tveganja v prehrani so nezadosten vnos svežega sadja in

zelenjave, velik vnos soli in uživanje prekajenega mesa ali rib. Z visoko incidenco želodčnega

raka je povezan tudi nižji družbenoekonomski položaj. V Sloveniji je v regijah, kjer vlada

razmeroma večje blagostanje, manj želodčnega raka (zahodni del države); ljudje v revnejših

skupnostih so namreč bolj izpostavljeni okužbam, prehranjujejo se manj zdravo, v povprečju

več kadijo itn. (Južnič Sotlar, 2009).

Ne vemo še, zakaj se pri nekaterih ljudeh razvije rak želodca, pri drugih pa ne. Raziskave so

pokazale, da je pri ljudeh, ki so bolj izpostavljeni določenim dejavnikom tveganja, večja

možnost zbolevanja za rakom želodca, ni pa to pravilo. Veliko ljudi kljub dejavnikom

tveganja ne zboli za rakom želodca (Anderluh et al., 2006).

Za rakom trebušne slinavke pogosteje obolevajo kadilci. Ogroženi so tudi delavci, ki prihajajo

v stik z naftnimi derivati in razredčili, nastanek tega raka pa večajo še čezmerno pitje

alkoholnih pijač, premastna hrana, uživanje preveč rdečega mesa, debelost, sladkorna bolezen


5

in kronično vnetje žleze. Pri preventivi so pomembni splošni ukrepi za zdravo življenje, hrana

z veliko zelenjave in sadja ter manj mesa, telesna dejavnost in vzdrževanje telesne teže (Južnič

Sotlar, 2009).

Mednarodna agencija za raziskovanje raka v Lyonu od leta 1994 uvršča virus hepatitisa B in C

v prvo skupino dokazanih karcinogenov za človeka. Na nastanek raka na jetrih vplivata tudi

alkohol in pomanjkljiva prehrana, zlasti pomanjkanje vitamina A. Povezanost med

dolgotrajnim jemanjem kombiniranih oralnih kontraceptivov in hepatocelularnim karcinomom

so ugotovili v petih študijah, ki so jih opravili v razvitih državah. Za preprečevanje tega raka

sta pomembna cepljenje proti okužbi s HBV in omejevanje alkoholizma (Južnič Sotlar, 2009).

Rak požiralnika je zelo redek. Povezan je s čezmerno telesno težo in iztekanjem želodčnega

soka v požiralnik.

Nekatere raziskave povezujejo rak žolčnika in žolčevodov z vnetjem žolčnika in žolčnimi

kamni, vendar večina ljudi, ki jih ima, ne zboli za rakom žolčnika. Rak žolčnikov povezujejo

tudi z debelostjo in preveč kalorično hrano, v kateri je veliko ogljikovih hidratov. Kot

preventivo priporočajo zdrav življenjski slog, kirurško odstranitev žolčnih kamnov pa

predvsem pri tistih, pri katerih je rak žolčnika v družini pogostejši (Južnič Sotlar, 2009).

2.3 Pomen pravočasnega ugotavljanja bolezni in diagnostične možnosti

Najpogostejši znaki te skupine rakov so težave pri požiranju, občutek, da se hrana zatika v

požiralniku, težave s prebavo, spremenjen ritem iztrebljanja, predvsem driske, ki se

izmenjujejo z zaprtjem, krči z vetrovi ali bolečine v trebuhu, občutek, da ne morete docela

izprazniti črevesa, črno ali krvavo blato in nenamerno hujšanje.


6

Zgodnja oblika raka želodca pogosto ne povzroča jasnih znakov in simptomov bolezni. Z

rastjo tumorja se lahko pojavijo naslednji bolezenski znaki in simptomi:

• nelagodje v predelu žličke,

• težave pri požiranju, zatikanje hrane,

• občutek sitosti in napihnjenosti trebuha že po manjšem obroku,

• bolečina,

• slabost in bruhanje,

• izguba telesne teže,

• črno blato,

• občutek utrujenosti (največkrat nastane zaradi slabokrvnosti) (Anderluh et al., 2006).

Kadar posameznik opazi katerega od naštetih znakov ali simptomov, ki so značilni za obolenje

želodca, je zelo pomembno da čim prej obišče svojega osebnega zdravnika. Ta bo najprej s

pogovorom in pregledom poskusil ugotoviti, za kakšno obolenje gre.

Opraviti je potrebno tudi:

• Krvne preiskave (slabokrvnost, delovanje jeter in ledvic…).

• Test prisotnosti krvi v blatu (test okultne krvavitve ali hematest). Z njim se v vzorcu

blata ugotovi prisotnost krvi, ki sicer ni vidna s prostim očesom. Test ni specifičen, saj

kri lahko izvira tudi iz benignega tumorja ali pa je posledica drugih obolenj prebavil

(Anderluh et al., 2006).

Po potrebi je potrebno opraviti še nadaljnje diagnostične preiskave:

• Rentgensko slikanje požiralnika in želodca s kontrastom (pred rentgenskim slikanjem

želodec napolnijo s posebnim kontrastnim sredstvom. Tako postanejo spremembe na

želodčni sluznici vidne na rentgenski sliki).

• Endoskopski pregled-gastroskopija (je preiskava z gastroskopom, upogljivo cevko,

sestavljeno iz številnih optičnih vlaken, prek katerih se slika notranjosti želodca

prenaša na televizijski monitor, ki omogoča pregled sluznice želodca). Pred pregledom


7

zdravnik, gastroenterolog, s pršilom, ki vsebuje anestetik, omrtviči požiralnik, tako da

preiskovanec cevko lažje pogoltne. Med gastroskopijo odvzame delček tkiva za

preiskavo – pravimo, da je opravil biopsijo. Odvzeto tkivo zdravniki patologi

pregledajo pod mikroskopom in ugotovijo ali je sprememba rakava. Gastroskopijo

opravijo v bolnišnici ali v specialističnih gastroenteroloških ambulantah ter

diagnostičnih centrih. Velja za najbolj zanesljivo metodo v zgodnjem odkrivanju raka

želodca (Anderluh et al., 2006).


8

3 ZDRAVA PREHRANA IN PREPREČEVANJE NASTANKA BOLEZNI

Zdrava prehrana predstavlja režim prehrane, ki ohranja in krepi človekovo zdravje, vpliva

optimalno na rast in razvoj, dobro počutje in delovno storilnost; vključuje varno, energijsko in

hranilno uravnoteženo, varovalno (funkcionalno) in biološko sprejemljivo prehrano, v okviru

določene kulturne skupnosti. Zdrava prehrana poleg tega, da človeku ohranja in krepi zdravje

tudi preprečuje, da bi se bolezensko stanje še poslabšalo; lahko pa tudi zdravi (Pokorn, 2001).

Lastnosti zdrave prehrane (Pokorn, 2001):

• varna,

• biološko sprejemljiva,

• varovalna,

• gastronomsko sprejemljiva.

Pravilno sestavljena in pripravljena hrana, ki je enakomerno razporejena skozi ves dan,

pokriva naše energijske potrebe in potrebe po hranilnih snoveh. Hranilne snovi potrebujemo

za rast, razvoj in pravilen potek vseh procesov v telesu. Tako kot pomanjkanje hrane tudi

prevelike količine hrane slabo vplivajo na zdravje. Uživanje zdrave hrane omogoča normalno

delovanje našega organizma, krepi zdravje in varuje pred boleznimi. To je eden od pogojev

dobrega počutja vsakega človeka. Vpliva na sposobnost človekovega delovanja in preprečuje

bolezni. Na ustrezno sestavo posebej opozarjajo priporočila zdrave prehrane.

3.1 Prehranska priporočila

V nadaljevanju opisana prehranska priporočila so sprejemljiva za veliko večino ljudi.

Uporabijo jih lahko vegetarijanci, ljudje vseh etničnih skupin, tisti, ki imajo primerno telesno

težo, kot tudi tisti, ki so čezmerno prehranjeni in predebeli. Ta priporočila pa ne veljajo za

otroke do dveh let starosti, ki potrebujejo polnomastno mleko in polnomastne mlečne izdelke.

Da bi bila dosegljiva čim večjemu številu ljudi, so bila ta priporočila izdana tudi v obliki


9

zgibanke Uravnotežena prehrana, ki je slikovni pripomoček. Le ta poenostavljeno ponazarja

priporočene količine različnih živil v zdravi prehrani. Namen zgibanke je omogočiti ljudem

lažje razumeti načela zdravega prehranjevanja in se z užitkom zdravo prehranjevati.

Zdrava prehrana temelji na petih glavnih skupinah živil:

1. skupina: kruh, žita, žitni izdelki, kaše, krompir;

2. skupina: sadje in zelenjava;

3. skupina: mleko in mlečni izdelki;

4. skupina: meso, ribe in zamenjave;

5. skupina: živila, ki vsebujejo veliko maščob in sladkorjev (Belović, 2011).

Če uživamo živila pretežno iz prvih 4 skupin, zagotavljamo zadosten vnos hranilnih snovi za

normalno delovanje našega telesa in za vzdrževanje zdravja. Živila, ki vsebujejo veliko

maščob, za življenje niso nujno potrebna, vendar maščobe dodajo naši hrani pestrost in

okusnost.

Piramida zdrave prehrane nam pomaga izbrati zdravo hrano v skladu s smernicami

Svetovne zdravstvene organizacije.


10

Slika 1: Piramida zdrave prehrane

Vir: E-zdravje (2011)

Izbor in količino živil, ki naj jih jemo vsak dan, si torej lahko predstavimo s pomočjo

prehranske piramide. Tako prikazuje prehranska piramida uživanje živil iz petih poglavitnih

prehranskih skupin na spodnjih treh ravneh piramide. Vsaka od skupin vsebuje določene

hranilne snovi, ne pa vseh, ki jih potrebujemo. Prav zato živila iz ene skupine ne morejo

nadomestiti živil iz druge skupine. Nobena skupina živil ni pomembnejša od druge, za dobro

zdravje potrebujemo živila iz vseh skupin. Pozorni moramo biti na to, da piramida s svojo

obliko ponazarja količine živil v dnevni prehrani in potrebo po izbiranju zdravih živil.

Oddelek za prehrano, zdravje in razvoj v sodelovanju z Organizacijo za prehrano in kmetijstvo

(angl. Food and Agriculture Organization – FAO) nenehno pregleduje nove raziskave in

informacije s celega sveta o človekovih prehranskih potrebah in priporočenih vnosih hranil.

Mnoge države se zanašajo na Svetovno zdravstveno organizacijo in Organizacijo za prehrano


11

in kmetijstvo za vzpostavitev in razširjanje teh informacij, ki jih sprejmejo kot del svojih

nacionalnih prehranskih standardov. Oblikovanje prehrambenih kazalcev je skupni temelj za

vse države pri razvijanju prehranskih smernic za svoje prebivalstvo (Nishida et al., 2004).

Tabela 1: Kazalci zdrave prehrane v % dnevno zaužite energije ali g/dan

Celotne maščobe 15 do 30 % dnevne energije (ne več kot

35 %)

Nasičene maščobne kisline Pod 7 %

Polinenasičene maščobne kisline 6 do 10 %

Omega – 6 maščobne kisline 5 do 8 %

Omega – 3 maščobne kisline 1 do 2 %

Trans maščobne kisline Pod 1 %

Mononenasičene maščobne kisline Nad 10 %

Ogljikovi hidrati 55 do 75 %

Monosaharidi in disaharidi Pod 10 %

Beljakovine 10 do 15 %

Sadje in/ali zelenjava Nad 400 g/dan

Holesterol Pod 300 mg/dan

Sol (NaCl) Pod 5 g/dan

Sladkor Do 10 g/dan

Dietne vlaknine 27-40 g/dan

Semena in orehi Več kot 30 g/dan

Vir: Nishida et al. (2004)

Uravnotežena prehrana temelji na CINDI prehranskih priporočilih (Cindi Slovenija, 2008), ki

vsebujejo naslednjih 12 korakov do zdravega prehranjevanja:

1. Jejte pestro in hranljivo hrano, predvsem rastlinskega in manj živalskega porekla.

2. Kruh, žita in žitne izdelke, testenine, riž, krompir jejte večkrat na dan.


12

3. Večkrat na dan jejte različne vrste zelenjave in sadja (skupaj vsaj 400 g/dan), najbolje

sveže in domače.

4. Z redno, dnevno, zmerno telesno dejavnostjo vzdržujte telesno težo v priporočenih

mejah (ITM naj bo med 20 in 25).

5. Pazite na maščobe (iz maščob naj izvira manj kot 30 % dnevne energije) in

nadomestite večino nasičenih maščob z nenasičenimi rastlinskimi olji ali mehko

margarino.

6. Zamenjajte mastno meso in mesne izdelke s fižolom v zrnju, lečo in drugimi

stročnicami, ribami, perutnino ali pustim mesom.

7. Uživajte posneto mleko in izdelke iz posnetega mleka, ki vsebujejo malo maščob in

soli (kislo mleko, jogurt, kefir, siri).

8. Izbirajte jedi, ki imajo manj sladkorja, izogibajte se rafiniranega sladkorja, omejite

uživanje slaščic in sladkih napitkov.

9. Izbirajte manj slane jedi. Dnevni vnos soli naj ne preseže čajne žličke (6g), pri čemer

upoštevajte tudi sol v kruhu, v konzerviranih in vnaprej pripravljenih jedeh.

10. Omejite alkohol na največ dva napitka (enote) na dan za moške in en napitek (enoto)

za ženske (en napitek- ena enota vsebuje 10 g alkohola oziroma 1 dl vina ali 3 dl piva

ali 0,3 dl žgane pijače).

11. Hrano pripravljajte zdravo in higiensko. Dušite, pecite, kuhajte ali pripravljajte jo v

mikrovalovni pečici, da ne bo potrebno dodajati veliko masti, olja, soli in sladkorja.

12. V prvih 6 mesecih otrokovega življenja priporočajte materam izključno dojenje, nato

pa naj sledi postopno uvajanje primernih jedi v pravilnih časovnih razmakih.

Učinek zdravega načina prehranjevanja lahko podkrepimo z zdravimi oziroma dobrimi

prehrambenimi navadami:

• uživanje hrane sede,

• redna prehrana (zajtrk, kosilo, večerja, ena ali dve malici); neredno prehrano imamo

tudi za dejavnik tveganja pri nastanku kroničnih bolezni,

• uživanje hrane v miru in sproščenem okolju,

• počasno uživanje (hrano dobro prežvečimo),


13

• uživanje čim pestrejše in ne preobilne hrane,

• uživanje malo mastne (čim manj ocvrte) hrane,

• vsakodnevna prehrana naj vsebuje dovolj sadja in zelenjave (Furlan, 1997).

Pri posameznih obrokih je potrebno paziti, da je hrana uravnotežena, da se sestoji iz

raznovrstnih živil in je enakomerno razporejena čez dan. Večji obroki morajo vsebovati

ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe v ugodnem razmerju. Tako sestavo kosila in večerje

lahko dosežemo s preprostim načinom razporejanja jedi na krožniku, zato ta način načrtovanja

prehrane imenujemo »zdrav krožnik«. Glavna jed za večerjo ali kosilo naj se sestoji iz treh

vrsti jedi: priloga (žita, žitni izdelki in krompir), zelenjavne prikuhe in mesne jedi ali

zamenjave za mesno jed.

V vsakodnevno prehrano bi naj vključevali vseh šest skupin živil: zelenjavo, sadje, žita in

žitne izdelke, mleko in mlečne izdelke, meso in mesne izdelke ter maščobe. Pri tem je

potrebno upoštevati razmerja, kot so prikazana na spodnji sliki (Hlastan Ribič, 2009).

Slika 2: Model zdravega krožnika

Vir: Hlastan Ribič (2009)


14

3.2 Hranilne snovi

Beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini, minerali in elementi v sledeh so hranilne

snovi, ki jih celice, tkiva in organi telesa potrebujejo za izgradnjo, obnovo in delovanje.

Najboljši način, za zagotavljanje vseh hranilnih snovi, je uživanje mešane in pestre hrane; in to

tudi takrat ko človek nima pravega apetita in hrana nima ne pravega vonja ne okusa. Zato

mora biti zaužiti obrok mnogokrat posledica zavestne odločitve (Rotovnik Kozjek et al.,

2009).

3.2.1 Beljakovine

Beljakovine so energijsko hranilo kot vir energije (1g beljakovin = 17,2 kJ) in surovina za

izgradnjo telesnih beljakovin. Imeti morajo zadosti visoko biološko vrednost, da ne pride do

neravnovesja zaradi pomanjkanja ali velikih presežkov posameznih esencialnih aminokislin.

Potrebe po beljakovinah oziroma aminokislinah so odvisne od stanja posameznika. Organizem

ne more sintetizirati nekaterih aminokislin, ki so nujne za sintezo svojih lastnih beljakovin,

zato so le-te nepogrešljiva sestavina hrane. Organizem, ki raste, ima večje potrebe po cistinu,

razen tega pa nekatere življenjsko pomembne aminokisline (npr. arginin in histidin)

pospešujejo rast (Pokorn, 1997, str. 36).

Priporočila SZO za beljakovine visoke biološke vrednosti so za ženske in moške 0,83

g/kg/dan, torej znatno manj, kot jih človek običajno zaužije v okolju obilne, mešane prehrane.

Zelo visok delež beljakovin, veliko nad priporočili, ni zaželen, ker obremenjuje presnovo.

Prehrana z veliko beljakovinami je acidogena in v živalskem poskusu skrajšuje življenjsko

dobo. Na splošno prevladuje mnenje, da je glede na oskrbo z aminokislinami najboljša taka

uravnoteženost, kakršno dosežemo z beljakovinami visoke biološke vrednosti. Novejše

raziskave kažejo, da je pogostnost raka manjša pri populacijah, ki uživajo beljakovine z

manjšo biološko vrednostjo (Pokorn, 1997, str. 36).


15

Za človeka so nadvse dober vir beljakovin živila živalskega izvora: meso, ribe, jajca, sir,

mleko. Tudi med živili rastlinskega izvora so nekatere vrste, ki vsebujejo več beljakovin,

predvsem zrna stročnic (npr. fižol, grah, soja), nekaj beljakovin premorejo tudi žita in jedrca

oreškov (Pokorn, 1997, str. 36).

3.2.2 Ogljikovi hidrati

Ogljikovi hidrati oskrbujejo telo predvsem z energijo, vendar so s svojimi sestavinami

vključeni tudi v vsako telesno celico. Skupino ogljikovih hidratov sestavlja izredno veliko

število različnih snovi, ki jih po kemični zgradbi na splošno delimo v tri skupine:

monosaharide (enostavne sladkorje), disaharide (dvojne sladkorje) in polisaharide

(sestavljene ogljikove hidrate). Med prebavo se ogljikovi hidrati v telesu razgradijo na

enostavne sladkorje. Monosaharidi izmed vseh sestavin hrane tudi najmanj obremenijo

prebavila (Furlan, 1997, str. 38).

Monosaharide in disaharide imenujemo sladkorji, ker so sladkega okusa. Mednje uvrščamo

kuhinjski sladkor (saharozo, ki je disaharid) in sladkorje, ki so naravne sestavine mleka, sadja

in zelenjave. Med polisaharidi so pomembni predvsem škrob (npr. v kruhu, krompirju,

korenasti zelenjavi, rižu, grahu) in snovi, ki se med prebavo ne razgradijo in jih imenujemo

vlaknine (balastne snovi). Največ vlaknin vsebujejo žitni izdelki, sadje in zelenjava. Energija,

ki jo dobimo z ogljikovimi hidrati in je ne porabimo, se uskladišči kot glikogen oz. tudi kot

maščevje (Furlan, 1997, str. 38).

Ogljikovi hidrati ne sodijo med življenjsko pomembne sestavine prehrane, ker lahko nastanejo

tudi v procesu glukoneogeneze. Vendar vodi prehrana brez ogljikovih hidratov do preureditve

metabolizma, ki je skrajno neugodna, ker pospešuje izgorevanje maščob, pri tem pa nastanejo

ketonska telesa, ki privedejo do metabolične acidoze. Ker se aminokisline porabljajo za

glukoneogenezo, se zmanjša biosinteza beljakovin (Pokorn, 1997, str. 40).


16

V prehrani človeka so pomembni zlasti tisti ogljikovi hidrati oziroma živila, ki ne dajo hitrega

povišanja ravni glukoze v krvi in ki imajo manjšo osmotsko aktivnost, torej škrobna živila,

namesto mono- in disaharidov (Pokorn, 1997, str. 40).

Po normativih SZO naj dnevna prehrana za odraslega človeka vsebuje nad 55 % ogljikovih

hidratov glede na celodnevne energijske potrebe; od 5 – 15 % teh hidratov pa je lahko v obliki

mono- in disaharidov; zlasti kot skriti ogljikovi hidrati v sadju, zelenjavi in mleku (laktoza).

Največ 10 % energije za odraslega človeka bi lahko dodali vsakdanji prehrani v obliki čistega

kuhinjskega sladkorja - saharoze (trsni ali pesni sladkor). Enako pomembna oziroma

učinkovita kot izbira ogljikovih hidratov je pogostost uživanja. Enaka količina ogljikovih

hidratov zaužita naenkrat, povzroči visoko raven krvne glukoze in inzulina; zaužita v manjših

dozah pa ravni glukoze ne poviša znatno (Pokorn, 1998).

3.2.3 Maščobe

Maščobe so za telo energijski material (na enoto dajejo dvakrat več energije kot ogljikovi

hidrati), poleg tega zagotavljajo v njih topne vitamine (A, D, E in K) in maščobne kisline, ki

jih telo nujno potrebuje, a jih samo ne more sintetizirati. Kar zadeva prehrano, maščobe

izboljšujejo konsistenco, vonj in okus živil. Ker je čas prehoda mastnih živil daljši, dajejo tudi

trajnejši občutek sitosti (Furlan, 1997, str. 39).

Glede na njihove kemične vezi razlikujemo nasičene (v molekuli imajo samo enojne vezi) in

nenasičene (v molekuli imajo eno ali več dvojnih vezi) maščobne kisline. Po številu dvojnih

vezi pa razlikujemo enkrat in večkrat nenasičene maščobne kisline. Enkrat nenasičene so

najpogostejše v rastlinskih oljih (npr. olivnem olju) in telesu najmanj škodujejo. Tudi večkrat

nenasičene maščobne kisline se nahajajo v večji meri v rastlinskih oljih. Za zdravje so bolj

priporočljive maščobe, ki vsebujejo čim manj nasičenih in čim več nenasičenih (posebno

enkrat nenasičenih) maščobnih kislin (Furlan, 1997, str. 39).


17

Sodobni civilizacijski človek zaradi razmeroma nizkih potreb po energiji pri uživanju hrane z

večjim deležem maščob hitro preseže svoje potrebe po energiji. Menijo, da je prav prevelika

količina maščob v dnevni prehrani sodobnega človeka kriva, da je debelost tako pogosta. V

razvitih državah dajejo maščobe do 45 % energije celotne dnevne energijske vrednosti

prehrane (Pokorn, 1997, str. 39).

Prehrana, ki vsebuje veliko maščob, bogatih z nasičenimi maščobnimi kislinami in veliko

holesterola, zvišuje holesterol in beta – lipoproteine v krvi, kar povečuje pogostost

ateroskleroznih obolenj. Razen živalskih maščob zvišujejo raven holesterola tudi nekatere

rastlinske maščobe: kokosova mast, kakavovo maslo, olje palmovih koščic in hidrirana

rastlinska olja. Rastlinska olja, bogata z nenasičenimi maščobnimi kislinami, znižujejo raven

holesterola v krvi, npr. koruzno olje, sončnično in sojino olje (Pokorn, 1997, str. 39).

Organizem ne more sintetizirati linolne in linolenske kisline, ki sta življenjsko pomembni.

Sem uvrščamo tudi arahidonsko kislino, ki se sicer sintetizira, vendar prepočasi. Potrebe

organizma po življenjsko pomembnih maščobnih kislinah so majhne: od 0,2 do 0,54 % - glede

na dnevne energijske potrebe. Pomanjkanje esencialnih maščobnih kislin se kaže v

spremembah na koži, v motnjah v presnovi vode in motnjah v reprodukciji. Mešana dnevna

prehrana, zlasti dodatki finih olj, vsebuje dovolj esencialnih maščobnih kislin (Pokorn, 1997,

str. 40).

Možne bolezenske povezave med povečano količino maščob v prehrani in boleznijo so

(Pokorn, 1997):

• bolezni srca in ožilja,

• rak,

• žolčni kamni,

• artritis,

• debelost s posledicami.


18

Prevelika količina maščob ter neustrezna sestava le-teh sta, kot kažejo številne epidemiološke

raziskave, glavna krivca za kronična obolenja srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2, pa tudi

za številne vrste rakastih obolenj. Zmanjšanje maščobe v prehrani je zato eden od prvih

ukrepov varovalne prehrane.

3.2.4 Vitamini in minerali

Za številne fiziološke funkcije so organizmu potrebne minimalne količine kemično različnih

snovi, ki jim rečemo vitamini. Te snovi mora telo dobiti s hrano, saj jih zmore sintetizirati v

zanemarljivih količinah, ki ne zadovoljujejo normalnih fizioloških potreb organizma. Vitamini

delujejo kot kofaktorji v encimih, ki omogočajo številne biokemične procese sinteze, presnove

ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Soudeleženi so tudi pri nevrotranzmisiji, rasti itd.,

zato lahko govorimo o vitaminih kot o življenjsko pomembnih snoveh. Kolikšne so potrebe po

vitaminih, so ugotovili s poskusi. Imenujemo jih priporočljive dnevne potrebe (RDA). V

normalni, uravnoteženi prehrani srednjeevropskega zmernega pasu je dnevno potrebnih

vitaminov dovolj. Pri določenih obolenjih, kjer je motena absorpcija iz prebavil, stanjih, pri

katerih je povečana presnova v obdobju intenzivne rasti organizma, med dojenjem, pri

kroničnem alkoholizmu… se potrebe po vitaminih bistveno zvečajo. Tudi pri psihofizičnih

naporih so metabolični procesi povečani. Spremenjene so energijske potrebe in z njimi

povezani presnovni procesi (Pokorn, 1997, str. 44).

Ustrezen vnos vitaminov v telo zagotavlja uživanje sadja in zelenjave. Ker so vitamini

nestabilne snovi, ki se pod vplivom zunanjih dejavnikov (npr. toplote, svetlobe) izgubljajo, je

pomembno, da sadje in zelenjavo uživamo tudi svežo in surovo (Pokorn, 1997, str. 44).

Vsa živila vsebujejo mineralne snovi, ki so za telo nujne kot:

• pomembni gradniki kostnega tkiva,

• sestavine telesnih tekočin, kjer med drugim uravnavajo osmozni tlak,

• katalizatorji (oz. njihove sestavine) različnih reakcij.


19

Glede na potrebno količino delimo minerale na makroelemente in mikroelemente. Med

prvimi, ki jih telo potrebuje sorazmerno veliko, so železo, kalcij, fosfor, kalij, žveplo, klor,

natrij in magnezij. Med mikroelementi, ki jih potrebujemo malo, pa so jod, baker, mangan,

fluor, nikelj, cink, krom in selen. Mešana (rastlinska in živalska živila), količinsko zadostna in

pravilno pripravljena prehrana vsebuje tudi zadostno količino mineralov (Furlan, 1997, str.

44).

Primarno pomanjkanje posameznih elementov je pri človeku zelo redko, ker jih rastlinska in

živalska hrana vsebujeta dovolj. Pomanjkanje je možno le pri enolični prehrani ali če hrana

vsebuje kakovostno manjvredna živila ali veliko dietnih vlaknin in fitinske kisline; te v

črevesju vežejo rudnine in tako preprečijo absorpcijo hranil. Pogosto se sekundarna

pomanjkanja pojavijo pri malabsorbciji. Potrebe po nekaterih elementih se povečajo tudi

zaradi pospešene presnove ob infekcijah, med nosečnostjo in dojenjem. Najbolj uporaben test

za ugotavljanje pomanjkanja posameznih elementov so meritve njihove plazemske

koncentracije (Pokorn, 1997).

3.3 Napake v prehrani pred nastankom bolezni

Že dolgo je znano, da neustrezna prehrana izzove bolezni, ustrezna prehrana pa jih pomaga

ozdraviti. Kljub napredku tehničnega znanja in milijardah, porabljenih za medicinske

programe in laboratorijske teste, ljudje še vedno zbolevamo za številnimi boleznimi

sodobnega časa. V zadnjem stoletju se je glavni prehranski problem večine prebivalstva na

svetu prevesil od podhranjenosti k uživanju prevelikih količin energijsko bogate hrane.

3.3.1 Debelost

Telesno težo ugotavljamo s tehtanjem in izražamo s kilogrami. Posameznikova telesna teža je

odvisna od telesne višine, telesne gradnje, spola in starosti. Stanje prehranjenosti ugotavljamo

in izražamo na različne načine, npr. z relativno telesno težo, deležem telesnega maščevja ali

indeksom telesne mase (ITM). Indeks telesne mase je najbolj priporočljiv, priljubljen in


20

preprost, pomeni pa razmerje med telesno težo (v kilogramih) in kvadratom telesne višine (v

metrih) (Furlan,1997):

ITM = telesna teža / telesna višina2

Razvrstitev prehranjenosti glede na ITM (v kg/m2) je:

• do 18,5: podhranjenost,

• 18,5-24,9: normalna prehranjenost,

• 25,0-29,9: prva stopnja prekomerne prehranjenosti,

• 30,0-34,9: druga stopnja prekomerne prehranjenosti - debelost,

• 35,0-39,9: tretja stopnja prekomerne prehranjenosti - visoka debelost,

• 40 in več: četrta stopnja prekomerne prehranjenosti - izjemna debelost.

•

ITM je primeren kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let, ne pa za

otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičja pri njih drugačen. Raziskava ˝Dejavniki

tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije˝, ki jo je izvedla CINDI

Slovenija je pokazala, da ima normalno težo (ITM manj kot 25) le 44 % Slovencev, kar 54 %

pa je čezmerno prehranjenih ali debelih (ITM nad 25) (Furlan, 1997).

Debelost zveča obolevnost zaradi različnih kroničnih nenalezljivih bolezni in velja po

pogostosti za kajenjem za drugi odstranljivi vzrok prezgodnje umrljivosti pri odraslih.

Prekomerna telesna teža, predvsem pa debelost sta povezani s številnimi drugimi kroničnimi

boleznimi, med katerimi so:

• hipertenzija,

• motnje in bolezni presnove ( sladkorna bolezen tipa 2),

• srčno-žilne bolezni (ishemična bolezen srca, srčno popuščanje),

• možganskožilne bolezni (cerebro-vaskularni inzult),

• različne oblike rakavih bolezni (rak črevesja, rak dojke, rak žolčnika),

• druge bolezni (Zaletel - Kragelj et al., 2004 a).


21

Vse naštete bolezni so za slovensko populacijo pomembne predvsem zato, ker so to tiste

bolezni, zaradi katerih prebivalci Slovenije tudi najpogosteje umiramo (Zaletel - Kragelj et al.,

2004 a).

3.3.2 Nezdrava prehrana in njen vpliv na zdravje

V zadnjem stoletju je v razvitem svetu upadla obolevnost in umrljivost zaradi nalezljivih bolezni

in bolezni pomanjkanja, ki so posledica revščine in neznanja. V porastu pa so bolezni izobilja, ki

jih imenujemo tudi civilizacijske ali kronične nenalezljive bolezni. Povezane so s sodobnim

načinom življenja, ki ga označuje nepravilna prehrana, pomanjkanje gibanja, kajenje in

prekomerna raba alkohola.

Raziskave so pokazale, da so prehranske navade Slovencev slabe. Hrana vsebuje preveč

maščob ter premalo žit, zelenjave in sadja, hrana je preslana. Popijemo tudi preveč alkoholnih

pijač. Pojemo preveč belega kruha in mastnega mesa, ki ga najraje ocvremo ali pečemo.

Pogosto izpuščamo zajtrke. Večina Slovencev je premalo presne zelenjave, deset odstotkov pa

je sploh ne je. Posledice takšnega načina prehrane in nezadostne telesne aktivnosti so

prevelika telesna teža, nagnjenost k nastanku atheroskleroze, sladkorne bolezni in raka. Več

kot 50 odstotkov Slovencev ima preveliko telesno težo (Kolenc, 2004).

Najbolj znane dokazane povezave med nezdravim prehranjevanjem in nekaterimi zelo

razširjenimi kroničnimi boleznimi so (Radešček, 2005):

• Nepravilna prehrana pospeši nastanek presnovnih motenj, ki jih zajema skupno ime

polimetabolni sindrom. Odraža se s trebušno debelostjo, povišanim krvnim tlakom,

povišano koncentracijo krvnih maščob in insulinsko rezistenco oziroma sladkorno

boleznijo. Zanj je značilna hiperinsulinemija in neodzivnost tkiv na insulin. Posledica

so aterosklerotične okvare žilnih sten, srčna in možganska kap, gangrena spodnjih

okončin ter sladkorna bolezen. Pri mladih ženskah so presnovne motnje lahko

povezane s komplikacijami v nosečnosti.

• Nezdrava prehrana s premalo sadja, zelenjave in polnovrednih žitaric, preveč maščob,

preveč živalskih maščob je povezana z rakom na debelem črevesu, danki, na dojki,


22

jajčnikih in materničnem telesu, na prostati, žolčniku, trebušni slinavki, pa tudi na

pljučih, v grlu, žrelu, na požiralniku, želodcu in mehurju. Prekajena in konzervirana

hrana lahko sproži nastanek želodčnega raka. Prehrana je odgovorna za 35 % smrti

zaradi raka.

• Premalo vlaknin povzroča nastanek žolčnih kamnov in zaprtja.

• Pomanjkanje kalcija v prehrani privede do zgodnejšega pojava osteoporoze.

• Povečana telesna teža, kot posledica preobilne prehrane, sama na sebi okvari sklepe,

zaradi manjše okretnosti povečuje verjetnost poškodb in zvišuje verjetnost zapletov ob

eventuelnih operacijah.

Za nezdravo hrano se je v zadnjem času udomačil izraz »junk food«, ki označuje hrano, ki

nima ali pa ima zelo malo hranilne vrednosti. Taka hrana vsebuje t.i. »prazne kalorije« in

lahko povzroča osebam, ki jo redno uživajo, zdravstvene težave. Junk food hrana je običajno

pripravljena hitro in ima veliko vsebnost nasičenih maščob, soli ali sladkorja in malo ali nič

sadja, zelenjave, ali prehranskih vlaknin. Njene koristi za zdravje so nične. Najbolj tipični

predstavniki te hrane so slani prigrizki - čips, sladkarije, sladice, ocvrta hrana in t.i. fast food

ter gazirane pijače.


23

4 POSEBNOST PREHRANE BOLNIKA S KARCINOMOM

Priporočila za prehrano bolnikov z rakom se nekoliko razlikujejo od priporočil zdrave

varovalne prehrane. Spremembe v presnovi rakavih bolnikov navadno predvsem povečajo

potrebo po beljakovinah in energiji. Osnovno priporočilo prehrane bolnikov z rakom je zdrava

in uravnotežena prehrana, a prilagojena bolnikom povečanim potrebam po beljakovinah in

energiji (Rotovnik Kozjek et al., 2009).

Predvsem pa je vnos potrebnih hranil pri bolniku z rakom prilagojen izraženosti presnovnih

sprememb in njegovim zmožnostim uživanja hrane. Zato se priporočila za prehrano bolnikov z

rakom nekoliko razlikujejo od priporočil zdrave varovalne prehrane. To lahko bolnike z rakom

zbega, saj se zdi, da so ta priporočila nasprotje tistemu, kar so že slišali o zdravem načinu

prehranjevanja. Poudarjen je pomen uživanja energijsko in beljakovinsko bogate hrane, jedi,

bogatih z ogljikovimi hidrati in kakovostnimi maščobami (Rotovnik Kozjek et al., 2009).

Načela zdrave prehrane poudarjajo uživanje petih dnevnih obrokov, uživanje velike količine

svežega sadja in zelenjave, polnozrnatih izdelkov, zmerno uživanje mesa in mlečnih izdelkov

ter omejeno uživanje maščob, sladkorja, alkohola in soli.

Prehranska priporočila za bolnika z rakom pa lahko vključujejo povečano uživanje vseh vrst

pustega mesa, rib, mleka, sira, jogurtov, skute, polnozrnatega kruha, ovsenih kosmičev,

testenin, riža in zmerno povečano uživanje smetane, masla, oljčnega, repičnega in sončničnega

olja (Rotovnik Kozjek et al., 2009).

Pripravo jedi in izbor živil je potrebno prilagoditi posameznikovim zmožnostim, da jo zaužije.

Če ni zmožen zaužiti večje količine hrane, je smiselno posegati po hrani z večjo energijsko

gostoto. Hrana naj bo pripravljena iz kvalitetnih živil, saj je tako tudi v manjši količini hrane

zadostna vsebnost mikrohranil.


24

V obdobju bolezni in onkološkega zdravljenja je prehrana izrednega pomena, ker organizmu

zagotavlja energijo, potrebne hranilne in zaščitne snovi.

Pravilno prehranjevanje med boleznijo in zdravljenjem je hkrati pomembno ker (Rotovnik

Kozjek et al., 2009):

• vzdržuje normalo prehranjenost organizma (ohranjanje telesne teže in zaloge hranil v

telesu),

• preprečuje oziroma zavira razvoj kaheksije,

• ohranja ali celo izboljša telesno kondicijo in dobro počutje,

• zmanjša splošne neželene učinke zdravljenja in tiste, ki vplivajo na prehranjevanje,

• krepi imunsko odpornost organizma in zmanjša tveganje za okužbe,

• omogoči hitrejše celjenje ran in ozdravitev,

• izboljša izid zdravljenja.

V obdobju bolezni in onkološkega zdravljenja je treba organizmu zagotavljati prehrano, ki je

prilagojena presnovnim spremembam pri bolniku.

4.1 Prehrana bolnika s karcinomom prebavil

Zdravljenje raka vključuje operativno, hormonsko in imunsko zdravljenje, kemoterapijo ter

obsevanje. Vse oblike zdravljenja telo obremenjujejo, zato je zelo pomemben način prehrane,

ki bo pomagal telesu pri obvladovanju bolezni. Pri že nastalem obolenju ima lahko ustrezna

prehrana velik vpliv na obvladovanje raka. Cilj varovalne prehrane je krepitev obrambne

sposobnosti telesa, sodelovanje pri razstrupljanju in zaščita telesa pred učinki bolezni ter

močnih zdravil, ki so potrebna za zdravljenje bolezni (Aktivita, 2011).

Varovalna prehrana je le ena od gradnikov zdrave prehrane. Njen temelj so polnovredna žita,

sadje, zelenjava, ribe, mlečni izdelki, jajca. Enako pomembna kot varovalna prehrana je tudi


25

varna prehrana, ki ne presega dovoljenih količin pesticidov, težkih kovin, antibiotikov, plesni,

bakterij, aditivov in strupov (ZZV Ravne na Koroškem, 2011).

Rakave celice dobro uspevajo v okolju brez kisika. Ustrezna varovalna prehrana jih uspešno

premaguje vzporedno z okisičenjem vseh telesnih tkiv. Rakave celice se lahko močno okrepijo

s pomočjo arahidonske kisline, ki je eden izmed presnovkov pri presnovi maščob. Preveliki

količini arahidonske kisline se lahko bolnik izogne tako, da v prehrani ne uporablja maščob z

nasičenimi maščobnimi kislinami. Zmernost mora upoštevati tudi pri uživanju polnomastnega

mleka, trdih sirov in rdečega mesa. Prehrana naj bo obogatena s svežim sadjem in zelenjavo

kot tudi z jetrci, semeni in žitnimi semeni, ki s svojo varovalno sestavo uspešno vplivajo na

presnovo in tvorbo tistih maščob, ki zavirajo vnetje (Aktivita, 2011).

Nevtropenična dieta, ki jo priporočamo pri nenormalnem znižanju števila nevtrofilcev, je

namenjena bolnikom z oslabljenim delovanjem imunskega sistema. To se pri rakavih bolnikih

pogosto zgodi, ker imajo v krvi nizko število belih krvnih celic (levkocitov), katerih naloga je

obramba telesa pred okužbami. Nekatere vrste zdravljenja (kemoterapija, radioterapija) in

včasih tudi sama rakava bolezen delujejo na kostni mozeg in tako ne nastaja dovolj belih

krvnih celic. Bolniki so manj odporni in bolj občutljivi na okužbe. Dieta zahteva toplotno

obdelavo živil ali uživanje živil brez naravno prisotnih mikroorganizmov. Ni pa priporčljivo

uživanje svežega sadja in zelenjave, svežih sokov, nepasteriziranega mleka, jogurtov, mlečnih

napitkov z mikroorganizmi in solatnih prelivov. Bolniki lahko jedo prekuhano sadje in

zelenjavo, dobro toplotno obdelano meso, ribe, perutnino, pasterizirano mleko, pasterizirane

sadne in zelenjavne sokove (Foodfacts – vse o hrani, 2010).

Pomembno je, dati poudarek dieti, ki zmanjšuje tvorbo prostih radikalov in upoštevati načela,

ki preprečujejo ugodno okolje za razvoj rakavih obolenj. Vsaka vrsta telesnega tkiva ima svojo

stopnjo kislosti in bazičnosti, vendar je zanj najboljše zmerno bazično okolje. Dolgotrajnejša

kislost znotraj telesa je dobra okoliščina za razvoj raka. Značilna prehrana zahodnega sveta, ki

v telesu ustvarja pretirano kislost, so ocvrta živila, jedi iz mesa ter polnomastnega mleka in


26

mlečnih izdelkov, jedi z veliko sladkorja in soli ter predelana hrana s kemijskimi dodatki

(Aktivita, 2011).

Pri preprečevanju raka je pomembno tudi uravnavanje krvnega sladkorja. Z začetkom

rakavega obolenja narašča presnova glukoze, kar spodbudi večje izločanje inzulina. Pri

razvoju bolezni se porablja večja količina glukoze neposredno iz krvi. Najpomembnejše pa je,

da je v nevarnosti celotni sistem telesne odpornosti, nevarnost povzroča zvečana količina

krvnega sladkorja (Aktivita, 2011).

Nasičene živalske maščobne kisline so težke in se v telesu spremenijo v skalo, ki obremenjuje

arterije. Telo ne more predelati slabih maščob, zato se mnoge spremenijo v strupene maščobne

kroglice, ki povzročajo debelost. Hidrogenizirane maščobe so rezultat postopka, ki strjuje

tekoča rastlinska olja. Kasneje se spremenijo v še bolj nevarne nasičene maščobne kisline,

transmaščobne kisline, ki povzročajo bolezni srca in ožilja ter rakava obolenja (McKeith,

2005).

Nitriti in nitrati se uporabljajo za konzerviranje mesa in mesnih izdelkov, ko so vse vrste

klobas, prekajeno meso in ribe. Vsebujejo podobne rakotvorne sestavine kot cigaretni dim.

Konzervirano, ocvrto in močno zapečeno hrano mora bolnik omejiti ne glede na njeno

okusnost, saj so posledice za zdravje prehude. Vitamina A in E sta kot antioksidanta še

posebno pomembna za nevtraliziranje teh škodljivih kemikalij v želodcu, kjer se iz nitritov in

nitratov tvorijo kancerogene snovi (Aktivita, 2011).

Alkohol že dolgo velja za eno izmed najbolj rakotvornih snovi, ki jih uživamo. V povezavi z

nikotinom pa se njegovi učinki pomnožijo. Priložnostno pitje je glede zdravja še sprejemnljivo

v primerjavi z rednim pitjem, ki moti postopek razstrupljevanja v jetrih in izpostavi sluznico v

ustih, žrelu in požiralniku močno nevarnim kemijskim snovem (Aktivita, 2011).


27

4.2 Podhranjenost in vloga prehranske terapije bolnika s karcinomom

prebavil

Med onkološkimi bolniki je kar 85 % podhranjenih. Po podatkih iz tujine bi 75 % onkoloških

bolnikov potrebovalo urejeno prehransko podporo, od tega 45 % individualno prilagojeno.

Neustrezna prehrana vpliva na podaljšanje bolnišničnega zdravljenja, večja pa je tudi

umrljivost med obolelimi, je pokazala raziskava, ki so jo leta 2008 izvedli med več kot 30.000

bolniki na 1141 bolnišničnih oddelkih v 30 državah. Zdravstvene koristi bolnišnične prehrane

so številne: bolniki imajo manj zapletov med zdravljenjem, njihovo zdravljenje je

učinkovitejše, čas hospitalizacije pa krajši. Dokazano je, da je ob ustrezni prehranski terapiji

prihranek stroškov zdravljenja 2 do 3 % (Hostnik, 2008).

Med rakavo boleznijo in njenim napredovanjem večina bolnikov z rakom izgubi telesno težo.

Izguba telesne teže je eden glavnih prognostičnih znakov slabšega preživetja in motenega

odziva na specifično protirakavo terapijo. Incidenca podhranjenosti med bolniki z rakom je od

40-80 %. Prevalenca podhranjenosti je odvisna od tipa tumorja, njegove lokacije, razširjenosti

in terapije. Posledice podhranjenosti so: povečan riziko komplikacij, zmanjšan odziv na

zdravljenje in njegova toleranca, slabša kvaliteta življenja, krajše preživetje in večji stroški

zdravljenja. Ljudje, ki zbolijo za rakom in izgubijo 10 % ali več telesne teže, ne živijo enako

dolgo kot tisti z enakimi raki, v podobnem stadiju, ki ostanejo dobro prehranjeni (Rotovnik

Kozjek et al., 2007).

Najpogostejši dejavniki slabe prehranjenosti bolnikov z rakom so:

• bolezni potekajo kronično in vodijo v katabolno (razgraditveno) stanje presnove,

• stranski učinki zdravljenja vplivajo na zmanjšan vnos hrane,

• bolezen sama lahko moti ali/in onemogoča vnos hrane,

• močno je prizadeta imunska funkcija telesa (Rotovnik Kozjek et al., 2007).


28

Neposredne posledice izgube telesne mase so za bolnika zelo škodljive in vodijo v:

• zmanjšan terapevtski učinek specifičnega onkološkega zdravljenja,

• povečani stranski učinki in zapleti zdravljenja,

• vse skupaj negativno vpliva na preživetje bolnika z rakasto boleznijo (Rotovnik

Kozjek et al., 2007).

Pri podhranjenosti in izgubi mišične mase gre za presnovno motnjo ali kaheksijo, ki bistveno

poslabša zdravljenje kronične bolezni in kakovost življenja bolnika. Beseda kaheksija je

grškega izvora in pomeni "slabo stanje". Čeprav to stanje poznamo že dolgo in je minilo že 31

let, odkar so v svetu o tem opravili prvo resno strokovno študijo, je to stanje v sodobni

medicini še vedno podcenjeno, neprepoznano ali prezrto. Kaheksija pomeni velik upad telesne

mase, tako mišične kot maščevja in povečano vnetno aktivnost v organizmu. Diagnozo

postavijo, kadar bolnik v zadnjih šestih mesecih izgubi več kot pet odstotkov telesne teže in

ima ob tem vsaj tri od naslednjih dejavnikov: izguba mišične mase in moči, utrujenost, nizek

indeks puste telesne mase, izguba apetita, odpor do hrane (Lorenčič, 2011).

Za načrtovanje prehranske podpore je nujna prehranska obravnava bolnika. Energetske

potrebe določimo glede na porabo energije in sposobnostjo bolnika za utilizacijo (izrabo)

hranil. V praksi si za izračun energetskih potreb pomagamo s pravilom:

• aktivni bolniki: 30-35 kcal/kg tt/d,

• ležeči bolniki: 20-25kcal/kg tt/d.

Ta ocena je manj zanesljiva za zelo lahke bolnike (aktualna poraba energije/kg/tt je večja v tej

skupini) in debele bolnike (ITT > 30), kjer računamo porabo glede na idealno telesno težo +

25 %. Pri klinični presoji energetskih potreb nam pomaga redno spremljanje telesne teže,

aktivnosti bolnika in intenzivnosti terapije. Potrebe po beljakovinah med boleznijo in

rekonvalescenco so 1 -1,5g/kg tt. Vnos maščob: 30-50 % neproteinskih kalorij, odvisno od

individualne bolnikove tolerance za ogljikove hidrate in maščobe (Rotovnik Kozjek et al.,

2007).


29

Optimalna pot vnosa hranil je preko ust. Če bolnik z normalno hrano ne zaužije zadosti hranil,

dodamo prehrani prehranske dodatke, enteralno hrane ali dovajamo hranila preko infuzije.

Primerna hrana in način prehranjevanja bi bil naslednji:

• pogosti, majhni obroki; na 2-3ure,

• zdrava, mešana in kvalitetna hrana,

• osebne preference,

• upoštevat je potrebno prehranske težave,

• prehranski dodatki, če vnos hrane ni zadosten,

• farmakonutricija po presoji zdravnika (Rotovnik Kozjek et al., 2007).

Bolniki z oslabljenim imunskim sistemom se morajo izogibati vnosu bakterij. Splošna

prehranska navodila glede prilagojene prehrane so sledeča:

• Mleko in mlečni izdelki:

o ni omejitev, če so mleko ali mlečni izdelki pasterilizirani,

o v primeru driske se priporoča omejen vnos zaradi laktoze.

• Meso in mesni izdelki:

o dobro kuhano,

o dovoljeno komercialno pakirano, termično obdelano meso.

• Brez surovih jajc.

• Sadje:

o sveže sadje, ki ga ne moremo lupiti, ni dovoljeno,

o sadje z debelo lupino, ki ni poškodovano (banane, melone, pomaranče),

o vloženo in kuhano sadje je dovoljeno.

• Izogibati se je potrebno suhemu sadju in oreškom.

• Zelenjava, surova zelenjava ni dovoljena.

• Kruh, kuhane žitarice in kosmiči brez omejitev.

• Drugo:

o sveže začimbe niso dovoljene,


30

o ni dovoljen med, nepasterilizan jabolčni sok in školjke.

• Fast food: raje ne; če že, naj bo svež in brez polivk (Rotovnik Kozjek et al., 2007).

Ni čudežnih diet za prehrano bolnikov z rakom, uporabljamo z znanostjo preverjene principe

prehranske podpore bolnikov, oziroma stroke klinične prehrane, ki morajo biti del njihovega

zdravljenja. Bolnikove prehranske probleme moramo obravnavati na enak način kot drugo

medicinsko terapijo; z enakimi zahtevami za oceno stanja, diagnozo, plan terapije, sledenjem

in dokumentacijo! (Rotovnik Kozjek et al., 2007).


31

5 CELOSTNA REHABILITACIJA BOLNIKA OB ZAKLJUČKU ZDRAVLJENJA Ker se bo tudi v bodoče napoved poteka bolezni za večino rakavih bolezni izboljševala, bo

vedno bolj pomembno vsem bolnikom z rakom zagotoviti kar najboljše funkcioniranje in

sprejemljivo življenje. Rehabilitacija je usmerjena predvsem v izboljšanje bolnikove kakovosti

življenja in ne samo na podaljšanje njegovega življenja. Rehabilitacijski ukrepi so smiselni od

začetka zdravljenja do konca življenja. Bolnikovo samospoštovanje in telesna ter duševna

celovitost morajo biti tudi s pomočjo celostne rehabilitacije čim dlje ohranjeni. Ocenjujejo, da

približno 50 % bolnikov z rakom potrebuje rehabilitacijo, ki je usmerjena k zmanjševanju

posledic bolezni in stranskih učinkov zdravljenja raka, vzpodbujanju bolnika k dejavnejšemu

sodelovanju pri zdravljenju, h krepitvi bolnikovih sposobnosti, samozaupanja, pomoči

svojcem, da bi razumeli bolnikove potrebe, in k spreminjanju odnosa do rakavih bolezni v

socialnem okolju. Prav je, da z medicinsko in psihosocialno rehabilitacijo začnemo že v

inštitucijah, ki se ukvarjajo z diagnostiko in zdravljenjem raka. Za učinkovito celostno

rehabilitacijo mora biti zagotovljen timski pristop, v katerem sodelujejo zdravstveni delavci

različnih poklicev, ki izvajajo specifično onkološko zdravljenje (kirurg, radioterapevt, internist

onkolog, medicinska sestra) in rehabilitacijo (specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine,

fizioterapevt, delovni terapevt, psiholog, socialni delavec), da bi predvideli možne pozne

posledice in ukrepe za njihovo preprečitev oziroma rehabilitacijo (Marinček, 2008).

5.1 Psihosocialna in delovna rehabilitacija

Pri doseganju čim boljše kakovosti življenja je zelo pomembna uspešna psihosocialna

rehabilitacija, to je ponovno prevzemanje želenih in pričakovanih socialnih vlog v družinskem

in širšem socialnem okolju ter ponovno vzpostavljanje omajanega samozaupanja. Kot v času

zdravljenja ima pri njem pomembno vlogo podpora, ki jo nudijo družinski člani, prijatelji in

bližnji. Žal pa le ta ni vedno pozitivna in konstruktivna (Škufca Smrdel, 2006).


32

Osnovna psihosocialna podpora, ki je namenjena vsem bolnikom, lahko poteka v obliki

pomoči in izobraževanja, tudi s publikacijami. Osnovno psihosocialno podporo naj bi

zdravstveni strokovnjaki tako omogočali vsem bolnikom, tudi tistim, ki niso bili izbrani kot

bolniki z bolj izrazitimi potrebami po psihosocialni pomoči. Na tem področju je pomembno

delovanje društev in skupin za samopomoč, kakor tudi strokovno sodelovanje njihovih

zdravstvenih strokovnjakov.

Bolj specifične psihoterapevtske in psihofarmakološke intervencije naj bi bile bolj usmerjene

tistim, ki jo bolj potrebujejo. Pri tem je pomembno pravočasno zaznati stisko bolnika, da bi

mu lahko pravočasno omogočili ustrezno strokovno pomoč (Škufca Smrdel, 2007).

Vedno več bolnikov z rakom ozdravi do te mere, da lahko razmišljajo o kakovosti življenja po

tej izkušnji. Ena od pomembnih prvin pa je vrnitev na delo. Delo je za večino ljudi nuja, ne

samo iz finančnih razlogov, temveč tudi za vzdrževanje pozitivnega občutka lastne vrednosti

in socialne podporne mreže. Cilj poklicne rehabilitacije je, da bi bolnikom zagotovili da

obdržijo ustrezno zaposlitev in napredujejo v njej in se s tem ponovno vključujejo v družbo

(Rozman, 2008).

Pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji lahko bolnik poišče na Onkološkem inštitutu, Oddelku

za psihoonkologijo pa tudi v lokalnih zdravstvenih domovih v okviru mentalnohigienskih

dispanzerjev. Z vidika osveščanja o pomenu prehrane pri zaviranju ponovnega izbruha bolezni

bi kazalo v programe in brošure vključiti tudi vzpodbujanje bolnikov k spremenjenim

življenjskim in prehranjevalnim navadam. To še posebej velja za bolnike, ki že zaradi

obremenjenosti z boleznijo in duševne stiske nimajo dovolj volje in energije za tovrstne

spremembe.


33

5.2 Vloga družine in partnerja pri rehabilitaciji

Naj prinaša bolezen še tako hude preizkušnje, mnogo lažje jih je prenašati ob podpori bližnjih.

Ljubezen, naklonjenost, pristna skrb bližnjih imajo čudežno moč, da lajšajo bolečine in blažijo

doživljanje nemoči.

Bolnik potrebuje zavest, da nekomu nekaj pomeni, da ne bo ostal sam in zapuščen. Pri raku se

bolezni pogosto ustrašijo tudi svojci, prijatelji in znanci. Vsak na svoj način doživlja strah pred

izgubo. Del teh stisk mora reševati vsak pri sebi, da bi lahko neobremenjeno pomagal

bližnjemu. Za ohranjanje in vzpostavljanje kakovostnih medčloveških odnosov je potrebno

mnogo pozornosti, strpnosti in predvsem iskrenosti. Pomembno je, da bližnji bolnika ne

pomilujejo, ko bi potreboval vzpodbudo. Sam pa se mora naučiti sporočati drugim, kaj čuti,

potrebuje, misli, doživlja, česa ga je strah in kaj lahko drugi naredijo zanj (Radonjič, 2007).

Možnost za uspešno zdravljenje in dokončno ozdravitev se ob ljubeči podpori družine in

partnerja poveča. Vzpodbude družinskih članov in pripravljenost na »revolucionarne«

prehranske spremembe, ki so v dobro bolniku, so za zaviranje bolezni in preprečevanje

njenega ponovnega izbruha zelo pomembne. Volja, ki jo kažejo vsi družinski člani, in

naklonjenost spremembam, je lahko bolniku v uteho, hkrati pa mu lahko vrača samozavest in

upanje. Znano je, da so zaradi tovrstne izkušnje, ko je bila »bolezen v družini«, cele družine

opustile slabe prehranjevalne in življenjske navade in postale celo promotorji in goreči

zagovorniki zdravega načina življenja, makrobiotike, vegetarijanstva, ekološkega pridelovanja

hrane in podobno. Rečemo lahko, da je ljubeč odziv najbližjih pomemben dejavnik v

rehabilitaciji bolnika in njegovem vračanju v normalno življenje. Aktivnosti informiranja in

osveščanja o zdravi prehrani bi kazalo usmerjati ne samo na bolnike, temveč tudi na njegove

družinske člane. Le ti lahko tovrstne pobude okrepijo in jih realizirajo ali pa zavirajo zaradi

premalo razumevanja in znanja.


34

6 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OSVEŠČANJU, USMERJANJU IN VZPODBUJANJU V PREHRANJEVALNIH SPREMEMB

Rakave bolezni še vedno spremljajo predsodki in strah in ljudje o njih neradi govorijo. Poleg

tega je debelo črevo že samo po sebi organ, ki je bolj ali manj neprijetna tema pogovora.

Ljudem je pogosto nelagodno govoriti o tem, nekatere je celo sram. V svetu zato razvijajo

posebno gibanje, ki skuša ljudi osvestiti, jih seznaniti s to boleznijo in spodbuditi projekte za

njeno zgodnje odkrivanje.

Pri osveščanju ljudi, ki so za to boleznijo že zboleli, pa ima nedvomno pomembno vlogo

zdravstveno osebje, predvsem medicinske sestre. Bolnik je namreč osrednji subjekt, ki mu

medicinska sestra posveča vso svojo pozornost in čas. Obstaja veliko vlog, ki jih ima

medicinska sestra v zdravstveni negi bolnika. Medicinska sestra skrbi za bolnika, izvaja

postopke in posege, ki jih odredi zdravnik, v sodelovanju z zdravnikom in člani zdravstvene

ekipe ocenjuje in obravnava težave bolnika. Medicinska sestra usklajuje delo drugih, ki

sodelujejo pri skrbi za bolnika, skupaj z njegovimi družinskimi člani. Hkrati bolnika ščiti in

deluje na področju preprečevanja okužb in zagotavlja varno in zdravo okolje bolnišnice.

Končno, medicinska sestra uči pacienta in njegove družinske člane o zdravstvenih zadevah, ki

se tičejo bolnikove bolezni, zdravja in okrevanja. Rečemo lahko, da igra medicinska sestra

pomembno vlogo v celotni ekipi zdravstvenega varstva bolnika.

Učenje in osveščanje bolnika je ena pomembnejših dejavnosti, ki jih ima medicinska sestra v

procesu okrevanja bolnika in tudi preprečevanja vnovičnega pojava bolezni. Kadar je oseba

bolna, medicinska sestra neposredno, na različne načine in z različnimi pripomočki uči in

kaže bolniku, kako si lahko pomaga in sodeluje na poti okrevanja. Sleherni čas, ki ga

medicinska sestra preživi z bolnikom je lahko priložnost za novo učenje, utrjevanje že

naučenega ali pa iskanje novih možnosti za samopomoč.

Svetovna zdravstvena organizacija je promoviranje zdravega načina življenja opredelila kot

proces, ki omogoča ljudem, da povečajo nadzor nad svojim zdravjem in ga izboljšajo. Za lažje


35

izvajanje tega procesa moramo ljudem zagotoviti ustrezne informacije. Medicinske sestre

imajo pri tem ključno vlogo v smislu posredovanja informacij v obliki poučevanja (WHO,

1986).

Kadar govorimo o osveščanju bolnikov o pravilnem načinu prehranjevanja, je v ta proces

potrebno vključevati tudi bolnikovo družino. Cilj poučevanja in informiranja je spreminjanje

njihovih stališč in vedenja, ki je morda lahko privedlo do bolezni.

V nadaljevanju kot primer navajamo pristop, ki ga prakticirajo na ljubljanskem Onkološkem

inštitutu in pri katerem poleg zdravnikov in dietetikov sodelujejo tudi medicinske sestre.

Pristop je vedno individualen, saj glede na naravo bolezni in prehranske težave, ki se lahko

pojavijo, bolnikom ne morejo dati nekih splošnih usmeritev. Bolnik potrebuje celostno

obravnavo, kar predstavlja pregled in pogovor z bolnikom ter svetovanje. Obravnava bolnika

tako vključuje poznavanje medicinske diagnoze, izvajanje prehranskega pregleda, oceno

prehranskega stanja, prehransko anamnezo, socialne in ekonomske razmere, dosedanji način

prehranjevanja in prehransko diagnozo. Na podlagi pridobljenih podatkov pripravijo

individualni načrt prehranjevanja in bolnika naučijo, kako naj se pravilno prehranjuje. V

pomoč mu je tudi knjižica »Prehrana in vi«, kjer dobi osnovna prehranska navodila in pa

prehranski dnevnik, v katerega vpisuje vse, kar zaužije. Na osnovi izpolnjenega dnevnika

klinični dietetik ugotovi, kakšne prehranjevalne navade ima bolnik, kolikšno količino hrane in

hranil zmore zaužiti in katere prehranjevalne težave ima ob tem. Na podlagi dnevnika mu

lahko klinični dietetik svetuje ciljane individualne usmeritve za ustrezno prilagoditev in

spremembo prehranjevanja. Prehranska podpora in svetovanje pa se ne izvaja le v prostoru

posvetovalnice za prehrano, kjer jih obiščejo predvsem ambulantni bolniki in njihovi svojci.

Prav tako prehransko podporo izvajajo pri bolnikih, ki so hospitalizirani, le-te pa običajno

obiščejo na bolnišničnem oddelku. Na enem izmed bolnišničnih oddelkov Onkološkega

inštituta opravljajo prehransko vizito, kjer oddelčni zdravnik skupaj s kliničnimi dietetiki in

medicinskimi sestrami oceni prehransko stanje posameznega bolnika. Za pomoč zdravstvenim

delavcem (zdravnikom, kliničnim dietetikom, medicinskim sestram) pri strokovnem in

učinkovitem načrtovanju in izvajanju prehranske podpore različnih skupin bolnikov, je


36

Ministrstvo za zdravje s skupino strokovnjakov oblikovalo sodobna prehranska priporočila. V

priporočilih so za oporo uporabljena evropska, ameriška, avstralska in kanadska priporočila za

prehrano. Pri pripravi tega dokumenta so sodelovali zdravniki in drugi strokovnjaki iz

posameznih zdravstvenih strok, dokument pa so potrdile tudi strokovne skupine posameznih

strok (Vrbančič, 2008).

V svetu je klinična prehrana samostojna stroka, ki se ukvarja s prehransko podporo in terapijo.

V večini evropskih držav so izkušeni in strokovno usposobljeni prehranski timi še vedno

redkost, čeprav raziskave jasno dokazujejo pozitivne učinke tovrstne obravnave. Na

ljubljanskem Onkološkem inštitutu deluje v okviru Enote za klinično prehrano posvetovalnica,

kjer nudijo pomoč in podporo onkološkim bolnikom in njihovim svojcem dietetiki.

Specializirana prehranska podpora bolnikov zahteva multidisciplinaren pristop.

Individualni načrt prehranjevanja temelji na podatkih, ki so jih pridobili iz medicinske

dokumentacije (stanje bolezni, zdravljenje, krvni izvidi) in iz pogovora z bolnikom

(prehransko stanje, prehranske težave, itd.). Tudi bolniki z rakom se morajo zdravo

prehranjevati, hkrati pa mora njihova prehrana zaradi spremenjene presnove in

prehranjevalnih težav zagotavljati povečane potrebe po energiji in hranilih, predvsem

beljakovinah. Osnovna prehranska navodila torej vključujejo upoštevanje načel zdrave in

uravnotežene prehrane (Vrbančič, 2008).

Vloga medicinske sestre je skozi čas doživljala številne spremembe, prav tako pa je

spremembam izpostavljeno tudi njeno znanje. Osveščanje o zdravem prehranjevanju in

zdravem načinu življenja je le ena od teh vlog. Znanje medicinskih sester naj bi sledilo

hitremu razvoju znanosti na zdravstvenem področju. Nova spoznanja na področju zdravljenja

rakavih bolezni in nova odkritja pogojenosti njihovega nastanka z načinom prehranjevanja

zahtevajo od vsega zdravstvenega osebja permanentno učenje in informiranje z namenom

posredovati to znanje bolnikom. Na ta način bodo lahko medicinske sestre s svojim

strokovnim delom pomagale dvigovati zavest bolnikov in ostalih ljudi o pomenu zdrave

prehrane. To pa je eden od bistvenih elementov zatiranja te nevarne bolezni.


37

7 RAZISKAVA

7.1 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalna vprašanja, ki smo si jih postavili v diplomskem delu, so naslednja:

• Ali lahko in v kolikšni meri vpliva pravilen in prilagojen način prehranjevanja na

hitrost in učinkovitost okrevanja bolnikov s karcinomom prebavil?

• Kolikšen je pomen in vloga uživanja visokokaloričnih napitkov med in po zdravljenju

bolezni?

• Kolikšna je osveščenost bolnikov o možnostih zdravljenja oz. preprečevanja nadaljnjih

bolezni prebavil s spremenjenim, bolj zdravim načinom prehranjevanja?

• Ali lahko relativno visoka osveščenost bolnikov glede vloge prehrane pri nastanku in

zdravljenju bolezni predstavlja enega ključnih dejavnikov preprečevanja ponovnega

izbruha bolezni?

• Kolikšna je vloga zdravstvenega osebja pri informiranju bolnikov o pomenu zdrave

prehrane in zdravega načina življenja in njihovemu vzpodbujanju za uvedbo

prehranjevalnih sprememb v svoje vsakdanje življenje?

7.2 Raziskovalne metode

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili naslednje metode raziskovanja:

• Metodo analize, abstrakcije in sinteze; z analizo smo razčlenili predmet raziskovanja,

t.j. učinke prehrane bolnikov s karcinomom prebavil. S sintezo smo obravnavane

vplive povezali z namenom, da smo raziskavo konkretizirali.

• Metodo komparacije smo uporabili pri primerjavi posameznih vrst prehranjevanja in

njihovega učinka na okrevanje bolnikov. Metoda je bila uporabljena v teoretičnem delu

naloge.

• Metodo deskripcije smo uporabili v tistih delih, kjer je bilo potrebno opisati

posamezne pojavne oblike oz. lastnosti prehrane in njenih vplivov.


38

• Za zbiranje, analizo ter interpretacijo podatkov v raziskovalnem procesu smo uporabili

anketni vprašalnik, ki zajema vprašanja zaprtega tipa.

• Za obdelavo analize so bile uporabljene statistične metode ob računalniški podpori

Microsoft Excel.

7.3 Raziskovalni vzorec in raziskovalno okolje

Raziskovalni vzorec je zajemal 40 bolnikov s karcinomom prebavil različnih starosti.

Prostorsko smo se pri vzorcu omejili na Koroško regijo in zajeli bolnike, ki so se zdravili v

Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Anketirani so bili pred sodelovanjem natančno obveščeni s

prostovoljnostjo udeležbe in namenom raziskave. Imeli so vso pravico odkloniti sodelovanje

pri anketi. Vsem, ki so sodelovali v anketi, je zagotovljena anonimnost in zaupnost podatkov.

Natančnost in zanesljivost ugotovitev raziskave je odvisna tudi od načina izbire vzorca.

Teoretično je osnovno načelo vzorčenja z relativno majhnim številom izbranih statističnih

enot dobiti z visoko verjetnostjo dokaj realno sliko o proučevani statistični množici (Bastič

M., 2006).

Najpomembnejši cilj pri izbiranju vzorca je bil izvedba raziskave na najenostavnejši možni

način s sprejemljivimi stroški ter minimiziranje razlik med vrednostmi, ki smo jih dobili iz

vzorca, in tistimi, ki veljajo za celotno množico bolnikov s karcinomom prebavil v Sloveniji.

7.4 Etični vidiki raziskave

Načrtovanje raziskovanja je v veliki meri »tehnična« zadeva, vendar smo pri pripravi, izvedbi

in obdelavi spoštovali etičnost celotnega procesa raziskave. Za izvedbo raziskave je bilo

pridobljeno pisno soglasje službe zdravstvene in babiške nege in oskrbe v Splošni bolnišnici

Slovenj Gradec. Upoštevali smo etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov.


39

Pri tem smo spoštovali načelo neškodovanja v vseh fazah raziskovalnega procesa. Ključno

vprašanje pri presoji tega vidika je bilo, ali lahko komu škodimo, bodisi z zajemanjem

podatkov, bodisi z njihovim širjenjem ali z njihovo uporabo.

Naslednje etično načelo, ki smo ga v celoti spoštovali, je zagotavljanje zaupnosti podatkov in

zagotavljanje anonimnosti anketirancev. Vprašanja v anketi so bila sestavljena tako, da na

osnovi odgovorov ni bilo možno ugotoviti, katera oseba je izpolnjevala anketo.

Tretje etično načelo je bilo pridobitev soglasja anketirancev, da se lahko rezultati raziskave

uporabijo in objavijo v diplomskem delu.

Pomembno etično vprašanje pa je tudi, kako bo interpretacija rezultatov koristila

anketirancem. Trdimo lahko, da so potencialne koristi raziskovanja tudi za anketirane bolnike,

saj lahko posredno pripomorejo k boljši osveščenosti in informiranosti, hkrati pa jih preko

samega vprašalnika nagovarjajo k razmišljanju o medsebojni vzročno posledični povezavi

prehrane in bolezni.


40

8 REZULTATI RAZISKAVE Spodaj navedene ugotovitve po vprašalniku pripadajo različnim starostnim skupinam.

Poudariti je treba, da je bilo ciljno območje namenjeno Koroški regiji, saj nas je zanimalo,

kakšno stanje je v neposredni bližini, v okolju kjer vidimo največje potrebe za izboljšanje

svojega dela.

Graf 1: Struktura anketiranih glede na spol

Anketiranih je bilo 40 oseb, od tega 23 (57 %) moških in 17 (43 %) žensk.

Graf 2: Delež obolelih glede na pojavnost raka

Ugotavljamo, da je 27 (67,5 %) bolnikov obolelo za rakom debelega črevesja, 7 (17,5 %) jih je

obolelo za rakom želodca ter 6 (15 %) oseb na tankem črevesju.


41

Graf 3: Struktura obolelosti pri moških

Iz podrobnejše analize izhaja, da je od 23 anketiranih moških kar 15 (65 %) obolelih na

debelem črevesju, 3 (13 %) na tankem in 5 (22 %) na želodcu.

Graf 4: Struktura obolelosti pri ženskah

Izmed 17 anketiranih žensk so na želodcu obolele 3 (15 %), na tankem črevesju 3 (15 %) ter

14 (70 %) na debelem črevesju.


42

Graf 5: Ocena prehranjevalnih navad in načina prehranjevanja pred nastankom bolezni

Glavnina anketirancev meni, da se je pred boleznijo prehranjevala povprečno. Prav tako je

večina prepričanih, da so se prehranjevali zelo dobro, dobro in povprečno, le šest bolnikov

meni, da je bilo njihovo prehranjevanje slabo ali celo zelo slabo. Glede na spol niso nastajale

večje razlike, saj so si odgovori sledili v podobnem razmerju tako pri moških kot pri ženskah.

Graf 6: Mnenja o vplivu prehrane na nastanek bolezni

Večina anketiranih v načinu prehranjevanja ne vidi vzroka za njihovo bolezen ali pa se s tem

vprašanjem ni posebej ukvarjala. Tako je kar 18 (45 %) vprašanih prepričani

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017. 11. 27. · Celice se lahko spremenijo, se pri čnejo nenadzorovano deliti in s staranjem ne odmrejo. Te »nesmrtne« celice