Urka Koletnik - CORE · Urka Koletnik ZGODOVINA VOJAŠKE LOGISTIKE diplomsko delo univerzitetnega ãtudija Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar Celje, september 2013 . IZJAVA O

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Urška Koletnik

ZGODOVINA VOJAŠKE LOGISTIKE

diplomsko delo univerzitetnega študija

Celje, september 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Urška Koletnik

ZGODOVINA VOJAŠKE LOGISTIKE

diplomsko delo univerzitetnega študija

Mentor:

red. prof. dr. Iztok Podbregar

Celje, september 2013

IZJAVA O AVTORSTVU

diplomskega dela

Spodaj podpisana Urška Koletnik, študentka univerzitetnega študijskega programa

Logistika sistemov, z vpisno številko 20020622, sem avtorica diplomskega dela z naslovom

ZGODOVINA VOJAŠKE LOGISTIKE.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno delo rezultat izlkjučno mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

diplomskem delu, navedana oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko

Univerze v Mariboru;

sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu

virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete

za logistiko Univerze v Mariboru;

sem prridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisala v diplomskem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata

bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim

so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne - kaznivo po zakonu (Zakon o

avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi

ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno

delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala Monika Koletnik,

V Celju, dne Podpis avtorice:

ZAHVALA

Zahvaljujem se red. prof. dr. Iztoku Podbregarju, ki me je kot dober mentor vodil in

usmerjal ter lektorici Moniki Koletnik, ki je strokovno pregledala ter korigirala besedilo.

Posebej bi se zahvalila družini in prijateljem, ki so mi stali ob strani in me spodbujali.

Zgodovina vojaške logistike

Vojaška logistika je veja logistike, ki se ukvarja z načrtovanjem in organiziranjem vojaških

operacij. Pri pregledu vojaške logistike skozi zgodovino, se v antičnih časih ter vse do 1.

svetovne vojne, srečujemo z izrazom oskrba, ki je pravzaprav podpomenka logistike. Stari

Grki in Rimljani so bili odlični vojščaki, njihovi voditelji pa vplivni in odločni. V času

vladanja so sprejeli marsikatero reformo, ki so le še izboljšale delovanje vojske. Srednji vek

ter začetek novega so zaznamovale kriţarske vojne, Napoleonova izurjena vojska ter

industrijska revolucija. Vojske so bile dobro organizirane, največjo oviro pa je predstavljal

prevoz, ki ga je v večini predstavljala le ţivina ter vozovi. To se je spremenilo v 1. svetovni

vojni z razvojem ţeleznice, kar je olajšalo marsikatero pot do bojišča ter prevoz vojaškega

materiala. Z 2. svetovno vojno pa je vojaška logistika dobila čisto nov pomen, saj so se

vodilni popolnoma zavedali pomembnosti pravočasnoti, usklajenosti ter ekonomičnega

ravnanja z dobrinami, vojaškimi sredtvi ter ostalim materialom.

Ključne besede: vojaška logistika, oskrba, organizacija.

History of military logistics

Military logistics in the section of logistics that deals with planning and organizing of

military operations. Going through the history of military logistics, we see that in ancient

times and up to World War I there is in use the term supply, which is actually just the part

of whole logistics. The ancient Greeks and Romans were great warriors and their leaders

powerful and influential. During their leadership they have made many reforms which only

improved the military. During the Middle Age and at the beginning of a New Age there

were the Crusades, Napoleon's well trained army and the industrial revolution. Armies were

well organized, but the obstacle was the transportation, which was constisted of livestock

and carts. That changed in World War I, when the railways were devoloped. In the World

War II the military logistics got a whole new meaning, because the leaders were fully awere

of importance of timeliness, consisteny and economical handling of goods and military

materials.

Key words: military logistics, supply, organization.

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Univerzitetni študijski program

Urška Koletnik: Zgodovina vojaške logistike v

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................... 1

1 VOJAŠKA LOGISTIKA ............................................................................................ 4

1.1 NAČELA SODOBNE VOJAŠKE LOGISTIKE ................................................ 4

1.2 DEJAVNOSTI IN DEJAVNIKI LOGISTIKE ................................................... 6

2 VOJAŠKA LOGISTIKA V ANTIKI ......................................................................... 7

2.1 OSKRBA ANTIČNE GRČIJE ............................................................................ 7

2.2 OSKRBA ANTIČNEGA RIMA ......................................................................... 9

2.2.1 Rimski vojaški tabor in rimska vojaška mornarica ........................................ 10

3 VOJAŠKA LOGISTIKA V SREDNJEM VEKU ................................................... 12

3.1 OSKRBA V BIZANTINSKEM CESARSTVU ................................................ 12

3.2 OSKRBA V ČASU KRIŢARSKIH VOJN ....................................................... 14

4 VOJAŠKA LOGISTIKA V NOVEM VEKU .......................................................... 16

4.1 OSKRBOVANJE V ČASU NAPOLEONA ..................................................... 19

4.2 OSKRBOVANJE V ČASU INDUSTRIJSKE REVOLUCIJE ......................... 20

5 VOJAŠKA LOGISTIKA V I. SVETOVNI VOJNI ................................................ 23

5.1 SCHLIEFFENOV NAČRT ............................................................................... 26

5.2 BITKA NA MARNI .......................................................................................... 27

5.3 ŢELEZNICE V 1. SVETOVNI VOJNI ............................................................ 27

6 VOJAŠKA LOGISTIKA NEMČIJE V II. SVETOVNI VOJNI ........................... 29

6.1 MOTORIZACIJA IN OBOROŢEVANJE NEMČIJE ...................................... 32

6.2 TRANSPORT .................................................................................................... 34

6.3 LOKALNA POVELJSTVA .............................................................................. 35

6.4 LOGISTIKA V NAPADU NA SOVJETSKO ZVEZO .................................... 36

6.4.1 Logistične težave ............................................................................................ 37

7 RAZPRAVA ............................................................................................................... 39

7.1 PRIMERJAVA NAČEL VOJAŠKE LOGISTIKE ANTIKE IN DANES ......... 40


Urška Koletnik: Zgodovina vojaške logistike vi

7.2 PRIMERJAVA NAČEL VOJAŠKE LOGISTIKE SREDNJEGA VEKA IN

DANES .................................................................................................................... 40

7.3 PRIMERJAVA NAČEL VOJAŠKE LOGISTIKE NOVEGA VEKA IN DANES

................................................................................................................................. 41

7.4 PRIMERJAVA NAČEL VOJAŠKE LOGISTIKE 1. SVETOVNE VOJNE IN

DANES .................................................................................................................... 41

7.5 PRIMERJAVA NAČEL VOJAŠKE LOGISTIKE 2. SVETOVNE VOJNE IN

DANES .................................................................................................................... 42

ZAKLJUČEK ................................................................................................................ 43

LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 45


Urška Koletnik: Zgodovina vojaške logistike vii

KAZALO SLIK

Slika 1: Rimski vojaški tabor .......................................................................................... 11

Slika 2: Konstantinopelsko obzidje ................................................................................. 13

Slika 3: Ureditev nacističnega sistema ........................................................................... 31

KAZALO TABEL

Tabela 1: Proizvodnja premoga (po državah v milijon tonah) ...................................... 23

Tabela 2: Proizvodnja železa (po državah v milijon tonah) ........................................... 24

Tabela 3: Vojaške sile ..................................................................................................... 25

Tabela 4: Proizvodnja avtomobilov po državah ............................................................. 32


Urška Koletnik: Zgodovina vojaške logistike 1

UVOD

V diplomski nalogi se osredotočamo na oskrbo vojakov oziroma, kot je kasneje

dopolnjeno, vojaško logistiko. Ne glede na čas, ali je to vojskovanje v staro-rimskih

časih ali vojskovanje v 2. svetovni vojni, je vedno bila pomembna preskrba vojakov z

ustreznimi dobrinami, kot so strelivo, oroţje, orodje in drugi vojaški material ter seveda

zadostne količine hrane.

Kot omenjeno, se je naprej uporabljal izraz oskrba, ki pa se je dotikal le najniţje ravni

vojskovanja, t.j. oskrba na bojišču. Ker pa se je s časom spreminjalo tako vojskovanje

kot tudi uporabljena oprema in obstoječa tehnika, se je z začetkom 1. svetovne vojne

pričel uporabljati termin logistika, ki pa je zajemal tudi nabavo, proizvodnjo,

skladiščenje in prevoz vsega materiala do bojišča oziroma postojank, skladišč, zaledja.

Skozi zgodovino smo doţivljali takšne tehnološke napredke, ki si jih je teţko zamisliti

ali drugače rečeno, teţko si je zamisliti ţivljenje brez njih, in s temi spremembami so se

morali soočiti tudi vodje ter tako prilagoditi način vojskovanja in oskrbe. Vedno večje

število sodelujočih v vojni (kar zraven vojakov pomeni tudi večje število ţivine) je

prineslo vedno večje potrebe po osnovnih ţivljenjih potrebah, vodi, hrani in krmi za

ţivali ter vojaškem materialu. Največje teţave so se pojavile prav pri dostavi le-tega do

zaledja: v Antiki ter srednjem veku so vse opravljali peš oziroma s potovanjem z ţivino

ter plovbo po rekah, kjer je to bilo mogoče, kar je vzelo ogromno časa, tudi več let za

sam prihod do bojnega polja. S pojavom ţeleznice, čeprav so v primerjavi z današnjimi

bile izredno počasne, se je čas premika bistveno skrajšal in olajšal glavne logistične

teţave, z razvojem letalstva pa je vojskovanje doseglo svetovne razseţnosti ampak tudi

uničujoče posledice.

Največji poudarek smo dali na spopade nemških oboroţenih sil v 2. svetovne vojni, saj

so ti boji bili tudi največji v zgodovini človeštva. Spopad Nemcev s Sovjetsko zvezo, ki

ga je Hitler poimenoval operacija Barbarossa, je logistiko postavila pred velik izziv.

Premik več kot 5,000.000 vojakov ter ogromnega števila tankov, topov ter ostalega

oroţja čez celotno širino Evrope, je bil izjemen. Prav Nemčija je slovela po

najmodernejšem vojskovanju ter izjemni strategiji in tehniki bojevanja.



Opis problema

V diplomski nalogi se kot predmet preučevanja obravnava logistika, ki so jo uporabljali

v vojski od antičnih časov do 2. svetovne vojne. Največji poudarek smo dali na vojaško

logistiko v nemških oboroţenih silah.

Določitev ciljev, namena in poti za reševanje problema

Namen diplomske naloge je narediti poglobljen vpogled v organizacijo vojskovanja ter

organizacijo oskrbe skozi čas. S pomočjo prebrane literature bomo ugotovili kaj je bilo

tisto, kar je vodje naredilo uspešne, katere načine preskrbe so ubrali ter kako so

organizirali napade in obrambo. Prav tako je namen naloge, da pojasnimo kako se je

pojem oskrba preoblikova v termin logistika.

Cilji diplomske naloge so:

predstaviti definicijo vojaške logistike ter kako se je oblikovala skozi stoletja;

narediti poglobljen vpogled v zgodovino vojaške logistike;

primerjati oskrbo vojakov v Antiki z oskrbo vojakov v 2. svetovni vojni;

opisati razloge uspešnosti Hitlerja v 2. svetovni vojni, njegovo organizacijo vojske

in izboljšanje logističnih procesov.

Predstavitev okolja

V diplomski nalogi obravnavamo celotno vojaško logistiko skozi zgodovino, njen

razvoj, izboljšave in spreminjanje. Opisali bomo kako se je iz same oskrbe, ki se

osredotoča zgolj na delovanje na bojišču, kot je priprava in dostava vojaškega materiala,

razvila logistika, ki pa zajema tudi skladiščenje, proizvodnjo in transport.

Predpostavke in omejitve

Predpostavke diplomskega dela so:

oskrba je podpomenka logistike;

ţe v starem veku so bili izoblikovani relativno kvalitetni vojaški sistemi,



Nemčija je učinkovito in uspešno izboljševala logistično podporo.

Metode dela

Diplomska naloga je v obliki teoretske raziskave, saj temelji na analizi pisnih virov, in

sicer literature dostopne v knjiţnici ter virov dostopnih na internetu. Opisna metoda

pomeni raziskovanje, opisovanje, analiziranje ter primerjanje različnih virov in avtorjev,

brez vpliva na potek.

Metode uporabljene v diplomski nalogi:

metoda zbiranja podatkov - najpomembnejša metoda in osnova ostalim. Pred samim

začetkom smo zbrali literaturo, ki nam da podatke o vojaški logistiko skozi

zgodovino;

metoda analize pisnih virov - po zaključeni prvi metodi smo literaturo pregledali in

natančno preučili;

zgodovinska analiza pisnih virov - skupaj s predhodnjo metodo smo podatke

časovno razporedili in uredili;

deskriptivna metoda - to je opisna metoda (opisovanje dejstev);

metoda sinteze - iskanje skupnih elementov ter sestavljanje le-teh v večjo celoto;

metoda kompilacije - povzemanje tujih stališč, mnenj in rezultatov.



1 VOJAŠKA LOGISTIKA

Termin vojaška logistika se je, glede na dejavnost logistike v preteklosti, pojavil precej

pozno in sicer v času Ludvika XVI. v 17. stoletju. Pred tem so logistični sistem

zamenjevali z oskrbo, čeprav je oskrba podpomenka logistike in zajema le nekatere

procese celotenega logističnega sistema. Oskrba je osredotočena na bojišče, nanaša se

na taktično raven, njena naloga je oskrbeti vojake s potrebnim materialom, ne ukvarja

pa se s skladiščenjem, proizvodnjo, nabavo, … (Prebilič, 2006, str. 9, 17 in 29).

Kakor se je spreminjala in oblikovala logistika skozi čas, tako se je spreminjal tudi

termin in definicija le-tega. Prebilič (2006, str. 34) navaja definicijo zapisano v

International Military and Defense Encyclopedia, ki pravi: »Vojaška logistika je velik

organizacijski posel, ki se nanaša na planiranje, pripravo in zagotavljanje vojaškega

materiala za podporo vojaškim enotam, tako da omogoča njihovo ţivljenje, premike in

usposabljanje v miru, mobilizacijo in bojno razvijanje v kriznih razmerah ter bojevanje

v vojni in vzdrţevanje miru.«

NATO-va definicija pa pravi, da je logistika znanost načrtovanja ter izvajanja gibanja in

vzdrţevanja sil. Public Diplomacy Division (2006, str. 319) govori o logistiki kot

izrazu, nanašajoč se na vidike vojaških operacij, ki se ukvarjajo z naslednjim:

oblikovanjem in razvojem, pridobivanjem, skladiščenjem, prevozom, distribucijo,

vzdrţevanjem, evakuacijo ter razporeditvijo materiala;

prevozom ljudi;

pridobivanjem pripomočkov;

nudenjem zdravstvene pomoči.

Ta definicija je pomembna, saj je prav ta organizacija tista, ki postavlja standarde v

zvezi v vojaško logistiko in kateri so prilagojena vsa izvajanja logistike.

1.1 Načela sodobne vojaške logistike

Prebilič (2006, str. 68 - 70) govori o petih (Velika Britanija) oziroma devetih (Zdruţene

drţave Amerike) logističnih načelih, ki so jih definirali v 20. stoletju, pripomogla pa so

k boljši organizaciji logističnega sistema ter uspešnejšem delovanju le-tega:



obveščenost, brez katere si sploh ne moremo predstavljati logističnega sistema. Z

informacijami o sovraţniku, njegovi oboroţitvi in številčnosti ter terenu so si vojaki

ţe od nekdaj pridobivali prednost v spopadih;

dosegljivost - nadgradnja prvega načela, kjer pridobljene informacije proučimo ter si

postavimo realne, uresničljive cilje;

generično ali razvojno načelo - kot pove ţe ime samo, gre za razvoj novih tehnik,

bojne opreme in tehnologij, ki pripomorejo k večji optimizaciji izrabe sredstev ter

pridobivanju prednosti oziroma napredovanju logističnega sistema;

medsebojna odvisnost - »narekuje oblikovanje in izvajanje kooperacije logističnega

sistema s celotnim ostalim vojaškim sistemom, predvsem to velja za načrtovalce

nove vojaške opreme«;

enostavnost - s čim kakovostnejšo opremo in tehniko do karseda učinkovitega

izvajanja logistične podpore. Načelo enostavnosti pa zdruţuje še dve načeli, in sicer

načelo proţnosti (fleksibilnosti) ter načelo učinkovitosti;

pravočasnost - zelo pomembna komponenta, saj so cilji lahko doseţeni le ob

pravočasnosti zagotovitve materiala oziroma ostalih potrebnih dobrin. Če to načelo

ni zagotovljeno, so vsa predhodna dejanja zaman, proces se ustavi, soočamo se z

izgubami;

načelo spodbude - gre za podporo, ki jo organizirana enota nudi vojakom, in sicer

mora biti podpora dovolj blizu in pravočasna, v nasprotnem primeru so sovraţniki v

prednosti in povečajo se moţnosti za izgubljen boj;

racionalnost - vsa predhodna načela pripeljejo do racionalnosti, govorimo o

optimalnem izkoriščanju sredstev oziroma zalog ter njihovi racionalni porabi. To

načelo teţi k takšnemu organiziranju procesa, da se pojavljajo čim manjše izgube,

tudi v kriznih razmerah, ko je podpora omejena;

varnost - zaradi vedno novejših ter močnejših oroţij, je potrebno uvesti preventivne

ukrepe za zmanjšanje nevarnosti in nesreč. Če načelo varnosti popusti, to pripelje do

ranljivosti logistične podpore in povečane moţnosti za poraz.



1.2 Dejavnosti in dejavniki logistike

Logistični proces izvaja določene dejavnosti za uspešno in učinkovito zagotavljanje

zadostnih količin. Kakršenkoli izpad katere od dejavnosti, bi zrušil celoten sistem, saj se

medsebojno podpirajo in so medsebojno povezane. Te dejavnosti so:

razvoj;

produkcija;

pridobivanje;

skladiščenje;

distribucija;

odstranitev;

uničenje vojaškega materiala.

Zgoraj naštete dejavnosti so dejansko logistični podsistemi, ki izvajajo naloge na

svojem področju, delovanje pa se ne ustavi, je konstantno (Prebilič, 2006, str. 72, 73).

Prebilič (2006, str. 74 - 79) našteva dejavnike logistike, ki neposredno ali posredno

vplivajo na učinkovitost oskrbe v logističnem procesu, so:

povečevanje obsega armad in razvoj vojaških sistemov (proces preskrbe vojakov se

je moral spremeniti s povečanim številom vojakov ter z bojevanjem, ki ni več tako

prostorsko omejeno);

razvoj taktike in strategije (nemalokrat je razvoj novih taktik prehitel oskrbo, ki je le

deloma sledila hitremu napredku);

sociološke družbene spremembe (govorimo predvsem o medicinskih napredkih,

zadostni oboroţitvi ter zadostni količini hrane, ki jih današnji vojaki imajo);

politične spremembe (davki, krediti za vojno, organizacija vojaške proizvodnje);

oblikovanje držav;

globalni razvoj druţbe (oblikovanje drţavnih politik tako, da niso negativno vplivale

na organiziranje oboroţenih sil);

razvoj ekonomskih znanosti (reševanje transportnih nalog, zmanjševanje stroškov,

povečevanje konkurenčnosti);

oblikovanje in definiranje nacionalnih interesov držav (zavarovanje nacionalnih

interesov ne glede na oddaljenost bojišča);

vojaško-zgodovinske izkušnje (analiza spopadov).



2 VOJAŠKA LOGISTIKA V ANTIKI

Oskrbo lahko definiramo kot nekaj kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje, zlasti

telesnih potreb koga. Je glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati (oskrba prebivalstva,

oskrba s kruhom, oskrba bolnika) (“Slovar slovenskega knjiţnega jezika”, 2002, str.

791).

Kot ţe omenjeno, se v starem, srednjem in deloma novem veku ne moramo pogovarjati

o logistiki, temveč namesto tega uporabimo izraz oskrba. Pri oskrbi vojske v starem

veku so bile predvsem mišljene zadostne količine hrane, vode ter krme za ţivali in ne

toliko preskrbljenost z oroţjem. Prebilič (2006, str. 87, 88) govori o oskrbi starega veka,

v katerem so ţe bili izoblikovani kvalitetni vojaški sistemi. Vojska je bila mnoţična,

zraven velikega števila vojakov pa so na bojišča odhajale tudi ţivali (voli, konji, osli,

sloni), ki so bile največji porabniki hrane. Zato je bilo pomembno, da se vojska

premika, da prihajo na vedno nova območja, kjer se ţivali lahko pasejo, vojaki pa

največkrat z ropanjem in plenjenjem pridejo do hrane in vode. Tako so se izogibali

vojskovanju v zimskih razmerah, zaradi pomanjkanja hrane in krme za ţivali.

2.1 Oskrba Antične Grčije

Vojaki Stare Grčije so si potrebni material nosili samo oziroma so za to imeli suţnje.

Ţivali, ki so jih spremljale, so bile brez vozov, predvsem zaradi reliefno razgibane

pokrajine. Hrana, ki so jo imeli, je bila omejena glede na status (hopliti, heloti in

suţnji), vključevala pa je ţito, vino ter meso, ki je bilo bolj poredko. V grških polis so

imeli tudi medicinsko oskrbo, ki je bila osnovna (odstranjevanje puščic ter celjenje ran),

za njo pa so skrbeli ali heloti ali soborci. Aleksander Veliki, ki je uvedel veliko

sprememb v vojskovanje, pa je tudi uvedel poseben sistem oskrbovanja ranjencev, in

sicer je ustvaril oddelek, kjer je zdravnik oziroma ranocelnik poskrbel za poškodovance

(Prebilič, 2006, str. 91 - 93).

Aleksander Veliki ter pred njim ţe njegov oče, Filip II. Makedonski, sta bila prva, ki sta

se teţav z oskrbo lotila premišljeno, organizirano ter sistematično. Bratoţ (2010, str.

167) piše o reorganizaciji Filipove vojske:



jedro vojske je sestavljala makedonska falanga;

člani falange so imeli dolge sulice, meč, čelada ter majhen ščit;

konjenica je stala na krilih za varovanje ob boku, zavarovana pa je bila s kopji, meči,

ščitom, oklepom ter čelado.

Uvedel je t.i. poševno falango, ki mu je bila znana iz časa, ko je ţivel kot talec v Tebah.

Sicer ji je po svoje spremenil obliko in to uspešno, saj je takšna reforma vojske

pripomogla Makedoniji do naziva vojaško najmočnejše drţave v Evropi.

Filip II. Makendonski je sicer slovel po tem, da je podkupoval, toda ljudje so ga ne

glede na vse spoštovali ter mu zaupali. »Večji del ţivljenja je prebil v taboru, na

pohodih in v bojih, ob tem pa ni zase nikoli zahteval nikakih ugodnosti: prenašal je vse

napore kakor preprost pešak, jedel je z njim iz istega kotla, spal z njim na istih tleh in

se, kadar je bilo treba, z njim vred nastavljal najhujšim nevarnostim« (Sovrè, 2006, str.

387). Za uspešnost makedonske vojske je zraven reform pripomogla tudi Filipova

miselnost in nepopustljivost: »Ne daj premaganemu do sape, glej marveč, da ga

popolnoma uničiš« (Sovrè, 2006, str. 389).

Sin Filipa II. Makendonskega, Aleksander Veliki, je nadaljeval očetovo pot odločnega

voditelja ter odličnega vojskovodja. Za izboljšanje oskrbe vojakov je strogo omejil

spremstvo, s tem tudi suţnje ter prepovedal uporabo vozov, ki so zaradi reliefa bili

nepraktični, zraven tega pa so zavirali hitrost premika vojske. Ţivali, ki so bile

»izbrane« za na pot, so bili konji, kamele in mule, nikakor pa ne voli, ki so se premikali

prepočasi, utrudili prehitro ob tem pa porabili veliko količino krme. Namreč Aleksander

Veliki se je zavedal, da so ravno ţivali največji potrošniki hrane. Z optimizacijo in

racionalizacijo, pravi Prebilič (2006, str. 95), je dosegel trojni učinek:

»obremenitev vojakov bistveno ni zmanjšala hitrosti premika, ki je bila v seštevku

še vedno večja od vojsk, ki so jih bremenile predhodno omenjene kolone;

zmanjšalo se je število ţivali, kar je zmanjšalo potrebo po hrani, saj so ţivali

predstavljale največje porabnike specifične hrane;

veliko število vozov je predstavljalo oviro pri premikanju preko neravnih terenov ter

zahtevalo posebno skupino rokodelcev, ki so morali vozove nenehno popravljati«.



Pomembna sprememba v Aleksandrovi vojski je tudi ta, da je spremenil etnično

zgradbo vojske: grški najemniki in azijski oddelki so okrepili konjenico, vojski se je

pridruţilo veliko število Irancev (30.000), iz sluţbe pa je odpustil 10.000 veteranov

(Bratoţ, 2010, str. 186). Kar pa loči Aleksandra Velikega od ostalih, predhodnjih

voditeljev, pravi Sovrè (2006, str. 463), je premišljenost in nenehno posvetovanje z

generali o morebitnih operacijskih načrtih ter poizvedovanje od popotnikov o terenu,

krajinskih posebnostih, klimatskih razmerah in moţnih ovirah na poti do bojišča.

2.2 Oskrba Antičnega Rima

»Rimska vojska je bila do propada cesarstva najbolje organiziran in najmočnejši vojaški

stroj starega sveta. Z odlično izurjenimi in specializiranimi enotami, dobro razvito

logistično podporo in tehnološko naprednim oroţjem je bila uničevalni stroj, ki je

dolgih 800 let vestno izpolnjeval ukaze svojih vojskovodij« (Liberati & Bourbon, 2000,

str. 92).

Antični Rim je ime za Rimsko kraljestvo, Rimsko republiko ter Rimsko cesarstvo.

Največ sprememb, kar se tiče oskrbe vojakov ter transporta dobrin, je vojska doţivela v

republiki z reformami Gaja Marija, nadalje v cesarstvu pa je prišlo le še do manjših

preoblikovanj ţe preverjenih in ustaljenih formacij vojske. Prebilič (2006, str. 99) pravi,

da so najpomembnejše stvari, ki vplivajo na oskrbo oziroma logistiko ostale

nespremenjene tudi po reformah Gaja Julija Cezarja.

V času republike oziroma pred reformami Gaja Marija, so v rimski vojski bili le rimski

drţavljani. Z reformiranjem vojske so se jim pridruţili tudi tuji najemniki, prav tako pa

je Marij sprejel v vojsko še proletariat (niţji druţbeni sloj), kar je omogočilo močnejšo

in številčnejšo vojsko, zmanjšalo pa je tudi nezaposlenost ljudi (Tušek, 2012, str.17;

Prebilič, 2006, str. 98).

Tušek (2012, str. 16, 20, 21, 29, 36) našteva najpomembnejše reforme Gaja Marija:

standardizacija - standardna oprema legionarjev je bila čelada z naličnicami,

usnjena čelada, kovinski oklep in ščit za obrambo ter meč, lahko kopje, teţko kopje

in bodalo za boj, medtem, ko so centurioni bili opremljeni s čelado s prečno



nameščeno perjanico, oklepom, mečem, golenicami, usnjenimi sandali, v rokah pa

so imeli le palico iz stebla vinske trte za kaznovanje legionarjev. Zraven te opreme

pa je Gaj Marij zaradi vojaške samozadostnosti zahteval še ostale potrebščine, in

sicer košaro, krampe, ţago, vedro, sekiro, verigo, hrano za več dni ter kuhinjske

pripomočke, za olajšanje teţe pa je vsak vojak dobil rogovilasto palico, ki jo je

naslonil na ramo, nanjo pa obesil potrebno opremo;

transport in distribucija dobrin - zavedal se je pomembnosti transporta po morju,

zato je ob morju organiziral skladišča s potrebnimi dobrinami ter prevoz s konji do

notranjosti. Konji in mule so jim tudi olajšale nošenje potrebščin na poti do bojišč,

en tovorni konj je nosil opremo za osem vojakov;

preoblikovanje vojske - uvedel je novo vojaško enoto imenovano kohorta, ki je štela

od 400 do 600 legionarjev, vsaki kohorti pa je pripadala ena oblegovalna naprava ter

en katapult. Legija je lahko štela tudi do 6.000 vojakov;

preoblikovanje orožja - spremenjena kopja, ki jih sovraţnik ni mogel ponovno

uporabiti;

podaljšanje vojaške službe na 6 let;

pravice za vojake - plačilo za vojaško sluţbo, podelitev rimskega drţavljanstva

vsem, ki so se pridruţili vojski (na ta način so se zmanjšale razlike med rimsko in

zavezniško vojsko), bojno opremo pa je kupila drţava in ne več vsak posameznik

sam;

vnaprej določen in znan sistem nagrajevanja, kaznovanja ter napredovanja;

profesionalna vojska - uvedel je patronatski sistem, kjer so delovali pokrovitelji

(nadrejeni) ter varovanci.

2.2.1 Rimski vojaški tabor in rimska vojaška mornarica

Tušek (2012, str. 25, 26) pravi, da je obstajalo več delitev taborjev, in sicer delitev po

velikosti:

vojaški tabor - castra legionis, ki je štel od 5.000 do 6.000 vojakov, zajemal pa je

površino do 20 ha;

manjši vojaški tabor - auxilia, ki se je razprostiral na površini do 1,5 ha za enoto do

500 pešcev oziroma do 6 ha za enoto do 1.000 konjenikov

ter delitev po stalnosti:



začasni vojaški tabor;

stalni vojaški tabor, ki so ga uporabljali tudi po več let. Gradnja se je razlikovala od

začasnih taborov, prebivališča so bila zidana, tabor je imel vrata, obdan je bil z

nasipom in obrambnim jarkom. Kot je razvidno iz Slike 1, je bil grajen kot mesto,

čezenj sta potekali dve glavni ulici: decumanus maximus in via principalis. Na

sredini je bil šotor vrhovnega poveljnika, za tem šotor ostalih poveljnikov ter

osrednji trg ali forum. V središču je bilo tudi skladišče, vadbišče, kapelica, zapor,

bolnica in oroţarna.

Slika 1: Rimski vojaški tabor

Vir: Rimski tabor, b.l.

Rimska vojska je sprva na morju bila precej šibka, njena najhujša sovraţnica pa je bila

Kartagina, ki je imela najmočnejšo in najboljšo ladjevje. Kljub temu jo je leta 241 pr. n.

št. Rim premagal in tako postal »gospodar morja«. Prve rimske bojne ladje so bile

peteroveslače (quinqueremis), ladje s petimi vrstami vesel, ki so bile do 40 metrov

dolge, od 6 do 7 metrov široke, posadka pa je štela do 300 veslačev ter 120 vojakov in

mornarjev. Posebnost the ladij je bil krokar, t.j. dviţni most, ki so ga spustili na

sovraţnikovo ladjo za laţji prehod nanjo (Conolly, 1990, str. 16, 17).



3 VOJAŠKA LOGISTIKA V SREDNJEM VEKU

Na področju vojaške oskrbe v srednjem veku se bomo osredotočili na logistiko v

Vzhodno rimskem cesarstvu ter kriţarskih vojnah. V tem času so si novonastale drţave

jemale zgled po rimski vojaški organizaciji, prav njihovo cestno omreţje in utrdbe pa so

jim omogočale dvig ter uspešno bojevanje.

3.1 Oskrba v Bizantinskem cesarstvu

Prebilič (2006, str.101, 102) govori o vojski Vzhodno rimskega cesarstva kot o

kvalitetni ter dobro organizirani, čeprav je njena oskrba bila relativno slaba. Struktura

poveljevanja je bila jasno razčlenjena in določena, mobilizacijske sposobnosti so bile

visoke, velika slabost je bil le transport, za katerega so uporabljali le ţivino, brez vozov.

Bizantinska vojska se je večinoma borila v obrambnih vojnah, predvsem zaradi vzpona

Arabcev, ki so si utirali pot v Evropo. Prav zaradi nenehne obrambe so se v cesarstvu

razvile baze, mreţe, ki so med seboj bile odlično povezane in oskrbovane z dobrim

oroţjem ter opremo, pričeli pa so tudi z natančnim izračunavanjem potrebnih količin

hrane in opreme za točno določeno razdaljo in čas. »Vojska se je imela kot dedinja

nepremagljivih rimskih legij in branilka krščanstva za najboljšo bojno moč na svetu.

Njeni častniki so bili izšolani v zemljepisu in strategiji, celo cesarji so pisali priročnike

o taktiki. Medtem ko so njihovi sovraţniki pogosto pridrli na bojišče ko slepi, so

Bizantinci premikali svojo pehoto in konjenico z zapletenimi in urjenimi manevri«

(Sherrard, 1970, str. 83).

Kar se tiče varovanja samega mesta Bizanc oziroma Konstantinopel, mesto je bilo za

svoj čas najbolj utrjeno (slika 2). Sovraţnike je najprej pričakal 18 metrov širok in 6,5

metrov globok jarek, nato prvi, najniţji zid, drugi, malo višji ter nazadnje tretji, katerega

stopli so bili visoki okrog 22 metrov. Edinemu, ki se mu je uspelo prebiti do mesta

skozi vse teţavne ovire, je bil turški sultan Mohamed II. Ta dan, 29. maj 1453, je hkrati

pomenil konec imperija in padec pod turško oblast (Sherrard, 1970, str. 90, 91).



Slika 2: Konstantinopelsko obzidje

Vir: Konstantinopelsko obzidje, b.l.

V času vlade cesarja Justinijana (527 - 565), govorimo tudi o zlati dobi Bizanca, se je

drţava centralizirala, cesar pa je vladal na vseh področjih (sodnem, zunanjepolitičnem,

zakondajnem, upravnem). Spremembe, ki jih je uvedel v vojski, našteva Sajovic (2013,

str. 14, 15):

odprava limesa - odpravil je obrambo, ki je potekala vzdolţ celotne meje ter uvedel

tri črte utrjenih mest;

jedro vojske so bile legije hipaspistov ter federati (teţka konjenica);

dopolnitev operativne vojske so sestavljali teţaki oziroma koloni, ki so obdelovali

zemljo veleposestnikov. Zaradi nezadovoljstva le-teh, saj so koloni z njihovim

opravljenim delom, bili glavni vir zasluţka, je cesar uvedel obvezno vojsko za vse

za boj sposobne moške v primeru vojne (ti vojščaki so se imenovali stratioti);

dopolnilno vojsko, v primeru pomanjkanja kolonov in stratiotov, je predstavljala

najemniška vojska.

Cesar Heraklej je v času svoje vladavine (610 - 641) poskrbel za reorganizacijo drţave

ter vojske. Drţava se je pod njegovim poveljem militarizirala, ukinil je najemniško

vojsko, ki je bila predraga in nezanesljiva ter uvedel tematsko vojsko, ki je bila



porazdeljena po temah (enotah v cesarstvu), katere so tudi v času vojskovanja varovali.

Prebilič (2006, str. 102, 103) pravi, da je v 11. stoletju prišlo do reform vojaškega

oskrbnega sistema, in sicer je cesar uvedel vojaške upravne enote, ki sta jih upravljala

vojaški poveljnik, ki je skrbel obrambo ozemlja, ter civilni uradnik, ki je nadzoroval

logistični sistem. Na ta način so zmanjšali teţave s transportom ter izboljšali obrambo.

3.2 Oskrba v času kriţarskih vojn

Jeruzalem je od nekdaj veljal za Sveto deţelo ter stičišče treh velikih verstev -

krščanstvo, judovstvo in islam. Ker so v 11. stoletju turški vpadi kristjanom

onemogočali vstop do Svete deţele, je takratni papeţ Urban II., leta 1095, pozval k

uporu oziroma kriţarskim vojnam. Vse kriţarske vojne, bilo jih je 8 skozi slabih 200 let,

so imele vojno ozadje, njihovo bistvo pa je bilo osvojitev oziroma prilastitev Jeruzalema

(Tate, 1994, str. 36, 37).

Kriţarji so se na pohodih borili z vsesplošnim pomanjkanjem, tako opreme in hrane kot

posledica slabe oskrbe kot tudi pomanjkanjem vojščakov. Prav zaradi izboljšanja oskrbe

in omogočanja bojevanja vojakom, so uvedli oskrbne mreţe, ki pa so med ljudmi

povzročale nezadovoljstvo, saj so te mreţe bili oskrbovane iz povišanih dajatev, ki jih je

plačevalo prav ljudstvo.

Kriţarska vojska se je sčasoma prestavila iz kopnega na morje, kjer so ponovno naleteli

na teţave, saj so njihove ladje bile v precej slabem stanju. To jih je privedlo do

sklepanja pogodb z morskimi mesti, ki so jim nato, v zameno za vrnjeno takšno ali

drugačno uslugo (toda vselej drago), posodile bojne ladje. Teţave, ki so se pojavile pri

ladijskem prevozu, pa so bile povezane predvsem z ţivino, večinoma konji, na krovu, ki

so po dolgem potovanju bili oslabeli in nezmoţni spopada (Prebilič, 2006, str. 107,

108). Vojska kriţarjev je bila sestavljena iz 700 vitezov na konjih in 3.000 pešakov, v

bojih pa so jim pomagale tudi krajevne pomoţne čete (turkopoli), ki so jih sestavljali

vzhodni kristjani, pravoslavni Sirci in Armenci. Medtem, ko so se muslimani bojevali s

sabljami, loki ter puščicami, branili pa z okroglimi ščiti, so kriţarji (ime zaradi

izvezenega kriţa na hrbtu) uporabljali oklep, dvorezni meč, sulico oziroma kopje, lok in

samostrel. Samostrel je bilo popularno oroţje, saj so puščice (kljub manjši hitrosti)



natančneje zadele ţeleni cilj, imele so pa tudi veliko večjo moč in domet kot puščice pri

loku (Tate, 1994, str. 61, 107).



4 VOJAŠKA LOGISTIKA V NOVEM VEKU

Spremembe, ki so se pojavile na prehodu v novi vek, to so nova druţbena ureditev,

odkrivanje novih kontinentov, boj med kolonialci in kolonialisti, razvijajoč se pomorski

transport ter boj na morju, so prinesle nove potrebe, kot glavni sta se pojavili potrebi po

organizaciji oskrbe in izobraţevanju v navtiki. Olajšanje v bojih pa so prinesli novi

izumi in oroţja, kot so smodniško oroţje, konjske podkve, izboljšane uzde ter boljša

cestna infrastruktura. (Prebilič, 2006, str. 110, 112, 113).

Pri organiziranju vojaškega sistema, so se evropske drţave odločale med dvema

konceptoma:

stalna vojska - za to so se odločale predvsem velike drţave;

model grških polis (milico zamenjali za poklicne vojake) - priljubljen pri manjših

evropskih drţavah (Prebilič, 2006, str. 112).

Španija kot velik imperij z razvitim ladjevjem, je moral skrbno zavarovati svoje

zemljišče ter velika pristanišča. To so storili z obzidji, ter varovanjem mestnih vpadnic

in pristanišč, za to pa je skrbelo lokalno prebivalstvo. Španska definicija oskrbe je:

»Španske izkušnje so izpostavile oskrbo kot dejavnost, ki mora svoje naloge opravljati v

vojni oziroma vojaškem angaţiranju oboroţenih sil in miru. Oskrba prav tako ni

dejavnost, s katero se ukvarjajo neizobraţeni ljudje, katerih vojaška kariera se nagiba h

koncu. Vojaško-zgodovinske izkušnje organiziranja oskrbe v španski mornarici so

dokazale, da je oskrba sistem, ki mora delovati nenehno, mora biti pripravljen na

preobremenitve, je torej sistem visoko izobraţenih ljudi, ki poleg vojaških znanj

posedujejo veliko znanj predvsem s področja strategije in specifičnosti delovanja tiste

vojaške zvrsti, za katero je sistem zadolţen« (Prebilič, 2006, str. 111).

V Franciji pa se je v tem času začela oblikovati kraljevska vojska, ki je sluţila ter

izkazovala vdanost svojemu kralju in ne drţavi. Drţava se je militarizirala, kar pomeni

nujno standardizacijo in posledično velike stroške ter potrebno organizacijo. Oblikoval

se je velik trg s proizvodnjo oroţja, oblačil ter ostalega potrebnega vojaškega materiala,

velika večina izdatkov pa je bila krita iz drţavne blagajne. Oskrbo so imeli urejeni tako,

da je vojska sama poskrbela za oroţje, smodnik, strelivo in šotor, za ves ostali nujen



material pa so bili odgovorni civilisti v magazinih. Kralj Ludvik XIV. je zraven reform

v organizaciji in vodenju drţave, uvedel tudi reforme v vojski:

uvedba absolutizma;

povečanje število vojakov - iz vojske njegovih predhodnikov, ki je štela 10.000 do

20.000 vojakov je naredil vojsko, ki je najprej štela 125.000, nato pa do 400.000

vojakov.

Prav zaradi porasta števila vojščakov ter posledično ţivine pa so bile nujne ponovne

spremembe, saj so stroški za tako velike količine hrane in krme bili prevelik zalogaj za

drţavo, ki se je začela zadolţevati z najemanjem kreditov. Louvois Le Tellier ter njegov

oče Michel Le Tellier, oba vojna ministra ter osebna kraljeva svetovalca, sta uvedla

nekaj korenitih sprememb pri organiziranju logisitčnega sistema. Michel Le Tellier je

kot prvo ugotovil katere so tiste dobrine, ki jih vojak potrebuje, nato pa je izračunal in

določil maksimalno količino materiala potrebnega za vojaka. Nadalje je razrešil teţave s

transportom, dostavo ter samim oskrbovanjem, nenazadnje pa je uvedel vojaška

skladišča, ki so morala vsebovati točno določeno količino dobrin. Njegov sin je

nadaljeval delo svojega očeta, in sicer je oblikoval dva sistema vojaških skladišč:

stalna vojaška skladišča - znotraj meja drţave;

začasna vojaška skladišča - izven francoskih meja.

V francoski kraljevski vojski so prav tako uvedli etapni način oskrbovanja, ki je

pomenil predhodni dogovor in pogajanja z, v bodočnosti zasedenimi, mesti. V zameno

za »humanost« so zahtevali zadostno količino hrane in krme, če pa dogovora niso mogli

doseči, so jih kaznovali s poţiganjem in plenjenjem lastnine (Prebilič, 2006, str. 114 -

118).

Tudi Prusija se je popolnoma militarilizirala, ves prihodek je šel za potrebe vojske in

prav to je razlog, da se trţno gospodarstvo ni razvijalo oziroma je stagniralo. Vsa

industrija je bila usmerjena v vojsko ter za zahteve vojske, tako so tudi vojaki v mirni

dobi bili zaposleni v najrazličnejših industrijah, ki so delovale za vojaške potrebe, na

primer v tekstilni industriji. Prusija, ki je bila deţela s kvalitetno cestno infrastrukturo,

pa ni delala na izboljšavi le-te ter zaradi prepovedi Friderika Vilijema I. ni imela

tlakovanih cest, saj je bil mnenja, da tovrstni posegi v ceste preveč olajšajo dostop

sovraţnikom (Prebilič, 2006, str. 118, 119).



Povečevanje stroškov za oskrbo vojske, je drţave prisililo v zaposlovanje vojakov v

nevojaških dejavnostih, kar pa je povzročilo tesno povezovanje s civilisti, ki je imelo

kar nekaj slabosti. Najbolj izstopajoča je zagotovo negodovanje vojakov, kadar so

morali nastopiti proti prebivalcem, to pa je bila vzpodbuda za pričetek strogega

ločevanja civilistov ter vojakov, in sicer z izgradnjo vojašnic. Drţave so morale urediti

tudi mirnodobno oskrbo, torej poskrbeti za vojake ter njihovo namestitev in zaposlitev.

Vzpostaviti so torej morale logistični sistem v miru, česar pa so se lotile vsaka na svoj

način, o tem govori Prebilič (2006, str. 119 - 121):

Angleţi so svoje vojake nastanili po mestih, kjer so bivali po sobah pri domačinih. V

Londonu so vzpostavili tesen in pristen stik s civilisti, medtem ko drugod po mestih

niso bili najbolj zaţeleni. Namreč prebivalci so se vojakov bali, ker so bili nasilni,

niso plačevali nastanitve, po vrhu vsega pa je nemalokdo bil okraden prav s strani

vojakov;

tudi madţarski vojaki so bili naseljeni po sobah v mestu, kjer je bilo poskrbljeno za

njihovo hrano ter za krmo za ţivali. Med civilisti in vojaki je bil dober odnos,

plačilo za nastanitev pa je uredila vlada, in sicer z davčno olajšavo;

Marija Terezija je z vojaškimi reformami poskrbela za avstrijske vojake, ki so bili

nameščeni v vojašnicah. Le-teh je, glede na povečano število vojakov, kmalu začelo

primanjkovati, zato so uvedli tudi začasne vojašnice, ki pa so bile neogrevane in

neurejene, kar je povzročilo veliko bolezni ter posledično nezmoţnost bojevanja. Za

plačilo je poskrbela drţava z davčno kompenzacijo;

Francija je točno določila katera mesta bodo gostila vojake ter za koliko časa. Sama

mesta so morala poskrbeti za vso hrano in namestitev in v ta namen so začeli graditi

barakarska naselja. Odnos med civilisti in vojaki je bil zelo slab, saj so vojaki bili

nasilni in zato je kralj začel prejemati odkupnine, ki bi mesto odrešilo od nastanitve

le-teh. Plačilo je bilo v obliki povečanih davkov, plačati pa so morali tudi tistih, ki

vojakov niso gostili.



4.1 Oskrbovanje v času Napoleona

Junija leta 1791 je v Franciji prišlo do razpada kraljeve vojske. Konec 1791. leta in v

začetku 1792. se je pojavilo pomanjkanje prostovoljcev in s tem razlogom je avgusta

1793 začel veljati obvezen vojaški nabor. Napoleon Bonaparte je uvedel vojaški

register, kjer so bili vpisani vsi moški primerni za boj in iz katerega so v vojnem času

izbrali potrebno število vojakov. V registru je v času Napoleona bilo več kot 2.000.000

prijavljenih moških. »Leta 1805 je dejal: “Lahko si privoščim, da da izgubim 30.000

moţ na mesec.” (Morazé, 1976 - 1977, str. 328). Bonaparte se je zapisal v zgodovino

kot vodja, ki je uvedel praktično logistiko, saj se je zavedal pomembnosti logistike kot

celote. V njegovem času je logistika postala strateško vodena dejavnost (Prebilič, 2006,

str. 122 - 124).

Oprema Napoleonovih vojakov je ostala bolj kot ne nespremenjena od oboroţitve

vojakov v preteklosti. Pehota je uporabljala puške z gladkimi cevmi, ki so bile

neuporabne v mokrem vremenu zaradi vlaţnosti smodnika, oboroţitev konjenice pa je

zajemala sabljo in samokres. Sprememba se je pokazala le v gibčnosti poljske pehote,

za kar pa so bili zasluţni manjši topovi, boljši topovski podstavki ter izboljšan voz za

strelivo (Morazé, 1976 - 1977, str, 328).

Za organizacijo oskrbe oziroma podpore vojske so skrbeli:

vojno ministrstvo, ki je skrbelo za vojaško administracijo, za opremo, hrano, in

obleko vojakov ter za transport materialov, njihova podpora pa je segala do meje

francoske drţave;

general intendant, ki je skrbel za transport hrane in potrebenega materiala, in sicer

na območju vojnega delovanja (Prebilič, 2006, str. 122, 123).

Čas vladanja Napoleona lahko razdelimo na dva obdobja, in sicer:

obdobje do leta 1812, ko je uvajal uspešne reforme, taktike in strategije, vpeljal je

oboroţeno spremstvo transporta ter prvi uvedel vojaška skladišče, kjer je bila

skladiščeno samo strelivo in oroţje;



obdobje pohoda v Rusijo, kar je bilo za Napoleonove vojaka prevelik zalogaj.

Kmalu je začelo primanjkovati hrane, kar je povzročilo podhranjenost in bolehanje

ter posledično veliko umrljivost vojakov (Prebilič, 2006, str. 123, 124).

4.2 Oskrbovanje v času industrijske revolucije

Kot je znano, se je v času industrijske revolucije pojavilo veliko novosti na vseh

področjih in vojaško ni bilo izjema. Menjava muškete za puško kremenjačo je le ena

izmed sprememb, ki so se zgodile, zaradi manjše teţe pa je povzročila laţje

vojskovanje. Izboljšal se je tudi smodnik, na novo so vpeljali naboj ter zmanjšali

kaliber, kar pa je omogočilo povečanje izstopne hitrosti krogle ter hitrosti streljanja.

Posledica vseh sprememb pa je postavilo samo logistiko pred izziv, saj so teţji topovi,

večje cevi topov in podobne izboljšave oroţij, omejevale transport ter tako izsilile

spremembe tudi na področju logistike. Drţave so imele zaposlene komisionarje, ki so

vojsko oskrbovali s hrano in krmo, le-to pa so nabavljali izven mej matične drţave, saj

bi prevelik poseg v notranji trg pustil negativne posledice, kot so pomanjkanje

pridelkov, porast cen ter posledično lakoto med prebivalci. Za izvedeno uspešno oskrbo

so vzpostavili oziroma organizirali mreţo magazinov, ki so morali biti zaloţeni s

potrebnim materialom, število magazinov se je tako povečevalo (večina jih je bila na

sovraţnikovem ozemlju), prav tako pa se je povečevala potreba po človeških virih, ki so

ta skladišča varovali. 19. stoletje lahko, tako pravita Prebilič (2006, str. 125, 126) in

Morazé (1976 - 1977, str. 327), gledano z vojaškega stališča, tako razdelimo na tri

obdobja:

obdobje velikega vojskovanja med leti 1800 in 1815;

mirno obdobje med leti 1815 in 1854, ko so se dogajala največje spremembe na

področju oboroţitve;

med letom 1854 in 1900 pa je bilo obdobje rasti metalurgične industrije ter ponovno

veliko vojskovanje.

Morazé (1976 - 1977, str. 327) pravi, da je bilo konec 19. stoletja moč opaziti porast

vojakov, vojaške moči ter streliva, posledično pa je narasla tudi proizvodnja oroţja

oziroma metalurgija nasplošno. Razvijalo se je tudi rudarstvo, katero je dajalo surovine,

ki so bile osnova za vojaški material. Nenehno so se dogajale spremembe in izboljšave



na puškah, smodniku ter topništvu, stranski vojaški produkti pa so se uspešno

uporabljali tudi v drugih industrijah. »Lahko rečemo, da je bila medsebojna odvisnost

oboroţitvene produkcije in narodne produkcije na splošno v tem času popolna«

(Morazé, 1976 - 1977, str. 327).

Cestne povezave so bile slabe, napredka v infrastrukturu ni bilo, zato se je transport iz

kopnega prenesel na reke. Rečni transport je tako doţivel razcvet, kar je še posebej

omogočil izum parnega stroja. Z uporabo parnikov se je povečala nosilnost materialov,

povečala se je tudi hitrost transporta, plovba pa je bila neodvisna od vremena. Kopenska

vojska, imenovana pehotni polk, je bila sestavljena iz 53 častnikov, 352 podčastnikov,

120 grenadirjev, 100 vojakov artilerije, 130 vojakov za osebno straţo polkovnika ter

več kot 800 konj. Oddelek je sestavljalo 8 - 10 moţ, ki so na pot lahko vzeli le

najnujnejše, njihove stvari pa so bile prevaţane na 1 dvoosovinskem vozu. Častniki so

proti plačilu lahko imeli nekaj več opreme, polkovniku pa je pripadalo toliko opreme,

kot celotnemu oddelku skupaj. Novosti so prisilile vojsko v oblikovanje novega

oddelka, ki je postal sestavni del vojske, in sicer inţenirske enote, ki je imela polvojaški

status, skrbela pa je za gradnjo in popravilo mostov, cest ter trdnjav. Industrijska

revolucija je med drugim poskrbela za napredek v ţeleznici, toda tudi ta vrsta transporta

je zraven prednosti (velika nosilnost, povečana hitrost) imela svoje slabosti. Zaradi

dragih tirov, je bila manj razvita kot bi sicer lahko bila, odkrivala je cilje napada, vojska

pa je imela podporo le ob obstoječih ţelezniških komunikacijah. Poskusi oskrbovanja

od končne postaje do mesta napada so se kazali v povečani uporabi tovornjakov z

notranjim izgorevanjem, ki so kljub svoji fleksibilnosti imeli slabosti, saj so bili teţki,

pokvarljivi, njihova nosilnost je bila majhna, stroški pa veliki. Tako kot njihovi

predhodniki konji, so tudi tovornjaki imeli svoje zahteve, in sicer potrebno gorivo,

mazivo in olje ter seveda nadomestni deli v primeru okvare (Prebilič, 2006, str. 126 -

128).

Če govorimo o spremembah in napredkih v oroţju in transportu, pa je potrebno omeniti

tudi spremembe v sami obliki in številu vojske. Pojavile so se mnoţične armade, ki so

dodatno obremenile transport ter drastično povečale porabo streliva (krivec za to je tudi

uporaba strojnice in trzajnega topa). Uporaba tovornjakov je povzročila masiven porast

uporabe goriva, čeprav je porabljeno gorivo na vojaka bilo manjše kot predhodno

porabljena krma za konje na vojaka. Teţava se je pojavila le v pridobivanju oziroma



dostopnosti goriva na pohodu, saj, če primerjamo s krmo, je gorivo bilo dostopno le v

rafinerijah, medtem ko krma skorajda kjerkoli (Prebilič, 2006, str. 129).



5 VOJAŠKA LOGISTIKA V I. SVETOVNI VOJNI

Od leta 1871 do začetka prve svetovne vojne se je zgodila ekonomska (proizvodnja

premoga in ţeleza se je povečala za skoraj štirikrat) in demografska (povečanje števila

prebivalstva za 70 %) eksplozija. Kot primer lahko vzamemo Nemčijo in njeno

gospodarsko rast. Leta 1887 je imela uvoza za 3,1 milijarde mark, 1912. leta pa za 10

milijard (torej govorimo o 243 % rasti), izvoz pa se ji je povečal za 185 %, leta 1887 ji

je prinesel 3,1 milijarde mark, 25 let kasneje pa 8,9 milijard (Prebilič, 2006, str. 140;

Čuček et al, 1981, str. 43). To smo govorili o časih do začetka vojne, od začetka pa do

konca pa lahko vidimo, da se je proizvodnja ţeleza in premoga, glej Tabelo 1 in 2, v

večini drţav zmanjšala.

Table 1: Proizvodnja premoga (po državah v milijon tonah)

LETO

DRŢAVA

1913 1914 1915 1916 1917 1918

Nemčija 277,3 245,3 234,8 253,3 263,2 258,6

Velika

Britanija

292 269,9 257,3 260,5 252,5 231,4

Italija 0,7 0,8 0,9 1,3 1,7 2,1

Rusija 29 31,9 31,4 34,5 31,3 13,1

Francija 40,8 27,5 19,5 21,3 28,9 26,3

Avstro-

ogrska

43,8 39,3 38,1 40,8 39,4 17,7

Belgija 22,8 16,7 14,2 16,8 14,9 13,9

ZDA 478,4 422,7 442,6 502,5 551,7 579,4

Vir: Ellis, 2004, str. 285



Table 2: Proizvodnja železa (po državah v milijon tonah)

LETO

DRŢAVA

1913 1914 1915 1916 1917 1918

Nemčija 28,6 20,5 17,7 21,3 22,5 18,4

Velika

Britanija

16,3 15,1 14,5 13,7 15,1 14,8

Italija 0,6 0,7 0,7 0,9 1,0 0,7

Rusija 9,2 7,7 5,9 7,2 5,3 0,6

Francija 21,9 11,3 0,6 1,7 2,0 1,7

Avstro-

ogrska

3,3 2,5 2,9 3,9 2,8 ?

Švedska 7,5 6,6 6,9 7,0 6,2 6,6

ZDA 62 41,4 55,5 75,2 75,3 69,7

Luksemburg 7,3 4,9 6,1 6,9 4,5 3,1


Oprema, oboroţitev, številčnost vojska se je precej spremenila, oroţje je postalo

kvalitetnejše, oprema se je povečala, največji poskok pa je doţivela artilerija, in sicer s

petkratnim povečanjem topov v 44 letih. O porastu vojakov pa nam govori podatek, da

je 1914. leta Nemčija imela 2, 15 milijonov vojakov, Rusija 3, 4, Velika Britanija pa

250.000 vojakov (Prebilič, 2006, str. 141). Število prebivalcev, sodelujočih vojakov ter

povzetek števila vseh mobiliziranih v 1. svetovni vojni, nam kaţe Tabela 3:



Table 3: Vojaške sile

DRŢAVA PREBIVALSTVO ŠT.

VOJAKOV

V MIRNI

DOBI

ŠT. VOJAKOV

PO

MOBILIZACIJI

ŠT. VSEH

MOBILIZIRANIH

Nemčija 67,000.000 880.000 4,500.000 13,400.000

Velika

Britanija

46,400.000 247.500 733.500 5,704.400

Italija 35,000.000 310.000 875.000 5,903.000

Srbija 5,000.000 30.000 460.000 707.000

Rusija 167,000.000 1,400.000 5,000.000 12,000.000

Francija 39,600.000 739.000 3,781.000 8,660.000

Japonska 67,200.000 240.000 / 800.000

Avstro-

ogrska

49,900.000 450.000 3,350.000 7,800.000

Kanada 7,400.000 3.000 32.000 620.000

Belgija 7,517.000 47.500 177.000 267.000

ZDA 92,000.000 208.000 / 4,355.000


Ko govorimo o razmerju sil, ne mislimo samo na število moţ, ki so pripravljeni na boj,

temveč tudi na oboroţitev, finančne sposobnosti drţave, prometne povezave ter

kakovost poveljevanja. Čuček et al. (1981, str. 48, 49) govori o podatkih za leto 1914, ki

kaţejo naslednje:

Nemčija - njena armada je bila najmočnejša, z odličnim oroţjem in opremo, posebej

teţko topništvo, odlično poveljstvo;

Francija - v lasti so imeli znameniti 75 milimetrski top, doktrina je bila preveč

ofenzivna;

Rusija - armada brez pravega poveljstva, neizdelana doktrina, nepovezana, slaba;

Avstro-ogrska - nepovezana doktrina, armada z nasprotnimi interesi, zelo slabo

oboroţena;



Velika Britanija - britanska BEF (British Expeditionary Force) je malo številčna

armada, nepripravljena na velike boje po Evropi, toda z izkušenim poveljstvom;

Srbija - armada z izkušnjami, z enakimi cilji in ţeljami, uigrani, toda utrujeni od

balkanskih vojn, s pomanjkanjem oroţja, streliva in opreme.

5.1 Schlieffenov načrt

Za bojevanje na dveh frontah, je general Alfred grof von Schlieffen izoblikoval načrt

hitrega, bliskovitega napada in obrambe z Rusijo in Francijo, ki se je kasneje prav po

njem imenoval Schlieffenov načrt. »Schlieffen je bil prepričan: 1. da bo prihodnja vojna

spopad s Francijo in Rusijo, najbrţ ob podpori Britanije; 2. da bo odločilno bojišče v

Franciji in da mora biti Nemčija proti Rusiji v defenzivi; 3. da zavezniki ne bodo

vztrajali, če bo Francija naglo poraţena; 4. da so francoske utrdbe ob nemški meji

premočne in da jih je zato treba obiti z napadalnim srpom čez Nizozemsko, Belgijo in

Luksemburg, čeprav Nemčija jamči za njihovo nevtralnost« (Čuček et al., 1981, str. 47).

General je torej načrtoval hitro mobilizacijo vojakov na bojišče, in sicer je za prihod v

Francijo predvidel 42 dni. V tem načrtu pa sta bili dve veliki pomanjkljivosti, to sta

oskrba vojakov in logistika vojaških enot ter slabo predvidenje transportnih, predvsem

ţelezniških, poti čez sovraţnikovo ozemlje. Edini napotek, ki so ga vojaki dobili glede

oskrbe, je bil, naj se oskrbujejo iz okolja. Kar se pa tiče ţelezniških poti, so Nemci

organizirali delovno skupino, Eisenbahntruppe, ki je skrbela za popravilo in ponovno

vzpostavitev prog, saj so umikajoči se vojaki uničili precejšen del francoskih ţeleznic,

niso pa predvidli uničenja prog tudi na belgijskih tleh in zato so na začetku vojne imeli

pomanjkanje oddelkov za popravilo. Zraven 26.000 moţ, ki je sestavljalo ta oddelek, so

pred začetkom vojne zaprosili za pomoč pri popravilu in ponovni vzpostavitvi

ţelezniškega omreţja še civilna podjetja.

Po upokojitvi je generala Schlieffena zamenjal Helmut von Moltke ml., ki je spregledal

napake prvotnega načrta, toda je zaradi avtoritete, ki jo je imel njegov predhodnik,

spremenil oziroma dopolnil le točko oskrbovanja vojakov in prav s temi popravki je bil

izdelan načrt za napad leta 1914. Moltke se je zavedal, da je transport vojakov odvisen v

večini od ţivalske vprege, saj Nemčija ni razpolagala z velikim številom tovornjakom in

če bi pohod nadaljevali tako kot je zapovedal Schlieffen, bi kaj kmalu potrebovali



oskrbo iz zaledja. Najpomembnejša in najuspešnejša sprememba v Moltkejevem

modificiranem načrtu je bila, da zmanjša obseg enot in prostorskega premika, kar

omogoča nemoteno napredovanje vojakov (Prebilič, 2006, str. 143, 144, 149; Čuček et

al., 1981, str. 46, 47).

5.2 Bitka na Marni

Prva bitka na Marni velja za najpomembnejši spopod 1. svetovne vojne, nekateri

zgodovinarji trdijo, da se je prav na zahodni fronti, na tem bojišču ţe odločal izid vojne.

Moltke se je odločil za napad ter obkolitev Francozev, in sicer z Rupprechtovo armado

na levem boku ter von Kluckovo 1. in von Bülovo 2. armado na desnem boku. Von

Kluck se je odločil storiti usodni obrat pri obkolitvi Pariza. 31. avgusta je, namesto od

zahoda in od spodaj, obkolil mesto od vzhoda in tako so Francozi, z Jeffrejem na čelu,

napadli nemški desni bok. Bitka je trajala 7 dni na fronti od Verduna do Meauxa.

Znamenita bitka na Marni je bila za Nemce izgubljena, 8. septembra je Moltke podal

pooblastila za umik, če bo to potrebno, in to se je zgodilo dva dni kasneje. »Francoske

izgube na reki marni niso bile nikoli točno ugotovljene. Za september 1914 navajajo

213.445 padlih vojakov, medtem ko je nemška armada izgubila od 40 do 50 %

vojakov« (Weber & Novak, 1996, str. 32).

Dodaten razlog zakaj je ta bitka tako pomembna, pa je tudi to, ker so se prvič pokazale

moţnosti motoriziranega vojskovanja. V spopadu s Kluckom je General Joseph

Gallieni, upokojeni vojni minister, okrepil vojsko, tako da je vojake poslal na bojišče v

120 pariških taksijih. Po francosko - britanski zmagi, se je fronta na tem delu ustalila in

nadaljevali so se dolgotrajni boji v strelskih jarkih (Čuček et al., 1981, str. 51, 52).

5.3 Ţeleznice v 1. svetovni vojni

Za potrebe mobilizacije ter oskrbe vojakov, se je razmahnila ţeleznica, izboljšala se je

kvaliteta prometa, in sicer s kvalitetnejšimi lokomotivami ter vagoni, povečal pa se je

tudi obseg ţelezniških prog:

leta 1870 je bilo v Evropi 170.000 km prog, prevozili pa so lahko 350.000 vojakov v

15 dneh, torej 2.580 vojakov na dan;



leta 1914 je dolţina prog poskočila na 300.000 km, zaradi izboljšanih tirov pa so

lahko prevozili 1,500.000 vojakov v 10 dneh, torej 150.000 vojakov na dan.

Še vedno pa je bila neizpopolnjena in brez izboljšav pot od konca proge do bojišča.

Velike količine materiala so prevaţali z vozovi, od leta 1870 pa do 1914 se je število

vozov za lastno oskrbo enega korpusa povečalo iz 457 na 1.168 vozov. Prav zaradi

oteţenosti voţnje z vozovi pa se je začelo kopičenje vojaškega materiala ob ţelezniških

progah, pojavljanje začasnih skladišč ter nepravočasna dostava na bojišče (Prebilič,

2006, str. 142).

Povečano število vlakovnih kompozicij je omogočalo povečan promet vojakov, ţivali in

materiala, prineslo pa je pomanjkanje osebja. Iz tega razloga so pričeli s

prekvalifikacijami in usposabljanjem ljudi, ki so kasneje bili primerni za delo na

ţeleznici. Poveljstvo nad nemškimi ţeleznicami je v 1. svetovni vojni imel načelnik

generalštaba kopenske vojske, generalmajor Groenerinne, realizacija dela je bila

izvršena pod nadzorom dveh, vzhodne in zahodne, vojaško-ţelezniških direkcij, ki pa se

je nadalje delila še na 47 regijskih direkcij. Regijske direkcija pa so vključevale oddelek

za notranji promet, oddelek za lokomotive, oddelek za vzdrţevalna dela ter oddelek za

potniški promet.

Pomanjkanje lokomotiv in vagonov je na zahodni pripeljalo do velikega plenjenja v

Belgiji, ki je delno pripomoglo k oskrbi in zadovoljevanju potreb vojakov. Na vzhodni

fronti pa je poloţaj bil precej drugačen, saj so ruske lokomotive imele neprimerno tirno

širino. Tako so začeli z izgradnjo ozkotirne ţeleznice, katere razmik med tiri je meril

600 milimetrov. Dolţina teh prog je bila relativno velika, celotna je znašala več kot

2.900 kilometrov, posamezni odseki pa tudi več kot 100 kilometrov. V mesecu dni so

tako po novih progah pripeljali 160.000 ton vojaškega materiala ter 190.000 vojakov.

Zraven ozkotirnih ţelezniških prog pa so pričeli tudi z izgradnjo majhnih ţeleznic,

razmik med tiri le-teh je meril 1.000 milimetrov, omogočile pa so povečanje količine

prevoţenega materiala ter hitrosti (Prebilič, 2006, str. 147, 148).



6 VOJAŠKA LOGISTIKA NEMČIJE V II. SVETOVNI

VOJNI

Preden začnemo o motorizaciji, oboroţevanju in oblikovanju nemške vojaške sile ter

logistike, navajamo nekaj datumov, ki se po Prebiliču (2006, str. 155 - 157) zdijo

najpomembnejši pri vzponu nacizma v Nemčiji:

februar 1920 - ustanovitev nacistične stranke;

1920 - stranki se pridruţi Adolf Hitler;

29. julij 1921 - Adolf Hitler postane predsednik nacistične stranke;

avgust 1921 - ob retoričnih nastopih, ki jih je imel Hitler, so se oblikovale enote za

zavarovanje, imenovane jurišni oddelki;

8. november 1923 - izveden drţavni udar ter poskus prevzema oblasti na Bavarskem

s strani Hitlerja. Poskus je bil neuspešen, Hitlerja je doletela majhna zaporna kazen

(5 let z moţnostjo predčasnega izpusta), nacistična stranka pa je tako bila

razpuščena;

1925 - smrt predsednika Erberta ter začetek predsedovanja Paula von Hindenburga;

27. februar 1925 - Hitler ponovno vzpostavi nacistično stranko;

5. marec 1933 - na volitvah zmaga nacionalsocialistična stranka;

23. marec 1933 - Hitler poda predlog o pooblastitvenem zakonom, pri katerem ima

zvezna vlada enaka pooblastila kot v izrednih razmerah. Predlog je bil podprt;

30. junij 1934 - pride do notranjega političnega obračuna med Hitlerjem ter

Roehmom, saj slednji poskuša prevzeti oblast v stranki;

2. avgust 1934 - predsednik Hindenburg umre, Hitler pa tako zdruţi funkciji

kanclerja in predsednika republike.

»Ko pride Hitler na oblast, spremeni nemško republiko v totalitarno drţavo. Deţele so

upravljane centralistično, politične stranke in sindikalne organizacije so odpravljene,

umeščena je evangeličanska “drţavna Cerkev”, katoliška Cerkev je s konkordatom

začasno pomirjena, Judje so preganjani. Naposled da Hitler umoriti nasprotnike znotraj

stranke in druge« (Meysels, 1994, str. 85). Hitler je pred 2. svetovno vojno imel naziv

kanclerja, predsednika drţave, predsednika vladajoče stranke ter poveljnika oboroţenih

sil. S svojimi teatralnimi nastopi in izjemnimi retoričnimi sposobnostmi je postal vodja

vsega nemškega naroda, ki si ga je podredil in nad njim vodil nadzor. Nemčija je



postala enostrankarska drţava, ki jo je pred vojno vodilo 120 najpomembnejših ljudi

(glej Tabelo 4), Hitler na čelu, takoj za njim pa njegov namestnik Bormann in

pokrajinski vodja stranke Göring. Z začetkom vojne je vpliv nekaterih precej upadel,

celotna stranka se še je bolj centralizirala in tako je prišlo do koncentracije moči

nekaterih drugih, ki jim je Hitler zaupal, in sicer Göbbelsa, Speera in Himmlerja.

Nacistični reţimi so v različnih obdobjih bili različno sprejeti:

v letu 1935/36 je vladalo veliko pomanjkanje ter posledično nezadovoljstvo med

ljudmi;

v letih 1936 - 1938 je prišlo do stabilizacije gospodarstva, oblast je ţela pozitivne

kritike, Hitler je zaradi svojih zunanjepolitičnih uspehov (oboroţitev Porenja,

anschluss z Avstrijo ter zasedba Češkoslovaške brez vojne je nemško ljudstvu

zadovoljilo, saj je večino bilo strah pred ponovitvijo 1. svetovne vojne) postajal

vedno bolj priljubljen;

leto 1941 je prineslo konec priljubljenosti nacističnega reţima, saj so se z napadom

na Rusijo začeli porazi ter upadanje vere v Hitlerja (Prebilič, 2006, str. 158 - 160;

Geary, 1995, str. 91).



Slika 3: Ureditev nacističnega sistema

Vir: Prebilič, 2006, str. 161

Bormann

(Reichsleiter)

Göring

(Reichmarschall)

Himmler

(Reichsführer SS)

33 gauleiterjev

(pokrajinski

vodje nacistične

stranke)

Vrhovni

poveljnik

Luftwaffe

Poveljnik vseh

enot SS

Načelnik gestapa Vodja

oboroţevalnega

programa

Vierjahresplan

Vodja

oboroţevalnega

koncerna

Hermann Göring

Poveljnik enot

SD

Gauleiter v

Berlinu

Poveljnik

armadne skupine

Führer



6.1 Motorizacija in oboroţevanje Nemčije

Hitler se je zavedal pomembnosti motorizacije Nemčije, toda tukaj se je pojavilo več

ovir:

nemško prebivalstvo je bilo izjemno konzervativno, večino le-teh se je ukvarjalo s

kmetijstvom in za obdelovanje zemlje so uporabljali ţivino in ne kmetijskih strojev;

nemško ţelezniško omreţje je bilo dobro razvejano medtem ko je cestna

infrastruktura bila v zelo slabem stanju;

tako kot avtomobilska industrija (glej Tabelo 5) je tudi kupna moč prebivalcev bila

slaba.

Table 4: Proizvodnja avtomobilov po državah

LETO

DRŢAVA

1928 1929 1930 1931 1933 1934 1935 1936 1937 1938

Nemčija 133 140 85 70 118 186 248 303 331 340

Velika

Britanija 212 239 237 225 286 342 404 461 507 447

Italija 55 60 48 30 40 45 48 45 71 67

Francija 224 248 222 197 189 181 165 204 201 227

ZDA 4.359 5.358 3.356 2.390 1.920 2.753 3.946 4.454 4.808 2.489

Kanada 242 263 154 83 65 117 173 162 207 166

Vir: Prebilič, 2006, str. 172

Za izboljšanje motorizacije sta se začela dva velika projekta, projekt zaposlovanja ter

gradbeni projekt, in sicer se je pričela pospešena gradnja cest, mostov, avtocest ter

popravilo potrebnih cestnih infrastruktur. Gradbeni projekt je bil prekinjen z začetkom

vojne, cestno omreţje ni bilo zadostno in tako se tudi v 2. svetovni vojni srečujemo z

izkoriščanjem ţivine za potrebe vojske (na napadu na Sovjetsko svezo je Nemčija imela

3.500 tankov ter 650.000 konjev) (Prebilič, 2006, str. 171 - 173).



Leta 1933 se je poenotil oboroţevalni program Nemčije in število vojakov je ţe zdavnaj

preseglo število, ki je bilo zapisano v versajski mirovni pogodbi. 1935. leta pa je prišlo

do izgradnje novega vojaškega sistema, v katerem je bilo samo v mirnodobni sestavi

več kot 800.000 vojakov. Vojaška infrastruktura Nemčije je bila slaba, vojaški izdatki

pa vedno večji. Nekatere rodove vojske so poskušali vzspostaviti na silo, kot primer

podamo bojno letalstvo, ki ni bilo razvito, piloti so bili v pomanjkanju, letala pa so bila

klasična civilna, toda preoblikovana v bojna. Tako poročajo, da se je četrtina letal

uničila na poti od tovarne do matične letalske baze, k temu pa so precej prispevali

neizkušeni piloti.

V obdobju med leti 1933 - 1936 so v Nemčiji pokušali stabilizirati gospodarstvo. 66

odstotkov vseh investicij ter 50 odstotkov proračuna je bilo namenjih v vojaško

industrijo oziroma za vojsko samo. Sistem oboroţevanja, ki so ga izbrali, je bil

poimenovan globinsko oboroţevanje, temeljil pa je na obratih, ki bodo sposobni

izvajanja dela tudi v najhujših vojnih razmerah oziroma tistih, ki se po potrebi lahko

preoblikujejo v obrate vojaške industrije. V iskanju primerne delovne sile ter predvsem

zadostnega števila delavcev, je prišlo do pomanjkanja le-teh na drugih področjih,

predvsem v kmetijstvu in prehrambeni industriji in to je vodilo v zaposlovanje ţensk,

čeprav to ni bilo v skladu z nacistično doktrino.

Nemško vojno gospodarstvo lahko po Prebiliču (2006, str. 181 - 183) v grobem

razdelimo na 3 obdobja:

v času od septembra 1939 do junija 1942 je potekala nemotena dobava dobrin,

medtem ko se proizvodnja oroţja oziroma ostalih dobrin za oboroţene sile ni

povečala;

čas med junijem 1942 in marcem 1944 je prinesel spremembo vseh gospodarskih

obratov, in sicer so vsi delovali za potrebe vojske;

v času od marca 1944 do maja 1945 pa je prihajalo do večjih in večkratnih

prekinitev v proizvodnji, za kar sta bila v največji meri kriva bombandiranje in

pomanjkanje surovin. V industrijskih obratih je prihajalo do vedno več popravil

namesto do večje proizvodnje.



6.2 Transport

Transport Nemčije v 2. svetovni vojni lahko razdelimo na dve skupini, in sicer na

ţelezniški transport, ki se nadalje deli na nemški ţelezniški sistem in ţelezniški sistem

na zasedenih območjih ter na motorizirane enote, ki so izvajale transport od končnih

postaj ţeleznic do skladišč. Kot novost so se v tem času pojavili tovornjaki, s katerimi

pa so prihajale nove teţave, saj so cestne povezave bile zelo slabe. Za podporo pri

transportu vojaškega materiala pa so bile organizirane posebne motorizirane enote, ki bi

naj zamenjale konjske vprege, saj je le-ta postajala, zaradi povečanega števila vojakov,

vedno bolj neuporabna.

Poznamo 3 tipe transportnih enot v nemški vojski:

ţelezniški transport;

ladijski transport;

zaledne enote, ki pa so se delile glede na naloge, ki so jih izvajale:

o motorizirane transportne enote;

o upravne enote;

o sanitetne enote;

o redarske enote;

o enote vojne pošte.

Med vsemi zgoraj naštetimi so bile motorizirane transportne enote edine, ki so imele

lastni vozni park, delile pa so se na presrkbne kolone, kolone za transport goriva ter

enoto za vzdrţevanje. Kljub motorizaciji pa te enote niso dosegle pričakovanj in

ţelenega učinka, saj je prišlo do velikega izpada tovornih vozil. Nemalo jih je bilo

pokvarjenih, nevoznih, zastarelih oziroma v popravilu, tega izpada pa niso mogli

nadomestiti zato je bil pričakovan zlom (Prebilič, 2006, str. 237 - 240).

Po predaji ogromnega števila vagonov in lokomotiv po konci 1. svetovne vojne, so v

Nemčiji z vzponom nacizma pričeli z ponovno vzpostavitvijo ţelezniškega sistema, saj

so se zavedali pomembnosti le-tega. Po letu 1937 so nemške ţeleznice postale drţavni

organ, niso bile več drţavna druţba, upravljal pa jih je minister za promet. Stalni

predstavnik na ministrstvu za promet je bil drţavni sekretar, ki je nadzoroval centralne

urade, katerih naloge so:



splošne naloge preskrbe, kot na primer vzdrţevanje lokomotiv z zadostno količino

vode;

koordiniranje dela med posameznimi regijami;

koordiniranje posameznih vlakovnih kompozicij ter skrb za optimalno rabo

infrastrukture.

Kot dodatna pomoč pri upravljanju ţeleznic, je bil vzpostavljen prometni urad, ki mu je

predsedoval minister, vključeval pa je predstavnika vseh transportnih podjetij,

predstavnika uporabnikov transportnih sredstev, poklicne svetovalce ter prometne

strokovnjake. V kriznih situacijah je pri dilemah pomagal tudi posebni svetovalni organ,

ki je, kot pove ţe ime samo, imel le funkcijo svetovanja, ne pa tudi soodločanja

(Prebilič, 2006, str. 241 - 242, 246 - 247).

6.3 Lokalna poveljstva

Teritorialna oziroma lokalna poveljstva so bila nameščena v pomembnejših mestih,

imela pa so moč poveljevati celotnim vojaških skupinam tistega območja. Lokalna

poveljstva lahko glede na njihove naloge razdelimo na naslednje skupine:

organizacijske in personalne naloge, ki so skrbele za pripravljenost in motivacijo

vojakov ter red in disciplino;

skupina, ki je skrbela za notranji mir in varnost ter izobraţevanje vojakov svojega

področja;

protizračna obramba, ki je skrbela za varnost civilnega prebivalstva ter objektov

pommebnih za vojaški sistem;

pošta in informiranje je imelo nalogo vzdrţevati informacijski sitem na določenem

območju;

nastanitev vojakov je zajemala pripravo oziroma izgradnjo objektov za vojake ter

skladiščenje oblačil in ostalega materiala;

zagotavljanje določene količine transportnih sredstev ter seveda njihovo

vzdrţevanje. Ta naloga se je nanašala predvsem na vozila, ki bi jih vojska lahko

zajela ter ne toliko na lastna;

protioklepna obramba je imela nalogo izdelave protitankovskih ovir, izvajala pa se

je po hudih porazih (Prebilič, 2006, str. 275, 276).



6.4 Logistika v napadu na Sovjetsko zvezo

Vojna z vzhodom je za Hitlerja pomenila razširitev nemškega ţivljenjskega prostora

(Labensraum) oziroma kot jo je sam okolical, “vojna iztrebljenja”. Še posebej si je

zamislil padec Rusije, saj bi ta vojna bila dobrodošla zaradi ruskega bogastva s

surovinami. Na hitro izoblikovanje programa vojne je vplivalo več dejavnikov, kot

našteva Geary (1995, str. 21, 22, 97):

Hitler je bil pristaš mišljenja da so boji med ljustvi naravni in da je pacifizem le še

en judovski izum;

spretno je prepričal ne le Nemce, temveč tudi ostale konservativne Evropejce, da je

to vojna proti boljševizmu, za katerega obstoj je ponovno krivil Jude;

prihajajoča vojna bi bila spopad superiornih Arijcev proti inferiornim Slovanom in

seveda proti judovskem vplivu.

Spopad Nemčije s Sovjetsko zvezo je navečji spopad v zgodovini človeštva in odločilni

pri zmagovalcu 2. svetovne vojne. Kljub podpisu sporazuma o nenapadanju med Rusijo

in Nemčijo, se je Hitler odločil napasti Sovjetsko zvezo. Dogodki pomembni pri

operaciji Barbarossa:

julij 1940 - Hitler je izdal ukaz o pripravi načrtov za napad;

5. december 1940 - Hitler dobi izdelan načrt, toda z njim ni zadovoljen zato sam

naredi njemu potrebne izboljšave in spremembe;

18. december 1940 - Hitler izda Navodilo številka 21, v katerem med drugim zapiše:

“Nemški wehrmacht mora biti tudi pred koncem vojne z Anglijo pripravljen, da v

hitrem bojnem pohodu porazi sovjetsko Rusijo”

4. februar 1941 - začetek prevoza oroţja, materiala in vojakov. Do junija se je

prepeljalo 33.800 vlakovnih kompozicij (Prebilič, 2006, str. 257, 264; Thamer,

2009, str. 229).

Proti Rusiji je tako šlo 5,500.500 vojakov, in sicer 152 nemških ter 29 romunskih in

finskih divizij s skupaj 4.950 letali, 2.800 tanki ter 47.000 topovi. Dne 22. junija 1941

ob 3.15 zjutraj se je začel bliskovit napad na Sovjetsko zvezo, ki bi se po Hitlerjevi

oceni naj zlomila v osmih tednih. Začetni uspehi so pomenili zajetje več 300.000 moţ in

3.000 topov ter uničenje več 3.000 tankov, toda kasneje se je Hitler odločil za bitko na

dveh frontah, ki jo je še kako obsojal v 1. svetovni vojni. Prva je napredovala naprej



proti Moskvi, druga pa je po ukazu šla proti Ukrajini, kjer so osvojili njihovo ţito in

nafto. Nemčija je imela izurjeno armado, ki ji v Evropi ni bilo primerjave, moderno

vojskovanje, izoblikovano taktiko napadov, usklajenost vojske ter tehnično opremo, ki

je v takem načinu vojskovanja delovala brezhibno. Na drugi strani pa je Stalinova

Rdeča armada delovala pod strahom, ki ga je njen vodja izvajal (z obglavljanjem

vojakov ter poveljnikov skušal doseči poslušnost in slepo zaupanje). Nemcem,

nepripravljenim na mraz, je bilo jasno, da se Barbarossi bliţa konec, če se sovjeti ne

zlomijo pred zimo. V začetku novembra so temperature padle precej pod ničlo, pravijo,

da takšne zime ni bilo ţe 140 let, nemška armada je bila izčrpana, veliko vojakov je

otrpelo hude ozebline in podhladitve, primerna oprema, ki so jo poslali iz Nemčije pa je

bila ustavljena nekje na poti. Blitzkrieg, bliskovita vojna proti Rusiji se je tako končala,

toda to ni ustavilo Adolfa Hitlerja, ki je 11. decembra 1941 podal vojno napoved proti

Zdruţenim drţavam Amerike (Naročnicka et al, 2010, str. 380; Čuček et al, 1981, str.

173, 181, 185, 188, 189; Holmes, 2009, str. 135).

6.4.1 Logistične teţave

Kljub temu, da je general Wagner oblikoval logistične centre, ki so se nahajali na

najpomembnejših mestih in so skrbeli za nemoten pretok informacij med armadnimi

skupinami ter skladiščenje določenih količin potrebnega materiala, pa je prihajalo do

teţav. Kot prvo omenimo simulacijo oziroma vojno igro, ki jo je opravil general Paulus

in ki je pokazala, da je logistični sistem zelo pomankljiv. Ţe po prvem napadu, ko bi

nemške čete bile šele pri Kijevu, bi se morali ustaviti za pribliţno 21 dni, in sicer za

popravilo vozil in ţelezniških povezav ter prevoza materiala. Druga teţava s katero so

se srečevali je bila preskrba sovjetskih ujetnikov. Ker pa Sovjetska zveza ni podpisala

ţenevske konvencije o vojnih ujetnikih, so jih Nemci brez slabe vesti pustili v

pomanjkanju. Precejšnje povečanje vojakov v nemški vojski, je prineslo potrebo po

večjem številu štabnih častnikih in tukaj se je ponovno pojavila teţava. Sicer so v

Nemčiji imeli akademijo za usposabljanje, toda le-ta se je zaprla pred začetkom vojne in

tako so bili prisiljeni zapolniti mesta (potrebovali so 1.209 štabnih častnikov) s častniki

drugih enot, ki pa niso bili usposobljeni za delo v generalštabu. Nenazadnje pa

omenimo teţavo, ki jo je povzročil Hitler sam, in sicer se je maja 1940 odločil za

demobilizacijo 35 divizij. Le dva meseca kasneje je spremenil mnenje in sporočil

maršalu Brauchitschu naj demobilizira le 17 divizij, kar pa se je konec leta pokazala kot



velika teţava, saj so z odločitvijo napada na Sovjetsko zvezo potrebovali 180 divizij,

zato so vpoklicali rezervno sestavo in tukaj lahko podvomimo v popolno usposobljeno

nemško armado v njihovi najpomembnejši bitki (Prebilič, 2006, str. 258 - 260, 262).



7 RAZPRAVA

V zadnjem poglavju naše diplomske naloge, bomo pregledali načela vojaške logistike

ter jih primerjali z načeli, ki so bila v veljavi nekoč. Poskušali bomo ugotoviti na kakšen

način je prišlo do takšnega oblikovanje in kaj v zgodovini bojev je bila tista podlaga za

to oblikovanje. Načela so medsebojno odvisna, vsa skupaj predstavljajo nekakšna

navodila za načrtovanje vojaških operacij.

»Načela vojaške logistike izhajajo iz splošnih spoznanj o zakonitostih delovanja

oboroţenih sil in zgodovine vojaških spopadov. Predstavljajo podlage, na katerih se

gradi organizacija logistične podpore vojaških operacij« (Ţurman et al. 2008, str. 16).

Ţurman et al. (2008, str. 16, 17) govori nadalje o teh načelih:

ekonomičnost - gre za najbolj optimalno uporabo logističnih virov za doseganje

najboljših učinkov, ki pa se kaţe v materialnih in finančnih sredstvih ter vloţenih

naporih izvajalcev;

enostavnost - organiziranje logistične podpore na način, da je jasno razumljiva in

pregledna vsem izvajalcem oziroma sodelujočim;

osredotočenost - za zagotovitev skupnega cilja so vse dejavnosti v logistični podpori

usmerjene v enako točko, točko doseganja uspehov. Organizirane so od najbolj

pomembnega do najmanj pomembnega;

pravočasnost - nudenje podpore ob pravem, dogovorjenem oziroma predpisanem

času, saj izgube časa lahko pomenijo tudi izgubo bojev;

predvidevanje - ocenjevanje verjetne potrebe po logistični podpori, in sicer še pred

izraţenimi zahtevami enot;

preglednost - potrebni so natančni podatki o stanju na vseh funkcionalnih področjih

logistike;

prilagodljivost - logistična podpora mora biti hitra, ustrezno odzivna ter

prilagodljiva;

pristojnost - je odgovornost, ki mora biti jasno in natančno določena;

sodelovanje - vzpostavljena mora biti najvišja stopnja sodelovanja, in sicer med

vsemi funkcionalnimi področji logistike, drugimi funkcijskimi področji, med

enotami, ki jih logistika podpira ter ostalimi sodelujočimi;



usklajenost - logično in pregledno sodelovanje na različnih stopnjah vodenja,

poveljevanja in upravljanja;

zadostnost - zadostna količinska in kakovostna logistična podpora, kar omogoča

izpolnjevanje nalog ter poslanstev enot.

Ob zastavljenem vprašanju kako so se oblikovala načela vojaške logistike ter zakaj so

danes takšna kot so, moramo pogledati v zgodovino spopadov. Kot velja v večini, se

tudi tukaj pozna vpliv preteklosti. Odgovori na vpšrašanja kaj je manjkalo, kaj so bile

tiste ključne napake, ki so povzročile slabše izide od pričakovanih ter kje so potrebne

spremembe, so pripomogli k dopolnitvi doktrine vojaške logistike na področju načel. Z

racionalno rabo vseh zgoraj naštetih enajstih načel, je skorajda zagotovljeno uspešno

delovanje vojske oziroma vojaške logistike.

7.1 Primerjava načel vojaške logistike Antike in danes

Stari Grki in Rimljani so bili zelo uspešni vojščaki, toda glede na čas, v katerem so

ţiveli, ni mogoče pričakovati, da bi se drţali oziroma sploh poznali načela današnjega

dne. Ravnali in delovali so zgolj po občutkih cesarjev in načelih, ki so si jih le-ti

zamislili. Ravnanje po instinktu se je v teh časih sicer izkazalo za uspešno, toda s časom

in z napredkom vojskovanja, so na tem področju bile nujno potrebne spremembe.

Enostavnost je zelo relativen pojem, saj z razpoloţljivimi sredstvi, ki so jih imeli v

Antiki ter bojevanjem oddaljenim tudi več let hoje stran, nič ni bilo tako zelo enostavno.

Kljub temu so imeli ljudi, ki so vnaprej raziskali, pregledali in ocenili teren, čeprav ta

preglednost ni bila primerljiva z današnjo. Kar se pravočasnoti tiče, so bili ţe tistih

časih dobro organizirani, osredotočenje pa je bilo na vrhuncu, saj je tolikšno število

ljudi, ki je neznano šlo v boj, bilo neverjetno.

7.2 Primerjava načel vojaške logistike srednjega veka in danes

Slabe mobilizacijske sposobnosti ter uporaba zgolj ţivine brez vozov, je v srednjem

veku še vedno oteţevala premikanje ter posledično prilagodljivost vojske. Poti do bojišč

so še zmeraj bile dolge in naporne, toda kljub temu so vojaki šli z istim ciljem te



rmočno voljo. Novost v tistem času je bila karseda natančno izračunavanje potrebnih

količin dobrin ter sredstev, kar je izboljšalo zadostnost in ekonomično rabo virov,

pravočasnost pa se je izboljšala z šolanjem častnikov o geografiji ter strategiji

vojskovanja.

7.3 Primerjava načel vojaške logistike novega veka in danes

Ob razmišlanju o času novega veka ter francoskega kralja Ludvika XIV. najprej

pomislimo na osredotočenje vojske. Še tako številčna vojska je delala za ter se

popolnoma podredila navodilom svojega kralja. Njihovo poslanstvo je bilo, brez

vprašanj in izgovorov, izpolniti njegove ukaze. Ekonomična raba virov in sredstev je

bila precej slaba, čeprav so vojske preračunavale in poskušale natančno oceniti potrebe

vojske. Kljub temu je prihajalo do neracionalne potrošnje drţavnega proračuna, zgolj za

potrebe vojske, kar je veliko drţav pripeljalo do velikega zadolţevanja ter skorajšnjega

bankrota.

V času Napoleona je zadostnost bila na vrhuncu, tako zadostnost vojakov kot logistične

podpore, čeprav se je ta kazala predvsem v količinski in ne toliko v kakovostni. Ko pa

je prišlo do industrijske revolucije, se je razmahnila ţeleznica, začeli so uporabljati,

čeprav v zelo mali meri, tudi tovornjaki, in to je pripeljalo do izboljšav na področju

pravočasnosti.

7.4 Primerjava načel vojaške logistike 1. svetovne vojne in danes

Z izboljšanjem oroţja, vedno večjo uporabo ţeleznice in drugih prevoznih sredstev ter

porastom števila vojakov, so se v času 1. svetovne vojne morala spremeniti ter

preoblikovati tudi načela vojaške logistike. Razlogi za uspešnost vojsk, so se kazali v

večjem sodelovanju, boljši logistični podpori, vnaprejšnjem informiranju ter v boljši

usklajenosti med različni enotami in nivoji vojske.

Visoka samozavest je Nemce v 1. svetovni vojni stala bitke na Marni, saj niso uspešno

predvideli potrebne logistične podpore. Sodelovanje, usklajenost logistične podpore in

obveščevanje med različnimi nivoji vojske se je izboljšalo, ekonomičnosti pa je



stagnirala oziroma nazadovala. Proizvodnja premoga in ţeleza se je med vojno

zmanjšala, potrebe pa povečevale, kar je pomenilo izgube oziroma manjšo proizvodnjo

oroţja.

7.5 Primerjava načel vojaške logistike 2. svetovne vojne in danes

Zadnje poglavje smo namenili pregledu načel 2. svetovne vojne, ki je časovno gledano

ne tako zelo oddaljena, iz razvojnega vidika pa na popolnoma drugi ravni. Kljub temu,

da od svetovne vojne ni minilo toliko časa, pa se je v sami vojaški logistiki marsikaj

spremenilo.

Napredki, ki so jih bili deleţni v bojih 2. svetovne vojne, so spremenili taktiko,

strategijo in načine vojskovanja. Načela usklajenosti, sodelovanja in osredotočenosti so

bila tista, ki so bila upoštevana in uresničena v veliki meri in, ki so prinesla marsikatero

zmago oziroma vsaj prednost v bojih. Informiranje o stanju vojakov in stanju različnih

funkcijskih področjih ter ocenjevanje verjetnih potrebah na frontah je bilo izpeljano

odlično, ves čas so namreč pridobivali koristne podatke ter jih nato poenostavili za laţje

razumevanje vseh sodelujočih v logistični podpori.

Če se osredotočimo na eno izmed najpomembnejših operacij 2. svetovne vojne,

operacijo Barbarossa, lahko ugotovimo, da sta tukaj zatajili dve načeli, ki jih poznamo v

sedajšnji vojaški doktrini, to sta prilagodljivost in pravočasnost. Prilagodljivost

logistične podpore je bila slaba, saj niso uspešno ter ustrezno poskrbeli za primerno

opremo in potrebne dobrine vojakov. Pravočasnost pa je odpovedala v odvisnosti od

prilagodljivosti. Ob pravilni reakciji in premišljenih rešitvah v zvezi s potrebnim

dostavljenim materialom, bi le-ta prispel pravočasno, kar pa pomeni, da bi tudi načelo

prilagodljivosti bilo uresničeno.



ZAKLJUČEK

Glavni namen diplomske naloge je bil predstaviti vojaško logistiko skozi zgodovino, in

sicer od Antike do bojevanje nemških oboroţenih sil v 2. svetovni vojne ter ugotoviti

kako se je skozi čas spreminjalo vojskovanje, poveljevanje, organizacija bojevanja ter

seveda sama oskrba vojakov.

Najprej smo opisali termina oskrba ter logistika, ugotovili v kakšnem razmerju sta ter

kaj pravzaprav pomenita, nato pa smo predstavili splošen pojem vojaška logistika in

kako se je le-ta spreminjala skozi leta. Oskrba pomeni le določene funkcije, ki jih

zajema celotna logistika, izvzemši nabavo, proizvodnjo ter transport. Vojaška logistika

kot taka se je pojavila šele v 1. svetovni vojni, čeprav so izraz logistika uporabljali ţe v

času vladanja Ludvika XVI.

Časovno smo pričeli z opisom oskrbe v starem veku, antiki, in sicer smo podrobneje

pogledali oskrbovanje vojakov v stari Grčiji ter starem Rimu. Ugotovili smo, da je ţe v

tistih časih bilo izjemno organiziranje vojske, napadov in načrtovanje poti. Aleksander

Veliki v Grčiji ter Gaj Marij v Rimu sta prinesla v njuni drţavi vojaške reforme, ki so

spremenile opremo in sestavo vojske ter iz svojih vojakov naredile stroje, ki so še po

kako dolgem potovanju proti bojišču bili sposobni uspešnih bojev.

Naslednje obdobje, ki smo ga vzeli pod drobnogled, je bil srednji vek. Tudi tukaj smo si

izbrali dva obdobja, ki sta bila zaznamovana s številnimi boji, to sta zlata doba Bizanca

in obdobje kriţarskih vojn. Oskrba v Bizantinskem cesarstvu je sicer veljala za slabo,

toda po reformah Justinijana in Herakleja se je izboljšala, tako kot sta se tudi izboljšali

sestava vojske in obramba mesta. V kriţarskih pohodih so ustanovili oskrbovalne

mreţe, ki so vojakom pomagale pri dolgotrajnih bojih in jim zmanjševale število

bolezni, ki jih je prineslo pomanjkanje hrane in vode.

V začetku novega veka pride do industrijske revolucije, ki prinese ogromno novih

izumov za izboljšanje tehnik vojskovanja. S tem pa so voditelji prisiljeni tudi izboljšati

logistiko, saj je teţje in številčnejše oroţje potrebno prepeljati iz točke A do točke B. V

tem poglavju smo se ustavili tudi pri Napoleonu Bonaparteju, ki je pokazal izjemne



sposobnosti voditelja, organizatorja ter poveljnika vojske. Kot prvi se je začel ukvarjati

s praktično logistiko in se tudi zavedal njene pomembnosti.

1. svetovna vojna je spremenila ekonomski in demografski izgled sveta. Kar se

vojskovanja tiče, je prišlo do inovacij na vseh področjih: nova oroţja, razmah ţeleznice,

mobilizacija in motorizacija vojske pa je dosegla vrhunec z bitko na Marni, ki velja za

največji spopad tistega časa. Kot največji boj v zgodovini pa se je zapisal spopad

Nemčije in Sovjetske zveze v 2. svetovni vojni. 5,000.000 vojakov, 5.000 letal ter slabih

50.000 topov je junija 1941 napadlo Sovjetsko zvezo z enim samim ciljem, in sicer

povečati nemški ţivljenjski prostor, kar pa jim je zaradi vremenskih razmer spodletelo.

Zadnje poglavje v diplomski nalogi smo namenili razpravi o načelih vojaške logistike.

Med seboj smo primerjali načela nekoč in danes ter ugotavljali kaj so bili tisti razlogi, ki

so pripomogli k dopolnitvi vojaške doktrine. Spremembe, ki jih je doţivljala vojska, to

so spremembe njene sestave, oroţja, tehnik in strategij vojskovanja, so vplivala na

oblikovanje načel kot jih poznamo danes, in s povezovanjem le-teh, vojska postane

uspešno delujoča organizacija.

Skozi nalogo in zgodovino smo ugotovili kakšnega pomena je logistika za uspešnost, v

našem primeru, vojske. Izbira pravega časa, transporta, ustreznega števila materiala in

vojakov, … vse to je ključnega pomena pri odločitvi zmagovalca. Pri vojskovanju se

vsaka minuta pozna, kot primer vzamimo samo zapoznelo pošiljko zimske opreme iz

Nemčije njihovim vojakov. Zaradi nepravočasnosti so vojaki utrpeli ozebline ter hude

podhladitve in prav ta zamuda je bila samo še en razlog kriv za poraz. Le premišljena

organizacija, struktura vojske, tehnika in strategija napada, pravočasnost, usklajenost

med vojaki ter med poveljniki in vojaki lahko privede do uspešnega vojskovanja ter

zmagovanja.



LITERATURA IN VIRI

Bratoţ, R. (2010). Grška zgodovina: kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano

literaturo. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Študentska zaloţba.

Conolly, P. (1990). Zgodovina rimske vojske: od makedonske vojne in vojn za Galijo do

zatona Rimskega cesarstva. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Čuček, J. et al. (1981). Stoletje svetovnih vojn. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Ellis, J. (2004). The World War I Databook: the essential facts and figures for all the

combtants. London: Aurum.

Geary, D. (1995). Hitler in nacizem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Holmes, R. (2009). World War II: the definitive visual guide from Blitzkrieg to

Hiroshima. London: Dorling Kindersley.

Konstantinopelsko obzidje. (b.l.). V Images online. Najdeno dne 15. april 2013 na

spletnem naslovu

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b4/Scarella_-_Yedikule.png

Liberati A. M. & Bourbon, F. (2000). Antični Rim: zgodovina civilizacije, ki je vladala

svetu. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Meysels, L. O. (1994). Nacionalsocializem. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva

zaloţba.

Morazé, C. (1976 - 1977). Devetnajsto stoletje: 1775 - 1905. Ljubljana: Drţavna

zaloţba Slovenije.

Naročnicka, N. et al. (2010). Partitura druge svetovne vojne: kdo in kdaj je začel vojno?

Ljubljana: Umco.

Prebilič, V. (2006). Vojaška logistika: teorija in zgodovina. Ljubljana: FDV.

Public Diplomacy Division. (2006). Nato handbook. Najdeno dne 5.april 2013 na

spletnem naslovu http://www.nato.int/docu/handbook/2006/hb-en-2006.pdf

Rimski tabor. (b.l.) V Images online. Najdeno dne 15. april 2013 na spletnem naslovu

http://2.bp.blogspot.com/-

ce0kuYTxOUY/TzAxTaCiXXI/AAAAAAAAAIs/ebu05iLuFe8/s1600/castra+lati

nsk+imena.jpg

Sajovic, B. (2003). Vzpon in padec Bizanca. Ljubljana: Karantanija.

Sherrard, P. (1970). Bizanc. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2002). Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b4/Scarella_-_Yedikule.png

http://www.nato.int/docu/handbook/2006/hb-en-2006.pdf

http://2.bp.blogspot.com/-ce0kuYTxOUY/TzAxTaCiXXI/AAAAAAAAAIs/ebu05iLuFe8/s1600/castra+latinsk+imena.jpg





Sovrè, A. (2006). Stari Grki. Ljubljana: Slovenska matica.

Tate, G. (1994). Križarji in svet Vzhoda. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Thamer, H. U. (2009). Nacionalsocializem. Ljubljana: Modrijan.

Tušek, I. (2012). Rimska vojska v republiki in cesarstvu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj -

Ormoţ.

Weber, T. & Novak, D. (1996). 20. stoletje v zgodovinskih virih, besedi in sliki.

Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Ţurman, M. et al. (2008). Doktrina vojaške logistike. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino,

razvoj, izobraţevanje in usposabljanje.

Documents

Urka Koletnik - CORE · Urka Koletnik ZGODOVINA VOJAŠKE LOGISTIKE diplomsko delo univerzitetnega ãtudija Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar Celje, september 2013 . IZJAVA O