Pred vami je prva letošnja številka šolskega časopisa, v kateri

lahko izveste, kako smo preživeli prvi del šolskega leta. Hvala

za prispevke! Naš Prigodnik pa je dobil družbo. Tokrat ga pr-

vič spremlja šolska revija Prigodnica, ki vas poskuša učiti,

širiti obzorja in predvsem zabavati. Upamo, da se bo zveza

Prigodnika in Prigodnice obdržala in ju boste lahko še večkrat

videli skupaj.

Učenci ŠNO

Prigodnik je ponovno tu!

Marec 2017 Letnik 3, številka 1

V tej številki:

Vsebina stran

Športni dan 2

KD Aškerčevina 3

Gorenjska 4

CŠOD Breženka 5

Ogled medijske hiše

PRO Plus

5

Naš osebni iziv 6

Peter Kauzer 6

Rudniki 7

Dan šole 8

Obsedenost z

računalniki

9

Literarni kotiček 10

V sredo, 4. 10. 2016, se je

predmetna stopnja odpravila na

športni dan. Zbrali smo se na šol-

skem dvorišču ob 8. uri.

Učenci 6. razreda so se od-

pravili v Gore in na Kopitnik. Z

avtobusom so se peljali do Turja,

kjer so izstopili in pot nadaljevali

peš. Hodili so približno dve uri.

Med potjo so se tudi ustavili in ma-

lo oddahnili. Ko so prišli do koče v

Gorah, so imeli odmor. Lahko so šli

v kočo na čaj ali kakav, se družili

in pogovarjali ali na igrišču igrali

različne športe. Nato so se odpravi-

li še proti Kopitniku. Ko so prišli

na Kopitnik, so dosegli svojo drugo

ciljno točko. Od tod so se vrnili v

Turje, kjer jih je čakal avtobus in

jih odpeljal nazaj v Hrastnik.

Učenci 7. razreda smo mo-

rali zjutraj počakati avtobus na

avtobusni postaji. Odpeljali smo se

do Čeč, kjer smo izstopili in začeli

pot proti Mrzlici. Hodili smo dve

uri. Vmes smo si krajšali čas s pet-

jem. Ko smo prišli do koče, smo

lahko šli na čaj ali se igrali na igra-

lih. Nekateri smo šli pogledat tudi

sam vrh, kjer smo se vpisali v pla-

ninsko knjigo in fotografirali čudo-

vit razgled.

Športni dan

Letnik 3, številka 1 PRIGODNIK

Razgled z vrha Mrzlice

Učenci 9. razreda so se po

poti, ki vodi do Šmohorja, peljali z

avtobusom, saj jih je nato čakala

naporna pot do Kala. Ko so prispeli

na Šmohor, so sedli na klopi, ki jih

je zanje lepo ogrelo sonce. Tam so

pojedli malico in spili nekaj vode,

da so si nabrali energijo za nada-

ljevanje. Fantje so še nekaj časa

igrali nogomet, dekleta pa so se

pogovarjala. Čez nekaj časa so se

odpravili. Hodili so dobri dve uri in

končno vsi utrujeni prispeli na cilj.

Tam smo bili tudi učenci 7. razre-

dov. Počakali so, da si še mi nabe-

remo malo moči, nato pa smo se

skupaj odpravili domov. Hrastniški

in dolski učenci smo se na poti loči-

li in odšli vsak svojo pot.

Maja Avbelj, 7. b

Z Mrzlice smo odšli

na Kal, od tod pa nazaj proti

Hrastniku. Po kalski planini

se nas je veliko kotalilo.

Vmes smo se izgubili in se

nekaj časa prebijali skozi gost

gozd, nato pa končno prišli do

ceste. Ob tretji uri smo bili

vsi doma.

Učence 8. razreda je

pot zanesla na Kum. Z avto-

busom so se peljali do Pod-

kraja, nato pa pot nadaljevali

peš. Pot je bila zelo strma in

dolga, zato so vmes malo po-

čivali. Hodili so približno dve

uri in pol. Na Kumu niso ime-

li ravno lepega vremena, saj

je pihal veter, kar je značilno

za najvišji zasavski vrh. Po-

greli so se v koči in pojedli

malico. Čez nekaj časa so se

odpravili navzdol nazaj do

Podkraja. Navzdol je šlo hi-

treje, zato so hodili le uro in

pol. Pri Podkraju jih je že ča-

kal avtobus, ki jih je odpeljal

nazaj do šole.

V četrtek, 6. 10. 2016, smo

imeli kulturni dan o Antonu Ašker-

cu. Najprej smo se v razredu pogo-

varjali o njegovem življenju in de-

lu. Izvedeli smo, da se je rodil leta

1856 v Globokem pri Rimskih

Toplicah. Bil je duhovnik, kasneje

se je upokojil in zadnja leta postal

mestni arhivar v Ljubljani. Pisal je

večinoma epske ali pripovedne

pesmi. Najpomembnejši sta njegovi

pesniški zbirki Balade in romance

ter Lirske in epske poezije. Naslovi

njegovih pesmi so: Brodnik, Čaša

nesmrtnosti, Kronanje v Zagrebu,

Zimska romanca, Mejnik, Godčeva

balada in Delavčeva pesem o pre-

mogu. Umrl je v Ljubljani leta

1912.

Podrobneje smo spoznali

balado Brodnik. Povedali smo ne-

kaj zanimivosti o Rimskih Topli-

cah, ki ležijo v manjši kotlini ob

reki Savinji na 231 metrih nadmor-

ske višine. Tu rastejo sekvoje, ma-

mutova drevesa, kanadska čuga,

japonska hiba, tisa, kalifornijska

cedra …Kraj je izhodišče za zani-

mive izlete na okoliške hribe:

Lisco, Kopitnik, Mrzlico in Šmohor.

Imajo terme.

Odšli smo na Aškerčevo

domačijo v Senožete. Del poti smo

prehodili. V sobi, ki ji danes pravi-

mo dnevna soba, nam je bila všeč

miza, v kateri je bila luknjica. Va-

njo so nalili malo žganja in ga pri-

žgali, da so po plamenu ugotovili,

koliko alkohola vsebuje žganje.

Videli smo lesen predmet, ki so mu

pravili zajc. Namenjen je bil sezu-

vanju škornjev. V steni nad mizo je

bila lesena omarica, tj. tabernakelj.

Kadar so bila vratca le-ga odprta,

je pomenilo, da je gost zaželen, ko

pa so jo zaprli, je to pomenilo, da je

napočil čas, da gost odide. Ogledali

smo si sobo, v kateri sta spala An-

tonova starša in on. Spominska

soba v hiši je posvečena Antonu

Aškercu. V njej je veliko knjig ter

spominskih predmetov, ki jih je

Anton prinesel s potovanj po svetu.

V črni kuhinji je smrdelo po dimu.

Po napornem kulturnem

dnevu smo se odpravili domov.

Ina Bevc in Gaja Urbajs, 6. b

KD Aškerčevina

»Kadar so bila vratca le-ga odprta, je pomenilo, da je gost zaželen, ko pa so jo

zaprli, je to pomenilo, da je napočil čas, da gost odide.«

Letnik 3, številka 1 Stran 3

V četrtek, 6. 10. 2016, smo

se odpravili na Gorenjsko, da bi si

ogledali rojstni hiši Franceta Pre-

šerna in Frana Saleškega Finžgar-

ja. Okrog pol osme ure zjutraj smo

se odpravili v Vrbo, kjer smo si

ogledali rojstno hišo Franceta Pre-

šerna.

France Prešeren

se je rodil 3. 12.

1800 v Vrbi na

G o r e n j s k e m .

Njihova hiša je

imela 6 sob, ne-

katere od teh so

s r a m e t a

(spalnica za štiri

osebe), v kateri

je še danes originalna zibelka iz

tistega časa, črna kuhinja, hiša in

špajza (shramba, v kateri so hrani-

li žito).

Verovali so, da jih smrt

spremlja podnevi in ponoči. Podne-

vi ji zbežijo s premikanjem, ponoči

pa tako, da ležijo napol sede oz.

bočno. Tako naj bi smrt zgrešila

srce. Verjeli so tudi, da jim bo duša

zletela iz telesa, če ne bodo dali

roke pred usta, kadar kihajo, ali da

jim bo hudič zlezel v telo, ko bodo

zehali in ne bodo dali roke pred

usta.

V hiši so imeli različne

predmete, npr. pudrih (posodo za

šnops – žganje), levo (odprtino v

steni na levi strani vrat – vanjo so

položili svečo in tako osvetlili pro-

stor), burkle (držalo za posodo) in

druge.

Ko smo končali z ogledom

Prešernove rojstne hiše, smo odšli

na Bled, kjer smo imeli pol ure pro-

stega časa. Nato smo se z avtobu-

som odpeljali v Doslovče, kjer smo

si ogledali rojstno hišo Frana Sale-

škega Finžgarja.

Fran Saleški

Finžgar se je

rodil 9. 2. 1871

v Doslovčah.

Šolo je obisko-

val v Radovlji-

ci, gimnazijo pa

v Ljubljani.

Prvi letnik gimnazije je po-

navljal zaradi neznanja nemščine

in domotožja, v drugem letniku pa

je imel same odlične ocene. Svojo

nadarjenost je dokazal pri pouku

slovenščine, ko je učitelj dajal do-

mačo nalogo. Morali so napisati

obnovo besedila, ki so ga

obravnavali. Finžgarja je

zanimalo, zakaj jim nikoli

ne da prostega spisa kot v

paralelki. Učitelj mu je

ustregel in jim dal tudi

možnost prostega spisa z

naslovom Opis nevihte.

Vsi razen Finžgarja so

naredili obnovo besedila,

le on je napisal prosti

spis. S tistim učiteljem sta ostala

prijatelja vse do mature.

Finžgar je bil osemkrat od-

ličen, zato je bil oproščen vojaščine.

Njegov prijatelj iz sosednje vasi, ki

je bil odličen le sedemkrat, pa je

moral na test nadarjenosti v Za-

greb, ki ga ni opravil, zato je moral

v vojsko, kjer je zbolel in umrl.

Takrat je Finžgar imel svoj

prvi govor pri odprtem grobu. Po-

stal je duhovnik.

Napisal je veliko knjig, naj-

bolj znani sta Leta mojega popoto-

vanja in Pod svobodnim soncem.

Njegova vzornika sta bila Simon

Gregorčič in France Prešeren. Leta

1939 je Prešernovo rojstno hišo

spremenil v muzej. Umrl je 6. 2.

1962 v Ljubljani.

Po končanem ogledu Fin-

žgarjeve hiše smo se z avtobusom

odpeljali v Kranj, kjer smo si naj-

prej ogledali Prešernovo stanova-

nje.

Leta 1846 je dobil dovolje-

nje za odprtje odvetniške pisarne v

Kranju. V stanovanju sta z njim

živela sestra Katarina (Katra), ki

mu je gospodinjila, in pisar Andrej

Rudolf. Stanovanje je imelo pet

sob: črno kuhinjo, spalnico, sobo

sestre Katre, pisarjevo sobo in od-

vetniško pisarno. Za odvetnika so

ga najemali, saj je bil prijazen, če

si kdo ni mogel privoščiti odvetni-

ka, pa mu je zelo znižal ceno ali pa

je delal kar zastonj.

Imel je tudi nezakonske

otroke z Ano Jelovšek:

sina Franca Jelovška,

hčerki Terezijo Jelovšek

in Ernestino Jelovšek, ki

je edina doživela odraslo

dobo in o svojem očetu

napisala knjigo. Umrl je

8. 2. 1849 v Kranju.

Po ogledu stanovanja smo

si šli ogledat še Prešernov

gaj, kjer so pokopani France Preše-

ren, Ernestina Jelovšek in Simon

Jenko. Na začetku je bil Prešeren

pokopan ob robu gaja, a ker so se

zavedali, da je pomemben, so ga

premaknili na sredino.

Nato smo odšli še na delav-

nice, kjer smo z gosjim peresom

prepisali sedmo kitico Zdravljice.

Domov smo se vrnili okrog

pol sedme ure zvečer.

Sara Mihajlik, 8. a

Gorenjska

»V hiši so imeli različne

predmete, npr. pudrih ...«

Letnik 3, številka 1 Stran 4

Že na začetku šolskega leta

so nas obvestili, da bo letošnja šola

v naravi v Fiesi pri Portorožu, na-

tančneje v domu Breženka. Tja

smo se odpravili v ponedeljek, 24.

10. 2016. Vsi nestrpni smo na šol-

skem dvorišču čakali na avtobus,

ki je kot nalašč zamujal. Nato pa

smo se z večjim ali manjšim cmo-

kom v grlu poslovili od staršev.

Po izstopu iz avtobusa smo

še nekaj metrov pešačili. Otovorili

smo se s svojimi torbami in poiska-

li lokacijo svojega novega začasne-

ga bivanja. Za naš razred je bilo to

v tretjem nadstropju. Razpakirali

smo vsak svoja oblačila in postelj-

nino. Sledil je sestanek, na kate-

rem smo bili seznanjeni z domski-

mi pravili, nato pa kosilo. Končno.

Naš dan se je pričel z

budnico ob 7.15 uri zjutraj. Po ure-

janju in jutranji telovadbi smo si

privoščili zajtrk po izbiri. Da bi

raje in bolj skrbno pospravljali, so

priredili tekmovanje za najbolj ure-

jeno sobo. Vsako jutro smo jih skrb-

no pospravili. V naši sobi smo si

delo razdelile. Vsaka je postlala

svojo posteljo in spravila v red

omaro, nato pa je ena odnesla sme-

ti, druga pometla, dve pa sta očisti-

li kopalnico.

Temu je sledila dopoldan-

ska aktivnost – pohod ali delo v

skupinah. Večino dni smo bili do

kosila že zelo izčrpani, saj nas veči-

na ni navajena toliko hoditi. Kosilo

nas je prijetno ogrelo. Po njem je k

sreči sledilo malo prostega časa,

nato pa popoldanske aktivnosti. Ob

koncu dneva se je prilegla večerja.

Sledil je telefonski pogovor s starši,

včasih pa smo imeli nekaj časa tudi

za družabne igre.

Tema šole v naravi je bila morska

biologija: o morskih rastlinah, mor-

skih živalih, ribolov, školjkarstvo,

dolg orientacijski pohod … Mikro-

skopirali smo in reševali naloge na

delovnih listih. Dobro smo spoznali

naši lepi obalni mesti Piran in Por-

torož. Na igrišču ali ob pomolu smo

uživali v raznih športnih igrah.

Učili smo se tudi lokostrelstva, na

koncu smo se v njem tudi preizku-

sili.

V petek smo imeli že zjutraj vse

spakirano in po zajtrku smo se od-

pravili še na zadnji sprehod do Pi-

rana. Zatem smo se vkrcali še na

obljubljeno ladjico, s katere smo

jasno videli slovensko obalo. Bilo je

lepo doživetje.

Ina Zala Adžaga, 7. c

na iz bobna in snemalnega dela. V

studiu je veliko luči, ki postajajo

vse bolj vroče. Izvedeli smo, da je

na teren že poslal pet novinarjev in

da za eno oddajo Svet potrebujejo

petdeset ljudi. Odšli

smo pogledat še režijo

oddaje Svet, kjer nas

je presenetilo, da je v

desetih letih računal-

nik nadomestil kar

šest delovnih mest. V

režiji zdaj delajo sa-

mo še štiri osebe. Po

tem se je g. Trebušak poslovil in

hoteli smo videti še studio informa-

tivne oddaje 24 ur. Žal je bil zase-

den, zato smo vmes odšli v monta-

žo in masko. Garderoba je res veli-

Učenci, ki obiskujemo izbir-

ni predmet Šolsko novinarstvo,

smo se 9. 11. 2016 odpravili na

ogled medijske hiše PRO PLUS, v

kateri poleg drugih vsebin nastaja-

ta zelo gledana TV-programa POP

TV in A-kanal. Najprej smo odšli v

studio, v katerem snemajo oddajo

Svet na Kanalu A. Prišel nas je

pozdravit novinar in voditelj ter

urednik Gregor Trebušak. Povedal

nam je, da je zelo utrujen, saj so

zaradi ameriških predsedniških

volitev morali začeti delati že ob

dveh zjutraj. Ko je izvedel, da želi-

mo postati novinarji, nas je pomi-

ril, da ne gre za nekaj običajnega in

da se delovni dan drugače začne ob

deveti uri s sestankom. Videli smo

tudi tri kamere. Vsaka je sestavlje-

ka in ima številne omare z oblačili.

V studiu 24 ur smo nato izvedeli,

da vse, razen vremenske napovedi,

snemajo v živo. Za oddajo 24 ur pa

je potrebnih 100 ljudi.

Ob koncu ogleda

smo spoznali še

nekdanjega vodite-

lja oddaje Preverje-

no.

Sara Oblak, 7. a

CŠOD Breženka

Ogled medijske hiše PRO Plus

Letnik 3, številka 1 Stran 5

»Tema šole v naravi je bila morska biologija ...«

7. b-razred je bil izbran za Naš

osebni izziv, projekt, pri katerem

se učenci naučijo načrtovati, kako

ravnati z denarjem.

Pred začetkom dela smo se z žre-

bom razdelili v skupine. Prvi izziv

smo opravili tako, da nam je učite-

ljica matematike razdelila delovne

liste, na katerih so bile različne

stvari (oven in ovca, karte za Gar-

daland …). Najprej smo načrtovali

cene, nato pa smo si izmišljene

predmete med seboj razdelili. V

naši skupini smo imeli nekaj težav,

saj je večina želela imeti isti pred-

met. Na koncu smo si predmete

razdelili na podlagi uporabnosti, ki

bi jo posameznik lahko izkoristil.

Naslednjo šolsko uro nam je učite-

ljica razdelila druge delovne liste,

na katerih smo načrtovali porabo

10 evrov. Nekateri učenci so svoje

nakupe načrtovali na podlagi pogo-

stosti nakupa in prostega časa. Re-

zultate smo zapisali v tabelo. Zad-

nja naloga na delovnem listu je bil

esej o izvedenih nalogah, zadnji

izziv pa izdelovanje glasbila, ki

smo si ga izmislili sami. Ponovno

smo se razdelili v skupine, vendar

tokrat po želji. Ker smo imeli le

malo časa, smo glasbila izdelovali

zelo hitro. Prvo uro smo delali s

predmeti, ki nam jih je dala učite-

ljica, naslednjič pa smo material

prinesli sami.

Na koncu smo izdelek predstavili

in povedali, za kaj se uporablja in

za kaj je lahko koristen.

Lara Audič in Lucija Sevšek, 7. b

zelo živahen in hkrati priden uče-

nec. Njegov dan je bil zelo natrpan

od jutra do večera, saj je poleg šole

večino svojega časa preživel v Bro-

darskem društvu.

Pri sedmih letih je imel svo-

jo prvo tekmo, in sicer spust na

reki Muri. Tistega dne je Mura

˝poplavila˝, saj je Peter v njo poto-

čil nekaj solz. Svojo prvo zmago je

dosegel že pri osmih letih, prav

tako na reki Muri. V

srednji šoli se je od-

ločil, da se ne bo

nikoli odpovedal

kajaku. Njegova

največja idola sta

njegov oče in Ri-

chard Fox. Pred tek-

mo se vedno pogo-

varja po telefonu,

blizu pa pusti samo

očeta in fiziotera-

Desetega oktobra 2016 je

našo šolo obiskal olimpijski podpr-

vak Peter Kauzer. V učilnici 5. a

smo učenci Šolskega novinarstva

opravili intervju z njim. Ravnatelji-

ca mu je ob prihodu čestitala za

odličen uspeh na OI.

Ponovnega prihoda v šolo

se je zelo razveselil, saj ima na svo-

ja osnovnošolska leta veliko lepih

spominov. Povedal nam je, da je bil

pevta. Poleg OI je njegov največji

dosežek naslov svetovnega prvaka

iz leta 2009, saj nam je povedal, da

je bila vožnja tako popolna, da bi jo

lahko dali v šolske učbenike. Ima

približno petnajst zlatih medalj z

večjih tekmovanj. Njegov nasvet za

vse mlade športnike je, naj vztraja-

jo in pretrpijo vse težke trenutke,

saj se bo na koncu vse izplačalo.

Pokazal nam je svojo srebr-

no medaljo iz Ria. Potem so mu

učenci še sami lahko zastavili kak-

šno vprašanje. Na koncu nam je

delil fotografije s svojim podpisom.

Sara Oblak in Rosana Pungeršek,

7. a

Naš osebni izziv

Peter Kauzer — naš srebrni olimpijec

Letnik 3, številka 1 Stran 6

Po krompirjevih počitnicah so nam pripravili tehnični dan na temo rudnikov. Za začetek smo si ogledali kratek filmček. Tako smo nekaj o rudnikih izvedeli še pred praktičnim delom, pri kate-rem smo v skupinah izdelovali makete, plakate, stripe in podob-no.

Rudniki se nahajajo na zemelj-

skih tleh ali pod njimi. Kot pove

že samo ime, so namenjeni kopa-

nju rude: kovin, premoga, dia-

mantov, soli ipd. Panoga, ki se

ukvarja z izkopavanjem teh mate-

rialov, se imenuje rudarstvo.

Rudar je delavec, ki koplje rudo

in upravlja tudi temu namenjene

stroje.

Na tej sliki lahko vidimo rudarja,

ki pridno opravlja svoje delo.

Pri delu uporablja raznorazno

orodje, na primer kramp, žago,

klešče, rezivnik, »špic« nož za

rezanje, kavalete, lopate in po-

dobno. Rudarji so uporabljali do-

mače, starinske (nekaterim tuje)

besede, kot so: antla (brisača),

cajt (čas), kafe (kava) in uk

(volk).

Rudnikov je v Sloveniji kar ne-

kaj, eden od njih je tudi v Hrast-

niku (RTH: Rudnik Trbov-

lje‑Hrastnik). To je rudnik rjavega

premoga, ustanovljen 10. novem-

bra 1804.

Ali prepoznaš ta znak?

To je znak rudnika RTH.

Žal ne gre vedno čisto vse po na-

črtih. Rudarjem je nagajal škrat

Perkmandeljc. Bil je oblečen v

zeleno majico in modre hlačke,

rudarje je »hecal« in se jim sme-

jal, v težkih trenutkih pa jim je

znal priskočiti na pomoč. Takole

sem ga narisala:

Večina vaših dedkov je delala v

rudnikih. Če želite izvedeti še kaj več, jih le povprašajte.

Urša Šmid, 7. c

Rudniki

Letnik 3, številka 1 Stran 7

O dnevu šole smo poročali

že na spletni strani in v šolski ru-

briki občinskega časopisa Hrastov

list, sedaj pa si poglejmo še, kako je

ta dan preživel devetošolec Aljaž.

V petek, 6. 1. 2017, je pote-

kal dan šole na temo Spoznavajmo

različne kulture in običaje.

Naš razred, 9. b, je obiskal

22-letni Roman iz Toulusa, mesta

iz Francije.

Predstavil nam je svojo dr-

žavo in pokrajino, iz katere priha-

ja. Predstavitev je bila obogatena z

veliko fotografijami, ki so prikazo-

vale različne tematike, največkrat

povezane z lepotami Francije. Po-

vedal nam je tudi o zanimivostih s

potovanj, ki bi jih, po njegovem,

moral doživeti vsak.

Učenci smo bili navdušeni

nad njegovim mnenjem o Sloveniji.

Povedal nam je, da je naša država

prelepa, prav tako pa tudi njena

kultura in ljudje.

Pri hrani pa je zgodba dru-

gačna, saj nam je zaupal, da odkar

je prišel v Slovenijo, ne je mesa –

zaradi njegovega okusa. Prav tako

ne razume, kako lahko Slovenci

vino mešamo z mineralno vodo.

Pravi, da bi takšne ljudi v Franciji

»ubili«.

V Hrastniku se preživlja z

delom v Mladinskem centru Hrast-

nik, kjer so ga lepo in toplo sprejeli,

čeprav se njegov jezik popolnoma

razlikuje od našega. Povedal nam

je tudi, da se slovenščine zaradi

njene zapletenosti najbrž nikoli ne

bo naučil.

Mladenič govori tudi špan-

sko in angleško, kar je redko, saj

večina Francozov govori le svoj ma-

terni jezik.

Pri tako mladih letih je obi-

skal že več kot deset držav, kar je

svojevrsten fenomen. V svojo do-

movino se vrne čez dva meseca, v

Sloveniji pa jih bo tako preživelkar

osem. K nam se bo z veseljem vr-

nil, če bo to le mogoče.

Aljaž Hočevar, 9. b

Dan šole

Letnik 3, številka 1 Stran 8

Po pripovedih starih staršev je bilo otrokom,

čeprav ni bilo bogatije, včasih zelo lepo. Igrali so se le

z doma narejenimi igračami. Nekateri so imeli lutke,

narejene iz starih cunj in kuhalnic, drugi avtomobile,

narejene iz materialov, ki so jih pač imeli, redkim

srečnežem pa so očetje ali dedki, ki so znali obdelova-

ti les, naredili razne samokolnice ali kaj podobnega.

Imeli so veliko prijateljev, predvsem pa so se veliko

igrali in gibali zunaj. Poznali so veliko raznih iger,

kot sta ristanc in gnilo jajce. Dovolj so jim bile samo

skrivalnice ali lovljenje. Večina otrok je bila doma s

kmetij, zato so morali veliko pomagati. Kopali so

krompir, grabili travnike, pomagali pri živini, nič jim

ni bilo hudo narediti. Delo so združili s prijetnim, se

pri tem srečevali in se zabavali. Ljudje so se veliko

bolje razumeli. Pomagali so drug drugemu, si prisko-

čili na pomoč, niso se zbadali ali žalili, niso bili ne-

voščljivi drug drugemu, znali so prisluhniti drug dru-

gemu.

Šole so bile drugačne od današnjih. Učitelji so

bili bolj strogi. Če nisi ubogal navodil, si bil tepen ali

pa si klečal na koruzi. Niso imeli zvezkov, s kredami

so pisali na tablice. Vse so si morali zapomniti v šoli,

saj je bilo vse napisano tudi zbrisano. Veliko časa jim

je ostalo za druženje s prijatelji na prostem, na zra-

ku. Doma so imeli le kakšne knjige pripovedi in prav-

ljic, če so imeli starši čas za to.

Sčasoma so se razvili telefoni. Z njimi so ljud-

je lahko lažje komunicirali tako na krajše kot na dalj-

še razdalje. Iznašli so tudi televizijo. Sprva so si jo

lahko privoščili le redki. Ti so bili že manj zunaj, saj

so prosti čas že preživeli pred ekrani. Ne vem, kaj naj

rečem, da je nekdo izumil super stvar – računalnik –

ali da je izumil nekaj, kar ljudi mogoče bolj uničuje

kot izobražuje ... To je bilo za človeštvo nekaj povsem

novega. Še moja starša, ki sta sedaj prava računalni-

ška genija, pravita, da se jima je sprva zdela to nepo-

membna stvar. Da sta bila prepričana, da ga ne bosta

uporabljala ali potrebovala. Danes pa si življenja

brez njega ne predstavljata, čeprav samo toliko, koli-

kor je potrebno. Res je, da so računalnike sprva upo-

rabljali le v službene namene, za razne raziskave in

projekte, ampak na žalost ni ostalo pri tem. Programi

in oprema so se boljšali, širili in kmalu so postali

stroji za zavajanje. Pojavile so se številne igre, inter-

net, e-pošta, da o facebooku ne govorim. Zasvojili so

nas skoraj vse. Resda so koristni, saj lahko izveš

praktično vse, lahko komuniciraš s prijatelji, ampak

če pomislimo ... vse to se je dogajalo tudi prej. Le da

smo danes preveč razvajeni, ne pride nam na pamet

napisati pismo, ker je to že delo, potem ga je treba še

nesti na pošto, pa

potem čakati na

odgovor … ne, pre-

ko elektronske poš-

te je to takoj

opravljeno. Le za-

kaj bi danes šli v

knjižnico, če potre-

bujemo kakšno

informacijo, in bi z

branjem bogatili še

besedni zaklad, če

pa »stric google« ve

vse? Da ne ome-

njam igric. Joj, ko-

liko jih je, pa ni treba nikamor peš, ni se treba s kom

dogovarjati, preprosto usedeš se za računalnik in

igraš! Neskončno iger, med katerimi lahko izbiraš,

zanemarjaš pa zdravo življenje. Le zakaj bi se na pri-

mer usedel na kolo in se peljal skozi prelepo naravo,

se naužil svežega zraka in se družil s prijatelji, če pa

lahko s prijatelji igraš igrice in tekmuješ? Pa saj to

potem je druženje, a ne? Res, da se ne pogovarjaš, ne

vprašaš prijatelja, kako je, ne poveš o kakšni svoji

dogodivščini, igraš igrice, ampak družiš se pa, a ne???

Pa ne mečem vseh v isti koš. Meni sta starša

že na začetku omejila uporabo računalnika. Ker še

nisem hodil v šolo, ga za to nisem potreboval, aktual-

ne so bile samo igre. Te sem lahko igral omejen čas in

še to ne vsak dan. Namesto tega smo se odpravili ven

ali pa doma igrali kakšne igre. Te navade sem pre-

vzel in za to sem jima neskončno hvaležen. Ne rečem,

da ne igram igric, jih, ampak poredko, pa še to na

telefonu in zunaj. Računalnik bolj ko ne uporabljam

za pomoč pri delu za šolo. Enako sedaj učimo tudi

mlajšega brata. Vem, da je veliko takšnih staršev in

otrok. Žal mi je pa vseh ostalih, ki so za računalniki

več ur na dan, saj ne vedo, kaj zamujajo. Tako ali

tako se ne ve, kaj bo takrat, ko bomo odrasli. Mogoče

bo vse povezano samo z računalniki in takrat jim bo

mogoče žal mladih dni. Ampak bo na žalost prepozno.

Vsem, ki spadajo med odvisneže od

računalnikov, polagam na srce, naj

premislijo, kaj je bolj pametno. Naj

gredo ven v naravo, na sprehod, k

prijateljem in spoznali bodo, da je

to veliko pametneje in prijetneje …

konec koncev, kdo ti bo stal ob

strani, ko boš potreboval pomoč,

računalnik ali prijatelj?

Luka Brunček, 7. a

Obsedenost z računalniki

Letnik 3, številka 1 Stran 9

Anis Hotić: Ne bom več priden!

Ne bom več priden otrok!

Dojenčku bom vzel dudo,

vrgel jo bom v odtok.

Z vrta bom vse pridelke pobral,

v naša vrata jih bom zagnal.

Naredil bom pasti,

da spotaknili se boste vi.

Risal bom na tla,

da bodo umazana.

Na televizor vodo bom zlil,

da ga bom pokvaril.

Tinkara Mak: Jeza

Jeza je huda stvar,

a ne,

če se znaš obvladati.

Če si jezen,

zakliči: »Hej, kaj je bilo

zdaj to, poglej!?«

Ko sem se

razburil,

sem ugotovil, da sem se prekuril

in jezil za prazen nič.

Mimi Cigelnjak: Kadar je na nebu polna

lunca

Kadar je na nebu polna lunca,

postanem jaz poredna punca.

Takrat loputam z vrati

in topotam s copati.

Jeziček se grdo vrti,

dokler nekdo ne zarohni.

Ko pa zaslišim resen očkov glas,

me mine ta poredni špas.

Jeza se mi umiri in

pridna Mimi prihiti.

Luka Velikonja: Poreden fant

Bom, bom poreden fant,

zelo poreden

kot še nobeden.

Nagajal bom zelo,

največ, kot lahko.

Vsem bom pokazal, kaj znam,

da bom zelo poznan.

Babi pa vedno benti,

ker ne ustavim se ji.

Še vedno najraje me ima,

ve, da sem priden,

čeprav poreden.

Literarni kotiček

Letnik 3, številka 1 Stran 10

Jon Hudi: Jeza

Jeza je res huda stvar,

razjezi lahko te marsikaj.

Takrat storil lahko bi kaj,

kar pozneje bi bilo mi žal.

Tako jeziti se ne smemo,

ker takrat neumnosti počnemo.

Rajši malo potrpimo

in se z drugimi veselimo.

Maj Bantan: Jezna pesem

Jeza, jeza, jeza.

Jeza me v trebušček dreza.

Nagovarja me , da stiskam pesti

in počnem čudne stvari.

Jeza pogosto me obišče,

ko sem v vrsti za stranišče.

Jeza živi v naši glavi

in se vsak mesec enkrat pojavi.

Lia Maksimovič: Ne bom!

Ne bom več govorila resnice.

Prijateljici bom rekla, da ima grdo frizuro,

in bratcu bom rekla, da sem mu uničila igračo.

Ne bom več hodila v šolo!

Zbudila bom dojenčka!

Psu bom stopila na rep!

Nikoli ne bom napisala domače naloge!

Ne bom več jedla kosila

in nikoli se ne bom umila!

Literarni kotiček

Letnik 3, številka 1 Stran 11

Domišljijski spis: Poročil sem se z Jerico

Četudi sem govoril, kako bi mi bilo žal Jerice, je

cesarica s svojimi premetenimi očmi zapazila, kako

je meni hudo govoriti o tem. Akoravno sem se pre-

pričeval, da bi bilo za oba bolje, če ostanem vdovec,

se nisem uspel uspešno izmuzniti prelepi Jerici.

Njeni dolgi, zlati lasje so ji ljubko padali čez rame-

na, oči so se ji lesketale kakor dva bisera in njen

nasmeh je obsijal človeka kakor jutranje sonce.

Meni je bilo dosti skrivnega opazovanja, zato sem se

brž odpravil deklici naproti. »Pozdravljena, Jerica,«

sem se v hipu priklonil. Deklica se je previdno ozrla

naokoli, potem pa zardela. Trudoma sem nadalje-

val: »Vidiš, resnično si mi všeč in dobro se vidi, da

sem jaz tebi. Mar ne bi nadaljevala svojih življenj …

skupaj?« Pokleknil sem pred njo in razprl dlan, v

kateri se je namesto prstana skrival prelep cvet vrt-

nice. »Spominja me nate,« sem dodal. Jerica je nekaj

časa zaprepadeno strmela vame, nato pa ganjena

ovila roke okoli mojega vratu – najlepši objem, ki

sem ga občutil v svojem življenju. Čez rame objeta

sva pohitela h kočiji, ki jo je pripravil cesar.

Kočijaž je sprva izbuljil oči, kot bi videl čudež, a na-

to je vseeno sprejel oba. Popeljali smo se skozi Du-

naj in presenečeni ljudje so osuplo s prsti kazali na

zaljubljeni par ter šepetali med seboj. Jaz pa sem,

ponosen kot pav, prijazno pozdravljal vse naokoli.

Srečen sem bil zavoljo svojega uspeha – ljubljena

cesarjeva hči me je res vzela! Čas je minil, kot bi

zažvižgal. Še vedno objeta sva izstopila, preko sla

pa poslala vabilo cesarju na najino domačo poroko

pri meni doma.

Kot sva pričakovala, je prekanjena cesarica izvedela

za to, da se bova vzela. Še vedno je vekala nad svojo

ljubo lipo, na katero pa sem jaz že skoro pozabil.

Prepričan sem bil, da je ona iz golega maščevanja

zakuhala vse skupaj.

Gostje so že vsi prispeli, da bi se poveselili z nama.

Začela se je že pojedina, na kateri ni manjkalo

janjcev, svinjskih krač, potic in skodel z golažem.

Veselo smo jedli okusno hrano in snedli že skoro

vse, ko sta prispela dva nepričakovana, nepovablje-

na gosta – cesarica in pa naš ljubi »magister« Gre-

gor. Skrajno ponosno sta izstopila iz zlate kočije,

»magister« pa je ošabno stopil prav k meni.

»Slavje se tu konča, Martin Krpan! Tukaj je odlok,

ki mi z vsemi zakoni tega sveta dovoljuje, da naredi-

mo konec tvoji ljubki koči, ki še najbolj spominja na

hlev, če smem pripomniti,« je dejal in mi porinil

listič naravnost v roke. Hipoma in v besu sem ga

razcefral. »Jaz pa imam tukaj odlok, ki odloča o

vseh odlokih,« sem mu predrzno dejal in mu pred

nos potisnil samo cesarost. Ta je, prav tako besneč

kot jaz, napadel: »S tabo je konec, Gregor! Le jaz

odločam o zakonih – kar pa ti nameravaš, je dejan-

sko protizakonito! Nikar ne soli pameti Krpanu,

raje poglej v ogledalo!«

Oba s cesarico sta, kot je bilo pričakovati, izginila in

ni ju bilo videti nikdar več. Midva pa sva srečna uži-

vala v življenju, kot je treba!

Dominika Zupan, 7. a

Literarni kotiček

Letnik 3, številka 1 Stran 12

Catch of the day

Hello!

My name is Luka. I am 13 years

old and I am in the 7 th class of the

The National Hero Rajko Primary

School in Hrastnik.

I spend a lot of my free time near

the pond. I enjoy fishing. One Sa-

turday my neighbour Jure and me

went fishing in the pond near our

home. Fishes didn't want to bite

that morning. I almost gave up. At

that moment my fishing rod began

to bend sharply. I tried to hold it,

but I almost fell in the pond. Jure

came to help me. We pulled with

all the strength. I caught a lare

carp that was very heavy. I was

very happy and excited. I could not

believe my eyes when I saw it. I

grabbed the fish with my hands

and Jure took a photo of me and

my big catch of the day. After that

I released the fish back to the

pond.

Since that day I enjoy fishing even

more. I can wait all day near my

fishing rod and hope another carp

will bite the hook. Maybe one day I

will get even bigger catch of a day.

Luka Brunček, 7. a

the end we found it and we were

very happy. When we bought what

we wanted, we went on train station.

But we had that much time that we

stopped in Mc'donalds. There were

no seats left, so at the end we sat

down near a Chinaman. We talked

that much, that he moved away from

us. When we ate, we had to run to

catch the train. We came home at 9

o'clock. I spent an awesome time in

Lljubljana and I hope, we will be

able to do this again nnext year.

Maja Avbelj, 7. b

Christmas holidays

When I woke up, i realize that it was

Tuesday. We went in Ljubljana to

see lights. At half past two we were

in front of my house: me, Lucija, La-

ra, Lara, Tjaša, Sara. We went to

train station and buy tickets for tra-

in. Of course we didn't go alone, my

mum waited in Ljubljana and her

friend Anita was with us. We came

very fast. In Ljubljana we first had

Puffy's pancakes. It was so good!

Then we had a little time for shop-

ping. Time past quickly, because

when we came from shops it was

dark outside. We looked around and

there were lights everywere. It was

magical. My mum made a suprise

for us. We went on a boat. When we

supposed to go on the boat, a man

said that it was no room left anymo-

re, but he let a woman with three

chlidren on the boat! It wasn't fair!

We had to wait for another boat. In

30 minutes we finally came on the

boat. After the drive was over, we

visited The s Lush shop. We checedk

maps and GPS so we could find it. At

Literarni kotiček

Letnik 3, številka 1 Stran 13

Christmas holidays

In a New Years eve we recived a

call. It was Barbara.

She invited us to a New Year

party at her house at 7 o'clock. We

arived a little bit late. She said

that the kids are on the first floor.

So we went upstairs and saw our

friends. We were playing and run-

ning around for a while and then I

heard my mum said that the food

is ready. Me and my friends all ran

downstairs. When we ate our din-

ner we headed back upstairs. We

decided that we should watch a

movie,but our parents said that we

are going to celebrate New Year at

Jaka's house. So we got dressed

realla warm clothes and went to

his house. We were outside his ho-

use by the fire. But Jaka wasn't

there yet. A little bit later he came

with Luka and Maja. New Year

was 5 seconds away so we started

to count down. It was a great New

Year. Jaka's dad was craking fi-

recrakers. It was a beautiful night.

We went inside Jaka's house be-

cause it was cold outside. We were

bored so we watched Sam doma 3.

When the movie finished my mum

called us that were going to Barba-

ra's place again. When we arived to

her home we ran upstairs. And the

parents stayed downstairs. We de-

cided to watch another movie The

shallows. The movie finished and it

was 4 o'clock. Our parents were

sleepy so we went home.

That is how my New Year en-

ded.

Eva Peklar 7. b

music, singing and just enjoying the holidays. Martina (my friend) and I went outside right after midnight to watch fireworks. It was really beauti-ful, although my dog was kind of scared.

I hope the following year is going to be fun,exciting and wonderful year with full of adventures and good gra-des. Happy New Year!!!

Brina Tomažič, 7. a

Christmas holidays

Oh, Christmas. This is my favourite holiday. Me and my family had a very exciting Christmas. So, first of course we decorated the tree and we had a lot of fun. Next day, It was Christmas morning and I got Rubik's cube for present. We also went to a duck race. Some English family from London bought an old water mill, so they organized this event. They weren't real ducks, but plastic.Everyone got their number and the first duck who finished won. My brother got the 3rd prize. Then we went for a walk and saw some amazing nature, we saw a little cave and frozen stream. That day we had a blast!

The following days just passed by and It was New Year's Eve real quick. We had a big and delicious dinner and my friend came to celebrate New Year with me. We were eating, listening to

Literarni kotiček

Letnik 3, številka 1 Stran 14

Firefighters

Hello,

in our town the fire-fighting associ-

ation was established many years

ago. For me the fire-fighters are

heroes because of their work. I was

very happy when they invited me

to join the youth group of fire-

fighters.

We have training lessons every

Saturday. At that time we learn

about the fire-fighters equipment,

how to use it and how to stop the

fire. Many times we have so called

»wet training«. It means that we

really use the water to stop the

fire. Usually we are also all wet

and my mother is angry with me

but I enjoy this very much. All the

fire-figters have the same uniform.

We wear it when there are compe-

titions or other celebrations. We

also have a big truck with the na-

me of our association. It has a si-

ren and we turn it on for short ti-

me when we go on the competition

or when there is a fire and we have

to help.

I hope that someday I will become

a real fire-fighter. I would like to

help people when they are in tro-

uble.

Luka Brunček, 7. a

Christmas holidays

My christmas holiday was quite

exciting. We ate pizza, made cooki-

es and more. We watched a

christmas movie, opened presents

and listened to christmas songs.

We had a party at the weekend

and went out with my friends. On

christmas morning we ate cookies

and drank milk.

It was New Year's Eve the fol-

lowing day. We watched fireworks

and we had a great time. I hope

your Christmas holidays were gre-

at too. I also hope that new year is

going to be cool and exciting. I wish

you all the best.

Sara Oblak, 7. a

Literarni kotiček

Letnik 3, številka 1 Stran 15

https://img.clipartfest.com/859198e61c476ef76cf9d39f2f4ba44e_images-for-upset-boy-cartoon-angry-kid-

hitting-clipart_2000-2312.png

http://www.clipartkid.com/images/40/one-step-forward-three-steps-back-7SjFSI-clipart.jpg

http://clipart-library.com/images/pi78BxAxT.png

https://img.clipartfest.com/3fc41eb27f4c8d2683095a46baf2edd7_free-christmas-presents-clip-free-

christmas-snow-clipart_300-286.jpeg

https://img.clipartfest.com/0d67439ece8f426d55d993f97e6f6496_new-years-eve-free-clip-art-microsoft-

happy-new-year-clipart_350-337.jpeg

https://img.clipartfest.com/1df673f0ea6b366d539f506d16154adb_christmas-clip-art-family-christmas-

clipart-free_900-974.png

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/b/b0/Pre%C5%A1ern-Goldenstein.jpg

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/76/Fran_Sale%C5%A1ki_Fin%C5%BEgar.jpg

http://images.clipartpanda.com/announcement-clipart-cliparti1_announcement-clipart_09.jpg