UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

NACE NOVAK

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

Diplomsko delo

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

Avtor: Nace Novak

Številka indeksa: 71185221

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: pravo

Mentor: dr. Matjaž Tratnik

Maribor, september 2015

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, prof. dr. Matjažu Tratniku za sprejeto mentorstvo in

za pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Še posebej se zahvaljujem svojim staršem in ostalim družinskim članom za

neizmerno potrpežljivost, podporo in pomoč v času študija in med pisanjem diplomskega

dela ter v vseh drugih mojih življenjskih odločitvah.

Zahvalil bi se tudi vsem prijateljem in ostalim, ki so kakorkoli pripomogli pri

nastanku diplomskega dela.

POVZETEK

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

V diplomskem delu bom govoril o Mednarodnem kazenskem sodišču (MKS). Gre

za neodvisno stalno sodno instanco, ki je bila ustanovljena z Rimskim statutom leta 1998

in ima sedež v Haagu na Nizozemskem. Pristojno je za najhujša kazniva dejanja

mednarodnega značaja kot so genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva

in agresija, ki so storjena s strani fizičnih oseb na ozemlju katere od držav, ki so

podpisnice Rimskega statuta.

Prav tako ima MKS svoje neodvisne organe: sodnike, tožilstvo in tajništvo, ki jih

sestavljajo najuglednejši strokovnjaki na področju kazenskega prava in drugih pravnih

področjih, kot so mednarodno humanitarno pravo in pravo človekovih pravic.

Za nemoteno delovanje sodišča je potrebno tudi sodelovanje držav pogodbenic,

katere so dolžne sodelovati s sodiščem pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj, ki

spadajo pod njeno pristojnost. Eni izmed glavnih oblik sodelovanja sta predaja oseb

sodišču in začasen odvzem prostosti osebam, za katere sodišče zahteva predajo.

Države pogodbenice morajo za uspešno sodelovanje s sodiščem prilagoditi tudi

svoje notranje pravo. Republika Slovenija je v ta namen sprejela ZSMKS, kateri ureja

področja, ki jih opredeljuje Rimski statut in pred tem niso imela pravne podlage v

slovenski zakonodaji. Prav tako je bil slovenski zakonodajalec primoran poseči tudi v

spremembe Ustave, kot je sprejetje 3.a člena in sprememba 47. člena ustave, ki

opredeljuje predajo osebe.

Ključne besede: Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut, genocid, predaja

osebe, Ustava

ABSTRACT

THE INTERNATIONAL CRIMINAL COURT

This thesis speaks about International Criminal Court (ICC). It is an

independent, permanent court instance, which was established by the Rome Statute in

1998 and has its headquarters in The Hague, Netherlands. It is responsible for the most

serious crimes of international concern such as genocide, crimes against humanity, war

crimes and aggression committed by a person in the territory of countries which are

signatories of the Rome Statute.

The ICC has its own independent bodies: the judges, the prosecution and the

Registry, which consist of the most prominent experts in the field of criminal law and

other areas of law such as international humanitarian law and human rights.

For the court to function smoothly the participation of the State Parties is

required. They are obliged to cooperate with the ICC in the investigation and prosecution

of crimes falling within its jurisdiction. One of the main forms of cooperation is

surrendering persons to the court and provisional arrest.

The State Parties should also adjust its internal law for the successful

cooperation with the ICC. The Republic of Slovenia has for this purpose adopted ZSMKS,

which implements articles defined by the Rome Statute that had not had a legal basis in

the Slovenian legislation before. Also, the Slovenian legislature was forced to intervene

in the amendment of the Constitution, such as the adoption of Article 3.a and

amendment of Article 47 of the Constitution, which defines surrender.

Key words: International Criminal Court, Rome Statute, genocide, surrender of

a person, the Constitution

Kazalo vsebine

1 UVOD ...................................................................................................... 1

2 ZGODOVINSKI RAZVOJ MEDNARODNEGA KAZENSKEGA SODIŠČA ....... 2

2.1 Začetki ................................................................................................. 2

2.2 Obdobje po drugi svetovni vojni ............................................................. 5

2.3 Ustanovitev ad hoc mednarodnih kazenskih sodišč za Jugoslavijo in Ruando

................................................................................................. 6

3 MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE ...................................................... 8

3.1 Rimski statut ......................................................................................... 8

3.2 Sedež MKS ........................................................................................... 8

3.3 Financiranje MKS .................................................................................. 8

3.4 Jezik MKS ............................................................................................. 9

3.5 Pristojnosti ........................................................................................... 9

3.5.1 Osebna pristojnost ............................................................................ 9

3.5.2 Časovna pristojnost .......................................................................... 10

3.5.3 Stvarna pristojnost ........................................................................... 10

3.5.3.1 Genocid ..................................................................................... 11

3.5.3.2 Hudodelstva zoper človečnost ........................................................ 11

3.5.3.3 Vojna hudodelstva ........................................................................ 13

3.5.3.4 Agresija ..................................................................................... 14

3.5.4 Krajevna pristojnost .......................................................................... 14

3.6 Organi MKS ......................................................................................... 15

3.6.1 Sodniki ........................................................................................... 16

3.6.2 Tožilstvo .......................................................................................... 17

3.6.3 Tajništvo ......................................................................................... 18

3.7 Mednarodno sodelovanje in pravna pomoč ............................................. 18

3.7.1 Predaja oseb sodišču ........................................................................ 19

3.7.2 Začasen odvzem prostosti ................................................................. 21

3.7.3 Druge oblike sodelovanja .................................................................. 22

4 VPLIV MKS NA ZAKONODAJO REPUBLIKE SLOVENIJE ......................... 23

4.1 Kazenski zakonik (KZ-1) ........................................................................ 24

4.2 Zakon o sodelovanju med Republiko slovenijo in Mednarodnim kazenskim

sodiščem (ZSMKS)................................................................................ 25

4.2.1 Dolžnost sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem .................. 25

4.2.2 Izvajanje pristojnosti MKS ................................................................. 26

4.2.3 Odvzem prostosti, prijetje in predaja osebe MKS ................................. 26

4.2.4 Druge oblike sodelovanja in pomoči ................................................... 27

4.2.5 Izvršitev denarne kazni, odvzem premoženjske koristi in ukrepi za

povrnitev škode žrtvam ..................................................................... 28

4.3 Ustava Republike Slovenije .................................................................. 29

4.3.1 Člen 3.a ........................................................................................... 29

4.3.2 Predaja obdolženca .......................................................................... 29

5 SKLEP ................................................................................................... 31

6 BIBLIOGRAFIJA ................................................................................... 33

1

1 UVOD

Skozi zgodovino človeštva so se pojavljale raznolike oblike kaznivih dejanj, ki so

se kaznovala na različne načine, najhujša dejanja pa so ostajala nekaznovana, saj je

ponavadi šlo za izživljanje zmagovalca nad poraženci vojne. Šele v obdobju po drugi

svetovni vojni je zaradi grozodejstev nad civilnim prebivalstvom, z ustanovitvijo

Nürnberškega in Tokijskega sodišča, prišlo do prvega večjega premika na področju

kaznovanja za najhujša kazniva dejanja, kot so genocid in vojna hudodelstva, in na

področju ustanovitve neodvisne sodne instance, ki bi delovala v tej smeri.

K pospešitvi ideje o razvoju stalnega sodišča, ki bi delovalo na področju

mednarodnega kazenskega prava, je ključno pripomogla tudi ustanovitev ad hoc sodišča

za področje Jugoslavije in Ruande v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Takrat je tudi

g. Jules Deschenes, član Mednarodnega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo iz Kanade,

izjavil: »Tako lahko vidimo, da v zadnjih nekaj letih nastaja univerzalno mednarodno

kazensko sodišče in se postavlja ob bok Mednarodnemu sodišču pravice. Dan, ko bo

ustanovljeno mednarodno kazensko sodišče, bo za tiste, ki si prizadevajo za varstvo

človekovih pravic, najlepši po tistem dnevu, ko je bila leta 1948 sprejeta Splošna

deklaracija o človekovih pravicah.«1

Kot je napovedal Deschenes, se je tudi zgodilo, leta 1998 je mednarodna

skupnost s sprejetjem Rimskega statuta ustanovila Mednarodno kazensko sodišče, stalno

neodvisno instanco na področju mednarodnega kazenskega prava.

V diplomskem delu bom predstavil Mednarodno kazensko sodišče in njegov

zgodovinski razvoj, ki je pripeljal do ustanovitve stalnega sodišča. Nadalje se bom

posvetil njegovim pristojnostim in organom, ter na kakšen način morajo države z njim

sodelovati. Za konec pa bom še predstavil, kako je Mednarodno kazensko sodišče in

ratifikacija Rimskega statuta vplivala na notranje pravo Republike Slovenije, in kakšne

spremembe zakonodaje so bile potrebne.

1 Deschanes Jules, Toward international criminal justice, Criminal law forum 5, 1994, 2-3, str. 277.

2

2 ZGODOVINSKI RAZVOJ MEDNARODNEGA

KAZENSKEGA SODIŠČA

Človek se že od začetka svojega obstoja bojuje za svoj obstanek, pa naj si bo

to zoper naravo ali sočloveka. Prav ta boj drugega proti drugemu je botroval k temu, da

so se razvila neka temeljna pravila in običaji, ki naj se upoštevajo v vojni. Groba kršitev

teh pravil je pripeljala do tega, da so hudodelce pripeljali pred instance, ki so bile v družbi

določene za pregon le teh, vendar je v večini primerov šlo le za maščevanje zmagovite

strani, ki je bila na oblasti, nad poraženci. Na podlagi tega se je začela razvijati ideja o

nekakšni sodni instanci, ki bi imela naddržavno naravo in bi tako zagotavljala večjo mero

nepristranskosti in neodvisnosti od konkretnih oblasti določene države.2

2.1 Začetki

V zgodovinskih virih najdemo podatek o prvem mednarodnem sodišču in sojenju

iz leta 1474, ko je osemindvajset sodnikov, imenovala so jih zavezniška mesta Alzacije,

Zgornjega Porenja in švicarske konfederacije, sodilo nekemu Petru von Hagenbachu. Ta

je z vojaško silo zasedel mesto Breisach in pri tem ravnal z izjemno brutalnostjo; umori,

posilstva, požigi in samovoljno plenjenje premoženja meščanov. Obtožba je zatrjevala,

da je »poteptal vse božje in človeške zakone". Obtoženec se je zagovarjal, da je ravnal

po ukazih svojega gospodarja Karla Burgundskega, a sodišče je ta zagovor zavrnilo in ga

obsodilo na smrtno kazen, ki je bila potem tudi izvršena.3 Kakšnih večjih poskusov

ustanovitve institucije, ki bi imela vlogo mednarodnega kazenskega sodišča, vse do

obdobja med prvo in drugo svetovno vojno ni, se je pa ideja o tem razvijala med teoretiki

in filozofi. Tukaj je potrebno omeniti imena kot so Jeremy Bentham, Immanuel Kant in

James Mill.

2 Povzeto po: Zagorac Dean v Ljubo Bavcon, Bošnjak Marko, Korošec Damjan, Tomič Eva,

Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi

pojasnili, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Društvo Amnesty International Slovenija, Ljubljana 2003, str. 55. 3 Bavcon Ljubo, Bošnjak Marko, Brinc Franc, Jager Matjaž, Krapac Davor, Maver Darko, Mednarodno kazensko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1997, str. 182.

3

Angleški filozof Jeremy Bentham je v Načrtu za univerzalni in večni mir iz leta

1786, v točki trinajst, predlagal ustanovitev mednarodne sodne instance imenovane

Sodišče miru, katerega funkcija bi bila odpravljati tiste dobroverne razloge za vojno, ki

bi med državama v vojni ostali kljub trajni pacifikaciji. Za sodišče ni predvidel nobenih

sredstev prisile, pravico bi uveljavljal na podlagi širokega objavljanja svojih mnenj.4 Prav

tako je kasneje Immanuel Kant, nemški filozof, v Razpravi v večnem miru iz leta 1795,

razvijal idejo o tem, da je potrebna za zagotovitev večnega miru v mednarodni skupnosti

neka nadnacionalna sodna institucija, ker v drugačnem primeru vsaka država zase išče

svojo pravico z vojno, ki pa se smatra kot zasilno sredstvo.5 Prav tako je stališče podobno

Benthamovemu, je v eseju Mednarodno pravo, objavljenem leta 1820, zagovarjal James

Mill. Tudi on je bil privrženec zamisli o mednarodnem sodišču, ki ne bi imelo sredstev

prisile, temveč zgolj moralno moč. Še pred ustanovitvijo takega sodišča bi morali

predstavniki vseh držav izdelati zakonik, na podlagi katerega bi sodišče razsojalo. Preden

bi ga države ratificirale, bi ga morali čim širše objaviti, da bi ga lahko presojalo čim več

ljudi in bi tako lahko predlagali izboljšave.6

Pomembnejši zagon zamisli o ustanavljanju mednarodnih sodnih institucij je

prispeval razvoj vojnega prava v drugi polovici 19.stoletja. Eden izmed ustanoviteljev

Rdečega križa, Gustav Monnier, je konec 60. let 19.stoletja predlagal ustanovitev

mednarodnega kazenskega sodišča, ki bi bilo pristojno za pregon kršiteljev Ženevske

konvencije iz leta 1864, a ta zamisel se ni uresničila.7

Za področje ustanavljanja mednarodnih sodnih institucij je bila še posebej

pomembna mirovna konferenca leta 1899 v Haagu, katere se je udeležilo 26. držav.

Konferenco je sklical ruski car Nikolaj II., z namenom zagotovitve dolgotrajnega

mednarodnega miru in omejevanja kopičenja orožja. Na konferenci so bile sprejete tri

konvencije, od katerih je bila za razvoj mednarodne kazenske jurisdikcije

4 Povzeto po: Zagorac Dean v Ljubo Bavcon, Bošnjak Marko, Korošec Damjan, Tomič Eva, Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi

pojasnili, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Društvo Amnesty International Slovenija, Ljubljana 2003, str. 56-57. več o tem internetni vir: Bentham Jeremi, The Priniciples of

International Law, Essay 4, http://www.laits.utexas.edu/poltheory/bentham/pil/pil.e04.html. 5 Povzeto po: Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi

dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 57. 6 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 57. 7 Ibidem, str. 58.

4

najpomembnejša Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov, s katerim je bilo

ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče (angl. Permanent Court of Arbitration).8

V primerjavi s predhodnimi vojnami je imela prva svetovna vojna grozovite

posledice tudi za civilno prebivalstvo, saj so se med vojno dogajala prej nepredstavljiva

hudodelstva9, kar je v veliki meri pripomoglo do prvega zapisa mednarodnih načel o

mednarodni odgovornosti za hudodelstva. Do tega zapisa je prišlo na podlagi

neobveznega poročila Komisije o odgovornosti povzročiteljev vojne in o izvrševanju

kazni, imenovane tudi »Komisija petnajsterice«, ki ga je pripravila za predhodno mirovno

konferenco marca 1919, s katero so zavezniki v Versajsko mirovno pogodbo vnesli tudi

določbe o sojenju odgovornim za kršenje zakonov in običajev v vojni ter kršenje

humanitarnega prava. Komisija je podala tudi načrt in načela, po katerih naj bi ustanovili

mednarodno sodišče.10

Komisija je prav tako predlagala pregon turških častnikov, ki so bili odgovorni

za genocid leta 1917 nad več kot pol milijona Armencev.11 Vendar pa zaradi političnih

razlogov ni prišlo do ustanovitve sodišča z mednarodnim značajem za pregon odgovornih

za hudodelstva med prvo svetovno vojno in tako tudi ni prišlo do zagotavljanja temeljnih

človekovih pravic, kot je spodbujala mednarodna skupnost.

Do pomembnega premika v smeri ustanovitve mednarodnega kazenskega

sodišča, je prišlo leta 1920, ko je bil sprejet statut Stalnega sodišča mednarodne pravice

(angl. Permanent court of International justice), kot eden izmed glavnih mehanizmov

Društva narodov za mirno reševanje sporov in je bil kot tak prvo stalno mednarodno

sodišče.12 Toda ukvarjalo se je z večinoma manj pomembnimi razmejitvenimi spori in

nekaterimi vprašanji varstva manjšin.13

8 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 57. 9 Izraz hudodelstva se uporablja za najhujša mednarodna kazniva dejanja, kot so: genocid, hude kršitve zakonov in običajev v oboroženem spopadu, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper

človečnost, tako jih navaja Bavcon (1997, str. 83) 10 Povzeto po: Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi

dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 59 11 Bavcon Ljubo in sodelavci, Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 182. 12 Povzeto po: Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi

dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 61. 13 Ibidem, str 62.

5

2.2 Obdobje po drugi svetovni vojni

Z vzponom Nacistične Nemčije in njenih ideoloških idej je leta 1939 prišlo do

začetka druge svetovne vojne, ki je trajala vse do leta 1945. To obdobje velja za eno

izmed najbolj mračnih časov, kar jih beleži človeška zgodovina. Vojna je prinesla

množična pobijanja civilistov in druge grozote, ki so težko dojemljive, prav to pa je bil

eden izmed glavnih povodov, da so se poskusi sojenj vojnim hudodelcem spremenili v

realnost.

Tako so se zavezniki 1. novembra 1943 z Moskovsko deklaracijo obvezali

ustanoviti mednarodno vojaško sodišče za glavne storilce hudodelstev, ostalim pa je bilo

predvideno sojenje v okviru nacionalnih sodnih pristojnosti po kraju storitve

hudodelstva.14

Na podlagi Moskovske deklaracije je 8. avgusta 1945 z Londonskim

sporazumom, ki so ga sklenile ZDA, Francija, Združeno kraljestvo in Sovjetska zveza, k

njemu pa je pristopilo še 19 vlad Združenih narodov, in z njim ustanovilo Mednarodno

vojaško sodišče v Nürnbergu, katerega namen je bil sojenje nacističnim vojnim zločincem

za hudodelstva, ki jih ni mogoče določno geografsko opredeliti.15 Statut sodišča je bil

priložen kot poglavitni del Londonskega sporazuma.

Glavna določba Nürnberškega statuta je bil njegov 6.člen, v katerem je določena

stvarna pristojnost sodišča za tri skupine hudodelstev:

hudodelstva zoper mir,

vojna hudodelstva,

hudodelstva zoper človečnost.

Podana je bila tudi odgovornost za vodje, pomočnike in organizatorje, ki so sodelovali

pri pripravi ali izvršitvi skupnega plana ali zarote za naštete skupine hudodelstev.16

Tako kot je bilo v Evropi ustanovljeno Nürnberško sodišče, je v Tokiu vrhovni

poveljnik združenih sil, general Douglas MacArthur, 19. januarja 1946, ustanovil

Mednarodno vojaško sodišče za Daljni vzhod ali drugače imenovano Tokijsko sodišče.

14 Ibidem, str 62. 15 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, 1. natis, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana 2012, str. 343. 16 Ibidem, str. 344.

6

Statut tega sodišča se skorajda ni razlikoval od nürnberškega, vendar v nasprotju z njim,

ki je bil sprejet na podlagi mednarodnih večstranskih pogajan, je bil tokijski statut

razglašen s strani poveljnika zavezniških sil v Tokiu v obliki administrativnega ukaza in

brez predhodne odobritve ostalih zaveznic.17

Glavne kritike teh dveh sodišč so bile predvsem, da gre za sojenje zmagovalcev

proti poražencem druge svetovne vojne, saj so bili sodniki postavljeni s strani zaveznikov,

prav tako pa so zavezniki sami bili storilci podobnih ali enakih dejanj, za katera so sodili

pripadnikom nasprotnih sil.18

Kljub temu je bila ustanovitev teh dveh sodišč zgodovinskega pomena za

nadaljnji razvoj mednarodnega kazenskega prava in osnovnih elementov ad hoc sodišč.

Ti elementi so:

univerzalnost, ker je izhodišča in načela takoj potrdilo 23. držav kasneje

pa še Generalna skupščina OZN,

prizadevanja za to, da se tudi odgovornost za najbolj grozovita

hudodelstva podredi pravu.19

2.3 Ustanovitev ad hoc mednarodnih kazenskih sodišč za

Jugoslavijo in Ruando

Ustanovitev nürnberškega in tokijskega sodišča je kot rečeno zelo pospešilo

razvoj mednarodnega kazenskega prava in posledično prispevalo tudi k uveljavitvi

stalnega sodišča za najhujša hudodelstva. Vendar sta še pred tem k temu prispevali dve

namenski, ali drugače ad hoc mednarodni sodišči za Jugoslavijo in Ruando, ki sta bili

odgovor na hude vojne zločine in hudodelstva zoper človečnost, ustanovljeni v

devetdesetih letih 20. stoletja.

17 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z

uvodnimi pojasnili, o.c., str. 67. 18 Povzeto po: Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi

dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 67-68. 19 Povzeto po: Bavcon Ljubo in sodelavci, Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 183.

7

Delovanje teh dveh mednarodnih sodišč in njuna sodna praksa nista le pospešila

procesa ustanovitve stalnega mednarodnega kazenskega sodišča, temveč tudi

pripomogla k oblikovanju številnih določb njegovega statuta.20

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) je bilo

ustanovljeno na pobudo komisije Varnostnega sveta, ki je ugotovila več kršitev

mednarodnega humanitarnega prava na območju nekdanje Jugoslavije, vključno z

zavestnim ubijanjem, etničnim čiščenjem, množičnimi poboji, mučenjem, posilstvi in

ropanjem. Ustanovljeno je bilo 25. maja 1993, z resolucijo št. 827.21

MKSJ doktrina pripisuje zlasti dve zaslugi:

utrditev odgovornosti za vojna hudodelstva, storjena v mednarodnih oboroženih

spopadih,

potrditev, da so hudodelstva zoper človečnost lahko storjena tudi v miru.22

Varnostni svet pa je z resolucijo št. 955, 8. novembra 1994, odločil, da ustanovi

mednarodno sodišče z namenom preganjanja oseb, odgovornih za genocid in druge hude

kršitve mednarodnega humanitarnega prava, storjene na ozemlju Ruande, in ruandskih

državljanov, odgovornih za genocid in kršitve, storjene na ozemlju sosednjih držav (na

kratko MKSR).23 Statut MKSR večinoma temelji na Statutu MKSJ, razlika je v tem, da so

oboroženi spopadi na območju nekdanje Jugoslavije mednarodnega in notranjega

značaja, medtem ko so bili ruandski le notranji spopadi.24

20 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z

uvodnimi pojasnili, o.c., str. 77. 21 Povzeto po: Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, str. 346 22 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 348. 23 Ibidem, str. 356 24 Ibidem, str. 357

8

3 MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE

Kot že prej povedano v zgodovinskem pregledu, je bil prepričljiv argument za

ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) prav zamisel o nadvladi prava

nad nasiljem tudi v mednarodnih odnosih,. Pritegnil je večino, zlasti manjših in šibkejših

držav, katerih edino orožje v obrambi svojega obstoja, neodvisnosti in suverenosti je

sklicevanje na mednarodno pravo.25

3.1 Rimski statut

Generalna skupščina Združenih narodov je na zasedanju, na katerem je

sodelovalo 162 držav, 17. julija 1998 v Rimu sprejela statut, ki je pomenil pravno podlago

za ustanovitev stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča, tako imenovan Rimski

statut. Statut je stopil v veljavo 2. julija 2002.

3.2 Sedež MKS

V 3. členu Rimskega statuta je zapisano, da je sedež Mednarodnega kazenskega

sodišča v Haagu na Nizozemskem.26 Vendar je v tretjem odstavku istega člena določba,

ki omogoča večjo fleksibilnost sodišča, saj pravi, da lahko sodišče zaseda tudi kje drugje,

če je to bolj zaželeno.27

3.3 Financiranje MKS

Ker Mednarodno kazensko sodišče ne spada pod okrilje Združenih narodov, je

za financiranje svojega delovanja in vseh s tem povezanih nalog, ki spadajo pod njeno

25 Bavcon Ljubo, Mednarodno kazensko sodišče in njegov statut, Pravnik, Društvo pravnikov Slovenije, Ljubljana, let. 57, 2002, 11-12, str. 671. 26 Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS, št. 101/2001, 3.člen/I 27 Ibidem, 3.člen/III.

9

okrilje, zadolženo samo sodišče. Rimski statut dopušča, da se MKS financira iz

odmerjenih prispevkov držav pogodbenic in sredstev, ki jih zagotovijo Združeni narodi s

soglasjem Generalne skupščine. Prispevki držav pogodbenic se odmerijo na podlagi

lestvice, ki jo uporabljajo Združeni narodi za financiranje svojega proračuna in je

prilagojena gleda na finančno moč posamezne države pogodbenice.28 Prav tako lahko

MKS kot dodatna sredstva prejme in uporabi prostovoljne prispevke vlad, mednarodnih

organizacij, posameznikov, podjetij in drugih subjektov v skladu z ustreznimi merili, ki

jih sprejme Skupščina držav pogodbenic.29

3.4 Jezik MKS

Sodišče ima dva delovna jezika, in to sta angleščina in francoščina, vendar lahko

sodišče samo določi kakšen drug delovni jezik, odvisno od primera do primera.30

Sodišče priznava šest uradnih jezikov. To so arabski, kitajski, angleški, francoski,

ruski in španski jezik. Vsi uradni dokumenti in sodbe morajo biti objavljeni v vseh šestih

uradnih jezikih.31

3.5 Pristojnosti

3.5.1 Osebna pristojnost

Mednarodno kazensko sodišče je zamišljeno kot stalna institucija, ki lahko

preganja in kaznuje fizične osebe zaradi povzročitve najhujših kaznivih dejanj

mednarodnega značaja.32 Ker MKS izvršuje jurisdikcijo le nad najhujšimi hudodelstvi, ni

pristojno za osebe, ki so ob izvršitvi kaznivega dejanja mlajše od 18 let.33 Prav tako pa

28 Povzeto po: Schabas William, An introduction to the International Criminal Court, str. 185 -

186. 29 Rimski statut, o.c., člen 116. 30 Schabas William, An introduction to the International Criminal Court, str. 184. 31 Ibidem, str. 184. 32 Lešnik Mateja, Stalno mednarodno kazensko sodišče v Haagu, Diplomska naloga, Univerza v

Mariboru Pravna fakulteta, 2002, str. 10. 33 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 371.

10

je v 25. členu/IV Rimskega statuta določeno, da nobena določba v Rimskem statutu, ki

se nanaša na individualno kazensko odgovornost, ne vpliva na odgovornost držav po

mednarodnem pravu.34

3.5.2 Časovna pristojnost

Časovna pristojnost MKS je določena v 11. členu statuta, ki pravi da ima sodišče

jurisdikcijo le za kazniva dejanja, ki so bila izvršena po sprejetju Rimskega statuta.35 Kar

pomeni, da ni pristojno za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred 1. julijem 2002. Če

država pristopi k Rimskemu statutu po začetku njegove veljavnosti, ima MKS jurisdikcijo

samo za kazniva dejanja, storjena po začetku veljavnosti Rimskega statuta za to

državo,36 razen če v skladu z 12. členom/III statuta, ta poda izjavo, s katero sprejme

pristojnost sodišča, potem ima MKS jurisdikcijo tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena

preden je država ratificirala Rimski statut, vendar ne za kazniva dejanja storjena pred

sprejetjem samega Rimskega statuta.37

3.5.3 Stvarna pristojnost

Temeljna stvarna pristojnost MKS je določena v 5. členu Rimskega statuta, ki

pravi, da je sodišče pristojno le za najhujša hudodelstva, ki se tičejo mednarodne

skupnosti kot celote.38 To so:

Genocid,

hudodelstva zoper človečnost,

vojna hudodelstva,

agresija.

Nadalje statut od 6. do 8. člena podrobneje opisuje vsako od teh zgoraj naštetih

hudodelstev, katerih se bomo zdaj tudi na hitro dotaknili.

34 Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS, št. 101/2001, 25. člen. 35 Ibidem, 11.člen 36 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 371. 37 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z

uvodnimi pojasnili, o.c., str. 112. 38 Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS, št. 101/2001, 5. člen.

11

3.5.3.1 Genocid

V osnutku je bilo sprva zamišljeno, da bi imelo MKS izvirno inherent stvarno

pristojnost za sojenje zaradi genocida, vendar so v nadaljnjih osnutkih to idejo opustili

ter ga v pogledu stvarne pristojnosti izenačili z ostalimi skupinami hudodelstev.39

Genocid je v Rimskem statutu ohranil enako definicijo, kot je ob njegovem

sprejetju veljala v določbi II. člena Konvencije o preprečevanju in kaznovanju

hudodelstva genocida iz leta 1948.40 Opredeljen je v 6. členu statuta in pravi, da je

genocid dejanje, ki je storjeno z namenom, v celoti ali delno uničiti neko narodnostno ,

etnično, rasno ali versko skupino. Naprej pa še določa načine, na katere je možno

dejanje genocida izvršiti. 41

3.5.3.2 Hudodelstva zoper človečnost

Prvič v zgodovini mednarodnega kazenskega prava so bila hudodelstva zoper

človečnost zapisana v Nürnberškem statutu. Ta hudodelstva so naperjena zoper civilno

prebivalstvo kot nehumano ravnanje zelo hude narave in so bila prvotno vezana na

stanje pred ali po vojni. Za hudodelstva proti človečnosti sta bila pristojna oba ad hoc

kazenska tribunala za bivšo Jugoslavijo in Ruando. V statut sta bila vključena že kot del

običajnega mednarodnega prava.42

V Rimskem statutu so hudodelstva zoper človečnost opredeljena v 7. členu.

Čeprav so nekatera hudodelstva zoper človečnost opredeljena širše, kot so ta definirana

v obstoječih mednarodnopravnih instrumentih, pa je kriterij, po katerem se določa, kdaj

kakšno dejanje postane hudodelstvo zoper človečnost, strožji. Rimski statut ima tri

bistvene kriterije, ki pomagajo pri ločitvi med kaznivimi dejanji in dejanji, ki so tako huda,

da jih opredeljujemo kot hudodelstvo zoper človečnost.

39 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 364. 40 Povzeto po: Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi

dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 107. 41 Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS, št. 101/2001, 6. člen. 42 Šket Primož, MKS – Med grehi preteklosti in pričakovanju prihodnosti, diplomska naloga, Univerza v Mariboru Pravna fakulteta, 2003, str. 48.

12

1. Dejanja našteta v prvem odstavku 7. člena statuta, morajo biti storjena

kot del velikega ali sistematičnega napada. Napad v tem primeru ne

pomeni le vojaški napad, ampak je lahko tudi drugačen poseg v pravice

ljudi, kot je na primer sprejem take zakonodaje, ki bi izgnala določen del

prebivalstva. Napad mora biti večkratna izvršitev dejanja.43

2. Napad mora biti uperjen zoper civilno prebivalstvo.

3. Dejanja morajo biti storjena pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne

države ali organizacije, kar pa pomeni, da za hudodelstva zoper

človečnost ne odgovarjajo le posamezniki, ki delujejo v imenu oblasti

ampak tudi posamezniki, ki delujejo v okviru različnih uporniških

skupin.44

Kot je razvidno iz 7. člena Rimskega statuta, da hudodelstva zoper človečnost

niso vezana na stanje vojne oziroma oboroženega spopada, kar pomeni, da so lahko

storjena tudi v času miru. V tem členu so v prvem odstavku, od črke a do k, našteta tudi

dejanja, ki jih opredeljuje kot hudodelstva zoper človečnost, vendar dopušča tudi druga

kazniva dejanja, ki niso opredeljena v prvem odstavku, z generično formulacijo pod črko

»k«. V drugem odstavku 7. člena pa Rimski statut vsebuje še natančno definicijo dejanj,

ki so našteta v prvem odstavku.45

43 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z

uvodnimi pojasnili, o.c., str. 107. 44 Ibidem, str.108.

45 Besedilo 7. člena se glasi: »1. V tem statutu “hudodelstvo zoper človečnost” pomeni katero koli od naslednjih dejanj, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno

prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad: (a) umor, (b) iztrebljanje, (c) zasužnjevanje, (d) deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, (e) zapor ali drug strog

odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava, (f) mučenje, (g) posilstvo,

spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja, (h) preganjanje kakšne prepoznavne skupine

ali skupnosti zaradi političnih, rasnih, narodnih, etničnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov, povezanih s spolom, kot je določeno v tretjem odstavku, ali drugih razlogov, ki so po

mednarodnem pravu na splošno priznani kot nedopustni, če je takšno preganjanje povezano z

drugim dejanjem, navedenim v tem odstavku, ali katerim koli drugim kaznivim dejanjem iz pristojnosti Sodišča; (i) prisilno izginotje oseb, (j) apartheid, (k) druga podobna nečlovečna

dejanja, ki naklepno povzročajo veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja.

2. Pojmi iz prvega odstavka pomenijo: (a) “napad na civilno prebivalstvo” je ravnanje, ki vključuje večkratno izvršitev dejanj iz prvega

odstavka, zoper civilno prebivalstvo pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali

organizacije, ki imata takšne cilje; (b) “iztrebljanje” je naklepno ustvarjanje takšnih življenjskih razmer, med drugim kratenje

dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva; (c) “zasužnjevanje” pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske

13

3.5.3.3 Vojna hudodelstva

Eden najobsežnejših členov Rimskega statuta je prav 8. člen, ki določa in

definira dejanja, katera spadajo pod dejanja, ki jih opredeljujemo kot vojna hudodelstva.

Ta kategorija hudodelstev je najstarejša od vseh zgoraj naštetih kategorij, prav tako pa

so bila vojna hudodelstva kaznovana že od začetka razvoja kazenskega prava in so bila

tudi kot prva preganjana pod okriljem mednarodnega prava.46

Po 8. členu Rimskega statuta so vojna hudodelstva razdeljena v dve skupini. To

so hudodelstva storjena v mednarodnih spopadih, kamor spadajo hude kršitve Ženevskih

konvencij iz leta 1949 in so zajete v drugem odstavku 8. člena pod točko »a« in druge

hude kršitve zakonov, ki se uporabljajo v mednarodnih oboroženih spopadih po

veljavnem mednarodnem pravu in so opredeljena pod točko »b« istega odstavka. V

drugo skupino pa spadajo hudodelstva storjena v nemednarodnih spopadih, kar pa so

hude kršitve 3. člena, ki je skupen vsem štirim ženevskim konvencijam in opredeljuje

namerne napade na civilno prebivalstvo, zajet je pod točko »c« drugega odstavka 8.

pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takšnih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z

ženskami in otroki; (d) “deportacija” ali “prisilna preselitev prebivalstva” pomeni prisilno odstranitev oseb z

izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu;

(e) “mučenje” pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja

osebi, ki jo je obtoženec pridržal ali je pod njegovim nadzorom; mučenje pa ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi

povezano; (f) “prisilna nosečnost” pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z

namenom vplivati na etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve

mednarodnega prava. Ta opredelitev se nikakor ne sme razlagati tako, kot da vpliva na notranjo zakonodajo v zvezi z nosečnostjo;

(g) “preganjanje” pomeni naklepno in hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti;

(h) “apartheid” pomeni nečlovečna dejanja, podobna tistim iz prvega odstavka, storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad

kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak režim;

(i) “prisilno izginotje oseb” pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev oseb po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali privolitvijo, ki potem takega

odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas.

3. V tem statutu se izraz “spol” nanaša na oba spola, moškega in ženskega, kakor ga razumejo

v dani državi. Izraz “spol” nima nobenega drugega pomena.«

46 Povzeto po: Schabas William, An introduction to the International Criminal Court, 2nd edition, Cambridge University Press 2004, str. 51-52.

14

člena ter drugih hudih kršitve zakonov in običajev, ki se po veljavnem pravu uporabljajo

v nemednarodnih oboroženih spopadih, opisanih pod točko »e« istega odstavka.47

Zaradi vključitve vojnih hudodelstev v nemednarodnih oboroženih spopadih je

bil zaradi močnih političnih pritiskov v pristojnost sodišča dodan 124. člen v Rimski statut,

kateri pomeni možnost prostovoljne izključitve države (opt-out opcija) iz pristojnosti MKS

glede vojnih hudodelstev opredeljenih v 8. členu, za obdobje sedmih let od sprejetja

Rimskega statuta posamezne države.48

Za razliko od hudodelstev zoper človeštvo in genocid, ki imata določen prag

pristojnosti MKS, so vojna hudodelstva brez take formulacije.49 Zato Rimski statutu, v

prvem odstavku 8. člena, ki se glasi: »Sodišče je pristojno za vojna hudodelstva, še

posebej, če so storjena kot sestavni del načrta ali politike, ali kot del obsežnega

izvrševanja takih hudodelstev.«50 sam poostri prag, s katerim je določeno, kdaj je MKS

pristojno v primerih vojnih hudodelstev.

3.5.3.4 Agresija

Zgodovinsko zasnovo za agresijo pomenijo hudodelstva proti miru, ki so bila

opredeljena v Nürnberškem statutu. Ta so zajemala načrtovanje, pripravo, spodbujanje

ali začetek napadalne vojne ali vojne, ki je pomenila kršitev mednarodnih pogodb in

jamstev, ter so bili zanjo odgovorni državni uradniki najvišje ravni.51

Prvotno je bila agresija uvrščena v 5. člen Rimskega statuta, na seznam

hudodelstev, vendar njena opredelitev na rimski konferenci ni bila sprejeta in prav tako

niso bili zanjo sprejeti znaki kaznivih dejanj zanjo.52 Definicija agresije je bila sprejeta

šele na prvi reviziji Rimskega statuta v Kempali v Ugandi, 11. junija 2010, kot Priloga I

sprememb k Rimskemu statutu MKS o hudodelstvu agresije, in sicer je to opredeljeno v

členu 8.a. V tem členu je določeno, da za namen Rimskega statuta »kaznivo dejanje

agresije« pomeni načrtovanje, pripravo, sprožitev ali izvršitev dejanja agresije, ki je po

47 Povzeto po: Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 109-110. 48 Ibidem, str. 109. 49 Povzeto po: Schabas William, An introduction to the International Criminal Court, str. 55. 50 Rimski statut, 8/I. 51 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 368. 52 Ibidem, str. 370.

15

naravi, teži in obsegu očitna kršitev Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki

jo stori uradna ali druga oseba, ki dejansko vodi politično ali vojaško delovanje države

ali ga usmerja.53 V drugem odstavku pa je povedano, da za namen prvega odstavka

dejanje agresije pomeni uporabo oborožene sile države proti suverenosti, ozemeljski

celovitosti ali politični neodvisnosti druge države ali, ki je v katerikoli obliki nezdružljiva z

Ustanovno listino Združenih Narodov, nato so v členu 8.a/II, v točkah od »a« do »g«

dodana še dejanja, ki ne glede na to, ali je bila dana vojna napoved ali ne, pomenijo

agresijo v skladu z resolucijo Generalne skupščine ZN št. 3314 (XXIX) iz leta 1974.54

3.5.4 Krajevna pristojnost

MKS ima pristojnost nad dejanji, definiranih kot hudodelstva, ki se zgodijo na

ozemljih držav, ki so ratificirale Rimski statut, ne glede na državljanstvo domnevnega

storilca hudodelstva, kot je opisano v 12. členu drugega odstavka pod točko »a«. Prav

tako ima pristojnost za storjena hudodelstva na območjih držav, ki so sprejele jurisdikcijo

sodišča na podlagi ad hoc in območjih, ki so bila določena s strani Varnostnega Sveta. V

točki »b« pa statut daje pristojnost MKS tudi na območjih, kjer kaznivo dejanje stori

državljan države pogodbenice.

Statut tudi dopušča, da država nepogodbenica sprejme pristojnost MKS, vendar

pod pogojem, da ta država poda izjavo in jo vloži pri tajniku. Država, ki poda tako izjavo,

sprejme pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča brez odlašanja ali izjeme.55

3.6 Organi MKS

Mednarodno kazensko sodišče je sestavljeno iz več organov. Ti organi so našteti

in opredeljeni v četrtem delu Rimskega statuta. To so:

predsedstvo,

pritožbeni oddelek, obravnavni oddelek in predobravnavni oddelek,

53 Spremembe Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS, št. 71/2013, Ljubljana 2013, člen 8.a/I. 54 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 370. 55 Povzeto po: Rimski statut, o.c., 12.člen

16

tožilstvo,

tajništvo.

3.6.1 Sodniki

Mednarodno kazensko sodišče je sestavljeno iz osemnajst sodnikov, ki so

razdeljeni v tristopenjske oddelke predobravnavni, obravnavni in pritožbeni senat. Vsak

sodnik mora biti strokovno uveljavljen na področju kazenskega, materialnega in

procesnega prava ter mora imeti ustrezne izkušnje s kazenskimi postopki ali biti

strokovno uveljavljen na ustreznih področjih mednarodnega prava, kot sta mednarodno

humanitarno pravo in pravo človekovih pravic.56

Sodniški mandat traja devet let in sodniki ne morejo biti ponovno izvoljeni,

izvoljeni pa so s tajnim glasovanjem na zasedanju Skupščine držav pogodbenic. Za

sodnike je izvoljenih osemnajst kandidatov, ki dobijo največ glasov in dvotretjinsko

večino držav pogodbenic, ki so navzoče in ki glasujejo, pri tem pa mora biti vsak sodnik

državljan druge države pogodbenice.57

Sodniki morajo biti pri opravljanju svoje funkcije neodvisni. Ukvarjati se ne

smejo z nobeno drugo dejavnostjo, ki bi lahko posegala v njihove sodniške naloge ali

vplivala na zaupanje v njihovo neodvisnost.58 Prav tako sodnik ne sme sodelovati v

nobeni zadevi, če obstaja upravičen dvom o njegovi nepristranskosti, ali če je kakorkoli

drugače povezan s to zadevo, ki jo obravnava Mednarodno kazensko sodišče.59

Dodelitev sodnikov v zgoraj naštete oddelke je odvisno od narave nalog, ki jih

opravlja vsak posamezen oddelek in na usposobljenost ter izkušenost sodnikov, ki so bili

izvoljeni za opravljanje te funkcije.60

Prva sestava sodišča je bila izvoljena na prvem zasedanju Skupščine držav

pogodbenic, ki je potekalo februarja 2003 na sedežu Združenih narodov v New Yorku.

56 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z

uvodnimi pojasnili, o.c., str. 136. 57 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 379. 58 Rimski statut, o.c., 40/II 59 Ibidem, 41/II – a. 60 Povzeto po: Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 380.

17

3.6.2 Tožilstvo

Tožilstvo, pod vodstvom tožilca, je neodvisen organ Mednarodnega kazenskega

sodišča. Rimski statut je položaj tožilca opredelil v 42. členu.

Odgovorno je za sprejemanje prijav ali kakršnih koli utemeljenih obvestil o

kaznivih dejanjih v pristojnosti Sodišča, za njihovo preverjanje in za vodenje preiskav in

pregonov pred Sodiščem.61 Tožilcu pomaga en ali več namestnikov tožilca, ki imajo

pravico opravljati katero koli delo, ki se po statutu zahteva od tožilca. Tožilec in

namestniki tožilca morajo imeti različno državljanstvo.62 Prav tako morajo biti osebe

velikega moralnega ugleda, biti morajo visoko strokovno usposobljeni in imeti veliko

praktičnih izkušenj s pregonom ali sojenjem v kazenskih zadevah.63 Tožilec se izvoli s

tajnim glasovanjem z absolutno večino članic Skupščine držav pogodbenic. Namestniki

tožilca so izvoljeni na enak način s seznama kandidatov, ki ga pripravi tožilec. Tožilec

imenuje tri kandidate za vsak položaj namestnika tožilca, ki ga je treba zapolniti. Če ob

njegovi izvolitvi ni določen krajši mandat, imajo tožilec in njegovi namestniki devetletni

mandat in ne morejo biti ponovno izvoljeni.64 Tako kot sodniki, se tudi tožilec in njegovi

namestniki ne smejo ukvarjati s kako drugo dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na

neodvisnost ali kako drugače vplivala na izvajanje njihovih nalog, prav tako pa ne smejo

opravljati nobene druge poklicne dejavnosti.65 Poleg namestnikov, tožilec izbira tudi

druge strokovne sodelavce, ki mu pomagajo za boljše in učinkovitejše opravljanje

njegovih nalog. To so strokovnjaki na področju prava, ki opravljajo vlogo svetovalcev

glede specifičnih primerov, ki jih obravnava tožilec. Tožilec ima prav tako pravico zaposliti

preiskovalce in drugo osebje, ki mu je v pomoč.66

Prvi tožilec je bil izvoljen aprila 2003 na drugem nadaljevanju prvega zasedanja

Skupščine držav pogodbenic. Na mesto tožilca je bil izbran Argentinec Luisa Morena

Ocampa, ki se je pred tem odlično odrezal kot namestnik tožilca v sodbi zoper vojaške

uradnike, ki so podpirali diktatorski režim v Argentini, kateri je bil na oblasti med letoma

61 Rimski statut, o.c., 42/I 62 Ibidem, 42/II 63 Ibidem, 42/III 64 Ibidem, 42/IV 65 Ibidem, 42/V 66 Schabas William, An introduction to the International Criminal Court, str. 182.

18

1976 in 1983. Prav tako pa je pomagal pri ustanovitvi pomembne nevladne organizacije

v državi, na področju človekovih pravic.67

3.6.3 Tajništvo

Naloga tajništva sodišča je odgovornost za vse nesodne aspekte administracije

in pomoč pri delovanju ter opravljanju storitev za MKS. Tajništvo sodišča vodi tajnik

sodišča, ki je glavni upravni uradnik sodišča.68 Tajnik sodišča je izvoljen za obdobje petih

let, z možnostjo enkratnega podaljšanja mandata. Naloge tajništva in tajnika sodišča so

določene v 43. členu Rimskega statuta, ki v šestem odstavku tega člena določa, da mora

tajnik sodišča ustanoviti Enoto za pomoč žrtvam in pričam. Ob posvetovanju s tožilstvom

ta enota zagotavlja varstvene ukrepe in ureditev zavarovanja, svetovanje in drugo

ustrezno pomoč pričam, žrtvam, ki pridejo na Sodišče, in drugim, ki so v nevarnosti

zaradi pričanj teh prič. Enota vključuje osebje z znanjem in izkušnjami o travmah,

vključno s travmami, povezanimi s kaznivimi dejanji spolnega nasilja.69

3.7 Mednarodno sodelovanje in pravna pomoč

Da se zagotovi normalno delovanje MKS, morajo države pogodbenice z njim

sodelovati, zato je Rimski statut v svojem devetem delu od 86. člena do 102. člena

opredelil, v kaki meri so države pogodbenice dolžne sodelovati s sodiščem. Že v 86. členu

Rimski statut zavezuje države pogodbenice, da morajo v polni meri sodelovati s sodiščem

pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj, ki spadajo pod pristojnost MKS.70

67 Povzeto po: Ibidem, str. 182. 68 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 139. 69 Rimski statut, o.c., 43/VI 70 Rimski statut, o.c., 86. člen.

19

3.7.1 Predaja oseb sodišču

Predaja oseb sodišču je glavna oblika sodelovanja držav pogodbenic s sodiščem,

saj MKS nima svojega organa prisile za privedbo hudodelcev, zato se mora zanašati na

organe prisile posamezne države.

Sodišče pošlje zahtevo za prijetje in predajo osebe, skupaj s priloženim

gradivom, vsaki državi na ozemlju, katere se ta oseba nahaja in zaprosi državo, da

sodeluje pri prijetju in predaji take osebe. Države, ki sodelujejo skladno z zahtevo za

prijetje in predajo oseb, to storijo v skladu s svojimi postopki in notranjim pravom.71

Oseba, ki se zahteva za predajo, se lahko kaznuje samo za tista kazniva dejanja, zaradi

katerih se je ta oseba izročila po načelu specialnosti, lahko pa se država, ki je predala

osebo MKS, temu odreče.72 V primeru, da se oseba, za katero se zahteva predaja pritoži

na domačem sodišču na podlagi načela ne bis in idem, kot je določeno v 20. členu73, se

zaprošena država takoj posvetuje s Sodiščem, da ugotovi, ali je bila sprejeta ustrezna

odločitev o dopustnosti. Če se izkaže, da je zadeva dopustna, zaprošena država nadaljuje

z izpolnitvijo zahteve. Če odločanje o dopustnosti še ni končano, lahko zaprošena država

zadrži izpolnitev zahteve za predajo osebe, dokler Sodišče ne odloči o dopustnosti.74 Prav

tako morajo druge države pogodbenice v skladu s svojim notranjim pravom omogočiti

varen prevoz oseb, ki so namenjene predaji MKS s strani druge države preko njihovega

ozemlja, razen v primerih, ko bi tak prevoz zavlačeval s predajo osebe, ki je namenjena

za predajo sodišču.75

71 Ibidem, 89/I. 72 Šket Primož, o.c., str 74.

73 Besedilo 20.člena se glasi: »1. Razen če v tem statutu ni določeno drugače, se nobeni osebi ne sodi pred Sodiščem v zvezi z ravnanjem, ki je bilo podlaga kaznivih dejanj, za katere je to

osebo Sodišče že obsodilo ali oprostilo. 2. Nobeni osebi se ne sodi pred drugim sodiščem za kaznivo dejanje, navedeno v 5. členu, za katero je Sodišče to osebo že obsodilo ali oprostilo. 3.

Nobeni osebi, ki ji je sodilo drugo sodišče za ravnanje, ki je prepovedano tudi po 6., 7. ali 8.

členu, ne sodi Sodišče v zvezi z istim ravnanjem, razen če: (a) so bili postopki na drugem sodišču namenjeni varovanju določene osebe pred kazensko odgovornostjo za kazniva dejanja v

pristojnosti Sodišča ali (b) postopki na drugem sodišču niso bili kako drugače izvedeni neodvisno ali nepristransko v skladu z normami poštenega postopka, ki jih priznava

mednarodno pravo, in so bili izvedeni na način, ki je bil glede na okoliščine neskladen z

namenom pripeljati določeno osebo pred sodišče.«

74 Rimski statut, o.c., 89/II 75 Ibidem, 89/III

20

Potrebno je še poudariti, da v primeru predaje osebe MKS gre za drug institut

kot je institut ekstradicije, ki je ustaljen in znan institut med državami. Pri izročitvi namreč

država izroči osumljenca drugi državi, se pravi neki drugi oblasti in v neko drugo

suverenost. MKS pa nima atributov suverenosti in je zato bilo potrebno ta institut

poimenovati nekoliko drugače, to so snovalci statuta storili z izrazom »predaja« (angl.

surrender), namesto »izročitev« (angl. Extradition). Razlikovanju te terminologije se je

v te namene posvetil 102. člen, ki pravi, da »predaja pomeni, da država preda osebo po

tem statutu Sodišču,«76 in da »izročitev pomeni, da ena država preda osebo drugi državi,

kot je določeno v mednarodni pogodbi, konvenciji ali notranji zakonodaji.«77 Predaja

osebe MKS tudi ni podvržena standardnim pogojem, ki so določeni za izročitev, kot so

načelo recipročnosti, načelo identitete norme in načelo specialnosti.78

Prav tako je tako razlikovanje med tema dvema institutoma rešilo drugi

problem, ki drugače nastane, ker nekatere države, še posebej evropske in

latinskoameriške, poznajo ustavno prepoved izročanja svojih državljanov drugim

državam.

Razlikovanje med pojmoma je pomembno tudi zato, ker se deveti del Rimskega

statuta ukvarja tudi s situacijami, ko se za isto osebo zahteva predaja s strani MKS in

izročitev, ki jo zahteva druga država. Pravila hkratnega zahtevka za izročitev in predaje

so opredeljena v 90. členu. V primeru konkurence med zahtevki ima generalno gledano

prednost predaja osebe MKS, pri tem pa je potrebno gledati, ali je zahtevala izročitev

država, ki je pogodbenica Rimskega statuta ali država, ki ni.79 V primeru, da izročitev

zahteva država pogodbenica, mora dati zaprošena država prednost zahtevi MKS, če je

sodišče odločilo, da je zadeva, zaradi katere se zahteva predaja dopustna, ta odločitev

pa temelji na preiskavi ali pregonu, ki ga je opravila država prosilka v zvezi z izročitvijo,

ali na podlagi uradnega obvestila zaprošene države.80 Če pa država prosilka ni

pogodbenica tega statuta, da zaprošena država, če izročitev osebe državi prosilki ni njena

mednarodna obveznost, prednost zahtevi Sodišča za predajo, če je Sodišče odločilo, da

je zadeva dopustna.81

76 Rimski statut, o.c., 102. člen 77 Ibidem, 102. člen 78 Zagorac Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z

uvodnimi pojasnili, o.c., str. 159. 79 Šket Primož, o.c., str. 74. 80 Rimski statut, o.c., 90/II 81 Ibidem, 90/IV

21

3.7.2 Začasen odvzem prostosti

V skrajnih primerih lahko sodišče zahteva, da se osebi, za katero zahteva

predajo, začasno odvzame prostost, vse dokler niso predloženi zahteva za predajo in vsi

ostali potrebni dokumenti, ki jih zahteva 91. člen statuta.82 Zahteva za odvzem prostosti

se lahko pošlje na kakršenkoli način, ki omogoča pisni zapis, ta mora vsebovati podatke

z opisom iskane osebe, ki zadoščajo za ugotovitev njene istovetnosti, in podatke o tem,

kje ta oseba domnevno je, navedbo kaznivih dejanj, zaradi katerih se prijetje osebe

zahteva, izjavo, da obstaja nalog za odvzem prostosti ali obsodilna sodba za iskano

osebo, za katero se zahteva predaja in izjavo, da bo sledila zahteva za predajo osebe.83

Osebo, ki ji je začasno odvzeta prostost, se lahko izpusti, če zaprošena država ni prejela

vseh dokumentov iz 91. člena v določenem roku, vendar izpustitev iskane osebe ne

preprečuje njenega poznejšega prijetja in predaje te osebe, če prispejo potrebni

dokumenti kasneje.

82 Besedilo 91. člena Rimskega statuta se glasi: »1. Zahteva za prijetje in predajo je pisna. V

nujnih primerih se lahko zahteva pošlje s kakršnim koli sredstvom, ki omogoča pisni zapis, pod pogojem, da se zahteva potrdi na način, določen v pododstavku (a) prvega odstavka 87. člena.

2. Kadar se zahtevata prijetje in predaja osebe, za katero je nalog za prijetje izdal predobravnavni senat po 58. členu, zahteva vsebuje ali ima priložene:

(a) podatke z opisom iskane osebe, ki zadoščajo za ugotovitev njene istovetnosti, in podatke o tem, kje ta oseba domnevno je,

(b) kopijo naloga za prijetje in

(c) take dokumente, izjave ali podatke, kot so potrebni za zadostitev postopkovnim zahtevam za predajo v zaprošeni državi, pri čemer te zahteve ne smejo biti večje od zahtev, ki veljajo za

izročitev po mednarodnih pogodbah ali dogovorih med zaprošeno državo in drugimi državami, in so, če je to mogoče, manjše, ob upoštevanju posebne narave Sodišča.

3. Kadar se zahteva prijetje ali predaja že obsojene osebe, zahteva vsebuje ali ima priložene:

(a) kopijo katerega koli naloga za prijetje te osebe, (b) kopijo obsodilne sodbe,

(c) podatke, iz katerih je razvidno, da je oseba, za katero se zahteva predaja, tista, na katero se nanaša obsodilna sodba, in

(d) kopijo izreka kazni, če je bila oseba, za katero se zahteva predaja, že kaznovana, pri kazni zapora pa izjavo o dolžini že prestane kazni in dolžini preostale kazni.

4. Na zahtevo Sodišča se država pogodbenica posvetuje s Sodiščem na splošno ali glede

posebnih vprašanj v zvezi s katerimi koli predpisi po njenem notranjem pravu, ki se lahko uporabljajo po pododstavku (c) drugega odstavka. Med posvetovanji država pogodbenica

seznani Sodišče s posebnimi zahtevami svojega notranjega prava.« 83 Rimski statut, o.c., 92. člen

22

3.7.3 Druge oblike sodelovanja

Poleg naštetih oblik sodelovanja lahko MKS zahteva od držav še druge oblike

pomoči in sodelovanja. 93. člen statuta našteva te oblike, ki so lahko:

ugotovitev istovetnosti osebe in ugotovitev kraja, kjer so osebe ali

predmeti,

pridobivanje dokazov, vključno s pričevanjem pod prisego, in predložitev

dokazov, vključno z izvedenskimi mnenji in poročili, ki jih potrebuje

Sodišče;

zaslišanje osebe, proti kateri teče preiskava ali pregon,

vročitev dokumentov, vključno s sodnimi,

omogočanje prostovoljnega prihoda oseb kot prič ali izvedencev na

Sodišču,

začasna premestitev oseb, kot je predvideno v sedmem odstavku,

preiskovanje krajev ali prostorov, vključno z izkopom trupel in

preiskovanjem grobišč,

hišne ali osebne preiskave in zaseg predmetov,

zagotovitev spisov in dokumentov, vključno z uradnimi,

varstvo žrtev in prič ter zavarovanje dokazov,

prepoznavanje, izsleditev in zamrznitev ali zaseg premoženjske koristi,

premoženja in sredstev ter predmetov kaznivih dejanj zaradi

morebitnega odvzema brez poseganja v pravice dobrovernih tretjih

oseb,

kakršna koli druga vrsta pomoči, ki ni prepovedana z zakonodajo

zaprošene države, da se olajšata preiskava in pregon kaznivih dejanj v

pristojnosti sodišča.

Države pogodbenice morajo tudi zagotoviti, da so v njihovem notranjem pravu

zagotovljeni postopki za izvajanje vseh zgoraj naštetih oblik sodelovanja.84

84 Rimski statut, o.c., 88. člen

23

4 VPLIV MKS NA ZAKONODAJO REPUBLIKE

SLOVENIJE

Sprejetje Rimskega statua in s tem ustanovitev stalnega Mednarodnega

kazenskega sodišča pomeni velik poseg v neodvisnost in suverenost držav, ki so

podpisnice tega dokumenta.

Države so se s tem odpovedale delu svoje suverenosti v imenu miru, varnosti

in blaginje sveta, kar so temeljni pogoji za to, da se lahko uresničuje katerakoli ideja o

človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.85 MKS je ustanovljeno z mednarodno

pogodbo in zaradi tega mora posamezna država deponirati ratifikacijske listine, da je

vezana na obveznost sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem. Zato, da lahko

posamezna država ratificira Rimski statut, mora prej biti podpisnica tega statuta. Podpis

Rimskega statuta je bil možen do 31. decembra 2000, po tem datumu je možen le še

nakdnaden pristop k pogodbi. Podpisnic Rimskega statuta je 137, če ne štejemo ZDA in

Izraela, ki sta svoj podpis umaknili, ker nista želeli ratificirati pogodbe. Med temi državami

je tudi Republika Slovenija, ki je Rimski statut podpisala 7. oktobra 1998, ratificirala pa

ga je 22. novembra 2001.

Izpolnitev nastale mednarodnopravne obveznosti sodelovati z MKS ovirajo

različni pravni in politični razlogi. Rimski statut sam vsebuje nekaj določb, ki naj bi

odstranile pravne ovire in smo jih opisali že v prejšnjem poglavju o mednarodnem

sodelovanju, te so v devetem delu statuta. Vendar te določbe Rimskega statuta ne

odpravljajo vseh pravnih ovir, ki lahko nastanejo in otežujejo sodelovanje posamezne

države z MKS. Pri tem je treba opozoriti na neskladja med Rimskim statutom in notranjim

pravom ter pravne praznine, ki nastanejo v primerih, ko država pogodbenica nima

predpisanega načina za izvršitev določenega sodelovanja s sodiščem, ki ga ta zahteva.

Za oboje ima država pogodbenica dolžnost prilagoditi svoje notranje pravo tako, da

odstrani vsa notranja neskladja ter oblikuje pravna pravila, ki bodo opredeljevala

izvršitev obveznosti sodelovati z MKS v konkretnih primerih. Prav tako pa je zaželeno, da

država pogodbenica izkoristi tudi druge možnosti sodelovanja z MKS, kot je imenovanje

kandidatov za funkcionarje sodišča in te pravice tudi implementira v svojo zakonodajo.86

85 Bavcon Ljubo, Mednarodno kazensko sodišče in njegov statut, o.c., str. 669. 86 Bošnjak Marko, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 165.

24

4.1 Kazenski zakonik (KZ-1)

Razmerje med domačim in mednarodnim pravom je v Republiki Sloveniji

urejeno z določbo 8. člena Ustave Republike Slovenije, ki zahteva skladnost zakonov in

drugih predpisov s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi

pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.87 Ta določba spada med splošne določbe ustave in

s tem da jasno vedeti, da je ustava najvišji pravni akt, in da so določbe mednarodnih

pogodb hierarhično pod ustavo in nad zakoni. Če pride do neskladja med kakšno določbo

iz mednarodne pogodbe in zakonskim aktom, na predlog o tem odloča Ustavno sodišče,

kot to navaja 160. člen Ustave RS.88

Slovenski notranji pravni red se lahko pohvali z dejstvom, da je dokaj zgodaj in

hitro implementiral mednarodne določbe iz pogodb, ki so jih ratificirali. Slovenski

zakonodajalci so uporabili različne metode, da so implementirali Rimski statut v svoje

domače pravo in ena iz med takih oblik je bila, da se že domač kazenski zakonik v

nekaterih določbah, pri opisu določenega kaznivega dejanja, sklicuje na mednarodno

pravo. Tako se na primer KZ-1 sklicuje v 107. členu na pravila mednarodnega prava, s

tem, ko pravi: »Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava po končani vojni ali

oboroženem spopadu ukaže odložiti ali sam odloži repatriacijo vojnih ujetnikov ali civilnih

oseb, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.«89 Nadalje se KZ-1 v

določenih delih poslužuje metodi povzemanja določb Rimskega statuta. V členih 100,

101, 102 in 103, ki govorijo o posebej hudih kaznivih dejanjih genocida, hudodelstvih

zoper človečnost, vojnih hudodelstvih in agresiji, je slovenski kazenski zakonik kar povzel

določbe členov 6, 7 in 8 Rimskega statuta, ki opredeljuje ta dejanja. Pri uporabi teh

določb je potrebno upoštevati tiste mednarodne konvencije, ki so bile temelj za

inkriminacijo v Rimskem statutu in v našem zakonu, saj ni vsako dejanje, ki je navedeno

v členih, ki inkriminirajo mednarodna hudodelstva, že samo po sebi tudi katero od

mednarodnih hudodelstev. Takšno najhujšo označbo dobijo samo tista dejanja, ki so v

Ženevskih konvencijah in v obeh protokolih tako označene zaradi določenih okoliščin, ki

so tam zapisane.90

87 Ustava Republike Slovenije, 8. člen. 88 Povzeto po: Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 79. 89 KZ-1, 107. člen. 90 Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 81.

25

4.2 Zakon o sodelovanju med Republiko slovenijo in

Mednarodnim kazenskim sodiščem (ZSMKS)

Kot je bilo že večkrat rečno, morajo države pogodbenice za učinkovito delovanje

MKS z njim sodelovati in zato morajo temu primerno prilagoditi tudi svoje notranje pravo.

V zgornjem poglavju smo pokazali en način, kako je taka uskladitev mogoča v kazensko

materialnih določbah, za procesno pravne norme pa je domača notranja zakonodaja

preveč okorna in zahteva izpolnitev večih pogojev, kar pa oteži sodelovanje z MKS. Zato

je Republika Slovenija sprejela poseben zakon za sodelovanje z MKS, ki predstavlja

pomemben del implementacije Rimskega statuta v notranje pravo. Gre za Zakon o

sodelovanju med Republiko Slovenijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem (ZSMKS), ki

ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje in je bil sprejet s strani državnega zbora, 25.

oktobra 2002. Sprejetje ZSMKS je gotovo posledica določb devetega dela Rimskega

statuta, ki se nanaša na mednarodno sodelovanje in pravno pomoč, ki temeljijo na

nekaterih področjih, ki jih notranji pravni red Republike Slovenije do sprejetja tega

zakona ni urejal in so potrebne za normalno, nemoteno sodelovanje z Mednarodnim

kazenskim sodiščem.91 Področja, ki do sprejetja zakona niso imela pravne podlage so

naslednja:

4.2.1 Dolžnost sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem

Določnost sodelovanja je opredeljena v 3. in 4. členu ZSMKS. V tretjem členu

je poudarjen 86. člen Rimskega statuta in se glasi »Republika Slovenija bo v skladu z

določbami statuta in tega zakona v polni meri in brez zadržkov sodelovala s sodiščem pri

preiskavi in pregonu kaznivih dejanj iz njegove pristojnosti.«92 Glavni organ za tekoče in

usklajeno sodelovanje med MKS in Republiko Slovenijo je Ministrstvo za pravosodje,

katerega glavna naloga je, da sprejema in prevaja pisanja med tema dvema subjektoma

in jih posreduje drugim državnim organom.93

91 Šket Primož, o.c., str. 78 – 79. 92 ZSMKS, Uradni list Republike Slovenije, št. 96/2002, Ljubljana 2002, 3. člen. 93 Ibidem, 4. člen

26

4.2.2 Izvajanje pristojnosti MKS

S 6. členom ZSMKS implementira načelo komplementarnosti domačega sodišča

z MKS, ki ga določa že Rimski statut v povezavi s členi 5. do 8. S to določbo zakon določa

primarno pristojnost organov Republike Slovenije za pregon in sojenje storilcem

hudodelstev, za katera je pristojno Mednarodno kazensko sodišče.94 V členih sedem in

osem ZSMKS opredeljuje postopek izvajanja pristojnosti MKS. Določata, da mora

Generalna policijska uprava oziroma pristojno državno tožilstvo takoj posredovati

obvestila in listine o tem, da obravnavata kaznivo dejanje iz pristojnosti MKS, ki naj bi

bila storjena na ozemlju Republike Slovenije.95 Ko ministrstvo pridobi listino o izvajanju

postopka zaradi kaznivega dejanja, ki spada v pristojnost MKS, mora le tega obvestiti o

tem, da izvaja oziroma je izvedla preiskavo proti svojim državljanom ali drugim osebam

pod svojo jurisdikcijo in zahteva, da tožilec preiskavo prepusti pristojnim organom

Republike Slovenije.96

4.2.3 Odvzem prostosti, prijetje in predaja osebe MKS

Odvzem prostosti, prijetje in predaja oseb MKS je v ZSMKS določena od 10. do

17. člena. »Zahteva za začasen odvzem prostosti se izvrši v skladu z določbami, ki v

Republiki Sloveniji veljajo za izvrševanje pripora in ravnanje s priporniki.«97 kar pomeni,

da se uporabijo določbe, ki so opredeljene že v ZKP. Ko gre pa za predajo oseb, pa

nastopi ZSMKS, saj pred tem institut predaje še ni bil opredeljen, saj kot je bilo že

povedano v posebnem poglavju, sta izročitev in predaja dva različna instituta, kar

posebej poudarja 13/V ZSMKS, ki pravi, da se v primeru predaje osebe sodišču po tem

zakonu ne uporabljajo določbe o postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev po

zakonu, ki ureja kazenski postopek.98 Oseba, katere predaja se zahteva, mora biti

predana sodišču takoj, ko je mogoče.99 O predaji odloča senat Vrhovnega sodišča, zoper

njegovo odločitev je možna tudi pritožba, o kateri odloča senat petih sodnikov Vrhovnega

sodišča brez odlašanja. Po prejemu odločbe predajo odredi minister za pravosodje,

94 Ibidem, 6. člen 95 Ibidem, 7. člen 96 Ibidem, 8. člen. 97 Ibidem, 10/II. 98 Ibidem, 13/V 99 Ibidem, 12. člen

27

izvršijo pa jo pooblaščene uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Oseba je

predana sodišču, ko to nad njo prevzame dejansko (fizično) oblast, ne glede na to, ali je

to na ozemlju Republike Slovenije ali druge države.100 Tukaj je zelo pomembno, da se

pove, da pri odločanju o zahtevi za odvzem prostosti ter o zahtevi za prijetje in predajo

osebe sodišču, domači organi ne presojajo vsebinske pravilnosti navedenih aktov in

postopkov. Vedno so dolžni ravnati po zahtevah in nalogah MKS, če so izpolnjene

določene predpostavke:

če so zahteve sodišča popolne v smislu določb statuta,

če je ugotovljena istovetnost osebe, zoper katero naj se izvršijo

zahtevana dejanja,

da zadeva sodi v pristojnost sodišča, kot jo priznava Republika Slovenija

po ZSMKS.

O vseh predlogih morajo državni organi postopati prednostno in brez odlašanja.

4.2.4 Druge oblike sodelovanja in pomoči

Domača sodišča so v sodelovanju z drugimi državnimi organi na zahtevo MKS

dolžna nuditi pomoč pri preiskavah in pregonih ter opraviti vsa potrebna preiskovalna

dejanja v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek.101 Domača sodišča so

dolžna posredovati osebne in druge podatke o osebi, zoper katero se vodi kazenski

postopek pred sodiščem. ZSMKS dopušča tudi, da tožilec MKS opravlja preiskovalna

dejanja na območju Republike Slovenije ob izpolnitvi pogojev iz 99. člena Rimskega

statuta.102 Pri tem je vedno navzoč preiskovalni sodnik, ki skrbi za to, da nihče, ki je

100 Ibidem, 13. člen 101 Ibidem, 18. člen 102 Rimski statut, 99/IV se glasi: »Ne glede na druge člene v tem delu sme tožilec izpolniti

zahtevo neposredno na ozemlju neke države, če je to potrebno za uspešno izpolnitev zahteve in

če je to možno izvesti brez prisilnih ukrepov, predvsem z razgovorom z osebo in pridobitvijo dokazov od nje na prostovoljni podlagi, in to tudi brez navzočnosti organov oblasti zaprošene

države pogodbenice, če je to bistveno za izpolnitev zahteve, sme pa opraviti tudi ogled javnega kraja ali drugega javnega prostora, ne da bi ga spreminjal, in sicer lahko tako ravna:

(a) če je zaprošena država pogodbenica država, na ozemlju katere je bilo domnevno storjeno kaznivo dejanje in je bila ugotovljena dopustnost po 18. ali 19. členu,

lahko tožilec neposredno izpolni tako zahtevo po vseh možnih posvetovanjih z

zaprošeno državo pogodbenico; (b) v drugih primerih lahko tožilec izpolni tako zahtevo po posvetovanjih z zaprošeno

državo pogodbenico in ob upoštevanju vseh razumnih pogojev ali pomislekov, ki jih ima ta država pogodbenica. Če država pogodbenica ugotovi težave pri

28

vpleten v ta postopek, nima manj pravic kot mu jih zagotavlja ZKP. Prav tako so vsi

organi Republike Slovenije, ki vodijo zbirke podatkov, dolžni na obrazloženo zahtevo MKS

temu posredovati osebne in druge podatke o osebi, zoper katero se vodi kazenski

postopek pred sodiščem.103

Odklonitev sodelovanja Republike Slovenije z MKS je mogoča le v primeru, ko

gre za varstvo podatkov, katerih razkritje bi lahko ogrozilo državno varnost in ob pogojih,

ki jih določa Rimski statut. Preden Slovenija odkloni sodelovanje s sodiščem se mora

posvetovati in sodelovati s samim sodiščem in na tak način poskusiti razrešiti situacijo,

če ministrstvo v sodelovanju z drugimi državnimi organi po vsem tem še vedno meni, da

bi razkritje podatkov škodovalo varnosti Republike Slovenije, lahko odkloni sodelovanje

in o tem obvesti tožilca.104

Izpolnitev zahteve za sodelovanje se lahko tudi preloži v primeru, ko bi ta ovirala

tekočo preiskavo ali pregon za zadevo, ki ni tista, na katero se nanaša zahteva, se o

odložitvi izpolnitve s sodiščem dogovori ministrstvo na predlog Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije ali Državnega tožilstva Republike Slovenije.105

4.2.5 Izvršitev denarne kazni, odvzem premoženjske koristi in ukrepi

za povrnitev škode žrtvam

V skladu s prvim odstavkom 109. člena Rimskega statuta imajo države

pogodbenice dolžnost izvršiti denarne kazni in odvzem premoženjske koristi, ki jih odredi

MKS. ZSMKS to implementira v svojem 25. členu, kjer napoti na smiselno uporabo

Zakona o izvršbi in zavarovanju ter Zakona o kazenskem postopku. Izvršbo dovoli

pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.106

izpolnitvi zahteve po tem pododstavku, se brez odlašanja posvetuje s Sodiščem, da reši zadevo.

103 ZSMKS, 19. člen. 104 Ibidem, 20. člen. 105 Ibidem, 20. člen. 106 Bošnjak Marko, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, o.c., str. 177.

29

4.3 Ustava Republike Slovenije

Položaj pa je mnogo bolj zapleten v primerih, ko je ratificirana mednarodna

pogodba v neskladju z domačo ustavo. Da do takih neskladij v zvezi z Rimskim statutom

ne bi prišlo, je naš zakonodajalec sprejel ustavno določbo 3.a107, ki je ključnega pomena;

in prav tako je sprejel spremembe na področju predaje obdolženca.

4.3.1 Člen 3.a

Velikokrat ta člen Ustave poimenujejo evropski člen, saj ga je Slovenija sprejela

v postopku za včlanitev Slovenije v EU leta 2003, vendar ima ta člen veliko širši pomen.

Člen 3.a pove, da lahko Republika Slovenija z mednarodno pogodbo del svoje

suverenosti prenese na kakšno drugo mednarodno organizacijo, če ta temelji na

vrednotah demokratične pravne države, in če za ratifikacijo takšne pogodbe glasujeta

dve tretjini poslancev državnega zbora. Še posebej pomemben pa je tretji odstavek tega

člena, ki pravi, da se v Sloveniji uporabijo pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru takšne

mednarodne organizacije, na katero je Republika Slovenija prenesla del svojih

pristojnosti. Vse to velja tudi za Mednarodno kazensko sodišče, saj je Slovenija z

ratifikacijo Rimskega statuta prenesla svojo represivno oblast za kazniva dejanja, ki

spadajo pod pristojnost MKS, in svojo jurisdikcijo za ta mednarodna hudodelstva ob

določenih pogojih na Mednarodno kazensko sodišče.108

4.3.2 Predaja obdolženca

Kot že večkrat omenjeno, se je z Rimskim statutom pojavil tudi nov institut, ki

ga države pogodbenice pred tem niso poznale in so ga morale zaradi tega implementirati

v svojo zakonodajo. Pred tem smo že povedali, da je institut predaje osebe MKS opredelil

že ZSMKS, vendar je zaradi tega novega instituta prišlo tudi do spremembe v ustavni

ureditvi Republike Slovenije. Natančneje, zakonodajalec je pred tem v ustavni ureditvi

poznal le institut izročitve v svojem 47. členu, ki se je glasil: Državljana Slovenije ni

107 Ustava Republike Slovenije, 3.a člen. 108 Povzeto po: Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, o.c., str. 83.

30

dovoljeno izročiti tuji državi. Tujca je dovoljeno izročiti samo v primerih, predvidenih z

mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. S spremembo 47. člena Ustave

Republike Slovenije, ki se po novem glasi: »Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti ali

predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s katero

Slovenija v skladu z določbo prvega odstavka 3.a člena prenaša izvrševanje dela

suverenih pravic na mednarodno organizacijo.«109, je tudi slovenski zakonodajalec

sprejel razliko med institutoma izročitve in predaje.

109 Ustava Republike Slovenije, 47.člen

31

5 SKLEP

Do ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča je bilo potrebnega veliko

časa. Ideja o potrebi take instance se je razvijala že v srednjem veku, vendar takrat

družba še ni bila dovolj razvita, da bi bila pripravljena v celoti podpirati takšne instance,

ki bi varovale pred najhujšimi kaznivi dejanji.

Šele obdobje po drugi svetovni vojni in grozovita dejanja, ki so botrovala k

milijonom žrtvam, so bila potrebna, da je mednarodna skupnost ustanovila Nürnberško

in Tokijsko sodišče za pregon vojnih zločincev in da se je začela razvijati ideja o

ustanovitvi stalne sodne instance na tem področju. Naknadno pa so dogodki po razpadu

Jugoslavije in grozodejstva, ki so se dogajala tam, močno pospešila razvoj in posledično

temu ustanovitev stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je bilo ustanovljeno

leta 1998 v Rimu z Rimskim statutom, in je med najpomembnejšimi samostojnimi

organizacijami na področju varstva človekovih pravic.

Mednarodno kazensko sodišče ima svoj sedež v Haagu in je pristojno za

najhujša kazniva dejanja, ki se tičejo celotne mednarodne skupnosti. To so: genocid,

hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresija. Prav tako ima MKS tudi

svoje neodvisne organe, kot so sodišče, tožilstvo in tajništvo, ti skrbijo za nemoteno

delovanje sodišča in za pregon hudodelcev.

Vendar taka neodvisna mednarodna organizacija ne more normalno

funkcionirati, če z njo ne sodelujejo države in se odrečejo delu svoje suverenosti v

skupno dobro mednarodne skupnosti. Ena iz med takih držav je tudi Republika Slovenija,

ki se je hitro vključila v delovanje sodišča in s tem del svoje pristojnosti prenesla nanj.

Majhnim državam kot je Slovenija takšna organizacija nudi zaščito in sklicevanje na

mednarodno pravo in je ena izmed načinov obrambe njihove neodvisnosti.

Za čim lažje sodelovanje je Republika Slovenija z ratifikacijo Rimskega statuta

morala prilagoditi svojo zakonodajo in prav tako so bile potrebne nekatere ustavne

spremembe. Vendar kljub hitremu in zelo naprednemu prilagajanju Slovenije za

sodelovanje z MKS, še vedno prihaja do neskladja med Ustavo Republike Slovenije in

Rimskim statutom, in sicer v dveh točkah, v vprašanju imunitete in vprašanju ponovnega

sojenja o isti stvari. Zato, da v primeru sodelovanja med sodiščem in Republiko Slovenijo

ne bi prišlo do nesoglasij in nerazumljivosti določb, bo potrebno še nekaj dela in ustavnih

32

sprememb na tem področju, kljub temu pa se smatra, da je Slovenija dobro notranje

pravno prilagojena na področju sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem.

33

6 BIBLIOGRAFIJA

Monografije in diplomska dela:

Ambrož Matjaž …[et al.], Mednarodno kazensko pravo, 1. natis, Uradni list

Republike Slovenije, Ljubljana 2012.

Bavcon Ljubo in sodelavci Bošnjak Marko, Brinc Franc, Jager Matjaž, Krapac

Davor, Maver Darko, Mednarodno kazensko pravo, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana 1997.

Bavcon Ljubo, Bošnjak Marko, Korošec Damjan, Tomič Eva, Zagorac Dean, Rimski

statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi

pojasnili, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Društvo Amnesty International

Slovenija, Ljubljana 2003.

Bavcon Ljubo, Mednarodno kazensko sodišče in njegov statut, Pravnik, Društvo

pravnikov Slovenije, Ljubljana, let. 57, 2002, 11-12.

Deschanes Jules, Toward international criminal justice, Criminal law forum

5, 1994, 2-3, str. 277.

Lešnik Mateja, Stalno mednarodno kazensko sodišče v Haagu, Diplomska naloga,

Univerza v Mariboru Pravna fakulteta, 2002.

Schabas William, An introduction to the International Criminal Court, 2nd edition,

Cambridge University Press 2004.

Šket Primož, MKS – Med grehi preteklosti in pričakovanju prihodnosti, diplomska

naloga, Univerza v Mariboru Pravna fakulteta, 2003.

Formalni pravni viri:

Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, št. 55/08, 66/08-

popravek, 39/09 KZ-1A, 91/11 KZ-1B, 50/12 KZ-1-UPB2.

Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS, št. 101/2001.

Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2008.

ZSMKS, Uradni list Republike Slovenije, št. 96/2002, Ljubljana 2002.

34

Internetni viri:

Bentham Jeremi, The Priniciples of International Law, Essay 4,

http://www.laits.utexas.edu/poltheory/bentham/pil/pil.e04.html Datum

zadnjega dostopa: 28.7.2015.