UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

JASNA FIŠER

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI

KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI

ZDRAVNIKA

Diplomsko delo

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI

KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI

ZDRAVNIKA

Študent: Jasna Fišer

Številka indeksa: 71169533

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Javno pravo

Mentor: dr. mag. Nataša Samec

Maribor, 2012

»I whish my life and decison to depend on myself, not on external forces of

whatever kind. I whish to be the instrument of my own, not of another

man's acts of will. I whish to be a subject, not an object; to be moved by

reason, by conscious purposes, which are my own, not by causes which

affect me, as it were, from outside. I whish to be somebody, not anybody;

a doer deciding not being decided for, self-directed and not actedupon by

external nature or by other man… I whish, above all, to be conscious of

myself as a thinking, willing, active being, bearing for his choices and able

to explain them by reference to his own ideas and purposes.

Isiah Berlin: Two concept of liberty, Claredon Press, Oxford, 1969.

(Želim, da bi bili moje življenje in moje odločitve odvisni od mene, in ne od

kakršnihkoli zunanjih sil. Želim biti sam svoj instrument, in ne instrument

tujih dejanj volje. Želim biti subjekt, ne objekt; želim, da bi me vodili razum,

lastni zavestni cilji, ne pa zunanji vzroki. Želim biti nekdo, ne kdorkoli;

nekdo, ki odloča, in ne kdo, namesto katerega se odloča, nekdo, ki se sam

usmerja, in ne nekdo, na katerega deluje zunanja narava ali drug človek…

Predvsem se želim zavedati samega sebe kot mislečega, željnega,

aktivnega bitja, ki nosi odgovornost za svoje odločitve in ki jih je zmožen

razložiti glede na svoje lastne ideje in cilje).

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem za strokovno pomoč in spodbudne besede,

mentorici dr.mag. Nataši Samec.

Zahvaliti pa se želim tudi svoji družini, fantu in prijateljem za vso spodbudo

in podporo skozi študijska leta.

II

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................ 1

1. POJASNILNA DOLŽNOST ZDRAVNIKA ........................................................................ 3

1.1 POJEM POJASNILNE DOLŽNOSTI ........................................................................ 3

1.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ POJASNILNE DOLŽNOSTI ............................................... 4

1.3 PRAVNA UREDITEV POJASNILNE DOLŽNOSTI .................................................... 7

1.3.1 Ustavna in zakonska ureditev pojasnilne dolžnosti v Republiki Sloveniji .. 7

1.3.1.1 Ustava Republike Slovenije ..................................................................... 7

1.3.1.2 Zakon o pacientovih pravicah ................................................................. 9

1.3.1.3 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi

zdravljenja............................................................................................................ 10

1.3.1.4 Zakon o preskrbi s krvjo ........................................................................ 11

1.3.1.5 Zakon o nalezljivih boleznih .................................................................. 12

1.3.1.6 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko

pomočjo ………………………………………………………………………………………………………….12

1.3.2 Normativno zapisana etična priporočila .................................................. 13

1.3.2.1 Hipokratova prisega .............................................................................. 13

1.3.2.2 Nürnberški kodeks ................................................................................ 15

1.3.2.3 Helsinška deklaracija ............................................................................. 16

1.3.2.4 Kodeks medicinske deontologije Slovenije ........................................... 17

1.3.2.5 Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva

človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine .................................... 18

1.4 RAZMERJE MED ZDRAVNIKOM IN PACIENTOM .............................................. 19

1.4.1 Vsebina razmerja ...................................................................................... 19

III

1.4.2 Štirje temeljni modeli pojasnilnega pogovora med zdravnikom in

pacientom ............................................................................................................... 21

1.4.2.1 Paternalistični model ............................................................................ 21

1.4.2.2 Informacijski model .............................................................................. 22

1.4.2.3 Interpretacijski model ........................................................................... 22

1.4.2.4 Posvetovalni model ............................................................................... 23

1.5 VSEBINA POJASNILNE DOLŽNOSTI ................................................................... 26

1.5.1 Vrste pojasnil ............................................................................................ 27

1.5.1.1 Pojasnilo tveganja ................................................................................. 27

1.5.1.3 Pojasnilo diagnoze ................................................................................ 28

1.5.2 Nepravo pojasnilo ..................................................................................... 29

1.5.2.1 Terapevtsko pojasnilo ........................................................................... 29

1.5.2.2 Pojasnilo o finančnih posledicah zdravljenja ........................................ 29

1.5.3 Obseg pojasnila ......................................................................................... 30

1.6 TRENUTEK POJASNILA ...................................................................................... 34

1.7 NAČIN POJASNILA ............................................................................................ 35

1.8 OBLIČNOST POJASNILA .................................................................................... 36

1.8.1 Pojasnitveni katalog .................................................................................. 37

1.8.1.1 Pomen pojasnitvenega kataloga in potek tipiziranega postopka ......... 38

1.8.1.2 Slabosti tipiziranega pojasnitvenega postopka .................................... 40

1.8.1.3 Prednosti tipiziranega pojasnitvenega postopka ................................. 41

1.9 KDO JE DOLŽAN IZPOLNITI POJASNILNO DOLŽNOST ....................................... 42

1.10 PRIMERI KO POJASNILO NI POTREBNO ........................................................... 43

1.10.1 ODPOVED POJASNILU ............................................................................... 43

1.11 OMEJITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI ................................................................. 44

IV

1.11.1 ZDRAVNIKOV TERAPEVTSKI PRIVILEGIJ .................................................... 44

1.11.2 RAZŠIRITEV POSEGA ................................................................................. 46

2. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V PRIMERU KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI . 48

2.1 UVOD................................................................................................................ 48

2.2 FUNKCIJA ODŠKODNINSKEGA PRAVA .............................................................. 50

2.3 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI IN ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI 51

2.4 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI V ZDRAVSTVU ............................... 53

2.4.1 TEMELJNA NAČELA ................................................................................... 53

2.4.1.1 PREPOVED POVZROČANJA ŠKODE ........................................................ 53

2.4.1.2 NAČELO SKRBNOSTI .............................................................................. 54

2.4.2 PODLAGA ZA UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI

ZDRAVNIKOV V PRIMERU KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI ................................. 56

2.4.2.1 Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost zdravnika ............. 57

2.4.2.2 Neposlovna (deliktna) odškodninska odgovornost zdravnika .............. 59

2.4.2.3 Razmerje med pogodbeno in deliktno odgovornostjo ......................... 61

2.5 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI ........................................ 62

2.5.1 Nedopustno ravnanje zdravnika (škodljivo dejstvo) ................................ 64

2.5.2 Nedopustna škoda .................................................................................... 65

2.5.3 Vzročna zveza ........................................................................................... 68

2.5.4 Odgovornost ............................................................................................. 70

2.5.4.1 SUBJEKTIVNA (KRIVDNA) ODOVORNOST ............................................. 72

2.5.4.2 OBJEKTIVNA ODGOVORNOST ............................................................... 73

3. ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 76

4. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 78

4.1 MONOGRAFIJE IN ČLANKI ................................................................................ 78

V

4.2 PRAVNI PREDPISI .............................................................................................. 81

4.3 SODNA PRAKSA ................................................................................................ 82

4.4 SPLETNE STRANI ............................................................................................... 83

5. PRILOGE ................................................................................................................... 84

VI

POVZETEK

Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta seznani z diagnozo, z možnimi

načini zdravljenja in rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi

posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bo medicinsko pomoč odklonil.

Privolitev je relevantna samo, če je bila volja pacienta izoblikovana na podlagi

pogovora z zdravnikom, ki je pacientu temeljito pojasnil celoten položaj. Šele, ko

zdravnik svojo obveznost ustrezno izpolni, je mogoče privolitvi pacienta dati pravi

pomen, saj le obveščenost zagotavlja možnost odločanja. V Republiki Sloveniji je

pojasnilna dolžnost ustavno in zakonsko urejena, pomembna pa so tudi normativno

zapisana etična priporočila. Pri nas je najpomembnejši Zakon o pacientovih pravicah, ki

med drugim določa tudi posamezne vrste pojasnil, in sicer pojasnilo tveganja,

terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Potrebno pa je omeniti tudi nepravo

pojasnilo, ki ga predstavljata terapevtsko pojasnilo in pojasnilo o finančnih posledicah

posega. Na splošno mora biti pojasnilo takšno, da omogoči pacientu razumeti bistvo,

pomen in razsežnost zdravljenja ter njegove prednosti in slabosti. Načeloma zadostuje,

da je zdravnikovo pojasnilo dano pacientu ustno, kot dopolnitev ustnega razgovora pa

se uporabljajo različni obrazci v obliki pojasnitvenega kataloga. Pacient ima pravico do

pojasnila, vendar se lahko tej pravici tudi odpove, v določenih primerih pa je dopustno

pojasnilno dolžnost omejiti zaradi varovanja pacientovih koristi – gre za tako imenovani

zdravnikov terapevtski privilegij.

V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti gre za civilni delikt, ki ima ob izpolnjenih

predpostavkah za posledico odškodninsko odgovornost. Te predpostavke so:

nedopustno ravnanje zdravnika (nedopustno škodljivo dejstvo), nedopustna škoda,

vzročna zveza in odgovornost. V našem pravnem sistemu je v zdravstvu uveljavljena

subjektivna odškodninska odgovornost, vendar se pojavljajo tendence k vzpostavitvi

objektivne odgovornosti.

KLJUČNE BESEDE:

Pojasnilna dolžnost, pacient, zdravnik, odgovornost, odškodnina, medicinska etika,

terapevtski privilegij.

VII

ABSTRACT

Informed consent is the duty of a physician to inform her patient of the diagnosis,

treatment and rehabilitation plan, the risks of procedures and adverse outcomes that

might result from denying treatment. The consent is relevant only when the patient's

will has been shaped as a result of a thorough discussion with her doctor. Only after the

physician has adequatelly fulfilled her duty is it possible to properly value the patient's

consent, for it is the informed aspect that gives the patient the power of true agency. In

the Republic of Slovenia the institute of informed consent is guranteed by the

constitution and the laws, with normative ethical recommendations playing an important

role as well. The most important law in the country is the Patient's rights law, which

determines the various aspects of informed consent: the explanation of risk, therapy and

diagnosis. It is necessary to illuminate the statute of non-full explanations of

explanation of risk and the financial outcomes of the therapeutic intervention. In

general, the explanation must enable the patient to grasp the essence, meaning and

extent of the treatment and its benefits and risks. It is usually sufficient to relay the

explanation orally, with various forms serving as additional tools in the explanation

catalogue. The patient has a right to the explanation, but can void her right, and in

certain circumstances it is also necessarily to curtail this right for the patient's benefit -

the so called doctor's therapeutic privilege.

The violation of the duty of informed consent is a civil delict that requires payment of

damages when certain assumptions are met. The assumptions are: inexusable physician

behavior (inexusable harmful fact), inexusable damage, a causal relation and

responsibility. In the slovene legal system the current practice is a subjective

responsibility for damages, but there are tendencies to move towards an objective

responsibility.

KEYWORDS:

Informed consent, patient, physician, responsibility, compensation, medical ethics,

therapeutic privilege.

1

UVOD

Medicina in pravo sta vedi, ki se ukvarjata z ljudmi, saj obe vedi želita ljudem

pomagati, jim nuditi varnost in zadovoljstvo. Medicina je pri človeku prisotna skozi

njegovo celotno življenje, od rojstva do smrti, pri tem pa je usmerjena na ohranitev

njegovih največjih vrednot – življenja in zdravja. Naloga medicine je skrb za duševno in

telesno zdravje človeka, vendar je za uresničitev tega cilja potreben tudi poseg v

človekovo telesno integriteto. Zdravniki že ob koncu svojega izobraževanja izrečejo

Hipokratovo prisego, katera zdravnika vpelje v poklic, ki ga bo opravljal. Poklic

zdravnika je zagotovo eden izmed zahtevnejših in še vedno občudovanja vrednih

poklicev, ki v življenju od posameznika zahteva izredno velik čut za sočloveka. Vendar

se je potrebno zavedati, da na vseh področjih, kjer je prisoten človeški dejavnik, lahko

pride do napake, saj so poleg strokovnega znanja zdravnika prisotne tudi druge

okoliščine, ki lahko vplivajo na potek posameznih dogodkov. Nezmotljivost ni človeška

lastnost in zdravnik je predvsem človek. Pri vsakem človeškem dejanju pa je mogoče

storiti napako (errare humanum est). Z ene strani je opravljanje zdravniškega poklica

plemenita in zelo humana dejavnost, z druge strani pa praviloma vsaka napaka ogroža

največje vrednote človeka, to je njegovo zdravje in življenje.

Prepričana sem, da vsi izmed nas ob vseh neljubih dogodkih, ki so povezani z

opravljanjem zdravniškega poklica pokažemo veliko mero razumevanja do

posameznega zdravnika na eni strani in veliko mero sočustvovanja do prizadete družine

svojca na drugi. Pri neljubih dogodkih, ki jih izvemo iz medijev ali preko pogovora s

prijatelji, velikokrat komentiramo dogodek s temi besedami »se zgodi, tudi zdravnik je

samo človek.« Takšno ali podobno situacijo pa začnemo popolnoma drugače dojemati,

ko se v tej vlogi znajdemo sami ali naši bližnji. Na žalost pa v javnosti največkrat

odmevajo samo tisti primeri, ko zdravnik naredi nekaj narobe. V medijih pogrešam več

poročil o tem, koliko dobrega vsakodnevno in dan za dnem naredijo zdravniki.

Iz vsega navedenega vidimo, da opravljanje zdravniškega poklica zahteva pravno

ureditev, pri čemer pa se moramo zavedati, da pravne norme kot splošne in abstraktne

ne morejo zajeti vseh situacij, ki se pojavijo pri opravljanju zdravniškega poklica. V

sodobnem času se v okviru medicine in prava pojavljajo vedno nove dileme in odpirajo

2

nova vprašanja. Ljudje postajamo o tej problematiki vedno bolj ozaveščeni, zato želimo

imeti v procesu zdravljenja status subjekta in razpolagati z vsemi potrebnimi

informacijami, da se lažje odločamo o svojem zdravju in telesu. Prav zaradi tega je

pojasnilna dolžnost, na katero se bom omejila v svoji diplomski nalogi, prvi korak v

procesu zdravljenja. S tem, da pride pacient po strokovno pomoč, še ne pomeni, da

pristaja na vse posege, ukrepe in dejanja zdravnika in zdravstvenega osebja. Tako

imamo na eni strani zdravnika, ki mora s svojo pojasnilno dolžnostjo zaščititi svojo

strokovnost in etičnost ter se zavarovati pred odškodninsko odgovornostjo, na drugi

strani pa je pacient, ki sprejema ta pojasnila.

V svoji diplomski nalogi bom v celoti predstavila pojasnilno dolžnost zdravnika in

pravne posledice, ki nastanejo pri njeni kršitvi. Pravne posledice kršitve pojasnilne

dolžnosti se lahko pojavijo na civilnopravnem in kazenskopravnem področju, mogoč pa

je tudi izrek disciplinskih ukrepov, kar je v pristojnosti zdravniške zbornice. V svoji

diplomski nalogi sem se omejila le na pravne posledice kršitve pojasnilne dolžnosti, ki

nastanejo na civilnopravnem področju.

Diplomsko nalogo sem vsebinsko razdelila na dva dela. V prvem delu bom natančno

predstavila institut pojasnilne dolžnosti, pri tem pa bom zajela sam pojem pojasnilne

dolžnosti in njegovo vsebino, zgodovinski razvoj, pravne vire, razmerje med

zdravnikom in pacientom, trenutek, način in obličnost pojasnila ter primere, ko

pojasnilo ni potrebno. Predstavila bom tudi krog oseb, ki so dolžne pojasnjevati in komu

je potrebno pojasnjevati. V drugem delu pa se bom osredotočila na odškodninsko

odgovornost v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti. Pri tem bom zajela pojem

odškodninske odgovornosti v zdravstvu, temeljna načela, podlago in predpostavke

odškodninske odgovornosti. Obravnavano temo bom skušala predstaviti skozi teorijo in

prakso. Na različnih mestih bom v skladu z obravnavano tematiko vključila primere

slovenske sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjih sodišč,

povzela pa bom tudi nekatere značilne primere iz tuje sodne prakse.

3

1. POJASNILNA DOLŽNOST ZDRAVNIKA

1.1 POJEM POJASNILNE DOLŽNOSTI

Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta1 seznani z diagnozo, z možnimi

načini zdravljenja in rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi

posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bo medicinsko pomoč odklonil.

Privolitev je relevantna samo, če je bila volja pacienta izoblikovana samo na podlagi

pogovora z zdravnikom, ki je pacientu temeljito pojasnil celoten položaj. Šele, ko

zdravnik svojo obveznost ustrezno izpolni, je mogoče privolitvi pacienta dati pravi

pomen, saj le obveščenost zagotavlja možnost odločanja.2

Pojasnilna dolžnost ni enkratno dejanje, namenjeno v enakih odmerkih vsem pacientom,

ampak zahteven in dolgotrajen proces, ki se začenja z vstopom pacienta v bolniški

prostor. Ko pride pacient po strokovno pomoč, to ne pomeni, da pristaja tudi na vse

zdravniške posege, ukrepe in dejanja. Pojasnilna dolžnost je nepretrgan proces, ki ves

čas zdravljenja spremlja odnos med pacientom in zdravnikom,3 zahtevnost tega odnosa

pa določata oba. V prvi vrsti mora zdravnik v pacientu zbuditi zaupanje in mu

predvideni postopek zdravljenja pojasniti na primeren način.4

1 Razlikovanje med pojmoma bolnik in pacient: Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) v svojem celotnem

področju urejanja uporablja pojem pacient. Pacient je opredeljen kot bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvenih storitev ne glede na svoje zdravstveno stanje. Drugi zakoni s področja zdravstvene zakonodaje, sprejeti pred ZPacP (npr. Zakon o zdravstveni dejavnosti ali Zakon o zdravniški službi), uporabljajo termin bolnik. Vsak bolnik je pacient, medtem ko vsak pacient ni bolnik. Tako termin pacient zajema zdrave in bole posameznike, ki so uporabniki zdravstvenih storitev. (Povzeto po: S. Kraljić, Predstavitev nove zakonodaje ureditve pacientovih pravic, Zdravstvena zakonodaja v luči zdravstvene nege, Strokovni seminar s področja zdravstva, Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor, Maribor, 2009, str. 40-42 in J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 29).

2 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Varstvo ustavnih človekovih pravic med zdravljenjem, Podjetje in delo,

Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, št. 6-7, str. 1272-1273.

3 V diplomski nalogi se izraza »zdravnik« in »pacient«, ki sta zapisana v moški slovnični obliki, uporabljata

kot nevtralna za ženski in moški spol, zaradi večje preglednosti same naloge.

4 Primerjaj: J. Gorišek, Zdravnikova pojasnilna dolžnost – stara obveza v novi podobi, Medicina in pravo

III, Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 22.

4

Pojasnilna dolžnost predstavlja zaščito zdravnika pred tožbami pacientov zaradi suma

strokovne napake in je nujna predpostavka za učinkovito privolitev pacienta v

zdravljenje. Če zdravnik svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnil oziroma jo je kršil, potem

pacientova privolitev nima pravnega učinka. S tem gre za protipraven poseg v njegovo

osebnost, telesno in duševno celovitost in za odškodninsko odgovornost zdravnika

oziroma zdravstvene ustanove.

1.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ POJASNILNE DOLŽNOSTI

Zadnje čase se veliko razpravlja o zdravnikovi pojasnilni dolžnosti (v angloameriški

literaturi znana kot »informed consent«),5 vendar ne gre za nov pojem in ne za novo

zdravnikovo dolžnost. Morda je nov le izraz, ne pa tudi vsebina.6 Zametke pojasnilne

dolžnosti najdemo že v Hipokratovi prisegi iz 5. stoletja pr. n. št.7 Zdravnik je lahko

navodila v zvezi s postopki zdravljenja izdajal le svojim sinovom, sinovom svojega

učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi zdravniškim zakonom. Iz

tega lahko sklepamo, da pacient ni smel biti poučen o postopkih svojega zdravljenja.

Zdravnik je bil pojmovan kot bitje z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ima edini poleg

boga pravico odločati o življenju in smrti, pacient pa je zdravniku slepo zaupal in mu

sledil.

V srednjem veku je francoski kirurg Henry de Mondeville trdil, da pacientu ni treba

povedati ničesar o bolezni in o nameravanem zdravljenju, treba in dovoljeno mu je celo

lagati, če to služi vzdrževanju njegovega stanja dobre volje in psihične kondicije.8 Šele

leta 1803, ko je Thomas Percival objavil svojo medicinsko etiko v knjigi in v njej

zahteval v odnosu med zdravnikom in pacientom predvsem resnicoljubnost, so se

pričeli koncepti medicinske etike bistveno spreminjati. Leta 1767 je angleško sodišče v

zadevi Slater proti Baker in Stapleton obsodilo dva zdravnika, ki sta pacientu brez

njegove privolitve ponovno zlomila slabo zaceljeno kost, saj bi morala pacientu prej

povedati, kaj nameravata storiti z njim in za poseg pridobiti njegovo soglasje. Še med 2.

5 V literaturi sem zasledila različne prevode termina »informed consent«, in sicer zavestna oziroma

ozaveščena privolitev, privolitev po pojasnilu in informirana privolitev. V svoji diplomski nalogi bom uporabljala termin informirana privolitev.

6 Ibidem, str. 21.

7 Več o tem sledi v poglavju 1.3.2.1.

8 Gre za nekakšen dolus bonus – tako so v civilni dobi rimskega prava rekli dobronamerni prevari.

5

svetovno vojno so nacisti izvajali pošastne medicinske poskuse na ljudeh, zajetih v

koncentracijskih taboriščih. Vse pove že napis – »Jedem das seine« - vsakomur kar mu

gre – nad vrati koncentracijskega taborišča v Buchenwaldu. Šele po vojni se je postavilo

vprašanje privolitve v medicinske raziskave, ki se je končalo s sprejetjem Nürnberškega

kodeksa,9 ki je postavil zahteve, ki so temelj sodobnega koncepta o informirani

privolitvi.

Termin »informed consent« se je razvil v Kaliforniji, Združene države Amerike leta

1958, v primeru Salgo proti Univerzi Leland Stanford. V tem primeru je ameriško

sodišče prvič jasno poudarilo, da je zdravnikova dolžnost, da razkrije pacientu vse strani

nameravanega zdravljenja. Pravna doktrina je »informed consent« postal šele leta 1972

s sodbo v zadevi Canterbury proti Spence,10

ki je vodilni precedens na tem področju.11

V tej sodbi je bilo odgovorjeno na vprašanje, katera tveganja in v kakšni meri mora

zdravnik pojasniti pacientu. Pri odgovoru na to vprašanje je bil prvič definiran pojem

razumnega pacienta. Pacientu je potrebno pojasniti le tista tveganja in v takšni meri, kot

bi to želela vsaka razumna oseba. Ta standard so kasneje sprejela tudi kanadska in

avstralska sodišča. Pri razumnem pacientu je potrebno ugotoviti, kaj je tisto, kar od

zdravljenja pričakuje in katerih tveganj se boji. To pa je mogoče ugotoviti zgolj s

pogovorom med zdravnikom in pacientom. Na podlagi te sodbe je bil zdravnik dolžan

pacientu pojasniti diagnozo in vse nadaljnje korake zdravljenja, naravo in namen

zdravljenja, nevarnosti zdravljenja in alternativne metode zdravljenja. Sodnik Robinson

pa je v tej sodbi tudi presodil, da zdravnik lahko uporablja tudi tako imenovani

9 Več o tem sledi v poglavju 1.3.2.2.

10 Jerry W. Canterbury, devetnajstletni tožnik je trpel za bolečinami v hrbtu. Zdravniki so predvidevali, da

je razlog temu prelomljen disk, zato je dr. Spence odredil laminektomijo, s katero so odstranili koščeni lok s pacientovega vretenca z namenom odkritja njegovega kostnega mozga. Tožnikova mama je podpisala privolitev za operacijo po pojasnilu, da ne gre za težjo operacijo. Kmalu po operaciji je pacient brez podpore odgovornih zaposlenih v bolnici padel s postelje in ostal paraliziran od pasu navzdol. Zaradi tega je bil tožnik ponovno operiran, kljub operaciji pa je ostal delno paraliziran. Tudi za to operacijo je tožnikova mati podpisala privolitveni obrazec. Tožnik je nato vložil tožbo zoper zdravnika zaradi malomarnosti ter odsotnosti vnaprejšnjega pojasnila tveganj, ki jih prinaša takšna operacija, saj ni bil seznanjen z vsemi riziki operacije. Tožba je bila na prvi stopnji zavrnjena, saj je bilo dokazano, da razkritje neznatnih tveganj zapleta ni bila veljavna medicinska praksa, saj naj bi to odvračalo paciente od operacije. Pritožbeno sodišče pa je vrnilo zadevo v ponovno sojenje in izoblikovalo natančna navodila, katera tveganja mora zdravnik razkriti, da se lahko pacient razumno odloči glede privolitve v medcinski poseg. (http://en.wikipedia.org/wiki/User:Adam_sk/Canterbury_v._Spence, 25. 8. 2012).

11 Povzeto po: M. Žvipelj, Element protipravnosti pri presoji odškodninske odgovornosti zdravnikov,

Pravnik, št. 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 721-722.

6

terapevtski privilegij12

(določenih dejstev ne razkrije, ker se boji, da bo pacientu

škodoval), vendar nikoli kot izgovor za zamolčanje pomembnih tveganj zdravljenja

oziroma tistih tveganj, katerih nepoznavanje bi lahko pacientu prav tako škodovalo.13

Angleška sodna praksa pa glede informirane privolitve ni sledila ameriški sodni

praksi,14

kljub temu, da oba pravna reda pripadata sistemu common law. Angleška

sodna praksa je izoblikovala t.i. standard skupnosti vrhunskih zdravnikov, ki presoja v

določeni zadevi – gre za t.i. Bolamov test. Ta standard je bil oblikovan leta 1957 v

zadevi Bolam proti Friern Hospital Magement Comitee.15

Vsak zdravnik mora pacientu

pojasniti le tisto, kar skupina uglednih zdravnikov iz določenega področja šteje za

ustrezno. Sodišče je dodalo, da je razkritje tveganj v določenih okoliščinah tako

samoumevno, da ga noben razumen zdravnik ne bi opustil. Toda angleško kraljevo

združenje kirurgov je leta 1997 zaradi številnih kritik in preteklih neljubih dogodkov v

Angliji sprejelo svoj standard razumne osebe in se s tem najverjetneje izognilo novim

presojam v House of Lords. Kraljevo združenje kirurgov svoje člane opozarja, da

morajo vsakomur posredovati toliko podatkov o bolezni, kot jih pričakuje razumna

oseba. Podatki morajo biti posredovani tako, da lahko taka oseba sprejema razumne

zaključke, ki so pomembni zanjo in ne za zdravnike. Gre za koncept, ki pomeni

bistveno nadgradnjo Robinsonovega razumnega pacienta iz zadeve Canterbury proti

Spence, saj med drugim predvideva, da je potrebno pacientu razložiti toliko več, kolikor

so večja tveganja. Hkrati s tem pa pomeni odmik od zdravniškega gledanja na

12

Več o tem sledi v poglavju 1.11.1.

13 Glej več o tem: V. Flis, J. Reberšek Gorišek, Pojasnilna dolžnost – kako obsežna in v kakšni obliki?,

Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 295.

14 Angleška sodna praksa se ni nikoli priključila ameriški sodni praksi iz leta 1972. Četudi so angleška

sodišča že zgodaj pričela razsojati, da je podpisan obsežen katalog (full disclosure) praviloma ničen, če ga pacient ne razume, niso nikoli sprejela načela razumnega pacienta. Raje so ostala pri profesionalnih standardih, ki so jih posodobila in izoblikovala, tako da so pričela govoriti o skupini vrhunskih zdravnikov, ki presoja v določeni zadevi. House of Lords, ki pomeni najvišjo sodno instanco v Angliji, je leta 1985 celo zavrnila koncept razumnega pacienta in ga nadomestila s skupino uglednih zdravnikov iz določenega področja.

15 Gospod Bolam je trpel za manično depresijo, zato so ga zdravili s elektrokonvulzivno terapijo, ki se

uporablja za obravnavo težkih depresivnih bolezni. Tako zdravljenje lahko povzroči napade, ki lahko povzročijo prelom pacientovih kosti. Te napade je možno zmanjšati z uporabo zdravil za sproščanje. V tem primeru tožniku, gospodu Bolamu ni bilo dano niti pojasnilo glede nevarnosti preloma kosti, niti predstavljena možnost uporabe zdravil za sproščanje. Gospod Bolam je zaradi uporabe te terapije utrpel hude zlome medenice, zaradi česar je vložil tožbo zoper bolnišnico, vendar sodišče ni razsodilo v njegovo korist. (http://en.wikipedia.org/wiki/Bolam_v_Friern_Hospital_Management_Committee, 25. 8. 2012).

7

bolezenski proces (pojasni naj se tisto, za kar skupina uglednih razumnih zdravnikov

sodi, da je ustrezno).16

Glede na vse navedeno ugotavljam, da se koncept o informirani privolitvi razlikuje v

kontinentalnem pravnem sistemu in v sistemu common law, razlike pa obstajajo tudi

znotraj obeh pravnih sistemov. Obema sistemoma je skupno to, da je privolitev pacienta

v medicinski poseg relevantna le, če se je njegova volja izoblikovala na podlagi

razgovora z zdravnikom, ki je pacientu razjasnil celotni položaj.

1.3 PRAVNA UREDITEV POJASNILNE DOLŽNOSTI

V tem poglavju bom natančneje predstavila pravno ureditev pojasnilne dolžnosti, in

sicer ustavno in zakonsko ureditev v Republiki Sloveniji, predstavila pa bom tudi

normativno zapisana etična priporočila, ki so pomembna za razumevanje medicinske

etike v svetu in pri nas. Pristopi posameznih držav, ki obravnavajo vprašanje pojasnilne

dolžnosti zdravnika, so zelo različni. V več pravnih sistemih je splošna pojasnilna

dolžnost določena s posebnim zakonom, drugje pa je z zakonom predvidena samo glede

določenih medicinskih posegov. V odsotnosti izrecnih zakonskih določil o pojasnilni

dolžnosti zdravnika, je potrebno uporabiti splošna določila civilnega zakonika, zlasti

obligacijskega prava. Pravna podlaga zdravnikove pojasnilne dolžnosti se razlikuje od

države do države.

1.3.1 Ustavna in zakonska ureditev pojasnilne dolžnosti v Republiki Sloveniji

1.3.1.1 Ustava Republike Slovenije

Ustava Republike Slovenije17

je temeljni akt naše pravne ureditve. URS opredeljuje

nekatere osebnostne pravice18

kot posebne pravice, ki sicer spadajo v okvir najširše

16

Povzeto po: V. Flis, J. Reberšek Gorišek, 2004, str. 296.

17 Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 6/2000,

24/2003, 69/2004, 68/2006.

18 Osebnostne pravice varujejo nekatere človekove osebne dobrine in so neposredno in izključno

namenjene varovanju človekove osebnosti. Varovane so na vseh področjih posameznikovega življenja. Osebnostne pravice so osebne, nepremoženjske pravice. Zadevajo osebne dobrine, ki jih ni mogoče oceniti v denarju. Vendar pa osebna narava teh pravic ni prizadeta s tem, da se lahko v primeru kršitve osebnostne pravice zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Vezane so na osebo

8

splošne pravice do razvoja osebnosti in osebnega življenja na vseh področjih. V

slovenski ustavni ureditvi osebnostnih pravic so osrednjega pomena predvsem tri

določbe, ki so umeščene v poglavje o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah.

Med te določbe spadata določbi 34. člena URS, po kateri ima vsakdo pravico do

osebnega dostojanstva in varnosti in določba 35. člena URS, ki zagotavlja

nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter

osebnostnih pravic.19

Ta določba je osebnostne pravice povzdignila na raven temeljnih

pravic in je temelj za splošno varstvo osebnostnih pravic. URS v 34. in 35. členu varuje

človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo varnost in zasebnost.

Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti,

ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja.

URS med človekovimi pravicami v 51. členu ureja pravico do zdravstvenega varstva,

človekove pravice pa se lahko v skladu s 15. členom URS uresničujejo neposredno.

Predvsem bi izpostavila tretji odstavek določbe 51. člena, po katerem nikogar ni

mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vsebina te določbe

je izrecna ustavna prepoved prisilnega zdravljenja. Varovani pravni dobrini sta svoboda

in samostojnost odločanja posameznika v zvezi z uvedbo, načinom izvajanja, obsegom,

vsebino in morebitno opustitvijo medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe. Z

navedeno določbo URS prepoveduje obravnavo pacienta zgolj kot objekta zdravljenja.20

Glavni namen ustavnopravnega varstva je zagotoviti polno spoštovanje pacientovega

osebnega dostojanstva in položaja svobodnega in samostojnega subjekta v postopku

zdravljenja. Posameznikova pravica, da svobodno odloča o svojem zdravju in o tem,

katerim medicinskim oziroma zdravstvenim ukrepom se bo podvrgel, se v ustavni

upravičenca, pripadajo le njemu, samo on jih lahko uveljavlja in ne morejo se mu odvzeti. So strogo osebne pravice, ki se ne morejo dedovati, odtujiti, odstopiti ali prenesti na drugega in niso v pravnem prometu. Osebnostni pravici se ni mogoče odreči saj človeku pripada neodvisno od njegove volje. (Povzeto po: Z. Krušič Mate, Pravica do zasebnosti v medicini, Zdravnikova pojasnilna dolžnost, pacientova informirana privolitev, varstvo osebnih podatkov, GV založba, Ljubljana, 2010, str. 11-12).

19 Pravica do zasebnosti, ki jo varuje URS v 35. členu, je priznana tudi v nekaterih mednarodnih

dokumentih in v domačem pravu posameznih držav. Temeljni akti, ki jo varujejo, so Splošna deklaracija človekovih pravic (12. člen), Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (17. člen) in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. člen). (Krušič Mate, 2010, str. 16).

20 Primerjaj: M. Avbelj, S. Bardutzky, I. Bele, M. Blaha, M. Cerar, J. Čebulj, M. Deisinger, A. Galič, F. Grad,

B. Ivanc, K. Jaklič, V. Jakulin, P. Jambrek, T. Jerovšek, I. Kaučič, M. Končina Peternel, P. Kovač, G. Klemenčič, B. Kresal, J. Letnar Černič, A. Mavčič, S. Nerad, M. Orehar Ivanc, P. Pavlin, R. Pirnat, J. Pogorelec, U. Prepeluh, P. Primožič, J. Sovdat, M. Šorli, F. Testen, U. Umek, S. Vlaj, R. Zagradišnik, J. Zobec, K. Zupančič, L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 482.

9

presoji označuje tudi kot načelo prostovoljnosti zdravljenja. V razmerju do določbe 35.

člena URS, po kateri so varovane telesna in duševna nedotakljivost, zasebnost in

osebnostne pravice posameznika, je določba 3. odstavka 51. člena URS lex specialis.

Samostojno odločanje o zdravljenju predstavlja poseben vidik splošne svobode ravnanja

posameznika na področju, ki zadeva njegovo zdravje. Prvi nujni predpogoj svobodnega

in samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju je celovita obveščenost

posameznika o zdravljenju, katere odraz je pojasnilna dolžnost zdravnika oziroma

drugega zdravstvenega (so)delavca.21

Z vidika 3. odstavka 51. člena URS sta celovita

izvedba pojasnila zdravnika in zavestna privolitev pacienta nujni prvini svobodnega in

samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju.22

1.3.1.2 Zakon o pacientovih pravicah

Zakon o pacientovih pravicah23

, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 29.

januarja leta 2008, predstavlja pomembno novost v sistemu zdravstvenega varstva

Republike Slovenije. Z njim se izpolnjuje večletno prizadevanje za izboljšanje razmer

na področju varovanja in uresničevanja temeljnih pravic pacientov.

S sprejemom tega zakona se je Republika Slovenija uvrstila med države, ki temeljne

človekove pravice na področju zdravstva, konkretizira s posebnim zakonom.

V slovenski pravni ureditvi splošna pojasnilna dolžnost zdravnika izhaja torej iz

posebnega zakona, je pa posebej predvidena tudi pri določenih medicinskih ukrepih, ki

so urejeni v posebnih zakonih. V tem primeru moramo upoštevati načelo lex specialis

derogat legi generali, po katerem ima specialnejši zakon prednost pred splošnejšim

zakonom. Do začetka uporabe ZPacP sta pojasnilno dolžnost in z njo povezano pravico

21

Zraven pojasnilne dolžnosti zdravnika, poznamo tudi pojasnilno dolžnost drugega zdravstvenega oziroma medicinskega osebja. V svoji diplomski nalogi se bom osredotočila le na pojasnilno dolžnost zdravnika.

22 Povzeto po M. Avbelj, S. Bardutzky, I. Bele, M. Blaha, M. Cerar, J. Čebulj, M. Deisinger, A. Galič, F.

Grad, B. Ivanc, K. Jaklič, V. Jakulin, P. Jambrek, T. Jerovšek, I. Kaučič, M. Končina Peternel, P. Kovač, G. Klemenčič, B. Kresal, J. Letnar Černič, A. Mavčič, S. Nerad, M. Orehar Ivanc, P. Pavlin, R. Pirnat, J. Pogorelec, U. Prepeluh, P. Primožič, J. Sovdat, M. Šorli, F. Testen, U. Umek, S. Vlaj, R. Zagradišnik, J. Zobec, K. Zupančič, L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 481-482, 815-853.

23 Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), Uradni list RS, št. 15/2008

10

pacienta do privolitve v medicinski poseg oziroma zdravljenje urejala Zakon o

zdravstveni dejavnosti24

in Zakon o zdravniški službi25

. Določbe obeh zakonov so

prenehale veljati z začetkom uporabe ZPacP.

Zakonska ureditev v ZPacP obsega različne vidike izvajanja pojasnilne dolžnosti, in

sicer:

- pojasnilo o diagnozi (prva alineja prvega odstavka 20. člena),

- pojasnilo o poteku in organizaciji zdravljenja (tretji odstavek in prva alineja prvega

odstavka 20. člena ter 24. člen),

- pojasnilo o drugih možnostih zdravljenja (četrta alineja prvega odstavka 20. člena),

- pojasnilo o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih

neprijetnostih zdravljenja (tretja alineja prvega odstavka 20. člena),

- pojasnilo o učinkovanju oziroma uporabi zdravilnih učinkovin (tretji odstavek 24.

člena),

- pojasnilo o opustitvi oziroma posledicah zavrnitve zdravljenja (tretja alineja prvega

odstavka 20. člena in drugi odstavek 30. člena),

- pojasnilo o varnosti zdravljenja (četrti odstavek 20. člena v povezavi z določbo

tretjega odstavka 11. člena),

- pojasnilo o kakovosti zdravljenja (druga alineja prvega odstavka in tretji odstavek

20. člena v povezavi z določbo tretjega odstavka 11. člena),

- pojasnilo o ekonomskih vidikih zdravljenja (25. člen),

- pojasnilo o sodelujočih pri zdravljenju (23. člen).

1.3.1.3 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi zdravljenja

Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi zdravljenja26

ureja

pojasnilno dolžnost v primeru odvzema in presaditve organov zaradi zdravljenja. V

primeru transplantacije27

se uporabljajo določbe tega zakona, med katerimi sta

24

Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), Uradni list RS, št. 23/2005 (UPB-2), 15/2008, 58/2008.

25 Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), Uradni list RS, št. 72/2006 (UPB-3), 15/2008, 58/2008.

26 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človekovega telesa zaradi zdravljenja (v nadaljevanju ZOPDCT),

Uradni list RS, št. 12/200, 61/2007.

27 Transplantacija je prenos tkiva ali organa na drugo mesto telesa ali na drug organizem (npr. jeter,

ledvic, pljuč, srca, kostnega mozga). (http://en.wikipedia.org/wiki/Organ_transplantation, 10. 8. 2012).

11

najpomembnejši določbi 6. in 10. člena, ki govorita o pravicah prejemnika (6. člen) in

pravicah živega dajalca (10. člen) glede posegov pri prejemanju in presaditvi človeških

organov ali tkiv. Presaditev se sme opraviti le, če je prejemnik pred posegom v to pisno

privolil. Privolitev mora biti izraz njegove svobodne volje, izoblikovane na podlagi

primernega pojasnila o naravi, namenu in poteku posega, verjetnosti njegovega uspeha

in običajnih tveganjih. Za mladoletnika, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, in

za polnoletno osebo, ki ji je s sklepom sodišča v celoti odvzeta poslovna sposobnost, da

privolitev zakoniti zastopnik. Kljub privolitvi zakonitega zastopnika se poseg ne sme

opraviti, če oseba temu izrecno nasprotuje in če je sposobna razumeti pomen svoje

izjave. Po 10. členu ZOPDCT se mora privolitev dajalca nanašati samo na načrtovani

poseg, privolitev mora biti dana v pisni obliki in mora biti izraz njegove svobodne volje.

Pojasnilo ne sme biti sugestivno. Prizadeto osebo je treba poučiti o njenih pravicah in

varstvu, ki ga zagotavlja ta zakon, še posebej o pravici do neodvisnega posveta o

tveganjih za njeno zdravje z zdravnikom, ki ne bo udeležen pri odvzemu ali presaditvi

organa in ni osebni zdravnik prejemnika. Privolitev lahko da samo polnoletna oseba, ki

je sposobna za razsojanje in jo dajalec lahko prekliče vse do začetka posega. Privolitev

je lahko vezana tudi na pogoj, da se presaditev opravi določeni osebi.

1.3.1.4 Zakon o preskrbi s krvjo

Zakon o preskrbi s krvjo28

vsebuje določbe glede pojasnilne dolžnosti in privolitve v

transfuzijo krvi v 16. členu. Bolnik mora, preden prejme kri ali komponento krvi, pisno

potrditi, da je obveščen o transfuziji in njenih posledicah ter da je dal soglasje zanjo. Če

kri ali krvne komponente prejme mladoletna oseba do dopolnjenega 15. leta starosti ali

polnoletna oseba, ki ji je s sklepom sodišča v celoti odvzeta poslovna sposobnost, mora

zdravnik predhodno pridobiti pisno soglasje staršev ali skrbnika. Soglasje za prejem

krvi ni potrebno, kadar je to nujno potrebno za varovanje življenja ali telesa

posameznika. Pomemben pa je tudi 24. člen tega zakona, ki vsebuje dolžnost zdravnika,

da bolnika opozori na možnost avtologne transfuzije29

, ki spada med posebne odvzeme

krvi.

28

Zakon o preskrbi s krvjo-1 (v nadaljevanju ZPKrv-1), Uradni list RS, št. 104/2006.

29 Transfuzija je prenos krvi ali krvnih sestavin od enega osebka v krvni obtok drugega. Pri avtologni

transfuziji je krvodajalec bolnik sam. Taka odvzeta doza je namenjena samemu dajalcu. Pri takem

12

1.3.1.5 Zakon o nalezljivih boleznih

Zakon o nalezljivih boleznih30

opredeljuje nalezljive bolezni in vsebuje primere

neprostovoljnega zdravljenja. V 20. členu je določena dolžnost obveznega zdravljenja

oseb, ki so zbolele ali za katere se sumi, da so zbolele za nalezljivo boleznijo, in bi

opustitev zdravljenja ogrozila zdravje drugih ljudi ali povzročila širjenje nalezljive

bolezni. Zakon določa tudi obvezno cepljenje proti nekaterim boleznim, ki so v zakonu

izrecno določene v 22. členu.

1.3.1.6 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko

pomočjo

Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo31

v

22. členu predpisuje, da se lahko postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (v

nadaljevanju OBMP) opravi samo na podlagi pisne privolitve zakoncev ali

zunajzakonskih partnerjev. Preden podata zakonca ali zunajzakonska partnerja pisno

privolitev v postopek OBMP, ju mora zdravnik poučiti o postopku OBMP, z možnostjo

za uspeh, morebitnimi posledicami in nevarnostmi postopka za žensko, moškega in

otroka ter jima svetovati. Zdravnik ju obvesti, v kakšne namene se zbirajo in obdelujejo

njuni osebni podatki, ter jima pojasni, da se varujejo kot poklicna skrivnost. Zdravnik

mora zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema pojasniti pravila o shranjevanju

spolnih celic in zarodkov in ju vprašati po njunih željah glede trajanja hrambe in

odločanja o morebitnih neuporabljenih zarodkih. Zdravnik mora zakoncema ali

zunajzakonskima partnerjema obrazložiti tudi druge možnosti, s katerimi je mogoče

rešiti ali obiti njun vzrok neplodnosti, tudi take, ki jih njegov center ne opravlja, in jima

omeniti nemedicinske izbire, kot sta posvojitev ali opustitev zdravljenja. Pisna

privolitev se izda za vsak postopek OBMP posebej. Privolitev lahko bodisi eden ali oba

partnerja prekličeta in odstopita od postopka OBMP, dokler se semenske celice,

neoplojene jajčne celice ali zgodnji zarodki ne vnesejo v telo ženske. Zdravnik se mora

pred vnosom semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic ali zgodnjih zarodkov v telo

ženske prepričati, da privolitev ni preklicana.

odvzemu ni starostnih omejitev, vrednosti hemoglobina in hematokrita so lahko nižje in razmik med dajanji krajši. (http://hr.wikipedia.org/wiki/Transfuzija_krvi, 10. 8. 2012).

30 Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), Uradni list RS, št. 33/2006 (UPB-1).

31 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju

ZZZNPB), Uradni list RS, št. 70/2000.

13

1.3.2 Normativno zapisana etična priporočila

V nadaljevanju bom predstavila pet dokumentov, ki s svojim zgodovinskim pomenom

in po vsebini oblikujejo današnje razumevanje medicinske etike v svetu in pri nas.

Temeljno izhodišče za ravnanje zdravnikov na področju medicinske etike je

Hipokratova prisega iz 5. stoletja pred našim štetjem. Načela medicinskega raziskovanja

je začrtal Nürnberški etični kodeks, nadalje pa jih je razvila Helsinška deklaracija. Prva

mednarodno pravno zavezujoča pogodba s področja bioetike pa je Konvencija Sveta

Evrope o varovanju človekovih pravic in človekovega dostojanstva v zvezi z uporabo

biologije in medicine. V našem prostoru je na področju medicinske etike pomemben

Kodeks medicinske deontologije Slovenije.

1.3.2.1 Hipokratova prisega

Hipokrat32

je ena izmed najbolj prepoznavnih osebnosti v medicini vseh časov.

Hipokrat sodi med največje zdravnike vseh časov in njegova veličina ni zbledela niti po

2500 letih, zato ga upravičeno imenujemo »oče medicine.« Njegov oče je bil prav tako

zdravnik in je bil prvi, ki je pri njem vzbudil ljubezen do naravoslovja in medicine.

Hipokrat je imel velik vpliv na razvoj medicine. Bil je prvi, ki je iz medicine izločil

magijo, to pa pomeni začetek medicinske znanosti. Hipokrat je verjel v naravni izvor

bolezni in v obstoj zdravilne moči narave. Po Hipokratu naj bi bil dober zdravnik človek

z ljubeznijo do znanja in opazovanja.33

Danes je najbolj znan po Hipokratovi prisegi34

, ki jo mora opraviti vsakdo, ki postane

zdravnik. S tem se zaveže k moralnim in etičnim načelom zdravniškega poklica. Že v

Hipokratovi prisegi iz 5. stoletja pr. n. št. najdemo zametke pojasnilne dolžnosti.35

32

Hipokrat (Hippokrates) je grški antični zdravnik, rojen okoli 460 pred n. št. na otoku Kosu, umrl pa je v Larisi v Tesaliji leta 375 pr. n. št. Izhajal je iz ugledne zdravniške družine. Iz različnih podatkov sledi, da je bilo znanih v zgodovini grške medicine vsaj 7 zdravnikov s tem imenom. Bil je učitelj zdravniške šole na Kosu, ki je za vzgojo zdravnikov postavil moralno-etična merila in s tem povzdignil medicino iz obrti v poklic. (Primerjaj: A. Dolenc, Medicinska etika in deontologija, Dokumenti s komentarjem, Založba Tangram, Ljubljana, 1993, str. 22-25).

33 Glej več o tem: P. Borisov, Zgodovina medicine, Poskus sinteze zgodovinske misli, 2. dopolnjena in

razširjena izdaja, Založba Pivec, 2009, str. 102-111.

34 Hipokratova prisega je prisega zdravnikov, ki jo izrečejo ob koncu izobraževanja. Prisega je zapisana v

jonski grščini (pozno 5. stoletje pr. Kr.). Prisega ima v mnogih državah vlogo obreda, ki zdravnika vpelje v svoj poklic. Hipokratova prisega je eno najbolj znanih grških medicinskih besedil. Z njo zdravnik pri bogovih zdravja priseže, da bo branil številne etične standarde svojega poklica. Skozi stoletja so prisego

14

Hipokratova prisega je le etična listina in zgled idealnega zdravnika, zato nima

pretenzije zakona, sankcije niso omenjene. Je le poziv in ne grožnja, kot je bil npr.

Hamurabijev zakonik36

. Besedilo prisege se je ohranilo do današnjih dni in je temelj

zdravniške etike. Pomeni zdravniški ideal, po katerem naj bi se zgledovali, čeprav so

nujne tudi spremembe, da bi se prisega lahko prilagodila današnjemu mišljenju in

času.37

Poleg splošno znanega besedila Hipokratove prisege obstajata v medicinski etiki še dve

zdravniški prisegi, in sicer Majmonidova zdravniška molitev38

in zaprisega Amatusa

Lusitanusa,39

katere besedilo je osebna izpoved in se tako razlikuje od Hipokratove, ki

pomeni svečano zaobljubo ob vstopu v zdravniški stan.

pogosto spreminjali, da bi se bolje skladala z vrednotami različnih kultur, na katere je vplivala grška medicina. Hipokratovo prisego je presegla Ženevska deklaracija.

35 S Hipokratovo prisego iz 5. stoletja pr. n. št. so bodoči zdravniki, mladi asklepiadi, potomci velikega

grškega zdravnika in kasnejšega boga Asklepija med drugim prisegali pred bogovi, da bodo znanje zdravniške stroke izročili svojim sinovom in sinovom svojega učitelja in le tistim učencem, ki so pisno pristali na zakon in prisegli, ter nikomur drugemu in bodo dajali pacientom potrebne nasvete in navodila ter jih varovali vsake škode.

36 Hamurabijev steber iz bazalta je nastal okoli leta 1780 pr. n. št. in ga hranijo v pariškem Louvru. Na

stebru je s klinopisno pisavo izklesano besedilo babilonskega zdravstvenega zakonika. Zdravstveni kodeks je razlikoval več vrst zdravnikov in storitev ter določal pravice in dolžnosti zdravstvenega osebja, honorar in kazni. (P. Borisov, 2009, str. 60).

37 Ibidem, 2009, str. 113-114.

38 Pisec listine je Moses Maimonides (1135-1204), judovski filozof in zdravnik medicine. To je molitev k

bogu, da bi postal dober zdravnik. Njegova prošnja – »ne daj, da me prevzame misel, da zmorem vse« - je še vedno aktualna, saj hoče tudi današnja medicina narediti vtis, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Lažna zavest in prepričanje, da zmoreš vse, lahko daje občutek neomejene oblasti, ki pa je nevaren. V Maimonidovi molitvi Maimonides prosi boga, da ne bi videl v pacientu nič drugega kot človeka, ki trpi. V nadaljevanju svoje molitve pa pravi, da so velika in častna tista znanstvena iskanja, ki imajo za cilj ohraniti zdravje in življenje vseh živih bitij. Maimonides prosi boga, da naj stori, da bodo njegovi pacienti zaupali vanj in v njegovo umetnost, da bodo upoštevali njegova navodila in nasvete. (Povzeto po: V. Flis, Osveščen pristanek na zdravljenje in odnos med zdravnikom in bolnikom, Medicina in pravo III, Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 36).

39 To etično listino je napisal Amatus Lusitanus (1511-1586), portugalski Žid, po poklicu zdravnik, ki je

deloval tudi v Dubrovniku. V zaprisegi gre za njegovo osebno izpoved in za izjavo o enakosti pacientov, zdravnikove pomoči vsem pacientom, ne glede na vero in narodnost. (Povzeto po: P. Mohor, Temelji medicinske etike in deontologije, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1997, str. 17).

15

1.3.2.2 Nürnberški kodeks

V zgodovini normativnega urejanja pojasnilne dolžnosti je pomemben t.i. Weimarski

dokument oz. Weimarska okrožnica40

, na podlagi katerega je nastal Nürnberški kodeks,

ki določa moralna, etična in pravna načela v zvezi s poskusi na ljudeh in je temelj za vse

nadaljnje deklaracije in resolucije, ki jih je sprejelo Svetovno zdravniško združenje.41

Zgodovinski pomen nürnberškega zdravniškega procesa je v načelih medicinskega

raziskovanja, ki jih je sodišče najprej sprejelo in nato uporabilo za dokazovanje krivde

nacističnih zdravnikov. Nürnberški kodeks je leta 1947 napisal ameriški psihiater dr.

Leo Alexander42

. Sodišče je ta kodeks uporabilo pri dokazovanju krivde za zločine, ki

so jih nacistični zdravniki zagrešili na vojnih ujetnikih, političnih zapornikih in

ujetnikih v koncentracijskih taboriščih.43

Med zdravniškim procesom so pred sodišče

privedli 23 zdravnikov in visokih uradnikov ministrstva za zdravstvo nacistične vlade.

40

Weimarska okrožnica je bila sprejeta v okviru Nemškega Državnega ministrstva za notranje zadeve, Weimar, 28. 02. 1931. Gre za smernice za nove načine zdravljenja in zdravstvene preizkuse na človeku, na podlagi predlogov Državnega zdravstvenega sveta. Dokument ni imel neposredne narave pravne ureditve, zato ga je treba jemati le kot priporočilo. Dokument predstavlja trinajst načel. Deklaracija opravičuje raziskave z upravičenostjo do razvoja medicine. Dokument posebej nalaga zdravniku trajno odgovornost za življenje in zdravje vsake osebe v preizkusu. Dokument zahteva, da mora sleherni nov postopek zdravljenja biti utemeljen in v izvedbi skladen s temelji zdravniške etike in pravili medicinske umetnosti ter znanosti. Nov način zdravljenja se sme uporabiti samo v primerih, ko se bolnik po ustreznem in nedvomnem poduku s postopkom strinja. Pristanek osebe je nujen, da se raziskava sploh lahko začne. (A. Dolenc, 1993, str. 297-299).

41 Svetovno zdravniško združenje je neprofitna izobraževalna in znanstvena organizacija, ki predstavlja

mnenje zdravnikov – izvedencev iz najrazličnejših predelov sveta. Svetovno zdravniško združenje (SZZ) je potrebno ločiti od Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Obe se sicer ukvarjata s problemi zdravja na mednarodni ravni, vendar Svetovno zdravniško združenje predstavlja prostovoljna, poklicna, nacionalna zdravnika združenja, Svetovna zdravstvena organizacija pa predstavlja vlade posameznih držav. SZZ ni povezano z nobeno vlado in zastopa stališče, da morata biti zdravniško znanje in medicinska znanost dostopna vsakomur in delovati brez politične kontrole. Namen SZZ je doseči najvišjo mednarodno raven pri medicinski izobrazbi, medicinski znanosti, medicinskih veščinah, medicinski etiki in zdravstvenem varstvu za ljudi vsega sveta.

42 Dr. Leo Alexander, rojen 5. oktobra 1905 na Dunaju, je ameriški psihiater in nevrolog avstrijskega

rodu. Leta 1933 končal študij medicine na Dunaju, nato pa se izselil v ZDA. Med drugo svetovno vojno in po njej je preučeval patologijo nacizma, še posebej nacistične zločine v koncentracijskih taboriščih in izdal vrsto znanstvenih publikacij s tega področja.

43 Ujetnike so namakali v ledeni vodi in primerjali različne načine odtajanja in oživljanja. Primerjali so

preživetje po pitju same morske vode ali pa na različne načine razsoljene vode. Zapornike so zastrupljali z bojnima plinoma iperitom in fosgenom, okužili so jih s tifusom ali plinsko gangreno, opekli so jih s fosforjem – nato pa so jih na različne načine zdravili. Lomili so jim kosti in proučevali celjenje zlomov po premostitvi zloma s presadkom druge kosti. (Glej več o tem: Zwitter Matjaž, Etična ocena zdravnikovega delovanja, Kodeksi, etična analiza na osnovi teorije ravnotežja med štirimi načeli in zavezanost medsebojnemu zaupanju, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 61-64).

16

Sodišče je 15 obtoženih spoznalo za krive vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu in

je 7 obsojencev obsodilo na smrt.44

Vsebinsko ima Nürnberški kodeks v svojih desetih členih vse temelje, ki so jih

uzakonile vse kasnejše deklaracije Svetovnega zdravniškega združenja. Bistven in

brezpogojen je prostovoljni pristanek preiskovanca. Preiskovanec mora imeti pravno

možnost za pristanek; biti mora v takšnem stanju, da lahko prostovoljno odloča, brez

najmanjše prisile, prevare, ukane, nejasnosti ali kakšnega drugega načina siljenja ali

omejevanja njegovega lastnega odločanja; v zadostni meri mora poznati in razumeti

raziskavo, da je sposoben pametno odločati sam. Zaradi tega je potrebno, da je

preiskovanec seznanjen z naravo, trajanjem in namenom poskusa, z metodo ter načinom

izvedbe, z vsemi težavami do katerih bi lahko prišlo ter z vplivi na zdravstveno stanje in

osebnost, ki bi lahko izhajali iz poskusa. Obveza in odgovornost za presojanje kakovosti

pristanka je stvar vsakogar, ki sodeluje pri pripravah na raziskavi in ki odreja ali poziva

na raziskavo.45

1.3.2.3 Helsinška deklaracija

Na 18. generalni skupščini Svetovnega zdravniškega združenja v Helsinkih leta 1964 so

sprejeli deklaracijo, ki opredeljuje smernice zdravnikom pri opravljanju kliničnih

raziskav. Helsinško deklaracijo so izpopolnjevali na kasnejših zasedanjih združenja v

Tokiu (1975), Benetkah (1983) in Hong Kongu (1989). Helsinška deklaracija tudi še

danes predstavlja standard, na katerega se pri oceni raziskovalnih predlogov naslanjajo

odbori za medicinsko etiko. V primerjavi z Nürnberškim kodeksom Helsinška

deklaracija popušča pri varovanju oseb, ki so vključene v medicinsko raziskovanje – pri

privolitvi bolnika na sodelovanje v raziskavi in pri vključevanju opravilno nesposobnih

oseb v raziskave, ki zanje nimajo terapevtske vrednosti. Helsinška deklaracija v veliki

meri prepušča privolitev bolnika na sodelovanje v raziskavi zdravnikovi presoji: »Če je

le mogoče in v skladu z duševnim stanjem bolnika mora zdravnik, potem ko je bolniku

skrbno obrazložil naravo bolezni, od bolnika dobiti prostovoljno privolitev.«46

44

Povzeto po: A. Dolenc, 1993, str. 300-301.

45 Primerjaj: A. Dolenc, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – realnost ali utvara, Medicina in pravo III,

Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 86.

46 Primerjaj: M. Zwitter, 1998, str. 65-66.

17

1.3.2.4 Kodeks medicinske deontologije Slovenije

Kodeks medicinske deontologije Slovenije je za zdravnike poleg ostale zakonodaje

dokument, ki jih še dodatno zavezuje k etičnemu in strokovnemu ravnanju.47

Zavezuje

jih, da delujejo v skladu s sprejetimi etičnimi in strokovnimi načeli in da odklonijo

opravilo, ki je v nasprotju z medicinsko znanostjo ali etiko. Nalaga jim dolžnost, da o

večjih napakah v strokovnih postopkih obvestijo nadrejene ali zdravniško zbornico. Na

ta način je varovana pravica pacienta do korektnega zdravljenja in v zvezi s tem tudi

vseh postopkov zdravljenja. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo zdravnika so v kodeksu

najpomembnejše določbe druge točke tretjega dela, v katerih je opisan odnos med

zdravnikom in pacientom. Predvsem bi izpostavila določbo 17. člena, po kateri mora

zdravnik za vsak poseg dobiti privolitev pacienta, potem ko ga seznani o pomenu

posega za ugotavljanjem zdravljenje in spremljanje njegove bolezni. Zdravnik je

upravičen opraviti poseg brez pacientove privolitve le v primerih, ko gre za nujen poseg

zaradi neposredne nevarnosti za življenje, pacient pa ni v stanju, da bi dal svoj

pristanek. Določba 18. člena posebej opozarja na pojasnilno dolžnost zdravnika pred

vsakim posegom v pacientovo telo, izjema so le nujni posegi, za katere privolitev ni

potrebna. Zdravnik je ob sprejemu pacienta v bolnišnico dolžan poskrbeti, da je le ta

obveščen o rutinskih postopkih, o načinih zdravljenja in o medicinsko tehničnih

zmožnostih, s katerimi zdravstvena ustanova razpolaga, in ki se nanašajo na njegovo

zdravljenje. Izpostaviti pa moram tudi določbe sedme točke tretjega dela, ki govorijo o

biomedicinskih raziskavah in novih metodah zdravljenja. Po 49. členu mora biti oseba v

primeru novih metod ali medicinskih raziskav vsestransko seznanjena o značilnostih,

pričakovanih uspehih in tudi o možnem tveganju in o možnih nevarnostih takega

postopka. Brezpogojno je obvezen prostovoljen, neizsiljen pristanek za uporabo nove

metode, ali poizkusa novega načina zdravljenja, kar potrdi s podpisom izjave.48

47

Medicinska deontologija pomeni zbirko pravil in dolžnosti, ki se jih mora zdravstveno osebje držati pri opravljanju svojega poklica v konkretnih dolžnostih: v odnosih do bolnika, kolegov, javnih organov in do družbe. Je sistem norm pri vsakodnevnem ravnanju zdravstvenega osebja. (Povzeto po: P. Mohor, 1997, str. 9).

48 Primerjaj: A. Dolenc, 1993, str. 528-534.

18

1.3.2.5 Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva

človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine

Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z

uporabo biologije in medicine je prvi mednarodni pravni instrument zavezujoče narave

na področju bioetike. Konvencijo je izdelal Usmerjevalni odbor za bioetiko, ki ga je

vzpostavil Svet Evrope. Konvencija se imenuje tudi Oviedska konvencija po kraju

sprejetja - kraj Oviedo v pokrajini Asturija v Španiji.

Temeljne določbe te konvencije se nanašajo na t.i. prvenstvo človeškega bitja, na

privolitev, na varstvo zasebnosti, na človeški genom, na znanstveno raziskovanje, na

odvzem organov in živih tkiv darovalcem zaradi presaditve in na prepoved pridobivanja

premoženjske koristi in razpolaganje z deli človeškega telesa. Posebnost konvencije je

vnaprej predvidena možnost sprejemanja kasnejših protokolov h konvenciji, kar kaže na

širino področja, predvsem pa na to, da je biomedicina področje, v katerem se stalno

pojavljajo novosti, ki so potrebne pravnega reguliranja.49

Splošno veljavna privolitev v vsak zdravstveni poseg je med najpomembnejšimi

določbami Konvencije.50

Pomembna novost v primerjavi s Helsinško deklaracijo je, da

Konvencija v večini svojih določil ne dela razlik med zdravstvenim postopkom v sklopu

običajnega zdravljenja in med klinično raziskavo. Le štirje členi51

posebej določajo

pogoje, v katerih je dopustno izvajati medicinsko raziskovanje. Doslej so namreč veljala

precej strožja pravila pri privolitvi pacienta v zdravljenje v sklopu medicinske raziskave

kot pa za običajno zdravljenje, pa čeprav raziskava večinoma sloni na temeljitejšem

znanju, na skrbnejše načrtovanih postopkih in ob stalnem spremljanju kvalitete

postopkov.52

49

Primerjaj: A. Šelih, Odziv prava na probleme sodobne medicine, 21. simpozij Medicina in pravo, Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in pravniško društvo Maribor, Maribor, 2012, str. 15-16.

50 Glej 5. – 9. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z

uporabo biologije in medicine.

51 Glej 15. – 18. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z

uporabo biologije in medicine. Ključna določila teh členov so znanstvena utemeljenost, ugodno razmerje med koristmi in nevarnostmi raziskave, svobodna privolitev osebe, ki sodeluje v raziskavi, ter posebne omejitve in zaščita za osebe, ki niso sposobne samostojnega pristanka na vključitev v raziskavo.

52 Več o tem glej: M. Zwitter, 1998, str. 69-75.

19

1.4 RAZMERJE MED ZDRAVNIKOM IN PACIENTOM

1.4.1 Vsebina razmerja

Zdravnik pri opravljanju svojega poklica odloča o najobčutljivejših vprašanjih v

posameznikovem življenju, ki zadevajo njegovo zdravje in življenje in s tem posega v

najbolj intimni del posameznika. Prav iz tega razloga mora razmerje med posameznim

zdravnikom in njegovim pacientom temeljiti na medsebojnem zaupanju, ki ga pogojuje

pacientova prostovoljna privolitev po predhodnem pojasnilu za vsakršen zdravstveni

poseg. Zaupanje med zdravnikom in pacientom raste počasi in se poglablja z vsakim

dnem njunega poznanstva. Dober in zaupanja vreden zdravnik pokaže zanimanje do

pacienta kot osebnosti: spozna njegove navade, verovanje, okolje, poklic. Šele ko

razkrije pacientov pogled na življenje in bolezen, lahko ponudi primeren nasvet.

Menim, da mora pacient zaupati zdravniku glede njegovega znanja in njegove

dobronamernosti, saj zdravnika pri odločitvah vodi skrb za pacienta. Zaupanje pacienta

temelji na prepričanju o zdravnikovem znanju in izkušenosti.

Edmund Pellegrino takole prevzema sedem osnovnih vrlin dobrega zdravnika:53

- zvestoba zaupanju in obljubi je temelj odnosa med pacientom in zdravnikom;

- dobrodelnost, delovanje v interesu pacienta, je zlati standard medicinske etike;

- odrekanje sebičnim interesom je nujno, če naj ranljivega pacienta zaščitimo pred

zlorabo;

- sočutje in skrb sta nujna, da odnos ne zdrkne na tehnično, pogodbeno raven;

- strokovna poštenost zagotavlja, da se zdravnik zaveda meja svojega znanja in

usposobljenosti;

- pravičnost ne le pri presoji, kaj naj bi pacientu nudili glede na splošno sprejeta

merila, ampak tudi glede na njegove specifične potrebe;

- preudarnost pri izbiri in nasvetu med različnimi možnostmi.

Pacient gleda na svoj odnos do zdravnika skozi perspektivo svoje stiske, saj ko se obrne

na zdravnika, je to prošnja za pomoč in dejanje zaupanja. V njunem razmerju je

bistvenega pomena dobro in učinkovito medsebojno sporazumevanje, ki med drugim

tudi zmanjšuje možnosti za zdravniško napako. Sporazumevanje med zdravnikom in

53

Ibidem, 1998, str. 82.

20

pacientom je osnovni element dela zdravnika in nujna vsebina medsebojnega odnosa.54

Dobro sporazumevanje povečuje medsebojno spoštovanje, samospoštovanje pacienta in

njegovo motivacijo pri zdravljenju. Pri pacientu pa dobro sporazumevanje povečuje

ugled zdravništva, krepi medsebojno zavezništvo med zdravnikom in pacientom,

pacient se čuti razumljenega in sprejetega. Dobro sporazumevanje vodi do skupnih

prizadevanj za ozdravitev. Najbolj pomembna je neposredna ustna komunikacija med

zdravnikom in pacientom ter zdravnikom in pacientovimi svojci.55

Vendar ima

praviloma večjo težo kot pomen samih besed neverbalno komuniciranje, ki s strani

zdravnika vključuje izraze odprtosti, motiviranosti, sočustvovanja z obrazno mimiko,

držo telesa, kretnjami in s stiskom roke. Za prijazen odnos s pacientom je največkrat

potreben notranji posluh za stisko drugega. V prvi vrsti je cilj komunikacije med

zdravnikom in pacientom povečana zadovoljnost pacienta, boljše sodelovanje in manj

stresno doživljanje bolezni in hitrejše okrevanje. Vendar menim, da na tem področju

obstaja še veliko možnosti za izboljšanje tako ustne kot pisne komunikacije, predvsem s

stalnim izobraževanjem zdravnika, s prilagoditvijo informacije sposobnosti pacienta za

dojemanje, ponavljanje informacij in preverjanje njihovega razumevanja.

Pacient izkaže zaupanje in deloma tudi pristanek na zdravljenje že s prihodom k

zdravniku, kar pa še ne pomeni, da se strinja z zdravnikovim mnenjem in priporočili. V

odnosu zdravnik-pacient gre za partnerski odnos, kjer sta partnerja enakovredna, toda

glede znanja nista uravnotežena. Nosilec znanja in postopkov zdravljenja je zdravnik in

njegova dolžnost je pacienta poučiti o narave njegove bolezni, postopkih prepoznavanja

bolezni in možnostih zdravljenja, ki so na voljo za njegov osebni primer. Zdravnika v

odnosu do pacienta morajo voditi etična načela, kot so avtonomnost (spoštovanje

osebne opredelitve pacienta glede medicinskih posegov), dobronamernost (ukrepanje

zdravnika v pacientovo korist), pravičnost in nepristranskost zdravnikove odločitve

glede medicinskih postopkov in koristnost (izbira medicinskih postopkov z največjo

možno koristjo za pacienta ob razumni porabi sredstev).56

54

Glej več o tem: J. Drinovec: Pojasnilna dolžnost in klinično preizkušanje zdravil, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 147.

55 Povzeto po: J. Drinovec, Pomen pojasnjevalne dolžnosti v procesu zdravljenja, Medicina in pravo III,

Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 28.

56 Primerjaj: D. Pleterski Rigler, Pravice in dolžnosti zdravnikov pri odločanju o zdravstvenih posegih, 3.

posvet Etika v belem z naslovom »Mejna stanja in odgovornost v zdravstvu«, Ljubljana, 2005, str. 27-28.

21

Razmerje med zdravnikom in pacientom ob normalnem poteku stvari ni sporno in

temelji na humanosti in plemenitosti s strani zdravnika in zaupanju s strani pacienta.

Osnovno razmerje je specifično in se ureja s pravili in etiko medicinske stroke, pravo še

ni prisotno. Pravo ovrednoti problem, ko pride do konflikta in ga reši v skladu z

etičnimi načeli in pravnimi normami.57

1.4.2 Štirje temeljni modeli pojasnilnega pogovora med zdravnikom in pacientom

Obstajajo štirje osnovni modeli pojasnilnega pogovora med bolnikom in zdravnikom, ki

so razčlenjeni na temelju naslednjih vprašanj:

- Kaj so nameni in cilji odnosa (pojasnilnega pogovora) med bolnikom in

zdravnikom?

- Kaj so v tem odnosu zdravnikove obveze?

- Kakšna je v tem odnosu vloga bolnikovih vrednot?

- Kako razumeti koncept popolne avtonomije bolnikove osebnosti?58

1.4.2.1 Paternalistični model

Za odnos med zdravnikom in pacientom je bil vsaj do polovice 20. stoletja značilen

paternalističen model, imenovan tudi starševski model ali duhovniški odnos. V tem

modelu je zdravnik edini, ki je pristojen odločati o tem, kaj je za pacienta dobro, ob

predpostavki, da pacient zaradi svoje bolezni ni sposoben sprejemati racionalnih

odločitev o svojem zdravju. Zdravnik torej odloča o tem, kaj je za pacienta najboljše, pri

tem uporabi svoje znanje za ugotovitev bolezni, odloča o rabi vseh potrebnih

medicinskih testov in se sam odloči o najprimernejšem zdravljenju. V tem modelu

zdravnik posreduje pacientu strogo omejene informacije, in še to samo tiste, o katerih

meni, da bodo pacienta v postopku zdravljenja opogumljale. Poleg tega jih posreduje

tako, da bo pacient praviloma privolil v predlagani način zdravljenja. Ta model izhaja iz

predpostavke, da se pacient strinja z vsemi zdravnikovimi postopki (torej tudi s tem, da

mu zdravnik zamolči pomembne podatke). Gre za pacientovo domnevno privolitev v

57

Glej več o tem: A. Cvetko, Razmerje zdravnik-bolnik, 21. simpozij Medicina in pravo, Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in pravniško društvo Maribor v sodelovanju z Univerzo v Mariboru v okviru EPK Maribor, Maribor, 2012, str. 71-73.

58 Povzeto po: V. Flis, Doktrina o zavestni privolitvi, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana,

1998, str. 151.

22

vse zdravnikove postopke, pacient se popolnoma odpove avtonomiji osebnosti.

Paternalistični model je bil deležen številnih kritik, zato so se začeli razvijati preostali

trije modeli. Ta model pa je še vedno uveljavljen pri nujnih medicinskih posegih, ko je

malo časa za ukrepanje in bi pacient zaradi opustitve ukrepanja lahko utrpel

nepopravljive okvare.

1.4.2.2 Informacijski model

Drugi model odnosa med zdravnikom in pacientom je informacijski model, imenovan

tudi znanstveni, tehnični ali potrošniški model. V okviru tega modela je zdravnikova

naloga, da pacientu predstavi vse razpoložljive podatke. Predstaviti mu mora vse možne

postopke zdravljenja in mu opisati vsa tveganja, ki jih spremljajo. Pacient izbira,

zdravnik pa nato sam opravi tisto, za kar se pacient odloči. V tem modelu je zdravnik

samo posredovalec tehničnih podatkov, pacient pa sprejema medicinske odločitve.

Vendar pa ima pacient samo navidezen nadzor nad dogajanjem in samo navidezna je

tudi njegova avtonomija osebnosti. Temu modelu je moč očitati, da zdravniku omogoča,

da se lahko dejansko izmakne vsaki odgovornosti in vse prevali na pacientova ramena.59

1.4.2.3 Interpretacijski model

Interpretacijski model je prišel v uporabo zaradi odločitve sodišča v primeru Canterbury

proti Spencu, v katerem je sodnik dosodil, da je zdravnikova dolžnost, da pacientu

posreduje vse podatke, tudi tiste najbolj strokovne. Sodnik je dodatno dosodil, da so

nato vse medicinske odločitve odvisne od volje pacienta. Medicinskih odločitev po tej

sodbi ne sprejema zdravnik, temveč zgolj pacient, pod pogojem, da je prišteven.60

Zdravnik tudi po tem modelu predstavi pacientu vse podatke, mu pojasni vse možne

načine zdravljenja, vključno s koristmi in morebitnimi tveganji. V tem modelu je

zdravnik svetovalec, ki skuša spoznati pacienta, njegovo osebnost, njegove življenjske

poglede, njegov vrednostni sistem. Končne odločitev v okviru tega modela pa sprejema

pacient, njegova avtonomija osebnosti se v tem modelu uresniči ob tesnem sodelovanju

z zdravnikom. Ključna razlika do informacijskega modela je, da zdravnik ni le

59

Primerjaj: Z. Krušič Mate, 2000, str. 25.

60 Povzeto po: V. Flis, 1995, str. 80.

23

posredovalec podatkov, temveč skuša pacientu pomagati, da izrazi svoje vrednote,

hkrati pa mu predstavi tudi svoje lastne vrednote. Kljub temu, da v tem modelu,

zdravnik izrazi svoje vrednote in svoj pogled, končne odločitve sprejema pacient.

Najšibkejša točka interpretacijskega modela je, da lahko hitro zdrsne v paternalistični

model, saj zdravnik pogostokrat za pogovor s pacientom nima dovolj časa. V kratkem

času, ki je pogovoru velikokrat namenjen, lahko zdravnik skuša pacientu vsiliti svoj

sistem vrednot in pacient se mnogokrat takšnemu pritisk ni sposoben upreti.

1.4.2.4 Posvetovalni model

Posvetovalni model je kompromis med paternalističnim in interpetacijskim modelom.

Zdravnik in pacient v tem modelu sodelujeta podobno kot v interpretacijskem modelu,

vendar si zdravnik v tem modelu lahko vzame pravico, da pacientu predlaga tiste načine

ugotavljanja in zdravljenja bolezni, o katerih sam meni, da so v okviru danih okoliščin

najprimernejši. Zdravnik mora pacientu razkriti vse podatke in na prvo mesto mora

postaviti vrednote, ki so usmerjene k zdravljenju. Zdravnik in pacient se v okviru tega

modela vedno posvetujeta in se pogovarjata. Posvetovalni model odnosa med

zdravnikom in pacientom je najbolj idealen teoretičen model. Zdravnik pacienta

obvešča, obenem pa mu na podlagi svoji izkušenj in znanja skuša svetovati postopke, ki

so prav za tega pacienta bistvenega pomena pri zdravljenju. Vendar pa je ta model v

praksi najtežje uresničljiv. Zdravniki se med šolanjem za takšen odnos do pacienta ne

izobrazijo dovolj, poleg tega pa je težava tudi v tem, da za pacienta navadno nimajo

dovolj časa.

Včasih so videti razlike med posameznimi modeli v razmerju zdravnik-pacient le

teoretične ali neznatne. V realnih okoliščinah pa so lahko velike, četudi za nepoznavalca

na prvi pogled morda nerazpoznavne. V nadaljevanju bom predstavila konkreten

primer, na katerem bomo lahko videli razlike med posameznimi modeli pojasnilnega

pogovora med zdravnikom in pacientom. Dodati moram, da gre za idealiziran primer,

pri katerem je zaradi boljšega razumevanja zanemarjeno dejstvo, da morajo biti pacientu

zelo jasno in natančno razloženi tudi diagnostični postopki in njihove morebitne

nevšečnosti, neprijetnosti ali morebitni spremljajoči škodljivi učinki. Domnevali bomo

torej, da sta se v opisanih modelnih situacijah pacientka in njen zdravnik natančno

24

pogovorila o diagnostičnih postopkih. Prav tako bomo domnevali, da je pacientka

privolila v predlagane načine ugotavljanja bolezni, da je diagnostiko brez večjih

zapletov prestala in da se sedaj s svojim zdravnikom pogovarja zgolj o možnih

postopkih, potekih in zapletih in o rezultatih predlaganega zdravljenja.

Primer:61

Triinštiridesetletna ženska je zatipala zatrdlino v svoji dojki. Zatrdlino so ji le deloma

odstranili z namenom, da bi pridobili košček tkiva za mikroskopski pregled (histološka

diagnoza). Mikroskopski pregled je razkril, da gre za karcinom mlečnih izvodil, ki ni

večji od poltretjega centimetra v premeru. Dodatne preiskave (rentgensko slikanje

prsnega koša, radioizotopske preiskave okostja, funkcijske preiskave jeter) so razkrile,

da se rak trenutno po telesu ne širi. Ni bilo znakov, da bi rak zajel bezgavke ali se

kakorkoli drugače po telesu razsejal. Kakšen naj bo nasvet njenega zdravnika v luči

sodobnih gledanj na rak dojke?

Nasvet zdravnika iz paternalističnega modela:

Na razpolago imate dve standardni možnosti zdravljenja. Odločate se lahko med

odstranitvijo dojke ali radioaktivnim obsevanjem. Obstaja še tudi nekaj nestandardnih

načinov zdravljenja. Zelo dobra tretja možnost je naslednja opcija: odstranimo vam

lahko samo tumor, dojko ohranimo, dodatno pa je potrebno še obsevanje

(lumpektomija). Ta možnost prinaša enake dolgoročne rezultate kot odstranitev dojke.

Ker je torej ta možnost za vas najboljša, jo bom postavil na prvo mesto. Prav tako vas

moram zaščititi pred razširitvijo bolezni po vsem telesu. Zadnje raziskave o rabi

kemoterapije kažejo, da le-ta bistveno izboljša preživetje pri raku dojke. Kemoterapija

dodatno zmanjšuje možnost novega izbruha rakave rašče. Odredila vam bom

kemoterapijo, ki resda nosi s seboj tudi stranske učinke, ki pa se mi ne zdijo omembe

vredni.

Nasvet zdravnika iz informacijskega modela:

Preiskali smo vaše bezgavke in izvid je negativen, kar najverjetneje pomeni, da se

rakava rašča še ni pričela širiti po telesu. Vendar vas moram opozoriti, da morava

razmišljati o lokalnem in sistemskem nadzoru nad boleznijo. Kirurška odstranitev dojke

61

V. Flis, 1995, str. 76-83.

25

prinaša dolgoročno podobne rezultate kot zgolj odstranitev tumorja z obsevanjem. V

obeh primerih dosega desetletno preživetje 80%, odstranitev tumorja brez obsevanja pa

prinaša skoraj 40% verjetnost, da se bo rak ponovno razrastel. Koristnost kemoterapije

pa še ni raziskana pri bolnicah, kjer rak še ni zajel bezgavk (kot v vašem primeru).

Nekatere posamezne raziskave kažejo, da v takšnih primerih kemoterapija ne prinaša

koristnih učinkov, vendar skupen pregled množičnih raziskav kljub temu nakazuje na

koristnost kemoterapije.

Zdravnik iz interpretacijskega modela pa bi se morebiti odzval takole:

Zdravnik iz tega modela bo verjetno posredoval enako količino podatkov kot zdravnik iz

prejšnjega modela, vendar bo njegov dvogovor z bolnico zanesljivo drugačen:

Razumem, da se ne morete odločiti med možnostmi za zdravljenje. Dovolite mi, da vam

predlagam projekcijo, za katero sodim, da se še najbolje ujema z vašimi pričakovanji.

Zdi se mi, da se je pomembno boriti proti vašemu raku, toda potek mora biti takšen, da

boste zadržali sprejemljivo kvaliteto življenja izven bolnišnice. Predlagam vam, da vam

odstranimo samo tumor, dojko ohranimo, ne predlagam pa vam dodatne kemoterapije.

Sodim, da bi slednji postopek zgolj v vašem primeru zdravljenje nerazumno podaljšal,

dobrobit pa je nedokazana. Meseci nedokazano uspešne kemoterapije vam lahko

popolnoma onemogočijo vaše življenjske načrte.

Zdravnik iz posvetovalnega modela:

Zdravnik iz posvetovalnega modela bi moral bolnici povedati enako resnico kot

zdravniki iz prejšnjih modelov, nadaljevati pa bi moral drugače: Odstranitve dojke vam

ne priporočam, prav tako vam ne priporočam lumpektomije. Način zdravljenja z

obsevanjem vam nudi največjo možnost preživetja ob najmanjšem tveganju in ob

najmanjšem motenju vašega osebnega življenja. Vprašanje kemoterapije je v vašem

primeru lahko sporno. Zdi se mi, da bi bilo najbolje, da se vključite v raziskavo, ki

preučuje, kakšen je vpliv kemoterapije na dolgoročno preživetje bolnic z negativnimi

bezgavkami. Te raziskave bolnic ne izpostavljajo pretiranim tveganjem. Vodijo jih

vodilni strokovnjaki za rak dojke. Vse preiskovanke bodo zdravljene po načelih, ki

omogočajo najboljšo medicinsko oskrbo.

26

1.5 VSEBINA POJASNILNE DOLŽNOSTI

Pojasnilna dolžnost je izredno pomembna zdravnikova obveza in je prvi korak v

procesu zdravljenja. V slovenskem pravnem redu pojasnilno dolžnost obravnava Zakon

o pacientovih pravicah62

v 20. členu.63

V tej določbi je zdravnikova pojasnilna dolžnost obravnavana v zvezi z boleznijo in

medicinskimi posegi, vendar je pomen te določbe širši in se nanaša na vsakršno

razmerje med zdravnikom in pacientom, četudi ne gre za bolezen, ampak npr. za

nosečnost, in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik, ampak se zanj odloči

pacient, npr. lepotna operacija.64

Takšno stališče je (sicer v zvezi z določbo prej

veljavnega 47. člena ZZDej) zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z

opr. št. II Ips 306/1995 z dne 16. 1. 1997, VS 02747.65

Vsako pojasnilo mora vsebovati vse temeljne elemente. Mednje sodijo pojasnilo

diagnoze, pojasnilo prognoze, pojasnilo o posegu, pojasnilo o možnostih uspešnega

zdravljenja, pojasnilo o stopnji tveganja za zaplete oziroma neuspešen izhod

zdravljenja. Temeljni elementi pojasnila se vsak zase ali v različnem zaporedju

pojavljajo v vseh vrstah pojasnila. Izpustitev posameznih elementov pojasnila lahko v

kontekstu različnih možnosti podajanja neke vsebine spremeni sporočilno naravo

62

Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008.

63 Podobno določbo sta imela že Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki je v tretji alineji prvega

odstavka 47. člena govoril o pravici bolnika »izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja« in Zakon o zdravniški službi (ZZdrS-UPB2), ki je v 47. členu določal, da mora zdravnik seznaniti bolnika s predvidenimi diagnostičnimi postopki in s predlaganim zdravljenjem in da zdravnik ne sme ukrepati brez bolnikove privolitve oziroma privolitve staršev za osebe, mlajše od 15 let oziroma skrbnika, kadar gre za osebo pod skrbništvom.

64 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in

medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 113.

65 V jedru sodbe je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo, da medicinska veda pozna tveganja v

zvezi z nosečnostjo v določeni starosti in da je z ustreznimi preiskavami mogoče ugotoviti bolezen otroka ter s tem omogočiti materi, da se glede na to odloči za prekinitev nosečnosti. Zaradi tega je zdravnikova dolžnost, da mater seznani z relevantnimi informacijami ter ji s tem mogoči odločitev o rojstvu otroka glede na ugotovljene okoliščine. V tem smislu je treba razumeti pojasnilno dolžnost, kot jo obravnava 47. člen ZZDej širše, saj se le ta nanaša na vsakršno razmerje med zdravnikom in pacientom, četudi ne gre za bolezen, ampak npr. za nosečnost, in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik, ampak se zanj odloči pacient.

27

pojasnila. Vsi temeljni elementi pojasnila se morajo hkrati pojaviti vsaj v eni izmed vrst

pojasnila,66

ki jih bom predstavila v nadaljevanju naloge.

1.5.1 Vrste pojasnil

Posamezne vrste pojasnil določa ZPacP v posameznih alinejah prvega odstavka 20.

člena ZPacP. Ob analizi sodne prakse pa sem ugotovila, da je naša sodna praksa že pred

sprejemom ZPacP razlikovala med različnimi vrstami pojasnil, kar je razvidno iz odločb

slovenskih sodišč.

1.5.1.1 Pojasnilo tveganja

Pojasnilo tveganja, ali imenovano tudi pojasnilo o samoodločanju ali pojasnilo o

posegu, predstavlja pojasnilo, katerega namen je zaščita pacientove pravice do

samoodločanja. Pomembno je, da zdravnik pacientu razloži, kolikšno je tveganje za

nastanek posledic med posegom in po njem, ki nastanejo kljub profesionalno

izpeljanem posegu (te posledice torej nastanejo po naključju, ki se statistično

predvideva), nadaljnji razvoj nezdravljene bolezni, možno zdravstveno stanje po

izpeljanem zdravljenju, kateri so pozitivni učinki posega in vse stranske posledice

terapije, ki lahko ogrožajo njegovo telesno integriteto in življenje. Samo na podlagi

vseh teh podatkov se lahko pacient ozaveščeno, informirano odloči.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v odločbi z opr. št. II Ips 225/1997 z dne 30. 9.

1998, VS 04117 zavzelo stališče, da je pri pojasnilu tveganja pomembno, da zdravnik

pacientu razloži, kako veliko je tveganje za nastanek nezaželenih posledic med posegom

ali po njem, ne da bi bili zdravniki ali zdravstvena ustanova objektivno ali subjektivno

odgovorni za to. Pacient ima pravico do informacij o vseh stranskih posledicah terapije,

ki lahko ogrožajo njegovo telesno integriteto in življenje. Pacient mora biti opozorjen na

tipične negativne posledice oziroma tveganja, to so tiste, ki so lastne samemu posegu, in

tiste, ki so statistično pogostejše.67

Za presojo, ali gre za tipična tveganja, je odločilno,

66

Povzeto po: V. Flis, J. Gorišek, Privolitev v zdravnikovo ukrepanje, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta, Splošna bolnišnica, Maribor, 2006, str. 91.

67 Tožeči stranki so zaradi izvenmaternične nosečnosti pri operaciji odstranili desni jajcevod in trebušno

steno zašili v plasteh. Po operaciji je prišlo do postoperativne tromboze. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je treba 25% tveganje postoperativne tromboze šteti za statistično zelo pogosto, tako rekoč

28

ali morebitna škoda, ki lahko nastane kot posledica posega, vpliva na pacientov

dosedanji način življenja in ali je tveganje za konkreten poseg tipično in ga je pri tem

posegu mogoče pričakovati. Obstajajo različna stališča glede vprašanja, v kolikšnem

odstotku se morajo zapleti pojavljati, da jih lahko označimo za tipične. Zdravnik je

dolžan pojasniti vsa tista tveganja, ki so znana v času zdravljenja. Zdravnik ni

odškodninsko odgovoren, če v času zdravljenja tveganja ni poznal in ga ni bil dolžan

poznati.

S pojasnilom tveganj posega je tesno povezano tudi pojasnilo o različnih alternativah

zdravljenja. Če te obstajajo, jih mora zdravnik pacientu pojasniti. Zdravnik je pacientu

dolžan pojasniti alternative zdravljenja tudi, če ima pacient diagnozo, pri kateri se bo

dokončno zdravstveno stanje pacienta pokazalo šele med posegom. Zdravnikova

pojasnilna dolžnost obstaja le o tistih alternativah zdravljenja, ki za pacienta iz

objektivnega medicinskega vidika pomenijo resnične alternative zdravljenja. Te

obstajajo, če obstaja več možnosti zdravljenja, ki za pacienta pomenijo različno

obremenitev in tveganja ter hkrati različne možnosti za uspeh (npr. prva možnost

prinaša večje tveganje za pacienta in večje možnosti za uspeh, druga pa manjše

tveganje, vendar tudi manjše možnosti za uspeh), kot tudi če imajo možnosti zdravljenja

različne obremenitve in tveganja, vendar v konkretnem primeru nobena od njih nima

bistvenih prednosti (npr. obe možnosti sta dokaj uspešni, vendar je pri prvi nevarnost,

da bo pacient imel trajno okvarjen organ A, pri drugi pa organ B). Pojasnilne možnosti

o alternativah ni, če imata obe možnosti zdravljenja enake obremenitve in tveganja ter

hkrati nobena od njiju v konkretnem primeru nima bistvenih prednosti pred drugo. To

pomeni, da zdravnik ne odgovarja za škodo, če pacientu pojasni le eno od teh dveh

možnosti zdravljenja in mu ne pove, da obstaja tudi druga možnost zdravljenja.

1.5.1.2 Pojasnilo diagnoze

Pojasnilo diagnoze se mora strogo razlikovati od pojasnila o tveganjih diagnostičnih

posegov. V tem kontekstu ne gre za neko posebno obliko pojasnila o tveganjih, ampak o

dolžnosti zdravnika, da pacientu verodostojno sporoči izvid. Ta dolžnost izhaja že iz

tipično negativno posledico, na katero bi zdravnik moral tožnico opozoriti. Zdravnik v tem primeru ni izpolnil pojasnilne dolžnosti in zaradi tega tožnica ni mogla izoblikovati pravno upoštevne izjave volje.

29

narave vsakega odnosa med zdravnikom in pacientom in sloni izključno ali vsaj

posredno na diagnozi.68

1.5.2 Nepravo pojasnilo

V zvezi z zdravnikovo pojasnilno dolžnostjo je potrebno omeniti tudi nepravo pojasnilo,

katerega predstavljata varnostno oziroma terapevtsko pojasnilo in pojasnilo o finančnih

posledicah posega.69

1.5.2.1 Terapevtsko pojasnilo

Varnostno oz. t.i. terapevtsko pojasnilo naj pacienta opozori na varno vedenje po

posegu, npr. na nevarnost vožnje po vplivu lokalne anestezije, na nevarnost za plod, če

bi ženska zanosila takoj po injiciranem imunoglobinu, ki ji je bil vbrizgan zaradi

nevarnosti tvorjenja protiteles. Varnostno pojasnilo ni del pojasnilne dolžnosti v ožjem

smislu in s tem tudi del, ki bi bil zajet v privolitev v poseg. To pomeni, da je privolitev

v poseg tudi brez njega veljavna, kar pa ne pomeni, da je zdravnik prost tudi

odškodninske odgovornosti za škodo, ki bi pacientu nastala zaradi opustitve

varnostnega pojasnila.70

V postopku zaradi kršitve terapevtskega pojasnila mora pacient

dokazati, da zdravnik svoje dolžnosti glede varnostnega pojasnila ni izpolnil.71

1.5.2.2 Pojasnilo o finančnih posledicah zdravljenja

Tudi to pojasnilo ni sestavni del pojasnilne dolžnosti v ožjem smislu. Namen tega

pojasnila je pacientu posredovati informacije o stroških zdravljenja in ga opozoriti na

68

Ibidem, 2000, str. 28.

69 Tako že: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str.

127.

70 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,

str. 127.

71 Pri tem se pojavi problem dokazovanja, saj mora pacient dokazati, da ni prejel ustreznega pojasnila. V

primeru, da zdravnik trdi nasprotno, se pokaže oteženost dokaznega postopka, saj gre za zdravnikovo besedo proti pacientovi. Da bi se izognili takšnim situacijam, bi bilo najprimerneje zvočno posneti vse pojasnilne pogovore med zdravnikom in pacientom, saj bi le tako lahko z gotovostjo poznali vsebino njunega pogovora. Seveda pa je takšen predlog omejen s finančnimi zmožnostmi zdravstvenega sektorja.

30

dejstvo, če zasebni ali javni nosilec zdravstvene dejavnosti ne bi kril stroškov

predmetnega zdravljenja in da bi moral nositi te stroške pacient sam.

Dolžnost pojasnila o finančnih posledicah zdravljenja je določena v 5. alineji 1.

odstavka 20. člena, skupaj z dolžnostjo pojasnila o stopnji kvalitete zdravstvene

storitve. ZPacP zahteva, da je pacienta potrebno opozoriti na postopke in načine

zdravljenja, ki v Sloveniji niso dostopni, in na postopke ter načine zdravljenja, ki so

sicer v Sloveniji na razpolago, vendar samoplačniško, ker jih ne krije obvezno

zdravstveno zavarovanje. Zdravnik je pacienta na to, da bo moral storitev plačati ali

doplačati, dolžan vedno vnaprej opozoriti in mu po potrebi tudi svetovati, npr. finančno

ugodnejšo, a enako medicinsko indicirano alternativno zdravljenje.72

Pacientova pravica

do samoodločbe zahteva, da ga zdravnik opozori tudi na postopke in načine zdravljenja,

ki so pri njem sicer dosegljivi in jih morda celo krije obvezno zdravstveno zavarovanje,

vendar zagotavljajo v drugi ustanovi bistveno višjo raven te storitve oziroma bistveno

večjo uspešnost zdravljenja, ker je npr. ta druga ustanova specializirana prav za tovrstne

posege ali pa ima najnovejše aparate, ki jih zdravnik, pred katerim se pacient nahaja,

nima.73

1.5.3 Obseg pojasnila

Temeljno vprašanje, ki sem si ga zastavila je, v kakšnem obsegu je potrebno pacienta

seznaniti o možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in

učinkih. Pri iskanju odgovora na to vprašanje, sem se najprej osredotočila na Zakon o

pacientovih pravicah, iz katerega je obseg pojasnila razviden v 2. odstavku 20. člena, ki

določa, da mora zdravnik pojasnilo pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na

pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja

informacij, v celoti in pravočasno. Obseg pojasnila je v tem odstavku opredeljen le z

besedno zvezo »v celoti«, iz katere pa ne moremo razbrati, katere informacije in v

kakšnem obsegu mora zdravnik dejansko posredovati pacientu. Prav iz tega razloga sem

se omejila na primere sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, skozi

72

Prvi odstavek 25. člena ZPacP uvaja obveznost izpostavitve informativnega računa za vse primere, ko bo pacient delno ali v celoti kril stroške zdravstvene storitve ne glede na to, ali se storitev opravlja v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe ali pri izvajalcih zasebnikih.

73 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,

str. 124.

31

katere se oblikuje obseg pojasnila, zato obsega zdravnikove pojasnilne dolžnosti ne

moremo praktično natančno določiti. Obseg pojasnjevanja je odvisen od okoliščin

posameznega primera, obsega pa pojasnilo diagnoze, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo

tveganja.74

Obseg pojasnilne dolžnosti je torej odvisen od narave posega, zato bom v

nadaljevanju posebej predstavila obseg splošnega pojasnila, obseg pojasnila pri nujnih

medicinskih posegih in obseg pojasnila pri kozmetičnih operacijah. Po analizi sodne

prakse lahko trdim, da sta obseg in podrobnost pojasnila obratno sorazmerna z nujnostjo

posega. Manj kot je poseg za pacienta nujen, obsežnejše in bolj poglobljeno mora biti

pojasnilo.75

Na splošno mora biti pojasnilo tako, da omogoči pacientu razumeti bistvo, pomen in

razsežnost zdravljenja ter njegove prednosti in slabosti. Pacient mora na splošno poznati

to, v kar privoli. Tveganj ni potrebno razlagati podrobno in z uporabo medicinskih

izrazov. Povsem oddaljenih tveganj zdravnik ni dolžan pojasniti. Tudi sicer preobsežno

in čezmerno pojasnilo ni zaželeno, ker pri pacientu povzroča vznemirjenje, pogosto pa

tudi zmedenost, saj povprečni pacient prevelike količine informacij ni zmožen predelati.

Zdravnik pacientu prav tako ne sme zbujati strahu z nezanesljivimi medicinskimi

podatki.76

Zdravnikova pojasnilna dolžnost vsekakor zahteva individualen pristop,

zdravnik se mora ravnati v skladu z načelom enakopravnosti strank, kar pomeni, da je

pri pojasnilu potrebno upoštevati običajno majhno razgledanost pacienta glede bolezni

in zdravljenja in je potrebno pojasnilo dati pacientu na njemu najprimernejši način, torej

z upoštevanjem pacientovega psihofizičnega stanja, izobrazbe in poklica.77

Strnjeno

lahko rečem, da zdravnik v praksi v vsakem primeru ni dolžan razložiti vseh

podrobnosti glede predlaganega zdravljenja, pacientu mora posredovati le tiste

informacije, ki so potrebne za svobodno in zavestno privolitev pacienta.

74

Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 225/1997, z dne 30. 9. 1998, VS 04117, II Ips 99/2006 z dne 12. 6. 2008, VS 0011032 in II Ips 494/2002 z dne 25. 9. 2003, VS 07378.

75 Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 99/2006 z dne

12. 6. 2008, VS 0011032.

76 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,

str. 120-121.

77 Glej več o tem: N. Zečević, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost, Pravna praksa, Gospodarski vestnik,

Ljubljana, 1995, številka 7, str. 28.

32

Pri posegih, ki so pomembni za ohranjanje življenja in zdravja, velja, da mora zdravnik

pacienta praviloma obvestiti samo o pogostejših zapletih posameznega posega. S tem

prevzame pacient s privolitvijo nase tveganje tako za pogostejše kot tudi za manj

pogoste zaplete, ki jih zdravniku ni bilo treba pojasniti. Pojasnilna dolžnost v teh

primerih torej ne odpade, le njen obseg je manjši v primerjavi z drugimi posegi.

Stališče, da mora zdravnik pojasniti samo pogostejše zaplete, pa se toliko bolj upira,

kolikor manj življenjsko nujen je poseg. Zdravnikova pojasnilna dolžnost je zato tem

širša, kolikor manj pomemben za ohranjanje življenja in zdravja je posamezni

medicinski poseg. Pojasnilna dolžnost je posebej stroga in obsežna pri lepotnih

kirurških posegih,78

ker ti niso nujni. Pred kozmetično operacijo mora zdravnik pacienta

opozoriti na vse možne posledice posega in mu pojasniti vsa (tudi tista bolj oddaljena)

tveganja v zvezi s posegom, saj se le na ta način lahko izogne morebitni odškodninski

odgovornosti. Zdravnik mora pacienta seznaniti s tem, katera izboljšanja svoje zunanje

podobe lahko pričakuje v najboljšem primeru, prav tako pa ga mora opozoriti tudi na

vsa tveganja neuspeha in na škodo, ki lahko zaradi posega nastane na pacientovem

zdravju.

Če so tveganja posega pacientu že znana s prejšnjih posegov (npr. s prejšnjih laserskih

terapij, prejšnjega glajenja gub z botulinskimi injekcijami), potem jih zdravniku ni treba

pojasnjevati vsakič znova oziroma je dolžan pojasniti samo tista, ki so se morda

pojavila na novo.79

Zdravnik je tako pri klasičnih medicinskih posegih, kot pri lepotnih kirurških posegih,

dolžan pacienta opozoriti na možnost razširitve posega (med posegom se lahko npr.

pokaže, da se je rak na rodilih razširil tudi na črevesje in da bo treba odstraniti tudi

prizadeti del črevesja), in zanjo pridobiti privolitev (gre za eventualno privolitev). Če

zdravnik pacienta na možnost razširitve posega ni opozoril, čeprav bi moral, ker je bila

78

Lepotni kirurški posegi so definirani kot posegi v človekovo telo, kjer so v ospredju estetski in njim sorodni motivi. Takšen poseg nima za posledico funkcionalne spremembe organizma ali pa je ta funkcionalna sprememba, če do nje že pride, izrazito v ozadju. Tipični takšni lepotni posegi so npr. sprememba nosnega loka, večanje oziroma manjšanje prsi, izsesavanje maščobe iz podkožja, natezanje kože (t.i. lifting), vstavljanje vsadkov za lepše oblikovano zadnjico, pa vse tja do enostavnejših medicinskih posegov, kot so injekcije za blokado gub in laserski lepotni popravki. (J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 121).

79 J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 121.

33

predvidljiva, bo odškodninsko odgovarjal za škodo, ki je pacientu nastala zaradi

nedovoljene razširitve posega oziroma za škodo, ki je pacientu nastala zaradi ponovnega

posega (npr. za škodo zaradi telesnih bolečin, ki se kažejo v nevšečnostih novega

posega), v delu, ki ni bil pokrit z ustrezno privolitvijo, pa utegne nastopiti tudi kazenska

odgovornost zdravnika za samovoljno zdravljenje oziroma telesno poškodbo.80

Pri

razširitvi lepotnih kirurških posegov npr. zdravnik med posegom ugotovi, da bi bilo za

večji lepotni učinek pri pacientu dobro opraviti še neki drug lepotni poseg, o katerem se

s pacientom ni pogovarjal in zanj tudi ni dobil privolitve. Dodatni lepotni poseg namreč

ni nujen medicinski poseg, da bi se lahko opravil brez pacientove privolitve, saj zaradi

njegove opustitve življenje in zdravje pacienta nista ogrožena. Zanj bi se pacient, če bi

mu ga zdravnik predlagal, odločil samo na podlagi svojega estetskega nazora.81

Brez

privolitve pacienta se smejo opraviti t.i. nujne razširitve medicinskega posega (ko se

med operativnim posegom v splošni anesteziji pojavi potreba po neodložljivi

življenjsko nujni razširitvi posega npr. na kakšen drug organ).82

Zdravnik je pacientu dolžan pojasniti tudi učinke zdravil, ki jih prejme pri njem, kot

tudi zdravil, ki jih zdravnik pacientu samo predpiše, čeprav so tem zdravilom

predložena navodila proizvajalca z ustreznimi opozorili. Zdravnika ne razbremeni

odgovornosti niti dejstvo, da je navedeni učinek zdravila pojasnjen tudi v navodilih za

uporabo, ki so priložena zdravilu.83

Na tem mestu se bom osredotočila na odločbo

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 736/2005, z dne 24. 5. 2007, VS

09854, v kateri je sodišče odločilo, da mora zdravnik pacienta opozoriti predvsem na

običajne in redne rizike. Prestrogo je stališče, da mora pacienta poučiti prav o vseh

možnih nezaželenih učinkih predpisanega zdravila. Ker pa zdravnik tožene stranke

80

Več o razširitvi medicinskih posegov sledi v poglavju 1.11.2.

81 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 9/2000, z dne 13. 4. 2000, VS 05241:

Tožnica se je po posvetu z zdravnikom odločila za lepotno operacijo – liposukcijo, s katero so ji odstranili

odvečno maščobo na bokih in stegnih. Ob kontrolnem pregledu je zdravnik ugotovil, da je treba zaradi

asimetrije opraviti korekturo z dodatno liposukcijo na levi strani. Drugo operacijo so ji izvedli v splošni

narkozi in med operacijo ugotovili, da liposukcija ne bo zadostovala. Zato so se odločili za ekscizijo –

izrezanje maščobe. Zaradi takega načina odstranitve maščobe sta tožnici ostali veliki brazgotini v kožnih

gubah pod sedalom. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je operater kršil pojasnilno dolžnost, ker bi pred opravljenim

posegom moral predvideti možnost konverzije liposukcije v ekscezijo in to možnost pojasniti tudi tožnici.

82 Glej 28. člen Zakona o pacientovih pravicah.

83 J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 121.

34

tožnice ni opozoril na stranski učinek predpisanega zdravila (zmanjšano učinkovitost

kontracepcijskih tablet), je kršil pojasnilno dolžnost.84

1.6 TRENUTEK POJASNILA

Glede trenutka, kdaj naj zdravnik poda pojasnilo, ZPacP določa le, da ga mora podati

pravočasno (drugi odstavek 20. člena). Pomembno se mi zdi, da zdravnik poda

pojasnilo tako, da bo glede na zahtevnost in tveganost posega pacientu med pojasnilom

in odločitvijo za poseg ostalo dovolj časa za premislek. Zagotovo mora biti zdravnikovo

pojasnilo podano pred privolitvijo pacienta v poseg ali zdravljenje.

Medicinska praksa kaže na to, da ni mogoče določiti splošnega pravila, kdaj je najboljši

trenutek za podajanje pojasnila, ki bi veljal za vse primere enako. Predvsem je to

odvisno od vrste in zahtevnosti posega oziroma zdravljenja. Kadar gre za nujne posege,

je čas med pojasnilom in posegom krajši, saj bi drugače bilo ogroženo pacientovo

življenje. V primeru, da gre za rizične posege, mora biti pacientu dan na razpolago

relativno daljši čas za razmislek in odločitev, da se lahko posameznik posvetuje s

svojimi bližjimi ali celo drugimi zdravniki.85

Vprašanje, ki se mi je pojavilo med prebiranjem literature v zvezi s trenutkom pojasnila

je tudi, koliko časa lahko mine med privolitvijo in izvedbo posega, da privolitev ne

zastara. Obstaja seveda možnost, da si pacient v vmesnem času od podane privolitve pa

do izvedbe posega, premisli. Enovitega odgovora na to vprašanje nisem našla, saj je to

84

Tožnica se je od 23. 3. 1994 do 14. 4. 1994 hospitalno zdravila pri toženi stranki zaradi pljučne tuberkuloze. Prejemala je Rifabutin in še dvoje drugih zdravil. Ob sprejemu v bolnišnico je seznanila zdravnico, da jemlje kontracepcijske tablete Stediril M. Med zdravljenjem ni dobila nobenih pojasnil o vplivu Rifabutina in drugih zdravil na učinkovitost kontracepcijskih tablet. Dne 16. 6. 1994 je pri ginekologu izvedela, da je noseča. Ugotovljeno je bilo, predvsem na podlagi izvedenskih mnenj Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in izvedenca ginekološko-porodniške stroke, da Rifabutin in antibiotiki nasploh povzročajo manjšo učinkovitost kontracepcijskih tablet. Zdravnica pa na navedeni učinek tožnice ni opozorila. Tožnica je dejansko v kratkem času po prenehanju bolnišničnega zdravljenja kljub jemanju kontracepcijskih tablet zanosila, nato pa so iz medicinskih razlogov opravili umetno prekinitev nosečnosti. V tem primeru gre za opustitev pojasnilne dolžnosti, ker tožnica ni bila seznanjena s stranskimi učinki zdravila, ki ga je zdravnica predpisala za zdravljenje tuberkuloze. Ker je bila zdravnica seznanjena s tem, da tožnica jemlje kontracepcijske tablete, predpisano zdravilo pa zmanjšuje njihovo učinkovitost bi bila dolžna tožnico o tem obvestiti, saj gre za pomemben stranski učinek predpisanih zdravil z neugodnimi posledicami za bolnika.

85 Glej več o tem: N. Zečević, 1995, št. 7, str. 29.

35

odvisno predvsem od posameznega primera. Vendar mora med pojasnilom, privolitvijo

in izvedbo operacije obstajati neka notranja zveza.86

Nezadostna je npr. privolitev

pacienta, ki je bila za sedanji poseg podana ob priliki nekega predhodnega bivanja na

kliniki (četudi gre za isti poseg). Če je pacient ponovno prispel v ustanovo, mora

ponovno privoliti v zdravljenje oziroma v poseg.87

1.7 NAČIN POJASNILA

Iz drugega odstavka 20. člena ZPacP izhaja, da mora zdravnik dati pojasnilo pacientu v

neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način. Zdravnik lahko samo v

neposrednem stiku s pacientom informacijo prilagodi pacientu in mu jo poda na način,

da jo pacient glede na svojo stopnjo izobrazbe, zdravstveno stanje in druge okoliščine

lahko razume. Zdravnik si mora za ustno pojasnilo vzeti dovolj časa, da lahko razločno

in ustrezno počasi razloži zdravljenje. Pacient ima pravico, da zdravniku zastavi

dodatna vprašanja in prosi za dodatna pojasnila posameznih informacij.

Privolitev, ki jo pacient izrazi zgolj na podlagi v podpis potisnjenega tiskanega

formularja brez vsakršnih dodatnih pojasnil zdravnika, ni veljavna, ker ni svobodna.

Zdravnik se v takem primeru ne bo mogel odškodninsko učinkovito sklicevati na to, da

je bil pacientu na razpolago za vprašanja. Po veljavnem pravu ima zdravnik pojasnilno

dolžnost, torej mora osebno in individualnim prilagajanjem posebnostim pacienta v

danem trenutku temu zagotoviti ustrezne informacije. Pacient ni dolžan iskati zdravnika

in od njega zahtevati relevantne informacije.

Neposreden stik s pacientom pomeni tudi, da mora biti pojasnilo dano pacientu, ki mu

bo poseg opravljen. Zdravnik npr. ne more šteti, da pacient ve za vse potrebne

86

Sodišče v Nemčiji je pacientu, ki je bil sprejet v bolnišnico na operacijo dimeljske kile, dosodilo odškodnino, saj mu je kirurg šele uro pred operacijo obsežno razložil poseg in možne zaplete, čeprav je pacient v bolnišnici ležal več kot dva tedna. Pred operacijo je podpisal tudi privolitveni katalog, kjer je bila zapisana kot ena izmed možnih zapletov tudi prekinitev semenovoda in odstranitev testisa. Na pacientovo nesrečo se je prav to zgodilo med operacijo. Pacient je vložil civilno tožbo in trdil, da je bil zaradi duševne stiske uro pred operacijo nezmožen razumeti pomen svoje privolitve in da se, če bi v miru pretehtal vse razloge za in proti operaciji, zanjo ne bi bil odločil. Tako velja, da mora biti v primeru težavnih ter za zdravje in življenje izredno rizičnih medicinskih posegov pacientu dan na razpolago relativno daljši čas za premislek in odločitev ob pogoju, da pacientovo zdravje to dopušča. (Povzeto po: Žvipelj, 2002, str. 727).

87 Glej več o tem: E. Bernat, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – prikaz iz avstrijskega prava, Medicina

in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 106-107.

36

informacije o posegu, ker je bil pri njem na istovrstnem posegu teden dni pred njim

njegov sorodnik. Dolžnost zdravnika, da pacientu da pojasnilo v neposrednem stiku in

na razumljiv način, obstaja tudi nasproti osebam, ki same ne morejo dati veljavne

privolitve (to so otroci in osebe z motnjami v duševnem zdravju). Zdravnik privolitveno

nesposobnega pacienta mora pojasnilo dati pacientu in osebi, ki je upravičena za

nadomestno privolitev (staršem, skrbniku, zdravstvenemu pooblaščencu).

1.8 OBLIČNOST POJASNILA

Načeloma zadostuje, da je zdravnikovo pojasnilo dano pacientu ustno. To posredno

izhaja iz 2. odstavka 20. člena ZPacP, ki določa, da mora biti pojasnilo dano v

neposrednem stiku s pacientom, iz česar lahko sklepamo, da gre za ustno pojasnilo. Za

pojasnilo in posledično za privolitev torej ni potrebna pisna oblika88

in tudi 26. člen

ZPacP določa, da lahko da pacient privolitev ustno, z dejanjem oziroma ravnanjem iz

katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da pomeni privolitev, ali pisno, kadar tako

določa zakon. To moramo razumeti tako, da načeloma lahko pacient izrazi svojo

privolitev za poseg v katerikoli zakonsko določeni obliki, v določenih primerih pa

zakon zahteva pisno obliko privolitve. Zakonska zahteva po pisnosti pacientove

privolitve se navadno pojavlja pri večjih posegih, ki lahko usodno vplivajo na zdravje in

življenje pacienta. ZPacP zahteva pisno obliko privolitve pri operativnih ali drugih

medicinskih posegih, ki so povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo (peti

odstavek 26. člena). Z zahtevo po strožji obličnosti želi pacienta pri izjavljanju njegove

volje glede posega opozoriti na resnost posega in s tem na težo njegove odločitve ter ga

tako zavarovati pred hitrimi in nepremišljenimi odločitvami. Poleg tega je pri težjih

posegih večja verjetnost, da pride do pravnega spora, in v takih primerih se pisna oblika

uporablja kot ključni dokaz za obstoj in vsebino privolitve, s čimer v dokaznem

postopku varuje tako pacienta kot zdravnika. Torej, zdravnik pri manj usodnih posegih

ni dolžan dokumentirati pacientove privolitve v pisni obliki (na privolitvenem obrazcu).

Po svoji presoji se lahko odloči za pisno dokumentiranje pacientove privolitve tudi pri

88

Za veljavno pravno privolitev po opravljeni pojasnilni dolžnosti pisna oblika ne bi bila niti smiselna, saj sam podpis obrazca ne more služiti kot dokaz, da je pacient razumel in pravilno dojel prejeto pojasnilo zdravnika. Pacienti velikokrat ne razumejo prejetih pojasnil, vendar kljub temu pod pritiskom in v stiski, podpišejo posamezni privolitveni obrazec. Sam podpis takšnega obrazca pa še ne daje zagotovila, da pacient dejansko razume posamezno pojasnilo za poseg, v katerega je privolil.

37

posegih, kjer takšna formalna privolitev ni posebej predvidena z zakonom.89

Vse bolj

pogosteje se v zdravniški praksi pri vse večjem številu posegov uveljavlja formularna

pisna privolitev v zdravstveno storitev, četudi gre za povsem banalne posege. Za to

pravno ni videti nobenih problemov, a ti bi se kaj kmalu pojavili, če bi zdravnik

pacientu obličnost prikazoval kot pogoj za veljavnost privolitve in izvedbo

medicinskega posega. Pomembno je, da v primerih, ko zakon obličnosti ne zahteva, te

zahteve kot pogoj za veljavnost privolitve tudi zdravnik pacientu ne sme postaviti, npr. s

takšnim ali drugačnim pojasnilom, da posegov, za katere ne bo imel pisne privolitve

pacienta, ne bo opravil. Če zdravnik od pacienta kljub temu zahteva pisno privolitev in

pacient v poseg privoli pisno, ker ne pozna prava, je ta pacientova privolitev pridobljena

nezakonito in na medicinsko neetičen način. Pomembno je tudi, da je v primeru, ko se

pojasnilo daje v pisni obliki, nujno potreben še pogovor med zdravnikom in pacientom,

saj le v tem primeru lahko štejemo, da je zdravnik izpolnil svojo pojasnilno dolžnost. Po

stališču sodne prakse sama izročitev privolitvenega obrazca, na katerem je pojasnjen

medicinski poseg, ne zadostuje za strokovno opravljeno pojasnilno dolžnost. Pisno

privolitev pa zraven ZPacP zahtevajo tudi nekateri drugi zakoni, med njimi tudi

ZOPDCT90

in ZZNPOB.91

1.8.1 Pojasnitveni katalog

Kljub temu, da je načeloma pojasnilo dano ustno, pa je zdravniška praksa sprožila

uporabo pojasnitvenih katalogov, s katerimi se skuša zajeti vse možne pravne poglede

in morebitne posledice izjave volje. V nadaljevanju bom predstavila vsebino

pojasnitvenega kataloga in njegov namen, prednosti in slabosti tipiziranega

pojasnitvenega postopka in kdo naj sestavlja katalogizirane privolitvene obrazce.

89

Primerjaj: Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str. 142-143.

90 V primeru transplantacije se uporabljajo določbe ZPODCT, ki v 6. členu vsebuje splošno določbo glede

pojasnila in privolitve prejemnika v presaditev in določa, da se presaditev lahko opravi le, če je prejemnik pred posegom v to pisno privolil ter, da mora biti privolitev izraz svobodne volje, izoblikovane na podlagi primernega pojasnila o naravi, pomenu in poteku posega, verjetnosti njegovega uspeha in običajnih tveganjih.

91 Določba 22. člena ZZNPOB predpisuje obvezno pisno privolitev zakonskih oziroma zunajzakonskih

partnerjev v oploditev z biomedicinsko pomočjo. Pisna privolitev in pojasnilo zdravnika, odgovornega za izvedbo postopka, je predpisana tudi za postopek darovanja semenskih in neoplojenih jajčnih celic.

38

1.8.1.1 Pomen pojasnitvenega kataloga in potek tipiziranega postopka

V nekaterih razvitih državah imajo pripravljene pojasnitvene kataloge za posamezne

tipične bolezni. Ta je sestavljen tako, da opisuje, celo grafično prikazuje bolezensko

stanje, utemeljuje potrebo po določenem terapevtskem področju in ga tudi pojasnjuje

tako v metodološkem pogledu kot s stališča možnega tveganja in morebitnih

komplikacij. Tak katalog je zasnovan na tipičnem primeru posamezne bolezni, kot jo

ima v konkretnem primeru tudi pacient in na tipičnem postopku zdravljenja, ki je

potreben za izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja.92

Z zahtevo po obličnosti se želi na eni strani onemogočiti, da bi zdravniki na svojo pest

tako obliko od pacientov zahtevali kar povprek pri vseh zdravstvenih storitvah in jih s

tem neupravičeno obremenjevali, na drugi strani pa želijo vsem partnerjem v postopku

zdravljenja olajšati dokazovanje v primeru spora o pravi izraženi volji pacienta.

Dodatno želijo pri določenih vrstah posegov, s posebno formo pacienta opozoriti na

posebno stopnjo usodnosti odločitven in ga tako spodbuditi k še bolj poglobljenemu

razmisleku.93

Določba 27. člena ZPacP podrobno določa formularnost pisne oblike in za privolitveni

obrazec uvaja enotno obliko in vsebino ne glede na vrsto posega oziroma zdravstvene

oskrbe. Gre za vnaprej natisnjen obrazec z določenimi rubrikami. Privolitveni obrazec

vsebuje:

- osnovne podatke o izvajalcu zdravstvenih storitev,

- opis medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe z navedbo poglavitnih

možnih zapletov in pričakovanih koristi ter povzetek drugih pojasnil,

- osebno ime in podpis zdravnika, ki opravi pojasnilno dolžnost, oziroma

zdravnika, ki medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo izvede,

- privolitveno in zavrnitveno izjavo ter izjavo o prejemu in razumevanju pojasnil

ter izjavo o preklicu,

- osebno ime in ZZZS številko zavarovane osebe ali drug osebni podatek, ki

identificira pacienta,

92

Glej več o tem: Z. Dežman, O metodi tipizacije pojasnitvenega postopka v zdravstvu, Medicina in pravo II, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 114.

93 Glej več o tem: J. Balažič, U. Brulc, B. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida,

2009, str. 149-150.

39

- osebno ime in drug podatek, ki omogoča identifikacijo prič, oseb, ki dajejo

soglasje, in oseb, ki dajejo privolitev namesto pacienta, ki ni sposoben odločanja

o sebi,

- osebna imena, kontaktne podatke in razmerje do pacienta tistih oseb, ki jih

pacient določi v okviru privolitve glede seznanjanja tretjih oseb z zdravstveno

dokumentacijo ter glede sporočanja informacij o zdravstvenem stanju tretjim

osebam,

- čas in datum danih izjav,

- navedbo razlogov in okoliščin v primeru, ko pacient ne more oziroma noče dati

pisne privolitve, kadar je ta potrebna, kljub temu, da v poseg privoli,

- podpis pacienta, razen v primerih, ki jih določa ZPacP in podpis drugih oseb,

kadar je to potrebno,

- druge sestavine, ki so potrebne glede na naravo in okoliščine privolitve oziroma

zavrnitve, ali jih določa drug zakon.94

Še natančnejšo vsebino in obliko privolitvenega obrazca pa predpisuje Pravilnik o

obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta.95

Pojasnitveni katalog pomeni uveljavljanje pojasnitvene dolžnosti v obliki kataloga in

omogoča pripravo na pogovor med zdravnikom in pacientom. Pacientu posreduje neke

okvirne informacije o posegu, njegovih tveganjih in mu omogoča, da si za zdravnika že

vnaprej pripravi določena vprašanja, ki jih morebiti ob pogovoru z zdravnikom ne bi

postavil, ker bi bil preveč osredotočen na informacije, ki jih podaja zdravnik. Zdravnik

se mora kljub pojasnitvenemu katalogu s pogovorom prepričati, da je pacient

posredovane informacije pravilno razumel in dojel. S pomočjo takšnih pojasnitvenih

katalogov posluje že veliko zdravstvenih ustanov, med njimi je npr. tudi Inštitut za

anesteziologijo96

(pisno soglasje za anesteziologijo – Priloga 1).

94

Glej 27. člen ZPacP.

95 Pravilnik o obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta (Uradni list RS, št. 82/2008).

96 Pisno soglasje za anesteziologijo, ki ga je pripravil Inštitut za anestezijo v UKC v Ljubljani - ta listina

poduči bolnika, kaj ga lahko prizadene pri splošni anesteziji, regionalni anesteziji in anesteziji nosečnic oziroma v porodništvu. Dokument pa vsebuje tudi dovoljenje, da anesteziolog prilagodi (spremeni) predviden način anestezije, če bi to bilo potrebno in da pacient dovoli morebitno transfuzijo krvi ali krvnih derivatov ter poduk možnih nevarnostih. Na koncu pa pacient potrjuje, da je dobil izčrpne odgovore na vprašanja in da s predvidenimi postopki soglaša.

40

V zvezi z uporabo pojasnitvenih katalogov je posebej potrebno poudariti, da podpis

pacienta še ne pomeni, da se je zdravnik rešil odškodninske odgovornosti v morebitnem

kasnejšem sporu. Podpis obrazca še ne dokazuje, da je zdravnik dejansko izpolnil svojo

pojasnilno dolžnost. V kolikor se izkaže, da pacient pred podpisom obrazca ni bil

ustrezno poučen s strani zdravnika, je takšna privolitev neveljavna, opravljen

medicinski poseg pa protipraven. Praviloma podpis pojasnitvenega kataloga ni pogoj za

veljavnost privolitve, razen pri tistih posegih, za katere zakon določa posebno pisno

privolitev pacienta. Iz vsega navedenega lahko zaključim, da je narava pojasnitvenega

kataloga v pretežni meri le dokazna, vendar s tem problem razumevanja vsebine še

vedno ni rešen.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da v primeru pojasnitvenih katalogov volje pacienta ne

moremo razlagati v skladu s t.i. teorijo izjave, temveč je potrebno upoštevati t.i. teorijo

volje, saj je pri taki pomembni dobrini, kot je človekovo zdravje oziroma življenje

potrebno na vsak način izvedeti resnično pacientovo voljo in se ne sklicevati na

kakršnekoli formalnosti.97

V zvezi z uporabo pojasnilnega obrazca je potrebno

upoštevati še pravila Obligacijskega zakona98

glede razlage spornih določil vsebine

obrazca. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih

besed, temveč je potrebno iskati skupen namen strank99

– gre za t.i. teleološko razlago.

Če pa je vsebina izjave vnaprej natisnjena , ali je bila kako drugače pripravljena ali

predlagana od ene same stranke (v tem primeru zdravnika ali zdravstvenega zavoda), je

treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke100

– gre za t.i. načelo »in dubio

contra stipulatorem oz. preferentem.

1.8.1.2 Slabosti tipiziranega pojasnitvenega postopka

Pojasnitveni katalogi imajo tako prednosti kot slabosti. Glavna slabost pojasnitvenega

postopka je, da podpisani katalog ne daje zdravniku kritja za morebitne strokovne

napake in da s takšnim načinom seznanjanja pacienta zdravniki niso rešeni 97

Povzeto po: N. Zečević, 1995, str. 28.

98 Obligacijski zakonik, Ur.l. RS, št. 97/2007 (v nadaljevanju OZ).

99 Glej 82. člen OZ.

100 Glej 83. člen OZ.

41

odškodninske odgovornosti za morebitne komplikacije in strokovne napake. Pacient kot

laik na področju medicine morda ne bo mogel razumeti katalogiziranega privolitvenega

formularja zaradi njegove obsežnosti in zapletenosti. Prav to dejstvo mora upoštevati

zdravnik pri uresničevanju svoje pojasnilne dolžnosti in pri samem medicinskem

posegu. To pa je potrebno upoštevati tudi pri metodologiji sestavljanja pojasnitvenih

katalogov. Ta mora podati tipične, bistvene značilnosti bolezni in predstaviti tipično,

strokovno priznano metodo zdravljenja in opozoriti na tipična, običajna tveganja in tiste

komplikacije, ki se jim je kljub strokovni izvedbi posega težko izogniti.101

1.8.1.3 Prednosti tipiziranega pojasnitvenega postopka

Tipizacija pojasnitvenega postopka s pomočjo katalogiziranega privolitvenega obrazca

zagotavlja vrsto prednosti. Pacient ima čas za poglobljen in tehten preudarek o tem, ali

bo na predlagani medicinski poseg pristal, pa tudi za to, da se posvetuje s svojci in

morda tudi z drugimi zdravniki. Metodologija sestavljanja katalogov mora biti takšna,

da predstavlja zdravstveno stanje in terapijo na dovolj strokoven in hkrati poljuden

način, zato je odveč bojazen, da pacient ne bi razumel njegove vsebine. Katalog je

sestavljen tako, da poziva pacienta, da zdravnika vpraša vse, kar mu ni razumljivo. Zato

zdravnik v takšnem postopku mora dati pacientu ustrezna pojasnila le tam, kjer se mu

zdijo kataloške izjave nerazumljive. Dobra stran tipizacije pojasnitvenega postopka naj

bi bila tudi enakopravnejša terapevtska obdelava v tej fazi, ker pacient ni odvisen od

trenutnega razpoloženja, obremenjenosti in potrpežljivosti zdravnika.102

Zdravniku bi

tak dokument lahko pomenil dragocen razbremenilni dokaz pri neutemeljenih obtožbah,

vendar pa bi ga obenem obvezoval tudi k bolj utrujajočemu pojasnjevanju. Po drugi

strani pa tak postopek pomeni dodatno odtujevanje pacienta od zdravnika in dodatno

birokratizacijo zdravstva.103104

101

Glej več o tem: Z. Dežman, 1994, str. 114.

102 Krušič Mate, str. 34.

103 Primerjaj: F. Urlep, Pojasnilna dolžnost v splošni medicini, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško

in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995, str. 133.

104 Da bi lahko pacient sprejemal zanj pomembne odločitve, mora nameravane načine zdravljenja

razumeti in pri tem ni dovolj, da podpiše le privolitveni obrazec ki temelji na katalogiziranju komplikacij. Menim, da bi takšno katalogiziranje sicer lahko sodniku, ki odloča v konkretnem sporu služilo kot vodilo pri analizi spornih primerov (vendar bi ob tem lahko zgrešil resnično dejansko stanje). Vendar je takšna katalogizacija lahko sporna, saj je lahko nepopolna in hitro zastareva na področjih, kjer je napredek zelo hiter. Zelo velika verjetnost obstaja, da bi se kljub katalogizaciji pojavile napake, ki bi bile izpuščene iz kataloga in potem bi se nam spet postavilo vprašanje, kakšen je sedaj status le-teh. Prav zaradi tega je

42

1.9 KDO JE DOLŽAN IZPOLNITI POJASNILNO DOLŽNOST

Iz drugega odstavka 20. člena ZPacP je razvidno, da mora pojasnilno dolžnost opraviti

zdravnik, ki je odgovoren za zdravljenje. Pojasnilo pacientu je dolžan dati zdravnik, in

ne drugo pomožno bolnišnično osebje (npr. medicinska sestra). Pri posegih, ki so

povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, ZPacP zahteva, da mora pojasnilo

dati zdravnik, ki bo poseg opravil, in samo izjemoma, če ni mogoče, da bi pojasnilo dal

zdravnik, ki bo poseg opravil, sme pojasnilo dati drug zdravnik, ki pa mora biti

usposobljen za opravljanje medicinskega posega, na katerega se pojasnilo nanaša. Če

pojasnilo o posegu z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo ni dal zdravnik, ki je

poseg opravil, temveč drug za poseg usposobljeni zdravnik, čeprav za to ni bilo

razlogov, ker bi zdravnik, ki bi poseg opravil, svojo pojasnilno dolžnost lahko opravil,

to samo po sebi še ne pomeni, da je privolitev pacienta avtomatično neveljavna in da bo

zdravnik odškodninsko odgovoren.105

Za presojo veljavnosti privolitve je pomembno,

ali je pojasnilo vsebovalo vse pomembne informacije za odločitev. V primeru

nepopolnosti pojasnila, pa je potrebno ugotoviti, ali je pacient vedel za informacije, ki

mu jih je bil dolžan dati zdravnik. V primeru, če je zanje vedel, potem pojasnila ni

potreboval, pri tem pa ni pomembno, kako je zanje zvedel (npr. ker je bil sam zdravnik

ali ker je bral literaturo o tem ali mu je informacije posredovala medicinska sestra ali

kdo drug). Vendar menim, da bo zdravnik v praksi zelo težko dokazal, da je pacient za

informacije, ki bi mu mogle biti posredovane vedel in da zato pojasnilo ni bilo

potrebno.

potreben pogovor zdravnika s pacientom in da se zdravnik prepriča, da pacient zares razume, v kar podaja privolitev. Če bi pojasnilna dolžnost temeljila samo na katalogizaciji komplikacij, bi lahko zdravnike to vodilo v neskrbno ravnanje po načelu, da tisti spodrsljaji, ki niso v katalogu, za njih niso odgovorni. Menim, da je vsak pacient samosvoja osebnost, ki jo je potrebno obravnavati posebej. Vsaka bolezen pri določenem posamezniku poteka drugače, vsak pacient se nanjo različno odziva, vsak človek je osebnost zase in tako so tudi zdravnikove odločitve pri dveh pacientih z navidezno povsem enakim potekom bolezni lahko povsem različne. Mehanski podpis formularja ne jamči, da pacient razume, v kaj se s podpisom podaja.

105 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,

str. 119.

43

1.10 PRIMERI KO POJASNILO NI POTREBNO

Obstajajo lahko okoliščine, ko pacienta ni potrebno predhodno informirati o svoji

bolezni. O obstoju teh okoliščin se mora zdravnik z gotovostjo prepričati. Pacient ima

pravico do pojasnila, tej pravici pa se lahko tudi odpove, morebiti ker so mu okoliščine

posega znane že pred samo pojasnitvijo ali pa se odpove pojasnilu, ne da bi bil že

predhodno informiran.

1.10.1 ODPOVED POJASNILU

Pacient se lahko zdravnikovemu pojasnilu tudi odpove, vendar se pacient pojasnilu ne

more odpovedati, če drugim grozi resna zdravstvena škoda (drugi odstavek 22. člena

ZPacP). Odpoved mora biti izrecna. Zdravnik se mora prepričati, ali pacient odklanja

vsakršno pojasnilo, ali se odpoveduje samo določenim delom pojasnila. Pri odklonitvi

pojasnila pacient prenese odločitve o sebi na zdravnika in torej posredno privoli v

predlagano zdravstveno obravnavo.106

Dolžnost zdravnika dati pojasnilo o posegu je pacientova pravica, zato se ji lahko

pacient odpove (izrecno ali konkludentno, npr. namesto da bi poslušal pojasnilo

zdravnika o možnih stranskih učinkih cepiva proti gripi, nastavi roko za cepljenje).107

Pacient se lahko odpove pravici do pojasnila, če so mu okoliščine posega znane že pred

samo pojasnitvijo. Gre za primere, ko je bil pacient že s strani drugega zdravnika o

posegu natančno informiran (npr. zdravnik pacienta pouči o načrtovanem posegu,

preden ga napoti drugam in v takem primeru ga zdravnik, ki bo poseg opravil ni dolžan

poučiti, vendar pa se mora o dejstvu, da so pacientu okoliščine znane z gotovostjo

prepričati) ali si je pacient informacije o posegu pridobil z branjem knjig oziroma jih

pozna zaradi svojih poklicnih izkušenj (zdravnik se mora prepričati, ali je pacient

prebrano pravilno razumel) ali je bilo pacientu pojasnilo dano že pri predhodnem

istovrstnem posegu (če ponovna operacija v primerjavi s prejšnjo ne skriva nobenih

dodatnih nevarnosti, ponovno pojasnilo ni potrebno, ker je bilo opravljeno že pri

prejšnji operaciji).

106

Glej več o tem: D. Pleterski Rigler, 2005, str. 29.

107 Primerjaj: J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009,

str. 126.

44

1.11 OMEJITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI

Gre za primere, pri katerih je pojasnilo potrebno, a ga je dopustno omejiti zaradi

varovanja pacientovih koristi. V teh primerih se pojasnilo lahko skrči na najmanjši

možni obseg, v skrajnih primerih pa lahko tudi izostane. V nadaljevanju bom

predstavila zdravnikov terapevtski privilegij in situacijo, ko se med posegom, v katerega

je pacient veljavno privolil, pokažejo okoliščine, ki zahtevajo, da se dodatno opravi še

nek drug poseg ali da se dogovorjeni obseg opravi na drugačen način, za kar pa manjka

ustrezna privolitev pacienta.

1.11.1 ZDRAVNIKOV TERAPEVTSKI PRIVILEGIJ

V zvezi z zdravnikovo pojasnilno dolžnostjo je potrebno omeniti tudi zdravnikov

terapevtski privilegij, ki predstavlja izjemo od obveščenosti pacienta. ZPacP je

terapevtski privilegij uredil v 22. členu.108

Po prvem odstavku 22. člena ZPacP se sme

pacientu le izjemoma zamolčati podatke o njegovem zdravstvenem stanju, če zdravnik

glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno

škodo,109

razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno

korist izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.

Razloge za zamolčanje podatkov se ločeno dokumentira v zdravstveni dokumentaciji.

Zakon se opredeljuje do morebitnega negativnega vpliva škodljivih informacij pacientu.

Gre za t.i. antipojasnilno dolžnost zdravnika. Gre za primere, ko pacientova volja zaradi

varstva objektivnega interesa pacienta do zdravja izjemoma lahko stopi v ozadje.110

Zato položaja, ko zdravnik na podlagi strokovne ocene pacientove osebnosti v

njegovem interesu opusti določene informacije, tega ne moremo šteti za nedopustno

ravnanje, ki je predpostavka za odškodninsko odgovornost.

108

ZZDej zdravniku ni izrecno priznaval terapevtskega privilegija. V teoriji se je zastopalo stališče, da je bilo mogoče ustrezno pravilo izpeljati s pravilno interpretacijo 47. člena tega zakona. Alineja, v kateri je zakon določal pacientovo pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, je namreč dopuščala, da se vpogled zavrne, če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na pacientovo zdravstveno stanje. Ta ureditev, po kateri smo do terapevtskega privilegija lahko prišli šele na podlagi analogne uporabe drugih določb, ni primerna. Zaradi nedoločnosti je namreč dopuščala možnost preširoke razlage, s tem pa tudi večjo možnost zlorabe tega instituta (Povzeto po: Krušič Mate, 2010, str. 41).

109 Po 18. točki prvega odstavka 2. člena ZPacP je resna zdravstvena škoda hudo poslabšanje fizičnega ali

duševnega zdravja pacienta, ki ogroža pričakovane ugodne izide zdravljenja.

110 Glej več o tem: J. Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida,

2009, str. 132-135.

45

Glede primernosti uporabe so izoblikovane štiri skupine življenjskih situacij, v katerih

je dopusten zdravnikov terapevtski privilegij:111

a. Zamolčanje rezultatov diagnoze, ker bi pojasnilo pacienta psihično

obremenjevalo.112

b. Zaradi pojasnila bi se povečalo tveganje.

Pri posebno labilnih pacientih113

se lahko pojavijo negativne okoliščine, ki so značilne

za predvideni poseg, že pred posegom, in sicer samo na podlagi zdravnikovega

pojasnila o tveganjih predvidenega posega. V takem primeru zdravniku ni treba dati

pojasnila, če je po njegovi presoji nevarnost, da bodo negativne posledice nastopile že

na podlagi samega pojasnila, enaka ali večja kot verjetnost, da bodo negativne posledice

nastopile šele po posegu.114

c. Zaradi pojasnila bi lahko bilo ogroženo zdravje in življenje drugih ljudi.

Pri tem gre za vprašanje meja dolžnosti zdravniške molčečnosti. Kaj naj stori zdravnik,

če npr. izve, da je njegov pacient HIV-pozitiven? Ali ima pravico obvestiti pacientovega

spolnega partnerja?115

Zdravnik brez pacientove privolitve o svojih ugotovitvah ne sme

obvestiti nikogar, vendar mora temeljito premisliti kaj storiti, ko ugotovi, da je pacient v

takšnem stanju, da resno ogroža življenja drugih. V takšnih primerih se mora zdravnik

odločiti za varovanje njihovih življenj. Zdravnik se lahko odloči za ukrepanje v vseh

primerih, ko sicer nima privolitve pacienta, vendar zanesljivo ve, da lahko pacientovo

stanje povzroči preveč škode ljudem v okolici. Zdravnik se lahko vplete takrat, kadar bi

bila škoda, storjena s kršitvijo zdravniške skrivnosti, manjša od škode, ki bi nastala

zaradi zdravniške pasivnosti. Iz tega lahko izpeljemo, da mora v primeru, ko je pacient

111

Krušič Mate, 2010, str. 40.

112 Zdravnik se lahko znajde v konfliktni situaciji zlasti v primeru sporočanja diagnoze neozdravljive

bolezni. Gre za tehtanje, ali pacientu sporočiti, da njegova bolezen ni ozdravljiva in, da ga čaka le še nekaj tednov ali mesecev življenja ali pa mu to dejstvo zamolčati in mu prihraniti psihične muke ob takšni novici. V situaciji, ko noben poseg več ne prinaša uspeha, pacientu ni potrebno razkriti, da je njegova bolezen neozdravljiva.

113 Pri tem se pojavi vprašanje, kako je nek zdravnik specialist splošne kirurgije pred posegom

usposobljen za presojo posebno labilnih pacientov. Na tem mestu bi v postopek zdravljenja morali vključiti psihologe, ki so posebej usposobljeni za takšne primere. Vendar je takšen predlog ponovno povezan s pomanjkanjem usposobljenega osebja in z organizacijo dela v bolnišnicah.

114 Povzeto po: Krušič Mate, 2010, str. 43-44.

115 Ibidem, 2010, str. 44.

46

HIV-pozitiven kljub nasprotovanju pacienta obvestiti njegove najožje svojce.116

Vendar

pri številnih bolezenskih stanjih, kot je npr. rakava bolezen, ni mogoče ravnat po tej

analogiji. V tem primeru lahko samo pacient dovoli, ali podrobnosti njegove bolezni

sme zdravnik razkriti drugim. V tem primeru s svojo boleznijo nobenega ne ogroža,

zato je potrebno varovati avtonomijo njegove osebnosti.117

d. Zaradi pojasnila pacient ne dovoli nujno potrebnega zdravstvenega ukrepa.

Včasih pacient zdravljenja ne dopusti zaradi strahu pred bolnišnico, in ne ker bi

primerjal tveganje posega s posledicami. V tej vrsti primerov je terapevtski privilegij

upravičen le, kadar gre za »psihotično nerazumno odklanjanje zdravljenja«, torej kadar

gre za »bolestno preplašenega pacienta«. Sam v redkih primerih je tako mogoče najti

dovolj razlogov, da zdravnik pojasnilo opusti.118

1.11.2 RAZŠIRITEV POSEGA

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi II Ips 16/2003 z dne 3. 7. 2003,

VS 07369 zavzelo stališče, da zdravnik načeloma lahko razširi poseg, če je bilo

razširitev mogoče predvideti, le, če je pacienta pred posegom na to možnost opozoril.119

116

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je obravnavalo primer Clak and Tsakiridis v. Germany. Partner pritožnice je zbolel za AIDS-om. O bolezni je obvestil družinskega zdravnika, vendar mu je prepovedal, da bi o bolezni obvestil njegovo partnerko – pritožnico. Zdravnik je pritožnici šele nekaj mesecev po smrti njenega partnerja razkril, da je bil pravi vzrok njegove smrti AIDS. Pritožnica je opravila krvni test in ugotovila, da je tudi sama okužena z virusom HV. Na nemško deželno sodišče je vložila tožbo proti zdravniku in zahtevala odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker je zdravnik ni obvestil o bolezni njenega partnerja in ji je tako onemogočil, da bi se zavarovala pred okužbo z virusom HIV. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je menilo, da zdravnik pritožnici partnerjeve bolezni ni bil dolžan razkriti. Pritožbeno sodišče pa je odločilo drugače. Menilo je, da se je zdravnik napačno odločil, ko je dal varovanju poklicne skrivnosti v razmerju do partnerja pritožnice prednost pred dolžnostjo skrbeti za zdravje pritožnice. Hkrati pa je odločilo tudi, da zdravnik pri tem ni zagrešil hude napake pri zdravljenju, saj zdravnik ni slepo kršil zdravniških standardov, temveč je le precenil svojo dolžnost varovanja poklicne skrivnosti pri tehtanju nasprotujočih si interesov. Pritožnici ni uspelo dokazati, da se je okužili s virusom HIV šele po tem, ko je družinski zdravnik že zvedel za bolezen njenega partnerja in bi tako lahko preprečil njeno okužbo. ESČP je štelo, da je postopanje nemških sodišč korektno in je spoštovalo odločitev pritožbenega sodišča. Obenem pa je poudarilo, da ta odločitev ne preprečuje sodiščem, da v prihodnje zavzamejo strožje stališče.

(Odločba z dne 5. 3. 2009, št. 77144/01 in 35493/05, je objavljena na spletni strani ESČP: http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-91576, 5. 9. 2012).

117 Glej več o tem: Krušič Mate, 2010, str. 51.

118 Ibidem, str. 44.

119 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v jedru sodbe pojasnilo, da opustitev rentgenskega slikanja po

operaciji hrbtenice in nastopu visoke vročine predstavlja kršitev dolžne profesionalne skrbnosti operaterja, ki bi kot dober strokovnjak moral upoštevati tudi možnost redkejših, vendar znanih zapletov

47

Zdravnik je pacienta dolžan opozoriti na možnost, da se med posegom lahko pokaže, da

bi bilo medicinski poseg koristno razširiti (med posegom se lahko npr. pokaže, da se je

rak na rodilih npr. razširil tudi na črevesje in da bo treba odstraniti tudi prizadeti del

črevesja), in zanjo pridobiti privolitev. Bolj, kot je verjetno, da bo treba v konkretnem

primeru poseg razširiti, tem bolj natančno mora biti pacient seznanjen z načinom,

obsegom in morebitnimi tveganji dodatnega medicinskega ukrepa.120

Potrebno pa je

opozoriti tudi na situacijo, ko zdravnik med operacijo ugotovi, da je potreben dodaten

poseg. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi II Ips 716/2006 z dne

26. 2. 2009, VS 0011651, zavzelo stališče, da mora zdravnik v takem primeru operacijo

prekiniti in dodatni poseg lahko izvede šele, če pacient z njim soglaša.121

V primeru, če

bi zdravnik ocenil, da bi lahko prekinitev operativnega posega in ponoven poseg

pomenila resno nevarnost za pacientovo zdravje, pa posega ni dolžan prekiniti, vendar

ob predpostavki, da razširitve v času, ko je zdravnik pacienta seznanil s posegom in je ta

vanj privolil, ni bilo mogoče predvidevati.

po operaciji hrbtenice – konkretno discitisa oziroma vnetja medvretenčnega prostora zaradi vnosa bakterije med operacijo. Zdravnik je tožnico seznanil, da bo operacija na hrbtenici izvedena na enem, izjemoma na dveh nivojih, dejansko pa jo je izvedel na treh nivojih. Tožnica na tak obseg operacije, ki je povezan tudi z večjimi tveganji, ne bi privolila. Ugotovitev o večjem obsegu operacije od dogovorjenega zadostuje za opredelitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti.

120 Primerjaj: Balažič, U. Brulc, b. Ivanc, D. Korošec, K. Kralj, B. Novak, N. Pirc Musar, A. Robida, 2009, str.

123.

121 Tožnica je poiskala zdravniško pomoč zaradi na dotik boleče tvorbe na desni strani vratu. Zdravnik ji

je tvorbo prikazal kot nenevaren benigen tumor in ji predlagal operativno odstranitev le-tega ob pojasnilu, da gre za krajši nezapleten medicinski poseg. Tožnica je na poseg pristala. Med operacijo pa je bilo ugotovljeno, da gre za nevrilemom – tvorbo, nastalo iz živčne ovojnice in izhajajočo iz živčnega pleteža, ki jo je treba prav glede na povezanost z živčnim pletežem odstraniti z drugačno, mikroskopsko operacijsko tehniko in s posegom, ki je zahtevnejši in dolgotrajnejši od tistega, na katerega je tožnica pristala, ter ki je za razliko od tega povezan z izrazito povečanim tveganjem neugodnega vpliva posega na funkcijo živčevja in z občutnejšimi neugodnimi posledicami za pacienta. Kirurg je operacijo po spremenjeni ugotovitvi diagnoze nadaljeval in jo strokovno korektno dokončal. Med operacijo ni bila zgrešena nobena strokovna napaka, vendar se je pri tožnici uresničilo zgoraj navedeno tveganje – pareza desne roke z ohromitvijo moči in gibljivosti. Tožnica s spremenjeno diagnozo in temu ustrezno spremenjeno tehniko in zahtevnostjo operacije in s povečanim tveganjem ni bila seznanjena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da v primeru, če bi bila o navedenem informirana, na operativni poseg ne bi pristala.

48

2. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V PRIMERU KRŠITVE

POJASNILNE DOLŽNOSTI

2.1 UVOD

Pravni vidiki urejanja razmerja med zdravnikom in pacientom so raznoliki in segajo na

razna pravna področja. Pri opravljanju zdravniškega poklica se pojavljajo številna

vprašanja njegove odgovornosti za povzročeno škodo pacientom. V tem poglavju bom

obravnavala pravne temelje za odškodninsko odgovornost pri kršitvi pojasnilne

dolžnosti. V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti, se lahko pravne posledice pojavijo na

civilnopravnem in kazenskopravnem področju, mogoč pa je tudi izrek disciplinskih

ukrepov, kar je v pristojnosti zdravniške zbornice. Omejila se bom le na pravne

posledice kršitve pojasnilne dolžnosti, ki nastanejo na civilnopravnem področju.

Kot je že bilo pojasnjeno, je temelj vsakega medicinskega posega pacientova privolitev,

ki jo poda na podlagi opravljene pojasnilne dolžnosti zdravnika, katera pacientu

omogoča, da temeljito premisli o medicinskem posegu in njegovih posledicah. V

primeru, da zdravnik ne izpolni svoje obveznosti pojasnilne dolžnosti, pa se pacient ne

more veljavno odločiti o predlaganem medicinskem posegu. Zdravnik s kršitvijo

pojasnilne dolžnosti posega v osebnostno pravico pacienta do nedotakljivosti telesne in

duševne integritete. Prizadeti posameznik ima za varstvo osebnostnih pravic na voljo

različna pravna sredstva, in sicer ugotovitveni zahtevek po 181. členu Zakona o

pravdnem postopku,122

zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic,123

opustitveni in odstranitveni zahtevek in odškodninski zahtevek. Na tem mestu sem zgolj

naštela pravna sredstva za varstvo osebnostnih pravic, medtem ko se bom v

nadaljevanju osredotočila predvsem na en način, in sicer na odškodninski zahtevek.

122

Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB3) s spremembami in dopolnitvami, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008.

123 Po 134. členu OZ ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi

prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Sodišče ali drug pristojen organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote. Posebnost varstva po 134. členu OZ v razmerju do splošnega civilnega delikta je, da zahtevki po 134. členu OZ niso odvisni od nastanka škode, ki jo definira 132. člen OZ.

49

Pomembno je, da je poseg v osebnostno pravico civilni delikt, ki ima ob izpolnjenih

predpostavkah124

za posledico odškodninsko odgovornost.

V zadnjem desetletju gre za porast odškodninskih zahtevkov proti zdravnikom, za kar

obstaja več vzrokov. V prvi vrsti je pomembno, da se je idealni in idealizirani zaupni

odnos med zdravnikom in pacientom v marsikaterem primeru depersonaliziral in da

ponekod prihaja tudi do komercializacije zdravniškega poklica. Prav tako med vzroki

najdemo tudi razvoj doktrine o človekovih pravicah, ki poudarja pravico do

samoodločbe, kar je vplivalo na porast samozavesti. Pomembno vlogo pa imajo tudi

mediji.

V odškodninskem pravu so opazni premiki v vrednotenju, premiki, ki temeljijo na

zahtevi, naj bo za vsako škodo nekdo odgovoren, kajti oškodovanca je treba zaščititi v

največji možni meri.

V današnjem času je težišče odgovornosti zdravnikov prešlo s kazenskega na

civilnopravno področje. Prav iz tega razloga, bi na tem mestu želela opozoriti na

bistveno razliko med kazensko in civilno odgovornostjo.

V kazenskem postopku odloča sodišče o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je

opredeljeno v kazenskem zakoniku,125

in ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje izreče

storilcu kazensko sankcijo (zaporno ali denarno kazen in v posebej določenih tudi

varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica). Postopek se praviloma začne na zahtevo

državnega tožilca. Namen kazenskega postopka je predvsem kaznovalni – represivni,

opozarja pa tudi na preventivno funkcijo kazenskega prava (generalna prevencija).

Kazensko pravo pomeni odziv države na kršitev pravno zavarovanih dobrin. Povsem

drugačna je funkcija civilnega prava. V civilnem postopku odloča sodišče o odškodnini,

ki na bi jo poškodovalec vrnil tistemu, kateremu jo je povzročil. Gre za varstvo pravice

posameznika oškodovanca, katerega ravna dobrina (pravica) je bila prekršena. Škoda, ki

mu je bila prizadejana, mora biti povrnjena, če je zanjo kdo odgovoren. V

odškodninskem pravu govorimo o civilnem deliktu, to je ravnanju (storitvi ali

124

Več o tem sledi v poglavju 2.5.

125 Kazenski zakonik Republike Slovenije-1 (v nadaljevanju KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008,

39/2009, 55/2009.

50

opustitvi), s katerim je bila povzročena škoda. Za to, da obstaja civilni delikt in z njim

povezana odškodninska obveznost, pa morajo biti izpolnjeni določeni elementi, ki jih

ugotavlja sodišče v civilnem, pravdnem postopku, ki se začne na zahtevo upravičenca,

oškodovanca. V primeru, da so elementi dokazani, sodišče prisodi tožniku zahtevano

odškodnino. Glede različne funkcije kazenskega in civilnega prava pa so lahko različne

tudi predpostavke za obstoj ene ali druge odgovornosti in civilno sodišče lahko prisodi

odškodnino, čeprav je bil zdravnik v kazenskem postopku oproščen.126

2.2 FUNKCIJA ODŠKODNINSKEGA PRAVA

Odškodninsko pravo nam pove, ali je konkretna škoda podlaga za nastanek

odškodninske odgovornosti. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bo škoda

bremenila samega oškodovanca po načelu casum sentit dominus, ali pa jo bo moral

nositi kdo drug, to je oškodovanec. Bistvo odškodninskega prava je porazdelitev rizika

nastale škode. Odškodninska odgovornost ne temelji na škodljivem dejstvu (izvoru

škode), temveč na njegovi posledici, to je škodi, zaradi njene odprave.127

Primarna funkcija odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega

položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja

(reparacijska, izravnalna funkcija). V tem je njegovo zadoščenje. Oškodovančevo

zadoščenje v obliki odškodnine ni v zasledovanju kaznovanja oškodovalca. V ospredju

modernega odškodninskega prava sta tako oškodovanec in njegov položaj. To je

pomembno izhodišče za opredelitev vsebine predpostavk, ki morajo biti podane za

nastanek odškodninske odgovornosti.

Širši, družbeni učinek odškodninskega prava je v utrjevanju spoznanja, da oškodovanec

po škodnem dogodku ne bo ostal prepuščen sam sebi. Odškodninsko pravo

oškodovancu omogoča, da se lahko zanese na ustrezno varstvo svojih pravic in

interesov, ki se odraža v obveznosti povračila njegove škode, torej v odpravi njegovega

prikrajšanja. Prav ta obveznost kot sankcija učinkuje preventivno, saj opozarja na

neizbežno posledico določenega ravnanja. In v tem je sekundarna posledica

126

Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 91.

127 To izhodišče ni brez izjem. Naše odškodninsko pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer: za

odstranitveni zahtevek po 133. členu OZ zadostuje konkretna nevarnost nastanka (večje) škode.

51

odškodninskega prava: to je njegova preventivna vloga, ki jo odigra, ko z grožnjo

plačila odškodnine odvrača od ravnanja, ki utegne imeti za posledico nastanek škode. Ni

si mogoče predstavljati obveznosti plačila stroškov brez preventivnega učinka, ki ga ta

obveznost ima tako za oškodovalca kot tudi sicer v družbi.128

2.3 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI IN ODŠKODNINSKE

OBVEZNOSTI

Preden nadaljujem z obravnavano temo, bi na tem mestu želela pojasniti osnovne

pojme, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju obravnavane tematike. Najprej bom

pojasnila razliko med pojmoma odškodninska odgovornost in odškodninska obveznost,

saj menim, da se ta pojma v vsakdanji rabi velikokrat zamenjujeta in napačno

uporabljata.

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja. Pri opredelitvi

obligacijskega razmerja izhajamo iz sestavin obligacijskega razmerja. Sestavine

obligacijskega razmerja so:

- subjekti obligacijskega razmerja,

- izpolnitveno ravnanje kot predmet obligacijskega razmerja in

- medsebojne obligacijske pavice in obveznosti subjektov obligacijskega razmerja

(vsebina obligacijskega razmerja).129

Na podlagi teh sestavin obligacijskega razmerja lahko obligacijsko razmerje definiramo

kot tisto pravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja upravičen od drugega

subjekta zahtevati, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt pa je to

izpolnitveno ravnanje zavezan opraviti.130

Iz tega lahko izpeljemo, da je odškodninska odgovornost tista vrsta obligacijskega

razmerja, v katerem je odgovorna oseba dolžna povrniti povzročeno škodo

oškodovancu, oškodovanec pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz navedene

128

Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 665-666.

129 Ibidem, 2004, str. 684.

130 Ibidem, 2004, str. 685.

52

definicije lahko izluščimo sestavine odškodninske odgovornosti kot vrste obligacijskega

razmerja, in sicer odgovorna oseba in oškodovanec sta subjekta razmerja, povrnitev

škode je predmet razmerja in vsebina razmerja je obveznost odgovorne osebe povrniti

škodo in pravica oškodovanca zahtevati povrnitev škode.

Zato je odškodninska obveznost je obveznost subjekta, da poravna škodo, za katero je

odgovorna. Kot škoda se šteje samo tisto prikrajšanje, ki je pravno priznano. Škoda je

prikrajšanje, ki ga kdo pretrpi na svojih pravnih dobrinah. Te dobrine so lahko osebne

ali premoženjske, kolikor so pravno zavarovane.131

Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na

nastop katerih zakon veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se s

pojmom predpostavke odškodninske odgovornosti.132

Skupek predpostavk, ki morajo

biti izpolnjene, da bi nastala odškodninska obveznost, se označuje tudi s pojmom pravni

temelj nastanka odškodninske obveznosti ali krajše pravni temelj odškodninske

odgovornosti. V praksi se za pravni temelj odškodninske odgovornosti kot sinonim

uporablja tudi pojem podlaga odškodninske odgovornosti.

Če so izpolnjene predpostavke določene vrste odškodninske odgovornosti, nastane

odškodninska odgovornost kot vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina sta

odškodninska obveznost odgovorne osebe in tej obveznosti nasprotna odškodninska

terjatev odškodovanca.133

Hkrati z nastankom odškodninske odgovornosti kot vrste

obligacijskega razmerja nastane tudi obveznost odgovorne osebe povrniti škodo in tej

obveznosti nasprotna pravica oškodovanca zahtevati povrnitev škode.

131

Glej več o tem: S. Cigoj, Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 165-166.

132 Več o tem sled v poglavju 2.6.

133 Odškodninski obveznosti odgovorne osebe v obligacijskem razmerju (odškodninski odgovornosti te

osebe) stoji nasproti pravica oškodovanca zahtevati od odgovorne osebe povrnitev škode. To pravico oškodovanca označujemo s pojmom odškodninska terjatev oziroma odškodninski zahtevek. Pojma sta sinonima, pri čemer pojem odškodninski zahtevek uporabljamo zlasti takrat, ko imamo v mislih sodno uveljavljanje odškodninske terjatve. (N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 685).

53

2.4 POJEM ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI V ZDRAVSTVU

S problemi odškodninske odgovornosti zdravnikov oziroma zdravstvenih ustanov se

srečujemo tudi v našem pravnem prostoru, čeprav so bili do nedavnega sodni spori s

tega področja izjema. Pacienti oziroma njihovi svojci, ki so mislili, da jim je bila v

postopku zdravljenja povzročena nedopustna škoda, so se posluževali predvsem

upravne poti prek pritožb na nadzorstvene organe, le v nekaj primerih so o problemih

razsojala sodišča. V zadnjem času pa se situacija spreminja tudi na tem področju,

vendar še vedno ne moremo govoriti o bogati sodni praksi.134

Odškodninska odgovornost zdravnika je eden od vidikov profesionalne odgovornosti, ki

jo poznamo tudi pri odvetnikih, inženirjih, posrednikih in podobno.135

Z vidika ugotavljanja, ali obstoja odškodninska ali druga odgovornost zdravnika za

njegovo ravnanje v konkretni situaciji, je to eden od najtežjih dokaznih pravnih

postopkov.

V nadaljevanju bom predstavila temeljna načela za ugotavljanje odškodninske

obveznosti, podlago za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zdravnikov v primeru

kršitve pojasnilne dolžnosti, na koncu pa bom podrobneje predstavila še predpostavke

odškodninske odgovornosti.

2.4.1 TEMELJNA NAČELA

Za ugotavljanje odškodninske obveznosti sta pomembni dve načeli obligacijskega

prava, in sicer načelo prepovedi povzročanja škode in načelo skrbnosti.

2.4.1.1 PREPOVED POVZROČANJA ŠKODE

Prepoved povzročanja škode ali neminem laedere je splošno civilizacijsko načelo in

zato tudi načelo obligacijskega prava. Ne nanaša se zgolj na udeležence že obstoječega

obligacijskega razmerja, ampak generalno prepoveduje povzročanje škode. Velja za

134

Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 111.

135 Tako že: Š. Ivanjko, Odgovornost in zavarovanje odgovornosti zdravnika, Medicina in pravo, Sodobne

dileme II, Zdravniško društvo, Maribor, 2010, str. 178.

54

poslovna in neposlovna razmerja. Prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, s katerimi

se utegne povzročiti škoda. Zapoveduje, da je dolžnost vsakogar vzdržati se ravnanja, s

katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo.136

Načelo prepovedi povzročanja škode je izpeljano v določilih oddelka o povzročitvi

škode (neposlovne obveznosti členi od 131 do 189) in v odseku pravica do povračila

škode, ki se uporablja za primere kršitve obveznosti iz pravnih poslov (poslovne

obveznosti – členi od 239 do 246).

2.4.1.2 NAČELO SKRBNOSTI

Načelo skrbnosti ali diligence137

vsebuje različne pravne standarde, s katerimi se v

konkretnih obligacijskih razmerjih presojajo ravnanja udeležencev.138

Po določbi 6.

člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje

obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti

obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega

gospodarja). Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti

iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih

(skrbnost dobrega strokovnjaka).

Za zdravnike in zdravstvene delavce velja strožje merilo skrbnosti, in sicer skrbnost

dobrega strokovnjaka, saj morajo kot pripadniki poklicne skupine pri opravljanju

zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke in po običajih.139

136

Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 122.

137 Obveznost skrbnega ravnanja je določena kot načelo in kot pravni standard. V obeh primerih je

vsebina enaka. Kot načelo usmerja pri uporabi in razlagi pravnih pravil, kot standard pa določa potrebno ravnanje.

138 Povzeto po: I. Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študijo

primerov, Podjetje in delo, številka 5, 2002, str 840.

139 V jedru odločbe II Ips 938/2006 z dne 1. 7. 2009, VS 0012069 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije

poudarilo, da standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi morebiti še lahko v konkretnem primeru storili, da bi bilo zdravljenje pacienta čimbolj uspešno, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno, kar določajo trenutne zmožnosti, praksa in pravni standardi.

55

V drugem odstavku 6. člena OZ sta navedeni le dve najpomembnejši merili pri

skrbnosti dobrega strokovnjaka, in sicer pravila stroke in običaji. Pravila stroke niso

povprečno znanje, ampak je to znanje udeležencev ožjega poslovnega kroga. Merila so

še vedno abstraktna, le da se potrebno ravnanje ne presoja po povprečni osebi, ampak

po povprečni osebi določenega poslovnega kroga.140

Pojasnila sem že, da načelo skrbnosti vsebuje različne pravne standarde, s katerimi se v

konkretnih obligacijskih razmerjih presojajo ravnanja udeležencev. Potrebno pa je

poudariti, da se omenjeni standardi uporabljajo tudi kot merilo za presojo, ali je stranka

ravnala tako, da ji je mogoče očitati, da je ravnala krivdno, oziroma uporabljajo se kot

merilo za določitev stopnje krivde.141

Gre za presojo krivdnega ravnanja povzročitelja

škode, natančneje, ugotavlja se krivdna oblika malomarnosti.142

Krivdna oziroma

subjektivna odgovornost (milejša oblika odgovornosti) je postavljena kot pravilo,

objektivna odgovornost (strožja oblika odgovornosti) pa je vzpostavljena primerih, ko

škoda nastane od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za

okolico ali če kakšen zakon to odgovornost izrecno predpisuje. OZ določa kot krivdni

obliki namen in malomarnost, nobene oblike pa ne definira.143

Najtežja stopnja krivde je

namen. Ta krivdna oblika je podana, če je povzročitelj vedel za posledico, ki bo nastala

iz njegovega dejanja, pa jo je kljub temu hotel. Obstoj oziroma neobstoj namena se

vedno ugotavlja po konkretnih merilih in oba elementa namena (voljni in zavestni) se

ugotavljata pri konkretnem povzročitelju. Malomarnost pa je milejša oblika krivde in

njen obstoj oziroma neobstoj se presoja po abstraktnih merilih. Ravnanje (opustitev)

povzročitelja se presoja tako, da se primerja z abstraktnim tipom zdravnika, bistveno

enakih lastnosti, znanj in upoštevaje tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno.

Gre za objektivno merilo.144

Pomembna pa je tudi stopnja malomarnosti, pri čemer

ločimo hudo malomarnost (skrajna nepazljivost, culpa lata) in lahko malomarnost

(culpa levis). Civilno pravo ne definira obeh stopenj in zakon prav tako ne daje napotil,

kaj šteti za hudo in kaj za lahko malomarnost. V teoriji in praksi dostikrat omenjajo

140

Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 102.

141 Ibidem, 2004, str. 102.

142 I. Strnad, 2002, str. 840.

143 Ibidem, 2002, str.840.

144 Ibidem, 2002, str. 841.

56

poleg hude in lahke malomarnosti tudi zelo lahko malomarnost (culpa levissima), ki

pride v poštev pri objektivni odgovornosti.145

Torej, rečemo lahko, da je največji pomen

načela skrbnosti pri gradaciji (stopnjevanju) krivde. Pri tem pa sta stopnja skrbnosti in

stopnja krivde obratno sorazmerni.

2.4.2 PODLAGA ZA UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI

ZDRAVNIKOV V PRIMERU KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI

Posamezne vrste odškodninskih odgovornosti se med seboj razlikujejo po

predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene, da nastane obveznost povrniti škodo.146

Pri

tem ločimo subjektivno (krivdno) in objektivno odškodninsko odgovornost, poslovno in

neposlovno odškodninsko odgovornost in splošne in posebne odškodninske

odgovornosti.147

Po stališču pravne teorije lahko pacient v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti temelj

odškodninskega zahtevka uveljavlja na dveh podlagah. Razmerje med zdravnikom in

pacientom v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti lahko obravnavamo kot pogodbeno

(poslovna odgovornost zdravnika) ali nepogodbeno (neposlovna odgovornost

zdravnika) razmerje. Poslovna odgovornost zdravnika bo prišla v poštev v primerih,

kadar bo šlo za strokovno napako pri zdravniškem posegu, v katerega je pacient privolil,

pa čeprav njegova privolitev ni bila osveščena zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti.

Deliktna odgovornost zdravnika pa bo prišla v poštev v primerih, ko pride do posega

brez pacientovega soglasja, gre za tako imenovani civilni delikt. V primerih, ko pacient

ni privolil v poseg, lahko odškodninska odgovornost temelji le na deliktu. Razvoj obeh

podlag je potekal od deliktne prek pogodbene odgovornosti, danes pa ponovno

prevladuje deliktni temelj.148

Poslovna in neposlovna odškodninska odgovornost se med

seboj razlikujeta po tem, v kakšni pojavni obliki nastopa predpostavka protipravnosti.

145

Primerjaj: S. Cigoj, 2003, str. 185-186.

146 Glej več o tem v poglavju 2.5.

147 Tako že: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M.

Pavčnik, 2003, str. 690.

148 Primerjaj: A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 92-95.

57

Poslovna odškodninska odgovornost je urejena v 1. odseku 1. oddelka III. poglavja OZ,

neposlovna odškodninska odgovornost pa je urejena v 2. oddelku II. poglavja splošnega

dela OZ.

V nadaljevanju bom predstavila pogodbeno in deliktno odgovornost zdravnika in njuno

medsebojno razmerje zaradi lažjega razumevanja njunih podobnosti in razlik.

2.4.2.1 Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost zdravnika

Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže

kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki

se ga je stranka s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom zavezala opraviti). Pri

poslovni odškodninski odgovornosti sta stranki (subjekta) te odgovornosti že pred

nastankom te odgovornosti (preden se izpolnijo predpostavke odškodninske

odgovornosti) v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Kršitev obveznosti

ene stranke, ki izvira iz tega razmerja pa povzroči nastanek poslovne odškodninske

odgovornosti.149

Razmerje med zdravnikom in pacientom je praviloma pogodbene narave,150

ne glede na

to, ali gre za zdravnika zasebnika ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni

zdravstveni ustanovi. V primeru, da gre za zdravnika zasebnika, obstaja pogodbeno

razmerje neposredno med zdravnikom in pacientom, zaradi česar je zdravnik pacientu

neposredno osebno odgovoren. Če pa gre za zdravnika, ki svoje delo opravlja v javni

zdravstveni ustanovi, pa se pogodba sklene z zdravstveno ustanovo in se razmerja

presojajo po pravilih odgovornosti za delavce ter odgovornosti za lastno ravnanje

zdravstvene ustanove.151

Na podlagi pogodbe nastanejo med udeležencema obligacijskega razmerja pravice in

obveznosti. Obveznost pacienta je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali prek

149

Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 690.

150 Posebej so obravnavani primeri, ko zdravnik ravna v nuji kot negotiorum gestor – poslovodja brez

naročila.

151 A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 92.

58

skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene

zdravstvene storitve. Sama pravna kvalifikacija te pogodbe je lahko sporna, vendar se

moramo ne glede na kvalifikacijo pogodbe zavedati, da gre po naravi stvari za

obligacijo prizadevanja, ne pa rezultata. Naša pravna teorija sicer opredeljuje pogodbo

kot podjemniško152

in pri tem opozarja, da se zdravnik obveže samo, da bo vložil vso

skrb, ki jo njegova stroka zahteva, za zdravje pa ne jamči.153

Vendar, če pogledamo sam

pojem podjemne pogodbe (pogodbe o delu)154

lahko ugotovimo, da gre pri podjemni

pogodbi za obligacijo rezultata, kar pomeni, da bi v tem primeru, zdravnik odgovarjal

za sam rezultat zdravljenja. Ker pa zdravnik za zdravje ne jamči, ampak se obveže

samo, da bo vložil vso skrb, ki jo zahteva njegova stroka, pa bi bilo primerneje govoriti

o mandatni pogodbi,155

pri kateri gre za obligacijo prizadevanja. Zdravnik se namreč ne

zaveže pacienta ozdraviti, ne jamči torej za uspeh, mora pa ravnati z vso dolžno

skrbnostjo. Pri tem pa je potrebno opozoriti na to, da se pri določenih posegih (npr.

kozmetičnih operacijah, anesteziji, protetiki) zahteva tudi obveznost doseči določen

rezultat.156

Podlaga zdravnikove dolžnosti, da pacienta pred vsakim posegom seznani z bistvom,

pomenom, učinki in posledicami načrtovanega ukrepa, je v pogodbi med pacientom in

zdravnikom ali bolnišnico, zato opustitev pojasnilne dolžnosti predstavlja kršitev

152

Takšno stališče so zavzeli slovenski teoretiki v svojih delih (Polajnar Pavčnikova, Strnad), ki so kot vir navedli tudi Cigoja, vendar menim, da je prišlo do napačne interpretacije njegovega dela, saj je Cigoj zapisal: »Pri nekaterih obveznostih je izpolnitev opravljena šele, ko je dosežen uspeh. Druge obveznosti uspeha ne zagotovijo, zato pa mora izpolnitelj storiti toliko, da mu ni mogoče očitati, da ni vložil zadostne skrbi v svoje ravnanje, zato da bi do uspeha prišlo.« V nadaljevanju je navedel dva primera, in sicer: »Tako pri kupni pogodbi zahtevamo, da dolžnik izroči določen predmet, plača določeno kupnino. Pri pogodbi o zdravljenju pa se zdravnik obveže samo, da bo vložil vso skrb, ki jo njegova stroka zahteva, da bi bolnik okreval, za zdravje pa vendarle ne garantira.« Pomembno je nadaljevanje odstavka, v katerem navede, da »gre za obveznosti za dosego rezultata in za obveznosti za dosego delovanja. Izpolnjevanje je torej ali dosežek ali prizadevanje.« Iz tega je napačno razumevanje, da gre pri pogodbi o zdravljenju za podjemno pogodbo, saj je Cigoj jasno zapisal, da gre pri prvem primeru, torej kupni pogodbi za obveznost za dosego rezultata in je izpolnjevanje dosežek, pri pogodbi o zdravljenju pa gre za obveznost za dosego delovanja in je izpolnjevanje prizadevanje. (S. Cigoj, Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana, 1998, str. 48).

153 A. Polajnar Pavčnik, 1998, str. 94.

154 Podjemna pogodba (pogodba o delu) je v Obligacijskem zakoniku opredeljena v členih 619. – 648.

155 Mandatna pogodba je v Obligacijskem zakoniku opredeljena v členih 766. – 787.

156 Ibidem, 1998, str. 94.

59

pogodbe.157

V večini pravnih sistemov je pacient tisti, ki mora dokazati kršitev

pogodbe. Nasprotno pa zdravnika v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti

zadane dokazno breme dokazovanja zanj ugodnega dejstva, da bi pacient soglašal z

medicinskim posegom, če bi bil o njem obveščen. V večini držav veljajo enaka pravila

dokaznega bremena in navajanja dejstev, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti.

To pomeni, da pacient nosi dokazno in trditveno breme. V pravdah v primeru kršitve

pojasnilne dolžnosti veljajo enaka pravila glede dokaznega bremena kot sicer v civilnem

postopku.158

2.4.2.2 Neposlovna (deliktna) odškodninska odgovornost zdravnika

Za neposlovno odškodninsko odgovornost je značilno, da subjekta te odgovornosti

(odgovorna oseba in oškodovanec) pred nastankom te odgovornosti (torej preden se

izpolnijo predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti) nista v medsebojnem

poslovnem razmerju. Protipravnost (protipravnost ravnanja oziroma škodljivo dejstvo),

ki izvira iz sfere odgovorne osebe se kaže bodisi v obliki kršitve neposlovne obveznosti

bodisi v določenem tveganju, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in povzroči nastanek

škodljive posledice v sferi druge osebe.159

Obligacijsko pravo obravnava razmerje med zdravnikom in pacientom tudi kot

neposlovno odškodninsko razmerje, to je civilni delikt. V našem pravu ta odgovornost

izhaja iz 131. člena OZ, ki je osnovni člen, ki ureja to vrsto odškodninske odgovornosti.

Torej, podlaga za neposlovno odškodninsko odgovornost je kršitev 131. člena OZ, ki v

svojem prvem odstavku postavlja splošno pravilo neposlovne odškodninske

odgovornosti: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je

škoda nastala brez njegove krivde.« V skladu s pravili odškodninskega prava pomeni

vsak neutemeljen poseg v telesno integriteto škodo, za katero povzročitelj odgovarja.

Gre za nedopusten poseg v absolutno zavarovane dobrine, kot sta življenje in zdravje.

157

Glej več tem: N. Betetto, Zdravniška odgovornost: Pojasnilna dolžnost zdravnika, primerjalno pravni prikaz, Pravna praksa, let. 19, št. 29-30/2000, str. 34.

158 Ibidem, 2000, str. 35.

159 Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc,

M. Pavčnik, 2003, str. 691.

60

Za obstoj civilnega delikta mora biti dejanje protipravno. Protipravnost pa je izključena

in dejanje po splošnem pravilu »volenti non fit iniuria« ne pomeni več nedopustnega

posega v telesno integriteto, kadar prizadeta oseba vanj privoli.160

Zato zdravniški

poseg, opravljen lege artis, ob privolitvi prizadetega, ne more biti podlaga za

uveljavljanje odškodninskega zahtevka, pa čeprav pričakovani rezultat ni bil dosežen in

se je pacientovo stanje celo poslabšalo.161

Po vsem navedenem lahko izpeljemo, da

obstajata dve podlagi za odškodninski zahtevek, in sicer kadar je poslabšanje zdravja

posledica zdravnikovega nepravilnega in nestrokovnega ravnanja na podlagi pogodbe

ali kadar je bilo zdravnikovo ravnanje sicer popolnoma strokovno neoporečno, vendar

zanj ni bilo pacientovega soglasja. Zdravnikovo ravnanje pa se kljub pomanjkanju

privolitve ne šteje za civilni delikt takrat, kadar gre za nujne primere, ko soglasja za

poseg zaradi pacientovega stanja ni mogoče dobiti, opustitev posega pa bi ogrozila

njegovo življenje. Te položaje obligacijsko pravo opredeljuje kot primere nujne gestije,

poslovodstva brez naročila.162

Pri tem pa je potrebno dodati, da tudi iz nujne gestije

lahko nastane civilni delikt. Kljub temu, da je gestija dopustna, lahko zaradi

zdravnikovega ravnanja nastane škoda, za katero je odgovoren po splošnih pravilih o

odškodninski odgovornosti. Po tretjem odstavku 201. člena OZ pa lahko sodišče

zdravnikovo odgovornost omili ali pa ga popolnoma oprosti odgovornosti za

malomarnost.163

160

Dodati pa je potrebno, da v vsakem primeru, ko je podana pacientova privolitev v zdravniški poseg, gre za poslovno razmerje, zato se v tem primeru odgovornost zdravnika presoja v skladu s pravili poslovne odškodninske odgovornosti in tako ali tako ne pride v poštev neposlovna odškodninska odgovornost.

161 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 225/1997

z dne 30. 9. 1998, VS 04117.

162 Primerjaj: A. Polajnar Pavčnik, Od zdravniške napake do »informed consent«, Medicina in pravo II,

Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor, 1994, str. 73.

163 Glej tretji odstavek 201. člena OZ: »Glede na okoliščine, v katerih se je nekdo nepoklicano lotil tujega

posla, lahko sodišče zmanjša njegovo odgovornost ali pa ga popolnoma oprosti odgovornosti za malomarnost.«

61

2.4.2.3 Razmerje med pogodbeno in deliktno odgovornostjo

Med obema podlagama razlike niso bistvene, teorija in sodna praksa navajata, da gre za

enotnost institucije odškodninske odgovornosti.164

Ne glede na pravno podlago morajo

biti ugotovljene oziroma kumulativno podane vse predpostavke odškodninske

obveznosti. Kljub temu, da teorija navaja, da gre za enotnost institucije odškodninske

odgovornosti, pa najdemo nekaj razlik med pogodbeno (poslovna) in deliktno

(neposlovno) odgovornostjo, ki se razlikujeta po temelju (poslovna odškodninska

odgovornost je subjektivno-objektivna,165

neposlovna pa je ali subjektivna ali

objektivna), v možnosti pogodbenega spreminjanja (pogodbeno odškodninsko

odgovornost je mogoče pogodbeno razširiti ter omejiti ali izključiti, medtem ko

neposlovne ni mogoče razširiti,166

omejiti ali izključiti167

), in glede obsega odškodnine

(pri poslovni odškodninski odgovornosti je povračilo škode – navadne škode in

izgubljenega dobička determinirano s pričakovanostjo, medtem ko to ne velja za

neposlovno odškodninsko odgovornost).168

164

Različnost podlage za uveljavljanje odškodninske odgovornosti se v različnih pravnih redih kaže z večjo ali manjšo ostrino. Dosledna razmejitev je podana v angloameriškem pravu, vendar teorija ugotavlja, da so temeljna načela skupna. Obsežna teoretična razpravljanja o monizmu in dualizmu odškodninskega prava zasledimo v francoski pravni teoriji, monistično stališče pa prevladuje v nemški in avstrijski doktrini. Razlike med obema vrstama odgovornosti se kažejo pri dokaznem bremenu, obsegu odškodnine glede na predvidljivost škode, zastaranju, ureditvi odgovornosti za izpolnitvene pomočnika, priznavanju nepremoženjske škode. (A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 96).

165 Da je poslovna odškodninska odgovornost po temelju subjektivno-objektivna ugotovimo glede na

ekskulpacijske razloge. Subjektivnost se kaže v 240. členu OZ

166 Po 241. členu OZ se lahko s pogodbo razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne

odgovarja. Vendar se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

167 Po 242. členu OZ lahko poslovno odškodninsko odgovornost obeh ali posamezne od pogodbenih

strank pogodbeni stranki vnaprej s pogodbenim pravnim pravilom omejita ali izključita na različne načine. Vendar po prvem odstavku 242. člena OZ odgovornosti pogodbene stranke za škodo, ki nastane drugi pogodbeni stranki zaradi kršitve izpolnitvene obveznosti, ni mogoče vnaprej izključiti za primer, če je pogodbena stranka kršitev svoje izpolnitvene obveznosti povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Pogodbena določba, ki je v nasprotju s to prepovedjo, je nična in tudi pogodbeno določilo o omejitvi odgovornosti v takih primerih ne učinkuje. Dopusten pa je kasnejši dogovor pogodbenih strank o izključitvi oziroma omejitvi odgovornosti, ki ga skleneta pogodbeni stranki po nastanku odškodninske obveznosti, torej potem, ko kršitev, katere vzrok je pogodbena stranka povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti, že nastopi. Takšen dogovor ima pravno naravo odpusta dolga.

168 Primerjaj: S. Cigoj, 2003, str. 166-169.

62

2.5 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI

Odškodninsko pravo je oblikovalo predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za nastanek

odškodninske obveznosti. Vsebina predpostavk se je spreminjala v skladu z

dojemanjem pomena odškodninskega prava.169

Predpostavke odškodninske odgovornosti so tista pravna dejstva, ki morajo obstajati, da

bi obstajala odškodninska odgovornost in hkrati s tem obveznost odgovorne osebe

povrniti škodo oškodovancu. Predpostavke odškodninske odgovornosti se delijo na

splošne in posebne.170

Med splošne predpostavke uvrščamo tiste predpostavke, ki so

skupne vsem vrstam odškodninskih odgovornosti. Predpostavke odškodninske

odgovornosti so:

- Protipravnost, ki se označuje tudi s pojmom škodljivo dejstvo in izvira iz sfere

odgovorne osebe ter se lahko izraža v različnih pojavnih oblikah – kot

protipravnost ravnanja (in sicer bodisi kot kršitev splošnega pravila o prepovedi

povzročanja škode v primeru splošne deliktne odškodninske odgovornosti bodisi

kot kršitev pogodbenih obveznosti v primeru poslovne odškodninske

odgovornosti) ali kot protipravnost posledice, ki nastane zaradi delovanja, ki je

sicer pravno dopustno.

- Pravno priznana nedopustna škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči

protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki izvira iz sfere odgovorne

osebe.

- Vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in

negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe.

- Odgovornost.171

169

N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 666.

170 Ibidem, 2004, 667.

171 Primerjaj nekoliko drugačno stališče: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A.

Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 689, po katerem se odgovornost obravnava kot posebna predpostavka odškodninske odgovornosti. Razvrščanje odgovornosti med predpostavke odškodninske odgovornosti ni povsem dosledno, saj pomeni enačenje vzroka (predpostavke odgovornosti) s posledico (odgovornostjo).

63

Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti podane hkrati (kumulativno) vse

predpostavke. To pomeni, da odsotnost ene izmed predpostavk v konkretnem primeru

izključi odškodninsko odgovornost zatrjevanega oškodovalca. Predpostavke

odškodninske odgovornosti ne nastopajo v enaki pojavni obliki pri vseh vrstah

odškodninskih odgovornosti. Torej, od vrste odškodninske odgovornosti je odvisno,

katere predpostavke morajo biti izpolnjene. Vendar, ko obravnavamo posamezni

odškodninski primer, presoja o vrsti odškodninske odgovornosti sledi kvalifikaciji

pravno pomembnih dejstev konkretnega primera, s katerimi so opredeljene posamezne

predpostavke. Posamezne vrste odškodninskih odgovornosti se med seboj razlikujejo po

tem, v kakšni pojavni obliki nastopa predpostavka protipravnosti in po tem, katera

pojavna oblika pravno priznane škode je predpostavka te odgovornosti.172

V nadaljevanju bom predstavila predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo

biti izpolnjene v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti, da nastane obveznost povrnitve

škode.

Določba prvega odstavka 131. člena OZ ima naravo splošnega pravila o neposlovni

odškodninski odgovornosti in ta določba ureja splošne predpostavke neposlovne

odškodninske obveznosti. In sicer, te predpostavke so: nedopustno ravnanje zdravnika

(nedopustno škodljivo dejstvo), nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost.173

Splošne predpostavke poslovne odškodninske obveznosti, ki so skupne vsem načinom

kršitve poslovne obveznosti174

so: kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima

znake protipravnega stanja; da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi

morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza in škoda.175

172

N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 689.

173 V prvem delu določbe 131. člena OZ (»kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti«) so

urejene tri splošne predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo), škoda in vzročna zveza. V drugem delu navedene določbe (»če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde«), pa je urejena četrta predpostavka, krivda.

174 Pogodbena (poslovna) obveznost je lahko kršena na različne načine. Glede na način kršitve lahko te

razvrstimo na: nepravilno izpolnitev, ki se nadalje deli na izpolnitev z zamudo in izpolnitev z napakami in na neizpolnitev. (Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 207).

175 Ibidem, 2004, str. 207.

64

2.5.1 Nedopustno ravnanje zdravnika (škodljivo dejstvo)

Škodljivo dejstvo je v dejanskem pogledu vzrok ali eden izmed vzrokov za nastanek

škode. Gre za skupni pojem, s katerim označujem ravnanje človeka ali dogodek, ki ni

odvisen od človekove volje. Če gre za splošni civilni delikt, gre za nedopusten poseg v

položaj drugega, ki ima za posledico nastanek škode.

Splošna prepoved povzročanja škode ima kot temeljno načelo pomen vrednostnega

merila, ki usmerja vsebinsko opredeljevanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega

delikta, to je protipravnosti ravnanja. Zato je to temeljno načelo izhodišče za razlago

pojma nedopustnosti ravnanja. Za nedopustno, protipravno ravnanje gre, če

oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Pri tem pa

ni potrebno, da prekrši določen predpis ali splošne norme pravnega reda, saj zadostuje,

da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi

običaji.176

Zdravniški poseg je nedopusten v primeru kršitve pravil stroke (zdravniške napake) ali

v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti.177

V primeru nedopustnosti zdravniškega

posega zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti so izjema nujni posegi, kjer pacientove

privolitve zaradi nujnosti samega posega ni mogoče dobiti, saj bi v nasprotnem primeru

opustitev posega ogrozila pacientovo življenje.

V primeru pacientove privolitve je po načelu »volenti non fit iniuria«178

s tem podana

izključitev protipravnosti oziroma nedopustnosti medicinskega posega.179

Poudariti je

potrebno, da je v primeru pacientove privolitve podana samo izključitev nedopustnosti

176

N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 670.

177 Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 225/1997 z

dne 30. 9. 1998, VS 04117.

178 »Volenti non fit iniuria« - tistemu, ki t hoče, se ne godi krivica. (J. Kranjc, Latinski pravni reki,

Cankarjeva založba, Ljubljana, 1994, str. 260).

179 Protipravnost ravnanja je v določenih primerih izključena – v določenih položajih ravnanje, ki sicer

povzroči škodljive posledice, nima narave protipravnega ravnanja zaradi posebnega pravila, ki izključuje protipravnost določenega ravnanja. Med takšna ravnanja spadajo: silobran (prvi odstavek 138. člena OZ), ravnanje, storjeno v stiski (drugi odstavek 138. člena OZ), ravnanje, storjeno pri odvračanju škode od drugega (tretji odstavek 138. člena OZ), opravljanje splošno koristne dejavnosti, če ta škoda ne presega običajnih meja (tretji odstavek 133. člena OZ). (Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 693).

65

medicinskega posega, ne pa izključitev škode v primeru neskrbnega ravnanja. Potrebno

je ločiti sam poseg od nastale škode, saj pacient privoli v poseg, ne privoli pa v škodo,

ki pri posegu nastane. V primeru napačne izbire posega za zdravljenje, pa je poseg

škoda (le v tem primeru lahko enačimo poseg z škodo).

Obligacijski zakonik v 140. členu določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta

nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil.

Drugi odstavek 140. člena pa dodaja, da je nična izjava, s katero je oškodovanec

privolil, da mu nekdo stori škodo z dejanjem, ki je po zakonu prepovedano. Tudi

privolitev pacienta v napačno ravnanje ne daje zdravniku pravice, da bi svoje napačno

ravnanje opravičil s pacientovo privolitvijo. Tako je v sodni praksi vedno več primerov,

ko oškodovanec zdravniku očita kršitev pojasnilne dolžnosti ter s tem protipravnost

posega. Samo tista oseba, ki je bila predhodno po določenih pravilih in v pravi meri

deležna pojasnila, lahko pristane na zdravniško oskrbo, ne da bi bila prikrajšanja pri

oblikovanju svoje volje.180

2.5.2 Nedopustna škoda

Pojem škode je definiran v 132. členu OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja

(navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi

povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne

osebe (nepremoženjska škoda).

Pojem škode lahko razlagamo v širšem in ožjem pomenu, in sicer škoda v najširšem

pomenu je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega. Pravna sfera vsakega pravnega

subjekta je začrtana s pravicami, katerih imetnik je ta subjekt. Zato je škoda v najširšem

pomenu vsaka kršitev pravice drugega. Ožji pojem škode je pravno priznana škoda, ki

je predpostavka odškodninske odgovornost. Vse pojavne oblike škode v najširšem

pomenu nimajo značilnosti pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je samo tista

180

Primerjaj: M. Žvipelj, 2002, str. 727.

66

škoda (tisti negativen poseg v pravno sfero drugega), za katero zakon kot sankcijo

določa odškodninsko odgovornost (obveznost odgovorne osebe povrniti škodo).181

Pomembno je, da odškodninska odgovornost obstaja samo v primeru, če je

protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, v sferi oškodovanca povzročila tisto

obliko škode, ki je pravno priznana. Katere so vrste pravno priznanih škod, pa določa

132. člen OZ. Poudarila sem že, da je odškodninska obveznost namreč obveznost

odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo, za katero odgovarja. Vendar si ljudje

običajno pod pojmom odškodninske obveznosti predstavljamo plačilo denarne

odškodnine, vendar poznamo več možnih načinov povrnitve škode:

- vzpostavitev prejšnjega stanja,182

- plačilo denarne odškodnine,183

- objava sodbe ali popravka.184

132. člen OZ je splošno pravno pravilo, ki določa oblike pravno priznanih škod kot

predpostavke odškodninske odgovornosti. Temeljna delitev škode obsega premoženjsko

in nepremoženjsko škodo. Torej, če je imela kršitev pojasnilne dolžnosti za posledico

nastanek škode, lahko oškodovanec zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske

škode. V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti se nedopustna škoda kaže predvsem v

poslabšanju pacientovega zdravstvenega stanja.

Premoženjska škoda se lahko kaže bodisi kot navadna škoda (damnum emerens), ki

predstavlja efektivno zmanjšanje premoženja (to so npr. stroški zdravljenja), bodisi kot

izgubljen dobiček (lucrum cessans), ki je definiran kot preprečitev povečanja

oškodovančevega premoženja (to je npr. izpad zaslužka). Po tretjem odstavku 168.

člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče

utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Višina izgubljenega dobička je

181

N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 756.

182 Primerjaj prvi odstavek 164. člena OZ.

183 Primerjaj drugi in tretji odstavek 164. člena OZ.

184 Primerjaj 178. člen OZ.

67

enaka obsegu, za katerega se bi oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo

škodnega dogodka.185

Nepremoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v nepremoženjsko

(osebnostno) sfero drugega. Po določbi 132. člena je pravno priznana nepremoženjska

škoda fizični osebi samo tista kršitev osebnostne pravice, ki povzroči posledico telesnih

bolečin, duševnih bolečin in strah. Torej, telesne bolečine, duševne bolečine ali strah so

tiste oblike pravno priznane nepremoženjske škode fizične osebe, katerih posledica je

(če so izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti), da nastane

obveznost odgovorne osebe oškodovancu plačati pravično denarno odškodnino.

Pravno priznane vrste nepremoženjske škode, na podlagi katerih upravičenec (fizična

oseba) lahko uveljavlja pravično denarno odškodnino186

so:187

- telesne bolečine;188

- duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve

dobrega imena in časti, okrnitve svobode, osebnostne pravice, smrti bližjega,

posebno težke invalidnosti bližnjega, kršitve dostojanstva, kršitve moralnih

avtorskih pravic.

- strah.189

185

Glej več o tem: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 948.

186 Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravni standard. Določba 179.

člena OZ na splošno podaja kriterije, od katerih je odvisna odmera višine pravične denarne odškodnine, in sicer: stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu (prvi odstavek), pomen prizadete dobrine (drugi odstavek), namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (drugi odstavek) in omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek).

187 Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma presodi za vsako obliko nepremoženjske škode

posebej. Prisoja enotne odškodnine je izjema, ki pride v poštev le v primerih, ko gre za izjemno težo poškodb oziroma posledic, ki se zaradi svoje intenzivnosti medsebojno tako tesno prepletajo in s tem tudi medsebojno pogojujejo, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. (Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 9/2000 z dne 13. 4. 2000, VS 05241).

188 Telesne bolečine so lahko posledica telesnih poškodb ali najrazličnejših okvar zdravja. Odgovorna to,

kaj vse sodi pod pojem telesnih bolečin, daje sodna praksa. Same telesne bolečine pa izvedenci medicinske stroke razvrščajo glede na stopnjo, pri čemer opredeljujejo tudi njihovo trajanje. Tako je mogoča individualizacija odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, upoštevaje pri tem intenzivnost, trajanje bolečin ter potek zdravljenja. (Glej več o tem: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 1026).

189 V vsakem posameznem primeru se mora presoditi, ali oškodovancu pripada odškodnina za strah, pri

tem pa je potrebno ugotoviti stopnjo intenzivnosti strahu in njegovo trajanje. Sodna praksa namreč navadnega, običajnega strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, ki preneha v kratkem času po tem, ko se pojavi, ne šteje za strah, ki bi upravičeval odmero odškodnine. V praksi se je uveljavilo razlikovanje med

68

Na tem mestu želim opozoriti na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr.

št. II Ips 9/2000 z dne 13. 4. 2000, VS 05241, ki je določilo, da se pri duševnih

bolečinah zaradi skaženosti subjektivne lastnosti oškodovanca, med katerimi je tudi

njegov psihični ustroj, upoštevajo le do razumne mere, ker načelo individualizacije

odškodnine zahteva le korekcijo odškodnine, ki bi bila primerna za povprečnega

oškodovanca. V vsakem posameznem primeru je potrebno ugotoviti konkretne

objektivne prizadetosti oškodovanca in njihov vpliv na oškodovančevo duševnost glede

na njegovo starost, spol, poklic in njegove siceršnje življenjske aktivnosti. Odškodnina

je zato posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov, ki pa

jih je poleg tega treba tudi medsebojno primerjati glede njihovega obsega in prisojenih

zneskov odškodnine.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z opr. št. II Ips 166/2005 z dne

28. 3. 2007, VS 09723 pojasnilo, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za

nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine in načelo njene objektivne

pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin,

izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in

duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine

terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih

primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in

enakega varstva pravic.

2.5.3 Vzročna zveza

Vzročno zvezo v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti presojamo po splošnih pravilih o

vzročnosti. Ugotavljanje vzročnosti je v primerih škod v zvezi z zdravljenjem običajno

zelo zapleteno strokovno vprašanje.

Za obstoj odgovornosti mora biti podana vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca in

med škodno posledico. Vzročne zveze OZ ne opredeljuje, čeprav iz besednih zvez

primarnim in sekundarnim strahom. S primarnim se označuje strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, s sekundarnim pa strah, do katerega je prišlo kasneje, a je njegov nastanek v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom.

69

izhaja, da jo upošteva.190

Vzročna zveza je torej zveza med nedopustnim ravnanjem ali

škodljivim dogodkom in posledico, to je nedopustno škodo.191

Zanjo je lahko

odgovoren le tisti, čigar ravnanju je mogoče pripisati škodno posledico. Pri ugotavljanju

vzročne zveze mora pravna stroka s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so

privedli do škode, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za nastanek škode.192

Zakonodajalec v OZ ni odgovoril na vprašanje, kaj šteje za pravno relevantno vzročno

zvezo in česa ne. Zato na to vprašanje odgovarja sodna praksa od primera do primera.

O vzročni zvezi je v različnih pravnih sistemih več teorij. Pravni sistemi vidijo vzročno

zvezo tedaj, ko je kot vzrok, ki je povzročil škodo, mogoče upoštevati samo določeno

ravnanje storilca, brez katerega posledica ne bi mogla nastati.193

Vendar vzročna zveza ni povezana samo z nedopustnim ravnanjem ali škodljivim

dejstvom, temveč tudi z odgovornostjo. Načeloma mora vzročno zvezo dokazati tisti, ki

zahteva povrnitev škode. Dokazovanje vzročne zveze je težavno, čeprav že iz samega

pojmovanja vzročnosti izhaja, da ni treba dokazati gotovosti, ampak zadošča

verjetnost.194

Zlasti v zdravstvu je težko dokazati že verjetnost, saj ni mogoče dokazati,

da je npr. prav določeno zdravilo in edino to zdravilo negativno vplivalo na človekovo

zdravje, tako da je povzročilo škodno posledico. Prav zaradi težkega dokazovanja, se v

zdravstvu domneva vzročnost, če na podlagi življenjskih izkušenj kako ravnanje

pripelje do določenih posledic. Vzročne zveze pa nikoli ni potrebno dokazovati, kadar

pravni red predpiše objektivno odgovornost.195

Na tem mestu bi ponovno želela izpostaviti odločbo Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije z opr. št. II Ips 225/1997 z dne 30. 9. 1998, VS 04117.196

V razlogih sodbe je

Vrhovno sodišče Republike Slovenije med drugim zapisalo: »kadar zdravnik opravi

190

To je razvidno iz 131. člena OZ, kjer je zapisano: »kdor povzroči drugemu škodo…«.

191 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z opr. št. II Ips 339/2002

z dne 13. 3. 2003, VS 07157: »Eden od elementov za nastanek odškodninske obveznosti je obstoj vzročne zveze med dejanjem, ki naj bi povzročilo pravno priznano škodo in posledico.«

192 Glej več o tem: A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih

razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1993, str. 179.

193 Tako že: L. Koman Perenič, Škoda in odškodnina, DZS, Ljubljana, 2004, str, 40.

194 Ibidem, 2004, str. 41.

195 Ibidem, 2004, str. 41.

196 Glej več o tej sodbi in dejanskem stanju v poglavju 1.5.1.1.

70

zdravniški poseg lege artis, vendar brez privolitve pacienta, je mogoče škodo pripisati

temu posegu le v primeru, če se zdravstveno stanje pacienta poslabša v primerjavi s

stanjem, ki je grozilo (npr. invalidnost, smrt). Upoštevajoč, da je bila tožnica pred

operacijo v smrtni nevarnosti, njeno sedanje zdravstveno stanje predstavlja izboljšanje

in ne poslabšanja zdravstvenega stanja. Torej, opustitvi pojasnilne dolžnosti lahko

pripišemo škodo, ki nastane zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi se mu bil

pacient lahko izognil, če bi bil s svojim položajem pravilno in popolno seznanjen. Ne

sodi pa v riziko tistega, ki je opustil pojasnilno dolžnost, škoda, ki ne pomeni

poslabšanja, temveč izboljšanje zdravstvenega stanja, pa čeprav z morebitnim zapletom

pacient ni bil seznanjen. Na tem primeru je razložena teorija ratio legis vzročnosti, ki

išče namen kršene norme in ki se sprašuje, kakšen namen je imela pravna norma, ki je

bila prekršena, in ali je nastala škoda posledica kršitve tega namena.

2.5.4 Odgovornost

V našem pravnem sistemu je uveljavljeno načelo subjektivne (krivdne) odgovornosti,

pri kateri je krivda predpostavka odškodninske odgovornosti, kar izhaja iz prvega

odstavka 131. člena OZ. Če pa primerjamo prvi in drugi odstavek omenjenega člena, pa

ugotovimo, da pri nekaterih vrstah odškodninske odgovornosti namreč krivda ni

predpostavka odškodninske odgovornosti – v tem primeru govorimo o objektivni

odgovornosti. Torej, subjektivna in objektivna odgovornost se med seboj razlikujeta po

krivdi kot predpostavki za nastanek odškodninske odgovornosti. Zato je subjektivna

odškodninska odgovornost tista vrsta odškodninske odgovornosti, pri kateri je krivda

predpostavka te odgovornosti. Objektivna odškodninska odgovornost pa je tista vrsta

odškodninske odgovornosti, pri kateri krivda ni predpostavka te odgovornosti.

Da bi obstajala krivda kot predpostavka odškodninske odgovornosti, morata biti podana

dva sklopa okoliščin v zvezi z osebo, ki je povzročila škodo, in sicer da je oseba ravnala

z naklepom oziroma malomarno in da je deliktno sposobna, torej sposobna razsojati.

Da bi oškodovanec uspel z zahtevkom za povrnitev škode morajo obstajati vse

predpostavke odškodninske obveznosti; medtem ko je njegovo dokazno breme nekoliko

olajšano, ker nosi sicer glavnino dokazovanja predpostavk, vendar pa ne celotnega

dokaznega bremena. Določba prvega odstavka 131. člena OZ določa krivdno

71

neposlovno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Zato bo

moral oškodovanec, da bo z zahtevkom na povrnitev škode uspel, zatrjevati in dokazati

samo obstoj prvih treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza in škoda). Če bo

oškodovanec dokazal, da mu je nastala škoda zaradi (ki je v vzročni zvezi)

protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere

odgovorne osebe, bo s tem dokazal, da za to škodo odgovarja tisti, iz čigar sfere izvira

protipravno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo. S tem bo tako dokazal, da je njegov

zahtevek za povrnitev te škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba pa se

bo te odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da

četrta predpostavka ni podana – da torej za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz

njene sfere) ni kriva.197

Povedano drugače, odgovorna oseba bo morala zatrjevati in

dokazati, da ni ravnala naklepno niti malomarnostjo198

– torej, da je ravnala z dolžno

skrbnostjo, ki se od nje pričakuje ali da ni bila zmožna razsojati oziroma, da je škodno

ravnanje storila v stanju prehodne nerazsodnosti in da v takšno stanje ni prišla po svoji

krivdi.199

Pri objektivni odškodninski odgovornosti pa je obrnjeno dokazno breme že glede tretje

predpostavke, tj. vzorčne zveze. Določba 149. člena OZ določa, da za nastanek

odškodninskega razmerja po principu objektivne odgovornosti ni odločilna vzročna

zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, temveč vzročna zveza med nevarno

stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in obravnavano škodo. Prav v tem se objektivna

odgovornost razlikuje od subjektivne, katere dejanska podlaga je protipravno škodno

ravnanje ali opustitev.200

Določba 149. člena opredeljuje zakonito domnevo, da je bila

nevarna stvar oziroma dejavnost vzrok za nastalo škodo. To pomeni, da mora

oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju

vzročne zveze. Če je ta domneva izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. In če tako

197

Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, 2003, str. 694.

198 Primerjaj 135. člen OZ.

199 Primerjaj drugi odstavek 136. člena OZ.

200 Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M.

Pavčnik, 2003, str. 849.

72

domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko

oprosti odgovornosti le, če dokaže okoliščine iz 153. člena OZ.201

2.5.4.1 SUBJEKTIVNA (KRIVDNA) ODOVORNOST

Bistvo subjektivne odškodninske odgovornosti je krivda oškodovalca, ki je

karakteristična predpostavka te vrste odgovornosti. Krivda povzročitelja škode se v

našem odškodninskem pravu domneva: povzročitelj škode velja za krivega, če ne

dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.202

Gre za pravilo o obrnjenem

dokaznem bremenu.

Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz

malomarnosti. Iz te določbe lahko razberemo dve obliki krivde, in sicer namen in

malomarnost.203

Pri tem je potrebno poudariti, da oblika krivde ni pomembna za

nastanek odškodninskega razmerja.

Najtežja oblika krivde je namen (dolus).204

Povzročitelj, ki ravna namenoma, se zaveda

nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna

sestavina). Volja povzročitelja je pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k

povzročitvi določene škode.

Milejša stopnja krivde je malomarnost, pri kateri povzročitelj škode svojega

protipravnega ravnanja v resnici noče. Obstoj oziroma neobstoj malomarnosti se presoja

po abstraktnih merilih, in sicer ravnanje (opustitev) povzročitelja se presoja tako, da se

primerja z abstraktnim tipom človeka (ali ožje skupine), bistveno enakih lastnosti,

znanj, upoštevaje tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno.205

S temi

navedenimi pravnimi standardi se ugotavlja, v kolikšni meri je ravnanje povzročitelja

201

Oprostitveni razlogi po 153. členu OZ so: višja sila (prvi odstavek) in ravnanje oškodovanca ali koga tretjega, ki ga imetnik oziroma obratovalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek). Mogoča je tudi delna razbremenitev objektivne odgovornosti, ki jo ureja tretji odstavek in določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

202 Primerjaj prvi odstavek 135. člena OZ.

203 OZ ne definira ne naklepa in ne malomarnosti.

204 V literaturi se uporabljajo različni izrazi, in sicer: namen, naklep, namera.

205 Primerjaj: I. Strnad, 2002, str. 840.

73

odstopalo od stopnje skrbnosti, ki se od njega pričakuje. Pri tem je pomembna delitev

malomarnosti na hudo in lahko malomarnost.

Huda malomarnost, skrajna nepazljivost (culpa lata) pomeni zanemarjanje tiste

pazljivosti, skrbi, ki se pričakuje od vsakega strokovnjaka.206

Vsaka druga malomarnost,

ki ni huda, se opredeljuje za lahko malomarnost (culpa levis). Merilo za lahko

malomarnost je posebej skrben, pazljiv strokovnjak in temu merilu ustrezna presoja, ali

bi se tak strokovnjak moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega

dejanja ali opustitve.

V vsakem obravnavanem odškodninskem primeru bo treba ob presoji o krivdi

upoštevati vse okoliščine primera, na primer okoliščine, v katerih se je neko delo

dejansko opravljalo, konkretno dostopnost in možnost preverjanja pravilnosti odločitve,

okoliščine o konkretni nevarnosti nastanka škode. Te okoliščine lahko ublažijo ali

postrožijo kriterij za presojo.207

2.5.4.2 OBJEKTIVNA ODGOVORNOST

Objektivna (kavzalna) odgovornost (odgovornost za uspeh) je odgovornost za škodo ne

glede na krivdo. Objektivna odgovornost se deli na dve veji: odgovornost za škodljive

učinke stvari in njenega delovanja in na odgovornost za ravnanje drugih ljudi, kar

pomeni, da je odgovorna oseba dolžna povrniti škodo, ki jo povzroči stvar s posebnimi

lastnostmi, in da je dolžna povrniti škodo, ki jo storijo osebe, ki so z odgovorno osebo v

posebnem odnosu. Objektivna odgovornost lahko izvira iz zakonske norme, lahko pa se

stranki zanjo tudi dogovorita.208

Kot nevarna stvar se šteje vsaka stvar, ki po svojem

namenu, lastnostih, položaju, kraju in načinu uporabe ali kako drugače predstavlja v

konkretnih okoliščinah povečano nevarnost za nastanek škode v okolju in je zato treba z

njo ravnati posebej skrbno.209

206

Primerjaj: S. Cigoj, 2003, str. 186.

207 Primerjaj: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M.

Pavčnik, 2003, str. 799.

208 Ibidem, 2003, str. 187-188.

209 Primerjaj: V. Planinšec, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško odgovornost, Pravna

praksa, številka 4, 2005, str. 17.

74

V svetu in pri nas je v teoriji in sodni praksi pretežno uveljavljeno načelo subjektivne

odgovornosti v zdravstvu, vendar so zaradi vse bolj intenzivne, agresivne in s tem

rizične medicine močne tendence, zlasti v pravni teoriji, za uveljavitev načela

objektivne odškodninske odgovornosti kot ustreznejše in pravičnejše. Mnoge načine

zdravstvene dejavnosti, vključno z uporabo zdravil in medicinskih pripomočkov, lahko

opredelimo kot povečano nevarnost za paciente.212

Vendar se je v zdravstvu kljub temu

uveljavil princip subjektivne odgovornosti, kar se utemeljuje s tem, da pacient sam

pristane na določeno zdravljenje, da njegova bolezen predstavlja nevarnost in da naj

zato sam nosi riziko za morebitno škodo ob predpostavki, da zdravnik ni kriv za

škodo.213

Kljub takšni opredelitvi pa obstajajo argumenti za opredelitev zdravstvene

dejavnosti kot dejavnosti s povečano nevarnostjo. Močan argument za uveljavitev

objektivne odgovornosti je vedno bolj obsežna množična uporaba zahtevnih,

kompliciranih medicinskih aparatov in zahtevne tehnologije, ki po eni strani nudijo

možnost izredno uspešnih načinov zdravljenja in ozdravitev, hkrati pa pomenijo kot

cena napredka bistveno večjo nevarnost za poslabšanje zdravja pacienta. Kot drugi

argument se navaja, da zdravstvene ustanove, ki odgovarjajo za svoje zdravnike, z

zdravstveno dejavnostjo ustvarjajo dohodek tudi z nevarno dejavnostjo in aparati, saj so

pacienti plačniki storitev oziroma je to zanje zdravstvena zavarovalnica.214

V prid

objektivni odgovornosti govori tudi težji, neenakopraven položaj pacienta proti

zdravniku, saj ima v primeru predpostavljene subjektivne odškodninske odgovornosti

pravzaprav malo možnosti, da bi kot laik dokazal napako zdravniku. Če so pri tem v

sodnih postopkih potrebni izvedenci, so to lahko le zdravniki – torej, gre za težko

dokazovanje strokovnih napak zaradi solidarnosti zdravnikov.215

Pri tem pa se tudi

sodniki, ki sodijo v takšnih postopkih zavedajo, da se lahko sami znajdejo v vlogi

pacienta.

Nasprotno tem argumentom pa obstajajo tudi argumenti proti uvedbi objektivne

odgovornosti v zdravstvu, in sicer: narava zdravniškega delovanja, pri katerem izvor

nevarnosti ni v samem zdravljenju, ampak v bolezni sami, za kar naj nosi riziko pacient

212

Primerjaj: V. Planinšec, 2005, str. 17.

213 Ibidem, 2005, str. 17.

214 V pravu velja utilitetno načelo »ubi emolumentum ibi onus« - kdo ima korist od stvari, naj nosi tudi

breme.

215 Ibidem, 2005, str 18.

75

sam; bojazen pred defenzivno medicino; pretežko breme za zdravnika. Zdravnika se pri

njegovem delu ne sme preveč obremenjevati s stalno grožnjo stroge objektivne

odgovornosti, ker bi ga to sililo k manj rizičnim načinom zdravljenja in s tem

defenzivno medicino.

Ob tehtanju vseh navedenih argumentov za in proti uvedbi objektivne odškodninske

odgovornosti, je prevladalo stališče proti uvedbi objektivne odgovornosti v zdravstvu.

To lahko pojasnimo z dejstvom, da naj bi bili pacientovi interesi v veliki meri dovolj

zaščiteni s strogimi standardi skrbnosti in s sodno prakso, ki olajšuje dokazovanje z

mehčanjem pravil o dokaznem bremenu.

Eden izmed argumentov proti uvedbi objektivne odgovornosti v zdravstvu je, da naj bi

bili pacientovi interesi dovolj zaščiteni s strogim standardom skrbnosti dobrega

strokovnjaka. Ne glede na to, če razmerje med zdravnikom in pacientom pri kršitvi

pojasnilne dolžnosti, opredelimo za poslovno razmerje ali neposlovno razmerje, je

kršitev pojasnilne dolžnosti vedno vezana na standard skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Standard skrbnosti dobrega strokovnjaka nekako objektivizira subjektivno odgovornost

zdravnika, saj je zdravnik obvezan prek zakonskih predpisov, poklicne etike in

priznanih strokovnih standardov in ob uporabi svojega znanja opraviti svoje delo

strokovno neoporečno. Od zdravnika specialista se pričakuje specifično znanje njegove

specializacije in to znanje je objektivno. Zdravnik specialist kot dober strokovnjak mora

razpolagati z določenim znanjem, ki ga je pridobil v času svoje specializacije in to

znanje naj ne bi bilo različno glede na čas ali kraj izobraževanja. In prav pri uporabi

tega znanja, se mora vsak posamezni zdravnik kot dober strokovnjak zavedati, da je pri

vsakem posameznem zdravniškem pregledu ali posegu potrebno opraviti pojasnilno

dolžnost. Pojasnilna dolžnost je načeloma enaka za vse zdravnike, vendar se na primer

pojasnilna dolžnost zdravnika specialista pediatrije vsekakor razlikuje od pojasnilne

dolžnosti zdravnika specialista radiologije. Vendar pojasnilna dolžnost dveh zdravnikov

specialistov pediatrije pa se načeloma ne bi smela razlikovati pri enakem bolezenskem

stanju.

76

3. ZAKLJUČEK

Narava zdravniškega dela je taka, da ga ni mogoče izčrpno predpisati z navodili in prav

tako ne kontrolirati, kot lahko kontroliramo glede na količino in kakovost industrijski

produkt. Zato je notranje etična kontrola toliko bolj potrebna in pomembna.

dr. Janez Milčinski

Idealiziranje zdravnikov, ki naj bi bili nezmotljivi, je nerealno. Zdravnik vsak dan

sprejme desetine odločitev, v enem letu več tisočkrat odloči tako ali drugače. Tudi v

najbolj idealih okoliščinah je nemogoče, da bi bile vse odločitve optimalne. Zdravnik je

najbolj nevaren, če misli, da vse ve. Ohraniti mora samokritičnost, sprejeti mora tudi

drugo možnost in mnenje in tudi pacientu mora dopustiti, da ima prav. Prav zaradi tega,

je izredno pomembna komunikacija med zdravnikom in pacientom. Slaba komunikacija

med zdravniki in pacienti vodi v nezadovoljstvo pacientov. Najštevilčnejše pritožbe

pacientov imajo opraviti prav s pomanjkljivo komunikacijo z zdravniki in ne z njegovo

nestrokovnostjo. Vendar po mojem mnenju gre največkrat za splet nekih okoliščin, kot

so na primer netipičen potek bolezni, utrujenost in časovna stiska, slaba komunikacija s

pacientom ali s svojci, slaba predaja pacienta ob zamenjavi zdravniške ekipe. Nekateri

zdravniki so preobremenjeni, čakalne vrste so dolge in zato vsak pacient v določenem

trenutku ne dobi pozornosti, ki si bi jo želel in zaslužil. Zavedati se moramo, da ko se

pacient obrne na zdravstveno ustanovo, je v osebni stiski in je to prošnja za pomoč in

dejanje zaupanja. Najbolj tipična bolezen oziroma poškodba, ki je za zdravnika rutina,

saj se z njimi srečuje vsakodnevno, pomeni za posameznika največjo grozoto in stisko,

saj gre za najobčutljivejše področje v njegovem življenju, ki zadeva njegovo zdravje. In

vsak od njiju enak dogodek oziroma enako situacijo doživlja drugače, na svoj način in

iz svojega zornega kota. Prav iz tega razloga mora dober zdravnik do pacienta pokazati

veliko mero razumevanja in zanimanja do njega kot osebnosti. Dobro sporazumevanje

povečuje medsebojno spoštovanje, zaupanje in motivacijo pacienta pri zdravljenju.

Razmerje med zdravnikom in pacientom temelji na humanosti in plemenitosti s strani

zdravnika in zaupanju s strani pacienta in ob normalnem poteku stvari ni sporno. Ko pa

v tem razmerju pride do konflikta, pa je pravo tisto, ki ovrednoti problem in ga reši v

skladu z etičnimi načeli in pravnimi normami. Vsakodnevno se pojavlja veliko

77

konfliktov in dilem na področju medicine in prava. Prav zaradi tega sem želela v svoji

diplomski nalogi opozoriti na eno izmed teh vprašanj, ki je vsakodnevno prisotno v

naših življenjih, ko se pojavimo v vlogi pacienta. Menim, da o tem nismo dovolj

ozaveščeni in da se tega ne zavedamo v zadovoljivi meri. Kljub opaznim premikom v

razmišljanju ljudi, pa je še vedno možno zaslediti, da ljudje zdravnika dojemajo za

nekaj več od navadnih ljudi in ne kot enakovrednega partnerja v procesu zdravljenja.

Ljudje se moramo zavedati svojih pravic v procesu zdravljenja, prav tako pa se moramo

zavedati tudi svojih dolžnosti. Ljudje imamo pravico biti seznanjeni z diagnozo svoje

bolezni, z možnimi načini zdravljenja, rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s

posameznimi posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bomo odklonili

medicinsko pomoč. Le na podlagi teh informacij, bomo lahko učinkovito privolili v

določen medicinski poseg. S tega zornega kota je to naša pravica, na drugi strani pa je to

dolžnost zdravnika. Če pa zdravnik te svoje dolžnosti ne izpolni, gre za protipraven

poseg v našo osebnost, telesno in duševno celovitost, s tem pa posledično za

odškodninsko odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove.

78

4. LITERATURA IN VIRI

4.1 MONOGRAFIJE IN ČLANKI

- Avbelj Matej, Bardutzky Samo, Bele Ivan, Blaha Miran, Cerar Miro, Čebulj

Janez, Deisinger Mitja, Galič Aleš, Grad Franc, Ivanc Blaž, Jaklič Klemen,

Jakulin Vid, Jambrek Peter, Jerovšek Tone, Kaučič Igor, Končina Peternel

Mateja, Kovač Polonca, Klemenčič Goran, Kresal Barbara, Letnar Černič Jernej,

Mavčič Arne, Nerad Sebastian, Orehar Ivanc Metoda, Pavlin Peter, Pirnat

Rajko, Pogorelec Janez, Prepeluh Urška, Primožič Polona, Sovdat Jadranka,

Šorli Marko, Testen Franc, Umek Urška, Vlaj Stane, Zagradišnik Renata, Zobec

Jan, Zupančič Karel, Šturm Lovro, Komentar Ustave Republike Slovenije,

Dopolnitev komentarja-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana,

2011.

- Balažic J., Korošec D., Novak B., Brulc U., Ivanc B., Kralj K., Pirc Musar N.,

Robida A., Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem, 1. natis, Ljubljana, GV

založba, 2009.

- Bernat Erwin, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – prikaz iz avstrijskega

prava, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, 1995.

- Betetto Nina, Pojasnilna dolžnost zdravnika: primerjalno-pravni prikaz, PP, let.

19, št. 29-30/2000.

- Borisov Peter, Zgodovina medicine, Poskus sinteze zgodovinske misli, Druga

dopolnjena in razširjena izdaja, Založba Pivec, 2009.

- Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana, 1998.

- Cvetko Aleksej, Razmerje zdravnik-bolnik, 21. simpozij Medicina in pravo,

Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in pravniško društvo

Maribor v sodelovanju z Univerzo v Mariboru v okviru EPK Maribor, Maribor,

2012.

- Dežman Zlatan, O metodi tipizacije pojasnitvenega postopka v zdravstvu,

Medicina in pravo II, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor,

1994.

79

- Dolenc Anton, Medicinska etika in deontologija, Dokumenti s komentarjem,

Založba Tangram, Ljubljana, 1993.

- Dolenc Anton, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – realnost ali utvara,

Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo Maribor,

Maribor, 1995.

- Drinovec Jože, Pojasnilna dolžnost in klinično preizkušanje zdravil, Medicina in

pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004.

- Drinovec Jože, Pomen pojasnjevalne dolžnosti v procesu zdravljenja, Medicina

in pravo III, Pojasnilna dolžnost, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v

Mariboru, Maribor, 1995.

- Flis Vojko, Osveščen pristanek na zdravljenje in odnos med zdravnikom in

bolnikom, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo

Maribor, Maribor, 1995.

- Flis Vojko, Doktrina o zavestni privolitvi (InformedConsent), Pravo in

medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

- Flis Vojko, Reberšek Gorišek Jelka, Pojasnilna dolžnost – kako obsežna in v

kakšni obliki?, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna

bolnišnica Maribor, 2004.

- Flis Vojko, Reberšek Gorišek Jelka, Privolitev v zdravnikovo ukrepanje,

Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta, Splošna bolnišnica,

Maribor, 2006.

- Gorišek Jelka, Zdravnikova pojasnilna dolžnost – stara obveza v novi pogodbi,

Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo Maribor,

Maribor, 1995.

- Ivanjko Šime, Odgovornost in zavarovanje odgovornosti zdravnika, Medicina in

pravo, Sodobne dileme II, Zdravniško društvo, Maribor, 2010.

- Koman Perenič Lidija, Škoda in odškodnina, DZS, Ljubljana, 2004.

80

- Kraljić Suzana, Predstavitev nove zakonodajne ureditve pacientovih pravic,

Zdravstvena zakonodaja v luči zdravstvene nege, Strokovni seminar s področja

zdravstva, Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor,

Maribor, 2009.

- Krušič Mate Žana, Pravica do zasebnosti v medicini, Zdravnikova pojasnilna

dolžnost, pacientova informirana privolitev, varstvo osebnih podatkov, GV

založba, Ljubljana, 2010.

- Mohar Pjerina, Temelji medicinske etike in deontologije, Zavod Republike

Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1997.

- Planinšec Viktor, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško

odgovornost, Pravna praksa, številka 4, 2005.

- Plavšak N., Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba,

Ljubljana, 2003.

- Pleterski Rigler Dušica, Pravice in dolžnosti zdravnikov pri odločanju o

zdravstvenih posegih, 3. posvet Etika v belem z naslovom "Mejna stanja in

odgovornost v zdravstvu". Ljubljana, 16. in 17. junij 2005, Ljubljana, 2005.

- Polajnar Pavčnik Ada, Wedam Lukić Dragica, Pravo in medicina, Cankarjeva

založba, Ljubljana, 1998.

- Polajnar Pavčnik Ada, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in

zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

- Polajnar Pavčnik Ada, Od zdravniške napake do »informed consent«, Medicina

in pravo II, Slovensko zdravniško in pravniško društvo, Maribor, 1994.

- Polajnar Pavčnik Ada, Varstvo ustavnih človekovih pravic med zdravljenjem,

Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, št. 6-7.

- Polajnar Pavčnik Ada, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik

znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1993.

81

- Strnad Igor, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne

prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana,

2002, št. 5.

- Šelih Alenka, Odziv prava na probleme sodobne medicine, 21. simpozij

Medicina in pravo, Odsev medicine in prava v sodobni družbi, Zdravniško in

pravniško društvo Maribor, Maribor, 2012.

- Urlep Franc, Pojasnilna dolžnost v splošni medicini, Medicina in pravo III,

Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1995.

- Zečević Nenad, Medicina in pravo, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost, Pravna

praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995, št. 7.

- Zwitter Matjaž, Etična ocena zdravnikovega delovanja, Kodeksi, etična analiza

na osnovi teorije ravnotežja med štirimi načeli in zavezanost medsebojnemu

zaupanju, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

- Žvipelj Marko, Element protipravnosti pri presoji odškodninske odgovornosti

zdravnikov, Pravnik, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana, 2002, št. 11-

12.

4.2 PRAVNI PREDPISI

- Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000,

24/2003, 69/2004, 68/2006.

- Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št., 97/2007 (UPB-1).

- Zakon o nalezljivih boleznih, Uradni list RS, št. 33/2006 (UPB-1).

- Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja,

Uradni list RS, št. 12/2000, 61/2007.

- Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008.

- Zakon o preskrbi s krvjo-1, Uradni list RS, št. 104/2006.

82

- Zakon o zdravniški službi, Uradni list RS, št. 72/2006 (UPB-3), 15/2008,

58/2008.

- Zakon o zdravstveni dejavnosti, Uradni list RS, št. 23/2005 (UPB-2), 15/2008,

23/2008, 58/2008, 77/2008.

- Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko

pomočjo, Uradni list RS, št.70/2000.

- Zakon o pravdnem postopku s spremembami in dopolnitvami, Uradni list RS, št.

73/2007 in 45/2008.

- Kazenski zakonik Republike Slovenije-1, Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008,

39/2009, 55/2009.

- Pravilnik o obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta, Uradni list RS, št. 82/2008.

- Kodeks medicinske deontologije Slovenije.

- Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi

z uporabo biologije in medicine (Oviedska konvencija), Uradni list RS,

Mednarodne pogodbe, št. 17/1998.

4.3 SODNA PRAKSA

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 306/1995 z dne 16. 1. 1997,

VS02747, baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 225/1997 z dne 30.9.1998,

VS04117, baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 9/2000 z dne 13.4.2000, VS05241,

baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 339/2002 z dne 13.3.2003,

VS07157, baza Ius-Info.

- Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 494/2002 z dne 25.9.2003,

VS07378, baza Ius-Info.

83

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 16/2003 z dne 3. 7. 2003, VS07369,

baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 166/2005 z dne 28.3.2007,

VS09723, baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 736/2005 z dne 24.5.2007,

VS09854, baza Ius-Info.

- Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 99/2006 z dne 12.6.2008,

VS0011032, baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 938/2006 z dne 1.7.2009,

VS0012069, baza Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 716/2006 z dne 26.2.2009,

VS0011651, baza Ius-Info.

4.4 SPLETNE STRANI

- http://www.sodisce.si

- http://www.ius-software.si

- http://en.wikipedia.org/wiki/Organ_transplantation, 10. 8. 2012.

- http://hr.wikipedia.org/wiki/Transfuzija_krvi, 10. 8. 2012.

- http://en.wikipedia.org/wiki/User:Adam_sk/Canterbury_v._Spence, 25. 8. 2012.

- http://en.wikipedia.org/wiki/Bolamv_Friern_Hospital_Management_Committee,

25. 8. 2012.

- http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-91576, 5. 9. 2012.

84

5. PRILOGE

PISNO SOGLASJE ZA ANESTEZIOLOGIJO

KLINIČNI CENTER LJUBLJANA SPS KIRURŠKA KLINIKA INŠTITUT ZA ANESTEZIOLOGIJO Zaloška cesta 7, SI- 1525 LJUBLJANA, SLOVENIJA Tel: + 386 1 522 3557 Datum:_______________

PISNO SOGLASJE ZA ANESTEZIOLOGIJO Podpisani (a) __________________________________________________________________, ki sem predviden (a) za načrtovano operacijo, oziroma sem skrbnik ____________________________________________________________________________ predvidene (ga) za načrtovano operacijo, potrjujem, da sem izčrpno seznanjen (a) z načinom anestezije in nadzorom življenjsko pomembnih funkcij med operacijo in v zgodnjem pooperativnem obdobju. Poučen (a) sem o tem, da je sodobna anestezija varna. Čeprav je vodena strokovno in skrbno, pa se včasih ni mogoče izogniti možnim zapletom, ki so v najhujšem primeru tudi smrtni (kar velja tudi za druga področja medicine).

Potrjujem, da sem poučen(a), da med anestezijo in po njej lahko pride do naslednjih zapletov: pri splošni anesteziji slabost z bruhanjem, boleče grlo in mišične bolečine, motnje zavesti do nezavesti in kome, oteženo dihanje in hujše motnje dihanja, motnje v delovanju srca in ožilja, alergične reakcije različnih oblik in stopenj, nevaren porast telesne temperature. pri regionalni anesteziji zaradi lokalnega anestetika: šumenje v ušesih, moten vid, omotičnost, počasen utrip srca; zaradi posega: omrtvičenost anesteziranega predela, padec krvnega tlaka, bolečine na mestu vboda, manjša podplutba, občutek gluhosti v predelu blokade, ki traja dlje od načrtovane anestezije in so prehodne, prehodne težave z uriniranjem, glavobol po subarahnoidni anesteziji. pri anesteziji nosečnic oziroma v porodništvu so možni tudi zapleti pri materi ter pri plodu oziroma rojencu.

Dodatno so glede na moje splošno stanje (oziroma splošno stanje oskrbovanca) možni naslednji zapleti: ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ Dovoli, da anesteziolog prilagodi (spremeni) predviden način anestezije, če bi bilo to potrebno. Dovolim morebitno transfuzijo krvi ali krvnih derivatov in sem poučen (a) o možnih nevarnostih le-te. Potrjujem, da sem dobil (a) izčrpne odgovore na vprašanja in s predvidenimi postopki soglašam. Podpis bolnika oziroma skrbnika ali staršev:____________________________________________ Podpis anesteziologa: ____________________________________________________________