UVAJANJE INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE S …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/sober-marcel.pdf · 3.1 Podatkovne baze in sistemi za upravljanje 14 3.1.1 Podatkovni modeli 15

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

UVAJANJE INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE S TVEGANJI V BANKO

Študent: Marcel Šober Naslov: Ob Blažovnici 56/c, 2341 Limbuš Številka indeksa: 81530090 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Podjetništvo Mentor: dr. Samo Bobek, redni profesor

Maribor, september, 2004

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

IZJAVA Kandidat(ka) _______________

absolvent(tka) študijske smeri:______________ študijski program:___________________

izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom________________________ in uspešno zagovarjal(a)__________________.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne___________________ Podpis:___________________

MARCEL ŠOBER

PODJETNIŠTVO UNIVERZITETNI

dr. SAMO BOBEK 28.09. 2004

30.09. 2004

-2-

PREDGOVOR Večno spreminjajoči se pogoji poslovanja, zahtevajo nenehno prilagajanje ter iskanje novih možnost upravljanja in obvladovanja pojavljajočih se tveganj. Pri tem seveda banke niso izjema, saj se tudi te srečujejo s tveganji, kot je npr. v nadaljevanju obravnavano kreditno tveganje. Spremljanje in predvsem upravljanje s kreditnimi tveganji, zahteva hkratno upravljanje portfelja podjetij oz. poslovnih partnerjev. Za spremljanje portfelja je potrebno vzpostaviti primerne procese, strukture in omogočiti dostop do zahtevane ali želene tehnologije, ki omogoča nemoteno zbiranje relevantnih podatkov. To seveda ne sme biti težava v času, ki ne poudarja le pomena znanosti in tehnologije, ampak tudi zbiranje in uporabo informacij. Tako so pravočasno pridobljeni in pravilno uporabljeni podatki postali ključ do uspeha vsakega podjetja, ki se za svoje preživetje bori v okolju, kjer se lahko kaznuje že najmanjša nepazljivost. A vsako zbiranje informacij bi bilo brez pomena, če ne bi poskrbeli tudi za njihov pretok. Pri tem seveda naletimo na prvo oviro sodobnega poslovnega okolja, ki se kaže predvsem v informacijski preobremenjenosti posameznika pri sprejemanju in oddajanju relevantnih podatkov. Poplava vhodnih podatkov namreč privede, da posamezniki oz. poslovne enote v podjetjih niso več sposobne predelati vseh dostavljenih podatkov, kaj šele iz njih izluščiti informacije, ki jih v podjetju potrebujejo za sprejemanje kakovostnih ter predvsem pravilnih in ekonomsko smotrnih odločitev. Tudi razdrobljenost podatkov, ki je predvsem posledica velike raznolikosti virov, otežuje hiter pretok informacij v ali med podjetji. Rešitev se podjetjem ponuja v obliki podatkovnih baz, ki niso nič drugega kot na višji ravni urejene računalniške zbirke podatkov - datoteke. Te podjetjem zagotavljajo pregleden in neposreden dostop do relevantnih podatkov ter predvsem ažurno pridobivanje potrebnih informacij. To nas privede do spoznanja, da ne zadostuje le združevanje datotek in drugih nam razpoložljivih virov informacij v enotno bazo, potrebno je tudi, da lahko kadarkoli iz te množice podatkov razberemo le tiste, ki v danem trenutku omogočajo nemoteno poslovanje podjetja. Soočeni z vsemi pomanjkljivosti zbiranja in hrambe podatkov ter opremljeni s spoznanjem koristnosti informacijske tehnologije, so v Oddelku za upravljanje s tveganjem (Risk management) Raiffeisen Krekove banke uvideli, da je vzpostavitev baze podatkov za njihov problem edina sprejemljiva rešitev.

-3-

KAZALO

1 UVOD 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja 7

2 UPRAVLJANJE S TVEGANJI 8

2.1 Razlika v upravljanju s tveganji v finančnih in nefinančnih organizacijah 9 2.1.1 Bančna tveganja 10 2.2 Upravljanje kreditnega tveganja 10 2.3 Upravljanje kreditnega portfelja 11 2.4 Baselski kapitalski sporazum 12

3 INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA 14

3.1 Podatkovne baze in sistemi za upravljanje 14 3.1.1 Podatkovni modeli 15 3.1.2 Zgradba podatkovni baz 16 3.1.3 Hramba podatkov 18 3.1.4 Velikost podatkovne baze 19 3.2 Microsoft ACCESS 20 3.2.1 SQL in Visual Basic v Accessu 22 3.3 Metode načrtovanja in razvijanja informacijskih sistemov 23 3.3.1 Življenjski cikel sistema 23 3.3.2 Tradicionalen pristop 25 3.3.3 Metoda prototipa 26 3.3.4 Razvoj informacijskih sistemov s strani končnih uporabnikov 26 3.3.5 Uporaba programskih paketov 27

4 RAČUNALNIŠKA REŠITEV ZA UPRAVLJANJEM S TVEGANJI 28

4.1 Razvoj sistema za upravljanje baze podatkov za upravljanje s tveganji 28

-4-

4.1.1 Začetek projekta 28 4.1.2 Razvoj podatkovne baze in sistema za upravljanje 28 4.2 Obrazložitev in opis podatkovnih povezav 29 4.3 Podrobna predstavitev in obrazložitev podatkov zajetih na vnosnih formah

Računalniške rešitve za upravljanje s tveganji 31 4.3.1 Startup 31 4.3.2 Komitenti 32 4.3.3 GCC 34 4.3.4 Nadrejeno podjetje 36 4.3.5 Podrejeno podjetje 38 4.3.6 Vnos podatkov 40

5 SKLEP 45

POVZETEK 47

KLJUČNE BESEDE 48

LITERATURA 49

VIRI 51

PRILOGE 1

Priloga 1: Uporabniška navodila 1

-5-

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja raziskovanja in opis problema Naš čas ne poudarja le pomena znanosti in tehnologije, ampak tudi zbiranje in uporabo informacij. Tako so pravočasno pridobljeni in pravilno uporabljeni podatki postali ključ do uspeha vsakega podjetja, ki se za svoje preživetje bori v okolju, kjer se lahko kaznuje že najmanjša nepazljivost. A to pravzaprav ni novost, informacije so namreč pomembno vlogo igrale že v času naših prednikov, človek pa je že od nekdaj iskal načine kako bi življenjsko pomembne informacije prenašal in sprejemal čim hitreje. V začetku se je zadovoljiv z govorom, nato z zapisom, kasneje celo s tiskom, in čeprav se dandanes poslužuje najnovejše informacijske tehnologije, še vedno išče nove, boljše načine prenosa in uporabe informacij (Gerlič, 1994, 87-88). A vsako zbiranje informacij bi bilo brez pomena, če ne bi poskrbeli tudi za njihov pretok. Pri tem seveda naletimo na prvo oviro sodobnega poslovnega okolja, ki se kaže predvsem v informacijski preobremenjenosti posameznika pri sprejemanju in oddajanju relevantnih podatkov. Poplava vhodnih podatkov namreč privede, da posamezniki oz. poslovne enote v podjetjih niso več sposobne predelati vseh dostavljenih podatkov, kaj šele iz njih izluščiti informacije, ki jih v podjetju potrebujejo za sprejemanje kakovostnih ter predvsem pravilnih in ekonomsko smotrnih odločitev. Tudi razdrobljenost podatkov, ki je predvsem posledica velike raznolikosti virov, nadalje otežuje hiter pretok informacij v ali med podjetji. Rešitev se podjetjem ponuja v obliki podatkovnih baz, ki niso nič drugega kot na višji ravni urejene računalniške zbirke podatkov - datoteke. Te podjetjem zagotavljajo pregleden in neposreden dostop do relevantnih podatkov ter predvsem ažurno pridobivanje potrebnih informacij. Baza podatkov je namreč vsebinsko integriran, poenoteno definiran in centralno upravljan sistem datotek, ki jih uporabnik uporablja s pomočjo sistemske programske opreme imenovane sistem za upravljanje baze podatkov1. Kot smo torej ugotovili, ni dovolj, da datoteke in druge nam razpoložljive vire informacij združimo v enotno bazo, potrebno je tudi, da lahko kadarkoli iz te množice podatkov razberemo le tiste, ki v danem trenutku omogočajo nemoteno poslovanje podjetja. Soočeni z navedenimi pomanjkljivosti zbiranja in hrambe podatkov ter opremljeni s spoznanjem koristnosti informacijske tehnologije, so v Oddelku za upravljanje s tveganjem (Risk management) Raiffeisen Krekove banke uvideli, da je vzpostavitev baze podatkov edina sprejemljiva rešitev. Po posvetu z računalniškim oddelkom (IT) se je sprejela odločitev, da se baza podatkov ob omejeni podpori IT-ja vzpostavi s sredstvi, ki so na voljo v Oddelku za upravljanje s tveganjem. Z obzirom na omejitve, ki jih je predstavljala računalniška oprema v omenjenem oddelku, je bila sprejeta odločitev, da se baza in sistem za upravljanje oblikuje s pomočjo Microsoft Accessa.

1 Prirejeno po Bobek, Sternad (2004).

-6-

Microsoftov program Access je vsekakor najpogostejši pripomoček za upravljanje podatkovnih baz, ki s svojo preprostostjo in uporabniško prijaznostjo omogoča, da na dokaj enostaven način vzpostavimo primerno strukturo za zbiranje, shranjevanje in ekstrahiranje želenih podatkov. Vsem znan izrek trdi »Čas je denar«, zato ne zapravljajmo časa pri nepotrebnih opravilih zbiranja podatkov, ki mogoče nikoli ne bodo postale informacije2 ter raje svoj denar in čas osredotočimo na vzpostavitev primernega informacijskega sistema. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen je predvsem prikazati uporabnost baz podatkov in sistemov upravljanja pri vsakodnevnem poslovanju podjetja oz. banke, kar pa seveda ni novost, saj so bile prednosti tovrstne hrambe podatkov temeljito raziskane že v številnih znanstvenih publikacijah. Predstavljena raziskava se tako razlikuje le po njeni osredotočenosti na področje upravljanja s tveganji in povezanostjo z upravljanjem kreditnega portfelja, ki v oddelku za upravljanje s tveganjem Raiffeisen Krekove banke predstavlja pomemben segment vsakodnevnega poslovanja. Tako trdimo, da je tudi oz. predvsem za omenjeno področje potrebno zbiranje podatkov v obliki relacijskih podatkovnih baz, ki vsekakor olajšajo in pospešijo pridobivanje informacij na katerih nato temeljijo nadaljnje odločitve podjetja. Za vzpostavitev primernega sistema za upravljanje z bazami podatkov bomo uporabili progam Microsoft Office Access, ki ni samo najbolj razširjen, ampak tudi eden izmed najpreprostejših tovrstnih programov. Nadalje pa bomo poizkusili uresničiti zastavljene cilje, ki obsegajo sledeče naloge: prikaz smotrnosti uporabe relacijskih baz podatkov v podjetju oz. banki,

opredelitev pojma upravljanje s tveganjem,

prikaz uporabnosti programa Access,

prikaz razvoja podatkovne baze in sistema za upravljanje, in

celovita predstavitev računalniške rešitve za upravljanje s tveganji

Smatramo, da je uspešnost podjetja v veliki meri odvisna od njegove sposobnosti zbiranja podatkov, pravočasnega, predvsem pa kvalitetnega preoblikovanja le-teh v ključne informacije ter njihovo ažurno posredovanje vodstvenim strukturam podjetja. 2 »Informacija je podatek, ki je v primerni obliki, ima pomen in je uporaben za tistega, ki mu je namenjen.« (Bobek, 2003)

-7-

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Raziskava se bo omejila na področje upravljanja s tveganjem, ki zahteva nenehno spremljanje finančnih kazalnikov ter drugih relevantnih podatkov vezanih na poslovanje v kreditni portfelj zajetih gospodarskih družb3. Pri tem ne bo primerjave delovanja oddelkov med posameznimi finančnimi institucijami, saj bo prikazana rešitev zbiranja podatkov v obliki relacijske podatkovne baze uporabljena le v enem primeru, in sicer v oddelku za upravljanje s tveganjem Raiffeisen Krekove banke. Iz tega razloga primerjava raznih oblik vrednotenja ter posredovanja informacij ni smiselna. Predpostavljamo namreč, da je ponujena rešitev primerna le za začasno obdobje in ne more biti nadomestilo za celovit informacijski sistem. Prav tako je zaradi svoje zasnove izvedljiva le pri manjšem številu končnih uporabnikov, kar pogojuje že sama uporaba programa Access, ki ima svoje lastne omejitve. Vsekakor pa sta lahko tako vzpostavljena relacijska baza podatkov in sistem za upravljanje, več kot zadosten pripomoček za zbiranje podatkov in pripravo informacij, tudi v obliki raznih poročil ali celo večjih analiz portfelja. 1.4 Predvidene metode raziskovanja4 Raziskava je osredotočena na posamezno funkcijo podjetja, v našem primeru je to upravljanje s tveganji, zato lahko mirne duše pri vrsti raziskav govorimo o poslovni raziskavi. Prav tako je to dinamična ekonomska raziskava, saj proučuje nastajanje podatkovne baze in sistema za upravljanje. Uporabili bomo seveda deskriptivni pristop, in sicer metodo deskripcije, ki je postopek opisovanja dejstev, procesov in pojavov, vendar brez znanstvenega tolmačenja in pojasnjevanja. Ta metoda se popolnoma sklada z opisanim primerom, saj omogoča, da po končanem opisu postavimo tudi osnovne hipoteze o obnašanju pojavov, ki jih raziskujemo. 3 V portfelj so zajeta vsa mikro, mala, srednja in velika podjetja (tudi finančne institucije), ki so komitent Raiffeisen Krekove banke v Sloveniji. 4 Prirejeno po Žižmond, 1998, str. 67-69

-8-

2 UPRAVLJANJE S TVEGANJI Za lažje razumevanje v diplomski nalogi obravnavane tematike ni potrebno le obsežno znanje iz naslova informacijske tehnologije, ki zajema področje baz podatkov, ampak tudi pojmov iz izbranega poslovnega okolja, kot so v nadaljevanju pojasnjeni upravljanje s tveganji oz. obvladovanje tveganj in seveda tudi upravljanje oz. obvladovanje kreditnega portfelja. Vsako podjetje, ki posluje v konkurenčnem okolju, je podvrženo različnim tveganjem, ki so velikokrat posledica večno se spreminjajočih pogojev poslovanja. V tem obziru niso izjema niti banke, ki so zaradi narave poslovanja prisiljenje prevzemati tveganja in s tem posledično povečevati svojo izpostavljenost. Praksa namreč kaže, da je ekonomsko izpostavljenost težko oceniti in da predstavlja zelo »izmuzljiv« koncept (Brown, 2001, 409). Možnost, kako zagotovitvi varno, dolgoročno in predvsem dobičkonosno poslovanje, se kaže v celovitem spremljanju in obvladovanju poslovno-finančnih tveganj z vidika konkurenčnih prednosti in tržnega deleža. Tako lahko preko integralnega sistema upravljanja s tveganji kot del poslovne kulture banke zagotavlja podlago za sprejetje ali zavrnitev tveganj, njihovo zmanjšanje na sprejemljivo raven ali prenos na drug subjekt ter posledično osredotočenje na dolgoročno maksimiziranje tveganju prilagojenega donosa lastnikom (Pfeifer, 1997, 105). Uravnavanje finančnega tveganja je torej ključni element donosnosti banke in vrednosti delniškega kapitala (Tomaž, 2001, str. 27). Obvladovanju tveganj pogosto pravimo kar risk management. Vendar na anglosaksonskem področju beseda risk management pomeni istočasno (i) proaktivno upravljanje s tveganji, kar počnejo službe trgovanja (front-offices), ki zavestno selektivno prevzemajo in modificirajo tveganja z odpiranjem in zapiranjem posameznih pozicij, in tudi (ii) neodvisno post festum analizo, merjenje in kontrolo tveganj. Nasprotno pa nemško govoreče področje ti dve funkciji tudi terminološko loči, in sicer govori o (i) risk managementu kot upravljanju s tveganji v okviru službe trgovanja in o (ii) kontroli tveganj (risk control), ki je od trgovanja in upravljanja s tveganji neodvisna služba v banki (Mindestanforderungen an das Betreiben von Handelsgeschäften der Kreditinstitute, 1996; Hanenberg, 1996, 638). Če sedaj povzamemo napisano, ugotovimo, da obvladovanje tveganj obsega štiri temeljne naloge(Risk Management Guidelines for Derivatives, 1994) 5: identifikacijo tveganj (gre za prepoznavanje in razumevanje tako obstoječih kot

potencialnih tveganj); merjenje/analizo tveganj (obsega uporabo različnih metod, od merjenja tveganj z

nominalnimi izpostavljenostmi do merjenja tveganj z metodo tvegane vrednosti, katero sestavlja nabor kompleksnih statističnih tehnik);

5 Povzeto po Kristl (2004, 56).

-9-

kontrolo tveganj (pomeni predvsem limitiranje višine izpostavljenosti posameznim vrstam tveganja in kontrolo možnih prekoračitev teh limitov);

spremljavo tveganj (za potrebe sprejemanja poslovnih odločitev).

S spreminjajočimi pogoji poslovanja, ki s seboj prinašajo vedno nova tveganja, so se podjetja, kakor tudi banke, prisiljenja razvijat in spreminjat. Še najboljše je to opredelil Koch (1995, 3), ki trdi, da mora biti banka na spremembe pripravljena in jih hkrati tudi sposobna izvesti, saj bo drugače izginila iz obličja poslovnega sveta. 2.1 Razlika v upravljanju s tveganji v finančnih in nefinančnih organizacijah Razlika med portfeljskim vidikom finančnega podjetja in podjetniškim vidikom nefinančnega podjetja je močan razlog, da je cilj politike upravljanja s tveganji v nefinančnem podjetju stabilizacija bodočih denarnih tokov, prihodkov in ne rast vrednosti sredstev, s katerimi upravlja. Finančnik podjetja teži k stabilizaciji denarnih tokov podjetja (cash-flow hedge), medtem ko je upravljavec premoženja bolj zaposlen z varovanjem vrednosti vrednostnih papirjev (fair value hedge). Kapitalski dobiček za finančnika v nefinančnem podjetju ni relevantna kategorija in zato ni predmet upravljanja s tveganji, razen v primeru, kadar podjetje namerava prodati sredstvo v obdobju zavarovanja. Zaradi tega mora biti strategija upravljanja s tveganji nefinančnega podjetja dolgoročnejša (Zbašnik, 2003, 9). V bankah je prevzemanje tveganj sestavni del poslovanja, zato se tveganjem ni moč izogniti. Banke v ta namen opredelijo globalno politiko upravljanja s tveganji z namenom uresničevanja ciljev razvojne strategije na vseh področjih poslovanja. S prednostnim ciljem doseganja boljših rezultatov se v bankah s tveganji upravlja, torej izkorišča prednosti za povečanje donosov in zmanjšanje negativnih učinkov, in ne samo obvladuje, kar bi pomenilo le zmanjševanje negativnih učinkov. Nadalje se moramo zavedati, da je vsako bančno transakcijo ali odločitev možno ocenjevati zgolj v luči njenega prispevka k postavljenim ciljem poslovne politike. Oblikovanje takšnih ciljev, podprto z vrsto razlogov, strategij in analitičnih dokazov pa je povezano z upravljanjem bilance banke (angl. Asset Liability Management). Uravnavanje oziroma spreminjanje sestave naložb in sredstev banke, v bistvu pomeni spreminjanje sestave premoženjske bilance banke, zato se je v praksi uveljavil pojem upravljanja bilance banke. Namen tega upravljanja je doseči tako sestavo bilance stanja, da bo donosnost banke zadovoljiva ne glede na razvoj dogodkov na področju obrestnih mer, tečajev ali na področju celotnega gospodarstva (Karpe, 1998, 54). Banka se mora v vsakem primeru čimbolj približati optimalnemu razmerju med donosnostjo in tveganjem, saj lahko le tako odpravi vse neučinkovitosti, nato pa povečevati donosnost le na račun dodatnega tveganja (Stebernak, 2001, 28).

-10-

Banke se seveda pri poslovanju srečujejo z različnimi vrstami tveganj, ker pa se lahko nekaterim vrstam tveganj izognejo, je predvsem pomembno, da banke ta tveganja spoznajo, spremljajo in jih poskušajo optimalno obvladati, saj lahko tako neposredno vplivajo na donosnost banke (Repanšek, 1995, 27). Podjetja lahko nadalje s svojimi tveganji upravljajo na različne načine. Moderna finančna teorija loči predvsem štiri glavne načine (Loderer, Pichler, 2000, 320): diverzifikacija poslovanja podjetja,

zavarovanje tveganj s pomočjo zavarovalnih pogodb,

izvedeni finančni instrumenti, in

hibridni finančni instrumenti.

2.1.1 Bančna tveganja Ključna tveganja, ki izhajajo iz premoženjske bilance banke so kreditno tveganje, likvidnostno tveganje in tveganje spremembe obrestne mere. Medtem ko kreditno in likvidnostno tveganje izhajata iz aktiv premoženjske bilance banke, izhaja likvidnostno tveganje iz pasiv ter tveganje spremembe obrestne mere iz odnosa med aktivo in pasivo premoženjske bilance. S premoženjsko bilanco je povezano tveganje v zvezi z zunanjbilančnimi aktivnostmi in v zvezi z listninjenjem (Sinkey, 1992, 401). Bančna tveganja pa se lahko klasificirajo tudi kot finančna, katerih osnova leži v premoženjski bilanci banke, tveganja ustrezne ponudbe storitev, ta so povezana s finančnimi storitvami, ki jih banke ponujajo svojim komitentom, tveganje upravljanja, ki je seveda odvisno od upravljavcev banke in tveganja, ki imajo vzrok v okolju (Hemple, Simonson in Coleman, 1994, 87-88). 2.2 Upravljanje kreditnega tveganja Upravljanje kreditnega tveganja pomeni vzpostavitev učinkovitega sistema obračunavanja rezervacij za pričakovane izgube iz neporavnanih obveznosti. Pri tem je pomembno, da rezervacij ne pojmujemo kot vrednost kreditnega tveganja, pač pa kot strošek obvladovanja tveganja. Kreditno tveganje pri tem izhaja iz negotovosti plačila glavnice in/ali obresti ob njihovi zapadlosti s strani kreditojemalca. Prav tako lahko izhaja tudi iz prerazvrstitev kreditov navzgor ali navzdol (Schimko, 1999, 137). Nastopi pa v primeru, ko dejanske izgube zaradi neplačila obveznosti komitentov presegajo pričakovane, za katere je banka ustvarila rezervacije. Iz tega lahko razberemo, da se banke želijo tveganju zoperstaviti in ne izogibati, predvsem pa ga želijo odpraviti (Passero, 2003, 17).

-11-

Ker učinkovito upravljanje kreditnega tveganja vpliva na donosnost kreditnega portfelja, česar se zavedajo tudi v bankah, ima velik pomen merjenje kreditnega tveganja, ki omogoča ugotoviti verjetnost, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo poravnal. Iz tega izhaja tudi dejstvo, da je merjenje kreditnega tveganja odločilno za oblikovanje pravilne cene kredita in postavitev ustreznih limitov zadolžitve za posameznega komitenta (Saunders, 1997, str. 176). Velik vpliv pri merjenju tveganj oz. podajanju ocen imajo pravilne in pravočasno pridobljene informacije o kreditojemalcu, le-te pa lahko pridobimo iz raznih zunanjih virov (objavljena letna poročila, itd.) ali od same stranke, ki nato omogočajo, da si banka o svojem komitentu ustvari verodostojno sliko. Moderne tehnike obvladovanja kreditnih tveganj so se začele razvijati kot posledica slabih izkušenj bančne industrije v poznih 80. in v začetku 90. let, ko so se številne banke srečevale s problemom slabega odplačevanja obveznosti iz naslova kreditnih poslov (Garside, Stott, Stevens 1999, 1). A po mnenju Baselskega odbora je vir največjih problemov bank neustrezno upravljanje kreditnega tveganja (ERisk, 2002, 1). Ali ti problemi izhajajo tudi iz neustrezne informacijske podpore je vprašanje. Vsekakor pa lahko dobra podpora olajša obvladovanje tega področja, ki v veliki meri sloni na izmenjavi informacij. 2.3 Upravljanje kreditnega portfelja Spremljanje kvalitete kreditnega portfelja in sprememb, ki se dogajajo zaradi odobravanja novih naložb, odplačevanja kreditov, spremenjenih gospodarskih razmer itd., je temelj, na katerem sloni upravljanje kreditnega portfelja. Banke in njihovo vodstvo veliko pozornost posvečajo kontroli kreditnega portfelja in oblikovanju ustreznega razmerja med rezervacijami, kapitalom, celotnim kreditnim portfeljem in celotno bančno aktivo (Basu, Rolfes, 1995, 63). Za spremljanje portfelja so potrebni primerni procesi, strukture in seveda tudi tehnologija, ki omogočajo nemoteno zbiranje relevantnih podatkov. V danem primeru so to baze podatkov s pripadajočim sistemom upravljanja. Pomembno vlogo v današnjem bančništvu ima oblikovanje rezervacij, ki deluje kot mehanizem za upravljanje kreditnega portfelja, vendar pa pri tem predstavlja le pasivno obliko upravljanja kreditnega portfelja, aktivne oblike se namreč razvijajo v zadnjem času. Tradicionalno je bil trg bančnih kreditov neučinkovit, sploh v primerjavi s trgom vrednostnih papirjev. Trg bančnih kreditov je bil predvsem trg, ki je temeljil na odnosu med kreditojemalcem in banko, ki je kredit odobrila, ga strukturirala in igrala tudi vlogo investitorja, s tem, da je kredit zadržala v svojem portfelju (Fabozzi, 1998, 50). Prvi korak pri upravljanju portfelja je vsekakor identificiranje tveganih poslov. To se običajno doseže tako, da se določijo bonitete, ki se za posamezen primer oblikujejo na osnovi zavarovanja posamezne naložbe. V veliko pomoč pri določanju bonitet je tudi informacijska tehnologija, ki omogoča izračun kazalnikov za določitev delne ocene.

-12-

Končna ocena bonitete pa je v enaki meri odvisna tudi od strokovne presoje, kar je pravzaprav posledica prevelikega števila razpoložljivih podatkov, ki jih enostavno ni moč združiti v oprijemljive informacije, bolje rečeno v kazalnike. Ti podatki se nahajajo na več mestih in so večkrat kot ne, hranjeni tudi na papirju in ne samo v elektronski obliki. Za njihovo hitro in enostavno preoblikovanje v informacije pa jih je potrebno sprva združiti v enotno bazo. Prednosti, ki jih ima strokovna presoja pred avtomatiziranim določanjem bonitete na področju kreditiranja podjetij so predvsem (Hickman 2002, 1-2): upoštevanje kvalitativnih dejavnikov, kot so: ocena sposobnosti vodstva podjetja,

strateški in konkurenčni položaj, nevarnosti, ki jih lahko povzroči sprememba zakonodaje ali pravnih sporov, in

posvečanje pozornosti specifičnim dejavnikom, ki izhajajo iz konkretne situacije in jih

zato ni mogoče vključiti v model. 2.4 Baselski kapitalski sporazum Baselski komite so kot združenje bančnih nadzornih oblasti leta 1974 ustanovili guvernerji centralnih bank držav članic skupine desetih najrazvitejših držav, imenovanih tudi G-10. Sestavljajo ga predstavniki nadzornih institucij iz Belgije, Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Japonske, Luksemburga, Nizozemske, Švedske, Švice, Velike Britanije in ZDA. Baselska priporočila oziroma minimalni standardi, ki jih objavlja komite, so namenjena predvsem državam članicam Mednarodne banke za poravnavo (BIS) in niso zavezujoča. Države se sicer same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo, vendar pa so standardi mednarodno tako uveljavljeni, da jih uporabljajo povsod po svetu. Podani so seveda le minimalni standardi tako, da imajo države, ki jih sicer sprejmejo, še vedno pravico v svoji zakonodaji opredeliti višje zahteve (The New Basel Capital Accord: an explanatory note, 2001, 2). Osnovni namen baselskega kapitalskega sporazuma (Basel Capital Accord), ki je nastal leta 1988 je bil torej okrepiti kapitalsko osnovo bank, povečati stabilnost mednarodnega finančnega sistema in izenačiti pogoje poslovanja za vse udeležence na trgu (The New Basel Capital Accord: an explanatory note, 2001, str. 11). V začetku je bil kapital namenjen predvsem pokrivanju kreditnega tveganja bank. Kmalu pa se je pokazala potreba po dopolnitvi in razširitvi sporazuma z vključitvijo tržnih tveganj. Tako je dopolnitev sporazuma leta 1996 vpeljala tudi tržna tveganja in dopustila možnost, da posamezne banke prvič uporabijo lastne metode merjenja tržnih tveganj. Vendar pa je bil sporazum z leti deležen vse večjih kritik. Hitro razvijajoči se trg, zmanjšanje učinkovitosti poslovanja bank ter pomanjkljivosti sporazuma so zahtevali korenite spremembe kapitalske regulative za banke. Zaupanje v finančne institucije se je namreč zmanjšalo, saj so bile le-te nesposobne učinkovito obvladovati tveganja pri novih oblikah poslovanja.

-13-

Poleg tega pa je bil izjemen tudi napredek informacijske tehnologije, ki je na eni strani omogočila globalizacijo finančnega poslovanja in povečanje tveganj, na drugi pa izdelavo sofisticiranih modelov za merjenje kreditnih in nekreditnih tveganj (Sušnik, 2001, 40). Komite je zato v juniju 1999 izdal prvi predlog nove kapitalske sheme (New Basel Capital Accord) za merjenje kapitalske ustreznosti bank. Po obsežnih raziskavah in razpravah je nato v začetku leta 2001 nastal osnutek novega kapitalskega sporazuma. Ta sporazum, ki bi začel veljati konec leta 2006, ima predvsem namen izboljšati prožnost merjenja kapitala bank in uveljaviti večjo občutljivost kapitalskih zahtev na dejanska tveganja bančnega poslovanja. Zato so bile uvedene spremembe pri merjenju kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in je bilo na novo uvedeno tudi merjenje zahtev za operativna tveganja. Spremenjena pravila skušajo čimbolj izenačiti zakonsko določeni tvegani (regulatorni1) kapital banke in ekonomski kapital oziroma dejansko tveganje, ki mu je finančni posrednik izpostavljen. Kapital znotraj posameznih bank in med bankami naj bi se prerazporedil glede na tveganost njihovega poslovanja. Nova pravila naj bi tako omogočila znižanje kapitalskih zahtev za banke, ki učinkovito obvladujejo svoja tveganja (Leyden, 2002, 4–5). Stabilnost in varnost v današnjem dinamičnem in kompleksnem finančnem svetu se lahko doseže le s kombinacijo učinkovitega upravljanja s tveganji banke, tržne discipline in nadzora. Novi sporazum tako večji poudarek namenja tudi interni kontroli banke in menedžmentu, regulativnemu nadzoru in tržni disciplini ter s tem želi izboljšati varnost in stabilnost finančnega sistema, povečevati konkurenčne enakosti med bankami iz različnih držav, razviti bolj celostni pristop k merjenju tveganj in uporabnost novih kapitalskih pravil za banke po vsem svetu (The New Basel Capital Accord: an explanatory note, 2001, 1).

-14-

3 INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA 3.1 Podatkovne baze in sistemi za upravljanje »Baza podatkov je zbirka medsebojno povezanih podatkov, ki so shranjeni v računalnikovem pomnilniku brez nepotrebnega podvajanja na način, ki omogoča njihovo uporabo različnim uporabnikom, z različnimi potrebami glede uporabe. Podatki so shranjeni tako, da so neodvisni od programov, ki jih uporabljajo.« (Grad,1982, 1) Iz tega lahko razberemo naslednje značilnosti baze podatkov (Damij, Grad, Jaklič, 1995, 40): je urejena zbirka med seboj povezanih podatkov, ki je shranjena na disku ali katerem

drugem pomnilniškem mediju, uporablja jo množica paketnih in interaktivnih uporabnikov, ki opravljajo s podatki

naslednje operacije: doseganje, shranjevanje, brisanje in dodajanje, in je integrirana, kar pomeni, da vsebuje podatke za mnoge uporabnike, pri čemer

posameznega uporabnika zanima le del celote. Za podjetja so podatkovne baze zagotovo velika pridobitev, saj poenostavljajo pripravo in prenos informacij ter tako odločilno vplivajo na poslovanje. Poenotenje in vezanje razdrobljenih podatkov, ki so doslej bili hranjenji v rednikih ali raznih datotekah, na centralen sistem upravljanja olajša in pospeši tudi dostop do relevantnih informacij. Seveda podatkovne baza niso nobena noviteta, saj je njihov razvoj vezan na zgodovino računalništva. Pri tem pa moramo razumeti, da se podatkovne baze niso pojavile že v zgodnjem obdobju računalništva, temveč so se izoblikovale po informacijski revoluciji, ko so v ospredje stopili podatki. Torej takrat, ko se je zaradi pocenitve in posledično povečane zmogljivosti pomnilniških medijev spremenila tehnika programiranja. S tem, ko se je začel zmanjševati semantični prepad med programskimi jeziki in človeškim mišljenjem, so se programi začeli prilagajati človeku. V trenutku, ko so podatki stopili v ospredje, je postala podatkovna baza osnova za nadzor in vodenje poslovnih procesov, za sprejemanje odločitev in za podporo dejavnosti podjetij (Mohorič, 1992, 6-7). Vezni člen med programsko opremo in v bazi zajetimi podatki imenujemo sistem za upravljanje s podatkovno bazo, ki zagotavlja razpoložljivost podatkov in skrbi za (Jeličič, 2003, 6): celovitost in trajnost podatkov,

učinkovit dostop do podatkov v okviru določenih pravic, in

omogoča sočasnost uporabniških in sistemskih dostopov.

-15-

3.1.1 Podatkovni modeli Podatkovni model je mehanizem, s katerim opišemo zgradbo podatkovne baze, prav tako pa je statična slika stvarnega sveta, o katerem bomo zbirali in hranili podatke v informacijskem sistemu. Sestavine podatkovnega modela so (Bobek, Sternad, 2004, 14-15): entiteta – je stvar, objekt, subjekt ali pojem, ki obstaja v stvarnem svetu ter omogoča,

da o njem zbiramo in hranimo podatke, atribut entitete – je opisna lastnost entitete, ki bo pomenila podatek in

povezava – je zveza med dvema ali več entitetama, ki je pomembna z vidika zbiranja in

hrambe podatkov. Ločimo več tipov povezav, od teh so najpomembnejše:

ena proti ena,

ena proti mnogo, in

mnogo proti mnogo. Danes uporabljamo štiri vrste podatkovnih modelov (Database Models, 2003): hierarhične, ki temeljijo na drevesnih strukturah,

mrežne, ki so podobni hierarhičnim, vendar podpirajo več staršev (parent) in temeljijo

na mrežnih strukturah, relacijske, ki temeljijo na relacijah, in

objektne, ki so se razvili s konceptom objektnega programiranja.

Hierarhični (drevesni) in mrežni podatkovni model sta vezana na fizično organizacijo podatkovne baze. To je razumljivo, saj sta nastala v času, ko je bil dostop do podatkov omejen na zaporedno branje magnetnih trakov. Ker je struktura zapisa v bazi predvidljiva, je dostop do podatkov zelo enostaven. Pri drevesnem podatkovnem modelu je moč do posamezne datoteke dostopiti le preko njene nadrejene datoteke, saj so zapisi organizirani v hierarhijo starš-otrok. Prednost mrežnega podatkovnega modela pa je to, da dovoljuje tudi dva ali več staršev v razmerju starš-otrok. Kar pomeni, da je možen neposreden dostop do posamične datoteke tudi s pomočjo vnaprej definiranih povezav. Ker moramo za vsako strukturo napisati program za dostop do nje, je programiranje ob pogostih spremembah strukture podatkov v hierarhičnih podatkovnih bazah precej zamudno6.

6 Prirejeno po Bobek, Sternad (2004, 14) in Jeličič (2003, 6-7).

-16-

Relacijski model izrablja prednost neposrednega dostopa do podatkov, kjer dostopni čas do podatka na mediju ni več bistveno odvisen od tega, kje na mediju se le-ta fizično nahaja. Podatki in relacije med njimi so urejeni v tabele, kjer vsaka vrstica v tabeli predstavlja neki zapis. Vsebina tabel je uporabnikom dostopna s pomočjo poizvedb, ki temeljijo na relacijski algebri ali relacijskem računu7. Prednost relacijskega podatkovnega modela je v njegovi neodvisnosti od strukture podatkov. Podatki so dostopni preko tabel, kjer ima vsaka vrstica enak format zapisa. S predstavitvijo podatkov s tabelami se do njih dostopa lažje in hitreje, hkrati pa jih je tudi lažje spreminjati (Maier 1983). Relacijske podatkovne baze so hkrati tudi najpogostejša oblika podatkovnih baz v poslovni informatiki. Predstavljajo namreč le množico oz. sistem med seboj povezanih tabel, ki temeljijo na primarnih in zunanjih ključih. Primarni ključ je v bazi neponovljiv, torej edinstven podatek, ki omogoča dostop do posameznega zapisa (vrstice v tabeli). Če zapis v eni tabeli vključuje primarni ključ iz druge tabele, imenujemo ta podatek zunanji ključ, ki omogoča povezavo med tabelami (Bobek, Sternad, 2004, 34-37). Objektni podatkovni model je na neki način razširitev mrežnega. Podatki se shranjujejo v obliki objektov. Vsak objekt ima lahko svoje atribute, ki ga opisujejo, kakor tudi metode, ki objektu omogočajo vnaprej določeno obnašanje (Cattell 1991, 37-53). In čeprav je na tržišču na voljo nekaj »čistih« objektnih podatkovnih baz, je v poslovni informatiki, vsekakor bolj običajna uporaba relacijskih podatkovnih baz ob uporabi principov objektnih tehnologij (Bobek, Sternad, 2004, 59). 3.1.2 Zgradba podatkovni baz Zgradba podatkovne baze je zaokrožena celota, ki vsebuje obvezne elemente in je iz tega razloga podvržena določenim zakonitostim. Tako je vsaka podatkovna baza sestavljena iz (Welzer-Družovec, 2002, 142-146): podatkov,

sistema za upravljanje podatkovne baze,

uporabnikov in uporabniških vmesnikov, ter

administratorjev podatkovne baze.

Po splošno veljavnih definicijah je podatek »slika pojava o stvarnem svetu« oz. »predstavitev pojava v pisani, govorjeni … in drugih oblikah«. A podatek sam po sebi še zdaleč ni informacija, saj je za to potrebno, da je (Bobek, Sternad, 2004, 3-6):

7 Povzeto po Kodek (1988, 178) in Jeličič (2003, 6-7).

-17-

sintaktično pravilen, to pomeni v izbranem znakovnem sistemu pravilno izražen, semantično razumljiv, torej ima nedvoumen pomen in vsebino, ter

ima za uporabnika pragmatičen pomen, kar pomeni, da ima uporabno vrednost.

Za nas najzanimivejši aspekt podatkovnih baz, ki so v sodobnih organizacijah že postale pomemben vir informacij, pa je vsekakor sistem za upravljanje. Smiselno upravljanje s podatkovnimi bazami je za vsako podjetje namreč odločilnega pomena, če želi dejansko koristiti vse prednosti, ki nudi ta oblika zbiranja in hrambe podatkov, kar pomeni (Damij, 1993, 13): zagotavljanje razpoložljivosti podatkov, saj je zelo pomembno, da imajo uporabniki

učinkovit dostop do vseh podatkov, ki jih potrebujejo, takrat ko jih potrebujejo, tudi sočasno, pomemben pa je tudi kratek odzivni čas pri uporabi baze podatkov

nadzor nad bazo podatkov mora zagotavljati obnavljanje baze podatkov, nadzor nad

sočasnim dostopom do podatkov in preverjanje vhodnih podatkov, saj je v primeru, da so vhodni podatki netočni, ves trud v zvezi z bazo podatkov zaman

zagotavljanje celovitosti podatkov:

s preverjanjem vhodnih podatkov, saj pri vnosu vedno obstaja možnost napak,

z zagotavljanjem mehanizmov za obnovitev podatkov v primeru uničenja le-

teh, in

z zagotavljanjem sočasnega dostopa do podatkov, tudi v primeru, da ravno takrat poteka ažuriranje baze podatkov.

uporabo podatkov v skladu z njihovim namenom:

pomembno je, da uporabnik razume pomen podatkov, saj jih bo le tako lahko

pravilno uporabil, in

obstajati mora sistem nadzora dostopa do posameznih mest podatkov, da se zagotovi tajnost podatkov, ki to zahtevajo (pravica do branja, dodajanja, spreminjanja in brisanja podatkov).

Za upravljanje s podatki je seveda potreben tudi primerni sistem, ki omogoča enostavno zbiranje in hiter vnos podatkov ter zagotavlja njihovo varno hrambo. Iskanje potrebnih podatkov in njihovo preoblikovanje v koristne informacije mora biti uporabnikom prijazno in ne sme zahtevati preglobokega računalniškega predznanja. Hkrati pa se morajo želene informacije prikazovati na takšen način, da je tudi neukemu uporabniku poznan njihov pomen.

-18-

Z vidika upravljanja so podatkovne baze lahko organizirane centralno ali porazdeljeno. O centralni organizaciji govorimo, ko podatkovno bazo podpira sistem za upravljanje, ki se nahaja na istem računalniškem sistemu kot celotna podatkovna baza. Medtem ko so pri porazdeljeni podatkovni bazi podatki shranjeni na fizično ločenih računalniških sistemih, funkcionalno pa deluje kot celovita centralizirana podatkovna baza (Jeličič, 2003, 9). 3.1.3 Hramba podatkov Z naraščanjem količine podatkov se vedno pojavi vprašanje, kje in kako jih hraniti, da bodo kadar koli dostopni za vse uporabnike. Rešitev se nam glede na potrebe sistema ponuja v enem izmed treh standardnih načinov hrambe podatkov: centraliziran pristop – vsi podatki podatkovne baze so shranjeni na centralnem

strežniku. Ta osnovni pristop hrambe podatkov je bil včasih, zaradi omejitev računalniške opreme in stroškov edini poznani način, a dandanes je primeren le še za manjše podatkovne baze, kjer se uporabniki nahajajo na istem omrežnem segmentu, ali pa je segment s strežnikom dosegljiv prek hitrih komunikacijskih povezav. Centraliziran sistem je sicer najenostavnejši za upravljanje,saj ne potrebuje sistema za sinhronizacijo podatkov, vendar so ob izpadu sistema ali omrežnih povezav vsi podatki nedosegljivi. Edino podvajanje podatkov lahko dosežemo z izdelavo varnostnih kopij, ki ponavadi niso neposredno in hitro dostopne uporabnikom baze. Dostop do centralne lokacije podatkov je za oddaljene uporabnike počasnejši kot za tiste, ki se nahajajo na lokalnem omrežnem segmentu ali so z njim povezani s hitrimi komunikacijskimi povezavami (Jeličič, 2003, 11).

repliciran pristop – je pravzaprav proces kopiranja in vzdrževanja podatkovnih

objektov, kot so zapisi in tabele, med podatkovnimi bazami, ki sestavljajo porazdeljen sistem. Razloga za uporabo replikacije podatkov med strežniki sta večja dostopnost podatkovnih baz (če izpade en ali več strežnikov) in hitrejši dostop do podatkov (več strežnikov lahko opravi več transakcij na časovno enoto). Replicirane podatkovne baze so ponavadi razdeljene na lokacijsko neodvisne računalniške sisteme (Martin, 1981, 245-251).

razdeljen pristop – združuje prednosti centralno lociranih podatkovnih baz in

repliciranih podatkovnih baz. Razdelitev podatkov zmanjšuje stroške hranjenja podatkov, ker lahko vedno hranimo samo eno kopijo podatkov in ker jih lahko shranimo na nosilcih z bistveno manjšo zmogljivostjo, kot če bi jih hranili centralno (Inmon, 1981, 95-101).

Pri vseh navedenih pristopih pa gre za kompromise med naslednjimi spremenljivkami (Bray, 1983): cena pomnilniškega prostora,

velikost pomnilniškega prostora na posameznem sistemu,

-19-

stroški komunikacijskih povezav, hitrost dostopa do podatkov, in

zanesljivost dostopa do podatkov.

Optimalna rešitev hrambe podatkov se kot vedno skriva v kombinirani uporabi različnih pristopov, saj lahko le tako zagotovimo, da bo dana rešitev upoštevala dejansko stanje in zahteve, ki jih postavljajo uporabniki v posameznem podjetju. 3.1.4 Velikost podatkovne baze Velikost baze podatkov dejansko omejuje le razpoložljivi prostorom na strežniku. A tudi, če prostega prostora zmanjka še preostanejo določene rešitve, ki zagotovijo nadaljnjo delovanje podatkovne baze. Tako lahko ob prevelikem obsegu podatkov dodamo dodatne pomnilniške zmogljivosti oz. v primeru, da strežnik ni sposoben sprejeti novih zmogljivosti ali pa je cena posodobitve previsoka, lahko še vedno v sistem dodamo nov strežnik. Sistema za upravljaje s podatkovno bazo se ustrezno povežeta z globalnim sistemom za upravljanje in del podatkov, ki se nahajajo na obstoječem strežniku, prerazporedimo na novega. Porazdelitev podatkov po strežnikih lahko opravimo glede na ključ ali pa pri tem upoštevamo lastnosti podatkov. Prednosti porazdeljenih podatkovnih baz glede na ključ so (Inmon, 1981, 97-99): če pride do napake na eni od porazdeljenih podatkovnih baz, lahko glede na ključ

preprosto ugotovimo, kateri drugi podatki so še vedno dosegljivi, in upravlja se le s posameznimi podatkovnimi bazami.

Medtem, ko so slabe strani porazdeljenih podatkovnih baz glede na ključ: sinhronizacija dostopa do podatkovnih baz postane zelo zahtevna,

odločitev, kje razdeliti podatke, da bodo posamezne porazdeljene podatkovne baze

enakomerno obremenjene, ponavadi ni enostavna, vsaka posamezna podatkovna baza dodatno s svojim sistemom za upravljanje in

definicijami tabel zaseda prostor, in nevarnost, da se vsaka porazdeljena podatkovna baza, če je porazdelitev glede na

glavni ključ vezana na določeno kategorijo (lokacija, oddelek, področje ...), začne razvijati v svoji smeri glede na druge porazdeljene podatkovne baze.

-20-

Pri porazdelitvi podatkov glede na lastnosti podatke s podobnimi lastnostmi hranimo v skupni podatkovni bazi. Pri tem je lastnost podatkov lahko lokacija njihovega nastanka, ciljna skupina uporabnikov, skupina produktov itd. Ker so lastnosti včasih skupne tudi dvema ali več lokacijam, se podatki lahko znajdejo v več podatkovnih bazah hkrati (Jeličič, 2003, 15). Prednosti porazdelitve podatkov glede na lastnosti (Inmon, 1981, 99-101): upravlja se le s posameznimi podatkovnimi bazami, in

laže se zagotovi, da so podatki fizično bliže porabnikom, ki jih pogosto uporabljajo.

Medtem, ko so slabosti porazdelitve podatkov glede na lastnosti: sinhronizacija dostopa do podatkovnih baz postane zelo kompleksna,

porazdeljevanje podatkov je zahtevnejše, in

redundanca podatkov je večja v primerjavi s porazdelitvijo glede na ključ.

Možnost za razdelitev podatkov je tudi lokacija njihovega nastanka, pri tem pa se v bazah hranijo le lokalno ustvarjeni podatki. Prednost te razdelitve se kaže v dejstvu, da ljudje, skupine ali oddelki, ki posamezne podatke vnesejo oz. ustvarijo, tudi najpogosteje koristijo, čeprav so le-ti dostopni celotni organizaciji. S tem se pravzaprav bistveno skrajša dostopni čas, saj so študije pokazale, da velika večina (90%) vseh lokalnih dostopov do podatkov nastane glede na lokacijo nastanka (Bell, 1992, 2). 3.2 Microsoft ACCESS Kot smo že omenili je Access najpogosteje uporabljen pripomoček za upravljanje s podatkovnimi bazami, kar verjetno izhaja iz njegove razširjenost, saj je sestavni del paketa Microsoft Office. Access temelji na principih relacijskih podatkovnih baz in tako omogoča (Bobek, Strenard, 2004, 44-46): zbiranje in hranjenje podatkov v tabelah,

iskanje shranjenih podatkov s pomočjo poizvedb po želenih kriterijih,

uporabo zaslonskih oken in obrazcev, in

pripravo poročil.

-21-

Ker pa lahko poenostavljeno tudi trdimo, da je podatkovna baza le zbirka povezanih podatkov, je torej sistem za upravljanje namenjen le (Roman, 2002, 3): dodajanju, brisanju in osveževanju podatkov, ter

omogočanju njihovega prikaza na ekranu ali papirju.

Seveda Access svojim uporabnikom ponuja več kot to, saj vključuje tudi napredna orodja, ki mu omogočajo upravljanje z bolj zahtevnimi podatkovni bazami in celo projekti. Tako imamo v programu na voljo t.i. predmete, nekakšne sestavne dele podatkovnih baz, ki jih potrebujemo pri upravljanju, saj poenostavijo delo s podatki (Robinson, Simpson, 2001, 13-15): tabela – so osnovne strukture v Accessovih podatkovnih bazah, saj se v njih

shranjujejo vsi podatki, s katerimi želimo upravljati. poizvedba – je orodje za iskanje odgovorov ali bolje rečeno postavljanje vprašanj

povezanih s podatki v povezanih tabelah. obrazec – omogočajo vnos podatkov na uporabniško prijazen način s pomočjo vnosnih

polj in drugih elementov. poročilo – je namenjeno tiskanju ali pregledovanju podatkov v primernem in

uporabnem formatu. stran – s polnim imenom strani za dostop do podatkov so HTML datoteke, ki

omogočajo predstavitev podatkov na internetu. Tako se v nasprotju s preostalimi predmeti v Accessu strani za dostop do podatkov shranjujejo v lastnih *.htm datotekah in niso del Accessov podatkovnih baz ali projektov.

makro – je zaporedje navodil, ki avtomatizira določena pogosteje izvedena opravila. Za

uporabo marko-ja ni potrebno znanje o programskih jezikih, saj uporaba tega priročnega orodja ne zahteva niti besede programske kode.

modul – ker temelji na uporabi programskega jezika Visual Basic predstavlja

naprednejši in predvsem popolnejši način avtomatizacije aplikacije, a zato zahteva določeno predznanje iz programiranja.

Za upravljanje s podatki shranjenimi v tabelah, ki se nahajajo v podatkovni bazi SQL Server se v Accessu uporabljajo projekti. Te t.i. zbirke predmetov baz podatkov v svojih datotekah ne združujejo tabel in poizvedb, kot npr. Accessove podatkovne baze, temveč le obrazce, poročila, strani, makro-je in module. S projektom lahko nadalje uporabljamo tudi poglede, shranjene procedure in bazne diagrame, ki so del podatkovne baze SQL Server (Robinson, Simpson, 2001, 15).

-22-

3.2.1 SQL in Visual Basic v Accessu Čeprav je SQL8 (angl. Structured Query Language) na začetku veljal »le« za povpraševalni jezik, je sedaj najbolj razširjen in uporabljen jezik poizvedb v podatkovnih bazah. Pravzaprav bi lahko trdili, da je celo več kot navaden jezik poizvedb, saj ga lahko definiramo tudi kot celoten jezik sistema za upravljanje s podatkovno bazo. Namreč ne poseduje samo sposobnosti manipulacije z elementi podatkovne baze, ampak tudi zmožnost njihovega kreiranja. SQL združuje naslednje elemente (Roman, 2002, 81): jezik za opredelitev podatkov (angl. data defintion language), ki omogoča ustvarjanje

predmetov podatkovne baze, kot so tabele. jezik za manipulacijo podatkov (angl. data manipulation language), ki dopušča

manipulacijo predmetov podatkovne baze. jezik za kontrolo podatkov (angl. data control language), ki opredeljuje notranjo

varnost podatkovne baze. Visual Basic je predmetno orientirano programsko okolje, kar pomeni, da so na posamezen predmet podatkovne baze vezane določene procedure in podatki, ki poenostavljajo njegovo upravljanje. Nekateri predmeti so razen v kodi (beri: programskem jeziku) predstavljeni tudi slikovno, tak primer so obrazci. Programiranje v jeziku Visual Basic zahteva od uporabnika določeno predznanje, a je hkrati poenostavljeno, do te mere, da se, cel koncept pisanje kode, z malo truda hitro dojame. Programski jezik Visual Basic seveda ni smiselno uporabljati za vsa opravila, ki jih želimo v Accessu avtomatizirati, saj so na voljo veliko preprostejši makro-ji. Uporaba je smotrna predvsem v primeru (Robinson, Simpson, 2001, 822-823): če želimo poenostaviti vzdrževanje, saj so Visual Basic procedure del obrazcev in

poročil, ki jih vključujejo, če potrebujemo funkcijo, ki v Accessu ni zastopana, saj lahko s pomočjo kode

napišemo lastno, če želimo uporabljati lastna opozorilna sporočila ali neopazno popraviti napako,

če želimo delati samo s posameznim zapisom, in

če želimo uporabljati spremenljivke, kar omogoča le programiranje.

8 SQL je razvilo podjetje IBM iz San Jose, California. Trenutna verzija SQL se imenuje SQL-92, njenih standardov pa Microsoft Access ni prevzel v celoti in ji je celo dodal nekaj lastnih potez (Roman, 2002, 81).

-23-

3.3 Metode načrtovanja in razvijanja informacijskih sistemov Razvoj ustreznega informacijskega sistema je ne glede na raven kompleksnosti končnega izdelka, ali gre pri tem za razvoj večnamenskega programskega orodja ali le enostavne baze podatkov, zahtevno in velikokrat tudi dolgotrajno opravilo. Potrebna namreč niso le znanja s področja informatike oz. programiranja, temveč tudi določena raven interdisciplinarnosti, saj je končni izdelek v večini primerov namenjen uporabnikom z drugih področij, kot je npr. ekonomija. Splošen model načrtovanja in razvoja informacijskih sistemov sestavljajo štiri osnovne faze, ki pa hkrati predstavljajo tudi življenjski krog sistema (Gradišar, Resinovič, 2001, 423): začetek,

razvoj,

uvajanje,

izvajanje in vzdrževanje.

Seveda pa so navedene faze sestavni del v nadaljevanju obravnavanih metod razvoja informacijskih sistemov. Teorija nas tako uči, da se v praksi uporabljajo naslednje metode: življenjski cikel sistema,

tradicionalni pristop,

metoda prototipa,

razvoj informacijskih sistemov s strani končnih uporabnikov in

uporaba programskih paketov.

V praksi se navedene metode velikokrat med seboj prepletajo in dopolnjuje. Tako tudi pri razvoju računalniške rešitve za upravljanje s tveganjem ni bila uporabljena le ena metoda, ampak smo se poslužili tako tradicionalnega pristopa, saj je bila aplikacija narejena na osnovi uporabnikovih potreb in želj, kakor tudi metode življenjskega cikla, kar se kaže predvsem po doslednem sledenju osnovnim fazam te metode. 3.3.1 Življenjski cikel sistema Metoda življenjskega cikla sistema poteka fazno in ni omejena le na razvoj informacijskih sistemov. Osnovne štiri faze so (Gradišar, Resinovič, 2001, 423-429):

-24-

začetek – obsega proces definicije zahtev, zbiranja sodelujočih itd. Pri tem se hkrati odvijajo še naslednje podfaze:

študij izvedljivosti – tehta ideje s stališča uporabnika in na osnovi izdelane

študije se realizacija ideje zavrne ali sprejme;

načrtovanje projekta – zajema določitev trajanja projekta, izbiro sodelujočih pri projektu, izbiro strojne ter programske opreme in seveda razdelitev projekta na podprojekte;

razvoj – izvede se transformacija zahtev v rešitev. Vsebuje pa tudi te podfaze:

podrobna analiza zahtev – obsega natančno analizo funkcij bodočega sistema;

zasnova notranje zgradbe sistema – predstavlja realizacijo zahtev iz prejšnje

točke s pomočjo računalnika;

nabava in namestitev strojne opreme – ta podfaza je aktualna samo v primeru, če sistem ne bo uporabljal obstoječe opreme;

programiranje – je izdelava računalniških programov, ki zbirajo podatke,

izvajajo izračune in oblikujejo poročila, tako da so izpolnjene zahteve uporabnikov. Izvaja se v treh fazah:

1. faza programiranja – zajema oblikovanje programske kode ali kodiranje;

2. faza testiranja programa – avtor programa preveri, če je program

sintaktično pravilen;

3. faza dokumentiranja programa – rezultat te faze je programska dokumentacija, ki je posvečena povečanju razumevanja programa;

testiranje sistema – preveri delovanje sistema kot celote;

dokumentiranje – pripravi dokumentacijo celotnega sistema, katero sestavljajo dokumenti, ki so rezultat vseh predhodnih faz, dodatno pa je potrebno izdelati še dokumentacijo za uporabnike;

uvajanje zajema naslednje podfaze:

načrtovanje uvajanja – na osnovi delujočega sistema in izdelane

dokumentacije, kot tudi načrta prehoda iz starega na nov sistem in testiranja ustreznosti ter sprejemljivosti novega sistema, se pripravi načrt urjenja uporabnikov;

-25-

urjenje uporabnikov;

prehod na nov sistem, in sicer:

2. vzporedno delovanje starega in novega sistema v času uvajanja; 3. neposreden prehod iz starega na nov sistem;

4. postopni prehod na nov sistem;

5. pilotno uvajanje;

testiranje ustreznosti – ugotavljanje, ali sistem pri praktičnem delu izpolnjuje pričakovanja, pri tem kot uporabniki nastopajo izvajalci;

spremljanje delovanja sistema po uvedbi, katerega namen je ugotavljanje

stroškov in koristi, ki jih prinaša delovanje novega sistema in primerjanje teh z načrtovanimi;

izvajanje in vzdrževanje, ki sestoji iz:

podpore tekočemu delu,

vzdrževanja.

Čeprav metoda življenjskega cikla ni brez pomanjkljivosti, se v praksi kljub temu uporablja najpogosteje in tako predstavlja nekakšno standardno metodo načrtovanja in razvoja informacijskih sistemov. 3.3.2 Tradicionalen pristop9 Pri razvoju računalniške rešitve s pomočjo tradicionalnega pristopa informatik ne sledi nobenemu formalnemu postopku, ampak rešitev izdela na osnovi uporabnikovih potreb in želja. Ponavadi pri tem izpolni le del teh želja, vendar pa je dana rešitev še vedno boljša od tistega, kar je podjetje v ta namen uporabljalo pred tem. Dokumentacije včasih sploh ni ali pa je nepopolna in se pogosto izdela šele potem, ko je razvoj sistema že zaključen. Za dokumentiranje se uporabljajo besedni opisi, diagrami poteka, oblike ekranskih slik in izhodnih poročil, strukture zapisov datotek ipd.

9 Prirejeno po Gradišar, Resinovič (2001, 430).

-26-

3.3.3 Metoda prototipa Pri tej metodi že na samem začetku postavimo delujoči vzorec rešitve, t.i. prototip. Postopoma nato na podlagi zahtev in pričakovanj sodelujočih sledi dograjevanje in izpopolnjevanje, ki v končni fazi privede do sprejemljive rešitve. Osnovne lastnosti metode so (Gradišar, Resinovič, 2001, 430):

evolucijski in hevristični pristop,

alternativa drugim metodam,

temelji na jezikih 4. generacije.

Prednosti te metode so (Gradišar, Resinovič, 2001, 430-431): možnost preverjanja idej brez večjih stroškov,

nizki razvojni stroški,

hiter razvoj začasne delujoče rešitve,

učinkovita delitev dela med uporabniki in razvijalci,

skrajšan čas razvoja,

učinkovita uporaba človeških in strojnih resursov.

3.3.4 Razvoj informacijskih sistemov s strani končnih uporabnikov10 Avtor rešitev je uporabnik sam, zato je bolj prizanesljiv do njihovih pomanjkljivosti, saj jih je razvil sam in jih tudi samostojno vzdržuje. Pogoj za tak pristop je ustrezna osveščenost uporabnikov in določen nivo znanja s področja informatike, zmogljivejša računalniška oprema ter enostavna in do uporabnika prijazna programska orodja, kot so preglednice in jeziki četrte generacije. Ker uporabniki razvijajo rešitve s svojega strokovnega področja, se na ta način lahko izognejo intenzivnim komunikacijam in s tem povezanimi nesporazumi z razvijalci, predvsem v fazi opredelitev zahtev.

10 Povzeto po Gradišar, Resinovič (2001, 435).

-27-

3.3.5 Uporaba programskih paketov11 Pri programskih paketih gre za razvoj sistema, ki ga lahko uporablja veliko število organizacij, kar izhaja iz preprostega dejstva, da si je v posameznih podjetjih veliko delovnih nalog podobnih. Zato lahko podjetja uporabljajo podobne informacijske sisteme, ki so do določene mere standardizirani, omogočajo pa majhne spremembe sestave programa. Tak sistem ima običajno mnogo modulov in je namenjen končnim uporabnikom, zato se imenuje uporabniški programski paket. Prednost nakupa paketa je v tem, da je narejen bolje, kot bi ga naredili uporabniki sami. Izdelali so ga specialisti, ki imajo izkušnje iz mnogih organizacij. Paket je tudi bolje dokumentiran in vzdrževan. Osnovna pomanjkljivost pa je v tem, da običajno ne pokrivajo prav vseh zahtev v konkretni organizaciji.

11 Povzeto po Gradišar, Resinovič (2001, 436).

-28-

4 RAČUNALNIŠKA REŠITEV ZA UPRAVLJANJEM S TVEGANJI 4.1 Razvoj sistema za upravljanje baze podatkov za upravljanje s tveganji12 Vzpostavitev enovite aplikacije za podporo upravljanja s tveganji portfelja podjetij, je v prvi vrsti zahtevalo prenos obstoječih podatkov, ki so bili razkrojeni po raznovrstnih datotekah, v zamišljeno relacijsko podatkovno bazo. Oblikovanje podatkovne baze je sledilo predpostavkam metode življenjskega cilja13, ki je definirana v štirih fazah. V nadaljevanju prikazana aplikacija14 se trenutno nahaja na koncu druge faze, torej testiranja sistema. V prihodnje bo služila kot podpora za upravljanje s tveganji in zajetim portfeljem. 4.1.1 Začetek projekta Po dogovoru med oddelkom za upravljanje s tveganji (Risk management) in oddelkom za informacijsko tehnologijo (IT) se je za izvajalca, projekta vzpostavitve podatkovne baze za potrebe upravljanja s portflejom, določilo zunanjo osebo. Po delnem definiranju zahtev želene aplikacije, se je nato na podlagi razpisa na Študentskem servisu Maribor pričela izbira primernega kandidata. Izbira je bila izvedena na podlagi razgovora s kandidati, ki so izpolnjevali pogoje o zahtevanih dodatnih znanjih. Določili so se tudi roki za izvedo projekta, že pred tem pa je bil kot osnovno orodje za vzpostavitev baze podatkov in sistema za upravljanje izbran Microsoftov program Access, za katerega ima Raifeisen Krekova banka tudi vse potrebne licence. 4.1.2 Razvoj podatkovne baze in sistema za upravljanje Čeprav je na začetku rešitev sledila vnaprej določenim zahtevam uporabnikov, v našem primeru je to oddelek za upravljanje s tveganjem, se je kar hitro izkazalo, da togi pristop definiranih zahtev ne bo prinesel primerne rešitve. Tako se je po definiranih zahtevah v bazo prenesla le peščica posameznih podatkov, medtem ko se je za večino datotek, predvsem zaradi neustrezne datotečne oblike ali nepolne vsebine, moral poiskati nov način. Iz tega razloga se je za izdelavo samega sistema za upravljanje s podatkovno bazo uveljavil tradicionalen pristop, pri katerem uporabnik ne sledi formalnim postopkom, ampak rešitev izdela na osnovi uporabnikovih potreb15.

Razvoj aplikacije nadalje poteka v dveh fazah, pri čemer prva faza zahteva, da se v bazo prenesejo podatki iz registra banke, bančnega poročila RAZ, podatki o Asset Class podjetij, podatki o limitih podjetij in bonitete podjetij v portfelju.

12 Prirejeno po dokumentaciji oddelka za upravljanje s tveganjem Raiffeisen Krekove banke. 13 Glej tudi podpoglavje 3.3.1 Življenjski cikel sistema. 14 Glej podpoglavji 4.2 Obrazložitev in opis podatkovnih povezav in 4.3 Podrobna predstavitev in obrazložitev podatkov zajetih na vnosnih formah Računalniška rešitev za upravljanje s tveganji. 15 Glej tudi podpoglavje 3.3.2 Tradicionalen pristop.

-29-

V drugi fazi pa se v bazo prenesejo še nekateri finančni kazalniki in drugi podatki iz bilanc ter podatki o slabih kreditih (Bad loans) in podatki s tako imenovane »watch list-e«. V tem trenutku se aplikacija nahaja v podfazi testiranja, ki od bodočih uporabnikov zahteva, da opredelijo pomanjkljivosti obstoječe aplikacije. Podfaza dokumentiranja16 pa je že delno zaključena, saj je bila pripravljena vsa dokumentacija za uporabnike, vključno z uporabniškimi navodili aplikacije17. 4.2 Obrazložitev in opis podatkovnih povezav Vse obstoječe povezave temeljijo na tabeli Corporate Register (centralni objekt na Sliki 1), ki predstavlja temelj za vzpostavitev te relacijske podatkovne baze. Podatkovna polja vključena v omenjeno tabelo so večinoma prevzeta iz centralnega registra Raiffeisen Krekove banke in prilagojena tako, da ustrezajo zahtevam podatkovne baze za podporo Portfolio managementa. Kot je razvidno iz Slike 1, je večina relacij vezana na ID stranke, ki v bazi predstavlja primarni ključ in je osnovni povezovalni element. SLIKA 1: POVEZAVE MED TABELAMI V PODATKOVNI BAZI RAČUNALNIŠKA REŠITEV ZA UPRAVLJANJE S TVEGANJEM; 16 Glej podpoglavji 4.2 Obrazložitev in opis podatkovnih povezav in 4.3 Podrobna predstavitev in obrazložitev podatkov zajetih na vnosnih formah Računalniška rešitev za upravljanje s tveganji. 17 Glej Prilogo 1.

-30-

ID stranke je s strani banke generirana koda za razpoznavo posameznih komitentov banke. Ta podatek je unikaten in se v nobenem primeru v registru ne podvaja, tako da predstavlja idealen primarni ključ. Na ID stranke so tako neposredno vezane sledeče tabele, ki pa so hkrati tudi vnosne forme: Asset Class – omogoča klasifikacijo organizacije in njeno razporeditev v naprej

določene razrede. Limit – omogoča vodenje limitov za podjetja v portfelju.

Ratings – omogoča spremljanje bonitet podjetij v portfelju.

Podjetja Skupina – namenjena pregledu skupin podjetij, določitvi nadrejene in

podrejene organizacije. Watch List (v pripravi)

Posredno, torej s pomočjo drugih polj pa: GCC – povezana je s pomočjo podatka IDGCC v tabeli GCC, ki je tudi definiran kot

primarni ključ in SifraGCC v tabeli Podjetja Skupina. GCC Limit – s pomočjo IDGCC neposredno vezana na tabelo GCC.

GCC Rating – s pomočjo IDGCC neposredno vezana na tabelo GCC.

Podrejena – povezana je podatka IDStranke v tabeli Podrejena in v tabeli Podjetja

Skupina. Porejena podatki – s pomočjo IDPodrejena neposredno vezana na tabelo Podrejena.

Nadrejena – povezana je podatka IDStranke v tabeli Podrejena in v tabeli Podjetja

Skupina. Nadrejena podatki – s pomočjo IDNadrejena neposredno vezana na tabelo Nadrejena

Na drugi strani so tabele RAZ, Finančni podatki SME 1 in 218 vezani s pomočjo matične številke, saj se le-te tabele polnijo s pomočjo že obstoječih eksternih virov, v tem primeru so to excelove tabele. Pri tem matična številka zaradi nedostopnosti drugih podatkov (ID stranke) predstavlja edino relevantno stično točko, ki omogoča povezavo podatkov. 18 Finančni podatki SME 1 in 2 se zaradi določenih sprememb ne bodo prenašali v podatkovno bazo, zato v nadaljevanju niso več omenjeni.

-31-

4.3 Podrobna predstavitev in obrazložitev podatkov zajetih na vnosnih formah Računalniške rešitve za upravljanje s tveganji

Za natančen pregled in boljše razumevanje podatkovne baze in predvsem sistema za upravljanje Računalniške rešitve za upravljanje s tveganjem, smo se odločili, da predstavimo vnosne forme na katerih temelji delovanje baze podatkov. Prav tako pa bomo pojasnili prenos podatkov iz zunanjih virov, pri tem imamo v mislih dnevno ažuriranje Corporate Registra, ki tvori temelj podatkovne baze in podatkov iz bančnega poročila RAZ, ki se ustvari za vsako četrtletje. 4.3.1 Startup Startup je forma, ki se, kot namiguje že ime, prikaže ob zagonu podatkovne baze. Uporabniku nato s pritiskom na posamezen gumb omogoči izbiro funkcij baze (forma na Sliki 2 ne vsebuje vseh predvidenih elementov). SLIKA 2: VNOSNA FORMA STARTUP; V tem trenutku ima uporabnik na voljo le dva gumba, ki mu omogočata vstopiti v formi Corporate Register in Vnos podatkov. Tretji iz Slike 2 razviden ukazni gumb Prenos podatkov je namreč še neaktiven. Iz omenjenih form lahko uporabnik nato izhaja v podrejene vnosne forme, ki bodo opisane v nadaljevanju.

-32-

4.3.2 Komitenti Ta vnosna forma omogoča vnos podatkov v polja GCC, Nadrejeno podjetje in Podrejeno podjetje ter v polja Nadrejeno in Podrejeno. Hkrati pa imamo možnost ogleda relevantnih informacij o komitentu, ki so prevzete iz registra banke. Namenjena je predvsem hitremu pregledu komitenta, hkrati pa tvori osnovo za delo z bazo podatkov. Sestavljena je iz podforme Coporate Register. SLIKA 3: VNOSNA FORMA KOMITENTI; Opis vnosnih polj v formi in vključenih podformah (Slika 3): Vnosna forma Komitenti:

Naziv – vpis imena komitenta omogoča izbiro iz vključenega seznama v bazi

zajetih strank. Variacije na ime se med pisanjem samodejno izpisujejo, dokler ne pridemo do želenega naziva in pritisnemo tipke za naprej oz. preskočimo na naslednjo polje. Z določitvijo imena komitenta določimo tudi podatke v poljih vključeni podformi Corporate Register. Polje prikaže kratek naziv organizacije.

Vnosna podforma Corporate Register:

ID stranke – je interni bančni ključ vsakega komitenta prevzet iz registra. Ta

podatek se sicer ne vnaša, ampak je osnova za primarni ključ baze.

-33-

Identifikacijska št. – polje prikazuje identifikacijsko številka za DDV.

Matična št. – polje prikazuje matična številko komitenta.

Naslov – sedež komitenta.

Kraj – podatek na ekranu je sestavljen iz dveh vnosnih polj. Pri tem prvi podatek prikazuje poštno številko, drugi pa kraj, kjer ima podjetje sedež.

Država – prikazuje državo kjer ima podjetje sedež.

Dejavnost – podatek je sestavljen iz dveh polj, in sicer iz šifre dejavnosti in

naziva dejavnosti podjetja.

Velikost – prikaz velikosti podjetja po splošno veljavni klasifikaciji na majhno, srednje in veliko podjetje.

Velikost po RZB – prikaz velikosti podjetja po definiciji Raiffeisen banke.

Status – praviloma je status podjetja aktiven, kar pomeni, da podjetje še posluje

z banko.

Skrbnik – šifra in naziv skrbnika podjetja.

Porabnik proračuna – prikaz podatka se izvede z črkama D (da) in N (ne).

Odvisna pravna oseba – prikaz podatka se izvede z črkama D (da) in N (ne).

Delničar – prikaz podatka se izvede z črkama D (da) in N (ne).

Šifra enote – prikaz šifre enote v kateri je podjetje komitent.

NadReg – prikaz ID stranke nadrejenega podjetja, kot je zavedeno v registru banke.

Vnosna podforma Nadrejeno Podrejno podjetje – vnos podatka Da ali Ne v

polji Nadrejeno in Podrejeno definira podjetje, kot le takšno, kar omogoča, da se pojavi v poizvedbi, ki je temelj za vnosni formi Nadrejeno podjetje in Podrejeno podjetje.

Vnosna podforma Podjetja Skupine:

GCC – omogoča vnos podatkov o skupini, na podlagi kombinacije vnosnih polj

in izbirnih gumbov, ki je sestavljena iz check box (označimo s kljukico), dveh polji in gumba »Odpri formo GCC«.

-34-

Prvo polje predstavlja »šifro GCC«, ki se skupini dodeli v vnosni formi »GCC«, medtem ko lahko v drugem polju razberemo naziv za GCC, ki pa ga je moč, v kolikor je že vnesen v bazo, izbrati tudi iz seznama.

Nadrejeno podjetje – omogoča vnos podatkov o skupini, na podlagi

kombinacije vnosnih polj in izbirnih gumbov, ki je sestavljena iz check box (označimo s kljukico), dveh poljih in gumba »Odpri formo Nadrejena«. Prvo polje predstavlja »šifro Nadrejenega podjetja«, ki se podjetju dodeli v vnosni formi »Nadrejena«, medtem ko lahko v drugem polju razberemo naziv »Nadrejenega podjetja«, ki pa ga je moč, v kolikor je že vnesen v bazo, izbrati tudi iz seznama.

Podrejeno podjetje – omogoča vnos podatkov o skupini, na podlagi

kombinacije vnosnih polj in izbirnih gumbov, ki je sestavljena iz check box (označimo s kljukico), dveh poljih in gumba »Odpri formo Podrejena«. Prvo polje predstavlja »šifro Podrejenega podjetja«, ki se podjetju dodeli v vnosni formi »Podrejena«, medtem ko lahko v drugem polju razberemo naziv »Podrejenega podjetja«, ki pa ga je moč, v kolikor je že vnesen v bazo, izbrati tudi iz seznama.

4.3.3 GCC Forma omogoča vpis skupine s pripadajočimi podatki, torej Limit in Rating celotne skupine. Podatek o skupini pri vnosu ni neposredno vezan na podjetje v registru, ampak se s pomočjo polja GCC v vnosni podformi Podjetja Skupine (ta je vključena podformo Corporate Register), določi kot tak. Opis vnosnih polj v formi in vključenih podformah (Slika 4): Vnosna forma GCC:

ID GCC – identifikacijska številka se določi ročno ob vpisu posamezne

skupine. Ta podatek je primarni ključ in ne dovoljuje podvajanja. ID GCC je sestavljena iz črke G (ta se izpiše samostojno) in dela imena. V primeru, da skupina že ostaja se podatek izpiše samodejno.

Naziv – omogoča vnos imena skupine. V primeru, da je skupina že vnesena pa

se podatki v polju izpišejo samodejno. Vnosna podforma GCC Limit:

ID GCC – je povezovalni element, med nadrejeno formo GCC in podrejeno

formo GCC Limit. Ta podatek se ne vnaša, saj se samodejno prenese iz forme GCC.

Datum vnosa – vnese se datum vnosa limita, ki omogoča vodenje zgodovine.

-35-

Limit skupine v Mio – vrednost limita celotne skupine.

Valuta – valuta v kateri je izražen limit.

SLIKA 4: VNOSNA FORMA GCC; Vnosna podforma GCC Rating:

ID GCC – je povezovalni element, med nadrejeno formo GCC in podrejeno

formo GCC Rating. Ta podatek se ne vnaša, saj se samodejno prenese iz forme GCC.

Bilančno leto – vnese se bilančno leto na katerem temeljijo preostali podatki.

Datum vnosa – vnese se datum vnosa ratinga, ki omogoča vodenje zgodovine.

Client Rating – na podlagi Client in Collateral Ratinga se opredeli skupna

boniteta podjetja (Overall Rating), ki izhaja iz posebne matrike. Z vpisom tega ratinga se lahko enostavno iz vključenega seznama (temelji na tabeli »Matrika«) izbereta preostala ratinga.

Collateral Rating – podatek se ne vnaša.

-36-

Overall Rating – podatek se ne vnaša.

4.3.4 Nadrejeno podjetje Forma omogoča vtis Nadrejenega podjetja oz., če je to podjetje komitent banke, tudi njegovo izbiro iz seznama, v tem primeru se samodejno izpolnijo tudi vsa preostala polja povezana s podjetjem, izjema je le podforma s podatki o Bilančnem letu, Deleže lastništva v % in Konsolidacija. Podatek o nadrejenem podjetju pri vnosu ni neposredno vezan na podjetje v registru, ampak se s pomočjo polja Nadrejeno podjetje v vnosni podformi Podjetja Skupine (ta je vključena podformo Corporate Register) določi kot tak. SLIKA 5: VNOSNA FORMA NADREJENO PODJETJE; Opis vnosnih polj v formi in vključenih podformah (Slika 5): Vnosna forma Nadrejeno podjetje:

ID stranke – je primarni ključ vsakega komitenta v bazi podatkov prevzet iz

registra banke. Podatek se nanaša na komitenta, ki ima nadrejeno podjetje.

-37-

Naziv nadrejenega podjetja – omogoča vnos imena nadrejenega podjetja ali pa izbiro imena s seznama, če je podjetje komitent banke. V primeru, da je podjetje že določeno kot nadrejeno, se preostali podatki v formi izpišejo samostojno.

Matična št. – mišljena je matična številka podjetja. Podatek se vnaša le v

primeru, da nadrejeno podjetje ni komitent banke.

Identifikacijska št. – mišljena je identifikacijska številka za DDV podjetja. Podatek se vnaša le v primeru, da nadrejeno podjetje ni komitent banke.

ID nadrejenega podjetja – podatek dodeli podjetju primarni ključ, ki

organizacijo definira kot nadrejeno podjetje. Sestavljen je iz črke N in matične številke (vnos obvezen). V primeru, da je podjetje komitent je podatek sestavljen iz črke N in ID stranke (samodejen vnos).

ID stranke nadrejeno podjetje - podatek se samodejno prenese iz registra, tako

da ima to polje vrednost le, če je nadrejeno podjetje hkrati tudi komitent banke. Podatek je originalen ID stranke, ki ga določi banka.

Šifra dejavnost – podatek se vnaša v primeru, da nadrejeno podjetje ni komitent

banke.

Velikost – podatek se vnaša v primeru, da nadrejeno podjetje ni komitent banke.

Velikost po RZB – podatek se vnaša v primeru, da nadrejeno podjetje ni komitent banke.

Porabnik proračuna – podatek se vnaša v primeru, da nadrejeno podjetje ni

komitent banke.

Odvisna pravna oseba – podatek se vnaša v primeru, da nadrejeno podjetje ni komitent banke.

Vnosna podforma Nadrejena podatki:

ID nadrejenega podjetja – vezni podatek.

Bilančno leto – vnese se bilančno leto na katerem temeljijo preostali podatki,

tako se omogoči vodenje zgodovine in primerjava podatkov v posameznem obdobju.

Delež lastništva v % - podatek se veže na delež lastništva, ki ga ima podjetje v

podrejeni organizaciji.

Konsolidacija

-38-

4.3.5 Podrejeno podjetje Forma omogoča vtis Podrejenega podjetja oz., če je to podjetje komitent banke, tudi njegovo izbiro iz seznama, v tem primeru se samodejno izpolnijo tudi vsa preostala polja povezana s podjetjem, izjema je le podforma s podatki o Bilančnem letu, Deleže lastništva v % in Konsolidacija. Podatek o nadrejenem podjetju pri vnosu ni neposredno vezan na podjetje v registru, ampak se s pomočjo polja Podrejeno podjetje v vnosni podformi Podjetja Skupine (ta je vključena podformo Corporate Register) določi kot tak. SLIKA 6: VNOSNA FORMA PODREJENO PODJETJE; Opis vnosnih polj v formi in vključenih podformah (Slika 6): Vnosna forma Podrejeno podjetje:

ID stranke – je primarni ključ vsakega komitenta v bazi podatkov prevzet iz

registra banke. Podatek se nanaša na komitenta, ki ima podrejeno podjetje.

-39-

Naziv podrejenega podjetja – omogoča vnos imena podrejenega podjetja ali pa izbiro imena s seznama, če je podjetje komitent banke. V primeru, da je podjetje že določeno kot nadrejeno se preostali podatki v formi izpišejo samostojno.

Matična št. – mišljena je matična številka podjetja. Podatek se vnaša le v

primeru, da podrejeno podjetje ni komitent banke.

Identifikacijska št. – mišljena je identifikacijska številka za DDV podjetja. Podatek se vnaša le v primeru, da podrejeno podjetje ni komitent banke.

ID podrejenega podjetja – podatek dodeli podjetju primarni ključ, ki

organizacijo definira kot podrejeno podjetje. Sestavljen je iz črke P in matične številke (vnos obvezen). V primeru, da je podjetje komitent je podatek sestavljen iz črke P in ID stranke (samodejen vnos).

ID stranke podrejeno podjetje - podatek se samodejno prenese iz registra, tako

da ima to polje vrednost le, če je nadrejeno podjetje hkrati tudi komitent banke. Podatek je originalen ID stranke, ki ga določi banka.

Šifra dejavnost – podatek se vnaša v primeru, da podrejeno podjetje ni komitent

banke.

Velikost – podatek se vnaša v primeru, da podrejeno podjetje ni komitent banke.

Velikost po RZB – podatek se vnaša v primeru, da podrejeno podjetje ni komitent banke.

Porabnik proračuna – podatek se vnaša v primeru, da podrejeno podjetje ni

komitent banke.

Odvisna pravna oseba – podatek se vnaša v primeru, da podrejeno podjetje ni komitent banke.

Vnosna podforma Podrejena podatki:

ID nadrejenega podjetja – vezni podatek.


tako se omogoči vodenje zgodovine in primerjava podatkov v posameznem obdobju.

Delež lastništva v %

Konsolidacija

-40-

4.3.6 Vnos podatkov Vnosna forma »VNOS« je namenjena vnosu podatkov povezanih z Asset Class, Limiti in Ratingi posameznega komitenta. Vnos poteka s poimensko izbiro stranke (combo box) z vključenega seznama in podforme, ki jo prikažemo s klikom na enega izmed gumbov na desni strani vnosnega ekrana. Opis vnosnih polj v formi in vključenih podformah: Vnosna forma Vnos podatkov (Slika 7):

ID stranke – je interni bančni ključ vsakega komitenta prevzet iz registra, hkrati

pa v bazi podatkov nastopa kot primarni ključ.


Naziv – vpis imena komitenta omogoča izbiro iz vključenega seznama v bazi zajetih strank. Variacije na ime se med pisanjem samodejno izpisujejo, dokler ne pridemo do želenega naziva in pritisnemo tipko za naprej oz. preskočimo na naslednjo polje. Z vpisom imena komitenta omogočimo tudi izpis podatkov v preostalih poljih forme.

SLIKA 7: VNOSNA FORMA VNOS PODATKOV;

-41-

Vnosna podforma Asset Class (Slika 8): S pomočjo te forme se vnaša Asset Class za posamezno podjetje, ki med drugim vključuje tudi »Datum vnosa podatka«, kar omogoča vodenje zgodovine (seznama s predhodnimi Asset Class), ki se izpisuje kar v prikazani formi.

ID stranke – je interni bančni ključ vsakega komitenta prevzet iz registra, hkrati pa v bazi podatkov nastopa kot primarni ključ.


Asset Class – polje je namenjeno vnosu klasifikacije.

Datum vnosa - datum vnosa podatka sicer ni vezan na določitev Asset Class, a

omogoča vodenje zgodovine. SLIKA 8: VNOSNA FORMA ASSET CLASS; Vnosna podforma Limit (Slika 9):

S pomočjo te forme se vnašajo Limiti za posamezno podjetje, ki temeljijo na »Datumu odobritve limita«, kar omogoča vodenje zgodovine (seznama s predhodnimi Limiti), ki se izpisuje kar v prikazani formi.

-42-



Datum odobritve – je najpomembnejši podatek v tej vnosni formi, saj omogoča

pregled zgodovine in s tem posledično vodenje limitov.

Limit v mio – vrednost limita je zaradi zahtev notranjih in zunanjih poročil vnesena v milijonih.

Valuta – omogoča določiti valuto v kateri je izražena vrednost limita.

Collateral v EUR – vnos zavarovanja izraženega v evrih.

Datum pregleda – vnos podatka bo v končni fazi omogočal pravočasno

obveščanje uporabnikov o podjetjih katerih limiti bodo v kratkem potekli. Datum naslednjega pregleda seveda ne more biti manjši od datuma odobritve limita.

Komentarji in drugi relevantni podatki – omogoča vpis komentarjev in drugih

podatkov povezanih s podjetjem. SLIKA 9: VNOSNA FORMA LIMIT;

-43-

Vnosna podforma Rating (Slika 10): S pomočjo te forme se vnašajo bonitete za posamezno podjetje, ki temeljijo na »Datumu vnosa«, ki ni posledično enak datumu določitve Rating-ov, a vseeno omogoča vodenje zgodovine (seznama bonitet predhodnih let), ki se izpisuje kar v prikazani formi. SLIKA 10: VNOSNA FORMA RATING;




tako se omogoči primerjava podatkov v posameznem obdobju.

Datum vnosa – vnese se datum vnosa limita, ki omogoča vodenje zgodovine. Ta se nanaša na vnos ratingov v bazo, kar se stori po potrditvi predlagane bonitete posamezne organizacije.

-44-

Client Rating – na podlagi Client in Collateral Ratinga se opredeli skupna boniteta podjetja (Overall Rating), ki izhaja iz posebne matrike. Z vpisom tega ratinga se lahko enostavno iz vključenega seznama (temelji na tabeli »Matrika«) izbereta preostala ratinga.

Collateral Rating – podatek se ne vnaša, saj se izbere v predhodnem polju.

Overall Rating – podatek se ne vnaša, saj se izbere v predhodnem polju.

-45-

5 SKLEP Ob povečani konkurenci se vsako podjetje skozi celoten življenjski cikel sooča s ponavljajočimi tveganji, ki bodisi nastanejo v organizaciji oz. izhajajo iz njegove vpetosti v okolje. Večno spreminjajoči se pogoji poslovanja, zahtevajo nenehno prilagajanje ter iskanje novih možnost upravljanja in obvladovanja pojavljajočih se tveganj. V tem obziru niso izjema niti banke, ki so že zaradi narave poslovanja prisiljenje prevzemati večja tveganja in s tem posledično povečevati svojo izpostavljenost. Za upravljanje s tveganji, pri tem imamo v mislih kreditna tveganja, je potrebno vzpostaviti učinkovit sistem obračunavanja rezervacij za pričakovane izgube, ki izhajajo iz neporavnanih obveznosti. Pomembno pa je, da rezervacij ne pojmujemo kot vrednost kreditnega tveganja, pač pa kot strošek obvladovanja le-tega, ki izhaja iz negotovosti odplačila dolgov ob zapadlosti. Banke se v vsakem primeru želijo tveganju zoperstaviti in ne izogibati, predvsem pa ga želijo odpraviti. Spremljanje in predvsem upravljanje s tveganji, zahteva hkratno upravljanje portfelja podjetij oz. poslovnih partnerjev. Za spremljanje portfelja je potrebno vzpostaviti primerne procese, strukture in omogočiti dostop do zahtevane ali želene tehnologije, ki omogoča nemoteno zbiranje relevantnih podatkov. Vse to vsekakor omogočajo predstavljene in opisane baze podatkov s pripadajočim sistemom upravljanja. Upravljanje portfelja se prične z identificiranjem tveganih poslov, kar se običajno doseže z določitvijo bonitet, ki se za posamezen primer oblikujejo na osnovi zavarovanja posamezne naložbe. Pri merjenju tveganj imajo velik vpliv ob podajanju ocen predvsem pravilne in pravočasno pridobljene informacije o kreditojemalcu, le-te pa lahko pridobimo iz raznih zunanjih virov (objavljena letna poročila, itd.) ali od same stranke, kar omogoča, da si banka o svojem komitentu ustvari verodostojno sliko. Končna ocena bonitete pa ni odvisna samo od raznih kazalnikov, ampak tudi od strokovne presoje, kar je posledica prevelikega števila razpoložljivih informacij, ki jih enostavno ni moč združiti v merljive podatke. Potrebni podatki se velikokrat nahajajo na več mestih in so večkrat kot ne hranjeni tudi na papirju in ne samo v elektronski obliki. Za njihovo hitro in enostavno preoblikovanje v informacije pa jih je potrebno združiti v enotno bazo. Za podjetja so tako podatkovne baze zagotovo velika pridobitev, saj poenostavljajo pripravo in prenos informacij ter tako odločilno vplivajo na poslovanje. Poenotenje in vezanje razdrobljenih podatkov, ki so doslej bili hranjenji v rednikih ali raznih datotekah, na centralen sistem upravljanja, olajša in pospeši tudi dostop do relevantnih informacij. Za upravljanje s podatki je seveda potreben tudi primerni sistem, ki omogoča enostavno zbiranje in hiter vnos podatkov ter zagotavlja njihovo varno hrambo. Iskanje potrebnih podatkov in njihovo preoblikovanje v koristne informacije mora biti uporabnikom prijazno in ne sme zahtevati preglobokega računalniškega predznanja. Hkrati pa se morajo želene informacije prikazovati na takšen način, da je tudi neukemu uporabniku poznan njihov pomen.

-46-

Optimalna rešitev hrambe podatkov se kot vedno skriva v kombinirani uporabi različnih pristopov, saj lahko le tako zagotovimo, da bo dana rešitev upoštevala dejansko stanje in zahteve, ki jih postavljajo uporabniki v posameznem podjetju. Pri tem pa je razvoj ustreznega informacijskega sistema ne glede na raven kompleksnosti končnega izdelka, ali gre pri tem za razvoj večnamenskega programskega orodja ali le enostavne baze podatkov, zahtevno in velikokrat tudi dolgotrajno opravilo. Potrebna namreč niso le znanja s področja informatike oz. programiranja, temveč tudi določena raven interdisciplinarnosti, saj je končni izdelek v večini primerov namenjen uporabnikom z drugih področij, kot je npr. ekonomija. Tako se različne metode razvoja informacijskih sistemov velikokrat med seboj prepletajo in dopolnjuje. To velja tudi za razvoj računalniške rešitve za upravljanje s tveganji, kjer ni bila uporabljena le ena metoda, temveč smo se poslužili tako tradicionalnega pristopa, saj je bila aplikacija narejena na osnovi uporabnikovih potreb in želj, kakor tudi metode življenjskega cikla, kar se kaže predvsem po doslednem sledenju osnovnim fazam te metode. Vzpostavitev enovite aplikacije za podporo upravljanja s tveganjem portfelja podjetij, ki je v prvi vrsti zahtevala prenos obstoječih podatkov je seveda sledila zahtevam končnih uporabnikov. Zavedamo pa se, da je ponujena rešitev primerna le za začasno obdobje in ne more biti nadomestilo za celovit informacijski sistem. Prav tako je zaradi svoje zasnove izvedljiva le pri manjšem številu končnih uporabnikov, kar pogojuje že sama uporaba programa Access, ki ima seveda svoje lastne omejitve. Vsekakor pa sta lahko vzpostavljena relacijska baza podatkov in sistem za upravljanje, več kot zadosten pripomoček za zbiranje podatkov in pripravo informacij, tudi v prikazanem primeru upravljanja s tveganji.

-47-

POVZETEK Monografska publikacija s svojevrstnim in precej zapletenim naslovom Uvajanje informacijskega sistema za upravljanje s tveganji v banko obravnava težave s trenutno nezadostno informacijsko podporo, ki pestijo oddelek za tveganja v Raiffeisen Krekovi banki. Za lažje razumevanje predložene tematike se delo dotakne tudi področij upravljanja tveganj in upravljanja portfelja ter jih poizkuša bralcu pojasniti s prikazom teoretičnih dognanj različnih avtorjev. Kot vezni člen, ki se pojavlja v vseh poglavjih, nastopa informacijska tehnologija. Namen je namreč prikazati pomen informatizacije za poslovanje podjetja, pri čemer pa se posebej izpostavljajo podatkovne baze in sistemi za upravljanje. Vsebovana je seveda tudi računalniška rešitev za oddelek za tveganje, ki temelji na uporabi relacijske podatkovne baze in programa Microsoft Access, kot sistema za upravljanje z navedeno bazo. ZUSAMMENFASSUNG Diese Monographie mit dem eigensinnigen und etwas komplizierten Titel Die Einführung des Informationssystems fürs das Risikomanagement in einer Bank Erörtert die Schwierigkeiten mit der mangelhaften Informationsunterstutzung unter denen die Risiko Management Abteilung der Raiffeisen Krekova Banka zu leiden hat. Um die vorgelegte Thematik besser zu verstehen ist ein teil der arbeit auch auf die gebiete Risikomanagement und Portfoliomanagement fokussiert. Damit wird dem Leser die Möglichkeit zum teil mit Hilfe der Theoretischen Ausführungen verschiedener Autoren eine Einsicht in das Gesamtwerk zu bekommen. Das Bindeglied der arbeit ist natürlich die Informationstechnologie die in allen Kapiteln des Werkes eine Größe Rolle spielt. Der Zweck ist es nämlich unter der Verdeutlichung des wertes einer Database und dem dazugehörigen Verwaltungssystem die Bedeutung der Informationsverarbeitung in Firmen zu zeigen. Am Schluss präsentiert sich noch die Computer generierte Losung für die Risikomanagement Abteilung die auf einer Relationsdatabase und dem dazugehörenden auf Microsoft Access begründeten Databaseverwaltungssystem beruht.

-48-

KLJUČNE BESEDE Informacijski sistem Banka Upravljanje s tveganji Upravljanje portfelja Informacijska tehnologija Podatkovna baza Sistem za upravljanje z bazo podatkov Microsoft Access KEY WORDS Information System Bank Risk Management Portfolio Management Information Technology Database Database management system Microsoft Access SCHLÜSSELWORTE Informationssystem Bank Risikomanagement Portfoliomanagement Informationstechnologie Database Databaseverwaltungssystem Microsoft Access

-49-

LITERATURA 1. Basu, Sam N., and Rolfes, Harold L. Jr.. 1995. Strategic Credit Management. John

Wiley and Sons. 2. Bell, David, and Grimson, Jane. 1992. Distributed Database Systems. Wokingham:

Addison-Wesley Publishing Company. 3. Bobek, Samo, in Sternard, Simona. 2004. Modeliranje podatkov in računalniške zbirke

podatkov [online]. Dostopno na: http://epf-oi.uni-mb.si/clani/bobek/Informatika/tema14.pdf [10. 05. 2004].

4. Bobek, Samo. 2003. Uvod v informatiko [online]. Dostopno na:

http://epf-oi.uni-mb.si/clani/bobek/Informatika/Inf_uvod.pdf [10. 05. 2004]. 5. Bray, H. Olin. 1982. Distributed Database Management Systems. Lexington:

Lexington Books. 6. Brown, Gregory. 2001. Managing Foreign Exchange Risk With Derivatives. Journal of

Financial Economics 60: 401–448. 7. Cattell, Roderic, and Galton, Geoffrey. 1991. Object data management: objectoriented

and extended relational database systems. Wokingham: Addison-Wesley Publishing Company.

8. Damij, Talib, Grad, Janez, in Jaklič, Jurij. 1995. Izbrane teme iz informacijske

tehnologije. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 9. Damij, Talib. 1993. Informacijski sistemi - teorija in metodologija. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 10. Fabozzi Frank J. 1998. Bank Loans: Secondary Market and Portfolio Management.

New Hope: Frank J. Fabozzi Associates. 11. Garside, Thomas, Stott, Henry, and Stevens, Anthony. 1999. Credit Portfolio

Management. E.Risk.com. 12. Gerlič, Ivan. 1994. Računalništvo in informatika. Ljubljana: DZS d.d. 13. Grad, Janez, in Dacar, France. 1985. Podatkovne strukture, osnove baze podatkov in

njene uporabe. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča. 14. Gradišar, Miro, in Resinovič, Gortan. Informatika v poslovnem okolju. 2001. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 15. Hempel, H. George, Simonson, G. Donald and Coleman, B. Alan. 1994. Bank

Management. New Jork: Wiley & Sons, Inc..

-50-

16. Hickman, Andrew. 2002. Commercial Credit Scoring: Robots Versus Humans?. E.Risk.com.

17. Inmon, H. William. 1981. Effective data base design. London: Prentice-Hall. 18. Jeličič, Milan. 2003. Magistrsko delo: Problematika zagotavljanja podatkov pri

porazdeljenih podatkovnih bazah [online]. Dostopno na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/jelicic229.pdf [10. 06. 2004].

19. Loderer, Claudio, in Pichler, Karl. 2000. Firms, Do You Know Your Currency Risk

Exposure? Survey Results. Journal of Empirical Finance 7: 317–344. 20. Karpe, Primož. 1998. Upravljanje bilance banke. Bančni vestnik 7-8: 54-56. 21. Koch, W. Timothy. 1995. Bank Management. Orlando: The Dryden Press. 22. Kodek, Dušan. 1988. Organizacija in arhitektura računalniških sistemov. Ljubljana:

Fakulteta za elektrotehniko in računlaništvo. 23. Kristl, Miha. 2004. Magistrsko delo: Devizni tečaj, valutno tveganje in banke [online].

Dostopno na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/kristl280.pdf [12. 06. 2004]. 24. Maier, Luke David. 1983. The theory of relational databases. Rockville: Computer

Science Press. 25. Martin, James. 1981. Design and strategy for distributed data processing. London:

Prentice-Hall. 26. Mohorič, Tomaž. 1992. Podatkovne baze. Ljubljana: Fakulteta za elektrotehniko in

računalništvo. 27. Passero, Kristian. 2003. Specialistično delo: Vpliv obračunavanja tveganj na

računovodske izkaze banke [online]. Dostopno na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/specialist/passero43.pdf [12. 06. 2004].

28. Pfeifer, Ervin. 1997. (Ne)stanovitnost bančnih vlog. Banke in tveganja. Ljubljana:

Zveza ekonomistov Slovenije. 29. Repanšek, Borut. 1995. Slovenske banke kot finančni posredniki (1). Bančni vestnik 1-

2: 27-30. 30. Robinson, Celeste, and Simpson, Alan. 2001. Mastering Access 2002. Alameda:

SYBEX Inc. 31. Roman, Steven. 2002. Access Database Desing and Programing, Third Edition.

Sebastopol: O'Reilly & Associates, Inc.

-51-

32. Saunders, Anthony. 1997. Financial Institutions Management, A Modern Perspective, 2. izd. Irwin.

33. Schimko, David. 1999. Credit Risk, Models and Management., London: Risk Books. 34. Sinkey, F. Joseph. 1992. Commercial bank financial management. New York:

Macmillan Publishing Company. 35. Stebernak, Igor. 2001. Analiza finančnih izkazov banke. Ljubljana: Združenje bank

Slovenije. 36. Sušnik, Saša. 2000. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in

kapitalska ustreznost bank. Analiza bančnih tveganj: (zbornik 6. strokovnega posvetovanja o bančništvu). Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

37. Tomaž, Aljoša. 2001. Bančna tveganja ter temelji postavitve informacijskega sistema

za uravnavanje tveganj v banki. Ljubljana: Združenje bank Slovenije. 38. Welzer – Družovec, Tatjana. 2002. Podatkovne baze II [online]. Dostopno na:

http://dbtlab.unimb.si/pb2/pb2a.pdf [10. 06. 2004]. 39. Zbašnik, Matevž. 2003. Diplomsko delo: Uporaba izvedenih finančnih instrumentov v

nefinančnem podjetju [online]. Dostopno na: http://www.cek.ef.uni lj.si/u_diplome/zbasnik1121.pdf [12. 06. 2004].

40. Žižmond, Egon. 1998. Kako nastane pisno delo. Maribor: Ekonomska-poslovna

fakulteta. VIRI 1. Database Models. 2003. Dostopno na: http://unixspace.com/context/databases.html

[10. 06. 2004]. 2. ERisk: Credit Risk Management. 2002. Dostopno na:

http://www.erisk.com/LearningCenter/Jigsaw/ref_risk_credit.asp [10. 06. 2004]. 3. Poslovna dokumentacija Raiffeisen Krekove banke: Oddelek za upravljanje s

tveganjem (Risk management). 2004. 4. The New Basel Capital Accord: The Future of Basel Capital Standards. 2003. Basel:

Basel Committee on Banking Supervision.

-1-

PRILOGE Priloga 1: Uporabniška navodila Podpoglavja v Uporabniških navodilih si sledijo tako, kot so v podatkovni bazi omogočeni dostopi do vnosnih form. Izhajali bomo torej iz forme Startup, ki predstavlja izhodiščno točko podatkovne baze, torej tudi njen najvišji nivo. Nekatere splošne opredelitve uporabe vnosnih form: Pri premikanju iz polja v polje si lahko pomagamo s tipko TAB (naslednje polje) ali pa

kombinacijo Shift + TAB (predhodno polje) oz. se poslužimo puščic (z uporabo puščic navzdol in desno se premaknemo na naslednje polje, medtem ko se s puščicama gor in levo premaknemo na predhodno polje).

Polja, ki imajo na svoji desni strani puščico, vsebujejo že vnesene informacije (lahko

so sicer tudi prazna), tako lahko s klikom na puščico iz seznama izberemo želeni podatek, seveda pa lahko podatek tudi vpišemo. Če je podatek že vnesen v seznam, se nam pri pisanju samodejno izpiše.

Pri določenih poljih je zaradi zaščite obstoječih informacij popolnoma onemogočen

vpis novih vrednosti, ta polja so zasenčena. Nekatera polja pa se po vnosu podatkov zaklenejo, kar pomeni, da jih ob napaki ni moč spremeniti. Iz tega razloga bo vsaka vnosna forma imela opcijo Razveljavi, ki bo omogočila vzpostaviti prvotno stanje, a le, če podatek še ni bil shranjen! Shranjenih podatkov v vnosnih formah oz. zaslonskih oknih ni mogoče spremeniti. Spremembe so mogoče le neposredno v tabelah.

Nekatera polja vnosnih form vsebuje tudi t.i. vnosne maske, ki zagotavljajo, da se

podatki v formo vpišejo v pravilni obliki (datumi), če oblika ni ustrezna se pojavi opozorilo in omogoči popravek. Datumi se vpisujejo v formo v obliki dd.mm.yyyy (npr. 25.07.2003), pri tem ni potrebno vpisovati pik , saj se le-te izpišejo same. Vnosne maske imajo tudi unikatni identifikacijski elementi, kot so ID GCC, ID Nadrejenega podjetja in ID Podrejenega podjetja.

Standardna ukaza vključena v večino form sta Shrani in Razveljavi, ki izvedeta

istoimenska ukaza. Ikona oz. ukaz Razveljavi podatke se učinkovito uporabi le preden izvedemo ukaz Shrani podatke.

Skozi različna zaslonska okna oz. forme se premikamo s pomočjo ikon, na dnu

zaslonskega okna ali pripadajočih ikon ob nekaterih vnosnih poljih (velja za formo Corporate Register).

-2-

1 STARTUP

Uporaba Starup je preprosta, saj ta forma predstavlja vstopno okno v bazo. Z izbiro in pritiskom na ikono želene funkcije se omogoči vstop v naslednjo formo. V danem trenutku je sicer omogočen le dostop do dveh primarnih vnosni ekranov, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. 1.1 Corporate Register To oknu je namenjeno pregledu komitentov in omogoča le delno ažuriranje nekaterih podatkov. Stranke banke iščemo s pomočjo vpisa imena v vnosno polje Naziv oz. jih v omenjenem polju izberemo iz seznama. Po izpisu iskanega naziva s pritiskom na tipki Enter ali TAB potrdimo vneseni podatek, nakar se nam v preostalih vnosnih poljih izpišejo vse vnesene informacije o komitentu. Informacije lahko vnašamo tudi v polja: GCC – pri vnosu podatka v polje GCC je potrebno najprej označiti t.i. check box (s

kljukico), ki omogoči izbiro podatka iz seznama v polju s puščico. V kolikor skupina še ni vnesena, se pritisne ikona (imenik), ki odpre novo vnosno formo (GCC).

Nadrejeno podjetje – postopek izbire ali vpisa nadrejenega podjetja je enak postopku

pri GCC. Podrejeno podjetje – postopek izbire ali vpisa podrejenega podjetja je enak postopku

pri GCC. Nadrejeno – definira podjetje kot nadrejeno podjetje napram drugemu podjetju. Vnos

je obvezen, saj v oknu Nadrejeno podjetje poenostavi vnos nadrejenega podjetja z vsemi pripadajočimi parametri.

Podrejeno – definira podjetje kot podrejeno podjetje napram drugemu podjetju. Vnos

je obvezen, saj v oknu Podrejeno podjetje poenostavi vnos podrejenega podjetja z vsemi pripadajočimi parametri.

Vnesene ali spremenjene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu zaslonskega okna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje. Trenutno so preostale ikone na zaslonskem oknu namenjene le prehodom.

-3-

1.1.1 GCC Vneseni podatki se v tej formi shranjujejo v pripadajočo tabelo, ki nato omogoči izbiro imena skupin v vnosnem polju GCC, ki se nahaja v zaslonskem oknu Komitenti. Če je bilo polje GCC v oknu Komitenti prazno se sprva vnesejo sledeči podatki: ID GCC – za vsako skupino se ustvari edinstven ključ. Na polje je vezana vnosna

maska, ki spremeni obliko vnesene informacije v standardiziran podatek GAAAaa. Obvezno se vnese do petmestna kombinacija črk in števil , ki ponazarja ime.

Naziv – podatek naziv skupine je obvezen.

V primeru, da je omenjeno polje (GCC) vsebovalo podatek (Naziv GCC), v zgoraj

navedena polja ni potrebno vnašati novih podatkov, saj se le ti samodejno izpišejo. V nadaljevanju se s pomočjo tipk Enter ali TAB oz. z uporabo miške premaknemo v podokna, ki nam omogočajo vnos limita in ratinga skupine. Med podokni se ni mogoče premikati z uporabo tipk TAB ali Enter, saj ti tipki veljata le znotraj omenjenih oken. Iz tega razloga se za premik med podokni uporabi miška. Uporaba podoken: Limit – obvezen je vnos podatka Datum vnosa, saj ta omogoča vodenje zgodovine, ki

se izpisuje na zaslonu. Vrednost limita se vnaša v milijonih, nakar se določi valuta limita. ID GCC se ob prehodu v okno izpiše samodejno.

Rating – obvezen je vnos podatkov Bilančno leto in Datum vnosa, ki omogočata

vodenje zgodovine. Rating podjetja se vnese preko polja Client Rating – izbor iz seznama.

Za premikanje med polji v podoknu uporabimo Enter ali TAB, pri tem je potrebno

opozoriti, da se podatek ob prehodu v novo vrstico tudi samodejno shrani, zato ni odveč pozornost o pravilnosti vnesenih informacij. Shranjenih podatkov v vnosnih ekranih namreč ni moč izbrisati. Ukaz Razveljavi pa je efektiven le pred shranjevanjem.

Vnesene ali spremenjene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu zaslonskega okna in obeh podoken, vsak podatek se mora namreč shraniti posebej, zato je uporaba ikone Shrani obvezna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje. Trenutno so preostale ikone na zaslonskem oknu namenjene le prehodom.

-4-

1.1.2 Nadrejeno podjetje Vneseni podatki se v tej formi shranjujejo v pripadajočo tabelo, ki nato omogoči izbiro imena skupin v vnosnem polju Nadrejeno podjetje, ki se nahaja v zaslonskem oknu Komitenti. Če je bilo polje Nadrejeno podjetje v oknu Komitenti prazno se sprva vnesejo sledeči podatki: ID stranke – trenutno še vedno sestavni del forme. Odvisno od končnih rešitev

podatkovne baze bo ta podatek mogoče tudi izpuščen. Vnos je onemogočen, saj se podatek nanaša na podjetje v Komitenti.

Naziv nadrejenega podjetja – omogoča vpis novega podjetja ali izbiro obstoječega

komitenta s seznama. Matična številka – podatek je obvezen. Vnos je omogočen le pri novem podjetju, ki ni

komitent banke. Identifikacijska številka – podatek je obvezen. Vnos je omogočen le pri novem

podjetju, ki ni komitent banke. ID nadrejenega podjetja – edinstven ključ za identifikacijo nadrejenega podjetja,

sestavljen iz NAD + matična številka. Vnaša se ročno. V primeru, da je nadrejeno podjetje komitent banke je ta ID kar njegov ID stranke.

ID stranke – nadrejeno podjetje – podatek se nanaša nadrejeno podjetje, ki je hkrati

tudi komitent banke. Vnos podatka ni možen. Podatki Šifra dejavnosti, Velikost, Velikost po RZB, Odvisna pravna oseba in Porabnik

proračuna se vnašajo le za nova podjetja, za obstoječe komitente se samodejno izpišejo.

V primeru, da je omenjeno polje (Nadrejeno podjetje) vsebovalo podatek (Naziv

Nadrejenega podjetja), v zgoraj navedena polja ni potrebno vnašati novih podatkov, saj se le-ti samodejno izpišejo.

Uporaba podokna: ID nadrejenega podjetja – podatek se ne vnaša.

Bilančno leto – obvezen vnos, saj je podatek namenjen vodenju zgodovine.

Delež lastništva v % in Konsolidacija sta navadni vnosni polji, kar pomeni, da je vnos, če je polje prazno, omogočen.

-5-

Za premikanje med polji v podoknu uporabimo Enter ali TAB, pri tem je potrebno opozoriti, da se podatek ob prehodu v novo vrstico tudi samodejno shrani, zato ni odveč pozornost o pravilnosti vnesenih informacij. Shranjenih podatkov v vnosnih ekranih namreč ni moč izbrisati. Ukaz Razveljavi pa je efektiven le pred shranjevanjem.

Vnesene ali spremenjene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu zaslonskega okna in podokna, vsak podatek se namreč mora shraniti posebej, zato je uporaba ikone Shrani obvezna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki kot že ime pove, razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje. Trenutno so preostale ikone na zaslonskem oknu namenjene le prehodom. 1.1.3 Podrejeno podjetje Vneseni podatki se v tej formi shranjujejo v pripadajočo tabelo, ki nato omogoči izbiro imena skupin v vnosnem polju Podrejeno podjetje, ki se nahaja v zaslonskem oknu Komitenti. Če je bilo polje Podrejeno podjetje v oknu Komitenti prazno, se sprva vnesejo sledeči podatki: ID stranke – trenutno še vedno sestavni del forme. Odvisno od končnih rešitev

podatkovne baze bo ta podatek mogoče tudi izpuščen. Vnos je onemogočen, saj se podatek nanaša na podjetje Komitenti.

Naziv podrejenega podjetja – omogoča vpis novega podjetja ali izbiro obstoječega

komitenta s seznama. Matična številka – podatek je obvezen. Vnos je omogočen le pri novem podjetju, ki ni

komitent banke. Identifikacijska številka – podatek je obvezen. Vnos je omogočen le pri novem

podjetju, ki ni komitent banke. ID podrejenega podjetja – edinstven ključ za identifikacijo podrejenega podjetja,

sestavljen iz POD + matična številka. Vnaša se ročno. V primeru, da je nadrejeno podjetje komitent banke je ta ID kar njegov ID stranke.

ID stranke – podrejeno podjetje – podatek se nanaša na podrejeno podjetje, ki je hkrati

tudi komitent banke. Vnos podatka ni možen. Podatki Šifra dejavnosti, Velikost, Velikost po RZB, Odvisna pravna oseba in Porabnik

proračuna se vnašajo le za nova podjetja, za obstoječe komitente se samodejno izpišejo.

-6-

V primeru, da je omenjeno polje (Podrejeno podjetje) vsebovalo podatek (Naziv Podrejenega podjetja), v zgoraj navedena polja ni potrebno vnašati novih podatkov, saj se le ti samodejno izpišejo.

Uporaba podokna: ID podrejenega podjetja – podatek se ne vnaša.

Bilančno leto – obvezen vnos, saj je podatek namenjen vodenju zgodovine.

Delež lastništva v % in Konsolidacija sta navadni vnosni polji, kar pomeni, da je vnos, če je polje prazno omogočen.

Za premikanje med polji v podoknu uporabimo Enter ali TAB, pri tem je potrebno

opozoriti, da se podatek ob prehodu v novo vrstico tudi samodejno shrani, zato ni odveč pozornost pravilnosti vnesenih informacij. Shranjenih podatkov v vnosnih ekranih namreč ni moč izbrisati. Ukaz Razveljavi pa je efektiven le pred shranjevanjem.

Vnesene ali spremenjene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu zaslonskega okna in podokna, vsak podatek se namreč mora shraniti posebej, zato je uporaba ikone Shrani obvezna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki kot že ime pove, razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje. Trenutno so preostale ikone na zaslonskem oknu namenjene le prehodom. 1.2 Vnos Namen tega zaslonskega okna je vnos podatkov o komitentih, ki se navezujejo na Asset Class, Limit in Rating izbranega podjetja. Sama forma vključuje tudi že imenovana podokna, ki jih po vnosu naziva podjetja, prikličemo s pritiskom na pripadajoči gumb. Zaslonsko okno tako sestavljajo polja ID stranke in Matična številka, ki sta onemogočeni ter Naziv podjetja, ki z vpisom imena ali njegove izbire iz seznama omogoča vpis pripadajočih podatkov v podokna. To zaslonsko okno tudi ne vsebuje ukaza Shrani in Razveljavi, saj je namenjeno zgolj izbiri komitenta. Trenutno pa so tudi preostale ikone na zaslonskem oknu namenjene le prehodom. 1.2.1 Asset Class V podokno se premaknemo s pomočjo miške tako, da kliknemo na želeno vnosno polje. Ob vstopu v to podokno se v poljih ID stranke in Matična številka izpišejo pripadajoči podatki podjetja (uporabnik naj preveri ali je podatek skladen z informacijami o izbranem podjetju) Vpis Asset Class se izvede enostavno z vnosom pravilne oznake.

-7-

Poudarimo še lahko, da je v polje Datum vnosa obvezno potrebno vpisati pripadajočo vrednost, saj omogoča voditi zgodovino. Za premikanje med polji uporabimo Enter ali TAB, pri tem je potrebno opozoriti, da se podatek ob prehodu v novo vrstico tudi samodejno shrani, zato ni odveč pozornost na pravilnost vnesenih informacij. Shranjenih podatkov v vnosnih ekranih namreč ni moč izbrisati. Ukaz Razveljavi pa je efektiven le pred shranjevanjem. Vnesene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu podokna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki kot že ime pove, razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje. 1.2.2 Limit V podokno se premaknemo s pomočjo miške tako, da kliknemo na želeno vnosno polje. Ob vstopu v to podokno se v poljih ID stranke in Matična številka izpišejo pripadajoči podatki podjetja. Spet je obvezen vnos v polje Datum odobritve, saj omogoča vodenje zgodovine. Obvezno pa je tudi vpisati podatek Datum naslednjega pregleda, saj le ta določa rok za naslednjo revizijo limita. V preostala polja vnašamo zahtevane podatke. Pri tem je potrebno opozoriti, da se ob napaki vedno poslužimo ukaza Razveljavi, saj drugače podatkov enostavno ni mogoče popraviti. Vpis komentarjev je omejen na 255 znakov, pri uporabi tega polja je tako potrebna jedrnatost. Za premikanje med polji prav tako kot v ostalih oknih uporabimo Enter ali TAB, pri tem je potrebno opozoriti, da se podatek ob prehodu v novo vrstico tudi samodejno shrani, zato ni odveč pozornost na pravilnost vnesenih informacij. Shranjenih podatkov v vnosnih ekranih namreč ni moč izbrisati. Ukaz Razveljavi pa je efektiven le pred shranjevanjem. Vnesene ali spremenjene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu podokna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki kot že ime pove, razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje. 1.2.3 Rating V podokno se spet najenostavneje premaknemo s pomočjo miške tako, da kliknemo na želeno vnosno polje. Ob vstopu v to podokno se v poljih ID stranke in Matična številka izpišejo pripadajoči podatki podjetja. Obvezen je vnos podatkov Bilančno leto in Datum vnosa, ki omogočata vodenje zgodovine. Rating podjetja pa se vnese preko polja Client Rating, ki nam iz seznama omogoči izbrati tudi preostala pripadajoča ratinga. Pri vpisu ratinga se namreč v seznamu izpiše vseh deset možnih kombinacij ratingov.

-8-

S premikom po seznamu, to lahko storimo s puščicami ali pa uporabimo miško, izberemo pravilne vrednosti, nakar jih potrdimo s pritiskom na Enter. Ob napaki lahko uporabimo ukaz Razveljavi, saj drugače podatkov enostavno ni mogoče popraviti (velja le, če podatki še niso shranjeni). Za premikanje med polji prav tako kot v ostalih oknih uporabimo Enter ali TAB, pri tem je potrebno opozoriti, da se podatek ob prehodu v novo vrstico tudi samodejno shrani, zato ni odveč pozornost na pravilnost vnesenih informacij. Shranjenih podatkov v vnosnih ekranih namreč ni moč izbrisati. Ukaz Razveljavi pa je efektiven le pred shranjevanjem. Vnesene informacije potrdimo s klikom na ikono Shrani, ki se nahaja na dnu podokna. Na istem mestu se nahaja tudi ikona Razveljavi, ki kot že ime pove, razveljavi vnese podatke in vzpostavi predhodno stanje.

Documents

UVAJANJE INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE S …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/sober-marcel.pdf · 3.1 Podatkovne baze in sistemi za upravljanje 14 3.1.1 Podatkovni modeli 15