Upload
others
View
7
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
DIPLOMSKO DELO
Iris Zajc
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
ODNOS KATOLIŠKE CERKVE DO NEOLIBERALNIH
EKONOMSKIH POGLEDOV IN PRAKS
Diplomska naloga
Kandidatka: Iris Zajc
Mentor: doc. dr. Miran Lavrič
Maribor, 2016
I
Lektorica: Monika Zanjkovič, prof. slov.
Prevajalka: Vesna Popović Dobrnjac, univ. dipl. angl.
II
ZAHVALA
Ob tej priložnosti bi se najprej rada zahvalila mentorju za vso strokovno in
organizacijsko pomoč, nasvete in podporo pri izdelavi diplomske naloge ter
nenehno usmeritev tekom raziskovanja.
Hkrati bi se še posebej zahvalila svojim najbližjim, ki so mi vseskozi stali ob
strani, me spodbujali in mi bili v veliko podporo.
III
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisani-a Iris Zajc rojen-a 04.07.1987 študent-ka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer zgodovina in sociologija, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Odnos katoliške cerkve do neoliberalnih
ekonomskih pogledov in praks, pri mentorju doc. dr. Miranu Lavriču,
avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;
teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj, ____________________ Datum, __________________
_______________________
(podpis študenta-ke)
www.ff.um.si | [email protected] | t +386 2 22 93 840 | f +386 2 22 93 625 | trr: SI56 0110 0600 0020 393 | id ddv: SI71674705
IV
UNIVERZA V MARIBORU
____________________________ IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA DELA IN
OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV Ime in priimek diplomanta-tke: Iris Zajc Vpisna številka: 61243918 Študijski program: zgodovina in sociologija Naslov diplomskega dela: Odnos katoliške cerkve do neoliberalnih ekonomskih pogledov in praks Mentor: doc. dr. Miran Lavrič Somentor: __________________________________________________________ Podpisani-a Iris Zajc izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. ___________________________________________________________________ Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: __________________________________ ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). __________________________________________________________________ Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.
Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke:
________________________ _________________________ Podpis mentorja _________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno): Podpis odgovorne osebe naročnika in žig: __________________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)
V
ODNOS KATOLIŠKE CERKVE DO NEOLIBERALNIH
EKONOMSKIH POGLEDOV IN PRAKS
Povzetek
Diplomska naloga obravnava odnos rimskokatoliške cerkve do neoliberalnih
ekonomskih idej in praks. Proučuje vpliv religije na ekonomijo, pri čemer izhaja
predvsem iz ideje Maxa Webra, da ima religija lahko pomemben vpliv na
ekonomsko področje. Gre za teoretično naravnano nalogo, v kateri so osrednji vir
podatkov predstavljale papeške socialne okrožnice, saj načela katoliškega
družbenega nauka določajo, širijo in oznanjajo predvsem papeži. Diplomska
naloga se tako osredotoča na zadnje tri papeže, in sicer na papeža Janeza Pavla II.,
Benedikta XVI. in Frančiška, ter izpostavlja njihov odnos do prevladujočega
gospodarskega sistema. Tukaj opozori na preveliko splošnost papeških predlogov
v smeri izboljšanja položaja množic, hkrati pa opozarja tudi na problem
učinkovitosti cerkvenega nauka, saj se nemalokrat zgodi, da posamezni
predstavniki cerkve niti sami ne spoštujejo njegovih načel. Ob tem izpostavlja
različne cerkvene finančne škandale, ki nakazujejo na dvojna načela
rimskokatoliške cerkve. Predvsem se osredotoča na načelo solidarnosti in
proučuje možnost, da skuša cerkev preko dobrodelnosti pravzaprav ohraniti svojo
moč in avtoriteto. Zato izrazi dvom v iskrenost prizadevanj cerkve za odpravo
revščine in nakaže možnost, da so visoke stopnje družbenih neenakosti in revščine
celo v interesu cerkve.
Ključne besede: religija, ekonomija, katoliška cerkev, katoliški nauk,
neoliberalizem, socialne okrožnice
VI
THE ATTITUDE OF THE CATHOLIC CHURCH TO
NEOLIBERAL ECONOMIC VIEWS AND PRACTICES
Summary
The thesis deals with the attitude of the Roman Catholic Church to neoliberal
economic ideas and practices. It examines the impact of religion on the economy,
drawing mainly from Max Weber's idea that religion can have a significant impact
on the economic sphere. This thesis is theoretically oriented, with papal social
circulars representing the central source of data, since the principles of Catholic
social teachings are defined, spread and preached mainly by the popes. The thesis
also focuses on the last three popes, that is on Pope John Paul II, Benedict XVI
and Francis, and exposes their relationship to the dominant economic system. It
highlights the excessive generality of papal proposals aimed at improving the
situation of the masses, and also points to the problem of the effectiveness of the
Church's teachings, since it often happens that even the individual representatives
of the Church do not respect its principles. At the same time it highlights various
Church financial scandals that point to the double standards of the Roman
Catholic Church. The thesis in particular focuses on the principle of solidarity
and examines the possibility that the Church is actually trying to maintain its
power and authority through charity. Therefore, it expresses doubts about the
sincerity of the efforts of the Church to eradicate poverty and indicates the
possibility that high levels of social inequality and poverty are actually in the
interest of the Church.
Key words: religion, economy, Catholic Church, Catholic teachings,
neoliberalism, social circulars
VII
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .............................................................................................................. 1
1.1 Definiranje problema ................................................................................ 1
1.2 Namen oz. cilji ......................................................................................... 2
1.3 Metodologija dela ..................................................................................... 3
1.4 Struktura dela ........................................................................................... 3
2 ODNOS MED RELIGIJO IN EKONOMIJO............................................. 5
2.1 Učinek religije na ekonomijo ................................................................... 5
2.1.1 Webrovo razumevanje religije .......................................................... 9
2.2 Učinek ekonomije na religijo ................................................................. 12
3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI NEOLIBERALIZMA ................................ 15
3.1 Zgodovina neoliberalizma ...................................................................... 15
3.2 Temeljna načela neoliberalizma ............................................................. 18
3.3 Kritika neoliberalizma ............................................................................ 20
4 EKONOMSKI VIDIKI KATOLIŠKEGA DRUŽBENEGA NAUKA ... 24
5 ODNOS RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE DO NEOLIBERALIZMA 29
5.1 Zgodovina stališč rimske kurije.............................................................. 30
5.1.1 Papež Janez Pavel II. ....................................................................... 34
5.1.2 Papež Benedikt XVI. ....................................................................... 40
5.1.3 Papež Frančišek ............................................................................... 46
5.2 Konkretna dejanja v povezavi z neoliberalno politiko ........................... 51
5.2.1 Afera Vatileaks................................................................................ 58
5.2.2 Finančne operacije mariborske nadškofije ...................................... 62
5.2.3 Drugi ilustrativni primeri ekonomsko usmerjenega delovanja
katoliške cerkve ............................................................................................. 69
VIII
6 ZAKLJUČEK............................................................................................... 73
7 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 77
1
1 UVOD
1.1 Definiranje problema
Diplomska naloga obravnava odnos med religijo in ekonomijo, s posebnim
poudarkom na odnosu katoliške cerkve do neoliberalizma.
Težko rečemo, katera od družbenih funkcij religije je pomembnejša, vendar ima
religija kljub spremembam še vedno močan vpliv na delovanje družbe, s tem pa
tudi na njeno ekonomsko stanje. Sociolog Max Weber je trdil, da je vpliv religije
na gospodarsko življenje zelo velik. V svojem delu Protestantska etika in duh
kapitalizma je analiziral vpliv protestantizma in še posebej kalvinizma na
uveljavljanje kapitalizma. Po njegovem je protestantska etika tista, ki v ospredje
postavlja usmerjenost človeka v delo, ustvarjanje dobička in njegovo investiranje,
kar pa je osnova za razvoj racionalnega načina življenja oz. za ekonomsko
racionalnost.
Seveda pa ima tudi ekonomija velik vpliv na religijo. Mnoge raziskave namreč
kažejo, da predvsem ekonomska neenakost vodi v zmanjševanje občutkov
eksistenčne varnosti, s čimer se povečuje religioznost in obratno – z
zmanjševanjem ekonomske neenakosti religioznost upada.
Pri tem smo izhajali iz Wallersteinove trditve, da je »kapitalizem stvaritev
neenakosti sveta«. Danes namreč prevladuje tržni kapitalizem oz. neoliberalizem,
ki poudarja radikalno privatizacijo nacionalnih podjetij, privatni sektor in
tekmovalnost ter zagovarja krčenje države oz. zmanjševanje njene vloge v tistih
funkcijah, zaradi katerih govorimo o državi blaginje. Deluje v smeri varovanja
interesov kapitala in razširjanja procesa akumulacije kapitala. Vse to pa je v
nasprotju s katoliškim socialnim naukom, katerega osrednje vrednote so:
solidarnost, subsidiarnost, skupno dobro, družbena pravičnost oz. odgovornost,
človeško dostojanstvo, človekove pravice, socialna država in socialno tržno
gospodarstvo.
2
Znotraj omenjenega katoliškega socialnega nauka se je rimskokatoliška cerkev do
neoliberalizma že večkrat izrecno opredelila. Predvsem tukaj izstopajo papež
Janez Pavel II., Benedikt XVI. in papež Frančišek, ki so s svojimi okrožnicami
obsodili globalni gospodarski sistem in predvsem opozorili na socialno pravičnost
ter družbeno enakost. A vendar je očiten razkorak med stališči vrha
rimskokatoliške cerkve in stališči njenih nižjih nivojev. Veliko cerkvenih
funkcionarjev in katoliških politikov namreč zavestno sprejema neoliberalna
načela. Najbolj odmeven primer je bilo slabo ekonomsko delovanje mariborske
nadškofije, znotraj rimske kurije pa je bila zelo odmevna afera Vatileaks.
1.2 Namen oz. cilji
Osrednja tema diplomske naloge je odnos med religijo in ekonomijo. Cilj naloge
je analizirati učinke ekonomije na religijo in učinke religije na ekonomijo, s
poudarkom na razmerju med katolištvom in neoliberalizmom.
Tako je osnovni namen oz. cilj diplomske naloge analiza odnosa rimskokatoliške
cerkve do neoliberalizma v času papeževanja papežev Janeza Pavla II., Benedikta
XVI. in Frančiška s pomočjo predstavitve konkretnih primerov v Sloveniji in po
svetu.
Naloga skuša odgovoriti predvsem na naslednja raziskovalna vprašanja:
Na kakšne načine religija vpliva na ekonomijo?
Na kakšne načine ekonomski sistem vpliva na religijo?
Kakšna so stališča vrha rimskokatoliške cerkve do neoliberalizma in kako
so se spreminjala v zadnjih 20 letih?
Kakšna je stopnja skladnosti med deklariranimi stališči vrha
rimskokatoliške cerkve in njenim delovanjem v praksi?
3
1.3 Metodologija dela
Gre za teoretično naravnano nalogo, ki ne temelji na zbiranju primarnih podatkov.
Pri iskanju odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja smo se opirali
predvsem na strokovno in znanstveno literaturo, avtoritativne tekste katoliške
cerkve (npr. okrožnice papežev) in deloma tudi na novinarske prispevke. V teh
okvirih so bile uporabljene predvsem naslednje metode dela:
deskriptivna metoda,
komparativna metoda,
zgodovinska metoda,
metoda analize in sinteze.
1.4 Struktura dela
Diplomsko nalogo sestavljajo trije poglavitni sklopi, in sicer uvod, jedro in
zaključek. Ti sklopi so nadalje razdeljeni na več medsebojno povezanih poglavij
in podpoglavij, celotno delo pa se konča s seznamom virov in literature.
V uvodu so zastavljena teoretična izhodišča izbrane teme, podani so nameni in
cilji s ključnimi vprašanji ter predstavljene metode dela, ki smo jih pri pisanju
naloge uporabili.
Osrednji del naloge je sestavljen iz štirih poglavij. V prvem poglavju smo
obravnavali funkcije religije in proučevali odnos med religijo in ekonomijo.
Predvsem nas je zanimal učinek religije na ekonomijo in učinek ekonomije na
religijo oz. na kakšen način sta oba pojava medsebojno povezana. Pri tem smo
izhajali iz številnih teorij, raziskav in študij.
V drugem poglavju smo predstavili neoliberalni ekonomski sistem: njegov
začetek, razvoj in utrditev oz. prevlado v svetu. Opisali smo temeljna načela in
ideje, ki jih zagovarjajo neoliberalisti ter izpostavili najpogostejše kritike na račun
neoliberalizma.
4
V tretjem poglavju je poudarek na družbenem katoliškem nauku, ki ga širijo,
dopolnjujejo in oznanjajo papeži. Podali smo definicijo nauka, njegova temeljna
načela in nakazali, za kaj si prizadeva oz. čemu nasprotuje.
Četrto poglavje se osredotoča na odnos papežev do neoliberalizma, torej na bistvo
diplomske naloge. Predvsem prikazuje kritično obravnavanje temeljnih
neoliberalnih načel s strani papežev in negativne posledice gospodarskega
razvoja. Na podlagi socialnih okrožnic smo analizirali, kaj je skupno vsem
papežem in katere so prednosti, pa tudi pomanjkljivosti njihovega mišljenja. Prav
tako smo s pomočjo nekaterih cerkvenih finančnih škandalov proučili, kako se v
praksi kaže spoštovanje katoliškega nauka.
V zaključku so podani glavni sklepi, do katerih smo prišli s pomočjo literature in
ostalih virov tekom pisanja diplomske naloge.
5
2 ODNOS MED RELIGIJO IN EKONOMIJO
Z odnosom med religijo in ekonomijo se je že v preteklosti ukvarjala vrsta
najpomembnejših sociologov – Weber, Durkheim in Marx, dandanes pa so mu
namenjene številne raziskave, ki se predvsem osredotočajo na proučevanje vpliva
religije in njenih sestavin na ekonomijo in obratno, proučevanje vpliva ekonomije
na religijo in njene sestavine. Po mnenju mnogih raziskovalcev sta namreč religija
in ekonomija medsebojno tesno povezani. Oba pojava se lahko pojavljata kot
odvisna oz. neodvisna spremenljivka, kar pomeni, da drug na drugega močno
vplivata. Če religijo obravnavamo kot neodvisno spremenljivko, je ključno
vprašanje, kako religioznost določa individualne karakteristike vernih, kot so
delovna etika, poštenost in ekonomičnost oz. varčnost, ter s tem vpliva na
ekonomsko uspešnost. Če pa se religija pojavlja kot odvisna spremenljivka, potem
proučujemo, kako ekonomski razvoj vpliva na religioznost oz. verovanje in
udeležbo vernikov pri posameznih verskih obredih (Barro in McCleary, 2006, str.
49).
2.1 Učinek religije na ekonomijo
»Religija je ena od pomembnih razsežnosti naše biti, saj kroji naša življenja,
zavedno, še pogosteje pa nezavedno, usmerja tokove našega obstoja in jih
premika. Je tisto, kar združuje množice in posameznike v njih dela enake, in je
tisto, kar postavlja meje med neenakimi zunaj tega območja. Skratka, združuje in
ločuje. Je nekaj opojnega. Toda kje so njene meje in kakšna je njena prihodnost?«
(Ratels, 2009, str. 1).
Religija je zelo kompleksen družbeni pojav, ki ima v različnih družbah in kulturah
različen pomen in je na različne načine del družbenega življenja. Prav zaradi tega
govorimo o različnih družbenih funkcijah religije, ki so odvisne od širših
družbenih, gospodarskih in političnih razmer. Vendar pa tudi sama religija vpliva
na te razmere, in sicer na dva načina: posredno, s tem ko vpliva na ravnanje
6
posameznika, in neposredno s svojim vplivom na delovanje družbe kot celote.
Najpogosteje se v literaturi omenjajo naslednje štiri funkcije:
Integracijska funkcija – slednjo najbolj poudarjajo zagovorniki
funkcionalizma. Religija ima povezovalno vlogo, ker ima izoblikovan
enoten sistem vrednot in norm ter enoten pogled na delovanje družbe, kot
takšna pa lahko poveže različne socialne skupine in kategorije v današnji
globalni družbi. Je torej odločilen dejavnik družbene integracije, ki še
vedno deluje tudi takrat, ko vse ostale institucije odpovedo;
Socialno-kontrolna ali etična funkcija – ta funkcija je povezana z
integracijsko funkcijo, zato jo prav tako najbolj poudarjajo funkcionalisti.
Trdijo, da je socialni nadzor s strani religije zelo močan, saj imajo
temeljne družbene vrednote in moralne norme svoj izvor v verski tradiciji;
Kompenzacijska funkcija – slednjo so najbolj izpostavljali marksisti.
Znameniti stavek Karla Marxa »Religija je opij ljudstva« nazorno
izpostavlja religijo kot mehanizem, ki s svojimi predstavami o posmrtnem
življenju daje vernikom trenutno tolažbo in upanje na boljše življenje ter
prikriva dejanske vzroke za tostransko neenakost, trpljenje in
nezadovoljstvo;
Legitimacijska funkcija – je tesno povezana s kompenzacijsko. Marksisti
namreč trdijo, da religija ne samo prikriva neenakost, ampak jo celo
upravičuje. Ima glavno vlogo pri ohranjanju obstoječega družbenega reda
in položaja posameznikov v njem, saj naj bi bila takšna božja volja.
Pripomore torej k temu, da se ljudje sprijaznijo s stanjem, v kakršnem
živijo (Haralambos in Holborn, 1999, str. 453–462).
Glede na to, da ima vsaka družba svoje vrednote in norme, težko rečemo, katera
od opisanih družbenih funkcij religije je pomembnejša, vendar pa lahko trdimo,
da ima religija kljub spremembam še vedno močan vpliv na delovanje družbe, s
tem pa tudi na njeno ekonomsko stanje oz. sistem. Mnogi sociologi namreč trdijo,
da je religija gibalo ekonomije. Največji med njimi je Max Weber, ki je v svojem
znamenitem delu Protestantska etika in duh kapitalizma trdil, da religije s
posvetno oz. produktivno askezo (materialno premoženje je dovoljeno)
7
spodbudno vplivajo na ekonomski razvoj posamezne družbe, nasprotno pa religije
z neposvetno oz. neproduktivno askezo (prepovedane so akumulacija kapitala,
oderuštvo in obresti) nanj delujejo zaviralno (Prav tam, str. 467–468).
Iz njegove teze sta izhajala tudi ameriški ekonomist Robert Barro in njegova
sodelavka s harvardske univerze Rachel McCleary. V svoji raziskavi Religija in
ekonomska rast sta proučevala podatke o verskem prepričanju, zbrane v 59
državah v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V teh raziskavah
so vprašani odgovarjali na različna vprašanja, povezana z religijo, npr. verovanje
v boga, nebesa, pekel, pogostost obiskovanja verskih obredov. Na podlagi zbranih
podatkov sta nato Barro in McClearyjeva skušala ugotoviti, če in kako te
sestavine verskega življenja pripomorejo k rasti bruto družbenega proizvoda in
prišla do sklepa, da na ekonomsko rast pozitivno vpliva vera v posmrtno življenje.
Še bolj kot nagrada z nebesi je učinkovita grožnja s peklom. Onstranski
kompenzatorji, kot so zveličanje, odrešenje, poguba oz. prekletstvo, so namreč
pomembna spodbuda za vedenje na tem svetu. Potemtakem lahko vera v te
kompenzatorje poveča produktivnost z oblikovanjem in vsiljevanjem
individualnih vrednot, kot so delavnost, varčnost, odkritost in poštenost. S
stopnjevanjem teh navad religija spodbuja investicije in tako vpliva na ekonomsko
rast. Trdita torej, da verovanje vpliva na zgoraj omenjene individualne značilnosti,
te pa nadalje na ekonomsko uspešnost. A vpliv religije na ekonomijo je pozitiven
predvsem pri dejanski veri v obstoj boga, samo obiskovanje verskih obredov pa je
z ekonomskega vidika samo zapravljanje časa, saj naj bi po njunem mnenju
verske institucije zahtevale preveč časa in preveč finančnih sredstev, kar pa zavira
ekonomsko rast. To pomeni, da če se večino sredstev namenja samo za verske
obrede, se posledično manj namenja za investicije na gospodarskem področju
(Barro in McCleary, 2006, str. 51–71). Dr. Marjan Smrke, sociolog religije na
ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ugotavlja, da je morda ravno v tem razlika
med ekonomskimi vidiki protestantizma in drugimi različicami krščanstva. V
protestantizmu namreč obiskovanje verskih obredov ni znak vernosti, medtem ko
v tradicionalnih katoliških okoljih je. Tako se v teh verniki pogosteje udeležujejo
verskih obredov, v protestantskih pa bolj malo (Podjed, 2005, str. 1).
8
Sicer pa je Smrke do predstavljene raziskave skeptičen, saj so ameriške raziskave
pogosto usmerjene »amerikocentrično« in prevečkrat primerjajo rezultate s svojim
lastnim ekonomskim in verskim sistemom. Prav tako Webrove teze tudi niso
nujno nezmotljive, saj znotraj protestantizma obstajajo določene ločine, ki
nasprotujejo tehničnemu razvoju in potemtakem ekonomije ne spodbuja ves
protestantizem (prav tam, str. 1).
Vpliv religije na ekonomijo pa ni opazen le pri protestantizmu, temveč tudi pri
nekaterih drugih svetovnih verstvih. Čeprav je Weber trdil, da je konfucianizem
na Daljnem vzhodu nespodbuden za ekonomski razvoj, ker preveč poudarja
patriarhalnost in avtoriteto starejših nad mlajšimi, pa nekateri raziskovalci, kot so
Bellah, Hagen in Susumu, menijo drugače. Ocenjujejo namreč, da je prav
konfucianizem spodbudil ekonomski razvoj in uspešnost azijskih tigrov. S svojim
poudarjanjem družinskih vezi in mrež je postal osnova za nastanek družinskih
podjetij, ki so v Aziji še danes zelo uspešna. Tudi na Japonskem naj bi na
ekonomski razcvet vplivala prav religija, in sicer zen budizem. To v svojih
študijah skušata dokazati Toyomasa in Yoshio, ki menita, da so imele družbeno-
psihološke razmere v japonski religiji vlogo katalizatorjev za množično
modernizacijo. Predvsem poudarjata vlogo delovne etike, ki jo je vseboval zen
budizem in se je razširila v vse družbene sloje, zaradi česar naj bi se Japonska
razvijala hitreje kot večina držav na svetu (Delakorda Kawashima, 2015, str. 47–
48).
Lahko pa na razvoj gospodarstva vpliva celo marginalizacija določene religije.
Najlepši primer predstavljajo Judje, ki so, kljub mračni zgodovini, dosegli izreden
ekonomski uspeh. V krščanskem svetu jim je bilo prepovedano imeti zemljo, zato
so se ukvarjali s posojanjem denarja in trgovino – torej z dejavnostmi, s katerimi
se niso smeli ukvarjati kristjani, ker je cerkev do njih imela predsodke. Sčasoma
so obogateli in postali gonilo državnega gospodarstva. Na njihovo ekonomsko
uspešnost so vplivali trije dejavniki: 1. močna identiteta, ki izhaja iz medsebojne
povezanosti med Judi, kar spodbuja kreativnost in produktivnost; 2. ugodna
poklicna struktura, ki jih ščiti pred negativnimi učinki trga delovne sile (kot smo
9
že omenili, se Judje pogosteje ukvarjajo s trgovino in bančništvom oz. s
samozaposlitvenimi dejavnostmi); 3. želja po znanju in izobraževanju, ki je
posledica migracij in prilagajanja novemu okolju. Prav zato Fudulu (2008, str. 28)
sklepa, da je judaizem vera, ki poleg protestantizma najbolje vpliva na ekonomijo.
Po drugi strani pa so pravoslavje, islam in hinduizem religije, ki gojijo
neproduktivno askezo in so kot take krive za počasnejši gospodarski razvoj.
Predvsem je s svojim kastnim sistemom problematičen hinduizem, saj verniki v
času tostranskega življenja ne morejo zamenjati kaste. Prav zaradi tega se lažje
sprijaznijo z razlikami v prihodkih in tolerirajo družbeno razslojenost med
revnimi in bogatimi (Podjed, 2005, str. 1).
Vpliv religije na ekonomijo se torej kaže v različno oblikovanih ekonomskih
sistemih, v delovni etiki in v gospodarskem razvoju oz. uspehu. Kot pravi Dr.
Marjan Smrke, je namreč »kapitalistična logika nekako prisotna v vseh religijah,
ki obljubljajo posmrtno življenje. Za vložke tukaj in zdaj se pričakuje neskončen
profit« (prav tam). Izjema je le judaizem, kjer nauka o posmrtnem življenju ni,
pač pa je nauk o božjem izbranstvu, ki posedovanje materialnih dobrin obravnava
kot blagoslov oz. božje darilo (Tokarev, 1974, str. 279).
2.1.1 Webrovo razumevanje religije
Max Weber velja za enega izmed klasikov sociologije, ki so pomembno vplivali
na razvoj sociologije religije. V svojem znamenitem delu Protestantska etika in
duh kapitalizma je analiziral vpliv protestantizma, še posebej kalvinizma, na izvor
kapitalizma v zahodni Evropi in Ameriki. Njegova teza je bila, da verski nauki
vplivajo na družbeni razvoj oz. da verska etika vpliva na ekonomsko dejavnost
ljudi. Spoznal je namreč, da je bil v ekonomsko najrazvitejših deželah 16. stoletja
uveljavljen protestantizem in da so se hitreje gospodarsko razvijale v primerjavi z
ostalimi evropskimi deželami. Tudi lastniki kapitala in člani vodilnih položajev v
velikih gospodarskih in trgovskih podjetjih so bili večinoma protestanti. Vendar
10
nosilci kapitalizma niso bili podjetniki višjih slojev, temveč obrtniki srednjega
stanu, ki so se želeli povzpeti na družbeni lestvici (Weber, 1988, str. 24–53).
Weber je svoje trditve dokazoval z dejstvom, da so imeli tudi ostali predeli
Evrope in sveta enake oz. nekateri celo boljše tehnološke pogoje za uveljavljanje
kapitalizma (npr. dobro razvito trgovino in obrt), vendar je tam do njegovega
nastanka prišlo šele kasneje ali pa sploh ne. V krščanskem okolju je namreč
kapitalistično pridobitništvo vladajoči cerkveni nauk negativno vrednotil, vzhodne
religije (konfucianizem in budizem) pa so od svojih vernikov celo zahtevale
odrekanje materialnim dobrinam. Čeprav so torej te dežele imele ugodne pogoje
in so obstajali ljudje, ki so težili k dobičku, v njih ni prišlo do razvoja kapitalizma.
Po njegovem prepričanju je bila glavna ovira visoko vrednotenje brezdelja,
fatalizem, veliko število verskih praznikov in pretirana družinska solidarnost.
Manjkala so jim torej kulturna in psihološka izhodišča, kakršna je videl prav v
protestantski etiki (Haralambos in Holborn, 1999, str. 467–468).
Slednja predvsem poudarja človekovo usmerjenost v sistematično delo,
ustvarjanje in maksimiranje dobička ter njegovo nadaljnje investiranje. V ospredje
postavlja poklic kot vir posameznikove identitete in njegovega položaja v družbi,
zavrača pa podrejenost tradicionalnim običajem, ki ne prispevajo k ekonomski
učinkovitosti, kot npr. verski prazniki, ko je dela prost dan. Poudarek je torej na
posvetnem, poklicno organiziranem delu, ki je edina pot, kako ugajati oz. služiti
bogu, ki je že vse vnaprej določil. Ključen je nauk o predestinaciji oz. nauk o
izbranstvu kot Božji milosti, ki trdi, da se vse v življenju posameznika odvija po
Božjem načrtu – Bog je že vnaprej izbral nekatere za večno življenje oz.
zveličanje in druge za večno smrt. A za zveličanje je določena samo peščica ljudi,
nihče pa ne ve, kdo so izbranci, zato se pojavlja večno vprašanje: »Sem med
izvoljenimi?«. Ker verniki Božjih sklepov ne morejo spremeniti (odrešitve ne
morejo izgubiti tisti, ki so za to določeni, in je ne morejo doseči tisti, ki so
pogubljeni), zaradi negotove usode nenehno iščejo neka znamenja Božje milosti,
med katere pa spada prav ekonomski uspeh. Motivacija za delo dobi s tem versko
podlago. Posameznik svojo vero izkazuje s trdim delom, ker zares veruje v svojo
11
odrešitev. Svoj poklic opravlja vestno in čim boljše, Bogu v slavo in zahvalo za
izbranost (Weber, 1988, str. 94–98).
Protestantizem je s svojim naukom o predestinaciji torej spodbujal ljudi k
racionalnemu delu, s katerim bi si zagotovili večno življenje v onostranstvu.
Nenehno, vestno in sistematično opravljanje dela je bilo dojeto kot odgovor na
Božji klic. Koristnost določenega poklica in všečnost tega Bogu je bila odvisna od
pomembnosti proizvedenih dobrin za skupnost. Posledica tega je bil dobiček, ki je
bil v protestantski etiki kljub temu, da je vodil v skušnjave, dovoljen in celo
zapovedan. Vendar so morali protestanti ustvarjeni dobiček ponovno investirati v
proizvodnjo in trgovino. Zapravljanje je bilo strogo prepovedano. Posameznik je
moral ostati skromen, preprost, vzdržen in nevezan na zemeljske dobrine in užitke
in prav delo naj bi bilo asketsko sredstvo – predstavljalo je preventivo pred vsemi
skušnjavami (zabavo, plesom, lenobo, spolnimi užitki). Racionalno gospodarjenje
z denarjem ob strogo načrtovanem življenju se je povsem razcvetelo in pospešilo
produktivnost dela – prišlo je do akumulacije kapitala in do razvoja podjetništva
(prav tam, str. 143–198). Ko pa se je kapitalizem enkrat uveljavil, so njegova
izhodišča postala nepomembna, saj je pridobil lastno moč obnavljanja in začel
delovati neodvisno. Zunanje dobrine so postopoma dobile večjo moč nad
človekom in prodrle na vsa področja njegovega življenja. Tako se asketizem,
delavnost in varčevanje, čeprav so bili pomembni za začetni zagon kapitalizma,
vse bolj umikajo, saj v današnjem času predstavljajo prej oviro kot spodbudo za
gospodarski razvoj (Flere, 2005, str. 40).
Teorija, ki jo je Weber razvil v svojem delu, je spodbudila številne polemike.
Doživela je veliko kritik, a tudi podpore. Poleg nezadostne empirične
utemeljenosti mu Tawney očita, da je pri razvoju kapitalizma preveč poudarjal en
sam dejavnik; protestantska etika je le eden od dejavnikov, ki so vplivali na
racionalen način življenja. Dokaz so dežele (npr. Švica, Škotska, Madžarska, deli
Nizozemske), v katerih je bil kalvinizem že močno razvit, a je do razvoja
kapitalizma prišlo šele kasneje. Po njegovem je Weber zamenjal vzrok in
posledico – kalvinizem se je razvil tam, kjer so bile zgodnje oblike kapitalizma že
12
uveljavljene. Vera kot taka tudi ni spodbujala podjetniškega duha, ampak je s
strogo načrtovanim življenjem oz. naukom o predestinaciji izvajala precejšnjo
kontrolo nad verniki. Tako naj bi protestantizem postal samo ideologija zgodnjih
kapitalistov, s katero so poskušali opravičiti svoja dejanja in položaj. Zato je
danes prevladujoče mnenje, da je protestantizem prispeval k razvoju kapitalizma
le posredno, tako da je spodbudil gospodarsko dejavnost. Je pa Webrovo delo
kljub vsem kritikam izredno pomembno za razumevanje nastanka kapitalizma in
vpliva religije na ekonomijo, saj je prikazal, da lahko religiozne ideje pripeljejo do
ekonomskih sprememb (Haralambos in Holborn, 1999, str. 469–470).
2.2 Učinek ekonomije na religijo
V zadnjih dveh stoletjih je predvsem v Evropi vrsta sprememb bistveno vplivala
na spremembo vloge religije v družbi. Predvsem se je zmanjšal pomen in vpliv
religije ter verskih ustanov v gospodarskem, družbenem in političnem življenju.
Posvetni način življenja je torej začel počasi prevladovati nad religijskim. Ta
pojav imenujemo sekularizacija. Njeni zagovorniki trdijo, da je religija stvar
preteklosti oz. da se je umaknila v ozadje, s čimer pa so se zmanjšale tudi njene
družbene funkcije. Tako družbene dejavnosti niso več prežete z religijo, institucije
se omejujejo na zasebno sfero, država, šola in družina pa se pri izvrševanju svojih
funkcij ne sklicujejo več na vero. Sekularizacija je posledica hitrega uveljavljanja
znanosti in tehnike, procesa modernizacije, urbanizacije, industrializacije in
racionalizacije. Je torej posledica prehoda iz tradicionalne v moderno družbo.
Slednja je namreč strukturno in funkcionalno razčlenjena družba, za katero je
značilna relativna samostojnost posameznih področij družbenega življenja in tako
je tudi religija v modernih družbah postala samo še eno od avtonomnih področij.
Zreducirala se je na minimum, njene ustanove pa so pričele funkcionirati kot
vsaka druga organizacija (Flere, 2005, str. 145–148).
V takšnih razmerah se je začel zmanjševati interes za verske poklice, število
vernikov, vloga verskih institucij, legitimacijska in integracijska funkcija religije
– prišlo je do izrazitih sprememb v odnosu do verskih dogem in vrednot
13
(neupoštevanje slednjih v vsakdanjem življenju). Prav tako upada religioznost
med prebivalstvom. Gre predvsem za neudeležbo pri verskih obredih in
nepoznavanje tradicionalnih verskih naukov. Seveda se moramo zavedati, da je
pri (ne)obiskovanju verskih obredov mišljena predvsem cerkvena (ne)religioznost,
ki pa se ne usklajuje popolnoma z dejansko (ne)religioznostjo, kljub vsemu pa
lahko služi kot dokaz, da cerkev izgublja svoj vpliv na mišljenje in delovanje
ljudi. Ta se je namreč ohranil le v družbenih skupinah, ki jih je proces
modernizacije pustil na obrobju, kot npr. med kmeti, gospodinjami, ostarelimi,
brezposelnimi in manj izobraženimi (Haralambos in Holborn, 1999, str. 492).
Podobnega mnenja sta Pippa Norris in Ronald Inglehart, ki trdita, da v večini
postmodernih držav zadnjih petdeset let poteka proces sekularizacije, medtem ko
je najvišjo stopnjo religioznosti mogoče zaznati v revnih državah z naraščajočo
rodnostjo. Menita, da birokratizacija, urbanizacija in racionalizacija pomenijo
smrt religije. Modernizacija je torej eden ključnih elementov sekularizacije
(Norris in Inglehart, 2004, str. 3–5). Zlasti z gospodarskim razvojem
(zmanjševanje ekonomske neenakosti oz. politika države blaginje) se namreč
stopnja socialne varnosti poviša, kar posledično vpliva na upadanje religioznosti
in obratno, s povečevanjem ekonomske neenakosti (tudi ob splošni ekonomski
rasti) se zmanjšajo občutki socialne varnosti in narašča prepričljivost religij. Tako
je v postindustrijskih družbah pri razširjenosti religijskih praks odločilna stopnja
socialne varnosti, ki je najnižja predvsem pri starejših, ženskah in ljudeh z nizkimi
dohodki. To so socialno najbolj ogrožene družbene skupine, pri katerih je mogoče
zaznati negotovost glede preživetja, zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja.
Njihove negotove življenjske razmere so vzrok, da je pri njih religioznost
najizrazitejša (Pickett in Wilkinson, 2010, str. 8–10).
S tem se strinjata tudi že omenjena ameriška raziskovalca Robert Barro in Rachel
McCleary. Po njunem mnenju je sekularizacija značilna predvsem za zahodne
države, v katerih naj bi ekonomski napredek zmanjšal vlogo organiziranih religij v
družbi in posledično vodil v upadanje verovanja med ljudmi. Dokaz za to naj bi
bila ločitev cerkve od države (v nobenem razvitem zahodnem gospodarstvu
14
verska oblast ni hkrati tudi državna oblast) in dejstvo, da so pridobitništvo,
materializem in racionalno ekonomsko obnašanje pri posamezniku na prvem
mestu. Industrializacija oz. modernizacija ima zato po njunem mnenju negativen
vpliv na vse indikatorje religije (Barro in McCleary, 2006, str. 49–50).
Zagovorniki teorije sekularizacije torej trdijo, da gospodarski razvoj povečuje in
pospešuje sekularizacijo. Z modernizacijo se dviga splošna socialna varnost in
hkrati upada religioznost. Najbolj modernizirane države so tudi najbolj
sekularizirane, najrevnejše pa najbolj religiozne. Vendar pa mnogi raziskovalci
opozarjajo, da ne smemo preveč posploševati dejstev. Čeprav prihaja do
navedenih sprememb, se moramo zavedati, da sekularizacija ni prisotna
vsepovsod. Predvsem se ne pojavlja v državah z izrazitimi verskimi spopadi oz.
narodno-verskimi spopadi. Zgovoren primer so tudi izrazito modernizirane
Združene države Amerike, za katere je značilna zelo visoka stopnja religioznosti
med prebivalstvom. Večinoma jo tako zaznavamo samo v zahodni, severni in
srednji Evropi, pa še tukaj je v posameznih državah opazen velik vpliv religije,
kot npr. v Italiji in na Irskem (Norris in Inglehart, 2004, str. 111–132). Skratka, z
gotovostjo lahko rečemo le, da se skupaj z družbo spreminjajo tudi verski nazori
in prakse, vendar to še ne predstavlja upadanja vpliva religije, ampak pomeni
samo določeno spremembo v družbi. Odnos med religijo in družbo se torej
spreminja in zato vprašanje sekularizacije ostaja še naprej odprto (Flere, 2005, str.
152).
15
3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI NEOLIBERALIZMA
Neoliberalizem je zadnji dve desetletji prevladujoča globalna ekonomsko-
politična usmeritev, ki zagovarja vrednote in načela klasičnega liberalizma.
Vendar gre, kot že samo ime pove, za novi liberalizem oz. eno od smeri, v katero
se je liberalizem razvil. Večina njegovih zagovornikov prihajala z univerze v
Chicagu, zato se zanj večkrat uporablja izraz Chicaška šola (The Chicago School),
pa tudi mnogi drugi izrazi, kot npr. tržni fundamentalizem, Washingtonski
konsenz, laissez-faire, reaganomija, thatcherizem, svobodna trgovina,
globalizacija (Kulič, 2004, str. 64). V svetu ima veliko moč, saj ga podpirajo
politiki, mediji in pomembne mednarodne organizacije, kot so The World Bank
(WB), International Monetary Fund (IMF), Evropska komisija (EC) in
Organisation for Economic Cooperation and Development (OECD) (Klein, 2012,
str. 223).
V nadaljevanju si bomo pogledali njegov razvoj, temeljna načela in kritike, s
katerimi se spopada.
3.1 Zgodovina neoliberalizma
Zahteve po liberalizmu so se začele že zelo zgodaj, in sicer v 16. in 17. stoletju,
ko se je širila svetovna trgovina in so francoski poslovneži zahtevali, da se država
ne bi vmešavala v njihovo poslovanje. John Locke in Thomas Hobbes, ki veljata
za očeta liberalizma, sta si že tedaj prizadevala za omejitev moči države v družbi
in gospodarstvu, osebno svobodo in enakopravnost ter privatno lastnino. Do
zmagoslavja liberalizma kot politične in intelektualne tradicije pa je prišlo šele s
francosko revolucijo leta 1789, ko je bila sprejeta Deklaracija o pravicah človeka
in državljana. Vendar, kot pravi Pikalo (2003, str. 4), je sam liberalizem zelo
težko definirati, saj je produkt zgodovinskega razvoja in ga je zato nemogoče
poimenovati z eno samo definicijo. Poudarek je predvsem na ekonomski, politični
in verski svobodi, toleranci, enakopravnosti in podpori vsem, ki se zavzemajo za
iste vrednote. Zagovarja liberalno demokracijo, svobodne volitve, prosto trgovino,
16
kapitalizem in temeljne človekove pravice. Beseda »liberalno« izhaja iz imena
španske politične stranke »Liberales«, ki je podpirala francosko ustavo iz leta
1791, kot sistem političnih in ekonomskih idej pa izvira iz Anglije v času prve
industrijske revolucije in v času delovanja Adama Smitha, ki s svojim delom
Wealth of Nations velja za utemeljitelja ekonomskega liberalizma.
V 18. stoletju je namreč z vrsto iznajdb, naraščajočo proizvodnjo in
produktivnostjo ter z razvojem trgovine in infrastrukture prišlo do porasta
ekonomske učinkovitosti. Smith je bil prepričan, da je treba pustiti stvarem, da
grejo svojo pot oz. zagotoviti svobodno delovanje trga, kar je predpogoj za
uveljavljanje individualnih interesov in konkurence. Prav slednja naj bi bila
pozitivna in neke vrste »nevidna roka«, ki usmerja dogajanje in zagotavlja, da
osebni interesi posameznikov koristijo celotni družbi (Sušjan, 2006, str. 50–65).
Država se mora zato čim manj vmešavati v gospodarstvo. Njene naloge so
predvsem vzdrževanje reda in miru, varovanje ljudi in odvračanje od nasilja in
goljufij. Zagovarjal je ločenost države in gospodarstva, ker naj bi bila država slab
lastnik kapitala, trg pa brez vmešavanja najboljši delilec dobrin. Za liberalizem
18. stoletja je torej značilno zagovarjanje laissez-faire – nevmešavanje države v
gospodarstvo, samoregulacija trgov, samorazvoj proizvodnih sil, koncentracija in
centralizacija kapitala, individualizem, toleranca, človekove svoboščine in
politične pravice ter delitev oblasti (Pikalo, 2003, str. 85–88).
Liberalizem je nato postal globalno gibanje v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se
je začel njegov razcvet. Države proizvajalke nafte so se združile v OPEC –
Organizacijo držav izvoznic nafte in leta 1973 drastično dvignile ceno nafte iz
1,90 na 9,76 dolarja za sodček. Nato se je cena samo še zviševala in je bila leta
1979 že 28,76 dolarja za sodček. Izvoznice nafte so nenadoma ustvarile velike
presežke, države uvoznice pa so morale pokriti velike izgube. Svetovno
gospodarstvo se je začelo spopadati z visoko inflacijo, naraščajočo
brezposelnostjo in recesijo. Prišlo je do mednarodne gospodarske krize. ZDA niso
bile več sposobne nuditi finančne pomoči ostalim državam, zato je vlada
razveljavila konvertibilnost dolarja v odnosu do zlata, uvedla nadzor nad maržami
17
in cenami, dodatne uvozne dajatve in fiskalne mere ter ustavila rast plač oz. jih
celo zmanjšala (Soros, 1999, str. 108). Z navedenimi ukrepi je prišlo do razcveta
trgov in naraščanja dobičkov, a samo za nekatere. S tem se je začel uveljavljati
novi liberalizem oz. neoliberalizem, ki je postal prevladujoča ekonomsko-
politična filozofija. Zasluga gre predvsem ameriškemu ekonomistu Miltonu
Friedmanu, ki je želel oživeti klasična liberalna načela, predvsem njihovo tezo
proti posredovanju države na trgu. Prizadeval si je, da država zagotovi urejen
institucionalni okvir gospodarjenja, v delovanje gospodarstva pa naj se ne
vmešava. Ekonomska politika mora biti nevtralna – verjel je namreč, da trg sam
vzpostavlja polno zaposlenost oz. da obstaja naravna stopnja brezposelnosti. Trg
dela je potemtakem v ravnotežju (Sušjan, 2006, str. 246).
Friedman je razvil tridelno formulo deregulacije, privatizacije in krčenja socialne
porabe, po kateri bi morale vlade držav odpraviti prekomerno število državnih
predpisov, ki preprečujejo kopičenje dobička, privatizirati svoje dejavnosti
(predvsem transportne in industrijo), znižati carine, ukiniti davke (če že morajo
obstajati, pa naj bodo nizki in enotni za vso prebivalstvo) in drastično zmanjšati
financiranje socialnih programov. Prepričan je bil, da ljudi vodi koristoljubje in da
družba najbolje deluje takrat, ko ji lahko vlada koristoljubje. Kljub odporom,
stavkam in postopnemu odpravljanju omejitev se je njegov koncept močno utrdil,
razširil in postal prevladujoča ideologija v začetku osemdesetih let. Njegove ideje
so postale vsesplošno sprejete. Zasluge gredo zlasti ameriškemu predsedniku
Reaganu in britanski ministrski predsednici Thatcherjevi, ki sta skoraj hkrati
prišla na oblast in bila odkrita podpornika neoliberalizma (Prav tam, str. 252–
253). Thatcherjeva je zato ukinila državne subvencije, zmanjšala državni proračun
za socialno politiko, izobraževanje in varstvo okolja, nasprotovala javnim ali
občinskim stanovanjem ter sprožila prvo množično privatizacijsko dražbo
državnih podjetij v zahodni demokraciji. Skovala je celo kratico TINA – »There is
no alternative«, ki pomeni, ni alternative neoliberalizmu (Klein, 2012, str. 184).
ZDA so konec osemdesetih let Friedmanov program dobesedno vsilile še državam
v razvoju, ki so se spopadale z mednarodno dolžniško krizo. Slednjo so spretno
18
izkoristile in države v krizi prisilile, da so sprejele njihovo politiko. Ker je prisila
prišla s strani Washingtona, se za te ukrepe uporablja izraz Washingtonski
konsenz. Gre za celo vrsto tržno usmerjenih načel, ki jih Svetovna banka in
Mednarodni denarni sklad obravnavata kot najnižji minimum za gospodarsko
zdravje posamezne države. Mednje spada liberalizacija trgovine in financ, tržno
določanje cen, privatizacija in zmanjšanje inflacije. Na tak način so hoteli doseči
ekonomsko stabilnost in demokracijo v državah v razvoju, vendar pa ti ukrepi
zanje niso bili primerni. Washingtonski konsenz je tako postal sinonim za
neoliberalizem (Chomsky, 2005, str. 227–228).
3.2 Temeljna načela neoliberalizma
Temeljne zahteve neoliberalnega programa so: vladna deregulacija oz. popolna
liberalizacija, makroekonomska stabilizacija, radikalna privatizacija in
kompenzatorna socialna politika. Njegovi zagovorniki predstavljajo ta ekonomski
program kot najboljši, najučinkovitejši, najbolj demokratični in sploh edini možni
ekonomsko-politični koncept. Verjamejo namreč, da bo njegova uvedba prinesla
blaginjo, svobodo, demokracijo in mir vsemu človeštvu (Klein, 2012, str. 21).
Osrednja ideja neoliberalizma je, da so trgi samoregulirajoči in fleksibilni.
Najbolje delujejo takrat, ko so prepuščeni prostemu oz. svobodnemu delovanju.
To pomeni, da se trgi sami uravnavajo in da se vsa neravnovesja, ki se pojavijo,
hitro in samodejno odpravijo. Ravno zato so svobodni trgi najbolj racionalni,
pravični in demokratični delilci dobrin in uslug ter je vmešavanje države v
njihovo delovanje nepotrebno oz. celo škodljivo, saj so svobodni trgi naravno
stanje. Iz navedenih razlogov neoliberalizem zagovarja popoln umik državnega
nadzora na področju meddržavnega in globalnega pretoka denarja, blaga, storitev
in kapitala, ukinitev državnega nadzora nad cenami, plačami in menjalnimi
razmerji tujih valut. Gospodarstvo je hkrati tudi tista panoga, ki je ni mogoče
zaupati politiki, saj ta s svojim vmešavanjem v delovanje trgov ovira razporeditev
sredstev, kar vodi v zmanjšanje dobička in posledično razvoja. Ključno je
svobodno delovanje trga in tržnih mehanizmov, ki zagotavljajo razcvet številnih
19
gospodarstev, njihovo stabilnost, mnoge poslovne priložnosti in zmanjšanje
revščine, medtem ko nadzor povzroča velike napake, kot sta brezposelnost in
inflacija. Država mora zato s svojimi aparati le zagotoviti nemoteno in
maksimalno akumulacijo kapitala, omejiti se mora na varovanje zasebne lastnine,
uveljavljanje pogodb in razpravljanje o manj pomembnih vprašanjih (Pikalo,
2003, str. 123–124).
Neoliberalci trdijo, da vse ekonomske dejavnosti vodi nevidna roka k
maksimalnemu dobičku usmerjene konkurence. Lastniki kapitala torej težijo k
maksimiranju svojega dobička, kar je dobro, saj je za celotno družbo najbolje, da
vsakdo skrbi za svoje lastne interese. V zasledovanju teh bo namreč vsak deloval
v dobro vseh. Pomemben je zgolj in samo osebni interes, saj je uspešnost tista, ki
nekaj velja. Tako so poslovneži cenjeni zaradi svojega bogastva in ne zaradi
poštenosti ali svojega prispevka k ekonomskemu blagostanju družbe. Poudarek je
torej na lastnih interesih, konkurenci, učinkovitosti in tržnih oz. denarnih
vrednotah (Soros, 1999, str. 84). Njihova ključna vrednota je denar. Osredotočeni
so na dobičkonosnost, ostale družbene vrednote jih ne zanimajo. Njihov cilj je
obogateti. Gre za t. i. tržne vrednote, ki odražajo interese posameznih udeležencev
trga, medtem ko družbene vrednote odražajo interese celotne družbe (prav tam,
str. 201).
Da bi lahko dosegli svoj cilj, se zavzemajo za privatizacijo oz. za prenos javnega
premoženja v zasebne roke. Tukaj gre predvsem za privatizacijo državne
industrije in infrastrukture, katere lastnik bi rade postale velike transnacionalne
korporacije, ki bi s tem še povečale svojo moč, vpliv in dobičke, od katerih bi
imeli korist vsi državljani. Neoliberalci namreč verjamejo, da bo brez vmešavanja
države neoliberalna ekonomska ureditev poskrbela tudi za socialno varstvo.
Razmah gospodarstva bo zagotovil višje prihodke tudi ekonomsko šibkejšim
slojem, in sicer po načelu »trickledown« – več kot bodo imeli tisti na vrhu
družbene lestvice, več bo ostalo tudi za nižje sloje. Ker pa bodo slednji zaslužili
več, si bodo lahko sami plačali storitve, ki jih drugače subvencionira država, kot
npr. zdravstvo, šolstvo, pokojninsko zavarovanje, javni promet. Še več, ker je
20
država neučinkovita, bodo omenjene storitve cenejše, če jih bo izvajal
dobičkonosno usmerjen zasebni kapital. Država se bo tako rešila socialnih
storitev, zato bodo tudi davki nižji, ljudem pa bo ostalo več denarja in revščina se
bo zmanjšala. Neoliberalci torej verjamejo, da so vse dejavnosti, ki so v privatnih
rokah, bolje organizirane, cenejše in učinkovitejše (Klein, 2012, str. 245).
Po neoliberalni logiki je ekonomska globalizacija neizbežna, nekaj nujnega, nekaj,
kar se dogaja neodvisno od posameznikov po naravnem načrtu. Je nekakšen okvir,
ki določa gospodarsko in politično delovanje znotraj kapitalizma. Ima blage in
pozitivne posledice, saj spodbuja demokracijo, ker pospešuje gospodarski razvoj,
ki spodbuja razvoj srednjega razreda, dviguje splošno raven izobrazbe in
zmanjšuje dohodkovno neenakost, kar vse skupaj vodi k povečanju demokracije.
Prav tako prispeva k zmanjševanju moči avtoritarnih vladavin, saj se s
spodbujanjem konkurenčnosti in delovanja svobodnih trgov zmanjšuje vpliv
javnih ekonomskih politik avtoritarnih režimov (Pikalo, str. 17–22).
3.3 Kritika neoliberalizma
Neoliberalni recepti za gospodarsko rast se le redko izkažejo kot uspešni, prej
nasprotno. To danes vse pogosteje ugotavljajo tudi vrhunski ekonomisti.
Predvsem opozarjajo na vse večjo družbeno in ekonomsko neenakost oz. prepad
med revnimi in bogatimi, ki ga povzročajo neoliberalne prakse. Kot pravi Pikalo
(2003, str. 27), je globalizacija resda zaslužna za izjemen napredek, a hkrati
odgovorna za še večjo bedo. Z njo je upadla vloga države in moč njenih
instrumentov, svetu pa je zavladal brezmejen in brezobličen kapital. Dejansko
varuje samo kapital, razširja njegovo akumulacijo in izključuje uporne družbene
sile. Prišlo je do velikega porasta razlaščanja najrevnejših držav, nestabilne
globalne ekonomije, katastrofalnega globalnega okolja in nezaslišanega bogatenja
bogatih – premožni postajajo premožnejši, medtem ko revni revnejši. V ospredju
so proizvodnja dobrin, obilje in finančni uspeh, torej materialne vrednote.
21
Neoliberalizem danes s svojimi tržnimi vrednotami vdira na vsa družbena
področja, ne le na ekonomsko sfero, kar ima uničujoče družbene učinke.
Odpravlja kolektivno odločanje, altruizem in solidarnost ter vsiljuje egoizem in
tržne vrednote kot edine prave ter dominantne nad vsemi ostalimi političnimi in
družbenimi vrednotami. Prevladujoča vrednota posameznikov je postalo
maksimiranje dobičkov oz. bogastvo in nič ni pomembnejše od tega. Kar je prav,
se je podredilo temu, kar je učinkovito (Soros, 1999, str. 46). Velike korporacije
zaposlujejo vedno manj ljudi za več dela in nižje plače v katastrofalnih pogojih.
Namen podjetij na področju zdravstvenega varstva ni reševanje življenj, ampak
ustvarjanje dobička. Cilj naftnih družb ni varovanje okolja, ampak ustvarjanje
dobička. Denarne vrednote so prevzele vlogo pristnih vrednot, načelo
preračunljivosti pa je dobilo prednost pred moralnimi načeli. Posameznike se
presoja po količini denarja in ne po njihovih dosežkih. Globalni kapitalistični
sistem je tako postal nezdrav in nevzdržen, hkrati pa je sledenje lastnim ciljem
povzročilo nestabilnost finančnih trgov, naraščanje brezposelnosti, izkoriščanje
cenejših virov delovne sile, pa tudi neučinkovitost političnega procesa pri
njegovem služenju skupnim interesom (prav tam, str. 207–211).
Dejanska demokracija je bogatim korporacijam bolj v napoto kot v oporo. Ker jih
zanima le lasten dobiček, uporabljajo svojo moč in vpliv pri vladah in tako
podredijo delovanje trgov svojim interesom, države pa jih pri tem podpirajo in jim
pomagajo. Tako obvladujejo večino gospodarstva, še posebej ker nimajo nobene
konkurence. S svojimi viri lahko vplivajo tudi na medije in uničujejo politične
procese, omejevanje vloge države na področju socialnega skrbstva pa jim pride še
kako prav. Načelo neoliberalizma je: »Vse za nas in nič za druge«. Z množicami
manipulirajo s propagando, ki omogoči, da se zavest množic oblikuje v njihovo
korist (Chomsky, 2005, str. 19–21).
Neoliberalne reforme so povzročile predvsem bogatenje posameznikov na račun
množičnega obubožanja in trpljenja večine. Ogromno ljudi namreč še danes nima
osnovnih možnosti za spodobno in zadovoljivo življenje. Do porasta revščine naj
22
bi prišlo ravno po letu 19801, ko so se utrdile neoliberalne prakse, ki so
zanemarile bistvene dejavnike življenja, kot so javna oskrba in družbena
organizacija, ki prispevajo k blagostanju posameznikov. Cilj ekonomije bi moral
biti odpravljanje revščine, zmanjševanje neenakosti in zagotavljanje kakovostnega
življenja vsem ljudem, tako pa je edini cilj neoliberalcev povečanje dohodka ne
glede na vse, zato prihaja do izrazite neenakosti pri porazdelitvi dohodkov. Tako
se je v zadnjih desetletjih prepad med 20 % najbogatejših in 20 % najrevnejših v
svetu podvojil (Sen, 2002, str. 224). Wallerstein celo trdi, da je kapitalizem
stvaritev neenakosti sveta, ki za svoj razvoj potrebuje neenako raven
gospodarstva. Kapitalizem torej temelji na izkoriščanju, zato potrebuje hierarhijo
– na vrhu peščico privilegirancev in odgovornih ter spodaj gmoto neprivilegiranih
in poslušnih (Braudel, 2010, str. 74). Služi dobičku peščice, medtem ko veliko
ljudi živi v hudem pomanjkanju oz. pod eksistenčnim minimumom. Gre za
postavljanje profita pred ljudi. Ekonomski in politični sistem sta nepravična, saj
bogati ustvarjajo zakone, ki škodijo revnim (Chomsky, 2005, str. 35).
Z uveljavitvijo neoliberalnih ekonomskih pogledov in praks je prišlo tudi do
razkroja države blaginje oz. do krčenja državnih storitev. S svojimi zahtevami o
nevmešavanju države v gospodarstvo in krčenju vladne porabe so povzročili, da
se je zmanjšala njena vloga tudi v tistih funkcijah, zaradi katerih govorimo o
državi blaginje. Njena sposobnost, da svojim državljanom zagotovi socialno
blaginjo in varnost, je precej okrnjena, saj so se davki na kapital in njegove
naložbe znižali, davki na potrošnjo pa se nenehno višajo. Breme obdavčenja se je
zato preneslo s kapitala na državljane. Zaradi širitve in vpliva tržnih vrednot na
politiko politični proces vse bolj izgublja ugled (Soros, 1999, str. 112). Tako
lahko rečemo, da ekonomska globalizacija z zmanjševanjem državne avtonomije
ovira demokracijo in demokratični razvoj. Prav tako države večkrat delujejo v
korist tujega kapitala in ne svojih lastnih državljanov, kar spet znižuje stopnjo
demokracije. Mednarodne investicije pogosto pripeljejo do finančnih problemov,
zato so države v razvoju prisiljene sprejemati ukrepe razvitih držav, kar pa
1 Tukaj moramo biti pozorni na dejstvo, da avtor govori o ZDA oz. Zahodu. Uradne statistike za globalno družbo namreč kažejo ravno nasprotno: po letu 1980 se je v svetu zmanjšal odstotek najrevnejših (Dollar, 2008, str. 1).
23
pripelje do socialne neenakosti, nemirov in posledično spet do zniževanja
demokracije (Pikalo, 2003, str. 22).
Naomi Klein je v svojem delu Doktrina šoka (2012, str. 29–30) šla še dlje. Trdi
namreč, da med značilnosti neoliberalizma sodijo tudi: agresivni nacionalizem, ki
upravičuje visoko porabo za varnost; množična korupcija oz. prikrito sodelovanje
med velikimi korporacijami in razredom večinoma bogatih politikov2; agresivno
nadziranje prebivalstva; množično zapiranje ljudi; kršenje državljanskih
svoboščin in pravic ter pogosto tudi mučenje. Nesrečo in trpljenje drugih
izkoristijo v svoj prid, predvsem v času kriz in naravnih katastrof. Meni namreč,
da politične elite in ekonomske korporacije izrabljajo ali celo ustvarjajo šok, da bi
vsilile svoje reforme. Ko so ljudje v šoku, so zmedeni in pristanejo na stvari, ki bi
jih sicer zavrnili. Kršijo torej temeljne človekove pravice, da bi terorizirali javnost
in tako izvedli radikalne reforme. Zato je po njenem mnenju trg brez državnega
nadzora nasilen in destruktiven mehanizem.
Kot še en velik problem Pikalo (2003, str. 126) izpostavlja tudi željo neoliberalcev
prikazati državo, trg in druge družbene institucije kot naravno stanje, ki je
posledica razvoja in ne delovanja družbenih sil. Trdi, da omenjene institucije
nikoli niso naravno stanje, ampak konstrukt državne moči. Neoliberalci skušajo na
tak način samo legitimirati izkoriščanje in vladanje enega razreda nad vsemi
ostalimi. V realnosti je stanje povsem drugačno, kot trdijo zagovorniki
neoliberalizma: trgi so v neravnovesju, cene so pogosto rigidne, brezposelnost je
visoka, tržno prilagajanje pa počasno ali celo marsikdaj odpove.
2 Te elite so se povezale z namenom, da si zagotovijo pravico do dragocenih virov, ki so bili prej v javni lasti.
24
4 EKONOMSKI VIDIKI KATOLIŠKEGA DRUŽBENEGA
NAUKA
»Katoliški družbeni nauk je formulacija dosežkov pozornega razmišljanja o
zapletenih stvarnostih človekovega bivanja v družbeni in mednarodni povezavi,
razmišljanja v luči vere in cerkvenega izročila. Njegov glavni namen je razložiti
in pojasniti te stvarnosti, ko ugotavlja, ali so v skladu ali pa v nasprotju s
smernicami evangeljskega nauka o človeku in njegovem zemeljskem in
onstranskem poklicu, da doseže mir; usmerjal naj bi pravilno krščansko
ravnanje« (Papeški svet, 2007, str. 73).
Podajal naj bi torej navodila, kako presojati druge družbene sisteme in oblikovati
svoja stališča do njih. Usmerja družbeno življenje oz. uravnava vedenje
posameznikov, zato je moralne narave. Njegovo oznanjevanje in širjenje je
poslanstvo katoliške cerkve, ki ga prikazuje kot svojo pravico in dolžnost, da
vpliva na družbeni red. Z njim želi cerkev predvsem pospeševati bolj pravično
družbo. Na to jasno opozarjajo papeži, 2. vatikanski cerkveni zbor in številne
sinode. Oblikovan je na podlagi analize obstoječega gospodarskega in socialnega
položaja, evangelija ter etičnih načel, vrednot in smernic. Jedro nauka
predstavljata Sveto pismo in cerkveno izročilo, ki poudarjata odnos verujočih do
sveta, v katerem živijo, do družbe, s katero živijo in do boga, v katerega verujejo.
Dajeta napotke za ravnanje posameznikov v času njihovega zemeljskega življenja,
da bi lahko kasneje dosegli svoj končni cilj: Boga (Juhant in Valenčič, 1994, str.
5–11).
Katoliški družbeni nauk je cerkveni nauk, saj je cerkev tista, ki ga oblikuje,
razvija in uči. Je misel cerkve, ki se je bolj ali manj uspešno uveljavljala in
razvijala v vsej 2.000-letni zgodovini cerkve. Že od samega začetka je bil sestavni
del učenja cerkve, njenega pojmovanja človeka in družbe, še posebej pa družbene
morale. Sam izraz družbeni nauk se je pojavil z okrožnico papeža Leona XIII., tj.
Rerum novarum (O novih stvareh), o kateri bomo več povedali v nadaljevanju.
Skrb katoliške cerkve se seveda ni začela z omenjeno okrožnico, saj je bila
25
prisotna vseskozi, se je pa z njo začela neka nova pot. V povezavi z industrijsko
revolucijo so se namreč v 19. stoletju pojavili veliki problemi v povezavi s
pravičnostjo in sprožili prvo veliko socialno vprašanje – delavsko vprašanje. V
takšnih razmerah je cerkev posredovala na nov način, z novo presojo položaja in
novimi rešitvami oz. zahtevami. Papeži so nato socialni nauk sprejemali kot
nekakšno dediščino in ga dalje razvijali skladno z družbenim razvojem, pri tem pa
se povezovali tudi z različnimi vedami o človeku3 in upoštevali njihova
spoznanja. Odslej so kažipot katoliškega družbenega nauka postale okrožnice
vseh nadaljnjih papežev in tako se je ta vseskozi dopolnjeval in razvijal (Papeški
svet, 2007, str. 82–83).
Zaradi naglega industrijsko-tehničnega razvoja in z njim povezane naraščajoče
družbene in ekonomske neenakosti je cerkev predvsem v zadnjih desetletjih
začela posvečati vedno več pozornosti tem vprašanjem. Znamenje novega obdobja
delovanja cerkve predstavlja 2. vatikanski cerkveni zbor (1962–1965), s katerim
se je katoliška cerkev prilagodila razvoju ter spremenila oz. preoblikovala
nekatere svoje nazore. Zbor je poudaril pomen uspešnega reševanja problemov v
sodobnem svetu, vprašanja zakona in družine ter socialnega in gospodarskega
reda. Rezultat njegovega delovanja je pastoralna konstitucija Veselje in upanje,
katere glavne teme so: človekovo dostojanstvo, skupno dobro, spoštovanje
družine, pravica do kulture, družbenopolitična odgovornost vseh držav, pravičnost
in mir ter gospodarski razvoj. Konstitucija je osrednji in najobsežnejši dokument
zbora ter je postala eden najpomembnejših dokumentov v tradiciji katoliškega
družbenega nauka (Juhant in Valenčič, 1994, str. 21–22).
S svojim družbenim naukom torej cerkev predvsem skrbi za človekovo življenje v
družbi, saj sta od kakovosti slednjega odvisna razvoj in varstvo ljudi. Poudarek je
na človekovem dostojanstvu in njegovih pravicah ter miru v družbi, zato cerkev
zahteva, da se mora tudi družba zavzemati za omenjene dobrine. Tako socialni
nauk ne opravlja le naloge oznanjanja, temveč tudi opozarjanja na nepravičnost in
3 Predvsem se družbeni nauk cerkve opira na filozofijo, humanistične in družboslovne vede (Papeški svet, 2007, str. 75).
26
neenakost. Obsoja kratenje pravic revnih, malih in slabotnih. Ta opozorila
postajajo vse močnejša in glasnejša v današnjem svetu, v katerem vlada
brezobličen in brezvesten kapital in v katerem so krivice postale nekaj
vsakdanjega. Sodobni gospodarski razvoj in njegove pridobitve pa nenehno
ovirajo širjenje cerkvenih vrednot in uveljavljanje človeškega dostojanstva ter
skupne blaginje (Papeški svet, 2007, str. 78).
Družbeni nauk cerkve se ukvarja z različnimi družbenimi vprašanji, kot npr. z
družino, vzgojo, nalogami države, narodnim in mednarodnim redom,
gospodarskim življenjem, kulturo, vojno in mirom ter spoštovanjem življenja. A
njegovo najpomembnejše prizadevanje je bilo skozi celotno zgodovino predvsem
zavzemanje za osnovne človekove pravice in z njim povezano človeško
dostojanstvo. To spada med trajna načela družbenega nauka cerkve, v katerem pa
so utemeljena vsa ostala načela in njihova vsebina. Temeljna načela družbenega
nauka cerkve so tako:
načelo človeškega dostojanstva,
načelo skupnega dobrega,
načelo subsidiarnosti,
načelo solidarnosti.
Vsa načela predstavljajo neko celoto, izhajajo iz pravičnosti in družbenih vprašanj
ter nas usmerjajo k urejanju družbenega življenja. Spoštovanje slednjih zahtevajo
temeljne vrednote nauka, ki so resnica, svoboda, pravičnost in ljubezen (prav tam,
str. 131–133).
Kot smo že omenili, je gibanje za odkrivanje in razglašanje človekovih pravic eno
izmed najpomembnejših prizadevanj cerkve. V ta namen je postala zagovornica
Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo sprejeli Združeni narodi 10.
decembra 1948. Cerkev te pravice dojema kot univerzalne, nedotakljive in
neodtujljive. Univerzalne, ker so navzoče v vseh posameznikih; nedotakljive, ker
so neločljive z osebo in njenim dostojanstvom in neodtujljive, ker nihče zakonito
ne more in ne sme nikoli prikrajšati nobenega človeka za te pravice. Mednje spada
pravica do življenja, razvoja osebnosti, svobode, dela, ustanovitve družine in
27
veroizpovedi, pa tudi pravica narodov do samoodločbe oz. neodvisnosti. Med
vsemi naštetimi je najpomembnejša pravica do življenja, ki je pogoj za
uresničenje vseh ostalih, hkrati pa nakazuje na nedopustnost povzročenega splava
in evtanazije. Po nauku je potrebno vse pravice strogo spoštovati in varovati, saj
zagotavljajo osebno in družbeno blaginjo ter opozarjati na njihovo kršenje (prav
tam, str. 124–125).
Načelo skupnega dobrega izhaja iz dostojanstva, enotnosti in enakopravnosti vseh
ljudi. Prednostni cilj vsakega posameznika mora biti skupno dobro oz. kar je
dobro za vse ljudi, ne le za posameznika. Skupno dobro je vsota splošnih razmer
družbenega življenja, nekaj, kar je od vseh in vsakogar ter vsem skupaj omogoča,
da lažje in v večji meri dosegajo svojo popolnost. Splošni namen načela je skupni
trud, usmerjen k doseganju razmer, ki pripomorejo k celovitemu razvoju. Zahteve
po skupnem dobrem so tesno povezane s spoštovanjem človekovih pravic in
zadevajo zlasti prizadevanja za mir, pravičen pravni red, zaščito okolja, verske
svobode, učinkovitost javnih služb, ki skrbijo za prehrano, zdravstvo,
izobraževanje, delo, stanovanjsko problematiko in kulturo. K uresničevanju tega
načela nauk ne spodbuja le vseh članov družbe, ampak tudi državo, saj ga je
nemogoče doseči, če ga ne spoštujejo vsi pripadniki družbe preko političnih
institucij, ki omogočajo dostop do potrebnih dobrin. Naloga države je, da pravično
razdeli posamezne dobrine med skupine, saj mora biti lastništvo nad dobrinami
enako dostopno vsem – dobrine so namenjene vsem za boljše življenjske razmere
in boljšo prihodnost. Zato moramo biti še posebej pozorni do revežev, beračev,
brezposelnih, sestradanih, brezdomcev, skratka ljudi, ki živijo na obrobju (prav
tam, str. 133–137).
Subsidiarnost4 spada med najznačilnejše smernice družbenega nauka cerkve.
Pojavlja se kot zahteva, da se morajo reševanja družbenih vprašanj lotiti tisti, ki so
najbližje problemu. Odgovornost je potemtakem treba prenesti na najnižje možne
ravni, ustanove na višjih ravneh pa se lahko vključijo šele takrat, ko ni več druge
rešitve. Opozarja torej na nepotrebno vmešavanje višjih instanc (papežev) v
4 Pomožno oz. nadomestno (SSKJ, 1997, str. 1330).
28
zadeve, ki so v pristojnosti nižjih (lokalnih duhovnikov). Na tak način načelo
varuje ljudi pred zlorabami višjih družbenih ustanov in nam pomaga dognati
odgovornosti vsakega posameznika in družbenih skupin do drugih. K njegovemu
uresničevanju prispevajo spoštovanje in promocija vodilne vloge posameznika in
družine v družbi, spoštovanje vmesnih oz. nižjih družbenih institucij in
organizacij, zaščita človekovih pravic, decentralizacija, pluralistično oblikovana
družba, ravnovesje med javnim in zasebnim ter poudarjanje državljanske
odgovornosti in dolžnosti. Temu nasprotujejo zagovorniki centralizacije,
birokratizacije, vsiljene pomoči, pretirane navzočnosti države in javne uprave.
Pomembna posledica subsidiarnosti je soudeležba ali participacija v dejavnostih, s
katerimi posameznik prispeva k družbenemu, kulturnemu, gospodarskemu in
političnemu življenju skupnosti, kot taka pa predstavlja steber demokracije in
poroštvo zanjo (prav tam, str. 146–149).
Tako je načelo solidarnosti dopolnilo subsidiarnosti in pomeni medsebojno
odvisnost posameznikov in institucij neke družbe oz. njihovo sodelovanje za
splošno blaginjo, zato predstavlja temeljno družbeno vrednoto. Človeštvo ima
potrebo in dolžnost, da se poveže v skupni dejavnosti, da bi doseglo cilje, ki jih
posamezniki sami ne morejo. Od tistih, ki so močnejši oz. imajo več dobrin,
zahteva, da bi morali čutiti odgovornost do šibkejših in biti z njimi pripravljeni
deliti tisto, kar imajo, saj bo le tako življenje vseh ljudi postalo bolj enakopravno.
Poudarja, da bi se ljudje morali zavedati dolga, ki ga imajo do družbe, v kateri
živijo. Razvijati bi se morala od posameznika do družine in naprej do
prostovoljnih dejavnosti. Solidarnost je torej pot k miru, splošnemu dobremu,
enakosti med ljudmi in hkrati k razvoju. Le z njo je mogoče premagati grešne in
nepravične strukture (Juhant in Valenčič, 1994, str. 545–546).
29
5 ODNOS RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE DO
NEOLIBERALIZMA
Odnos katoliške cerkve do ekonomskih dobrin in bogastva obravnava že Stara
zaveza, ki po eni strani od vernikov zahteva spoštovanje dobrin, ki so nujne za
življenje, po drugi strani pa ne obsoja bogastva kot takega, temveč le njegovo
zlorabo. Tako obsoja prevare, izkoriščanje in krivice, storjene najrevnejšim.
Gospodarska dejavnost in ekonomski razvoj morata zato delati v dobro človeka in
družbe, vse dobrine pa je potrebno deliti, saj je vsako nepravično kopičenje
bogastva nemoralno. Družbeni nauk cerkve torej predvsem poudarja moralni
pomen gospodarstva. Tudi na področju gospodarstva moramo namreč spoštovati
človeško dostojanstvo in blagor celotne družbe, ki bi morala postati cilj
gospodarstva. Gospodarska rast in postopno povečevanje bogastva, ki se dosežeta
z medsebojnim sodelovanjem v korist vseh, sta zaželena in dovoljena, medtem ko
gospodarska rast, ki se jo doseže na škodo posameznikov, družbenih skupin ali
narodov, nikakor ni sprejemljiva (Papeški svet, 2007, str. 235–242).
Cerkev v bistvu zagovarja svobodni trg in poseganje države v gospodarstvo5, a le
če obe instituciji spoštujeta človeško svobodo, ki je temeljna vrednota. Tako mora
trg delovati v korist vseh, država pa s primerno zakonodajo ustvariti ugodne
pogoje za svobodno gospodarsko delovanje. Med seboj morata torej delovati
usklajeno in se dopolnjevati, pri razdeljevanju dobrin pa slediti načelu solidarnosti
in skupnega dobrega oz. enakosti in pravičnosti. Od tistih, ki delujejo na trgu, se
zahteva moralno obvladovanje in oblikovanje pravične kulture (prav tam, str.
249–252).
Na globalizacijo cerkev gleda kot na pojav, ki lahko ima pozitivne posledice, kot
so hiter razvoj telekomunikacij, novih tehnologij, razmah mednarodne trgovine in
finančnih transakcij – skratka pojav, ki omogoča gospodarsko rast. A po drugi
strani se cerkev zaveda tudi njenih negativnih posledic, predvsem naraščanje
5 Družbeni nauk cerkve se sicer zavzema za legitimno, a omejeno vlogo države na področju prerazporeditve dohodka. Njena dejavnost v ekonomiji je prej izjema kot pravilo (Booth, 2014, str. 187).
30
neenakosti. Vedno večje bogastvo spremlja naraščanje revščine in potiskanje ljudi
na rob družbenega in gospodarskega razvoja. Neenakosti se povečujejo tako v
razvitih državah kot v razvijajočih se državah. Prav zato so ekonomska načela
današnjega neoliberalnega sistema pogosto deležna ostrih kritik s strani cerkve, ki
nenehno opozarja na nevarnosti nebrzdanega kapitalizma, ker je ta izrazito
sebičen, pogolten in izkoriščevalski. Trdi, da so materialne dobrine sicer nujne za
ohranjanje življenja, a ne zajamčijo sreče in ne osmislijo življenja. Najgloblje
človeške želje in izpolnitve namreč presegajo materialnost, zato se nihče ne bi
smel tako močno osredotočati na pridobivanje gmotnih dobrin (Booth, 2014, str.
12–15).
5.1 Zgodovina stališč rimske kurije
Kritika temeljnih načel liberalizma se je začela predvsem s socialno okrožnico
Rerum novarum (O novih stvareh) papeža Leona XIII. 15. maja leta 1891. Slednji
je z okrožnico pritegnil pozornost po vsem svetu in pomembno prispeval k
dialogu cerkve s sodobnim svetom. Kljub nekaterim kritikam je z okrožnico
vzbudil splošno priznanje in občudovanje, saj je bil njegov glavni namen boj za
pravice revnih in ubogih oz. vzpostavitev bolj pravičnega družbenega reda. V ta
namen je po mnenju papeža potrebno najprej ovrednotiti obstoječe
družbenopolitične ureditve, nato pa določiti nove smeri delovanja za njihovo
preobrazbo. Gre torej za prvi enoten program bodočega ravnanja, zato jo imajo
nekateri celo za »Magno Carto« novega gospodarskega in družbenega reda
(Juhant in Valenčič, 1994, str. 230).
V času papeževanja Leona XIII. je bilo že čutiti mnoge posledice industrijske
revolucije in prevladujoče ekonomske smeri, tj. liberalizma. Poudarjanje
neomejene svobode posameznika je sicer spodbujalo gospodarski napredek, a
hkrati odpiralo pot neomejenemu izkoriščanju posameznikov in družbenih skupin.
Še posebej je bil na udaru nov delavski sloj, ki je kljub temu, da je bil glavni
nosilec sprememb, doživljal največje krivice. Nenasiten pohlep je namreč
31
povzročil razslojevanje družbe na peščico bogatašev in množico delavcev brez
temeljnih človekovih pravic in kakršnega koli imetja (prav tam, str. 37).
Izhodišče okrožnice je brezpraven položaj delavcev oz. obravnava delavskega
vprašanja. Leon XIII. je poudaril, da je treba pomagati najnižjemu sloju, ki je
živel v za človeka nevrednih razmerah in ostal prepuščen samemu sebi, ter
obsoditi grabežljivost maloštevilnih bogatašev, ki so si pridobili monopol nad
industrijo in trgovino. Ob tem je priznal, da je zelo težko natančno določiti
pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev, ki bi urejale odnos med obema
slojema. Kljub temu je bil njegov glavni cilj pomagati zatiranim delavcem, da bi
se rešili iz težkega položaja in dosegli boljše razmere. Iz tega razloga je zagovarjal
določitev plačila po zakonu pravičnosti in obstoj privatne lastnine, saj ima vsak
posameznik naravno pravico, da za svoje delo zahteva plačilo in z njim svobodno
razpolaga. Zato je tudi odklanjal socializem, saj naj bi ta s svojimi zahtevami po
odpravi zasebne lastnine škodoval delavskemu razredu, vnašal zmedo v
pristojnosti države in rušil družbeni mir (Leon XIII., v Juhant in Valenčič, 1994,
str. 39–45).
Tukaj moramo biti pozorni na papeževe trditve, saj je socializem kot tak bolj
zagovarjal omejitev ter kontrolo zasebne lastnine in ne njene popolne odprave.
Tako je bilo v času socializma ljudem dovoljeno posedovati zasebno lastnino, kot
npr. stanovanje in avto, spodbujali pa so tudi aktivno preživljanje prostega časa in
v ta namen delavcem nudili v najem vikende na morju. Cilj socialistov je bil celo,
da bi gospodarstvo, industrija, znanost in tehnologija prešle v roke vseh članov
družbe, kjer bi vladala polna zaposlenost, razredna delitev družbe pa bi bila
odpravljena. Vsi bi pripadali enemu sloju – srednjemu razredu. Lahko pa se
strinjamo s papežem, da socializem kljub svojemu »idealnemu« programu, ni bil
najbolj učinkovit. Socialisti namreč niso bili sposobni izpeljati poštene delitve
dobrin, saj je v času socializma tako kot v času kapitalizma bila vseskozi prisotna
korupcija, visoka stopnja brezposelnosti, ekonomska nerazvitost, zanemarili pa so
tudi sloj kmetov.
32
Nadalje je papež izpostavil nujno sodelovanje med obema slojema po načelu
solidarnosti. Popolno izenačenje med njima je nemogoče, saj so že po naravi zelo
pomembne in številne razlike med ljudmi, ki pa so potrebne za skupno življenje.
Družba namreč zahteva posameznike z različnimi sposobnosti za opravljanje
različnih poklicev, kar pa privede do različnega finančnega položaja med
posamezniki. Tako delodajalci potrebujejo delavce in delavci potrebujejo
delodajalce oz. kot navede sam Leon XIII.: »Ni kapitala brez truda, brez kapitala
pa spet ni mogoče nobeno delo.« Zato imata oba razreda svoje dolžnosti. Delavci
morajo za plačilo svoje delo pravilno, dobro in vestno izvesti, delodajalci pa jih
morajo za to spoštovati, ne preveč obremenjevati in jim pravično plačevati.
Nikakor jih ne smejo goljufati oz. si ustvarjati bogastva na njihov račun. Bogastvo
namreč ne odvzema trpljenja in ne prinaša sreče. Resnično srečo bodo čutili šele,
ko bodo svoje bogastvo delili z ljudmi v stiski in se bogatili z dobrimi deli. Zato
jih je papež opozoril, da je večja sreča dajati kot prejemati. Bistvenega pomena je
torej dobrodelnost6 bogatašev, ne da bi pri tem gojili zavest večvrednosti. Dajanje
miloščine je njihova dolžnost, ki jo narekuje krščansko usmiljenje, medtem ko
morajo revni to miloščino sprejeti in se ne sramovati revščine (prav tam, str. 46–
49).
Okrožnica se je dotaknila tudi socialnih dolžnosti države. Po njej je bistvena
dolžnost države, da zagotovi napredek z zakonodajo ter pospešuje družbeno
blaginjo s skrbjo za celotno skupnost. To pomeni, da se mora enako zavzemati za
vsak sloj oz. ne sme delati razlik med sloji. Urediti mora status delavcev, določiti
pravila kapitalu in preprečiti zlorabe. Predvsem mora najti rešitev za izboljšanje
položaja delavskega razreda, saj je navsezadnje bogastvo države rezultat
njegovega dela. Zato morajo biti delavci pravično obdavčeni, ohraniti morajo
svoje temeljne pravice, njihovo izkoriščanje pa mora biti kaznovano. Prednostni
cilj države bi tako morala biti pravičnejša razdelitev dobrin, saj bi od tega imeli
vsi določene koristi, npr. večja delovna vnema bi vodila v večjo produkcijo,
6 Zavzemal se je za prostovoljstvo in kritiziral tiste, ki so hoteli prostovoljstvo nadomestiti s sistemom državne podpore.
33
dobički bi še narasli, razreda bi se zbližala, gospodarstvo pa cvetelo brez pretresov
in nemirov (prav tam, str. 52–58).
Okrožnica Rerum novarum je torej v bistvu nauk papeža Leona XIII. o delu,
privatni lastnini, pravicah delavcev in dolžnostih delodajalcev, sodelovanju med
njimi in o nalogah države. Kot ključne elemente gospodarskega življenja je
izpostavil delavstvo, kapital in državo. Obsežno se je lotil delavskega vprašanja in
podal določene predloge za izboljšanje življenjskih razmer delavskega razreda. A
kljub obsežnosti njegovega dela ni predlagal ničesar bistvenega in konkretnega,
šlo je predvsem za abstraktna načela, ki niso prispevala k dvigu življenjskega
standarda proletariata oz. niso rešila ekonomskih problemov. Je pa s to encikliko
Leon XII. utemeljil načelno držo rimskokatoliške cerkve do ekonomskih vprašanj
v sodobnosti, kar pa je temeljnega pomena. Njegova načela so namreč kasneje
prevzeli, širili in posodobili njegovi nasledniki. Tako je okrožnica neke vrste
mejnik, s katerim se je začela vrsta enciklik sodobnih papežev o ekonomskih
problemih v industrijskih in postindustrijskih družbah.
Nauke liberalizma, ki jih je obsodil že Leon XIII., so prav tako obsodili tusi
njegovi nasledniki. V nadaljevanju se bomo dotaknili okrožnic zadnjih treh
papežev, tj. papeža Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška, ki so proučevali
sodobne družbene razmere, razčlenili posledice, ki jih je pustil prevladujoč
gospodarski sistem – neoliberalizem, in podali kritiko tega. Nihče izmed njih ni
svojih nazorov podprl z ekonomsko teorijo ali izkustvenimi dokazi, temveč so vsi
le predlagali spremembe na določenih področjih. Osnovni model, ki so ga
zagovarjali, se zavzema za varnost zasebne lastnine, pravično prerazporeditev
materialnih dobrin in kapitala, decentralizirano sprejemanje odločitev, prisotnost
države na gospodarskem področju, a le do neke mere, in zmernost davkov.
Predvsem pa v ospredje vedno postavijo malega, prikrajšanega in trpečega
človeka, ki ga zatira kapitalizem in ga je zato potrebno rešiti.
34
5.1.1 Papež Janez Pavel II.
Papež Janez Pavel II.7 je devetdeset let po okrožnici Rerum novarum objavil svojo
prvo encikliko z naslovom Laborem exercens (O človeškem delu). Namenjena je
vršilcem dela – delavcem in poudarja povezovalno vlogo in naravo dela ter
ovrednoti delo, kapital in proizvodna sredstva. Z njo je postavil delo pred kapital
in se zavzel za nujno potrebne in korenite spremembe v želji, da bi delavstvo spet
postalo cenjeno, saj mu navsezadnje to pripada, kot osnovi zdravega narodnega
gospodarstva v družbi. Obsojanju prevladujočega gospodarskega sistema se je
posvetil tudi v svoji drugi okrožnici Sollicitudo rei socialis (O skrbi za socialno
vprašanje) leta 1988, v kateri je poudarek predvsem na iskanju rešitev oz. izhoda
iz trenutnega družbenega položaja, ki naj bi bil posledica ekonomskega
pojmovanja razvoja. Ob stoletnici Rerum novarum, torej leta 1991, je objavil še
svojo tretjo encikliko z naslovom Centesimus annus (Ob stoletnici), ki se tako kot
njegova prejšnja okrožnica sklicuje na temeljno načelo cerkve, tj. načelo
solidarnosti. Ta okrožnica je bila prelomna tako kot pred stotimi leti Leonova. V
njej namreč primerja, ugotavlja in povezuje bistvene poteze katoliškega
družbenega nauka z aktualnimi družbenimi problemi in opozarja na nove
nevarnosti: zaostrovanje odnosov med narodi, okrepitev neoliberalizma in z njim
povečevanje razlik med bogatimi in revnimi. Še posebej se posveti vlogi države v
gospodarstvu in pojavu potrošništva (Papeški svet, 2007, str. 92–94).
Kot odločilno paradigmo družbenega življenja je dojemal delo, saj je ta prvotni
dejavnik gospodarske dejavnosti, temelj dobrega za človeka in bistveni ključ za
reševanje socialnega vprašanja. Z delom človek ne samo služi svoj vsakdanji
7 Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež in prvi neitalijanski papež. Karol Jozef Wojtyła, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah blizu Krakova na Poljskem. Po zaključeni srednji šoli se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu, ki so jo nemške okupacijske sile leto kasneje zaprle, zato se je zaposlil. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan in začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu. Duhovniško posvečenje je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nato pa odšel na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije. Po končanem študiju se je vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v eni izmed župnij, pa tudi kot profesor moralne teologije in etike na teološki fakulteti v Lublinu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega krakovskega škofa, leta 1964 za krakovskega nadškofa, leta 1967 za kardinala in leta 1978 za papeža. Umrl je 2. aprila 2005, njegov naslednik ga je razglasil za blaženega, sedanji papež pa za svetnika (Slovenska škofovska konferenca, 2015, str. 1) .
35
kruh, temveč prispeva k razvoju znanosti in tehnologije oz. k družbenemu
napredku. Prav zato nanj ne smemo gledati samo objektivno in materialno, ampak
moramo upoštevati tudi njegovo subjektivno plat, ker vedno izraža osebo, ki neko
delo izvaja. Delo je tisti dejavnik, ki človeka loči od ostalih bitij. Gospodarska
dejavnost in njen razvoj morata zato služiti človeku (Janez Pavel II., 1981).
Obstoječi kapitalistični sistem je imel za zelo krivičen, škodljiv in obremenjujoč
za delavce. Dobiček, kot pokazatelj dobrega stanja in poslovanja podjetij, je sicer
dojemal kot upravičen. Če podjetje posluje z dobičkom, namreč pomeni, da deluje
dobro in pravilno. A dobiček ne sme biti edino merilo stanja v podjetju, kajti
lahko se zgodi, da podjetje posluje z dobičkom, a so njegovi zaposleni kruto
zapostavljeni in izkoriščani, kar je nedopustno in ima za gospodarsko stanje
podjetja negativne posledice na daljši rok. Delodajalcem je zato velel, da morajo
zagotoviti gospodarsko stabilnost podjetij, ekonomsko varnost zaposlenih in
spodbujati njihove sposobnosti (Janez Pavel II., 1991). A neoliberalizem, ki je s
svojimi ekonomskimi načeli krepil in ščitil gospodarske pobude le pri lastnikih
kapitala, se za osnovne pravice delavcev ni menil. Prav zato je papež verjel, da je
s stališča socialne morale odpor zoper brezsrčen sistem upravičen in je zagovarjal
spopad med vplivnimi in bogatimi delodajalci in lastniki proizvodnih sredstev na
eni strani ter številčno množico ljudi brez temeljnih pravic na drugi strani. Vzrok
za socialno-ekonomski spopad je bilo izkoriščanje delodajalcev, ki so pred očmi
imeli le čim večji dobiček in množenje svojega bogastva in so zato dajali
delavcem čim manjše plačilo. S tem so pozabljali na pravi cilj – človeka, ki bi mu
morala proizvodna sredstva služiti, ter škodili njegovemu delu kot tudi njemu
samemu (Janez Pavel II, 1981).
Razmere v sodobnem svetu so vzbudile njegovo skrb predvsem z gospodarskim
stanjem. Čeprav je v večini držav resda prišlo do gospodarskega napredka, se je
socialni položaj množic poslabšal. Pristale so v hudi revščini in stiski. Glavno
krivdo je pripisal ekonomskim, finančnim in socialnim mehanizmom, ki so s
svojim delovanjem služili koristim samo nekaterih in utrjevali njihovo bogastvo,
po drugi strani pa revščino vseh ostalih. Bogastvo bogatih se je tako še povečalo,
36
medtem ko so revni postali še revnejši in brez sredstev za izhod iz revščine (Janez
Pavel II., 1988).
Podobne razmere so se po njegovem odvijale tudi na mednarodni ravni, kjer je
bila medsebojna odvisnost držav precej očitna, kar pa je imelo velike posledice za
države v razvoju. Ker so slednje postale odvisne od razvitih držav, te pa jim niso
zadostno pomagale oz. so celo hotele čim bolj izkoristiti njihove naravne vire, je
prišlo do zaustavitve razvoja in povečanja revščine v deželah tretjega sveta. Tako
so začele gospodarsko nerazvite dežele številčno daleč presegati razvite dežele –
množice brez dobrin, ki jih je prinesel ekonomski razvoj, so postale številčnejše v
primerjavi z množicami, ki so omenjene dobrine uživale oz. jih imele v lasti.
Njihov zunanji dolg se je le še povečal. Papež je sicer menil, da je prav, da se
zahteva odplačevanje dolga, vendar pa je nedopustno, da se to odplačevanje
izsiljuje in posledično zahteva žrtve,8 kar pa lahko ima negativne učinke tudi v
bogatih deželah. Kajti, če razvoj ni skupen vsem delom sveta, lahko pride do
zaostajanja celo tam, kjer je bil razvoj vseskozi prisoten. Še posebej bi morali biti
pozorni na določene kazalce nerazvitosti, ki so posledica ekonomskih
pomanjkljivosti. Mednje je papež uvrstil stanovanjsko krizo, brezposelnost in
mednarodne dolgove. Trdil je, da so ta znamenja vse pogostejša tudi v razvitih
državah, saj je vse večje število brezdomcev, vedno manj možnosti za zaposlitev
in vedno večje število zadolženih držav, ki so v upanju na boljšo prihodnost
sprejele kapital razvitih držav, a ga niso zmožne vračati. Zato je opozoril, da bi se
morali resno zamisliti nad razvojem do kakršnega je prišlo v zadnjih dvajsetih
letih in obsoditi liberalni kapitalizem, ki ima uničujoče posledice (prav tam).
8 Zaradi zunanjih pritiskov razvitih držav pride do skrajnih političnih odločitev v tretjem svetu, ki pahnejo cele narode v lakoto in revščino. Do kreditiranja držav v razvoju je prišlo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so te po svoji osamosvojitvi želele čim prej izboljšati svoj ekonomski razvoj z vlaganjem na področje izobraževanja, zdravstva in infrastrukture. V večini držav so bili na oblasti koruptivni politiki, ki prejete finančne pomoči niso vlagali v razvoj, temveč so jo uporabili za lastno bogatenje, nakup orožja in gradnjo prestižnih objektov. Kar je vplivalo negativno na gospodarsko rast države. Takšen primer je Argentina, kjer so se posledice pomanjkanja investicij kazale v zviševanju davkov, zniževanju plač, pokojnin in socialne pomoči, naraščanju brezposelnosti, povečani umrljivosti, uvedbi plačljivega šolanja in razmahu kriminala. Leta 2001 je država zato razglasila svojo plačilno nesposobnost, saj je prag revščine dosegel 57 %, stopnja brezposelnosti pa je narasla na 23 % (Horvat, 2015).
37
Kopičenje materialnih dobrin in bogastva namreč ne prinaša sreče, kar je poudaril
že njegov predhodnik papež Leon XIII. Razvoj znanosti, tehnike in informatike
sicer omogoča določene prednosti, vendar ne izpopolnjuje človeka. Takratne
razmere je imel za parabolo o bogatašu in ubogem Lazarju9 in trdil, da zahteva po
boljšem življenju ni nekaj slabega, napačen je življenjski slog, ki misli, da je
boljši takrat, ko je usmerjen na imeti in ne na biti. Ta t. i. prerazvitost, v kateri ima
posameznik na razpolago pretirano število materialnih dobrin, ki jih zamenjuje z
vedno novimi, boljšimi in popolnejšimi, nikakor ni dopustna, saj zavrača stvari, ki
še vedno imajo neko vrednost in bi revežu lahko koristile. Zaslepljen je torej z
množenjem dobrin in nenehnim iskanjem novih izdelkov, kar je rezultat
potrošniške kulture in novih, umetno ustvarjenih potreb. Več kot oseba ima, več si
želi, medtem ko najgloblje potrebe ostajajo nezadoščene. Pomembna posledica
potrošništva je tako skrajno nezadovoljstvo oz. peščica takšnih, ki imajo mnogo, a
kljub temu niso izpopolnjeni, ker hočejo vedno več, in množica tistih, ki imajo
malo in prav tako niso izpopolnjeni, saj jim primanjkuje osnovnih dobrin. Janez
Pavel II. je zato s svojo okrožnico pozival ljudi, da si morajo prizadevati, da bi
več bili in ne za to, da bi več imeli. Gre za to, da ima etika prednost pred tehniko
in oseba pred stvarmi. Poleg gmotnih dobrin so v življenju potrebne še številne
druge dobrine in vrednote, npr. kulturne, etične in religiozne. Menil je, da namen
razvoja vsekakor ne bi smelo biti zadovoljevanje materialnih potreb in množenje
bogastva ne glede na trpljenje večine. Stanje, kakršno je vladalo v času njegovega
papeževanja, je imel za največjo krivico sodobnega sveta, ki je posledica
nepravične porazdelitve dobrin, namenjenih vsem ljudem (prav tam).
Pojav omenjene družbene neenakosti nas po njegovem mnenju opozarja na
pomanjkanje solidarnosti. Želja po dobičku in po oblasti je postala močnejša od
želje po družbeni blaginji. Izkoriščanje in zatiranje drugih je prevladalo nad
sodelovanjem in skrbjo za druge. Papež je tistim, ki imajo na voljo več dobrin in
so močnejši, velel, da morajo deliti svoje premoženje s šibkejšimi in poudarjal, da
se mora soodvisnost spremeniti v solidarnost. Bogatejši narodi se morajo
9 Svetopisemski bogataš, ki je predan veseljačenju, ne opazi pred svojim pragom pomembne človeške dobrine – človeka oz. reveža, ki nima osnovnih življenjskih potrebščin (Boot, 2008, str. 201).
38
odpovedati svoji želji po nadvladi in pomagati ekonomsko šibkejšim deželam po
načelu enakosti vseh narodov. V drugih ne smemo videti le sredstva za
izkoriščanje, temveč sebi enakega. Le tako se bo lahko končalo zatiranje in
uničevanje šibkejših, ki škoduje miru in razvoju, medtem ko solidarnost vodi k
njima oz. kot je rekel Janez Pavel II.: »Mir je sad solidarnosti«. K temu je pozval
tudi celotno katoliško cerkev, ki mora poznati pravo hierarhijo vrednot in je zato
dolžna blažiti bedo trpečih in ubogih. Od nje je zahteval, da poskrbi za pomoči
potrebne, tudi če bi za to morala prodati del svojega imetja, kot so odvečno
okrasje in dragoceni bogoslužni predmeti. Hrana, pijača, obleka in streha nad
glavo imajo vendarle prednost pred vsem drugim (prav tam).
Kar pa se tiče države, je po mnenju papeža njena glavna naloga, da varuje osebno
svobodo ljudi in privatno lastnino ter zagotovi stabilno državno valuto in
učinkovite javne službe. Le tako se lahko tržno gospodarstvo razvija, udeleženci
trga pa lahko uživajo sadove svojega dela. Država mora podpirati gospodarsko
dejavnost z ustvarjanjem novih delovnih mest in mora pomagati, spodbujati in
podpirati podjetja v krizi, ob tem pa nadzorovati še spoštovanje človekovih
pravic. Država torej mora posegati na področje ekonomije, še posebej takrat, ko
težnje po dobičku začnejo zavirati ali preprečevati razvoj in ko so podjetja
preslabotna, da bi zmogla izpolnjevati svoje naloge (Janez Pavel II., 1991).
Nikakor pa se ne sme zgoditi, da bi država skrbela le za določen del svojih
državljanov (za premožne), medtem ko bi druge zanemarjala. Država mora
predvsem skrbeti za siromašne – obrobne skupine, ostarele, bolne, brezposelne,
brezdomce in begunce, ki so odvisni od državnega skrbstva. Lajšati mora njihov
položaj in iskati rešitve za izhod iz tega. Delovati mora torej v skupno dobro, a
kot je opozarjal papež, je večkrat prihajalo do pretiranega vključevanja države v
gospodarstvo oz. na socialno področje, kar je privedlo do države blaginje. Slednja
je skušala odpraviti pomanjkanje in revščino, pri tem pa je prišlo do številnih
zlorab in korupcije. Janez Pavel II. je poudaril, da se mora v teh primerih
spoštovati načelo subsidiarnosti, po katerem morajo višje institucije prepustiti
reševanje problemov nižjim institucijam, ob tem pa jim šele v primeru težav
39
pomagati. Stisko pomoči potrebnih namreč najbolje poznajo tisti, ki so jim
najbližje. Država blaginje je ustanovila brezosebne birokratske ustanove, ki so
velikokrat ponižujoče in naravnane tako, da večajo lastne plačilne liste ter sledijo
lastnim ciljem samoohranitve in širitve, namesto da bi se osredotočale na
oskrbovanje ljudi v stiski. Take oblike dobrodelnosti, ki ljudi silijo v odnos
odvisnosti od države, naredijo več škode kot koristi, obenem pa močno
zapostavljajo delo, oblikovanje družine in varčevanje (prav tam).
Ob tem je papež dal vedeti, da s svojimi okrožnicami ni dal nekih tehničnih
rešitev za reševanje problemov oz. ni ponudil nekega ekonomskega programa, niti
nikomur ni dajal prednosti. Konkretne in uspešne rešitve je po njegovem mogoče
najti le ob natančni proučitvi družbenih, gospodarskih, političnih in kulturnih
vidikih. Vendar pa se je kljub temu zavedal, da je bilo njegovo poslanstvo širjenje
socialnega nauka cerkve in opozarjanje na aktualne družbene probleme, da bi jih
čim bolje rešili. Na prvo mesto je postavil skrb za naraščanje revščine oz. skrb za
reveže, brezdomce, berače, sestradane, tiste brez zdravniške pomoči in brez
upanja na boljši jutri. Središčna tema njegovih okrožnic je načelo solidarnosti, po
katerem bi se morali šibkejši medsebojno povezati in sodelovati, ker bi se le tako
lahko znebili odvisnosti od bogatejših in močnejših. Predlagal je tudi določene
reforme na nekaterih področjih, in sicer reforme:
mednarodnega trgovinskega sistema, ki vodi v diskriminacijo proizvodov
proizvedenih v deželah tretjega sveta, ti poceni proizvodi pa se nadaljnje
v drugih delih sveta prodajajo z lepim dobičkom v korist določenih
podjetij;
mednarodnega finančnega sistema, katerega obrestne mere se hitro
spreminjajo v škodo držav dolžnic, s čimer se njihov dolg le še poglablja;
tehnoloških izmenjav, ki povzročajo državam v razvoju ogromno škode,
saj jim razvite države pogosto ne nudijo potrebnih tehnologij ali pa jim
dajo takšne, ki jim nič ne koristijo;
obstoječih mednarodnih organizacij v okviru mednarodnega pravnega
reda, da bi kapitalistom preprečili izkoriščanje posameznikov (Juhant in
Valenčič, 1994, str. 549).
40
Glavni razlog za papeževo zaskrbljenost, ki je opazna v vseh njegovih enciklikah,
je bilo spoznanje, da ekonomska rast ne vodi nujno v moralno izboljšanje ali kot
pravi sam: »Zdi se, da nas razvoj sedanjega sveta, tudi na ekonomskem področju,
pospešeno vodi v smrt, namesto da bi bili priče pravega razvoja, ki bi vse ljudi
vodil v bolj človeško življenje.« (Janez Pavel II., 1988).
5.1.2 Papež Benedikt XVI.
Papež Benedikt XVI.10 je v svojem pontifikatu objavil tri okrožnice, in sicer leta
2006 Deus caritas est (Bog je ljubezen), leta 2007 Spe Salvi (Rešeni v upanju) in
leta 2009 Caritas in Veritate (Ljubezen v resnici) (Slovenska škofovska
konferenca, 2013, str. 1). V svoji encikliki Bog je ljubezen je poudarjal pomen
dobrodelne dejavnosti in si prizadeval razjasniti krščanski nauk o dobrodelnosti
kristjanov, ne glede na to, kakšni vzroki so v ozadju stiske. Menil je namreč, da za
dobrodelnost ni pomembno, ali obstaja pravična družba, ampak je ključna
zadovoljitev potrebe po služenju iz ljubezni. Vsa človekova pričakovanja je
namreč mogoče izpolniti z ljubeznijo, prav tako pa je z ljubeznijo možno
odpraviti tudi nasprotja in krivice. Okrožnica Rešeni v upanju je okrožnica o
krščanskem upanju, ki je po mnenju papeža gibalo človekovega življenja, razvoja
in njegovih prizadevanj. Je krepost oz. neke vrste dar, ki presega moči
posameznika. V okrožnici so zato predmet zanimanja človekova prizadevanja,
pričakovanja in hrepenenja, med katera spada tudi upanje na boljši oz. pravičnejši
svet. Medtem ko se je v prvih dveh okrožnicah predvsem posvetil ljubezni do
Boga in bližnjega ter veri v upanje, se je v zadnji temeljito lotil socialnega
10 Benedikt XVI. se je rodil kot Joseph Ratzinger 16. aprila 1927 v Marktlu ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Po končanem študiju teologije in duhovniškem posvečenju leta 1951 je poučeval teologijo na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu. Mednarodno poznan je postal leta 1962, ko je na 2. vatikanskem cerkvenem zboru sodeloval kot teološki svetovalec kӧlnskega nadškofa. Leta 1977 ga je papež Pavel VI. najprej imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, nato pa še za kardinala. Leta 1981 je postal prefekt Kongregacije za verski nauk, predsednik Papeške biblične komisije in predsednik Mednarodne teološke komisije; leta 2002 dekan kardinalskega zbora, leta 2005 pa je bil na konklavu izvoljen za papeža in si je izbral ime Benedikt XVI. To službo je opravljal do 28. februarja 2013, ko je samovoljno odstopil iz zdravstvenih razlogov in tako postal osmi papež v zgodovini cerkve, ki se je odpovedal službi rimskega škofa (Slovenska škofovska konferenca, 2013, str. 1).
41
vprašanja. Opozoril je na gospodarsko krizo in pozval k oblikovanju
enakopravnejše družbe oz. k zagotovitvi višje ravni kakovostnega družbenega
razvoja. V središču pozornosti je človek in njegov celovit razvoj. Kljub temu, da
je v vseh treh enciklikah obravnaval različno področje, je vedno postavil v
ospredje dva temeljna kriterija, in sicer pravičnost ter skupno dobro, katerih
osnova je ljubezen – ta je namreč bistvo vsega, je glavna pot družbenega nauka
cerkve, saj iz nje vse izhaja.
Po mnenju papeža je potrebno ljubiti slehernega sočloveka, tudi če ga ne maramo
ali niti ne poznamo. Ključno je medsebojno sodelovanje. Prav zaradi tega bi si
morala cerkev prizadevati za celosten blagor človeka in podpirati ter razvijati
njegovo življenje in delovanje na različnih področjih. Temeljna naloga cerkve je
torej izkazovanje ljubezni, vendar to ni le naloga cerkve, temveč vseh kristjanov,
za katere je papež menil, da je dobrodelnost v njihovem življenju nekaj
bistvenega. Papež je zato pozval tiste, ki so bogati in imajo viške določenih stvari,
da podprejo in pomagajo tistim, ki živijo v pomanjkanju. Nihče namreč ne sme
pogrešati dobrin, ki jih potrebuje za dostojno življenje. Potrebno je delati dobro
vsem ljudem na svetu, da ne bi bilo pretiranih razlik med bogatimi in revnimi.
Tukaj se je strinjal s svojim predhodnikom Janezom Pavlom II., da je predvsem
treba pomagati in zagotoviti spoštovanje pravic revnih, ubogih, ponižanih in
nezavarovanih (Benedikt XVI., 2006, str. 24–26).
Proti omenjeni krščanski dobrodelnosti so od 19. stoletja naprej nastopali
marksisti, ki so menili, da revni ne potrebujejo izkazovanja ljubezni, temveč
pravično državo. Miloščino so dojemali kot obliko okrepitve položaja bogatih.
Slednji se namreč z dobrodelnostjo izognejo vzpostavitvi pravičnosti, ogoljufajo
revne za njihove pravice in tako ohranjajo obstoječe razmere oz. status quo.
Krivičen družbeni sistem do določene mere napravljajo znosen in tako ovirajo
revolucionarni potencial ter zaustavljajo prodor k boljšemu svetu. Marksisti so
zato menili, da je potrebno vzpostaviti pravično državo, v kateri bi vsi prejemali
njim lastni delež gmotnih dobrin. Čeprav se papež ni strinjal z njimi glede
odprave oz. ukinitve dobrodelnosti (trdil je, da bo ljubezen potrebna tudi v
42
najbolj pravični družbi, saj bodo nekateri vedno trpeli pomanjkanje, k boljšemu
svetu pa lahko prispevamo le z dobrimi deli), je vendarle tudi sam izražal zahtevo
po pravični družbi. Trdil je, da bi morala biti vzpostavitev pravičnosti osnovno
načelo in notranje merilo vsake države, temeljni cilj pa zagotovitev, da bo vsak
dobil pravičen delež pri deljenju skupnih dobrin. Sleherni posameznik mora
vedno dobiti to, kar mu pripada oz. kar je njegovega zaradi njega samega in
njegovega dela (prav tam, str. 28). Vedno moramo spoštovati temeljne in zakonite
človekove pravice, saj to zagotavlja ne le tehnični napredek, ampak tudi pristen
človekov razvoj in sožitje med ljudmi, čeprav se skupaj z razvojem nemalokrat
zgodi, da so velikemu delu človeštva kršene osnovne pravice, npr. pravica do
hrane, pitne vode, izobrazbe, osnovnega zdravstvenega zavarovanja itd. Po drugi
strani se ob nespoštovanju omenjenih pravic pojavljajo nerazsodne zahteve po
pravicah do nepotrebnih (materialnih) stvari, ki so posledica gospodarskega
razvoja. V številnih predelih sveta se tako način življenja vse bolj nagiba k
uživanju in potrošništvu. Prav zato, da ne bi prihajalo do zlorabe temeljnih
človekovih pravic in pojavljanja materialnih vrednot, bi morali vsi državljani
delovati etično, v skladu s pravičnostjo, ne glede na svoje osebne interese.
Oziranje in sledenje osebnim koristim namreč razjeda družbo, ogroža demokracijo
in slabo vpliva na gospodarstvo (Benedikt XVI., 2009, str. 51).
Vzpostavitev pravične družbe je, kot smo že omenili, neposredna naloga države, a
tudi cerkev oz. njeni verniki igrajo pri tem veliko vlogo. Cerkev v duhu evangelija
ponuja svojim vernikom etično vzgojo, slednji pa kot nosilci gospodarskih,
političnih in kulturnih dejavnostih pripomorejo k preoblikovanju družbe oz. k
skupnemu dobremu. Vprašanje pravičnosti je po mnenju papeža postalo
problematično predvsem s tehničnim razvojem in z njim povezano
industrializacijo, ki sta odpravila stare družbene strukture ter oblikovala množični
sloj mezdnih delavcev (proletariat), odnos med delom in kapitalom pa je postal
odločilnega pomena. Proizvodne strukture in kapital so prišli v roke maloštevilnih
bogatašev, kar je vodilo k brezpravnosti delavskih množic. Bogate države so
namreč na globaliziranem trgu iskale območja za preselitev nizkocenovne
proizvodnje, znižanje cen številnih dobrin, dvig kupne moči in s tem stopnje
43
razvoja, osredotočenega na večjo porabo na lastnem notranjem trgu. Zato je trg z
ugodno davčno in ohlapnejšo delovno zakonodajo spodbujal konkurenco, kar pa
je vodilo k rahljanju mreže družbene varnosti in močno ogrozilo pravice
delavcev. Ti so odslej živeli v težkih življenjskih pogojih, mnogo jih je celo
izgubilo zaposlitev. Napredek v rokah napačnih je za papeža postal okruten
napredek, saj je ustvaril prepad med bogatimi in revnimi. Kljub velikemu
napredku na znanstvenem in tehničnem področju je bilo pomanjkanje zelo
prisotno, zato je bila za papeža nujna sprememba – dobrota mora imeti prednost
pred udobjem. V svetu, v katerem je ogromno trpljenja nedolžnih, krivic in
cinizma s strani oblasti, si moramo prizadevati za napredek v smislu boljše oz.
bolj enakopravne družbe. Če tehničnemu napredku ne sledi tudi moralni napredek,
to ni napredek, ampak ogroženost za svet (Benedikt XVI., 2007, str. 23–25).
Družba, katere temeljne vrednote so človekovo dostojanstvo, pravičnost,
enakopravnost in mir, nima trdnih temeljev, če hkrati dopušča najrazličnejše
oblike nespoštovanja in kršitve človekovega življenja in njegovih pravic. Namesto
da bi nas povezovala, nas spreminja v tujce oz. celo v sovražnike (prav tam, str.
19).
K temu v veliki meri prispevajo slabo vodeni in koruptivni finančni posli, ki jim
gre le za dobiček na račun nekvalitetnih izdelkov in življenja. Korupcija,
nelegalnost in nespoštovanje delavskih pravic so nekaj vsakdanjega na
gospodarskem in političnem področju, mednarodna pomoč pa pogosto zgreši svoj
pravi namen zaradi neodgovornosti tako darovalcev kot prejemnikov. Papež je
sicer priznaval, da se svetovno bogastvo res povečuje, a se hkrati z njim povečuje
tudi družbena neenakost. Ob tem je nasprotoval prepričanju neoliberalistov, da
trgi kot neko naravno stanje potrebujejo določeno kvoto revščine in nerazvitosti.
Trg je resda lahko krivično usmerjen, vendar ne zato, ker je takšen po naravi,
ampak zato, ker ga določena ideologija tako usmerja. Tako je mogoče sredstva, ki
so sama po sebi dobra, spremeniti v škodljiva. Lep primer za to sta gospodarstvo
in denarništvo – kot sredstvi sta lahko slabo izkoriščeni, če ima tisti, ki z njima
upravlja, sebične namene (prav tam, str. 42). Celo v bogatih deželah se porajajo
nove oblike revščine, medtem ko številne revne države pesti vedno večja
44
življenjska negotovost, ki je posledica pomanjkanja hrane. Lakota namreč še
vedno terja velikanske žrtve med številnimi. A že Benedikt XVI. se je zavedal, da
slednja ni le stvar gmotnega pomanjkanja, temveč tudi pomanjkanja gospodarskih
institucij, ki bi urejale preskrbo s hrano in pitno vodo ter posredovale v času
naravnih nesreč in neodgovornega ravnanja politike (prav tam, str. 29).
Vendarle je papež menil, da je gospodarski razvoj poleg vseh slabosti tudi dober
dejavnik, saj je rešil bedo milijarde ljudi in številnim državam omogočil, da so se
uveljavile na področju mednarodne politike. Tako so nekatera področja, ki so bila
v preteklosti slabo razvita, doživela vidne spremembe v gospodarski rasti in
udeležbi pri svetovni proizvodnji. Mobilnost delovne sile je obrodila tudi dobre
sadove, saj je spodbudila proizvodnjo novih dobrin in menjavo med različnimi
kulturami. Zavedal se je torej, da napredek brez dvoma ponuja tudi nove možnosti
za dobro. Ob tem je še posebej izpostavil pomembno prednost tržne ekonomije, in
sicer njeno sposobnost, da zbere obsežno imetje, potrebno za ustvarjanje sredstev,
s katerimi je mogoče uresničiti moralne obveznosti in ideale. Prav tržna
ekonomija namreč priskrbi sredstva, ki ljudem omogočijo takšno izvajanje
dobrodelne dejavnosti, kakršnega drugi ekonomski sistemi ne morejo. Primer so
sodobni sistemi za razdeljevanje hrane in obleke ter za zagotavljanje sprejema in
nastanitve (Benedikt XVI., 2006, str. 33). Vse več je raznovrstnih fundacij, tj.
skupin podjetij, ki vidijo dobiček kot sredstvo za uresničevanje družbeno koristnih
ciljev oz. kot sredstvo za oblikovanje trga po meri družbe in človeka. Njihova
glavna skrb je izboljšanje konkretnih življenjskih razmer na nekem območju. S
pomočjo globalizacije tako skrb za druge prestopa nacionalne meje in se razširja
na ves svet. Vendar, kot je opozarjal papež, je potrebno paziti, da karitativna
dejavnost ne postane splošna podporna organizacija oz. inačica socialnega
skrbstva, ki ga je videl kot neučinkovit sistem, ki se s svojim predragim
uradniškim aparatom ne prilagaja konkretnim okoliščinam. Pogosto se zato zgodi,
da sami prejemniki pomoči vzdržujejo potratne birokratske organizacije, ki si za
lastne potrebe prisvajajo previsoke deleže od sredstev, ki so namenjena pomoči
potrebnim. Papež je bil do takšnih praks še posebej kritičen in je trdil, da je ena
45
izmed najpomembnejših nalog ekonomije prav najučinkovitejša uporaba oz.
porazdelitev dobrin, ne pa njihova zloraba (Benedikt XVI., 2009, str. 56–57).
Menil je, da globalizacija kot taka ni dobra in ne slaba, temveč je to, kar ljudje iz
nje naredijo. Če so njeni procesi dobro načrtovani in vodeni, lahko pride do
prerazporeditve bogastva in pravičnejše družbe, če pa so procesi slabo vodeni, pa
lahko le še povečajo revščino in neenakost. Priložnosti, da se slednji odpravita, je
veliko, a se pojavljajo težave, ker si je večino teh priložnosti prilastila peščica
skladno s svojimi sebičnimi interesi, ki pa imajo celo zanjo samo kratkoročne
pozitivne posledice. Zniževanje delavskih pravic in krivično razdeljevanje
dobička namreč zavirata dolgoročni razvoj, saj ustvarjata koristi in dobiček le za
kratek čas. Tako pehanje za trenutnim dobičkom zanemarja dolgoročno delovanje
podjetja in njegovo vlogo v gospodarstvu (Benedikt XVI., 2009, str. 50).
Kljub vsem kritikam gospodarstva, se je papež zavedal, da se cerkev ne sme
vmešavati v politiko države, zato tudi ni izdelal določenega ekonomskega načrta
za izhod iz položaja, ampak je samo opozoril na nepravilnosti in nakazal določene
rešitve, kar pa je po družbenem nauku cerkve njena dolžnost oz. pravica.
Prizadeval si je, da bi se v ekonomiji čim bolj ravnali po načelu solidarnosti,
subsidiarnosti, skupnega dobrega, celostnega človekovega razvoja, pravičnosti,
varnosti in spoštovanja temeljnih človekovih pravic. V skladu s svojimi
prizadevanji je v najrevnejših državah predlagal pospeševanje kmetijstva
(vlaganje v kmetijsko infrastrukturo, namakalne sisteme, transport, vzgojo),
organizacijo trgov in sodelovanje države z lokalno skupnostjo. V mednarodni
politiki si je prizadeval za solidarnost razvitih držav z nerazvitimi državami, saj
naj bi to rešilo gospodarsko krizo tretjega sveta in spodbudilo njegovo
gospodarsko rast, poleg tega pa ohranilo proizvodne kapacitete bogatih držav, ki
bi jih lahko v prihodnosti kriza še prizadela. Državam v razvoju bi morali
pomagati z vključevanjem njihovih proizvodov na mednarodne trge, s čimer bi
zagotovili njihovo soudeležbo na mednarodnem gospodarskem področju in tako
pravičen ter uravnotežen mednarodni trg. Zanj je bilo ključnega pomena odkriti
vzroke neenakosti in najti mehanizme za njihovo odpravo, pri tem pa upoštevati
46
dejstvo, da je poglavitni kapital, ki ga je treba zavarovati in mu povečati vrednost,
človek, saj je središče in cilj vsega gospodarsko-socialnega življenja. Predvsem se
je zavzemal, da ljudje ne bi bili osredotočeni le na materialno imetje, temveč bi si
prizadevali doseči višje dobrine, tj. večno življenje oz. odrešenje (Benedikt XVI.,
2009, str. 30).
5.1.3 Papež Frančišek
Papeža Frančiška11 opisujejo kot zagovornika družbene pravičnosti in skrbnika
ubogih. Prevladuje mišljenje, da je glas ubogih in zatiranih, saj so odlike
njegovega pontifikata skromnost, ponižnost, preprostost in odločnost. Niti ni
naključje, da prihaja iz Latinske Amerike, kjer se vrstijo socialni problemi zaradi
družbene neenakosti in revščine. Prav tako pa je pomembno dejstvo, da si je izbral
ime Frančišek, in sicer po svetniku, ki je živel v popolnem uboštvu, ponižnosti in
dobrodelnosti do ubogih. Tako živi tudi sam – kot nadškof je živel v skromnem
stanovanju namesto v nadškofijski palači, na delo se je vozil z avtobusom in
podzemno železnico ter si celo sam kuhal, ob izvolitvi za papeža se je po govoru
raje kot z avtom peljal skupaj s kardinali z avtobusom, zavrnil je bivanje v
Apostolski palači in stanuje v vatikanskem hotelu, zavrnil je najbolj kričeče
rituale in simbole v papeških oblačilih. Ne mara torej blišča in poudarja predvsem
pomoč ter nesebično služenje tistim, ki živijo na robu (Craughwell, 2015, str. 15–
20).
Do sedaj je v svojem kratkem pontifikatu izdal že dve okrožnici, in sicer ob
nastopu svoje službe leta 2013 je napisal encikliko z naslovom Lumen fidei (Luč
11 Frančišek se je rodil kot Jorge Mario Bergoglio 17. decembra 1936 v Buenos Airesu (Argentina). Kot dijak Don Boskove šole se je odlikoval v naravoslovju, zato si je na kolidžu za svoj glavni predmet izbral kemijo in diplomiral kot kemijski tehnik. Leta 1953 je začutil klic v duhovništvo in šel študirat v semenišče nadškofije Buenos Aires, kjer je vstopil v red jezuitov. Po končanem študiju je bil izvoljen za provinciala oz. predstojnika Družbe Jezusove. To nalogo je opravljal do leta 1979, ko je odšel v Nemčijo na doktorski študij in se po njem spet vrnil v domovino. Sredi devetdesetih let ga je nadškof Buenos Airesa imenoval za pomožnega škofa, nato za generalnega vikarja nadškofije in nazadnje za nadškofa. Leta 2001 ga je takratni papež Janez Pavel II. imenoval za naslovnega kardinala, leta 2013, po samovoljnem odstopu papeža Benedikta, pa je postal aktualni papež. Petrov sedež je tako zasedel prvi jezuit in prvi Neevropejec, ki si je izbral ime Frančišek (Slovenska škofovska konferenca, 2013, str. 1)
47
vere), v kateri govori o veri oz. njeni potrebni obnovi. Le vera namreč zmore
človeku pomagati pri razlikovanju med dobrim in zlim, še posebej pa v današnjem
času, kjer je vera opredeljena kot iluzija. Meni, da je vera skupno dobro, saj
ustvarja trdne vezi med ljudmi in služi pravičnosti ter miru. Lansko leto je izdal še
drugo okrožnico Laudato si (Bodi hvaljen), v kateri se dotika predvsem ekologije
in odkriva tesno povezanost med našim ravnanjem z ubogimi in brezbrižnostjo do
ranljivosti planeta. V njej poudarja pomen človeškega dostojanstva, opozarja na
nujnost ekološke ozaveščenosti za obstoj človeštva in gospodarstvenike ter
politike poziva k odgovornejšemu ravnanju. Zelo pomembna je socialna
apostolska spodbuda Veselje evangelija, ki jo je papež izdal leta 2014 in v kateri
je začrtal poti pastoralnega delovanja v prihodnjih letih. V njej poudarja pomen
širjenja evangelija, ki je prva naloga cerkve.
Omenjena pot bi morala potekati v smeri obsodbe današnjega globalnega
gospodarskega sistema, ki po njegovem mnenju ubija, ker je socialno krivičen.
Gre za t. i. diktaturo ekonomije, ki je brezizrazna in brez dejanskega humanega
cilja. Temelji na »kulturi zapravljanja« in daje prednost denarju pred ljudmi.
Čeprav po eni strani znanost in tehnologija lahko proizvedeta pomembna sredstva
za izboljšanje kakovosti življenja (še posebej na področju medicine, inženiringa in
komunikacij), po drugi strani dajeta tistim, ki imajo znanje in predvsem
gospodarsko moč, prepričljivo prevlado nad vsemi ostalimi. Tako je gospodarski
razvoj nekaterim močno izboljšal življenjski standard, a pri tem druge pahnil v
bedo. Predvsem jedrska energija, biotehnologija in informacijska tehnologija so
dale tistim z ekonomskimi viri veliko moč in noben nam ne zagotavlja, da bodo
slednji to moč pravično uporabili v dobrobit človeštva, saj peščica navadno
poskrbi le za lastne interese, potrebe in cilje. Gre za ekonomijo izključevanja in
neenakosti dohodkov, kjer vse poteka po zakonu konkurence in zakonu
močnejšega. Posledica takšnega ravnanja so velike množice prebivalstva, ki so
izključene iz družbe in potisnjene na rob. Gre za delitev ljudi na tiste, ki spadajo v
obstoječi gospodarski in družbeni sistem, in na tiste, ki so odveč, ki mu ne
ustrezajo, za katere ni dela, kruha in ne dostojanstva. Slednji so le sredstvo, ki se
ga je izkoristilo in odvrglo kot smet. Stiska, obup, nasilje, nespoštljivost in
48
družbena neenakost so zaradi takšnega načina ravnanja postali nekaj vsakdanjega
celo v razvitih državah. Človek se mora v danih okoliščinah večkrat boriti za
življenje, ki niti nima pravega dostojanstva, saj živi v vsakodnevni negotovosti in
pomanjkanju. Zato papež trdi, da ekonomski sistem ubija tiste, ki so na robu, torej
revne, brezposelne, begunce in brezdomce (Frančišek, 2015).
Papež pravi, da vedno bolj prevladuje mišljenje, ki obljublja neomejeno rast oz.
neskončno dosegljivost zemeljskih dobrin, kar vodi k njihovemu nenehnemu
izžemanju. Tisti, ki so takšnega mnenja, nimajo nobenega interesa za bolj
uravnoteženo raven proizvodnje, pravičnejšo razporeditev dobrin, skrb za okolje
in temeljne človekove pravice. Njihovo vedenje kaže na to, da je zanje pomembno
le maksimiranje dobičkov. Gospodarstvo sprejema vsak napredek le z enim
ciljem, tj. kopičenje bogastva, ne skrbi pa ga negativen vpliv na človeka. Svetovna
finančna kriza iz leta 2008 nas ni nič izučila. Kult denarja oz. njegovo čaščenje je
vse močnejše, prav tako usmerjenost človeka na eno samo potrebo – nebrzdano
potrošnjo. Gre za t. i. kulturo relativizma oz. logiko »uporabi in vrzi proč«. Ljudje
nikoli nismo zadovoljni z dobrinami, ki jih imamo, in zato hočemo vedno več, več
kot tisto, kar je res potrebno. V mnogih deželah je tako globalizacija, z vdorom
teženj iz gospodarsko razvitih držav, povzročila propad tradicionalnih vrednot
razvijajočih se držav. Prevladujoči individualizem podpira življenjski slog, ki
slabi človekov razvoj in povezanost med ljudmi ter ruši družinske vezi. Vsak
posameznik stremi za svojim udobjem, zaradi česar se pojavljajo napetosti in
nečloveška dejanja. Tako smo vse pogosteje priča trgovini z mamili in ljudmi,
zlorabi mladoletnih, zanemarjanju starejših in obolelih, kriminalu, zavisti,
častihlepju ter korupciji (prav tam).
Papež predvsem nasprotuje trditvam neoliberalcev, ki trdijo, da se bodo vsi
gospodarski problemi (revščina, lakota, brezposelnost, kriminal) rešili z rastjo trga
oz. da moramo regulacijo ekonomije prepustiti nevidni roki trga. Frančišek trdi,
da se pojavlja izkoriščanje ljudi, ker trg sam po sebi ne spoštuje človekovega
dostojanstva, ne zagotavlja celovitega človeškega napredka in družbene
vključenosti – ne upošteva torej socialnih posledic gospodarskega razvoja. Ljudi
49
se obravnava kot objekte, ki jih je mogoče koristiti oz. uporabiti. Na tak način
prihodki maloštevilnih strmo naraščajo, medtem ko prihodki večine postajajo
vedno bolj oddaljeni od blaginje peščice. To ne velja le za posameznike, temveč
tudi za celotne narode oz. predvsem države v razvoju. Te so s svojimi dolgovi in
njihovimi obrestmi vedno bolj oddaljene od dejanskih možnosti za gospodarski
napredek. Vsemu temu se pridružujejo še svetovno razširjena korupcija, utaja
davkov, pohlep po oblasti in manipulacija. Iz teh razlogov ne moremo enačiti
gospodarskega napredka z napredkom človeštva (Frančišek, 2014, str. 35–36).
Do zgoraj omenjenega človeškega napredka, pa lahko pride, kot trdi papež, s
solidarnostjo do najšibkejših. Največji problem je, da se ne določijo dovolj hitro
gospodarske ustanove in socialni programi, ki bi najrevnejšim omogočili reden
dostop do osnovnih virov. Po mnenju Frančiška bi se v ta namen morala povezati
in medsebojno sodelovati vsa področja, da bi skupaj našli konkretne rešitve za
izhod iz krize. Poudarja predvsem pomen medosebnih odnosov in odstranitev
krivičnih družbenih struktur, vendar v mislih nima finančne pomoči revnim, to
odobrava le kot začasno rešitev. Podpora ubogim mora biti več kot zgolj sistem
socialne pomoči. Vsak posameznik se mora sam truditi za svoje ekonomsko stanje
in mesto v družbi. Šele ko naleti na hude ovire, mu mora pomagati država v
smislu zagotovitve dostojnega življenja. Glavni cilj države bi zato moral biti
omogočiti najšibkejšim dostojno življenje z delom. Človek je namreč vir vsega
družbenega in prav tako gospodarskega življenja, k njegovi osebnostni rasti pa
največ prispeva ravno delo, saj življenju posameznika daje nek smisel in ga
osebno izpopolni. V svobodnem, ustvarjalnem, soodgovornem in solidarnem delu
človek namreč izraža svoje dostojanstvo, zagotovitev pravičnega plačila pa mu
omogoča dostop do drugih dobrin, namenjenih za skupno uporabo. Prednostni cilj
celotne ekonomije bi zato morala biti stalna zaposlitev za vsakogar in zavračanje
popolne avtonomije trgov ter finančnih špekulacij. Treba se je lotiti strukturnih
vzrokov neenake porazdelitve dohodkov (Frančišek, 2015).
Na kakovost življenja, ki se kljub gospodarski rasti zmanjšuje, pa ne vpliva le
(ne)enaka porazdelitev dohodkov, temveč tudi onesnaženje okolja, slaba kakovost
50
hrane in izčrpavanje naravnih virov. Papež tako opozori tudi na problem ekologije
oz. na izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, zastrupljanje zraka, podnebne
spremembe, onesnaženje vode, izčrpavanje naravnih virov, ki so prav tako
posledica gospodarskega razvoja in ki so neposredno povezani z razpadanjem
družbe oz. s kakovostjo življenjskega standarda. Odgovorni smo namreč za svet, v
katerem živimo in svet, ki ga bomo zapustili našim naslednikom oz. otrokom.
Kritizira tudi gospodarstvo, ki z gensko spremenjeno hrano in z gensko
spremenjenimi semeni izrinja majhne kmete iz tržne verige (ti s svojimi pridelki
ne morejo več konkurirati velikim korporacijam in začnejo opuščati svojo
dejavnost ali celo propadejo), uničuje ekosisteme in zmanjšuje raznolikost
proizvodnje. Tehnologija po njegovem ne upošteva etičnih načel, zaradi česar so
prizadeti kmetje, mali trgovci, proizvajalci semen in navsezadnje tudi potrošniki,
ki takšno hrano kupujejo ter jedo. Prav zato bi po papeževem mnenju moralo priti
do ekološkega spreobrnjenja, ko bi vsak človek prispeval svoj delež k ohranitvi
planeta (prav tam).
K izboljšanju položaja revnih bi moral prispevati vsak kapitalist. Spodbuja torej
tudi k nesebični solidarnosti kapitalistov. Pri tem nikakor ne gre samo za sicer
hvalevredno dobrodelnost pri hrani in oskrbi, temveč tudi za izobraževanje,
dostop do zdravstva in še posebej dela s pravično plačo. Zasebna lastnina dobrin
je upravičena, če se slednje množijo in so dostopnejše vsem, torej če služijo tudi
skupni blaginji. V primeru, da pa jih bogati ne delijo, okradejo uboge, saj dobrine,
ki jih posedujejo, ne pripadajo njim, ampak delavcem, ki so jim s svojim delom
omogočili dobiček. Delodajalce zato poziva, da premislijo o njegovih besedah, saj
je njegova dolžnost opozarjati na krivice, pomoč in spoštovanje do šibkejših. Na
svetu je dovolj hrane, vode in zdravstvene oskrbe za vse. Resnični vzrok za bedo
mnogih je le slaba in nepravična porazdelitev ustvarjenih dobrin in zaslužka. Drug
drugega moramo priznavati in spoštovati, si medsebojno pomagati ter skrbeti drug
za drugega. Cilj vseh kristjanov je celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov
družbe in ustvarjanje pravičnejšega sveta. Cilj je blaginja za vse oz. dostop vseh
posameznikov do vseh področjih človeškega ustvarjanja, tj. zdravstva, vzgoje in
izobraževanja, dela itd. (Frančišek, 2014, str. 100–102).
51
Papež se, tako kot vsi njegovo predhodniki, zaveda, da cerkev ne more določati
strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike. Ravno zato
ne predlaga nekih konkretnih rešitev za uboge in siromašne, temveč le vabi k
medsebojnemu dialogu, kjer zasebni interesi ne bi škodili skupnemu dobremu.
Družbene zahteve, ki so povezane s prerazdelitvijo dohodka, z družbeno
vključitvijo revnih in s človekovimi temeljnimi pravicami, ne smejo biti utišane
pod pretvezo, da že obstaja sporazum na papirju ali da je že ustvarjen določen mir,
in sicer večinoma za bogato manjšino. Njegov cilj je zato sprememba
življenjskega sloga – prerazdelitev bogastva od premožnih k revnim oz. iztrebitev
luksuznega življenja. Odločilna pri izhodu iz tega je ustrezna politika, z etično
držo pri skrbi za skupno dobro in še posebej za revne. Čeprav ni začrtal novega
modela družbene ureditve, je dal v vednost, da je potrebno najti neko novo pot
družbenega razvoja, ki bo zagotovila človeka vredno življenje.
5.2 Konkretna dejanja v povezavi z neoliberalno politiko
Iz prejšnjih poglavij je razvidno, da je katoliška cerkev s kritiko ekonomskih
institucij oz. same neoliberalne ekonomske politike zelo vpeta v ekonomsko
misel. A vprašanje, ki se tukaj zastavlja je, ali je s svojo kritiko in opozarjanjem
tudi dovolj učinkovita.
Skupno vsem papežem je zagovarjanje prerazdelitve bogastva od premožnih k
revnim oz. k tistim, ki živijo v pomanjkanju. So torej odkriti zagovorniki revnega
sloja prebivalstva. Ob tem s svojimi okrožnicami nastopajo s funkcije moralne
avtoritete vsem kristjanom. Njihove besede imajo tako predvsem vzgojno moč, a
kolikšna je pravzaprav ta moč oz. ali je ta moč dovolj za spreminjanje oblasti in
posameznikov ter njihovega ravnanja in poseganja v razvoj družbe, ki jo papeži
neformalno predstavljajo. Opozarjanje na pojav revščine je seveda pravilno in
pozitivno, prav tako njihova zahteva po solidarnosti, ljubezni, pravičnosti in
dobrosrčnosti, vendar stavijo predvsem na sočutje bogatašev. Ali je realno upati,
da se bodo tisti, katerih cilj je le maksimiranje dobička, temu odrekli in ga delili z
52
drugimi? Da se bodo odrekli svojemu razkošju in privilegijem? Da bodo res živeli
skromneje in si prizadevali za pravičen družbeni red? Da bodo lajšali stiske,
revščino in krivice ter se zavzemali za njihovo odpravo? Kadar šteje le dobiček,
ne moremo verjeti, da bo do tega res prišlo. Pričakovati od določenega podjetnika,
ki konkurira na trgu, da se bo vedel v nasprotju z zakonitostmi trga, v nasprotju z
globalnim položajem, kjer je profit temeljno gibalo gospodarstva, je nerealno.
Prav tako je nerealno tudi, da se bo odrekel svojemu dobičku, ko ga bo enkrat že
imel v svojih rokah.
Ali je realno upati, da bodo kapitalisti prenehali z izkoriščanjem svojih delavcev
samo zato, ker jim tako priporočajo oziroma nalagajo papeži? Pri tem slednji niti
ne navedejo točne definicije izkoriščanja, saj so njihova stališča bolj kot ne
splošna in ne pojasnjujejo ničesar konkretnega. Vsak kapitalist namreč še ni
izkoriščevalec in ne ustvarja svojega bogastva na račun delavcev, temveč na
pošten način. Papeži nam v bistvu ne postrežejo z nobenim konkretnim
pojasnilom, kdaj se začne bogatenje na tuj račun. Prav tako ne podajo nobenega
točno izdelanega načrta, kako takšno izkoriščanje ustaviti oz. sistemsko omejiti.
Ne podprejo nobenih političnih in gospodarskih reform, niti jih ne predlagajo. Od
kapitalistov zahtevajo vrsto ukrepov v prid delavcev, da bi se zmanjšalo njihovo
izkoriščanje, ampak ne povedo, kateri so ti ukrepi. K izboljšanju družbe ne
prispevajo z nobenimi dejanji, temveč samo z besedami, pa še na tej ravni izražajo
bolj splošna stališča. Njihov glavni cilj je le opozarjanje na napake – na nevarnost
prevlade oz. čaščenja denarja in apeliranje na vest bogatašev, od katerih
pričakujejo, da jih bodo ubogljivo poslušali in vestno izpolnjevali njihove zahteve,
kar pa je v današnji globalizirani družbi, kjer prevladuje pluralizem pogledov,
izjemno težko. Da bi namesto kapitalističnega prevladal katoliški pogled, je
skorajda nemogoče. Vprašanje je torej, koliko je takšno trkanje na vest
kapitalistov v resnici uspešno.
Še posebej je vprašljivo zato, ker papeži pozabljajo, da so njihove okrožnice
naslovljene predvsem na katolike. Njihovo pozivanje k solidarnosti velja torej le
za verne, ne pa za vse pripadnike določene družbe. A kapitalisti niso le katoliki,
53
temveč tudi nekatoliki in celo ateisti, ki zavračajo boga in ne verujejo v njegovo
končno sodbo. Kakšna pravila potemtakem veljajo zanje in s čim naj bodo slednji
motivirani? Ne morejo izvabljati njihovega sočutja in usmiljenja z ljubeznijo, ki
izhaja iz Boga, če vanj ne verjamejo. Njihove norme in vrednote so drugačne od
katoliških. Izkoriščanje in brezbrižnost do sočloveka sta bolj kot s tehnološkim
razvojem povezana ravno z moralnimi normami in vrednotami družbe oz.
posameznika. Torej, če so norme in vrednote kapitalistov v nasprotju s
krščanskimi, potem je malo verjetno, da bodo upoštevali besede papežev in jim
sledili v njihovem prizadevanju po pravičnosti in skupnem dobrem.
Pri zavzemanju za prerazporeditev bogastva papeški očitki ciljajo tudi na
bogatenje manjšega števila razvitih držav na račun vse večjega števila nerazvitih
in posledično revnih držav. Kot smo že omenjali v poglavju Kritika
neoliberalizma, statistični podatki govorijo ravno nasprotno. Revne države ne
postajajo še revnejše, prav tako pa število držav z negativno gospodarsko rastjo ne
narašča oz. je takšnih držav zelo malo. Predvsem azijske države, kot so Kitajska,
Japonska in Južna Koreja, so namreč ravno v času neoliberalnih ekonomskih
konceptov doživele pozitiven gospodarski razvoj.
Ključna skupna točka vseh papežev je torej poziv k solidarnosti, katere cilj je
delitev materialnih dobrin s tistimi, ki jih potrebujejo. Kot vemo, je cerkev tudi
sama dejavna na gospodarskem področju, saj je navsezadnje institucija kot vse
druge družbene institucije, iz njenega ekonomskega delovanja pa lahko marsikaj
sklepamo, predvsem ali tudi sama dovolj vestno upošteva temeljna načela
katoliškega družbenega nauka. Marsikdo bi na tem mestu odgovoril nikalno, saj
kot bomo spoznali v nadaljevanju, katoliška cerkev nemalokrat deluje po dvojnih
načelih: uči in od vernikov zahteva eno, sama pa ravna drugače.
Kot smo že večkrat omenili, revščina še vedno ostaja resen problem današnje
družbe, brezposelnost narašča, podjetja propadajo, države in njihovi prebivalci pa
so še vedno zadolženi, po drugi strani pa narašča število ekstremno bogatih, ki
54
imajo vedno večjo moč in vedno bolj izkoriščajo ter zatirajo reveže. Nekateri v to
peščico bogatašev uvrščajo prav katoliško cerkev.
Katoliška cerkev ima namreč v svoji lasti ogromno premoženje, ki naj bi po
nekaterih podatkih znašalo več tisoč milijard evrov. Šlo naj bi celo za največjo
zasebno finančno organizacijo, neodvisno od države, ki je močno angažirana v
številnih podjetjih na področju nepremičnin, elektronike, tekstila, jekla, kemije,
živil, gradbeništva itd. Tako poseduje:
Več kot 170 milijonov hektarjev zemljišč (predvsem gozdov) in ima
nepremičnine v več kot 150 državah po vsem svetu;
Celo vrsto vplivnih bank, s katerimi je že investirala v ogromno podjetij.
Sveti sedež ima v Vatikanu celo svojo banko, ki se imenuje Zavod za
verske dejavnosti (IOR), ali tudi Inštitut za verska (nabožna) dela, ki je bil
ustanovljen leta 1942 in razpolaga z depoziti oz. prihranki cerkvenih
organizacij in drugih oseb z vsega sveta. Njegov dobiček je na razpolago
neposredno papežu;
Mnogo denarja, ki ga dobiva v obliki neposrednih finančnih sredstev ali
kot davčne olajšave, ponekod pa tudi s sponzorstvom in prodajo raznih
blagoslovljenih pisem, titul, avdienc …;
Množico umetnin in drugih dragocenosti, kot so npr. arhivi, knjižnice,
muzeji;
Zlato, ki krasi praktično vsako cerkev. Je največji posamični lastnik zlata,
katerega vrednost ocenjujejo na tisoč milijard dolarjev (Began, 2013, str.
21–28).
Z ozirom na zgoraj opisano bogastvo ne moremo ravno govoriti o revni cerkvi.
Kaj se je torej v primeru cerkvenega bogastva zgodilo s pravičnejšo razdelitvijo
dobrin? Če cerkev od svojih vernikov zahteva spoštovanje katoliškega družbenega
nauka, zakaj ga ne spoštuje tudi sama? Obsoja bogastvo drugih, čeprav ima tudi
sama precejšnje bogastvo. Če bi resnično hotela odpraviti svetovno revščino, bi
lahko vsaj en del svojega premoženja prodala in ga razdelila med revne – bila bi
torej solidarna do revežev, tako kot zahteva od svojih vernikov. Ob tolikšnem
55
premoženju bi veliko pripomogla k izboljšanju življenjskega standarda množic,
tako pa se očitno, kot ostali bogataši, noče odpovedati svoji lastnini. Zato se
poraja vprašanje, koga v resnici predstavlja oz. zastopa bogata cerkev. Če se s
svojim naukom predvsem zavzema za revni sloj oz. za pravičnejšo in
enakopravnejšo družbo, bi torej sama s svojimi dejanji morala biti za vzor svojim
vernikom. Tako pa le moralizira in ubogim daje samo drobtinice, zaradi česar
prav tako nosi velik delež odgovornosti za siromaštvo na svetu. Nikakor svojim
vernikom ne more zagotoviti, sploh po številnih finančnih aferah, da bo s svojim
premoženjem gospodarila bolje kot brezobzirni kapitalisti in da bo svoje bogastvo
uporabljala njim v prid. Prevečkrat se je namreč že zgodilo, da so cerkveno
premoženje kleriki uporabili za osebno razkošje, zato se pojavlja dvom, da bi
usmeritev k revnim lahko postala vodilo cerkvenega mišljenja in delovanja, saj je
cerkev že skorajda preveč povezana s svetom bogastva, s tem pa tudi s svetom
moči in oblasti. Lep primer sta zlasti afera Vatileaks in polom mariborske
nadškofije, pa tudi mnogi drugi cerkveni finančni posli, o čemer bomo več
povedali v nadaljevanju. Moramo pa poudariti, da sedanji papež s svojimi dejanji
že nakazuje spremembe v smeri bolj revne in revežem služeče cerkve.
Kardinal Ratzinger je leta 1996 kritiziral cerkev, ker se ni bila sposobna
odpovedati zemeljskim dobrinam, a ko je leta 2005 postal papež, je nadaljeval
ustaljeno cerkveno tradicijo. Postal je celo glavni branitelj nekoč pridobljenega
imetja in pozicij, s čimer se je bogastvo cerkve v času njegovega papeževanja še
povečalo. Podoben primer imamo tudi v Sloveniji, ko je kardinal Rode v času
komunizma ostro nastopil proti bogastvu cerkve, a ko je po osamosvojitvi
Slovenije postal ljubljanski nadškof, ga to ni več motilo in je na te stvari pozabil
(Began, 2013, str. 35).
Kot vidimo, cerkev k odpravi nepravične gospodarske ureditve in družbene
neenakosti pripomore bolj malo. Sicer je v okviru dobrodelnosti ustanovila
organizacijo Karitas, ki vsako leto razdeli več milijonov evrov pomoči, ampak
njena pomoč se vrši s tujim denarjem in s tujimi sredstvi. Cerkev namreč ne
pomaga revnim s cerkvenimi sredstvi, temveč s tujimi prostovoljnimi prispevki.
56
Karitativna dejavnost je tako zavajajoča, saj cerkev iz svojega premoženja ne da
nič. Vse, kar daruje Karitas, prej dobi v dar od drugih – deluje kot neke vrste
posrednik. Za pridobivanje sredstev uporablja svoj moralni kapital, brez katerega
bi bilo darov bistveno manj. Cerkvena pomoč je tako odvisna od sočutja drugih in
njihove pripravljenosti pomagati. Torej je bistvo takšnih dobrodelnih organizacij
pomoč na tuj račun s trkanjem na vest bogatašev. Že prej smo omenili, da je
učinkovitost takšnega koncepta vprašljiva, sporno pa je tudi, da večkrat prihaja do
zlorab v dobrodelnosti, ko zbrana sredstva sploh ne pridejo do prejemnikov,
ampak se nekje »izgubijo«. Prav tako pa dobrodelni prispevki kapitalistov
velikokrat koristijo bolj njim samim in njihovemu ugledu kot pa prejemnikom.
Dobrodelneži namreč denar darujejo glede na osebne interese ter tako financirajo
tista dobrodelna društva in sklade, ki jim najbolj ustrezajo. Preko njih si tako
zagotovijo velik vpliv na različna področja družbenega življenja. Več denarja kot
darujejo, večji vpliv si pridobijo in bistveno bolj posegajo v pomembne odločitve,
več kot pa imajo vpliva, manj ga ostane za druge. Torej so spet na boljšem ravno
tisti na vrhu.
Zakaj so potem po mnenju papežev dobrodelne organizacije boljše kot koncept
države blaginje s socialnimi transferji, ki vsaj malo blažijo revščino? Država
blaginje posameznikom zagotavlja minimalni dohodek, minimalne standarde na
področju prehrane, zdravja in izobraževanja, socialno pomoč in določeno varnost
v primeru nesposobnosti za delo – zagotavlja torej socialno varnost, cerkev pa po
drugi strani ne predlaga prav nobenih mehanizmov za varstvo tistih, ki si sami ne
morejo pomagati. Ne izreče se o nobenih davkih in dajatvah, iz katerih bi se
črpala sredstva za revne, ampak igra samo na koncept sočutja oz. odgovorne vesti.
Solidarnost nam mora priti v navado, ampak kako nam naj pride v navado oz.
kako spremeniti življenjski slog posameznikov, nihče ne pojasni. Hkrati papeži
trdijo, da so ravno socialni programi med tistimi dejavniki, ki povzročajo
revščino, ker revnim jemljejo motivacijo, da bi postali produktivni člani družbe, ki
so pripravljeni trdo garati v službah. Ampak, ali tudi dobrodelni prispevki
potemtakem nimajo istega učinka, saj navsezadnje gre za prispevke, ki jih ljudje
prejmejo kljub svojemu nedelu? Gre torej predvsem za to, da se cerkev zavzema
57
za dobrodelnost, ker z njo najlažje ohranja svojo avtoriteto. Preko dobrodelnosti
in moraliziranja se namreč kaže kot zaveznik revnih, zaradi česar so slednji veliko
bolj dovzetni za religijo, prav tako pa tudi bogati, ki si preko miloščine kupujejo
nebesa.
Z zavračanjem države blaginje se cerkev precej približa neoliberalnim teorijam, ki
poudarjajo nevmešavanje države v trg dela, saj da bo vse probleme rešila nevidna
roka trga. Z vzpostavitvijo pravične družbe bi namreč propadel kapitalizem, kar bi
ogrozilo tudi bogastvo cerkve, ob ukinjanju socialne države pa se povečuje
možnost za velike dobičke najbogatejših, med katere nedvomno spada tudi
cerkev. Prav tako je cerkvi negativen odnos do socialne države skupen z
marksisti, ki nasprotujejo miloščini kot sredstvu za krepitev položaja bogatih.
Vendar marksisti nasprotujejo tudi vsaki obliki dobrodelnosti, medtem ko cerkev
predvsem poudarja njeno vlogo. Tukaj moramo opozoriti, da se zadeve
spreminjajo od nastopa aktualnega papeža Frančiška, ki se zavzema za obujanje
države blaginje in katerega slogan je »revna cerkev za revne«. Zdi se, da ima
končno en papež namen uresničiti to, kar uči družbeni nauk cerkve, ker doslej
noben od prejšnjih papežev niti ni naredil, niti predlagal ničesar konkretnega,
ampak so vsi samo pridigali. Frančišek pa je cerkvene ustanove po vsem svetu
pozval k skromnosti, da gredo na obrobje oz. da se tudi v materialnem smislu
približajo revnim. Od svojih predhodnikov je veliko bolj radikalen v svojih
dejanjih in zahtevah ter odklonilen do neoliberalističnih praks. Zavzema se za
sistemske spremembe s strani države, za dostop vseh ljudi do vseh družbenih
področij in za zmerno trošenje oz. za varčevanje. Za razliko od ostalih papežev
daje bolj konkretne predloge, predvsem v smeri zagotovitve dela, ki največ
prispeva k osebnostni rasti posameznika, kar pa je že prepoznavno marksistično
razmišljanje, ki mu ga mnogi očitajo, ravno tako kot papežu Janezu Pavlu II.
Vendar za razliko od marksistov papeži ne kritizirajo samega trga oz. bogastva
kot takega, temveč čaščenje in malikovanje bogastva oz. materialnega. Ne
nasprotujejo niti zasebni lastnini, ampak opozarjajo na prevelik pohlep po
bogastvu, pehanje za bogastvom oz. da nihče nima pravice posedovati več
58
premoženja, kot ga potrebuje za svoje preživetje, če drugim primanjkuje osnova
za preživetje.
Nakazali smo že nekaj dvomov o učinkovitosti družbenega katoliškega nauka. V
prihajajočih poglavjih si bomo podrobneje pogledali, kakšno je poslovanje
samega vrha katoliške cerkve in tudi poslovanje njenih nižjih nivojev ter kako se
katoliški družbeni nauk upošteva in izvaja v konkretnih cerkvenih dejavnostih.
5.2.1 Afera Vatileaks
Papeške finance so že stoletja predmet škandalov in kritik, saj pričajo o neskladju
med katoliškim družbenim naukom in realnim stanjem znotraj katoliške cerkve,
resne ekonomske razsežnosti pa so dobile januarja leta 2012 z afero Vatileaks.
Mnogi zaupni dokumenti so bili razkriti in predstavljeni javnosti. Dokazovali so
krščansko nemoralne aktivnosti vatikanske banke (IOR), ki jo je italijanska država
že prej sumila pranja denarja, zlorabljanja dobrodelnih skladov, dvomljivih
naložb, sodelovanja z italijansko mafijo, skorumpiranimi in podkupljivimi politiki
in podjetniki. IOR namreč ni mogoče sodno preganjati in je iznad jurisdikcije
Italije. Njene stranke ščiti diplomatska imuniteta Svetega sedeža in so kot taki
varni pred civilnimi organi pregona. Prav zato so v njej našli zatočišče mnogi, ki
so imeli denar sumljivega izvora ali pa so ga hoteli uporabiti v nezakonite namene
(Began, 2013, str. 83).
Statut in dogovori z italijansko vlado dopuščajo vatikanski banki, da deluje kot
banka offshore, tj. prosta kakršnegakoli nadzora. Prav ta ureditev je omogočila
finančne škandale, ki so se zgodili od 70. let do danes. IOR lahko na tak način
zagotovi popolno diskretnost svojih strank, njihovi računi niso obdavčeni, njegova
uprava pa ni podvržena kazenskim sankcijam in je v svojem delovanju docela
samostojen. IOR zato ni mogoče sodno preganjati, njegovih uslužbencev ni
mogoče zaslišati, jim soditi ali zapreti (Nuzzi, 2010, str. 42–43).
59
V IOR je bilo ustanovljenih več računov (kar 17) na izmišljene dobrodelne
ustanove, kot so Spellmanova ustanova, skladi Mamma Roma, Lurške Marije,
Loretske Svete hiše, Sv. Martina, Sv. Serafina itd. Zbran denar se je nato prelil
med skladi in bil v imenu dobrodelnosti porabljen za razne nedobrodelne in celo
nezakonite operacije. Šlo je za očitno pranje denarja in podkupovanje pod
različnimi imeni, ki so poosebljala nekaj dobrega, npr. pomoč revnim otrokom in
boj proti levkemiji. Sredstva, ki so jih premožni kristjani namenjali dobrodelnosti,
so bila tako marsikdaj preusmerjena na osebne račune vpletenih. Seveda je treba
priznati, da so iz skladov občasno nakazovali tudi dobrodelne prispevke in
donacije, vendar je bil dobrodelnosti namenjen le majhen del teh sredstev.
Profesor dr. Massimo Teodori je zato IOR označil za enega največjih centrov
finančnega kriminala v Italiji (Began, 2013, str. 89–90).
Najbolj znan primer je Enimont, mešana družba, ki sta jo leta 1989 ustanovila
državno petrolejsko podjetje ENI in zasebna družba Montedison, ki je že leto
kasneje razpadla, kar pa so v zameno za podkupnine dopustili politiki. Veliko od
denarja namenjenega podkupninam se je v obliki obveznic pretočilo v IOR na
račune dobrodelnih skladov. Iz teh skladov je bil nato denar nakazan na razne
račune po vsem svetu, čez čas pa se je zopet vrnil nazaj k politikom. Denar, ki je
bil torej uradno namenjen dobrodelnosti, je bil neuradno namenjen podkupninam.
Tako naj bi od približno 130 milijard lir za podkupnine v zadevi Enimont 90
milijard lir šlo skozi IOR, za svoje storitve, tj. pranje podkupnin, pa naj bi
katoliška cerkev dobila 9 milijard lir plačila (Prav tam, str. 91).
V omenjenem primeru so sodelovali politiki, bančniki, industrialci, visoki
funkcionarji, sodniki, mafijci in škofje. Italijansko tožilstvo je IOR že od leta
1993 sumilo nezakonitih poslov, vendar mu ni uspelo ničesar dokazati.
Predstavniki Svetega sedeža so celo vseskozi sodelovali s tožilstvom in ga
namerno zavajali ter zanikali kakršnokoli vpletenost in krivdo. Celoten primer so
zaznamovali molk, laži in opustitve sodnih postopkov, saj je Vatikan zelo omejil
obseg preiskave. Leta 1995 se je sojenje končalo. Rezultat je vrsta obsojenih
60
politikov, a nihče iz IOR. Ta ni niti nikoli vrnil denarja, ki so ga odkrili na
njegovih računih (Nuzzi, 2010, str. 129–130).
Drugi provokativen primer je še katoliška banka Ambrosiano, ki je bila največja
italijanska zasebna banka. Njen glavni delničar je bil Vatikan, zato so skozi to
banko šli vsi denarni posli Vatikana. Vatikan je svoje finančne deleže prenesel v
tujino že konec 60. let, ko je italijanska vlada obdavčila njegove bančne dobičke,
uveden pa je bil še davek na dobiček iz finančnih investicij. Da bi se izognil
novemu obdavčevanju, je denar prenesel predvsem v trezorje Švicarske banke. Na
tej poti je denar prehajal iz enega računa na drugega, ob vsakem prenosu pa se je
nekdo okoristil – šlo je torej za pranje denarja in podkupovanje. Po razkritih tajnih
dokumentih je vidno, da naj bi banka posojala denar brez ustreznih jamstev
offshore podjetjem z neznanimi lastniki. Na ta način naj bi Vatikan iz banke
izvlekel več kot milijardo dolarjev, zaradi česar je sčasoma prišlo do bankrota
banke z velikim dolgom, a denar, ki je šel preko vatikanske banke in bil nakazan
na papirnato družbo, je izginil neznano kam. Cerkev je sicer takoj po izbruhu
škandala evropskim vlagateljem vrnila 242 milijonov dolarjev, a to je samo del
dolga, preostali del pa je šel na račun upnikov (prav tam, str. 31–33).
Vatikan noče javno govoriti o mreži svojih družb, ne daje podatkov o svojih
bančnih računih, o dobičku svoje banke in o njenih strankah, a vseeno so bili leta
2012 v javnosti razkriti zaupni vatikanski dokumenti in objavljeni v knjigi
novinarja Gianluigija Nuzzija. Izbruhnila je največja vatikanska afera Vatileaks.
Novinarju takrat niso sodili, so pa na 15 let zapora obsodili tedaj glavnega
informatorja, strežnika papeža Benedikta XVI., kmalu zatem pa ga pomilostili.
Prav ta afera je menda tudi veliko prispevala k nepričakovani odločitvi Benedikta
XVI. za odstop v začetku leta 2013. Konec lanskega leta je sledilo nadaljevanje
afere, saj so bili objavljeni novi zaupni dokumenti in informacije o finančni
korupciji, krajah in nebrzdanem trošenju na svetem sedežu. Afero so poimenovali
Vatileaks 2 kot spomin na afero Vatileaks. Za odtekanje tajnih informacij tokrat
sodijo peterici: duhovniku, vatikanskima uradnikoma in dvema italijanskima
novinarjema, med katerima je prej omenjeni Nuzzi (Delo, 24. 11. 2015).
61
Papež Benedikt XVI. je sicer že leta 2010 začel izvajati predpise proti pranju
denarja, ki veljajo v Evropski skupnosti. Ukinil je funkcijo prelata in poskusil
zmanjšati vpliv kurije. Tudi papež Frančišek je kritično ocenil delo kurije, ki da se
mora spremeniti in izboljšati, saj v njej še vedno prevladuje peščica željnih
denarja in oblasti. V ta namen je imenoval svet modrecev za pomoč pri reformi
kurije, ne pojenjajo pa niti govorice o ukinitvi vatikanske banke, saj naj bi ta
škodovala ugledu cerkve (Craughwell, 2015, str. 42–43).
Če družbeni katoliški nauk uči, da je treba obsoditi kapitalizem oz.
neoliberalizem, saj da povzroča izkoriščanje in čaščenje denarja, zakaj je potem
IOR podpiral in sodeloval s politiki, gospodarstveniki in celo mafijo ter jim
omogočal pranje denarja? Glede na to, da si je z njihovim podpiranjem tudi sam
pridobil ogromno bogastvo, lahko rečemo, da mu je šlo le za lastne koristi,
ampak, če papeži nenehno pridigajo o skromnosti, bi se tudi kler moral tega
držati. Tako pa je afera Vatileaks razkrila ogromno pohlepa po bogastvu, ki ga
papeži tako ostro obsojajo. Kot vidimo, papeško trkanje na vest ni doseglo niti
rimske kurije. Kako naj torej kapitalisti sprejemajo in spoštujejo katoliški nauk, če
se ga niti oni sami ne držijo? S svojimi dejanji Vatikan ne more biti prav dober
vzor ostalim vernikom, čeprav bi jim moral biti, povrhu vsega pa namesto, da bi
sodili odgovornim za nezakonito pridobivanje bogastva, zdaj sodijo tistim, ki so le
razkrili javnosti zaupne podatke. Na ta način delujejo proti temeljni človekovi
pravici – svobodi govora. Ampak, ali ne uči ravno katoliški nauk, da je v prvi vrsti
potrebno spoštovati osnovne človekove pravice? Očitno gre tudi določenim
strujam v Vatikanu le za bogatenje, zato ne moremo pričakovati, da bodo
kapitalisti delovali v skladu s pozivi papežev k bolj pravični družbi in se sami
odpovedali svojemu bogastvu ter ga delili z drugimi, medtem ko bodo nekateri
znotraj katoliške cerkve svoje bogastvo le še povečevali. Seveda obstajajo
cerkveni funkcionarji, ki spoštujejo katoliški nauk, živijo skromno in se odrekajo
bogastvu, a ob nenehnih škandalih, ki preveč bodejo v oči, se resnična ponižnost
določenih klerikov velikokrat pozabi oz. spregleda.
62
5.2.2 Finančne operacije mariborske nadškofije
Po obdobju komunizma, v katerem je bilo delovanje cerkve strogo omejeno, so si
v mariborski nadškofiji hoteli zagotoviti ekonomsko neodvisnost. Mariborska
nadškofija je zato postala pomemben dejavnik na gospodarskem področju in je do
konca leta 2009 obvladovala velik del slovenskega gospodarstva. V njeni večinski
lasti je bila družba Gospodarstvo Rast d. o. o., ki je obvladovalo finančni
organizaciji Zvon Ena Holding, d. d. in Zvon Dva Holding, d. d., ki sta se
ukvarjali z investicijsko dejavnostjo in kupovali deleže cele vrste podjetij. Na tak
način je mariborska nadškofija postala lastnica oz. solastnica večjega števila
slovenskih podjetij, kot so: Belinka, Cinkarna, Helios, T-2, RRC računalniške
storitve, Terme Olimje, Terme Dobrna, Alpetour, Zavod za varstvo pri delu,
Papirnica Goričane, Niko Železniki, Krekova družba za upravljanje investicijskih
skladov, Steklarna Rogaška, Abanka Vipa, Tovarna olja Gea, NFD, Finetol,
Petrol, NLB, Elektro Celje, TKK Srpenica, Lesnina, Infond Holding, Vegrad,
Triplus, Krekova zavarovalnica, Delo Prodaja, Krka, Iskra Avtoelektrika,
Telekom Slovenije, Žito, Sava, Etol, Salus, Gorenje, Mercator, Mladinska knjiga
Založba, Cetis Graf, Klet Bistrica, Ljubljanske mlekarne, Papigor, Beti Metlika,
Hoteli Bernardin … Po nekaterih ocenah naj bi bilo premoženje mariborske
nadškofije vredno približno milijardo evrov (Began, 2013, str. 190).
Njene finančne operacije pa niso bile usmerjene le na slovensko gospodarstvo,
temveč je bila precej aktivna tudi v tujini. Zvona sta namreč ustanavljala družbe,
ki so bile zadolžene za naložbe v tujini, izvajanje skritih prevzemov in tveganih
nepremičninskih projektov. Mednje sodijo Julius Ena, I.J. Storitve, I.J. Nasveti in
Forš. Tako je mariborska nadškofija dobila deleže v podjetju Sole Orto, Akord in
Bosinvest, na hrvaški obali se je lotila gradnje luksuznega turističnega kompleksa
Kraljestvo oljk ter luksuznih apartmajev v Opatiji in v Pećinah, povezujejo jo s
posli v največji hrvaški veledrogeriji – Mediki in skladu Slavonski ZIF,
financirala pa naj bi tudi prevzem Luke Zadar. Lovke mariborske hobotnice so
segale celo še dlje – na Nizozemskem je ustanovila podjetje Zvon B.V., v
Argentini je kupila družbi Sadowa (klavnica) in Elevadores (pristanišče), v Afriki
pa zaznamo celo njeno naložbo v športno loterijo (prav tam, str. 190).
63
Za takšne investicije sama nadškofija ni imela dovolj denarja. Tega je dobila v
obliki posojila bank. Skupni znesek slednjih naj bi bil več kot 550 milijonov
evrov. Kot poroča novinar Večera Vasja Jager (8. 4. 2015, str. 4), dokumenti iz
obdobja tik pred začetkom dokončnega zloma njenih holdingov prikazujejo, s
kakšno lahkoto je predvsem NLB v tistem obdobju odobravala velike kredite.
Prošnjam nadškofije je takoj ugodila, čeprav je šlo za zelo velike zneske. Sicer je
svoja posojila dobro zavarovala, a ko je rok za vračilo denarja potekel, kredit pa ni
bil poplačan, banka ni ukrepala. Rok za vračilo kredita je večkrat podaljšala.
Čeprav se je torej zatikalo pri vračanju posojila, to očitno NLB ni motilo. Šlo je
celo tako daleč, da je banka obema holdingoma odobrila še več kreditov, za katere
so uporabljali kar iste anekse12. Pri kreditiranju je sicer prednjačila NLB, a
posojila so odobrile tudi druge banke, ki so celo namerno izigravale pravila
kreditiranja. Banke so namreč v svojih evidencah zavajale, da gre za kratkoročne
kredite, saj ti veljajo za manj tvegane, v praksi pa naj bi bilo s posojilojemalci
vnaprej dogovorjeno, da jim bodo posojila avtomatsko obnavljale več let. Banka
Slovenije naj bi bila s tem seznanjena, a je očitno mižala na obe očesi.
Dolga leta je mariborska nadškofija na račun bank dobro poslovala, nato pa je
konec leta 2008 udarila svetovna recesija. Nepremičninski posli so zastali, donosi
finančnih naložb presahnili, banke so ustavile kreditiranje, vrednost delnic je zelo
padla, medtem ko so krediti ostali na isti vrednosti. Začeli so se veliki finančni
problemi. Zvon Ena Holding je postal pri bankah zelo zadolžen, zato je začel
najemati kredite preko Zvon Dva Holdinga. Kriza se je tako le še poglabljala,
mariborska nadškofija pa ni zmogla več odplačevati kreditov. Njene firme
(Gospodarstvo Rast, oba Zvona, Forš, I.J. Nasveti, T-2 in Krekova družba) so zato
pristale v stečajih in izkazalo se je, da so njihovi dolgovi precej večji od njihovega
premoženja13 (Began, 2013, str. 193).
12 Spremenili so samo znesek kreditov, vse ostalo – zavarovanja, spremembe členov, datumi – pa je bilo povsem enako. Tako sta Zvonova za več različnih kreditov uporabljala vedno ista zavarovanja (Jager, 2015, str. 4). 13 Dolg mariborske nadškofije danes znaša 25 milijonov evrov, njenega podjetja Gospodarstvo Rast d. o. o. 300 milijonov evrov, obeh cerkvenih holdingov pa kar 1,3 milijarde evrov (Began, 2013, str. 194).
64
O svojih finančnih problemih je mariborska nadškofija seznanila papeža, čeprav
je šla gradnja njene finančne piramide formalno mimo njega, kot je to priznal
nadškof, dr. Turnšek. Od Svetega sedeža si je obetala pomoč, predvsem odobritev
dodatnih posojil, a je slednji ubral drugačno rešitev. Reševanje T-2 in obeh
Zvonov je predal finančnim strokovnjakom Haasberg Tradin. Zvon Ena je z njimi
podpisal pogodbo, po kateri jim je moral omogočiti vpogled v poslovanje T-2,
začeli pa so tudi iskati ustreznega kupca za podjetje. Slednjega so našli, a posel ni
bil sklenjen, ker je slovenska stran prej odstopila od pogodbe. Podjetju, na
katerega je stavila skoraj vse, se namreč ni hotela odpovedati. V tem trenutku je
prišlo do razkola med Vatikanom in upravo Zvona Ena. Sveti sedež ni več
pomagal mariborski nadškofiji, enako pa so storile tudi druge nadškofije, škofije
in župnije v Sloveniji (Jager, 10. 4. 2015, str. 4).
Peter Kovačič Peršin zato pravi, da »zavračanje solidarnosti znotraj Cerkve
nazorno kaže, kako globoko sta padli moralna zavest in drža vodstva Cerkve na
Slovenskem« (Roglič, 8. 8. 2013), zgodovinar dr. Jože Prinčič pa ob tem dodaja:
»Reakcija Vatikana pa tudi ljubljanske in sosednjih nadškofij, ki mariborski niso
pomagale, kaže na to, da so tudi v tej arhaični organizaciji prevladovala načela
liberalnega kapitalizma in gospodarske računice.« (Ivelja, 7. 12. 2013). Skratka,
gre za popolno neupoštevanje družbenega katoliškega nauka, ki poudarja načelo
solidarnosti. Na to opozarja tudi društvo Mali delničarji Slovenije, ki meni: »Če se
iz lokalnih cerkva lahko prelivajo pozitivna sredstva v Vatikan, bi se ta morala po
načelu solidarnosti prelivati tudi nazaj, ko so te v težavah.« (Dnevnik, 28. 2.
2012).
Vendar pri mariborski nadškofiji ni sporno le kupovanje podjetij, brezvestno
najemanje kreditov in njihovo nevračanje, temveč tudi dejstvo, da je v mnogih
primerih šlo za goljufanje, skrivanje in pranje denarja. Tako poznamo kar nekaj
sumljivih poslov cerkvenega finančnega imperija. Eden takšnih je vsekakor
revitalizacija dvorca Betnava, ki jo je mariborska nadškofija zaupala družbi
Betnava, ustanovljeni leta 2007. Projekt so ocenili na 11 milijonov evrov, za
65
njegovo izvedbo pa je družba dobila od države skoraj dva milijona evrov
evropskih sredstev. Za izvedbo gradbenih del je bilo izbrano podjetje Vegrad, ki
pa je šlo v stečaj, zato so se dela ustavila. Ker ustanovitelji družbe niso več hoteli
sodelovati v revitalizaciji, je mariborska nadškofija našla pet duhovnikov
nadškofije za prevzem lastništva v družbi. Ti so najeli kredite in poplačali dolg
ustanoviteljev družbe, za vsa posojila pa je dala jamstvo prav mariborska
nadškofija. Ministrstvo za gospodarstvo je pri kasnejšem pregledu ugotovilo, da je
družba Betnava izdajala račune še po tem, ko je bila obnova dvorca prekinjena.
Družba je namreč na ministrstvo vlagala zahtevke za izplačilo z dokazili o
opravljenih delih, ki v resnici sploh niso bila opravljena. Tako so vodilni v
Vegradu izdelovali lažne poslovne listine in v sodelovanju z vodilnimi v Betnavi
lažno izkazovali izvršitev plačil. Šlo je torej za zavestno zavajanje Ministrstva za
gospodarstvo, od katerega so hoteli pridobiti čim več evropskih sredstev, zato je
bila podana tudi kazenska ovadba. Ali je mariborska nadškofija zavestno goljufala
državo, ali je bila le žrtev spletkarjenja Vegrada, se bo še pokazalo, že zdaj pa
lahko z gotovostjo trdimo, da je bila prav nadškofija pobudnica za preoblikovanje
družbe Betnava d. o. o. v slamnato podjetje (Began, 2013, str. 227–230).
Tudi v T-2 ni potekalo vse po predpisih. V podjetju bi naj bilo namreč utajenih
več milijonov evrov davka na dodano vrednost in prav tako 45 milijonov evrov
vredno posojilo NLB. Šlo naj bi za celo vrsto fiktivnih slamnatih podjetij na čelu s
T-2, ki so si denar medsebojno nakazovala, ta pa se je na svoji »poti« nenadoma
izgubil (prav tam, str. 232) kot se je izgubilo večinsko lastništvo Zvona Ena
Holdinga v hrvaški Luki Zadar. Večerova novinarja Vasja Jager in Elizabeta
Planinšič (25. 2. 2015, str. 13) poročata, da za slamnatim podjetjem I.J. Storitve,
ki je prek posrednika kupilo hrvaško pristanišče, pravzaprav stoji gospodarska
mreža mariborske nadškofije s Holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva na čelu, denar
pa je izviral iz NLB, ki je kreditirala oba Zvonova. Takoj po pridobitvi večinskega
deleža so tega prodali naprej hrvaški družbi Manus, a za precej višjo ceno. Sedaj
se je izkazalo, da je bil Manus v času nakupa brez potrebnega premoženja, zato so
mu denar posodile kar I.J. Storitve. Pri kom so nazadnje končali ti milijoni, ni
znano, je pa znano, da so I.J. Storitve zavarovale terjatev z vpisom hipoteke na
66
delnice Luke Zadar in jo tako nazadnje obdržale, nato pa njeno lastništvo še
pravočasno prenesle na varno – po seriji kupčij so namreč pristale v rokah
mariborskega poslovneža, ki je pristanišče hitro prepisal drugam in ga tako
izmaknil upnikom Zvonov. Gre torej za skrivanje pristanišča pred upniki, saj so
preiskovalci prepričani, da je šlo za skrbno načrtovano operacijo, s katero so
upnike oškodovali za znesek celotne naložbe v pristanišče.
Tako kot je bil skrbno načrtovan nakup delnic MK Založba, ki jih je leta 2003 v
imenu mariborske nadškofije kupil škof Kramberger in jih še isti dan po mnogo
višji ceni prodal naprej ter ustvaril neverjetni dobiček, podobno je leto kasneje
storil še takratni škof Stres. Nadškofija naj bi tako samo z dvema posloma
ustvarila za več kot 1,2 milijona evrov čistega dobička, a izkazalo se je, da je
podjetju, ki je kupilo delnice od škofov, posojilo za nakup nakazal Zvon Ena, kar
nakazuje, da je bil posel vnaprej načrtovan, saj so v bistvu prodajali sami sebi ter
z enim samim ciljem: zagotoviti mariborski nadškofiji visoko premoženjsko korist
(Began, 2013, str. 235).
Kriza je torej razkrila špekulacije, manipulacije in dvomljive posle mariborske
nadškofije doma in v tujini. Posledica neplačanih kreditov je stečaj obeh
Holdingov in Gospodarstva Rast, zaradi česar pa so najbolj oškodovani mali
delničarji14, podjetja, katerih solastnica je bila nadškofija, in seveda banke, ki so ji
kredite odobrile. Vsem omenjenim je mariborska nadškofija storila veliko krivico.
Koliko svojih dolgov bo vrnila, se bo šele videlo, a kot kaže bolj malo. Sicer pa,
kot je v enem izmed intervjujev dejal duhovnik Štuhec: »Verniki so že marsikaj
požrli, bodo pa še to.« (Pogledi Slovenije, 3. 2. 2011), kar kaže na to, kakšno
negativno mnenje imajo nekateri kleriki o vernikih. Po njegovem mnenju so si
očitno mali delničarji sami krivi, če bodo izgubili svoje deleže v obeh Holdingih,
saj so sami vložili svoje prihranke vanju in ko se je začela kriza, niso pravočasno
izstopili. Poleg tega pa od ostalih vernikov pričakuje, da bodo na bogatenje in
14 Zvon Ena Holding je imel skoraj 30.000 malih delničarjev, ki so skupaj imeli nekje 30 % lastniških deležev, Zvon Dva Holding pa 35.000 malih delničarjev, ki so skupaj imeli več kot 50 % lastniški delež. Skupaj je torej oškodovanih več kot 60.000 malih delničarjev, večinoma vernikov. Z njunim bankrotom bodo verjetno izgubili vse, kar so vložili vanju (Began, 2013, str. 195).
67
pohlep mariborske nadškofije oz. vseh vpletenih kar pozabili in jim brezpogojno
zaupali še naprej, medtem ko niti majhne odgovornosti za finančni zlom
nadškofije noče prevzeti nihče.
Glavno besedo pri poslovanju so vsekakor imeli kleriki, tj. člani nadškofijske
gospodarske uprave, zbora svetovalcev, vplivnih kanonikov in pomožnih škofov,
na čelu s tedanjim nadškofom Krambergerjem. A vendarle so poleg njih
pomembne položaje seveda zasedali tudi katoliki laiki. Prav zato so se pojavile tri
različne verzije o krivcu finančnega poloma mariborske nadškofije. V prvi je
slednja nedolžna žrtev, ker je globalna finančna kriza sovpadla s protikatoliškim
razmišljanjem med slovensko elito. Tako naj bi bile za nastalo situacijo krive le
neljube ekonomske okoliščine in komunisti. Ta različica ima malo zagovornikov.
Po drugi različici sta glavna vzroka za polom finančna kriza in skorumpirana
ekonomija oz. nepošteni bančniki, ki so izjemno visoke kredite odobravali. To
različico naj bi najpogosteje zagovarjali predvsem škofje in duhovniki, ki so bili
med letoma 1990 in 2013 za krmilom cerkve. V tretji zgodbi pa naj bi bila
odločitev za iskanje gospodarske varnosti in družbenega prestiža zgrešena že v
samem jedru, saj je v popolnem nasprotju z družbenim katoliškim naukom. To
različico predstavljajo duhovniki in številni dejavni laiki, ki se s tem početjem
niso strinjali. Tako večina strokovnjakov meni, da je glavni krivec Škofijski
gospodarski svet, ki je bil glavni subjekt mariborskega cerkvenega gospodarstva
in odločitve katerega so nižji nivoji morali izvrševati. Prav zato je bila logična
zahteva papeža Frančiška po odstopu tedanjega mariborskega (Marjan Turnšek) in
ljubljanskega (Anton Stres) nadškofa. Ta dva sta bila leta 2013 zaradi svoje vloge
v bankrotu mariborske nadškofije odstavljena, a sta zanikala, da bi bila glavna
krivca za nastalo situacijo, priznala sta le del odgovornosti in se opravičila,
odstopila pa naj bi iz pokorščine papežu, z željo da bi vrnila cerkvi na
Slovenskem nekdanji ugled. Na njun odstop so se odzvali mnogi duhovniki, ki so
izrazili presenečenje in ogorčenje. Njun odstop se jim zdi preoster, prehud in
neupravičen ukrep. Cerkev na Slovenskem tako še naprej išče krivce, čeprav je bil
s položajev odstranjen celoten slovenski škofovski vrh, pa tudi ekonom nadškofije
Krašovec (Began, 2013, str. 212–214).
68
Obstajajo torej različne zgodbe o tem, kdo nosi največjo odgovornost za nastalo
situacijo, a te niso glavni razlog za skrb, vznemirja namreč predvsem dejstvo, da
je znotraj katoliške cerkve prevladala želja po dobičkonosnosti. Bolj kot finančni
kapital je v primeru mariborske nadškofije problematičen moralni kapital, saj tega
verniki ne bodo pozabili. Gre za sprenevedanje in prevelik pohlep po bogastvu,
povrh vsega pa še za aroganten odnos do vernikov, zaradi česar ji ti ne zaupajo
več. Kot v svojem članku omenja dr. Smrke (2012, str. 25), je nezaupanje v
slovensko cerkev dokazala tudi raziskava SJM iz leta 2011. Po finančnem zlomu
mariborske nadškofije je namreč kar 84,8 % vprašanih izrazilo nestrinjanje z
njeno ekonomsko dejavnostjo, prav tako je prišlo do največjega padca zaupanje v
cerkev ravno v podravski in koroški regiji, ki sta znotraj meja mariborske
nadškofije.
Če neoliberalizem res ustvarja družbeno izkoriščanje, kot trdijo papeži, zakaj je
potem cerkev delovala v skladu z njegovimi načeli in ne v skladu z načeli
družbenega katoliškega nauka? Postala je del kapitalizma, saj se je obnašala kot
kapitalist. Iz številnih okrožnic je jasno, da cerkev ne sme ustvarjati svojega
lastnega bogastva, ampak ga mora deliti z drugimi. V primeru mariborske
nadškofije se zdi, da je hotela izboljšati le svoj gmotni položaj in povečati svojo
družbeno moč, čeprav papeži vse od 2. vatikanskega koncila dalje poudarjajo
skromnost in skrb za druge, tj. skupno dobro. Prav zato je moralno
nesprejemljivo, da prav tisti, ki nas učijo, kako naj ravnamo, sami tega ne
upoštevajo in zlorabljajo svoj položaj. Ne gre za vprašanje (ne)pomembnosti ali
obsežnosti dejanj nadškofije, ampak za vprašanje etičnosti.
Zaradi finančnega poloma je postala kamen spotike tudi za Vatikan, vendar če ne
bi prišlo do finančne krize, potem verjetno njena dejavnost Svetega sedeža ne bi
tako zelo motila, če sploh, saj je navsezadnje, kot smo že spoznali, tudi Vatikan
znan po mnogih finančnih škandalih. Tako očitno njena največja napaka ni, da se
69
je podala v finančne špekulacije, ampak da se je vanje podala brez vednosti
Vatikana in še posebej to, da ji je pri tem spodletelo. Če ne bi bilo velikih
finančnih izgub, bi bilo vse skupaj mogoče manj sporno, seveda za cerkev, ne pa
tudi za vernike.
5.2.3 Drugi ilustrativni primeri ekonomsko usmerjenega delovanja
katoliške cerkve
Prej opisana primera cerkvenih finančnih operacij oz. špekulacij nista nobena
izjema, saj se v katoliški cerkvi vrsti afera za afero. Mnogi škofje in duhovniki so
se namreč, prav tako kot IOR in mariborska nadškofija, spustili v različne
finančne avanture, katerih posledice so pranje denarja, korupcija in laži. Očitno je
bila pri njih želja po dobičku večja kot pa želja po dobrodelnosti in skupnem
dobrem. Poglejmo si nekaj nedavnih aktualnih primerov.
Leta 2010 je v Nemčiji izbruhnil finančni škandal, ki ga je sprožilo razkritje
finančnih goljufij tamkajšnjih duhovnikov. Pri slednjih naj bi namreč odkrili
velike vsote denarja (tudi do 1,5 milijona evrov), za katere sumijo, da so jih
cerkveni dostojanstveniki pokradli iz darov in preostalih dobrodelnih skladov.
Večina je imela denar skrit kar doma, nekateri pa so ga imeli nakazanega na več
računih. »Rekorder« je duhovnik, ki naj bi imel odprtih kar 30 skritih računov,
kamor si je nakazoval denar od prostovoljnih prispevkov in organiziranja
dobrodelnih akcij (Began, 2013, str. 97). Kot da gospodarska kriza ni že dovolj
poskrbela za finančno negotovost revnih, so svoj del prispevali še ravno tisti, ki bi
morali blažiti stisko svojih vernikov, ne pa jim jemati, kar je njihovega oz. kar jim
pripada. Na račun prostovoljcev so pridobili bogastvo in ga hkrati vzeli revežem,
ki jim je bil namenjen, kar je popolnoma v nasprotju s katoliškim naukom.
Samo tri leta kasneje je v Nemčiji izbruhnila afera Limburg, ko so tamkajšnjega
škofa obdolžili krivega pričanja, saj je zanikal, da se je v Indijo peljal v prvem
razredu letala, a kot se je izkazalo kasneje, je lagal. Lagal je torej pod prisego. S
tem ni spoštoval ene izmed desetih božjih zapovedi – ne laži. Ne samo da je lagal,
70
v Indijo se je peljal na obisk k najrevnejšim, in to v prvem, najdražjem razredu,
čeprav družbeni katoliški nauk uči skromnosti. Razkošja pa si ni privoščil le na
letalu, tega si je privoščil tudi v svoji škofiji. Za prenovo škofovskega sedeža oz.
svoje rezidence je porabil kar 31 milijonov evrov, čeprav je sprva bilo za to
predvidenih le 5,5 milijona evrov. Posebna komisija je predstavila podrobnosti
gradnje, ki ponazarjajo njeno razkošnost. Nekateri primeri so prav šokantni:
oprema kopalnice (brez montaže): 37.000 evrov,
okna z bronastimi okvirji: 1.730.000 evrov,
posebna LED svetila, ki so jih vgradili v stopnice, tla, zidove in okenske
odprtine: 650.000 evrov,
akvarij za ribe: 213.000 evrov,
dve medeninasti ograji, ki ločujeta škofove zasebne prostore od skupnega
prostora škofijskega centra: 49.000 evrov itd.
Škof, ki je ob posvetitvi dobil celo častni naziv pater pauperum – oče revnih,
svoje razsipništvo utemeljuje z željo zapustiti prihodnjim rodovom lepo škofijo.
Več mu torej pomeni lepa škofija kot pa stiska revnih. Svoje zapravljanje je skril
celo pred Vatikanom in upravnim odborom tako, da je projekt razdelil na več
manjših. Vsak je bil vreden manj kot pet milijonov evrov, kar je meja, pri kateri je
potrebno o gradbeni investiciji obvestiti Vatikan. Gre za očitno poneverjanje in
goljufanje pri upravljanju z denarjem škofije Limburg. Še več so za prenovo
škofijskega sedeža porabili v škofiji Rottenburg Stuttgart, in sicer kar 39
milijonov evrov, vendar pa se oba primera ne moreta primerjati z gradnjo
nadškofijskega ordinariata v Münchnu, katerega vrednost je ocenjena na vsaj 130
milijonov evrov (prav tam, str. 72–74). Glede na zapisano marsikje ne moremo
ravno govoriti o revni in dobrodelni cerkvi. V svoji obsedenosti z denarjem so
omenjeni duhovniki postali podobni neoliberalnim kapitalistom, katerih načela
tako vztrajno zavračajo in kritizirajo.
Tudi drugod po svetu se vrstijo cerkveni finančni škandali. V ZDA je katoliški
duhovnik Wallin celo trgoval z mamili in seksualnimi pripomočki, s katerimi je
zaslužil 300.000 dolarjev, italijanska policija pa je aretirala škofa Scarana, ki naj
bi neki osebi plačal 400.000 evrov, da bi ta z zasebnim letalom iz Švice v Italijo
71
nelegalno prepeljala 20 milijonov evrov gotovine. Škof naj bi se tako izognil
plačilu davkov (prav tam, str. 99).
Tudi v Sloveniji finančne operacije mariborske nadškofije niso osamljen primer.
Zadnji odmeven primer je obnova dvorca Goričane, katerega lastnik je ljubljanska
nadškofija. Ko ga je z denacionalizacijo dobila nazaj, je bil dvorec v zelo slabem
stanju, zato se je nadškofija lotila načrta obnove dvorca, katerega glavni
pobudnik je bil takratni ljubljanski nadškof France Rode. Ker sama nadškofija ni
imela sredstev za obnovo, je k sodelovanju privabila Papirnico Goričane in
postala celo njena solastnica. Papirnica je prevzela obnovo dvorca v zameno za
večletni najem, nadškofija pa ji je obljubila, da bo k sodelovanju pritegnila še
druga slovenska podjetja. Nadškof Rode si je s podpisom pogodbe tudi zagotovil
pravico do doživljenjske uporabe stanovanja v dvorcu. Vendar do sodelovanja z
drugimi podjetji ni prišlo, projekt pa je ustavila gospodarska kriza leta 2008.
Cerkev se je takrat iz solastništva papirnice umaknila in pustila Papirnico
Goričane samo z visokimi dolgovi (ocenjujejo jih na kar 38 milijonov evrov).
Nadškofija je tako izrabila solastništvo za obnovitev dvorca in rezidence za
nadškofa. Že od samega začetka obnove je šlo za velikopotezno zastavljen načrt,
katerega stroški so bili zelo visoki. V razkošnem, kar 400 kvadratov velikem
stanovanju kardinala Rodeta v Goričanah naj bi bila med drugim perzijska
preproga v vrednosti 85.000 evrov, lestenci iz muranskega stekla (cena enega je
okoli 12.000 evrov) in celo savna. Danes dvorec Goričane, kljub velikemu vložku
za njegovo obnovo, sameva (Kržišnik, 2014, str. 1). Ta primer in njemu podobne
zgodbe o razkošnosti katoliške cerkve odpirajo pomembna vprašanja o odnosu
cerkve do denarja in do materialnega premoženja.
Seveda je povsem človeško, če se cerkvenim dostojanstvenikom kdaj pripeti
kakšna napaka, saj vsi ljudje delamo napake, vendar pa lahko sklepamo, da se
večini vernikom, ki morajo trdo in pošteno delati za svoj denar, zdi moralno
nesprejemljivo, da prav tisti, ki jih učijo, kako morajo ravnati, to kršijo. Ne delajo
napak, ampak zavestno kršijo zakone oz. načela, ki jih sami oznanjajo, medtem ko
vernikom pridigajo o poštenosti, etičnosti in skromnosti. V zgoraj opisanih
72
primerih ni ne duha ne sluha o omenjenih vrednotah. Jasno in logično je, da
cerkev za svoje delovanje potrebuje nekaj denarja oz. materialnega premoženja, je
pa nemoralno, da se določeni cerkveni funkcionarji bolj posvečajo kopičenju
bogastva kot pa svojemu prvotnemu cilju – širjenju evangelija.
73
6 ZAKLJUČEK
Pri proučevanju odnosa med religijo in ekonomijo se sociologi religije predvsem
osredotočajo na to, kako sta ta dva pojava medsebojno povezana oz. kako vplivata
drug na drugega. Tako naj bi religija vplivala na ekonomijo z določanjem
individualnih lastnosti vernikov, kot so delavnost, poštenost in varčnost, ki lahko
prinašajo ekonomski uspeh. Glavni zagovornik te teorije je Max Weber, ki je v
svojem delu Protestantska etika in duh kapitalizma trdil, da protestantizem oz.
kalvinizem s svojim naukom o predestinaciji (nauk o božjem izbranstvu)
spodbudno vpliva na ekonomski razvoj. Podobno trdita ameriška raziskovalca
Barro in McCleary, ki menita, da je vera v posmrtno življenje tista, ki spodbuja
določena vedenja, ki vplivajo na gospodarsko rast. Vendar pa vpliv religije na
ekonomijo ni opazen le pri protestantizmu, ampak so številne raziskave (Bellah,
Hagen, Susumu, Yoshio, Fudulu idr.) dokazale njegov obstoj tudi pri nekaterih
drugih verstvih, in sicer pri konfucionizmu, judovstvu in zen budizmu.
Trenutno je prevladujoča globalna ekonomsko-politična usmeritev
neoliberalizem, ki se je uveljavila predvsem v osemdesetih letih prejšnjega
stoletja po zaslugi ameriškega predsednika Reagana in britanske ministrske
predsednice Thatcherjeve, ki sta bila njegova goreča zagovornika. Gre za t. i. novi
liberalizem. Začetki klasičnega liberalizma sicer segajo že v konec 16. stoletja, za
njegovega utemeljitelja pa veljata John Locke in Thomas Hobbes. Kot sistem
političnih in ekonomskih idej izvira iz Anglije v času 1. industrijske revolucije in
v času Adama Smitha. Zaradi naraščajoče trgovine in proizvodnje se je pojavila
zahteva po nevmešavanju države v gospodarstvo, samoreguliranju trgov,
centralizaciji kapitala, individualizmu, delitvi oblasti in spoštovanju temeljnih
človekovih svoboščin. Te zahteve so spet oživele v sedemdesetih letih dvajsetega
stoletja, ko je prišlo do gospodarske krize zaradi zvišanja cen nafte na svetovnih
trgih. Milton Friedman je za reševanje krize razvil tridelno formulo vladne
deregulacije, radikalne privatizacije in krčenja socialne porabe, saj naj bi trgi
najbolje delovali samo takrat, ko so prepuščeni sami sebi oz. nevidni roki trgov.
Vendar kritiki izpostavljajo veliko posledic takšnih idej, in sicer ekonomsko
74
neenakost, naraščanje brezposelnosti, nestabilnost finančnih trgov, izkoriščanje
poceni delovne sile, razkroj države blaginje, odpravljanje solidarnosti, kršenje
človekovih pravic, bohotenje egoizma in razširjenost korupcije.
Proti naštetim posledicam se bori tudi družbeni katoliški nauk, katerega temeljna
načela so človeško dostojanstvo, skupno dobro, subsidiarnost in solidarnost. Nauk
podaja navodila za usmerjanje družbenega življenja oz. vedenja posameznikov. Z
njegovim širjenjem in oznanjevanjem želi cerkev predvsem pospeševati bolj
pravično in enakopravno družbo. Utemeljil ga je papež Leon XIII. s socialno
okrožnico Rerum novarum leta 1891, s katero je opozoril na družbeno neenakost
in izpostavil delavsko vprašanje – slab socialni položaj delavcev. Glavni namen
okrožnice je boj za pravice revnih, ubogih in slabotnih. Čeprav ne obsoja bogastva
in celo zagovarja svobodni trg ter omejeno poseganje države v gospodarstvo, pa
zavrača pohlep po bogastvu in bogatenje na račun drugih, saj slednje povzroča
družbeno neenakost in izkoriščanje.
Leonova okrožnica je mejnik, s katerim se je začela vrsta enciklik sodobnih
papežev o ekonomskih problemih modernih družb. Predvsem smo se osredotočili
na zadnje tri papeže, to so Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek. Vsem je
skupna kritika neoliberalizma, ki da je socialno krivičen in škodljiv, saj se z
izkoriščanjem in bogatenjem peščice slabša socialni položaj množic. Povzroča
brezposelnost in brezpravnost delavcev, korupcijo, manipulacijo, pohlep,
revščino, mednarodne dolgove, družbeno neenakost in pretirano potrošništvo oz.
prevlado materialnih vrednot. Prav zato se vsi omenjeni papeži zavzemajo za
prerazporeditev materialnih dobrin in za pomoč revnim oz. za vzpostavitev
pravične družbe, do katere vodi solidarnost. Samo solidarnost je ključ do boljšega
življenja, zato se tudi država s svojimi mehanizmi socialne pomoči ne bi smela
vmešavati v gospodarstvo.
Vsi papeži so sicer dali vedeti, da je potrebna neka nova pot družbenega razvoja,
ki bo bolj pravičen, a večinoma so njihove kritike ostale zgolj na načelni ravni, na
ravni abstraktnih idealov in želja, kjer ni verjetno, da bi res dosegle kakšne
75
učinke. Poleg tega je cerkev sama zelo bogata, povrh vsega pa se sooča še s
številnimi finančnimi škandali, ki kažejo na nespoštovanje katoliškega nauka, kar
še dodatno maje ugled cerkve. Ta se vse preveč ukvarja s povečevanjem svojega
političnega vpliva in premoženja. Zdi se, da je hlepenje po bogastvu tudi med
cerkvenimi dostojanstveniki močnejše od želje po solidarnosti. Sicer je aktualni
papež Frančišek v svojih pozivih po revni cerkvi bolj radikalen od svojih
predhodnikov, a čeprav bo cerkev v bodoče morda res revnejša, to še ne pomeni,
da bo tudi boljša.
Boljša v smislu zavzemanja za revne. Zastavlja se namreč vprašanje, ali so
nameni cerkve resnično iskreni. Nasprotuje namreč prerazporejanju bogastva s
strani države, kar bi gotovo bistveno spremenilo stvari. Morda, ker sama noče
izgubiti svojega bogastva, a verjetneje, ker noče izgubiti svoje moči. Njena moč je
namreč zelo povezana z revščino. Če se opremo na študijo, ki sta jo leta 2004
izvedla Norris in Inglehart (Sacred and secular; Religion and Politics Worldwide)
in v kateri trdita, da zmanjševanje ekonomske neenakosti vodi v upad
religioznosti, potem lahko sklepamo, da odprava revščine sploh ni v interesu
cerkve. Ker torej negotove življenjske razmere pripomorejo k prepričljivosti
religij, je v interesu cerkve, vsaj z vidika števila vernikov, da se takšne razmere
ohranjajo. Ljudje v revščini in v stiski so gotovo bolj potrebni duhovne oskrbe kot
dobro preskrbljeni in izobraženi državljani.
Država blaginje torej s tem, ko blaži revščino, cerkev na nek način ogroža. Niža
avtoriteto cerkve, ki jo slednja ohranja preko dobrodelnosti, saj se z njo kaže kot
zaveznik revnih, s tem ko jim nudi tolažbo in oporo ter jim daje neko novo
upanje. Zaradi dobrodelnosti so revni še dodatno dovzetni za religijo in verovanje,
prav tako pa celo bogati, ki si z dajanjem miloščine kupujejo nebesa, saj
solidarnost dojemajo kot nekaj povzdigujočega. Cerkev zato za ohranjanje svoje
pozicije potrebuje svet revnih, svet neenakih in svet brezpravnih. Potrebuje
množico ubogih, ki ji bodo sledili, jo spoštovali in ubogali v zameno za njeno
pomoč, svetovanje in zavetje. Ravno zato ne moremo pričakovati, da si bo cerkev
s konkretnimi dejanji prizadevala za odpravo nepravičnih razmer.
76
Torej, čeprav je odnos rimskokatoliške cerkve do neoliberalnih ekonomskih
pogledov na videz zelo negativen in papeži ostro obsojajo neoliberalna načela, se
vendarle zdi, da so njihove kritike zelo neučinkovite in da bi lahko to
neučinkovitost celo povezali s cerkvenimi interesi.
77
7 VIRI IN LITERATURA
Bajec, A. (1997): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba DZS.
Barro, R. in McCleary, R. (2006): Religion and Economy. Journal of Economic
Perspectives, 20 (2): 49-72.
Began, V. (2013): Denar je cerkveni bog: tisoče milijard v cerkvenih blagajnah,
na svetu pa milijarde revnih in lačnih. Katoliška cerkev in njeno neizmerno
bogastvo. Jezus je bil tesar in ne bankir. Šmarje pri Jelšah: samozaložba.
Benedikt XVI. (2006): Deus caritas est. Pridobljeno 15.9.2015,
www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/16D360DCB0B3C3E1C125712C0
0357B93/sFILE/112.PDF.
Benedikt XVI. (2008): Spe salvi. Pridobljeno 15.9.2015,
www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/FE4DD8BBE413CD72C12574200
0243924/sFILE/SPE SALVI_RESENI V UPANJU.PDF.
Benedikt XVI. (2009): Caritas in Veritate. Pridobljeno 15.9.2015,
www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/90BA2EB9A4261790C125762D00
21EAB4/sFILE/CD 127-LJUBEZEN V RESNICI.PDF.
Booth, P. M. (2014): Družbeni nauk cerkve in tržno gospodarstvo. Celje: Celjska
Mohorjeva družba.
Braudel, F. (2010): Dinamika kapitalizma. Ljubljana: Založba Sophia.
Chomsky, N. (2005): Profit pred ljudmi: neoliberalizem in globalna ureditev.
Ljubljana: Založba Sanje.
Craughwell, T. J. (2015): Frančišek: papež s konca sveta. Ljubljana: Družina.
Delakorda Kawashima, T. (2015): Religioznost in potrošništvo v sodobni japonski
družbi. Ljubljana: Založba ZRC.
78
Delo (24.11.2015): V Vatikanu začetek sojenja v aferi Vatileaks 2. Pridobljeno
5.1.2016, http://www.delo.si/svet/evropa/v-vatikanu-zacetek-sojenja-v-aferi-
vatileaks-2.html.
Dnevnik (28.2.2012): Nadškofija o Zvonu Ena: obžalovanje, najslabša rešitev in
zahvala vsem. Pridobljeno 20.1.2016, http://www.dnevnik.si/1042512964/posel/
novice/1042512964.
Dollar, D. (2008): New global powerty estimates confirm Chinas leading role in
meeting MDGs. Pridobljeno 17.1.2016, http://blogs.worldbank.org/
eastasiapacific/new-global-poverty-estimates-confirm-china-s-leading-role-in-
meeting-mdgs.
Flere, S. (2005): Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne obravnave
verskega pojava. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Frančišek (2014): Evangelii Gaudium. Pridobljeno 4.11.2015, katoliska-
cerkev.si/media/ datoteke/ Cerkveni dokumenti 140.pdf.
Frančišek (2015): Laudato si. Pridobljeno 4.11.2015,
w2.vatican.va/content/francesco/en/encyclicals/documents/papa-francesco_20150
524_eciclica-laudatosi.html.
Fudulu, P. (2008): The Economic Performance of Great Religion. University of
Bucharest. Pridobljeno 5.1.2016, http://de.scientificcommons.org/38430469.
Haralambos, M. in Holborn, M. (1999): Sociologija - teme in pogledi. Ljubljana:
DZS.
Horvat, M. (2015): Intervju z Ericom Toussaintom – raziskovalcem javnega
dolga. Revija Mladina, pridobljeno 25.1.2016, www.mladina.si/169675/eric-
toussaint/.
Ivelja, R. (7.12.3013): Cerkev se varuje z molkom. Pridobljeno 15.1.2016,
http://www.dnevnik.si/1042615784.
79
Jager, V. in Planinšič, E. (25.2.2015): Policija nad »skrivače« Luke Zadar. Večer:
48: 13.
Jager, V. (8.4.2015): Usodni nadškofijski vrtiljak: NLB, Zvona in »višje
instance«. Večer, 82: 4-5.
Jager, V. (10.4.2015): Spektakularna reševalna operacija Vatikana in usodna
NLB. Večer, 84: 4.5.
Janez Pavel II. (1981): Laborem exercens. Pridobljeno 8.10.2015,
w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/documents/hf_jp-ii_enc_140919
81_laborem-exercens.html.
Janez Pavel II. (1988): Sollicitudo rei socialis. Pridobljeno 8.10.2015,
w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/documents/hf_jp-ii_enc_301219
87_sollicitudo-rei-socialis.html.
Janez Pavel II. (1991): Centesimus annus. Pridobljeno 8.10.2015,
w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/documents/hf_jp-ii_enc_010519
91_centesimus-annus.html.
Juhant, J. in Valenčič, R. (1994): Družbeni nauk cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
Klein, N. (2012): Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma. Ljubljana:
Založba Mladinska knjiga.
Kržišnik, Š. (8.4.2014): Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje.
Pridobljeno 3.2.2016, http://iskreni.net/druzba/165139-goricane-samo-preproga-
vredna-toliko-kot-stanovanje.html.
Kulić, S. (2004): Neoliberalizam kao socijaldarvinizam: rat za dominaciju ili bolji
svijet. Zagreb: Prometej.
Norris, P. in Inglehart, R. (2004): Sacred and secular; Religion and Politics
Worldwide. New York: Cambridge UniversityPress.
80
Nuzzi, G. (2010): Vatikan d.d.: Iz skrivnega arhiva: resnica o finančnih in
političnih škandalih cerkve. Ljubljana: Modrijan.
Papeški svet Pravičnost in mir (2007): Kompendij družbenega nauka Cerkve.
Ljubljana: Družina.
Pickett, K. in Wilkinson, R. (2010): The Spirit Level. Why Equality is Better for
Everyone. Penguin Books Limited.
Pikalo, J. (2003): Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Založba Sophia.
Podjed, D. (2005): Kakšen poslovnež je vaš bog? Revija Manager, pridobljeno
21.6.2015, http://www.finance.si/118036/kaksen-poslovnez-je-vas-bog.
Pogledi Slovenije (3.2.2011): Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to.
Pridobljeno 28.1.2016, www.rtvslo.si/slovenija/pogledi-slovenije-verniki-so-ze-
marsikaj-pozrli-bodo-pa-se-to/250093.
Roglič, M. (8.8.2013): Peter Kovačič Peršin (intervju). Pridobljeno 15.1.2016,
http://www.dnevnik.si/1042601457.
Sen, A. (2002): Ekonomija blaginje - izbrane razprave. Ljubljana: Založba/*cf.
Slovenska škofovska konferenca (2013): Biografija Josepha Ratzingerja, papeža
Benedikta XVI. Pridobljeno 13.10.2015, katoliska-cerkev.si/biografija-josepha-
ratzingerja-papeza-benedikta-XVI.
Slovenska škofovska konferenca (2013): Življenjepis papeža Frančiška.
Pridobljeno 23.11.2015, katoliska-cerkev.si/zivljenjepis-papeza-franciska.
Slovenska škofovska konferenca (2015): 10. obletnica smrti papeža Janeza Pavla
II. Pridobljeno 12.11.2015, katoliska-cerkev.si/10-obletnica-smrti-papeza-janeza-
pavla-ii.
Smrke, M. (2012): Učinki »svete polomije« na zaupanje v cerkev. Teorija in
praksa, 49 (1): 9-31.
81
Soros, G. (1999): Kriza globalnega kapitalizma (odprta družba v nevarnosti).
Ljubljana: Cankarjeva založba.
Sušjan, A. (2006): Uvod v zgodovino ekonomske misli. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
Ratels (2009): Ali ste kaj zadeti? Verujete? Pridobljeno 14.9.2015,
http://analitično.wordpress.com/2009/06/02/ali-ste-kaj-zadeti-verujete.
Tokarev, S. A. (1974): Vera v zgodovini narodov. Ljubljana: Založba Mladinska
knjiga.
Weber, M. (1988): Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC.