UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Odškodninsko pravo se je razvilo, ker bi bilo načelo, ki velja v teoriji casum sentit dominis (škoda bremeni oškodovanca),5 v nekaterih

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

URŠKA KAPUN

PROBLEMATIKA PRETRGANJA VZROČNE

ZVEZE V ODŠKODNINSKEM PRAVU

Magistrsko delo

Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

PROBLEMATIKA PRETRGANJA VZROČNE

ZVEZE V ODŠKODNINSKEM PRAVU

Študent: Urška Kapun

Študijski program: Magistrski študijski program 2.

stopnje PRAVO

Mentor: dr. mag. Nataša Samec Berghaus

Maribor, april 2017

Zahvala

Za pomoč, vodenje, nasvete in razumevanje pri pisanju magistrskega dela se

iskreno zahvaljujem mentorici dr. mag. Nataši Samec Berghaus. Zahvaljujem se

tudi za vse izzive, ki ste mi jih postavili in s tem poskrbeli za moj miselni razvoj.

Za pomoč pri pisanju in izjemno ostro oko se zahvaljujem tudi asistentu Klemnu

Drnovšku univ. dipl. prav..

Iz srca se zahvaljujem tudi moji družini. Iskrena hvala tebi ati, za neskončne

debate in tvoj čas. Iskrena hvala tebi mama, ker si me ponoči grajala, da moram

tudi spati in za vse drobne pozornosti. Upam, da vama bom lahko vrnila vsaj pol

tega, kar sta vidva naredila zame. Zahvaljujem se tudi vama Janez in Ajda, ki sta

me potrpežljivo čakala in me spodbujala. Hvala vam da ste z mano čutili vse

vzpone in padce in mi omogočili, da ponovno vstanem.

Magistrsko delo posvečam hčerki Ajdi, ki mi je dala najlepši naziv v življenju.

Bila si moj navdih in motivacija pri pisanju.

Kazalo

1 Uvod .............................................................................................................. 1

2 Splošno o vzročni zvezi kot predpostavki odškodninske obveznosti .................. 2

2.1 Protipravno ravnanje (ali opustitev) in škoda v povezavi z vzročno zvezo .............. 4

2.2 Krivda in vzročna zveza ...................................................................................... 11

3 Vzročna zveza ............................................................................................... 13

3.1 Teorija o naravni vzročnosti oziroma »sine qua non« teorija ............................... 15

3.2 Teorije o pravno relevantni vzročnosti ............................................................... 16 3.2.1 Teorija o adekvatni vzročnosti .......................................................................................... 19 3.2.2 Teorija o pravno relevantni vzročnosti ali »ratio legis vzročnosti« ................................... 20 3.2.3 Teorije vzročnosti v slovenski sodni praksi ....................................................................... 21

3.3 Konkurenca vzrokov .......................................................................................... 23

3.4 Dokazovanje vzročnosti ..................................................................................... 24

4 Pretrganje vzročne zveze .............................................................................. 26

4.1 Predpostavke pretrganja vzročne zveze .............................................................. 27

4.2 Pretrganje vzročne zveze zaradi naključja ........................................................... 28 4.2.1 Naključje in višja sila ......................................................................................................... 32

4.2.1.1 Naključje in višja sila pri objektivni odškodninski obveznosti .............................. 32 4.2.1.2 Naključje in višja sila pri subjektivni odškodninski obveznosti ............................. 34

4.3 Pretrganje vzročne zveze zaradi novega, neodvisnega dogodka .......................... 35

4.4 Pretrganje vzročne zveze zaradi privolitve oškodovanca ..................................... 37 4.4.1 Samovoljno, tvegano ravnanje oškodovanca .................................................................... 37 4.4.2 Opustitev zdravljenja oškodovanca .................................................................................. 39 4.4.3 Samomor oškodovanca ..................................................................................................... 39

4.5 Pretrganje vzročne zveze zaradi ravnanja tretjega .............................................. 41

4.6 Odgovornost za zdravniško napako .................................................................... 43 4.6.1 Zdravniška napaka............................................................................................................. 45 4.6.2 Pretrganje vzročne zveze v zdravstvu ............................................................................... 50 4.6.3 Pretrganje vzročne zveze tretjega zaradi zdravniške napake ........................................... 51

4.7 Odškodninska obveznost države v primeru posledic, ki nastanejo zaradi obveznega cepljenja ...................................................................................................................... 54

4.7.1 Vprašanja v povezavi z obveznim cepljenjem ................................................................... 56

5 Zaključek ...................................................................................................... 58

6 Bibliografija ................................................................................................. 60

6.1 Literatura .......................................................................................................... 60

6.2 Viri .................................................................................................................... 62 6.2.1 Pravni viri .......................................................................................................................... 62 6.2.2 Sodna praksa ..................................................................................................................... 62 6.2.3 Internetni viri .................................................................................................................... 65

Povzetek

Vzročna zveza je element krivdne in objektivne odškodninske obveznosti. Je vez

med protipravnim dejanjem in škodo, čeprav zakon tega posebej ne poudarja in

je ne definira. Kadar govorimo o pretrganju vzročne zveze, moramo najprej

razjasniti, kdaj je vzročna zveza podana oziroma ni podana. Pri tem si pomagamo

s teorijami o vzročni zvezi. Poznamo več teorij, ki se razlikujejo tako glede na

zgodovinska obdobja kot glede na avtorje, lahko imajo celo isto bistvo, vendar

različno poimenovanje. V praksi sta splošno sprejeti teorija adekvatnosti in teorija

o pravno relevantni vzročnosti ali »ratio legis« vzročnosti. Od teorij vzročne zveze,

ki se pojavljajo, je odvisno, ali vzročna zveza je ali ni podana. Zaradi raznolikosti

primerov se to vprašanje rešuje od primera do primera.

V praksi se pojavljajo primeri, ko vzročna zveza sicer je podana, vendar pa

odškodninska obveznost ni, ker so se pojavile okoliščine, ki pretrgajo vzročno

zvezo. Zakon teh primerov ne našteva taksativno, ampak se presojajo od primera

do primera. Te okoliščine so naključja, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje

v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo

individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Sodna praksa

in teorija sta določili, da so lahko naključja neki novi, neodvisni vzroki, ravnanja

nekoga tretjega, zdravniške napake ali celo oškodovanca samega. V tem primeru

vzročna zveza v naravnem pomenu seveda še obstaja. V pravnem smislu pa je

bila vzročna zveza pretrgana in ni več podana kot element odškodninske

obveznosti.

Spet drugače moramo gledati na morebiten prispevek k škodi, ki jo je povzročil

zdravstveni delavec, če pride do zdravniške napake, v primeru zdravljenja

poškodbe, ki jo je povzročil nekdo drug, ker moramo zdravstveno napako ločiti

od zdravniških komplikacij (zapletov) in primera nesreče (v zvezi z zdravljenjem).

V primeru objektivne odškodninske obveznosti vzročne zveze ni treba dokazovati.

Posebej je zakonsko urejeno, da je v primeru obveznega cepljenja država

objektivno odgovorna za morebitno smrt ali škodo na zdravju, ki se kaže v resnem

in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij osebe, ki je bila cepljena.

Ključne besede: Odškodninsko pravo, vzročna zveza, pretrganje vzročne zveze,

naključje, zdravniška napaka, cepljenje

Abstract

Causation is one of the key elements of culpable liability for damages and an

element of strict liability. Causation is the relation between cause and effect,

unlawful act or omission and the damage allegedly caused by it. However, a

strictly technical legal definition of causation is not given in any specific act.

In order to discuss the legal nature of interrupted causation, we must first

succinctly explain when causation is or is not established. Here we can help

ourselves with theories discussing the legal nature and application of causation

both in criminal and tort law. They vary regarding the historic period of their

inception as well as their authors, and may sometimes have the same meaning

but are known under several names.

The most widely acknowledged amongst these theories are the theory on the

adequacy of causation and the so-called ratio legis theory, which is the theory on

the legally relevant causation. These theories aid us in establishing causation on

a case-by-case basis.

In legal practice it is not uncommon to come across a case in which causation is

established but liability cannot be, due to circumstances which have interrupted

causation. Such circumstances are coincidences. A coincidence is an occurrence

when a person performs his/her obligation in such a measure as is dictated by

objective circumstances and his/her individual traits allow, but the proscribed

consequence still occurs.

Legal practice and theory assume the standpoint that such coincidences may in

fact also be the actions of a third person, of a medical error or even the injured

party itself. In such a case causation still exists in its natural meaning but has

been interrupted in the legal sense and can no longer be considered an element

of liability.

Yet another consideration must be made in cases where a health care

professional contributes to damage caused by medical errors in cases of

treatment given by another party, for we must differentiate between cases of

medical error, complications during treatment and unsuccessful treatment of a

patient.

In the case of strict liability, there is no need to prove causation. In the case of

Vaccination is a dangerous activity so the state is objectively responsible for death

or damage to health in cases of compulsory vaccinations. Damage to health is a

serious and permanent diminishment of the vital functions of the person who has

been vaccinated.

Key words: Tort law, causation, interruption of causation, coincidence, medical

error, vaccination

1

1 Uvod

Institut vzročne zveze lahko obravnavamo tako v okviru odškodninskega kot tudi

kazenskega prava. V magistrskega dela se bom usmerila v odškodninsko pravo

in predstavila institut vzročne zveze kot ene izmed predpostavk odškodninske

obveznosti. Obligacijski zakonik1 v 131. členu navaja le splošno določbo o krivdni

odškodninski odgovornosti, posameznih predpostavk odškodninske obveznosti pa

natančneje ne opredeljuje. Pojem »vzročna zveza« pa izrecno v OZ sploh ni

omenjen. Tu je prva težava, ki se pojavlja v zvezi s pretrganjem vzročne zveze,

torej kdaj vzročna zveza sploh je ali pa ni podana. Odškodninsko pravo teorija

označuje kot »judikatno pravo«, torej tisto, kar v veliki meri ustvarja sodna

praksa.2 Sodniki imajo veliko manevrskega prostora pri razlagi zakonskih norm,

tega pa je ogromno tudi za teoretike, ki so jim, sploh na področju vzročne zveze,

katere obstoj ali neobstoj opiramo na razne teorije, dane neskončne možnosti

razpravljanja. Ne obstaja namreč le eno vzročnostno razmerje, obstaja jih toliko,

kot je gledišč. Vzročnostno razmerje je torej večdimenzionalno, se pravi

relativno.3 Kljub temu lahko zapišem, da je sodna praksa ostala zvesta tradiciji in

še vedno opira svoje odločitve na adekvatno teorijo vzročnosti ter teorijo o »ratio

legis« vzročnosti.

Kot imamo mnogo teorij o vzročni zvezi, tako imamo tudi mnogo možnosti

razglabljanja o naključjih. Za vsakega posameznika je neka okoliščina lahko ali

pa ne naključje, odvisno od gledišča posameznika, in tako lahko tudi o naključju

govorimo kot o relativnem pojmu. Če je vzrok pričakovan dogodek, ki nas privede

do pričakovane posledice, je naključje nepričakovan dogodek (morda bi bilo bolje

govoriti o okoliščini), ki privede do nepričakovane posledice,4 čeprav tudi o

nepričakovanosti govorimo kot o relativnem pojmu, kakor bom obrazložila v

nadaljevanju. Okoliščin, ki bi lahko privedle do naključja, je toliko, da neke

popolnoma jasne črte, kadar nekaj je oziroma ni naključje, ne moremo potegniti.

O obstoju ali neobstoju naključja lahko presojamo samo v vsakem primeru

posebej.

Glavni poudarek v magistrskem delu bo na navajanju sodne prakse. Namen je

izpostaviti čim več skupnih elementov naključja, da bi lahko oblikovali okvir, ki

podaja omejitve in s tem določa tiste okoliščine, ki jim lahko rečemo naključje.

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 – odl. US, 97/2007- UPB1, 64/2016 – odl. US (v nadaljevanju OZ). 2 A. Polajnar Pavčnik, Prava mera odškodninskega prava, v: Podjetje in delo, 37 (2011) 6-7, str. 1276. 3 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 21. 4 Povzeto po prav tam, str. 83.

2

2 Splošno o vzročni zvezi kot predpostavki

odškodninske obveznosti

Odškodninsko pravo se je razvilo, ker bi bilo načelo, ki velja v teoriji casum sentit

dominis (škoda bremeni oškodovanca),5 v nekaterih primerih popolnoma

krivično.6 Odškodninsko pravo je skupek pravil in načel, ki nam pove, ali je

konkretna škoda podlaga za nastanek odškodninske obveznosti.7 Ureja

obligacijska razmerja med dvema ali več subjekti, nastala iz obveznosti vrniti

škodo in pravice do povrnitve škode.8 Ker je odškodninsko pravo del zasebnega

prava, ureja razmerje med prirejenima subjektoma, to sta povzročitelj škode in

oškodovanec. Upoštevati mora torej interese obeh, predvsem pa oškodovanca

kot šibkejše stranke.9

Glede na razmerje med osebami, iz katerega se razvija odškodninska obveznost,

ločimo poslovno in neposlovno odškodninsko obveznost.10 Nastane lahko zato,

ker je kršena poslovna oziroma pogodbena obveznost, torej gre za kršitev že

obstoječega pravnega razmerja. V tem primeru govorimo o poslovni odškodninski

obveznosti oziroma obveznosti zaradi prekršitve posla (odgovornost ex

contractu). Drugi primer nastanka škode je brez kakšne poslovne vezi že na

podlagi zakona, zaradi kršitve ali nastanka tveganja. Govorimo o neposlovni

oziroma deliktni (kavzalni) odškodninski obveznosti (odgovornost ex delictu), ker

nastane s trenutkom škodnega dogodka in povzročene škode.11 V OZ je

neposlovna odškodninska obveznost urejena v 2. oddelku II. poglavja splošnega

dela, pogodbena pa v 1. oddelku III. poglavja OZ.12

5 A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 180. 6 A. Polajnar Pavčnik, Prava mera odškodninskega prava, v: Podjetje in delo, 37 (2011) 6–7, str. 1280. 7 Povzeto po N. Plavšak, M Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 665 in 666. 8 Glej tudi N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 469. 9 A. Polajnar Pavčnik, Prava mera odškodninskega prava, v: Podjetje in delo, 37 (2011) 6–7, str. 1276. 10 Povzeto po B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 15. 11 Glej tudi S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 166. 12 V teoriji se na eni strani zastopa monistično stališče, da sta poslovna in neposlovna odgovornost enotni instituciji, na drugi strani pa zagovorniki dualističnega stališča iščejo bistvo razlikovanja med navedenima institucijama. Cigoj sicer priznava nekatere elemente, ki govorijo o razdeljenost, vendar poudarja, da bi šlo, če bi šlo za dve različni instituciji, tudi za dva pravna naslova, ko bi neko dejansko stanje vsebovalo vse značilnosti poslovne in vse značilnosti neposlovne obveznosti. V takem primeru bi oškodovanec lahko dvakrat zahteval povračilo škode. Dvakratnega povračila škode pa ne priznavata niti teorija niti sodna praksa. Strohsack pa poudarja, da je razlikovanje tako za teorijo kot za prakso pomembno in lahko njeno nepoznavanje privede do nerazumevanja temeljnih izhodišč odškodninskega prava. Več o razlikovanju med poslovno in odškodninsko odgovornostjo S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 166 do 169 ter B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 15 do 18.

3

Za lažje razumevanje, kdaj odškodninska obveznost je ali ni podana, so se razvile

predpostavke odškodninske obveznosti, ki se razlikujejo glede na vrsto

odškodninske obveznosti.

Predpostavke13 so pravna dejstva, na katere pravo (zakon) veže obveznost

povrniti povzročeno škodo. Skupek teh predpostavk se imenuje tudi pravni temelj

nastanka odškodninske obveznosti. V praksi se kot sinonim uporablja tudi pojem

podlage odškodninske obveznosti. Predpostavke morajo biti podane hkrati

(kumulativno). Te predpostavke nas poleg razlikovanja med pogodbeno in

nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo privedejo do razlikovanja med

subjektivno in objektivno odškodninsko odgovornostjo.14

O subjektivni (krivdni) odgovornosti govorimo, kadar so predpostavke

odškodninske obveznosti protipravno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna

zveza in krivda. To so splošne predpostavke neposlovne odškodninske

obveznosti. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa: »kdor

povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala

brez njegove krivde«.15

Pravila o objektivni (nekrivdni) odškodninski obveznosti imajo v primerjavi s

pravili o subjektivni odškodninski obveznosti naravo posebnih pravil, ki

izključujejo uporabo splošnega pravila. OZ jo v drugem odstavku 131. člena

poimenuje »škoda ne glede na krivdo«. Omenjena norma določa, da se za škodo

od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico

(nevarne stvari ali nevarne dejavnosti), odgovarja ne glede na krivdo. Vendar se

za škodo ne glede na krivdo odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih

primerih (tretji odstavek 131. člena OZ). Predpostavke objektivne odškodninske

obveznosti so škodni dogodek, škoda, vzročna zveza in objektivna odškodninska

odgovornost, s čimer razumemo vse posebne predpostavke, ki morajo biti

izpolnjene, da se odgovarja ne glede na krivdo. Pogoj za uporabo pravil o

odškodninski odgovornosti je nastanek škode zaradi nevarne stvari ali nevarne

dejavnosti,16 oziroma njena določenost v zakonodaji. Ta vrsta obveznosti torej

temelji na odgovornosti za vzrok in ne za protipravno ravnanje (ali opustitev), saj

ni nujno, da je bil dogodek odvisen od volje oškodovalca, zato lahko to vrsto

odškodninske odgovornosti poimenujemo kvazidelikt.17 Ker krivda ni

13 Povzeto po N. Plavšak, M Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 666–669 in 687–692. 14 Glej tudi N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 469 in 470. 15 Ta člen se uporablja za vse pojavne oblike neposlovne odškodninske odgovornosti, razen kadar so s posebnimi pravili urejene vse oziroma posamezne predpostavke. Citirano po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 498. 16 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), str. 666–669 in 742–744. 17 S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 8.

4

predpostavka, ni dovolj, da oseba dokaže, da ni kriva, ampak mora dokazati, da

vzroka za škodo ni mogla predvideti oziroma preprečiti njegovih škodljivih

posledic.

Iz zgoraj navedenih predpostavk subjektivne in objektivne obveznosti lahko

zasledimo tiste, ki so skupne vsem vrstam odškodninske obveznosti; to so splošne

oblike neposlovne odškodninske obveznosti in posebne vrste odškodninske

obveznosti. Prve so urejene v prvem odstavku 131. člena OZ. V naslednjem

odstavku pa je urejena posebna odškodninska obveznost, in sicer, kot že

navedeno, gre za objektivno odgovornost. Poleg objektivne pa poznamo še druge

oblike posebne neposlovne odškodninske odgovornosti, ki so urejene v 6. odseku

2. oddelka II. poglavja splošnega dela OZ, kjer so urejeni Posebni primeri

odgovornosti.

Zgoraj sem omenjala tudi poslovno odškodninsko obveznost, za katero je

značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne)

obveznosti. Predpostavke splošne oblike poslovne odškodninske obveznosti18 so

urejene v 239. in 240. členu OZ in so enake predpostavkam neposlovne

odškodninske obveznosti. Njihova vsebina se presoja glede na vsebino

pogodbenega odnosa.

V nadaljevanju se bomo usmerili na področje nepogodbene odškodninske

obveznosti, in sicer bomo preostale predpostavke odškodninske obveznosti

obravnavali v povezavi z vzročno zvezo.

2.1 Protipravno ravnanje (ali opustitev) in škoda v povezavi z vzročno zvezo

Vzročna zveza je najbolj pomembna v povezavi s protipravnim ravnanjem

oziroma opustitvijo in škodo. Predstavljajmo si jo kot daljico,19 ki jo opredeljujeta

dve točki: ravnanje ali opustitev in škoda.20

Škoda je najpomembnejši element odškodninskega prava. Gre za prikrajšanje, ki

ga nekdo pretrpi na svojih dobrinah in je pravno priznano.21 V 132. členu OZ je

opredeljena kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda, damnum emergen),

preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček, lucrum cessans),22 pa tudi

18 Glej tudi N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 473. 19 B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 273–275. 20 If there is no causal connection between the claimant's loss and the defendant's conduct, then the defendant is not responsible for the claimant's loss. Citirano po S. Hedley, 2006, Tort, str. 280. 21 Povzeto po S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 165. 22 Če bi nekdo iz malomarnosti prekinil električno energijo v tovarno, zaradi česar bi se pokvarila neka surovina, bi se lahko zahtevala odškodnina v vrednosti pokvarjene surovine, zaslužek, ki bi ga imeli, če se

5

povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda

pravne osebe (nepremoženjska škoda).23 Vendar pa je treba preveriti, ali naravna

škoda, iz pravnega gledišča, sploh pomeni škodo, se pravi, ali neko vrsto naravne

škode pravo sploh priznava.24

V prvem odstavku 168. člena OZ je določeno, da ima oškodovanec pravico do

povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Premoženje

ne obsega le stvari, ampak vse premoženjske pravice; to so pravice, ki imajo

objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej je njeno vrednost mogoče izraziti

v denarju. To so stvarne pravice (lastninska pravica in stvarne pravice na tuji

stvari oziroma tuji premoženjski pravici), obligacijske pravice (terjatve,

oblikovalne pravice in obligacijske pravice na tuji stvari oziroma na tuji

premoženjski pravici), korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni deleži),

vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine (avtorska pravica in pravice

industrijske lastnine).

V tretjem odstavku 168. člena OZ je določeno, da je izgubljeni dobiček tisti

dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalni tek stvari

ali glede na posebne okoliščine, vendar ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ali

opustitve ni bilo mogoče doseči. Dobiček mora biti dopusten. Izračuna25 se kot

razlika vrednosti oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega

dogodka ne bi bilo, in vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna po

škodnem dogodku dejansko je.

Glede nepremoženjske škode v literaturi zasledimo tudi izraz moralna škoda26 in

ni premoženjska, je pa pravno priznana27. Zavedati se moramo, da vrnitev v

prejšnje stanje v primeru nepremoženjske škode ni popolnoma mogoča. Zato

pravična denarna odškodnina ni reparacija, ampak oškodovancu vzbuja občutek

določenega moralnega zadoščenja (satisfakcija), ki naj bi omilil njegovo škodo.

179. člen OZ določa vrste nepremoženjske škode, na podlagi katerih se lahko

zahteva pravična denarna odškodnina, in sicer neodvisno od povračila

premoženjske škode, pa četudi premoženjske škode ni. To so pretrpljene telesne

bolečine, pretrpljene duševne bolečine, kamor spadajo zmanjšanja življenjske

aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode.

Ostale nepremoženjske škode, zgoraj navedene določbe so še osebnostne

surovina ne bi pokvarila in zaslužek, ki bi ga imeli, če bi tovarna obratovala normalno. Glej tudi G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 289. 23 Glej tudi N. Plavšak, M Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 945. 24 Podrobneje o prav tam str. 757 do 760. 25 Prav tam str. 949. 26 Glej S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 214. 27 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 1022 in 1023.

6

pravice ali smrti bližnjega in strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin

in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Ne smemo pa v tej zvezi spregledati

tudi 169. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah28, ki pod enakimi pogoji

kot OZ za nepremoženjsko škodo določa pretrpljene duševne bolečine zaradi

kršitve avtorjevih ali izvajalčevih moralnih pravic, če okoliščine primera, zlasti pa

stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Zadevo pa še postroži 182.

člen OZ, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za

prihodnjo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo

škoda trajala tudi v prihodnosti.

Splošno določbo, ki prepoveduje škodovanje drugemu, se pravi pravilo neminem

laedere, vsebuje 10. člen OZ: » Vsak je dolžan vzdržati se ravnanj, s katerimi bi

utegnil drugemu povzročiti škodo.«< Strogost tega pravila moramo omiliti z

interpretacijo, da se neka stopnja škode včasih mora trpeti, na primer zaradi

kakšnega splošno varovanega interesa.29 Meje svobode ravnanja je treba

presojati z objektivnega gledišča, kjer se presoja o ustreznosti določenega

ravnanja upoštevaje potrebo po določenem ravnanju v določenem položaju in

dejansko možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko

izognili, ter predvidljivost nastanka škode.30

V teoriji glede protipravnega ravnanja oziroma opustitve zasledimo tudi

poimenovanje škodljivo dejstvo,31 ker je merilo protipravnosti ravnanja, kot

predpostavka neposlovne odškodninske obveznosti nedopustna posledica

(škoda), ki nastane zaradi določenega dogodka ali ravnanja. Ravnanje pa je lahko

aktivno (commissio) ali pasivno (ommissio). Običajno se poudarja, da mora biti

ravnanje nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej

prepovedano ali zapovedano.32 Izraz protipravno ravnanje (ravnanje v nasprotju

s pravno normo) je zato ožji od pojma nedopustno ravnanje, tj. ravnanje v

nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega

ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Danes sodna praksa pojma enači,

ker, kot izhaja iz sodne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 281/2013, za

odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki

ustreza objektivni teoriji protipravnosti.33 Večinsko mnenje je namreč, da se

28 Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah Uradni list RS, št. 21/1994, 9/2001, 30/2001 – ZCUKPIL, 43/2004, 94/2004 – UPB1, 17/2006, 44/2006 – UPB2, 114/2006 – ZUE, 139/2006, 16/2007 – UPB3, 68/2008, 110/2013, 56/2015, 63/2016 – ZKUASP. 29 S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 176. 30 N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 671. 31 Povzeto po S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 175 in 176. 32 VSRS II Ips 451/2010. 33 Plavšakova kot merilo protipravnosti določa objektivno predvidljivost negativne posledice. Po njenem mnenju je protipravno ravnanje vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Več o tem glej N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 503 do 510.

7

protipravnost opredeljuje s pomočjo objektivne teorije protipravnosti.34 Po njej je

protipravno vsako škodno ravnanje, ki je v nasprotju z objektivnim pravom. Kot

objektivno pravo v odškodninskem pravu razumemo situacije, ko se z ravnanjem

krši pravna norma ali zapoved, ne glede na to, ali je vsebovana v normah

civilnega prava. Še več, prepoved ali zapoved lahko izhajata tudi iz splošnih načel

in smisla posamezne pravne norme. Moralna pravila so nam le v pomoč pri

razlagi.35

V konkretnem primeru moramo torej izdelati hipotezo o protipravnosti, kjer

iščemo pravno normo (objektivno pravo), ki bi utegnila biti kršena. Naslednji

korak je ugotovitev obstoja vzročne zveze.36 Lahko je določiti naravno vzročno

zvezo med nekim dejanjem in posledico, vendar pa se mi sprašujemo, ali je ta

naravna vzročnost tudi pravno relevantna in se torej lahko šteje za eno izmed

predpostavk odškodninske obveznosti. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips

153/2007 zapisalo, da je ravnanje (opustitev), ki je naravni (in neposredni) vzrok

škode, vsaj praviloma tudi pravni vzrok. Vendar mora upoštevati, da je ponavadi

škoda posledica več vzrokov, ki delujejo istočasno ali pa ne, lahko imajo tudi

različen pomen in različno težo oziroma različno stopnjo vpliva na nastanek

škodne posledice. Nekateri vzroki so neposredni, odločilni, drugi so po svoji

dejanski naravi samo okoliščine, ki ustvarjajo ugodne razmere za škodljivo

delovanje neposrednih (glavnih, odločilnih) vzrokov. To so pogoji za nastanek

škode in so pomembni zato, ker predstavljajo temeljni predpogoj, da sploh lahko

govorimo o vzročni zvezi. Ni namreč vzročne zveze, če določeno ravnanje ni niti

pogoj za nastanek škode (teorija conditio sine qua non). Pogoj pa je lahko pravno

relevanten vzrok samo, če ga na to raven povzdigne pravna norma in s tem

umetno vzpostavi vzročno zvezo. Pri tem si je treba pomagati z utrjenimi vodili

pravne stroke, zgoščenimi v teorijo o adekvatni vzročnosti in teorijo o ratio legis

vzročnosti.37 Trenutek ugotovitve obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodo

pogojuje odločitev o normi, pod katero spada konkreten primer, torej določitev

protipravnosti. Obe točki sta pravna pojma in, ko si ju dokončno izberemo, smo

že v točno določeni normi, ki postavlja okvire protipravnosti danega ravnanja. Ko

iščemo, katero ravnanje nas bo sploh zanimalo, hkrati iščemo normo, ki definira

dolžno ravnanje. Z določitvijo teh treh predpostavk se izpolnijo vsi znaki pravne

34 Povzeto po B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 271–294. 35 Tudi Cigoj (str. 176) v tej zvezi govori o nedopustnosti: Nedopustno pa je, če storilec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovani interes oškodovanca, s tem pa ni mišljena le kršitev postavljene norme, ampak tudi moralnih načel. 36 Povzeto po B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 273 in 274. 37 Kot trdi V. Bergant Rakočević (str. III–VI), v primeru opustitvenih ravnanj ne moremo govoriti o naravni vzročnosti, ampak je šele pravo tisto, ki jo vzpostavi. Prvenstveno torej pride v poštev »ratio legis« teorija. O navedenem glej tudi VSL sodba II Cp 2328/2008 in VSRS sodba II Ips 267/2005.

8

norme (izpolni se bit pravne norme), s čimer se torej vzpostavi domneva o

protipravnosti (pred tem govorimo o hipotezi). Ko to dosežemo, se protipravnost

pojmovno razcepi38 na škodljivo ravnanje in dejstvo konkretno nastale škode kot

posledice takšne kršitve, med njima pa je vzročna zveza. Vzročnost torej povezuje

človekovo ravnanje in nastalo protipravno posledico v nerazdružljivo dvojico, 39 ki

sta podlaga za obveznost.40

V zvezi z vzročno zvezo in protipravnostjo je treba na tem mestu omeniti teorijo

o »ratio legis« vzročnosti, ki trdi, da pridejo v pravu v poštev samo tisti vzroki, ki

so obenem kršitve pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje

za vzroke.41 Tukaj se postavlja vprašanje razmejitve med vzročno zvezo in

protipravnostjo. Če določena norma prepoveduje povzročitev škode drugemu, je

torej vsako ravnanje, ki to konkretno normo prekrši, potencialno protipravno. Za

ugotovitev, kaj v konkretnem primeru pomeni protipravno, moramo poiskati

pomen pravne norme, v okviru tega pa v določenem smislu tudi njen

namen/smisel. Po vzpostavitvi hipoteze o protipravnosti iščemo vzročno zvezo

med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, kjer pa moramo po »ratio legis«

teoriji spet upoštevati namen prekršene pravne norme. Tukaj bi lahko pomislili,

da izgine razlikovanje med protipravnostjo in vzročno zvezo, vendar ni tako.

Teorija poudarja, da je pojem obseg protipravnosti uporaben samo za škode, ki

izvirajo iz protipravnega ravnanja, vendar pa so tudi primeri, ko imamo opravka

s protipravno škodo, ki ne izvira iz protipravnega ravnanja (npr. v primeru

javnega interesa, skrajne sile), med njima pa obstaja vzročna zveza. Tukaj pride

v poštev teorija o »ratio legis« vzročnosti, kjer je glavno merilo smisel norme.42

Opustitev se ponavadi kaže kot malomarnost. Tudi v primeru opustitve se

presojajo vse predpisane predpostavke. Hipoteza o protipravnosti je tu

postavljena v obliki suma kršitve dolžnega ravnanja.43

Ali je neko ravnanje protipravno, moramo razlikovati od ugotavljanja, ali je

oškodovancu mogoče očitati krivdo, ker ni ravnal tako, kot bi moral oziroma je

ravnal tako, kot ne bi smel. Pojem krivde vedno vsebuje pojem nedopustnosti

(ugotovitev krivde ne pomeni, da je ravnanje nedopustno samo zato, ker je

krivdno, temveč se šteje za zakrivljeno zato, ker je nedopustno), pojem

38 D. Dular, Protipravnost kot element nepogodbene odškodninske odgovornosti, v: Podjetje in delo, 37 (2011), 8, str. 1642. 39 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 98. 40 Več o protipravnosti glej D. Dular, Protipravnost kot element nepogodbene odškodninske odgovornosti, Podjetje in delo, 37 (2011), 8, str. od 1637–1657. 41 Več o teoriji o »ratio legis« vzročnosti v nadaljevanju. 42 Več o tem glej B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 281–283. 43 Prav tam, str. 275.

9

nedopustnosti pa ne vsebuje vedno tudi pojma krivde44 (v primeru objektivne

odgovornosti se odgovarja ne glede na krivdo).

V nekaterih situacijah se pokaže, da so izpolnjeni neki dodatni elementi, ki

izpodbijejo domnevo o protipravnosti.45 Nastanejo sicer škodljive posledice,

vendar je zaradi nekega posebnega pravila protipravnost izključena. V takem

primeru posameznik ponavadi zasleduje neko višjo vrednostno normo od tiste, ki

jo je kršil.46 Eden izmed primerov je silobran, ki je urejen v prvem odstavku 138.

člena OZ, ki izrecno določa, da kdor povzroči škodo v silobranu napadalcu, mu je

ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. Drugi odstavek 138. člena OZ

kot tak primer ureja ravnanje, storjeno v stiski, in sicer da lahko tu oškodovanec

zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti,

ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot

znaša korist, ki so jo imeli od tega. Tretji odstavek istega člena opredeljuje še

ravnanje, storjeno pri odvračanju škode od drugega, saj ima pravico zahtevati

povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil, druge pa ne. Naprej v

primeru privolitve oškodovanca zaradi načela volenti non fit iniuria, ker privolitev

v škodo izključi tudi nedopustnost škodnega dogodka. Tudi opravljanje splošno

koristne dejavnosti, za katero dovoljenje je dal pristojni organ, če ta škoda ne

presega običajnih meja (tretji odstavek 133. člena OZ), spada med te izjeme.47

Gre torej za to, da so izpolnjeni vsi elementi odškodninske obveznosti, vendar

povzročitelj škode ne bo odgovarjal, ker posebna zakonska norma izključuje

protipravnost.

V praksi se lahko pojavijo primeri, ko protipravnost ni podana. Odsotnost

protipravnosti pomeni, da je posameznik ravnal v skladu s pravom, torej tako,

kot od njega zahteva pravni red. V primeru odsotnosti protipravnosti je odsotna

tudi krivda.48

Vprašanje, ki se je pojavljalo v praksi, je tudi, kako je z višino odškodnine v

primeru, ko oškodovančevo osebno stanje privede do nekih hujših posledic. Ali je

podana vzročna zveza med škodnim dejanjem in škodo, ki je končni rezultat? Tu

moramo razlikovati med dvema sklopoma vzročne zveze,49 to sta vzročna zveza

med dejanjem in škodnim dogodkom ter vzročna zveza med škodnim dogodkom

44 D. Dular, Protipravnost kot element nepogodbene odškodninske odgovornosti, v: Podjetje in delo, 37 (2011), 8, str. 1645. 45 Glede razlikovanja med protipravnostjo ravnanja in protipravnostjo posledice glej B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 275 in 276. 46 Prav tam, str. 275. 47 Glej tudi N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur,2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 496 in 497. 48 B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 272 in 275. 49 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 711–713.

10

in konkretnim obsegom nastale škode.50 Teorija adekvatne vzročnosti se ukvarja

s predvidljivostjo, da bo določeno ravnanje povzročilo škodni dogodek51 in ne s

predvidljivostjo konkretnega obsega škode, zaradi sicer predvidljivega dogodka,

ki ga je povzročilo neko dejanje.52 Za odškodninsko obveznost morata biti podani

obe.53 V pravu se pojavlja tudi stališče, da mora biti predvidljiva vrsta škode, ne

pa njen obseg.54 Pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage

za zmanjšanje ali izključitev neposlovne odškodninske obveznosti, kadar je

neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja (tudi predhodne bolezni)

oškodovanca. To sicer ne pomeni, da vzročne zveze med škodnim dogodkom in

konkretnim obsegom nastale škode ni treba ugotavljati, saj mora biti tudi ta sklop

vzročne zveze podan. Vendar moramo pri tem izhajati iz pravilnega

materialnopravnega izhodišča, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in

konkretnim obsegom nastale škode ni podana, kadar neka škoda ni verjetna

posledica (posledica, izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti) škodnega

dogodka; vzročna zveza pa je podana, kadar je konkretni obseg nastale škode,

ki je verjetna posledica škodnega dogodka, (neobičajno) večji zaradi osebnega

stanja oškodovanca.55 V odškodninskem pravu je sicer splošno sprejeto načelo,

da mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takšnega, kakršen je, ter da se

predvidljivost (kot pomemben element adekvatne vzročnosti) nanaša na

predvidljivost škodnega dogodka in iz njega izvirajočih posledic (ne pa na

nekakšen povprečen in popolnoma zdrav tip oškodovanca).56 To imenujemo tudi

doktrina egg-shell skull.57 Po njej je oškodovanec upravičen do celotnega obsega

škode, čeprav je ta nepredvidljiv. Slovenska sodišča so začela odstopati od tako

strogega pravila.58 Ker naravni dogodki in procesi ne morejo biti pravno

relevanten vzrok, je lahko osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne

oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev

odgovornosti povzročitelja škode, le stanje, ki je prirojeno oziroma pred škodnim

dogodkom nastane ali se razvije spontano ter, kar je bistveno, ni posledica

nikogaršnjega ravnanja ali opustitve.59

Težava, ki se pojavlja v zvezi z vzročno zvezo v povezavi z zgoraj omenjenima

predpostavkama, je tudi ta, da vzročna zveza med njima res obstaja, ampak

50 Glej tudi VSRS sklep II Ips 972/2007. 51 N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 518. 52 Glej tudi VSRS sodba II Ips 625/2008. 53 VSRS sklep II Ips 107/2010. 54 S. Hedley, 2006, Tort, str. 288. 55 VSRS sklep II Ips 387/2007. 56 VSRS sodba II Ips 181/2005. 57 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 515. 58 Glej VSRS sodba II Ips 636/2005 in VSRS sodba II Ips 625/2008. 59 VSRS sodba in sklep II Ips 178/2007.

11

vprašanje je, ali je škoda, ki jo zatrjuje oškodovani, resnična.60 Dvom o obstoju

se najpogosteje pojavlja ob presojanju nepremoženjske škode. Težko je namreč

presoditi, ali je nekdo ob izgubi bližnjega res doživljal duševne bolečine ali pa

celo, da je v primeru nesreče preživljal telesne bolečine, ker je lahko tudi izgubil

zavest.

Oškodovanec je tisti, ki mora dokazati obstoj vseh treh zgoraj navedenih

predpostavk odškodninske odgovornosti. Z njihovim obstojem dokaže

utemeljenost zahtevka za povrnitev škode proti povzročitelju škode.61

2.2 Krivda in vzročna zveza

Zadnji korak pri ugotavljanju predpostavk odškodninske obveznosti je vprašanje

o obstoju krivde. Ta načeloma ni potrebna pri presojanju višine odškodnine, lahko

pa je pomembna, kadar škoda izvira iz škodljivega ravnanja.62

OZ v 135. členu jasno določa, kdaj je podana krivda: »Krivda je podana, kadar

oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.«. Upoštevaje 131.

člen OZ se krivda v našem odškodninskem pravu domneva: »Kdor povzroči

drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez

njegove krivde.« Gre za primer obrnjenega dokaznega bremena.63 Upoštevati

moramo, da mora biti storilec deliktno sposoben, se pravi sposoben razsojati.64

Poznamo dve vrsti krivde, naklep in malomarnost.65 Naklepu rečemo tudi namen,

namera (dolus) in predstavlja najtežjo stopnjo krivde. D. Jadek Pensa66 loči med

zavestno sestavino naklepa, da se je povzročitelj zavedal nedopustnosti svojega

ravnanja, in voljno sestavino, da povzročitelj želi takšne posledice. Ali je

povzročitelj ravnal namenoma ali ne, se presoja po konkretnih merilih, se pravi,

kako je ravnal konkretni storilec, in ne abstraktno, kako bi ravnali drugi v

podobnih ali enakih situacijah.

Za naklep gre, če se je storilec zavedal posledic, ki bodo nastale iz njegovega

ravnanja, pa jih je dopustil (eventualni naklep). Prav tako gre za naklep, če se je

storilec zavedal posledic, ki bodo nastale iz njegovega ravnanja in jih je tudi hotel,

60 Glej S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 211. 61 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 497. 62 B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 275. 63 N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 796. 64 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 497. 65 Prav tam, str. 528. 66 N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 797.

12

kar je direktni naklep (dolus directus).67 Cigoj loči še potenciran naklep, ko

stranka povzroči škodo škodoželjno ali objestno. Storilec hoče škodo in uničenje,

ker uživa v tem. Tako kot Zakon o obligacijskih razmerjih68 tudi OZ o tej vrsti

naklepa ne določa nič, ampak, če upoštevamo mnenje Cigoja,69 se uporabi v zvezi

z drugim odstavkom 188. člena OZ (enak drugemu odstavku 202. člena ZOR), ko

sodišče odloča, koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, glede na težo

njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.70

Malomarnost je manjša stopnja krivde. V nasprotju z naklepom je merilo

malomarnosti abstraktno. Ravnanje storilca se primerja z ravnanjem nekega

vzora, ki je namišljen, primerja se z ravnanjem povprečnega človeka. Zato se

takšna krivda imenuje abstraktna krivda (culpa in abstracto).

Poznamo zavedno malomarnost, ko se je storilec zavedal, da utegne iz njegovega

ravnanja nastati škodljiva posledica, pa v svoji lahkomiselnosti misli, da jo bo

mogel preprečiti. Na drugi strani pa imamo nezavedno malomarnost, če se

storilec ni zavedal, da lahko iz njegovega ravnanja nastane škodljiva posledica,

pa bi moral za tako posledico vedeti, ker bi zanjo vedel vsak povprečen človek.

Pri zavestni malomarnosti govorimo o hudi ali težki malomarnosti (culpa lata), ker

je opustil skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka. Poznamo še navadno ali

običajno malomarnost (culpa levis), kjer je merilo za presojanje posebej skrben,

pazljiv človek, torej ali bi se posebno skrben, pazljiv človek moral in mogel

zavedati nastanka škode zaradi nekega ravnanja (ali opustitve). Cigoj omenja še

zelo lahko malomarnost (culpa levisima) v povezavi z objektivno odgovornostjo.

Merilo »povprečen človek« oziroma »posebno skrben človek« ne more priti v

poštev v primeru skupine oseb, ki ima neko posebno znanje ali sposobnosti, na

primer zdravniki. Govorimo o strokovnjakih,71 pri katerih je odgovornost strožja,

ker je merilo profesionalna in ne običajna skrbnost.72

67 B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 268. 68 Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 45/1989 – odl. US, 57/1989, 88/1999 – ZRTVS-B, 83/2001 – OZ, 30/2002 – ZPlaP in 87/2002 – SPZ (v nadaljevanju ZOR). 69 S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 185. 70 Primerjaj N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 797 in S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 184 in 185. 71 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 798 in 799 in S. Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 185 in 186. 72 Cigoj (str. 186) dalje še navaja, da se je tu treba vprašati, ali je dejanje tako, da ga ne bi zagrešil povprečen strokovnjak, ali pa tako, da ga ne bi zagrešil niti posebno pazljiv strokovnjak. Na drugi strani pa D. Jadek Pensa (str. 799) v Komentarju Obligacijskega zakonika negira takšno nadaljnjo delitev skrbnosti znotraj pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ker večinska sodna praksa takšne delitve ne upošteva.

13

Izmed omenjenih meril je treba upoštevati še skrbnost, ki jo povzročitelj škode

kaže v lastnih zadevah (diligentia qam in suis).73 OZ ta institut izrecno določa v

drugem odstavku 170. člena, in sicer ga upošteva sodišče, če je oškodovalec

povzročil škodo, ko je kaj delal v oškodovančevo korist in lahko odmeri manjšo

odškodnino. Zasledimo pa ga lahko tudi v 768. členu OZ.

V teoriji lahko zaznamo vprašanja o prepletenosti krivde in vzročne zveze.

Vprašanje je, ali ju sploh lahko ločimo in določimo vrstni red ugotavljanja. Kadar

v praksi naletimo na primer, da neka oseba ni odgovorna za nastalo škodo, se

postavi vprašanje, ali je razlog ta, da ni kriva, ali ta, da ne obstaja vzročna zveza

med ravnanjem in škodo.74 Prva možnost je, da dokažemo neobstoj vzročne

zveze. V primeru dvoma pa lahko vzročno zvezo za vsak primer vzpostavimo in

se vprašamo o krivdi.75 V primeru opustitve dolžnega ravnanja, ki bi jo sicer

presojali po merilih malomarnosti, pa vprašanje o malomarnosti v bistvu

avtomatično postane vprašanje o vzročni zvezi.76

Ena izmed razlik med vzročno zvezo in krivdo je tudi ta, da mora obstoj vzročne

zveze pri krivdni odgovornosti dokazati oškodovanec. Če ta utemelji zahtevek

napram povzročitelju škode, se povzročitelj lahko razbremeni odgovornosti le

tako, da ni kriv. Krivda se torej predpostavlja, njen neobstoj pa mora dokazati

domnevni povzročitelj škode.77

3 Vzročna zveza

Vzročna zveza je zveza med dogodkom, za katerega je stranka odgovorna, in

posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo.78 Po mnenju Strohsacka79 tej

predpostavki teorija posveča (pre)veliko prostora, sodna praksa pa (pre)malo.

Sodniki namreč to predpostavko kar prezrejo, kar pa lahko privede do težav.

Obsežen delež literature na to temo sodnikom ni olajšal dela z razjasnitvijo tega

pojma.80 Pri vprašanju pravno relevantne vzročne zveze gre v prvi vrsti za

73 Primerjaj N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 799 in S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 187. 74 Povzeto po B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 271, 272, 288 in 289. 75 Več o prepletenosti vzročne zveze in krivde glej pod razdelkom 4. Pretrganje vzročne zveze. 76 Glej na primer VSRS sodbo II Ips 163/2009: ... Ker je bil torej vzrok tožničine poškodbe toženkina opustitev dolžnega ravnanja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo. 77 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 497. 78 S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 222. 79 B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 232 in 234. 80 G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 265.

14

vrednostno vprašanje. Vrednotenje je odprt miselni proces, ki ga sodišče opravi

v vsaki konkretni zadevi.81

Vsaka posledica je rezultat kombinacije številnih vzrokov,82 ki skupaj prispevajo

k njenemu nastanku. Vsaka posledica je hkrati tudi vzrok, ki skupaj z drugimi

vzroki prispeva k nastanku poznejših posledic. To pomeni, da je določen dogodek

oziroma določeno stanje pogojeno s prejšnjim dogodkom oziroma s prejšnjim

stanjem, ki ga sestavlja potencialno neomejeno število pogojev.

Brez opredelitve vzročnosti bi bil ves sistem odškodninskega in kazenskega prava

kaotična tvorba pravil,83 kjer bi bil lahko vsak od nas odgovoren za določeno

ravnanje, četudi to ravnanje ne bi bilo vzrok za nastalo posledico.84 Ravno zaradi

tega se je razvilo pravilo, da morajo biti elementi civilnega delikta podani

kumulativno (131. člen OZ). Izostanek vzročne zveze izključuje odškodninsko

obveznost.85 OZ ne vsebuje kriterijev za določitev vzročne zveze, je ne

opredeljuje, ampak to sodišče presoja od primera do primera, medtem ko zakon

torej samo zahteva njen obstoj.86 Ko govorimo o vzročnosti v pravu, ni dovolj, da

vemo, ali je določena posledica v vzročni zvezi z določenim ravnanjem (naravna

vzročnost), temveč moramo tudi določiti, kdaj in zakaj naj bi bila ta oseba

odgovorna za to ravnanje (pravna vzročnost).87 Pravna vzročnost je torej

obarvana z vrednostno oceno.88 Naravna vzročnost je pomembna predvsem,

kadar tožena stranka želi dokazati, da škoda ni vzročno povezana s škodnim

dejanjem, ampak zaradi škodnega dejanja nekoga drugega. Kadar to ne vzdrži,

pa se obrne na pravni vidik vzročne zveze. Tako vzročna zveza med škodo in

škodljivim ravnanjem ni podana zaradi prevelike oddaljenosti škode in škodljivega

dejstva.89

V praksi se vprašanje vzročne zveze ne pojavlja v jasnih primerih, na primer ko

je nekdo oškodovanca udaril v obraz in posledica je zlomljen nos. Tukaj je

situacija jasna. Zaplete pa se, ko je očitno škodljivo dejstvo imelo določeno

(hujšo) posledico, ker je do njega prišlo v določenih (ugodnih) pogojih, s katerimi

zatrjevani oškodovanec ni imel nobene zveze ali pa ko med očitanim škodljivim

81 Povzeto po VSRS sodba II Ips 267/2005. 82 L. Varanelli, Vzročna zveza in pravo, oris nove teorije, v: Odvetnik: glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, 14 (2012), 3 (57), str. 12. 83 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 98. 84 V Common law sistemu se sodniki radi ognejo vprašanjem o vzročni zvezi z izgovorom, da pravo prevzame »common sense approach«. Citirano po G. Samuel, 2010, Law of obligation str. 266. 85 VS sodba II Ips 290/2014. 86 Glej tudi B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 232 in V. Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dilema novejše sodne prakse, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 28 (2009), 3/4, str. II. 87 Glej tudi D. Fairgrieve, 2003, State liability in tort, A comparative law study, str. 165. 88 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 97. 89 Povzeto po G. Samuel, 2010, Law of obligations, 264.

15

dejstvom in posledico delujejo še dodatni dejavniki, pa naj gre za dejanje

oškodovanca ali tretjega, dogodek ali stanje osebe ali stvari.90 Torej je okoliščin,

ki jih izkustveno štejemo za vzrok, več, lahko delujejo sočasno ali pa ena od njih

preusmeri učinke prvotne ali deluje vzporedno z njo. Naloga pravne vede je, da

iz množice pogojev, ki so privedli do škode, izlušči tiste, ki jih lahko štejemo za

pravno relevantni vzrok.91 Zato so se razvile različne teorije o vzročnosti,92 ki naj

bi dale odgovor na vprašanje, kdaj ta institut je oziroma ni podan. Gotovo pa je,

da je treba ugotavljati vzročno zvezo kot del pravno relevantnega dejanskega

stanja, torej kot element odškodninske obveznosti.

Preden naštejemo vse teorije, moramo omeniti, da se pojem vzročne zveze

pojavlja tudi v primeru kršitev prava ES s strani držav članic. Sodišče ES je

obrazložilo le, da mora med ravnanjem države in prizadejano škodo obstajati

vzročna zveza, ne pa tudi, kakšna je ta vzročna zveza.93

3.1 Teorija o naravni vzročnosti oziroma »sine qua non« teorija

Za to teorijo se uporabljata še dva izraza, in sicer ekvivalenčna teorija in teorija

enakosti pogojev.94 Kot določa Polajnar Pavčnik,95 je po tej teoriji kot vzrok

mogoče upoštevati samo tiste okoliščine, brez katerih posledica ne bi mogla

nastati, torej če glede na posledico določene okoliščine oziroma ravnanj ne

moremo odmisliti. Ameriška teorija poudarja, da gre le za preliminaren test (kot

dejansko vprašanje). Po tej teoriji so vsi dogodki, ki so pripeljali k škodi,

enakovredni in jih lahko štejemo za vzrok. Vendar lahko pravo določi tudi kaj

drugega, lahko določi vzročno zvezo, tudi če ne gre za okoliščine, brez katerih

posledica ne bi mogla nastati, navsezadnje, kot navaja tudi avtorica, je namreč

vsem drugim teorijam skupno ravno izhodišče iz te teorije.96

90 N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 672. 91 A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 179. 92 Glej tudi B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 234. 93 Več o tem glej Varanelli L., Civilno- in procesnopravni vidiki odškodninske odgovornosti države za kršitev prava, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 22 (2003), 34, str. XI. 94 V angloameriški teoriji se uporablja izraz »but for« test: The defendant is liable to the claimant only if the claimant would not have suffered the injury but for the defendant's tort. S. Hedley, 2006, Tort, str. 280 in G.Samuel, 2010, Law of obligation, str. 267. Kot legal cause se zahteva proximate cause. Glej H. L. A. Hart, M. Honore, 1959, Causation in Law, str. 81. 95 Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 181 in 182. 96 O teoriji o naravni vzročnosti glej tudi S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 222 in 223, N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 673 in 674, L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 103–114.

16

Problemi, ki se pojavljajo v zvezi s to teorijo, so, da je preširoka in v določenih

primerih ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Pri tem teorija navaja primer

alternativne in kumulativne vzročnosti in težavo opustitve. Ko je teorija široka, se

iščejo dodatna merila, s pomočjo katerih bi se izmed številnih vzrokov določili

tisti, ki niso najpomembnejši.97

3.2 Teorije o pravno relevantni vzročnosti

V zgodovini so se razvile različne pravno relevantne vzročnosti. Njihovo navajanje

in priznavanje se razlikujeta med avtorji, ki so zavzemali stališča glede vzročne

zveze.98 Najpogosteje v praksi uporabljamo teorije, ki jih v svojem delu navaja

tudi Cigoj.99 Mednje spada teorija o izključni povzročitvi posledice, ki jo je vpeljal

John Stuart Mill. Po njej je treba vse vzroke vzeti kot celoto, ker naj bi bile vse

okoliščine, ki so pripeljale do škodljive posledice, pogoji, ki pomenijo skupen vzrok

in, če je stranka povzročila vse take pogoje, govorimo o izključni povzročitvi

posledice. Njena slabost je, da si le stežka zamislimo primer, kjer bi stranka

izključno povzročila posledico.

Nadalje se omenja teorija o enakosti pogojev pri povzročitvi posledice, po kateri

je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastala, obenem že samostojen

vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Vendar pa je ta teorija preširoka, ker

ne upošteva razlike med bolj in manj pomembnimi pogoji.

Kateri vzrok je tisti, ki ima pretežen vpliv na posledico, kateri je kreativni vzrok

(cause génératrice), je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, kar določa

teorija o nujni (učinkoviti) kreativni vzročnosti. To teorijo bi uporabili, ko je

povzročeno neko nevarno stanje, ki je samo po sebi pasivni položaj. To stanje je

kvalificirano kot aktivni vzrok (Cigoj kot primer navaja prevrnjen stol v kavarni,

ob katerega se nekdo spotakne in poškoduje).

Teorija o predvidljivosti je stala na prepričanju, da se vedno odgovarja za bližnje

posledice (causa proxima). Causa proxima dobesedno pomeni teorija bližnjega

vzroka. Torej se odgovarja za neposredno posledico, četudi ni predvidljiva, ker

mora tisti, ki nekaj storil, odgovarjati za posledice tega.100 Za oddaljene posledice

97 O kriti teorije glej tudi D. Fairgrieve, 2003, State liability in tort, a comparative law study, str. 166. 98 Varanelli kot o prvi takšni teoriji govori o Kelsnovi čisti pravni teoriji vzročnosti, ki gleda na razmerje med vzrokom in posledico izključno z gledišča pravne norme. Več o tem glej L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 134–136. 99 Povzeto po S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 223 in 224. 100 »Test of directness« je bil nekaj časa prevladujoč tudi v angleškem pravu. Kasneje je bil zavrnjen v primeru The Wagon Mound, pristop, ki so ga zavzela sodišča, pa temelji na razumnem pričakovanju. Povzeto po D. Fairgrieve, 2003, State liability in tort, A comparative law study, str 166. in 167.

17

pa se odgovarja samo, če so predvidljive.101 Cigoj v tej zvezi loči med direktno in

indirektno vzročnostjo. 102 Za direktno stranka odgovarja, razen če je njena

odgovornost omejena samo na nekatere škodne posledice. Tudi če je med

dejanjem in posledico prostorska in časovna razlika, lahko obstoji direktna

vzročnost, ker v dogajanje ne poseže neodvisen dogodek. Tudi causus mixtus

(mešano naključje)103 se šteje za neposredno posledico storilčevega dejanja

oziroma opustitve, kadar nastane neka nevarna situacija, ki lahko privede do

škode zaradi kršitve varstvene norme, kljub temu, da do škodljive posledice

privede neki zunanji dogodek ali ravnanje tretje osebe.104 Odgovarja tudi za

škodo, ki nastane zaradi dogodka, ki bi po merilih presojanja objektivne

odgovornosti za škodo (ki je nastala iz vira povečane nevarnosti) imel sicer vse

znake višje sile.105 S škodnim vzrokom ga povezuje vzročna zveza, katere verigo

je vzpostavil z lastnim protipravnim ravnanjem v prvi fazi vzročnega poteka.106

Neposrednost pa določa tudi zakon, čeprav ni naravne direktne vzročne zveze v

primeru pomočnikov in napeljevalcev. Indirektna vzročnost pa bo izjemoma

priznana, če je povzročitelj neposrednih posledic tudi povzročitelj posrednih

posledic in posredno posledico zajame njen naklep ali kadar je mogoče najti

kakšno pravilo o varnosti, ki ga je storilec prekršil, pri čemer pa ni nujno, da gre

za izrecno pravilo, ampak lahko iz splošnih pravil povzamemo, da ta nevarnost

obstaja in moramo nanjo misliti. Tudi če gre za neko nenormalno obnašanje žrtve

(odklanja zdravljenje), je treba presojati škodo od primera do primera. Tudi če

žrtev napravi samomor zaradi škode, ki jo je pretrpela, gre za novo zunanje

ravnanje, ki ni v zvezi s storilcem, vendar pa je spet treba presoditi, kako je

prvotno povzročena škoda vplivala na storilčevo osebnost in posledično na

storitev samomora. Prav tako govorimo o posredni vzročnosti v primeru

nadomestne škode, se pravi substituiranja, kadar nekdo povzroči škodo, ko se je

skušal izogniti še hujši grozeči škodi. Treba pa je zavzeti tudi stališče, da

101 V angloameriškem pravu velja, da se v primeru naklepa povzročitelj škode ne more sklicevati na oddaljenost posledice. To velja za nezakonite in nedovoljene posege v drugega, prevare in gospodarsko odškodninsko pravo. S. Hedley, 2006, Tort, 286. 102 Povzeto po S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 226 in 227. 103 O odgovornosti za mešano naključje govorimo, ko stranka zagreši neko nepravilnost, iz katere še ne nastane škoda, ampak samo položaj, ki je ugoden za nastanek škode. Se pravi, škoda ne bi nastala brez nekega položaja, ki je bil ustvarjen s strani neke osebe. Vez med nastankom položaja in škodo je zgolj pravna vzročnost, saj naravne vzročnosti med nekim nastalim položajem in škodo ni. 104 A. Dežman, Višja sila in mešano naključje, Vprašanje razbremenitve zavezanca, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 30 (2011), 18, str. 7 105 Več o tem glej Dežman A., Danko G., Vzročna zveza, pravna narava in razvojni temelji poslovne odškodninske odgovornosti za mešano naključje (casus mixtus), v: Podjetje in delo, 37 (2011), 5, str. 836 –851. 106 Strinjam pa se s stališčem Dežmana (str. 7), da ne odgovarja za t. i. hipotetično vzročnost, torej če bi v drugi fazi vzročnega poteka prišlo do povzročitve škode, v vsakem primeru. Dežman sicer piše o poslovni odškodninski odgovornosti, ampak lahko navedeno smiselno uporabimo tudi za nepogodbeno odškodninsko pravo. Glej A. Dežman, višja sila in mešano naključje, Vprašanje razbremenitve zavezanca, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 30 (2011), 18, str. 6 in 7.

18

obremenjuje storilca tudi nadomestna škoda, po nastanku škode. Gre za primere,

škode, ki nastane neizogibno iz ukrepov za odstranitev škode, če so ti ukrepi

razumni in utemeljeni. Lahko so posledice izogibne, vendar lahko pričakujemo,

da se bodo zgodile. Takšna škoda je posledica odstranjevanja škode in bremeni

storilca. Posredna škoda, ki se priznava, so tudi stroški, ki se v zvezi s škodo

pojavijo v nadaljevanju, in sicer so to pogrebni stroški žrtve, vzdrževanje njenega

groba itd.

Varanelli govori o teoriji »causae proximae« 107 kot samostojni teoriji, kjer se kot

pravno relevantni vzrok šteje le bližnji vzrok. Predstavlja poizkus prilagoditve

neizmernega števila naravnih pogojev človekovim potrebam. Vzroki za določen

dogodek so samo tisti, ki so bližnji (proxima). Vsi ostali vzroki so nerelevantni. Po

teoriji o predvidljivosti pa se šteje za vzrok le tisto človekovo dejanje, za katero

je mogoče reči, da je bila njegova posledica predvidljiva, torej kadar je mogoče

po normalnem teku stvari sklepati, da bo določena posledica sledila določenemu

ravnanju.108

Polajnar-Pavčnik v svojem delu omenja še teorijo o rizičnih območjih. Na njeni

podlagi se ugotavlja, ali določena škodna posledica sodi v splošni življenjski riziko

oškodovanca, ali pa sodi v posebni ali povečani riziko, ki ga je s svojim ravnanjem

povzročil povzročitelj. Kot primer navaja osebo, ki je udeležena v prometni nesreči

in jo z osebnim avtomobilom peljejo v bolnišnico, na tej vožnji pa pride do nove

prometne nesreče in novih poškodb. Po njenem ta škoda sodi v normalni riziko

udeleženca v prometu, zato povzročitelj prvotne nesreče zanjo ne odgovarja.

Drugače pa je, če udeleženca prve prometne nesreče pelje v bolnišnico reševalno

vozilo, ker to vozi s povečano hitrostjo, kar je povečani riziko, ki ga je napravil

povzročitelj prvotne prometne nesreče.109 Sama, v primeru enakih poškodb, ne

vidim razlike med tem, ali te v bolnišnico pelje nekdo tretji z osebnim vozilom ali

te pelje reševano vozilo. Na vse zadnje je lahko ta tretja oseba, ki vozi osebno

vozilo po poklicu reševalec.

Zgoraj naštete teorije vzročnosti niso edine, ki jih lahko zasledimo v literaturi. Na

primer Varanelli v svojem delu omenja še teorijo logične verjetnosti110 in teorijo

objektivne pripisljivosti.111 Kljub poplavi teorij o vzročni zvezi teoretiki še vedno

iščejo nove teorije. Varanelli112 poudarja dvostopenjsko koncepcijo vzročne

zveze. Po njej moramo, preden ugotovimo, ali v pravu obstaja pravno relevantna

107 Več o tem glej L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. od 141 do 144. 108 O oddaljenosti vzroka glej tudi G.Samuel, 2010, Law of obligation str. 264. 109 Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 187. 110 Več o tem glej L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 155–162. 111 Več o tem glej prav tam, str. od 163 do 169. 112 Povzeto po Varanelli L., Vzročna zveza in pravo, oris nove teorije, v: Odvetnik: glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, 14 (2012), 3 (57), str. 17–19.

19

povezava med določenim dejanjem in določeno posledico, predhodno ugotoviti,

ali ta povezava obstaja v naravi. 113 Preden vzpostavimo vzročno zvezo v pravnem

smislu, mora ta obstajati tudi v naravi. Po njegovem mnenju je treba upoštevati,

da človek ne more obvladovati vsega in lahko zato odgovarja le za zadeve, ki

spadajo v njegovo domeno. Zato naj bi bil obstoj oziroma neobstoj vzročne zveze

v pravu tesno povezan z možnostjo predvidevanja posledic človekove storitve ali

opustitve.

Najpogosteje se v teoriji in praksi pojavljata teorija o adekvatni vzročnosti in

teorija o »ratio legis« vzročnosti, ki ju bomo iz tega razloga v nadaljevanju

natančneje opisali.

3.2.1 Teorija o adekvatni vzročnosti

Gre za teorijo, ki se je razvila v nemškem pravnem prostoru in ji je sledil tudi naš

pravni red. Po njej se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot

vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take

posledice. Izključene so torej tiste škode, ki so nastopile na podlagi

nepričakovanega zaporedja dogodkov, se pravi, temeljijo na neobičajnih

okoliščinah. Za neobičajne posledice pa se uporabi pravilo casum sentit dominus.

Kljub temu, da je ta teorija splošno sprejeta in najpogosteje uporabna v praksi,

o čemer bomo več povedali v naslednjem razdelku, pa tudi ta teorija naleti na

nekatere kritike. Varanelli trdi, da adekvatna vzročnost izhaja iz predpostavke, da

naravni pojavi regulirano sledijo določenemu toku narave. Vendar težava nastane

takrat, ko sodišče na primer odloča o odškodnini, zaradi tega, ker je azbest

povzročil pljučnega raka. Po avtorjevem mnenju ne moremo reči, da je pljučni

rak nastal zaradi azbesta, čeprav je res, da ta spada pod stvari, ki povečajo

možnost povzročitve pljučnega raka. Meni, da ne moremo zagotovo trditi, da je

rak posledica izpostavljenosti tej snovi, ker ne gre za neko posledico, ki sledi

redoma in praviloma neki okoliščini in zato tukaj ne moremo sprejeti teorije o

adekvatni vzročnosti. Sama se z navedenim ne strinjam, kajti če neka okoliščina

poveča možnost nastanka bolezni, je ta okoliščina vzrok in ne nekaj drugega.

Zraven tega, pa je navedeno v nasprotju s sprejeto sodno prakso114. Naslednja

negativna stvar po avtorjevem mnenju naj bi bila, da nimamo nekih pravnih

113 Ena izmed skupnih točk vzročne zveze med našim pravnim sistemom in Common law sistemom je prav razlikovanje med »cause-in-fact« in »cause-in-law«. Citirano po G.Samuel, 2010, Law of obligation, str. 267. 114 Vrhovno sodišče je v sklepu opravilna številka II Ips 600/2005 izrecno zapisalo, da se delo z azbestom šteje za nevarno dejavnost in zato delodajalec za morebitno škodo v zdravju odgovarja objektivno. Oškodovanec mora v takšnem primeru zatrjevati in dokazati le dejstva, ki določajo zakonito domnevo relevantne vzročne zveze.

20

norm, ki bi določale izključitev vzročne zveze, na katero bi lahko sodniki uprli

svojo odločitev.115

Kot nekakšen korektiv teoriji o adekvatni vzročnosti naj bi bila teorija o človekovi

vzročnosti, ki predstavlja njeno boljšo različico, ker je filtrirana skozi lupo pravne

norme. Ta teorija izhaja iz prepričanja, da v pravu ni pomembno, ali je določena

posledica v vzročni zvezi z določenim ravnanjem, ampak, ali je mogoče določeno

posledico pripisati določeni osebi.116

Drug pomislek, ki ga navaja tudi V. Bergant Rakočević, pa se navezuje na to, da

je to, da poškodovalec odgovarja le za tisto škodo, ki je adekvatna škodnemu

ravnanju, nasprotno prepričanju, da mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca

takega, kot je (doktrina jajčne lupine). 117

3.2.2 Teorija o pravno relevantni vzročnosti ali »ratio legis vzročnosti«

To teorijo imajo nekateri za alternativo teoriji adekvatnosti, drugi pa za njeno

dopolnitev, predvsem ko imamo opravka s kršitvijo varnostnih norm. V tem

primeru teorija zagovarja stališče, da so v pravu upoštevani samo tisti vzroki, ki

obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih ta glede na svoj namen šteje kot

vzroke.118 Torej je z razlago kršene pravne norme treba ugotoviti, kakšen obseg

varstva daje norma, ali je nastala škoda take vrste posledica, pred katero je

norma želela obvarovati, če pomeni takšno posledico, pa norma pove, kako daleč

seže varstvo.119

Po mnenju Cigoja120 je najprej treba uporabiti to teorijo. Šele, kadar ni mogoče

iz pravne norme razbrati vzročnosti, naj se uporabijo druge teorije. To mnenje ni

mnenje večine.121

Pojavljajo se kritike tudi tej teoriji. Tako na primer Varanelli122 meni, da je

subjektivna, nelogična in aprioristično zasnovana. Meni, da ta teorija ne išče

vzroka za posledico (upoštevaje naravne zakonitosti), temveč ga določi

(upoštevajoč namen pravne norme). Navaja, da je iskanje naravnega vzroka v

pravni normi nelogično, skoraj absurdno. Pravila o vzročnosti se ne skrivajo v

115 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 121 in 122. 116 Podrobneje glej prav tam, str. 122–124. 117 Več o tem glej V. Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dilema novejše sodne prakse, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 28 (2009), 3/4, str. IV–VI. Nekaj to tem sem napisala že zgoraj. 118 Povzeto po B. Strohsack, 1998, Uradni list Republike Slovenije (Obligacijska razmerja II), str. 234. 119 N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 674. 120 S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, stran 224. 121 O teoriji ratio legis vzročnosti glej tudi L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. od 137 do 141. 122 L. Varanelli, Vzročna zveza in pravo, oris nove teorije, v: Odvetnik: glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, 14 (2012), 3 (57), str. 16.

21

pravni normi, temveč v zakonitostih narave, te pa se lahko odkrijejo le z

znanstvenimi metodami in pridejo do izraza le v znanstvenem jeziku.

Kot primer navaja vprašanje, kako je mogoče na podlagi teorije o »ratio legis«

vzročnosti ugotoviti, ali je jemanje t. i. zaviralcev ponovnega privzema serotonina

vzrok za povečanje nastanka onkoloških obolenj pri teh pacientih. S to teorijo si

ne moremo kaj veliko pomagati. V nobeni pravni normi niso skrite zakonitosti, na

podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so prav zaviralci ponovnega privzema

serotonina vzrok za možganske tumorje, in sicer ne glede na napore, da bi

odgovore našli v razlagi pravne norme. Po njegovem mnenju v tem primeru ne

moremo poseči niti po teoriji o adekvatni vzročnosti, ker ne more dati več

odgovorov kot teorija o »ratio legis« vzročnosti, saj je ze zakonodajalcevo

predvidevanje skodljivih posledic le nacin, kako se v pravni normi kazejo tiste

zakonitosti, ki »redoma« in »praviloma« vodijo do dolocenih posledic.

3.2.3 Teorije vzročnosti v slovenski sodni praksi

V poplavi vseh teorij o vzročni zvezi se pojavlja vprašanje, katera je tista oziroma

katere so tiste, ki se v praksi dejansko uporabljajo. Že Strohsack123 je navedel,

da so se že jugoslovanski teoretiki in sodna praksa zavzemali predvsem za

uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, čeprav se sodna praksa včasih sklicuje

tudi na teorijo »ratio legis« vzročnosti.124 Nekatera novejša dela odstopajo od te

trditve. Varanelli125 govori o nomološki126 teoriji vzročnosti. Po njegovem mnenju

sodišča ugotavljajo vzročnostne povezave med dogodki s pomočjo logike,

izkustvenih pravil in naravnih zakonov. V trenutku, ko se sodišče opre na neko

izvedeniško mnenje, se odprejo vrata nomološki vzročnosti, saj izvedeniška

mnenja niso nič drugega kot formalizirani načini razlogovanja vzročnostnih

zakonitosti z uporabo pravil stroke in tehnike posameznega področja.127

Kljub vsem kritikam o adekvatni teoriji vzročnosti, ki so bile zgoraj navedene, ob

pregledu sodne prakse brez dvoma trdim, da je adekvatna teorija vzročnosti še

vedno vodilna teorija v slovenski sodni praksi. Nekateri to pripisujejo njeni

enostavnosti.128 Opozoriti je treba, da to teorijo dopolnjuje teorija o pravno

relevantni vzročnosti. Tako je izrecno navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu

II Ips 153/2007, ko je navedlo, da je pri iskanju vzročne zveze treba najprej

123 B. Strohsack, 1998, Uradni list Republike Slovenije (Obligacijska razmerja II), str. 234. 124 Primerjaj S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 224. 125 Več o nomološki teoriji vzročnosti glej L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 126–132. 126 Iz starogrške besede, ki pomeni nomos, ki pomeni »zakon«. Naravni zakon naj bi bil zibelka, v kateri počiva vzročnost. Ker naravni zakoni predstavljajo opis in predvidevanje naravnih pojavov, znotraj njih človek išče vzroke in jih povezuje s posledicami. 127 Po mnenju Varanellija najdemo teoretično podlago za tovrstno razmišljanje v delu nemškega Jurista Karla Engischa in njegovi subsumciji vzročnosti pod naravnimi zakoni (nomološka teorija vzročnosti. 128 Glej L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 120.

22

identificirati vzroke nastanka škode in jih razmejiti od pogojev (teorija conditio

sine qua non je namreč v svoji pozitivni izpeljavi kot teorija o enakosti vzrokov

neuporabna). Pri tem pa si je treba pomagati z utrjenimi vodili pravne stroke,

zgoščenimi v teorijo o adekvatni vzročnosti, in teorijo o ratio legis vzročnosti.

Poleg teh dveh teorij pa se v sodni praksi pojavi še teorija predvidljivosti. Višje

sodišče v Ljubljani jo je poleg adekvatne teorije vzročnosti omenilo pri odločanju

o vzročnosti: tožnik je v Sibiriji zdrsnil s ceste, ki je sicer regionalna cesta,

vzdrževana in kljub sneženju in nizkim temperaturam prevozna. Tam je ostal štiri

dni, ker se v tem času ni mimo pripeljalo nobeno vozilo in posledično je bil brez

pomoči. Ostal je tudi brez gretja v avtomobilu, kar je zaradi nizkih temperatur

pripeljalo do omrzlin stopala. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino

za materialno in nematerialno škodo, vendar ne v celoti zahtevanega zneska.

Tako tožnik kot toženec sta se zoper sodbo prvostopenjskega sodišča pritožila.

Višje sodišče je odločilo, da so bile neposredni vzrok nastanka poškodb omrznitve

stopala zaradi ekstremno nizke temperature (–50 °C) in dolgotrajne

izpostavljenosti mrazu. Po načelu adekvatne vzročnosti so namreč upoštevne

tiste posledice, ki glede na določeni vzrok niso nenormalne. Omrzlina kot

posledica zdrsa s ceste, brez neposrednih poškodb pri tem, ni normalna posledica,

kar pomeni, da po načelu adekvatne vzročnosti ne moremo zaključiti, da so

zatrjevane poškodbe v vzročni zvezi s samo nesrečo. Adekvatna vzročnost pa je

nedvoumno podana med dolgotrajno izpostavljenostjo nizkim temperaturam in

nastalim omrzlinam. Da je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, izhaja tudi

iz teorije načela predvidljivosti, po kateri za indirektno (in tudi direktno) škodo

stranka odgovarja, če je posledica glede na vzrok predvidljiva. Ni bilo namreč

predvidljivo, da bi tožnik lahko ostal zaradi zdrsa s ceste kar štiri dni na kraju

nesreče, ker ves ta čas mimo ne bi pripeljalo drugo vozilo, ki bi ga rešilo. Čeprav

se je vse zgodilo v prostranstvu Sibirije, je do nesreče prišlo na regionalni cesti,

očitno vzdrževani, ker je bila kljub sneženju in nizkim temperaturam prevozna, in

torej ni normalno in pričakovano, da mimo štiri dni ne bi pripeljalo nobeno vozilo,

ki bi tožniku nudilo pomoč.129

Varanelli130 navaja kot teorijo, ki naj bi bila pri nas zelo razširjena tako v pravni

doktrini kot tudi v sodni praksi, ekvivalenčno teorijo (teorija sine qua non).

Navedeno bi morda lahko držalo le za področje kazenskega prava.131 Novejša

sodna praksa na tem pravnem področju je sprejela stališče, da ta teorija spada

med opuščene teorije.132 Na področju odškodninskega prava, se pravi civilnega

129 Povzeto po VSL sodba I Cp 3058/2008. 130 L. Varanelli, Vzročna zveza in pravo, oris nove teorije, v: Odvetnik: glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, 14 (2012), 3 (57), str. 17. 131 Glej VSRS sodba I Ips 230/2008 in VSC sodba Kp 221/2000. 132 VSRS sodba I Ips 41308/2013-166.

23

prava, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije133 izrecno zapisalo, da teorija

sine qua non temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice, ki ni

sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Naravna vzročna zveza med škodnim

dejstvom in škodno posledico mora obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi

pravno upoštevan.134

3.3 Konkurenca vzrokov

Vzrok, kot sem že povedala, predstavlja težavo že sam zase, še večje težave pa

nastanejo, kadar imamo več možnih storilcev, več možnih pravno relevantnih

vzrokov (konkurenca vzrokov) – ker to za nastanek škode ni bilo odločilno, je eno

dejanje.

Cigoj135 kot prvo navaja konkurirajočo vzročnost, kjer gre za to, da je do škode

privedlo več dejanj, ki bi tudi vsako zase, oziroma če bi obstajalo samo eno od

teh ravnanj, še vedno pripeljalo do enakega rezultata. Teorija pozna tudi

kumulativno vzročnost, ko vsak vzrok zase ne bi imel za posledico škode, vsi

vzroki skupaj pa pripeljejo do nje. 136 Naslednja skupina vzrokov so alternativni,

pri katerih je vsako ravnanje izmed več oseb lahko povzročilo nastanek škode,

vendar se ne da ugotoviti, katera je škodo dejansko povzročila. V praksi pa so

znani še hipotetični ali latentni vzroki, ki so izjema.137 O njih govorimo, kadar je

gotovo, da bo škodnemu dogodku sledil drugi dogodek, ki bi škodo povzročil

enako, kakor jo je povzročil dogodek, ki je dejansko nastopil. Se pravi, bi do

škode pripeljal tudi neki kasnejši vzrok. Upošteva se pri ugotavljanju prihodnje

škode in se vzame v poštev pri porazdelitvi rizika. Ko rezervni vzrok povzroči

škodno posledico, se ne more več naložiti škoda v breme prvega povzročitelja.138

133 VSRS sodba II Ips 101/2007. 134 Glej tudi VSRS sodba II Ips 250/2015. 135 Povzeto po S. Cigoj, 2003, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, str. 227. 136 Polajnar-Pavčnik je na tem mestu zavzela nekoliko drugačno poimenovanje, in sicer gre v primeru kumulativne (tudi konkurirajoče) vzročnosti za primere, ko je do škode privedlo več dejanj, ki so vsaka zase sposobna povzročiti celotno škodo. V primeru, ko le vsa ravnanja skupaj privedejo do iste posledice, govori o nujni koincidirajoči vzročnosti. Navaja pa še kumulativno koincidirajočo vzročnost, pri kateri vsako ravnanje povzroči določeno škodo, vendar je skupen rezultat vseh kvalitativno različen od vsote posameznih. Avtorica navaja tudi, da govorimo o delni vzročnosti, kadar posamično ravnanje povzroči le del celotne škode. Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 190. 137 Povzeto po B. Strohsack, 1998, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 237. 138 Polajnar-Pavčnik pozna še minimalno vzročnost, ko vsak posamezni poškodovalec povzroči minimalno, zanemarljivo škodo, vendar pa je zaradi velikega števila povzročiteljev tudi škoda velika in se zato ne morejo ekskulpirati, ampak se doktrina zavzema za deljeno odgovornost. Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 195.

24

3.4 Dokazovanje vzročnosti

Pri subjektivni odškodninski obveznosti je dokazno breme na strani oškodovanca.

131. člen OZ namreč določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim

bremenom. Oškodovanec mora torej dokazati vse, razen krivde. Odgovorna

oseba pa se bo razbremenila odškodninske obveznosti le, če bo dokazala, da ni

kriva. Pri objektivni odgovornosti ni potrebno dokazovanje, ker se vzročnost

domneva.

Pri presojanju vzročnosti lahko po besedah Plavšakove139 uporabimo dva

pristopa, in sicer retrospektivno in prospektivno analizo vzročnosti. Razlika med

njima je v času, v katerem presojamo vzročnost. Po prvi analizi presojamo za

nazaj (ex post). Vprašamo se, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če ne bi

bilo ravnanja (opustitve) domnevno odgovorne osebe. Če je odgovor, da se

škodni dogodek ne bi zgodil brez tega ravnanja (ob predpostavki, da vse druge

okoliščine ostanejo enake), potem je vzročna zveza podana. Prospektivna analiza

vzročnosti pa je usmerjena v prihodnost. Tu je vprašanje, ali je ravnanje

(opustitev) domnevno odgovorne osebe povečalo verjetnost nastanka tega

škodnega dogodka. V tem primeru torej upoštevamo ne le, da je prišlo do

škodnega dogodka, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek

zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Višje sodišče v Ljubljani140 je odločilo, da se

v primeru obojestranskih škodnih dogodkov uporablja prospektivna analiza

vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje

povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi

oškodovanec s svojim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega

dogodka oziroma obseg škode.141 Ta pristop omogoča sodobnejšo utemeljitev in

razlago teorije o adekvatni vzročnosti. Uporaben je predvsem v okoliščinah, ko ni

mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dogodek oziroma dejanje je v resnici

povzročilo škodni dogodek.

Vprašanje dokazovanja vzročne zveze se pojavlja predvsem v negotovih primerih,

bodisi takrat, ko je več ravnanj (opustitev) hkrati povzročilo škodni dogodek, ali

pa je škoda nastala šele po daljšem časovnem obdobju. V tem primeru imamo

dve možnosti, 142 lahko postopamo po pravilu vse ali nič (all or nothing criterion),

kjer je odškodninska odgovornost domnevno odgovorne osebe izključena v celoti,

ali pa na drugi strani odgovarja za celotno škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim

ravnanjem (opustitvijo). V ta okvir spada merilo mejnega praga zadostne

verjetnosti (treshold probanility rule), ki se v praksi tudi najpogosteje uporablja.

139 Povzeto po Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 510–513. 140 VSL sodba III Cp 1093/2009. 141 VSRS sodba II Ips 251/2004. 142 Več o tem glej N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 513.

25

Večinsko stališče je, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno

relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo

resničnost.143 Vendar se pojavljajo primeri, ko je ta dokazni standard praktično

nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje

dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano (že)

na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi

prepričanja. Nižji dokazni standard se uporabi v tistih položajih, ko upravičeni

razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Če je namreč dokazno breme

pretežko (v primerih dokazne stiske), je lahko ogrožena tudi pravica stranke do

sodnega varstva. Strankam se ne smejo nalagati nepremagljiva dokazna

bremena. Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se

v praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.144 V

tem primeru je povzročitelj odgovoren za celotno škodo, ki je nastala zaradi

njegovega ravnanja (opustitve), že če je presežen mejni prag verjetnosti,145 da

je to njegovo ravnanje (opustitev) vzrok za nastalo škodo. Mejni prag zadostne

verjetnosti je torej dosežen, ko se preseže 50 %.146 Tak pristop se uporablja v

večini primerov, ko se odloča, ali je vzročna zveza med škodnim dejstvom in

škodo dokazana. Kadar bi to želeli dokazati 100 %, bi morali dokazati tudi, da ni

nobenega, niti najmanjšega, vzroka, ki je povzročil škodni dogodek. V zgoraj

navedenem primeru je govora o najverjetnejšem vzroku za nastanek škodnega

dogodka.147

Drugi pristop, ki ga lahko uberemo, pa je pristop z uporabo merila odgovornosti,

sorazmerne s stopnjo verjetnosti, da je ravnanje povzročilo škodni dogodek

(proportional liability criterion).148 Gre za izjemo od pristopa z uporabo merila

mejnega praga zadostne verjetnosti, ki ga je utemeljila ekonomska analiza prava.

Ta pristop je primeren samo takrat, kadar je verjetnost, da je izmed več

istovrstnih potencialnih povzročiteljev določena oseba povzročila škodni dogodek,

sistematično nižja od mejnega praga zadostne verjetnosti. V poštev pride v

primeru nastanka množičnih škod, kjer večinoma ni mogoče z zadostno

verjetnostjo ugotoviti vzroka zanje. Glede na določbe OZ spadajo v to skupino

zadeve iz četrtega odstavka 186. člena OZ, saj gre za položaje, ko sta škodo

povzročile dve ali več oseb, ki so med seboj povezane, a ni mogoče ugotoviti,

katera izmed njih jo je povzročila. Odgovornost potencialnih povzročiteljev je zato

solidarna.149 Tako, če dva lovca ustrelita mimoidočega in ne moremo ugotoviti,

143 Povzeto po VSRS sodba in sklep II Ips 178/2007. 144 Glej tudi VSRS sodba II Ips 153/2009 in VSRS sodba in sklep II Ips 309/2006. 145 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 513. 146 Glej tudi VSRS sodba II Ips 287/2014. 147 Enako velja tudi v angleškem pravu. Glej G.Samuel, 2010, Law of obligation, str .275. 148 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 514 in 515. 149 Več o tem glej prav tam str. 514 in 515.

26

kdo je kriv za smrt, odgovarjata oba. Po angleškem pravu velja, 150 da če bi prvi

lovec ustrelil mimoidočega tako, da mu zdrobi koleno, čez nekaj trenutkov ga v

isto koleno ustreli drugi lovec, ki bi mu prav tako zdrobil koleno, če te poškodbe

že ne bi imel, drugi lovec ne odgovarja za zdrobitev že zdrobljenega kolena. Kadar

lovca ustrelita mimoidočega tako, da vsak zadane drugo nogo, seveda

odgovarjata vsak za svojo škodo. Vprašanje pa je, kako odgovarjata za morebitno

psihično škodo, ki je nastala mimoidočemu zaradi poškodb obeh nog.151

4 Pretrganje vzročne zveze

V praksi se pokažejo tudi situacije, ko ni podana odškodninska obveznost

domnevnega povzročitelja škode, ker določene predpostavke odškodninske

obveznosti ne morejo obstati. V pravu nasploh se daje velik poudarek

predvidljivosti,152 nepredvidljivost pa se enači z naključjem. Poznamo objektivno

in subjektivno koncepcijo naključij. Subjektivna koncepcija je razlog za izključitev

krivde. Nas pa bolj zanima objektivna koncepcija, ki je razlog za izključitev

vzročne zveze. Govorimo tudi o subjektivni in objektivni predvidljivosti. Tudi

Plavšakova153 poudarja pomembnost predvidljivosti vzročne zveze med dejanjem

in škodnim dogodkom in poudarja, da ni nujno predvidljiva tudi nadaljnja vzročna

zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode.154

Kadar v praksi uporabljamo adekvatno teorijo vzročnosti, ne smemo vnašati

subjektivnih meril v presojanje vzročne zveze, ker bi to pomenilo, da se vzročna

zveza na tem mestu prekriva s krivdo, kar pa teoretično ni sprejemljivo. Pri presoji

vzročne zveze se torej ne sprašujemo, ali se je odgovorna oseba zavedala

možnosti, da bo nastala določena škoda, ker je objektivna kategorija.155

V primeru ekvivalenčne teorije lahko gre le za subjektivno koncepcijo naključja.

Kot sem že zapisala zgoraj, je po tej teoriji vzrok vsak pogoj, brez katerega

dogodek ne bi nastal, in naključje (ki je torej en od teh pogojev) ne more vplivati

na vzročno zvezo. Tako nam ostane le subjektivni element, kjer naključje

razbremeni odgovornost le, če se veže na krivdo povzročitelja vzročne zveze.

150 G.Samuel, 2010, Law of obligation, str. 279 in 280. 151 Glej tudi S. Hadley, 2006, Tort, str. 282. 152 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 171. 153 N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 515. 154 Tudi Sodišče ES je v zvezi z odškodninsko odgovornostjo držav članic zasnovalo nekatere situacije, ob nastopu katerih se vzročna zveza pretrga z vidika države. To so: kadar je državna uprava uporabila direktivo, ki je zakonodajalec ni sprejel; zaradi dejanja oškodovanca; zaradi dejanja tretjega; zaradi izjemnih in nepredvidljivih dogodkov ter zaradi dejanja Evropske skupnosti. Več o tem glej Varanelli L., Civilno- in procesnopravni vidiki odškodninske odgovornosti države za kršitev prava, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 22 (2003), 34, str. XI. 155 Glej tudi L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 173.

27

Takšna teza pa seveda ne more obstati in je gotovo eden izmed razlogov, zakaj

ekvivalenčna teorija v praksi ne more obstati. Tak način razmišljanja bi nam

ponudil preširoko teorijo o vzročni zvezi, kjer je praktično nemogoče, da bi se

eksulpirali odškodninske odgovornosti zaradi naključja.156

4.1 Predpostavke pretrganja vzročne zveze

Vprašanja o odškodninski odgovornosti so stara skoraj tako kot človek. Posledično

enako velja tudi za vprašanja o pretrganju vzročne zveze.157 Tako so se razvijale

različne teze o pretrganju vzročne zveze. Ker pa se je pravo razvijalo v različnih

državah različno, so se te teze razlikovale tudi po posameznih geografskih

območjih. Pa vendar se je treba strinjati, da je mogoče določiti nekatere skupne

elemente, ki se pojavljajo in jih bomo razložili v nadaljevanju.

Prvi pogoj je obstoj vzročne zveze v naravi. Naravna vzročna zveza je dejstvo, ki

se ugotavlja, pretrganje vzročne zveze pa je ocena, ki je predmet ovrednotenja.

Torej nam ne bi bilo treba presojati, ali je prišlo do pretrganja vzročne zveze, če

škodno dejanje in posledica sploh nista v vzročni zvezi. Varanelli158 trdi, da v

primeru pretrganja vzročne zveze ne govorimo o neobstoju vzročnostne povezave

med dvema naravnima dogodkoma, temveč o neobstoju tistih osnovnih pogojev,

na podlagi katerih bi lahko človeku kot bitju z omejenimi sposobnostmi pripisali

odgovornost za nastali dogodek. Če se naslonim na pomen besede pretrganje iz

SSKJ, pomeni tudi narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati, trajati.159

Prenehala je torej vez med škodnim dogodkom in škodljivo posledico.160 Z vidika

»ratio legis« teorije vzročnosti bi bilo tu bolje zapisati, da še vedno obstaja

naravna vzročna zveza, vendar je pretrgan pravni vidik vzročne zveze, ker, kot

smo že povedali, ni vsaka naravna vzročna zveza tudi pravno priznana. Bolje bi

bilo torej govoriti o tem, da naravna vzročna zveza res obstaja (se pravi, jasno

je, da je udarec na nos povzročil zlom nosu), četudi je ta vzročna zveza daljna in

so se vmes pojavile tudi druge vzročne zveze, prenehala pa je vzročna zveza v

pravnem pogledu, zaradi nekega naključja, in je prišlo do pretrganja (udarec na

nos je bil zadan, ker je osebi, ki je hodila po zamrznjenem pločniku, zdrsnilo, in

se je hotela prijeti za bližnji steber, istočasno pa je mimo prišel oškodovani, ki ga

je prva oseba po naključju, zaradi svojega iskanja ravnotežja, udarila na nos).

Tudi če upoštevamo adekvatno teorijo vzročnosti, kjer se kot vzrok šteje samo

tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do protipravne posledice,

156 Povzeto po prav tam str. 173. 157 Povzeto po prav tam str. 176. 158 Prav tam, str. 176. 159 http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D59294 (27. 10. 2016). 160 Več o splošnem pomenu besede pretrgati, kot je opredeljen v SSKJ, glej http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D59294 /27. 10. 2016).

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D59294



28

vidimo, da vzročna zveza sicer je, ker silovit udarec na nos po normalnem teku

stvari lahko pripelje do hujših poškodb, vendar je tu vzročna zveza, s pravnega

vidika, zaradi naključja pretrgana, čeprav je jasno, da je poškodbo povzročil

udarec.

Naslednji element, ki mora biti podan, da lahko govorimo o pretrganju vzročne

zveze, je obstoj naključja.161 Nepredvidljivost dogodkov se ocenjuje ex ante, se

pravi, neka okoliščina je predvidljiva ali nepredvidljiva na podlagi stanja znanja

in izkušenj, ocenjenih pred dogodkom. V tem primeru govorimo o naključju kot

o širšem pojmu.

Kot tretja skupna točka se pojavlja stališče, da lahko vzročno zvezo pretrgata tako

naravni dogodek kot človekovo ravnanje. 162 V naravi se razmere kar naprej

spreminjajo in vseh sprememb ne moremo predvideti. Prav tako ne moremo

oceniti vseh ljudi, ki jih srečamo, in njihovega ravnanja. Če pogledamo na hitro,

bi lahko rekli, da v tem primeru govorimo o naključjih in, če pogledamo zgoraj

navedeno definicijo, bi temu lahko pritrdili. Moje mnenje je, da so naključja širši

pojem od naravnega dogodka in človekovega ravnanja. Če se otrok na gasilskem

taboru spotakne ob skalo, tej okoliščini, da je ob poti na igrišče ležal kamen, ne

moremo reči dogodek.163 Zato v to točko poleg naravnega dogodka in

človekovega ravnanja spada tudi naključje v ožjem smislu oziroma naravno

stanje. Temu, da nekje leži kamen, ob katerega se nekdo spotakne, rečemo

naključje – lahko bi šlo za naravni dogodek, če bi se iz kamnite stene, ob kateri

gre pot, začelo kotaliti kamenje in lahko bi šlo za človekovo ravnanje, če bi ga tja

postavil človek.

4.2 Pretrganje vzročne zveze zaradi naključja

Pojem naključja najdemo že v rimskem času,164 ko so ljudje naključje videli v

vplivu Olimpa in njegovih bogov. Naključje je bilo torej božje sredstvo, s katerim

so bogovi spreminjali tek dogodkov po svoji volji in zaradi tega je bilo treba

vzročno zvezo med dogodkom in posledico prekiniti, saj se človeku ne more

pripisati odgovornost za božjo voljo. Že tukaj se je torej pojavila objektivna

koncepcija naključja. Z Justinijanom in srednjeveškim pravom pa se je naključje

161 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 176. 162 Povzeto po prav tam, str. 176 in 177. 163 Novus actus interveniens v angleškem pravu zajema delovanje tretjega, kamor štejejo tudi »dejanja Boga«, delovanje oškodovanca samega, kot tretje pa delovanje reševalca, kjer je vzročna zveza prekinjena le pod določenimi pogoji. Več o tem glej G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 280. Razlikujejo torej med voljnim človekovim ravnanjem in nenormalnim, naključnim dogodkom (abnormal and coincidental events, Acts of god). H. L. A. Hart, M. Honore, 1959, Causation in Law, str. 81 in 123. 164 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 172 in 173.

29

iz objektivnega spremenilo v subjektivni element, ker se je začela razvijati

koncepcija krivdne odgovornosti.

Kar se tiče adekvatne teorije vzročnosti,165 kjer je lahko vzrok le tisto, kar redoma

in praviloma pripelje do posledice, lahko že iz njene opredelitve izpeljemo, da vsi

drugi dogodki (ki redoma in praviloma ne pripeljejo do enake posledice) pomenijo

naključje. Tudi v primeru teorije o ratio legis vzročnosti, kjer se upoštevajo le tisti

vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na

svoj namen šteje kot vzroke, lahko po objektivni koncepciji pridemo do zaključka,

da se vsi ostali vzroki, ki ne pomenijo kršitve pravne norme, štejejo kot naključje.

Varanelli166 je zapisal, da je na vprašanje nepredvidljivosti treba gledati

objektivno. Naključje je tako relativni koncept, ki ga je potrebno upoštevati od

primera do primera. Naključja pa ne moremo presojati kot subjektivno

koncepcijo, se pravi kot razlog za izključitev krivde, tudi zato, ker bi bilo naključje

kot razlog za razbremenitev odgovornosti samo, ko bi bila predpisana krivda,

torej samo v primeru krivdne odgovornosti. Objektivna odgovornost torej ne bi

imela kot elementa vključenega naključja.

Kot izhaja iz sodne prakse, govorimo o naključju, ko oseba izpolni svoje

dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in

kot ji omogočajo individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana

posledica.167 Jasno je torej, da ne moremo preprečiti vseh škod, ki bi nekomu

lahko nastale v vsakodnevnem življenju, ker je to nemogoče. Krivično pa bi bilo,

če bi morali odgovarjati za vsako škodo, ki nastane, pa na to ne bi mogli imeti

vpliva niti, če bi ravnali s posebno skrbnostjo. Vedno se najde neki zunanji vpliv,

ki lahko privede do nastanka škode, četudi smo se trudili vse take zunanje vplive

odstraniti.

Kot primer bi navedla sodbo Vrhovnega sodišča168 v zvezi z nastankom škode

zaradi telesne poškodbe, ki je nastala v okviru gasilskega tabora mladih, ki ga je

organizirala gasilska zveza A. Tožnik se je, po tem, ko je bil skupaj z drugimi

udeleženci napoten k igrišču za nogomet, poškodoval pri teku po strmi, prepadni

in ponekod kamniti poti. Gasilski mentorji so po oceni tožnika na taboru ravnali

premalo skrbno. Tožnik je tožbo z enakimi očitki vložil tudi zoper Zavarovalnico

d. d., pri kateri je imela Gasilska zveza A. še posebej zavarovano odgovornost

mentorjev. Sodišče prve stopnje je sicer z vmesno sodbo odločilo, da toženka

tožniku odgovarja za njegovo škodo v višini 40 %, vendar je sodišče druge

stopnje ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako,

165 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 173. 166 Prav tam, str. 174. 167 VSL sodba I Cpg 1035/2012. 168 Glej VSRS sodba II Ips 194/2015.

30

da je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožnikovo

pritožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, in sicer s presojo dolžnega ravnanja

mentorjev na gasilskem taboru. Zapisalo je, da je dolžno ravnanje mentorjev na

eni strani odvisno od konkretne nevarnosti, ki so ji otroci lahko izpostavljeni, od

verjetnosti njenega nastopa in možnosti za njeno odvrnitev na drugi strani pa so

poleg starosti otrok odločilne tudi njihova duševna zrelost in osebne lastnosti. Vse

te odločilne okoliščine praviloma narekujejo presojo od primera do primera.

Sodišče je navedlo, da so mentorji ob bremenu, da svojo dejavnost opravljajo s

stopnjo skrbnosti dobrega strokovnjaka, ravnali, kot je bilo treba, in bivanje otrok

v naravi organizirali tako, da so bila tveganja za poškodbe omejena na razumno

mejo, tožnikovi nesreči in poškodbi pa je botrovalo naključje. Mentorji so otroke

prvi dan tabora splošno opozorili na previdnost pri gibanju v naravnem okolju, in

sicer da je uvala vzdolž strmejšega pobočja in da je treba paziti in ne noreti.

Mentorji so torej predvideli, da se otroci lahko poškodujejo in so jih na to tudi

opozorili. Gotovo pa je, da ne morejo nadzorovati vsakega otroka posebej. V vsaki

zadevi se presojajo objektivne okoliščine. Nemogoče je, da bi odstranili vse

kamenje, da se otroci ne bi spotaknili, ali pa nadzorovati vsakega otroka posebej,

da ne bi padel in se udaril ali, če gremo v skrajnejše primere, odstranili vsa

drevesa, da se ne bi spotaknili ob njihove štrleče korenine in tako naprej. V tem

primeru torej govorimo o naključju.

Tako je Vrhovno sodišče169 zapisalo tudi v primeru poškodbe učenca med

odmorom, kjer ni bilo podano naključje, ki bi pretrgalo vzročno zvezo in so bile

podane vse predpostavke odškodninske obveznosti. V tem primeru je šola

organizirala dežurstva učiteljev med odmorom. Med nastankom poškodbe sta bili

dežurni dve učiteljici; ena je nadzorovala učence na stopnišču šole (od koder ni

imela pregleda po celotnem hodniku), druga pa je bila zadolžena za nadzor nad

učenci v prvem nadstropju. Slednja je med spornim odmorom poskrbela še za

svoje učence in jim zaradi njihove živahnosti v učilnici nastavila didaktične vaje,

zatem pa je še v pritličje šole odnesla zapisnik aktiva razrednega pouka, s čimer

torej nadzorstva nad učenci ni opravljala na dolžen način. Kot je zapisalo sodišče,

je dežurstvo med odmori, ko je na hodniku šole povečano število učencev,

organizirano, da se zagotovi varnost učencev. Dežurna učiteljica, ki je bila

zadolžena za nadzor nad učenci v prvem nadstropju, pa med spornim odmorom

ni bila prisotna na območju, ki bi ga morala nadzorovati. Ker je bilo njeno območje

med spornim odmorom nenadzorovano, dežurstva ni opravljala (dovolj) vestno.

Ker so bili v spornem odmoru učenci na hodniku prvega nadstropja šole brez

nadzorstva, obravnavanega škodnega dogodka tudi ni mogoče opredeliti za

169 Glej VSRS sodba II Ips 484/2008.

31

nesrečno naključje.170 Kot je videti iz zgornjega opisa, bi bila situacija popolnoma

drugačna, če bi bila učiteljica prisotna kot dežurna na hodniku, ker bi v takem

primeru morda poškodbo lahko preprečila, ni pa gotovo, da bi jo preprečila;

pomemben je trud, ki ga v to vložimo. Ker pa učiteljica ni opravila svojega dela,

ne moremo trditi, da je poškodba pri učencu nastala naključno in da je prišlo do

pretrganja vzročne zveze. Ponovno je treba poudariti, da ne gre za nadzor

vsakega učenca posebej, ker je to nemogoče in tudi v tem primeru seveda

učiteljica ne more odstraniti vseh možnih elementov, ki privedejo do naključja.

Če primerjamo zgoraj opisana primera, se na prvi pogled zdi, da gre za enaki

situaciji in si sodbi sodišča nasprotujeta. Vendar ni tako, ker moramo upoštevati

objektivne okoliščine in lastnosti osebe, ki naj bi odgovarjala. Objektivne

okoliščine predstavlja predvsem okolje, v katerem je prišlo do poškodb, ki nekako

narekuje tudi stopnjo skrbnosti, ki mora biti izkazana, da lahko govorimo o

naključju. Zagotovo je manj možnosti, da pride do naključnega dogodka in s tem

do pretrganja vzročne zveze, v notranjosti izobraževalne ustanove kot pa v

naravi. V neki instituciji gotovo ni dreves, kamenja, tla se ne nagibajo, kar seveda

ne drži za stopnice, in še bi lahko naštevala. Zato bo pretrganje vzročne zveze

tudi težje dokazati. Da se bo pokazalo naključje, je potrebna večja skrbnost

učiteljev kot pa recimo mentorjev na gasilskem taboru, kjer prej pride do nekega

naključnega dogodka, ker v naravi gotovo lahko zasledimo neravne površine,

kamenje na poti, ob katero se lahko spotaknemo, vejo, v katero lahko zadenemo,

in tako naprej. Dejavnikov je torej mnogo in dejansko ne moremo predvideti

vseh, ker otrok ne moremo opozoriti na nevarnost v smislu pazite na kamenje,

luknje v poti in tako naprej, ker bi zagotovo nekaj izpustili. Prav tako po logiki

stvari posledično vseh teh dejavnikov v naravi ne moremo odstraniti, ker bi to

pomenilo, da lahko gasilski tabori potekajo samo na ravnih površinah, kjer bi se

pobralo vse kamenje in veje, na katerih bi se nekdo spotaknil, kar pa seveda ni

mogoče in tega se starši, ko otroke vpišejo na tak tabor, morajo zavedati in

sprejeti neko stopnjo nevarnosti poškodb. Po drugi strani pa se v šoli lažje

izognemo naključjem, ki pretrgajo vzročno zvezo, čeprav se vsem prav tako ne

moremo izogniti (na primer učenec nerodno stopi na stopnico in si zvije gleženj).

Kar se tiče osebnih lastnosti oseb, ki odgovarjajo, je gotovo učitelj bolj kvalificiran

za nadzor nad otroki in se v te namene tudi izobražuje. Na drugi strani gasilci, ki

nadzorujejo otroke v taboru, niso specializirani za nadzor nad otroki. To dokazuje

tudi sodba Višjega sodišča Republike Slovenije II Ips 1023/2008, kjer je sodišče

odločilo, da glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera premajhno število

rediteljev ni v pravno upoštevni vzročni zvezi s trčenjem dveh smučarjev.

170 Primerjaj VSRS sodba II Ips 238/2011.

32

Odškodninska odgovornost upravljavca smučišč ni objektivna,171 kot bi se

napačno domnevalo, ampak praviloma krivdna.172 V nadaljevanju pa, da ni

mogoče od upravljavca smučišča oziroma njegovih rediteljev zahtevati, da

nadzirajo slehernega smučarja in preprečijo vsako posamezno nevarno smučanje

in upravljavec ne more odgovarjati za posamezno nepravilno ravnanje smučarja

oziroma ne more preprečiti vsakega trčenja. Smučanje namreč ni šport, kjer ne

bi mogli pričakovati, da pride do trčenja med smučarji ali do padcev (in posledično

zvinov ali zlomov), ampak upravljavec, ravno tako kot učitelj ali nadzornik v

gasilskem taboru, ne more odstraniti popolnoma vseh okoliščin, ki privedejo do

povzročitve poškodbe.

Kot naključje ne moremo šteti le tistih stanj, ki nastanejo po storilčevem ravnanju,

ampak moramo upoštevati tudi sočasna ali pretekla stanja.173

4.2.1 Naključje in višja sila

Pojem naključja je v praksi težko opredeliti tudi zato, ker se pojavljajo pojmi, ki

so mu po pomenu podobni. V pravu moramo ločiti med tem, ali govorimo o višji

sili in naključju v sklopu objektivne odškodninske odgovornosti, nastale zaradi

nevarne stvari ali zaradi nevarne dejavnosti174, kjer višja sila izključuje

odgovornost, naključje pa ne. Nekateri teoretiki pa govorijo tudi o naključju in

višji sili v sklopu pretrganja vzročne zveze pri subjektivni odgovornosti. Glavna

razlika175 med naključjem in višjo silo je, da naključje izključuje vzročno zvezo,

višja sila pa odgovornost.

4.2.1.1 Naključje in višja sila pri objektivni odškodninski obveznosti

Naključje je ustaljen pravni standard, ki ga zasledimo tudi v OZ,176 predvsem na

področju poslovnega prava in se presoja od primera do primera. Višja sila pa ni

termin, ki bi ga zasledili v OZ, ampak sta takšno poimenovanje podali pravna

teorija in sodna praksa. OZ v prvem odstavku 153. člena samo našteva okoliščine,

ki morajo biti kumulativno podane za razbremenitev objektivne odgovornosti, se

pravi za škodo iz nevarne stvari in nevarne dejavnosti ter drugih primerih, ki jih

določa zakon: Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz

kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče

171 Smučišče s plazom ali pa zelo poledenelo smučišče bi lahko bili okoliščini za objektivno odgovornost. 172 Več o tem glej Markič S. (Ne)poslovna odškodninska odgovornost upravljalca smučišč za nesrečo na smučišču, v: Podjetje in delo, 41 (2015), 5, str. 792–815. 173 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 177. 174 A. Dežman, Višja sila in mešano naključje, Vprašanje razbremenitve zavezanca, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 30 (2011), 18, str. 6. 175 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 175. 176 Glej drugi odstavek 793. člena OZ.

33

pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.177 Torej morajo biti kumulativno podane

zunanjost in nepredvidljivost škodnega dogodka ter njegova neprepričljivost

oziroma neizogibnost. Kljub temu različnemu pravno sistemizacijskemu kontekstu

pa se pojavljajo določene podobnosti, zaradi katerih je razlikovanje med višjo silo

in naključjem oteženo.178

Dežman opozarja, da so dogodki, ki jih uvrščamo v višjo silo, pravzaprav

»podmnožica« naključja. Že Cigoj je zapisal, da pomenijo dogodki, ki spadajo v

višjo silo, kvalificirano naključje. Tako naključje kot višja sila pomenita določene

naključne dogodke, ki jih ni povzročil zavezanec, temveč so nastali neodvisno od

njegove volje in njegovega ravnanja.179

Sama bi, kar se tiče razlikovanja med naključjem in višjo silo, zavzela stališče, ki

ga zagovarja tudi Dežman, ki navaja dve dejanski stanji, ki razlikujeta višjo silo

od naključja, to je tistega naključja, ki ne spada pod višjo silo.

Prvi je v spremenjeni opredelitvi zunanjosti vzroka. Zunanjost vzroka je torej eden

izmed elementov višje sile.180 Sodna praksa in doktrina štejeta kot zunanje le tiste

vzroke, ki so popolnoma zunaj nadzora imetnika nevarne stvari oziroma nevarne

dejavnosti. Po njegovem mnenju sta oba instituta zunanja dogodka, ki nastaneta

neodvisno od volje konkretnega zavezanca. Pojmovanje zunanjosti je pri

razbremenilnem razlogu višje sile drugačno kot v splošnem odškodninskem

pravu. Zunanjost se opredeljuje glede na sfero dejavnosti, ki bi jo zavezanec

moral imeti pod nadzorom in ne glede na zavezanca. Kadar škodni dogodek ne

izvira »od zunaj«,181 ampak iz nevarne stvari oziroma njenega delovanja, imetnik

odgovarja vedno, četudi je napravil še take previdnostne ukrepe. Nekateri sicer

naključni dogodki spadajo tako v notranjo sfero rizika, četudi so po svojem izvoru

pravzaprav neodvisni od konkretnega zavezanca. Naključje so torej škodni

dogodki, ki jih je, glede na porazdelitev sfere izvora škodnega dogodka, mogoče

šteti kot notranje rizike, ki izhajajo iz sfere nevarne dejavnosti in bi jih izvajalec

moral imeti pod nadzorom. Udor stene ob železniški progi, ki je področje nadzora

železniške transportne družbe, se šteje za navadno naključje, saj gre za naključni

dogodek, ki je s stališča družbe zunanjega izvora – neodvisen od volje in ravnanja

njenih organov, razen če je udor posledica slabega vzdrževanja. Gre za dogodek,

ki je z gledišča zavezanca zunanji, vendar pa izhaja iz notranje sfere dejavnosti

zavezanca, zato z njihovim nastopom ni izpolnjen kriterij zunanjosti škodnega

177 Podobne predpostavke navaja OZ tudi v primeru oprostitve dolžnikove odgovornosti v 240. členu: Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. 178 Povzeto po A. Dežman, Višja sila in merila za njeno določitev, v: Podjetje in delo, 36 (2010), 5, str. 786. 179 Prav tam, str. 786. 180 Glej prvi odstavek 153. člena OZ. 181 Povzeto po VSRS sodba II Ips 1267/2008.

34

dogodka. Gre za naključne dogodke, ki ne pomenijo hkrati višje sile. Riziko

nastanka škode zaradi naključja zadene objektivno odgovorno osebo (imetnika

stvari ali obratovalca).182

Drugo dejansko stanje, ki razmejuje med zgoraj navedenima terminoma, pa je

objektivna možnost (abstraktnega, idealnega) zavezanca, da bi predvidel nastop

škodnih okoliščin in posledično nanje vplival. Navadna naključja je torej mogoče

predvideti in jih preprečiti. A contrario postane naključje višja sila takrat (če pri

opredelitvi višje sile sprejmemo abstraktno merilo in absolutno teorijo), kadar ga

še tako skrbni in strokovni zavezanec s svojimi strokovnimi aktivnimi prizadevanji

ne bi mogel predvideti in se njegovim škodljivim učinkom posledično tudi ne

izogniti ali jih odvrniti.183 Iz izkušenj in prakse moramo presoditi, kateri riziki so

predvidljivi. Če so hkrati tudi preprečljivi ali vsaj odvrnljivi, potem pomenijo

navadne naključne dogodke in ne višje sile, četudi so zunanjega izvora in

popolnoma zunaj dejavnosti določenega izvajalca. Nekateri teoretiki celo

zavzemajo stališče, da je bistvena značilnost naključnih dogodkov njihova

predvidljivost; gre za takšne rizike, ki jih lahko predvidimo.184

4.2.1.2 Naključje in višja sila pri subjektivni odškodninski obveznosti

Stališča, ki ga zagovarja Varanelli, je, da je bit naključja, da gre za nepredvidljiv

dogodek, bit višje sile pa, da je nepremagljiv dogodek, ki se enači z neizogibnim

dogodkom. Vendar dalje piše, da je vzrok za posledico pri višji sili znan in

predvidljiv, človek pa v tem primeru ni aktivni subjekt in je ne more premagati.185

Vendar je takšno stališče, kot lahko ugotovimo, če pogledamo prvi odstavek 153.

člena OZ, v nasprotju z zakonom. 153. člen resda govori o višji sili, ki pretrga

objektivno odškodninsko odgovornost, vendar ga lahko smiselno uporabimo tudi

na tem področju. Ne moremo namreč govoriti o višji sili, če niso kumulativno

podane vse predpostavke, ki jih predvideva zakon. V tem primeru bi torej manjkal

element nepričakovanosti.

Sama bi rekla, da je bistvena razlika v tem, da se višji sili ne moremo upreti (ne

moremo se upreti streli, lahko se ji sicer probamo izogniti ali jo odvrniti s tem da

se umaknemo v zaprt prostor ali postavimo strelovod ampak ko strela nekam

udari, se njenemu udaru ne moremo upreti), naključje pa bi načeloma lahko

preprečili, če bi lahko predvideli in odstranili popolnoma vse okoliščine, ki lahko

privedejo do nastanka škode. Vendar je teh okoliščin toliko, da je nemogoče, da

bi predvideli čisto vse, zato je pomembno, da ravnamo strokovno in skrbno,

182 VSL sklep II Cp 3526/2012. 183 Povzeto po A. Dežman, Višja sila in merila za njeno določitev, Podjetje in delo, 36 (2010), 5, str. 787– 789. 184 Prav tam, str. 789. 185 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 174 in 175.

35

kolikor to omogočajo objektivne okoliščine. Lahko predvidimo tudi vse okoliščine,

ki se lahko pojavijo, vendar jih je preveč, da bi lahko vse odstranili. Tako je tudi

v primeru poškodb, ki jih dobi igralec med igro v luči boja. 186 V tem primeru

govorimo o naključju, če je povzročitelj ravnal kot povprečen športnik.187 Prekrški

so sestavni del marsikaterega športa in igralci morajo nanje računati in so

sankcionirani v okviru same igre. Spet pa to ne velja za tiste prekrške, ki so

izrazito grobi in zaradi katerih grozi poškodba in pri katerih je igralcu mogoče

pripisati neskrbnost in grobost.188

Posledično bi lahko rekli, da je naključje nepredvidljivo, ker vseh okoliščin, ki

lahko privedejo do naključja, ne moremo predvideti in odstraniti, še vedno pa ni

to višja sila, ki je popolnoma nepredvidljiva in neobvladljiva.

Varanelli govori tudi o zlitju naključja in višje sile in kot primer navaja potres ali

poplave. Sprašuje se, ali naj v tem primeru govorimo nepredvidljivosti ali

nepremagljivosti. Večina meni, da se privilegira teza o izključitvi vzročne zveze,

kar pomeni, da dogodek, ki je nepredvidljiv in nepremagljiv, pretrga vzročno

zvezo.189

Kljub svojemu razmišljanju o razlikovanju višje sile in naključja v primeru

pretrganja vzročne zveze v okviru neposlovne krivdne odškodninske obveznosti

moram zaključiti, da to razlikovanje pravzaprav ni pomembno. Tudi sodna praksa

je zavzela stališče, da se institut višje sile kot razlog razbremenitve objektivne

odgovornosti uporablja le pri odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne

dejavnosti, iz katere kljub običajni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za

varnost ljudi in premoženja. Do škodnega dogodka bi dejansko lahko prišlo tudi

po naključju. Za naključje gre takrat, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje

v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo

individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica.190

4.3 Pretrganje vzročne zveze zaradi novega, neodvisnega dogodka

O pretrganju vzročne zveze govorimo, ko se je pojavil neki nov, neodvisen vzrok,

ki je ločen od prvotnega vzroka.191

186 Povzeto po VSL sodba II Cp 486/2009. 187 Tudi v angleškem pravu velja, da je športnik privolil v poškodbo in zato povzročitelj poškodbe ne odgovarja za poškodbo. G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 270. 188 Glej VSRS sodba II Ips 337/2005. 189 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 175. 190 Glej na primer VSL sodba I Cpg 1035/2012. 191 Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav, 53 (1993), str. 188.

36

Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 234/93. V tej zadevi

je zavarovanec tožene stranke povzročil škodo v prometni nesreči dne

19. 3. 1988. Tožnik je kasneje zbolel za rakom, vendar ta bolezen ni bila v vzročni

zvezi s prometno nesrečo. Sporno vprašanje je bilo, ali bi se zaradi kasnejše

bolezni tožnik upokojil ali ne in, če bi se, ali je to pravno odločilno ali ne. Prvo

vprašanje je dejansko vprašanje, drugo pa pravno vprašanje. Sodišče prve

stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožniku renta

za čas od 1. 10. 1991 dalje ne gre, ker bi bil najkasneje 30. 9. 1990 invalidsko

upokojen zaradi druge bolezni, ki ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo je povzročil

zavarovanec tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče

stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je jasno zapisalo, da

kasnejši dogodek, ki bi neodvisno od prvega dogodka povzročil enako škodo, kot

če tega prvega dogodka ne bi bilo, pretrga vzročno zvezo s prvim dogodkom. Če

je vzročna zveza pretrgana, za nadaljnjo škodo ne odgovarja več povzročitelj

prvega škodnega dogodka, ker vzročne zveze med prvotno in kasneje nastalo

škodo ni več.192

Vzročno zvezo lahko pretrga tudi neki naravni dogodek. Vsekakor PGD ne more

odgovarjati v primeru, da so otroci na gasilskem taboru in na tem območju pride

do potresa, pri čemer so otroci poškodovani, ker so nanje padali leseni deli koč,

v katerih so spali. Kaj pa, če sta dva lovca bivala v neki leseni lovski koči na

območju, kjer je prišlo do potresa, pred tem pa je med lovcema prišlo do prepira,

tako da je eden poškodoval drugega tako, da ta ni mogel zbežati iz koče pred

odpadajočimi lesenimi deli pravočasno, če ne bi bil poškodovan, pa bi lahko

zbežal? Vedeti moramo, da je potres nov, neodvisen vzrok. Vsekakor povzročitelj

škode ni mogel predvideti, da bo prišlo do potresa. Vzročna zveza je objektivna

kategorija, kar pomeni, da tudi, če bi lovec vedel, da so na tem območju pogosti

potresi, to ne bi imelo nobene veze. Nanašanje na subjektivno presojo bi

pomenilo prekrivanje vzročne zveze s krivdo.193 Če se tukaj naslonimo na teorijo

o adekvatni vzročnosti, je res, da poškodbe, pridobljene od udarca redoma in

praviloma ne pripeljejo do dodatnih poškodb, ki so posledica potresa. Vedeti

moramo, da so življenjske izkušnje194 tiste, ki povedo, katero ravnanje je

primerno za nastanek neke posledice. Vprašanje, ki se pojavlja na tem mestu, pa

je, kako bomo razmejili med škodo, ki je nastala zaradi pretepa in škodo, ki je

nastala zaradi potresa, vendar je to že predmet druge razprave.

192 Glej tudi G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 278 in 279. 193 Povzeto po B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, v: Zbornik znanstvenih razprav, 57 (1997), str. 280. 194 Povzeto po V. Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dilema novejše sodne prakse, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 28 (2009), 3/4, str. III.

37

4.4 Pretrganje vzročne zveze zaradi privolitve oškodovanca

Enako pride do prekinitve vzročne zveze, če je oškodovani privolil v škodno

dejanje. O privolitvi lahko govorimo v primeru samovoljnega, tveganega

ravnanja, opustitvi potrebnega zdravljenja in v primeru storitve samomora.

4.4.1 Samovoljno, tvegano ravnanje oškodovanca

V primeru samovoljnega ravnanja moramo vedeti, da imamo tudi osebe, ki so se,

zaradi svojega poklica, dolžne izpostavljati nevarnostim in v teh primerih ne

moremo govoriti o pretrganju vzročne zveze med protipravnim dejanjem in

škodo, ki je nastala osebi, ki opravlja svoj poklic. Na drugi strani, pa imamo osebe,

ki se same izpostavijo neki nevarni situaciji. Vranelli navaja, kot primer

malomarnega povzročitelja prometne nesreče A, kjer se je hudo poškodovala

oseba B. Temu je skušala pomagati oseba C, ki ga je želela izvleči iz gorečega

avtomobila a je pri tem umrla tudi sama. Po avtorjevem mnenju je ravnanje

osebe C izjemno, atipično in nepredvidljivo. Ljudje niso dolžni ravnati herojsko.

Dolžnost sodelovanja in pomoči ne gre tako daleč, da bi moral nekdo za to tvegati

lastno življenje.195 Enako, če se je poškodoval gasilec med gašenjem ognja, ki ga

je nekdo podtaknil, ne govorimo o tem, da se je izpostavil atipični situaciji ampak

odgovarja požigalec (če je gasilec upošteval vse varnostne predpise). Po mojem

mnenju enako velja za tistega, ki se je lotil gašenja, pa ni usposobljen za

gasilca.196

Vendar o samovoljnem ravnanju ni treba govoriti v tako ekstremnih situacijah.

Lahko gre le za neupoštevanje aktov državnih organov ali nepridobitev potrebne

dokumentacije, kar privede do nastanka škode. O takšni zadevi je odločalo

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z opravilno številko II Ips 290/2014.

V tej zadevi je Upravna enota Ljubljana izdala gradbeno dovoljenje na podlagi

projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za gradnjo stanovanjske hiše

in garaže. Za zastopanje v vseh postopkih v zvezi z gradnjo je nato tožnik

pooblastil svojega očeta, odvetnika B. B. Družba, ki je izdelala PGD, je tožnika

izrecno, pisno in ustno opozorila, da mora pred začetkom gradnje pridobiti še

projekt za izvedbo (PZI). Pisno opozorilo je bilo z okrepljenim tiskom zapisano v

tehničnem poročilu k statičnemu izračunu. Zajemalo je opozorilo, da je treba

narediti PZI in projekt zaščite gradbene jame zaradi bližine škarpe, pred izvedbo

gradbene jame z ustreznimi ukrepi zagotoviti stabilnost brežine, opornega zidu in

ostalih objektov v okolici. Tožnik tega ni upošteval in, ko je izvajalec izkopaval

gradbeno jamo, se je porušila brežina ter večji del opornega zidu med tožnikovo

195 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 183. 196 Glej tudi pravila o nujni gestiji v OZ 199 do 206 člen OZ.

38

parcelo in višje ležečo parcelo mejašev Belak. Posledice so bile, da je bilo treba

na novo zgraditi oporni zid, sanirati poškodovano talno ploščo in dvorišče ter na

novo zgraditi porušen nadstrešek Belakovih, izkop na tožnikovi parceli pa je bilo

treba zasuti.

Glavno vprašanje, ki se v tej zvezi postavlja, je, ali je bila vzročna zveza pretrgana

z izrecnim opozorilom tožniku, da mora pridobiti PZI in projekt zaščite gradbene

jame zaradi bližine škarpe ter zagotoviti nadzornika in s tožnikovim

neupoštevanjem navedenih zahtev. Vprašanje je, ali je projektant ravnal

protipravno (v nasprotju s pravili stroke), ali je podana vzročna zveza med

njegovim ravnanjem (zatrjevanimi opustitvami) in ali je bila vzročna zveza med

projektantovim protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo pretrgana z

opustitvami in ravnanji slednjega. Vrhovno sodišče se je oprlo na stališče

drugostopenjskega sodišča o pretrganju vzročne zveze. Ker morajo biti elementi

civilnega delikta podani kumulativno (131. člen OZ), izostanek vzročne zveze

izključuje odškodninsko odgovornost. Irelevantno je zato vprašanje, ali je

projektant res ravnal protipravno (ali bi moral že v okviru projekta za PGD

pridobiti geotehnično poročilo, drugače umestiti hišo in dati izvajalcu izkopa

navodila glede zaščite brežine oziroma sosedove škarpe) in ali je bi bilo njegovo

ravnanje lahko vzrok tožnikove škode. Vzročna zveza med ravnanjem in

opustitvami družbe D. d. o. o., je bila, če je obstajala, prekinjena, ker je bil tožnik

opozorjen na obveznost pridobitve PZI, pa tega ni upošteval.

Kadar je torej podana vzročna zveza med protipravnim dejanjem in nastalo

škodo, je ta praviloma pretrgana, kadar je k nastanku pripomoglo nepravilno

delovanje oškodovanca.197 Najbolj pogosti primeri, kjer se takšno pretrganje vidi,

so prometne nesreče. Če na primer nekdo ne drži dovolj velike varnostne razdalje,

ne bo upravičen do povrnitve škode, če bo prišlo do prometne nesreče zaradi

naglega zaviranja spredaj vozečega vozila.198

Vzročno zvezo pa pretrga tudi škoda, ki je nastala, ker oškodovani ni ravnal v

smeri, da bi ublažil posledice, se pravi končno škodo. Če na primer povzročitelj

škode prekini tok električne energije v klavnico in zato zamrzovalnica ne hladi,

oškodovani pa ima generatorje in jih nalašč ne prižge, zaradi česar se meso odtali

197 VSRS sodba II Ips 424/96. 198 Angleško sodišče je na primer v zadevi Tomlinson v Congleton Borough Council [2003] odločilo, da država ne odgovarja v primeru poškodbe tožnika, ki je skočil v jezero, v katerem se sicer ni smelo plavati, na kar so opozarjale table, občasno pa so območje pregledovale tudi osebe, ki so bile za to pooblaščene. Tožnik je skočil v plitvo vodo in si pri tem poškodoval vrat. Sodišče je odločilo, da je tožniku škoda nastala zaradi lastnega ravnanja. Vprašanje je, ali bi v Sloveniji sodišče odločilo enako; najverjetneje bi država odškodninsko odgovarjala, ker ni bilo, razen tabel, nobene fizične prepreke. Prav tako je potrebno opozoriti na rek ex turpi causa non oritur actio (no action arises out of an iligal cause). Po letu 1945 sta lahko oškodovani in povzročitelj škode odgovorna oba. Povzeto po G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 272 in 289.

39

in je uničeno, v tem primeru oškodovani ni napravil, kar bi lahko, da bi omilil

posledice.199 Navedeno izhaja tudi iz načela duty to mitigate, ki je zajeto v 243.

členu OZ.

4.4.2 Opustitev zdravljenja oškodovanca

Od primera do primera je odvisna situacija, ko nekdo opusti potrebno

zdravljenje.200 Če na primer nekdo samostojno pri polni zavesti izjavi, da ne bo

ostal na opazovanju v bolnišnici, čeprav mu je doktor to svetoval, potem pa

ponoči zaradi notranjih krvavitev umre, je vzročna zveza med protipravnim

dejanjem tistega, ki mu je povzročil poškodbe in protipravno posledico, se pravi

smrtjo pretrgana. Pravica do prostovoljnega zdravljenja temelji na postavki o

spoštovanju človekove svobodne volje,201 kar pomeni, da je bolnikovo

odklanjanje zdravljenja mogoče ignorirati le v primeru, če bolnik nima več

sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja. Odločitev

o tem, ali bolnik kljub bolezni še lahko oblikuje pravno relevantne izjave volje

sicer zahteva pravno presojo, vendar zdravniški izvid tvori nujno podlago te

odločitve. Če je pacient sposoben odločati o sebi, ima, kakor določa 30. člen

Zakona o pacientovih pravicah202, pravico zavrniti predlagani medicinski poseg

oziroma zdravstveno oskrbo, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo

zdravje drugih. Če zdravnik, ki pacienta zdravi, oceni, da je pacientova odločitev

v nasprotju z njegovo najboljšo zdravstveno koristjo in bi zavrnitev lahko ogrozila

njegovo življenje ali povzročila nepopravljivo in hudo poslabšanje njegovega

zdravstvenega stanja, mora poskusiti pacienta o tem prepričati, po potrebi pa za

pomoč zaprositi pacientove ožje družinske člane oziroma predlagati pacientu

pridobitev drugega mnenja. Povzročitelj poškodb torej ne more odgovarjati za

večjo škodo, ki je nastala, če oškodovanec ni želel preprečiti njenega nastanka.

Drugače bi bilo, če bi poškodovanec odklonil poseg, ki je zelo tvegan, zahteven

ali boleč, ker obstaja konkretno tveganje, da bi izgubil življenje, ali ker bi imel

hude trajne posledice.203 Teorija naključja tukaj ne omogoča sprejetja sklepa o

pretrganju vzročne zveze in je storilec odgovoren za hujšo posledico, ki prizadene

oškodovanca.

4.4.3 Samomor oškodovanca

Samomor ni tipična posledica nekega škodljivega ravnanja storilca. V veliki meri

je odvisno od osebnosti tistega, ki je bil prizadet. Nemalokrat ga lahko sproži

199 Prav tam, str. 289 in 290. 200 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 184. 201 VSRS sklep II Ips 291/2004. 202 Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008 (v nadaljevanju ZPacP). 203 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 184.

40

ravnanje nekoga, ki se tega sploh ne zaveda, ali ravnanje zaradi določenih

duševnih motenj tistega, ki je napravil samomor (depresija, shizoafektivne

motnje ...). Te motnje so tudi lahko odgovor na neko situacijo (smrt bližnjega,

posilstvo ...).204

Za pretrganje vzročne zveze je najprej pomembno vprašanje, ali je takšno

duševno stanje rezultat dejanja storilca, ki je zadajal neko škodljivo posledico ali

ne.205 Če na primer oškodovanec dobi tako hude poškodbe, da izgubi razum in

naredi samomor, je to treba pripisati storilcu, zaradi katerega je oškodovani dobil

te poškodbe. Če pa je oškodovani naredil samomor pri polni zavesti, se pravi ni

izgubil razuma zaradi dejanja storilca, pa storilec za to ne odgovarja. Tudi nemški

pravniki poudarjajo, da voljno, zavestno ravnanje oškodovanca vrednostno

pretehta storilčevo.

Prav tako ne moremo govoriti o pretrganju vzročne zveze, ko je storilec vedel, da

ima neka oseba duševne motnje,206 ki lahko posledično privedejo do samomora

ali pa je oseba že skušala storiti samomor in je nalašč deloval v smeri, da bi

spodbudil njeno tako ravnanje, na primer, če je nalašč obujal spomine na neki

dogodek iz preteklosti, ki je osebo tako prizadel, da je ta storila samomor. Menim,

da ni nujno, da oseba nalašč teži k temu, da oškodovani napravi samomor. Lahko

gre tudi za nevestno delovanje oseb, ki bi morale preprečiti storitev samomora

oškodovanca, vendar njegovega duševnega stanja zaradi tega, ker niso delovali

po pravilih stroke, niso pravilno ocenili.207 Tudi po angleškem pravu velja, da če

bi neka oseba morala paziti, da poškodovani ne stori samomora, pa ga ta vse eno

naredi, odgovarja.208

Od primera do primera pa je treba presojati, ali storilec ni vedel, da ima oseba

določene duševne motnje. V tej zvezi je treba presojati, ali lahko pričakujemo, da

bo neka oseba dobila duševne motnje zaradi storilčevega ravnanja. Recimo

kaznivo dejanje posilstva lahko pusti globoke duševne motnje in zato storilec

odgovarja tudi za samomor žrtve, saj je namen pravne norme, da ščiti ne le pred

konkretnim dejanjem, temveč tudi pred vsemi možnimi, običajnimi in

predvidljivimi posledicami nekega ravnanja.

V veliki večini primerov pa samomor pomeni nekaj nepredvidljivega, izjemnega,

atipičnega in zato povzročitelji škode v veliki večini primerov ne odgovarjajo za

204 Primerjaj prav tam, str. 185. 205 Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav 53 (1993), str. 188. 206 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 185. 207 Glej VSRS sodba II Ips 540/2006. 208 Reeves v Commissioner of Police of the Metropolis [2000].

41

samomore oškodovancev.209 Konec koncev je lahko samomor plod popolnoma

razumske odločitve.210

4.5 Pretrganje vzročne zveze zaradi ravnanja tretjega

Tudi dejanje tretjega lahko pretrga vzročno zvezo,211 in sicer kadar ni v celoti

pogojeno s prvotnim škodnim dejanjem in je usmerjeno v samostojen cilj.

Zdravnik lahko da poškodovancu injekcijo tetanusa, ki za oskrbo poškodbe ni

potrebna, je pa oškodovancu povzročila velike zdravstvene težave. Tukaj ni

vzročne zveze med dejanjem, ki je povzročilo poškodbe, in med večjimi

zdravstvenimi težavami, ki so nastale zaradi injekcije. V primeru, da bi bila ta

injekcija potrebna za zdravljenje poškodbe, pa je ta vzročna zveza podana.

Vendar dejanje tretjega vedno ne pomeni, da se bo pretrgala vzročna zveza.

Tretjemu je na oljnem madežu spodrsnilo, ko je skupina devetih mladincev prosto

tekala po asfaltu okoli gasilskega doma, kjer so sicer bili prisotni zaradi izvajanja

vaj prostovoljnega gasilskega društva. Padcu se je ta nameraval izogniti tako, da

se je naslonil na tožnika, ki je nato padel in se poškodoval. Naravni (dejanski)

vzrok tožnikove poškodbe je sicer res predstavljalo dejanje tretjega, vendar je

pravni vzrok tožnikovega padca prav oljni madež. Če bi se presojala vzročna zveza

med škodnim dejanjem in škodo tistega, ki mu je na mastnih tleh spodrsnilo, z

obstojem vzročne zveze ne bi bilo težav. Ker pa je škoda v posledici zdrsa nastala

nekomu drugemu (v konkretnem primeru tožniku), je materialnopravno zmotno

sklepanje, da je zdrs tretjega pretrgal vzročno zvezo med tožnikovo škodo in

mastnimi tlemi. Refleksno dejanje tretjega ne more pretrgati vzročne zveze,

kadar je njegovo dejanje posledica protipravne opustitve ali dejanja toženca. 212

Nekateri govorijo o pretrganju vzročne zveze kot posledici prepovedanega

dejanja tretjega.213 Vendar se vzročna zveza ne more pretrgati samo zaradi

prepovedanega ravnanja tretjega, ampak tudi zaradi takšnega ravnanja tretjega,

ki ni prepovedano. Zgoraj je omenjen primer poškodovanca, ki mu je zdravnik

dal injekcijo proti tetanusu. Ne moremo reči, da je bilo njegovo ravnanje

prepovedano. Injekcija ni bila nujna za zdravljenje in ni bilo znano in niti pacient

ni vedel, da je alergičen na eno izmed sestavin, ki jo vsebuje injekcija. Če bi

zdravnik to moral predvideti ali preveriti, potem ni ravnal z dovolj veliko

skrbnostjo, kar pomeni, da je njegovo ravnanje protipravno. Kadar pa to ni bilo

znano in niti ni predvideno v nekem medicinskem posegu, da se preverjajo

209 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 185 in 186. 210 Glej VSRS sklep II Ips 291/2004. 211 Povzeto po A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, v: Zbornik znanstvenih razprav 53 (1993), str. 187–189. 212 Več o tem glej VSRS sklep II Ips 317/2010. 213 L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 178.

42

možnosti alergije na neko zdravilo, potem ne moremo govoriti o protipravnem

ravnanju tretjega, niti ne moremo posledic smrti zaradi alergične reakcije pripisati

tistemu, ki je povzročil prvotne poškodbe.

Varanelli214 v zvezi s pretrganjem vzročne zveze zaradi dejanja tretjega loči štiri

situacije:

Prva je, ko malomarnemu ravnanju prve osebe sledi malomarno ravnanje druge

osebe. Kot primer navaja prometno nesrečo, ki jo je malomarno povzročil voznik

motornega vozila, v kateri se je telesno poškodoval voznik drugega vozila, ki je

kasneje umrl, ker dežurni zdravnik pa ni opazil, da ima notranje krvavitve. Ali

torej voznik, ki je povzročil prometno nesrečo, odgovarja za telesne poškodbe ali

za smrt? Varanelli meni, da če je bilo drugo ravnanje popolno naključje, potem

oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne odgovarja za kasnejše dejanje. Oseba

bo v tem primeru odgovarjala za svoje ravnanje, se pravi za povzročitev telesne

poškodbe, ne pa tudi za smrt, ker zdravniške napake predstavljajo naključje v

kavzalni verigi dogodkov. Menim, da v tem primeru ne moremo govoriti o

popolnemu naključju, saj poškodovani ne bi bil pripeljan v bolnišnico, če ne bi

bilo prometne nesreče. Posledično ne gre za pretrganje vzročne zveze med

prvotnim škodnim dogodkom in končno posledico. Vzročna zveza med

protipravnim dejanjem in škodo bi bila pretrgana le, če bi kasnejše dejanje

neodvisno od prvega dejanja povzročilo enako škodo.215 Prometna nesreča in

napaka zdravnika pa načeloma nista neodvisni.216

Kadar iščemo naključje, se moramo ozirati na pravno normo, ki varuje neko

dobrino. Če malomarno opustimo dejanje, ki bi ga morali napraviti, da ne pride

do posledic, ki jih obravnavana pravna norma obvaruje, odgovarjamo tudi za

kasnejšo posledico, čeprav je ta izjemna ali naključna.

Druga situacija je, ko malomarnemu ravnanju prve osebe sledi naklepno dejanje

druge osebe. V tem primeru je zadeva odvisna od pravne norme, ki ureja neko

situacijo. Če imamo neko pravilo, ki določa, da mora oseba ravnati na določen

način (npr. sprejeti varnostne ukrepe, ki jih določa pravna norma), naklepno

kaznivo dejanje drugega storilca ne pretrga vzročne zveze. Pravna norma, ki

določa, da je treba neko jamo pregraditi, zaščititi, da kdo ne pade, že na ta način

predvideva možnost, da nekdo pade in se poškoduje zaradi malomarnosti, ker ni

bila pokrita, ali pa, ker jo je nekdo vanjo pahnil. Če pa je varnostno pravilo v

celoti spoštovano oziroma ni namenjeno preprečitvi določenih dogodkov,

naklepno dejanje tretjega pretrga vzročno zvezo, saj gre za naključje v etiološkem

214 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 178–180. 215 Glej VSL sodba III Cp 1023/2015. 216 Več o pretrganju vzročne zveze v primeru zdravniške napake glej v nadaljevanju.

43

sosledju dogodkov. Če na primer pozabim pospraviti puško in mi jo nekdo ukrade

in ustreli nekoga tretjega, to, da sem pozabil pospraviti puško, nima nobene zveze

s strelcem, ki je izključno odgovoren za smrt. Pravna norma, ki določa, da je treba

strelno orožje ustrezno varovati in shranjevati, je namenjena temu, da se

preprečijo poškodbe tretjih oseb zaradi rokovanja z orožjem (otrok vzame puško

in ustreli tretjega, ker meni, da je igrača).

Ko naklepnemu dejanju prvega storilca sledi naklepno dejanje drugega storilca,

ne moremo govoriti o pretrganju vzročne zveze. Ne moremo se sklicevati na

kumulativno vzročnost. Drugače je, če sta ravnanji časovno oddaljeni. Če je neka

oseba huje telesno poškodovana in je hospitalizirana, zdravnik pa ji naklepno

vbrizga prevelik odmerek zdravila, kar povzroči smrt, potem je vzročna zveza

pretrgana in govorimo o naključju.

Od primera do primera pa presojamo, kadar naklepnemu ravnanju storilca sledi

malomarno ravnanje drugega storilca. Če je malomarno ravnanje drugega

storilca tako izjemno in malo verjetno, prvemu storilcu ni mogoče pripisati

odgovornosti za drugo, hujšo posledico. Na primer, da neko osebo huje telesno

poškodujemo, med vožnjo z rešilnim avtomobilom v bolnišnico pa se v reševalno

vozilo zaleti malomarni voznik in ta oseba zaradi posledic prometne nesreče umre.

V tem primeru pride do pretrganja vzročne zveze zaradi naključja. Če pa bi bila

oseba varno pripeljana v bolnišnico, umrla pa bi zaradi posledic zelo zahtevnega

kirurškega posega, ker ji je neizkušen anesteziolog vbrizgal prevelik odmerek

narkoze, tega ne moremo šteti kot naključje, ker so zapleti z narkozo relativno

pogosti in gre za predvidljivo posledico pri operaciji določene poškodbe.

4.6 Odgovornost za zdravniško napako

V današnjem življenju se pojem odškodninske obveznosti pojavlja praktično na

vsakem koraku, tudi pri vsakem poklicu. Zagotovo so poklici, ki so v današnjem

času dobili razsežnosti na področju odškodninskega prava, poklici, povezani z

zdravstvom. Zdravniki ne morejo pri svojem delu odgovarjati za vsak primer

neuspešnega zdravljenja, ker se, sploh na tem področju, pojavljajo okoliščine, na

katere zdravniško osebje ne more vplivati, navsezadnje zdravniki niso bogovi, kot

se radi izrazimo. Seveda, pa se pojavljajo tudi primeri, ki sejejo dvom o njihovi

usposobljenosti, strokovnosti in izkušenosti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije II Ips 744/2007, je protipravno ravnaje vsako ravnanje

(aktivno ali opustitev), ki odstopa od standarda skrbnosti in katerega predvidljiva

posledica je nastanek škodnega dogodka oziroma škode. Dalje navaja, da

navedeno velja tudi za področje medicine, kjer je potrebna profesionalna

44

skrbnost v skladu s pravili stroke, prepovedana posledica pa je kakršnokoli

poslabšanje zdravja.

V preteklosti so se pojavljala stališča, še posebej v medicinskih krogih, da je treba

problematiko med bolnikom in zdravstvenimi delavci reševati s pravili medicinske

stroke in etike. To naj bi izhajalo iz razmerja med njimi, ki so zlasti medčloveška

in se v njih vidijo predvsem etični elementi. Na drugi strani pa so pravniki trdili,

da je pravna urejenost družbe uvedena zaradi interesne konfliktnosti in zahteve

po pravni utrjenosti. 217 Danes lahko zagotovo rečemo, da sta ta dva pojma med

seboj močno povezana.

V slovenski pravni doktrini ne zasledimo akta, ki bi samostojno urejal odgovornost

zdravnikov za škodo, ki so jo utrpeli bolniki, zato se pojavi vprašanje, katera

pravila se uporabijo za reševanje teh vprašanj. 218 Razmerje med zdravnikom oz.

zdravstveno ustanovo in bolnikom je praviloma pogodbene narave in ne

nepogodbene, kakor bi lahko sklepali na prvi pogled. Ne glede na podlago morajo

biti podane vse predpostavke odškodninske obveznosti.219 Obveznost bolnika je

plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega

zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene

storitve, ki ima običajno značilnosti obligacije prizadevanja, kar pa negira v teoriji

splošno sprejeto mnenje, da se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna.

Možno je prisoditi nepremoženjsko škodo tudi, kadar je temelj za odškodninsko

obveznost kršitev pogodbe. Pri tem je treba, kot določa 246. člen OZ, za presojo

zahtevka smiselno uporabiti določbe OZ iz poglavja o nepogodbeni odškodninski

obveznosti.220 Bistvena razlika med pogodbeno in nepogodbeno odškodninsko

obveznostjo je, da se, po 240. členu OZ, pri prvi povzročitelj škode razbremeni

svoje odgovornosti, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da

je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe,

ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.221

217 Povzeto po A. Polajnar-Pavčnik, 1998, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in Medicina, str. 89. 218 Povzeto po prav tam, str. 94 in VSRS sodba in sklep II Ips 342/2014. 219 Pri pogodbeni so za te predpostavke kršitev pogodbe, pravno priznana škoda, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo ter odgovornost. Povzeto po I. Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, 28 (2002), 5, str. 841. 220 Glej VSK sodba Cp 503/2013 in N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, v: Konferenčni zbornik, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, 2016, str. 118. 221 Več o tem glej N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, v: Konferenčni zbornik, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, 2016, str. 116–118.

45

4.6.1 Zdravniška napaka

Opredelitev zdravniške napake je v teoriji ogromno. V 2. členu Zakona o

zdravniški službi222 je le splošno določeno, da morajo zdravniki pri uresničevanju

svojih pravic, svoboščin in dolžnosti vselej ravnati tako, da varujejo

nepristranskost in neodvisnost izvajanja zdravniške službe ter ugled zdravniškega

poklica. Mnogo je priročnikov in drugih del, ki so bili izdani tudi v okviru

Ministrstva za zdravstvo oziroma Zdravniške zbornice. V Glasilu zdravniške

zbornice lahko zasledimo članek Andreja Robina223, ki je opredelil napako kot

neuspeh izvedbe načrtovanega dejanja glede na nameravano ali uporabo

nepravilnega načrta. Vendar je takšna opredelitev presplošna, saj govori samo o

napaki, ne pa o zdravstveni napaki. V primeru vzročne povezanosti neugodnega

izida, ki je povzročil občutno poslabšanje zdravja, zaradi očitnega odstopanja od

pravil stroke govorimo o zdravstveni napaki. Opredelitve zdravstvene napake se

razlikujejo glede na to, kolikšna škoda mora pacientu dejansko nastati oziroma

ali je bistveno, da nastane škoda pacientu, da govorimo o zdravniški napaki.

Nekateri trdijo, da zdravstvena napaka ni vsak odklon od norm strokovnega

ukrepanja, temveč le tisto dejanje, ki bolniku povzroči bistveno škodo na zdravju

ali premoženju. To so predvsem namerno storjena odstopanja (naklep), opustitev

zdravstvene pomoči in malomarno zdravljene. Pri vseh ostalih odstopanjih, ki

povzročijo občutno škodo, kjer take povezanosti ne ugotovimo in je zato do

neugodnega izida prišlo po naključju, pa moramo govoriti o nesreči pri zdravljenju

(zdravljenje v pomenu zdravstvene oskrbe). Vsako napačno ukrepanje torej ni

zdravstvena napaka.224 Na drugi strani pa je Ministrstvo za zdravje v navodilih o

poročanju in notranji preiskavi zapisalo, da je zdravstvena napaka dogodek, ki

pomeni odstopanje od tega, kar je pravilno in odstopa od pričakovanih norm.

Tako o napaki govorimo tudi takrat, ko ne pripelje do škodljivosti. 225

Prav tako je Ministrstvo za zdravje imenovalo posebno komisijo, v kateri so

sodelovali zdravniki in pravniki, ki so oblikovali definicijo zdravstvene napake:

»Zdravstvena napaka je napaka, ki se zgodi pri opravljanju zdravstvene

dejavnosti. Pomeni odstopanje od pričakovanih norm zdravstvene stroke in od

tega, kar se v stroki smatra kot običajno in pravilno.« Takšna definicija zadostuje

222 Zakon o zdravniški službi, Uradni list RS, št. 98/1999, 67/2002, 86/2002 – ZOZPEU, 15/2003, 45/2003 – UPB1, 2/2004, 36/2004 – UPB2, 47/2006, 68/2006 – ZSPJS-F, 72/2006 – UPB3, 15/2008 – ZpacP, 58/2008, 107/2010 – ZPPKZ, 40/2012 - ZUJF 223 Glej http://www.zdravniskazbornica.si/isis/1081/2011/117/9/trdovratnost-zavajajocega-izraza-zdravniska-napaka-in-mednarodna-klasifikacija-varnosti-pacientov-1 (28. 10. 2016). 224 http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/Zdravstvene-napake.pdf (28. 10. 2016). 225 http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja_in_prioritete/zdravstveno_varstvo/kakovost_in_varnost/porocanje_o_zapletih/navodila_o_porocanju_in_notranji_preiskavi/ (28. 10. 2016) .

http://www.zdravniskazbornica.si/isis/1081/2011/117/9/trdovratnost-zavajajocega-izraza-zdravniska-napaka-in-mednarodna-klasifikacija-varnosti-pacientov-1


http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/Zdravstvene-napake.pdf

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja_in_prioritete/zdravstveno_varstvo/kakovost_in_varnost/porocanje_o_zapletih/navodila_o_porocanju_in_notranji_preiskavi/


46

tako medicinskemu kot pravnemu pogledu na napako v postopku ali napačnem

izboru zdravljenja.226

Zdravstvena napaka se lahko pripeti v primeru izvajanja zdravstvene dejavnosti,

ki obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi

medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci oziroma delavke in

zdravstveni sodelavci oziroma sodelavke pri varovanju zdravja, preprečevanju,

odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev (1. člen Zakona o

zdravstveni dejavnosti227). Ko govorimo o zdravstveni napaki, si predstavljamo

napako, ki jo kirurg opravi pri kakšni zapleteni operaciji ali pa zdravnik v zvezi z

napačnim zdravljenjem neke hude bolezni. Vendar se zdravniške napake, kot je

navedeno zgoraj, nanašajo na celotno zdravstveno dejavnost, kar pomeni, da se

nanašajo na primarno, sekundarno in terciarno raven. To pomeni, da se

nanašajo228 tako na osnovno zdravstveno in lekarniško dejavnost, delovanje

specialističnih ambulant in bolnišnično dejavnost ter opravljanje dejavnosti klinik,

kliničnih inštitutov ali kliničnih oddelkov ter drugih pooblaščenih zdravstvenih

zavodov.229

V definiciji je navedeno, da je prišlo do odstopanj od pričakovanih norm

zdravstvene stroke. Tukaj pride do odstopanja od 45. člena ZZDej, se pravi, da

zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ne opravljajo zdravstvene dejavnosti

v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije

oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Vendar pa je treba v tej zvezi

upoštevati tudi 56. člen ZZDej, ki določa, da zdravstveni delavec lahko odkloni

zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in mednarodnimi

pravili medicinske etike, o čemer mora obvestiti zdravstveni zavod, ki mora

bolniku zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja

zdravstvenega varstva. Vendar pa zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne

medicinske pomoči.

Glede na 45. člen ZZDej gre torej za zdravstveno napako tudi, če zdravnik ne

nudi primerne zdravstvene storitve ob vsem spoštovanju človeškega dostojanstva

in pravice bolnikov. Spoštovati mora zakone in svoje obveznosti, razen, če bi bili

ti zakoni ali obveznosti v nasprotju s koristjo bolnika, odkloniti mora sodelovanje

226 Gej tudi N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, v: Konferenčni zbornik, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, 2016,, stran 112. 227 Zakon o zdravstveni dejavnosti Uradni list RS, št. 9/1992, 26/1992, 37/1995, 8/1996, 90/1999, 98/1999 – ZZdrS, 31/2000, 36/2000 – ZPDZC, 45/2001, 86/2002 – ZOZPEU, 135/2003 – odl. US, 2/2004, 36/2004 – UPB1, 80/2004, 23/2005 – UPB2, 15/2008 – ZPacP, 23/2008, 58/2008 – ZZdrS-E, 77/2008 – ZDZdr, 40/2012 – ZUJF in 14/2013 (v nadaljevanju ZZDej). 228 Glej 2. člen ZZDej. 229 Več o tem glej ZZDej od 7. člena do 17. člena.

47

z osebami, ki nezakonito ali nestrokovno opravljajo zdravstveni poklic,230 ker

lahko sodelovanje bolnika s takšno osebo hitro pripelje do povzročitve škode

bolniku.

V primeru ugotavljanja zdravniške napake se moramo vprašati tudi, s kakšno

skrbnostjo morajo zdravniki ravnati. Zagotovo ne s skrbnostjo povprečno

skrbnega človeka, ampak strožje. Kot že navedeno, morajo ravnati v skladu z

zdravniško doktrino, česar pa povprečno skrben človek ne pozna. Presoja se torej

skrbnost dobrega strokovnjaka. Drugi odstavek 6. člena OZ določa, da morajo

udeleženci obligacijskih razmerij iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo

skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Govorimo o skrbnosti dobrega

strokovnjaka (profesionalna skrbnost). Zdravstveni delavci praviloma ne

odgovarjajo neposredno za nastalo škodo, ampak objektivno231 odgovarja njihov

delodajalec (tako zdravstvena ustanova ali zasebni zdravnik). Vendar odgovarja

le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba.232 Zdravnik pa ne ravna tako, kot

je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Ravnanje

zdravstvenega delavca (strokovnjaka) se bo presojalo od primera do primera,

kakor bi ravnal normalni (povprečni) zdravstveni delavec (strokovnjak s tega

področja).233 Ena pomembnih meril za presojanje profesionalne skrbnosti so tudi

pravila stroke, ki so se izoblikovala na določenem področju in na katere tudi

napotuje 45. člen ZZDej.234 Ker gre za strokovnjake, je treba po našem mnenju

upoštevati – poleg objektivnih – tudi subjektivna merila; vendar kvečjemu kot

merilo korekcije navzgor (kot višji standard). Torej, če ima določen strokovnjak

več znanj od (večine) njegovih kolegov oz. določena posebna znanja, potem se

bo težje razbremenil odgovornosti.235

Tako torej pojem zdravniške napake dejansko povezujemo z negativnim

odstopanjem od medicinskega standarda. Tega zdravniki definirajo kot standard,

ki predstavlja trenutno stanje znanja zdravstvene vede in zdravniških izkušenj, ki

je potrebno za uspešen način zdravljenja, ki se je potrdil tudi v praksi (Radišić,

2009: 13).236 V resnici gre za standarde, ki so posebno določeni za vsako vrsto

zdravljenja in so definirani s strani zdravniške stroke. Medicinski standard je treba

napolniti v vsakem posebnem primeru in je torej dinamična kategorija, saj je

230 2. člen Kodeksa medicinske deontologije. 231 Povzeto po I. Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, 28 (2002), 5, str. 843. 232 Povzeto po VSRS sodba II Ips 245/2001. 233 Gej tudi N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, v: Konferenčni zbornik, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, 2016, str. 113. 234 N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, 2009, Obligacijsko pravo, Splošni del, str. 144. 235 N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, v: Konferenčni zbornik, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, 2016, str. 113. 236 Prav tam, str. 113.

48

podvržen spremembam in napredku medicine. Spremenljivost je ena izmed

glavnih odlik standarda.

V pojem zdravniške napake v širšem smislu237 (zdravstvene napake) uvrščamo238:

1) Napake v postopku ali izboru zdravljenja (zdravniška napaka v ožjem smislu):

Pri napakah v postopku ali izboru zdravljenja morajo sodišča najprej poiskati

odgovor na vprašanje, kakšno je tisto pravilno ravnanje zdravnika v primeru

poškodb (bolezni), ki ga določajo pravila stroke. Šele ko najdejo odgovor na to

vprašanje, lahko nadalje ugotavljalo, ali so bili posegi zdravnikov, zaposlenih pri

toženi stranki, v skladu s pravili stroke (doktrino) oziroma, povedano drugače, ali

so bili opravljeni lege artis ter ali je zaradi teh posegov prišlo do posledice.239

V to skupino spadajo tudi zamude v zdravljenju. Ne moremo govoriti o zdravniški

napaki in posledično odškodninski odgovornosti medicinskega osebja, ker bolnik

zaradi svojega malomarnega ravnanja ne gre pravočasno k zdravniku in to stori

šele, ko ga ni več mogoče ozdraviti ali pa mu ostanejo druge posledice. Govorimo

o zamudi zaradi malomarnega, nestrokovnega obravnavanja bolnikov s strani

medicinskega osebja. V primeru onkološke zamude (in drugih zamud v zdravstvu)

sloni pripisljivost škodljive posledice na konceptu opustitvene vzročnosti, ki jo

predpostavljata dva ključna elementa. Prvi je zapoved pravne norme, ki subjektu

nalaga neko misel in se v primeru zdravniških napak sklicuje na pravila stroke, ki

so veljala na nekem zdravstvenem področju v obdobju, ko bi zdravnik moral

ravnati po pravilih stroke. Drugi element je hipotetična rekonstrukcija

alternativnega odvijanja stvarnih dogodkov, če bi subjekt ravnal tako, kot določa

pravna norma. Ko proučimo ta dva elementa, lahko ugotovimo, ali obstaja

vzročna zveza med opustitvenim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče se mora

vprašati, ali bi se stanje bolnika pomembno spremenilo, če bi zdravstvena služba

pravočasno odkrila rakavo obolenje.240

2) Napake pri pojasnilni dolžnosti (nezavestna privolitev):

Zelo pogosto se v sodni praksi pojavljajo primeri zdravniških napak zaradi

opustitve pojasnilne dolžnosti. V 20. členu ZPacP je ta dolžnost tudi izrecno

predpisana. V angleškem pravu velja, da mora biti tveganje sprejeto samostojno,

voljno.241 Načeloma velja, da 1.) morata biti obseg in podrobnost pojasnila v

237 N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, Konferenčni zbornik, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2016, str. 112. 238 Primerjaj VSRS sodba II Ips 88/2009. 239 Glej VSL sklep II Cp 250/2000. 240 Povzeto po Varanelli L., Vzročnost v sodobni medicini, v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 31 (2012), 34, Gospodarski vestnik, str. IV. 241 The risk has to be willingly accepted. Citirano po G. Samuel, 2010, Law of obligation, str. 271. Več o tem glej prav tam str. 277 in 278.

49

obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, 2.) se mora opozorilo nanašati na

redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in

statistično pogostejša tveganja, 3.) mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja

predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo

pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene

bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.242

Vendar sodna praksa opozarja, da pacientova morebitna privolitev v ravnanja

contra legem artis ne more biti pravno veljavna.243 Tudi če zdravnik pacienta v

naprej obvesti o tem, da se morda lahko pripeti strokovna napaka (ker je utrujen,

izčrpan, preobremenjen, živčen, odvisen od kakšnih substanc ...), to

odškodninske odgovornosti zdravstvene ustanove ne izključuje. 22. člen ZPacP

določa, da zdravnik sme pacientu le izjemoma zamolčati podatke o njegovem

zdravstvenem stanju, če glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo

povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben

odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem

zdravstvenem stanju popolnoma obveščen. Zdravnik mora spoštovati pacientovo

zahtevo, da se mu podatki o njegovem zdravstvenem stanju ne sporočijo, razen

če bi drugim grozila resna zdravstvena škoda.

3) Napake pri vodenju medicinske dokumentacije:

Pomanjkljivi zapisniki o posegu in pregledih predstavljajo bistveno strokovno

napako delovnega procesa zdravstvene ustanove. Prav tako lahko slaba

medicinska dokumentacija predstavlja težavo dokazovanja v primeru

odškodninskih tožb proti zdravstvenemu osebju.244

4) Napake v organiziranju dela in vršenju nadzora:

Možni so primeri, ko bolnišnica pred operacijo ni ustrezno organizirala dela, ker

niso bile opravljene vse potrebne preiskave in operater pred operacijo ni osebno

pregledal tožnice in se na zahtevno operacijo ni mogel pripraviti. Vendar je treba

presoditi, ali je pomanjkanje organizacije razlog, da je nastopila neka škodljiva

posledica.245

5) Napake pri uporabi medicinskih pripomočkov in aparatov:

Od izvajalcev zdravstvenih storitev se zahteva, da ravnajo z večjo skrbnostjo tudi

v zvezi s pravilno uporabo medicinskih (tehničnih) pripomočkov in naprav, da se

uporabljajo v skladu z navodili in relevantno strokovno literaturo. Še posebej to

velja za obratovanje tehničnih naprav, ki so za paciente vitalnega pomena. Z njimi

242 VSRS sodba in sklep II Ips 94/2015. 243 VSRS sklep II Ips 302/2011. 244 Primerjaj VSRS sklep II Ips 32/2012. 245 VSRS sodba II Ips 581/2004.

50

naj bi se seznanili, kolikor je za ljudi, odprte in dojemljive za tehniko in

naravoslovje, možno in razumno. Medicinske tehnične pripomočke naj bi toliko

obvladali, da lahko z njimi pravilno delajo in tudi da preprečijo morebitno škodo

za pacienta, če bi se ti pokvarili. Ker uporaba teh pripomočkov ni brez nevarnosti

za pacientovo življenje in zdravje, so tudi zahteve glede skrbnosti pri njihovi

uporabi (tudi v smislu nadzora in varnostnih ukrepov) zelo visoke.246

4.6.2 Pretrganje vzročne zveze v zdravstvu

Ločiti moramo pojem zdravniške napake od drugih pojmov, ki se pojavljajo v

medicini, ko pride do škodljivih učinkov za bolnika. Zdravstveno osebje namreč

ne more odgovarjati za vse negativne posledice, ki nastanejo, ker so te lahko

rezultat nepredvidljivih dogodkov, situacij, zapletov in drugih naključij, ki se

pojavijo. Kar je najbolj pomembno, pa je to, da se človeška telesa različno

odzovejo na posamezna zdravljenja ali tudi zdravila, saj je nekdo lahko alergičen

na neko sestavino v zdravilu, pa se tega ne ve. Najpogosteje se v primeru nekega

negativnega rezultata v medicini govori o komplikacijah (zapletih). Gre za zaplete,

ki nastanejo med zdravljenjem, ki je sicer strokovno neoporečno in opravljeno z

največjo možno skrbnostjo.247 Pojavljajo se naključno in jih kljub predvidljivosti

ni možno preprečiti. V primeru zapleta je zato odškodninska odgovornost

zdravstvene ustanove izključena (Sodba in sklep II Ips 254/2007248).

Kot drugi institut, ki pretrga vzročno zvezo in zajema naključje, se pojavljajo

nesreče pri zdravljenju,249 ki jih obravnavamo kot nehoten, nepričakovan,

naključen dogodek, ki nastane ob vsej potrebni skrbnosti v njenem najširšem

smislu besede in spravi bolnika v dodatno nevarnost za nastanek škode za

zdravje, ki celo stori dodatno škodo zdravju ali pa morebiti neposredno ali

posredno povzroči smrt. Ta definicija velja ob predpostavki, da so bili sprejeti vsi

potrebni ukrepi, ki zmanjšajo možnost nastanka nesreče na najnižjo možno

raven. Kar komplikacije ločuje od nesreče, je to, da so neizogiben in znan

spremljevalec zdravniške dejavnosti, vendar vseeno govorimo o naključnem

pojavljanju.250 Naj navedeno ponazorim na primeru. Med težko operacijo

možganov (odstranjevanje tumorja) je pacientu počila žila, zaradi pritiska, ki je

nastal v žili. Ta pojav je med takšno operacijo znan, ker se pojavi sicer v zelo

redkih primerih in se mu ni mogoče izogniti. V tem primeru je prišlo do zdravniške

komplikacije in pacient je umrl. Kadar pa bi pacient umrl zaradi tega, ker je

246 Povzeto po VSRS sodba II Ips 288/2012. 247 VSRS sodba II Ips 385/2006. 248 Glej tudi VSRS sodba II Ips 1145/2008 249 Povzeto po prav tam str. 47 in 48. 250 Povzeto po V. Flis, 1994, Medicinska napaka, Medicina in pravo II, str. 48.

51

prenehala delovati naprava, ki med operacijo skrbi za pravilno bitje srca in

predihavanje pacienta, bi šlo za zdravniško nesrečo.

Komplikacije in nesreče torej pretrgajo vzročno zvezo med protipravnim

ravnanjem zdravnika in škodno posledico, ki je nastala pacientu. Kadar je govora

o dogodku, ki ni v vzročni zvezi z zdravniško napako, takšno medicinsko

komplikacijo pravno označimo kot slučaj (casus).251

Do pretrganja vzročne zveze v odškodninski odgovornosti zdravnika lahko pride

tudi, ker je bil pacient ponovno operiran ali želi biti nemudoma ponovno

operiran.252 Pacient tako na lastno željo utrpi še več operativnih posegov in

vzročna zveza med prvim posegom in končno škodo je pretrgana oziroma

nedokazljiva.

Upoštevati moramo tudi, da ima vsaka bolezen (tudi poškodba) svoj naravni

potek. V primerih bolezni in zdravstvenih stanj, ki so posledica naravnega teka

bolezni in jih ni mogoče preprečiti, ne gre za odškodninsko odgovornost.253

4.6.3 Pretrganje vzročne zveze tretjega zaradi zdravniške napake

Nekaj o tem smo že govorili, vendar bomo v tem poglavju zadeve nekoliko

razčlenili. Ni namreč vseeno, kakšno škodo je povzročil prvi povzročitelj škode,

da je oškodovani moral poiskati medicinsko pomoč. Lahko, da ravnanje storilca

ni bilo tako, da bi ogrožalo življenje oškodovanca, ampak je bila zdravniška

napaka takšna, da je poškodovani zaradi tega na primer umrl ali pa je dobil hujše

telesne poškodbe. Na primer, storilec je porezal oškodovanca z nožem po roki;

čeprav rana ni bila huda, je ta obiskal zdravnika, ki pa ga je odslovil, češ da rana

ni tako huda, da bi jo bilo treba zdraviti. Kasneje je pacient v rano dobil bakterijo,

zaradi česar so mu odrezali roko. V tem primeru storilcu ni mogoče pripisati

kasnejše posledice, ki je izven rednega toka dogodkov. 254 To, da je oškodovani

dobil bakterijo pri tako majhni rani je naključje. Zdravnik, pa, če bi ravnal dovolj

skrbno, bi rano razkužil, kar bi preprečilo nastanek bakterije. Zdravniška napaka

je zato pretrgala vzročno zvezo med urezom in končno posledico. Seveda pa bi

bil storilec odgovoren, če oškodovani ne bi iskal zdravniške pomoči, ker bi šlo le

za manjšo ureznino in bi prišlo do enakega zaključka.

251 N. Samec Berghaus, R. Felicijan Pristovšek, Nova dognanja o odškodninski odgovornosti zdravnika, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, v: Konferenčni zbornik, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje med pacientom in zdravnikom, 2016, str. 115. 252 A. Pitako, Odvetnik in medicinsko pravo, Odvetnik: glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, XI (2009), 2, str. 5. 253 Glej VSRS sodba II Ips 334/2010. 254 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 180–181.

52

Upoštevati moramo primere, ko ravnanje storilca morda privede do smrti,

zdravniška napaka pa se je neodvisno umestila v etiološko verigo dogodkov in

privedla do smrti (ali druge hude poškodbe) pacienta. V takem primeru sta

storilec in zdravnik odgovorna za smrt oziroma težjo telesno poškodbo. Gre za

kumulativno vzročnost.

Do prekinitve vzročne zveze torej pride, če je napaka zdravnika posebno huda

(huda malomarnost zdravnika, culpa gravis) in bi (kadar je končna posledica

smrt) oseba z visoko verjetnostjo preživela, če zdravnik ne bi storil tako hude

napake oziroma oseba ne bi imela tako hudih telesnih poškodb. V takem primeru

storilcu ni mogoče pripisati odgovornosti za kasnejšo posledico.255

Vsekakor ne pride do pretrganja vzročne zveze, ko nastopi smrt oškodovanca

zaradi protipravnega ravnanja neke osebe, na primer, da oškodovanca zastruplja

z arzenikom, zdravnik pa s skrbnim pregledom smrti ne bi mogel preprečiti. 256

Oškodovani je zaradi slabega počutja obiskal zdravnika, pa ta ni dovolj vestno

opravil preiskave in je oškodovanca poslal domov, kjer je ta tudi umrl.257 Umrl bi

kljub ustreznemu zdravljenju, ker je arzenik že toliko zastrupil telo. V takem

primeru zdravstveno osebje ne odgovarja. Drugače je seveda, če obstaja

najmanjša možnost preživetja oškodovanca.258

V praksi se pojavljajo tudi primeri, ko je zdravniška napaka razvidna šele, ko sta

nevarnost in tveganje za zdravje in življenje pacienta kot posledica prvega

ravnanja prenehala. V tem primeru pride do pretrganja vzročne zveze, ker je

končni izid popolnoma atipičen in kavzalen.259 Povzročitelj prometne nesreče

namreč ne more odgovarjati za smrt poškodovanega, ko je ta že bil pozdravljen,

pa se je odločil za lepotni poseg, ker mu je od zloma nosu (ki je posledica

prometne nesreče), ostala lepotna napaka (na nosu je imel izboklino), med

lepotno operacijo pa je prišlo do komplikacij in je umrl.

O pretrganju vzročne zveze zaradi zdravniške napake je odločalo Vrhovno sodišče

Republike Slovenije v zadevi II Ips 97/2009. V tej zadevi je tožnik padel z lestve

kot delavec na delovnem mestu. Zaradi posledic padca je zahteval plačilo

odškodnine od delodajalca in zavarovalnice, pri kateri je imel njegov delodajalec

zavarovano svojo civilno odgovornost. Tožnik je utrpel večfragmentalni

zunajsklepni prelom spodnjega dela leve golenice, kar je terjalo intenzivno

zdravljenje tudi z namestitvijo Schancovega vijaka. Poškodba je terjala trikratno

operacijo v anesteziji, bolnišnično zdravljenje, zamavčenje in uporabo bergel.

255 Povzeto po prav tam, str. 180–181. 256 Povzeto po G. Samuel, 2010, Law of obligations, str. 273. 257 Barnett v Chelsea¸and Kenşington Hospital Management Committee (1969). 258 Glej tudi S. Hedley, 2006, Tort, str. 280 in 281. 259 Povzeto po L. Varanelli, 2016, Vzročna zveza in naključje, str. 180 in 182.

53

Bolečinsko obdobje je bilo relativno dolgo z bolečinami, ki so postopno pojemale,

v prihodnosti pa bodo občasne in lažje. Vprašanje, ki je za nas pomembno v tej

zvezi, je, ali je mogoče razmejiti škodo, povzročeno s padcem z lestve in škodo,

ki je nastala zaradi neustreznega zdravljenja, kar se nanaša predvsem na

namestitev Schancovega vijaka ob operaciji spodnjega dela tožnikove leve

golenice. Presojeno je torej bilo, ali je nastala škoda morda tudi posledica

zdravniške napake, kar bi pomenilo, da ob upoštevanju teorije o adekvatni

vzročnosti ne bi bile v celoti podane posledice ravnanja in opustitev povzročitelja

škode. V obsegu odločitve o ugovoru pretrganja vzročne zveze zaradi

neustreznega zdravljenja so praviloma pomembne okoliščine, ki so dejanske

narave in torej spadajo v sklop ugotovljenega dejanskega stanja.260 O obsegu

tožniku nastale nepremoženjske škode sta bili upoštevani mnenji dr. M. S. in

Komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz Ljubljane. Vendar pa izvedenec o

spornih dejstvih ne razsoja. V obravnavanem primeru to pomeni, da je stvar

sodišča, ali bo ob upoštevanju vseh okoliščin primera (pravno) presodilo

pravilnost ugotovitve o tem, ali gre za pretrganje vzročne zveze in v kolikšnem

odstotku je mogoče pripisati nastanek škode načinu zdravljenja. Sodišče je

presodilo, da ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin ni mogoče z

zanesljivostjo sprejeti pravnega sklepanja, po katerem bi namestitev omenjenega

vijaka pretrgala vzročno zvezo z okoliščinami, povezanimi z nastankom škode, in

da bi zaradi medicinskega posega, ki je bil utemeljen, ob navedenih okoliščinah

tožniku mogla nastati dodatna škoda, za katero toženi stranki ne bi odgovarjali.

Sodišče ni sprejelo razlage o (delnem) pretrganju vzročne zveze zaradi

zatrjevanega nepravilnega zdravljenja ob zmanjšanju življenjske aktivnosti in

skaženosti).

Nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne.261

Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje

(konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati,

če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji

naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente

ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje

preprečilo škodo, je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato

podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen).

V primeru presojanja zdravniške napake imajo veliko vlogo sodni izvedenci, kar

je logično, saj so sodniki poznavalci prava, ne medicine. Kakšna bo končna sodba,

je odvisno od izvedeniških mnenj, iz katerih se da razbrati, koliko je medicinsko

260 Vendar pa je težava vzročnosti tudi materialnopravno vprašanje, na kar mora revizijsko sodišče v skladu z določbo 371. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. 261 VSRS sodba II Ips 183/2015.

54

osebje prispevalo k nastanku končne škode, če sploh.262 Zelo težko je namreč

dokazati, da je na končno škodo vplivala medicinska oseba med samim

zdravljenjem in ni povečana škoda rezultat delovanja prvotnega povzročitelja

škode. To je tudi razlog, da je takšnih primerov, kjer bi se prvotni povzročitelj

škode skliceval na pretrganje vzročne zveze (tudi delne) zaradi zdravniške

napake, zelo malo.

4.7 Odškodninska obveznost države v primeru posledic, ki nastanejo zaradi obveznega cepljenja

Cepljenje je predmet diskusije že vrsto let. Na eni strani imamo zagovornike

obveznega cepljenja, ker naj bi s tem izkoreninili nekatere nalezljive, celo

smrtonosne bolezni, na drugi strani pa tiste, ki poudarjajo morebitne posledice,

ki jih lahko na človeškem telesu pusti cepljenje. Na splošno je to vprašanje najbolj

vidno na področju obveznega cepljenja otrok.263

Vprašanje obveznega cepljenja je bilo tako pereče, da se je pojavilo celo pred

Ustavnim sodiščem RS, ki je v odločbi št. U-I-127/01 ocenilo, da je obvezno

cepljenje, ki ga je zakonodajalec določil v prvi alineji prvega odstavka 22. člena

Zakona o nalezljivih boleznih,264 primeren ukrep za dosego zasledovanega

legitimnega cilja, tj. preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni. Ocenjuje,

da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti,

presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih

pojavov tega ukrepa. Je pa Ustavno sodišče v isti odločbi ugotovilo, da je bil ZNB

v neskladju z Ustavo RS, ker ni urejal postopka in pravic prizadetih v zvezi z

ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in

ker ni urejal odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega

cepljenja utrpi posameznik. Te dileme je rešil zakonodajalec z Zakonom o

spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih265. Tako ima po 53.a

členu ZNB vsaka oseba, ki je z obveznim cepljenjem utrpela škoda na zdravju, ki

se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, pravico do

odškodnine. V primeru smrti osebe, ki je posledica cepljenja, pa imajo pravico do

odškodnine zakonec oziroma partner, s katerim je oseba živela v zunajzakonski

skupnosti, njeni otroci in starši.266 Razlog za določitev odgovornosti je, da je

262 Angleži si tukaj pomagajo z »Boloam test«, vendar se pojavljajo kritike tega testa, v smislu, da je zastarel. Več o »Boloam testu« glej S. Hedley, 2006, Tort, str. 199 in 200. 263 Več o tem glej N. Kompare, Obvezno cepljenje otrok proti nalezljivim boleznim v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 34 (2015), 10, Gospodarski vestnik, str. 17. 264 Zakon o nalezljivih boleznih, Uradni list RS, št. 69/1995 (v nadaljevanju ZNB). 265 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nalezljivih boleznih Uradni list RS, št. 119/2005 (v nadaljevanju ZNB-A). 266 Glej tudi N. Kompare, Obvezno cepljenje otrok proti nalezljivim boleznim v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 34 (2015), 10, Gospodarski vestnik, str. 17. in J. Pogačnik, Kršitev predpisov v obstoječem

55

država zaradi očitnih koristi predpisala obvezno cepljenje, če pa izjemoma zaradi

cepljenja vendarle nastane škoda (ki presega dajatve, zagotovljene v okviru

socialnih zavarovanj), jo krije država.267 Kot škoda na zdravju, ki se kaže v resnem

in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, se ne šteje škoda, ki je posledica

strokovne nepravilnosti pri opravljanju cepljenja ali je posledica neustrezne

kakovosti cepiva v skladu s predpisom, ki ureja zdravila. Kadar je škoda na

zdravju ali smrt osebe, ki se je cepila, nastala kot posledica nepravilnega ravnanja

strokovnih oseb pri cepljenju ali neustrezne kakovosti cepiva, se za odškodninsko

odgovornost oziroma odgovornosti proizvajalca cepiva uporabljajo predpisi

civilnega prava.268

Pred sprejetjem ZNB je bil v veljavi Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi

boleznimi,269 vendar je ZVPNB urejal nekoliko strožjo ureditev, kot pa jo je uvedla

novela ZNB-A. ZVPNB je določal, da je družbenopolitična skupnost, katere organ

je odredil imunizacijo, seroprofilakso ali kemoprofilakso, odgovorna za nastalo

škodo, ki je nastala na zdravju osebe z obvezno imunizacijo proti nalezljivim

boleznim. ZNB-A pa to določa samo za škodo na zdravju, ki se kaže v resnem in

trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij. Novela ZNB-A, ki velja od 13. 1. 2006,

ne določa, da se za postopke, ki so se začeli pred njeno uveljavitvijo, pa se še

niso zaključili, uporabljajo določbe 53.a člena270. Vrhovno sodišče je zato, da bi

zapolnilo vrzel v ZNB, odločilo, da se za primere, ki so se začeli pred sprejetjem

novele ZNB-A, uporabijo določbe prej veljavnega ZVPNB.271

Cepljenje je zato takšna dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti ni

mogoče vedno preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni

povečano nevarnost nastanka škode. Cepljenje velja za nevarno dejavnost in

odgovornost države je zato objektivna. 272 To pomeni, da mora oseba, ki je bila

cepljena, dokazati le, da ji je nastala škoda. Vzročna zveza med cepljenjem in

nastalo škodo se domneva,273 odgovornost pa je objektivna. Pri objektivni

odškodninski obveznosti oškodovanec ni dolžan dokazati vzročne zveze kot

predpostavke odškodninske obveznosti, ampak lažje dokazljivo posredno pravno

sistemu obveznega cepljenja v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 25 (2006), 49/50, Gospodarski vestnik, str. 6. 267 M. Bukovec, M. Dolenc, E. Kerševan, D. Možina, M. Senih, V. Šter, Ž. Urankar, A. Vlahek, J. Zobec, 2015, Odškodninska odgovornost države, str. 54 in 55. 268 Glej tretji in četrti odstavek 53 a člena ZNB. 269 Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, Uradni list SRS, št. 18/1987 (v nadaljevanju ZVPNB). 270 Določa pa to za 53.b in 53.c člen ZNB. 271 VSRS sodba II Ips 1253/2008. 272 VSRS sodba II Ips 1253/2008. 273 Za obstoj odškodninske obveznosti po principu objektivne odgovornosti je ključna vzročna zveza med obratovanjem nevarne stvari oziroma opravljanjem nevarne dejavnosti ter škodo in ne vzročna zveza med škodo in (morebitnim) protipravnim ravnanjem ali opustitvijo odgovorne osebe. Več o tem glej VSL sodba in sklep I Cp 3418/2012.

56

pomembno dejstvo, to je obstoj zveze med nevarno dejavnostjo, torej

cepljenjem, in škodo oziroma t. i. domnevno bazo. Če je domnevna baza

dokazana, se vzročna zveza domneva.274 149. člen OZ določa, da se za škodo,

nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz

te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ker se

torej vzročna zveza domneva, je država tista, ki mora dokazati, da škoda ni

posledica te (nevarne) dejavnosti, temveč drugih okoliščin. S tem bi dokazala

pretrganje vzročne zveze in se izognila odškodninski obveznosti.

Obvezno cepljenje se lahko tudi opusti. Razlogi za opustitev cepljenja so lahko

alergija na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem

odmerku istega cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s

cepljenjem. Razlog so tudi akutne bolezni ali vročinska stanja, zaradi katerih se

cepljenje začasno odloži.275 Vrhovno sodišče lahko v primeru sodnega spora izda

tudi začasno odredbo za zadržanje cepljenja, če obstaja najmanjša verjetnost, da

bo prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo smrti.276

Nekateri teoretiki vidijo težave v zvezi s kršitvijo nekaterih predpisov, ki se

pojavljajo zaradi uzakonjenega obveznega cepljenja. Tako naj bi prihajalo do

kršitev 22.a člena ZNB glede ugotavljanja morebitnih razlogov za opustitev

cepljenja ter 47. člena ZPacP glede obveščenosti pacienta in pojasnilne

dolžnosti.277

4.7.1 Vprašanja v povezavi z obveznim cepljenjem

Vprašanje, ki se na tem mestu pojavlja je, kaj se zgodi v primeru, ko starši

odklonijo obvezno cepljenje otroka, otrok zboli za tuberkulozo in mu v naši

bolnišnici ne uspejo več pomagati, glede na metode, ki jih izvajajo v Sloveniji in

so te metode v skladu z medicinskim standardom. Bi pa mu življenje najverjetneje

lahko rešili v sosednji Avstriji, kjer izvajajo drugačno, boljšo metodo zdravljenja

dotične bolezni. Kako je z odškodninsko obveznostjo slovenske bolnišnice napram

staršem, ki trdijo, da je šlo za zdravniško napako? Na tem mestu je potrebno

poudariti, da ima vsakdo pravico odkloniti predlagani medicinski poseg.278 35.

člen ZPacP pa določa, da v primeru otrok, ki niso sposobni privoliti v medicinski

poseg oziroma zdravstveno oskrbo (načeloma otroci do 15 leta) dajo privoljenje

njegovi starši oziroma skrbnik. Res je, da ZNB v 57. členu določa globo za primer

274 N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 849. Glej tudi VSRS sklep II Ips 470/2004 in VSL sklep I Cp 711/2011. 275 Več o tem glej 22.a člen ZNB. 276 VSRS sklep X Ips 326/2009. 277 Več o tem glej in J. Pogačnik, Kršitev predpisov v obstoječem sistemu obveznega cepljenja v: Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 25 (2006), 49/50, Gospodarski vestnik, str. 6 in 7. 278 Glej 5. člen ZPacP in 30. člen ZPacP.

57

neupravičene odklonitve obveznega cepljenja ampak fizično v zdravstveni poseg

ni mogoče nikogar prisiliti. Menim, da v zgoraj opisanem primeru ne moremo

govoriti o zdravniški napaki, ker ne pomeni odstopanja od pričakovanih norm

zdravstvene stroke in od tega, kar se v stroki smatra kot običajno in pravilno.

Metoda zdravljenja ni bila napačna, saj se je uporabljala kot uveljavljena metoda.

V primeru, ko pa dejansko lahko govorimo o zdravniški napaki se pojavi

vprašanje, ali bi lahko v tem primeru govorili o pretrganju vzročne zveze, med

protipravnim ravnanjem zdravstvenih delavcev in nastalo škodo. Zgoraj sem

omenila, da se vzročna zveza pretrga v primeru, ko oškodovani pri polni zavesti

odkloni zdravljenje. Če bi zavzeli to stališče, bi moralo enako veljati tudi za tiste,

ki se niso cepili iz zdravstvenih razlogov (na primer alergija na cepivo). Ne

moremo postavljati dvojnih standardov zdravljenja za tiste, ki se niso cepili zaradi

osebnega prepričanja ali tistih, ki se niso cepili zaradi zdravstvenih razlogov. To

bi pomenilo, da bi se v prvem primeru znižali kriteriji skrbnega ravnanja, kar pa

bi bilo nedopustno. Menim torej, da vzročna zveza med protipravnim dejanjem

bolnišnice in škodo ni prekinjena.

V tej zvezi je še zanimivo vprašanje, ali nastopi odškodninska obveznost staršev

otroka, ki ga niso hoteli cepiti, potem pa ta okuži otroka, ki ga starši niso smeli

cepiti iz zdravstvenih razlogov. Menim, da so tukaj kumulativno podane vse

predpostavke odškodninske obveznosti, saj je nastala škoda (smrt otoka), starši

prvega otroka so ravnali protipravno, saj niso upoštevali pravnih norm o

obveznem cepljenju, podana je vzročna zveza med opustitvijo cepljenja in škodo,

vsekakor pa je podana tudi krivda.

58

5 Zaključek

Skozi pripravo na magistrsko delo in ob pisanju sem prišla do številnih

pomembnih zaključkov. Kljub različnim teorijam o vzročni zvezi, ki so nastale

preteklosti, in tistim, ki še nastajajo, lahko zaključim, da sodna praksa ostaja

zvesta tradiciji in sledi teoriji o adekvatni vzročnosti, kjer je treba kot vzroke, za

katere stranka odgovarja, obravnavati vzroke, ki niso nenormalni, in ratio legis

teoriji, kjer stranka odgovarja za vzroke, ki so obenem kršitev pravne norme in

jih ta glede na svoj namen šteje za vzrok. Poleg vzročne zveze morajo biti za

odškodninsko odgovornost kumulativno podani še protipravno dejstvo, škoda in

krivda, razen v primeru objektivne odškodninske odgovornosti, ko element krivde

ni podan.

Naslednji pomemben zaključek je, da kljub temu, da so kumulativno podani vsi

elementi odškodninske odgovornosti, lahko pride do pretrganja vzročne zveze. S

tem odpade element vzročne zveze in odškodninska obveznost ni podana.

Zaključimo lahko, da je vzročna zveza pretrgana zaradi naključja. Glavno

vprašanje, na katero sem skušala odgovoriti, pa je, kdaj govorimo o naključju.

Kolikor je teorij o vzročni zvezi, toliko različnih pogledov bi lahko imeli tudi na

pojem naključja. Vendar smo ob pregledu sodne prakse in navedb nekaterih

teoretikov spoznali, da je to naključje kot tako; lahko gre za neki samostojen

dogodek, ravnanje tretjega ali delovanje oškodovanca samega.

Zgoraj našteti primeri naključja še niso naključje, samo zato, ker obstajajo. Vsak

primer je treba proučiti posebej in presoditi, ali vzročna zveza je ali ni pretrgana.

Pomembno pri presoji naključja je, da se upoštevajo objektivne okoliščine in

osebne lastnosti tistega, ki naj bi odgovarjal. Upoštevati moramo okolje, kjer je

prišlo do škode, torej ali je škoda nastala v naravi ali v kakšni ustanovi, ker je v

različnih okoljih različna stopnja nevarnosti, da nastane škoda. Prav tako moramo

presoditi, koliko truda je v preprečitev nastanka škode vložila odgovorna oseba

in ne nazadnje, ali je njena naloga, da odstrani okoliščine, ki pripomorejo k

nastanku škode. Osebe so glede na svojo funkcijo namreč različno usposobljene

in od njih se pričakuje različna stopnja skrbnosti.

Tudi v primeru samovoljnega ravnanja oškodovanca ne moremo kar zaključiti, da

odklonitev zdravljenja in posledično hujše poškodbe ter samomor pomenita

pretrganje vzročne zveze do hujših posledic oziroma smrti. Pretrganje pomenita,

kadar se je oškodovanec zavestno tako odločil. Kakor hitro pa je oškodovančevo

duševno stanje posledica škode, ki je prvotno nastala, je za končno škodo

odgovoren povzročitelj prvotne škode.

59

V zvezi s pretrganjem vzročne zveze zaradi delovanja tretjega so v praksi tretje

osebe najpogosteje zdravniki. Ti pri svojem delu lahko napravijo zdravniško

napako, ki je razlog pretrganja vzročne zveze med prvotnim povzročiteljem škode

in hujšo posledico. Vendar moramo od pojma zdravniške napake ločiti zaplet

oziroma komplikacijo in zdravniško nesrečo, ki pa sta razlog pretrganja vzročne

zveze med škodo, ki jo je napravilo medicinsko osebje in njihovim ravnanjem. V

nekaterih primerih pa je država predpisala obvezne posege v človekovo telesno

integriteto. To so primeri obveznega cepljenja. V tem primeru je predpisana

objektivna odškodninska odgovornost, vzročna zveza pa se v tem primeru

domneva.

Zaključimo lahko, da so si odškodninski primeri med seboj tako različni, da ne

moremo zapisati enotnega pravila, kdaj vzročna zveza je ali ni prekinjena. Smo

pa podali določene smernice, ki so nam ob presojanju primerov v praksi v pomoč.

60

6 Bibliografija

6.1 Literatura

- Bergant Rakočević Vesna, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme

novejše sodne prakse, Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, let. 28

(2009), št. 3/4, Priloga

- Bukovec Martina, Dolenc Mile, Kerševan Erik, Možina Damijan, Senih Mateja,

Šter Valerija, Urankar Žiga, Vlahek Ana, Zobec Jan, Odškodninska odgovornost

države, GV založba, Ljubljana 2015

- Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Uradni list

Republike Slovenije, Ljubljana 2003

- Dežman Aljoša, Višja sila in merila za njeno določitev, Podjetje in delo, let. 36

(2010), št. 5, stran 722–790

- Dežman Aljoša, Višja sila in mešano naključje, Vprašanje razbremenitve

zavezanca, Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, let. 30 (2011), št. 18

stran 6–7

- Dežman Aljoša, Danko Gregor, Vzročna zveza, pravna narava in razvojni temelji

poslovne odškodninske odgovornosti za mešano naključje (casus mixtus),

Podjetje in delo, let. 37 (2011), št. 5, stran 836–851

- Dular Danko, Protipravnost kot element nepogodbene odškodninske

odgovornosti, Podjetje in delo, let. 37 (2011) št. 8, stran 1637–1521

- Fairgrieve Duncan. State liability in tort, a comperative law study, Oxford,

university press, New York 2003

- Flis Vojko, Planinšec Viktor, Medicina in pravo II, Slovensko zdravniško društvo

Maribor in Pravniško društvo Maribor, Maribor 1994

- Hedley Steve, Tort, Oxford, University Press, New York, 2006

- Kompare Neža, Obvezno cepljenje otrok proti nalezljivim boleznim v: Pravna

praksa: časopis za pravna vprašanja, časopis za pravna vprašanja, let. 34 (2015),

št. 10, Gospodarski vestnik, stran 17 in 18.

- Markič Sabina, (Ne)poslovna odškodninska odgovornost upravljalca smučišč za

nesrečo na smučišču, Podjetje in delo, let. 41 (2015), št. 5, stran 792–815

- Novak Barbara, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski

odgovornosti, Zbornik znanstvenih razprav, let. 57, Pravna fakulteta v Ljubljani,

Ljubljana, 1997, stran 271–294

61

- Pitako Andrej, Odvetnik in medicinsko pravo, Odvetnik: glasilo Odvetniške

zbornice Slovenije, let. XI (2009), št. 2, stran 4–8

- Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadek Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter,

Polajnar Pavčnik Ada, Dolenc Mile, Pavčnik Marijam, Obligacijski zakonik s

komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003

- Plavšak Nina, Juhart Miha, Vrenčur Renato, Obligacijsko pravo, splošni del, GV

založba, Ljubljana 2009

- Pogačnik Jure, Kršitev predpisov v obstoječem sistemu obveznega cepljenja,

Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, let. 25 (2006), št. 49/50,

Gospodarski vestnik, str. 6 in 7.

- Polajnar Pavčnik Ada, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom,

Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998

- Polajnar Pavčnik Ada, Prava mera odškodninskega prava, Podjetje in delo, let.

37 (2011), št. 6–7, stran 1275–1284

- Polajnar Pavčnik Ada, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik

znanstvenih razprav, let. 53, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1993, stran

179–201

- Samec Berghaus Nataša, Felicijan Pristovšek Rok, Nova dognanja o

odškodninski odgovornosti zdravnika, 25. Posvet medicina in pravo, Razmerje

med pacientom in zdravnikom, Konferenčni zbornik, Univerza v Mariboru, Pravna

fakulteta, Maribor 2016 stran 109–125

- Samuel Geoffrey, Law of Obligation, Edward Elgar Publishing Limited, 2010

- Strnad Igor, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse

s študijo primerov, Podjetje in delo, let. 28 (2002), št. 5, stran 840–849

- Strohsack Boris, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti

(Obligacijska razmerja II), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998

- Varanelli Luigi, Civilno- in procesnopravni vidiki odškodninske odgovornosti

države za kršitev prava, Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, let. 22

(2003) št. 34, Priloga

- Varanelli Luigi, Vzročna zveza in naključje, Litteralis d. o. o., Ljubljana, 2016

- Varanelli Luigi, Vzročna zveza in pravo, oris nove teorije, Odvetnik: glasilo

Odvetniške zbornice Slovenije, let. 14 (2012), št. 3 (57), stran 12–20

- Varanelli Luigi, Vzročnost v sodobni medicini, Pravna praksa: časopis za pravna

vprašanja, let. 31 (2012), št. 34, Priloga

62

6.2 Viri

6.2.1 Pravni viri

- Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 – odl. US,

97/2007- UPB1, 64/2016 – odl. US

- Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah Uradni list RS, št. 21/1994, 9/2001,

30/2001 – ZCUKPIL, 43/2004, 94/2004 - UPB1, 17/2006, 44/2006 - UPB2,

114/2006 – ZUE, 139/2006, 16/2007 - UPB3, 68/2008, 110/2013, 56/2015,

63/2016 – ZKUASP

- Zakon o nalezljivih boleznih, Uradni list RS, št. 69/1995

- Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 45/1989

– odl. US, 57/1989, 88/1999 – ZRTVS-B, 83/2001 – OZ, 30/2002 – ZPlaP in

87/2002 – SPZ

- Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB-A,

Uradni list RS, št. 119/05

- Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, Uradni list SRS, št.

18/1987

- Zakon o zdravstveni dejavnosti, Uradni list RS, št. 9/1992, 26/1992, 37/1995,

8/1996, 90/1999, 98/1999 – ZZdrS, 31/2000, 36/2000 – ZPDZC, 45/2001,

86/2002 – ZOZPEU, 135/2003 – odl. US, 2/2004, 36/2004 – UPB1, 80/2004,

23/2005 – UPB2, 15/2008 – ZPacP, 23/2008, 58/2008 – ZZdrS-E, 77/2008 –

ZDZdr, 40/2012 – ZUJF in 14/2013

- Zakon o zdravniški službi, Uradni list RS, št. 98/1999, 67/2002, 86/2002 –

ZOZPEU, 15/2003, 45/2003 – UPB1, 2/2004, 36/2004 – UPB2, 47/2006, 68/2006

– ZSPJS-F, 72/2006 – UPB3, 15/2008 – ZpacP, 58/2008, 107/2010 – ZPPKZ,

40/2012 – ZUJF

6.2.2 Sodna praksa

- VSRS sodba II Ips 234/93, z dne 23. 12. 1993



- VSRS sklep II Ips 291/2004, z dne 8. 7. 2004



63







- VSRS sodba in sklep II Ips 309/2006, z dne 6. 11. 2008






- VSRS Sodba in sklep II Ips 254/2007, z dne 5. 11. 2009




- VSRS sodba I Ips 230/2008, z dne 15. 1. 2009




- VRSR sodba II Ips 1145/2008, z dne 28. 1. 2010




- VRSR sodba in sklep II Ips 97/2009, z dne 29. 4. 2010



- VSRS sklep X Ips 326/2009, z dne 1. 10. 2009



64






- VSRS sodba II Ips 288/2012, z dne, 21. 3. 2013

- VSRS sodba I Ips 41308/2013-166, z dne 8. 9. 2016








- VSC sodba Kp 221/2000, z dne 27. 6. 2000

- VSK sodba Cp 503/2013, z dne 7. 11. 2013

- VSL sklep II Cp 250/2000, z dne 5. 4. 2000

- VSL sodba II Cp 2328/2008, z dne 22. 10. 2008

- VSL sodba I Cp 3058/2008, z dne 7. 1. 2009

- VSL sodba II Cp 486/2009, z dne 26. 8. 2009

- VSL sodba III Cp 1093/2009, z dne 27. 5. 2009

- VSL sklep I Cp 711/2011, z dne 23. 3. 2011

- VSL sodba I Cpg 1035/2012, z dne 22. 11. 2013

- VSL sodba in sklep I Cp 3418/2012, z dne 29. 5. 2013

- VSL sklep II Cp 3526/2012, z dne 10. 7. 2013

- VSL sodba I Cp 281/2013, z dne 18. 9. 2013

- VSL sodba III Cp 1023/2015, z dne 2. 9. 2015

- USRS odločba U-I-127/0, z dne 12. 2. 2004

65

- Barnett v Chelsea¸and Kenşington Hospital Management Committee (1969),

dostopno na strani http://www.e-lawresources.co.uk/Barnett-v-Chelsea--and--

Kensington-Hospital.php

- Reeves v Commissioner of Police of the Metropolis [2000], dostopno na strani

http://e-lawresources.co.uk/Reeves-v-Commissioner-of-Police-of-the-

Metropolis.php

- Tomlinson v Congleton Borough Council [2003], dostopno na strani

http://www.e-lawresources.co.uk/cases/Tomlinson-v-Congleton-Borough-

Council.php

6.2.3 Internetni viri

- Janko Kersnik, Zdravstvene napake, 19. Učne delavnice za zdravnike

družinske medicine,

http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/Zdravstvene-napake.pdf z

dne: 28. 10. 2016

- Kodeks medicinske deontologije Slovenije,

http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386 z dne 27. 10. 2016

- Slovar slovenskega knjižnega jezika,

http://bos.zrcsazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D592

94 z dne: 15. 10. 2016

- Navodila o poročanju in notranji preiskavi Ministrstva za zdravje Republike

Slovenije,

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja_in_prioritete/zdravstveno_varstvo/k

akovost_in_varnost/porocanje_o_zapletih/navodila_o_porocanju_in_notranji_pr

eiskavi/ z dne 28. 10. 2016

- Trdovratnost zavajajočega izraza »zdravniška napaka« in Mednarodna

klasifikacija varnosti pacientov,

http://www.zdravniskazbornica.si/isis/1081/2011/117/9/trdovratnost-

zavajajocega-izraza-zdravniska-napaka-in-mednarodna-klasifikacija-varnosti-

pacientov-1 z dne: 28. 10. 2016

http://www.e-lawresources.co.uk/Barnett-v-Chelsea--and--Kensington-Hospital.php

http://www.e-lawresources.co.uk/Barnett-v-Chelsea--and--Kensington-Hospital.php

http://e-lawresources.co.uk/Reeves-v-Commissioner-of-Police-of-the-Metropolis.php

http://e-lawresources.co.uk/Reeves-v-Commissioner-of-Police-of-the-Metropolis.php

http://www.e-lawresources.co.uk/cases/Tomlinson-v-Congleton-Borough-Council.php

http://www.e-lawresources.co.uk/cases/Tomlinson-v-Congleton-Borough-Council.php

http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/Zdravstvene-napake.pdf

http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386









Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Odškodninsko pravo se je razvilo, ker bi bilo načelo, ki velja v teoriji casum sentit dominis (škoda bremeni oškodovanca),5 v nekaterih