Veliki Gatsby

9,99

€

F. Sco

tt F

itzgerald

VELIK

I GA

TSBY

Gatsby je verjel v zeleno lučko, v orgazmično prihodnost, ki se nam

leto za letom vse bolj oddaljuje. Izmaknila se nam je, pa nič zato –

jutri bomo tekli hitreje, roke iztegnili dlje … in nekega lepega jutra …

Roman Veliki Gatsby (1925) velja za najboljše delo Francisa

Scotta Fitzgeralda (1896–1940), enega najpomembnejših

ameriških pisateljev dvajsetega stoletja. Fitzgerald, ki je bil

pripadnik tako imenovane »izgubljene generacije« ameriških

umetnikov po prvi svetovni vojni, je roman napisal med

prostovoljnim izseljenstvom v Franciji. Kot vsako pravo klasično

delo ga je mogoče brati na veliko načinov: kot univerzalno

romantično zgodbo o ljubezni dveh, ki si nista usojena, kot

pisateljevo simbolno razmišljanje o ZDA v dvajsetih letih

minulega stoletja ali kot njegovo kritiko togosti ameriške družbe

z začetka 20. stoletja, ki ni dopuščala prehajanja med razrednimi

sloji …

Roman je že leta 1926 zaživel v istoimenskem nemem filmu, leta

1974 je Gatsbyja odigral Robert Redford, leta 2013 pa je v

kinematografe prišla zaenkrat zadnja filmska upodobitev z

Leonardom DiCapriem v glavni vlogi.

Motion Picture Artwork ©2013 Warner Bros. Entertainment Inc. Vse pravice pridržane.

Veliki Gatsby

WARNER BROS. PICTURES PREDSTAVLJAV SODELOVANJU Z VILLAGE ROADSHOW PICTURES V SODELOVANJU Z A&E TELEVISIONBAZMARK/RED WAGON ENTERTAINMENT PRODUKCIJO FILMA BAZA LUHRMANNA

LEONARDO DICAPRIO »THE GREAT GATSBY« TOBEY MACGUIRE CAREY MULLIGANJOEL EDGERTON ISLA FISHER JASON CLARKE GLASBA CRAIG ARMSTRONG

IZVRŠNI PRODUCENTI BARRIE M. OSBORNE SHAWN »JAY-Z« CARTER IN BRUCE BERMANPO ROMANU F. SCOTTA FITZGERALDA SCENARIJ BAZ LUHRMANN & CRAIG PEARCE

PRODUCENTI BAZ LUHRMANN CATHERINE MARTIN DOUGLAS WICK LUCY FISHER CATHERINE KNAPMANREŽIJA BAZ LUHRMANN

B A Z A LU H R M A N N A R e ž i s e R j A f i L M o v R o M e o i N j U L i j A i N M o U L i N R o U G e

VELIKI GATSBY_prelom.indd 8VELIKI GATSBY_prelom.indd 8 3/14/13 8:22 AM3/14/13 8:22 AM

9

PRVO POGLAVJE

Vmlajših in bolj ranljivih letih mi je oče dal nasvet, ki ga vse odtlej

premlevam.

»Kadar koli bi rad koga kritiziral,« mi je dejal, »se spomni samo,

da vsi ljudje na tem svetu niso uživali takih ugodnosti, kot si jih ti.«

Nič več ni rekel, toda midva sva bila vselej nenavadno zgovorna

na zadržan način, zato sem se zavedal, da ima v mislih veliko več kot

to. Prav zato se sodb raje vzdržim – navada, ki mi je razkrila mnoge

nenavadne značaje, obenem pa sem zavoljo nje postal žrtev nemalo

veteranov dolgočasnosti. Nenormalen um hitro opazi in se naveže

na to lastnost, kadar se pojavi v normalnem človeku, in tako se je

zgodilo, da so me na kolidžu po krivici obdolžili spletkarjenja, zato

ker sem vedel za skrivne bolečine brezglavih neznancev. Večine teh

skrivnosti nisem sam iskal – pogosto sem hlinil zaspanost, zatoplje-

nost ali neprijazno neresnost, ko sem se po kakem nedvoumnem

znamenju zavedel, da na obzorju drgeta intimno razkritje; kajti inti-

mna razkritja mladeničev, ali pa vsaj besede, s katerimi jih izrazijo,

so navadno plagiati, ki pa so jih popačila povsem očitna prikritja. V

tem primeru je vzdržanje sodb stvar neskončnega upanja. Še vedno

se malce bojim, da mi bo kaj ušlo, če pozabim, da je, kot mi je naduto

namignil oče in jaz naduto ponavljam, čut za temeljno dostojnost

ljudem ob rojstvu neenakomerno porazdeljen.

In potem ko sem se takole pobahal s svojo strpnostjo, priznam,


10

da ima ta svoje meje. Obnašanje je lahko sezidano bodisi na skali ali

na zemlji brez temelja, a po določeni točki mi ni več mar, na čem je

sezidano. Ko sem se lansko jesen vrnil z Vzhoda, se mi je zdelo, da si

želim, da bi bil svet za vse večne čase v uniformi in v nekakšnem mo-

ralnem pozoru; nič več si nisem želel bučnih ekskurzov z zaupnimi

vpogledi v človeško srce. Edini, ki je bil iz te moje reakcije izvzet, je

bil Gatsby, mož, ki daje ime tej knjigi – Gatsby, ki je utelešal vse, do

česar sem čutil pristen prezir. Če je osebnost nepretrgan niz uspešnih

potez, potem je bilo na njem nekaj čudovitega, nekakšna izostrena

občutljivost za obete življenja, kot bi bil povezan z eno tistih zaplete-

nih naprav, ki zaznajo potres deset tisoč milj proč. Ta dovzetnost pa

ni imela nobene zveze s tisto šibko dojemljivostjo, ki je povzdignjena

pod imenom »ustvarjalna narava« – to je bil izjemen dar za upanje,

romantična lahkotnost, kakršne nisem našel še pri nikomer drugem

in ki je bržčas tudi nikdar več ne bom. Ne – na koncu se je izkazalo,

da je Gatsby v redu; le tisto, kar ga je grizlo, kar je plesnivega prahu

plavalo po sledi njegovih sanj, je namreč začasno preprečilo moje

zanimanje za jalove bridkosti in bežne sreče ljudi.

Moji svojci so že cele tri rodove ugledni, premožni prebival-

ci tega mesta na Srednjem zahodu. Družina Carraway je nekakšen

klan, in po izročilu smo potomci vojvod buccleujskih, toda dejanski

utemeljitelj moje veje je bil mojega starega očeta brat, ki je sèm prišel

leta enainpetdeset, v državljansko vojno poslal nekoga drugega, sam

pa ustanovil trgovino z železnino, ki jo danes vodi moj oče.

Tega starega strica nisem nikdar videl, a baje sem mu podoben

– zlasti tistemu njegovemu precej brezčutnemu portretu, ki visi v

očetovi pisarni. Diplomiral sem na New Havnu leta 1915, komaj

četrt stoletja za očetom, malce kasneje pa sem se udeležil tistega

zapoznelega tevtonskega preseljevanja, znanega kot velika vojna. V

tem protinapadu sem tako zelo užival, da sem se domov vrnil ves

vznemirjen. Namesto toplo središče sveta se je zdaj Srednji zahod

zdel skrajni rob vesolja – tako sem sklenil oditi na Vzhod in se lotiti

trgovanja z obveznicami. Vsi, ki sem jih poznal, so trgovali z ob-


11

veznicami, in menil sem pač, da lahko ta posel daje kruh še enemu

človeku več. Vse moje tete in strici so to temo pretresali, kot bi mi iz-

birali pripravljalnico, in naposled z zelo resnim, negotovim obrazom

izjavili: »Ja – seve-eda.« Oče je privolil, da me leto dni podpira, in po

različnih odlogih sem na Vzhod – za stalno, kot sem mislil – prišel

spomladi leta dvaindvajset.

Najpriročneje bi si bilo najti stanovanje v mestu, toda to je bil

čas toplega vremena, poleg tega pa sem pravkar prišel z dežele širnih

trat in prijaznega drevja; in ko mi je neki mladenič v službi predla-

gal, da skupaj najameva hišo v kakem primestnem naselju, se mi je

to zdela odlična ideja. Našel jo je, krhko pritlično hiško, ki jo je zob

vremena že dodobra načel, za osemdeset dolarjev na mesec, nato pa

ga je zadnjo minuto firma poslala v Washington in na deželo sem se

odpravil sam. Imel sem psa – no ja, vsaj nekaj dni, dokler mi ni po-

begnil – pa starega dodgea in neko Finko, ki mi je postiljala posteljo,

pripravljala zajtrk in za električnim štedilnikom predse momljala

finske modrosti.

Dan ali dva je bilo bolj samotno, potem pa me je nekega jutra na

cesti ustavil neki moški, ki je tja prišel še kasneje kot jaz.

»Kako pridem v Zahodno Jajce?« je nebogljeno vprašal.

Povedal sem mu. In ko sem šel dalje, nisem bil več tako sam.

Bil sem vodnik, stezosledec, domačin. Nevede mi je podelil soseško

svoboščino.

In medtem ko je sijalo sonce in je na drevju bujno in veselo po-

ganjalo listje, tako kot stvari rastejo v filmih, me je obdalo tisto znano

prepričanje, da se s poletjem znova začenja življenje.

Na eni strani sem imel toliko čtiva, na drugi pa sem se lahko

iz svežega zraka nadihal toliko dobrega zdravja. Kupil sem si ducat

knjig o bančnih in kreditnih in naložbenih vrednostnih papirjih,

in stale so v mojem regalu rdeče in zlate kot nov denar iz kovnice,

obetajoč, da mi bodo razodele sijajne skrivnosti, ki so jih poznali

zgolj Midas in Morgan in Mecenas. Imel pa sem najboljši namen, da

poleg teh preberem še veliko drugih knjig. Na kolidžu sem bil precej

literarno dejaven – nekega leta sem napisal vrsto sila pomembnih in


12

opaznih uvodnikov za »Yalski vestnik« – zdaj pa sem si nameraval

vse to znova vpeljati v življenje in vnovič postati tisti najbolj omejen

med vsemi strokovnjaki, namreč »vsestranski izobraženec«. To ni le

epigram – na življenje lahko vendarle veliko uspešneje zreš z enega

samega okna.

Naključje je hotelo, da sem si hišo najel v enem najbolj nenavad-

nih naselij v Severni Ameriki. Bilo je to na tistem vitkem, bučnem

otoku, ki se razteza naravnost proti vzhodu od New Yorka in kjer sta,

med drugimi naravnimi znamenitostmi, dve neobičajni zemeljski

tvorbi. Dvajset milj od mesta dve ogromni jajci, enaki po obrisu in

ločeni zgolj z vljudnostnim zalivom, segata daleč v najbolj ukročeno

slanovodno telo na zahodni polobli, v veliko mokro kmečko dvoriš-

če Longislandske ožine. To nista popolna ovala – tako kot jajce iz

Kolumbove zgodbe sta namreč sploščeni na mestu, kjer se stikata s

kopnim –, a njuna fizična podobnost je za galebe, ki letijo prek njiju,

bržčas vir večne zbeganosti. Za tiste brez kril pa je bolj pozornost

zbujajoč pojav njuna različnost v sleherni podrobnosti, razen v ob-

liki in velikosti.

Sam sem živel v Zahodnem Jajcu, torej … no ja, na manj ime-

nitnem od obeh, četudi je to nadvse površna oznaka za ponazoritev

bizarne in precej grozljive razlike med njima. Moja hiška je stala na

samem vrhu jajca, komaj petindvajset sežnjev od ožine, in stisnjena

med ogromni hiši, katerih najemnina je znašala dvanajst oziroma

petnajst tisoč dolarjev na sezono. Tista na moji desni je bila v vseh

pogledih gromozanska zadeva – bila je zvest posnetek neke norman-

dijske Hôtel de Ville, s stolpom na eni strani, čisto nova pod redko

brado golega bršljana, z marmornim plavalnim bazenom ter več kot

štiridesetimi akri trate in vrta. To je bil Gatsbyjev dvorec. Oziroma,

ker g. Gatsbyja tedaj še nisem poznal, je to bil dvorec, v katerem je

prebival gospod s tem imenom. Moja hiška je to okolje kazila, toda

zavoljo svoje majhnosti ga ni kazila hudo in je bila zato prezrta, tako

da sem imel pogled na vodo, delen pogled na trato svojega soseda

in tolažilno soseščino milijonarjev – vse to za osemdeset dolarjev

na mesec.


13

Onkraj vljudnostnega zaliva so se vzdolž obale lesketale bele

palače imenitnega Vzhodnega Jajca, in zgodba tega poletja se prav-

zaprav začne tisti večer, ko sem se zapeljal tja na večerjo k Bucha-

nanovim. Daisy je bila moja sestrična v tretjem kolenu, Toma pa

sem bil spoznal na kolidžu. Takoj po vojni sem bil dva dni pri njiju

v Čikagu.

Njen mož, ki je imel sicer različne fizične sposobnosti, je bil eden

najmočnejših krilnih igralcev, ki so kdaj igrali nogomet na New Hav-

nu – nekako že kar narodni junak, eden tistih mož, ki pri enaindvaj-

setih dosežejo že tako môčno omejeno vrhunskost, da kasneje vse diši

po neslavnem koncu. Njegovi starši so bili neizmerno bogati – celo

na kolidžu je bilo njegovo razsipno ravnanje z denarjem tarča kritike

– toda zdaj je zapustil Čikago in prišel na Vzhod v slogu, ki človeku

preprosto vzame sapo: iz Lake Foresta, na primer, je s seboj pripeljal

cel hlev ponijev za polo. Težko si je bilo predstavljati, da je kdo iz moje

lastne generacije tako bogat, da si lahko privošči kaj takega.

Zakaj sta prišla na Vzhod, ne vem. Leto dni sta brez pravega

razloga preživela v Franciji, nato pa se nemirna potepala sem in tja

po krajih, kjer so ljudje igrali polo in bili pač skupaj bogati. Sèm sta

se preselila za stalno, mi je po telefonu povedala Daisy, vendar nisem

verjel – njej nisem videl v srce, za Toma pa sem slutil, da bo vselej

plul dalje in rahlo koprneče iskal tisto dramatično razburljivost neke

nepovrnljive nogometne tekme.

In tako sem se nekega toplega vetrovnega večera zapeljal v Vzho-

dno Jajce na obisk k svojima starima prijateljema, ki pa sem ju komaj-

da poznal. Njuna hiša je bila še bolj umetelna, kot sem pričakoval,

veder rdeče-bel dvorec v georgijanskem kolonialnem slogu, zroč na

zaliv. Trata se je začela ob obali in tekla četrt milje do vhodnih vrat,

preskakovaje sončne ure pa opečnate sprehajalne poti in razbeljene

vrtove – in ko je dosegla hišo, se je naposled vzpela kakor s silo svo-

jega zagona po pisanih ovijalkah, po zidu navzgor. Pročelje je bilo

pretrgano z nizom vrat z okni, zdaj sijočimi od odsevanega zlata in

na stežaj odprtimi v topli vetrovni popoldan, in na prednji terasi je

v jahalni obleki razkoračeno stal Tom Buchanan.


14

Od newhavenskih let sèm se je nemalo spremenil. Zdaj je bil

čokat tridesetletnik slamnato rumenih las, precej ostrega jezika in

ošabnega vedenja. Žareče prevzetne oči so bile vzpostavile prevlado

nad njegovim obrazom in dajale vtis, kot da se vseskozi napadalno

nagiba naprej. Celo poženščena eleganca njegove jahalne obleke ni

mogla prikriti neznanske moči tega telesa – dokler na tistih bleščečih

se škornjih ni zategnil zgornjega jermena, se je zdelo, da so ga polni,

in kadar je zmignil z rameni pod tankim suknjičem, je bilo videti,

kako se je premaknil velik sveženj mišic. To je bilo telo, sposobno

velikanskega vpliva – brezsrčno telo.

S svojim glasom, globokim raskavim tenorjem, je Tom le še utr-

jeval vtis samovoljnosti, ki ga je zbujal. V njem je bila sled očetov-

skega zaničevanja, celo tistih, ki jih je imel rad – in bili so na New

Havnu možje, ki ga preprosto niso mogli videti.

»Ne misli, da je moje mnenje o tej stvari dokončno,« se je zdelo,

da govori, »samo zato, ker sem močnejši in več moža kot ti.« Bila

sva v istem društvu študentov zadnjih letnikov, in četudi si nisva

bila nik dar blizu, sem imel vselej občutek, da mi je naklonjen in da

si s sebi lastno rezko, kljubovalno otožnostjo želi, da bi mi bil všeč.

Nekaj minut sva klepetala na terasi, obsijani od sonca.

»Lepo je tukaj,« je rekel, medtem ko je z očmi nemirno bliskal

naokrog.

Prijel me je za laket in me obrnil, šel s široko, plosko roko po

dolžini najinega razgleda ter v kretnjo zajel pogreznjen italijanski

vrt, pol akra temnih vrtnic ostrega vonja in toponosi motorni čoln,

ki je izrival valove od obale.

»Vse to je bila last Demaina, naftnika.« Znova me je zasukal,

vljudno, a nepričakovano. »Pojdiva noter.«

Skozi visoko preddverje sva prišla v svetel rožnat prostor, ki so ga

dvokrilna balkonska vrata na obeh koncih rahlo vezala v hišo. Vrata

so bila priprta in so se belo bleščala na svežo travo zunaj, za katero

se je zdelo, kot bi rasla v hišo. Skozi sobano je zapihal veter, na enem

koncu napihal zavese noter in na drugem ven kakor blede zastave ter

jih pri tem obračal navzgor proti stropu, čudovitem kakor poročna


15

torta s sladkornim prelivom, nato pa rahlo vzvalovil preprogo vinske

barve in prek nje vrgel senco, tako kot to stori na morju.

Edini povsem mirujoč predmet v sobani je bila ogromna zofa,

na kateri sta sedeli dve mladi ženi kot na kakem pritrjenem balonu.

Obe sta bili v belem, njuni obleki pa sta valovali in frfotali, kot bi ju

pravkar prineslo noter po krajšem poletu krog hiše. Bržčas sem za ne-

kaj trenutkov obstal in poslušal tleskanje in pokanje zaves ter ječanje

slike na steni. Zatem pa je zadonelo, ko je Tom Buchanan zaprl zadnja

okna, in ujeti veter se je polegel po sobani – in zavese in preproge in

obe mladi ženi so se počasi spustili na tla.

Mlajše od obeh nisem poznal. Iztegnjena je ležala na svojem

koncu divana, povsem negibna in z rahlo dvignjeno brado, kot bi na

njej balansirala nekaj, kar bo najverjetneje padlo. Če me je zagledala

s kotički očesa, ni tega prav z ničimer pokazala – pravzaprav ni do-

sti manjkalo, pa bi se ji momljaje opravičil, ker sem jo vznemiril, ko

sem vstopil.

Ono drugo dekle, Daisy, je skušalo vstati – rahlo se je nagnila

naprej, s pozornim izrazom na obrazu – nakar je planila v smeh,

smešen, očarljiv, rahel smeh, in zasmejal sem se tudi jaz in stopil

nekoliko naprej.

»P-paralizirana sem od sreče.« Vnovič se je nasmejala, kot bi

povedala kaj sila duhovitega, me za hip podržala za roko in mi zrla

navzgor v obraz s pogledom, ki je prisegal, da ni človeka na svetu,

ki si ga je tako močno želela videti. Taka je pač bila. Mrmraje je na-

mignila, da se balansirajoče dekle piše Baker. (Govorili so, da Daisy

mrmra samo zato, da bi se ljudje sklanjali k njej – povsem irelevant-

na kritika, zavoljo katere to njeno mrmranje ni bilo prav nič manj

očarljivo.)

Kakor koli že, ustnice gospodične Baker so vztrepetale, komaj

opazno mi je pokimala, nato pa glavo brž nagnila znova nazaj – pred-

met, ki ga je balansirala, je očitno rahlo zanihal, tako da se je nekoliko

prestrašila. Na ustnice se mi je znova prikradlo nekakšno opravičilo.

Skoraj vsako razkazovanje popolne samozadostnosti iz mene izvabi

osupel poklon.


16

Ozrl sem se nazaj na sestrično, ki mi je začela zastavljati vpra-

šanja s svojim globokim, vznemirljivim glasom. To je bil glas, ki mu

uho ves čas sledi, kot bi sleherni ton bil melodija, ki se ne bo nikdar

več ponovila. Njen obraz je bil žalosten in čeden in na njem so bile

prešerne reči – prešerne oči in strastna prešerna usta – a v njenem

glasu je bilo vznemirjenje, zavoljo katerega so ga moški, ki jim je bilo

zanjo mar, le stežka pozabili: bila je to pojoča prisila, zašepetani »po-

slušaj!«, obljuba, da je malo prej počela vesele, vznemirljive stvari in

da se vesele, vznemirljive stvari obetajo v naslednji uri.

Povedal sem ji, da sem se med potjo na Vzhod za en dan ustavil

v Čikagu in da ji kar nekaj ljudi pošilja prisrčne pozdrave.

»Me kaj pogrešajo?« je zanosno vzkliknila.

»Célo mesto je nesrečno. Vsi avtomobili imajo v znak žalovanja

levo zadnje kolo obarvano črno, in ob severni obali je celo noč slišati

neprestano objokovanje.«

»Kako krasno! Pojdiva nazaj, Tom. Jutri!« Nato pa je kar tako

pristavila: »Moral bi videti mojo punčko.«

»Z veseljem.«

»Zdaj ravno spi. Tri leta je stara. Je še nisi videl?«

»Ne.«

»No ja, moral bi jo videti. Res je …«

Tom Buchanan, ki je nemirno postopal po sobani, je obstal in

mi položil roko na ramo.

»Kaj počneš, Nick?«

»Trgujem z obveznicami.«

»Pri kom?«

Povedal sem mu.

»Za te pa še nisem slišal,« je odločno pripomnil.

To me je ujezilo.

»Pa še boš,« sem kratko odvrnil. »Če boš ostal na Vzhodu, go-

tovo.«

»O, brez skrbi, da bom ostal na Vzhodu,« je rekel, pogledujoč

Daisy in nato spet mene, kot bi bil pozoren, ali bo kateri kaj dodal.

»Presneto neumen bi bil, če bi hotel živeti kje drugje.«


17

Tedaj je gospodična Baker tako nenadoma izjavila: »Absolutno!«,

da sem se zdrznil – bila je to prva beseda, ki jo je izustila, odkar sem

vstopil. Očitno pa to nje ni presenetilo nič manj kot mene, saj je za-

zevala in se z nizom hitrih, spretnih gibov postavila na noge.

»Čisto trda sem,« je zagodrnjala, »celo večnost že ležim na tej

zofi.«

»Ne glej mene,« je odvrnila Daisy, »že cel popoldan te skušam

spraviti v New York.«

»Ne, hvala,« je gospodična Baker rekla štirim, pravkar prinese-

nim koktajlom, »preveč resno treniram.«

Njen gostitelj jo je nejeverno pogledal.

»Res?« Izpil je kozarec, kot bi bila na njegovem dnu ena sama

kapljica. »Ni mi jasno, kako ti sploh kdaj kaj uspe.«

Pogledal sem gospodično Baker in se vpraševal, kaj naj bi ji

»uspelo«. Z veseljem sem jo gledal. Bila je vitko dekle majhnih prsi

in pokončne drže, ki jo je s tem, ko se je izprsila kot kak mlad kadet,

še bolj poudarila. Z vljudno vrnjeno radovednostjo so me iz bledega,

privlačnega, nejevoljnega obraza nazaj pogledovale njene od sonca

utrujene sive oči. Tedaj se mi je posvetilo, da sem jo nekje že videl

ali pa vsaj njeno fotografijo.

»V Zahodnem Jajcu stanujete,« je zaničljivo pripomnila. »Tam

nekoga poznam.«

»Jaz pa ne poznam žive …«

»Gotovo poznate Gatsbyja.«

»Gatsbyja?« se je začudila Daisy. »Kakšnega Gatsbyja?«

Preden sem utegnil reči, da je moj sosed, je bila najavljena ve-

čerja; Tom Buchanan me je gospodovalno trdo prijel pod roko in me

potegnil iz sobane, kot bi premikal figuro na šahovnici.

Elegantno, lenobno, z rokami, rahlo uprtimi v boke, sta mladi

ženi pred nama stopili na rožnato, proti sončnemu zahodu odprto ve-

rando, na kateri so v oslabljenem vetru na mizi migetale štiri sveče.

»Zakaj pa sveče?« je namrščena ugovarjala Daisy. Hitro jih je

pogasnila s prsti. »Čez dva tedna bo najdaljši dan v letu.« Pogledala

nas je vsa žareča. »Vi tudi zmeraj čakate na najdaljši dan leta, potem


18

pa ga zgrešite? Jaz zmeraj čakam na najdaljši dan v letu, potem pa

ga zgrešim.«

»Morali bi si kaj umisliti,« je zehaje rekla gospodična Baker in

sedla za mizo, kot bi lezla v posteljo.

»Prav,« je začela Daisy. »In kaj si bomo umislili?« Nemočno se

je obrnila k meni: »Kaj pa si ljudje sploh umislijo?«

Preden sem ji utegnil odgovoriti, si je oči s prestrašenim izrazom

zapičila v mezinec.

»Glejte!« je zagodrnjala, »poškodovala sem si ga.«

Vsi smo pogledali – členek je bil ves moder.

»Ti si mi to naredil, Tom,« je obtožujoče dejala. »Vem, da nisi na-

lašč, ampak vseeno si bil ti. To pa dobim, če se omožim z navadnim

surovežem, velikim, debelim, nerodnim primerkom …«

»Ne maram besede neroden,« je Tom jezno protestiral, »tudi v šali

ne.«

»Neroden,« je vztrajala Daisy.

Včasih sta z gospodično Baker govorili hkrati, nevsiljivo in z nor-

čavo nedoslednostjo, ki ni bila nikdar pravi klepet, ki je bila hladna

kot njuni beli obleki in njun brezosebni pogled, v katerem ni bilo

prav nobenega hrepenenja. Bili sta pač tu in se sprijaznili s Tomom

in menoj, in se zgolj iz vljudnosti in prijaznosti trudili, da bi bodisi

zabavali ali se zabavali. Zavedali sta se, da bo kmalu konec večerje,

nekoliko kasneje pa bo konec tudi večera, ki bo nevede izročen po-

zabi. Tukaj je bilo to močno drugače kot na Zahodu, kjer so večer

priganjali iz faze v fazo proti njegovemu koncu, v nenehno neizpol-

njenem pričakovanju ali pa v golem živčnem strahu pred samim

trenutkom.

»Ob tebi se počutim neciviliziranega, Daisy,« sem priznal po

svojem drugem kozarcu precej impresivnega bordojca, četudi s pri-

okusom po zamašku. »Se ne morete pogovarjati o letini ali čem po-

dobnem?«

S to opazko sicer nisem imel v mislih nič konkretnega, a pogovor

se je zasukal v povsem nepričakovano smer.

»Civilizacija gre k vragu,« je silovito izbruhnil Tom. »Jaz sem


19

postal grozen pesimist. Si prebral knjigo tistega Goddarda, ‘Vzpon

temnopoltih imperijev’?«

»Ne, nisem,« sem odvrnil, nemalo presenečen nad njegovim

tonom.

»No ja, to je izvrstna knjiga, ki bi jo morali vsi po vrsti prebrati.

Gre za to, da če ne bomo pazili, bodo belo raso – nas bodo popolno-

ma preplavili. To je vse znanost, vse je dokazano.«

»Tom postaja zelo globokoumen,« je izjavila Daisy z izrazom

nepremišljene otožnosti. »Bere globoke knjige, polne dolgih besed.

Katera je že tista beseda, ki …«

»No, te knjige so čisto znanstvene,« je vztrajal Tom in jo nestrp-

no ošinil. »Ta človek je vso stvar dodobra obdelal. Na nas je, ki smo

vodilna rasa, da pazimo, sicer bodo vajeti prevzele one druge rase.«

»Potolči jih moramo,« je šepnila Daisy, divje mežikajoč proti

žarečemu soncu.

»Morala bi živeti v Kaliforniji …« je začela gospodična Baker, a

jo je zmotilo Tomovo glasno prestavljanje na stolu.

»Poanta je, da smo nordijci. Jaz sem, in ti si, in ti si, in …«

Po malenkostnem pomisleku je z rahlim pokimljajem vključil še

Daisy, ki mi je vnovič pomežiknila. »… In mi smo ustvarili vse,

kar predstavlja civilizacijo – znanost pa umetnost in tako naprej.

Razumete?«

V njegovi zbranosti je bilo nekaj pomilovanja vrednega, kot bi

mu samovšečnost, večja kot kdaj koli prej, ne bila več dovolj. Ko je

skoraj takoj zatem notri zazvonil telefon in je butler zapustil verando,

je Daisy izrabila trenutno prekinitev in se nagnila k meni.

»Zaupala ti bom družinsko skrivnost,« je navdušeno šepnila. »O

butlerjevem nosu. Bi rad izvedel, kaj je z butlerjevim nosom?«

»Saj zato sem se danes oglasil.«

»No, on ni bil zmeraj butler; v New Yorku je bil loščilec srebra v

neki hiši, kjer so imeli srebrn servís za dvesto ljudi. Loščiti ga je moral

od jutra do večera, dokler mu to končno ni udarilo na nos …«

»In stvari so šle samo še na slabše,« je namignila gospodična

Baker.


20

»Ja. Stvari so šle samo še slabše, dokler končno ni bil prisiljen

pustiti službe.«

Za trenutek so ji zadnji sončni žarki z romantično nežnostjo

padali na žareči obraz; med poslušanjem mi je njen glas jemal dih in

me silil naprej – nato je žar usahnil, medtem ko jo je sleherni pramen

svetlobe zapuščal obotavljajoče in obžalujoče, kakor otroci, ki ob

mraku odhajajo s prijetne ulice.

Butler se je vrnil in nekaj zamrmral Tomu na uho, nakar se je

Tom namrgodil, odrinil stol in brez besed odšel noter. Kot bi njegova

nenavzočnost v Daisy nekaj oživila, se je znova nagnila naprej in glas

ji je bil ognjevit in pojoč.

»Rada te vidim za svojo mizo, Nick. Spominjaš me na – na vrt-

nico, popolno vrtnico. Ni res?« V iskanju pritrditve se je obrnila h

gospodični Baker: »Na popolno vrtnico?«

To ni bilo res. Niti najmanj nisem podoben vrtnici. Daisy je zgolj

improvizirala, toda od nje se je širila ganljiva toplina, kot bi se ti

skušalo odpreti njeno srce, skrito v eni od tistih dih jemajočih, vzne-

mirljivih besed. Nato je na vsem lepem prtiček vrgla na mizo, se

opravičila in odšla v hišo.

Z gospodično Baker sva si izmenjala bežen, zavestno nepomen-

ljiv pogled. Ravno sem nameraval spregovoriti, ko se je čuječe vzrav-

nala in s svarečim glasom zašušljala: »Pst!« Iz sosednjega prostora

je bilo slišati pridušeno, razvneto mrmranje, in gospodična Baker

se je brez sramu nagnila naprej in skušala poslušati. Mrmranje je

viselo na robu razumljivosti, ponehalo, razburjeno naraslo, nato pa

popolnoma utihnilo.

»Ta g. Gatsby, ki ste ga omenili, je moj sosed …« sem začel.

»Šš. Rada bi slišala, kaj se bo zgodilo.«

»Se kaj dogaja?« sem vprašal, nič hudega sluteč.

»Hočete reči, da ne veste?« je rekla gospodična Baker, iskreno

začudena. »Jaz pa sem mislila, da vsi vedo.«

»Jaz že ne.«

»Jah …« je neodločno začela, »Tom ima v New Yorku neko žen-

sko.«


21

»Neko žensko?« sem odsotno ponovil.

Gospodična Baker je prikimala.

»Lahko bi bila vsaj toliko obzirna, da ga ne bi klicala med ve-

čerjo. Se vam ne zdi?«

Še preden mi je bilo čisto jasno, o čem govori, se je zaslišalo

frfotanje obleke in škripanje usnjenih škornjev, in Tom in Daisy sta

bila spet za mizo.

»Nisem mogla pomagati!« je vzkliknila Daisy z zateglo radost-

nim glasom.

Sedla je, se predirljivo zazrla v gospodično Baker in nato še vame,

in nadaljevala: »Za minutko sem pogledala ven, in zunaj je tako ro-

mantično. Tam na trati je neka ptica; mislim, da je slavček, ki je sèm

prišel na Cunardu ali pa na White Star Lineu. Kar naprej žvrgoli …«

In s pojočim glasom: »Kako romantično, kaj, Tom?«

»Zelo romantično,« je rekel, nato pa še nesrečno meni: »Če bo

po večerji še dovolj svetlo, bi te rad peljal dol v konjušnico.«

Notri je kar naenkrat zazvonil telefon, in ko je Daisy Tomu od-

ločno odkimala z glavo, je tema konjušnice … oziroma so kar vse

teme izpuhtele v zrak. Med razbitimi drobci zadnjih petih minut pri

obedu se spominjam, da so bile vnovič, brez potrebe, prižgane sveče

in da sem sam zavestno želel pogledati vsakomur naravnost v obraz

in vendar se izogniti vsem očem. Nisem mogel vedeti, o čem raz-

mišljata Daisy in Tom, a dvomim, da si je celo gospodična Baker, za

katero se je zdelo, da obvlada nekakšen trdoživ skepticizem, lahko

kričavo, hladno vsiljivost našega petega gosta izbila povsem iz glave.

Morda bi se ta situacija komu zdela zanimiva – sam bi instinktivno

nemudoma poklical policijo.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da konji niso bili več ome-

njeni. Tom in gospodična Baker, med njima nekaj čevljev polmraka,

sta odkoračila nazaj v knjižnico, kot bi šla bedet k povsem stvarnemu

truplu, medtem ko sem se sam naredil prijazno radovednega in rahlo

naglušnega in sledil Daisy skozi niz povezanih verand na prednjo

teraso. V tamkajšnji globoki temi sva drug poleg drugega sedla na

pleteno klop.


22

Daisy si je obraz položila v dlani, kot bi želela otipati njegovo

ljubko obliko, in oči so se ji polagoma pogrezale v žametni mrak.

Opazil sem, da so jo obsedla viharna čustva, in ji zastavil nekaj vpra-

šanj o njenem otroku, misleč, da jo bo to pomirilo.

»Ne poznava se najbolje, Nick,« je kar naenkrat dejala. »Čeprav

sva v sorodu. Nisi prišel na mojo poroko.«

»Takrat sem bil še v vojski.«

»Res je.« Pomišljala je. »Veš, Nick, zelo težko mi je, in precej

cinično gledam na vse.«

Očitno je za to imela razlog. Čakal sem, toda nič več ni rekla, in

kmalu zatem sem se precej neposrečeno vrnil k témi njene hčerke.

»Verjetno že govorí, in – jé in vse to.«

»O ja.« Odsotno me je pogledala. »Poslušaj, Nick. Ti bom po-

vedala, kaj sem rekla, ko sem jo rodila. Hočeš slišati?«

»Z veseljem.«

»Videl boš, kako sem začela gledati na – stvari. No, še eno uro

ni bila stara in Tom je bil bog ve kje. Iz narkoze sem se zbudila z

občutkom popolne zapuščenosti in takoj vprašala bolničarko, ali je

fant ali punčka. Povedala mi je, da je punčka, in jaz sem se obrnila

stran in zajokala. ‘V redu,’ sem rekla, ‘me veseli, da je punčka. In

upam, da bo neumna. To je za dekle na tem svetu najboljše – da je

lepa mala neumnica.’

Po mojem je namreč tako in tako vse grozno,« je prepričljivo

nadaljevala. »Vsi tako pravijo – tudi najnaprednejši. Jaz pa to vem.

Vsepovsod sem že bila in vse videla in vse mogoče počela.« Z očmi

je kljubovalno blisnila naokrog, podobno kot Tom, in se zasmejala z

grozljivim prezirom. »Razgledana – moj bog, kako sem razgledana!«

Tisti hip, ko je njen glas obmolknil in mi nehal vzbujati po-

zornost in zaupanje, sem začutil temeljno neiskrenost tistega, kar je

bila povedala. Postalo mi je neprijetno, kot bi bil ves večer nekakšna

zvijača, s katero so hoteli iz mene izvabiti solidarno čustvo. Počakal

sem, in res, v hipu me je pogledala s prav osladnim nasmehom na

čednem obrazu, kot bi bila pravkar potrdila svoje članstvo v precej

imenitnem tajnem združenju, ki mu pripadata s Tomom.


23

Notri se je škrlatna sobana kopala v svetlobi. Tom in gospodična

Baker sta sedela vsak na svojem koncu dolge zofe in ona mu je na glas

prebirala iz revije The Saturday Evening Post – besede, mrmrajoče in

brez poudarkov, so se zlivale v pomirjujočo melodijo. Ko je obrnila

list, da so se ji zganile nežne mišice rok, je vzdolž papirja zdrsnila

svetloba svetilke, močna na njegovih škornjih in medla na njenih

laseh, rumenih kot jesensko listje.

Ko sva vstopila, je dvignila roko, da ne bi spregovorila.

»Nadaljevanje sledi,« je rekla in vrgla revijo na mizo, »že v na-

slednji številki.«

Njeno telo je z nemirnim gibom kolena zahtevalo svojo pravico,

in vstala je.

»Deset je,« je pripomnila, potem ko je uro dozdevno našla na

stropu. »Čas, da gre ta pridna punca spat.«

»Jordan jutri igra na turnirju,« je pojasnila Daisy, »v Westche-

stru.«

»A – vi ste Jordan Baker.«

Zdaj sem se zavedel, zakaj se mi je njen obraz zdel znan: njegov

prikupni, zaničljivi izraz je zrl vame s številnih rotacijskih fotografij

iz športnega življenja v Ashevillu pa Hot Springsu in Palm Beachu.

Slišal sem tudi neko zgodbo o njej – kritično, neprijetno zgodbo, o

čem, pa sem bil že zdavnaj pozabil.

»Lahko noč,« je tiho rekla. »Zbudi me ob osmih, v redu?«

»Če boš vstala.«

»Bom. Lahko noč, g. Carraway. Pa kmalu na svidenje.«

»Seveda te bom,« je pritrdila Daisy. »Pravzaprav mislim, da bom

poskrbela za poroko. Večkrat pridi naokrog, Nick, pa vaju bom že

kako – oh – spravila skupaj. Saj veš – vaju po nesreči zaprla v omaro

za perilo in v čolnu odrinila na odprto morje, in vse take in podob-

ne reči …«

»Lahko noč,« je gospodična Baker zaklicala s stopnic. »Nič ni-

sem slišala.«

»Čedna punca,« je hip zatem izjavil Tom. »Ne bi ji smeli pustiti,

da takole sama leta po deželi.«


24

»Kdo?« je Daisy vprašala v hladnem tonu.

»Njeni domači.«

»Njeni domači so ena teta, stara okoli tisoč let. Sploh pa bo zdaj

Nick pazil na Jordan, ne, Nick? To poletje bo veliko koncev tedna

prebila tukaj pri nas. Mislim, da ji bo vpliv dóma zelo dobro del.«

Daisy in Tom sta se za hip molče spogledala.

»Je iz New Yorka?« sem brž vprašal.

»Iz Louisvilla. Tam sva skupaj preživeli najino belo otroštvo. Na-

jino čudovito belo …«

»Si se na verandi z Nickom kaj zaupno pogovorila?« je Tom kar

naenkrat hotel vedeti.

»Sem se?« Pogledala me je.

»Ne morem se spomniti, ampak mislim, da sva se pogovarjala o

nordijski rasi. Ja, prepričana sem, da sva se. Ta tema naju je nekako

okupirala, in še preden sva se dobro zavedela …«

»Ne verjemi vsega, kar slišiš, Nick,« me je opozoril.

Mirno sem odvrnil, da nisem slišal ničesar, nekaj minut zatem pa

sem vstal, da bi se poslovil. Pospremila sta me do vrat in tam obstala

drug ob drugem v vedrem polju svetlobe. Ko sem zagnal motor, je

Daisy ukazovalno zaklicala: »Čakaj!«

»Nekaj sem te pozabila vprašati, nekaj pomembnega. Pravijo, da

si se doma na Zahodu zaročil z neko punco.«

»Saj res,« je prijazno pritrdil Tom. »Pravijo, da si zaročen.«

»To so klevete. Preveč sem reven.«

»Ampak tako pravijo,« je vztrajala Daisy, ki se je na moje pre-

senečenje znova odprla kakor roža. »To sva slišala od treh ljudi, tako

da gotovo drži.«

Seveda sem vedel, na kaj namigujeta, vendar niti približno nisem

bil zaročen. Eden od razlogov, da sem prišel na Vzhod, je bilo prav

dejstvo, da so me govorice že oklicale. Resda s staro prijateljico ne

moreš nehati hoditi zavoljo govoric, po drugi strani pa nikakor nisem

nameraval dovoliti, da bi me te prisilile v poroko.

Njuno zanimanje me je precej ganilo, in zazdela sta se mi manj

vzvišeno bogata, kljub temu pa sem bil med vožnjo domov zmeden


25

in kar malo zgrožen. Čutil sem, da bi morala Daisy oddirjati iz hiše,

z otrokom v naročju – toda očitno v njeni glavi ni bilo tovrstnih

naklepov. Kar se Toma tiče, je bilo dejstvo, da »ima v New Yorku

neko žensko«, pravzaprav manj presenetljivo kot to, da ga je potrla

navadna knjiga. Nekaj ga je sililo, da se je oprijel za rob izrabljenih

idej, kot bi mu njegovo neomajno fizično samoljubje nič več ne na-

sitilo gospodovalnega srca.

Na strehah obcestnih gostišč in pred mehaničnimi delavnicami

ob cesti, kjer so se nove razbeljene bencinske črpalke kopale v mlakah

svetlobe, je bilo že globoko poletje, in ko sem prispel na svojo posest

v Zahodnem Jajcu, sem zapeljal avto pod lopo in malce posedél na

opuščenem valjarju za teptanje trave na dvorišču. Veter je bil odpihal

in za seboj pustil glasno, jasno noč, s frfotanjem kril na drevju in ne-

pretrganim zvokom orgel, ko so polna pljuča zemlje navdihnila žabe

z življenjem. Skozi mesečino se je obotavljajoče premikala silhueta

mačke, in ko sem zasukal glavo, da bi ji sledil, sem opazil, da nisem

sam – petdeset čevljev proč se je iz sence sosedovega dvorca izvila

postava in obstala z rokami v žepu, motreč srebrni prah zvezd. Njeni

ležerni gibi in varni položaj njenih nog na trati so dali slutiti, da je to

sam g. Gatsby, ki je prišel ven, da bi ugotovil, kolikšen del tukajšnjega

neba je njegov.

Sklenil sem, da ga pokličem. Gospodična Baker ga je omenila pri

večerji, in za uvod bo to dovolj. Pa ga nisem poklical, kajti nenadoma

je dal vedeti, da je zadovoljen s samoto – prav čudno je iztegnil roke

proti temačni vodi, in četudi sem bil daleč od njega, bi lahko prisegel,

da je trepetal. Nehote sem na hitro pogledal proti morju – razločil

nisem ničesar drugega kot eno samo zeleno lučko, drobno in dalj-

no, ki je morda označevala konec pomola. Ko sem se vnovič ozrl za

Gatsbyjem, ga ni bilo več, in znova sem bil sam v nemirni temi.


9,99

€

F. Sco

tt F

itzgerald

VELIK

I GA

TSBY

Gatsby je verjel v zeleno lučko, v orgazmično prihodnost, ki se nam

leto za letom vse bolj oddaljuje. Izmaknila se nam je, pa nič zato –

jutri bomo tekli hitreje, roke iztegnili dlje … in nekega lepega jutra …

Roman Veliki Gatsby (1925) velja za najboljše delo Francisa

Scotta Fitzgeralda (1896–1940), enega najpomembnejših

ameriških pisateljev dvajsetega stoletja. Fitzgerald, ki je bil

pripadnik tako imenovane »izgubljene generacije« ameriških

umetnikov po prvi svetovni vojni, je roman napisal med

prostovoljnim izseljenstvom v Franciji. Kot vsako pravo klasično

delo ga je mogoče brati na veliko načinov: kot univerzalno

romantično zgodbo o ljubezni dveh, ki si nista usojena, kot

pisateljevo simbolno razmišljanje o ZDA v dvajsetih letih

minulega stoletja ali kot njegovo kritiko togosti ameriške družbe

z začetka 20. stoletja, ki ni dopuščala prehajanja med razrednimi

sloji …

Roman je že leta 1926 zaživel v istoimenskem nemem filmu, leta

1974 je Gatsbyja odigral Robert Redford, leta 2013 pa je v

kinematografe prišla zaenkrat zadnja filmska upodobitev z

Leonardom DiCapriem v glavni vlogi.

Motion Picture Artwork ©2013 Warner Bros. Entertainment Inc. Vse pravice pridržane.

Veliki Gatsby

WARNER BROS. PICTURES PREDSTAVLJAV SODELOVANJU Z VILLAGE ROADSHOW PICTURES V SODELOVANJU Z A&E TELEVISIONBAZMARK/RED WAGON ENTERTAINMENT PRODUKCIJO FILMA BAZA LUHRMANNA

LEONARDO DICAPRIO »THE GREAT GATSBY« TOBEY MACGUIRE CAREY MULLIGANJOEL EDGERTON ISLA FISHER JASON CLARKE GLASBA CRAIG ARMSTRONG

IZVRŠNI PRODUCENTI BARRIE M. OSBORNE SHAWN »JAY-Z« CARTER IN BRUCE BERMANPO ROMANU F. SCOTTA FITZGERALDA SCENARIJ BAZ LUHRMANN & CRAIG PEARCE

PRODUCENTI BAZ LUHRMANN CATHERINE MARTIN DOUGLAS WICK LUCY FISHER CATHERINE KNAPMANREŽIJA BAZ LUHRMANN

B A Z A LU H R M A N N A R e ž i s e R j A f i L M o v R o M e o i N j U L i j A i N M o U L i N R o U G e

Documents

Veliki Gatsby