Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
DIPLOMSKO DELO
Tina Cupar
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo
VKLJUČENOST ŠPORTNIH AKTIVNOSTI
V ŽIVLJENJSKI SLOG MLADIH
Graduation thesis
INVOLVEMENT OF SPORTS ACTIVITIES
IN YOUNG PEOPLE’S LIFESTYLE
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Tina Cupar
Maribor, 2012
Lektorica:
Nina Prešern, prof. slovenščine in sociologije
ZAHVALA
Za sodelovanje, usmerjanje in strokovno pomoč pri diplomskem delu
se zahvaljujem mentorici doc. dr. Marini Tavčar Krajnc.
Hvala vsem, ki so mi v času nastajanja tega dela z nasveti, idejami
in znanjem priskočili na pomoč, ko sem to potrebovala.
Iskreno se zahvaljujem bližnjim za vse pozitivne misli, spodbude,
razumevanje in vsestransko podporo v času študija.
Hvala, da ste mi vedno stali ob strani in verjeli vame!
Posebej hvala Gregorju za potrpežljivost, večni optimizem in dobro voljo –
brez tega bi bilo soočanje z izzivi veliko težje.
IZJAVA
Podpisana TINA CUPAR, rojena 28. 2. 1988, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer PREVAJANJE IN TOLMAČENJE – ANGLEŠČINA
in SOCIOLOGIJA, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom VKLJUČENOST
ŠPORTNIH AKTIVNOSTI V ŽIVLJENJSKI SLOG MLADIH pri mentorici doc.
dr. Marini Tavčar Krajnc, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
______________________________
Maribor, 13. 1. 2012
POVZETEK
V diplomskem delu so bili podrobneje raziskani nekateri vidiki športne aktivnosti
mladih v povezavi z njihovim življenjskim slogom. Pri tem je bil poseben
poudarek namenjen prostemu času, vrednotam in zdravju mladih, nekaterim
socio-demografskim dejavnikom, ki vplivajo na njihovo športno udejstvovanje,
ter vzrokom za njihovo (ne)aktivnost. Na podlagi opredelitev in ugotovitev
dosedanjih raziskav so bile v teoretičnem delu predstavljene značilnosti
življenjskega sloga mladih in športne aktivnosti, v empiričnem delu pa so bile
podrobneje raziskane nekatere povezave med obema področjema. V ta namen je
bila izvedena anketna raziskava med študenti Univerze v Mariboru, ki je dala
odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. Ugotovili smo, da, čeprav
športna aktivnost ni najpogostejša prostočasna aktivnost mladih, kljub temu
predstavlja pomemben del njihovega življenjskega sloga, saj je večina mladih
športno aktivnih. Aktivni posamezniki se bolj zavedajo pomembnosti redne
telesne dejavnosti, kar se odraža v njihovih vrednotah in skrbi za zdravje. Tudi
prevladujoči motivi za športno udejstvovanje so v precejšnji meri povezani z
zdravjem. Ob tem športno aktivnost posameznikov pomembno določajo tudi spol
in nekateri dejavniki družinskega okolja.
Ključne besede: mladina, življenjski slog, prosti čas, zdravje, vrednote, šport,
športna aktivnost.
ABSTRACT
The graduation thesis investigates some aspects of young people’s sports activity
in relation to their lifestyle. Special emphasis was placed on their leisure time
activities, values and health condition, as well as on some socio-demographic
factors affecting their sports activities, and reasons for their sports (in)activity. In
the theoretical part the characteristics of young people’s lifestyle and their sports
activity were discussed in detail, based on definitions and findings from previous
studies. In the empirical part certain relations between both fields – their lifestyle
and sports activities were investigated. For this purpose a poll among students at
the University of Maribor was carried out. The findings show that sports activity
is not the main leisure time activity of young people; however, it is an important
part of their lifestyle, since most of them are engaged in sports activities.
Physically active individuals are more conscious of the importance of regular
physical activity, which is reflected in their values and their health care. The main
motives for sports participation of young people are considerably related to health
care. Furthermore, their sports activity is significantly defined by gender and
some factors related to family environment.
Key words: young people, lifestyle, leisure time, health, values, sport, sports
activity.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .................................................................................................................. 1
2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................... 3
2.1 MLADINA IN OBDOBJE MLADOSTI ................................................... 3
2.2 ŽIVLJENJSKI SLOG MLADIH .............................................................. 6
2.2.1 Prosti čas ................................................................................................ 8
2.2.1.1 Definicija prostega časa ................................................................. 8
2.2.1.2 Pomen prostega časa .................................................................... 10
2.2.1.3 Prostočasne dejavnosti ................................................................. 11
2.2.1.4 Dejavniki, ki vplivajo na izbor prostočasnih dejavnosti ............... 16
2.2.2 Vrednote ............................................................................................... 18
2.2.3 Zdravje ................................................................................................. 21
2.2.3.1 Doživljanje zdravja ....................................................................... 22
2.2.3.2 Skrb za zdravje .............................................................................. 23
2.3 ŠPORTNA AKTIVNOST ......................................................................... 27
2.3.1 Definicija .............................................................................................. 27
2.3.2 Pomen športnih aktivnosti za posameznika ......................................... 28
2.3.2.1 Vpliv ukvarjanja s športom na fizično zdravje .............................. 29
2.3.2.2 Vpliv ukvarjanja s športom na psihično zdravje ........................... 29
2.3.2.3 Vpliv ukvarjanja s športom na oblikovanje socialnih veščin ........ 31
2.3.3 Oblikovanje športnega življenjskega sloga .......................................... 33
2.3.3.1 Športna aktivnost v povezavi s spolom .......................................... 34
2.3.3.2 Športna aktivnost v povezavi z izobrazbo in s socialno-ekonomskim položajem .................................................................................................. 35
2.3.3.3 Športna aktivnost v povezavi s socialnim okoljem ........................ 36
2.3.3.4 Športna aktivnost v povezavi s prejšnjim športnim udejstvovanjem ................................................................................................................... 37
2.3.3.5 Športna aktivnost v povezavi z značilnostmi kraja bivanja ........... 38
2.3.4 Motivi za športno aktivnost .................................................................. 39
2.3.5 Kriteriji priporočljive športne aktivnosti .............................................. 40
2.3.6 Telesna in športna aktivnost mladih ..................................................... 42
3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................ 45
3.1 NAMEN ...................................................................................................... 45
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV ................................ 45
3.2.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................ 45
3.2.2 Raziskovalne hipoteze .......................................................................... 46
3.2.3 Spremenljivke ...................................................................................... 47
3.3 METODOLOGIJA ................................................................................... 48
3.3.1 Raziskovalne metode ........................................................................... 48
3.3.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................. 48
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov .................................................................. 49
3.3.4 Postopki obdelave podatkov ................................................................ 50
3.4 OPIS RAZISKOVALNEGA VZORCA .................................................. 51
3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ................................................... 53
3.5.1 Zastopanost prostočasnih aktivnosti mladih ........................................ 53
3.5.2 Pogostost športne aktivnosti mladih .................................................... 54
3.5.3 Socio-demografski dejavniki športne aktivnosti mladih ...................... 55
3.5.3.1 Pogostost športne aktivnosti ......................................................... 55
3.5.3.2 Izbira športnih aktivnosti .............................................................. 63
3.5.4 Vrednotenje športne aktivnosti ............................................................ 66
3.5.5 Povezanost športne aktivnosti s skrbjo za zdrav način življenja ......... 67
3.5.6 Povezanost športne aktivnosti z doživljanjem stresa ........................... 70
3.5.7 Povezanost športne aktivnosti s študijskim uspehom .......................... 71
3.5.8 Vzroki za športno (ne)aktivnost mladih ............................................... 72
3.5.8.1 Motivi za športno aktivnost ........................................................... 72
3.5.8.2 Vzroki za športno neaktivnost ....................................................... 74
3.6 SKLEP ........................................................................................................ 75
LITERATURA .................................................................................................... 78
PRILOGA ............................................................................................................... i
KAZALO TABEL
Tabela 1: Spol anketirancev ................................................................................. 51
Tabela 2: Študijska smer anketirancev ................................................................ 52
Tabela 3: Področje bivanja anketirancev ............................................................. 52
Tabela 4: Pogostost športne aktivnosti glede na smer študija .............................. 58
Tabela 5: Povezanost pogostosti športne aktivnosti z različnimi dejavniki
družinskega okolja ................................................................................................ 60
Tabela 6: Povezanost pogostosti športne aktivnosti z dejavniki skrbi za zdrav
način življenja ....................................................................................................... 68
Tabela 7: Pogostost občutenja stresa glede na pogostost športne aktivnosti ....... 70
Tabela 8: Pogostost športne aktivnosti glede na študijski uspeh ......................... 71
Tabela 9: Vzroki za športno neaktivnost ............................................................. 74
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Starost anketirancev ................................................................................. 51
Graf 2: Prostočasne aktivnosti anketirancev ........................................................ 53
Graf 3: Pogostost športne aktivnosti anketirancev ............................................... 54
Graf 4: Pogostost športne aktivnosti glede na spol .............................................. 55
Graf 5: Pogostost športne aktivnosti glede na socialno-ekonomski položaj ........ 57
Graf 6: Pogostost športne aktivnosti glede na kraj bivanja .................................. 59
Graf 7: Pogostost športne aktivnosti glede na prejšnje športno udejstvovanje .... 61
Graf 8: Zastopanost posameznih vrst športnih aktivnosti .................................... 63
Graf 9: Vrednotenje športne aktivnosti glede na spol .......................................... 66
Graf 10: Samoocena skrbi za svoje zdravje glede na pogostost športne aktivnosti
............................................................................................................................... 67
Graf 11: Pogostost kajenja glede na pogostost športne aktivnosti ....................... 69
Graf 12: Motivi za športno aktivnost glede na spol ............................................. 72
1
1 UVOD
Telesna aktivnost ima številne pozitivne učinke na posameznikovo psihično in
fizično zdravje, zato je eden izmed pomembnih oblikovalcev zdravega
življenjskega sloga ljudi. Ker živimo v času, ki ga v precejšnji meri zaznamujejo
hiter tempo, pogosto doživljanje stresa in pretežno sedeč način življenja, ima
redna telesna aktivnost še pomembnejšo vlogo. Vzdržuje našo telesno kondicijo,
zato se lažje spopadamo z vsakodnevnimi obremenitvami, tako fizičnimi kot
psihičnimi.
S preučevanjem telesne aktivnosti mladih se ukvarjajo številni raziskovalci, ki
ugotavljajo, da na tem področju prihaja do sprememb, čeprav so si ugotovitve
velikokrat tudi nasprotne. Po eni strani tako slovenske kot evropske raziskave
kažejo, da mladi svoj prosti čas velikokrat namenjajo športnim aktivnostim in se
pogosto vključujejo v športne organizacije, po drugi strani pa opozarjajo, da
telesna dejavnost mladih kljub temu ni zadostna. Njen obseg se zmanjšuje
predvsem v obdobju adolescence, negativen trend pa se nadaljuje tudi v kasnejših
obdobjih mladosti.
Precejšen upad telesne aktivnosti naj bi bil značilen tudi za študentsko populacijo.
Ta problematika je bila v letošnjem letu posebej izpostavljena na Univerzi v
Mariboru, kjer so v okviru okrogle mize, Trenutno stanje slovenskega
univerzitetnega športa, razpravljali o vzrokih za neaktivnost in možnostih ter
načinih za spodbujanje telesne aktivnosti študentov (»Trenutno stanje slovenskega
univerzitetnega športa«, 2011).
Prav to me je spodbudilo k razmišljanju o telesni dejavnosti mladih, ki največkrat
poteka v okviru športnih aktivnosti. Ali se mladi v času študija res tako malo
ukvarjajo s športom? Ali šport v njihovem življenju igra pomembno vlogo? Ob
tem me je predvsem zanimalo, kaj vpliva na njihovo športno udejstvovanje,
oziroma kako je ukvarjanje s športom povezano z njihovim življenjskim slogom?
2
Namen diplomske naloge je podrobneje preučiti športno aktivnost in življenjski
slog mladih ter njuno medsebojno povezanost. Pri tem se bomo osredotočili na
prosti čas, vrednote in zdravje. Obravnavali bomo nekatere socio-demografske
dejavnike, ki lahko pomembno vplivajo na športno udejstvovanje mladih, in
preučili vzroke za njihovo športno (ne)aktivnost.
V teoretičnem delu bomo najprej predstavili področja, pomembna za naše
raziskovanje. Opredelili bomo pojme 'mladina', 'življenjski slog' in 'športna
aktivnost', hkrati pa prikazali in analizirali pomembnejše ugotovitve dosedanjih
raziskav s teh področij, ki bodo dale vpogled v prevladujoč življenjski slog in
športno aktivnost mladih. Za analizo posameznih področij bomo uporabili
izsledke novejših raziskav na ravni Slovenije (Mladina 2010, Družbeni profil
študentov Univerze v Mariboru 2004, Družbeni profil študentov Slovenije 2005 in
posamezne raziskave Fakultete za šport) in Evrope (Study on Young People's
Lifestyle 2004, Young Europeans 2007, EU Youth Report 2009, Youth in Europe
2009, Health at a Glance 2010).
V empiričnem delu bomo izvedli lastno anketno raziskavo na vzorcu študentov
Univerze v Mariboru, s katero bomo odgovorili na zastavljena raziskovalna
vprašanja. Preučili bomo športno aktivnost študentov (pogostost udeležbe,
dejavnike, ki vplivajo na udejstvovanje, in motive oz. vzroke za njihovo
(ne)aktivnost) in njeno povezanost z nekaterimi vidiki življenjskega sloga mladih
(prosti čas, vrednote in skrb za zdravje).
Čeprav se zavedamo, da je reprezentativnost vzorca v raziskavi zaradi njegove
velikosti omejena, lahko rezultati pripomorejo k razumevanju problematike
športne aktivnosti mladih. Nudijo namreč vpogled v nekatere vidike športnega
udejstvovanja in nakazujejo možnosti nadaljnjega raziskovanja ter delne razlage
trenutnega stanja.
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 MLADINA IN OBDOBJE MLADOSTI
Ob poskusu definiranja pojmov 'mladina' in 'mladost' naletimo na številne ovire,
saj ju je težko enopomensko opredeliti. Različne tradicionalne opredelitve so
velikokrat nepopolne, preširoke ali preozke, in zato niso v celoti ustrezne – ne
upoštevajo razrednih razlik med posamezniki, temeljijo le na postavljanju spodnje
in zgornje starostne meje, ali pa poskušajo mladost določiti z dejavnostmi, ki jih
opravljajo mladi, ali s psiho-fiziološkimi značilnostmi posameznikov v tem
obdobju (Ule, 1996a, str. 10).
Vsaka opredelitev mladine in mladosti je odvisna predvsem od družbene in
zgodovinske situacije, v kateri se pojavlja, torej od značilnosti, ideologije in
potreb določene družbe, zato je opredeljevanje zgolj na osnovi različnih
objektivnih kazalcev (starost, šolanje itd.) dokaj nezanesljivo (Ule, 1996a, str. 10).
Prav zato velikokrat govorimo o družbeni relativnosti mladine, saj se ta veže na
različna družbena okolja, predvsem pa ni zgolj biološko določena.
Pri opredeljevanju pojma mladine moramo tako upoštevati več dimenzij, ki se
medsebojno prepletajo:
- fazo življenjskega poteka posameznikov,
- socialno skupino z njej značilnimi oblikami vedenja,
- nepopolni socialni status (»neodraslost«),
- starostno kohorto ali zgodovinsko strukturirano generacijsko enoto,
- idealni vrednotni pojem (prav tam, str. 10).
Mladost navadno razumemo kot »posebno življenjsko obdobje med otroštvom in
odraslostjo« (Ule, 1995, str. 13). Je »vmesno« oziroma »prehodno« obdobje, ki
nekoliko odloži takojšen prehod iz otroštva v odraslost in je zaznamovano s
številnimi prehodi. V osnovi gre predvsem za biografski prehod od otroštva k
odraslosti, ta pa v sebi združuje številne druge: socio-psihični, generacijski in
predvsem statusni premik (prav tam, str. 16). Gre za obdobje, v katerem se
4
posameznik osvobaja enostranske ekonomske in socialne odvisnosti od staršev,
značilne za obdobje otroštva, in postaja relativno neodvisen. Poskuša se umeščati
v različne življenjske oblike, socialne vloge in identitete, s čimer postopoma gradi
svojo ekonomsko in socialno neodvisnost ter se tako pripravlja na vstop v obdobje
odraslosti (Ule, 1995, 1996a).
Kljub delni neodvisnosti od staršev mladi navadno niso povsem socialno-
ekonomsko samostojni, prav tako so še vedno odvisni od socialnega nadzora
odraslih, zato mladost pogosto imenujemo tudi »podaljšano« ali »socialno«
otroštvo (Ule, 1996a, str. 11).
Za večino mladih v sodobni družbi je značilna vključenost v izobraževalni proces,
zato poglavitnega nadzora nad mladimi ne vrši več družina (kot v obdobju
otroštva), ampak predvsem izobraževalne in vzgojne institucije. Te mladostnike
preko pedagoškega odnosa podrejajo določenemu družbenemu sistemu in jim
posredujejo prevladujoče ideološke prakse, vrednote in izkušnje, utrjene navade in
življenjske sloge ter kontrolne in legitimacijske mehanizme določene družbe (Ule,
1996a, str. 11–13).
Zaradi vseh omenjenih sprememb in vplivov je mladost tudi obdobje, v katerem
posameznik oblikuje svojo identiteto. To oblikovanje poteka z razreševanjem
identitetne krize, v kateri mora mladostnik uskladiti pričakovanja drugih do sebe s
svojo osebno identiteto. Uspešna razrešitev krize se kaže v posameznikovem
sprejemanju postkonvencionalne etične drže – to je »moralnega delovanja po
reflektiranih moralnih načelih, univerzalnih vrednotah in ob notranji distanci do
ponotranjenih avtoritet, prisil in gonskih pobud« (Ule, 1996a, str. 15). Pri tem
imajo pomembno vlogo predvsem vrstniške skupine, ki predstavljajo t. i.
»identitetne delavnice«, v katerih mladi družbeno konstruirajo realnost (prav tam,
str. 20).
Prav zato se v obdobju mladosti velikokrat oblikuje osnova za kasnejši življenjski
slog. Posameznik takrat oblikuje temeljne življenjske vrednote, navade, vzorce
5
ravnanja itd., hkrati pa doživlja številne spremembe (navadno zaključi šolanje, se
pripravlja na vstop na trg dela, začenja oblikovati lastno gospodinjstvo), ki
pomembno zaznamujejo njegovo nadaljnje življenje (»Mladi v Sloveniji«, 2006;
Musek, 2000).
Kljub številnim specifičnim značilnostim obdobja mladosti mladino velikokrat
razumemo predvsem kot starostno opredeljeno družbeno skupino (Ule, 1996a, str.
19). Dandanes se starostne meje obdobja mladosti vse bolj pomikajo – meja za
vstop v mladost je vse nižja in se pomika v zgodnejša leta otroštva, meja za vstop
v odraslost pa se pomika navzgor (prav tam, str. 11).
Okvirne starostne meje so dokaj nedoločene, predvsem med mladostjo in
odraslostjo, kar je posledica vse večje individualizacije življenjskih stilov. Tako
Združeni narodi kot mlade opredeljujejo vse osebe, stare od 15 do 24 let,
Evropska unija pa prav zaradi trenda podaljševanja mladosti (ki je posledica
individualizacije življenjskih stilov) navadno upošteva starostno omejitev od 18
do 34 let (»Mednarodni dan mladih 2011«, 2011).
Ne glede na različne opredelitve drugih institucij bomo v tem diplomskem delu
sledili predvsem opredelitvi mladine s strani Statističnega urada Republike
Slovenije, ki kot mlade opredeljuje vse posameznike, stare med 15 in 29 let
(»Mladi v Sloveniji«, 2006). Tako široko starostno opredeljeno skupino lahko
ločimo na naslednja tri obdobja mladosti:
- Klasična mladost ali adolescenca (15–19 let): obdobje po obveznem
šolanju, zajema predvsem dijaško mladino.
- Postmladost ali postadolescenca (20–24 let): vmesno obdobje, ki nastopi
po zaključku klasične mladosti, z značilnim mladinskim življenjskim
stilom.
- Mlajša odraslost (25–29 let): relativno nova faza, ki je nastala zaradi
spremenjenih ekonomskih pogojev in oteženega vstopa v svet dela.
Značilna je za mlade, ki ne opravljajo tipičnih dejavnosti odraslih, se še
6
šolajo, so nezaposleni ali želijo čim dalj časa obdržati mladostniški
življenjski stil (Ule, 1996a, str. 16–18).
2.2 ŽIVLJENJSKI SLOG MLADIH
O življenjskem slogu govorijo številni raziskovalci, vendar je le nekaj takih, ki so
ga dejansko poskušali definirati in pojasniti, saj je pojem zelo širok in splošen.
Tudi v evropskem poročilu Življenjski slog mladih (2004, str. 5) poudarjajo, da
gre za kompleksen pojem, ki zajema »celosten pregled norm in vrednot ter
vzorcev telesnega, socialnega in duševnega vedenja posameznika glede na
njegovo starost, spol in kulturno okolje«.
Opišemo ga lahko kot »značilen način življenja, ki ga določa skupina izrazitih
vzorčnih vedenj, ki se pri posamezniku pojavljajo konsistentno v nekem
časovnem obdobju« (Škof in Stergar, 2010, str. 28), oziroma natančneje kot
»množico praks, dejavnosti, kulturnih orientacij in želja, ki se izražajo v navadah
oblačenja, hranjenja, delovanja in priljubljenih okoljih za srečevanje z drugimi«
(Ule, 2000, cit. po Starc in Kovač, 2007, str. 30). Zanj je značilna precejšnja
svoboda izbire, saj vsak posameznik sam oblikuje svoj življenjski slog. Kljub
temu pa je v svoji izbiri tudi omejen, saj je odvisen od številnih družbenih,
kulturnih in ekonomskih dejavnikov, značilnih za njegovo okolje (Starc in Kovač,
2007).
Življenjski slog mladih v sodobni družbi zaznamujejo naslednji družbeni procesi:
- privatizacija javnega življenja, zaradi česar postaja življenjski prostor
mladih vse bolj omejen in nadzorovan;
- individualizacija življenjskega poteka, zaradi česar mladi sami sebe
dojemajo kot »projekt« in zelo načrtno pristopajo k življenju, kar vpliva na
podaljševanje obdobja mladostništva, hkrati pa jih sooča z vse večjimi
tveganji;
- globalizacija v povezavi s potrošništvom in z medijskim prostorom (mladi
namreč postajajo vse večji potrošniki in velikokrat obvladujejo medijski
prostor) (Starc in Kovač, 2007; Ule, 2000).
7
Ob tem se srečujejo z raznimi pritiski sodobnega življenja, kot so tveganja biti
izločen, nezaposljiv ali nezanimiv, izobraževalni pritiski, spremembe vrednotnih
orientacij idr. (Kovač idr., 2007, str. 61).
Med mladimi je tako zaznati spremenjene vedenjske vzorce, na katere vplivajo
tudi sodobni mediji, ki jih spremljajo na vsakem koraku. Prav zato mladi veliko
svojega časa preživljajo pred televizijskimi in računalniškimi zasloni, mnogi med
njimi pa osebne stike nadomeščajo s stiki v virtualnem svetu (preko klepetalnic in
socialnih omrežij) (prav tam).
Ob upoštevanju vseh družbenih sprememb in dejavnikov lahko govorimo o
prevladujočem življenjskem slogu mladih v 21. stoletju, za katerega je značilen
predvsem umik v zasebnost in naslednji trendi:
- vse bolj pasivna in uniformirana miselna dejavnost,
- nezdrave navade in porast sedečega načina življenja,
- neprimerno in prekomerno prehranjevanje,
- pogosto uživanje opojnih snovi,
- »prikrita« ponudba nezdravih navad (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007b;
Kovač idr., 2007; Ule, 2000).
V nadaljevanju bomo podrobneje preučili življenjski slog slovenske mladine. Ker
so mladi skupina, za katero je značilna večja količina prostega časa v primerjavi z
drugimi starostnimi skupinami, predvidevamo, da se življenjski slog mladostnikov
v veliki meri odraža v načinu preživljanja prostega časa. Življenjski slog prav tako
določajo vrednotne orientacije, pri čemer je posebej pomembno zdravje, saj
zavedanje mladih o pomenu zdravja vpliva na njihovo ravnanje – tako v
vsakdanjem življenju (pri izbiri prehrane, poseganju po zdravju škodljivih
stvareh) kot tudi v prostem času (Kovač, Jurak, Bizjak in Strel, 2007). Kot
pomembne kazalnike življenjskega sloga mladih torej prepoznavamo njihov prosti
čas in vrednotne orientacije s poudarkom na zdravju, zato bomo vsa omenjena
področja v nadaljevanju podrobneje predstavili.
8
2.2.1 Prosti čas
Dandanes je v zahodnih družbah prosti čas sestavni del življenja vedno večjega
števila ljudi. Sicer med posamezniki obstajajo razlike v obsegu in načinih
njegovega preživljanja, vendar se ljudje vse bolj zavedajo koristnosti časa, ki ni
zapolnjen z vsakdanjimi obveznostmi in delom. V preteklosti ljudje temu niso
pripisovali posebnega pomena, oziroma velikokrat prosti čas v pomenu, kot ga
poznamo danes, sploh ni obstajal. Delo in prosti čas sta se namreč med seboj
prepletala. Jasna ločitev med njima se je pojavila šele z industrijsko revolucijo, ki
ni dopuščala tovrstne fleksibilnosti. Takrat so delavci v tovarnah zaradi velikega
obsega dela imeli le malo prostega časa, ki so ga največkrat preživljali v družbi
prijateljev in znancev. Do večjih sprememb je prišlo šele v osemdesetih letih 19.
stoletja, ko se je s krajšanjem delovnega časa in z naraščanjem življenjskega
standarda začel večati obseg prostega časa, posledično pa so se začeli razvijati
tudi različni načini njegovega preživljanja (Haralambos in Holborn, 2005, str.
265).
Prav zaradi relativno kratkega obdobja od pojava prostega časa se je tudi njegovo
preučevanje kot posebnega predmeta na področju sociologije začelo šele v
sedemdesetih letih 20. stoletja (prav tam).
2.2.1.1 Definicija prostega časa
Čeprav prosti čas postaja splošno poznan pojem, se ob natančnejšem preučevanju
velikokrat porajajo vprašanja o tem, kateri čas zajema in kaj dejansko pomeni.
Večina definicij se osredotoča predvsem na razmejitev prostega časa od časa,
namenjenega drugim področjem družbenega življenja. Ena izmed takšnih
opredelitev ga opisuje kot preostanek časa ali »čas, ki ostane, ko so izpolnjene
druge obveznosti«, kot so delo, delovne obveznosti, nedelovne obveznosti in
fiziološke potrebe (Haralambos in Holborn, 2005, str. 260).
Podobno razmejitev uporabi tudi Derganc (2004), ko poskuša definirati prosti čas
mladih. Pravi da je to »čas, ki mladim ostane po opravljenih učnih obveznostih, ki
9
jih predpisujejo zahteve življenja doma in v šoli (pomoč v gospodinjstvu, domače
naloge …), ter čas, ki jim preostane, potem ko zadovoljijo temeljne življenjske
potrebe (spanje, prehranjevanje itd.)« (Derganc, 2004, str. 29).
Ena izmed bistvenih komponent prostega časa je svobodno odločanje o njegovi
izrabi (Derganc, 2004). To poudarja tudi Roberts (2005), ki pravi, da »prosti čas
ni v celoti nedelo, vendar pa znotraj tega področja vključuje le tiste dejavnosti (in
nedejavnosti), ki so sorazmerno neodvisne« (Roberts, cit. po Haralambos in
Holborn, 2005, str. 263), torej tiste, ki jih posameznik izbere sam. Gre za čas, ki
ga posameznik preživlja neodvisno od poklicnih, družbenih in družinskih potreb
ter obveznosti, za čas, ki je namenjen njegovim individualnim interesom. Vedenje
posameznika v prostem času je zato veliko bolj izraz njegovih potreb in ne
pričakovanj drugih – v tem času posameznik deluje dokaj avtonomno in ima več
možnosti za izražanje samega sebe (Derganc, 2004; Kristančič, 2007).
Prosti čas opravlja tri poglavitne funkcije, ki so med seboj tesno povezane, se
prepletajo in dopolnjujejo. Te so:
1. Počitek ali oddih: gre za proces sprostitve oziroma obnavljanja telesnih in
psihičnih moči. Način sprostitve se razlikuje predvsem glede na vrsto dela,
ki ga oseba opravlja – za osebe, ki opravljajo predvsem fizično delo, je
bolj primerna pasivna oblika počitka (spanje, mirovanje); za osebe, ki
opravljajo delo psihičnega značaja (tudi učenje, miselno delo), pa je
priporočljiva bolj aktivna oblika počitka (gibanje, krajše prekinitve dela,
igre, izleti itd.).
2. Zabava ali razvedrilo: pomagata pri osveževanju in ustvarjanju
ustreznega razpoloženja ter vzpostavljanju socialnih vezi med ljudmi. Ti
dve potrebi sta posebej značilni za mlade generacije in njihov stil življenja.
3. Razvijanje osebnosti: ob prostočasnih dejavnostih posamezniki razvijajo
svojo osebnost na več področjih – umskem, čustvenem, moralnem,
intelektualnem, ekonomskem, socialnem, spolnem in osebnem (Derganc,
2004, str. 31; Hočevar in Mesec, 1981, str. 10; Kristančič, 2007, str. 39).
10
Ob tem se pojavljajo vprašanja, ali mora prosti čas zmeraj vključevati določeno
aktivnost in biti dobro izkoriščen ali pa je lahko namenjen tudi počitku in
neaktivnosti? Ule (2000, str. 68) trdi, da vsakdo prosti čas kdaj preživlja na
pasiven način ob gledanju televizije ali počitku, in je mnenja, da to ni
problematično, dokler takšno početje ne postane edini način preživljanja prostega
časa. Ali bo posameznik prosti čas preživljal bolj aktivno ali pasivno, je odvisno
od številnih dejavnikov: posameznikove osebnosti, njegovih potreb, vrste poklica,
ki ga opravlja, vsakodnevnih obveznosti, možnosti, ki so mu na voljo itd.
(Derganc, 2004).
2.2.1.2 Pomen prostega časa
Ljudje prostemu času pripisujejo različen pomen, čeprav v moderni družbi postaja
vse pomembnejša kategorija. Posamezniki ga dojemajo kot »nujno potreben čas,
da človek lahko vzdrži napetosti in konflikte v drugih sferah življenja« (Derganc,
2004, str. 36).
Prosti čas tako zadovoljuje šest sklopov potreb:
1. psihološke (daje občutek svobode, zabave, vključevanja itd.),
2. izobraževalne (predstavlja intelektualni izziv, omogoča usvajanje veščin),
3. socialne (pomaga vzpostavljati in vzdrževati socialne odnose ter
razreševati konflikte v socialni sferi),
4. relaksacijske (omogoča oddih od napetosti in stresa, počitek in
sprostitev),
5. fiziološke (prispeva k boljšemu zdravju, večji odpornosti in manjši
utrujenosti),
6. estetske (vzpostavlja čut za kulturno) (prav tam, str. 35).
Mladi so vsakodnevno obremenjeni z različnimi šolskimi in družinskimi
obveznostmi. K uspešnemu spopadanju z vsemi izzivi lahko veliko pripomore
ustrezna količina prostega časa. Ta ima številne pozitivne vplive na posameznika,
in sicer pomaga pri razbremenitvi intelektualnih in fizičnih naporov, zmanjšuje
11
stopnjo stresa, predvsem pa ima pozitiven vpliv na razvoj osebnosti mladostnikov
(Gril, 2006; Kristančič, 2007).
Prav mladost je namreč čas, v katerem posameznik oblikuje lastno identiteto in se
prilagaja širšim družbenim spremembam (Kirbiš, 2011, str. 201). Pri tem imajo
pomembno vlogo prav prostočasne dejavnosti, saj lahko skozi njih mladi resnično
oblikujejo sami sebe in svoj socialni jaz. V tem času lahko preizkušajo številne
življenjske stile, raziskujejo lastno identiteto in identiteto skupine ter se naučijo
slediti svojim ciljem. Omogočeni so pogoji za socializacijo med vrstniki in pogoji
za raziskovanje različnih možnosti in vrednot (Derganc, 2004, str. 36–37).
Predvsem aktivno preživet prosti čas ima lahko pomemben vpliv na
mladostnikovo samovrednotenje in njegovo psihično in fizično zdravje. Je
pomemben izvor samospoštovanja, osebnega nadzora in občutka sposobnosti,
posamezniku pa daje več védenja o sebi kot nekatere druge izkušnje časa (npr.
delo, šola …) (prav tam).
Ob tem je pomembno, da se mladi udejstvujejo v čimbolj raznolikih dejavnostih,
saj raziskave kažejo, da »raznolikost in pogostost prostočasnih dejavnosti vplivata
na številne pozitivne vidike mladostnikovega psihosocialnega razvoja v
kasnejšem življenju« (Kirbiš, 2011, str. 217).
2.2.1.3 Prostočasne dejavnosti
Prostočasne dejavnosti so vse dejavnosti, s katerimi se ljudje ukvarjajo v prostem
času. So torej vse tiste dejavnosti, ki jih ljudje izvajajo po svoji volji in se v njih
lahko izražajo sproščeno in ustvarjalno, torej se v njih identificirajo. Pomembno
je, da niso vsiljene od zunaj in ne spreminjajo prostega časa v čas obveznosti. Od
neprostočasnih dejavnosti se razlikujejo predvsem po naslednjih dejavnikih:
uživanje, možnost svobodne izbire, sproščenost, notranja motivacija in
pomanjkanje evalvacije ob koncu aktivnosti (Derganc, 2004, str. 33–35).
12
Dejavnosti v prostem času posameznika socializirajo, izobražujejo, vzgajajo in
oblikujejo ter razvijajo njegovo osebnost. Njihov namen je predvsem okrepiti,
sproščati in zabavati posameznika ter mu omogočati celostno izražanje – tako
telesno kot intelektualno, čustveno in ustvarjalno (prav tam).
So zelo različne in zajemajo vsa področja življenja. Težko jih je razvrstiti v
natančne skupine, saj jih lahko preučujemo z različnih vidikov (vsebinskega,
starostnega itd.), zato obstajajo številne klasifikacije (Lešnik, 1982). Prostočasne
dejavnosti mladih bomo razvrstili glede na tri različne kriterije, in sicer glede na
njihovo trajanje, način zadovoljevanja razvojnih in socialnih potreb mladih in
glede na njihovo strukturiranost. Navedli bomo torej le tri klasifikacije, saj so te
pomembne za razumevanje našega nadaljnjega raziskovanja.
Najsplošnejša delitev, tj. glede na trajanje, dejavnosti deli na:
1. občasne (izlet, sprehod) ali
2. trajnejše (ki potekajo daljše obdobje, npr. celo leto) (Derganc, 2004, str.
35).
Glede na to, katere razvojne in socialne potrebe mladih zadovoljujejo, lahko
dejavnosti razdelimo v naslednje skupine:
1. Informativne: zadovoljujejo potrebo po novih izkušnjah in novih
spoznanjih (gledanje televizije, branje časopisov, poslušanje radia,
ukvarjanje s sabo, obisk razstav, kina, gledališča itd.).
2. Ustvarjalne: zadovoljujejo potrebo po ustvarjanju (risanje, igranje
instrumenta, fotografiranje, pisanje zgodbic, računalništvo, tehnične
dejavnosti, ročne spretnosti itd.).
3. Telesno-vzgojne: zadovoljujejo potrebo po gibanju in uveljavljanju
telesnih zmogljivosti (vse športne aktivnosti, izleti itd.).
4. Družabne: zadovoljujejo potrebo po stikih z ljudmi in sprostitvi (sprehod
s prijatelji, obiski gostišč, družabne igre, ples, poslušanje glasbe,
vključevanje v mladinske organizacije itd.).
13
5. Filozofične: zadovoljujejo potrebo po razmišljanju o svetu in ljudeh
(razmišljanje o prihodnosti, dogodkih v svetu, ljudeh, fantu/punci itd.).
6. Neopredeljene: vse tiste, ki jih ne uvrščamo v katero od prej naštetih
skupin (osamljeno sprehajanje, vožnja z avtomobilom itd.) (Derganc,
2004, str. 34; Lešnik, 1982, str. 144–145).
Tretja delitev dejavnosti opredeljuje glede na njihovo strukturiranost, zato ločimo:
1. Strukturirane dejavnosti: so tiste, kjer »mladi participirajo znotraj
nekega sistema, ki zajema omejitve, pravila in cilje, pogosto pod
nadzorom oz. organizacijo odraslih« (Larson, 2000, cit. po Kirbiš, 2011,
str. 202). Gre za razne znotraj- in zunajšolske dejavnosti, kot so krožki,
športno udejstvovanje v klubih in podobno. Raziskave kažejo, da ima
ukvarjanje mladostnikov s tovrstnimi aktivnostmi pozitiven vpliv na
njihov trenutni in kasnejši razvoj, saj tisti, ki se več ukvarjajo s tovrstnimi
dejavnostmi, dosegajo višje povprečne ocene, imajo nižjo stopnjo šolske
deviantnosti, manjše možnosti nedokončanja šolanja ipd. (Kirbiš, 2011,
str. 202).
2. Nestrukturirane ali pasivne dejavnosti: so tiste, »v okviru katerih
mladostniki ne stremijo k doseganju nekih instrumentalnih ciljev« (Kirbiš,
2011, str. 202). Takšne so npr. gledanje televizije, pogovori, druženje z
vrstniki ipd. in večinoma vključujejo zmanjšan nadzor s strani odraslih
oseb. Prav zaradi teh dejavnikov jih praviloma povezujejo z manj ugodnim
psiho-socialnim razvojem in vedenjem mladih, vendar jim ne moremo
pripisati samo slabih značilnosti. Številne raziskave namreč kažejo, da
lahko imajo pozitiven vpliv na razvoj mladostnikov, saj v okviru teh
dejavnosti mladi »izražajo in gradijo lastne talente, interese in identitete«
(prav tam, str. 203), se družijo in ob tem spoznavajo nove družbene vloge,
krepijo in vzdržujejo socialne mreže, rešujejo konflikte v socialni sferi in
se regenerirajo. Rezultati nekaterih študij celo potrjujejo, da pasivne
dejavnosti pozitivno vplivajo na zmanjšanje stopnje stresa pri mladih
(Kozar et al., 2006, povz. po Kirbiš, 2011, str. 203). Zato so tudi mladim
potrebne in same po sebi niso problematične, če ne predstavljajo
14
prevladujočega načina preživljanja prostega časa (Ule, 2000, str. 68).
Čeprav te dejavnosti v primerjavi z drugimi mladim morda dajejo nekoliko
več priložnosti za razvoj manj ugodnih vedenj, ne moremo govoriti o
vzročni povezanosti mladostniške deviantnosti z druženjem z vrstniki, saj
»je lahko mladostniška deviantnost predhodnik, ali pa posledica druženja z
vrstniki« (Bohnert et al. 2009, povz. po Kirbiš, 2011, str. 218).
Mladi prosti čas preživljajo na različne načine, kljub temu pa je zaznati nagnjenja
k podobnim interesom. Pomembno je, da pri preučevanju upoštevamo tako
aktivne kot pasivne oblike preživljanja prostega časa. Preučevanje samo aktivnih
oblik namreč ne bi dalo prave slike, saj številne raziskave kažejo, da mladi
velikokrat svoj prosti čas preživljajo tudi na pasiven način (Derganc, 2004;
Klenovšek, 2005b; Young Europeans, 2007). V nadaljevanju bomo predstavili
prostočasne dejavnosti mladih v Evropski uniji in Sloveniji.
Zastopanost prostočasnih dejavnosti med mladimi v Evropski uniji
Koliko mladih v Evropski uniji svoj čas posveti določenim prostočasnim
dejavnostim, bomo prikazali s pomočjo raziskave Evropske komisije, ki je bila
izvedena v 27 članicah Evropske unije in je vključevala tudi Slovenijo. Izsledki so
bili predstavljeni v dveh poročilih, Young Europeans (2007) in EU Youth Report
(2009).
Ti kažejo, da sta dve najpomembnejši dejavnosti mladih v Evropi športna
aktivnost (zajema sprehode, kolesarjenje in ukvarjanje z različnimi športi), s
katero se ukvarja 45 % mladih, ter druženje s prijatelji (40 %). Ti dve dejavnosti
sta bili najbolj zastopani v vseh državah EU 27, razen na Portugalskem, kjer
največ mladih svoj prosti čas nameni gledanju televizije (Young Europeans, 2007,
str. 17–18). Tretja najbolj zastopana dejavnost med mladimi je branje (25 %),
približno ena petina mladih pa v prostem času uporablja internet, igra videoigre
ali gleda televizijo. Več kot 15 % mladih posluša glasbo in obiskuje kino,
gledališče ali hodi na koncerte (EU Youth Report, 2009, str. 81). Manj zastopane
prostočasne dejavnosti med mladimi (ki so dosegle 10 % ali manj) so: pomoč
15
doma, nakupovanje, igranje glasbila, delo za zaslužek in prostovoljno delo
(Young Europeans, 2007, str. 17–18).
Prav tako obstajajo razlike med zastopanostjo določenih dejavnosti med mladimi
in odraslimi. Mladi (15–24 let) se v primerjavi z odraslimi v večji meri ukvarjajo
z umetniškimi dejavnostmi, med katerimi prevladujejo: ukvarjanje s fotografijo in
filmi, ples, petje, pisanje in igranje glasbila. Prav tako bolj pogosto obiskujejo
kino, javne kulturne prireditve in športne prireditve. Interes za tovrstne dejavnosti
s starostjo upada, kar je dobro vidno na primeru obiskovanja kinematografov, in
sicer: v starostni skupini od 16 do 24 let kar 82 % mladih vsaj enkrat na leto
obišče kino, medtem ko je v starostni skupini od 25 do 29 let takšnih le 58 %, v
skupini nad 30 let pa le 39 % (EU Youth Report, 2009, str. 81).
Zastopanost prostočasnih dejavnosti med mladimi v Sloveniji
Pretekle raziskave mladine v Sloveniji so pokazale, da so med mladimi
prevladovale dejavnosti pasivnega značaja, kot so druženje s prijatelji in partnerji,
gledanje televizije, poslušanje radia in ukvarjanje z računalnikom, čeprav je bila
relativno pogosta dejavnost tudi ukvarjanje s športom (Kirbiš, 2011, str. 205;
Derganc, 2004, str. 40–41).
V zadnjem desetletju so se določeni vzorci preživljanja prostega časa spremenili.
Izsledki raziskave Mladina 2010 (2011, str. 207, 217) namreč kažejo na porast
pogostosti ukvarjanja s športnimi aktivnostmi, pogostejšo uporabo računalnika in
porast (predvsem aktivnih) kulturnih dejavnosti, tj. ukvarjanje z glasbo in drugimi
ustvarjalnimi dejavnostmi, kot so ples, igranje, likovno ustvarjanje itd. (Kirbiš,
2011, str. 208). V primerjavi z letom 2000 je opazen upad sodelovanja mladih v
humanitarnih dejavnostih, prav tako mladi manj pišejo (dnevnik, pisma, pesmi) in
so manj politično aktivni (prav tam, str. 207).
Zadnje raziskave v Sloveniji (Mladina 2010, 2011) tako kažejo, da je
najpogostejša prostočasna dejavnost mladih ukvarjanje s športom, kar je skladno s
trendom v Evropski uniji. Ukvarjanju s športom sledijo naslednje dejavnosti:
16
obiskovanje sorodnikov; obiskovanje kina, gledališča in koncertov; ukvarjanje z
glasbo in drugimi ustvarjalnimi dejavnostmi; izleti z družino; sodelovanje v
humanitarnih dejavnostih; pisanje dnevnika, pesmi, pisem; ukvarjanje s
političnimi aktivnostmi (dejavnosti so navedene v padajočem vrstnem redu, od
najbolj do najmanj zastopane) (prav tam).
Raziskave, izvedene med študentsko populacijo, so pokazale nekoliko drugačno
razporeditev prostočasnih dejavnosti v primerjavi z vseslovensko populacijo
mladine. Tako so najbolj pogoste prostočasne dejavnosti študentov družabni
večeri v manjšem krogu oziroma večje večerne zabave s študijskimi vrstniki, kar
je skladno s t. i. »študentskim načinom življenja« (Klenovšek, 2005b). Kljub temu
pa je tudi pri študentih športna aktivnost ena izmed najbolj značilnih prostočasnih
dejavnosti (prav tam). Ob tem je sicer trend naraščanja te aktivnosti pri študentski
populaciji nekoliko nižji kot med ostalim prebivalstvom (Klenovšek, 2005a,
2005b).
2.2.1.4 Dejavniki, ki vplivajo na izbor prostočasnih dejavnosti
Preživljanje prostega časa mladih je odvisno od številnih dejavnikov, kot so:
posameznikova motivacija, sposobnosti in interesi, osebne izkušnje, vpliv
prijateljev in vrstniških skupin, vsakodnevna obremenjenost, različni socio-
demografski dejavniki, priložnosti (infrastruktura), ki jih imajo na voljo v svoji
okolici itd. Vsi ti se medsebojno prepletajo in imajo pri posameznikih različno
vlogo pri izbiri prostočasnih dejavnosti (Derganc, 2004; Haralambos in Holborn,
2005; Kirbiš, 2011).
Predvsem na podlagi socio-demografskih dejavnikov (spol, starost, socialno-
ekonomski položaj družine, bivališče (mesto/vas), smer šolanja oziroma poklicna
usmeritev itd.) pa so mladi pretežno heterogena skupina (Kirbiš, 2011, str. 217).
Raziskave kažejo, da so med temi dejavniki najbolj pomembne spremenljivke
spol, starost in socialno-ekonomski položaj družine (Derganc, 2004, str. 52, Kirbiš
2011, str. 216–217).
17
Moški so aktivnejši v okviru športnih dejavnosti, v okviru vseh drugih dejavnosti
(računalniške, družinske itd.) pa so bolj aktivne ženske (Kirbiš, 2011, str. 216–
218).
Pri preučevanju vpliva socialno-ekonomskega položaja družine na prostočasne
dejavnosti posameznika so posebej izpostavljeni vplivi izobrazba staršev, socialno
okolje in s tem povezani vzorci iz otroštva. Višje izobraženi starši naj bi se
praviloma bolj zanimali za prostočasne dejavnosti svojih otrok kot starši z nižjo
izobrazbo (Derganc, 2004, str. 48). To potrjuje tudi raziskava Mladina 2010
(2011), ki je pokazala, da se mladi bolj izobraženih staršev pogosteje ukvarjajo z
računalniškimi in s športnimi dejavnostmi, medtem ko se mladi manj izobraženih
staršev pogosteje ukvarjajo z družinskimi dejavnostmi. Prav tako je med mladimi,
ki živijo v boljših družinsko-socialnih razmerah, najmanj takih, ki bi jim bilo
dolgčas in več časa preživijo zunaj s prijatelji, medtem ko so se mladi iz slabših
družinsko-socialnih razmer večkrat dolgočasili (Haralambos in Holborn, 2005, str.
265; Lešnik, 1982, povz. po Derganc, 2004, str. 49). Lešnik (1982) zato domneva,
da so mladi iz slabših družinsko-socialnih razmer deležni manj spodbud od doma
in imajo manj različnih možnosti za preživljanje prostega časa. Vzorci ravnanja iz
družinskega in socialnega okolja v otroštvu in mladosti pa imajo pomemben vpliv
tudi na način preživljanja prostega časa v obdobju odraslosti (Derganc, 2004).
18
2.2.2 Vrednote
Vrednote so prepričanja o zaželenem in dobrem. So ideali, cilji oziroma standardi,
ki opredeljujejo, kaj je pomembno in vredno truda, zato usmerjajo posameznikovo
početje oziroma njegovo življenje. Povezane so z normami, ki predstavljajo
posebna navodila za vedenje posameznikov v določenih situacijah. Tako norme
kot vrednote predstavljajo pomembno sestavino vseh kultur, saj usmerjajo
posameznika v njegovem vsakdanjem ravnanju, vendar niso povsod enake in se
od družbe do družbe velikokrat razlikujejo. Številni sociologi so prepričani, da so
za urejeno in stabilno družbo potrebne skupne vrednote in norme (s
funkcionalističnega vidika t. i. vrednotni konsenz), saj iz njih izhajajo skupni cilji,
ti pa zagotavljajo osnovo za sodelovanje pripadnikov določene družbe
(Haralambos in Holborn, 2005, str. 13–17; Musil in Lavrič, 2011, str. 323).
Posameznik se vrednot določenega družbenega sistema nauči skozi proces
socializacije, s ponotranjanjem in prenosom z generacije na generacijo
(Haralambos in Holborn, 2005, str. 17). Ta poteka tako v krogu družine kot v
širšem socialnem okolju (šola, vrstniki itd.). Musek (2000, str. 75) poudarja, da se
vrednote v pravem pomenu besede pri posamezniku oblikujejo šele v najstniških
letih, saj sta za njihov razvoj potrebni zmožnosti abstraktnega mišljenja in
moralnega presojanja, ki se razvijeta šele v obdobju pubertete in zgodnje
adolescence. Takrat posameznik na podlagi splošnih vrednot, prisotnih v
njegovem okolju, oblikuje svoj, individualni sistem vrednot. Na njegovo
oblikovanje vplivajo trije dejavniki, in sicer: obstoječe implicitne vrednostne
sheme iz otroštva, individualne izkušnje, interesi in zanimanja (Koželj, 2007;
Musek, 2000).
Individualni sistem vrednot se tako oblikuje v procesu ustvarjanja posameznikove
identitete in osebnega življenjskega sloga, zato predstavlja pomemben del
trajnejših življenjskih opredelitev in življenjskih stilov posameznikov. Predstavlja
»centralne življenjske ideje, cilje in normativna vodila posameznikov, ki nudijo
posameznikom oporo in razloge za njihov življenjski cilj« (Ule, 1996b, str. 235).
19
Za vrednote je značilno, da so relativno trajne in stabilne, čeprav niso povsem
nespremenljive (Musek, 2000). Spremembe so večinoma povezane s
spreminjanjem življenjskega stila posameznikov. Prav zaradi tesne povezave
vrednot in posameznikovega življenjskega stila pa dandanes vrednot ne moremo
opazovati izolirano (le kot skupke določenih stališč), ampak lahko govorimo le o
»vrednotno-življenjskih usmeritvah posameznikov in posameznic« (Ule, 1996b,
str. 235).
Vrednotne orientacije, značilne za današnjo mladino, so se začele oblikovati že v
devetdesetih letih 20. stoletja. Za mladino tistega časa je značilen odmik od
velikih družbenih tem in ideologij (politika, vera, delo) v svet zasebnosti in
individualne izkušnje sveta, kjer so pomembni predvsem družina, prijatelji in
prosti čas. Prišlo je torej do preusmeritve iz ukvarjanja z družbo v ukvarjanje s
seboj (Ule, 1996a, str. 23; 1996b, str. 257). Na področju vrednotnih usmeritev se
je to odražalo v premiku »od globalnih, ideološko in celostno zgrajenih
vrednotnih sistemov k partikularnim, navidezno fragmentarnim in konkretnim
vrednotam, med katerimi prevladuje povečana senzibilnost za medosebne odnose
in za kvaliteto vsakdanjega življenja« (Ule, 1996b, str. 241).
Mladi so se začeli osredotočati na globalne in temeljne postmaterialne vrednote,
kot so npr. mir na svetu, varnost družine, svoboda itd. (prav tam, str. 257).
Strnemo jih lahko v naslednje kategorije vrednot:
- partikularne (zdravje, resnično prijateljstvo, družinsko življenje itd.),
- globalne (mir na svetu, varovanje narave),
- karieristične (uspeh v šoli) in
- liberalne (svoboda mišljenja in delovanja) (Musil in Lavrič, 2011, str.
323).
Podobne vrednotne orientacije kažejo tudi sodobne raziskave slovenske mladine
(Musil in Lavrič, 2011; Klenovšek, 2005b). Pri študentih izstopajo predvsem tri
vrednotne orientacije, in sicer: individualizem (biti neodvisen, imeti zanesljivega
partnerja), konvencionalnost (urejeno družinsko življenje, biti odgovoren,
20
varnost, kariera itd.) in humanizem (altruizem, socialna občutljivost itd.)
(Fištravec, 2005, povz. po Musil in Lavrič, 2011, str. 324).
Raziskava Mladina 2010 (2011, str. 325–326) je pokazala skoraj enako sliko
vrednotnih usmeritev mladih kot v devetdesetih letih. Mladi dandanes na lestvici
vrednot najvišje uvrščajo vrednoto zdravje, sledijo resnično prijateljstvo in
družinsko življenje – vse tri predstavljajo usmerjenost v tradicionalizem in
zasebnost. Četrta najpomembnejša vrednota, svoboda delovanja in mišljenja,
spada med ekspresivne vrednote. Mladim so najmanj pomembne so statusno-
materialistične oziroma hedonske vrednote (materialne dobrine, vznemirljivo
življenje, biti avtoriteta, voditelj, imeti moč nad drugimi).
Glede na spol prihaja do manjših razlik, in sicer so pri ženskah bolj izražene
tradicionalne vrednote, pri moških pa statusno-materialistične. Glede na starost je
mogoče opaziti, da z leti narašča pomen vrednot, povezanih s tradicionalizmom in
z zasebnostjo, upada pa pomen vrednot vznemirljivo življenje in uspeh v šoli in
poklicu (prav tam).
Trend usmerjenosti v zasebnost se kaže tudi na področju posameznih interesov
mladih. Največ zanimanja kažejo za področja individualnih interesov (področja
službe in poklica, spolnosti in ljubezni, zabave in razvedrila), najmanj pa za
področja širših družbenih tem (področja politike in političnih dogodkov, vojske in
vojaških zadev, vere in verskega življenja). Za šport in športne dogodke kažejo
srednje zanimanje (prav tam, str. 326–327).
Mladi dandanes torej vedno več pozornosti posvečajo zasebni sferi, pri čemer
visoko vrednotijo zdravje. Interesno se usmerjajo na vsakdanje teme, ki so
neposredno povezane z njihovimi življenji. Opazno je tudi večanje individualnosti
in tekmovalnosti, ki ju lahko razumemo kot posledico negotovih in spreminjajočih
se družbenih razmer, v katerih se posamezniki zanašajo predvsem nase in na svoje
sposobnosti (prav tam, str. 330).
21
2.2.3 Zdravje
Vrednote so družbeno in kulturno pogojene, kljub temu pa lahko v vseh kulturah
zasledimo določene »univerzalne« vrednote, ki so relativno trajne. Ena izmed
čedalje bolj zaželenih tovrstnih vrednot je zdravje, ki mu vse večji pomen
pripisuje tudi slovenska mladina (Kovač, Jurak, Bizjak in Strel, 2007, str. 186).
Pojem zdravje je zelo splošen in ima za različne ljudi različen pomen, zato ga je
za podrobnejše preučevanje potrebno najprej natančno opredeliti. Svetovna
zdravstvena organizacija (WHO) zdravje definira kot »stanje popolne telesne,
duševne in socialne blaginje, in ne le kot odsotnost bolezni ali onemoglosti«
(»Definition of Health«, b. l.). Definicija je bila deležna številnih kritik, saj beseda
»popolno« zdravje predstavlja kot nekaj nedosegljivega. Kljub temu zajema
bistvo sodobnega biopsihosocialnega modela zdravja, ki poudarja upoštevanje
treh dejavnikov (biološkega, psihološkega in socialnega), ki imajo enakovreden
vpliv na zdravje in bolezen. Definicija poudarja, da telesa in duševnosti ne
moremo obravnavati ločeno, saj sta medsebojno odvisna in oba vplivata na
posameznikovo zdravje (Škof in Stergar, 2010).
»Zdravje in dobro počutje sta pomembna pokazatelja prilagajanja mladih na
telesne in duševne spremembe v obdobju adolescence, hkrati pa odražata odziv na
širše družbene spremembe« (Musil, 2011, str. 247). Mladi v Sloveniji so
praviloma zdravi, vzroki za zdravstvene težave pa so navadno povezani z
značilnostmi razvojnega obdobja in s posameznikovim življenjskim slogom.
Najpogostejše zdravstvene težave mladih so alergije, bolečine v vratu, glavoboli,
utrujenost in depresivnost; umrljivost je nizka, vzroki za smrt so navadno zunanji;
resne kronične bolezni pa so redke (EU Youth Report, 2009, str. 70; Musil, 2011,
str. 247).
Pri raziskovanju zdravstvenega stanja mladostnikov se raziskovalci velikokrat raje
kot na standardne indikatorje bolezni in umrljivosti (ki so bolj značilni za odrasle)
zanašajo na subjektivne opredelitve zdravja – torej upoštevajo njihovo samooceno
zdravja, počutja, zadovoljstva z življenjem itd. (Jeriček, 2011, str. 71) . Drug
22
pomemben kazalnik zdravstvenega stanja je njihova skrb za zdravje, ki bolj
konkretno kaže na ravnanja mladostnikov v povezavi z zdravjem. V nadaljevanju
bomo zato za vpogled v zdravstveno stanje slovenske mladine predstavili oba
vidika – tako njihovo doživljanje zdravja kot tudi podatke o njihovi dejanski skrbi
za zdravje.
2.2.3.1 Doživljanje zdravja
Evropske raziskave kažejo, da mladi (starostna skupina od 15 do 24 let) svoje
zdravje večinoma ocenjujejo kot dobro ali zelo dobro. Tako ga je ocenilo 87 %
slovenske mladine, kar kaže na nekoliko slabše zadovoljstvo v primerjavi s
celotno evropsko populacijo (91 %). S starostjo zadovoljstvo z zdravjem nekoliko
upada (v starostni skupini od 25 do 34 let visoko zadovoljstvo v okviru držav EU
25 izraža 85 % mladih, v Sloveniji pa 79,9 % mladih) (Youth in Europe, 2009,
str. 51).
Podobno stanje kaže tudi zadnja raziskava slovenske mladine, Mladina 2010,
(2011, str. 254), v kateri so kot kazalnike doživljanja zdravja in dobrega počutja
upoštevali samoocene mladih glede zadovoljstva z življenjem, subjektivne ocene
zdravstvenega stanja in zadovoljstva s telesno podobo. Ti namreč zajemajo
različne vidike zdravja – tako telesnega kot duševnega. Rezultati kažejo, da je
večina mladih zadovoljna s svojim življenjem (71 %), prav tako je večina
zadovoljna ali zelo zadovoljna s svojim zdravjem (80,5 %) in telesno podobo
(53,6 %). Tudi tukaj je opaziti manjše upadanje zadovoljstva s starostjo, glede na
spol pa moški kažejo večje zadovoljstvo v vseh treh kazalnikih. Prav tako obstaja
negativna povezanost med vsemi kazalniki in pogostostjo stresa (prav tam, str.
255).
Zadovoljstvo slovenske mladine z zdravjem od leta 1992 do 2008 narašča, čeprav
je v primerjavi z drugimi evropskimi državami še zmeraj nekoliko nižje. Prav tako
so mladi bolj zadovoljni s svojim zdravjem kot druge starostne skupine (prav tam,
str. 256–259).
23
Manjši odklon v rezultatih kažejo raziskave študentske populacije, ki zdravje
ocenjuje nekoliko slabše kot vseslovenska populacija (Klenovšek, 2005b, 2005a).
Večina vprašanih na petstopenjski lestvici svoje zdravje ocenjuje kot zelo dobro
(ocena 4) in srednje (ocena 3). Pri tem so ocene moških bolj pozitivne. Primerjava
rezultatov kaže tudi naslednji pomemben razkorak: vrednotenje zdravja je veliko
višje kot dejanska samoocena zdravja, kar kaže na precejšnjo razliko med
zaželenim in dejanskim. Pri tem se največje razlike kažejo pri ženskem spolu, saj
skoraj polovici študentk zdravje predstavlja pomembno vrednoto, medtem ko jih
manj kot 10 % meni, da so odličnega zdravja (ocena 5). Klenovšek (2005b, str.
139) takšno razliko pojasnjuje z žensko skrbjo za zdravje oziroma z njihovim bolj
kritičnim odnosom do zdravja, kar potrjujejo tudi številne druge raziskave
(Kovač, Jurak, Bizjak in Strel, 2007; Musil, 2011).
2.2.3.2 Skrb za zdravje
Skrb za zdravje je temelj za zdravo in dejavno življenje, zato bi moral vsak
posameznik oblikovati zavesten odnos do zdravja, kar se začne že zelo zgodaj, v
otroštvu in mladostništvu. V tem času mladi oblikujejo temeljne življenjske
vrednote in navade, kot so način prehranjevanja, organizacija dela in prostega
časa, odnos do športno-gibalne dejavnosti, kajenja, pitja alkohola, poseganja po
drogah itd. Na oblikovanje tega odnosa vplivajo starši, vzgojitelji in lastne
izkušnje, pa tudi družbena klima (Škof, 2010; Škof in Stergar, 2010). V
nadaljevanju bomo obravnavali nekatere kazalnike uspešne ali neuspešne skrbi za
zdravje, in sicer posameznikove prehranjevalne navade in z njimi povezano
telesno težo ter pogostost poseganja po zdravju škodljivih snoveh.
a) Prehranjevalne navade in telesna teža
Otroci, ki imajo prekomerno težo ali so debeli in niso dovolj telesno aktivni,
imajo veliko več možnosti, da bodo v adolescenci in odraslosti imeli različne
zdravstvene težave, kot so bolezni srca in ožilja, povišan krvni tlak in holesterol,
sladkorno bolezen tipa 2 idr., ter z njimi povezane socialne in duševne probleme.
Vzdrževanje zmerne telesne teže je pomembno že v otroštvu, saj za posameznike,
24
ki so enkrat bili pretežki, tudi v odraslosti obstaja večja možnost za razvoj bolezni
srca in ožilja (OECD, 2010, str. 64; Škof, 2010, str. 64).
Na telesno težo mladih najbolj vplivajo primerne prehranske navade in zadostna
količina športne aktivnosti. Eden izmed pokazateljev zdravih prehranskih navad je
redno uživanje sadja in zelenjave. Glede na ta kriterij so prehranske navade
mladih dokaj spodbudne, saj 85 % mladih uživa sadje in zelenjavo vsaj večkrat na
teden. Prav tako se med mladimi povečuje delež športno aktivnih (92, 2 %)
(Musil, 2011, str. 261)
Po podatkih raziskave Mladina 2010 (2011, str. 261) ima več kot dve tretjini
slovenskih mladih normalno težo. Splošni trendi kažejo zmanjševanje deleža
podhranjenih mladih in zaskrbljujoče naraščanje deleža prekomerno težkih in
debelih mladih tako v Sloveniji kot v Evropi, pri čemer Slovenija v nižjem
starostnem obdobju (11–15 let) celo presega evropsko povprečje in med 30
državami zaseda visoko 8. mesto (OECD, 2010, str. 65; Musil, 2011, str. 259–
261).
b) Zdravju škodljiva vedenja
Med zdravju škodljiva vedenja prištevamo uživanje tobaka in tobačnih izdelkov,
alkohola in drog. Vsa škodljiva vedenja so pogostejša pri moških in bolj prisotna
v urbanem okolju (Musil, 2011, str. 262). Večje uživanje tobaka in alkohola je
značilno za »študentsko« starostno skupino (prav tam).
Največ mladih posega po alkoholu (89,5 %), sledi uživanje mehkih drog (50,1 %,
marihuana in hašiš) – obe obliki vedenja sta v porastu. Nasprotno se zmanjšuje
delež mladih, ki posegajo po tobačnih izdelkih (44,5 %) (prav tam). Takšen trend
je opaziti v celotni slovenski populaciji, saj je tudi delež rednih kadilcev v celotni
populaciji ljudi, starejših od 15 let, v Sloveniji nizek in znaša 18,9 %, kar nas
uvršča na 3. mesto med 31 evropskimi državami (OECD, 2010, str. 69).
25
Uživanje tobaka in tobačnih izdelkov
Svetovna zdravstvena organizacija kajenje tobaka prepoznava kot
najpomembnejši vzrok prezgodnjih bolezni in umrljivosti (Godeau, Rahav in
Hublet, 2004, povz. po Škof, 2010, str. 99). Mladi se očitno vse bolj zavedajo
njegove škodljivosti, saj se delež kadilcev zmanjšuje (Musil, 2011). Med kadilci
prevladujejo moški, večina kadilcev pa prihaja iz kadilskih družin. Zanje je
značilno, da se slabše prehranjujejo in so manj gibalno dejavni (Kovač, Jurak,
Bizjak in Strel, 2007, str. 184–185). Glede na različne preučevane dejavnike naj bi
imeli »fantje ločenih staršev, ki ne obiskujejo gimnazije, imajo slabši učni uspeh,
se v prostem času ne ukvarjajo s športom, niti nimajo želje po športnem
udejstvovanju« (prav tam, str. 185) največ možnosti za to, da bodo postali kadilci.
Med uživanjem tobaka in rednim ukvarjanjem s športno aktivnostjo obstaja
statistična povezanost, in sicer so kadilci manj športno aktivni, zaradi česar je med
športno aktivnimi tudi manj kadilcev, kot jih je v družbi na splošno (Kovač, Jurak,
Bizjak in Strel, 2007, str. 185; Škof, 2010, str. 100). Najmanj kadilcev je med
tistimi, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi (plavanje, veslanje, tek,
kolesarjenje), kar naj bi bila posledica selekcije nekadilcev pri teh disciplinah in
visoke samodiscipline ljudi, ki se ukvarjajo s temi športi (Škof, 2010, str. 102).
Uživanje alkohola
Alkohol ima številne negativne posledice na človeško telo, saj povečuje tveganje
za bolezni srca in ožilja, doživetje kapi, cirozo jeter in nekatere vrste raka (OECD,
2010, str. 70). Kljub vsem negativnim učinkom velika večina mladih občasno
uživa alkohol, pri čemer je uporaba pogostejša pri moških, mladih v »študentski«
starostni skupini (19–24 let) in mladih v večjih mestih (Musil, 2010, str. 262).
Slovenci, starejši od 15 let, na leto povprečno zaužijejo 10,9 litra alkohola na
osebo, kar nas uvršča nekoliko nad povprečje Evropske unije (10,8 litra na osebo)
(OECD, 2010, str. 70).
Na pogostost in porast uživanja alkohola vpliva več dejavnikov. Med mladimi
igrajo pomembno vlogo predvsem vrstniške skupine, ki uživanje alkohola očitno
26
še vedno uvrščajo v polje formalno dopustnega oziroma v nekaterih skupinah celo
zaželenega (Musil, 2010, str. 263). Pomemben dejavnik, ki lahko prispeva k
določenim spremembam, je učinkovit nadzor države v smislu nadzorovanja
oglaševanja, omejitve glede prodaje, povečanja trošarin in osveščanja o
negativnih posledicah uživanja alkohola (OECD, 2010, str. 70).
Pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga strokovnjaki poleg dobre
ozaveščenosti o zdravju škodljivih vedenjih poudarjajo predvsem pomen redne
telesne aktivnosti. Vključevanje posameznikov v različne športne programe ima
na zdravje dvojni učinek – deluje pozitivno na posameznikovo zdravje, hkrati pa
ga redna telesna vadba odvrača od različnih zdravju škodljivih vedenj. Številne
raziskave namreč kažejo, da športno aktivni posamezniki redkeje posegajo po
cigaretah, alkoholu in drogah. Te mladostnikom največkrat predstavljajo beg pred
neuspehi, s katerimi se ne znajo spopasti na primeren način. Ena od možnosti je
zato ukvarjanje s športom, saj se posameznik v njem lahko potrjuje in na tak način
išče možnosti za boljše počutje. Kadar je posameznik uspešen, je zadovoljen s
svojim življenjem in svoj prosti čas ter življenjski slog oblikuje na zdrav način
(Kovač, Jurak, Bizjak in Strel, 2007; Škof, 2010).
Na podlagi predstavljenih podatkov težko postavljamo enostranske zaključke o
zdravem ali nezdravem življenjskem slogu slovenske mladine. Čeprav so mladi
večinoma zadovoljni s svojim zdravjem in jim zdravje predstavlja pomembno
vrednoto, njihovo ravnanje ni zmeraj odraz njihovih stališč. Vse večji pomen
namreč pripisujejo zdravju, hkrati pa večina mladih posega po alkoholu, prav tako
narašča število prekomerno težkih in debelih. Kljub temu je zaznati tudi nekaj
spodbudnih rezultatov v smeri zdravega življenjskega sloga, saj vse manj mladih
kadi in vse več se jih ukvarja s športno aktivnostjo. Glede na to, da tudi med
raziskovalci s področja zdravja ne obstaja enotno mnenje, ali sploh kdaj lahko
govorimo o koherentnem zdravem življenjskem slogu (saj vsak slog odstopa od
ideala) (Elliott, 1993, povz. po Škof in Stergar, 2010, str. 28), lahko na podlagi
podatkov sklenemo, da tudi pri slovenski mladini ne moremo govoriti o
prevladujočem zdravem ali nezdravem življenjskem slogu.
27
2.3 ŠPORTNA AKTIVNOST
2.3.1 Definicija
Pomen besede 'šport' se od kulture do kulture razlikuje, prav zato je tudi različno
definiran. Najbolje ga opiše naslednja definicija:
Šport je prostovoljna prostočasna tekmovalna in netekmovalna dejavnost,
ki se je človek udeležuje iz igralnih nagibov in katere glavni namen je
razvedriti se in hkrati povečati ali ohranjati telesne zmogljivosti (bodisi
zaradi uravnovešenega biopsihosocialnega razvoja in stanja, boljših
gibalnih dosežkov ali dejavnega počitka in obnove moči) (Kristan, 2000,
cit. po Škof in Stergar, 2010, str. 30).
Ob tem ima izraz 'tekmovanje' širok pomen, saj pomeni tako tekmovanje s samim
seboj kot tudi z drugimi (Škof in Stergar, 2010, str. 30).
Športne aktivnosti lahko torej razumemo kot vse aktivnosti, ki so povezane s
športom. Po tem se tudi razlikujejo od dveh sorodnih pojmov – telesne oziroma
gibalne aktivnosti. Telesna/gibalna aktivnost je namreč »vsakršna gibalna
aktivnost, ki jo povzročijo skeletne mišice in ki rezultira v značilno povečani
porabi energije v primerjavi z mirovanjem« (prav tam, str. 31). Telesna aktivnost
torej zajema širši spekter človekovih aktivnosti kot pojem športna aktivnost, saj
poleg aktivnosti, povezanih s športom, vključuje tudi telesne aktivnosti pri delu
(fizična dela, kot so dela rudarjev, zidarjev, poštarjev), aktivnosti, povezane s
transportom (hoja ali kolesarjenje v šolo/službo), vsakdanje aktivnosti v prostem
času (hišna dela, vrtnarjenje in tudi športna aktivnost) itd. (Jurak, Kovač, Strel,
2007b, str. 166). Poznavanje pomenske razlike med pojmoma je ključno za
pravilno interpretacijo raziskav, saj se te včasih nanašajo na športno, včasih pa na
telesno aktivnost.
Poznamo številne delitve športnih aktivnosti, izpostavili bomo tri, ki so
pomembne za naše nadaljnje delo. Prva delitev loči štiri glavne skupine:
1. tekmovalne športne dejavnosti (športne igre, atletika, plavanje),
28
2. športne dejavnosti v naravi (plezanje, gorsko kolesarjenje),
3. estetske športne vsebine (ples, ritmična gimnastika),
4. kondicijske dejavnosti (aerobika, tek) (Beashel in Taylor, 1996, povz. po
Škof in Stergar, 2010, str. 30–31).
Druga delitev športne aktivnosti loči glede na to, na kakšen način se z njimi
ukvarjamo, in sicer:
1. Organizirano: v okviru društev, športnih klubov, interesnih dejavnosti v
šoli itd., pri čemer dejavnost navadno vodijo strokovnjaki.
2. Neorganizirano: kadar se v športni aktivnosti udejstvujemo sami, v
okviru družine, s prijatelji in z znanci, sodelujemo na občasno
organiziranih športnih srečanjih itd. (Kovač, 1995, str. 95; Škof, 2010, str.
163).
Glede na pogostost ukvarjanja s športom ločimo naslednji dve obliki športne
aktivnosti:
1. Redno: športna aktivnost se ponavlja v določenih časovnih presledkih,
vsaj 2-krat tedensko.
2. Občasno: neredno, manj kot 2-krat tedensko (»Slovenci se še premalo
gibamo«, b. l.).
Za vse športne aktivnosti je značilno, da so prostovoljne, se odvijajo po vnaprej
določenih pravilih, ljudje pa se vanje vključujejo zaradi veselja in zabave ter
možnosti, da ohranjajo ali izboljšujejo svoje telesne zmogljivosti (Škof in Stergar,
2010, str. 31).
2.3.2 Pomen športnih aktivnosti za posameznika
Ukvarjanje s športom ima številne pozitivne učinke na posameznika. Izboljšuje
predvsem njegove motorične sposobnosti in ima pozitivne učinke na telesni
razvoj, poleg tega pa pomembno vpliva na posameznikovo fizično in psihično
zdravje ter na oblikovanje določenih socialnih veščin (Doupona Topič in Petrović,
2007). Vsi omenjeni pozitivni vplivi bodo podrobneje opisani v nadaljevanju.
29
2.3.2.1 Vpliv ukvarjanja s športom na fizično zdravje
Redna in zmerna telesna dejavnost ima številne pozitivne vplive na
posameznikovo fizično zdravje. Najpomembnejši so:
1. Izboljšuje posameznikove gibalne sposobnosti in ima pozitiven vpliv na
telesni razvoj.
2. Povečuje aerobne sposobnosti posameznika, kar vpliva na večjo
zmogljivost in učinkovitost tudi na številnih drugih področjih, in
pripomore k lažjemu soočanju z napori okolja (zmanjšana aerobna
sposobnost vpliva na večjo in hitrejšo utrujenost ob telesni aktivnosti ali
delu, večjo verjetnost napak pri dolgotrajnem mentalnem ali fizičnem delu
itd.).
3. Zmanjšuje verjetnosti za razvoj številnih bolezni (bolezni srca in ožilja,
doživetje kapi, razvoj sladkorne bolezni tipa 2).
4. Pomaga uravnavati telesno težo in posameznika odvrača od zdravju
škodljivih vedenj, kot so uživanje alkohola, tobaka in drog (več o tem v
poglavju 2.2.3 Zdravje).
5. Posledično povečuje odpornost, prispeva k boljšemu počutju in k daljši
življenjski dobi (Doupona Topič in Petrović, 2007, str. 72; Hoffman, 2005,
str. 65; Škof, 2010, str. 211).
2.3.2.2 Vpliv ukvarjanja s športom na psihično zdravje
Pozitivni učinki športne aktivnosti na psihično zdravje so številni, zlasti
pomembno vlogo pa igrajo v obdobju oblikovanja posameznikove osebnosti,
ustvarjanja vrednot in navad, torej v obdobju otroštva in mladostništva. V
nadaljevanju bomo opredelili in na kratko predstavili področja, na katera ima
(lahko) ukvarjanje s telesno aktivnostjo pozitiven vpliv.
a) Občutek samozavesti in dejavnega odnosa do sveta. Ta se oblikuje zaradi
truda in potrpljenja, ki ga mora posameznik vložiti v aktivnost, ter dobrega
občutka ob uspehu, kar mu daje pozitivno izkušnjo o uspešnem premagovanju
ovir. Kadar ima posameznik občutek, da nekaj zmore, potrjuje pomen zanašanja
30
nase, s tem pridobiva samozavest in zaupanje vase, hkrati pa se uči prilagajanja in
spopadanja z zunanjimi obremenitvami (Škof, 2010).
b) Obvladovanje stresa. Športna aktivnost ima na tem področju dva učinka – v
pripravljenosti namreč vzdržuje tako fizične kot psihične potenciale človeka, ki
skupaj vplivajo na uspešno spopadanje s stresnimi situacijami. Posamezniki, ki so
fizično močnejši (zaradi dobrega zdravja, ki je posledica aktivnega športnega
udejstvovanja), so bistveno manj dovzetni za stresne situacije. Prav tako se
športno aktivni posamezniki s stresom spopadajo bolj aktivno, se ne umikajo in ne
pristajajo na poraz že vnaprej, saj ob športu razvijajo prilagodljivost, ki jo znajo
učinkovito izkoristiti tudi, kadar se soočajo z novimi in nepoznanimi situacijami.
Poleg tega jih občutek samozavesti, ki jo pridobivajo med športnim
udejstvovanjem, »najbolj učinkovito in naravno opremlja za uspešno
obvladovanje stresa« (prav tam).
c) Sprostitev. Ob številnih drugih načinih sproščanja (poslušanje glasbe, branje
knjige, počitek itd.) je pomembna tudi sprostitev ob športni aktivnosti. Ta se
razlikuje od drugih vrst v tem, da razgiba tudi telo, kar pomaga zrahljati duševne
napetosti in skrbi ter pomaga vzpostaviti ravnovesje na dejaven način. Prav zato
tudi pripomore k učinkovitejšemu učenju in lažjemu premagovanju miselnih
naporov (prav tam).
č) Potreba po vznemirjenju. Športna aktivnost lahko zadovolji tudi to potrebo,
ki je pri nekaterih bolj, pri drugih pa manj izražena. Med aktivnostjo se namreč v
osrednjem živčevju sproščajo adrenalin in snovi, ki posamezniku dajejo občutek
vznemirjenja, zaradi česar občuti ugodje (prav tam).
d) Agresivnost. Z redno in dovolj intenzivno športno aktivnostjo lahko
pripomoremo k razvoju zdrave agresivnosti, ki kot ena izmed temeljnih
osebnostnih lastnosti lahko pomaga na poti do prave samozavesti in spodbuja
dejaven pristop k stvarem. Posameznik, ki razvije zdravo agresivnost, se
31
samostojno in dejavno spoprijema s problemi ter zna ceniti trud drugih. Odvrača
ga od pasivnosti in nemoči, ki sta značilnosti razdiralne agresivnosti (prav tam).
e) Vpliv na počutje in razpoloženje. Ob športni aktivnosti se sproščajo snovi, ki
povzročajo doživljanje ugodja in dobrega počutja. Je aktivnost, ki spodbuja
pozitivno predstavo o sebi, prinaša zadoščenje ob vloženem trudu, omogoča
druženje in daje občutek, da delamo nekaj zdravega in koristnega, zaradi česar
občutimo zadovoljstvo. Je tudi uspešna metoda zmanjševanja občutij tesnobnosti
in depresivnosti (prav tam; Hoffman, 2005).
f) Vpliv na oblikovanje osebnosti. Športna aktivnost, ki je prilagojena
posameznikovim interesom in ob kateri se ta dobro počuti, lahko pripomore k
razvoju tistih lastnosti, ki mu koristijo, in pomaga odpravljati tiste, ki omejujejo
njegovo zdravo osebnostno rast. Prava izbira aktivnosti lahko posamezniku vliva
zaupanje vase, usmerja zdravo agresivnost in pomaga razvijati pomembne obče
človeške značilnosti in vrednote, kot so vztrajnost, potrpežljivost, delavnost,
pozitiven odnos do narave itd. Ob njej spoznava svoje občutke ob psiho-fizičnih
naporih in samega sebe (svoje psihične in telesne meje) (Škof, 2010, str. 123–124,
211).
2.3.2.3 Vpliv ukvarjanja s športom na oblikovanje socialnih veščin
Ob športnih aktivnostih posameznik razvija številne socialne veščine, ki mu
koristijo tudi na drugih področjih življenja. Šport vpliva na mišljenje, čustvovanje
in odnose med ljudmi ter ima pomemben vzgojni potencial, ki se izraža v
vedenjski samokontroli ter ustreznejšem moralnem, etičnem in estetskem
presojanju (Doupona, 2007; Kovač, 1995).
Športne aktivnosti tako nimajo le širšega zdravstvenega in ožjega športnega
pomena, ampak lahko pomembno vplivajo tudi na celosten osebnostni razvoj in
vzgojo posameznika. Zaradi vseh omenjenih pozitivnih učinkov športne aktivnosti
v življenjih posameznikov zasedajo vse pomembnejše mesto in postajajo »obča
vrednota ljudi današnjega časa« (Škof, 2010, str. 211).
32
Študije kažejo, da se tudi Slovenci (predvsem odrasli) vse bolj zavedajo pomena
zdravega načina življenja, pri čemer veliko Slovencem redna športno-rekreacijska
aktivnost pomeni način življenja (Sila, 2002, povz. po Škof, 2010, str. 189). K
zavesti o telesno aktivnem življenjskem slogu veliko prispevajo vse številčnejše
športno-rekreacijske prireditve (tekaški in kolesarski maratoni, razna tekmovanja
v ekipnih športih, maratoni aerobike itd.) kot tudi vse večja medijska podpora
gibanja in zdravega načina življenja. Med odraslo populacijo narašča število ljudi,
ki se ukvarjajo s športno aktivnostjo, kar potrjuje tudi vse večja udeležba na
različnih športno-rekreacijskih prireditvah (Škof, 2010). Najbolj zgovorno to
potrjuje podatek o udeležbi na največji tekmovalni in športno-rekreacijski
prireditvi v Sloveniji – Ljubljanskem maratonu. Od njegovega začetka leta 1996
pa do letos (2011) se je udeležba tekačev povečala za 32-krat (1996: 673 tekačev;
2011: 22.081 tekačev v dveh dneh), samo v zadnjem letu pa za dobrih 5.000
udeležencev (2010: 16.905 tekačev) (»Ljubljanski maraton«, b. l.).
Tudi otroci in mladi so dandanes vse bolj poučeni o pomenu športnega načina
življenja in se zavedajo pomembnosti športne aktivnosti za nadaljnje življenje,
čeprav jo v primerjavi s svojimi starši vrednotijo nekoliko nižje (Jurak, Kovač,
Strel, 2007a; 2007b). Kljub temu je v osnovni šoli tako na razredni kot na
predmetni stopnji športna vzgoja najbolj priljubljen predmet, kar kaže na
pozitivne izkušnje otrok s športno aktivnostjo (Jurak, Kovač, Strel, 2007a).
Podatek je zelo spodbuden, saj kaže na interes otrok za športne aktivnosti, kar
lahko z ustreznimi spodbudami in dodatnim usmerjanjem vodi do razvoja
zdravega in športnega življenjskega sloga v odraslosti. Za razvoj pozitivnega
odnosa do športa v odraslosti sta namreč najpomembnejši prav obdobji otroštva in
mladostništva (Škof, 2010). Na oblikovanje takšnega odnosa imajo največji vpliv
šola, starši in mediji, ne moremo pa izključiti tudi vpliva vrstnikov, učiteljev,
javnega zdravstva, športne vzgoje v obdobju šolanja in strokovnih združenj
(Jurak, Kovač, Strel, 2007a; Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007; Škof, 2010).
Pozitivni učinki športne aktivnosti na mlade pa so lahko doseženi le, če so vplivi
nanje dovolj pogosti (priporočljivo vsak dan) in dovolj intenzivni. Prav zato imajo
33
obsežnejši in zahtevnejši programi v otroštvu ter dolgotrajnejše šolanje večji vpliv
na aktiven življenjski slog v odraslosti (Škof, 2010, str. 197; Kovač, 1995, str. 54).
2.3.3 Oblikovanje športnega življenjskega sloga
Na oblikovanje aktivnega in v športne aktivnosti usmerjenega ter zdravega
življenjskega sloga vplivajo številni dejavniki, ki jih lahko razvrstimo v štiri ravni:
- V osnovi je veliko odvisno od posameznika in njegovih bioloških (telesne
značilnosti in gibalne sposobnosti), kognitivnih (količina in stopnja
športnih znanj), emocionalnih (motivi, vrednote) in socialnih (način
vključevanja v športne aktivnosti itd.) značilnosti.
- Pomembno vlogo imajo tudi ljudje, ki obkrožajo posameznika. Zlasti za
obdobje adolescence je značilno, da na športno dejavno vedenje vplivajo
pomembni drugi – v prvi vrsti predvsem vrstniki. Sledi družinsko okolje
oziroma starši, ki športno aktivnost spodbujajo na različne načine (s
spodbujanjem ali soudeležbo, plačevanjem vadnine, z nakupom športne
opreme itd.), kar je povezano tudi s socialno-ekonomskim statusom
družine. Podobno vlogo pomembnih drugih imajo tudi učitelji, vaditelji in
trenerji, ki s kvalitetnim delom močno vplivajo na to, ali se bo posameznik
tudi kasneje v življenju ukvarjal s športom.
- Tretjo raven predstavljajo institucije, v katere je posameznik vključen in
kjer preživi večino časa, pri čemer najbolj izstopata šola in celotno šolsko
okolje, pomembno vlogo pa imajo tudi društva, formalne in neformalne
skupine.
- Četrta raven zajema kulturno in socio-politično okolje, v katerem
posameznik biva (družbene vrednote in norme, dostopnost športnih
površin ponudbe, vadbenih programov, šolski in zdravstveni sistem,
kultura prehranjevanja itd.) (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007a; Starc in
Kovač, 2007; Škof, 2010).
S preučevanjem teh dejavnikov se ukvarja tudi sociologija športa, ki preučuje
številne sociološke razsežnosti športne rekreacije. V nadaljevanju bomo
34
predstavili vpliv tistih dejavnikov, ki so v dosedanjih raziskavah pokazali
pomembno statistično povezanost s športno aktivnostjo.
2.3.3.1 Športna aktivnost v povezavi s spolom
Študije kažejo, da spol pomembno vpliva na ukvarjanje posameznika s športom,
do razlik prihaja na naslednjih področjih: pogostost in oblike športne aktivnosti,
izbira športnih zvrsti ter motivi za ukvarjanje s športom (Doupona Topič in
Petrović, 2007).
Glede na pogostost športne aktivnosti so moški bolj športno dejavni kot ženske,
čeprav je v zadnjih letih opaziti izjemno povečanje števila športno dejavnih žensk
v primerjavi z moškimi. Če je bila leta 2000 razlika med športno aktivnimi
moškimi in športno aktivnimi ženskami 19 %, se je ta do leta 2006 zmanjšala
zgolj na 5 %, pri čemer je še zmeraj nekoliko več športno aktivnih moških (64,7
%) kot žensk (59,0 %) (Jurak, Kovač, Strel, 2007b, str. 161). Tudi raziskave
mladine kažejo, da so fantje bolj športno in tudi telesno aktivni kot dekleta
(Brettschneider in Naul, 2004, str. 25; Scagnetti, 2007, str. 62).
Podobne razlike obstajajo glede oblik športnih aktivnosti. Več moških (34,8 %)
kot žensk (27 %) se redno ukvarja s športno aktivnostjo, se pa zmanjšuje del
neaktivne populacije žensk in se pridružuje tistemu delu ženske populacije, ki se s
športno aktivnostjo ukvarja občasno oziroma neredno. Tudi mladinske raziskave
kažejo, da se fantje pogosteje vključujejo v redne in organizirane oblike športne
vadbe kot dekleta (Brettschneider in Naul, 2004, str. 31; Jurak, Kovač, Strel,
2007c, str. 166, 172).
Prav tako med spoloma obstajajo razlike v izbiri športnih zvrsti in motivih za
njihovo izbiro, kar je povezano z odnosi med spoloma ter žensko in moško
kulturno identiteto naše družbe, ki jo posameznik gradi v procesu socializacije
(Doupona Topič in Petrović, 2007).
Ne glede na spol so najpopularnejši športi Slovencev hoja, kolesarjenje in
plavanje. Pri izbiri prevladujejo športi, ki zahtevajo relativno malo denarja in se
35
jih lahko ljudje relativno hitro naučijo (prav tam). Razlike glede na spol pa so
opazne pri izbiri ostalih zvrsti, in sicer: moški pogosteje izbirajo ekipne športne
igre (košarka, nogomet) in športe, pri katerih prihaja do telesnega kontakta
(borilne veščine), medtem ko pri ženskah že skoraj 20 let med najpopularnejšimi
športi ni niti enega ekipnega športa. Ženske raje izbirajo individualne športne
aktivnosti, kjer je manj medosebnih dotikov, in ki zahtevajo manjši obseg
mišičnega naprezanja ter so bolj »estetske« narave (jutranja gimnastika, aerobika,
ples, rolanje). Prav tako imajo izjemno slabo mnenje o tekmovalnih disciplinah in
jih odklanjajo značilno bolj kot moški. Moški nasprotno izbirajo več ekipnih
športov in izbirajo zvrsti, ki temeljijo na tekmovanju, zmagovanju, izkazovanju
moči in spretnosti, fizični superiornosti ali celo nasilju (Jurak, Kovač, Strel,
2007c; Doupona Topič in Petrović, 2007; Škof, 2010). Podobne trende je mogoče
opaziti tudi v raziskavah študentske populacije, ki jih Klenovšek (2005b, str. 136)
pojasnjuje z vidika motivacije – ženske v športu vidijo predvsem možnosti za
doseganje zdravja, oblikovanje telesa in izgubo teže, kar je povezano s sodobno
atletsko estetiko ženske lepote, medtem ko moški v športu iščejo referenčne
skupine, v katerih se lahko potrjujejo in izražajo svojo agresivnost ter pri tem
dosegajo uspehe, skozi katere se definirajo. Kljub navedenim razlikam pa večina
raziskav potrjuje, da postajajo tako športna vadba moških in žensk kot tudi njihovi
motivi za športno udejstvovanje čedalje bolj podobni (Jurak, Kovač, Strel, 2007c,
str. 171; Koželj, 2007, str. 149).
2.3.3.2 Športna aktivnost v povezavi z izobrazbo in s socialno-ekonomskim
položajem
Številne raziskave potrjujejo, da so izobrazba in z njo povezan socialno-
ekonomski položaj posameznika ter posameznikova pripadnost različnim
družbenim skupinam izredno pomembni dejavniki, ki vplivajo na vključevanje v
športne aktivnosti. Tako so ljudje z nižjo izobrazbo in nižjimi dohodki manj
športno aktivni. Največ športno aktivnih je med visokošolsko izobraženimi (83
%), prav tako se njihov delež z leti vedno bolj povečuje, medtem ko se delež
športno aktivnih posameznikov z nižjo izobrazbo (nedokončana/končana OŠ,
končana poklicna šola) z leti zmanjšuje, pri čemer so najmanj aktivni tisti z
36
nedokončano osnovno šolo (le 18, 7 %) (Doupona Topič in Petrović, 2007, str.
156; Hoffman, 2005, str. 66).
Podobno povezavo kažejo tudi raziskave mladine. Obseg gibalne in športne
aktivnosti mladih je odvisen tako od njihovega učnega uspeha kot od izobrazbe
staršev. Mladostniki z nadpovprečnim učnim uspehom so najbolj aktivni, tisti s
podpovprečnim pa najmanj aktivni, vendar avtorji opozarjajo, da na podlagi teh
podatkov še ne moremo sklepati, da sta dejavnika v vzročno-posledični povezavi
(Jurak, Kovač, Strel, 2007c; Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007b). Mladostniki, ki
so bolj športno aktivni, imajo višje izobražene starše, prav tako se njihovi starši
pogosteje ukvarjajo s športom. Višje izobraženi starši so tudi bolj pripravljeni
finančno prispevati k organizirani vadbi svojih otrok (Jurak, Kovač, Strel, 2007c,
str. 172). Tako lahko predvidevamo, da na športno aktivnost otrok in
mladostnikov pomembno vplivata izobrazba staršev in socialno-ekonomsko stanje
družine (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007b; Tušak in Faganel, 2004).
Takšni so tudi zaključki raziskave HBSC Slovenja 2006 (2007, str. 61), ki
ugotavlja, da dober socialno-ekonomski položaj družine na posameznika vpliva
spodbudno, slab pa zaviralno, zaradi česar so posamezniki iz slabših socialno-
ekonomskih razmer v depriviligiranem položaju. Na to opozarjajo tudi številni
drugi avtorji, ki predlagajo, da bi zanje morali v prihodnosti zagotoviti boljše
pogoje preko različnih dejavnosti in z ozaveščanjem v šoli (Škof, 2010).
2.3.3.3 Športna aktivnost v povezavi s socialnim okoljem
Socialno okolje ima velik vpliv na obseg in izbiro športnih aktivnosti. K
pomembnim dejavnikom prištevamo prijatelje, vrstnike in starše oziroma
družinsko okolje (Hoffman, 2004).
Odnos staršev do športne aktivnosti in njihovo vključevanje v te aktivnosti ima
pomemben vpliv na športno aktivnost otrok. Otroci iz družin, v katerih se vsaj
eden od staršev ukvarja s športom, imajo večje možnosti, da bodo tudi sami bolj
športno aktivni, možnosti pa se še povečajo, če sta oba starša športno aktivna
37
(Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007b; Tušak in Faganel, 2004). Tudi če starši niso
aktivni, pa otroka vsaj spodbujajo k vključevanju v različne športne aktivnosti,
obstaja večja verjetnost, da bo njihov otrok športno aktiven. Pri tem pomembno
vlogo igra tudi izobrazba staršev (Tušak in Faganel, 2004).
Glede vprašanja, kdo izmed staršev ima pomembnejšo vlogo pri vključevanju
otrok v športne aktivnosti, so ugotovitve različne. Po nekaterih raziskavah naj bi
imele vpliv na oblikovanje družinskega vzorca športne aktivnosti predvsem
ženske, zato bi lahko razvoj ženskega športa, ki smo mu priča v zadnjih letih,
pomembno vplival na športno aktivnost otrok in mladine (Doupona, 1996, povz.
po Jurak, Kovač, Strel, 2007b, str. 161). Po drugi strani pa naj bi pri mladostnikih,
ki se zelo aktivno ukvarjajo s športom (ga redno trenirajo in so zelo uspešni na
svojem področju), imel večji vpliv oče, kar avtorji pojasnjujejo z vlogo očeta v
procesu socializacije, ki naj bi posegel v simbiotičen odnos mati-otrok in otroka
vodil v aktivnost in druge socialne kroge (Tušak in Faganel, 2004).
Skoraj enako pomemben vpliv naj bi imeli na športno aktivnost posameznika tudi
vrstniki in prijatelji, kar je posebej značilno za obdobje mladostništva. Obstaja
večja verjetnost, da bo posameznik razvil aktiven življenjski slog, če njegovi
prijatelji in vrstniki preživljajo prosti čas na aktiven način (Hoffman, 2004; Jurak,
Kovač, Strel, 2007b).
2.3.3.4 Športna aktivnost v povezavi s prejšnjim športnim udejstvovanjem
Na športno udejstvovanje otrok in mladine pomembno vplivajo predhodne
izkušnje s športom, ki jih pridobijo doma (preko spodbujanja in vzorcev športne
aktivnosti staršev) in v šoli (Jurak, Kovač, Strel, 2007b). Dolgoročno imajo večji
vpliv obsežnejši in zahtevnejši programi (npr. interesni športni programi, v
tekmovalni šport usmerjeni programi itd.), prav tako je pomembno, da so vplivi
dovolj pogosti in intenzivni (Škof, 2010). Raziskave kažejo tudi naslednji
povezanosti:
- Boljša telesna zmogljivost otrok in mladostnikov pomeni večji obseg
telesne dejavnosti v odraslosti.
38
- Mladostniki z več športnimi izkušnjami in obsežnejšo telesno dejavnostjo
imajo bolj pozitivna stališča do športne dejavnosti tudi v odraslosti (Škof,
2010, str. 136).
Številni avtorji v svojih raziskavah poudarjajo, da zgodnje ukvarjanje s športno
aktivnostjo vpliva na športen življenjski slog v odraslosti, po drugi strani pa je
tudi kar nekaj takšnih, ki teh trendov ne potrjujejo (Hoffman, 2005; Starc in
Kovač, 2007; Tušak, 2004). Škof (2010, str. 136) je ob pregledu najpomembnejših
longitudinalnih študij v svetu zaključil, da »se športno aktiven življenjski slog,
razvit v otroštvu in mladostništvu, prenaša v odraslost, vendar so povezave med
športno/telesno dejavnostjo v otroštvu/mladostništvu in odraslem obdobju nizkega
ranga«.
2.3.3.5 Športna aktivnost v povezavi z značilnostmi kraja bivanja
Med prebivalci v različnih krajevnih skupnostih obstajajo precejšnje razlike glede
športne aktivnosti. V vaških krajevnih skupnostih so ljudje v vseh starostnih
skupinah precej manj aktivni kot v mestnem in primestnem okolju (Doupona
Topič in Petrović, 2007; Jurak, Kovač, Strel, 2007c). Med prebivalci mestnih in
primestnih okolij ne obstajajo razlike v obsegu športne aktivnosti, kaže se le
nekoliko bolj kakovosten odnos do športa pri prebivalcih primestnih okolij
(Doupona Topič in Petrović, 2007). Prav tako se v mestnem okolju več mladih
vključuje v organizirane oblike športne aktivnosti, medtem ko se v primestnih
okoljih več mladih vključuje v neorganizirane oblike (Brettschneider in Naul,
2004).
39
2.3.4 Motivi za športno aktivnost
Mladi se v športne aktivnosti vključujejo predvsem zaradi skrbi za zdravje in
telesno kondicijo. Ob tem večina vidi v športu tudi priložnosti za zabavo in užitek,
rekreacijo, druženje s prijatelji in vzdrževanje prijateljstev, oblikovanje lepe
postave, sproščanje napetosti ter razvoj sposobnosti in storilnosti. Najmanj
pomembne vrednote v športu jim predstavljajo moda, agresivnost, razburjenje
oziroma razburljivo življenje, ugajanje staršem ter ugled in moč. Najbolj
ambivalentno izbrana vrednota v športu je sprostitev napetosti, saj jo nekateri
prepoznavajo kot pomembno, drugi pa ne. Pomena sprostitve skozi športno
aktivnost se zavedajo predvsem tisti, ki se s športom ukvarjajo redno oziroma
resno (Koželj, 2007; Škof, 2010) .
Čeprav so mladi v osnovnih motivih za ukvarjanje s športom precej enotni,
obstajajo tudi določene razlike glede na spol, ki jih lahko pripisujemo različnim
kulturnim identitetam moških in žensk v naši družbi. Tako moški najpogosteje
izbirajo predvsem športe, ki temeljijo na tekmovanju, zmagovanju in
premagovanju nasprotnika, kar kaže na to, da v športu iščejo predvsem referenčne
skupine, v katerih lahko potrjujejo svojo uspešnost in izražajo agresivnost ter se
definirajo skozi uspehe, ki jih pri tem dosegajo (Klenovšek, 2005b; Koželj, 2007).
Ženske so za razliko od moških veliko manj naklonjene tekmovalnim vsebinam in
se veliko bolj nagibajo k estetskim športnim aktivnostim, ki potekajo v naravi
(Klenovšek, 2005b; Škof, 2010). Šport jim predstavlja predvsem možnost za
doseganje zdravja, dobrega počutja in oblikovanje lepe postave, kar je skladno s
sodobnim pojmovanjem (predvsem ženskega) telesa, ki v ospredje postavlja
zunanji videz. Družba, v kateri živimo, dandanes namreč izrazito visoko vrednoti
vitkost, zaradi česar so vitke ženske bolj cenjene. Tako telo nima več le estetske
funkcije, ampak mu družba pripisuje številne druge pomene, ki na simbolni ravni
kažejo tudi na druge »kvalitete« posameznika, kot so značaj, lastnosti in vrline.
Vitkim ženskam družba pripisuje lepoto in zdravje, posledično pa tudi večjo
priljubljenost, družbeno sprejemljivost, discipliniranost, srečo in uspeh (Seymour,
1988, povz. po Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007a, str. 9).
40
2.3.5 Kriteriji priporočljive športne aktivnosti
V zadnjih dvajsetih letih so bili v različnih državah oblikovani številni kriteriji in
priporočila glede športne, predvsem pa telesne, dejavnosti otrok in odraslih,
potrebne za normalen razvoj in zdravje. Zgodnejša priporočila so bila milejša,
dandanes pa postajajo vse zahtevnejša. Pri tem je potrebno opozoriti, da se
večinoma nanašajo na telesno dejavnost in ne na samo športno aktivnost
(natančnejša razlika med pojmoma je pojasnjena na začetku poglavja 2.3 Športna
aktivnost), zaradi česar so tudi obsežnejša. Prav tako je pomembno vedeti, da
veljajo za otroke in mladino zaradi njihovih telesnih in razvojnih značilnosti
nekoliko drugačna priporočila kot za odrasle.
Priporočila Ministrstva za zdravje v Sloveniji se skladajo z najnovejšimi
priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ta za normalno ohranjanje
zdravja priporoča najmanj 30 minut zmerno intenzivne telesne aktivnosti vsaj 5-
krat tedensko ali vsaj 20 minut intenzivne telesne aktivnosti vsaj 3-krat tedensko.
Ob tem opozarjajo, da je (predvsem za mlade) veliko bolj priporočljiv večji obseg
teh aktivnosti (ne zgolj 20 ali 30 minut, ampak najmanj ena ura) (»Smernice EU o
telesni dejavnosti«, 2008, str. 7; Škof, 2010, str. 142).
Za določanje spodnjih mej zmerno intenzivne in intenzivne obremenitve so v
uporabi različne metode. Najpogostejša in tudi najbolj splošno poznana je metoda
z merjenjem srčnega utripa. Ta kot prag zmerne intenzivne obremenitve upošteva
srčni utrip 120–140 utripov na minuto oziroma vrednost 70–75 % maksimalnega
srčnega utripa (kadar smo lažje zadihani in se še lahko pogovarjamo), kot prag
intenzivne obremenitve pa vrednosti, ki so višje od 75 % maksimalnega srčnega
utripa (med vadbo se težko pogovarjamo) (Kozjek, b. l.; Škof, 2010). Stopnja
obremenitve se navadno meri z merilcem srčnega utripa, ki na podlagi
posameznikovega maksimalnega srčnega utripa (ta se okvirno izračuna na podlagi
enačbe '220 – leta' za moške oz. '226 – leta' za ženske) sam izračuna meje
posameznikove obremenitve v %. Metoda je dobro poznana vsem športnikom,
postaja pa tudi zelo razširjena med rekreativci.
41
Kot zmerno intenzivne telesne aktivnosti zato navadno razumemo vse telesne
aktivnosti, s katerimi se posameznik ukvarja med dnevom, in ki zmerno
pospešujejo srčni utrip – poleg manj intenzivnih oblik športne aktivnosti (npr.
lahkoten tek, živahna hoja) tudi vsakdanje aktivnosti (košenje trave, pranje
avtomobila, gospodinjska dela itd.). Intenzivna telesna aktivnost pa se večinoma
nanaša le na športne aktivnosti (tek, kolesarjenje, igre z žogo itd.), saj ob njih
praviloma dosegamo višje obremenitve. Tako je za natančnejše preučevanje
doseganja priporočljivih vrednosti potrebno ločiti med ukvarjanjem s telesnimi in
športnimi aktivnostmi. Za doseganje podobnega učinka je namreč potrebne veliko
več telesne aktivnosti (vsaj 30 minut, 5-krat tedensko) kot športne aktivnosti (vsaj
20 minut, vsaj 3-krat tedensko) (Kozjek, b. l.; »Smernice EU o telesni
dejavnosti«, 2008).
Strokovnjaki opozarjajo, da tudi omenjena priporočila niso povsem ustrezna, saj
so precej splošna in premalo upoštevajo različne starostne skupine. Novejše
raziskave namreč kažejo, da so za otroke in mladostnike primernejše srednje in
višje intenzivne obremenitve (80–85 %), predvsem za doseganje napredka v
vzdržljivosti in aerobnih sposobnostih (Škof, 2010, str. 144–145). Glede na starost
obstajajo tudi razlike v obsegu aktivnosti, saj so raziskave pokazale, da je za
ohranjanje zdrave telesne teže in ustrezne sestave telesa z leti potrebne več telesne
dejavnosti (prav tam, str. 149).
Ti podatki potrjujejo ugotovitve strokovnjakov, ki opozarjajo, da še vedno
nimamo (dovolj) natančnih empiričnih podatkov o tem, kolikšen obseg in
intenzivnost vadbe sta dejansko potrebna za vzdrževanje telesne pripravljenosti in
ohranjanje zdravja (Škof, 2010, str. 142). Priporočila imajo zato bolj funkcijo
spodbujanja posameznikov k telesni aktivnosti in postavljajo zgolj okvirne meje
za lažje preučevanje, z vidika strokovnosti pa bo potrebnih še precej natančnejših
študij, da bi ugotovili, kolikšen obseg in kakšen tip telesne dejavnosti sta
najprimernejša za vzdrževanje zdravja in dobrega počutja za različne starostne
skupine ljudi (prav tam, str. 144).
42
Za ugotavljanje telesne in športne aktivnosti ljudi lahko uporabimo številne
metode (neposredno opazovanje, merjenje s pomočjo pedometrov, merilnikov
srčnega utripa itd.), a so te za uporabo na velikem številu testirancev pogosto
prezahtevne, drage in zamudne. V Evropi je zato najpogosteje uporabljena
metoda, ki temelji na posameznikovi zaznavi oziroma poročilu (»self report«) o
njegovi dejavnosti v nekem preteklem obdobju. Poznamo tri tovrstne tipe
spremljanja telesne dejavnosti – anketni vprašalnik, metoda intervjuja in metoda
dnevnika (Brettschneider in Naul, 2004, Škof, 2010). Čeprav gre za metode, ki
temeljijo predvsem na posameznikovi subjektivni zaznavi in ne na objektivnih
meritvah (kot na primer pri uporabi pedometra), navadno zagotovijo
reprezentativne podatke. Nekoliko vprašljive so le, kadar jih uporabimo pri
otrocih, saj ti naj ne bi bili zmožni objektivno oceniti intenzivnosti, pogostosti in
trajanja določenih aktivnosti (Brettschneider in Naul, 2004). Tudi za raziskavo v
tej diplomski nalogi bomo uporabili metodo anketnega vprašalnika.
2.3.6 Telesna in športna aktivnost mladih
V sodobni družbi postaja šport vse bolj pomembna oblika preživljanja prostega
časa (Klenovšek, 2005b, str. 131). To potrjuje tudi raziskava Mladina 2010
(2011), ki kaže, da v okviru prostočasnih dejavnosti v zadnjem desetletju izrazito
narašča ukvarjanje mladih s športom, prav tako postaja šport ena izmed
pomembnejših prostočasnih dejavnosti mladih. 92 % mladih se v prostem času
ukvarja s športom, od tega slabi dve tretjini vsaj 1-krat tedensko, ena tretjina pa
najmanj 4-krat tedensko. Le 7,1 % je takšnih, ki se s športom nikoli ne ukvarjajo
(prav tam, str. 211, 261).
Kljub spodbudnim podatkom o naraščanju športne aktivnosti med mladimi in
njihovem relativno visokem vrednotenju športa (več o tem v poglavju 2.3.2
Pomen športnih aktivnosti za posameznika), natančnejše študije o telesni
aktivnosti mladih kažejo nekoliko drugačne rezultate. Njihovo vrednotenje
navadno temelji na upoštevanju vseh telesnih dejavnosti (ne le športnih) in kot
merilo zadostne dejavnosti za ohranjanje zdravja upoštevajo priporočila Svetovne
zdravstvene organizacije, po katerih naj bi mladostnik bil telesno aktiven vsaj 60
43
minut na dan, vsaj 5-krat na teden (Škof, 2010). Na podlagi takšnih kriterijev
rezultati kažejo, da telesna in športna aktivnost slovenske mladine ni zadostna.
Čeprav se torej po podatkih Mladine 2010 (2011) število športno aktivnih mladih
povečuje, se številni mladi glede na te kriterije še vedno ne gibljejo dovolj
pogosto, da bi telesna dejavnost pozitivno vplivala na njihovo zdravje (Scagnetti,
2007; Škof, 2010).
V primerjavi z drugimi evropskimi državami je stanje v Sloveniji sicer dokaj
ugodno, saj so slovenski mladostniki med bolj športno/telesno dejavnimi v
Evropi, vendar raziskovalci opozarjajo, da je tudi obseg telesne dejavnosti
slovenske mladine pod priporočljivo ravnjo (Brettschneider in Naul, 2004;
Scagnetti, 2007, Škof, 2010). V Sloveniji je redno telesno aktivnih (1 uro vsak
dan) le 45 % osnovnošolcev in 30 % dijakov, kar se približuje tudi ugotovitvam
Študije o življenjskem slogu mladih (2004), in sicer, da približno dve tretjini
mladih Evropejcev ni dovolj telesno aktivnih (Brettschneider in Naul, 2004, str.
35; Škof, 2010, str. 241).
Podobno sliko kažejo tudi raziskave slovenske študentske populacije. Ukvarjanje
s športom predstavlja eno izmed pomembnejših prostočasnih aktivnosti študentov,
vendar se le malo študentov redno ukvarja s športno aktivnostjo. Več kot polovica
se namreč niti 1-krat tedensko ne ukvarja s športom, prav tako je precej nizek
odstotek tistih, ki se z njim ukvarjajo večkrat tedensko (le 10 % vsaj 3-krat
tedensko). Le majhen odstotek študentov (3 %) tudi sodeluje na športnih
prireditvah (Klenovšek, 2005a, str. 81; 2005b, str. 134).
Na slabo stanje na področju športne aktivnosti študentov opozarja tudi Lipošek
(»Trenutno stanje slovenskega univerzitetnega športa«, 2011), ki trdi, da je
športno aktivnih le okoli 7 % študentov.
Na podlagi tega lahko sklepamo, da sicer mladi svoj prosti čas pogosto namenjajo
športu, vendar je malo takšnih, ki se z njim ukvarjajo dovolj pogosto in redno, da
bi to imelo pomemben vpliv na njihovo zdravje.
44
Glede na vrsto športnih aktivnosti so med študenti najbolj priljubljeni t. i.
»klasični športi«, kot so kolesarjenje, tek, smučanje in plavanje, v zadnjih
desetletjih pa postajajo vse bolj popularni tudi »novejši« športi – fitnes/aerobika,
bordanje, rolanje in adrenalinski športi (bungee, rafting itd). Tudi pri študentski
populaciji je opaziti razlike v izbiri športnih aktivnosti glede na spol, ki so
podrobneje opisane v podpoglavju 2.3.3.1 Športna aktivnost v povezavi s spolom
(Klenovšek, 2005a, str. 81; 2005b, str. 135).
Ostale ugotovitve raziskav o telesni aktivnosti mladih lahko strnemo v naslednje
trditve:
- Različne študije kažejo zelo velike razlike v deležu otrok in mladine (10–
80 %), ki ne dosegajo priporočljivega obsega zdravju koristne telesne
dejavnosti. Kljub temu večinoma potrjujejo, da se obseg telesne dejavnosti
mladine v zadnjih dveh desetletjih še zmanjšuje.
- Stopnja telesne dejavnosti z odraščanjem pada, vsaj v obdobju
adolescence. Upad je zlasti opazen pri dekletih.
- Zmanjšuje se delež mladih, ki se športno udejstvujejo vsak dan.
- Prav tako se znižuje raven splošne telesne pripravljenosti mladih.
- Moški so značilno bolj telesno aktivni od žensk in se bolj pogosto
vključujejo v organizirane športne aktivnosti, medtem ko imajo ženske
raje neformalne aktivnosti (Brettschneider in Naul, 2004; Scagnetti, 2007
Škof, 2010).
45
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 NAMEN
Namen empiričnega dela diplomske naloge je podrobneje raziskati nekatere vidike
športne aktivnosti mladih, pri čemer se bomo osredotočili na študentsko
populacijo. Predvsem želimo raziskati, kateri dejavniki imajo vpliv na njihovo
športno aktivnost in kako je ta povezana z njihovim življenjskim slogom.
Za ta namen smo izvedli lastno anketno raziskavo na določenem vzorcu
študentske populacije. Cilji raziskave so bili naslednji:
- Analizirati povezave med nekaterimi socio-demografskimi dejavniki in
športno aktivnostjo mladih.
- Analizirati povezave med športno aktivnostjo in nekaterimi vidiki
življenjskega sloga mladih, kot so prosti čas, vrednote in zdravje (kolikšen
del prostega časa namenijo športu, njihovo vrednotenje športa, povezanost
športne aktivnosti z zdravjem itd.).
- Analizirati vzroke mladih za njihovo (ne)udejstvovanje v športu.
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV
3.2.1 Raziskovalna vprašanja
Pri raziskovanju problema smo si zastavili šest širših raziskovalnih vprašanj, ki so
tako deskriptivnega kot eksplikativnega značaja, in sicer:
V1 Koliko mladih svoj prosti čas nameni športnim aktivnostim in kako redne
so te aktivnosti?
V2 Kateri socio-demografski dejavniki vplivajo na športno aktivnost mladih?
V3 Ali mladim športna aktivnost predstavlja pomembno vrednoto?
46
V4 Ali obstaja povezava med pogostostjo športne aktivnosti in skrbjo za
zdravje (način prehranjevanja, poseganje po zdravju škodljivih snoveh
itd.)?
V5 Ali obstaja povezava med pogostostjo športne aktivnosti in študijskim
uspehom ter stopnjo stresa, ki ga mladi doživljajo v času študija?
V6 Kakšni so vzroki za športno (ne)aktivnost mladih?
3.2.2 Raziskovalne hipoteze
Na podlagi dosedanjih ugotovitev, predstavljenih v teoretičnem delu diplomskega
dela, smo za iskanje odgovorov na širša raziskovalna vprašanja oblikovali
naslednje hipoteze:
H1 Predvidevamo, da večina mladih največji del prostega časa nameni
športnim aktivnostim.
H2 Predvidevamo, da se večina mladih redno (vsaj 2-krat tedensko) ukvarja s
športno aktivnostjo.
H3 Predvidevamo, da so pomembni dejavniki razlikovanja pogostosti
udeležbe športnih aktivnosti med mladimi: spol, socialno-ekonomski
položaj, smer študija, področje bivanja, družinsko okolje in prejšnje
športno udejstvovanje.
H4 Predvidevamo, da je spol pomemben dejavnik razlikovanja izbire športnih
aktivnosti med mladimi.
H5 Predvidevamo, da večini mladih športna aktivnost predstavlja pomembno
vrednoto, pri čemer ni pomembnih razlik med spoloma.
H6 Predvidevamo, da obstaja pomembna povezanost med pogostostjo športne
aktivnosti in načinom življenja, in sicer, da mladi, ki se več ukvarjajo s
športno aktivnostjo, bolj skrbijo za zdrav način življenja.
H7 Predvidevamo, da obstaja pomembna povezanost med pogostostjo športne
aktivnosti in stopnjo doživljanja stresa, in sicer, da mladi, ki se več
ukvarjajo s športno aktivnostjo, občutijo manj stresa.
47
H8 Predvidevamo, da obstaja pomembna povezanost med pogostostjo športne
aktivnosti in študijskim uspehom, in sicer, da imajo mladi, ki se več
ukvarjajo s športno aktivnostjo, boljši študijski uspeh.
H9 Predvidevamo, da so vzroki za športno aktivnost povezani predvsem z
zdravjem, druženjem, skrbjo za lepo telo in možnostjo sproščanja
napetosti. Pri tem predvidevamo, da obstajajo pomembne razlike med
spoloma.
H10 Predvidevamo, da so vzroki za športno neaktivnost povezani predvsem z
občutkom preobremenjenosti zaradi študija in dela.
3.2.3 Spremenljivke
Anketni vprašalnik je vseboval 12 neodvisnih in 12 odvisnih spremenljivk.
Neodvisne spremenljivke:
1. Spol.
2. Starost.
3. Študijska smer.
4. Področje bivanja.
5. Povprečna ocena.
6. Samoocena socialno-ekonomskega položaja.
7. Stopnja izobrazbe očeta.
8. Stopnja izobrazbe matere.
9. Ukvarjanje vsaj enega starša s športom.
10. Spodbujanje k športni aktivnosti v času otroštva.
11. Prejšnje športno udejstvovanje.
12. Pogostost športne aktivnosti.
Odvisne spremenljivke:
1. Pogostost športne aktivnosti.
2. Vrste športov, v katerih se udejstvujejo.
3. Prostočasne aktivnosti.
4. Vrednotenje športne aktivnosti.
5. Stopnja skrbi za zdrav način življenja.
48
6. Pogostost zdravega prehranjevanja.
7. Pogostost uživanja alkoholnih pijač.
8. Pogostost uživanja tobaka in tobačnih izdelkov.
9. Pogostost uživanja mehkih drog.
10. Stopnja stresa, ki ga vsakodnevno občutijo.
11. Vzroki za športno aktivnost.
12. Vzroki za športno neaktivnost.
3.3 METODOLOGIJA
3.3.1 Raziskovalne metode
Podatke smo obdelali na podlagi dveh metod empiričnega raziskovanja –
deskriptivne metode, ki jo uporabljamo predvsem za opis stanja, in kavzalno-
neeksperimentalne metode, s katero smo podrobneje analizirali določene
povezave med spremenljivkami.
3.3.2 Raziskovalni vzorec
Predviden vzorec je zajemal 120 študentov treh fakultet Univerze v Mariboru:
Filozofske fakultete, Medicinske fakultete in Fakultete za strojništvo. Izbor
fakultet je bil nameren, saj smo v vzorcu želeli zagotoviti vsaj tri različne smeri
študija – družboslovno, naravoslovno in tehniško. Da smo zagotovili čim bolj
podobno zastopanost posameznih fakultet v skupnem vzorcu, smo na vsaki
fakulteti razdelili 40 vprašalnikov. Končni vzorec je zajemal 112 študentov, saj
vsi vprašalniki niso bili pravilno ali v celoti izpolnjeni, in jih zato tudi ni bilo
mogoče vključiti v analizo.
Odgovore smo zbirali od 26. 10. 2011 do 9. 11. 2011.
Raziskavo smo izvedli na slučajnostnem vzorcu iz konkretne populacije.
49
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Podatki so bili zbrani s pomočjo kvantitativne tehnike, in sicer z anketnim
vprašalnikom. Anketirancem smo v pisni obliki posredovali vprašalnike, ki so bil
za vse anketirance anonimnega značaja. Anketiranje je potekalo v časovnem
obdobju 14 dni v Mariboru na treh fakultetah Univerze v Mariboru: Filozofski
fakulteti, Medicinski fakulteti in Fakulteti za strojništvo.
Anketni vprašalnik je vseboval 10 vprašanj, od tega 8 vprašanj zaprtega tipa (1.–
8. vprašanje) in 2 vprašanji kombiniranega (odprto-zaprtega) tipa (9. in 10.
vprašanje) – ti nista bili hkrati namenjeni vsem anketirancem, ampak so
anketiranci na podlagi odgovora na 4. vprašanje odgovorili le na eno izmed obeh
vprašanj (ali na 9. ali na 10. vprašanje). Razporeditev vprašanj večinoma sledi
vrstnemu redu hipotez, le izjemoma so določena vprašanja zaradi smiselne
povezanosti in lažje razporeditve bila združena v eno vprašanje.
Prvi del anketnega vprašalnika (uvod in vprašanja 1–3) se nanaša predvsem na
socio-demografske značilnosti anketirancev (spol, starost, smer študija, kraj
bivanja, povprečna ocena, samoocena socialno-ekonomskega položaja, izobrazba
staršev in družinsko okolje v povezavi s športno aktivnostjo). Vprašanja 4–6 se
nanašajo na dejstva, povezana z anketirančevo športno aktivnostjo in
preživljanjem prostega časa. 7. vprašanje se nanaša na stališča anketirancev, pri
čemer so na petstopenjski lestvici označili stopnjo strinjanja z dvema trditvama, 8.
vprašanje pa je s štiristopenjsko lestvico preverjalo pogostost vedenj in stanj,
povezanih z zdravjem. Vprašanji 9 in 10 sprašujeta po vzrokih in sta
kombiniranega tipa (odprto-zaprti tip), saj dopuščamo možnost, da med
predlaganimi odgovori niso zajeti vsi vzroki.
50
3.3.4 Postopki obdelave podatkov
Obdelava podatkov je bila kvantitativna, dobljeni rezultati pa so prikazani v obliki
tabel in grafov. Podatki so bili obdelani na nivoju deskriptivne statistike brez
težnje po posploševanju na celotno populacijo, saj vzorec ni bil dovolj velik, da bi
bil reprezentativen za celotno populacijo. Glede na število spremenljivk smo
uporabili univariatno in bivariatno analizo.
Za osnovno raven analize so bile uporabljene frekvenčne porazdelitve, ki jih
predstavljamo v obliki grafov in tabel. Za ugotavljanje povezanosti med dvema
spremenljivkama je bil uporabljen koeficient statistične korelacije. Pri tem smo za
povezave med spremenljivkama, med katerima je vsaj ena nominalna, uporabljali
koeficient kontingence (C), za pare ordinalnih spremenljivk pa Spearmanov
koeficient korelacije (rho).
Podatki so bili obdelani računalniško s pomočjo programa SPSS 17.0, za grafične
in tabelarične prikaze sta bila uporabljena programa Microsoft Office Excel in
Word 2007.
51
3.4 OPIS RAZISKOVALNEGA VZORCA
V raziskavi je sodelovalo 112 anketirancev. Ker raziskovalni vzorec ni bil dovolj
velik, da bi z njim ustvarili dobro reprezentativnost, smo se poskušali s kontrolo
njegove strukture približati strukturi populacije. Reprezentativnost vzorca smo
poskušali zagotoviti na podlagi 4 spremenljivk: spola, starosti, študijske smeri in
področja bivanja. Pri tem se zavedamo, da je kljub temu njegova reprezentativnost
zaradi premajhnega števila anketirancev omejena in da dobljenih podatkov ne
moremo posploševati na celotno populacijo.
a) Spol
Tabela 1: Spol anketirancev
Spol N N (%)
Moški 53 47,3
Ženske 59 52,7
Skupaj 112 100
V raziskavi je sodelovalo 112 anketirancev. Med njimi je bilo 47 % moških in
52,7 % žensk. Zastopanost posameznega spola v vzorcu je torej zelo podobna.
b) Starost
Graf 1: Starost anketirancev
V raziskavi so sodelovali anketiranci, stari od 20 do 25 let. Največji delež
anketirancev predstavljajo študenti, stari 22 (33,9 %) in 21 let (29,5 %). Sledijo
8,9
29,5
33,9
17,9
7,1
2,7
0
5
10
15
20
25
30
35
40
20 let 21 let 22 let 23 let 24 let 25 let
N (%)
52
jim študenti, stari 23 let (17,9 %). Najmanjši delež anketirancev predstavljajo
študenti, stari 20 (8,9 %), 24 (7,1 %) in 25 (2,7 %) let.
c) Študijska smer
Tabela 2: Študijska smer anketirancev
Študijska smer N N (%)
Filozofska fakulteta (družboslovna smer) 38 33,9
Medicinska fakulteta (naravoslovna smer) 36 32,1
Fakulteta za strojništvo (tehniška smer) 38 33,9
Skupaj 112 100
Anketa je bila izvedena na treh fakultetah Univerze v Mariboru: Filozofski
fakulteti, Medicinski fakulteti in Fakulteti za strojništvo. Glede na razlike med
fakultetami lahko govorimo o treh različnih področjih oz. smereh študija:
družboslovni, naravoslovni in tehniški. Glede na študijsko smer je v anketi
sodelovalo 33,9 % študentov družboslovnih smeri, 32,1 % študentov
naravoslovnih smeri in 33,9 % študentov tehniških smeri. Zastopanost
posameznih študijskih smeri v vzorcu je podobna, za kar smo si pri izvedbi
raziskave tudi prizadevali, in zato namerno na vsako izmed fakultet posredovali
enako število vprašalnikov.
č) Področje bivanja
Tabela 3: Področje bivanja anketirancev
Področje bivanja N N (%)
Urbano 63 56,3
Ruralno 49 43,8
Skupaj 112 100
Na podlagi podatkov o kraju bivanja smo anketirance zaradi lažje analize razdelili
v dve večji skupini – urbano in ruralno okolje. Urbano okolje zajema mesto in
primestne kraje, ruralno okolje pa podeželje in vasi. Natančnejše razlike med kraji
za našo raziskavo niso bile relevantne. Nekoliko več anketirancev prihaja iz
urbanega okolja (56,3 %) kot pa iz ruralnega okolja (43,8 %).
53
3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V nadaljevanju predstavljamo rezultate anketne raziskave, njihovo analizo in
interpretacijo. Rezultate bomo oprli na zastavljene hipoteze, ki jih bomo ob koncu
vsakega poglavja potrdili, delno potrdili ali ovrgli.
3.5.1 Zastopanost prostočasnih aktivnosti mladih
Graf 2: Prostočasne aktivnosti anketirancev
Skoraj polovica anketirancev (49,11 %) največ svojega prostega časa nameni
druženju s prijatelji. Med pogostejšimi prostočasnimi aktivnostmi sta tudi
ukvarjanje s športom (23,21 %) in uporaba računalnika oz. gledanje televizije
(16,96 %). Med pogostejšim prostočasnimi aktivnostmi torej prevladujejo pasivne
oblike, le slaba četrtina svoj prosti čas preživlja na aktiven način.
Porazdelitev prostočasnih aktivnosti je v naši raziskavi nekoliko drugačna kot
kažejo zadnje evropske in slovenske raziskave, po katerih se mladi v prostem času
največ ukvarjajo s športom (EU Youth Report, 2009; Kirbiš, 2011). Drugačna
zastopanost rezultatov v naši raziskavi je lahko posledica dejstva, da je naš vzorec
zajemal le študentsko populacijo in ne celotne populacije mladine. Raziskave
študentske populacije namreč kažejo, da je ukvarjanje s športom sicer ena
najpogostejših prostočasnih aktivnosti študentov, vendar večinoma ne zaseda
0,9
1,8
1,8
1,8
4,5
17
23,2
49,1
hodim na izlete z družino
se ukvarjam s političnimi aktivnostmi
hodim v kino, gledališče, na koncerte ...
obiskujem sorodnike
se ukvarjam z glasbo, gledališčem,
umetnostjo ...
preživim ob računalniku/televiziji
se ukvarjam s športom
se družim s prijatelji
N (%)
54
prvega mesta na lestvici vseh aktivnosti. Študenti največ svojega prostega časa
namenijo družabnim večerom in večernim zabavam s študijskimi vrstniki, kar je
povezano z »načinom študentskega življenja« (Klenovšek, 2005b). Tovrstno
druženje je bilo v naši raziskavi zajeto v odgovoru se družim s prijatelji, zato ob
upoštevanju dejstva, da so v raziskavo bili vključeni le študentje, ne preseneča, da
je ta odgovor bil izbran pogosteje kot ukvarjanje s športom.
Le slaba četrtina vseh anketirancev največ svojega prostega časa nameni
ukvarjanju s športom, zaradi česar hipotezo 1 (Predvidevamo, da večina mladih
največji del prostega časa nameni športnim aktivnostim.) zavrnemo.
3.5.2 Pogostost športne aktivnosti mladih
Graf 3: Pogostost športne aktivnosti anketirancev
S športom se ukvarja 97,3 % vseh anketirancev, le 2,7 % je takšnih, ki sploh niso
športno aktivni. Rezultat je skladen s trendom vseslovenske populacije mladih, saj
se po podatkih raziskave Mladina 2010 (2011) s športom ukvarja 92,9 % vseh
mladih.
Največ anketirancev (42 %) se s športom ukvarja 2 do 3-krat tedensko, veliko pa
jih je športno aktivnih tudi 1-krat tedensko (28,6 %) in 4 do 6-krat tedensko (14,3
%). Če kot mejo redne športne aktivnosti upoštevamo vsaj 2-krat tedensko
2,7 0,9
8
28,6
42
14,3
3,6
0
5
10
15
20
25
30
35
40
45
nikoli manj kot 1-
krat na
mesec
1-krat na
mesec
1-krat na
teden
2 do 3-krat
na teden
4 do 6-krat
na teden
vsak dan
N (%)
55
udejstvovanje (»Slovenci se še premalo gibamo«, b. l.), se skoraj 60 %
anketirancev s športom ukvarja redno.
S tem lahko tudi potrdimo hipotezo 2 (Predvidevamo, da se večina mladih redno
(vsaj 2-krat tedensko) ukvarja s športno aktivnostjo.), saj se več kot 50 %
anketirancev s športom ukvarja vsaj 2-krat tedensko.
3.5.3 Socio-demografski dejavniki športne aktivnosti mladih
Pri preučevanju vpliva socio-demografskih dejavnikov na športno aktivnost
mladih smo izpostavili: spol, socialno-ekonomski položaj, smer študija, kraj
bivanja, prejšnje športno udejstvovanje in družinsko okolje.
Zanimal nas je predvsem njihov vpliv na pogostost športne aktivnosti (hipoteza 3)
in na izbiro različnih športnih aktivnosti (hipoteza 4). V preučevanje pogostosti so
bili vključeni vsi navedeni dejavniki, v preučevanje izbire pa le spol.
3.5.3.1 Pogostost športne aktivnosti
a) Spol
Graf 4: Pogostost športne aktivnosti glede na spol
5,71,9
9,4
18,9
41,5
22,6
00 0
6,8
37,3
42,4
6,8 6,8
0
5
10
15
20
25
30
35
40
45
nikoli manj kot 1-
krat na
mesec
1-krat na
mesec
1-krat na
teden
2 do 3-krat
na teden
4 do 6-krat
na teden
vsak dan
N (
%)
gle
de
na
sp
ol
pogostost športne aktivnosti
moški (%) ženske (%)
56
S športom se ukvarja nekoliko manj moških (94,3 %) kot žensk (100 %), prav
tako med moškimi ni takšnih, ki bi se s športom ukvarjali vsak dan. Takšno
razmerje med spoloma odstopa od ugotovitev drugih raziskav, saj naj bi bil prav
šport tista prostočasna aktivnost, ki je v večji meri zastopana pri moških kot pri
ženskah (Kirbiš, 2011; Young Europeans, 2007). Razlike med spoloma so sicer
majhne, zato predvidevamo, da bi z večanjem vzorca lahko prišli tudi do drugačne
razporeditve rezultatov glede na spol.
Ne glede na različno zastopanost posameznih kategorij pogostosti udeležbe po
spolu, se večina tako moških (64 %) kot žensk (56 %) s športom ukvarja redno,
torej vsaj 2-krat tedensko. Pri takšni interpretaciji rezultatov tudi opažamo
zanimive razlike: s športom se sicer ukvarja več žensk, vendar je redno športno
aktivnih več moških.
Statistični preizkus povezanosti je pokazal, da med spremenljivkama spol in
pogostost športne aktivnosti obstaja močna statistična povezanost (C = 0,359) na
ravni statistične pomembnosti p ≤ 0,05. Hipotezo o povezanosti spremenljivk
lahko sprejmemo z največ 5 % tveganjem.
To pomeni, da je spol pomemben dejavnik razlikovanja pogostosti športne
aktivnosti, kar je razvidno tudi z grafa. Le pri tistih, ki se s športom ukvarjajo 2 do
3-krat tedensko ne prihaja do večjih razlik med spoloma, pri vseh ostalih
kategorijah pa se pogostost udeležbe glede na spol precej razlikuje.
57
b) Socialno-ekonomski položaj
Ugotavljanje socialno-ekonomskega položaja anketirancev je temeljilo na njihovi
samooceni, in sicer tako, da so se razvrstili v eno od treh kategorij: slab,
povprečen in dober socialno-ekonomski položaj.
Rezultati kažejo, da je med tistimi, ki so manj športno aktivni, več takšnih, ki svoj
socialno-ekonomski položaj ocenjujejo kot slab, medtem ko je med tistimi, ki se
bolj pogosto ukvarjajo s športom, več takšnih, ki svoj položaj ocenjujejo kot
dober. Porazdelitev rezultatov je dobro razvidna tudi z grafa.
Graf 5: Pogostost športne aktivnosti glede na socialno-ekonomski položaj
Med spremenljivkama samoocena socialno-ekonomskega položaja in pogostost
športne aktivnosti obstaja zmerna statistična povezanost (rho = 0,205) na ravni
statistične pomembnosti p ≤ 0,05. Hipotezo o povezanosti med spremenljivkama
sprejmemo z največ 5 % tveganjem. Smer povezanosti je pozitivna, kar pomeni,
da se posamezniki z višjim socialno-ekonomskim položajem tudi bolj pogosto
ukvarjajo s športom. Podobne ugotovitve potrjujejo tudi druge raziskave (Jurak,
Kovač, Strel in Starc, 2007b; Tušak in Faganel, 2004).
0
10
20
30
40
50
60
nikoli manj kot 1-
krat na
mesec
1-krat na
mesec
1-krat na
teden
2 do 3-krat
na teden
4 do 6-krat
na teden
vsak dan
slab povprečen dober
58
c) Smer študija
Raziskavo smo izvedli na treh različnih fakultetah Univerze v Mariboru:
Filozofska fakulteta, Medicinska fakulteta in Fakulteta za strojništvo. Na podlagi
tega smo anketirance razvrstili v tri različne smeri študija: družboslovno,
naravoslovno in tehniško, saj smo predvidevali, da bi lahko obstajale razlike v
pogostosti športne aktivnosti glede na smer študija.
Tabela 4: Pogostost športne aktivnosti glede na smer študija
POGOSTOST ŠPORTNE
AKTIVNOSTI
ŠTUDIJSKA SMER (N %)
Filozofska
fakulteta
Medicinska
fakulteta
Fakulteta za
strojništvo
nikoli 0 0 7,9
manj kot 1-krat na mesec 2,6 0 0
1-krat na mesec 2,6 11,1 10,5
1-krat na teden 31,6 33,3 21,1
2 do 3-krat na teden 47,4 41,7 36,8
4 do 6-krat na teden 10,5 8,3 23,7
vsak dan 5,3 5,6 0
skupaj 100 100 100
Med spremenljivkama smer študija in pogostost športne aktivnosti sicer obstaja
močna statistična povezanost (C = 0,365), vendar na ravni statistične
pomembnosti p > 0,05, zaradi česar hipotezo o povezanosti spremenljivk
zavrnemo. Smer študija torej nima pomembnega vpliva na pogostost športne
aktivnosti.
59
č) Področje bivanja
Anketirance smo na podlagi njihovega kraja bivanja zaradi smiselnosti in lažje
obdelave podatkov razvrstili v dve večji skupini oz. področji bivanja – urbano, ki
zajema mesto in primestne kraje, in ruralno, ki zajema vasi in podeželje.
Graf 6: Pogostost športne aktivnosti glede na kraj bivanja
Med s spremenljivkama kraj bivanja in pogostost športne aktivnosti obstaja
zmerna statistična povezanost (C = 0,203), vendar na ravni statistične
pomembnosti p > 0,05, zaradi česar hipotezo o povezanosti med spremenljivkama
zavrnemo. Med tistimi, ki bivajo v urbanem ali ruralnem okolju, torej ne obstajajo
pomembne razlike glede pogostosti športne aktivnosti.
d) Družinsko okolje
Različne raziskave poudarjajo vpliv socialnega okolja na športno aktivnost
posameznikov (Hoffman, 2004). V naši raziskavi smo se osredotočili predvsem na
vpliv družinskega okolja, pri čemer smo upoštevali več dejavnikov: izobrazbo
očeta in matere, redno ukvarjanje vsaj enega starša s športom in spodbujanje
staršev k športni aktivnosti v času odraščanja anketirancev. Vsi navedeni
dejavniki naj bi imeli pozitiven vpliv na kasnejše športno udejstvovanje
posameznikov (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007b; Tušak in Faganel, 2004).
1,6 04,8
30,2
42,9
15,9
4,84,1 2
12,2
26,5
40,8
12,2
2
0
5
10
15
20
25
30
35
40
45
50
nikoli manj kot 1x
na mesec
1x na mesec 1x na teden 2 do 3-krat
na teden
4 do 6-krat
na teden
vsak dan
pogostost športne aktivnosti
urbano (%) ruralno (%)
60
V tabeli predstavljamo rezultate statističnega preizkusa povezanosti med
pogostostjo športne aktivnosti in vsemi navedenimi dejavniki družinskega okolja.
Tabela 5: Povezanost pogostosti športne aktivnosti z različnimi dejavniki družinskega okolja
DEJAVNIKI C rho
a) izobrazba očeta 0,308**
b) izobrazba matere 0,278**
c) ukvarjanje vsaj enega starša s športom 0,319*
č) spodbujanje k športni aktivnosti v času odraščanja 0,266
Opomba: * p ≤ 0,05; ** p ≤ 0,01
Legenda: C – koeficient kontingence;
rho – Spearmanov koeficient korelacije
Na pogostost ukvarjanja s športom pomembno vplivajo: izobrazba očeta,
izobrazba matere in ukvarjanje vsaj enega starša s športom.
Izobrazba očeta kaže močno, izobrazba matere pa zmerno statistično povezanost
s pogostostjo športne aktivnosti, obe na ravni statistične pomembnosti p ≤ 0,01,
zato hipotezo o povezanosti spremenljivk sprejmemo z največ 1 % tveganjem.
Smer povezanosti obeh spremenljivk je pozitivna, kar pomeni, da z naraščanjem
izobrazbe staršev, narašča tudi pogostost ukvarjanja s športno aktivnostjo. Pri tem
ima nekoliko večji vpliv izobrazba očeta kot matere.
Med ukvarjanjem vsaj enega starša s športom in pogostostjo športne aktivnosti
anketirancev obstaja močna statistična povezanost na ravni statistične
pomembnosti p ≤ 0,05. Hipotezo o povezanosti spremenljivk sprejmemo z največ
5 % tveganjem. Bolj pogosto se torej ukvarjajo s športom tisti posamezniki, pri
katerih se vsaj en izmed staršev redno ukvarja s športom.
Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da imajo starši pomemben vpliv na
mladostnikovo športno aktivnost, kar potrjujejo tudi druge raziskave (Jurak,
Kovač in Strel, 2007c). Takšen vpliv je bil pričakovan, saj se življenjski slog
mladostnika v veliki meri oblikuje v času, ko ta še biva s svojimi starši, od katerih
prevzema vzorce vedenja, določene navade in vrednote. Starši, ki v svoj
61
življenjski slog redno vključujejo športne aktivnosti, zato verjetno prenašajo
takšen vzorec tudi na svoje otroke. Pomembno vlogo izobrazbe staršev si lahko
razlagamo z dejstvom, da naj bi bila višja izobrazba praviloma povezana tudi z
boljšim socialno-ekonomskim stanjem družine, zaradi česar višje izobraženi starši
mladostniku lažje omogočajo vključevanje v različne plačljive športne aktivnosti
(Jurak, Kovač in Strel, 2007c). Možna je tudi razlaga, da višje izobraženi starši
bolj poudarjajo pomembnost redne telesne aktivnosti za zdravje, kar prav tako
vpliva na oblikovanje življenjskega sloga, usmerjenega v športno aktivnost,
vendar bi takšen sklep morali preverjati še s kakšnim dodatnim vprašanjem.
Spodbujanje k športni aktivnosti v času odraščanja se v naši raziskavi ni izkazalo
kot statistično pomembno. Takšen rezultat ni posebej presenetljiv, saj tudi drugi
raziskovalci ta dejavnik navajajo le kot možen, a ne zelo pomemben vpliv na
posameznikovo športno aktivnost (Tušak in Faganel, 2004).
e) Prejšnje športno udejstvovanje
Posameznikovo redno športno udejstvovanje v času otroštva naj bi imelo
pozitiven vpliv na njegovo športno aktivnost kasneje v življenju (Škof, 2010).
Zato smo v raziskavi preverjali, ali pri študentih obstajajo razlike v pogostosti
ukvarjanja s športom glede na to, ali so v času otroštva bili redno športno aktivni
ali ne.
Graf 7: Pogostost športne aktivnosti glede na prejšnje športno udejstvovanje
0 02,9
23,2
47,8
21,7
4,3
72,3
16,3
37,232,6
2,3 2,3
-10
0
10
20
30
40
50
60
nikoli manj kot 1-
krat na
mesec
1-krat na
mesec
1-krat na
teden
2 do 3-krat
na teden
4 do 6-krat
na teden
vsak dan
uk
va
rja
nje
s š
po
rto
m v
ča
su o
tro
štv
a
pogostost športne aktivnosti
redno aktiven v času otroštva (%) neredno ali neaktiven v času otroštva (%)
62
Z grafa je razvidno, da se tisti, ki so bili v času otroštva redno športno aktivni, tudi
v času študija pogosteje ukvarjajo s športom, prav tako med njimi ni takšnih, ki se
v času študija sploh ne bi ukvarjali s športom.
Tudi statistični preizkus je pokazal, da obstaja med spremenljivkama prejšnje
športno udejstvovanje in pogostost športne aktivnosti močna statistična
povezanost (C = 0,412) na ravni statistične pomembnosti p ≤ 0,01. Hipotezo o
povezanosti med spremenljivkama sprejmemo z največ 1 % tveganjem, kar
pomeni, da prejšnje športno udejstvovanje pomembno vpliva na kasnejšo
pogostost športne aktivnosti.
Po podrobnejši analizi posameznih dejavnikov lahko povzamemo ugotovitve, ki
se nanašajo na tretjo hipotezo (Predvidevamo, da so pomembni dejavniki
razlikovanja pogostosti udeležbe športnih aktivnosti med mladimi: spol, socialno-
ekonomski položaj, smer študija, področje bivanja, družinsko okolje in prejšnje
športno udejstvovanje.).
Na razlikovanje pogostosti udeležbe športnih aktivnosti med mladimi so
pomembno vplivali: spol, socialno-ekonomski položaj, nekateri dejavniki
družinskega okolja in prejšnje športno udejstvovanje. Na razlikovanje niso imeli
pomembnega vpliva: smer študija, področje bivanja in en dejavnik družinskega
okolja (spodbujanje staršev k športni aktivnosti v času odraščanja).
Ker vsi predvideni dejavniki ne vplivajo na pogostost športnega udejstvovanja,
hipoteze ne moremo v celoti niti potrditi niti ovreči. Če bi to želeli, bi bila
potrebna določena modifikacija hipoteze. Predlagamo, da bi zmanjšali njen obseg
in jo razdelili na več manjših hipotez, pri čemer bi za vsak dejavnik oblikovali
svojo hipotezo.
63
3.5.3.2 Izbira športnih aktivnosti
Pri preučevanju izbire športnih aktivnosti smo v anketnem vprašalniku ponudili
24 različnih vrst aktivnosti in 1 odgovor 'drugo', saj dopuščamo možnost, da med
podanimi odgovori niso bile zajete vse vrste športnih aktivnosti. Anketiranci so
imeli možnost izbrati več odgovorov, vendar zaradi smiselnosti in lažje obdelave
podatkov ne več kot 5. Na grafu predstavljamo frekvenčno razporeditev 16
najpogosteje izbranih športnih aktivnosti, pri katerih se še kažejo tudi pomembne
razlike med spoloma.
Graf 8: Zastopanost posameznih vrst športnih aktivnosti
16
2
6
2
8
30
22
38
30
14
54
26
20
48
52
54
3,4
6,8
20
25,4
22
15,3
23,7
13,6
22
35
5,1
30
50
28,8
49,2
52,5
9,2
12,8
13,8
14,7
15,6
22
22,9
24,8
25,7
25,7
27,5
28,4
36,7
37,6
50,5
53,2
adrenalinski športi
tenis
ples
aerobika
badminton
fitnes
plavanje
košarka
pohodništvo
rolanje
nogomet
odbojka
hoja
smučanje/bordanje
kolesarjenje
tek
skupaj (%) ženske (%) moški (%)
64
Drugi športi, ki niso vključeni v grafični prikaz (v padajočem vrstnem redu glede
na zastopanost): squash, jahanje, potapljanje, borilni športi, drugo, gimnastika,
šah, golf.
Najpogostejši aktivnosti sta tek (53,2 %) in kolesarjenje (50,5 %), ki sta približno
enako zastopani pri obeh spolih. Tudi glede na druge raziskave se študentje
najpogosteje ukvarjajo prav s tema aktivnostma (Klenovšek, 2005a, 2005b).
Precej popularni so tudi smučanje oz. bordanje in hoja. Doupona Topič in
Petrović (2007) pojasnjujeta visoko priljubljenost športov, kot so tek, kolesarjenje
in hoja, z dejstvi, da ti športi zahtevajo relativno malo denarja (potekajo večinoma
v naravi, zanje ni treba plačevati vadnine, oprema ni draga), hkrati pa se jih ljudje
lahko relativno hitro naučijo. Njihova popularnost med študenti je zato verjetno
posledica dejstva, da so ti večinoma še delno ekonomsko odvisni od staršev,
hkrati pa jim zaradi študijskih obveznosti in dela predstavljajo tudi najbolj
priročno obliko aktivnosti, saj se z njo lahko ukvarjajo, ko imajo čas. Nasprotno
sicer smučanje in bordanje zahtevata precej več denarja in tudi znanja, vendar
lahko njuno visoko zastopanost med našimi anketiranci pojasnjujemo z dvema
dejavnikoma. Prvič, z geografsko lego Maribora (in torej lego Univerze v
Mariboru), saj se v njegovi neposredni bližini nahaja smučarsko središče, in
drugič, z ugodno ceno smučarskih vozovnic, ki so preko Univerzitetne športne
zveze UM v okviru športne vzgoje dostopne vsem študentom UM.
Le pri štirih aktivnostih ne obstajajo razlike v zastopanosti glede na spol, in sicer:
tek, kolesarjenje, odbojka in plavanje.
Pri ostalih športih obstaja precejšnja razlika glede na spol. Ženske pogosteje kot
moški izbirajo tipične »ženske« športe, kot so hoja, rolanje, aerobika in ples,
medtem ko se moški pogosteje nagibajo k tipičnim »moškim« športom: nogomet,
košarka in adrenalinski športi. V precej večji meri so pri moških zastopani tudi
smučanje/bordanje in fitnes, čeprav se z njimi ukvarja tudi kar nekaj žensk.
Tudi v naši raziskavi se je torej izkazalo, da se ženske pogosteje nagibajo k izbiri
netekmovalnih in individualnih športnih aktivnosti, kjer je manj medosebnih
65
dotikov, so bolj »estetske« narave in zahtevajo manj mišičnega naprezanja.
Nasprotno pa moški pogosteje izbirajo ekipne in tekmovalne športe (nogomet,
košarka), v katerih lahko izkazujejo svoje moči, izražajo agresivnost in se skozi
premagovanje nasprotnikov definirajo (Doupona Topič in Petrović, 2007;
Klenovšek, 2005b; Škof, 2010).
Ker je pri ugotavljanju izbire športnih aktivnosti v anketnem vprašalniku bilo
možnih več odgovorov, ni bilo mogoče izračunati koeficienta kontingence (C).
Zato bo vrednotenje četrte hipoteze (Predvidevamo, da je spol pomemben
dejavnik razlikovanja izbire športnih aktivnosti med mladimi.) temeljilo le na naši
interpretaciji.
Med 16 najpogosteje izbranimi aktivnostmi so le 4 take, ki so približno enako
zastopane glede na spol (tek, kolesarjenje, odbojka in plavanje), pri vseh ostalih
pa se pojavljajo precejšnje razlike med izbiro moških in žensk. Ker je pri večini
aktivnosti struktura športnih aktivnosti med spoloma različna, lahko hipotezo
potrdimo.
66
3.5.4 Vrednotenje športne aktivnosti
Vrednotenje športne aktivnosti smo ugotavljali tako, da so anketiranci na 5-
stopenjski lestvici (1 = sploh se ne strinjam … 5 = popolnoma se strinjam)
označili stopnjo strinjanja z izjavo »Športna aktivnost zame predstavlja
pomembno vrednoto.«. Zanimalo nas je, ali večini šport predstavlja pomembno
vrednoto in ali pri tem obstajajo pomembne razlike glede na spol.
Graf 9: Vrednotenje športne aktivnosti glede na spol
75 % anketirancev se strinja ali popolnoma strinja s trditvijo »Športna aktivnost
zame predstavlja pomembno vrednoto.«, kar pomeni, da športna aktivnost večini
predstavlja pomembno ali zelo pomembno vrednoto.
Pri ugotavljanju razlik v vrednotenju glede na spol smo ugotovili, da med
spremenljivkama vrednotenje športne aktivnosti in spol obstaja šibka statistična
povezanost (C = 163) na ravni statistične pomembnosti p > 0,05. Hipoteza o
povezanosti med spremenljivkama je zato zavrnjena, kar pomeni, da med spoloma
ne obstajajo pomembne razlike glede vrednotenja športne aktivnosti.
Glede na predstavljene podatke lahko torej peto hipotezo (Predvidevamo, da
večini mladih športna aktivnost predstavlja pomembno vrednoto, pri čemer ni
pomembnih razlik med spoloma.) potrdimo, saj športna aktivnost večini mladih
(75 %) predstavlja pomembno vrednoto, preizkus povezanosti pa je pokazal, da
pri tem ne obstajajo pomembne razlike glede na spol.
3,8 3,8 13,2
49,130,2
1,7 8,518,6
50,8
20,32,76,3
16,1
50
25
0
10
20
30
40
50
60
sploh se ne
strinjam
se ne strinjam niti se ne
strinjam, niti se
strinjam
se strinjam popolnoma se
strinjam
"športna aktivnost zame predstavlja pomembno vrednoto"
moški (%) ženske (%) skupaj (%)
67
3.5.5 Povezanost športne aktivnosti s skrbjo za zdrav način življenja
Zdravje mladim dandanes postaja vse bolj pomembno, kar potrjujejo tudi izsledki
raziskave Mladina 2010 (2011), kjer so med vrednotami na prvo mesto postavili
prav zdravje. Skrb za zdravje poleg zdrave prehrane in izogibanja zdravju
škodljivim snovem vključuje tudi redno športno aktivnost. Ta naj bi pozitivno
vplivala na samo počutje in telesno kondicijo posameznika, hkrati pa naj bi
odvračala od zdravju škodljivih vedenj, kot so kajenje, uživanje alkohola itd.
(Škof, 2010). Tudi sami smo želeli preveriti, ali pri študentih obstaja tovrstna
povezava med skrbjo za zdrav način življenja in pogostostjo športne aktivnosti.
Povezanost smo preverjali na dva načina – z njihovo samooceno skrbi za zdravje
in s primerjavo podatkov o njihovem dejanskem ravnanju v zvezi z zdravjem.
Najprej nas je zanimalo, ali obstaja povezanost med posameznikovo samooceno
skrbi za zdrav način življenja in pogostostjo športne aktivnosti. Njihovo
samooceno smo preverjali s 5-stopenjsko lestvico (1 = sploh se ne strinjam … 5 =
popolnoma se strinjam), na kateri so anketiranci označili stopnjo strinjanja z
izjavo »Skrbim za zdrav način življenja.«.
Graf 10: Samoocena skrbi za svoje zdravje glede na pogostost športne aktivnosti
Graf prikazuje, da tisti, ki se več ukvarjajo s športom, tudi bolj skrbijo za zdrav
način življenja, medtem ko tisti, ki se manj ukvarjajo s športom, manj skrbijo za
zdrav način življenja.
0
20
40
60
80
100
120
nikoli manj
kot 1-
krat na
mesec
1-krat
na
mesec
1-krat
na
teden
2 do 3-
krat na
teden
4 do 6-
krat na
teden
vsak
dan
"sk
rbim
za
zd
rav
na
čin
živ
lje
nja
"
pogostost športne aktivnosti
sploh se ne
strinjam (%)
se ne strinjam
(%)
niti se ne
strinjam, niti se
strinjam (%)se strinjam (%)
popolnoma se
strinjam (%)
68
Spearmanov koeficient korelacije je pokazal, da med spremenljivkama samoocena
skrbi za zdrav način življenja in pogostost športne aktivnosti obstaja močna
statistična povezanost (rho = 0,477) na ravni statistične pomembnosti p ≤ 0,01.
Hipotezo o povezanosti spremenljivk lahko sprejmemo z največ 1 % tveganjem.
Povezanost je pozitivna, kar pomeni, da z večjo skrbjo za zdrav način življenja
narašča tudi pogostost športne aktivnosti posameznikov. Če naj bi bila redna
športna aktivnost sestavni del posameznikove skrbi za zdravje, je bil takšen
rezultat tudi pričakovan.
Ker se samoocena včasih lahko razlikuje od dejanskega stanja, smo želeli
povezanost preveriti še s pomočjo podatkov o dejanskem vedenju anketirancev v
zvezi z njihovim (ne)zdravim načinom življenja. Zato smo upoštevali 4
spremenljivke: zdravo prehranjevanje, uživanje alkoholnih pijač, uživanje tobaka
in tobačnih izdelkov in uživanje drog. Anketiranci so na 4-stopenjski lestvici (1 =
nikoli … 4 = redno) označili pogostost teh vedenj. Na podlagi pridobljenih
podatkov smo izračunali Spearmanov koeficient korelacije med pogostostjo
športne aktivnosti in vsako posamično spremenljivko.
Tabela 6: Povezanost pogostosti športne aktivnosti z dejavniki skrbi za zdrav način življenja
DEJAVNIKI rho
a) zdravo prehranjevanje 0,183
b) uživanje alkoholnih pijač -0,013
c) uživanje tobaka in tobačnih izdelkov -0,314**
č) uživanje mehkih drog -0,94
Opomba: ** p ≤ 0,01
Legenda: rho – Spearmanov koeficient korelacije
Med navedenimi spremenljivkami je le uživanje tobaka in tobačnih izdelkov
statistično pomembno povezano s pogostostjo športne aktivnosti. Med
spremenljivkama obstaja močna statistična povezanost na ravni p ≤ 0,01.
Hipotezo o povezanosti spremenljivk sprejmemo z največ 1 % tveganjem. Smer
povezanosti je negativna, kar pomeni, da z naraščanjem pogostosti športne
69
aktivnosti upada pogostost kajenja. To je dobro razvidno s spodnjega grafa, ki
prikazuje frekvenčno porazdelitev rezultatov v naši raziskavi. Rezultati so skladni
z ugotovitvami drugih raziskav, ki kažejo, da naj bi bil šport en izmed pomembnih
dejavnikov pri preprečevanju poseganja po cigaretah (Kovač, Jurak, Bizjak in
Strel, 2007; Škof, 2010).
Graf 11: Pogostost kajenja glede na pogostost športne aktivnosti
Pri vseh ostalih spremenljivkah (zdravo prehranjevanje, uživanje alkoholnih pijač
in uživanje mehkih drog) je povezanost statistično pomembna na ravni p > 0,05,
zato hipotezo o povezanosti spremenljivk zavrnemo. Ker navedene spremenljivke
ne kažejo statistično pomembne povezanosti, jih v analizi tudi ne moremo
upoštevati.
Šesto hipotezo (Predvidevamo, da obstaja pomembna povezanost med
pogostostjo športne aktivnosti in načinom življenja, in sicer, da mladi, ki se več
ukvarjajo s športno aktivnostjo, bolj skrbijo za zdrav način življenja.) potrdimo,
saj mladi, ki se več ukvarjajo s športno aktivnostjo, ocenjujejo, da bolj skrbijo za
zdrav način življenja, prav tako tudi manj kadijo.
0
20
40
60
80
100
120
nikoli manj kot
1-krat na
mesec
1-krat na
mesec
1-krat na
teden
2 do 3-
krat na
teden
4 do 6-
krat na
teden
vsak dan
po
go
sto
st k
aje
nja
pogostost športne aktivnosti
nikoli (%)
včasih
(%)
pogosto
(%)
redno
(%)
70
3.5.6 Povezanost športne aktivnosti z doživljanjem stresa
Športno aktivni posamezniki naj bi se lažje spopadali s stresnimi situacijami in naj
bi zato v vsakdanjem življenju občutili manj stresa kot tisti, ki niso športno aktivni
(Škof, 2010). Zanimalo nas je, ali tudi pri študentih obstaja tovrstna povezanost.
Stopnjo stresa, ki jo doživljajo posamezniki, smo ugotavljali s 4-stopenjsko
lestvico (1 = nikoli … 4 = redno), na kateri so posamezniki označili, kako pogosto
doživljajo stres.
Tabela 7: Pogostost občutenja stresa glede na pogostost športne aktivnosti
POGOSTOST ŠPORTNE
AKTIVNOSTI
POGOSTOST OBČUTENJA STRESA ( N %)
nikoli včasih pogosto redno skupaj
(N %)
nikoli 0 33,33 33,33 33,33 100
manj kot 1-krat na mesec 0 0 100 0 100
1-krat na mesec 0 55,6 44,4 0 100
1-krat na teden 9,4 46,9 37,5 6,2 100
2 do 3-krat na teden 4,3 57,4 34 4,3 100
4 do 6-krat a teden 18,7 68,8 12,5 0 100
vsak dan 0 50 50 0 100
Med spremenljivkama doživljanje stresa in pogostost športne aktivnosti obstaja
šibka statistična povezanost (rho = -0,198) na ravni statistične pomembnosti p ≤
0,05. Hipotezo o povezanosti spremenljivk sprejmemo z največ 5 % tveganjem.
Povezanost je negativna, kar pomeni, da z večanjem pogostosti športne aktivnosti
upada stopnja stresa, ki jo doživljajo posamezniki, oz. da tisti, ki se bolj pogosto
ukvarjajo s športno aktivnostjo, občutijo manj stresa. Ker je povezanost šibka,
predvidevamo, da šport sicer ima določen vpliv na doživljanje stresa, vendar
verjetno ni najpomembnejši dejavnik.
Sedmo hipotezo (Predvidevamo, da obstaja pomembna povezanost med
pogostostjo športne aktivnosti in stopnjo doživljanja stresa, in sicer, da mladi, ki
se več ukvarjajo s športno aktivnostjo, občutijo manj stresa.) lahko potrdimo.
71
3.5.7 Povezanost športne aktivnosti s študijskim uspehom
Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da naj bi učni uspeh vplival na športno
aktivnost posameznikov (Jurak, Kovač, Strel, 2007c; Jurak, Kovač, Strel in Starc,
2007b), zato nas je zanimalo, ali se študentje z višjim študijskim uspehom več
ukvarjajo s športno aktivnostjo. Študijski uspeh anketirancev smo ugotavljali na
podlagi njihove povprečne ocene, pri čemer smo oblikovali 4 skupine: 6–6,9; 7–
7,9; 8–8,9; 9–10.
Tabela 8: Pogostost športne aktivnosti glede na študijski uspeh
POGOSTOST ŠPORTNE
AKTIVNOSTI
POVPREČNA OCENA (N %)
6-6,9 7-7,9 8-8,9 9-10
nikoli 0 6,7 0 0
manj kot 1-krat na mesec 0 2,2 0 0
1-krat na mesec 0 8,9 11,4 0
1-krat na teden 50 22,2 36,4 23,8
2 do 3-krat na teden 50 46,7 36,4 42,9
4 do 6-krat a teden 0 11,1 11,4 28,6
vsak dan 0 2,2 4,5 4,8
skupaj (N %) 100 100 100 100
Povezanost med spremenljivkama študijski uspeh in pogostost športne aktivnosti
je šibka (rho = 0,162) na ravni statistične pomembnosti p > 0,05. Hipotezo o
povezanosti spremenljivk zato zavrnemo. To pomeni, da ne obstajajo pomembne
razlike v pogostosti športne aktivnosti glede na študijski uspeh.
Ker statistični preizkus povezanosti med pogostostjo športne aktivnosti in
študijskim uspehom ni pokazal statistično pomembnih rezultatov, osmo hipotezo
(Predvidevamo, da obstaja pomembna povezanost med pogostostjo športne
aktivnosti in študijskim uspehom, in sicer, da imajo mladi, ki se več ukvarjajo s
športno aktivnostjo, boljši študijski uspeh.) zavrnemo.
72
3.5.8 Vzroki za športno (ne)aktivnost mladih
V zadnjem delu raziskave nas je zanimalo, kakšni so vzroki oz. motivi za športno
aktivnost posameznikov in ali se ti razlikujejo glede na spol (hipoteza 9) ter kaj
tisti, ki se ne ukvarjajo ali se redko ukvarjajo s športom, navajajo kot vzroke za
svojo neaktivnost (hipoteza 10).
Na vprašanje, ki se je nanašalo na motive za športno aktivnost, so odgovarjali le
tisti, ki se s športom ukvarjajo vsaj 1-krat na mesec, na vprašanje, ki se je
nanašalo na vzroke za športno neaktivnost, pa so odgovarjali le tisti, ki se s
športom ukvarjajo manj kot 1-krat na mesec ali nikoli. Pri obeh vprašanjih je bilo
možnih več odgovorov.
3.5.8.1 Motivi za športno aktivnost
Graf 12: Motivi za športno aktivnost glede na spol
Ne glede na spol večina študentov navaja predvsem tri motive za ukvarjanje s
športom: zdravje in užitek, možnost sproščanja napetosti in zabavo. Ostali motivi
so manj pogosto zastopani, prav tako med njimi prihaja do večjih razlik med
spoloma.
69,4 53,1
59,261,2
28,630,6
16,3 20,4
76,366,1
54,2
40,745,8
10,2 5,11,7
73,1
60,256,5
50
38
19,4
10,2 10,2
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
zdravje in
užitek
sproščanje
napetosti
zabava druženje s
prijatelji
oblikovanje
postave
razvoj
sposobnosti
možnost
tekmovanja
razburljivost
motivi za ukvarjanje s športom
moški (%) ženske (%) skupaj (%)
73
Moški v športu bolj pogosto kot ženske vidijo možnost za druženje s prijatelji,
zabavo, razvoj sposobnosti, doživljanje razburljivosti in možnost tekmovanja.
Ženske pa pri športu pripisujejo večji pomen kot moški zdravju in užitku,
možnosti sproščanja napetosti in oblikovanja postave, čeprav je le pri zadnjem
motivu opaziti večjo razliko v primerjavi z moškimi.
Motivi za športno aktivnost se tako v določenih pogledih razlikujejo glede na
spol. Z razlikami v motivih lahko pojasnjujemo tudi različno izbiro športnih
aktivnosti glede na spol, kar smo podrobneje predstavili v poglavju 3.5.3.2 Izbira
športnih aktivnosti. Ker ženske v športu vidijo predvsem možnost skrbi za svoje
psihično in fizično zdravje (sproščanje napetosti in oblikovanje postave),
pogosteje izbirajo netekmovalne, individualne in »estetske« športe, s katerimi
lažje oblikujejo lepo postavo (ples, aerobika). Moški pa se poleg skrbi za zdravje
v šport veliko pogosteje vključujejo tudi zaradi druženja in razvijanja sposobnosti
ter razburljivosti, zato pogosteje izbirajo ekipne, tekmovalne športe, v katerih
lažje zadovoljujejo potrebe po druženju, tekmovanju in dokazovanju svojih
sposobnosti (nogomet, košarka).
S tem lahko odgovorimo na deveto hipotezo (Predvidevamo, da so vzroki za
športno aktivnost povezani predvsem z zdravjem, druženjem, s skrbjo za lepo telo
in z možnostjo sproščanja napetosti. Pri tem predvidevamo, da obstajajo
pomembne razlike med spoloma.). Med navedenimi vzroki v hipotezi sta le dva
takšna, ki sta v naši raziskava med najpogostejšimi vzroki (zdravje in sproščanje
napetosti), dva pa sta med manj pogosto izbranimi (druženje in skrb za lepo telo).
Zato prvega dela hipoteze ne moremo v celoti potrditi. Pri vseh vzrokih pa
obstajajo precejšnje razlike glede na spol, zato lahko drugi del hipoteze potrdimo.
Prav tako opažamo, da je hipoteza zastavljena preširoko in bi bila potrebna
določena modifikacija. Predlagamo, da bi zmanjšali število predvidenih motivov,
za preučevanje razlik v motivih glede na spol pa bi zastavili novo hipotezo.
74
3.5.8.2 Vzroki za športno neaktivnost
Na to vprašanje so odgovarjali le tisti anketiranci, ki se s športom ukvarjajo manj
kot 1-krat na mesec in nikoli. Ker je takšnih bilo zelo malo (samo 4 anketiranci),
nismo dobili dobrega vpogleda v možne vzroke za športno neaktivnost vprašanih.
Tabela 9: Vzroki za športno neaktivnost
VZROKI ZA ŠPORTNO NEAKTIVNOST
N N %
preobremenjenost zaradi študija 0 0
preobremenjenost zaradi dela 0 0
šport me ne zanima 1 25
se mi ne ljubi 3 75
finančno stanje mi tega ne omogoča 0 0
drugo 0 0
skupaj 4 100
En anketiranec (25 %) je dejal, da ga šport ne zanima, trije (75 %) pa so dejali, da
se jim ne ljubi. Ostali odgovori niso bili izbrani, zato predvidevamo, da vzroki za
šport niso zunanji (preobremenjenost zaradi študija ali dela), ampak predvsem
notranji, in torej posledica posameznikovih zanimanj in odločitev.
Deseto hipotezo (Predvidevamo, da so vzroki za športno neaktivnost povezani
predvsem z občutkom preobremenjenosti zaradi študija in dela.) zato zavrnemo.
75
3.6 SKLEP
V diplomskem delu smo podrobneje raziskali nekatere vidike športne aktivnosti
mladih v povezavi z njihovim življenjskim slogom. Problem smo obdelali tako s
teoretičnega kot z empiričnega vidika. Na podlagi ugotovitev, predstavljenih v
teoretičnem delu, smo si zastavili šest raziskovalnih vprašanj, na katera smo
poskušali poiskati odgovore v empiričnem delu diplomske naloge. Izvedli smo
anketno raziskavo, ki je zajemala študentsko populacijo. Želeli smo raziskati
motive in dejavnike, ki vplivajo na športno aktivnost mladih, in preučiti, kako je
športna aktivnost povezana z njihovim življenjskim slogom. V nadaljevanju bomo
predstavili naše temeljne ugotovitve.
V teoretičnem delu smo ugotovili, da vse več mladih tako v Sloveniji kot tudi v
drugih evropskih državah prosti čas najpogosteje namenja ukvarjanju s športom,
vendar glede na našo raziskavo študentska populacija (še) ne sledi temu trendu.
Šport sicer predstavlja eno izmed njihovih pomembnejših prostočasnih aktivnosti,
vendar je v precej večji meri zastopano druženje s prijatelji. Pri študentski
populaciji torej ni opaziti posebnih sprememb v vzorcih preživljanja prostega
časa, kot je to značilno za celotno populacijo mladih. Večina študentov namreč
svoj prosti čas še zmeraj preživlja na pasiven način (v družbi prijateljev ali ob
računalniku/televiziji), le tretjina pa največ prostega časa nameni aktivnim
oblikam, torej športu.
Čeprav za večino študentov šport ni najpogostejša oblika preživljanja prostega
časa, to ne pomeni, da tudi ni del njihovega življenjskega sloga. Prav nasprotno –
skoraj vsi se s športom ukvarjajo vsaj občasno, med njimi pa je tudi večina
takšnih, ki so redno (vsaj 2-krat tedensko) športno aktivni. Prav tako kar dvema
tretjinama športna aktivnost predstavlja pomembno vrednoto, kar kaže na to, da se
zavedajo njene pomembnosti. Zato lahko sklepamo, da telesna aktivnost
predstavlja pomemben del življenjskega sloga večine študentov, le da večina kljub
temu ni tako pogosto aktivna, da bi šport predstavljal prevladujočo obliko
preživljanja njihovega prostega časa.
76
V nadaljevanju smo ugotovili, da na športno aktivnost študentov vplivajo nekateri
socio-demografski dejavniki, povezani predvsem z okoljem, v katerem živijo in v
katerem so odraščali. Bolj pogosto se s športom ukvarjajo posamezniki, za katere
je značilna vsaj ena izmed naslednjih okoliščin: imajo boljši socialno-ekonomski
položaj, bolj izobražene starše, vsaj en izmed njihovih staršev se redno ukvarja s
športom ali pa so se sami v času otroštva redno ukvarjali s športom.
Med dejavniki smo posebej izpostavili vlogo spola, ki smo ga vključili v
preučevanje treh različnih vidikov športne aktivnosti: pogostost športnega
udejstvovanja, izbiro različnih vrst aktivnosti in motivov za udeležbo. Ugotovili
smo, da spol pomembno vpliva na vse tri vidike. Pri tem opažamo, da je njegov
vpliv manjši pri izbiri večinsko izbranih odgovorov, torej pri izbiri
najpopularnejših športov in pri večinsko izbranih motivih za ukvarjanje s športom.
Glede na spol se s športom ukvarja več žensk, čeprav je redno športno aktivnih
več moških. Večina mladih se ukvarja s tekom in kolesarjenjem, ostale aktivnosti
so manj zastopane, med njimi pa obstajajo večje razlike glede na spol. Večina se s
športom ukvarja predvsem zaradi zdravja in užitka, možnosti za sproščanje
napetosti in zabave. Ostali motivi so manj zastopani in kažejo večje razlike med
spoloma.
Na podlagi preučevanja izbire aktivnosti in motivov za udejstvovanje smo
ugotovili naslednjo povezanost: ženske v večji meri poudarjajo pomen športa za
(fizično in psihično) zdravje ter oblikovanje postave, zato pogosteje izbirajo
individualne in estetske športe (hoja, aerobika), moškim pa poleg skrbi za zdravje
šport v večji meri kot ženskam predstavlja tudi možnost za druženje s prijatelji,
razvoj sposobnosti in doživljanje razburljivosti, zato pogosteje izbirajo športe, pri
katerih lahko tekmujejo in se družijo (nogomet, košarka).
Zelo malo študentov je neaktivnih, njihova neaktivnost pa je predvsem posledica
lastne odločitve, torej notranjih dejavnikov.
77
Športna aktivnost študentov je tudi pomembno povezana z nekaterimi vidiki
njihovega življenjskega sloga. Ugotovili smo, da tisti, ki se več ukvarjajo s
športom, bolj skrbijo za zdrav način življenja, manj kadijo in doživljajo manj
stresa. To kaže na medsebojno povezanost telesne aktivnosti in skrbi za zdravje.
Ob koncu torej ugotavljamo, da je športna aktivnost v precejšnji meri vključena v
življenjski slog študentov. Večina jih je redno športno aktivnih, pogostost
aktivnosti pa je povezana s posameznikovim vrednotenjem zdravja in skrbjo za
zdrav način življenja, kar je razvidno tudi iz njihovih prevladujočih motivov za
športno udejstvovanje. Poleg z zdravjem povezanega načina življenja pa njihovo
aktivnost pomembno določa tudi ožje družinsko okolje.
Te ugotovitve nas vodijo do sklepa, da problematike športnega udejstvovanja
mladih ne moremo preučevati izolirano, torej brez hkratnega preučevanja
okoliščin, ki nanjo vplivajo. V diplomskem delu smo se lotili le nekaterih
področij, ki pomembno določajo športno aktivnost mladih, odprtih pa je ostalo še
precej vprašanj, ki so zanimiva za nadaljnje preučevanje. V nadaljnjo analizo bi
lahko vključili tudi preučevanje vpliva vrstnikov in širšega okolja ter podrobneje
raziskali značilnosti športne aktivnosti mladih – koliko na udeležbo v športu
vplivajo možnosti za udejstvovanje v njihovi okolici, koliko se vključujejo v
organizirane oblike aktivnosti, ali ponudba ustreza njihovim interesom, ali je
finančno dostopna itd.
Čeprav torej v diplomskem delu nismo mogli zajeti vseh dejavnikov, ki bi lahko
vplivali na športno aktivnost mladih, smo osvetlili vsaj del problematike in
nakazali, da so za doseganje sprememb na tem področju potrebne tudi spremembe
na drugih področjih življenja.
78
LITERATURA
˗ Brettschneider, W. D. in Naul, R. (2004): Study on Young people's lifestyles and
sedentariness and the role of sport in the context of education and as a means of
restoring the balance. (Raziskovalno poročilo). Pridobljeno 17. 10. 2011,
http://www.bso.or.at/fileadmin/Inhalte/Dokumente/Internationales/EU_Study_Young_Lif
estyle.pdf
˗ Definition of Health (b. d.). Pridobljeno 13. 10. 2011,
https://apps.who.int/aboutwho/en/definition.html
˗ Derganc, S. (2004): Prosti čas mladih. Ljubljana: Salve: Društvo Mladinski ceh.
˗ Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007): Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
˗ EUROBAROMETER. (2007): Young Europeans. A Survey Among Young People Aged
Between 15–30 in the European Union. Analytical Report. Flash EB Series 202.
Pridobljeno 15. 10. 2011, http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_202_sum_en.pdf
˗ EUROSTAT. (2009): Youth in Europe. A Statistical Portrait. Luxembourg: Publication
Office of the European Union. Pridobljeno 13. 10. 2011,
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS-78-09-920/EN/KS-78-09-920-
EN.PDF
˗ EU Youth Report: Youth – Investing and Empowering. (2009). Bruselj: Evropska
komisija. Pridobljeno 10. 10. 2011,
http://ec.europa.eu/youth/news/doc/new_strategy/youth_report_final.pdf
˗ Gril, A. (2006): Prosti čas mladih v Ljubljani. Ljubljana: pedagoški inštitut.
˗ Haralambos, M. in Holborn, M. (2005): Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS
˗ Hočevar, F., Mesec, B. (1981): Prosti čas. Ljubljana: zveza kulturnih organizacij
Slovenije.
˗ Hoffman, S. J. (2005): Introduction to Kinesiology: Studying Physical Activity.
Champaign: Human Kinetics Publisher, Inc.
79
˗ Jeriček, H. (2011): Samoocena zdravja. V Jeriček, H., Roškar, S., Koprivnikar, H.,
Pucelj, V., Bajt, M., Zupanič, T. (Ur.): Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih
vedenjih slovenskih mladostnikov (str. 71–86). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja v
Sloveniji.
˗ Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2007a): Motivacija za udeležbo v športu. V Kovač, M. in
Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 151–153).
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov
Slovenije.
˗ Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2007b): Šolsko okolje in družina kot oblikovalca
življenjskega sloga mladih. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi
slovenskih otrok in mladine (str. 155–164). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za
kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
˗ Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2007c): Prostočasna športna dejavnost mladih. V Kovač,
M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 165–173).
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov
Slovenije.
˗ Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., in Starc, G. (2007a): Uvod. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.):
Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 7–19). Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
˗ Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., in Starc, G. (2007b): Nasprotujoča si življenjska sloga
slovenskih dijakov. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi slovenskih
otrok in mladine (str. 203–219). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo:
Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
˗ Klenovšek, T. (2005a): Prosti čas, zdravje in spolnost. V Flere, S. in soavtorji: Družbeni
profil študentov univerze v Mariboru: Poročilo o rezultatih raziskave v letu 2004 (str. 79–
84). (Raziskovalno poročilo). Maribor: Univerza v Mariboru: Pedagoška fakulteta.
˗ Klenovšek, T. (2005b): Prosti čas, šport in zdravje. V Flere, S. in soavtorji: Družbeni
profil študentov Slovenije: Poročilo o rezultatih raziskave v letu 2005 (str. 13 –139).
(Raziskovalno poročilo). Maribor: Univerza v Mariboru: Pedagoška fakulteta.
80
˗ Kovač, M. (1995): Šport v Republiki Sloveniji: dileme in perspektive. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport.
˗ Kovač, M., Jurak, G., Bizjak, K., Strel, J. (2007): Nekateri dejavniki, ki vplivajo na
zdravje. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in
mladine (str. 177–189). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza
društev športnih pedagogov Slovenije.
˗ Kovač, M., Strel, J., Leskošek, B., Bučar Pajek, M., Starc, G. in Jurak, G. (2007):
Prekomerna telesna teža in debelost: zdravstveno tveganje sodobnega sveta. V Kovač,
M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 61–80).
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov
Slovenije.
˗ Kozjek, N. (b. l.): Športnik rekreativec. Pridobljeno 1. 11. 2011,
http://www.fidimed.si/zdravstvene_teme/clanki_strokovnjakov/26/sportnik_rekreativec.ht
ml
˗ Koželj, S. (2007): O vrednotah in športu: nekateri psihološki oblikovalci zdravega
življenjskega sloga otrok in mladine. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski
slogi slovenskih otrok in mladine (str. 141–150). Ljubljana: Fakulteta za šport, inštitut za
kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
˗ Kristančič, A. (2007): Svoboda izbire – moj prosti čas. Ljubljana: A. A. Inserco d.o.o.
˗ Lešnik, R. (1982): Prosti čas. Maribor: Obzorja.
˗ Ljubljanski maraton. (b. d.). Pridobljeno 24. 10. 2011,
http://www.ljubljanskimaraton.si/sl/
˗ Statistični urad Republike Slovenije. (2011): Mednarodni dan mladih 2011. Pridobljeno
29. 10. 2011, http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4092
˗ Statistični urad Republike Slovenije. (2006): Mladi v Sloveniji. Pridobljeno, 26. 10. 2011,
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=373
˗ Musek, J. (2000): Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy, Inštitut za
psihologijo osebnosti.
81
˗ Musil, B. (2011): Zdravje in dobro počutje. V Lavrič, M. (Ur.): Mladina 2010: družbeni
profil mladih v Sloveniji (str. 247–281). (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Ministrstvo
za šolstvo in šport, Urad RS za mladino; Maribor: Aristej. Dostopno na
http://www.ris.org/uploadi/editor/1298839714Mladina_2010_Koncno_porocilo.pdf
˗ Musil, B. in Lavrič, M. (2011): Vrednote, trajnostni način družbenega delovanja in vizije
prihodnosti. V Lavrič, M. (Ur.): Mladina 2010: družbeni profil mladih v Sloveniji (str.
323–346). (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS
za mladino; Maribor: Aristej. Dostopno na
http://www.ris.org/uploadi/editor/1298839714Mladina_2010_Koncno_porocilo.pdf
˗ OECD. (2010): Health at a Glance: Europe 2010. OECD Publishing. Pridobljeno 14. 10.
2011, http://www.oecd-ilibrary.org/social-issues-migration-health/health-at-a-glance-
europe-2010_health_glance-2010-en
˗ Scagnetti, N. (2007): Telesna dejavnost. V Jeriček, H., Lavtar, D. in Pokrajac, T. (Ur.): Z
zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju – HBSC Slovenija 2006 (str. 53–63).
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
˗ Slovenci se še premalo gibamo. (b. l.). 1. 11. 2011,
http://med.over.net/za_bolnike/zdravo_zivljenje/index.php?full=1&id=20738&title=Slov
enci_se___e_premalo_gibamo_
˗ Smernice EU o telesni dejavnosti: Priporočeni ukrepi politike za spodbujanje telesne
dejavnosti za krepitev zdravja. (2008). Bruselj. Pridobljeno 1. 11. 2011,
http://ec.europa.eu/sport/library/doc/c1/pag_sl.pdf
˗ Starc, G. in Kovač, M. (2007): Življenjski slogi otrok in mladine med izbiro in
določenostjo. V Kovač, M. in Starc, G. (Ur.): Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in
mladine (str. 29–33). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza
društev športnih pedagogov Slovenije.
˗ Škof, B. (2010): Spravimo se v gibanje – za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne
zmogljivosti slovenske mladine?. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
˗ Škof, B. in Stergar, E. (2010): Izrazoslovje – pojasnitev nekaterih pojmov, povezanih s
športno dejavnostjo. V Škof, B. (Ur.): Spravimo se v gibanje – za zdravje in srečo gre:
kako do boljše telesne zmogljivosti slovenske mladine? (str. 25–43). Ljubljana: Fakulteta
za šport, Inštitut za šport.
82
˗ Trenutno stanje slovenskega univerzitetnega športa. (2011). Pridobljeno 30. 10. 2011,
http://www.zdravum.si/sporo%C4%8Dila-za-medije/rtrenutno-stanje-slovenskega-
univerzitetnega-portal
˗ Tušak, M. in Faganel, M. (2004): Jaz – športnik: samopodoba in identiteta športnika.
Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za šport.
˗ Ule, M. (1995): Mladost je, mladost je … V Ule, M. in Miheljak, V. (Ur.): Pri(e)hodnost
mladine (str. 13–18). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino.
˗ Ule, M. (1996a): Sociološki oris mladosti/mladine. V Nastran Ule (Ur.): Mladina v
devetdesetih: Analiza stanja v Sloveniji (str. 9–24). Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče: Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Urad RS za mladino.
˗ Ule, M. (1996b): Vrednote. V Nastran Ule (Ur.): Mladina v devetdesetih: Analiza stanja v
Sloveniji (str. 235–260). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče: Ministrstvo za
šolstvo in šport RS, Urad RS za mladino.
˗ Ule, M. (2000): Socialna ranljivost mladih. Ljubljana, Maribor: Urad RS za mladino in
Aristej.
i
PRILOGA: ANKETA
Pozdravljeni! Sem študentka Filozofske fakultete v Mariboru in na oddelku za sociologijo
pripravljam diplomsko nalogo, ki se nanaša na temo športne aktivnosti mladih. Za
raziskavo zbiram podatke, zato vas prosim, da izpolnite priložen vprašalnik. Vsi podatki
so anonimni in bodo uporabljeni izključno za namen te raziskave. Za sodelovanje se vam
že vnaprej zahvaljujem.
Spol: M Ž Fakulteta: ________________ Kraj bivanja: ____________
Starost: _____
Povprečna ocena (ustrezno obkrožite): a) 6–6,9 b) 7–7,9 c) 8–8,9 č) 9–10
1. Kako ocenjujete svoj socialno-ekonomski položaj?
a) dober b) povprečen c) slab
2. V tabeli označite stopnjo izobrazbe, ki so jo dosegli vaši starši:
Nedokončana osnovna šola
Končana osnovna šola
Končana poklicna
šola
Končana 4-letna srednja
šola/gimnazija
Končana višja šola, visoka šola
ali fakulteta Oče
Mati
3. V tabeli označite, ali spodnje trditve za vas veljajo ali ne:
da ne
1. Vsaj eden izmed staršev se ukvarja s športom.
2. V času odraščanja so me starši spodbujali k športni aktivnosti.
3. V času odraščanja sem se v prostem času redno ukvarjal/-a s športom.
4. Kako pogosto se ukvarjate s športom (možen je le 1 odgovor)?
Vsak dan 4 do 6-krat na teden
2 do 3-krat na teden
1-krat na teden
1-krat na mesec
Manj kot 1-krat na
mesec
Nikoli
ii
5. Obkrožite vrste športnih aktivnosti, s katerimi se ukvarjate (izbiro omejite na
največ 5 aktivnosti):
a) tek f) košarka l) golf s)smučanje/bordanje
b) rolanje g) nogomet m) potapljanje š) pohodništvo
c) plavanje h) odbojka n) badminton t)adrenalinski športi
č) šah i) ples o) gimnastika u) borilni športi
d) tenis j) hoja p) fitnes v) kolesarjenje
e) jahanje k) squash r) aerobika z) drugo
6. V prostem času najpogosteje (možen je le 1 odgovor):
a) obiskujem sorodnike e) preživim ob računalniku/televiziji
b) se ukvarjam s športom f) hodim v kino, gledališče, na koncerte
c) pišem (dnevnik, pisma …) g) sodelujem v humanitarnih dejavnostih
č) hodim na izlete z družino h) se ukvarjam s političnimi aktivnostmi
d) se družim s prijatelji i) se ukvarjam z glasbo, gledališčem, umetnostjo
7. Označite stopnjo strinjanja z naslednjimi trditvami na lestvici od 1 do 5 (1 = sploh
se ne strinjam, 2 = se ne strinjam, 3 = niti se ne strinjam niti se strinjam, 4 = se
strinjam, 5 = popolnoma se strinjam). V vsaki vrstici izberite 1 izbran odgovor tako,
da obkrožite eno številko.
Sploh se ne strinjam
Se ne strinjam
Niti se ne strinjam niti se
strinjam
Se strinjam
Popolnoma se strinjam
1. Športna aktivnost
zame predstavlja
pomembno vrednoto.
1 2 3 4 5
2. Skrbim za zdrav
način življenja. 1 2 3 4 5
8. Označite, v kolikšni meri za vas veljajo naslednje trditve. V vsaki vrstici izberite 1
izbran odgovor tako, da obkrožite 1 številko.
Nikoli Včasih Pogosto Redno
1. Zdravo se prehranjujem. 1 2 3 4
2. Uživam alkoholne pijače. 1 2 3 4
3. Uživam tobak in tobačne izdelke. 1 2 3 4
4. Uživam mehke droge. 1 2 3 4
5. Občutim stres. 1 2 3 4
iii
9. Prosim, da na vprašanje odgovorite samo tisti, ki ste pri 4. vprašanju o pogostosti
športne aktivnosti odgovorili z enim izmed naslednjih odgovorov: vsak dan, 4 do 6-
krat na teden, 2 do 3-krat na teden, 1-krat na teden, 1-krat na mesec. S športom se
ukvarjam zaradi (izbiro omejite na največ 4 odgovore):
a) zabave č) razvoja sposobnosti f) možnosti oblikovanja postave
b) zdravja in užitka d) možnosti tekmovanja g) možnosti sproščanja napetosti
c) druženja s prijatelji e) razburljivosti h) drugo: __________________
10. Prosim, da na vprašanje odgovorite samo tisti, ki ste pri 4. vprašanju o
pogostosti športne aktivnosti odgovorili z manj kot 1-krat na mesec ali nikoli. S
športom se ne ukvarjam zaradi (možnih je več odgovorov):
a) preobremenjenosti zaradi študija č) se mi ne ljubi
b) preobremenjenosti zaradi dela d) finančno stanje mi tega ne omogoča
c) šport me ne zanima e) drugo: _______________________
