UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

KATJA BEGELJ

UPORABA ČUJEČNOSTI PRI KONFLIKTIH V

ALKOHOLNI DRUŽINI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO

KATJA BEGELJ

MENTOR: DOC. DR. TOMAŽ VEC

SOMENTORICA: ASIST. DR. SIMONA GOMBOC

UPORABA ČUJEČNOSTI PRI KONFLIKTIH V

ALKOHOLNI DRUŽINI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2017

I

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila mentorju doc. dr. Tomažu Vecu za strokovno pomoč. Prav tako se

zahvaljujem somentorici asist. dr. Simoni Gomboc za svetovanje in potrpežljivost pri nastajanju

diplomskega dela.

Hvala tudi vsem alkoholnim družinam, ki sem jih spoznala v okviru dela pri Društvu Žarek

upanja.

Iskrena hvala tudi staršema in vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani.

Največja zahvala pa gre tebi, Aljaž, ki me sprejemaš takšno kot sem. V vseh mojih vzponih in

padcih si verjel vame, me optimistično spodbujal ter mi nesebično pomagal.

II

POVZETEK

KLJUČNE BESEDE: čuječnost, pozornost, zavedanje, konflikt, odvisnost, alkoholna družina

Namen diplomskega dela je analiza dosegljivih možnosti, ki jih ponuja čuječnost.

Predstavila sem fenomen konfliktov v družini z vsaj enim članom, odvisnim od alkohola. Pri tem

me je zanimalo, na kakšen način lahko koncept čuječnosti pomaga pri vzpostavitvi boljših

odnosov v družini. Z željo olajšati izražanje konflikta pri osebah, direktno in/ali indirektno

odvisnih od alkohola, sem želela preveriti, ali čuječnost pomaga v grajenju in ohranjanju

medsebojnih odnosov v življenju alkoholnih družin. Predstavila sem njen koncept in uporabnost,

značilnosti alkoholne družine, glavne teze medsebojnih odnosov, kjer je prisotna odvisnost in

stične točke vseh navedenih komponent.

ABSTRACT

KEY WORDS: mindfulness, attention, consciousness, conflict, addiction, alcoholic family

The purpose of this thesis is an analysis of available options offered by mindfulness. I

presented the phenomenon of conflicts in a family with at least one member dependent on alcohol.

I was interested in how the concept of mindfulness can help to establish better relations in a

family. With the desire to lessen the expression of the conflict in subjects directly and/or indirectly

dependent on alcohol, I wanted to investigate whether mindfulness can help to build and maintain

relations in the lives of alcoholic families. I presented the concept and the usefulness of

mindfulness, the characteristics of an alcoholic family, the main elements of the relations in a

family where the dependence is present, and the contact points of all the components listed.

III

KAZALO

1. UVOD ........................................................................................................................................... 1

2. ALKOHOLNA DRUŽINA ........................................................................................................... 3

2.1. MOKRA IN SUHA FAZA ALKOHOLNE DRUŽINE ..................................................... 3

2.2. RAZKROJ DRUŽINE ........................................................................................................ 4

2.3. VLOGE V ALKOHOLNI DRUŽINI ................................................................................. 5

3. KONFLIKTI V ALKOHOLNI DRUŽINI .................................................................................... 7

4. ČUJEČNOST ................................................................................................................................ 8

4.1. ČUJEČNOST V ZNANOSTI ............................................................................................. 9

4.2. DRUGA PLAT ČUJEČNOSTI .......................................................................................... 9

5. KONFLIKTI V ALKOHOLNI DRUŽINI IN ČUJEČNOST ..................................................... 10

5.1. ODPORNOST ALKOHOLNE DRUŽINE ...................................................................... 12

5.2. ZAVESTNI ODNOSI ....................................................................................................... 13

5.3. NA ČUJEČNOSTI OSNOVANA KOGNITIVNA TERAPIJA ....................................... 13

5.4. UPORABA ....................................................................................................................... 14

5.5. CELOSTNA OBRAVNAVA ALKOHOLNE DRUŽINE ............................................... 15

6. ZAKLJUČEK .............................................................................................................................. 15

7. VIRI ............................................................................................................................................. 17

1

1. UVOD

Družine z alkoholno problematiko se v svojem vsakodnevnem življenju srečujejo s

številnimi notranjimi in zunanjimi stresorji, pogosto povezanimi s težkimi življenjskimi

pogoji, ki povzročajo preobremenitev in destabilizacijo družine. Mnoge nimajo zadovoljenih

osnovnih potreb, nenehno so postavljene pred različne izzive, npr. iskanje službe z majhnimi

možnostmi za zaposlitev, nizki dohodki za preživetje, nezmožnost pomagati otrokom pri

šolskih zadevah, sočasno doživljanje bremena bolezni, odvisnosti, zlorabe, nasilja, zatiranja,

brezdomstva (Melo in Alarcão, 2011; v Kodele in Mešl, 2016). V procesih družinske terapije

obstaja že nekaj možnih konceptov: kongruentni in obrambni komunikacijski vzorci (Satir,

1995), koncept štirih danosti človekovega življenja (Yalom, 2002), opis značilnosti družine,

ki zmore spremembe, Skynnerja in Cleesa (1997). Pomemben koncept je raziskovanje

družinskih konfliktov (Richter, 1972; Stierlin, 1978), Lidzov (1971) koncept zavezništva med

staršema ter varovanja generacijskih razlik, raziskovanje vzorcev interakcij med starši in

otroki v družinah (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014), Loremanov (2009) koncept spoštovanja

otroštva ali Martensova (1974) sposobnost za konflikt. V zadnjih desetletjih pa se izredno

hitro po svetu širi praksa čuječnosti. Čuječnost je kvaliteta naše zavesti, ki so jo stoletja

promovirale ter razvijale številne filozofske in duhovne tradicije, v zadnjem času pa so jo

začeli definirati in proučevati tudi v znanstvenih okvirjih (Barnes, Brown, Krusemark,

Campell in Rogge, 2007). Ker koncept veliko obeta, je število raziskav uporabe čuječnosti v

velikem porastu (O’Reilly, Cook, Spruijt-Metz in Black, 2014). V slovenski prostor je najprej

vstopila v svoji izvorni funkciji kot vrsta budistične meditacije in nato v popolnoma novih

sekularnih oblikah in aplikacijah, predvsem kot psihoterapevtska metoda in sredstvo za

izboljšanje počutja (Zalta, 2015). V procesu velike popularizacije in sekularizacije je bila

čuječnost dekontekstualizirana, rekontekstualizirana in pogosto interpretirana na radikalno

nove načine, kar odpira vrsto vprašanj, kot na primer, zakaj se ta starodavna budistična

meditacija prav danes tako zelo hitro širi po svetu (prav tam).

Welwood (1996; v Barnes idr., 2007) in Kabat-Zinn (1993; v Barnes idr., 2007) sta

ugotovila, da čuječnost spodbuja uglašenost z drugo osebo, povezanost ter bližino v odnosu,

receptivna narava pozornosti poveča sposobnost in zanimanje za to, da prisluhnemo mislim in

čustvom sočloveka. Kabat-Zinn (prav tam) je prav tako razmišljal o tem, da čuječnost

spodbuja zmožnosti ljudi za to, da na stresne dogodke gledajo kot na izziv, ne kot na grožnjo.

Raziskava, kjer so bili udeleženi pari v osemtedenskem programu za pare, ki temelji na

2

čuječnosti, je pokazala, da so pari po pretečenem programu izražali več zadovoljstva z

odnosom, občutkom bližine in sprejemanjem partnerja, udeležba v programu je vplivala na

individualni občutek povečanja blagostanja (Baucom, Carson, Carson in Gil, 2004). Shapiro,

Schwartz in Bonner (1998) so ugotovili, da je povečanje ravni čuječnosti povezano s

povečano empatijo. Empatija je lastnost, ki z večjo verjetnostjo vpliva na ohranjanje odnosov

in napoveduje pozitivna vedenja ter sčasoma vodi do večjega zadovoljstva z odnosom (Davis

in Oathout, 1987; v Barnes, idr. 2007). Če smo empatični, se lažje vživimo v drugega človeka,

razumemo njegovo perspektivo, iz katere izhaja in, posledično, nanj, na njegove napake ali

navade, s katerimi se ne strinjamo, reagiramo manj negativno kot bi sicer. Ravno empatije pa

manjka pri konfliktnih situacijah v družini z vsaj enim članom, odvisnim od alkohola

(Drakšič, 1992). »Napetosti se hitro in brez zavor sprostijo v konfrontacijah in medsebojnih

obračunavanjih. Zaviranje afekta, obvladovanje neugodnih čustev, usmerjanje tenzije v

nerazdiralne kanale, strpnost, potrpljenje, konstruktivno prizadevanje, vse to je v teh družinah

tuje in nedomače« (prav tam, str. 326). Tako sistematično zanikanje konfliktov kot tudi

neskončno prerekanje pa sta vir trpljenja, saj oba pola preprečujeta stik med udeleženci in

njihovo soočenje (Novara, 2011).

Lahko torej pri konfliktnih situacijah odvisnikom in ostalim članom alkoholne družine

pomaga ravno čuječnost, ki združuje zavedanje in sprejemanje?

3

2. ALKOHOLNA DRUŽINA

Alkoholizem v družini se pogosto pokaže kot simptom družinske disfunkcije in

odkrije družinsko patologijo. Družina z vsaj enim članom odvisnim od alkohola namreč

običajno ne izpolnjuje svojih prvotnih nalog (Praček, 1991) in se lahko uvrsti v kategorijo

družine s številnimi izzivi, ki sta jo predstavila Melo in Alarcão (2011). To so družine, ki so

poznane kot ranljive družine (Sharlin in Shamia, 2000), in kot družine, ki se srečujejo s

številnimi problemi (Walsh, 2006) ter stresi (Madsen, 2007). Z besedno zvezo alkoholna

družina opisujemo družino, kjer je vsaj en član odvisen od alkohola, saj želimo poudariti, da

imajo na račun odvisnosti od alkohola težave v zadovoljevanju svojih psihosocialnih potreb

prav vsi člani (Rajnar, 2004). Otroci, ki odraščajo v alkoholni družini, imajo dva- do šestkrat

več možnosti, da bodo postali odvisni od alkohola kot tisti, ki odraščajo brez odvisnega člana

družine. Razlog naj bi bil v tem, da v alkoholni družini primanjkuje osnovnih vrednot, kot so

toplina, ljubezen, pozornost (prav tam). Otroci se morajo naučiti postavljanja mej, reševanja

problemov, zdravega modela za čustvovanje, socializacije in reševanja problemov. Zaradi

fizične ali čustvene odsotnosti staršev pa se v otrocih alkoholne družine pojavijo različni

strahovi, npr. pred kaosom, nevarnostjo, zapuščenostjo. Pogosto se počutijo neljubljene in

doživljajo notranjo praznino (Blaznik, 2014). V družini z alkoholom se pojavljajo težave z

zdravimi mejami misli, čutenj, obnašanj. Dušeče rušenje mej se poimenuje intimnost,

iracionalnost se zaznava kot spontanost, nasilje se pretvarja v jezo, skrb se zamenjuje z

ljubeznijo (prav tam). Avtorica Black (1987) pravi, da v alkoholnih družinah veljajo pravila,

naj se ne govori, ne zaupa in ne čuti.

2.1. MOKRA IN SUHA FAZA ALKOHOLNE DRUŽINE

Ko je odvisni član družine trezen, rečemo temu obdobju »suha faza«. Ko pa uživa

alkohol, govorimo o »mokri fazi«. V obdobju suhe faze se alkoholna družina običajno

oddahne in upa, da je vse slabo že za njimi ter bo v prihodnje drugače. V mokri fazi se pred

čustveno bolečino rešujejo z enakim vedenjskim vzorcem, ki je praviloma neučinkovit. V

takšni družini ravno to nihanje razpoloženj povečuje nevarnost, da bodo tudi otroci v

prihodnje zapadli v težave z alkoholom, saj ne živijo v ozračju naklonjenosti in spoštovanja, s

4

katerim bi si gradili samspoštovanje in samozavest. Otrok, ki odrašča v alkoholni družini, je s

tem razlogom plašen, negotov, nesamozavesten, muhast, eksploziven, neprilagodljiv,

nasilniški, prestopniški ter nagnjen k alkoholu (Rajnar, 2004). Partner odvisnika od alkohola

je čustveno obubožan in nezadovoljen, do otrok pa praviloma zadirčen, agresiven, nestrpen

(Drakšič, 1992). Zaradi deformiranih odnosov v družini so otroci izpostavljeni številnim

oblikam agresije, čeprav včasih ni opaziti odkritega nasilja (prav tam).

2.2. RAZKROJ DRUŽINE

Prva faza alkoholizma je faza uničevanja družine (Drakšič, 1992). V tej fazi

alkoholiku še uspeva v družbi ohraniti fasado urejenega človeka, medtem ko se v družini že

kažejo številne razpoke. Alkoholizem razbija normalno porazdelitev vlog, saj odvisen član v

svoji vlogi odpove. Družina se z odvisnostjo od alkohola začne spreminjati in propadati (prav

tam). Avtorica Jackson (1954; v Drakšič, 1992) je opisala sedem razvojnih stopenj razkroja

alkoholne družine.

Prvo obdobje

Družina problem alkoholizma zanika in o pitju ne govori. Partner stori vse, da bi

bolnega člana odvrnil od pijače. Navzven družina vzdržuje videz vzorne družine.

Drugo obdobje

Družina poskuša odstraniti osrednji problem. Osami se ter zapre vase. Začnejo

izgubljati prijatelje. Družinske člane postaja sram zaradi problema pitja.

Tretje obdobje

Družina se razkraja. Alkoholizem se je razkril.

Četrto obdobje

V tem obdobju se družina preuredi. Partner postane odločen, da bo ukrepal. Ostali

člani družine odvisnika izločijo iz družinskega življenja in ga začnejo prezirati. V družini

vlada patološko ravnotežje, ki ga bo najmanjši pretres porušil.

5

Peto obdobje

Družina beži od problema. Partner se v tem obdobju običajno ločuje. Alkoholik se

pogosto zaveda, da problema svojega alkoholizma ne bo mogel več skrivati, če ga bo

zapustila družina. Poskuša vse, da bi preprečil osamitev. To poskuša doseči z grožnjami,

nasiljem ter včasih z muko abstinira. V tem obdobju se v nekaterih primerih odloči za

zdravljenje.

Šesto obdobje

Člani družine zaživijo samostojno življenje brez odvisnega od alkohola. V primeru, da

se alkoholik odloči za abstinenco in rehabilitacijo, se v procesu zdravljenja družina začne

obnavljati.

Sedmo obdobje

V družini se razbite vloge vzpostavljajo na novo, saj se le-ta zdravi. Ko so vloge

normalno vzpostavljene, se je družina rehabilitirala.

Pri vseh članih alkoholne družine moramo biti pozorni na duševne spremembe. »Škoda, ki jo

otroci pretrpijo zaradi alkoholizma staršev, je odvisna predvsem od njihove starosti, splošne

odpornosti ter stopnje in trajanja motenj v družini. Tako se vse te motnje najbolj odražajo pri

predšolskem otroku, nekoliko manj pa pri šolskem, saj se človekova osebnost v glavnem

oblikuje do šestega leta starosti« (Drakšič, 1992, str. 326).

2.3. VLOGE V ALKOHOLNI DRUŽINI

Otroci v alkoholni družini nihajo med pretiranim upanjem in skrajnim razočaranjem

(Jessor in Jessor, 1977), travmatska doživetja pa so del njihovega odraščanja. Resne motnje v

odnosih se kažejo z žalitvami, ponižanji, grobostjo, vsakodnevno so prisotni občutki krivde,

razvrednotenja, sovražnost, bojazen, patološke simbioze in manipulacije. Zdrav razvoj otroka

se ovira z nizkim samospoštovanjem, nesprejetostjo, občutki nevrednosti (Drakšič, 1992).

Ramovš (1981) piše o razbitosti vlog v alkoholni družini, saj otroci pogosto prevzamejo vloge

svojih staršev. Čustveno so preobremenjeni in nedvomno prikrajšani za mladost v pravem

6

pomenu besede. Lahko le prehitro dozorijo ali pa omagajo. »Različne vloge, ki jih otroci

prevzamejo v družini z alkoholikom, opisuje Perko (2011; v Kerčmar, 2014, str. 15):

- “Družinski junak”, ki ponavadi skrbi za družino namesto očeta alkoholika in tolaži

mater. Največkrat gre za prvorojenca ali edinca, ki je uspešen, odgovoren, z realnimi cilji, na

drugi strani pa nezaupljiv in pogosto osamljen.

- “Žrtveno jagnje ali grešni kozel ali upornik” je negativno nastrojen, neodgovoren,

jezen, se pretepa in je neuspešen. Ponavadi so to uporniški drugorojenci, kine marajo laži in

skrivanja.

- “Tešitelj ali čustveni otrok” je zelo občutljiv, podoben družinskemu junaku, rad

pomaga drugim, prevzame obveznosti družinskih članov, zanemari pa svoje želje in potrebe.

- “Družinska maskota” je otrok, ki pogosto podleže zasvojenosti, čeprav je pozitivno

naravnan, komičen ter v družino prinaša veselje.

- “Izgubljeni otrok” je zelo miren in skoraj neviden, zelo discipliniran, vendar pogosto

z duševnimi težavami.

- “Najmlajši otrok”, ki ga ponavadi vsi razvajajo in je deležen posebne pozornosti v

družini, v odraslosti pričakuje to pozornost tudi od drugih.«

Drakšič (1992) opozarja, da očetov alkoholizem deluje zelo maligno na sina. Sinovi

alkoholikov pogosto razvijejo alkoholikovo vedenje. Pri nekaterih prevzame alkohol vlogo

dušilca raznih napetosti, ki izvirajo iz šibkih osebnostnih področij. Drugi izkoriščajo alkohol

za pridobivanje moške vloge, saj je po poti istovetenja zaradi šibke očetove vloge ne morejo

doseči. Pri tretjih zatekanje v alkohol prinaša lajšanje občutkov krivde ob materi, ki se žrtvuje

zanje. To jim omogoča normalno trganje od nje. Četrtim pomeni zloraba alkohola edino

možno obrambo v obliki istovetenja z agresorjem očetom. Ackerman (1989) je naredil

raziskavo z 200 intervjuvankami, ki so odraščale z očetom odvisnim od alkohola. Opisovale

so ga z razočaranjem, jezo, gnusom. Živele so z občutkom zapuščenosti, težave so imele v

dajanju in prejemanju brezpogojne ljubezni. Drakšič (1992) pravi, da matere alkoholičarke

dajejo otrokom modele za druge, prikrite in manj ustrezne načine urejevanja problemov, zato

imajo večji vpliv predvsem na razvoj druge psihopatologije, se pravi predvsem nevrotičnosti

in manj osebnostnih motenj. Le malo otrok iz družin alkoholikov se brez hujših pretresov

prebije skozi adolescentno obdobje v odraslost (prav tam).

7

3. KONFLIKTI V ALKOHOLNI DRUŽINI

Konflikt se pojavlja kot gibalo ali blokada medosebnih odnosov. Novara (2011) piše,

da moramo konflikte razumeti kot podlago za učenje, razvoj, spremembe in ne grožnje. Do

izražanja sicer ne pride vedno, saj niso vsi konflikti takšni, da jih lahko izrazimo. Vedno pa

pride do neke vrste notranje selekcije konfliktov, s katerimi smo se sposobni soočiti in s

katerimi ne (prav tam). Delo s konflikti lahko poteka na različne načine, a moramo pri vseh

upoštevati temeljna pravila za uspešno komunikacijo, ki so »dostojanstvo in spoštljivost,

poslušanje tistega, ki govori, enakopravnost v pogovoru, odsotnost nasilja, sovražnosti,

groženj in žalitev« (Iršič, 2010, str. 14). Vzroki zaostrovanja spora so običajno v nerazrešenih

konfliktih, kar pa se kaže v stresu, pogostejšemu obolevanju, upadu motivacije, nižji

produktivnosti ipd. (prav tam). In ne nazadnje se moramo zavedati, da nerazrešeni konflikti

med dvema vplivajo tudi na tiste, ki so le posredno ali neposredno vpeti v njun odnos.

Pri spoprijemanju s konflikti člani alkoholne družine delujejo na osnovi predhodno

naučenih vedenjskih vzorcev in skoraj brez zavedanja, kar je na nek način lahko tudi

prednost, saj ni vedno potrebno razmišljati o odzivih. Kljub temu pa burno reagiranje na

konflikte škodi, saj se telo ob stresu izčrpava (Arzenšek, 2016). Člani alkoholne družine so

pogosto mnenja, da so stresne situacije, ki jih doživljajo, edini možni odziv na stresorje (prav

tam).

Hull in Young (1983) sta z različnimi raziskavami ugotovila, da alkohol zmanjšuje

posameznikovo običajno mero samozavedanja, saj so posamezniki, ki so uživali alkohol,

manj uporabljali besede, povezane z njimi samimi, kot npr. jaz, mene, moje. Podobno je

ugotovila raziskava Hulla, Levensona, Schera in Younga (1983), v katero je bilo poleg

uživanja alkoholnih pijač vključen tudi potencialen občutek neuspeha ob slabih rezultatih pri

testih inteligence: udeleženci, ki so imeli višje rezultate na lestvici samozavedanja, so ob

slabših rezultatih spili opazno več alkohola kot udeleženci, ki so imeli nizke rezultate na tej

lestvici. Ob teh rezultatih se pojavi vprašanje, ali ljudje, ki pogosto usmerjajo pozornost k

sebi, uživajo alkohol, da bi se izognili svojemu notranjemu, kritičnemu glasu ob osebnih

neuspehih. Nadaljnja raziskava (Hull, Young in Jouriles, 1986) je to potrdila, kar kaže na to,

da bi bilo pri programih zdravljenja alkoholizma odvisnika in njegovih družinskih članov

funkcionalno vključiti komponente, ki bi pomagale članom alkoholne družine pravilno

nadzorovati zaznavanje sebe. S pomočjo usmerjanja pozornosti k sebi bi bilo pomembno, da

se naučijo drugih, manj destruktivnih načinov za ublažitev kritičnega mišljenja o samih sebi

8

(Leary, 2004). Včasih pa se pojavi nasprotni učinek alkohola ali alkoholna kratkovidnost

(angl. »the alcohol myopia«), ki posamezniku ob uživanju alkohola povzroči še več

usmerjene pozornosti k sebi. Ta učinek se navadno pojavi ob pitju brez družbe (Steele in

Josephs, 1990). Po besedah Learyja (2004) posameznik pije sam, ker namesto prekomerne

osredotočenosti nase pričakuje, da se bo bolje počutil, zgodi pa se ravno nasprotno.

4. ČUJEČNOST

Zdravnik Jon Kabat-Zinn je pri svojih klientih pogosto opazoval depresijo, bolečino,

občutke preobremenjenosti, anksioznost. S sodelavci je začel razvijati metodo zdravljenja, ki

bi nadomestila psihofarmake, in jo poimenoval čuječnost (ang. Mindfulness, nem.

Achtsamkeit) (Arzenšek, 2016). Po besedah Černetiča (2011, str. 37) je »čuječnost

posameznikovo nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem

trenutku«. Čuječnost lahko poimenujemo tudi pazljivost, skrbnost, opreznost in jo definiramo

kot odprto in dovzetno pozornost na to, kar se v določenem trenutku dogaja tako znotraj nas,

internalno, kot zunaj nas, eksternalno (Majerle, 2016). Martin (1997) meni, da je čuječnost

faktor, ki je skupen različnim psihoterapevtskim pristopom. Poznamo na čuječnosti osnovano

obvladovanje stresa (Mindfulness based stress reduction – MBSR; Kabat-Zinn, 1990a, v

Košak), na čuječnosti osnovano kognitivno terapijo (Mindfulness based cognitive therapy –

MBCT; Segal, Williams in Teasdale, 2002; v Košak, 2014), na čuječnosti osnovano

transakcijsko analizo (Mindfulness based transactional analysis – MBTA; Žvelc, Černetič in

Košak, 2011; v Košak, 2014). Čuječnost je del tega, kar nas, ljudi, dela človeške in je splošna

značilnost človeka (Brown in Ryan, 2003), saj je čuječnost v osnovi usmerjanje pozornosti

(Kabat-Zinn, 1994; v Žvelc, 2014). Je sposobnost, da smo v polnosti zavestni, zavedni in

pozorni (Siegel, Germer in Olendzki, 2009), ter ima mnoge pozitivne učinke na blagostanje in

zdravje ljudi (Kabat-Zinn, 1990a). Hayes in Feldman (2004; v Černetič, 2011) predstavljata

čuječnost kot čustveno ravnotežje, s katerim posameznik lahko vpliva na zmanjšanje

razglabljajočega in negativnega mišljenja, sprejemanje notranjega doživljanja, zdrav pristop k

problemom, zmožnost regulacije čustev in razpoloženj, afektivno jasnost in kognitivno

fleksibilnost.

9

4.1. ČUJEČNOST V ZNANOSTI

Za čuječnost že obstajajo in še potekajo številne raziskave, ki potrjujejo njeno resnično

delovanje. Nevrologi so odkrili drugačne povezave med deli možganov po izvajanju

čuječnostnih tehnik (Arnsten AFT, 2009). S pomočjo slikanja z magnetno resonanco so

ugotavljali, da se aktivirajo živčne strukture, ki so vključene ob kontroli avtonomnega

živčevja in pozornosti (Lazar, Bush, Gollub, Fricchione, Khalsa in Benson, 2000), prav tako

pa imajo uporabniki strukturne razlike tako v sivi kot beli možganovini (Kang, Jo in Jung,

2013). Spet drugi so pri uporabi čuječnosti zaznali odebelitev prefrontalnega korteksa, ki je

zadolžen za regulacijo čustev, uglaševanja v odnosih, fleksibilnosti odzivanja, uravnavanja

strahu, zmožnosti uvida in empatije (Siegel, 2007). Cahn in Policy (2006; v Lutz,

Brefczynski-Lewis, Johnstone in Davidson, 2008) sta odkrila regulacijo čustev, pozornosti in

zavedanja, v Massachusetts General Hospital je raziskava pokazala na povečano gostoto sive

substance v hipokampusu, ki je povezan z učenjem in pomnjenjem ter samozavedanjem,

sočutjem. Zmanjšajo se amigdale, ki so pomembne za stres in anksioznost, aktivirajo se

področja možganov, ki so povezana s pozitivnim čustvovanjem v odnosih z drugimi

(Hutcherson, Seppola in Gross, 2008). Ti rezultati raziskav potrjujejo navedbe Davidsona s

sodelavci (2003), ki piše, da praksa čuječnosti prispeva k zmanjšanju subjektivnih stanj

trpljenja, zmanjšanju simptomov stresa, izboljšanju imunskega delovanja, pospešenemu

zdravljenju, zniževanju negativnega afekta, povečanemu občutku kontrole, izboljšanju

medosebnih odnosov in splošnemu občutku kvalitete življenja. Burch in Penman (2016)

pišeta, da čuječnost zmanjšuje zasvojitveno in samouničujoče vedenje, kar velja tudi za

prekomerno uporabo alkohola.

4.2. DRUGA PLAT ČUJEČNOSTI

Dimidjian in Linehan (2003) pišeta, da ima čuječnost ključno povezavo s koncepti

modrosti in sočutja, s tem pa lahko pomaga nadoknaditi precej tega, kar je klinična

psihologija zanemarjala. Po drugi strani Wells (2002) opozarja, da sama čuječnost ne ovrže

disfunkcionalna prepričanja in kognitivne ocene, čeprav zmanjšuje persevarativno

procesiranje. Frank (2002) piše o nevarnosti zanemarjanja preteklih dogodkov, saj je potrebno

razumeti samoopazovanje v širšem kontekstu z vključevanjem pomisleka o življenju

10

preteklosti v sedanjosti. Miller (1993) opozarja na posameznike, kjer obstaja velika verjetnost,

da se bodo pojavili psihološki simptomi. Surawy (2012, v Bermingham, 2015) meni, da

čuječnost ni primerna za osebe, ki imajo ob depresiji težave še z odvisnostjo od drog ali

alkohola. Enako velja za depresijo, ki je posledica nedavne boleče izgube bližnjega. Velja še

splošno opozorilo, da hude oblike depresije niso primerne za zdravljenje s čuječnostjo. To je

možno šele, ko nastopi faza izboljšanja. Izjemno pomembno je vedeti, da čuječnost ni

primerna za osebe s hujšimi psihičnimi motnjami, sploh če z njo nimajo nobenih izkušenj. V

takšnih primerih je kvečjemu primerna tako imenovana aktivna meditacija; slikanje, risanje,

delo na vrtu, sprehod in različna ročna dela (Vidner Ferkov, 2015).

5. KONFLIKTI V ALKOHOLNI DRUŽINI IN ČUJEČNOST

Konflikti izhajajo iz potrebe po obrambi tistega, kar se zdi članom družine lastno,

tistega, kar jih formira kot individuum, istočasno pa prav to omogoča, da postanejo žrtev

obsesivnih dejanj, misli in nagibov (Derganc, Dizdarević in Omerza, 2012). Ko se jim zdi, da

je tisto, kar pojmujejo za svoje, v nevarnosti, postanejo jezni in prestrašeni, posežejo lahko po

nasilju in celo ubijejo (Brazier, 2003). »Zavedanje širše situacije, ohranitev mirne krvi in

odločno ukrepanje, ki iz tega izhaja, lahko v nujnih primerih reši življenje« (Šubic, 2014, str.

82).

Kabat-Zinn (1990b) je mnenja, da je čuječnost zmožnost prav vsakega človeka, z

različnimi tehnikami pa se le spodbuja čuječe zavedanje, stik s telesom in čustvi. Krepi se

sprejemanje tega kar je, ne da bi se to želelo spreminjati, s tem pa se po mnenju avtoric Erbide

Golob in Žvelc (2015) širi tudi okno tolerance. Tacol (2011) predstavlja čuječnost kot način

življenja, ki človeka ne osvobaja strahu, ampak ga uči svobodnega življenja s strahom, s tem

pa lažje sprejme svojo stisko. Pomaga mu k večji psihološki prožnosti, ki jo potrebuje pri

spreminjanju svojega vedenja, pri uresničevanju vrednot in doseganju zastavljenih ciljev.

»Učinek čuječnosti izhaja iz treh glavnih mehanizmov delovanja: sprejemanja,

decentrirane perspektive in samoregulacije. Pri prakticiranju čuječnosti posameznik opazuje

svoje misli, čustva ter druge kognitivne, emocionalne in telesne pojave s položaja

nepristranskega opazovalca, brez poskusov, da bi jih spremenil ali se jim izognil« (Černetič,

2005, str.73). Čuječnostna usmerjenost v sedanjost zmanjšuje običajne ali obsesivne odzive in

11

s tem prinaša notranji mir, zadovoljstvo, zbranost (Ditrich, 2014). Osemtedenski tečaj vadbe

čuječnosti je že v zgodnjih raziskavah pokazal zmanjšanje stresa, lažje obvladovanje psihičnih

in psihosomatskih obolenj, večje čustveno ravnovesje, boljše splošno počutje (Kabat-Zinn,

Lipworth, Burney in Sellers, 1986, v Ditrich, 2014).

Sodobni pristopi čuječnosti kot metode uspešno aplicirajo razumevanje vzrokov

konfliktov in ponujajo pomembne nastavke tako za individualno kot družbeno transformacijo

(Bond, 2003). Skozi proces zavedanja samega sebe lahko člani alkoholne družine psihološke

stiske in konfliktne situacije bolje razumejo in razvijejo strategije za spoprijemanje z njimi s

pomočjo iskanja notranjih virov (Arzenšek, 2016). V okvirih čuječnosti je konflikt namreč

posledica defenzivnosti in napačnih predstav, zato je osrednjega pomena razumevanje

mehanizma, na podlagi katerega se oblikuje ideja »mene« oziroma »jaza«, saj ta koncept

povzroča obsesije, zasužnji posameznika in lahko posledično pripelje do uničenja odnosov.

Želja po konstrukciji »jaza« oziroma osebne identitete neizogibno pripelje do sebičnosti in

posledično do konflikta (Zalta, 2015). Pri čuječnosti Bajt (2016) svetuje, da se dejstvom

pogleda v oči tako, da se analizirajo pomembni in neprijetni trenutki, pri tem pa je

posameznik pozoren na notranje in zunanje telesne simptome, način vedenja, čustva, ki jih

občuti. Če se nauči spoznavati koristna znamenja svojih strahov, s tem prepreči, da bi se ti

razvili v simptome. Tako ravnanje bo omogočilo, da bo zopet obvladoval svoje osebno okolje

in ravnal bolj harmonično ter bil bolj v stiku s samim seboj (prav tam).

Čuječnost služi kot ščit pred nepotrebnimi ali celo škodljivimi odzivi, to jasno

kognicijo pa spremljajo budnost, jasnost, pozorno zavedanje psihofizičnih procesov in

pojavov (Musil in Lavrič, 2010). »Četudi je osnova te prakse zelo preprosta, člane alkoholne

družine šele osebna izkušnja sooči z njeno kompleksnostjo in z dejstvom, da se morajo najprej

zavedati svojega lastnega doživljanja, kar vključuje uvid v nenehni tok zaznav, sodb,

interpretacij in projekcij, ki se porajajo v umu ob motrenju vsakršnega pojava« (Schuller,

2014, str. 272-273). Čuječnost prispeva k zmanjševanju umske pogojenosti pri konfliktnih

situacijah, razumevanje ideje o soodvisnem nastanku ter minljivosti, nejaza in

nezadovoljivosti oziroma trpljenja pomaga razumeti »jaz« kot konstrukt in proces, ne kot

fiksni subjekt. V kombinaciji s pravim razumevanjem soodvisne pogojenosti je lahko

čuječnost koristno orodje za preoblikovanje konfliktov, saj pri tem pristopu transformacija

konflikta ne pomeni sklepanja kompromisov, temveč empatijo, sočutje in poglabljanje

razumevanja do uvida, da se potrebe posameznikov med seboj bistveno ne razlikujejo

(Arzenšek, 2016). Čuječnost lahko daje članom alkoholne družine moč, da ustvarijo povezavo

med notranjim svetom in zunanjim okoljem, saj spodbuja, da posamezniki stvari opravljajo

12

zavedno. V nasprotnem primeru je, ko se dogajanje odvija nezavedno in prehitro, ogroženo

njihovo dinamično ravnovesje in so postavljeni v stresen položaj (Derganc, Dizdarević in

Omerza, 2012). Zavedanja stresa in uvid v sam vzrok ima pozitivne učinke na posameznika.

Če so zmožnosti člana alkoholne družine nižje od zahtev, pride ravno zaradi nezavedanja do

negativnih učinkov. V primeru, da ni sposoben obvladovati nastale situacije, bo izpostavljen

konfliktom (prav tam).

5.1. ODPORNOST ALKOHOLNE DRUŽINE

Namen uporabe čuječnosti pri konfliktih v alkoholni družini je prepoznavanje virov

moči in razvijanje odpornosti pri članih ter pri družini kot celoti. Zametki razumevanja

odpornosti segajo že v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, koncept odpornosti se je do danes

razvil preko mej razumevanja pojava, k razvitemu znanju o procesih krepitve odpornosti v

kontekstu pomoči ljudem (npr. Farrell, Bowen in Goodrich, 2015; Maholmes, 2014; Mešl,

2013; Moore, 2014; Walsh, 2003, 2006). Avtorji, ki pišejo o osebni in družinski odpornosti

(npr. Farrell, Bowen in Goodrich, 2015; Moore, 2014, Walsh, 2003, 2006), opredelijo

odpornost kot človekovo sposobnost, da se upre in odskoči od neugodnih življenjskih izzivov.

Odporen človek se bori naprej, tudi ko ima veliko razlogov, da bi obupal, se zaprl vase

(Moore, 2014), kar je zelo pomembno za življenje članov alkoholne družine. Okvir odpornosti

zaznava in razvija ranljivost družine v zelo tveganih situacijah, spodbuja zdravljenje in rast iz

kriz ter krepi vire družine, da bi lažje premagali težave, ki jih srečujejo na skupni poti (Kodele

in Mešl, 2016). Walsh (2003, 2006) piše, da so za krepitev odpornosti družinskega delovanja

potrebni družinski sistem prepričanj, organizacijski vzorci in komunikacijski procesi.

Komunikacijski procesi gradijo odpornost z vnašanjem jasnosti v krizne situacije, s

spodbujanjem odprtih čustvenih izražanj in s sodelovalnim načinom reševanja problemov

(Walsh, 2006). Pomembno je, da vsak izmed članov alkoholne družine prispeva k jasni in

skladni komunikaciji, do katere lažje pridejo z uporabo čuječnosti, saj le-ta združuje

zavedanje in sprejemanje. Vselej morajo varovati prostor za odprto čustveno izražanje, ki je

ena izmed značilnosti odpornih družin, in spodbujati sodelovalno reševanje problemov. Cilj

je, da bi družinski člani alkoholne družine s čuječnostnimi strategijami v svoje življenje vnesli

potrebne spremembe, ki bi jim omogočile ustvarjanje novih, bolj spodbujajočih življenjskih

zgodb, ki niso prežete le s problemi (Kodele in Mešl, 2016).

13

5.2. ZAVESTNI ODNOSI

Čuječnost koristi tako pri konfliktih kot tudi na drugih področjih življenja alkoholne

družine (Marjerle, 2016). Če so člani le-te zmožni sprejemati svoje notranje doživljanje, ga

tudi lažje opazujejo. Če ga opazujejo, se ga zavedajo ter posledično vidijo, kaj jim čustva

sporočajo. Kaj jih bremeni, jezi, žalosti ali veseli v sedanjosti oziroma se iz čustev, ki jim

puščajo namige o preteklosti, učijo. Vse to jim omogoča, da se osvobodijo svojih spon in da

med čutenjem, mišljenjem in na drugi strani, reakcijami, odprejo čim več praznega prostora,

svobodnega prostora ter sprejemajoče naravnanosti, ki jim omogoča, da se odzovejo tako, kot

je zanje ter za ljudi okoli njih najbolje. To je tisti del in prostor, v katerem lažje zadihajo ter v

katerem lahko izberejo, na kakšen način bodo živeli in delovali. To je del, v katerem so

zmožni izbrati ljubezen pred strahom, dostojanstvo pred sramoto in osramočenostjo, gradnjo v

nasprotju z razdiralnostjo (prav tam). Zavestni odnosi, ki temeljijo na ozaveščanju in

čuječnosti, pomagajo pri tem, da se člani alkoholne družine bolj zavedajo svoje ter od svojih

bližnjih družinske in družbene prtljage, s katero vstopajo v odnos ter svojih trenutnih

(ne)konstruktivnih misli, čustev in odzivov. Ko ozavestijo avtomatizirane reakcije ter

prepričanja, se lažje odločijo, s čim se strinjajo v sedanjosti ter v kaj bi želeli vlagati za bolj

zadovoljujočo in kvalitetno prihodnost. Na ta način se hitreje ustavijo raznovrstni začarani

krogi alkoholne družine, v katere se lahko vede ali celo nevede ujamejo ter iz katerih ne vidijo

izhoda (Majerle, 2016).

5.3. NA ČUJEČNOSTI OSNOVANA KOGNITIVNA TERAPIJA

Kot je že prej omenjeno, so najpogostejše tri oblike čuječnosti; na čuječnosti osnovano

obvladovanje stresa, na čuječnosti osnovana kognitivna terapija in na čuječnosti osnovana

transakcijska analiza. Številne dosedanje raziskave (Černetič, 2005, str. 81–84) poročajo o

pozitivnih rezultatih, ki jih spodbuja uporaba čuječnosti »v poteku soočanja, zdravljenja in

življenja z različnimi, tudi kroničnimi boleznimi, še posebej na področju psihiatrije in

psihoterapije, kot na primer pri zdravljenju anksioznosti in depresije. Prakse čuječnosti dajejo

možnost globinskega stika s samim seboj, telesom in svojim okoljem. Zaradi osredotočenosti

14

na sedanji trenutek pomagajo tudi pri sprejemanju odvisnosti kot bolezni, omejitvah in pri

odkrivanju novih možnosti, življenjskih smislov« (Schuller, 2014, str. 274). Na čuječnosti

temelječa kognitivna terapija (MBCT – Mindfulness Based Cognitive Therapy) se že

uporablja v zdravstvu, izobraževanju in profesionalnem športu (Williams, Teasdale, Segal in

Kabat-Zinn, 2007; Crane, 2009). Uporaba principov MBCT pomaga vzpostavljati in ohranjati

stik člana akoholne družine s samim seboj na vseh pomembnih ravneh, kot so telo, um, duh in

čustva, posledično pa prispeva k dobremu počutju in celostnemu zdravju (prav tam). Na

čuječnosti temelječa kognitivna terapija razume in obravnava posameznika kot celoto ter

spodbuja pri iskanju ustreznega načina komunikacije, skozi katerega se oseba lahko izrazi in

si pomaga. Pri tem MBCT spoštuje individualne potrebe, vrednote, izkušnje in prepričanja.

Sodobne kognitivno-vedenjske terapije še bolj kot klasične spodbujajo posameznikovo

aktivnost, izogibajo pa se le zmanjševanju simptomov. Glavni cilj uporabe čuječnosti je

namreč »človekovo zadovoljstvo, ki ga doseže tako, da deluje v skladu s svojimi vrednotami.

Zato čuječnost članu alkoholne družine v prvi vrsti pomaga odkrivati vrednote in postavljati

zanj pomembne cilje na različnih življenjskih področjih, kot so izobrazba, zaposlitev, odnosi z

bližnjimi osebami, družabnost, zabava, duhovnost itd.« (Ciarrochi in Bailey, 2008, v Tacol,

2011, str. 9).

5.4. UPORABA

Pred samo uporabo je potrebno primerjati pristope čuječnosti z drugimi vrstami

pomoči, da bi ugotovili specifične učinke le te (Dimidjian in Linehan, 2003; Shapiro idr.,

1998). Uporaba na čuječnosti temelječe kognitivne terapije v povezavi s konflikti v alkoholni

družini se bistveno razlikuje od standardnih pristopov do konfliktov, ki se osredotočajo na

medosebne odnose, socialno psihologijo ali skupinske dinamike (Schuller, 2014). Uporabnike

naredi občutljive za »prakticiranje in raziskovanje učinkov čuječe, do sebe ter drugih

nepresojajoče in empatično naravnane prisotnosti v vsakdanjem življenju: npr. kako negujejo

svoje telo, kako se hranijo, hodijo, kako se odzivajo na fizično bolečino/misli/čustva/odnose,

načini komunikacije, kako prepoznavajo in izražajo svoje potrebe ipd.« (prav tam, str. 270-

271). Ta metoda omogoča prilagajanje programa pomoči potrebam specifičnih uporabnikov

(Proulx, 2003). Pri uporabi tehnik mora biti posameznik pozoren na to, ali so zanj in za

njegovo družino potrebne vse komponente prakticiranja čuječnosti, ali je morda katera izmed

15

njih pomembnejša za doseganje zastavljenih rezultatov (Dimidjian in Linehan, 2003). Bishop

(2002) opozarja na vpliv osebnostnih značilnosti na učinkovitost uporabe čuječnosti.

Černetiču (2005) se pojavlja vprašanje, ali učenje čuječnosti dejansko poveča zmožnost za

čuječe stanje, ali pa je ta učinek kot posledica relaksacije in socialne podpore. Ravno tako kot

pri drugih metodah, je tudi pri čuječnosti potrebno paziti na možnost neugodnih stranskih

učinkov in morebitno kontraindikacijo (prav tam).

5.5. CELOSTNA OBRAVNAVA ALKOHOLNE DRUŽINE

»Za odvisnost od alkohola so odgovorni biološki, psihološki in socialni dejavniki, zato

mora biti obravnava družine z vsaj enim članom, odvisnim od alkohola, celostna. Za ta proces

je potrebna ustrezna motivacija za spremembo in podpora za vzdrževanje spremembe«

(Rajnar, 2004, str. 327), do česar pride redkeje, saj je v alkoholni družini malo odkritosti.

Člani pogosto gojijo prepričanje, da resnica oziroma spopad z njo škoduje (prav tam) in

doživljajo občutek strahu brez pravega vzroka (Legat, 2015). Notranji ter medosebni konflikti

povzročajo stisko, občutke tesnobe ali izpraznjenosti (Arzenšek, 2016). Pri konfliktnih

situacijah v družinah z vsaj enim članom, odvisnim od alkohola, je s pomočjo čuječnosti

potrebno izhajati iz dejstva, da ima vsak posameznik identičen odnos do življenja samega. Ta

uvid izhaja iz ideje o medsebojni povezanosti, soodvisnosti in soodgovornosti (Arzenšek,

2016).

6. ZAKLJUČEK

»Družina je celota, kjer se vsaka sprememba pri enem članu odraža pri vseh drugih in

s tem spremeni celoto« (Marenk, 2007, str. 122). Če želijo člani alkoholne družine spremeniti

vzorce odzivanja na konfliktne situacije, morajo biti v prvi vrsti sposobni interpretirati

njihovo naravo in korenine ter prepoznati možnosti za njihovo transformacijo. Zavedati se

morajo prisotnosti konfliktov in jih sprejeti kot običajen pojav v odnosih, saj bodo le tako

lahko uporabili konstruktivne odzive (Kodele in Mešl, 2016). Alkoholne družine potrebujejo

16

spremembe in pomoč, da jih bodo zmogle, saj je težko spremeniti značilnosti družinske

skupine. Njeni motivi in cilji, pravila, norme in vrednote, vloge, ki so se izoblikovale,

varujejo družino v težkih življenjskih situacijah, ko je vsaka sprememba grožnja pred

nerešljivimi konflikti. Vsaka družina potrebuje temeljni občutek varnosti v znanem in

predvidljivem (Kodele in Mešl, 2016). Z metodo čuječnosti člani alkoholne družine urijo

spretnost, da se osredotočajo nase. Naučiti se morajo, kako se umiriti. Skozi razreševanje

konflikta se je potrebno povezati in naučiti, da se opravičijo, zahtevajo ter sprejmejo

opravičilo in da pri tem ostajajo na spoštljivi ravni. S pomočjo čuječnosti gredo skozi

soustvarjalni proces: poslušati, slišati, odgovoriti. Vsi v družini, vsi in vsak posebej, saj je

eden od ključnih vidikov odpornosti pomembnost vključevanja družine in njenih članov v

reševanje problemov s pomočjo njihovih virov (izkušnje, želje, moč, znanje, spretnosti) pri

uresničevanju želenih izidov (prav tam). Urbanc (2016, v Kodele in Mešl, 2016) piše, da je

potrebno poudarjati pomembnost vključitve družin v oblikovanje možnih rešitev, v nasprotju

z idejo, da le strokovni delavci »vedo, kaj je najbolje zanje«, in da imajo zanje že pripravljene

rešitve. Po drugi strani se ocenjuje, da je sodelovanje s strokovnjaki v času aktivnega pitja in

nato rehabilitacije nujno potrebno, saj marsikdo doseže osebno dno in želi spremeniti

življenje, pri tem je lažje, če ima oporo (Društvo Projekt Človek, 2015). Pri sodelovanju z

alkoholno družino pa nikakor ne smemo biti usmerjeni v to, česa ni in kaj bi moralo biti,

ampak v to, kaj je in kaj bi lahko bilo (Madsen, 2007).

17

7. VIRI

Ackerman, R. J. (1989). Perfect Daughters: Adult Daughters of Alcoholics. Florida: Health

Communications.

Arnsten AFT. (2009). Stress signalling pathways that impair prefrontal cortex structure

and function. Nature Reviews Neuroscience, 10, str. 410-422.

Arzenšek, A. (2016). Psihološko svetovanje. Pridobljeno s

http://psiholoskosvetovanje.webs.com/

Bajt, M. (2016). Čuječnost - Poglobljeno spoznavanje in uporaba v šoli. Pridobljeno s

http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/cujecnost_zs_marec_2016.pdf

Barnes, S., Brown, K. W. Krusemark, E., Campbell, W.K., in Rogge, R.D. (2007). The role of

mindfulness in romantic relationship satisfaction and responses to relationship stress.

Journal of Marital and Family Therapy, 33 (4), str. 482-500.

Baucom, D.H., Carson, J.W., Carson, K.M. in Gil, K.M. (2004). Mindfulness-based

relationship enhancement. Behavior Therapy, 35, str. 471-494.

Bermingham, K. (2015). Mindfulness: an effective mental health treatment but not a panacea.

Pridobljeno s https://www.theguardian.com/healthcare-

network/2015/may/14/mindfulness-mental-health-treatment-nhs

Bishop, S. R. (2002). What do we really know about mindfulness-based stress reduction?

Psychosomatic Medicine, 64, str. 71-84.

Black, C. (1987). It will never happen to me. Ballantine Books.

Blaznik, M. (2014). Odrasli otroci disfunkcionalnih družin - kdo smo? Pogled, družinski in

terapevtski center. Pridobljeno s http://www.pogled.si/odrasli-

otroci/2014/09/19/odrasli-otroci-disfunkcionalnih-dru%C5%BEin-uvod/

Bond, G. D. (2003). Buddhism at Work, Community Development, Social Empowerment and

the Sarvodaya Movement. Kumarian Press: West Hartford.

Bouwkamp, R., Bouwkamp, S. (2014). Blizu doma. Priročnik za delo z družinami. Ljubljana:

Znanstvena založba FF, Pedagoška fakulteta, Inštitut za družinsko terapijo.

Brazier, C. (2003). Buddhist psychology: Liberate your mind, embrace life. London:

Robinson.

Brown , K. W. in Ryan, R.M. (2003). The benefits of being present: Mindfulness and its role

in psychological well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 84, str.

822-848.

18

Burch, V., Penman, D. (2016) Čuječnost za zdravje. Tržič: Učila International.

Crane, R. (2009). Mindfulness-Based Cognitive Therapy. London idr.: Routledge.

Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja.

Psihološka obzorja, 14 (3), str. 73-92.

Černetič, M. (2011). Kjer je bil id, tam naj bo ... čuječnost: nepresojajoče zavedanje in

psihoterapija. Kairos: slovenska revija za psihoterapijo. Letn. 5, št. 3/4, str. 23-24.

Davidson, R. J., Kabat-Zinn, J., Schumacher, J., Rosenkranz, M., Muller, D., Santorelli, S. F.,

Urbanowski, F., Harrington, A., Bonus, K., Sheridan, J. F. (2003). Alterations in Brain

and Immune Function Produced by Mindfulness Meditation. Psychosomatic Medicine,

65, str. 564-570.

Derganc T., Dizdarević, A., Omerza, E. (2012). Mladi za mlade: nič o mladih brez mladih.

Ljubljana: Zveza ŠKIS.

Dimidjian, S. in Linehan, M. M. (2003). Defining an agenda for future research on the

clinical application of mindfulness practice. Clinical Psychology: Science and

Practice, 10, str. 166-171.

Ditrich, T. (2014) Čuječnost v zdravstveni negi: komplementarna metoda za zdravstvene

delavce in paciente. V: Zdravstvena nega v javnem zdravju: druga znanstvena

konferenca z mednarodno udeležbo, Izola, 31. januar 2014, zbornik prispevkov, str.

21-27.

Drakšič, M. (1992). Otroci alkoholikov. Zdrav Obzor, 26, str. 323-327.

Društvo Projekt Človek (1995-2015). Ljubljana: interno gradivo.

Erbida, Golob, M., Žvelc, M. (2015). Uporaba zvenečih vilic kot intervencija v psihoterapiji:

preliminarna raziskava. V: Kairos: slovenska revija za psihoterapijo. Letn. 9, št. 3, str.

25-42.

Farrell, A. F., Bowen, G. L., Goodrich, S.A. (2015). Strengthening Family Resilience. V: J.

Ardittti (ur.), Family problems: Stress, risk, and resilience. The Atrium, Southern

Gate, Chichester, West Sussex UK: John Wiley and Sons, Ltd, str. 273–290.

Frank, K. A. (2002). Comment on Horowitz’s (2002) “Self- and relational observation”.

Journal of Psychotherapy Integration, Vol 12(2), str. 128-138.

Hull, J.G., Levenson, R.D., Young, R.D., Scher, K.J. (1983). Self-awareness - reducing

effects of alcohol consumption. Journal of Personality and Social Psychology, 44, str.

461- 473.

19

Hull, J.G., Young, R.D. (1983). Self-consciousness, self-esteem and success-failure as

determinants of alcohol consumption in male social drinkers. Journal of Personality

and Social Psychology, 44, str. 1097-1109.

Hull, J.G., Young, R.D. in Jouriles, E. (1986). Applications of the Self-awareness model of

alcohol consumption: Predicting patterens of use and abuse. Journal of Personality

and Social Psychology, 51, str. 760-796.

Hutcherson, A., Seppala E. M., Gross J.J. (2008). Loving-Kindness Meditation Increases

Social Connectedness. Emotion, Vol. 8, No. 5, str. 720 –724. DOI: 10.1037/a0013237;

Cendri Stanford University.

Iršič, M. (2010). Mediacija v podjetjih. Ljubljana: Zavod Rakmo.

Jessor, R., Jessor, S.L. (1977). Problem behavior and psychosocial development. New York:

Academie Press.

Kabat-Zinn, J. (1990a). Full Catastrophe Living. How to cope with stress, pain and illness

using mindfulness meditation. London: Piatkos.

Kabat-Zinn, J. (1990b). Full catastrophe living: Using the wisdom of your body and mind to

face stress, pain and illness. New York: Delacorte.

Kang D.H., Jo H.J., Jung W.H. et al (2013). The effect of meditation on brain structure:

cortical thickness mapping and diffusion tensor imaging. Soc Cogn Affect Neurosci.

8(1), str. 27-33.

Kerčmar, S. (2014). Vpliv alkoholizma na družinsko življenje. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede Univerze v Ljubljani.

Kodele, T., Mešl, N. (2016). Družine s številnimi izzivi: soustvarjanje pomoči v skupnosti.

Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani.

Košak, M. (2014). Raba čuječnosti v transakcijski analizi. Inštitut za integrativno

psihoterapijo in svetovanje. Pridobljeno s http://www.sloventa.si/wp-

content/uploads/2015/02/Raba-%C4%8Duje%C4%8Dnosti-v-TA.pdf

Lazar, SW., Bush, G., Gollub, RL., Fricchione, GL., Khalsa, G., Benson, H. Functional brain

mapping of the relaxation response and meditation. Neuroreport, 11(7), str. 1581-5.

Leary, M.R. (2004). The curse of the self. Self-awareness, egotism and the quality of human

life. New York: Oxford University Press.

Legat, N. (2015). Anksioznost pri pacientih, ki zlorabljajo alkohol – vzrok ali posledica.

Pridobljeno s http://www.sekcijapsih-zn.si/wp-content/uploads/2015/06/Zbornik-

Obvladovanje-anksioznosti_Begunje_2015_Z%C5%BD_BB_DL.pdf

Lidz, Th. (1971). Familie und psychosomatische Entwicklung. Frankfurt am Main: Fischer.

20

Loreman, T. (2009). Respecting Childhood. New York: Continuum.

Lutz, A., Brefczynski-Lewis, J., Johnstone, T., Davidson, R.J. (2008). Regulation of the

neural circuitry of emotion by compassion meditation: effects of meditative expertise.

PLoS One. 26;3(3):e1897. DOI: 10.1371/journal.pone.0001897.

Madsen, W. C. (2007). Collaborative therapy with multi-stressed families (2nd ed.). New

York: The Guilford Press.

Maholmes, V. (2014). Fostering resilience and well-being in children and families in poverty:

why hope still matters. New York: Oxford University Press.

Majerle, M. (2016). Skupaj ali narazen?: zavestno partnerstvo – zavestno življenje. Ljubljana:

Buča.

Martin, J. R. (1997). Mindfulness: A Proposed Common Factor. Journal of Psychotherapy

Integration, 7(4), str. 291-310.

Marenk, J. (2007). Vpliv droge na človeka. Tretko dan: krščanska revija za duhovnost in

kulturo, letn. 36, št. 5/6 (maj/jun. 2007), str. 120-132.

Melo, A. T. de, Alarcão, M. (2011). Integrated family assessment and intervention model: a

collaborative approach to support multi-challenged families. Contemporary family

therapy, 33 (4), str. 400–416.

Mertens, W. (1974). Erziehung zur Konfliktfähigkeit. München: Ehrenwirt.

Mešl, N. (2013). Od razumevanja pojava naučene nemoči k razvijanju odpornosti v socialnem

delu. Socialno delo, 52(6), str. 351–360.

Miller, J. J. (1993). The unveiling of traumatic memories and emotions through mindfulness

and concentration meditation: Clinical implications and three case reports. Journal of

Transpersonal Psychology, 25, str. 169-180.

Moore, Ch. (2014). The resilience breakthrough: 27 tools for turning adversity into action.

Austin, Texas: Greenleaf Book Groups Press.

Musil, B., Lavrič, M. (2011). Values, sustainable social functioning and visions of the future.

V: Lavrič M, ur. Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia.

Ljubljana: Ministry of Education and Sports, Office for Youth; Maribor: Aristej, str.

419–448.

Novara, D. (2011). La grammatica dei conflitti. Casale Monferrato: Sonda.

O’Reilly, G.A., Cook, L., Spruijt-Metz, D., Black, D.S. (2014). Mindfulness-Based

Interventions for Obesity-Related Eating Behaviors: A Literature Review. Obes Rev.

2014 Jun; 15(6): str. 453–461. DOI: 10.1111/obr.12156.

21

Praček, A. (1991). Sociološki pogledi na alkoholizem. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta

za družbene vede.

Proulx, K. (2003). Integrating mindfulness-based stress reduction. Holistic Nursing Practice,

17 (4), str. 201-208.

Rajnar, G. (2004). Odvisnost od alkohola in KZA: priložnost za nov začetek. Socialno delo,

letn. 43, št. 5-6, str. 327-330.

Ramovš, J. (1981). Alkoholno omamljen. Ječa alkoholizma v družini in pot iz nje. Celje:

Mohorjeva družba.

Richter, H. E. (1972). Patient Familie. Reinbeck bei Hamburg: Rowohlt.

Satir, V. (1995). Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Schuller, A. (2014). Čuječnost in ustvarjalnost: na čuječnosti temelječe umetnostne terapije

in celostna zdravstvena nega. Zdravstvena nega v javnem zdravstvu: druga znanstvena

konferenca z mednarodno udeležbo, Izola, 31. Januar 2014, str. 269-277.

Shapiro, S.L., Schwartz, G.E., in Bonner, G. (1998). Effects of mindfulness-based stress

reduction on medical and premedical students. Journal of Behavioral Medicine, 21,

str. 581-599.

Sharlin, S.A., Shamia, M. (2000). Therapeutic intervention with poor, unorganised families:

from distress to hope. New York: Haworth Press.

Siegel, D. J. (2007). Mindfulness training and neural integration: differentiation of distinct

streams of awareness and the cultivation of well-being. Social Cognition & Affect

Neuroscience, 2(4), str. 259-263.

Siegel, R.D. Germer, C.K. in Olendzki, A. (2009). Mindfulness: What is it? Where did it come

from? Pridobljeno s http:

www.mindfulselfcompassion.org/articles/nicamb_mindfulness.pdf

Skynner, R., Cleese, J. (1997). Life and How to survive it. London: Vermilion.

Steele, C.M., Josephs, R.A. (1990). Alcohol Myopia: Its prized and dangerous effects.

American Psychologist, 45, str. 921-933.

Stierlin, H. (1978). Delegation und Familie. Fnrakfurt am Main: Suhrkamp.

Šubic, T. (2014) Sproščeni odziv na stres. Golnik: Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in

alergijo. V: ur. Vajd, R., Gričar, M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 2014.

Slovensko združenje za urgentno medicino, Ljubljana: Univerzitetni klinični center

Ljubljana.

Tacol, D. (2011). Novejša kognitivno-vedenjska terapija anksioznosti. V: Bregar, B., ur.

(2011). Celostna obravnava pacientov z depresijo: zbornik predavanj z recenzijo.

22

Vojnik: Zbornica zdravstvene in babiške nege - Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji.

Vidner Ferkov, K. (2015). Lahko meditacija nadomesti antidepresive? Delo.si.

Walsh, F. (ur.) (2003). Family resilience: Strengths forged through adversity. V: F. Walsh

(ur.), Normal family processes: growing diversity and complexity. New York: The

Guilford Press, str. 399–428.

Walsh, F. (2006). Strengthening Family Resilience (2nd ed.). New York: The Guilford Press.

Wells, A. (2002). GAD, metacognition, and mindfulness: An information processing analy-

sis. Clinical Psychology: Science and Practice, 9, str. 95-100.

Williams, M., Teasdale, J., Segal, Z., Kabat-Zinn, J. (2007). The Mindful Way through

Depression. New York: Guilford Press.

Yalom, I. D. (2002). The Gift of Therapy. New York: Harper Collins.

Zalta A. (2015). Čuječnost: tradicija in sodobni pristopi. Poligrafi: Inštitut za filozofske

študije. Letn. 20, št. 77/78.

Žvelc, G. (2014). Two aware minds are more powerful than only one: minfulness, relational

schemas and integrating adult. V Žvelc, G., Hargaden, H., Hawkes L., Mazzetti, M.,

Newton T. Co-creative contributions, str. 165-170.