UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

SREČKO SREBOT

Mentor: doc. dr. MARJAN SMRKE

Somentor: dr. MARTIN BERISHAJ

VERSKI PLURALIZEM MED ALBANCI

IN REVITALIZACIJA RELIGIJE V ALBANIJI

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2005

1

KAZALO

1 UVOD................................................................................................................................................................... 4 2 ETNOGENEZA ALBANCEV........................................................................................................................... 6

2.1 PREDNIKI ALBANCEV SO ILIRI........................................................................................................... 6 2.1.1 Prve omembe Ilirov na tleh današnje Albanije................................................................................ 7 2.1.2 Naselitve albanskega ozemlja do 15. st. ............................................................................................ 7 2.1.3 Prve in kasnejše omembe Albancev.................................................................................................. 9

2.1.3.1 Najbolj pogosta imena za Albance pri drugih narodih ................................................... 10 2.1.3.2 Kako Albanci imenujejo sebe ........................................................................................... 10

2.2 ILIRSKA IN TRAČANSKA TEORIJA O PREDNIKIH ALBANCEV ............................................... 10 2.2.1 Nekaj najbolj znanih proučevalcev................................................................................................. 11

2.2.1.1 Primerjava ilirske teorije s tračansko teorijo .................................................................. 12 2.2.1.2 Raziskave arheologov in etnologov ................................................................................... 14

3 TURŠKA OKUPACIJA ................................................................................................................................... 15 3.1 OBDOBJA ISLAMIZACIJE..................................................................................................................... 15

3.1.1 Albanska in srbska ozemlja v obdobju pred islamizacijo............................................................. 15 3.1.1.1 Ozemlje srednjeveške Srbije pred islamizacijo................................................................ 15 3.1.1.2 Omembe Albancev na Kosovu v 13. in 14. stoletju......................................................... 15 3.1.1.3 Vdori Turkov na ozemlja Albancev.................................................................................. 17 3.1.1.4 Vdori Turkov na ozemlja Srbov........................................................................................ 18 3.1.1.5 Turki zahtevajo lojalnost od svojih podanikov................................................................ 19

3.1.2 Začetno obdobje islamizacije .......................................................................................................... 19 3.1.2.1 Prvi prestopi krščanskih fevdalcev v islam ...................................................................... 19 3.1.2.2 Upornik in junak Gjergj Kastriot Skenderbeg................................................................ 20 3.1.2.3 Padec obmorskih mest v turške roke ................................................................................ 21 3.1.2.4 Dubrovniška republika ...................................................................................................... 22 3.1.2.5 Selitve balkanskih narodov kot posledica turške okupacije ........................................... 22 3.1.2.6 Selitve Srbov in drugih narodov po turško-avstrijskih vojnah ...................................... 23 3.1.2.7 Borbeni Klimenti in njihova izselitev na Pešter ............................................................... 24

3.1.3 Obdobje hitrega širjenja islama...................................................................................................... 25 3.2 VZROKI ISLAMIZACIJE ....................................................................................................................... 25

3.2.1 Izboljšanje osebnega statusa............................................................................................................ 25 3.2.2 Krvni davek ...................................................................................................................................... 25 3.2.3 Davki (harač) .................................................................................................................................... 26 3.2.4 Islamizacija kot posledica obdobja vojn: ....................................................................................... 27 – kretsko-turška vojna od 1645. do 1669. leta,....................................................................................... 27 – turško-dunajska vojna od 1683. do 1699. leta..................................................................................... 27 – in rusko-turške vojne v 18. stoletju...................................................................................................... 27 3.2.5 Pomanjkanje duhovnikov oziroma njihova neizobraženost ali brezbrižnost ............................. 28 3.2.6 Slučajni vzroki islamizacije ............................................................................................................. 29

3.3 NAČINI ISLAMIZACIJE......................................................................................................................... 29 3.3.1 Neposredna islamizacija .................................................................................................................. 29 3.3.2 Fenomen religiozne mimikrije: ljaramanstvo................................................................................ 30 oziroma kriptokatolicizem kot predhodna faza islamizacije.................................................................. 30

3.3.2.1 Pravoslavni ljaramani ........................................................................................................ 32 3.3.3 Prozelitizem muslimanskih sufijskih sekt kot predhodna faza islamizacije: .............................. 32 sekta Bektaši ............................................................................................................................................... 32

4 NASTANEK NEODVISNE DRŽAVE ALBANIJE....................................................................................... 34 4.1 PRIZADEVANJA ZA NEODVISNOST.................................................................................................. 34

4.1.1 Prizadevanja Mahmut paše in Ali paše za neodvisnost od Porte ................................................. 34 4.1.2 Ustanovitev Prizrenske lige ............................................................................................................. 35

4.1.2.1 Berlinski kongres ................................................................................................................ 36 4.1.2.2 Mnenja o Albanski (Prizrenski) ligi v različnih časopisih............................................... 37

2

4.1.3 Nastanek narodno preporodnih društev v tujini ........................................................................... 38 4.1.3.1 O vlogi Avstro-Ogrske na Balkanu v srbskem tisku ....................................................... 38

4.2 USTANOVITEV ALBANIJE ................................................................................................................... 39 4.2.1 Mladoturki razočarajo Albance...................................................................................................... 39 4.2.2 Razglasitev neodvisne države Albanije .......................................................................................... 40

4.2.2.1 Voditelja Fan Noli in Ahmed Zogu ................................................................................... 41 4.3 ALBANCI V JUGOSLAVIJI ................................................................................................................... 42

4.3.1 Albanci v Kraljevini Jugoslaviji...................................................................................................... 42 4.3.2 Albanci v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji............................................................... 43

5 KOMUNISTIČNA ALBANIJA OD LETA 1944 DO LETA 1990 ............................................................... 46 5.1 OBDOBJA VLADAVINE ENVERJA HOXHE...................................................................................... 46

5.1.1 Jugoslovansko obdobje .................................................................................................................... 46 5.1.2 Sovjetsko in kitajsko obdobje.......................................................................................................... 47

5.2 NEKATERE ZNAČILNOSTI ALBANSKEGA KOMUNIZMA .......................................................... 48 5.3 ODNOS KOMUNISTIČNE ALBANIJE DO RELIGIJE ...................................................................... 48

5.3.1 Povojno obdobje od 1944. do 1949. leta in obdobje od 1949. do 1967. leta ................................. 49 5.3.2 Obdobje od 1967. do 1990. leta ....................................................................................................... 49

5.4 VRSTA CIVILNE RELIGIJE V OBDOBJU ENVERJA HOXHE ...................................................... 51 5.5 VEROIZPOVED MED ALBANCI V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI ............................................ 54

6 VERSKA STRUKTURA ALBANCEV........................................................................................................... 55 6.1 ZAČETKI KRŠČANSTVA NA TLEH DANAŠNJE ALBANIJE IN V DARDANIJI ........................ 55 6.2 VERSTVA MED ALBANCI.................................................................................................................... 56

6.2.1 Verske skupnosti v Albaniji ............................................................................................................. 56 6.2.1.1 Muslimanska sunitska skupnost Hanafiti......................................................................... 57 6.2.1.2 Pravoslavna cerkev............................................................................................................. 58 6.2.1.3 Katoliška cerkev ................................................................................................................. 58 6.2.1.4 Skupnost Bektaši ................................................................................................................ 59

6.2.2 Verske skupnosti Albancev izven Albanije ..................................................................................... 60 6.2.2.1 Muslimani suniti Hanafiti .................................................................................................. 60 6.2.2.2 Albanska pravoslavna cerkev............................................................................................ 60 6.2.2.3 Katoliška cerkev ................................................................................................................. 61 6.2.2.4 Bektaši ................................................................................................................................. 62 6.2.2.5 Ljaramani............................................................................................................................ 62

6.3 SOCIOKULTURNE INTEGRATIVNE ENOTE ALBANSKE DRUŽBE............................................ 63 6.3.1 Družina............................................................................................................................................... 63 6.3.2 Pleme in bajrak ................................................................................................................................ 64 6.3.3 Relacija med sociokulturnimi integrativnimi enotami albanske družbe..................................... 64 in religijo ..................................................................................................................................................... 64 6.3.4 Institucija pobratenja ...................................................................................................................... 65 6.3.5 Institucija besa.................................................................................................................................. 66

6.3.5.1 Junaštvo, čast in viteštvo.................................................................................................... 67 6.3.6 Poroka, ljubezen in spolnost............................................................................................................ 67 6.3.7 Patriarhat in položaj žensk v albanski tradicionalni družbi ........................................................ 68 6.3.8 Ljudska verovanja ........................................................................................................................... 69 6.3.9 Medversko sožitje pri Albancih ...................................................................................................... 70

6.3.9.1 Medversko sožitje Albancev z drugimi narodi v preteklosti........................................... 70 6.4 DIASPORA ALBANCEV PO SVETU...................................................................................................... 71 6.5 KULTURNI VPLIV: NARODNE NOŠE ................................................................................................. 73 6.6 NAROD....................................................................................................................................................... 74 6.7 PROSVETA IN ŠOLSTVO....................................................................................................................... 74

6.7.1 Prva pisana dela v albanskem jeziku.............................................................................................. 74 6.7.2 Razvoj šolstva pri Albancih............................................................................................................. 75

7 REVITALIZACIJA RELIGIJE IN SEKULARIZACIJA V ALBANIJI .................................................... 78 7.1 VERSKA OBNOVA .................................................................................................................................. 78

7.1.1 Pogovor z Rudijem Borštnikom o verski situaciji v Albaniji ....................................................... 81 7.1.2 Protestantske in druge manjše verske skupnosti v Albaniji ......................................................... 82

3

7.2 POLITIČNI, GOSPODARSKI IN KULTURNI STIKI ......................................................................... 83 ALBANIJE S SVETOM................................................................................................................................... 83

7.2.1 Socialistična vlada naklonjena zahodu........................................................................................... 84 7.3 ODNOS MED POLITIKO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI TER EVROPSKE ................................. 85 PERSPEKTIVE ................................................................................................................................................ 85

7.3.1 Albanija v približevanju Evropi ..................................................................................................... 86 7.3.2 Nekaj glavnih značilnosti revitalizacije religije v Albaniji ........................................................... 87

7.4 SEKULARIZACIJA, VZPOREDNI PROCES REVITALIZACIJE RELIGIJE................................ 88 7.4.1 Poroke med albanskim prebivalstvom nekdaj in danes................................................................ 88

7.4.1.1 Religiozna eksogamija: mešane poroke ............................................................................ 89 7.4.2 Kohabitacija...................................................................................................................................... 90

7.4.2.1 Zloraba kohabitacije v obdobju tranzicije ....................................................................... 90 7.4.3 Sekularnost albanskega nacionalizma............................................................................................ 91

8 SKLEP ............................................................................................................................................................... 92 VIRI: ...................................................................................................................................................................... 94 PRILOGA: ............................................................................................................................................................ 99

4

1 UVOD

Značilnost današnjega sodobnega sveta je raznovrstni pluralizem: politični, etnični, verski,

medijski in še bi lahko naštevali. Zlasti za 20. stoletje je značilno, da so tudi nekdaj enovite

dežele postale versko pluralne. V razvitem delu sveta je zaradi ekonomskih razlogov veliko

priseljenih ljudi islamske veroizpovedi iz dežel Bližnjega vzhoda in severne Afrike, nekdanjih

kolonij evropskih dežel. Ena od značilnosti razvitega sveta je tudi sekularizacija, ki je precej

prisotna tako v razvitem delu Evrope, kot tudi v bivših socialističnih državah. Iz Združenih

držav po evropskih deželah delujejo misijonarji različnih evangeličanskih skupnosti, nekaj pa

je tudi oznanjevalcev različnih orientalskih veroizpovedi. Ena izmed dežel, kjer danes delujejo

misijonarji, je tudi Albanija.

Slovenci si pod besedo Albanija pogosto predstavljamo nekoliko eksotično deželo z lepimi

sončnimi, morskimi plažami in z visokimi gorami v ozadju. Predstavljamo si jo tudi kot deželo

oljk in pomaranč ter trgov sredi mest, kamor hodijo množice ljudi, moških z značilnimi belimi

čepicami in žensk z rutami na glavi, katerim pomagajo otroci pri nakupih in prodaji.

Kako pa je s poznavanjem njihove tradicije, predvsem verske, pri Slovencih? V obdobju

socialistične Jugoslavije so pri nas omenjali in prepoznavali kosovske Albance kot muslimane.

Mnogi so morda vedeli, da je misijonarka ljubezni, mati Tereza, albanskega rodu. O Albancih

iz takratne socialistične Albanije so vedeli predvsem to, da je bilo pri njih izpovedovanje vere

prepovedano. Od obdobja propada socializma naprej so se tudi v našem tisku pogosteje

pojavljali članki o albanskih običajih in verstvih, zato tudi pri nas ljudje sedaj bolj ali manj

vedo, da so na severu Albanije katoličani, da je večina državljanov Albanije muslimanov,

nekoliko manj pa, da so na jugu Albanije pravoslavni Albanci. Nekateri vedo tudi, da je med

kosovskimi Albanci, ki so večinoma muslimani, tudi nekaj odstotkov katoličanov.

Namen moje diplomske naloge je utemeljiti, da verski pluralizem ni le značilnost zahodne

Evrope, ampak je med Albanci v zgodovini vseskozi prisoten, medtem ko so na Zahodu zlasti

v 16. st. kljub visokim moralnim normam med tedanjimi pripadniki različnih verstev divjale

vojne.

5

Izdelave diplomske naloge se nameravam lotiti po sledečem vrstnem redu:

a) Najprej bom predstavil nekaj o tem, kdaj so se pojavili prvi zapisi o

prednikih Albancev, prikazal različne teorije raziskovanja njihovega izvora in nato

primer, kako sodobni strokovnjaki utemeljujejo etnogenezo Albancev.

b) V poglavju o islamizaciji nameravam zavrniti zelo uveljavljeno tezo, da je bil albanski

narod vseskozi prisiljen sprejeti islam in da naj bi bil glavni vzrok za to pobiranje

davkov; razlogi za sprejem islama so bili vsekakor bolj zapleteni.

c) Nadalje nameravam prikazati razvoj nastanka neodvisne države Albanije ter stališča

velikih sil in njenih sosednjih držav do albanskega vprašanja.

d) V Albaniji je od 1945. do 1990. leta bila na oblasti komunistična partija, takratna

država pa je večidel svojega obdobja, zlasti od 1967. leta, bila od sveta izolirana. Skušal

bom podati nekaj razlogov, zakaj je do izolacije v takratni socialistični Albaniji prišlo, ter

prikazati odnos rigorozne vladajoče partije do vernikov in verskih skupnosti skozi celotno

obdobje partijske vladavine.

e) Kljub temu, da je Albanija danes v marsičem na začelju Evrope, menim, da je tudi

poznavanje religijske komponente v prostoru, ki je relativno blizu, zelo pomembno, prav

tako pa tudi poznavanje Albancev, ki živijo v sosednjih državah ali kot izseljenci v

različnih delih sveta. Skušal bom tudi potrditi hipotezo, da vlada med Albanci, ki pripadajo

štirim verskim skupnostim visoka stopnja verske strpnosti.

f) V zaključku pa bom skušal ugotoviti, ali se eventualna revitalizacija religije v Albaniji v

obdobju po socializmu uveljavlja z različno intenzivnostjo skupaj s katero od različic

sekularizma: od prejšnje marksistične s transformacijo v ideološko nevtralnejšo obliko.

6

2 ETNOGENEZA ALBANCEV

2.1 PREDNIKI ALBANCEV SO ILIRI

Dolgo časa znanstveniki, ki se ukvarjajo z etnogenezo Albancev, niso imeli enotnega stališča o

izvoru albanskega naroda. Prevladovali sta dve teoriji, in sicer ilirska in tračanska. Tuji

znanstveniki so bili v preteklosti pristaši ene ali druge teorije, danes so v veliki večini pristaši

ilirske teorije, katero zagovarjajo tudi albanski znanstveniki. Med zagovorniki tračanske teorije

o izvoru Albancev so, poleg nekaterih manjštevilnih tujih, tudi nekateri srbski in bolgarski

znanstveniki.

V znanosti danes ni več sporna teza, da so Albanci potomci Ilirov; danes spadajo v enega

izmed najstarejših narodov na Balkanu. Etnogenezo Albancev so v zadnjih stoletjih intenzivno

raziskovali strokovnjaki z različnih področij: jezikoslovci, zgodovinarji, antropologi in

arheologi.

Albanski arheologi imajo svoje prednike Ilire na albanskem ozemlju za popolnoma avtohtone,

medtem ko so nekateri drugi poznavalci mnenja, da so Iliri tja prispeli kot zavojevalci v

bronasti dobi okoli 1250. leta pr. Kr. (Walbank v Pettifer, 1994, 15)

Provinca Dardanija, ki je bila blizu albanskega ozemlja je obsegala območja južne Srbije,

Kosova in severne Makedonije. V bronasti dobi so bile v Dardaniji nove, posebne etnične

skupine: Dardanci, Peonci, Tribali in staroselci: Dačani, Mizijci in ostanki Frigijcev. V

Dardaniji pa je predvsem prišlo do močne naselitve Ilirov in Tračanov. Iz dosedanjih raziskav

je razvidno, da so Albanci nastali iz ostankov neromaniziranega paleobalkanskega

prebivalstva, med katerimi so imeli močan delež Iliri in Dardanci. (Voje, 1994, 36–37) Kot

izvorno ilirsko pleme pa se pogosto omenjajo tudi Dardanci. (Horvat, 1988, 18).

Treba je tudi omeniti, da je izraz Ilir z zgodovinskega vidika večpomenski, mislim predvsem

na nekatera družbena gibanja iz pretekle zgodovine, ki niso v povezavi z albanstvom. Od leta

1809 do 1813 je zlasti v primorskem delu slovenskega in hrvaškega ozemlja pod francosko

oblastjo obstajala upravno politična enota Ilirske province.

7

Pri Hrvatih, deloma pa tudi pri Slovencih, je v razdobju od 1830. do 1850. leta obstajalo

narodnopreporodno ilirsko gibanje1, ki si je prizadevalo zajeti vse južne Slovane, saj so tedaj

menili, da so južni Slovani potomci Ilirov.

2.1.1 Prve omembe Ilirov na tleh današnje Albanije

Izraz Ilir, ilirski so prvi razširili Grki. Ime se je uporabljalo kot lingvistični in etnični opis

prebivalstva, naseljenega na balkanskem polotoku daleč na severu do Donave. V 1. st. je

rimski pisatelj Plinij v Naturalis historia omenil posebno ilirsko pleme, ki je bilo na območju

med Scodro in Dyrrachiumom. Prav tako je v 1. st. grški geograf Strabon naštel ilirska

plemena: Taulantii v obalni ravnini in okoli Tirane, Bylliones na desni strani reke Aous oz.

Vjoses, Parthini v dolini reke Shkumbinit in Brygi severno od plemena Taulantii. Omenil je,

da je nekaj plemen bilo dvojezičnih, nekatera od plemen so bila kasneje helenizirana.

Strabonov prikaz je v 2. st. podprl tudi aleksandrijski zgodovinar Appian, ki je prostrana

področja na balkanskem polotoku pripisal Ilirom in za južno mejo določil območje plemena:

Chaones od Shusice do reke Vjoses. (Walbank v Pettifer, 1994, 15–16)

2.1.2 Naselitve albanskega ozemlja do 15. st.

V svoji knjigi o Balkanskem polotoku je geograf Cvijić o Ilirih zapisal, da so pred prihodom

južnih Slovanov živeli zlasti na zahodni polovici Balkana do srednjega dela Donave in Epira.

Močno ilirsko pleme Liburni se je nahajalo v severnem primorju in otokih. Pleme Dalmati je

bilo razširjeno v prostoru na ozemlju današnje Dalmacije2 in Bosne, pleme Labeati okoli

Skadarskega jezera, južno od njih pleme Prusiti. V okolici Kroje se je nahajalo pleme Albani, v

okolici Niša, na Kosovu, Metohiji in v gornjem delu Vardarja pleme Dardani in južno od njih

pleme Peoni. (Cvijić, 1922, 245)

1 Pesnik Valentin Vodnik je napisal pesem Ilirija oživljena, v kateri je slavil Napoleona in prebujanje Ilirije kot znamenje za prerod vsega slovanskega rodu. 2 Omeniti velja tudi, da je v 4. st. pr. Kr. ob Jadranskem morju nastala ilirska konfederacija Ardiaei s središčem v dolini reke Neretve v Dalmaciji, na čelu katere je v 3. st. pr. Kr. bila ilirska kraljica Teuta. Leta 229. pr. Kr. so jo zaradi obtožbe, da Ardijanski gusarji napadajo trgovce, napadli in premagali Rimljani s pomočjo ilirskega odpadnika Demetriusa in nato ustanovili protektorat, ki je zajemal tudi albansko ozemlje, kraljica Teuta pa se je morala obvezati plačevati davek. (Walbank v Pettifer, 1994, 20 )

8

V obdobju nekako med med 8. in 6. st. pr. Kr. so Grki, zlasti ob obalnih področjih, ustanavljali

kolonije. Kot postaja na poti od Korinta do južne Italije je bila zelo pomembna kolonija

Corcyra, sicer poznana kot Krf, ustanovljena leta 703. pr. Kr. Znana iz tistega obdobja je bila

tudi kolonija Epidamnus blizu mesta Drač. To območje se je po prihodu Rimljanov imenovalo

Dyrrachium. Zelo pomembni sta bili tudi koloniji Apollonia, ki je bila ustanovljena leta 588.

pr. Kr., in Buthrotum, ki je danes razvidna v imenu mesta Butrinti.

Prihod Rimljanov na albansko ozemlje je pomenil konec neodvisnosti za plemena večjega dela

Albanije in Epira. Od leta 146. pr. Kr. je centralni del Albanije postal sestavni del rimske

province Makedonije. Rimljani so kmalu po letu 146. pr. Kr. gradili eno izmed svojih

najslavnejših cest, imenovano V i a E g n a t i a. Dve veji omenjene ceste se začenjata v

Apolloniji in Dyrrachiumu ter se združita zahodno od mesta Elbasan. Cesta nato poteka nad

reko Shkumbinit, zaokroži Ohridsko jezero in se nadaljuje proti Solunu. Via Egnatia je tedaj

pomenila vitalno povezavo med vzhodom in zahodom, ob cesti so rastla naselja, razvijala se je

trgovina, prav tako pa je potekala tudi romanizacija znotraj ozemlja, ki so ga naseljevala ilirska

plemena. (Walbank v Pettifer, 1994, 17–21) Procesu romanizacije so bila najbolj izpostavljena

urbana središča in obalna nižinska območja Albanije in Epira, medtem ko je prebivalstvu težje

dostopnih gorskih predelov ves čas uspelo ostati neromanizirano. (Stipčević, 1984, 16)

Omenjeni staroselski prebivalci veljajo za glavne prednike današnjih Albancev. Mesto

Apollonia je bilo v obdobju, ko je vladal Cicero, večinoma v posesti romanskih družin. Okoli

leta 31. pr. Kr., ko je vladal Augustus, so bila obalna mesta zelo izpostavljena naraščajočemu

romanskemu vplivu.

Okoli leta 66. so na ozemlje Epira in Ilira prispeli oznanjati evangelij prvi misijonarji in z njimi

najverjetneje v Nikopojo ali v bližino tudi apostol Pavel, tako da so Albanci med prvimi v

Evropi prejeli krščanstvo. (Gjini, 1986, 21; Zefi, 2003, 25–28)

Ob koncu 3. st. je imperator Dioklecijan albansko ozemlje reorganiziral v štiri province:

Macedonia Secunda vzhodno od Korçe, Praevalitana severno od reke Mat, preostali del pa je

razdelil med Epirus Nova in Epirus Vetus. (Walbank v Pettifer, 1994, 22)

9

Z razdelitvijo rimskega imperija leta 395. je ozemlje Albanije postalo del bizantinskega

imperija. Obdobja od 4. do 9. st. zaznamujejo mnoge invazije. V 4. in 5. st. so na albansko

ozemlje vpadali Goti, Huni in za njimi Anti. V 6. st. so sledile invazije Avarov in Slovanov. V

9. st. so začeli ozemlje Albanije na severu naseljevati Srbi in od srede 9. st. na jugu do Drača

Bolgari.3

Pred koncem 12. st. se je v osrednjih gorskih predelih Albanije leta 1190. pojavila albanska

kneževina, prva albanska država v srednjem veku. Vladali so ji arhont Progon do 1198. leta in

nato njegova sinova, Gjini do 1206. in Dhimitriu do 1216. leta. V 12. st. je srbski vladar

Štefan Nemanja osvojil Skadar in pokrajini na Drimu, pozneje, sredi 13. st., pa je normanski

vladar Manfred osvojil Krf in albanska obmorska mesta. Karel Anžujski je leta 1269. prišel v

Albanijo in po pogajanjih z albanskimi fevdalci postal dedni kralj Albanije v osrednjem delu,

severni del Albanije je bil tedaj pod srbsko državo, južni pod bizansko. V 14. st. je srbski car

Dušan zavzel celotno albansko ozemlje razen Drača. V obdobju po carju Dušanu je prišlo do

prizadevanj albanskega plemstva po samostojnem upravljanju svojih gospostev.

2.1.3 Prve in kasnejše omembe Albancev

Grški geograf Ptolemej je v 2. st. omenjal ilirsko pleme Albanoi z glavnim mestom

Albanopolisom. Pleme je prebivalo na osrednjem delu današnjega ozemlja Albanije, mesto

Albanopolis pa je bilo v bližini mesta Kruje. (Stipčević, 1984, 15; Horvat, 1988, 19). Prvi

omenja Albance v srednjem veku M. Attaleiates leta 1043. z njihovim etničnim imenom

Albanci. (Drançolli, 1984, 25) V zgodovinskem zapisu je omenjeno, da so se takrat albanski in

grški vojaki bojevali v armadi uporniškega bizantinskega generala. Bizantincem so se Albanci

pridružili tudi v letih 1078 in 1081 v odporu proti invaziji Normanov, ki jo je vodil Robert

Guiscard. Normani so takrat našli list z albanskimi imeni, kar so kasneje vključili v Pesmi

Rolanda. En rokopis te pesmi omenja Albanijo kot prostor severovzhodno od Drača. Iz leta

1281 obstoja tudi italijanski dokument, v katerem je omenjen duca Ginius Tanuschus

3 Bolgari so začeli naseljevati Albanijo, ko je vladal njihov car Simeon. Konec 10. st. je oblast nad celotnim ozemljem pridobil car makedonskih slovanov Samuel. Bizantinski car Basil II. je zgodaj v 11.st. izpodrinil Samuela in obnovil moč Bizanca, ki se je krhala od 6. st. dalje. Pred koncem 11. st. je prišlo do invazije Normanov na albansko obalo, za 4 leta so zasedli Drač. V 12. st., ko je vladal bizantinski car Comnen, je njegovo deželo zopet zajela kriza, prišlo je do ponovne oslabitve bizantinskega cesarstva, širitve srbske države, začetka osamosvajanja albanskih fevdalcev, prodiranja Benečanov in širitve bizanske epirske države.

10

Albanensis, ki je upravljal ozemlje med Skadrom in Dračem. Iz zapisa se da sklepati, da

Ginius albansko pomeni Gjin (Džin) ali slovensko Janez, besedna zveza duca Gjin skupaj pa

nakazuje na začetnika slavne družine Dukagjin.

2.1.3.1 Najbolj pogosta imena za Albance pri drugih narodih

Albance so drugi narodi že od nekdaj poimenovali različno. V latinščini Albanenses in

Arbanenses. V bizantinski grščini Albanoi ali Arbanitai in v grščini Arvanitisi. Turki so to

obliko imena preuredili v obliko Arnavud, iz katere so kasneje izpeljali obliko imena Arnaut.

Srbi so jih imenovali z imeni Arbanasi in Arnauti.

2.1.3.2 Kako Albanci imenujejo sebe

Nekateri lingvisti so prepričani, da besedni element alb izvira iz indoevropske besede, ki

označuje tip gorskega ozemlja, tudi beseda Alpe naj bi imela enak izvor. Vendar je potrebno

biti pri tem previden, ker imena krajev lahko ostajajo enaka med priseljevanjem in

odseljevanjem. Albanci sebe imenujejo Shqipëtar, kar pomeni sinovi orla, Albanija pa je v

njihovem jeziku Shqipëria. Albanski jezik se po njihovo imenuje gjuha shqipe. Izmed vseh

Albancev se samo Albanci v Italiji od 14. st. imenujejo Arbëresh. (Malcolm, 1998, 28–30)

2.2 ILIRSKA IN TRAČANSKA TEORIJA O PREDNIKIH ALBANCEV

V preteklem obdobju so preučevalci etnogeneze Albancev pogosto zagovarjali eno od

omenjenih teorij. Ilirska teorija govori o avtohtonosti albanskih prednikov, medtem ko

tračanska teorija zagovarja tezo o priseljenih prednikih Albancev iz notranjega območja

Balkana in sorodnost s Tračani. Za čimbolj popolno raziskovanje etnogeneze je potrebno

sodelovanje strokovnjakov na področjih številnih znanstvenih disciplin, zlasti jezikoslovcev,

zgodovinarjev, antropologov, etnologov in arheologov.

11

2.2.1 Nekaj najbolj znanih proučevalcev

Značilnost tračanske teorije je teza, da so se predniki Albancev v 2. st. preselili iz svoje

domovine, z gora Hemusa v Rodopih, na zahod in nato preplavili področje Dardanije. Po

omenjeni teoriji naj bi se nato pomikali naprej kot živinorejci na območje antičnega ilirskega

plemena Albanoi in kolonizirali albanske planine do prihoda Slovanov v 6. st., ki so se

naseljevali po dolinah in prisojah, kjer je živelo romanizirano prebivalstvo. Tej teoriji je blizu

srbski zgodovinar Dimitrije Bogdanović (Bogdanović, 1984, 87) in romunski zgodovinarji, ki

zagovarjajo močne povezave med Albanci in Vlahi, podobno stališče podpirajo tudi nekateri

bolgarski zgodovinarji.

Nemški zgodovinar J. E. Thunmann je leta 1774 kot prvi pisal o izvoru Albancev. Na podlagi

raziskovanja različnih srednjeveških pisnih pričevanj je sklepal, da so Albanci staroselci. O

tem je pisal v knjigi Untersuchungen Über die Geschichte der Europäischen Völker (1. del).

Tezo so podpirali številni zgodovinarji in filologi, pri nas se je nanj skliceval zgodovinar in

pisec A. T. Linhart, ki je zapisal, da ljudje govore ilirski jezik v albanskih gorah. Podobno kot

Thunmann je tudi avstrijski konzul Johan Georg Von Hahn (1854) zagovarjal avtohtonost

Albancev. Hahn je proučeval toponomastiko, kar pomeni, da je s pomočjo topografskih besed

ugotavljal ozemeljsko-zgodovinski in narodnostni razvoj Albancev. Povezal je nekatera ilirska

krajevna imena s pomočjo albanskih besed kot npr. Dalmatia iz delme : ovca, Ulcinum iz ulk :

volk.

Filologa C. Pauli (1891) in H. Hirt (1898) in pozneje tudi mnogi drugi so menili, da se

albanski jezik ni razvil iz ilirskega, ampak iz tračanskega jezika, in da naj bi zatorej Albanci

bili potomci Tračanov, priseljenih iz notranjih območij Balkana, kjer so ti živeli v času antike.

Tezo so utemeljevali s podobnostjo med romunskim in albanskim jezikom. Vladimir

Georgiev, bolgarski jezikoslovec, je sklepal na podobnost med albanskim in dačansko-

mezijskim jezikom antične Dakije. V. Jokl je sklepal, da so Albanci izšli iz ilirsko-tračanske

jezikovne in etične simbioze. Nekateri preučevalci so Albance imeli za ilizirane Tračane.

Stipčević pa meni, da je glavna pomanjkljivost teh sklepov premajhna raziskanost albanskega

jezika, zlasti zgodovine jezika. Novejše raziskave albanskih in tudi drugih jezikoslovcev so

pokazale na povezavo med albanskim in ilirskim jezikom, med njimi albanski lingvist Eqrem

12

Çabej. Jezikoslovci V. Pisani, W. Cimochowski in tudi Radoslav Katičić iz Zagreba so do

enakih rezultatov prišli s proučevanjem antroponimike.

Omeniti velja tudi številne arheološke raziskave v sami Albaniji. V Tirani so v letih 1969 in

1982 organizirali znanstvena zborovanja, ki so se jih udeležili poleg albanskih tudi tuji

strokovnjaki. Izmed Albancev lingvista E. Çabej, J. Gjinari, arheologa S. Amanali, M.

Korkuti in etnolog A. Gjergji. (Stipčević, 1984, 11–14)

Tudi jugoslovanski geograf Cvijić je v svoji knjigi napisal, da so Arbanasi (Albanci) potomci

starih Ilirov, ki so bili deloma poromanjeni v času Rimljanov in nato v srednjem veku

pomešani s Slovani. (Cvijić, 1922, 245)

Nemški raziskovalec Gottfried Schramm je zagovarjal tezo, da so tračanski Bessi predniki

Albancev, ki naj bi se iz zahodnega dela Bolgarije zgodaj v 9. st. selili v severno albansko

območje. Tja naj bi se preselili zaradi ogroženosti pred zasledovalci, poganskimi bolgarskimi

kani, vendar pa je bila ta teorija ovržena.

2.2.1.1 Primerjava ilirske teorije s tračansko teorijo

Lingvisti so ugotovili, da so albanska imena za floro in favno v visokogorskih regijah

popolnoma albanska, medtem ko je ponekod v nižjih regijah možno najti besede, sposojene od

Slovanov. Zlasti nekatera albanska krajevna imena kažejo na stike med Albanci in Slovani v

obdobju med 9. in 10. st. V obdobju naseljenosti Ilirov na velikem delu Balkana in albanskem

ozemlju so Tračijci naseljevali Bolgarijo, dele Makedonije in vzhod Kosova. Takratno Kosovo

je bilo del plemenske zemlje Dardanijcev, ki so skoraj zagotovo pripadali Ilirski skupini.

(Malcolm, 1998, 30) Ime Dardanija prihaja iz besede dardha, kar po albansko pomeni hruška.

(Horvat, 1988, 18)

13

Seveda je raziskovanje takratne relacije4 med Iliri in Tračani enako reševanju enačbe z mnogo

neznankami. Nobenega izvirnega teksta ni v ilirskem jeziku, medtem ko obstajata dva teksta,

za katera samo domnevajo, da sta tračanska. Iz takratnega obdobja je znana ilirska beseda

rhinon, ki jo razlagajo kot meglo in je podobna stari albanski besedi za oblak ren.

4Tračanska beseda za robidnico je mantia, podobna albanski besedi za murvo man, kar kaže na prenosljivost preko lingvističnih meja. Strokovnjaki so se zato lotili raziskovanja krajevnih, osebnih in plemenskih imen kot edinih pisanih dokazov v ohranjenih latinskih in grških zapisih starodavnih zgodovinarjev. Obstaja več tisoč takšnih imen, toda težave z interpretacijo so ogromne. Ugotovljenih je bilo več primerov verodostojnih povezav med albanskimi in ilirskimi imeni, kot v primeru tračanskih imen. Čeprav je bilo nekaj imen skupnih tako ilirskemu kot tračanskemu jeziku v severnem in osrednjem delu Albanije, so razlike med obema velike. Večina ilirskih imen je sestavljena iz ene enote, večina tračanskih imen pa je sestavljena iz dveh enot, združenih skupaj. Malcolm je v svoji knjigi prikazal primerjavo obeh teorij na konkretnih primerih, zlasti ugotovitve predstavnika ilirske teorije, lingvista Çabeja, in še nekaterih, nasproti Georgijevi tračanski teoriji. Kot zelo viden primer navaja besedno strukturo evropskih mest: Peterborough, Petrograd, Petersburg, Pierreville. Povsem drugačna, sestavljena iz dveh delov, pa je v albanskem jeziku: Qytet i Pjetrit, nikakor pa ne Pjëterqytet. Na ozemlju sedanje Bolgarije je nekdaj prebivalo tračansko pleme Bessi, glavno mesto pa se je imenovalo Bessapara, kar bi v albanščini pomenilo Para e Besseve, in obenem tudi, da bi se beseda sčasoma lahko razvila v obliko Parabessa, nikakor pa ne v Bessapara. Vsekakor je to eden najmočnejših razpoložljivih argumentov, ki kaže na to, da se albanski jezik ni razvil iz tračanskega. Analiziranje Schrammove teorije: Pleme Bessi je vpeljal v krščanstvo škof Nicetas v 4. st. in uvedel njihov jezik v obredni jezik. Znano dejstvo je, da so Albanci sprejeli krščanstvo od latinsko govorečih oznanjevalcev. Latinski element je posebno bogat v albanskih besedah, ki se nanašajo na krščansko vero. Beseda maša meshë izvira iz missa, beseda škof ipeshk izvira iz episcopos. Beseda evangelij ungjill izvira iz evangelium, beseda čudež mrrekulli izvira iz miraculum, podobno tudi mnoge besede s področja psihologije, morale in naravnega sveta. V Malcolmovi knjigi je podano vprašanje, zakaj naj bi potemtakem Nicetas v protoalbanski jezik prevajal veliko število latinskih besed, če je uvedel v obredni jezik njihov lastni jezik. Schramm je uvajanje latinščine argumentiral s tezo, da so zanjo morali biti neki posebni razlogi, kar pa je po mnenju nekaterih neprepričljivo. Albanci so celo besedo za jato: grigjë vzeli iz latinščine, čeprav so kot pastirska populacija zanjo imeli svojo besedo. To naj bi se zgodilo zato, ker so bili v teku stoletij skozi dolgo obdobje v kontaktu z latinsko govorečimi ljudmi. Veliko besed, ki se nanašajo na krščanstvo, v povezavi z latinščino ne kaže na to, da naj bi nekdo prevajal krščansko besedilo v zgodnjo albanščino, ampak prav nasprotno na to, da so bili Albanci skozi daljše obdobje izpostavljeni upravljanju religije, ne v prevajanju, temveč k originalni latinščini. Gramatično se da primer prikazati z besedo Sveta Trojica: Trinia e shënjtë s črko t pri koncu besede, kar kaže na postopnost razvoja od tožilnika (akuzativa) sanctam trinitatem in ne od imenovalnika (nominativa) sancta trinitas. Gre za običajni vzorec besednega razvoja, podobno kot pri drugih romanskih jezikih, npr.: špansko ciudad od civitatem, ne iz civitas, oziroma francosko mont od montem, ne iz mons, ali že omenjena albanska beseda: čreda grigjë od gregem in ne iz grex. Zakaj naj bi potemtakem Nicetas prevajal v protoalbanski jezik številne latinske besede, če za to ne bi imel potrebe. Meneč, da je tako pač bilo, je Schramm neprepričljiv. Seveda so si nekatere albanske in protoromanske vlaške besede podobne, posebno tiste, ki se nanašajo na pastirstvo. Vedeti je treba, da so bili Vlahi pastirski nomadi, ki so se pogosto selili, tudi na dele Kosova in jugovzhodno albansko področje, kjer so prišli v stik z Albanci in z njimi živeli v simbiozi. (Malcolm, 1998, 31–40) Malcolm v svoji knjigi na straneh 363–366 še podrobneje navaja omenjene primere in avtorje, poleg Çabeja in Georgijeva še Cimochovskega, Gjinarija, Katičića in Mihăescuja.

14

2.2.1.2 Raziskave arheologov in etnologov

Arheologi so s proučevanjem komanske kulture iz zgodnjega srednjega veka, od 6. do 8. st.,

prišli do naslednjega sklepa. Najdišče blizu mesta Koman so primerjali s podobnimi iz

predzgodovinskega ilirskega obdobja. Gradnja nekropole in religiozna simbolika najdenih

predmetov kaže na avtohtonost in povezavo z ilirsko in rimsko kulturo, z nekaj vplivi

bizantinske in slovanske kulture. Prav tako so etnologi pri preučevanju ljudskih verovanj,

načinov petja, običajev in oblačil, kot npr. Franz Nopcsa 1910. leta za žensko zvonasto krilo

xhubleta, odkrili mnoge povezave s predzgodovinsko ilirsko kulturo. (Stipčević, 1984, 17–21)

15

3 TURŠKA OKUPACIJA

Poglavje o islamizaciji albanskega prebivalstva s strani Turkov sem razdelil na tri dele:

časovno obdobje islamizacije, vzroke islamizacije in načine islamizacije.

3.1 OBDOBJA ISLAMIZACIJE

3.1.1 Albanska in srbska ozemlja v obdobju pred islamizacijo

3.1.1.1 Ozemlje srednjeveške Srbije pred islamizacijo

Bolgarski kani in carji so vladali nad Raško in Kosovom od 850. leta do zgodnjega 11. st., za

njimi pa bizantinski vladarji do končnih desetletjih 12. st. Slovanska populacija, ki je naselila

Kosovo v 7. st., se je v naslednjih stoletjih približevala pravoslavni cerkvi. V 9. st. gre zasluga

sv. Cirilu in sv. Metodu, da so Slovani dobili liturgijo in tekste v svojem lastnem jeziku in

pisavi cirilico in glagolico.

V 11. st. so Srbi iz Raške na Kosovo širili svojo državo. Srbi so v Raški v omenjenem obdobju

prejemali krščanstvo iz pravoslavnega Vzhoda in iz Rima. Blizu kraja Prijepolje znotraj Raške

se nahaja cerkev z latinskim napisom iz 9. st. Albanci, ki so se takrat pred Slovani umaknili v

hribe, so bili katoliki, verjetno povezani z rimskimi škofijami v severni Albaniji in Skopju.

3.1.1.2 Omembe Albancev na Kosovu v 13. in 14. stoletju

Na Kosovu je bilo v 13. st. kar nekaj katoliških cerkva: v Prizrenu, Trepči, Janjevu in Novem

Brdu, ker so bile tam ali v bližini mnoge rudarske kolonije, kjer so kopali zlato in srebro.

Kolonije so imele priviligiran status in celo lastna sodišča za rudarje in ostale naseljence. Med

naseljenci teh kolonij so bili Nemci: Sasi iz Transilvanije, dubrovniški trgovci in tudi Albanci,

Srbi, Vlahi in Grki. (Malcolm, 1998, 52–53) Iz 13. st. je tudi podatek, ki govori o katoliškem

škofu mesta Prizrena: »episcopus Prisrenensis in Serblia«. (Gjini, 1986, 87)

V času vladanja carja Dušana v 14. st. je nastal pravni dokument Dušanov zakonik, ki omenja

tudi Albance in Vlahe kot polnomadske pastirje in pravila o plačevanju lastnikom zemlje za

16

pravico pašnje živine. Dečanski v listini iz 1330. leta omenja vasi in katune Vlahov in

Albancev na območju belega Drima. Katun, po albansko katund, pomeni planšarsko naselje.

Dušanova listina iz leta 1348. za samostan Sv. Arhangel v Prizrenu omenja devet albanskih

katunov. Seznami osebnih imen v listinah kažejo močno večino pravoslavnih imen, čeprav ne

tako prevladujočo. V listini Štefana Prvovenčanega iz Žiće leta 1210 je 154 srbskih imen in

54 nesrbskih. Večina teh imen so albanska ali vlaška, kot npr.: Mik, Doda, Bukor, Šarban. V

Banjski listini iz leta 1313–14 je 444 srbskih in 117 nesrbskih imen. (Malcolm, 1998, 53–56)

Gjini pravi, da so podatki o Albancih iz srednjega veka res redki, vendar so dovoljšnji, da

dokazujejo njihovo prisotnost. Navajam nekaj njegovih podatkov iz srednjeveških listin s

krajevnimi in osebnimi imeni. Med ohranjenimi izvori omenja naslednje: leta 1330 so v

Dečanski listini navedena imena vasi, ki so pripadale fevdu samega samostana. Blizu

Đakovice se omenja Leševa selišta, blizu Prizrena pa se omenjajo Leševa Rudina oz. Lešev

Dol, Berišin Dol in selišta Gona Beloga (Gjon Bardhi), oz. Tanušev laz. Ista listina omenja tudi

naselje Katun Arbanas v lasti samostana Dečani. V času carja Dušana je obstajala tudi vas

Arbanasi, pri Kumanovu. Dečanska listina vsebuje tudi imena prebivalcev vasi pod Dečani. Iz

vasi Bohorić je omenjen Prenko, v vasi Istinić je omenjen Bukur, v vasi Grmočelj pa Gjon.

Osebna albanska imena so tudi v listinah carja Dušana, iz leta 1348 v Katunu Arbanasov pri

vasi Zrze med Prizrenom in Đakovico, npr.: Leš Tuz, Gon Bušat, Gon´i, Petro, Gin ter imena

prvih varuhov samostana Dečani iz vasi Zrze: Rajko Ginović z brati, brata Djonović, Bogoje

Tišanović, kar kaže na kombinacijo imena in dodatka -ović. V listini je tudi 9 katunov okoli

Prizrena: Ginovci, Magovci, Beloglavci, Flokovci, Črnča, Caparci, Gonovci, Špinadinci in

Novaci. V Dušanovi listini iz leta 1350 pa so v potrdilu lastniku iz Štipa Ivanku Probištitoviću

omenjeni: Mano Vlah, Gin Arbanas, Dragoslav Vlah in Dragoslav Srbin.

Gjini navaja tudi pogosta tedanja imena: srbska Borislav, Dobrivoj, Radogost, Slavomir in

albanska Bard, Bardh-i, Bardhec, Progon-i, Biter-i, Leš-i, Gin-i, Gjin-i. Primerja enaka imena

svetnikov v obeh jezikih: srbsko Đorđe, Jovan, Stevan, Peter, Pavel in albansko Gjergj-i, Gjon-

i, Shtjefen-i, Pjeter-i, Pal-i. V dubrovniških knjigah Diversa in Libri debitorum sta bila izmed

prizrenskih trgovcev, ki so bili dolžni Dubrovčanom omenjena: leta 1364 Lumasius in leta

1369 Voynus Jonović (alb. Gion, tj. Gjon, Ivan) in Liepur de Presreno. Jireček je opozoril, da

17

je ime mogoče pravilno tolmačiti le na osnovi albanskih običajnih nazivov. Iz leta 1382 obstaja

podatek, da sta Dimitar Dronči in prezbiter Gini, sin Georga iz Novega Brda, bila dolžna

Jakovu Gunduliću 25 dukatov. Obstaja tudi nek podatek, da je v Novem Brdu živel Gon

Progonov. Gjini nadalje omenja tudi podatke iz turških defterov (popisov prebivalcev). Defter

turško pomeni knjiga. V popisu iz Vučitrna leta 1499 so iz Novega Brda omenjeni sledeči

Albanci: Djon Kujundžija, Peter Arnavud in sinova Peter in Andrija. (Gjini, 1986, 97–103)

Omenjeni podatki nam kažejo proces, ki je potekal nekaj stoletij med slovanskimi in

neslovanskimi narodi: medsebojno prežemanje in asimilacija. Tako Gasper Gjini omenja, da v

albansko-srbskih toponimih lahko vidimo, da imajo očetje albanska imena, sinovi pa srbska.

(Gjini, 1986, 104) Obratno pa srbski raziskovalec Stojan Stanojević meni, da imajo v

albansko-srbskih toponimih očetje srbska imena in sinovi albanska. Vendar pa osebna imena

niso ravno verodostojen vodič o narodni identiteti. Vsekakor je bil proces prisoten v mešanih

srbsko-albanskih družinah v eno ali drugo smer, ker pa je srbsko prebivalstvo takrat na Kosovu

prevladovalo, je bila verjetno asimilacija v srbstvo v pretežno srbskih okoljih močnejša, v

albanstvo pa manjša in omejena le na okolico Prizrena. (Malcolm, 1998, 56)

Kako težavno je bilo že v srednjem veku določati narodnost, kaže zanimiv primer iz Janjinske

kronike iz 15. st., kjer je za nekega plemiča z imenom Vanga Vonko bilo omenjeno, da je

»serboalbanitobolgarovlah« (zbornik Albanci, 1984, 268; Horvat, 1988, 85)

3.1.1.3 Vdori Turkov na ozemlja Albancev

Prvi turški vojaki so na evropska tla zakorakali že leta 1305 na povabilo katalonskega

poveljnika. Leta 1371 je potekala bitka pri Marici, to obdobje pa označuje začetek velikih

sprememb na Balkanu.

V obdobju po vladavini carja Dušana, ki je pod svojo oblastjo imel tudi celotno Albanijo, so

na albanskem ozemlju nastale mnoge samostojne kneževine. Turki so prvič stopili na albansko

ozemlje leta 1385. Povabil jih je Karll Thopia za pomoč v boju proti vladarju Zete Ballshi II,

ki je širil svoje ozemlje na jug proti Draču, ki ga je v posesti imel Thopia. Od leta 1392 dalje

pa so Benečani začeli zasedati mnoga obalna mesta Albanije in Zete z izgovorom, da se

18

pripravljajo na odpor proti Turkom, ki so od 1387. leta že vdirali na albansko ozemlje. Večina

albanskih vladarjev je priznala sultanovo oblast, vendar je kmalu prišlo do posameznih

neuspešnih uporov.5 Turki so leta 1431 na novo organizirali fevdalnopravni »timarski sistem«,

s katerim je sultan zemljo delno zadržal kot svojo lastnino, znano kot »sultanov has«, ki jo je

dajal v najem, ostalo pa razdelil spahijem (uradnikom provinc) v najem, zemlja pa je ostala

dedna last kmetov. Spahija je imel le pravico uživati presežke pridelka in biti na razpolago za

vojne potrebe. Sultanovem hasu so pripadali tudi davki od rudnikov, pašnikov, vasi, rek in

gospodarstva. Poleg tega so hasi morali nuditi določene vojaške obveznosti.

(Voje, 1994, 194–197)

Obstajajo podatki za Albanijo, da je bilo leta 1431 skupno 335 timarjev, 56 od vseh so v

posesti imeli krščanski spahije. (Malcolm, 1998, 97)

3.1.1.4 Vdori Turkov na ozemlja Srbov

Čeprav se danes zdi nenavadno, je bila v srednjem veku običajna praksa, da so voditelji za

vojskovanje najemali vojake njim povsem drugačnih kultur in religij. Tedanji balkanski

voditelji so pogosto prosili za sodelovanje Madžare, Nemce, Katalonce in druge. V začetnih

obdobjih svoje ekspanzije v Evropo so bili Turki zelo kooperativni s krščanskimi vladarji. Tudi

Turki so v svojih enotah imeli veliko kristjanov. Srbski kralj Milutin je nekaj Turkov naselil

na svojem ozemlju, da bi jih uporabil skupaj s turškimi Kumani proti njemu nasprotni

bizantinski vojski. Tudi car Dušan je vzel nekaj Turkov v svojo vojsko.

Do preobrata je prišlo leta 1386, ko je Murat napadel Lazarjevo ozemlje, ker naj bi po

mnenju Murata Lazar prelomil dano besedo. V boju na Kosovem polju sta padla oba Lazar in

Murat. Lazarja je nasledil sin Štefan Lazarević, Murata pa Bajazit. Carica Milica, mati

Štefana Lazarevića, se je kot vdova leta 1389 pred nevarnostjo napada Madžarov za zaščito

obrnila k Bajazitu in sprejela turško vazalstvo. (Malcolm, 1998, 81) Za omenjeno obdobje je

ob prebiranju številnih zgodovinskih virov in publikacij zelo razvidno pragmatično politično

5Med prvimi se je Turkom na ozemlju Albancev upiral Gjon Kastrioti v letih 1429–1430, vendar neuspešno. Leta 1432 so se skupaj uprli Nikollë Dukagjini, Andre Thopia, Andre Shpata, Gjergj Arianiti, Muzaka in še nekateri, vendar so upor po 4 letih Turki premagali. (Drançolli, 1984, 31)

19

delovanje, tako Turkov kot tudi krščanskih voditeljev na drugi strani. Za doseganje svojih

ciljev so tako eni kot drugi najemali vojake, ki so bili drugačnih veroizpovedi kot oni sami.

3.1.1.5 Turki zahtevajo lojalnost od svojih podanikov

V zgodnjem obdobju osvajanj v 15. st. so Turki na zasedenih ozemljih od svojih novih

podanikov, vazalov in spahij, zahtevali samo politično lojalnost, in se v njihova krščanska

verska prepričanja niso vmešavali. Pravoslavnim cerkvam in Judom je bilo dovoljeno

vzdrževati lastna sodišča in sprejemati zakone za velik del civilnih zadev. Največja turška

državna kontrola je obstajala le na področju vojaških zadev.

3.1.2 Začetno obdobje islamizacije

3.1.2.1 Prvi prestopi krščanskih fevdalcev v islam

Po kosovski bitki je večina krščanskih fevdalcev v 14. st. sprejela turško vazalstvo na Balkanu,

tako srbski kot albanski. Med znanimi albanskimi tudi Gjon Kastrioti, ki si je razširil svoje

ozemlje na račun dinastije Ballsha. Zelo močno pa se je uveljavila dinastija Dukagjini,6 ki si

je precej razširila ozemlje na škodo obeh, Ballshe in Kastriota. Nikola, sin Pala Dukagjina, je

postal gospodar Prizrena, Nikolov brat Leka III. pa je upravljal Peć, Đakovico in del Malesije.

Progon, tudi Nikolov brat, je prešel v islam in dobil posestva v vilajetu Tetovo.

Vsekakor pa so se tudi v tem obdobju na albanskih tleh nadaljevali različni poizkusi upora. Pri

tem je imel vidno vlogo največji albanski junak vseh časov, Gjergj Kastriot, sin Gjona

Kastriota, ki je za več kot 20 let pregnal turške okupatorje iz dežele.

6 Dva sinova Nikole Dukagjina sta nekje pred letom 1459 na poziv sultana Mehmeda II. odšla v Istanbul, prestopila v islam in zasedla visoke položaje in nazive. Oba sta dobila novi imeni. Ahmet Dukagjini je pozneje postal zet sultana Bajazita II, ko je vladal sultan Selim pa je postal veliki vezir turškega imperija. Mahmut Dukagjini je postal paša, leta 1459 osvojil Smederevo in ustanovil sandžak, ki ga je nato upravljal njegov sorodnik Mehmet paša Dukagjini iz Smedereva. (Rizaj, 1984, 40)

20

3.1.2.2 Upornik in junak Gjergj Kastriot Skenderbeg

Oče Gjon je moral Gjergja Kastriota dati kot 7-letnega dečka za talca v Istanbul, kjer so ga

vzgajali za bojevnika na dvoru sultana Murata II. Gjergja so nato spreobrnili v islamsko vero

in mu dali ime Skenderbeg, kar pomeni po turško Aleksander Iskander. Odločilni trenutek je

nastopil leta 1443, ko so v bitki pri Nišu Madžari s Hunjadijem na čelu premagali Turke.

Skenderbeg je takrat s 300 Albanci pobegnil od Turkov v Albanijo. Leta 1444 so se v Leshu

zbrali vsi visoki albanski fevdalci, med njimi: Gjon Marku, Pjetër Spani, Andre Topia, Pal

in Nikollë Dukagjini. Odločili so se za vstajo proti turški okupaciji in izbrali za svojega

voditelja Gjergja Kastriota Skenderbega. Na zborovanju se je Gjergj javno razglasil za

kristjana. Kastriot je najprej s svojimi uporniki zavzel Krojo in nato uspešno nadaljeval borbe

z močno turško vojsko. Leta 1462 se je Kastriotu pridružil tudi Leka III. Dukagjini.

Kastriotu je uspelo za daljše obdobje, do leta 1467 osvoboditi večji del albanskega ozemlja. Na

Benečane se Kastriot ni zanesel, imel jih je celo za sebi nevarne. Skenderbegove vojske nista

mogla premagati ne sultan Murat II, ki je bil silno razočaran, da mu je sposobni Skenderbeg

pobegnil in se uprl njegovi vojski, niti njegov naslednik sultan Mehmed II. Tedanji papeži so

bili navdušeni nad zmagami Gjergja Kastriota. Papež Nikolaj V. ga je imenoval »Branitelj

krščanstva«, ravno tako tudi leta1457 naslednji papež, Kalist III., z nazivom »Athleta Christi«,

ki ga je obenem določil za generalnega kapetana kurije v boju proti Turkom. Kot izvrsten

borec se je Kastriot izkazal tudi zunaj Albanije, zlasti tedaj, ko je s svojimi četami pomagal

neapeljskemu kralju Feranteu. V obdobju po Kastriotu so si Turki ponovno uspeli podrediti

Albanijo. Leta 1501 so zavzeli mesto Drač, ki je bilo pod Benečani. (Drançolli, 1984, 32–33)

Ozemlje Kosova in Metohije je bilo v obdobju med 14. in 15. st. upravno razdeljeno na tri

sandžake: vučitrnski (vzhodni del Kosova), prizrenski in deloma skadarski. V severni Albaniji

se je med skadarskim in prizrenskim sandžakom nahajal đukagjinski vilajet, na ozemlju

Makedonije pa skopski sandžak. Rast islama je bila v zgodnjem obdobju skoraj v celoti urban7

7Leta 1530 je bilo v moravski nahiji (občini) 1020 krščanskih družin in samo 6 muslimanskih, leta 1566–67 je bilo v sandžaku Vučitrn skupno samo 46 muslimanskih družin v 30 vaseh. Novo Brdo je leta 1488–89 imelo 38 četrti mahal: majhnih urbanih enot, vsaka od njih z največ 40 hišami. Vse mahale so bile krščanske. Leta 1525 je Novo Brdo imelo 42 krščanskih in in 4 muslimanske mahale, leta 1544 je imelo 38 krščanskih in 5 muslimanskih mahal. V celotnem sandžaku Vučitrn so bile leta 1530–31 samo 4 džamije v Vučitrnu, Prištini, Trepči in Novom Brdu ter 10 majhnih molilnic: mesidž. Od celotnega prebivalstva v sandžaku je bilo leta 1530–31 samo 496 muslimanskih družin. Islamizacija je začela naraščati od druge polovice 16. st., posebno od 1582 do 1591, odstotki muslimanov v največjih mestih na Kosovu so znašali: Peć 90 %, Vučitrn 80 %, Priština 60 %, Prizren 55

21

pojav. V vaseh okoli Prizrena leta 1480 ni bilo muslimanov. Podobno kot v Prizrenu in njegovi

okolici je bilo takrat tudi v drugih mestih in vaseh po Kosovu in Metohiji.

Podobna situacija je bila v Albaniji. Tudi tu se je islam širil postopoma. Leta 1600 je bilo v

Albaniji od celotnega prebivalstva 10 % muslimanov, po oceni barskega nadškofa Bizzija.

Vasi so bile večinoma krščanske, le v redkih primerih je bilo takrat najti kakšnega prebivalca

vasi muslimanske vere. Povsem drugače je bilo v mestih, tu so bili prestopi v muslimansko

vero bolj pogosti.

3.1.2.3 Padec obmorskih mest v turške roke

Značilno za 16. st. je, da so Turki, ki so imeli zaseden že precejšen del Albanije, Benečanom

iztrgali še nekaj obmorskih mest, zlasti leta 1571 mesti Ulcinj in Bar, kjer so skupaj prebivali

pravoslavni Slovani in katoliški Albanci. (Zefi, 2003, 61)

Turki so zavzeli Bar po hrabrem upiranju meščanov. Mnogi katoličani so se po zavzetju na

zunaj začeli obnašati kot muslimani ali kot pravoslavci. Nadškofa Johannesa Bruna so Turki

ujeli in vrgli v temnico. Katedralo sv. Jurija so Turki pretvorili v džamijo, v nadškofovo

rezidenco pa se je vselil turški nameščenec. Od 22 cerkva v mestu in 10 cerkva v okolici so

pustili samo cerkvi sv. Ilije in Sv. Marije. Vse ostale cerkve in samostane so odvzeli in

izropali. Nekaj zaplenjenih cerkva so Turki prepustili pravoslavcem. Turki so v tamkajšnjih

katolikih, Albancih, videli podaljšano roko Benečanov, njihovih stoletnih sovražnikov. Sedež

nadškofije je ostal prazen 8 let.

Novi nadškof Ambrosius si zaradi varnosti ni upal prebivati v mestu. (Zefi, 2003, 67–68)

Pobegnil je čez mejo, potem ko je z besedami ostro napadel muslimansko vero in Preroka.

(Arnold, 1989, 217) Raziskovalec Arnold posebej poudarja8, da so se Turki ostro vedli do

kristjanov samo v primerih, če so ravnanje kristjanov ocenili kot zase politično škodljivo. %, Novo Brdo 37 %, Trepča 21 % in Janjevo 14 %. Značilno za to obdobje je, da Turki prebivalcev niso silili sprejeti islamske vere, primeri siljenja so bili redki. (Malcolm, 1998, 105–107) 8 Arnold nadalje omenja tudi drugačen, gostoljuben odnos Turkov do kristjanov. Nadškof Bara Vinko Zmajević je prebival povsem varno v mestu in tudi turški uradniki so imeli spoštljiv odnos do njega. Tedanji barski paša ga je sprejemal v svoji rezidenci in ga vedno vljudno pospremil do vrat. Zmajević je pašo ocenil podobnega velikodušnem kristjanu. Paša je razumel materialno stisko kristjanov in na prošnjo nadškofa izdal ukaz, da se vrne

22

Podobne situacije in zaporedja dogodkov so se dogajala tudi v drugih mestih, kot npr. v Skadru

in Draču, ki so se upirala Turkom. Najprej so Turki razdejali in zaplenili večino cerkva, jih

pretvorili v džamije in le katero od njih pustili kristjanom. Tem dejanjem je istočasno sledilo

tudi nasilje in pozneje določen posredni islamizacijski pritisk. Turki so v primeru spodletelih

uporov poražencem kot kazen poleg nasilnih ukrepov ukazali plačati težke globe, zato so celo

nekateri kristjani kdaj pa kdaj sami pomagali Turkom zatreti vstajo, ker so se bali maščevalnih

ukrepov in izgube dotedanjih pravic. (Arnold, 1989, 224–226)

Kot zadnje obmorsko mesto pod Benečani je v turške roke padlo mesto Vlorë leta 1690.

Katoliška plemena na območju Miridita na severu Albanije in pravoslavno pleme Himarioti na

jugu Albanije so si z neustrašnimi upiranji in tudi s sodelovanjem skozi celotno obdobje turške

vladavine izborila zase avtonomni položaj in ostala vseskozi krščanska. Sever in jug sta tako

postala albanski središči krščanske vere. (Zefi, 2003, 61–62)

3.1.2.4 Dubrovniška republika

Kot zanimivost velja omeniti Dubrovniško republiko, pomorsko trgovsko državo, ki je bila

vedno v dobrih odnosih s Turčijo. V večstoletnem obdobju turške zasedbe Kosova so

Dubrovčani v tamkajšnjih rudarskih kolonijah imeli s strani Turkov priznano avtonomijo.

Dubrovniška republika je Turčiji predstavljala most za stike z Zahodom. 3.1.2.5 Selitve balkanskih narodov kot posledica turške okupacije

Območje Balkana od Veleške klisure tja v predele Hrvaške je poseljeno s prebivalstvom

različnih narodov. Največja preseljevanja narodov na Balkanu so se dogajala ravno v obdobju

turške prisotnosti. Vzroki preseljevanj prebivalstva v času turških vpadov in okupacije so bili

zelo različni.

Cvijić vzroke selitev narodov na splošno klasificira v dve glavni skupini:

plačilo davka za sledeče leto v štirih varoših. Vsekakor pa je taisti paša imel zelo strog odnos do tistih duhovnikov, ki so hujskali proti njemu ali pogosto potovali v Italijo in jih je zato sumil, da politično delujejo proti njemu. (Arnold, 1989, 227–228)

23

a) zgodovinske in psihološke vzroke: selitve pred navali Turkov, selitve zaradi janičarstva,

selitve zaradi avstrijsko-turških vojn, selitve zaradi uporov proti Turkom (upori hajdukov),

selitve pred hordami, selitve zaradi verskih preganjanj (npr. selitve bogomilov pred katoličani)

b) ekonomske vzroke: selitve zaradi ekonomskih pogojev, selitve zaradi klimatskih pogojev

(npr. sušna obdobja), sezonske selitve (npr. brdska pastirska plemena so se na zimo selila v

okolico Skadra), slučajni vzroki (npr. beg posameznikov ali celih družin pred krvnim

maščevanjem)

Vzporedna procesa ob stikih različnih narodov pri preseljevanjih oziroma naseljevanjih sta bila

bolj ali manj prilagajanje in asimilacija. (Cvijić, 1922, 177–197)

Za obdobje od srede 14. st. in naprej so značilni tudi tokovi albanskih beguncev v Grčijo, južno

in severno Italijo, pozneje v 18. st. tudi v okolico Zadra v kraj Arbanasi.

3.1.2.6 Selitve Srbov in drugih narodov po turško-avstrijskih vojnah

Do selitev Srbov iz Kosova in ostalih delov Srbije je prihajalo že vse od kosovske bitke naprej,

najbolj množično pa po dveh turško-avstrijskih vojnah. Treba je omeniti, da so se Srbi kar

naprej upirali Turkom z uporniki, znanimi kot hajduki. Posledica obeh turško-avstrijskih vojn

in umika Avstrijcev iz Srbije so bile selitve prebivalstva. Najbolj množično so se iz Kosova v

veliki selitvi izselili Srbi, ki so podpirali Avstrijce leta 1690 pod vodstvom patriarha Arsenija

III. Čarnojevića. V naslednji turško-avstrijski vojni so se leta 1737 Srbi pod vodstvom

Arsenija IV. Šakabente znova selili, čeprav v nekoliko manjšem številu, kot ob prvi selitvi.

Pri drugi selitvi se jim je pridružil tudi del albanskega plemena Klimenti (Këlmendi) in Mikel

Suma, skopski katoliški nadškof, Albanec po rodu, ki je Klimente vzpodbudil k uporu na

strani Srbov in Avstrijcev. Srbski begunci in patriarha iz obeh selitev so se naselili v južni

Ogrski. Mnogo beguncev, posebno Klimentov, so Turki pobili med potjo. Okoli 300 družin

Klimentov se je naselilo v vaseh Nikinci in Hrtkovci v Sremu in so se pozneje pohrvatili,

nadškof Suma pa je prebival v Osijeku. (Malcolm, 1998, 139–162, 168–170; Tomić, 1913,

42–60)

24

3.1.2.7 Borbeni Klimenti in njihova izselitev na Pešter

Klimenti, katoličani po veri, so znani kot borbeno pleme iz gorate pokrajine Malesije (Brda).

Ukvarjali so se v glavnem z živinorejo, ker je bilo rodovitne zemlje bolj malo. Pogosto so se,

četudi letina ni bila slaba, odpravili na roparske pohode, celo na ozemlje Bolgarije do

Plovdiva. Njihova priljubljena tarča so bile zlasti trgovske karavane. Ker so bili Klimenti

borbeno pleme in niso priznavali nobene oblasti, so sklepali najrazličnejša vojaška zavezništva.

Odločali so se povsem pragmatično. Pogosto so bili zavezniki Turkov, neredko pa so se borili

tudi proti njim. Ker niso hoteli plačevati davka in se jim niso hoteli pokoriti, so bili Turki nanje

hkrati besni in imeli do njih strahospoštovanje. Kadarkoli so jih Turki zaradi ropanj napadli, so

se Klimenti umaknili v gore in nato zadali Turkom hude izgube. Pozimi leta 1638 sta na ukaz

sultana na bojni pohod proti Klimentom in sosednjim gorjanskim plemenom odšla paša Vučo

iz Bosne s 15000 vojaki in skadarski sandžak beu Ali Čengić s 1000 vojaki. Klimenti so se z

družinami, imetjem in živino umaknili v težje dostopne planine, in nato v primernem trenutku

napadli številno turško vojsko. Turki so imeli zelo hude izgube, od vseh 16000 vojakov jih je

paši Vuči ostalo le 2000, zato se je ob umiku v Skadar hudo maščeval tamkajšnjim kristjanom.

Ker je bila takrat huda zima, so turški vojaki mnogo ljudi zapodili iz hiše in se vselili vanje.

Klimenti so Turke izzivali in napadali še naprej. (Ukgjini, 2002, 52–54). Napadli in oropali so

tudi hišo pećkega paše Mahmut Begollija in zahtevali od pećkega patriarha, da jim je

plačeval davek v znesku 70 dukatov letno. Patriarh si je zaradi njih celo od Turkov izprosil

janičarje za osebne stražarje. Naslednji pećki paša Hudaverdi pa jih je uspel ukrotiti tako, da

je njihove zaveznike, sosednja plemena, pridobil na svojo stran in Klimentom na ta način zaprl

vse poti za umik.

V brezizhodnem položaju so se Klimenti vdali, paša Hudaverdi pa je leta 1700 večino, okoli

274 družin, preselil v Sandžak na peštersko planoto, kjer je bila bolj rodovitna zemlja. Z njimi

sta bila tudi dva misijonarja. Leta 1707 se je 157 družin s čredami živine odločilo za pobeg

nazaj na Brda. Med potjo se je 400 moških in 300 žensk junaško uprlo turški vojski s 5000

vojaki, ki se je nato po hudem boju umaknila. Med ubitimi je bilo več turških vojakov kot

Klimentov. Pobeglim družinam se je uspelo vrniti v Malesijo. Z radostjo so jih pričakala tudi

njihova sosednja plemena, postalo jim je žal, ker so dopustili, da so jih Turki tudi z njihovo

25

pomočjo izselili. Klimenti so uspeli leta 1711 omogočiti pobeg še 50 družinam nazaj na Brda,

na Pešteru pa je ostalo še okoli 67 družin. (Tomić, 1913, 75–87)

3.1.3 Obdobje hitrega širjenja islama

Obdobje od začetka 17. st. dalje predstavlja proces hitrega širjenja islama v Albaniji. Še v 17.

stoletju je islamizirano prebivalstvo predstavljalo manjši del, največ 30 % od celotnega

albanskega prebivalstva. Zefi ocenjuje, da je islamizacija na Kosovu potekala hitreje in

obsežneje kot v Albaniji, kar je zelo verjetno, z ozirom na to, da je danes na Kosovu od vseh

Albancev le okoli 5 % katolikov. (Zefi, 2003, 68–69; Ukgjini, 2002, 121) Proces islamizacije

se je začel upočasnjevati šele na koncu 18. st., popolnoma se pa ni ustavil.9

3.2 VZROKI ISLAMIZACIJE

3.2.1 Izboljšanje osebnega statusa

Iz opisa na strani 20 je razvidno, da so se v začetnem obdobju turške okupacije nekateri

fevdalci, kot npr. Ahmet, Mehmet in Mahmut Dukagjini, odločili za sprejem islama zaradi

vidnega izboljšanja statusa na družbeni lestvici. Postali so visoki uradniki ali pa so si znatno

povečali svoja posestva.

3.2.2 Krvni davek

Eden izmed dejavnikov, ki je pomenil uvod v hitrejše širjenje islama, je bila uvedba instituta

krvnega davka, imenovanega devşirme. Uveden je bil že v začetku 15. st., v obdobju, ko je

vladal Murat II., in je bil za kristjane najtežja oblika davka. Turki so iz krščanskih družin

vsakih nekaj let pobirali majhne zdrave dečke, ki so jih nato vzgajali v muslimanski veri v

9 Ponekod, kot npr. v okolici mest Plav in Gusinje v Črni gori, pa se je proces islamizacije nadaljeval še tja do začetka 20. st. Islamizirani Albanci v omenjenih krajih so se po mnenju Ukgjinija slovanizirali. (Ukgjini, 2002, 97) V 20. st. je ob koncu procesa islamizacije bilo islamiziranega okoli 60 % celotnega prebivalstva v Albaniji. Gorska plemena v predelih na severozahodu, posebno v pokrajini Miridita (Arnold, 1989, 216), in na jugu so skoraj v celoti ostala krščanska. V ravninskih in bolj naseljenih osrednjih predelih je islamizacija marsikje zajela veliko večino prebivalstva. (Pettifer, 1994, 70–71)

26

bojevnike janičarje. Starši, ki so bili premožni, so skušali namesto tega plačevati večje davke,

nekateri pa so se odločili tudi za beg v krščanske dežele. Da bi se izognili odvzemu, so starši

neredko pohabili svojega dečka, da je bil nesposoben za vojaško vzgojo ali pa so ga kot 12-

letnega oženili in nato plačevali običajni davek za oženjenega moškega. Edini legalni možni

izogib krvnemu davku je bil, če je gospodar družine skupaj s sinom prestopil v islamsko vero,

medtem ko so žena in predvsem hčere tudi naprej ostali pripadniki krščanske vere. (Gjini,

1986, 133; Tomić, 1913, 23)

3.2.3 Davki (harač)

Iz zgodovine turške nadvlade je znano načelo, da krščansko prebivalstvo ni služilo vojske, je

pa za razliko od muslimanskega prebivalstva dodatno plačevalo nekatere davke.

Do leta 1582 je krščanska raja plačevala 50–70 akč harača (davka na premoženje), okoli 40–60

akč izrednih naknad in 1 akčo ovčarine na dve ovci. Tedaj so dvignili harač na 240 akč,

izredne naknade na 300 akč in 1 akčo ovčarine na eno ovco.

Harač se je za petkrat povečal, izredne naknade pa za osemkrat. Način pobiranja je postal

brezobzirnejši. Do povečanja davkov je prišlo zaradi slabenja vojaške in gospodarske moči

Turčije. Poleg tega so raji jemali zemljo in jo spreminjali v posestva čifluke. (Voje, 1994,

244–245; Gjini, 1986, 133)

Nadškof Zmajević je priznaval, da so tudi muslimani plačevali nekatere davke enako kot

kristjani, razen glavarine, ki so jo plačevali samo kristjani. Vendar pa je kljub temu razlagal

konverzijo 2000 ljudi v islam v mestu Bar z večanjem davkov. Arnold zavrača tezo mnogih

zagovornikov, ki davke ocenjujejo kot glavni vzrok islamizacije, pri tem omenja nadškofa

Zmajevića in zanj pravi, da ni podal nobenega pravega dokaza za to. Obstanek nemajhnega

števila albanskega krščanskega prebivalstva skozi celotno obdobje turške okupacije je za

Arnolda dokaz, da davki niso bili tako težki, da bi večina Albancev zaradi tega zamenjala vero.

(Arnold, 1989, 220, 226). Resnično je tudi dejstvo, da so Turki po vsaki vojni s krščanskimi

državami, še posebej, če so bili poraženi, naložili krščanski raji nove oziroma težje davke, ker

so ocenjevali katoličane kot svoje politične nasprotnike. Malcolm navaja, da je prišlo po

27

beneško-turški vojni do povečanja davkov katoličanom. Po padcu Bara v turške roke se je

turški odnos do katolikov poslabšal tudi na Kosovu. (Malcolm, 1998, 118)

Arnold ima v svojem ocenjevanju verjetno v precejšnji meri prav, morda se moti le v dejstvu,

da nekatera borbena severnoalbanska plemena, kot npr. Klimenti, niso plačevala davka, ker ga

Turki niso mogli izterjevati zaradi težko dostopnih planinskih predelov.

3.2.4 Islamizacija kot posledica obdobja vojn:

– kretsko-turška vojna od 1645. do 1669. leta,

– turško-dunajska vojna od 1683. do 1699. leta

– in rusko-turške vojne v 18. stoletju

Vojne so v veliki meri vplivale na hitro islamizacijo albanskega prebivalstva. Že od samih

začetkov so protiturške upore krščanskih držav vzpodbujali rimski papeži. Takšna javna

podpora pa je imela za posledico, da so Turki svojo upirajočo katoliško brezpravno rajo imeli

za politični podaljšek Rima in so se zato nad premaganimi uporniki kruto maščevali s

plenjenjem, ubijanjem ali izgonom v osrednjo Azijo. Premagani uporniki so se v izogib

maščevanju pogosto odločali za prestop v islamsko vero. (Arnold, 1989, 225)

Do pravoslavnih vernikov so imeli Turki boljši odnos, ker je bilo vse pravoslavno prebivalstvo

na ozemlju turškega cesarstva vključeno pod carigrajskega patriarha, ki je priznaval sultanovo

oblast. (Malcolm, 1998, 127) Odnosi med pravoslavci, zlasti Srbi in Turki, so se zaostrili

pozneje, v obdobju turško-avstrijske in rusko-turške vojne, ko je prišlo do množičnih selitev

Srbov, zlasti iz stare Srbije. Srbsko prebivalstvo iz območja Metohije med turško-avstrijsko

vojno ni moglo bežati, ker so ga Turki takoj obkolili med umikanjem Avstrijcev. Zato se je od

leta 1690 pritisk islamizacije izvajal tudi nad Srbi v Metohiji. (Tomić, 1913, 48–50) Omenjena

obdobja vojn v 17. in 18. st. sovpadajo z zelo povečano islamizacijo.

Posebej je treba poudariti, da so bili tudi sami turški voditelji, kot je to značilno za vse družbe,

različni. Eni so bili bolj tolerantni in prizanesljivi, drugi pa ostrejši in bolj maščevalni. Mnogi

katoličani so na ta način v obdobjih protikatoliškega pritiska s strani Turkov postali navidezni

muslimani (kriptokatoličani) ali pa pravoslavci. Turki širjenju pravoslavne vere med katoličani

niso nasprotovali. Klimenti, ki so se po odhodu Avstrijcev deloma umaknili nazaj v Brda, so

28

skupaj s črnogorskimi plemeni še naprej izvajali napade na Turke v okolici Podgorice in

Spuža. (Malcolm, 1998, 168–170; Tomić, 1913, 54–60)

3.2.5 Pomanjkanje duhovnikov oziroma njihova neizobraženost ali brezbrižnost

Odnos Turkov do duhovništva je bil različen. V krajih, kjer so jih Turki zavzeli v bojih, je

navadno najprej sledil maščevalni val nad duhovništvom in krščansko rajo. Mnogi so bili

vrženi v ječo, pregnani ali pa ubiti. Nekateri duhovniki so se skupaj z rajo ali sami odločili za

pobeg. Mnogi kraji so zato ostali skozi dolga obdobja brez duhovnikov. Takšna situacija je

olajševala islamizacijo prebivalstva. V severni Albaniji so bili v mnogo krajih, kjer so delovali

benediktinci in dominikanci, razrušeni samostani. Pred turškimi navali je bilo v severni

Albaniji okoli 30 (nad)škofijskih središč. Tudi cerkve, ki so jih Turki pustili pri miru, so ostale

večinoma brez duhovnikov. V srednji Albaniji je ostalo nekaj samostanov, kjer so delovali

frančiškani, ki so bili najbolj zaslužni, da se je katoliška vera obdržala na ozemljih Albanije

tudi po turški zasedbi dežele, nedotaknjenih. Poleg pomanjkanja duhovnikov so bile težave

tudi s tem, da so bili še tisti redki duhovniki, ki so delovali, pogosto slabo splošno in teološko

izobraženi, ker ni bilo šol. Zato je rimska Congregatione de Propaganda Fide ustanovila nekaj

ustanov za šolanje albanskih duhovnikov, najbolj znan je »Ilirski kolegij« iz leta 1627 v Loretu

(Italiji). Mnogi misijonarji, ki so se iz teh šol vrnili v Albanijo, so bili v nekaterih okoljih

ogroženi. Okoli leta 1648 so Turki dva misijonarja v osrednji Albaniji ubili, tretjega pa je uspel

rešiti eden izmed muslimanov, misijonar je tam ostal ter deloval naprej. (Zefi, 2003, 103–110)

Po drugi strani pa so bili znani tudi primeri, ko Turki niso ovirali delovanja misionarjev.

Arnold omenja primer misijonarjev, ki so prišli v kraje v notranjosti Albanije, ki so bili več kot

40 let brez duhovnikov. Misijonsko delo so opravljali nemoteno in jih turške oblasti niso

ovirale, kar je takrat omenil fra Bonaventura. Arnold velik vzrok za islamizacijo prebivalstva

poleg pomanjkljive izobrazbe duhovnikov vidi tudi v šibki navezanosti vernikov na

krščanstvo. (Arnold, 1989, 224) Nekateri tedanji duhovniki so imeli tudi ignorantski in ležeren

odnos do vernikov. (Malcolm, 1998, 131) Stanje in razmere po župnijah: število vernikov in

njihove potrebe so na terenu preverjali iz Rima določeni »vizitatorji« (nadzorstvo,

inšpektorstvo), običajno škofje, ki so nato v Rim sporočali ugotovitve. Med najbolj znanimi

vizitatorji so bili škofje: Vinko Vicko Zmajević, Marin Bizzi, Pjetër Mazreki.

29

3.2.6 Slučajni vzroki islamizacije

Arnold omenja podatek Eliota: o skupnosti 30 vasi10 v okraju, imenovanem Kara-murtati (črni

izdajalci) iz okolice Pogomjanija v južni Albaniji, ki je bila do 18. st. krščanska. Zaradi stalnih

napadov sosednjih muslimanov iz Leskovika so se postili in v molitvi v cerkvi obračali na

svetnike, da bi jih zavarovali pred napadi. Ker do uslišanja ni prišlo, so se razjezili in masovno

prešli v islam, kar jim je omogočilo, da so se dokopali do orožja in napadli ter pobili svoje

dotedanje napadalce. Primer kaže na to, da so se kljub temu, da so bili potem tudi oni

muslimani, krvno maščevali sosedom. Drugi primer sega v 19. st., ko so se kristjani v nekem

kraju odločili za prehod v islam zato, ker jih je pop klical k skupni molitvi še v nočnem času, v

zgodnji jutranji uri. (Arnold, 1989, 228–229)

3.3 NAČINI ISLAMIZACIJE

3.3.1 Neposredna islamizacija

Običajno je v mestnih okoljih prihajalo do bolj hitrega in direktnega procesa islamizacije

katoliškega prebivalstva. Navadno je kot prvi prestopil v muslimanstvo mož, nato pa sinovi,

medtem ko so žena in hčerke ostajali v krščanstvu. Kasneje, ko so se možje poročali z

muslimankami, pa je navadno v takšnih družinah prevladala pri vseh članih islamska vera.

10 Zefi navaja podatek Stadtmüllerja, ki se nekoliko razlikuje. Šlo naj bi za 36 albanskih ljaramanskih pravoslavnih vasi, ki so se zaradi napadov muslimanov iz sosednjih vasi samo na zunaj islamizirala. (Zefi, 2003, 140)

30

3.3.2 Fenomen religiozne mimikrije: ljaramanstvo11

oziroma kriptokatolicizem kot predhodna faza islamizacije

Katoliški Albanci na Kosovu so bili v manj naseljenih območjih izpostavljeni različnim

pritiskom in so po določenem času sprejeli islam. Po navodilih Carigrada veleposestniki niso

smeli izvajati prevelikega nasilja nad rajo, da ne bi spravili v mednarodno diplomatsko zadrego

takrat že nekoliko oslabljeno državo. Zato so taktično svetovali ljudem, naj bodo muslimani le

na zunaj, sicer pa lahko na skrivaj še naprej prakticirajo krščanstvo in še davkov da ne bodo

plačevali. Iz primera je razvidno, da je šlo za dvojno obrambno mimikrijo, tako

veleposestnikov, kot tudi »raje« nasproti Carigradu. Mnogi Albanci so takrat v upanju, da bo

turške države kmalu konec, začeli z versko mimikrijo,12 znano tudi kot kriptokatoličanstvo,

imenovano po albansko ljaramani, kar pomeni »pisani«. (Turk, 1992, 146) Vendar pojav

dvoverstva ni bil značilen le na Kosovu, ampak tudi v Albaniji in celo v Istanbulu nekje od 15.

st. dalje, zlasti med katoliškim prebivalstvom. Med pravoslavnimi Albanci na jugu pa je bilo

ljaramanstva manj, ker je tam deloval bektaški derviški red z zelo podobno funkcijo

islamizacije. Pojav ljaramanstva v urbanih središčih je bil kratkotrajnejši v primerjavi s

podeželskimi območji. (Zefi, 2003, 137–139)

Pojav ljaramanstva je večinoma predstavljal predhodno (čeprav kdaj tudi dolgotrajnejšo) fazo

do popolne islamizacije. Prišlo je tudi do mešanja religij. Neredko so kristjani vzemali

muslimane za botre svojim otrokom. Po drugi strani pa so muslimani svoje otroke krščevali,

ker so menili, da bodo tako otroci varni pred različnimi boleznimi, kar pomeni, da so

religijskim obredom pripisovali magijsko funkcijo. Pogosto so bili možje in sinovi v družini

11 Beseda ljaraman izvira iz albanske besede i larëm, kar pomeni pisan, mnogobarven, dvoličen, v konkretnem primeru skrivni katolik. (Gjini, 1986, 147) Prvi pojavi dvoverstva med kristjani segajo v obdobje rimskega cesarstva, posebej med vladavino Decija v 3. st. Da so se izognili okrutnim preganjanjem, so bili nekateri kristjani, imenovani lapsi, dvolični in so javno častili poganska božanstva. (Zefi, 2003, 181) 12 Pojem mimikrija se je najprej uveljavil v zoologiji, kjer npr. užitni metulji oponašajo neužitne, da se zavarujejo pred plenilci. V družbenih vedah se pojem mimikrije uporablja še največ v socialni antropologiji, le izjemoma v psihologiji in sociologiji. V sociologiji je pojem mimikretično obnašanje le deloma in nezadovoljivo pokrit s pojmom konformizem. Religiozna mimikrija je le ena izmed vrst družbene in človeške mimikrije, kjer se skuša s simulacijo ali z disimulacijo povečati možnost uspeha oz. zmanjšati možnost neuspeha.V Indiji v državi Pandžab hindujci in muslimani nosijo sikhovski turban, da so varni pred sikhti. Mimikrija ima tu obrambne poteze. Esej: Marjan Smrke: Stare vešče – Nova luč, Religijske oblike družbene mimikrije v pogojih družbene tranzicije, Teorija in praksa, marec–april 2002, str. 171–174.

31

muslimani, žene in hčere pa katoličanke. Dvoverce13 so ponoči obiskovali duhovniki in jim

podeljevali zakramente. Pogosto so možje zaupali duhovniku, da so v svojem srcu še vedno

katoliki in da morajo zaradi razmer javno biti muslimani. V nekaterih primerih so člani družine

pripadali celo trem religijam. Fra Cherubina je, ko je bil povabljen v neko hišo, vidno

vznemirilo, da so člani družine bili: eden katolik, drugi musliman in tretji pravoslavec. Pogosto

se je v medverskih kontaktih vzpostavilo pristno sožitje z elementi ljudske religije: kot npr.

skupna romanja vernikov vseh treh religij na vrhove gora na dan svetnika. Dvoverne družine

so pogosto naskrivaj krščevale svoje otroke. Najprej so otroka starši krstili in v krstno knjigo

npr. napisali ime Mark, nato so ga odnesli k muslimanskem uradniku, ki je zapisal ime

Mehmet. (Malcolm, 1998, 129–133; Rizaj, 1984, 47)

Ker so prenekateri duhovniki podeljevali ljaramanom zakramente, so bili zaradi tega na

pobudo Rima sklicani trije Albanski koncili in sicer v letih 1703, 1871 in 1895, izdanih pa je

bilo tudi več dekretov Kongregacije svetega Oficija. V soglasju z Rimom so vodilni škofje

zahtevali od duhovnikov v skladu s cerkveno doktrino strožji odnos do ljaramanov. Posebej je

bilo poudarjeno, naj jim ne podeljujejo zakramentov, zlasti, če živijo v priležništvu, in da naj

ne krščujejo turških otrok. Zahtevali so, da morajo ljaramani, če želijo prejemati zakramente,

javno izpovedovati krščansko vero. Ker so bile na vseh treh koncilih izražene enake zahteve, je

razvidno, v kako neugodnem položaju so bili mnogi ljaramani. (Zefi, 2003, 151–178). Kljub

temu se mnogi duhovniki niso ozirali na predpise, ker so vedeli, v kako težavnem položaju so

ljaramani, saj bi se zaradi strogosti izvajanja cerkvenih predpisov še bolj oddaljili od

krščanstva. Marsikateri od duhovnikov jim je zato tudi naprej podeljeval zakramente.

Čeprav je precej gospodarsko in politično oslabljena Turčija v 19. st., v obdobju reform t.i.

Tanzimata, pod pritiskom Velikih sil morala spoštovati versko svobodo, se to v mnogih krajih

ni izvajalo dosledno.

13 V Bosni bogomili še dolgo časa niso bili pravi muslimani, leta 1670 je pisec Rycaut trdil, da pomuslimanjeni verniki radi poleg Kurana berejo Novo zavezo. Še sredi 19. st. je bilo nekaj kriptobogomilov v dolini reke Neretve. Fra P. Bakula je leta 1866 omenil, da je družina Helež ravno takrat kot zadnja opustila bogomilstvo in prešla v islam. V istem letu je fra Grga Martić omenjal, da pozna nekaj družin v Drežnici, ki ne sprejemajo duhovnikov, vendar pa se držijo bogomilstva. Kasneje ni bilo več slišati o bogomilih, ker so dokončno prešli v islam. Enciklopedija Jugoslavije, 1. knjiga, str. 643, Leksikografski zavod FNRJ, 1955 Zagreb.

32

Ko je leta 1845 Rešid paša izvajal vojaško rekrutacijo, se je precej ljaramanov iz okolice

Đakovice in Peća javno izreklo za katolike, ker katolikom ni bilo treba vršiti vojaške službe.

Zato je Rešid paša ukazal dati v okove poglavarje iz 150 družin, ki so jim pripadali omenjeni

rekruti. Spor so rešili vplivni možje iz katoliške Miridite, ki so bili v prijateljskih odnosih z

Rešid pašo, ki jih je nato vse osvobodil. Zagotovil jim je, da so svobodno in javno

izpovedovali katoliško vero. V nasprotju z omenjeno situacijo pa je v istem letu javna

opredelitev ljaramanov za katolike iz Karadaka na Kosovu imela zanje hude posledice. Maliq

beu iz Gnjilana je ukazal zapreti in izgnati 30 poglavarjev v Istanbul za 4 mesece v temnico.

Po vrnitvi jih je Maliq beu s pomočjo Jašar paše iz Prištine znova preganjal in skupaj z

drugimi ljaramani mučil po temnicah, kljub izdanemu dekretu s strani Turkov, da so lahko

katoliki. Ker niso želeli nazaj v muslimansko vero, je bilo v Malo Azijo izgnanih 158 oseb iz

25 družin. Leta 1848 je po velikih naporih francoskemu ambasadorju v Turčiji uspelo, da so jih

turški oblastniki izpustili in poslali nazaj. Vrnila se jih je samo polovica, ker so ostali večinoma

pomrli že med potjo v izgnanstvo. (Gjini, 1986, 145–146, 180–184)

3.3.2.1 Pravoslavni ljaramani

Poseben in ugodnejši, napol neodvisen položaj, je za časa Turkov imelo okoli 5000

pravoslavnih kriptokristjanov na območju Špata-Vrlet v goratem predelu med Elbasanom in

Beratom. Niso imeli ne cerkva ne džamij, so pa kot vsi ljaramani imeli vsak po dva imena:

krščansko in muslimansko. Običajno se je nekdo npr. predstavil pred Turki kot Sulejman, pred

kristjani pa kot Konstantin. Kadar so Turki zahtevali od njih, da plačajo davek harač, so se

temu izogibali z izgovorom, da nimajo cerkva, in da so muslimani. Če pa so jih Turki hoteli

vpoklicati v vojsko, so jim rekli, da so kristjani in da jim zato ni treba v vojsko. Turki so jih

kljub izgovorom v glavnem pustili pri miru. (Zefi, 2003, 145)

3.3.3 Prozelitizem muslimanskih sufijskih sekt kot predhodna faza islamizacije:

sekta Bektaši

Delovanje sekte Bektaši je, podobno kot ljaramanstvo, predstavljalo predhodno fazo do

popolne islamizacije. Med kristjani so že skoraj od samih začetkov islamizacije delovale

33

najrazličnejše muslimanske sekte. Njihova skupna značilnost je bila v poudarjanju, da imajo

kristjani in muslimani istega Boga in da sta Kristus in Mohamed brata. Osnovna značilnost teh

sufijskih sekt oziroma derviških redov je njihova heterodoksnost (nepravovernost). Bolj kot

zunanji obred poudarjajo notranjo mistično duhovnost. Omenjene sekte so združevale elemente

iz islamskega sunizma in šiizma, poleg njih pa v večji ali manjši meri tudi posamezne elemente

iz neoplatonizma, krščanstva, zoroastrianizma, judaizma (kabala) in šamanizma, kar kaže na

verski sinkretizem. Njihovi duhovniki, menihi derviši, so prebivali v majhnih molilnicah,

imenovanih tekije. Na albanskih tleh, zlasti v južnem delu Albanije ter ponekod na Kosovu in v

zahodni Makedoniji, je najbolj razširjena sekta Bektaši, mnogo manj pa sekti Halveti in Saadi.

Nekatere sekte oz. redovi, kot npr. Bektaši, so bili razširjeni med janičarji in ekonomsko zelo

povezani z obrtniškimi gildi. Mnogi bektašijski verniki so častili tudi krščanske svetnike, se

izpovedovali grehov in podeljevali svojim novincem kruh, vino in sir, kar kaže na podobnosti s

krščanstvom. Njihovo pojmovanje Boga je blizu panteizmu. Muslimani od Kruje do

Gjirokastre so po svojem bistvu pretežno bektaški. (Malcolm, 1998, 133–136; Zefi, 2003, 98–

101)

34

4 NASTANEK NEODVISNE DRŽAVE ALBANIJE

Zgodovinski začetki prizadevanj Albancev za uveljavitev svoje neodvisnosti v novejši dobi

segajo v 19. stoletje. Vidno je prizadevanje skadarskega pašaluka na severu in janjinskega

pašaluka na jugu za dosego neodvisnosti od turške Porte. Leto 1877 oziroma 1878 pa pomeni

pod vplivom mednarodnih dogajanj odločilen premik in začetek nacionalnega preporoda, sprva

z željo po uveljavitvi avtonomnosti znotraj Turčije, kasneje pa po neodvisni državi.

Neodvisnost je Albanija sicer dosegla leta 1912, vendar le na manjšem osrednjem delu svojega

zasedenega ozemlja. Za njeno ohranitev in uveljavitev so si morali Albanci še naprej

prizadevati.

4.1 PRIZADEVANJA ZA NEODVISNOST

4.1.1 Prizadevanja Mahmut paše in Ali paše za neodvisnost od Porte

Med prva prizadevanja Albancev za neodvisnost lahko štejemo zgodnje obdobje v 19. st.

Najbolj vidna predstavnika teh prizadevanj sta bila nedvomno voditelj skadarskega pašaluka

Kara Mahmut paša Bushatlija in voditelj janjinskega pašaluka Ali paša iz Tepelene.

Kara Mahmut paša Bushatlija iz Skadra si je v obdobju od 1792 do 1795 pridobil

elbasanski, ohridski, prizrenski in vučitrnski sandžak. Na svojem območju je razširil obrt in

trgovino, imel pa je tudi veliko ladij. Želel se je odcepiti oziroma osamosvojiti od Porte. Sultan

se ga je zato hotel znebiti, vendar je Mahmut paša leta 1796 padel v boju proti Črni gori.

Ali paša iz Tepelene ali tudi »Lev iz Janine« je imel ambicijo postati neodvisen vladar na

ogromnem področju pašaluka, ki je obsegal južno Albanijo, del Grčije in del Makedonije s

sedežem v Janini. Ali paša si je ustvaril veliko vojsko z artilerijo in floto. Pod njegovo

vladavino se je veliko gradilo, prenavljalo ceste, razvijala pa se je tudi trgovina. Imel je tudi

200 posestev, od katerih je pobiral davke. Na dvoru je gostil mnoge ugledne evropske pesnike

in učenjake. (Rizaj, 1984, 53–55). Med njegovimi obiskovalci in občudovalci je bil tudi znani

35

pesnik lord Byron, ki mu je posvetil nekaj pesmi. Za uradnike na svojem dvoru je imel ljudi

različnih ver, pomembno zanj je bilo, da so bili sposobni. (Mihačević, 1911, 47)

Številni kristjani, med njimi tudi Grki, so se pridružili njegovi vojski. Sultan je želel odstraniti

Ali pašo. Ker ga vojaško ni mogel premagati, je poslal leta 1822 k Ali paši svoje agente, ki so

ga zahrbtno ubili. Čeprav je bil Ali paša po Evropi zelo spoštovan, je znal biti po drugi strani

zelo krut in tiranski v vladanju, zlasti do svojih nasprotnikov. Na dvoru je imel tudi harem s

stotinami žensk. (Vickers v Pettifer, 1994, 31; Pettifer, 1994, 106)

4.1.2 Ustanovitev Prizrenske lige

Neposredni vzrok nastanka Prizrenske lige, imenovane tudi Albanska liga, se je nahajal v

naglo spreminjajočih mednarodnih razmerah v Evropi. Vojna balkanskih držav in Rusije proti

Turčiji je pripeljala leta 1878 najprej do sanstefanskega sporazuma, s katerim so postale Srbija,

Črna gora in Romunija neodvisne države, predvidena pa je bila tudi ustanovitev Velike

Bolgarije z večjim delom Makedonije. Istega leta je prišlo tudi do Berlinskega kongresa, na

katerem so zasedali zastopniki evropskih velesil pod predsedstvom Otta von Bismarcka.

Kongres je omogočil Avstro-Ogrski aneksijo Bosne in Hercegovine, istočasno pa je hotel

zajeziti vpliv Rusije na Balkanu.

Najvidnejši albanski intelektualci so videli nevarnost za prihodnost Albancev v razdelitvi

ozemlja evropske Turčije, kjer prebivajo, med različne sosednje narode, v skladu z interesi

velikih sil. (Berishaj, 1989, 8) Albanski narod med velikimi silami naravnega zaveznika ni

imel in si je šele moral prizadevati za opaznost.

Med najbolj aktivnimi je bila gotovo skupina izobražencev z juga Albanije, na čelu katere je

bil Abdyl Frashëri, ki je s t.i. Janjinskim memorandumom, naslovljenim na velike sile in

Porto 1877. leta, zahtevala priznanje albanskega naroda in njegove avtonomije. Albanska

oziroma Prizrenska liga je bila ustanovljena spomladi 1878. leta in je od ustanovitve 10. 6. do

2. 7. 1878. leta imela strogo muslimanski karakter, saj sprva ni omenjala ne Albanije in ne

Albancev, temveč samo muslimane. Zajemala je v glavnem Albance s Kosova, ni pa pritegnila

katoliških Albancev iz severne Albanije in politično bolj radikalnih južnih Albancev. Le nekaj

dni pred začetkom Berlinskega kongresa je 300 delegatov poslalo peticijo sultanu, naj združi

vse 4 vilajete z albanskim prebivalstvom v eno politično in administrativno enoto. Uvodno

36

besedo je imel Abdyl Frashëri, predstavnik z juga Albanije, ki je želel ligo bolj radikalizirati z

zahtevo po samostojnosti in odrekanjem poslušnosti sultanu, vendar je bil prisiljen napraviti

kompromis. Plemenski partikularizem in verska heterogenost je bila ovira na poti k

vzpostavitvi enotnega delovanja. Liga je zato skrbela za enotnost muslimanov in katolikov s

pomočjo posebnega akcijskega odbora. Glavno zavzemanje Lige je veljalo obrambi

ozemeljske združitve dežele in boju proti vsaki tuji oblasti razen Porti. (Berishaj, 1989, 9–11,

41, 44)

4.1.2.1 Berlinski kongres

Na Berlinskem kongresu se je albansko vprašanje pojavilo le obrobno pri dveh zadevah.

Najprej je bilo na pobudo Avstrije odločeno, da Turčija preda Črni gori Bar in kraja Plav in

Gusinje, oba naseljena z muslimanskimi Albanci. Sledil je silovit revolt tamkajšnjih Albancev

in voditeljev Lige zoper odločitev kongresa, ki je imel močan mednarodni odmev. Albanci so

bili pripravljeni braniti Plav in Gusinje, zato so Francozi dali pobudo, naj Turčija Črni gori

poleg Bara raje preda Ulcinj in ozemlje do Bojane. Drugo vprašanje je na kongresu na pobudo

Avstro-Ogrske postavil francoski predstavnik v zvezi s severnoalbanskim katoliškim

plemenom iz Miridite. Od Turčije so zahtevali, da se Miriditom tudi v bodoče omogoča

uresničevati avtonomne pravice, ki so jih uživali ves čas turške prisotnosti v Albaniji. Interes

Avstro-Ogrske in Vatikana je narekoval ohraniti območje Miridite pod svojim vplivom, kjer so

si bili med seboj konkurenčni celo redovniki: proitalijanski frančiškani in proavstrijski jezuiti.

(Berishaj, 1989, 54–56) Poglavar Miriditov je bil Prenk Bib Doda,14 od skadarskega paša za

dolgo let pregnan v Carigrad, večkrat osumljen, da se skrivaj dogovarja s Črno goro proti

Turkom.

Čeprav kongres ni kazal naklonjenosti do albanskega naroda, predsedujoči Bismarck je na

kongresu celo izjavil, da Albanci niso narod, evropske sile vendarle niso mogle dolgo v

prihodnost ignorirati teh vprašanj. (Vickers v Pettifer, 1994, 33)

14 Prenk Bib Doda, poglavarja in poveljnika Miriditov, je že kot 12-letnega dečka dal odvesti v suženjstvo skadarski paša. Po 5 letih suženjstva je bil Prenk Bib Doda s pomočjo francoske vlade osvobojen. Leta 1878 je bil zopet osumljen sodelovanja s Črno goro in zato leta 1880 ponovno zasužnjen in poslan v Carigrad, kjer je opravljal razne službe v turški vojski. V Skadar se je lahko vrnil leta 1908. z razglasitvijo ustave. V domačem kraju so ga spoštovali ljudje obeh veroizpovedi: kristjani in muslimani. (Mihačević, 1911, 24–26)

37

Ni presenetljivo, da je zaradi začetne ozkosti vzporedno z nastankom lige prišlo do številnih

aktivnosti na ozemlju današnje Albanije. Iz Skadra je bil poslan memorandum lordu

Beaconsfieldu, delegatu na Berlinskem kongresu, da Albanci ne želijo biti Turki in da

nasprotujejo vsem, ki bi jih hoteli podrediti in asimilirati v Slovane ali Grke. Od Bojane do

Janine da živi Albanski narod. Le Anglija je lahko zaščitnik Albancev, katerih vlado naj

sestavijo Evropejci. (Berishaj, 1989, 47–49)

Po letu 1880 se je sultan odločil uničiti Albansko ligo, zato je poslal pašo Derviša z močno

vojsko in artilerijo na Kosovo, kjer je zaradi partikularnosti plemen hitro preprečil učinkovit

odpor. Zasluga Lige je vendarle bila, da ji je uspelo postaviti albansko vprašanje v širšem

evropskem prostoru. Proti sebi je Liga imela Porto, evropske sile, sosednje države, predvsem

pa notranjo konzervativno frakcijo. (Berishaj, 1989, 72)

4.1.2.2 Mnenja o Albanski (Prizrenski) ligi v različnih časopisih

Časopisi iz različnih dežel so o Albanski ligi veliko poročali. Veliko časopisov je novice

povzemalo iz avstrijskega tiska, mnoga zanimiva poročila in komentarji pa zrcalijo politiko in

mnenja samih držav do tega vprašanja. V hrvaškem tisku je bila Liga predstavljena kot splošna

narodna skupščina Albancev. V slovenskem tisku je bilo med drugimi novicami omenjeno, da

naj se Albancev ne bi razdelilo med druge narode in da bi tudi sami Albanci morali biti

zavezniki svojih sosednjih narodov v boju proti Turkom. Nadalje piše, da če je Turčija tako

slaba, da Albancev ne more brzdati, naj se odreče gospodovanju nad njimi. Črnogorski tisk je

menil, da delo Lige usmerja Porta. (Berishaj, 1989, 88–101) V srbski brošuri iz leta 1904,

Stara Srbija in Arbanasi, so omenjeni arbanaški zbori. Med drugim je omenjeno, da se po

Evropi pretirano piše o teh zborih. Nadalje piše, da je dunajski tisk s pomočjo svojega

dopisnika iz Carigrada objavil odločitev Zbora, da Albanci ne pristajajo na to, da bi Turkom

dajali vojake in plačevali davke, in da bodo Turčijo, če jo bo treba, branili pod svojimi

poglavarji. V brošuri piše tudi, da je bil zbor v Đakovici, v mestu, v katerem stanuje

»avstrofil« beu Riza. Nadalje piše, da se niso mogli zediniti okoli reform, in da Avstrija s

svojimi agenti vpliva na delovanje zborov. Omenjeno je tudi, da so Albanci na Zboru sklenili,

da se pod nobenim pogojem ne bodo pustili razorožiti. O tej zadevi so namreč tekli pogovori

med Petrogradom in Dunajem. (P. O. 1904, 74–75)

38

4.1.3 Nastanek narodno preporodnih društev v tujini

Veliko mladih izobraženih Albancev različnih veroizpovedi je v 19. st. prebivalo v mestih po

Evropi, v Sofiji, Bukarešti in Istanbulu. Pod vplivi okolja, kjer so prebivali, se je v stiku s

kulturami različnih narodov pri njih začela prebujati močna narodna zavest. Ustanavljati so

začeli najrazličnejša društva. Prizadevali so si, da bi Albanci dobili knjige in šolstvo v svojem

materinem jeziku. Na ozemljih z Albanci so bile takrat šole samo v italijanskem, turškem in

grškem jeziku. V Carigradu so jeseni 1877. leta ustanovili Komite za obrambo pravic

Albancev. Zavzemali so se za ozemeljsko, administrativno in politično avtonomijo Albanije, za

področja, naseljena z Albanci. V Bukarešti so Albanci ustanovili društvo Drita, v Bolgariji pa

društvo Dëshira (Želja). Tudi v Kalabriji v južni Italiji se je med Albanci pod vodstvom

pesnika Jeronima De Rade začela razvijati kulturna dejavnost. V večini društev so izdajali

tudi različne publikacije in časopise v albanskem jeziku. Med najbolj dejavnimi člani gibanja

preporoda rilindja so bili bratje Abdyl Frashëri, politik in glavni voditelj preporoda, Sami

Frashëri, publicist, in Naim Frashëri. Poleg njih pa tudi Naum Veqilharxhi, Zef Jubani,

Konstandin Kristoforidhi, Pashko Vasa in Jani Vreto. (Rahimi, Cana, 1984, 71–73)

4.1.3.1 O vlogi Avstro-Ogrske na Balkanu v srbskem tisku

O vlogi Avstro-Ogrske in o Makedoniji je v brošuri iz leta 1904 z naslovom Stara Srbija in

Arbanasi omenjeno pisanje srbskega publicista Pavleta Orlovića, ki opozarja Bolgare, naj

opustijo prepire o Makedoniji, kajti od tega da imajo korist le Avstrijci, ki želijo prodreti do

Soluna in si gospodarsko ter nato politično podrediti tako Srbijo kot Bolgarijo. Orlović pravi,

da mnoge njegove ocene o avstrijskih namerah potrjuje tudi bolgarski publicist Marenjin.

Avstrija si skuša, pravi naprej Orlović, pridobiti Albance, da bi tako v primeru propada Turčije

lažje uresničila svoje cilje. Orlović prikazuje tudi gospodarsko situacijo v Bolgariji, kjer je

Avstro-Ogrska uspela z izvozom v Bolgarijo v nekaj letih v veliki meri izriniti s tržišča

Francijo in Anglijo. Taktika Avstrijcev je najprej doseči ekonomsko in nato politično prevlado,

pravi Orlović, in poziva Bolgare in Srbe k složnosti, kajti če Avstrijcem uspe prodor do

Soluna, Makedonije ne bodo imeli ne Srbi ne Bolgari. (P. O. 1904, 3–45)

39

4.2 USTANOVITEV ALBANIJE

4.2.1 Mladoturki razočarajo Albance

Obdobje od leta 1880 naprej pomeni krepitev narodne zavesti med Albanci in upiranje z

orožjem proti Turkom, predvsem zaradi rekrutiranja in pobiranja davkov. Zlasti v letih 1883 in

1893 je prišlo do velikih uporov albanskega prebivalstva na Kosovu, katere so Turki

premagali, vodjo Haxhi Zeko pa internirali. Tudi v začetku 20. st. je prihajalo do uporov. Leto

1908 je pomenilo začetek buržoazne revolucije v Turčiji pod vodstvom Mladoturkov, ki jih je

vodil Albanec Nijazi Resnja. Albanci so z velikimi upanji na reforme, gibanje Mladoturkov, v

katerega vodstvu je bilo kar nekaj Albancev, zelo podpirali. Sprva je bilo gibanje dokaj strpno

do albanskih manifestacij, ko pa se je utrdilo, je postalo še bolj centralistično in celo bolj

nasprotno željam Albancev od prejšnjega carskega režima. Zopet je prišlo do novih vstaj, zlasti

leta 1909, ko so Mladoturki vstajo krvavo zadušili, uničili mnoga naselja ter ubijali in mučili

ujetnike. (Rahimi, Cana, 1984, 72–82)

V tržaškem listu Edinost je Niko Ninič objavil svoj potopis po Albaniji in navedel, da so

Mladoturki za centralizacijo države, Albanci pa zahtevajo avtonomijo, in tudi, da so se Albanci

dvignili proti Turčiji, ker so Mladoturki od Albancev začeli izterjavati davke, ki jim jih prej ni

bilo treba plačevati. (Ninič, 1910, 17, 20)

Med balkansko vojno, ki se je začela 18. 10. 1912. leta, so sile balkanskih zaveznikov prodrle

globoko v evropski del Turčije. Proces osvobajanja ozemelj pod Turki so spremljali surovi

obračuni s slovanskimi in neslovanskimi muslimani, ki so si življenja reševali z begom ali

ponekod s konverzijo v pravoslavno vero. To se je dogajalo po odhodu turških oblasti v Srbiji,

Grčiji, Bolgariji in tudi v delih Madžarske in Hrvaške. Že v 20. letih 19. st. je iz Srbije

pobegnilo ali bilo izgnanih med 15000 in 20000 muslimanov, tja pa so se priselili bosanski

Srbi. (Velikonja, 1998, 123). Najbrž je k maščevanju veliko prispevala projekcija 500-letnega

turškega nasilja na vse muslimane in njihovo enačenje s »Turki«. Po drugi strani pa se je

takšno stališče krepilo tudi v krajih, kjer so bile čete albanskih muslimanov glavna udarna sila

v turški vojski. (Tomić, 1913, 12–13).

40

4.2.2 Razglasitev neodvisne države Albanije

Pohod balkanskih armad v prej omenjeni balkanski vojni je Srbiji omogočil zasesti

severovzhodno in osrednje albansko območje, Črni gori območje Skadra in okolice in Grčiji

južni del Albanije. V tako napetih okoliščinah je Avstro-Ogrska ugotovila, da bo ostala brez

vpliva na albanskem ozemlju, in je podprla kongres v Vlori, na katerem so predstavniki iz vseh

albanskih regij 28. 11. 1912 razglasili neodvisno državo Albanijo. Predsednik začasne vlade je

postal Ismail Qemali. Turčija je leta 1913. priznala novo vlado in umaknila vse čete iz

Albanije. Istega leta je prešel večji del zasedene in močno skrčene Albanije po odločitvi

londonske konference ambasadorjev pod mednarodno zaščito. Princ Wilhelm Wied je bil

določen za voditelja albanske kneževine, vendar je po 6 mesecih odstopil, ko je proti njemu

začela spletkariti Italija. V omenjenem obdobju so Italijani zasedli Vloro. Med I. svetovno

vojno pa je Avstro-Ogrska zasedla večino ozemlja razen juga. Na pariški mirovni konferenci

so hoteli Srbi, Italijani in Grki zopet prevladati na albanskem ozemlju. Albanski emigranti iz

Evrope in Amerike so poslali predstavnike v Pariz z zahtevo po obnovitvi države. Junija leta

1920 se je okoli 3000 Albancev, večinoma kmetov, bojevalo proti Italijanom, ki so se nato

umaknili iz dežele. Albanija je bila v omenjenem letu sprejeta v Društvo narodov, leta 1921 pa

je bila na Konferenci ambasadorjev v Parizu priznana kot neodvisna in suverena država.

Izvedene so bile tudi prve volitve. (Vickers v Pettifer, 1994, 35–36) Vlada je imela težave,

zlasti na severu Albanije, z nekaterimi katoliškimi plemeni, ki se, vajena avtonomije pod

Turki, niso hotela pokoriti albanski vladi. Ker so njihove bližnje kraje imeli zasedene Srbi, so

bili z njimi celo v prijateljskih odnosih. Z njihovo pomočjo in s svojim separatističnim

gibanjem je Mark Gjoni proglasil t.i. Miriditsko republiko, ki pa se ni obdržala tudi zaradi

protesta v Ligi narodov.15 Albanska vlada je proti plemenom, ki so zavračala vsealbansko

združitev, poslala svojo vojsko, ki je nekaterim poglavarjem za kazen požgala hiše. (Lane,

1922, 62)

15 Enciklopedija Jugoslavije, 1. knjiga, str.100, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1983

41

4.2.2.1 Voditelja Fan Noli in Ahmed Zogu

Junija 1924 je pravoslavni škof Fan Noli postal predsednik vlade. Fan Noli je študiral na

Harvardu in bil zelo demokratično usmerjen ter privržen modernizaciji države. Njegovi

odločitvi, da izvede agrarno reformo, so močno nasprotovali veleposestniški begi. Najbolj

nevaren nasprotnik pa je bil prav gotovo Ahmed Zogu, sin poglavarja iz Mata, okrožja

osrednje Albanije. Ahmed Zogu je prišel v spor s politiki, ki so bili blizu Noliju, posebno s

Hasanom Prishtino, predsednikom vlade, ki je bil obenem aktivist kosovskih upornikov

kaçakov. Prishtina je 1921. leta hotel Zoguja, takrat notranjega ministra, vreči iz vlade.

Zoguju se je uspelo obdržati in je nato začel z albansko armado na meji z Jugoslavijo napadati

kaçake, ker so voditelji tega gibanja, kot npr. Hasan Prishtina, Kadri Hoxha in Bajram

Curri, bili obenem njegovi bivši politični nasprotniki iz vlade. Zogu se je s svojimi silami v

napadu poleti 1924 moral umakniti pred kaçaki. Odločil se je za odhod v azil v Beograd. S

pomočjo vojske in inštruktorjev iz Jugoslavije se je vrnil v Albanijo decembra 1924. leta in z

državnim prevratom vrgel z oblasti Fan Nolija, ki je nato emigriral v Ameriko. Umaknil se je

tudi Hasan Prishtina in še nekateri politiki, aktivni kot kaçaki. Leta 1925 je skupščina

proglasila Zoguja za predsednika. Zogu je uspel kljub kronično razširjeni korupciji uveljaviti

določeno stabilnost in vcepiti spoštovanje zakonitosti. Zmanjšal je pocestno roparstvo in kot

rezultat tega izboljšal trgovino. Načrtoval je tudi izsuševanje močvirij za pridobivanje

obdelovalne zemlje in s tem povezano iztrebljanje malarije. Leta 1928 se je oklical za kralja

kot Zogu I., kralj Albancev. V začetku leta 1939 je Mussolinijeva italijanska vlada od Zoguja

zahtevala uporabo strateških krajev v Albaniji. Ker je Zogu zahtevo zavrnil, je Italija že

naslednji dan, 7. aprila, napadla in okupirala Albanijo, kralj Zogu pa je odpotoval v azil.

(Vickers v Pettifer, 1994, 36; Malcolm, 1998, 277; Bajrami, 1984, 133–134, 137)

Na področju odnosa politike do vere je Zogu16 spoštoval delovanje vseh treh veroizpovedi in

jih obenem podredil državnemu nadzoru. Verskim skupnostim je prepovedal samo ukvarjanje s

politiko. (Velikonja, 2003, 116). Precejšen vpliv na njegovo vlado je imela bektaška verska

skupnost (Pettifer, 1994, 72)

16 Na začetku vladavine je Zogu nekoliko oviral katoliške šole in uradnike, pozneje se je stanje normaliziralo.

42

4.3 ALBANCI V JUGOSLAVIJI

4.3.1 Albanci v Kraljevini Jugoslaviji

Oktobra 1918 so sile I. srbske armade, jugoslovanska divizija in francoske čete vrnile Kosovo

in Makedonijo kraljevini Srbiji, državi, ki je s kraljevino Črno goro in drugimi

južnoslovanskimi ozemlji bivše Avstro-Ogrske 1. 12. 1918 razglasila ustanovitev Kraljevine

Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Ustanovitev Kraljevine Jugoslavije je narode pod bivšo Avstro-Ogrsko, predvsem Slovence,

obvarovala pred germanizacijo in omogočila vsa ozemlja s Srbi združiti v eni državi.

Slovencem je vstop v Kraljevino Jugoslavijo omogočil večji gospodarski, socialni, kulturni

napredek in boljši status17 v primerjavi z Avstro-Ogrsko, (Prunk, 2002, 121–127) medtem ko

je na drugi strani znaten del Albancev vključitev v okvir Jugoslavije sprejel z velikim

nezadovoljstvom, ki je kasneje zaradi posledic agrarne reforme in naseljevanja kolonistov

preraščalo v oborožen odpor. Med mnogimi Albanci je bila zlasti od ustanovitve Prizrenske

lige naprej precej prisotna in okrepljena težnja po združitvi vseh ozemelj, kjer prebivajo

Albanci, v eno državo. Albanski narod so zato v novi državi zlasti srbski politiki imeli za

element nekonsolidacije. Mnogi ugledni srbski politiki in celo pisatelji, kot npr. Branislav

Nušić, so menili, da so Albanci na Kosovu v veliki večini islamizirani in poalbanjeni Srbi.

Imenovali so jih Arnautaši.18 (Horvat, 1988, 70; Malcolm, 1998, 196–198)

Problem nove države je bil v različni razvitosti dveh polovic države. Relativno razviti so bili

deli bivše Avstro-Ogrske in osrednje Srbije, nerazviti deli pa so bili praktično 500 let pod

turško okupacijo, mednje sta sodila Kosovo in Makedonija, kjer je živelo veliko Albancev.

17 Slovenci v južnem delu Avstro-Ogrske niso bili deležni takšne pozornosti kot drugi narodi v njenem severnem delu. Izjava je z okrogle mize na TVS 30. 4. 2003, na kateri je v pogovoru o Jugoslaviji sodeloval Janko Prunk. 18 Malcolm polemizira s tezo o Arnautaših in pravi, da so se v nekaterih krajih, kot npr.v Lumi jugovzhodno od Kosova, v Opolju južno od Prizrena in Orahovcu severno od Prizrena med seboj poročali muslimanski Slovani z muslimanskimi Albankami, ki so od njih prevzeli albanski jezik in se asimilirali. Podobno so se katoliški Slovani poročali s katoliškimi Albankami, ki so od njih prevzele slovanski jezik. Nadalje, pravi, noben narod ni neprepusten za vplive drugega naroda. Ta pojav asimilacije muslimanov Slovanov v Albance po Malcolmu ni bil obsežen. Relacije med Slovani, muslimani, in Albanci, muslimani, niso tako tesne. (Malcolm, 1998, 196–198)

43

Nova država, zaveznica Francije, si je po vzoru zahodnih držav prizadevala ustvariti enotno

(jugoslovansko) nacijo. Vidovdanska ustava z značilnimi liberalnimi prvinami19 je priznavala

tradicionalne svoboščine, zagotavljala avtonomijo sodstva, ločitev cerkve od države in

prepovedovala uporabo vere v strankarske namene. Po določbah ustave so vse manjšine

uživale politične državljanske pravice, vendar pa v praksi le Albancem ni bilo omogočeno

izvajanje njihovih pravic: šolstva in uradne uporabe jezika. Šolstvo je bilo na Kosovu v

srbohrvaškem jeziku. (Pirjevec, 1995, 12–31)

Z izvedbo agrarne reforme in z njo povezanim naseljevanjem kolonistov, Srbov in Črnogorcev,

na Kosovu, so hoteli srbski politiki povečati odstotkovno razmerje Slovanov v primerjavi z

Albanci. Pri razdeljevanju zemlje družinam niso upoštevali številčnosti družine. Na ta način je

npr. priseljena štiričlanska družina kolonistov dobila skoraj toliko zemlje, kot so je odmerili

mnogoštevilčnejši albanski. Posledice nezadovoljstva so se zrcalile v oboroženem gverilskem

odporu kaçakov, ki so začeli napadati uradnike in novonaseljene koloniste. Sledile so kazenske

povračilne akcije vojske in žandarmarije. Med voditelji kaçakov so bili zlasti (že prej

omenjeni) Hasan Prishtina, Kadri Hoxha, Bajram Curri in Isa Boletin. Jugoslovanskim

vojaškim silam je s pomočjo Zoguja uspelo poraziti kaçake. Po drugi strani pa so nekateri

manj radikalni Albanci politično delovali v takratni Jugoslaviji zlasti v stranki Džemijet in

imeli v Beogradu nekaj poslancev, ali pa delno podpirali tudi radikalno in demokratsko

stranko. (Malcolm, 1998, 268–288)

4.3.2 Albanci v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji

Druga, socialistična Titova Jugoslavija je po drugi svetovni vojni po sovjetskem vzoru postala

ljudska zvezna država in bila razdeljena na šest republik in dve avtonomni pokrajini z Madžari

in Albanci, Vojvodino in Kosovim, ustanovljenima v okviru republike Srbije. Na Kosovu je

tedaj prebivalo okoli 75 % Albancev in 25 % Srbov, Črnogorcev. Po drugi strani pa Srbi,

katerih znaten del je prebival v drugih republikah, v njih niso dobili nobene kulturne oz.

upravne avtonomije. (Pirjevec, 1998, 163–164).

19 Enciklopedija Slovenije, 5. knjiga, str. 111, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991

44

Podobno je bilo tudi s pojmom naroda in narodnosti. Narod, katerega matični, večinski del je

imel svojo državo, njegov manjši del pa je bil v Jugoslaviji, so uvrščali pod kategorijo

narodnost. Albanci so se kljub dobljeni avtonomiji tudi v začetnem desetletju srečevali z

mnogimi težavami, predvsem z uveljavljanjem uporabe svojega jezika in šolstva. Mnogo

uradnikov na Kosovu je bilo tedaj Srbov. Nova socialistična oblast se je odločila na novo

izpeljati agrarno reformo in preveriti stanje na Kosovu. Od skupno 11168 družin, ki so dobile

zemljo na Kosovu med kolonizacijo, je 4829 družinam pustila vso zemljo, pri 5744 družinah je

izpeljala delni odvzem zemlje, 595 družinam pa je odvzela vso takrat pridobljeno zemljo.

(Malcolm, 1998, 318, 327–328)

Kar zadeva obe Jugoslaviji, je treba omeniti še selitve albanskega prebivalstva v Turčijo, za

kar si je prizadeval zlasti Vasa Čubrilović s svojo manjšo skupino izobražencev. Tendence

izselitve so se verjetno okrepile zlasti po uporih kaçakov proti agrarni kolonizaciji. Vasa

Čubrilović je bil vplivna oseba tako v prvi kot v drugi Jugoslaviji. V prvi Jugoslaviji je na

podlagi svojih referatov leta 1937 lobiral pri vladi, da je podpisala sporazum s Turčijo o

izseljevanju muslimanov, Turkov in Albancev, pod pogojem, da bo za to plačala Turčiji

določena finančna sredstva. V praksi je to hotel izvesti s propagando med Albanci o »lepotah

Turčije« in tudi z zagovarjanjem odkritega in kampanjskega fizičnega nasilja nad Albanci. Če

bi se to zgodilo, pravi Horvat, in citira Obradovića, bi prišlo do fašizacije Jugoslavije. Kljub

pritiskom k takšnim dejanjem pa je bila Jugoslavija vendarle bolj evropska, kot se je zdelo

Čubriloviću. Vlada kraljevine se ni odločila »Konvencije o izseljevanju« vložiti v parlament,

ker bi verjetno ne bila sprejeta, istočasno pa bi izzvala velik domač in mednarodni škandal.

(Horvat, 1988, 45–47). Čubrilović je tudi v novi socialistični Jugoslaviji ostal vplivna oseba in

je postal celo minister. Izseljevanje na podlagi sporazuma med prejšnjo Jugoslavijo in Turčijo

se je vršilo od 1945. vse do 1966. leta. V Turčijo se je takrat izselilo okoli 246000

muslimanov, med njimi zelo veliko Albancev. (Malcolm, 1998, 323)

Po letu 1966, po odstavitvi notranjega ministra Aleksandra Rankovića, se je začelo večje

uveljavljanje Albancev. Mnogo lokalnih položajev na Kosovu v tem obdobju so zasedli

Albanci. Leta 1963 je osrednja, federalna oblast z ustavo hotela zmanjšati avtonomni status

Kosova, z novo ustavo leta 1974 pa je dala obema avtonomnima pokrajinama podoben status,

45

kot so ga imele republike. Albanci so dobili tudi svoje univerzitetno središče. Kosovo je kljub

mnogim naporom bilo še naprej manj razvito, industrija pa je bila v glavnem bazična.

Pokrajina se je soočala tudi z veliko brezposelnostjo. Nakopičene težave so zlasti pri številni

mladi generaciji povzročile leta 1981 obsežne demonstracije s parolo »Kosovo, republika«, ki

so se končale s prihodom policijskih enot iz vse Jugoslavije. (Malcolm, 1998, 324–335)

Obdobje od leta 1981 naprej pomeni še večjo razdaljo med Srbi in Albanci, zaostrene razmere

so bile poleg ekonomskih glavni vzrok za mnoge selitve tako Srbov in Črnogorcev kot tudi

Albancev. Zaradi manjšega prirastka prebivalstva in večjega števila selitev v primerjavi z

Albanci se je odstotkovni delež srbskega in črnogorskega prebivalstva na Kosovu močno

zmanjšal. Razmere so se še bolj poslabšale leta 1989, povečala pa se je tudi vsesplošna kriza v

celotni državi, ki je leta 1991 privedla do razpada Jugoslavije in po letu 1999 do napada zveze

Nato na Srbijo ter posredovanja mednarodnih mirovnih sil na Kosovu kot posledice

Miloševićeve ekspanzivne politike.

46

5 KOMUNISTIČNA ALBANIJA OD LETA 1944 DO LETA 1990

Začetki nastanka tedanje nove ureditve segajo v obdobje italijanske okupacije Albanije. Pod

vplivom idej sovjetske revolucije so tudi v Albaniji nastale različne komunistične skupine.

Sprva sicer nepovezane, so se že leta 1941 začele bojevati proti okupatorju. Komunistična

partija je bila ustanovljena med 4. in 8. novembrom leta 1941. Sredi leta 1943 je odporniško

partizansko gibanje pod vodstvom partije narastlo na okoli 10000 borcev, poleg njih pa je pod

vodstvom partije delovalo še preko 20000 gverilcev, sprva proti italijanskemu in nato

nemškemu okupatorju. (Bajrami, 1984, 138–141)

V Albaniji je delovalo poleg narodnoosvobodilne armade pod vodstvom partije tudi

odporniško gibanje Balli Kombtar, ki je na Angleže naslovilo prošnjo za materialno podporo20

v boju proti okupatorju.

Novembra 1944, po pregonu okupatorjev, so albanske partizanske čete narodnoosvobodilne

armade vkorakale v Tirano, njihov vodja Enver Hoxha je sestavil začasno vlado, ki je nato

postala stalna (Hibbert v Pettifer, 1994, 37–38) do konca njegove vladavine leta 1985 oziroma

do prvih povojnih volitev leta 1990.

5.1 OBDOBJA VLADAVINE ENVERJA HOXHE

5.1.1 Jugoslovansko obdobje

V prvih povojnih letih je Albanija pod vodstvom Enverja Hoxha tesno sodelovala z

Jugoslavijo. V tem obdobju je Jugoslavija do leta 1948 Albaniji pomagala zlasti na

gospodarskem področju, poleg tega ji je nudila veliko pomoči tudi v hrani in denarju. Sovjetski

20 Nasprotno so Angleži od pripadnikov gibanja Balli Kombtar kot pogoj za pomoč najprej zahtevali aktivnejši odpor. Ker tega niso izpolnili, so Angleži začeli podpirati partizansko gibanje, ki se je aktivneje bojevalo na večini ozemlja Albanije. Na albanskem ozemlju je vojno situacijo spremljala angleška vojaška služba SOE. V letih 1942 in 1943 so Prozogujevi nacionalisti pod vodstvom Abasa Kupija in partizani Enverja Hoxha sodelovali celo skupaj v odporu. Po nekaj poskusih, da bi vzpostavili tudi sodelovanje med partizani in Balli Kombtarjem v boju proti okupatorju, sta se gibanji zapletli v medsebojni obračun, iz katerega je kot zmagovalec izšlo gibanje narodne fronte pod vodstvom partije. Treba je omeniti, da je veliko zaslug za razvoj in konsolidacijo partizanskega gibanja v Albaniji imela jugoslovanska partija, ki je gibanju ponudila tudi svoje inštruktorje.

47

voditelj Stalin je bil tedaj celo mnenja, naj Jugoslavija »pogoltne« Albanijo. Ko pa je leta 1948

prišlo na političnem področju do resnega spora med Titom in Stalinom, se je Enver Hoxha

postavil na Stalinovo stran. Glavni vzrok, da je to storil, je bil ravno strah pred tem, da bi ob

nadaljnjem sodelovanju z Jugoslavijo sčasoma odletel s položaja v primeru močnejše prevlade

projugoslovanske struje v njegovi partiji. Zato je začel obračunavati s potencialno nevarno

strujo v partiji. Izvedel je obsežne čistke, svoje najvidnejše, tudi domnevne, nasprotnike pa je

dal usmrtiti, med njimi podpredsednika vlade Koçija Xoxeja. (Stanič, 1984, 148; Pettifer,

1994, 41)

5.1.2 Sovjetsko in kitajsko obdobje

Po informbirojevskem prelomu z Jugoslavijo se je začelo sovjetsko obdobje, ki je trajalo do

leta 1961. S pomočjo Sovjetske zveze je Albanija pospešeno izvajala industrializacijo v državi.

Lotila se je tudi agrarne reforme, ki jo je zaključila v sredini šestdesetih let. V obdobju

vladavine Stalina se je Albanija popolnoma ideološko ujemala z ZSSR (Sovjetsko zvezo). V

obdobju vladavine Nikite Hruščova pa se je dotlej tesna vez med državama začela krhati.

Vzrok so bili destalinizacijski procesi v ZSSR in drugih državah vzhodne Evrope ter z njimi

povezani strahovi Enverja Hoxhe in njegove klike, da bi se takšni procesi lahko razširili tudi v

Albaniji in ga odstranili z oblasti. S prekinitvijo z ZSSR je Albanija izgubila velikega

gospodarskega podpornika. ZSSR je takoj ustavila pomoč in odpoklicala iz Albanije vse svoje

strokovnjake. Od leta 1961 do leta 1976, ko je umrl voditelj Mao Zedong, je bila Albanija v

tesnem zavezništvu s Kitajsko. Dotlej zelo radikalno komunistična Kitajska, zlasti v obdobju

t.i. kulturne revolucije, je leta 1978 izvedla notranje čistke in z vodstva odstranila

ultralevičarsko »bando štirih«. Na kitajskem je prišlo do poizkusov preiti od skrajno

ideologizirane države k bolj liberalizirani državi z osredotočanjem na gospodarstvu. Tudi v

tem primeru so se Enver Hoxha in njegova klika zbali, da bi prišlo do podobne situacije v

Albaniji, posledica pa bi bila njihova odstranitev z oblasti.

(Stanič, 1984, 149–151; Pettifer 1994, 42)

48

5.2 NEKATERE ZNAČILNOSTI ALBANSKEGA KOMUNIZMA

Za albansko različico komunizma je bila značilna velika izoliranost države, ki je prevladovala

skoraj ves čas obstoja države. Vzrok je bil strah pred spremembami, ki bi zamajala vladajočo

garnituro na oblasti, zato je vladajoči režim izvajal stalne politične čistke in razglašal parole o

čistosti svoje diktature proletariata, marksizma in leninizma ter po drugi strani o

»revizionizmu« v ostalih socialističnih državah. Na zunaj se je strah pred spremembami kazal

v gradnji množice majhnih bunkerjev širom države, podobnih gobam. V teh bunkerjih naj bi se

menda upirali morebitnemu napadu sovražnika. Kljub izoliranosti je v sedemdesetih letih

prišlo do določene obnovitve stikov med Jugoslavijo in Albanijo, posebej na kulturno-

izobraževalnem področju. Zlasti v kitajskem obdobju je Albanija vzpodbujala naseljevanja

ljudi izven mest. Tudi po kitajskem obdobju je Enver Hoxha nadaljeval s politiko čistk in leta

1981 menda sam v obračunu ubil svojega dotedanjega zaveznika Mehmeta Shehuja. Enver

Hoxha je obtožil Shehuja, da je bil vseh 40 let države agent, sodelavec vseh možnih sil:

gestapa ter zahodnih in socialističnih držav. Šele v obdobju po Enverju Hoxhi, od 1985 do

1990, se je država pod vodstvom naslednika Ramiza Alije odločila za počasne in zelo

previdne reforme. Čeprav je vladavina Enverja Hoxhe dosegla nekaj uspehov na področju

gospodarstva, izobraževanja in šolstva, je bila cena za to daleč prevelika. Albanija je po

razvitosti kot rezultat takšne politike pristala na dnu Evrope. Omeniti je treba represivni sistem,

ki je leta 1967 prepovedal delovanje vseh veroizpovedi in izpovedovanje vere. V sodnem

sistemu režim v primeru sojenja državljanom zoper politične obtožbe ni dovolil pritožbe, niti

prošnje za pomilostitev. (Stanič, 1984, 152–160)

5.3 ODNOS KOMUNISTIČNE ALBANIJE DO RELIGIJE

Obdobje komunistične Albanije v odnosu do verskih urganizacij in izpovedovanja vere Smrke

deli na tri obdobja: a) obdobje prvega konflikta od 1944. do 1949. leta, b) obdobje relativno

manjše represije od 1949. do 1967. leta in c) obdobja uničenja verskih organizacij od 1967. do

1990. leta. (Smrke, 1996, 136) Nobenega dvoma ni, da je že od leta 1945 s strani oblasti bila

močno prisotna ateizacija zlasti na področju šolstva in izobraževanja, vse do leta 1967, ko se je

v državi začenjal najhujši pogrom na vero in verske skupnosti.

49

5.3.1 Povojno obdobje od 1944. do 1949. leta in obdobje od 1949. do 1967. leta

Albanska komunistična partija je do treh glavnih veroizpovedi v državi, katoliške cerkve,

pravoslavne cerkve in islama, takoj po vojni vodila različno politiko. Zlasti do katoliške cerkve

je že od začetka oblasti vodila partija izrazito nestrpno politiko, predvsem zaradi njenega

slabšega (kolaboracionalističnega) spričevala med italijansko okupacijo in pa dejstva, da je

cerkev imela center (Rim) v tujini. Vsaj v začetku je imela razmeroma blažji odnos do islama

in pravoslavne cerkve. Komunisti, sicer precej nacionalistično usmerjeni, so od katoliškega

škofa Gjinija zahtevali, da ustanovi od Rima neodvisno in odcepljeno cerkev, podobno kot na

Češkoslovaškem. Ker se ni strinjal, so ga marca 1948. leta ubili. Oblast je razpustila tudi vse

redove in izgnala iz države tuje duhovnike. Država je nadzorovala ves verski tisk in pridige ter

v okviru agrarne reforme podržavila večino cerkvene posesti. Kampanja in represija proti

verskim skupnostim se je od leta 1949 sicer nekoliko upočasnila in zmanjšala, vendar

popolnoma ni prenehala. Še vedno so izvajali različne procese proti klerikom in jih neredko

tudi javno poniževali s prisilnim delom na ulici in z različnimi sramotilnimi napisi, ki so jih

morali nositi na obleki. (Smrke, 1996, 136–137)

Avgusta leta 1950 so pravoslavnega nadškofa Kristoforja Kissija21 na predlog Svete sinode

odstavili, ker naj bi sinoda odkrila, da je s svojim delovanjem »škodil« pravoslavni cerkvi in

interesom albanskega ljudstva. Na njegovo mesto je sinoda izvolila škofa Passija Voditsa iz

Korçe.

5.3.2 Obdobje od 1967. do 1990. leta

Po klasifikaciji ameriškega preučevalca P. Mojzesa v Albaniji zlasti obdobje od 1967 do 1990

predstavlja državni tip sekularističnega absolutizma: priviligirane sekularne ideologije in

državnega oviranja religijskih dejavnosti kot zelo skrajne oblike tega tipa. (Smrke, 1996, 21)

Leto 1967 predstavlja začetek najhujšega obdobja v komunistični Albaniji v odnosu do religije

in verskih skupnosti, ko je hiperstalinistični režim pod očitnim vtisom kulturne revolucije na

Kitajskem ukinil religijo in kriminaliziral verske prakse. (Velikonja, 2003, 116). Pomenilo je

21 The Encyclopedia Americana, 1957, 1. knjiga, str. 325 b.

50

začetek najbolj radikalne politike proti verskim organizacijam, kar jih je do takrat izvajala

katerakoli obstoječa komunistična partija. Februarja istega leta je Enver Hoxha albansko

mladino z govorom pozval v boj zoper »religiozne predsodke«. Sledila so javna pretepanja

klerikov ter zapiranja ali rušenja cerkva, tekij in mošej. Razveljavili so vse pravne odloke, ki so

se nanašali na svobodo vere. V treh mesecih so zaprli okoli 2200 verskih objektov. Nekatere

cerkve so spremenili v telovadnice, plesne dvorane in kinodvorane. Vsi verski obredi so bili

prepovedani in mnogi duhovniki poslani na prevzgojo v delovna taborišča. (Smrke, 1996, 137)

Med zaprtimi, ki so umrli v taborišču, sta bila tudi katoliška duhovnika Gjon Bisaku in Luigj

Gashi. Duhovnik Shtjefën Kurti je moral po dvajsetih letih v taborišču delati še na državnem

posestvu. Ker je Shtjefën Kurti na prošnjo družine, pri kateri je stanoval, na skrivaj krstil

njihovega otroka, ga je nekdo ovadil oblastem. Na javnem procesu so duhovnika obsodili in

usmrtili, nič ni bilo znano, kaj so storili s starši omenjenega otroka. (Turk, 1992, 99)

Leta 1976 je bilo z ustavo razglašeno, da država ne priznava nobene religije, da so

prepovedane vse religiozne organizacije in da država podpira in razvija edino ateistično

propagando. V tem obdobju je med verniki nedvomno prišlo do t.i. domestifikacije religije:

skrivanja religioznosti v skrite kotičke domače hiše. (Smrke, 1996, 24, 137)

Publicist Gstrein je leta 1984 v svojem članku opisal tedanje stanje v Albaniji in zaznal

nekatere rahle spremembe v odnosu oblasti do religije.22 Opazil je, da so se oblasti odločile

restavrirati nekatere verske stavbe, ki so bile deloma porušene konec šestdesetih let, da so v

Skadru zaprli muzej ateizma in da so na razglednice dovolili natisniti nekatere svetnike.

(Gstrein,1985, 63–67)

V obdobju po Enverju Hoxhi se je v partiji z Ramizom Alijo na čelu od 1985 do 1990 začel

počasen in postopen proces sproščanja in liberalizacije politike do religije in verskih skupnosti.

22 Gstrein nadalje omenja, da Albanci kot glavnega krivca preganjanja vernikov omenjajo Mehmet Shehuja in njegovo »eks-islamsko« krilo v partiji. O Enverju Hoxhi pravi, da je menda napravil določen premik v odnosu do islamskega sveta. Po simpatijah da sta on in albanska zunanja politika na strani Homeinijeve islamske revolucije in afganistanskih upornikov proti Sovjetski zvezi. O tem, pravi Gstrein, da je Hoxha pisal v svojem dnevniku Refleksions sur le Moyen Orient iz leta 1984. Sicer pa pravi, da to ne pomeni kakšne siceršnje večje spremembe. Omenja tudi, da se pogosto med seboj poročajo ljudje, ki so bektaši in kristjani po izvoru.

51

5.4 VRSTA CIVILNE RELIGIJE V OBDOBJU ENVERJA HOXHE

Za sodobne družbe, kjer so cerkve ločene od države, je značilno, da integracijsko funkcijo

namesto tradicionalne religije vrši civilna religija23, vendar pa morajo biti dogme civilne

religije sprejemljive za vse državljane: verne in neverne. To pomeni, da ima civilna religija nek

skupni imenovalec. Če ta pogoj v smislu Bellahove in Rousseaujeve opredelitve ni izpolnjen,

pravi Kerševan, potem lahko govorimo kvečjemu o nacionalni državni ideologiji, kar je bilo

značilno za jugoslovanski socializem. (Kerševan, 1989, 24–27, 38–39, 116)

Ko je leta 1967 Enver Hoxha prepovedal delovanje vseh verskih skupnosti in izpovedovanje

vere, je zgradil svojo vrsto protireligiozne ideologije, ki bi jo s sociološkega stališča lahko

opredelili kot posebno vrsto civilne religije, prisilne integracije, ki ne spoštuje in upošteva

praktično nobenih individualnih kulturnih razlik. Religijskost albanske protireligiozne civilne

religije je, da divinizira partijo, njeno zgodovino, narod in lastne projekte, vključno s

protireligijsko dejavnostjo.

Z izposojo Bellahovih štirih temeljnih točk bi omenjeno protireligiozno civilno religijo lahko

opredelili:

a) S pripovedjo, osredotočeno na zgodovinske dogodke: junaškega Skenderbega in zmage

albanskih partizanov proti okupatorjem, oboje je bilo pomembno za utrjevanje

legitimnosti vladajoče partije.

b) S ceremoniali, poslanicami, predsedniškimi govori naciji (narodu) na proslavah,

npr. na dan neodvisnosti.

Albanska partija za razliko od večine drugih ni bila internacionalistična, ampak

23 Izraz civilna religija je prvi uporabil J. J. Rousseau v družbeni pogodbi. Značilni členi v njegovi civilni religiji so bili: priznavanje Boga, vsak ima lahko svojo vero, nesprejemljiva zanj pa je bila nestrpnost. V sociologijo je pojem vpeljal Robert Bellah v svojem spisu Civil Religion in America. ZDA so kot prve v moderni zgodovini uveljavile načelo o ločitvi cerkve od države. Osebna religiozna verovanja in versko združevanje so v Ameriki pojmovana kot strogo privatna zadeva. Po drugi strani je za ameriško civilno religijo značilno, da vsebuje neke splošne, skupne elemente religiozne usmeritve. Ta javna in skupna religiozna dimenzija, ki je izražena v sklopu verovanj, simbolov in ritualov, predstavlja ameriško civilno religijo. Bog v civilni religiji predstavlja pomembno mesto kot nalogodajalec, opora in tudi sodnik ameriške nacije. Američani kot izbrani narod imajo posebno vlogo in dolžnost delovati v skladu z božjim zakonom in božjo voljo ter si obenem prizadevati biti luč in vzor vsemu svetu.

52

je imel zanjo nacionalizem pomembno vlogo. Geslo Vera Albancev je albanstvo24 si je

Hoxha izposodil od pomembnih albanskih ideologov iz 19. stoletja.

c) S simboli, zastavami, nacionalnimi spomeniki: veliko verskih objektov je bilo v obdobju

t.i. kulturne revolucije porušenih, na zvonike in minarete tistih, ki so jih pustili,

so namesto križa in polmeseca namestili peterokrako zvezdo in različne transparente.

Za osnovo zastave so uporabili rdečo podlago z dvoglavim orlom, zastavo, kakršno

je imel Skenderbeg v boju. Komunisti so ji dodali manjšo peterokrako zvezdo

z rumenimi obrisi. Državni grb je bil zelo podoben jugoslovanskemu socialističnemu,

le da je imel na sredi namesto plamenic dvoglavega orla. Po mestnih ulicah so bili

postavljeni številni transparenti, tudi večjega formata, z udarnimi gesli kot npr.:

Izpolnimo svoje naloge, premagajmo ovire. Seveda so imele pomembno mesto tudi

realsocialistične umetniške slike. Ena takšnih prikazuje, kako partizanski junak

Vojo Kushi stoji na nemškem tanku in odpira pokrov kabine. (Zbornik Albanci, 1984,

slikovna priloga)

d) Z nosilci, skrbniki, vsemi državljani, državnim aparatom, predsednikom, šolami, vojsko:

kult nezmotljivega vodje, prežetost celotne družbe z idejo o posebnem poslanstvu

vladajočega razreda. (Kerševan, 1989, 29)

Režim je ideologijo vezal na nacionalizem, da je lažje izvajal oblast nad albanskim ljudstvom v

obdobjih naraščanja politične izolacije. Z izboljšanjem infrastrukture, z gradnjo cest na težje

dostopne prostore, si je režim povečal učinkovitost vladanja in večjo integracijo predvsem

severnih območij s centrom v Tirani. (Draper, 1997, 130–132) Spoj nacionalne ideologije na

revolucionarno razredno vsebino je vodil do transcendentiranja kategorije naroda. (Kerševan,

1989, 72) Kult osebnosti »nezmotljivega« Enverja Hoxhe, ki se je pojavljal na manifestacijah,

je prav gotovo pri velikem delu množic vzbujal zanos, podoben religioznemu, in neomajno

zaupanje.

Vsekakor je režim »spodbujal« mešane poroke med pripadniki različnega religioznega porekla.

Starši si niso upali otrokom dajati imen z versko konotacijo. Uradniki so priporočali staršem,

naj jim dajejo imena iz zgodovinske tradicije Ilirov, kot npr.: Ilir, Teuta, Agron, Arian,

Genta. (Gjuraj, 2000, 30)

24 »Feja e shqiptarit është shqiptaria.«

53

Medtem ko Kerševan za realsocialistične države namesto pojma civilna religija uporablja

izraz nacionalna ideologija, pa nekateri avtorji pojem civilna religija uporabljajo tudi za

omenjene države. Talcot Parsons je bil prvi, ki je ob komentiranju Bellahovih idej o civilni

religiji menil, da je treba komunizem nedvomno šteti za »civilno oziroma sekularizirano

(sekularno) religijo«. Primerjal je ameriško civilno religijo in komunistično sekularno religijo

ter poudarjal, da sta medseboj v konfliktu. Zato velja posebej poudariti, kaj je religiozno v

komunistični civilni religiji. Zelo fleksibilen pristop do omenjenih vprašanj ima Smrke, ki po

lastnem prepričanju meni, da je religija v svojem bistvu predvsem specifičen človekov odnos

do določenih objektov. Niso pomembni objekti kot taki, pač pa človekov poseben odnos do

tega objekta in način njegove prisvojitve. Za religijo šteje le živ, specifičen odnos. Bistvo

takega odnosa je občutenje svetega, sakralnega. Prav vse si je mogoče prisvojiti na religiozen

način, ne le v klasičnih religijah, temveč tudi sakralizirati, posvetiti objekte v posvetnih

zadevah. Gre za družbeno priučeno dejavnost, vsak človek pri tem razpolaga z lastno

dispozicijo. Medtem ko tradicionalne religije častijo predvsem onstrano, transcendentalno,

posvetne religije, ravno nasprotno, navdušujejo pretežno tostranske zadeve, četudi so le te v

domišljijski predelavi daleč od realnosti. Luckmann pravi za obdobje sekularizacije, da se je

namesto enega vseobsegajočega sakralnega kozmosa vzpostavil trg mnogih pomenov

sakralnega. Deklarirano nereligiozni človek v realsocializmu je zelo rad poudarjal svojo

nereligioznost in bil obenem nasprotnik klasične religioznosti, sam osebno pa je pogosto

vzpostavil religiozen, sakralen odnos do realsocialističnih objektov, npr. do partije, delavskega

razreda, revolucije, ne da bi se tega zavedal. Na morebitne očitke, da se religiozno vede, kljub

svoji nereligiozni deklariranosti, bi se zelo ogorčeno odzval. Velja poudariti, da je ameriška

civilna religija zgrajena na širokem konsenzu, ki upošteva pluralizem in individualizem

posameznikov, medtem ko se realsocialistična civilna družba prisilno in hierarhično

vzpostavlja s pomočjo partijskega aparata, onemogoča pluralizem in poudarja kolektivizem

(Smrke, 1990, 1681–1693). Smrke civilne religije deli na: a) religiozne civilne religije,

b) religijsko nevtralne civilne religije in c) protireligiozne civilne religije.

54

5.5 VEROIZPOVED MED ALBANCI V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI

Nacionalna državna ideologija jugoslovanske družbe ni bila integrativna, ker je bila na oblasti

komunistična partija, ki je od svojih članov zahtevala ateistični nazor. Pri kadrovanju je to

pomenilo, da so pomembna državotvorna mesta v sodstvu, policiji, vojski in v velikem delu

tudi v prosveti in gospodarstvu zasedali samo člani partije, medtem ko verniki in neverujoči

izven partije niso imeli možnosti zasedati teh položajev. Zlasti v obdobju v osemdesetih letih je

predvsem v Sloveniji potekalo nekaj diskusij o teh vprašanjih, s predlogi, da bi partija opustila

teoretično doktrinarno negativno vrednotenje religije, in do obeh, tako do religije kot do

ateizma, zavzela nevtralno držo. Predlogi bi bili bolj v skladu z ustavo, kjer se je člen o

verovanju glasil, da je izpovedovanje vere svobodno in da je vera človekova zasebna zadeva.

(Kerševan, 1989, 116, 119, 143–145) Partija je s prehajanjem v pluralistični sistem pred

začetkom 90. let opustila ateizem kot obvezni pogoj za članstvo.

Priština je bila v SFRJ ob Sarajevu, Titogradu in Skopju eno od štirih administrativnih središč

Jugoslovanske islamske skupnosti z okoli 450 mošejami in 125 manjšimi svetišči, mesdžidami

ter živahno versko dejavnostjo. (Velikonja, 2003, 117) Središče skupnosti Bektaši za območje

Kosova in zahodne Makedonije v obdobju SFRJ je bilo v Đakovici. (Čehajić, 1978, 339)

Katoličani v skopsko-prizrenski škofiji so leta 1986 imeli 22 župnij, v 8 župnijah tudi

podružnice, ki naj bi postale v bodoče nove župnije. (Gjini, 1986, 201) V Črni gori25 imajo

albanski katoličani nad 40 cerkva in kapelic. V Bosni so bili leta 1994 po anketi Bakića najbolj

verni Hrvati, nekoliko manj Muslimani, najmanj pa Srbi. (Velikonja, 1998, 279) Perko,

nekdanji beograjski nadškof, je v svoji knjigi Verstva v Jugoslaviji omenil, da je v obdobju

socializma bila ateizacija najbolj prisotna med pravoslavnim prebivalstvom. Vzrok je videl v

premajhni skrbi za versko izobrazbo svojih vernikov. Za muslimane je omenil, da so bolj

odporni proti ateističnim vplivom od kristjanov. (Perko, 1978, 116–117, 202)

25 Članek Nikolle Berishaja: 900 let nadškofije v Baru, Delo SP, 29. julij 1989, str. 21.

55

6 VERSKA STRUKTURA ALBANCEV

6.1 ZAČETKI KRŠČANSTVA NA TLEH DANAŠNJE ALBANIJE IN V

DARDANIJI

Kot že rečeno, so Albanci med prvimi v Evropi sprejeli krščanstvo. Okoli leta 66 naj bi po vsej

verjetnosti v Iliriku v mestih Drač in Nikopoje evangelij oznanjal apostol Pavel, kar je omenjal

sv. Jeronim, po rodu Ilir. O tamkajšnji prisotnosti apostola Pavla bi se dalo sklepati tudi na

podlagi Apostolskih pisem Solunčanom, Korintčanom in Titu. Na tleh današnje Albanije,

tedanjem Iliriku, je bilo kar nekaj škofovskih središč, med njimi zlasti Drač, Apollonia, Vlora,

Skadar in še nekatera, o katerih pa je manj zgodovinskih podatkov. Vsekakor so prvi

misijonarji na ozemlje Albanije prihajali iz Grčije in Makedonije po cesti Via Egnatii. Iz

začetka 2. st. za časa cesarja Trajana je znan prvi albanski svetnik, mučenec sv. Astija (sv.

Astera), škof iz Drača, mučen zaradi tega, ker je odklonil klanjanje pred Dionizijevim kipom.

Med škofi, ki so sodelovali na štirih Ekumenskih koncilih na vzhodu, so bili tudi škofje iz

Nikopoje in iz drugih mest Ilirika, skupaj s škofi iz Epira, Makedonije in Dardanije; zlasti na I.

koncilu leta 325 v Niceji (proti nauku Arija), na II. koncilu leta 381 v Carigradu, na III. koncilu

leta 431 v Efezu (proti nauku Nestorija) in na IV. koncilu v Kalcedonu leta 451 (proti nauku

monofizitizma o eni naravi v Kristusu). (Zefi, 2003, 25–32) V tem obdobju so bile zgrajene na

albanskih tleh mnoge krščanske bazilike, arhitekturno podobne cerkvam v Solunu in v Mali

Aziji. Med njimi najbolj znana je tridelna bazilika s prečno ladjo in tremi kupolami, zgrajena v

6. st. v mestu Butrinti s krstilnico in bogatim mozaikom (Hill v Pettifer, 1994, 24)

Čeprav zapiskov o začetkih krščanstva v prvih stoletjih v provinci Dardaniji ni, je velika

verjetnost, da so med prvimi oznanjevalci evangelija bili tam prisotni prav Pavlovi učenci iz

Soluna. Pomembno dardansko škofovsko središče je bilo Scupi (Skopje). Obdobje prve

polovice 2. st. je bilo tudi obdobje mnogih dardanskih krščanskih mučencev zaradi

izpovedovanja vere. Omeniti velja tudi pomembno vlogo dardanskih škofov na štirih

Ekumenskih koncilih. Na zboru v Niceji sta bila leta 325 med drugimi dardanska škofa Dacus

iz Scupija in Budius iz Stobija, kjer so obsodili Arijevo krivoverstvo. Dardanski škofje so

podprli aleksandrijskega škofa sv. Atanazija, ki je bil leta 335 na sinodi v Tiru obsojen na

56

pregnanstvo. Za vpliv na območje Soluna in s tem tudi Dardanije sta si prizadevala tako Rim

kot tudi carigrajski patriarh. Tako so solunski škofje pod oblastjo patriarha postali istočasno

tudi papeževi vikarji. Vpliv Rima in Carigrada na solunske škofe se je izmenjaval do leta 733,

ko je območje dokončno pripadlo carigrajskemu patriarhu. Zaton dardanske cerkve, takrat

podrejene Rimu, se je začel v 6. st., ko so v provinco začeli prodirati Anti in Slovani.

(Gjini, 1986, 22–31, 39–40, 68–70)

6.2 VERSTVA MED ALBANCI

Muslimani predstavljajo med vsemi Albanci največjo versko skupnost, po podatkih Arnolda

okoli 80 % vseh Albancev (Arnold, 1989, 547), enak podatek navaja tudi Malcolm in omenja,

da 12 % vseh Albancev pripada pravoslavcem in 8 % katolikom (Malcolm, 1998, 14). Vendar

pri ocenah niso vključeni Italoalbanci, Albanci iz Grčije, Turčije in še nekaterih držav. Če

upoštevamo ta dejstva in pa ocene Albancev o njihovem večjem številu zlasti muslimanskih

prebivalcev, je morda odstotek muslimanov med vsemi Albanci okoli 85 %. Seveda pri

omenjenih podatkih ne gre za dejanske verovanjske kazalce, pač pa prvenstveno za kulturno-

tradicionalne kazalce pripadnosti posameznim veroizpovedim.

6.2.1 Verske skupnosti v Albaniji

Država Albanija meri 28748 kvadratnih kilometrov in ima nad 3.5 milijona prebivalcev, v

veliki večini Albancev ter nekaterih pripadnikov narodnih manjšin, zlasti Grkov, Srbov,

Makedoncev, Črnogorcev, Vlahov, Armencev in Judov.

Na podlagi razmeroma uveljavljene teze, da v Albaniji pripadata dve tretjini Albancev

muslimanski veri, ena tretjina pa krščanstvu, sem izdelal naslednjo tabelo:

muslimani 60 % kristjani 30 %

suniti hanafiti bektaši rimokatoličani pravoslavni

48 % 12 % 10 % 20 %

Druge manjše skupnosti so še: muslimanski derviški redovi (saadijci, halvetijski, kadirijski), krščanske skupnosti:

vzhodni katoliki leta 1940 okoli 4400 vernikov (Gründler, 1961, 7*) in različne protestantske skupnosti.

57

Vsekakor je treba poudariti, da gre skoraj v vsakem statističnem prikazu prvenstveno za

izrekanje formalne pripadnosti veroizpovedim. Enako stališče je treba upoštevati tudi pri

zemljepisnih kartah. Vsaka verska tradicija in vsaka posamezna različica te ali one religije je

tudi notranje raznolika kar zadeva odnos pripadnikov do verske doktrine, čaščenja in verske

prakse. (Smrke, 2000, 14–15) Za ugotavljanje dejanske raznolikosti religioznosti in

nereligioznosti bi bilo treba uporabiti subjektivne raziskovalne metode.

prebivalstvo

regija km2 celotno muslimani % pravoslavni % katoličani %

Gjirokastra 4142 123634 60578 49,00 63056 51,00 ----

Berat 3932 115298 83926 72,79 31372 27,21 ----

Dibra 2386 93976 84167 89,56 1160 1,24 8649 9,20

Drač 2446 92521 82424 89,09 5910 6,39 4187 4,52

Elbasan 2955 81144 74454 91,76 6690 8,24 ----

Korça 3312 120659 73317 60,76 47342 39,24 ----

2135 39944 36292 90,86 --- 3652 9,14

Skadar 4870 106350 36618 34,43 1803 1,70 67929 63,87

Vlora 1360 43852 28572 65,16 15277 34,84 3

skupaj 27538 817378 560348 68,55 172610 21,12 84420 10,33

Vir: Enciclopedia Italiana, Roma, 1950 Navedeni podatki so iz leta 1923, str. 102

Ob razdelitvi rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del je severni del Albanije pripadal

katoliški, južni del pa pravoslavni cerkvi z mejno reko Shkumbin med njima. Oba dela imata

svoje jezikovno narečje, severno gege in južno toske. Že kratka primerjava besed obeh

narečnih skupin, gege (vend, dilli, syni) in toske (vent, dielli, syri), kaže precejšnjo podobnost.

6.2.1.1 Muslimanska sunitska skupnost Hanafiti Leta 1921 je izšel prvi prevod Korana v albanskem jeziku. Sunitska skupnost se je odcepila od

Istanbula in osamosvojila leta 1923. Razdeljena je bila na štiri regije: Tirano, Skadar

(Shkoder), Korce in Gjirokaster, na njenem čelu je bil veliki muftija. (Barrett, 1982, 135) Na

zboru leta 1929 v Tirani je islamska skupnost sprejela statut, v njem je poudarila skrb in

zavzemanje za nacionalno in nadkonfesionalno enotnost ter versko toleranco. V Tirani je bila

58

odprta Velika medresa kot centralno islamsko učilišče v državi. Skupnost prevladuje v večjem

osrednjem delu države, posebej v nižinskem območju. Vse verske skupnosti so bile že od

ustanovitve Albanije leta 1912 ločene od države. Leta 1937 je bilo s strani države prepovedano

tradicionalno islamsko pokrivanje ženskega obraza. Moškim so tedaj celo priporočali nošnjo

evropskega klobuka namesto fesa ali bele čepice. V omenjenih potezah Albanije pred 2.

svetovno vojno je vsekakor viden odmev Atatürkovih reform v Turčiji.26

6.2.1.2 Pravoslavna cerkev Pravoslavna cerkev se nahaja na južnem območju Albanije. Do leta 1937 je spadala pod grški

Fanar in pod carigrajski patriarhat. Za uveljavitev albanskega jezika v njej ter priznanje njene

avtokefalnosti ima velike zasluge škof Fan Noli, ki je bil med obdobjem leta 1924 in 1925 (6

mesecev) tudi predsednik vlade. Leta 1920 se je škof Fan Noli s prošnjo za priznanje

avtokefalnosti obrnil na carigrajskega patriarha, ki je njegovo pobudo zavrnil. Zato se je škof

leta 1924, ko je postal predsednik vlade, za priznanje obrnil na srbskega metropolita v Peću, ki

pa je bil naklonjen njegovi prošnji. Ko je Ahmed Zogu27 prevzel oblast, je srbski metropolit

priznal novo posvečenega škofa Visariona Xhuvania iz Tirane za voditelja albanske

pravoslavne cerkve, vendar je ta sklep razveljavil carigrajski patriarh. Nesoglasje je trajalo do

1935. leta, ko so se ponovno začela pogajanja s patriarhom. Cerkev je avtokefalnost dosegla

šele leta 1937, ko ji je carigrajski patriarh podelil tomos (priznanje). Za prvega primasa cerkve

je bil s strani sinode izvoljen Kristofor Kissi. Upravno je bila cerkev razdeljena na štiri

eparhije (škofije): Tirano kot sedež ter Berat, Gjirokaster in Korce. Na jugu Albanije v

Apolloniji stoji čudovita samostanska cerkev Sv. Marije iz 13. st. Srbska manjšina in njena

pravoslavna cerkev sta v Skadru leta 1922 ustanovili svoj vikariat. (Pettifer, 1998, 71; Barrett,

1982, 135)

6.2.1.3 Katoliška cerkev

Katoliška cerkev obsega nadškofiji Skadar in Drač ter štiri škofije: Lesh, Pult, Sape in Orosh,

ki imajo latinske obrede za severni del države. Za katoličane vzhodnega obreda je organizirana 26 Darko Tanaskvić: Islam na Balkanu, str. 301–302 v Enciklopedija živih religija. Nolit, Beograd, 1990. 27 Tudi Ahmed Zogu si je, ko je prišel na oblast, prizadeval doseči avtokefalnost albanske pravoslavne cerkve. (Smrke, 1996, 95)

59

posebna administrativna uprava za južni del države. Papež Pij Kliment XI., ki je deloval v

začetku 18. st., je bil po rodu Albanec. Med albanskimi katoličani delujejo tudi številni moški

in ženski redovi.

6.2.1.4 Skupnost Bektaši V 13. st. je skupnost (Bektāshiyya) ustanovil Perzijec Hajji Bektash Wali. V Albanijo je

bektašizem v poznem 13. st. s Krfa pripeljal derviš Sari Sallteku. Sekta spada med sufijske

(mistične) derviške redove in se je v Albaniji uveljavila predvsem v južnem delu. Leta 1922 se

je skupnost osamosvojila od Turčije. Ko so leta 1925 v Turčiji prepovedali vse derviške

redove, je Tirana postala svetovno središče vseh skupnosti Bektaši. Na čelo skupnosti je bil

postavljen veliki šejk. Bektaški red je v svojem razvoju absorbiral najrazličnejše heterodoksne

(nepravoverne) tendence. Bektaši v Albaniji prevladujejo v glavnem v južnem delu.28

(Pettifer, 1998, 71–72; Čehajić, 1978, 324–329; Rahman, 1983, 228–229; Zefi, 2003, 99–100)

Skupnost Bektaši je bila politično zelo vplivna v albanskem narodnem preporodu. Bratje

Frashëri: Naim (pesnik, pisatelj), Sami (zgodovinar) in Abdyl (voditelj albanskega

preporoda) so bili člani reda Bektaši v Albaniji.

Naim Frashëri je v Bukarešti leta 1896 in v Solunu leta 1910 natisnil delo o bektaštvu Fletore

e bektashinieve dhe bektashitë, kar pomeni: Strani Bektaši in bektašije. Naim posebej

poudarja modrost, bratstvo med ljudmi brez razlik zaradi vere, prijateljstvo in humanizem, kar

pomeni, da so mu bile blizu ideje francoske revolucije. (Čehajić, 1978, 355–356) Od filozofov

so mu zelo blizu Descartes, Rousseau, Voltaire, delno pa tudi Diderot in francoski materialisti.

Naim je religiozen in opredeljen proti verski nestrpnosti. Zavzemal se je tudi za Rousseaujevo

28 Bektašizem je v osnovi šiitska muslimanska skupnost, priznava dvanajst imamov. Bektaštvo vsebuje v nauku mnoge elemente krščanstva, gnosticizma, budizma, poganstva, zoroastrianizma in celo kabalizma. Voditelj tekije (molilnice) se imenuje baba, člani pa derviši. Elementi krščanstva so prisotni pri obredu zikr, kjer lomijo kruh in pijejo vino, derviši pa izpovedujejo grehe vodji. Podeljujejo tudi zakrament potrditve s cvetno vodo. Nekatere bektaške skupnosti so uvedle tudi celibat. Bektašiji učijo, da je Bog iz lastne svetlobe ustvaril svetlost Mohameda in nato zaradi njega ustvaril svet. Alija zavzema pri njih visoko mesto, združujejo ga v trojico z Alahom in Mohamedom. Red v obredu opravlja molitev, vendar je ne izvaja po predpisih Šarije. Ženske si ne zakrivajo obrazov. Učenje, da se Bog nahaja na vrhovih gora in v rekah, kaže na določeno obliko panteizma. Kristus je zanje spoštovan kot nosilec božanskega duha. Častijo tudi Marijo in nekatere krščanske svetnike. Skupnost Bektaši spada med sufijske (mistične) derviške redove. Med člani te skupnosti naj bi bil menda na skrivaj celo Ali paša iz Tepelene. Zanimivo je omeniti tudi, da so v obdobju turške okupacije nekateri novi pripadniki skupnosti Bektaši istočasno še naprej ostali bodisi v katoliški ali pravoslavni veri. Nedvomno je bil razlog v tem, da je ta skupnost oznanjala toleranco in poudarjala enakopravnost vseh ver.

60

naravno religijo (deizem). V pesmi Perendia Božanstvo je razviden njegov bektaški nazor o

Bogu, združen z Rousseaujevo deistično obliko verovanja v Boga. (Redžepagić, 1968, 224)

Ostali derviški redovi, ki imajo v Albaniji manjše število pripadnikov: v nasprotju s

številnim članstvom reda Bektaši je pripadnikov redov29 Halvetije, Saadije in Kadirije znatno

manj v Albaniji. Redova Halvetije in Saadije kažeta na šiitsko usmerjenost. (Rahman, 1983,

215–216, 222–226; Čehajić, 1978, 185–190, 307–317, 264)

6.2.2 Verske skupnosti Albancev izven Albanije

6.2.2.1 Muslimani suniti Hanafiti Muslimani suniti so večinska veroizpoved tudi med Albanci izven Albanije: Albancev

muslimanov je v državah na ozemlju bivše SFRJ in Turčije skupaj po ocenah različnih držav

okrog 2.5 milijona, po oceni samih Albancev pa 7 milijonov. Veliko jih je tudi v Grčiji in na

zahodu Evrope.

6.2.2.2 Albanska pravoslavna cerkev Zunaj Albanije je veliko pravoslavnih Albancev v Grčiji, v ZDA jih je okrog 67200, v

Makedoniji na njenem skrajnem jugu30 okrog 5000 (Barrett, 1982, 756), nekaj pa tudi v

29 Halvetije (Khalwatiyya). Red je nastal v 14. st. Značilnost reda je poudarek na individualnem asketizmu z značilnim 12-dnevnim postom v čast dvanajstih imamov. Osnovna komponenta mistične šole reda je molitev zikr, z večkratnim ponavljanjem obrazcev iz Kur`ana. Učenec, ki želi postati derviš, se imenuje muridin. Derviši, ki prehodijo vse predpisane faze obreda, dosežejo Božjo spojitev. Med pripadniki reda je bilo vedno zelo veliko izobražencev. Ob tekiji so pogosto zgradili versko šolo medreso, v kateri so šejki poučevali svoje učence. Saadije (Sa´diyya) predstavljajo vejo sufijskega reda Rifaije (Rifā´iyya), ki je bil osnovan v 12. st. v Basri v Iraku. Značilnost pripadnikov reda je, da poleg recitacij zikr, glasbe in gibanja uporabljajo tudi različna bodala, s katerimi si npr. prebadajo lica, in so usposobljeni, da ostanejo pri tem brez poškodb. Uradni pravoverni islam te prakse ne odobrava. Rifaije visoko spoštujejo kalifa Alija, kar kaže na šiitsko usmerjenost reda. Kadirije (Qādiriyya) so najbolj razširjeni in verjetno najstarejši sufijski red iz začetka 12. st. Za ustanovitelja reda štejejo pravnika in filozofa Abdula Kadira Gilanija iz Bagdada. Red poudarja človekoljubje, ponižnost, skromnost, pobožnost in humanitarnost. Kadirije so ena od najbolj miroljubnih sufijskih skupin. Značilno zanje je ortodoksnost v nauku, njihovi obredi sestojijo iz recitacij in ponavljanja obrazcev iz Kur`ana. 30 Leta 1927 je albanski kralj Zogu dal v zameno za suverenost Kraljevini Jugoslaviji ohridsko cerkvico sv. Naum v Makedoniji. Vida Kocjan: intervju z Martinom Berishajem: Demokracija, 18. julij 1998, str.12.

61

strnjenih vaseh severno od Debra. Danes pravoslavnih Albancev na Kosovu ni,31 ker so se v

preteklosti podobno kot Vlahi asimilirali s slovanskim prebivalstvom. Malcolm navaja oceno

Midhata Frashërija, da je bilo leta 1870 v Peću petdeset albansko govorečih pravoslavnih

družin. (Malcolm, 1998, 195, 198, 401)

6.2.2.3 Katoliška cerkev Izven Albanije je katoliških Albancev največ v Italiji, skupno okoli 200000, ti pripadajo

vzhodnemu in latinskemu obredu. V ZDA je precej katoliških Albancev zlasti v Bostonu in

Michiganu, med njimi so tudi Italoalbanci, ki jih najdemo celo v Argentini. V državah na

ozemlju bivše SFRJ je albanskih katoličanov skupno okoli 5 % vseh Albancev.32

Barska nadškofija: Za ohranjanje naroda, kulture in jezika Albancev je v zgodovini imela

zelo pomembno vlogo tudi barska katoliška nadškofija, ki deluje 916 let in je naslednica v 5.

st. ustanovljene dukljanske škofije (Doclea). Nadškofija Bar je bila nekdaj zelo obsežna:

zajemala je 14 škofij južno od Donave, s Trebinjem ter Črno goro in severnim delom Albanije.

Sedaj je ozemeljsko skrčena na del Črne gore, pod seboj pa nima nobene škofije. Barski

nadškof od leta 1503 nosi naziv Totius Serviae primas (srbski primas), ki mu ga je podelil

takratni papež. Leta 1571 so mesto Bar zasedli Turki33. Območje Bara je leta 1878 z

odločitvijo berlinskega kongresa pripadlo Črni gori. Barska nadškofija šteje nad 20000

vernikov, večinoma Albancev.

Zadarsko predmestje Arbanasi: izmed Albancev, ki so se iz Albanije selili v obdobju turške

okupacije, so bile tudi družine iz okolice Skadra in Bara, ki so se v letih 1726 in 1733 naselile

blizu Zadra v Erizzovem selu v Zemuniku. Kraj novonaseljenih Albancev je nato dobil ime

31 Rizaj je navedel podatek, da je bilo v Prizrenu 1590. leta 600 družin, od tega 316 muslimanskih: Albancev, Turkov, in 284 krščanskih: Albancev pravoslavcev in katolikov, Srbov in Vlahov pravoslavcev. Nadalje za leto 1640 navaja, da je bilo v Prizrenu 3120 družin, od tega 3000 muslimanskih: Albancev, Turkov; 80 pravoslavnih družin: Srbov, Albancev, Vlahov, in 40 katoliških družin Albancev. Podatek je zlasti zanimiv, ker kaže na določeno število albanskih pravoslavnih družin tedaj v Prizrenu. (Rizaj, 1984, 42) 32 Podatki o katoličanih: Martin Berishaj v pogovoru leta 2005. 33 Članek Nikolla Berishaj: 900 let nadškofije v Baru, Delo SP, 29. julij 1989, str. 21.

62

Arbanasi, in je danes predmestje Zadra, z okoli 4000 prebivalci, ki v veliki večini ohranjajo

svoj albanski jezik in kulturo. (Ukgjini, 2002, 99–100)

Prizrenska škofija: katoliški Albanci na Kosovu spadajo pod škofijo v Prizrenu, ki je prej bila

organizirana kot skopsko-prizrenska škofija. Začetki prizrenske škofije segajo v 6. st. Na

Kosovu je še pred nekaj desetletji bilo med vsemi Albanci 8–10 % pripadnikov katoliške vere.

Ker se je veliko katoliških Albancev izselilo, precej izmed njih tudi na Hrvaško, je danes na

Kosovu okoli 5–6 % katoliških Albancev,34 nekaj pa jih je tudi v Makedoniji.

6.2.2.4 Bektaši Zunaj Albanije je večja albanska skupnost Bektaši v Detroitu v ZDA. (Pettifer, 1994, 72)

Nekaj bektaških skupnosti je tudi na Kosovu in v zahodni Makedoniji (Čehajić, 1978, 340)

Ostali derviški redovi: na Kosovu in v zahodni Makedoniji je tudi manjše število pripadnikov

redov Saadije in Halvetije. (Čehajić, 1978, 239, 304, 314)

6.2.2.5 Ljaramani Tudi danes se nahaja na Kosovu, v Makedoniji, v Črni gori in v Albaniji kar nekaj naselij, kjer

so se ohranili ljaramani.35 (Zefi, 2003, 141) Med ljaramani na Kosovu je misijonsko delo po I.

svetovni vojni opravljal Slovenec Janez Gnidovec, ki je bil skopski katoliški škof. Na Kosovu

je zgradil poleg semenišča v Prizrenu sedem cerkva, nekaj pa tudi v Makedoniji. Da bi jih

opogumil k javnemu izpovedovanju vere, je ljaramanom v Dunavu v Skopski Črni gori in v

Krvoseriji pri Prizrenu zgradil dve cerkvi. Veliko razumevanja je imel za tamkajšnje revne

ljudi, muslimane in kristjane, zato so se oboji k njemu radi zatekali po pomoč. (Gjini, 1986,

168, 169) Zgodovinar Maks Miklavčič omenja, da je leta 1912 bilo okoli 20000 ljaramanov v

34 Podatki o katoličanih: Martin Berishaj v pogovoru leta 2005. 35 Zefi navaja številna naselja, kjer tudi dandanes prebivajo katoliški ljaramani. Podatke je dobil na podlagi razgovorov s starejšimi ljudmi na terenu. Na Kosovu so v naseljih Dunavce, Kukajce, Ilica, Buhić, Đinaj, Depce, Mučibaba, Zegbaš, Kuređ, Lešbalić, Sefer, Donja Stubla, Stančić, Belanovce, Straža, Slupčan, Orahovica, Suha Reka, Selogražde, Rogovo, Smoljica, Bežan, Đelekare, Smirna, Vrbance, Bresalce, Blace, Ljuboten, Grnčare, Negodimlje, Papaz in še kje. V Makedoniji se omenjajo zlasti okolice krajev: Ohrid, Manastir, Debar, Kumanovo, so pa tudi drugje. Tudi v Črni gori je mnogo krajev, kjer so se ohranili. Predvsem pa velja omeniti Albanijo, kjer je na severu veliko katoliških in na jugu pravoslavnih ljaramanov (Zefi, 2003, 141).

63

Makedoniji, verjetno je podatek za celotno skopsko prizrensko škofijo. (Miklavčič, 1971, 154)

Med ljaramani je bilo nemalo pripadnikov, ki so bili zadržani do tega, da bi javno izpovedovali

krščanstvo, verjetno zaradi bojazni, da bi se zaradi takšne spremembe lahko pretrgale vsakršne

vezi z muslimanskimi sorodniki, posebej z bolj prepričanimi muslimani. Kot že rečeno,

sorodstvena integriteta ima v albanski družbi zelo pomembno vlogo, v primerjavi z njo ji je

religija podrejena.

6.3 SOCIOKULTURNE INTEGRATIVNE ENOTE ALBANSKE DRUŽBE

Sociokulturne integrativne enote, ki so določile albansko družbo in dale narodni pečat albanski

kulturi, so funkcionirale na temelju razširjene družine. Skupna avtoriteta, gospodar, je

koordiniral obnašanja otrok, žensk, mladostnikov in starejših, ki so bili njemu podrejeni.

(Berishaj, 2004, 7)

6.3.1 Družina

Osnovna kategorija v strukturi albanske tradicionalne družbe je družina. Institucija družine je

opravljala vlogo kot del bratstva, širše družinske skupnosti, kjer gre za patrilinearno krvno

sorodstveno povezavo bratov in bratrancev. Razlika med malo in veliko družino ni v številu

družinskih članov, ampak se zrcali v drugačnih ekonomskih odnosih in drugačni naravi

lastnine. Mala družina se opira na zasebno lastnino moža in nastane z razdelitvijo velike

družine. Velika družina pa se opira na kolektivno lastnino, ki pripada vsem polnoletnim

moškim članom družine. Pomemben pogoj za ohranitev velike družine je bil vsekakor ta, da je

določen odstotek moških skrbel za ekonomsko rast in vzdrževanje družine. V veliki družini so

moški imeli v lasti le osebne predmete. (Berishaj, 2004, 23–24) Pripadniki znotraj istega

plemena se med seboj niso poročali, ker so imeli skupnega prednika, in tudi ne s pripadniki

plemena, v primeru, da so z njim sklenili pobratimstvo.

64

6.3.2 Pleme in bajrak

Pleme po albansko pomeni fis. Značilnost tradicionalne albanske družbe je opazna plemenska

delitev. Plemenski prvak, gospodar, svojega položaja ni podedoval, ampak si ga je pridobil šele

potem, ko je v življenju postopno prehodil vse pozicije od pastirja naprej. Pri tem pa je bil tako

kot vsi drugi dolžan spoštovati starejše in vsak njihov ukaz dosledno upoštevati. V eni vasi je

bilo lahko zastopanih tudi več kot sedem ali osem plemen. Turki so se vse od svojega prihoda

na albanska tla pogosto posluževali morebitnega rivalstva med plemeni in zato uvajali

konkurenčno obliko njihovega reorganiziranja. Da bi oslabili vpliv ali razbili tradicionalno

organiziranost posameznih plemen, so oblikovali bajrake. V enem bajraku je bilo lahko

združenih več plemen, lahko pa je bilo znotraj enega plemena oblikovanih več bajrakov.36

6.3.3 Relacija med sociokulturnimi integrativnimi enotami albanske družbe

in religijo

Razdeljenost Albancev na tri religije ni povzročila sorazmerne kulturne razdeljenosti prav

zaradi specifičnih narodnih sociokulturnih integrativnih enot. Ljudsko izročilo, vraževerje,

magija, vse to je imelo na življenje Albancev večji vpliv, kot ga je imel vpliv treh ver. Dejstvo

je, da so Albanci v vsakdanjem stiku z naravo le-to dojemali holistično, kar pomeni, da so

dojemali družbeni in naravni red kot neločljivo povezan med seboj.37

(Berishaj, 2004, 16, 22–23)

36 Na čelu bajrakov so bili postavljeni poglavarji bajraktarji z namenom oslabiti moč plemenskih poglavarjev. Bajraktarji so imeli funkcijo vojaških poveljnikov. Turki so od njih lahko zahtevali, da so s svojimi bajraki sodelovali na strani Turkov v različnih bitkah. Kljub temu, da je pozneje institucijo bajraka priznala in upoštevala celo katoliška cerkev, se je bajrak postopoma popolnoma vdal in prilagodil družbeno-kulturnemu sistemu Albancev. Vsekakor pa je treba poudariti, da imata v plemenskem življenju kult in avtoriteta prednikov velik vpliv in hkrati pogojujeta obliko obnašanj in vrednot. Optimum obnašanj ni razlikoval med skupnim in osebnim interesom. V plemenu je imel vsak pripadnik pravico do dedovanja skupne lastnine, vendar pa jo je moral dokazati s poreklom skupnega očeta. Običajno je lahko prišel do dokaza o skupnem očetu z naštevanjem imen svojih prednikov. (Berishaj, 2004, 19–21, 37) 37 Ljudska verovanja so albanskemu človeku omogočila neposredno doživljeno razmerje do sveta, medtem ko so nove religije delovale pasivneje in so se zdele njemu zato bolj oddaljene. Tako je cerkev kombinirala svoja verovanje skupno z nekaterimi predcerkvenimi, predkrščanskimi običaji. Najbolj značilen takšen primer je uporaba prisege s kamnom. Za odločanja o pomembnih družbenih vprašanjih je cerkev albanske poglavarje različnih veroizpovedi pozvala da so prisegli na kamnu na cerkvenem dvorišču.

65

Tudi albansko običajno pravo38 je kot substrat narodne identitete nasprotovalo cerkvenim

normam v segmentih, kjer so te pretendirale nad narodnim. Narodno se pojavlja kot

superstruktura in obenem povezava med vsemi verami. Vere se pri Albancih pojavljajo kot

alternativni kulturni dejavniki, ki hkrati v albansko družbo vnašajo veliko mero strpnosti.

Tolerantnost do drugače verujočega je za Albance znotraj albanske entitete pomembnejša od

verskih norm. (Berishaj, 2004, 32)

Po mnenju Berishaja je nemogoče, da bi uradna religija povzročala kulturno delitev v smislu

razbijanja kulturne celote. Večje kulturne razlike so bile npr.med Albancem pravoslavcem na

severu in Albancem pravoslavcem na jugu Albanije, kot pa med Albanci, pripadniki vseh treh

verstev na severu Albanije. (Berishaj, 2004, 47)

6.3.4 Institucija pobratenja

Južni Albanci pobratenje imenujejo vëllam, severni Albanci pa vëlla i gjakut, kar pomeni brat

po krvi. Pobratenje ima zelo pomembno tradicijo v albanski plemenski strukturi družbe.

Pomeni izraz konkretnih človeških potreb. Ker je šlo pri pobratenju navadno za dejanje med

pripadniki različnih religij, je cerkev39 proti temu zelo odklonilno nastopila. (Berishaj, 2004,

31–32)

38 Vplivi različnih ver, predvsem katolicizma in islama so v običajnem albanskem pravu navzoči, saj je albanska družba delovala tudi po njegovih normah. Albanci so spoštovali verski obred, dokler ta ni ogrožal albanske individualnosti, v primeru takšne situacije so se od verskih obredov oddaljili. V Kanonu so obravnavani privilegiji in položaj cerkve, vendar cerkev v njem ni imela pravnega položaja. Albanci so bili verniki kot vsi ostali Evropejci, vendar nikoli fanatični privrženci verskih skupnosti. Obredom so dali narodni pečat, v njih je opazna ilirska kontinuiteta. V albanski tradicionalni družbi se prepletajo poganske norme s katoliškimi. (Berishaj, 2004, 94–95) Albansko običajno pravo pomeni celoto nepisanih pravil in strogih norm, ki so Albancem zagotavljale obstoj v večstoletnem obdobju brez svoje države. V literaturi največkrat istovetijo albansko običajno pravo s Kanonom Lekë Dukagjinija, ki je v uporabi v določenih predelih severne Albanije, medtem ko v drugih predelih Albanije obstaja nekaj vrst Kanonov, med katerimi je najbolj znan Skenderbegov kanon. Albansko običajno pravo se od drugih narodov, kjer so bili v ospredju fevdalni odnosi, in s tem tudi od Dušanovega zakonika razlikuje v tem, da zaobsega celoto norm, običajev ter pravne in etične koncepte iz različnih zgodovinskih obdobij, medtem ko se Dušanov zakonik osredotoča predvsem na vojaške zadeve in obenem odklonilno obravnava bogomilstvo, katerega doktrina je bila naperjena proti fevdalni oblasti. Albansko običajno pravo ima svoj lastni izvor, osredotoča se na plemenske zadeve, pri obravnavi vprašanj pa zahteva navzočnost vsaj enega družinskega člana vsake skupnosti, s poudarkom na lastnini in skupinski odgovornosti zanjo. Na ta način je običajno pravo imelo vlogo obrambnega mehanizma, ki je dalo zelo pomemben prispevek k obvarovanju naroda pred asimilacijo. Pisno kodifikacijo albanskega običajnega prava, Kanona Leke Dukagjinija, je prvič v zgodovini opravil duhovnik in pisatelj Shtjefën Gjeçovi. (Berishaj, 2004, 13–14, 91–95) 39 Pobratenja cerkev ne sprejema kot sorodstvene vezi. Po cerkveni dogmi zveza med pobratimoma nasprotuje božjim in naravnim zakonom, ker so vsi kristjani bratje po Bogu. Cerkev je temu nasprotovala tudi zato, ker je pri

66

6.3.5 Institucija besa

Besa v albanski tradicionalni družbi opravlja funkcijo regulacije družbenih odnosov. Institucija

besa (prisega in dana častna beseda) pomeni zamrznitev spora med dvema sprtima

posameznikoma ali tudi širše, npr. med dvema plemenoma. Ima vlogo posredništva in za

Albance dejansko pomeni visoko normo etičnosti in božanskosti. Izvajanje dane bese so

spremljale javne skupščine, ki so neizvajanje obljube sankcionirale, odvisno od prekrška, z

različnimi kaznimi: globo, odškodnino ali s požigom imetja. Vsekakor je besa imela

pomembno vlogo v primeru neposredne vojne nevarnosti in v prizadevanjih za zmanjšanje

krvnega maščevanja. (Berishaj, 2004, 15, 40)

Krvno maščevanje se je izvajalo v primerih, ko je bila omadeževana čast posameznika,

plemena ali bajraka. Napadi in obramba so se dogajali na različnih ravneh: od verbalnega

ponižanja, pretepa, tja do ubijanja. Krvno maščevanje pri posamezniku pomeni manifestacijo

agresivnosti, obenem pa dramatizira moškost in pomeni obrambni mehanizem, ki ščiti krhek

nadzor nad osnovnimi sredstvi, potrebnimi za obstoj plemenske družbe. Krvno maščevanje, ki

zadeva širšo skupino, pomeni zanjo obrambo njene enotnosti v primeru ogroženosti.

(Berishaj, 2004, 44)

Cerkev in njeni predstavniki so skušali zaustaviti pogosto neustavljivo in verižno širjenje

krvnega maščevanja tudi s kaznijo izobčenja iz cerkve, vendar pri tem niso bili vedno uspešni.

Tudi običajno pravo je urejalo zadeve, povezane s krvnim maščevanjem, in plemenski

poglavarji so ravnali v skladu z njim, zato so zadeve skušali reševati na druge načine, s

predpisano globo ali s pogajanji med sprtimi stranmi za dosego bese in s tem preprečitve

krvnega maščevanja. Oškodovanec je moral upoštevati razsodbo poglavarjev, ki je njemu

namenila odškodnino namesto maščevanja. V primeru, da je zavrnil razsodbo in izvedel krvno

maščevanje nad krivcem, so proti njemu izvedli sankcije s požigom hiše, izgonom iz plemena

in zasledovanjem. (Lane, 1924, 99–101)

pobratimstvih med katoliki, muslimani in pravoslavnimi prihajalo do rušenja verske čistosti. Pobratenje je med pripadniki različnih veroizpovedi ustvarjalo družbeno kohezivnost, medsebojni mir in prekinitve krvnega maščevanja. Medsebojna kohezija in solidarnost sta bili pri Albancih vseskozi močnejši od pripadnosti določeni religiji. Pobratimska zveza je obdana z božansko avreolo in je močnejša od biološke, kot pravijo Albanci: brat prihaja od očeta in matere, pobratim pa od Boga.

67

6.3.5.1 Junaštvo, čast in viteštvo Albanci veliko dajo na čast. Vsakdo, pravijo, ima pravico do svojega dostojanstva. Junak mora

imeti čast in beso, junak ne more biti nekdo, ki mu je bila odvzeta čast. Nikakor ne moreš biti

junak, če nisi viteški. Za Albanca je viteštvo, če pade v vojni, če brani nekoga, ki potrebuje

pomoč, da ne podcenjuje nekoga, če mu ta zaupa svoje slabosti. Za Albanca pomeni imeti

gosta v hiši veliko čast in zato v primeru, da ga kdo napade v njegovi hiši, zastavi zanj svoje

življenje. Če bi kdo Albancu ubil gosta v hiši, bi to zanj pomenilo hudo katastrofo in popolno

izgubo časti. Albanec, gospodar, vzame pod svojo zaščito pred preganjanjem tudi človeka, ki

je morilec koga od njegovih svojcev in zato do njega v krvnem maščevanju. V svoji hiši mu

ponudi kavo in hrano. Pod njegovo zaščito je vse dotlej, dokler nevarnost ne mine, nato mu

mirno pusti oditi svojo pot. Ko gospodar kdaj v prihodnosti zopet sreča omenjenega morilca,

izvede nad njim krvno maščevanje. (Berishaj, 2004, 15, 149; Lane, 1924, 51–52)

6.3.6 Poroka, ljubezen in spolnost

Izbira partnerjev za zaroko ni potekala po volji partnerjev samih, temveč po albanskem

običajnem pravu po volji staršev in preko njih po posrednikih. Zaroka je za albansko družbo

pomenila pomembno fazo na poti do poroke. Zoperstaviti se odločitvi o zaroki bi pomenilo

tvegati krvno maščevanje. V preteklosti so ponekod v goratih predelih severne Albanije

zaročali že majhne otroke ali celo sklepali zaroke, še preden so se otroci rodili. Do poroke je

prišlo šele po rojstvu prvega otroka. Poroka je imela predvsem ekonomski pomen, znotraj

katere je bila romantična ljubezen povsem irelevantna. Namen poroke je bil nadaljnje

vzdrževanje družine in omogočanje moške linije potomstva. Ljubezen in spolnost zunaj

družine kot posledica splošnih pritiskov družbenih norm v albanski tradicionalni družbi ni bila

videna v smislu religioznega greha, temveč kot nevarnost za samo družbo.

Čeprav so verske institucije in kanonske norme običajnega prava predvidevale zelo stroge

kazni za tiste, ki so živeli v zunajzakonski skupnosti, v preteklosti konkubinat ni bil redek

pojav v albanski tradicionalni družbi. Konkretno se je odražal v ugrabitvah žensk za skupno

življenje, pri tem je bilo pomembno le, da je bila ženska všeč moškemu, obratno pa ne.

Sankcije za moškega v konkubinatu so bile lahko npr. požig hiše in izgon iz vasi, dokler se ni

ločil ali poročil z ženo v konkubinatu. (Berishaj, 2004, 71–72, 75–77; Lane, 1924, 156)

68

Virgjinesha: ženska lahko le v enem primeru odkloni zaroko, če se odloči in da prisego v

cerkvi, da se ne bo nikoli poročila, če ima torej namen postati nuna. Vendar obstoji tudi tip

samske ženske virgjineshe, za katero se odloči ena od deklet v družini, ki nima moških

potomcev. V tem primeru dekle družbeno konvertira v moškega zaradi ekonomskih razlogov,

na ta način si pridobi pravico do dedovanja in postane glava družine. Virgjineshe so se

obnašale podobno kot moški z oblačenjem, kajenjem in nošenjem orožja. (Berishaj, 2004, 72)

6.3.7 Patriarhat in položaj žensk v albanski tradicionalni družbi

Moški, glava družine, je gospodar, ki so mu vsi podrejeni, zastopa družino na vaških srečanjih,

mora vse vedeti in biti o vsem obveščen, nadzoruje lastnino vseh, ponekod samo z doto žene

ne more upravljati. Albanska patriarhalna družina pozna tudi žensko hierarhijo. Prva med

ženami z največjo avtoriteto je najgospodarnejša in je običajno žena gospodarja družine. Lahko

ukazuje drugim ženskam, da opravljajo svoje dolžnosti, ona pa kuha in skrbi za otroke, katerih

matere so na delu. (Berishaj, 2004, 25–26) Moški in ženska sta v patriarhalni družbi bila

enaka40 samo pred Bogom.

Patriarhalnost se kaže tudi v tem, da si ženska pridobi veliko veljavo, če rodi sina, ki je darilo

družini in možu, kateremu omogoči nadaljevanje njegove moške linije. Če žena rodi hčerko, se

ji poraja občutek krivde, ki ga kompenzira s tem, da se do svoje rojene hčerke vede sovražno.

(Berishaj, 2004, 65–67) Kanonske norme, ki imajo tendenco ohranjanja patriarhalnosti, ženski

dajejo tudi nekatere posebne pravice. Ženska lahko vzame koga v zaščito v primeru krvnega

maščevanja. Nad osebo, ki je pod žensko zaščito41, je prepovedano izvesti kakršnokoli fizično

nasilje. Ženska lahko tudi posreduje med ljudmi v sporu. Besa, ki jo da ženska, je enaka besi

moškega. (Berishaj, 2004, 39; Lane, 1924, 188–192)

40 Ženska, ki mora v praksi biti pokorna možu, na ta način ravna v skladu z božjimi zapovedmi, kar je značilno za vsa tri monoteistična verstva, in si tako pridobi božjo nagrado. Na ta način je izvedena kompenzacija za strogo podreditev ženske moškemu. Vendar pa je omejevati religijo na edini dejavnik, ki omogoča ohranjati patriarhalnost, pomanjkljivo. Tudi mnoga sekularizirana osmišljanja zunaj religijskega okvira zagovarjajo biološko in socialno enodimenzioniranost žensk: kot instant spolnih bitij ali samo kot gospodinj. 41 Lane navaja, kako jo je možak, pripadnik plemena Shala, skupaj z njenim spremljevalcem Rexom vodil po vasi od hiše do hiše v območju plemena Shoshi, ki je bilo v krvnem maščevanju s plemenom Shala. Pod njeno zaščito si je privoščil šalo, da je z izgovorom vstopal z njima v vsako hišo, kjer so jim postregli s kavo. Ker se ji je mudilo v Skadar, je bila zaradi tega nanj zelo jezna.

69

6.3.8 Ljudska verovanja Mitologija: v ljudskih verovanjih se je ohranilo mnogo likov, ki določajo panteon albanske

tradicionalne družbe. V mitologiji se pojavljajo z novimi imeni in vsebinami.42 Zelo znan

albanski mitološki lik je Ora, duh gozdov, duša dreves ali kamnov, tudi kot gorska vila s

pravilnim imenom Oret e malit. Domačini jo bojda kdaj pa kdaj slišijo »jokati«, kot drevesa v

vetru. V povezavi z Oro so grške nimfe Oreade. (Lane, 1924, 56) Sence so po albansko Hijet,

nedoločeni liki, vendar vsakokrat v obliki demona ali fantazme. Mnogi liki kot Ora so v

določeni povezavi z liki iz starogrškega panteona. Albanski Zojz je imel isti pomen kot grški

Zevs. (Berishaj, 2004, 49–50) Znani mitološki liki med Albanci so poleg vil tudi volkodlaki in

vampirji. (Mihačević, 1911, 107)

Ljudska magija in vraže:43 sončni mrk so Albanci v preteklosti povezovali s hudičevim

delom, zato so streljali v zrak, da bi pregnali hudiča od sonca. Da bi ustavili točo, Albanci

uporabljajo različne magične metode in besede, hkrati pa na dvorišču postavijo mizo, sekiro,

kruh in sol. (Mihačević, 1911, 106–107; Berishaj, 2004, 52–54)

Elementi: kamen guri je pomemben simbol mnogih predkrščanskih verstev: v stari Grčiji so

verjeli, da je kamen padel z neba in da je zato treba graditi templje bogovom. Tudi v

monoteističnih religijah ima kamen pomembno vlogo. Na dveh kamnitih tablah so napisane

Božje zapovedi. V krščanstvu je oltar zgrajen iz kamna in muslimani imajo črni kamen Kaaba

v Meki. Kamen so Albanci uporabljali za prisege in je imel magični pomen.

Voda in Ogenj zjarri pomenita za Albanca vir življenja. Ogenj zjarri ima tudi zaščitno moč

pred satanom. (Berishaj, 2004, 54) 42 Balozi i detit je povodni mož, na Kosovu si ga zamišljajo kot kiklopa. Med severnimi Albanci je znan tudi lik Dhëmbsuta, kobile, ki nosi konjenika z imenom Dheveshtruasi, ki gleda na zemljo. Na jugu Albanije srečamo Flokca, dekleta z dolgimi lasmi, o katerih stara izročila pravijo, da živijo ob rekah, jezerih in vodnjakih. Kshetrrat, Kshetzat so sirene. Na Kosovu srečamo tudi bitja karakonxholli, tudi kallakunxh, ki zmedeja popotnika na poti, da nima prave orientacije. Palčka imenujejo xhuxhimaxhuxhi. Personifikacija lepotice je vila Zana, njeno ime izvira iz rimske Diane. 43 Uročen pogled ima v albanski mitologiji posebno mesto, z njim je povezanih veliko verovanj. Uročen pogled imajo navadno nekatere starejše ženske, ki so hkrati tudi čarovnice, lahko tudi ženske, ki nimajo otrok, in škratje. Gora Tomorri, 2418 m, je pomenila sveto goro, na kateri so tudi prisegali, na njenem vrhu so prebivala mitološka bitja. Pri Albancih v Črni gori je v navadi, da mora nevesta prag prestopiti z desno nogo. Na sredino izbe dajo posodo z žerjavico tagar, nevesto trikrat peljejo okoli ognja in po vsakem krogu posedejo na stol. Navada izvira iz ilirskih časov, njen namen je, da bi nevesta vedno ostala v hiši in postala sestavni del družine.

70

6.3.9 Medversko sožitje pri Albancih

Albanci znotraj istega plemena ali celo znotraj posamezne družine so neredko pripadali

različnim veroizpovedim. V svoji potopisni knjigi iz leta 1911 fra Mihačević opisuje nekatere

primere takšnega sožitja.44 Ibalija je kraj v goratem predelu v severni Albaniji, kjer se katoliki

in muslimani zelo dobro razumejo med seboj. Ne le v Ibaliji, pač pa tudi v mnogih drugih

krajih po Albaniji je običaj, da muslimani in katoliki skupaj praznujejo dan sv. Nikolle. Ko

gredo duhovniki s sveto vodo blagoslavljat katoliške hiše, jih k sebi povabijo tudi muslimani,

da jih blagoslovijo tudi njim. (Mihačević, 1911, 9–10, 30)

6.3.9.1 Medversko sožitje Albancev z drugimi narodi v preteklosti Kljub velikemu političnemu prepadu oziroma sporu med Albanci na eni in Srbi, na drugi strani

ki je nastajal zlasti od leta 1981 naprej, lahko vidimo v dogodkih iz preteklih stoletij tudi

veliko oblik sožitja med njimi. Horvat citira D. Bogdanovića, ki pravi, da so odnosi Srbov in

Albancev v zgodovini prehajali skozi zelo protislovne faze, pri čemer je odnos simbioze,

dobrega sosedstva in celo bratstva bil karakterističen za daleč največji in najdaljši del njune

skupne zgodovine na Balkanu, do začetka 18. oziroma 19. st. (Horvat, 1988, 68)

Kljub večanju razdalje med obema narodoma so med Srbi in Albanci določene oblike sožitja45

in sodelovanja bile prisotne tudi v kasnejšem obdobju, vsaj do začetka 20. st., nekatere pa tudi

vse do zadnjih desetletij.

44 Fra Mihačević omenja kraj Lurijo in pravi, da so tam muslimani na pol kristjani in kristjani na pol muslimani. V hiši vaškega kneza katolika je njegov brat musliman, tako prvi brat slavi Božič in drugi brat Bajram. Otroka enega imata imeni Ivo in Peter in otroka drugega imeni Suljo in Osman. V zaselku med Črnim drimom in Mirdito v Luriji da katolik svojo hčer za nevesto muslimanu in musliman katoliku. Muslimani gredo tamkaj pogosto skupaj s katoliki v cerkev in z njimi praznujejo dneve krščanskih svetnikov. 45V knjigi o škofu Gnidovcu upokojeni beograjski nadškof Alojzij Turk opisuje romanja katoličanov, pravoslavnih, ljaramanov in muslimanov k čudodelnemu kipu Matere božje v Letnico, ki se nahaja v Skopski Črni gori. Prihajali so tako Srbi kot tudi Albanci in Romi. Posebno rade so romale tja nerodovitne ženske in matere za zdravje otrok, ki so v molitvi prosile Marijo za pomoč. Kot so vedeli povedati ljudje, so muslimani znali biti bolj hvaležni za uslišanje od kristjanov, še leta in leta so romali tja v zahvalo ter prinašali darove. (Turk, 1992, 105) Stara tradicija je bila nekdaj na Kosovu, da so znamenite samostane: Pećko patriarhijo, Dečani in Dević, v obdobju turške okupacije varovali Albanci, imenovani vojvode. Zaščito posameznega samostana je prevzel nekdo, ki je med ljudmi užival velik ugled, obenem pa veljal za hrabrega. Vsak varuh je čutil čast in dolžnost, da je samostan varoval tudi za ceno svojega življenja. V primeru večje nevarnosti so varuhu pri varovanju pomagali njegovi vaščani, ki so ga tudi izbrali za opravljanje naloge. Omenjena tradicija varovanja samostanov je bila prekinjena v obdobju balkanskih vojn. Nekateri vojvode so za varovanje samostanov dobili odlikovanja od sultana, sin vojvode, ki je zadnji opravljal to nalogo, pa je dobil odlikovanje sv. Save v Kraljevini Jugoslaviji.

71

V primerjavi z burnimi odnosi med Srbi in Albanci lahko za odnose med Črnogorci in

severnimi Albanci rečemo, da je njihova medsebojna zgodovina precej drugačna. Res je, da je

kdaj tudi med njimi prihajalo do sporov, celo krvavih. Vendar pa je prevladujoča značilnost

črnogorsko-severnoalbanskih odnosov v preteklosti in danes vendarle ostala neka oblika

etnične simbioze. Dve podobni lastnosti teh dveh narodov, plemenska organiziranost in

krščanska vera, sta ju zbližala v isti civilizacijski in kulturni krog, posebej v bojih proti

turškemu okupatorju. Albanci katoliki in Črnogorci pravoslavci obvladajo, eni in drugi, oba

jezika. Tudi poroke med pripadniki obeh narodov niso bile redek pojav. Pleme Kući kot

najbolj izrazit primer sorodstvene povezave je po svoji sestavi s skupnimi predniki črnogorsko-

albansko in po veri pravoslavno-katoliško, razdeljeno na albanski in črnogorski del. (Horvat,

1988, 76–77)

6.4 DIASPORA ALBANCEV PO SVETU

Italoalbanci: nekateri Albanci so se v Italijo selili že v obdobju pred 15. stoletjem, med njimi

kar nekaj intelektualcev. Množične emigracije Albancev so potekale v valovih od srede 15. do

srede 18. st., vzrok zanje pa je bila turška okupacija. V 15. st. so se po padcu Skadra zlasti

severni rimokatoliški Albanci selili v Benetke. Mnogi Albanci pa so se že takrat in pozneje

selili na južna območja v Apulijo, Kalabrijo in na Sicilijo v fevde, ki jih je Skenderbeg za

vojaške usluge dobil od neapeljskega kralja Alfonza I. Aragonskega. Albanci, ki so se naselili

na jugu Italije, so bili pravoslavci in so zato imeli grško-bizantinske verske obrede. Z Rimom

so se združili, so pa kljub močnim pritiskom s strani laičnih in cerkvenih fevdalcev obdržali

grško-bizantinski obred, kar jih je obvarovalo pred asimilacijo.46 Italoalbanci se v svojem

(Horvat, 1988, 86) Viteški kodeks plemenskega društva predstavlja tudi institucija azila utok-a pri Albancih. Tudi največji sovražnik, ki se zateče v primeru ogroženosti v hišo Albanca, bo dobil njegovo zaščito. Utok poznajo tudi Črnogorci in Srbi na Kosovu, medtem ko ga južni Albanci Toske ne poznajo. Utok ne zadeva le posameznike, velja tudi za večje skupine v primeru vojne nevarnosti. Iz preteklosti so znani primeri, ko je npr. srbsko bratstvo Kizići dalo zaščito albanskemu bratstvu Gashi v obdobju policijske racije 1918. leta. Milutin Đuričić navaja, da je albansko bratstvo Kabashi dalo zaščito 280 srbskim družinam v obdobju II. svetovne vojne. (Horvat, 1988, 86) 46 Že v začetnih obdobjih selitev je bilo med emigranti kar nekaj intelektualcev. Med najbolj znanimi humanisti, ki so v 15. st. odšli v Italijo, so bili Giovani, Paolo in Andrea Gazulli, med umetniki pa kipar Andrea Alessi. Obdobje od 17. st. naprej in zlasti od 18. in 19. st. pomeni za Italoalbance velik razvoj aktivnosti na področju kulturnega življenja. Sprva so zbirali podatke o svojih običajih in šegah, cvetela pa je tudi poezija. Od 19. st. naprej med tedanjo mlado generacijo skupnosti zraste vrsta intelektualcev. Študirali so na albanskem kolegiju sv. Adrijana, pozneje spremenjenem v Mednarodni znanstveni inštitut. Mnogi od njih so sodelovali v gibanju za

72

jeziku imenujejo Arbëresh. V Italiji jih je uradno 90000,47 po ocenah Altimarija pa okoli

200000. Na tradicionalnih območjih jih 70 % govori svoj jezik, 30 % pa vsaj pasivno. Obstaja

50 območij: 41 občin in 9 okrajev na jugu Italije, kjer žive Italoalbanci, poleg njih pa je veliko

Albancev tudi v vseh večjih mestih po Italiji, na severu zlasti v Milanu in Torinu. Veliko

Italoalbancev se je izselilo tudi v Ameriko, svoje skupnosti imajo v ZDA in Argentini.

(Altimari, 1984, 105–125)

Albanci v Bolgariji: v Bolgariji48 je nekaj velikih vasi, ki se imenujejo Arnaut, kjer tudi danes

govorijo albansko. V najbolj južnem delu bolgarske Trakije, v vasi Madrica, je okoli 300

družin, ki govore albansko.V nekaterih zgodnjih arbanaških vaseh je nekaj sto Albancev.

Albanci v Grčiji: štejejo v raznih delih Grčije več stotisoč prebivalcev in prevladujejo

predvsem v Epiru (Camëria). Kar nekaj Albancev je tudi v naseljih v Atiki: v Filiju,

Asparigosu na zahodu Aten, vendar v omenjenih naseljih manj govorijo svoj jezik kot nekdaj.

Albanci v ZDA: Albanci so se tja množično naseljevali v dveh valovih: najprej v drugi

polovici 19. st. kot begunci iz takratnega turškega cesarstva, kasneje tudi kot iskalci dela. Okoli

leta 1939 naj bi bilo okoli 60000 Albancev v ZDA, predvsem v New Yorku, Bostonu in

Detroitu. Drugi močan val naseljevanja beguncev je sledil po letu 1944, po zmagi komunistov.

Ocenjujejo, da je danes v ZDA okoli 250000 Albancev. Nekateri med njimi so veliki lastniki

preskrbovalnih trgovin v New Yorku, New Jerseyu in Detroitu.

združitev Italije in podpirali prizadevanja Albancev za neodvisnost, zlasti po ustanovitvi Prizrenske lige. Girolamo de Rada, 1814–1903, najpomembnejši predstavnik arbëreške romantične literature, je deloval na političnem, literarnem in publicističnem področju. Bil je tudi najpomembnejši vodja tamkajšnjega kulturnega gibanja albanskega preporoda. Leta 1848 je ustanovil prvi albanski časopis L'Albanese d' Italia Albanec iz Italije. Veliki revolucionar Antonio Gramsci, 1891–1937, je bil tudi Italoalbanec. V Italiji so Italoalbanci tudi danes pod močnimi asimilacijskimi pritiski. Zakonske predloge za zaščito manjšine so doslej v zadnjih 45 letih v italijanskem parlamentu vedno ignorirali. Italoalbanci so v 20. st. od 50. let naprej razvili bogato kulturno dejavnost, ustanovili različne kulturne krožke ter začeli izdajati različne publikacije in revije. Prirejajo tudi kongrese, seminarje, prireditve in proslave, posvečene Skenderbegu. Katedra za albanologijo iz Cosenze je sodelovala z univerzami socialistične Albanije in SFRJ na Kosovu. 47 Publicist Drago Kralj je v članku o Albancih z naslovom Tujci v svoji deželi v opisu albanske zgodovine in selitev Albancev v Grčijo in Italijo omenil, da naj bi bilo v resnici v Italiji po italijanskih sodbah od 2.5 do 3 milijone italijaniziranih Albancev. Članek: Dnevnik, 10. avgust 1990, str. 3. 48 Članek: Salih Kabashi: Albanska diaspora, v posebni izdaji: Special 14, Radar 1989, Delo Revije, str. 120.

73

Med ostalimi državami velja posebej omeniti Turčijo, kjer naj bi bilo po različnih ocenah

od več sto tisoč pa tja do 2 milijona Albancev. Veliko izseljencev je tudi v Kanadi in Avstraliji.

Zanimivo je, da jih je nekaj tudi v Romuniji, Ukrajini in Moldaviji. Predvsem od povojnih let

naprej in po letu 1990, so mnogi Albanci s Kosova zaradi brezposelnosti odhajali v dežele

zahodne Evrope, predvsem Švico in Nemčijo: Gastarbeiters. (Pettifer, 1994, 75–77)

6.5 KULTURNI VPLIV: NARODNE NOŠE

V narodnih nošah,49 v načinih oblačenja najdemo elemente ali sledove mnogih kulturnih

vplivov v kontekstu družbenih, zgodovinskih procesov in dogajanj. (Statovci, 1984, 239–250)

Turška okupacija je nedvomno dala močan pečat tudi na tem področju. Mnoga severno-

albanska katoliška plemena npr. so od Turkov prevzela tudi določene načine v oblačenju in v

navadah. Na starejših fotografijah lahko vidimo pripadnike plemen s turbanom ali fesom na

glavi. Celo mnogi redovniki in tudi škofje so nosili fes. (Gjini, 1986, 220, 223)

49Najbolj značilni tipi moških narodnih noš: Tip noše s fustanelo: predstavlja široko krilo, z naborki od pasu do kolen, na nogah dokolenke. Noša nekoliko spominja na škotsko. Na glavi imajo čepico konusne ali stožčaste oblike. Zgoraj imajo telovnik. Nošo nosijo v južni Albaniji. Tip noše z dolgo srajco in suknjo dalamo: srajca sega do podkolen, nosijo tudi volneno suknjo, na glavi imajo rdeč fes. Noša je razširjena v severnih in južnih delih Albanije. Tip noše z oprijetimi belimi hlačami čakširami: okoli žepov imajo črne šive in vrvice. Zgoraj nosijo belo srajco z dolgimi rokavi in telovnik jelek. Na glavi imajo belo volneno polkrožno čepico, ki je lahko tudi cilindrične oblike. Je zelo razširjena narodna noša v srednji in severni Albaniji, na Kosovu in v zahodni Makedoniji. Tip noše z brakešami: predstavljajo široke hlače, dolge do gležnjev. Nosijo srajco z dolgimi rokavi. Noša je razširjena v Kroji, Tirani in okoli skadarskega jezera. Tip noše s poturami: predstavljajo precej široke hlače, dolge čez koleno, po videzu zelo orientalske. Noša je razširjena samo v delu južne Albanije. Moški in ženske imajo najbolj pogosto obute opanke. Najbolj značilni tipi ženskih narodnih noš: Tip noše z xhubleto: predstavlja široko krilo zvonaste oblike, razširjeno iz številnih trakov. Zgoraj imajo kratko srajco, nato obleko z dolgimi rokavi in kratko jopico. Spredaj nosijo tudi trapezast predpasnik, na glavi pa imajo belo ruto. Značilno zvonasto krilo kaže na povezave s predzgodovinsko ilirsko kulturo. Noša je razširjena v severnem delu Albanije. Tip noše z dolgo srajco in predpasnikom: je najbolj razširjen tip noše pri Albankah. Za nošo je značilna dolga srajca s pasom in predpasnikom spredaj. Zgoraj nosijo jopico ali telovnik. Noša je razširjena v južnih predelih Albanije. Tip noše z dolgo srajco in dvema futama: predstavlja dolga bela platnena srajca in dve futi: predpasnika spredaj in zadaj. Zgoraj imajo srajco, brezrokavnik in sukneno obleko. Noša je razširjena v đukagjinski ravnici. Tip noše z zavijačo: značilno za to vrsto noše je odprto široko krilo, kos platna, ovit okoli pasu in navzdol. Krilo je oblečeno preko srajce, preko krila pa je predpasnik. Tip noše z brakešami: predstavljajo široke hlače do gležnjev, za razliko od moških hlač so ženske hlače vedno temne barve. Noša je razširjena v osrednji Albaniji okoli Tirane in Elbasana. (Statovci, 1984, 240–248)

74

Na fotografiji v knjigi fra Mihačevića je razvidno, da so pripadniki Miridite pri katoliškem

bogoslužju na prostem sedeli na tleh po turško. (Mihačević, 1911, 99)

Albanske narodne noše predstavljajo bogato tradicijo iz zgodovine naroda, v omenjenih

oblačilih najdemo najrazličnejše stare ilirske, srednjeveško krščanske in turške vplive.

6.6 NAROD

Albanec, pripadnik katerekoli veroizpovedi, na vprašanje, kaj je, kot prvo omeni, da je

Albanec, šele za tem omeni, da je katolik, pravoslavec ali musliman. (Mihačević, 1911, 107)

6.7 PROSVETA IN ŠOLSTVO

6.7.1 Prva pisana dela v albanskem jeziku

Najstarejši pisani spomenik v albanščini, krstni obrazec, izvira iz leta 1462 in je v gegijskem

dialektu. Iz konca 15. st. izvira odlomek evangelija v toskijskem dialektu. Prvo tiskano

albansko delo je bilo Meshari (Misal) Gjona Buzukuja iz leta 1555 v gegijskem dialektu.

Naum Veqilharxhi iz Korçe je napisal leta 1825 abecednik za branje in pisanje v albanskem

jeziku, kar je bilo velikega pomena za razvoj šolstva, ker so prej imeli šole samo v turškem,

grškem in italijanskem jeziku. Konstandin Kristoforidhi je v 19. st. napisal albansko-grški

slovar in prevedel Biblijo na oba albanska dialekta.

Bogata in zanimiva verska raznolikost Albancev se odraža tudi pri osebnih imenih. Nekaj

značilnih imen Albancev: pri katolikih Gjon (Džon), Zef (Jožef), Pjetër, Martin, Mark, Nikollë,

Pashko (Paskal), pri muslimanih Adem, Azem, Naim, Mehmet, Ismet, Ali, Ramiz, Abdyl, in

pravoslavnih Naum, Konstandin, Fan (Štefan), Kristofor. Narodna imena so: Progon, Leka,

Jonima, Bardh.

Omeniti velja, da so se tudi slovenski jezikoslovci zanimali za vprašanja albanskega jezika.

Fran Miklošič in Matija Čop sta znala albansko, napisala sta študijo o albanskem jeziku.

75

Jernej Kopitar je proučeval jezik in folkloro, podobno tudi Karel Oštir in France Bezlaj.

Rajko Nahtigal pa je v Elbasanu sodeloval z Gjonom Pekmezijem pri albanski slovnici, ki je

izšla v nemščini na Dunaju leta1908.

6.7.2 Razvoj šolstva pri Albancih

Prve začetke šolstva pri Albancih najdemo v župnijskih šolah v srednjem veku. Šole so bile

slabo in redko obiskane. Osnovane so bile pri cerkvah in samostanih, v prvi vrsti za verske

potrebe. S širjenjem islama se pojavijo turške šole medrese in mektebe, v arabskem, turškem in

perzijskem jeziku. Te šole50 so obiskovali islamizirani Albanci. V albanskih katoliških šolah so

običajno poučevali frančiškani in jezuiti. Cerkev, zlasti pa papež Gregor XV., je poudaril

pomen tega, da duhovniki poznajo jezik prebivalstva, zato so v župnijskih šolah misijonarji51

otroke poučevali ne le v italijanskem in latinskem, ampak tudi v albanskem jeziku. Posebej

frančiškani iz Hercegovine in frančiškani, ki so bili po rodu Albanci, so namenjali veliko

pozornost poučevanju v albanskem jeziku, šole so bile običajno tri- ali štirirazredne. Pouk je

potekal v cerkvi ali v župnišču. Turki so zelo ovirali delo teh šol52 in jih pogosto prepovedali.

V 17. st. se je tudi v Himari in drugje na jugu Albanije med pravoslavnimi Albanci pojavila

vrsta šol53 za Albance.

50 Mektebe in medrese so imele ne le religiozen ampak tudi prosveten značaj. Prvotno so imeli muslimanski otroci pouk v džamijah, nato so gradili posebne zgradbe v ta namen. Učitelj v začetni šoli mektebi je bil hodža, precej poudarka je bilo namenjenega verskemu pouku. Mektebe so bile v bistvu osnovne šole, na Kosovu so se pojavile v začetku 16. st. Medrese so bile srednje in višje šole, običajno internatskega tipa. 51 Mnogi katoliški misijonarji so za pedagoške namene pisali in prevajali različne knjige, sestavljali slovnice in slovarje. Med njimi so bili: Gjon Buzuku, Pjetër Budi, Pjetër Mazreki, Frang Bardhi, Andrea Bogdani, Pjetër Bogdani, Nikolla Kazazi. 52 Osnovno šolo, ki so jo ustanovili frančiškani v bližini Skadra leta 1638, so Turki po desetih letih delovanja porušili. V Albaniji v kraju Pëdhane so frančiškani okoli 1650. leta osnovali srednjo šolo. Tudi srednjo šolo oz. gimnazijo v kraju Blinishte s 50 učenci so Turki zaprli. 53 Akademija v Voskopoju v južni Albaniji, ki je delovala od leta 1750, je za šolstvo Albancev imela zelo velik pomen. Ustanovljena je bila s pomočjo ohridske arhiepiskopije. V omenjenih krajih in po Makedoniji se je že od 17. st. dalje širila mreža grških šol. Voskopoje je bil tedaj razvit trgovski center s šolo in tiskarno. Program akademije je bil podoben srednjim šolam v najnaprednejših evropskih mestih. Omeniti velja tudi šolo v Elbasanu, ki je v 18. st. delovala z dvema učiteljema in s 50 do 60 učencev. V tej šoli je učil in pisal učbenike Evgenij Vulgaris, Albanec iz Grčije, širil ideje Locka, Leibniza, Voltaira ter predaval filozofijo in matematiko. V Voskopoju je Albanec Teodor Kavalioti tudi poučeval matematiko, filozofijo ter širil ideje Locka, Leibniza in Voltaira. Bil je zelo napreden pedagog, po nazoru blizu Platonu, veroval je v Boga in bil znan tudi kot kritik francoskih materialistov. Uvidel je potrebo po učenju v albanskem jeziku in je v ta namen napisal učbenik s

76

Leta 1869 je takratna oslabljena Turčija verjetno tudi pod pritiski evropskih velesil sprejela

zakon o posvetnosti pouka, kar je vplivalo na razvoj šolstva v krajih, kjer so živeli Albanci.

Vse šole so bile pod državnim nadzorom. Ustanovljene so bile številne gimnazije:54 grške,

turške in tudi bolgarske ter romunske, zlasti v Bitoli, Skopju, Prizrenu, Solunu in drugih

mestih. Tudi Turki so imeli svoje šole deljene na osnovne šole iptidaije, nižje gimnazije

ruždije, gimnazije idadije, učiteljske šole darulj mualimin, liceje in sultanije. Verske šole

medrese so takrat zato dobile še bolj izrazito verski značaj. V njih so poleg verskih predmetov

poučevali tudi gramatiko, turščino in šeriatsko pravo, vendar brez sistematičnih metod. V

Carigradu je bila leta 1845 osnovana univerza55, na katero so hodili študirat tudi Albanci s

končano gimnazijo, učiteljsko šolo ali medreso.

Ko so se na političnem prizorišču takratne Turčije pojavili Mladoturki, so bili upi Albancev

usmerjeni k njim. Mladoturki so jim obljubili uvedbo učenja albanskega jezika v šole. Vendar

pa je prišlo do zaostrenih razmer, ker so Albanci za svojo abecedo namesto predlagane

arabščine raje izbrali latinico. Obdobje od 1878 do 1908 pomeni tudi velika prizadevanja za

razvoj narodnih šol in prosvete. Med najbolj aktivnimi na tem področju so bili muslimana

bektaša brata Sami Frashëri, Naim Frashëri, pravoslavec Jani Vreto, katolik Pashko Vasa

in drugi.

Od leta 1886 je delovala šola v Korçi, kot prva posvetna in v albanščini, z učbeniki, tiskanimi

v Bukarešti. Šolo so obiskovali pravoslavni in muslimani, dečki in deklice. Podobne šole so

takrat odpirali tudi v številnih krajih južne Albanije.56 Velik pomen za razvoj šolstva so imela

albanska društva v tujini, zlasti Romuniji, Bolgariji, Istanbulu, na Dunaju in drugje po Evropi,

kjer so tiskali številne učbenike za potrebe razvijajočega albanskega šolstva.

slovarjem. Čeprav so bile te šole v grškem jeziku, so kljub temu pomembno vplivale na dvigovanje nacionalne zavesti Albancev. 54 V Bitoli je delovala tudi vojaška gimnazija, ki jo je obiskoval poznejši turški republikanski politik in predsednik Qemal Atatürk. 55 Prvi rektor carigrajske univerze je bil Albanec, astronom Hoxha Tahsin. 56 Tudi pravoslavna Albanca Papa Kristo Negovani in Petro Nini Luarasi sta veliko prispevala k razvoju albanskih šol. Negovani je odprl šolo kar v običajni hiši v Negovanu v Makedoniji in poučeval v albanskem jeziku. Tudi Luarasi je poučeval v albanskem jeziku in obenem ustanovil več šol.

77

Mnogi učitelji57 Albanci, pripadniki vseh veroizpovedi, so med svojim prebivalstvom

ustanavljali šole ali pa prevajali in pisali pedagoške knjige.

Po zapletih zaradi uporabe latinice je turško ministrstvo po vsemočnejših in vztrajnih zahtevah

Albancev naposled leta 1911 Albancem dovolilo odpirati šole s poukom v albanskem jeziku, z

zahtevo, da je samo Koran in verske doktrine treba učiti v arabščini. Avstro-Ogrska je s

pomočjo jezuitov in svojih konzulatov od leta 1896 začela odpirati šole za katoliške Albance v

severni Albaniji in na Kosovu. Od leta 1900 je Avstro-Ogrska tiskala učbenike v albanskem

jeziku in dajala štipendije siromašnim otrokom, saj si je tudi na ta način hotela razširiti svoj

politični vpliv na omenjenem delu Balkana.

Tudi Albanci v Arbanasih pri Zadru so imeli tedaj pouk v albanskem jeziku. Albanske

posvetne šole v Albaniji na Kosovu in v zahodni Makedoniji, ki so jih obiskovali otroci

različnih veroizpovedi, so imele pouk izključno v albanskem jeziku. Te šole so bile novejše,

nastale so okoli leta 1911 ali že prej, po zaslugi prizadevanj albanskih kulturno-prosvetnih

društev za nacionalno enakopravnost.

V obdobju prve svetovne vojne je Avstro-Ogrska kot okupacijska sila v Albaniji in na Kosovu

dovoljevala šole v albanskem jeziku, vendar je bilo šolstvo dejansko organizirano samo za prve

štiri razrede osnovne šole. Omenjene šole so bile rezultat politične aspiracije Avstro-Ogrske.

Ostalo šolstvo je Avstro-Ogrska zanemarjala. (Redžepagić, 1968)

57Med vidnimi osebnostmi, ki so tedaj veliko storile na pedagoškem področju kot učitelji, prevajalci ali pisci strokovnih del so bili tudi: katoličana Mati Logoreci, Lazer Lumezi; narodni učitelj musliman: Said Hoxha in Ndue Bytyçi. Leta 1909 je bila osnovana tudi učiteljska šola v Elbasanu. Velik borec za razvoj narodnih šol tedaj je bil tudi Hasan Prishtina. Prvi direktor učiteljske šole v Elbasanu Luigj Gurakuqi je bil eden glavnih sestavljalcev nove enotne abecede na kongresu v Bitoli. Predavatelj in direktor učiteljske šole v Elbasanu Alexandër Xhuvani je bil v Fan Nolijevi vladi sekretar v prosvetnem ministrstvu.

78

7 REVITALIZACIJA RELIGIJE IN SEKULARIZACIJA V ALBANIJI

Leto 1990 je pomenilo konec diktature ter vrnitev verske svobode in demokracije v državo.

Opazovalci razmer so ugotovili, da je po več kot 20-letnem obdobju ateizacije oblast najbolj

prizadejala muslimansko58 skupnost, ki prevladuje v nižinskem področju države, ki je bilo, še

posebej po mestih, najbolj izpostavljeno kontroli oblasti. Gorski predeli, ki so pretežno

krščanski, so, tako kot v obdobju turške okupacije, lažje kljubovali pritiskom in ljudje so zlasti

na težje dostopnih terenih na skrivaj ohranjali versko tradicijo po svojih domovih. Število

aktivnih vernikov muslimanov je danes minimalno večje od kristjanov ali pa skoraj povsem

izenačeno. (Pettifer, 1994, 70)

7.1 VERSKA OBNOVA

Za versko obnovo dežele se najbolj trudita muslimanska sunitska skupnost in katoliška cerkev,

nekoliko manj pravoslavna cerkev in skupnost Bektaši. Vendar poznavalec albanskih razmer

Pettifer opozarja, da razen običajnih statističnih podatkov, ki govorijo le o izvorno kulturni

religijski pripadnosti, ne razpolagamo z javnomnenjskimi raziskavami oz. podatki, ki bi

pokazali, kakšna so gibanja oz. trendi kar zadeva razširjenost in privrženost posameznim

verskim prepričanjem. (Pettifer, 1994, 70)

Verske skupnosti ustanavljajo različne šole ter obnavljajo stare ali zidajo nove džamije, tekije

in cerkve. Pred letom 1967 je bilo v Albaniji 2169 džamij in cerkva. Po nastopu verske

svobode je bilo leta 1992 na novo zgrajenih ali obnovljenih okoli 100 džamij in 30 cerkva.

(Stutzman, 1999, 271) Kjer nimajo denarja za zidavo cerkve, si zasilne cerkvene prostore

Albanci uredijo kar v opuščenih tovarniških halah.59 Iz zahodnih držav med Albanci delujejo

tudi protestantski misijonarji. Med vsemi verskimi skupnostmi vlada ozračje strpnosti.

58 Članek: Religion in Eastern Europe, God in Gorbachev’s backyard. The Economist, 12. april 1986, str. 64. V poročilu za Albanijo je bilo omenjeno, da so kristjani od leta 1967 skrivaj krščevali otroke, opravljali verske obrede, poroke ter izdelovali križe in rožne vence. Islam je bil največja religija, pred prepovedjo delovanja vseh verskih skupnosti leta 1967, vendar pa je bil pozneje zelo oškodovan zaradi preganjanja. 59 Članek: Jože Planinšek: Albanija, dežela razpadajočih bunkerjev in prijaznih ljudi. Tednik Družina, 13. maj 2001.

79

Odnos mladih do vere v urbanih okoljih je različen, od indiferentnosti do odprtosti oziroma

odločanja za vero. Po besedah Jožeta Planinška mnogi ljudje, ki so v začetnem obdobju po

padcu komunizma krščevali svoje otroke, niso upali vpisovati krstov v župnijske knjige, ker so

se bali morebitne nevarnosti obnove starega režima. Tamkajšnji duhovniki omenjajo, da je v

obdobju režima Enverja Hoxhe bilo podeljenih veliko skrivnih krstov, ki zaradi strahu pred

represijo niso bili vpisani v knjige.

V Skadar, ki velja za prestolnico albanskih katoličanov, sta leta 1993 prišla na obisk papež

Janez Pavel II. in mati Tereza. V Skadru se je zbralo več kot 200000 ljudi, kjer se je

bogoslužja tedaj poleg katoličanov udeležilo tudi veliko muslimanov. Za cerkvene praznike,

posebej za Božič,60 po mnogih albanskih mestih in vaseh tamkajšnji katoliki, predvsem mlade

Albanke, okrasijo trge in ulice. Značilno za Albanijo je, da je multireligijska: muslimansko-

krščanska dežela. Tudi med vplivnimi politiki, ki so muslimani, so mnogi med njimi precej

naklonjeni krščanstvu. Nekateri albanski islamski teologi so menda kritizirali61 predsednika

60 Članek: Branko Jokić: V Albaniji oživili Božič. Delo, 28. december 1996, str. 24. Dopisnik Dela je poročal ob božiču, da so po trgih in ulicah Tirane, še zlasti pa v Skadru in v drugih mestih in vaseh na zahodu države, kjer v glavnem živi večinsko katoliško prebivalstvo, na ulicah postavili na stotine okrašenih dreves, za to so poskrbele mlade Albanke in mimoidočim ponujale palačinke in sadje. Nadalje pravi, da če sodimo po prazničnem vzdušju, obiskih cerkva in veliki udeležbi, preko 200000 Albancev v Skadru ob prihodu papeža Janeza Pavla II. in matere Tereze, potem imamo lahko za zelo vprašljive dotakratne uradne trditve, da je med Albanci le 15 % katolikov. Dopisnik pravi, da tamkaj prevladuje prepričanje, da se katoliška vera širi, ker so ji naklonjene albanske oblasti in celo državniki, ki so sami muslimani. Nek ugledni sociolog pojasnjuje, da je to povsem razumljivo, saj je katolištvo za vse, ki so živeli v revščini pod komunizmom, simbol zahodnega sveta in njegove blaginje. Ministrstvo za izobraževanje je v začetku šolskega leta celo prepovedalo delovanje tamkajšnjih islamskih verskih šol, ker naj bi ocenilo, da so bili učni načrti nekakovostni, predavatelji pa brez ustrezne izobrazbe. Vendar, kot pravijo, nekatere nove nastajajo, kljub vladnim omejitvam. Dopisnik nadalje omenja, da je oblast zadržana do delovanja duhovnikov pravoslavne cerkve, ker se njeni duhovniki, večinoma grškega rodu, bolj kot z vero ukvarjajo s politiko. Omenja tudi, da imata pravoslavna cerkev srbske manjšine v Skadru in matična srbska pravoslavna cerkev zelo malo medsebojnih stikov. 61Članek: Branko Jokić: Več verskih privržencev, kot jih razglaša oblast. Delo, 11. december 1995, str. 5. Dopisnik pravi, da cerkveni pohod na Albanijo tuji opazovalci razlagajo tudi kot svojevrstno možnost za širitev različnih vplivov, ki niso samo verske narave. V zadnjih letih so po vsej Albaniji zgradili veliko džamij in obnovili na stotine manjših in večjih krščanskih hramov. V središču Skadra so zgradili največjo džamijo »Ebu Beker« na Balkanu, ki lahko sprejme nekaj tisoč vernikov. Dve leti prej so blizu te džamije obnovili največjo katoliško katedralo na Balkanu, »Kisha e madhe«, zgrajeno leta 1865, ki sprejme lahko skoraj 10000 vernikov. Gradnjo džamije so plačali arabski šejki, obnovo cerkve, ki je v komunizmu bila spremenjena v skladišče in športno dvorano, pa je plačal Vatikan. Dopisnik pravi, da v Albaniji še vedno uporabljajo komunistično statistiko verske pripadnosti, po kateri je v državi največ muslimanov 60–65 %, sledijo pravoslavni s 25 % in katoliki s 15–20 %. Nadalje pravi, da ni znano, koliko so te številke točne, ker so se do padca komunizma Albanci večinoma razglašali za ateiste. Zdaj si verski poglavarji prizadevajo znova popisati vernike in prikazati povsem drugačne ocene, zato se zdi, da ima vsako verstvo veliko več privržencev, kot je razglašala oblast. Najbolj sta si v delovanju med seboj konkurenčni katoliška in muslimanska veroizpoved. Ob vsaki katoliški cerkvi ali nedaleč od nje

80

Salija Berisho, ker je po njihovem mnenju preveč prijazno sprejel papeža in ga nato obiskal v

Rimu. Verska različnost po njihovem ni dobra za narodno enotnost. Moti jih tudi, da se

Vatikan in katolištvo enači z bogastvom in zahodnim načinom življenja. Kljub omenjenim

mislim je vendarle treba omeniti, da se je ohranilo staro tradicionalno sožitje med kristjani in

muslimani. Velika večina muslimanov je strpna in odprta do drugače verujočih, t.i. islamski

fundamentalizem med albanskimi muslimani je redek pojav.

Značilnost Albancev je, kot sem že omenil, da se na vprašanje, kaj so, najprej opredelijo po

nacionalnosti, nato pa po verski pripadnosti. Zelo značilno za Albance je tudi, da so mladosten

narod, njihove muslimanske in krščanske družine imajo veliko otrok. Albanski katoličani

prevladujejo na severozahodu Albanije ter v Skadru in njegovi okolici. Plemena iz Mirdite so

ves čas turške okupacije ostala katoliška. Albanski katoliki najverjetneje skupaj s Poljaki in Irci

spadajo med najbolj verne evropske katoličane. Albanka po rodu je bila tudi svetovno znana

mati Terezija, ustanoviteljica misijonark ljubezni, rojena v Skopju.

Značilno za albanske muslimane je izredna širina verovanja, mnogi radi obiščejo romarske

cerkve, častijo Marijo ali svetnike: sv. Antona Padovanskega, sv. Jurija ali sv. Dimitrija. Med

katoliškimi misijonarji delujejo tudi Slovenci salezijanci in sestre usmiljenke, ki poleg

pastoralne dejavnosti opravljajo tudi šolsko in vzgojno dejavnost ter nudijo zdravstveno oskrbo

revnim ljudem. V Skadru je predstojnik tamkajšnjih salezijancev Slovenec Rudi Borštnik.62

Veliko Albancev reda salezijancev je študiralo na ljubljanski Teološki fakulteti. Albanski

zgradijo muslimanski verski poglavarji džamijo. Albanski islamski teologi so dejali tudi, da je veliko mladih ateistov, ki se za vero ne zanimajo, še posebej ne muslimansko, pravi dopisnik. 62 Uroš Urbas: Intervju: Rudi Borštnik, salezijanec: Rad imam albanski narod. Tednik Družina: 31. maj 1998, str. 18. V Albaniji vlada velika revščina. Delavec zasluži povprečno okrog sto dolarjev, kar je zelo malo, zato se ukvarja še s čim drugim, največkrat obdeluje zemljo na podeželju. Tudi sedanji socialistični režim vidi delo cerkve, da deluje za skupno blaginjo, in to cenijo. V Skadru imajo salezijanci svoj center, ravno tako so salezijanci v Tirani za mlade odprli Don Boskov center: obrtno šolo, ki jo obiskuje 500 dijakov, večinoma muslimanov. Značilno za katoliške družine je, da imajo veliko otrok. Domačih duhovnikov je živih približno petnajst, novih izšolanih duhovnikov še ni. Kar se pobožnosti tiče, je morda bolj značilna za kristjane kot muslimane. Pri nedeljskih mašah ali na praznike, ki so jih praznovali pred vojno, so cerkve nabito polne. V najtežjih časih so, pravi Rudi Borštnik, ljudje v hribih rešili vero z Marijino pobožnostjo in zvestobo papežu. Težave nastopijo, pravi, ko se musliman poroči s katoličanko in ga njegova družina izključi, kar je potem zelo hudo. Huje je, če se nekdo po resnem in tehtnem premisleku odloči, da bo postal katoličan. Pa vendar je precej primerov, da se mladi, ne zaradi poroke, ampak zaradi prepričanja, odločijo in postanejo katoličani. V redkejših primerih se nekdo, ki je katoličan, odloči prestopiti v muslimansko vero.

81

salezijanski red ima središče v Ljubljani. Leta 1944 je bilo v Albaniji okoli 120 katoliških

duhovnikov (Barrett, 1982, 135), po obdobju Hoxhevih preganjanj jih je ostalo živih samo 15.

7.1.1 Pogovor z Rudijem Borštnikom o verski situaciji v Albaniji

Mnogi izmed muslimanskih politikov so kar precej naklonjeni kristjanom, med njimi tudi bivši

predsednik Sali Berisha, znan po tem, da rad obišče katoliške cerkve, pravi Rudi Borštnik. O

mladih meni, da imajo različen odnos do vere. Nekateri mladi so bolj brezbrižni, kar ni

nenavadno, z ozirom, da niso imeli o veri med vladavino Enverja Hoxhe nobene priložnosti

kaj slišati. So mladi, ki se vpišejo v katero izmed protestantskih skupnosti, za kar pa je

velikokrat glavni motiv denar, s katerim radi vsaj od začetka privabijo koga, vendar pozneje

denarja ni. So pa tudi mladi, zlasti med študenti in izobraženci, ki so naklonjeni krščanstvu in

se odločijo za krščansko vero. Tisti, ki so bližje krščanstvu ali se zanj odločijo, poudarjajo, da

so bili njihovi predniki pred nekaj stoletji kristjani. Kar se islama tiče, je njegov poudarek

usmerjen v gradnjo čim večjega števila džamij, kar naj bi mu dajalo tudi določeno psihološko

težo. Po prisilni razglasitvi ateizacije države je le-ta najbolj prizadela nižinske, posebej urbane

predele države z muslimanskim prebivalstvom. Bolj naseljena območja je oblast učinkoviteje

nadzorovala. V težko dostopnih hribovitih krajih, kjer so večinoma kristjani, so se ljudje

pogosto nekako znašli in krščanstvo previdno varovali ves čas prisilne ateizacije, v nekaterih

takšnih oddaljenih vaseh je prebivalstvu uspelo skoraj povsem varno negovati krščansko

tradicijo. Tudi Borštnik, podobno kot mnogi ostali poznavalci razmer v Albaniji, poudarja, da

so muslimani izredno široki in odprti v veri, in da mnogi častijo tudi Marijo in krščanske

svetnike. Za muslimansko sekto Bektaši pravi, da je eklektična, z mnogimi elementi

krščanstva, in da do ostalih večinskih pravovernih muslimanov drži nekoliko razdalje. Vendar

pa obe skupnosti v glavnem najdeta skupni imenovalec, zlasti na verskih prireditvah.

Pomemben pisatelj Ismail Kadare, ki sicer ni kristjan, trdi, da je bila islamizacija Albanije

proces, ki je Albanijo upočasnil v razvoju, posebej v primerjavi z ostalo Evropo. (Rudi

Borštnik o vernikih v Albaniji v pogovoru 28. 5. 1998)

82

7.1.2 Protestantske in druge manjše verske skupnosti v Albaniji

Med obema vojnama je v Albaniji delovalo nekaj manjših protestantskih skupnosti: metodisti,

adventisti in Jehovove priče. (Barrett, 1982, 136) Albanec Gjerasim Qiriazi, tudi pionir na

izobraževalnem področju, je že v 19. st. ustanovil eno izmed protestantskih skupnosti. V

Albaniji so se protestantje ponovno pojavili po letu 1990, ko so začeli tja prihajati z zahoda,

zlasti iz Amerike, misijonarji, pripadniki različnih protestantskih skupnosti. Albanija je dežela,

ki ima danes izmed vseh vzhodnoevropskih držav najvišjo stopnjo evangelijskih misijonarjev

na prebivalca. En misijonar pride na 18132 Albancev, v vzhodni Evropi na 208000

prebivalcev. Leta 1996 je evangeličanska skupnost štela 10000 vernikov.63 Od maja 1996

imajo evangeličani z A. E. P., Albanian Encouragement Project, v Albaniji 300 misijonarjev,

poleg njih pa delujejo 100 misijonarjev evangelijske zveze Albanije Vellazeria Ungjillore e

Shqiperise in še nekatere skupnosti: Jehovove priče, mormoni, in tudi bahaji. (Stutzman, 1999,

269, 273–274; Gjuraj, 2000, 37)

Kakšna je danes privrženost religiji, ni znano, pravi Stutzman, stroge privrženosti v zgodovini

ni bilo.64 Leta 1994 so predstavniki vseh treh tradicionalnih ver govorili o majhni religiozni

privrženosti. Za evangeličanske predstavnike je to priložnost. Nekateri starši, po poreklu

63 Stutzman pravi, da bo, če bo hitra rast evangeličanske skupnosti ostala enaka, skupnost v 10 letih štela čez 300000 vernikov oziroma 10 % prebivalstva. Evangeličanski misijonarji prispevajo novo, močno dimenzijo k izgradnji albanske civilne družbe. Njihova prisotnost pomeni izziv za vse tri tradicionalne albanske religije: muslimane, katoličane in pravoslavce, ki so sicer bile vseskozi v sožitju. Evangelijske skupnosti tako tekmujejo z vsemi tremi verstvi v novih pogojih, tudi s poudarjanjem zahodnih vrednot, na prvem mestu religijske svobode za državljane. Zavzemajo se po vzoru ekonomskega za religiozni svobodni trg. (Stutzman, 1999, 269, 273–274) Stutzman nadalje pravi, da za islam med mladimi kljub velikim finančnim investicijam iz Turčije in arabskih držav, ni prisotna kakšna vrsta napredka. Nek Albanec pravi o arabskih investicijah, da uporabljajo njihov denar, vendar ne njihovih idej. Nekaj nesporazuma je med katoliško in pravoslavno cerkvijo, ker rimokatoliška cerkev izvaja evangelizacijo tudi med pravoslavnim prebivalstvom, medtem ko pravoslavna cerkev evangelizacijo izvaja le med svojimi verniki. Protestanti so skupaj s pravoslavci člani Svetovnega koncila cerkva, katoliška cerkev pa ne, zato protestanti pri misijonskem delu pomagajo pravoslavcem. Seveda bi vse tri tradicionalne religije rade omejile misijonsko delo evangeličanov. Stutzman pravi, da se to ne bo zgodilo, ker se vlada zavzema za versko svobodo, po drugi strani pa imajo evangeličani mnogo kontaktov tudi med vladnimi uradniki in so v dobrih odnosih z oblastmi. Socialistična vlada ni naklonjena predlogom tradicionalnih religij za omejevanje novih verskih skupnosti, ker je privržena zahodnemu pojmovanju svobode vere. (Stutzman, 1999, 281–284) 64 Melita Zajc: Intervju: Diana Culi, pisateljica iz Albanije, Tri dni za eno jajce. Mladina 20. oktober 1992, str. 28. Ljudje različnih ver se poročajo med sabo, živijo skupaj. Recimo, mi gremo voščit muslimanske praznike, nam pridejo voščit naše. Jaz sem pravoslavne vere, pravi Diana, mož je musliman, toda te razlike sploh ne opaziva. Albanci nismo verni, a tega nihče ne razume. Albanci smo sprejemali in spreminjali vero zato, da bi preživeli, ne iz mističnih razlogov.

83

muslimani, zaradi bodočih boljših kariernih možnosti vzpodbujajo svoje otroke za krst, ali pa

se tudi sami krstijo, da bi tako vzpodbudili še otroke. Čeprav so evangeličanski misijonarji

prispeli že leta 1991, je bilo njihovo misijonsko delo med Albanci bolj upoštevano in širše

spoštovano od marca 1997 naprej, ko je prišlo do zloma piramidnih iger. Evangeličani so

Albance pred tem opozarjali, naj ne investirajo denarja v piramidne igre, ker gre za goljufanje,

in mnogi Albanci so jim bili za to hvaležni. (Stutzman, 1999, 265, 271, 275–276)

7.2 POLITIČNI, GOSPODARSKI IN KULTURNI STIKI

ALBANIJE S SVETOM

Albanija se je iz izoliranosti po letu 1990 odprla zunanjemu svetu. Pod vlado Ramiza Alije so

se začeli stiki z islamskimi državami, prihajati pa so začele tudi delegacije iz omenjenih držav.

Ko so leta 1992 na oblast prišli demokrati s Salijem Berisho na čelu, je Albanija začela

dobivati veliko ekonomske pomoči iz bližnjih islamskih držav, med drugim tudi za obnovo ali

gradnjo novih džamij. Financirale so tudi odpiranje izobraževalnih in socialnih programov ter

študij islamske teologije mladih Albancev v tujini. Iz omenjenih držav so dobili tudi veliko

število izvodov Korana, ker Albanci verskih knjig zaradi preganjanja vere v obdobju

komunistične Albanije niso imeli. Albanija je postala decembra 1992. leta tudi članica

organizacije islamske konference. Zaradi tega so predsednika kritizirali socialistična opozicija

in razne demokratične skupine. Zelo veliko iskalcev dela, mladih muslimanskih Albancev, ki

so odhajali v Grčijo, je tedaj prestopilo v krščanstvo. Vendar se je Sali Berisha obenem z

Albanijo odprl tudi zahodnoevropskim državam. Težave so se začele tudi z grško manjšino, ko

je vodstvo albanske pravoslavne cerkve prevzel Grk Anastasios Yannoulatos. Ker

pravoslavnih albanskih duhovnikov po padcu komunizma ni bilo, so v mnogih cerkvah

opravljali bogoslužje grški duhovniki. Številni grški pravoslavni duhovniki so imeli težave s

poznavanjem albanskega jezika.65 Albanija je do njih bila nezaupljiva, menila je, da imajo Grki

65 Arne Hodalič: Reportaža: Albanija, Pot spominov in sovraštva. Mladina, 11. oktober 1994, str. 32–35. Voskopoje je majhna vas na jugovzhodu Albanije, v srednjem veku pa je bilo tu pomembno izobraževalno in versko središče. V obdobju pred Enverjem Hoxho je bilo tam 24 kapel in cerkev pa tudi večji samostan. Danes sta ostali le še dve in ostanki samostana, vse drugo je bilo zravnano z zemljo. V eni od cerkva je imela albanska vojska skladišče streliva in verjetno so se zato edino v njej ohranile prekrasne freske. V cerkvi je vsakodnevna maša, vodi jo albanski duhovnik, ki je prej živel v Grčiji, kar je velika redkost, saj so skoraj vsi pravoslavni duhovniki grške narodnosti. Na otočku Mali grad na Prespanskem jezeru na albanski strani stoji s čudovitimi freskami poslikana cerkev Bogorodice, ena najlepših pravoslavnih cerkvic na Balkanu. Cerkev je v celoti zgrajena

84

hegemonistične namene.66 Vendar pa je bila po drugi strani Albanija v primežu, saj je v Grčiji

zaradi brezposelnosti legalno in nelegalno delalo veliko Albancev, ki so od tam pošiljali denar

svojim družinam. (Draper, 1997, 138–139).

7.2.1 Socialistična vlada naklonjena zahodu

Socialisti so po zmagi na volitvah Albanijo preusmerili skoraj izključno na zahod.67 Zanimivo

je, da je v sedanji albanski levi socialistični vladi veliko ministrov in upravnih delavcev po

poreklu68 ali tudi po prepričanju kristjanov. Gjuraj za albansko socialistično vlado trdi, da v

njej in na drugih pomembnih položajih prevladujejo pravoslavni politiki z juga Albanije. Pravi,

da bi vlada pri kadrovanju morala upoštevati tudi katolike in muslimane. Razlog, da med

v naravni votlini, tako da je popolnoma skrita očem. Tamkajšnji Makedonec Damo Damovski je skrbel zanjo in jo obvaroval vandalizma v obdobju režima Enverja Hoxhe. V Albanijo je prišlo po padcu komunizma nekaj duhovnikov iz Grčije, ti pa ne obvladajo dobro albanščine, tako da njihovih molitev ne razume nihče. Prav tako se s podobnimi problemi ubadajo muslimani iz arabskih dežel, ki pomagajo pri obnovi in gradnji džamij. 66 Helena Smith: Letter from Albania v New Statesman & Society, 26. avgust 1994, str. 11. V kraju Goradzi na jugu Albanije je prišlo do spora med albanskimi muslimani in tamkajšnjo manjšino, pravoslavnimi Grki, ker so na cerkev izobesili grško zastavo. Najprej so protestirali zaradi zastave, ker je niso umaknili, so zažgali njihovo cerkev. To je novinarki povedal Yiannis Tsounious, šolski učitelj, ki je nadziral obnovitvena dela omenjene cerkve. Na jugu Albanije je potekal tedaj preporod islamske skupnosti, po drugi strani pa spor med Albanijo in Grčijo o tamkajšnji grški manjšini. Manjšina je Albanijo obtoževala diskriminacije. Tudi ocene, koliko je pripadnikov grške manjšine, so različne. V Atenah ocenjujejo, da jih je več kot 300000, v Albaniji pa manj kot 60000. Spori med državama so se začeli pojavljati leta 1991. Napetosti so naraščale, veliko Grkov se je odločilo oditi v Grčijo. Aprila leta 1994 sta bila na meji z Grčijo ubita dva albanska rekruta. Tirana je za njun uboj obtožila grške separatiste. Grčija je zato zagrozila, da bo zoper Tirano uvedla sankcije, vključno z blokiranjem nujno potrebne evropske pomoči. 67Boštjan Slatenšek: Intervju: Najmlajši evropski premier, Pandeli Majko, Mladina, 2. november 1997, str. 32. Pandeli Majko, 31-letni predsednik albanske vlade, je v intervjuju dejal, da za glavnega partnerja države štejejo ZDA. Med sosednjimi državami za glavne partnerice štejejo Italijo, Grčijo, Turčijo in druge države. 68Članek: Branko Jokić: Pravoslavci izvajajo čistke? Delo, 27. december, 1997, str. 5. Dopisnik poroča, da je tedanja nova socialistična oblast po zmagi na parlamentarnih volitvah po letu 1996 zamenjala okoli 40 diplomatov in da naj bi zamenjave opravili tudi na zunanjem ministrstvu zaradi odkritja številnih nepravilnosti. Oblast je tedaj prevzel Fatos Nano. Uradni vzrok zamenjav mnogih diplomatov naj bi bil, da so premalo storili za promocijo države in da niso upoštevali dekretov zunanjega ministra Paskala Mila. Nekateri diplomati naj bi se ukvarjali tudi s ponarejanjem raznih listin, da so nekatera albanska podjetja lahko oprala denar. Eden izmed veleposlanikov pa se je vključil tudi v kampanjo proti pisatelju Ismailu Kadareju, kandidatu za nobelovo nagrado. Kritiki zamenjav menijo, navaja dopisnik, da gre za »načrt pravoslavcev, da bodo zavladali državi«. Nekateri neodvisni časniki so zato začeli preštevati ministre in funkcionarje po verski pripadnosti. Ugotovili so, da je razen Fatosa Nana in Paskala Mila večina ministrov pravoslavcev, za kar se imajo tudi ljudje, ki vodijo najpomembnejše državne resorje: policijo, vojsko, tajno obveščevalno službo in podobno. Uradno se ta vrsta »visoke politike« še ni razširila, res pa je, da je v državnem aparatu veliko skorumpiranih ljudi, ki bi jih morali zamenjati, zaključuje dopisnik.

85

politiki prevladujejo pravoslavci, vidi v tem, da veliko omenjenih politikov izvira iz prejšnje

partijske elite, iz obdobja komunističnega sistema. (Gjuraj, 2000, 40–41) Komunistično

gibanje je že od vsega začetka imelo največ pristašev na jugu Albanije, medtem ko na precej

antikomunističnem katoliškem severu skorajda ni imelo pristašev.

7.3 ODNOS MED POLITIKO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI TER EVROPSKE

PERSPEKTIVE

Zelo pomembni za stabilnost države so tudi odnosi verskih voditeljev do politike. Verski

voditelji imajo vsekakor pomemben vpliv na notranjo kohezijo albanske družbe, lahko pa

delujejo tudi dezintegrativno. Tudi državna politika ima odgovorno nalogo v t.i. tranzicijskem

procesu, pri vprašanjih vračanja nepremičnin ali predpisovanj davkov, da je do vseh verskih

skupnosti v enakopravnem odnosu. (Gjuraj, 2000, 35) Gjuraj pravi, da kljub temu, da vse

religije hitijo graditi verske objekte, kakšnega posebnega spektakularnega verskega preporoda

v Albaniji za veliko ljudi ni. (Gjuraj, 2000, 36) Zelo pomembni za stabilnost družbe so tudi

odnosi med samimi verskimi skupnostmi. Enver Hoxha je prav gotovo najbolj prizadel v

nižinskih urbanih predelih razširjeno muslimansko vero, sicer največjo albansko versko

skupnost. Med to precej sekularizirano mlajšo generacijo Albancev deluje veliko krščanskih,

zlasti evangeličanskih misijonarjev, kar vzbuja kritične pomisleke s strani muslimanskih

voditeljev.69 Vendar pa bi omejevanje verske svobode posameznim verskim skupnostim s

strani države pomenilo kršenje zahodnih liberalnodemokratskih prvin. Med mladimi vlada

precejšnja naklonjenost zahodnim70 evropskim vrednotam, še posebej zato, ker v Albaniji v

sedanjem tranzicijskem obdobju vlada velika brezposelnost.

69 Veliki mufti Faik Hoxha iz Skadra je izjavil, da uspeh novih verskih skupnosti, predvsem evangeličanov, temelji na materialnem in ne toliko na duhovnem interesu. Mladi se odločajo za omenjene verske skupnosti zato, ker »jih kupujejo«, jim obljubijo potovanja in izobraževanje v tujini, pravi veliki mufti. Razlog njegovega odklonilnega odnosa je predvsem v tem, da večina spreobrnjenih v evangeličane in druge sekte izvira iz muslimanske skupnosti. (Gjuraj, 2000, 37) 70 Ervin Hladnik-Milharčič: Albanija, Na sončni strani Balkana. Mladina, 16. november 1993, str.35–36. Novinar pravi, da tako rekoč ni mogoče srečati Albanca, ki ne bi poleg albanščine govoril vsaj še enega jezika, posebej italijanskega. Neki Albanec pravi novinarju: »Za to se imamo zahvaliti Enverju Hoxhi. Albanija je bila popolnoma izolirana in internalizirana, vendar se je v njej nabrala neverjetna napetost, ki je iskala stika z zahodom, saj je ta pomenil svobodo. Hoxha je odpravil religijo in presekal vezi z vzhodom, tako da je v Albanijo začela prodirati zahodna krščanska kultura. Petinštirideset let nismo mogli potovati nikamor, živeli smo v hermetični izolaciji in imeli samo dve okni v resnični svet: prvi in drugi program italijanske televizije. Vsak si je

86

7.3.1 Albanija v približevanju Evropi

Nekateri albanski intelektualci, med njimi tudi ugledni pisatelj Ismail Kadare,71 izjavljajo, da

bi se morala Albanija v približevanju Evropi spreobrniti v krščansko vero. Intelektualci kot

razlog navajajo, da Evropa Albancev kot večinsko muslimanskih ne bo hotela sprejeti. Kako si

to zamišljajo, ni jasno. Gjuraj pravi, da se prostovoljna konverzija verjetno ne bo zgodila, ker

je muslimanska vera že stoletja prisotna v Albaniji, islam pa je pomemben element albanske

identitete. Če pa bi kdo hotel na silo preobračati muslimane v krščansko vero, Gjuraj

upravičeno trdi, da bi to pomenilo ekstremistično in antidemokratično potezo, ki bi pohodila

prav tiste zahodne liberalne vrednote posameznika, za katere se zavzemajo intelektualci. Gjuraj

poudarja, da je Albanija dežela treh verstev, muslimanov in kristjanov, in da imajo vsi Albanci,

muslimani ali kristjani, željo osvojiti zahodne liberalne vrednote in skupaj s političnimi

voditelji postati del Evrope. Gjuraj kot primer navaja, da so tudi dežele, zlasti v južni Ameriki,

ki so katoliške, pa niso vse demokratične. (Gjuraj, 2000, 38–39)

Verske skupnosti so pomembno prispevale k ohranjanju reda in k stabilizaciji razmer, posebej

v Tirani, Draču, Skadru in Korçi, v obdobju vakuuma državnega brezvladja marca leta 1997.

(Gjuraj, 2000, 41)

Cerkev in država lahko kljub sekularni ureditvi tudi v demokratični družbi najdeta

obojestransko sprejemljive konsenze na različnih področjih, religijskem, izobraževalnem,

moralnem in socialnem. Pomembno je, da bo država tudi v prihodnje nevtralna do različnih

religijskih praks, da se bo še nadalje zavzemala za pluralistično družbo in imela enakopraven

odnos do vseh nazorskih skupin oziroma religij. (Gjuraj, 2000, 44)

poskušal prisvojiti in ohraniti vsaj košček zahodne kulture, vsak se je hotel naučiti jezika svobode.« V članku je omenjeno, da je režim Enverja Hoxhe v neki ulici v Tirani porušil pravoslavno cerkev in nato tja postavil restavracijo, katero so pravoslavni verniki nato po padcu režima z nekaj potezami predelali nazaj v cerkev. 71 Predrag Matvejević: Albanija brez orlov 2, Delo, 20. avgust 2001, str. 4. Pisatelja Ismaila Kadareja številni Albanci nimajo radi, ne zgolj zato, ker mu je uspelo v svetu. Predlagal je, da naj bi se vsi Albanci spreobrnili v katolištvo, kakršno je bilo najbližje Skenderbegu. Ismailova žena Helena, tudi pisateljica, je pravoslavne vere in je doma iz Elbasana. Muslimanov v Albaniji ni več kot 90 %, kot so trdili v Hoxhovem režimu, ampak največ dve tretjini. Pravoslavnih je več kot katoličanov, pravi Matvejević.

87

7.3.2 Nekaj glavnih značilnosti revitalizacije religije v Albaniji

Na osnovi omenjenega prikaza različnih poročil novinarjev, teologov, družboslovcev in samih

prebivalcev bi se dalo sklepati, da v albanski družbi poteka revitalizacija religije zelo različno.

Prav gotovo je revitalizacija intenzivnejša in obsežnejša v nekaterih severnih albanskih

katoliških predelih, kjer gre v glavnem za versko obnovo med tistim prebivalstvom, ki je bilo

že od nekdaj katoliško.

V vseh predelih poteka revitalizacija religije z vidika prestopov v drugo vero v glavnem

individualno. V devetdesetih letih je bilo nekaj bolj množičnih primerov, da so sezonski

delavci zaradi boljših pogojev bivanja v Grčiji prestopali iz islama v pravoslavje. Največ

posamičnih primerov odločanja je za različne evangeličanske verske skupnosti, pogosto v

veliki meri zaradi večjih možnosti odhoda v tujino zaradi študija ali kariere. Vsekakor gre pri

teh in ostalih odločitvah posameznikov za katero izmed religij tudi za notranje duhovne vzgibe

in prepričanje, vendar pa je odstotek teh posameznikov v primerjavi z ostalimi, ki se za to

odločajo pragmatično, verjetno manjši.

Za mlade, ki se odločijo za katero izmed krščanskih verstev, pomeni krščanstvo enačaj z

zahodom in njegovimi vrednotami ali pa vrnitev k veri njihovih prednikov pred turško

okupacijo. Za muslimansko vero, kot kažejo različna poročila med mladimi, ni videti velikega

navdušenja. Nekatera mlada dekleta zaradi poroke s tujci in večina izmed mladih

posameznikov, ki se odločijo za katero izmed krščanskih verstev, po tradiciji izhaja iz

sekularizirane muslimanske skupnosti. Seveda takšni prestopi vzbujajo pri muslimanskih

voditeljih kritične pomisleke. Tudi pravoslavna cerkev ni zadovoljna nad delovanjem

katoliških misijonarjev na njenem geografskem področju, ker meni, da namesto pristnega

evangelijskega delovanja kažejo superiornost in vzvišenost nad njimi. Lahko rečemo, da

omenjeni proces revitalizacije poteka v glavnem na individualni ravni.

Liolin za albansko spiritualnost pravi, da je vrsta mističnega realizma, človekove interakcije z

naravo in z ljudmi. Omenjena spiritualnost ni zahodni abstraktni racionalno-sistematični stil,

niti vzhodnjaško zavračanje sveta, je nekaj vmes. V umetnosti ikonografisti, kot so Onufri,

88

David iz Selenice in Konstandin Shpataraku, Kristusa upodabljajo v živahnih, poudarjenih

barvah. (Liolin, 1997, 188)

7.4 SEKULARIZACIJA, VZPOREDNI PROCES REVITALIZACIJE RELIGIJE

Sekularizacija se je v današnji albanski družbi transformirala iz prejšnje bojevito ateistične

oziroma državno ateistične oblike v oblike, ki nimajo državne zaslombe in ki do religij niso

agresivno naravnane. Med mladimi različnih nazorov se tako na societalni, kot tudi na

individualni ravni zavesti kaže predvsem v življenjskih slogih, ki niso versko pogojeni.

V okviru razprave o revitalizaciji religije je smiselno opozoriti tudi na porast supersticijskih

verovanj oz. mantike, ki se v Albaniji navezujejo na tozadevno tradicijo. V zgodnjih začetnih

tranzicijskih devetdesetih letih je veliko Albancev čakalo v dolgih vrstah pri najrazličnejših

razlagalcih sanj, zdravilcih z rastlinami in zdravilcih z arhaičnimi načini zdravljenja. (Liolin,

1997, 186) To priča o pojavu, ki je postal zelo razširjen po vzhodni Evropi. Vzroki tega

množičnega pojava so v zlomu socialnega in zdravstvenega sistema države. Marsikje je

oteženo ljudem priti do zdravnika, ali pa so zdravila predraga. Po drugi strani pa se v obdobju

socialne stiske in brezposelnosti marsikdo zateka k različnim novodobnim astrološkim

prerokovalcem, ki si na ta način spretno polnijo žepe.

7.4.1 Poroke med albanskim prebivalstvom nekdaj in danes

Tipična albanska tradicionalna poroka šteje več kot 300 gostov. Albanci imajo tradicionalno

rezerviran odnos do tistih posameznikov, ki zavračajo poroko, če so razlogi za to drugačni od

zdravstvenih. Takšni ljudje so stigmatizirani kot ljudje z dvomljivimi moralnimi vrednotami, ki

so preprosto socialno zlo. Ne biti poročen in ne imeti otrok je v Albaniji šteto za katastrofo.

Statistik o neporočenih v Albaniji ni. Prevladuje mentaliteta, da se je nemudoma treba poročiti,

imeti družino in otroke. Pri tem je posebej močna želja za večino albanskih zakoncev tako v

preteklosti kot danes imeti sinove. Po 2. svetovni vojni je veliko parov imelo tudi po 10 ali 11

hčerk, ker so si želeli, da bi se jim rodil sin. Toda v zadnjih 10 letih, ko tehnologija omogoča

parom med nosečnostjo izvedeti spol otroka, in je abortus od leta 1995 legalen, so primeri

89

selektivnih abortusov v primeru ugotovitve ženskega spola v porastu. V takem primeru so

albanske ženske pod pritiskom svojih mož ali tesnejših družinskih sorodnikov, da prekinejo

nosečnost. (Murzaku, Dervishi, 2003, 232–233) Abortus je legalizirala vlada Salija Berishe

kljub protestu voditeljev katoliške, pravoslavne in muslimanske verske skupnosti.

(Gjuraj, 2000, 35)

Viša se povprečna starost, pri kateri se mladi poročajo. Leta 1960 je znašala povprečna starost

pri porokah 26,9 let za moške in 21,4 leta za ženske, leta 1999 pa 29,2 leti za moške in 23,3

leta za ženske. Število porok upada. Leta 1990 je bilo 8,9 porok, leta 1999 pa 8,1 poroka na

1000 odraslih prebivalcev.

7.4.1.1 Religiozna eksogamija: mešane poroke Tudi religiozna eksogamija je bila v preteklosti prisotna, čeprav so vse tri religije branile

poroke med člani različnih religij. Regulacije kanonskega prava so na severu Albanije

dovoljevale medsebojne poroke. Leta 1893 je cerkev nekaj katoliških družin zaradi tega

ekskomunicirala. Po 2. svetovni vojni je število versko mešanih porok naraščalo posebej v

novoustanovljenih socialističnih mestih in velikih industrijskih centrih. Med leti 1950 in 1968

je bilo v Skadru 1,6 %, v Gjirokastru na jugu pa 4,3 % mešanih porok. V Tirani je bilo med

1960 in 1969 letom 15,5 % mešanih porok. Za komunistično vlado je bil eden od namenov

vzpodbujanja mešanih porok slabiti in brisati vpliv religije. Ironija je, da je z uvedbo

demokracije prišlo do določenega močnega upada sklepanja takšnih porok. Nekateri mešani

pari so se pod vplivom takšne atmosfere ločili po večletnem skupnem bivanju v zakonu. Del

revitalizacije religije je potemtakem tudi revitaliziranje nekaterih predmodernih oblik

regulacije medreligijskih in znotrajreligijskih odnosov (repatriarhalizacija). Mnogi mladi

Albanci in Albanke, zlasti študenti, pa bi po raziskavi sodeč rajši imeli uspešnega partnerja, kot

pa partnerja iste religije, kar pomeni, da je modernost močnejša od tradicije. Med dekleti bi le

11,2 % deklet imelo rajši partnerja iste vere. (Murzaku, Dervishi, 2003, 238–240)

V sedmih letih po padcu komunizma se povečuje tudi število Albancev, posebej pa Albank, ki

poročijo partnerje tujih nacionalnosti. Leta 1998 je bilo v Tirani sklenjenih 60 porok, leta 1999

pa 95 porok s partnerjem tuje nacionalnosti. V 70 % porok s tujci je ženska partnerica Albanka.

90

Ker je znatno število mladih Albancev v letih po padcu komunizma emigriralo v druge, zlasti

sosednje države, se je spremenilo razmerje med moškimi in ženskami v Albaniji, tako da so

sedaj ženske v večini, zlasti med mlado generacijo. Razmerje med moškimi in ženskami v

starostni skupini od 20 do 34 let je bilo leta 1998 54,20 % žensk in 45,80 % moških. Mlajše

albanske ženske v mestih, zlasti bolj izobražene, zaradi manjšega odstotka mladih Albancev

težje najdejo sebi primernega partnerja z enako izobrazbo in zato neredko izberejo za poroko

Italijana ali Grka. Vendar pa imajo omenjene Albanke, zlasti če bivajo v Italiji, s strani svojih

partnerjev Italijanov v družinah največkrat status ubogljivih suženj. Zelo malo primerov je, da

mlade albanske muslimanske ženske poročijo tujca muslimana. Rajši se poročijo s kristjani:

Italijani, Grki ali Nemci. Obenem s poroko, se kdaj pa kdaj odločijo tudi za prestop v

krščansko vero, enako partnerjevi. (Murzaku, Dervishi, 2003, 240–243)

7.4.2 Kohabitacija

Leta 1990 se pojavi kohabitacija,72 posebej v večjih mestih, kot sta npr. Tirana in Durrës. V

raziskavi neodvisnega ženskega foruma po 16 različnih regijah Albanije je kohabitaciji bolj kot

poroki naklonjenih nad 30 % mladih žensk od 2000 vprašanih. Kohabitaciji je zelo naklonjena

zlasti mlajša študentska generacija, ker jim pomeni medsebojno vzajemno ljubezen dveh

partnerjev. Vendar pa je večina mladih žensk skeptična do kohabitacije zaradi možne zlorabe

te zveze s strani partnerjev. (Murzaku, Dervishi, 2003, 243–247)

7.4.2.1 Zloraba kohabitacije v obdobju tranzicije V zadnjih 5 ali 6 letih je bil zelo prisoten drugačen tip kohabitacije, ki je vodil k prostituciji, ko

je partner svoje dekle postopno namenoma zapletel v prostitucijo. Takšne ženske so nato bile

prisiljene oditi v sosednje države, kjer so s prostitucijo nadaljevale. Veliko mladih žensk iz vasi

in oddaljenih regij ima zaradi tega zadržke do kohabitacije, za katero menijo, da je prva

stopnica do prostitucije, v katero »trgovci« zapletejo mlada dekleta. Zlasti različni poslovneži,

72Kohabitacija ni nov pojav v sodobni albanski družbi, obstajala je zlasti v obdobju med 19. in 20. st. Neoženjeni pari so bili po spodaj omenjenem pravu kaznovani, javnost pa jih je imela za javne grešnike. Omeniti velja tudi, da je v tradicionalni albanski družbi mož, v primeru, da ni imel moškega potomca, v soglasju z ženo pripeljal v družino konkubino, čeprav sta konkubinstvo prepovedovali ne le krščanska in muslimanska vera, ampak tudi običajno kanonsko pravo Leke Dukagjinija.

91

doktorji medicine, advokati in notarji, stari od 30 do 50 let, z ugodnim življenjskim

standardom, ki imajo po mestih kakšno dodatno stanovanje, privabijo k sebi dekleta, študentke

iz revnejših krajev, ki nimajo finančnih sredstev, da z njimi prebivajo v kohabitaciji brez

kakršnekoli socialne zaščite, zlasti v primeru prenehanja kohabitacijskega razmerja. Tudi

mnoge matere, zlasti iz oddaljenih podeželskih krajev, izražajo dvom do kohabitacije.

Omenjene matere, katerih hčerke se šolajo v mestih, pravijo, da so mlada dekleta iz podeželja

manj izkušena in bolj izpostavljena nevarnostim zlorab v primerjavimi z mestnimi dekleti.

Kohabitacijo vidijo kot nevarnost, ki dekleta lahko zapelje v prostitucijo.

Albanci zelo neradi poročijo Albanko, ki živi in dela v tujini. Za Albanke, ki so šle v tujino

same, domnevajo, da so tam postale oboje: ali prostitutke ali konkubine. Takšna mentaliteta

Albance zadržuje, da bi se z njimi poročali. Za Albance je bivanje v tujini, kadar poteka skupaj

z ločeno ženo ali vdovo, ocenjeno kot način preživljanja, zlasti ob prihodu. Albanska javnost je

za razliko od odnosa do žensk bolj tolerantna v spoštovanju moških, ki živijo v kohabitaciji v

tujini. Večina albanskih mater in mladih hčera bolj od konkubinata odobrava tradicionalne

možnosti in poroko. (Murzaku, Dervishi, 2003, 247–254)

7.4.3 Sekularnost albanskega nacionalizma

Albanski nacionalizem je tudi v obdobju po padcu komunizma večinoma ostal sekularen.

Verska identiteta je podrejena kategoriji nacionalne identitete, čeprav si vsaka izmed

tradicionalnih albanskih verskih skupnosti lasti monopol nad albansko identiteto.73 (Velikonja,

2003, 118)

73 Albanski pravoslavci trdijo, da je njihova vera med Albanci najstarejša, sunitski muslimani, da so najbolj domoljubni (ne pa progrški kot albanski pravoslavci in proitalijanski kot katoličani), bektaši, da je njihova religija edina zares albanska, katoličani pa, da so prav oni ohranili večino starih albanskih tradicij.

92

8 SKLEP

Značilnost albanske družbe je njena multireligioznost in visoka stopnja verske tolerance med

pripadniki dveh muslimanskih in dveh krščanskih verstev. Albanci pripadajo štirim

veroizpovedim: katoličanstvu, pravoslavju, muslimanstvu hanafitske smeri in bektaštvu. Vsa

štiri verstva so se morala v zgodovinskem obdobju prilagoditi stari ilirski tradiciji in njeni

plemenski strukturi družbe, da so bila sprejeta med Albanci.

Mnogi zgodovinarji radi navajajo davke kot poglavitni vzrok, zakaj so Albanci množično

prešli v islamsko vero. Vendar različne primerjave, zlasti pa ugotovitve preučevalca Arnolda,

kažejo na to, da je bil glavni vzrok za sprejetje islama pri Albancih strah pred turškim

maščevanjem v neuspelih protiturških uporih. S sprejetjem islama so se Albanci izognili

maščevanju in posredno tudi povečanim davkom, kar je oboje doletelo tiste Albance, ki so

ostali kristjani. Turki so bili še posebej nezaupljivi do katoličanov, ki so jih imeli za podaljšano

roko Vatikana, ker je vzpodbujal vse evropske katoličane k protiturškim uporom. Višji davki

so bili pogosto le posledica in ne vzrok islamizacije. Tudi mnogi katoliki in pravoslavci, ki so

plačevali davke, so kljub temu ostali v krščanstvu. Vsekakor pa je določeno težo za sprejetje

islamske vere imel tudi krvni davek. Pomanjkanje duhovnikov, njihova pogosto pomanjkljiva

izobraženost in otežkočene razmere za delovanje so bile tudi posledica turškega maščevanja po

uporih. Dejstvo, da je še leta 1600 v celotni Albaniji bilo le 10 % muslimanov, kaže, da Turki

na prebivalstvo niso pritiskali za sprejetje islama, situacija se je spremenila po protiturških

uporih, tedaj pa se je odstotek muslimanov začel naglo povečevati.

Albanci so si v zgodovini pogosto morali prizadevati, da so verske obrede lahko opravljali v

svojem jeziku, zelo velike težave pri uveljavljanju so imeli zlasti muslimanski in pravoslavni

Albanci. Bogoslužje se je dostikrat oznanjalo v njim tujem jeziku.

Albanija je evropska država, ki ima za seboj dve izredno težki obdobji: večstoletno turško

okupacijo in skoraj polstoletno obdobje komunizma, kar je nedvomno pustilo močne sledi na

mnogih področjih družbenega življenja.

93

Revitalizacija religije je pojav, ki v Albaniji poteka vzporedno s sekularizacijo. Kot v večini

vzhodnoevropskih držav poteka revitalizacija z različno intenzivnostjo. Do nekega masovnega

odločanja za religijo v devetdesetih letih ni prišlo. Verska obnova poteka intenzivneje na

severnem katoliškem območju. V urbanih sekulariziranih območjih pa se zlasti mlajši

posamezniki muslimanskega izvora neredko odločijo za vstop med evangeličane, bodisi zaradi

notranjega prepričanja ali pa zaradi boljših kariernih možnosti oziroma odhoda v tujino. Na

splošno je čutiti med prebivalstvom in tudi med politiki različnih prepričanj precejšnje

simpatije do zahodnega sveta in tudi krščanstva, oboje pogosto enačijo predvsem s splošno

blaginjo in višjim standardom. Tudi muslimani si prizadevajo za versko prenovo, ponekod so

uspešni, vendar pa jih moti, da na njihovem geografskem območju misijonarijo različne verske

skupnosti iz tujine. Bektaška skupnost bolj kot širitev navzven poudarja notranjo mistično

držo. Pravoslavci na jugu se trudijo za obnovo na svojem geografskem ozemlju. V katere

religiozne in vzporedno sekularne smeri se bo Albanija nagibala v prihodnosti, je težko reči,

vsaj zaenkrat se zdi, da je precej privržena raznovrstnim zahodnim vrednotam. Vsekakor gre

pri odločanjih večinoma za individualne odločitve.

Na področju zasebnega življenja se uveljavljajo tudi določene nevtralne oblike sekularizacije,

kot so prisotne na zahodu. Mladi se poročajo pri višji starosti in manj, kot pred desetletji,

obenem se povečuje število parov, ki živijo v kohabitaciji. Mnogi mladi, predvsem dekleta,

imajo zadržke pred tovrstno obliko kohabitacijske skupnosti, ker v sedanjem obdobju tranzicije

prihaja do mnogo zlorab revnejših deklet s strani bogatejših partnerjev, pogosto tudi s prisilo v

prostitucijo. Socialna zakonodaja ženskam v kohabitaciji ne nudi zaščite.

Pripadnike vseh štirih veroizpovedi povezuje močna vez pripadnosti albanstvu. Albanec, ki je

vprašan, kaj je, najprej pove, da je Albanec, in šele nato, kateri veroizpovedi pripada.

Matvejević pravi, da je posebna prednost Albancev v tem, da verska razlika ni ustvarjala

razdorov med njimi, obremenjenimi z revščino in ogroženostjo od drugih narodov. Zato je

pomembno, da bodo takšni tolerantni odnosi ostali tudi v bodočnosti, ko bodo postali bogata in

razvita država. Oboji, tako verski kot politični voditelji, si morajo še naprej prizadevati za

vzdrževanje enakopravne in tolerantne družbe.

94

VIRI:

Altimari, Francesco (1984): Albanci v Italiji, v: Albanci: zbornik. Ljubljana: CZ.

Arnold, W.Thomas (1989): Povijest islama: historijski tokovi misije. Sarajevo: Starješinstvo

islamske zajednice Bosne i Hercegovine, Hrvatske i Slovenije.

Bajrami, Hakif (1984): Nastanek albanske države, v: Albanci: zbornik. Ljubljana: CZ.

Barrett, B. David (1982): World Christian Encyclopedia. Nairobi: Oxford University Press.

Berishaj, Martin (1989): Mednarodni pomen Prizrenske lige. Ljubljana: Krt.

Berishaj, Martin (2004): Skrita moč bese: ženske v imaginariju albanskega tradicionalizma.

Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Bogdanović, Dimitrije (1984): Kosovo v luči zgodovine albansko-južnoslovanskih odnosov, v:

Albanci zbornik. Ljubljana: CZ.

Cvijić, Jovan (1922): Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje: Osnove

antropogeografije. Knjiga 1. Zagreb: Hrvatski štamparski zavod d. d.

Čehajić, Džemal (1978): Derviški redovi u jugoslovenskim zemljama; Disertacija. Sarajevo.

Drançolli, Jahja (1984): Albanci v srednjem veku, v: Albanci: zbornik. Ljubljana: CZ.

Draper, Stark (1997): The conceptualization of an Albanian nation, v: Ethnic and Racial

Studies, vol. 20, no. 1. London: Routledge.

Gjini,Gasper (1986): Skopsko prizrenska biskupija kroz stoljeća.Zagreb: Kršćanska sadašnjost.

Gjuraj, Tonin (2000): A stable ecumenical model? How religion might become a political issue

in Albania, v: East European Quarterly, vol. 34, no. 1.

Baza: ProQuest Social Science Journals.

Gstrein, Heinz (1985): Albanija: Napredovanje vernosti, v: Znamenje, št.1, letnik XV. Maribor:

Založba obzorja.

Hibbert, Sir Reginald (1994): The Fascist Invasion and the Transformation of Albania v:

Pettifer James: Blue Guide: Albania. London: A & C Black, New York: WW Norton.

Hill, Stephen (1994): Aspects of Medieval Albania before the Turkish Conquest v:

Pettifer James: Blue Guide: Albania. London: A & C Black, New York: WW Norton.

Horvat, Branko (1988): Kosovsko pitanje. Zagreb: Globus.

Kabashi, Salih (1989): Albanska diaspora, v: Posebna izdaja Special 14, Radar. Ljubljana:

Delo Revije.

95

Kerševan, Marko (1989): Religija in slovenska kultura. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete, Partizanska knjiga.

Lane Wilder, Rose (1924): The peaks of Shala. London: Chapman & Dodd, Ltd.

Liolin, E. Arthur (1997): The nature of faith in Albania: Toward the 21st Century, v:

East European Quarterly, vol. 31, no. 2.

Baza: ProQuest Social Science Journals.

Malcolm, Noel (1998): Kosovo: A short history. London: Papermac.

Mihačević, Lovro fra. (1911): Dojmovi s puta: Po Albaniji. Zagreb: Matica Hrvatska.

Miklavčič, Maks (1971): Zgodovina cerkve v Jugoslaviji. Ljubljana: Cirilsko društvo

slovenskih bogoslovcev.

Murzaku, A. Ines, Dervishi Zyhdi (2003): Albanians' first post-communist decade.

Values in transition: Traditional or liberal? v: East European Quarterly, vol.37, no. 2.

Baza: ProQuest Social Science Journals.

Ninič, Niko (1910): Albanija in Albanci: Iz mojih balkanskih spominov. Trst: Edinost.

O., P. (1904): Stara Srbija i Arbanasi. Beograd: Štamparija Dositije Obradović.

Perko, Franc (1978): Verstva v Jugoslaviji. Celje: Mohorjeva družba.

Pettifer, James (1994): Blue Guide: Albania. London: A & C Black, New York: WW Norton.

Pirjevec, Jože (1995): Jugoslavija. Koper: Založba Lipa.

Prunk, Janko (2002): Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.

Rahimi, Shukri, Cana Zekeria (1984): Albanski narodni prerod, v: Albanci: zbornik.

Ljubljana: CZ.

Rahman, Fazlur (1983): Duh islama. Beograd: Prosveta, Biblioteka Zenit.

Redžepagić, Jašar (1968): Razvoj prosvete i školstva albanske narodnosti: na teritoriji

današnje Jugoslavije do 1918. godine. Priština.

Rizaj, Skënder (1984): Albanci v turškem imperiju, v: Albanci: zbornik. Ljubljana: CZ.

Smrke, Marjan (1990): Civilna religija v realsocializmu - konceptualizacija, v: Nova revija.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Smrke, Marjan (1996): Religija in politika: spremembe v deželah prehoda. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Smrke, Marjan (2000): Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede,

Zbirka Teorija in praksa.

96

Smrke, Marjan (2002): Stare vešče – nova luč: Religijske oblike družbene mimikrije

v pogojih družbene tranzicije, v: Teorija in praksa, družboslovna revija, let. 39, št. 2,

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Stanič, Janez (1984): Albanija Enverja Hoxhe, v: Albanci: zbornik. Ljubljana: CZ.

Statovci, Drita (1984): Albanske narodne noše, v: Albanci: zbornik. Ljubljana: CZ.

Stipčević, Aleksandar (1984): Nastanek albanskega naroda, v: Albanci: zbornik.

Ljubljana: CZ.

Stutzman, Linford (1999): New competitors for hegemony: Western Evangelicals

and the rebuilding of Albanian civil society, v:

Journal of Ecumenical Studies, vol. 36, no. 1-2. Philadelphia: Temple University.

Tomić, N. Jovan (1913): O Arnautima u Staroj Srbiji i Sandžaku.

Beograd: Knjižara Gece Kona.

Vickers, Miranda (1994): The End of Ottoman Rule and Albanian Independence v:

Pettifer James: Blue Guide: Albania. London: A & C Black, New York: WW Norton.

Voje, Ignacij (1994): Nemirni Balkan: zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja.

Ljubljana: DZS.

Turk, Alojzij Msgr.(1992): Škof Janez Gnidovec. Celje: Mohorjeva družba.

Ukgjini, Nikë (2002): Albanci katolici u sjevernoj Albaniji i u današnjoj Crnoj Gori

za vrijeme turskog gospodstva (XV.- XIX.). Zagreb: Albanska katolička misija.

Velikonja, Mitja (1998): Bosanski religijski mozaiki: Religije in nacionalne mitologije

v zgodovini Bosne in Hercegovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Velikonja, Mitja (2003): Mitografije sedanjosti: študije primerov sodobnih političnih mitologij.

Ljubljana: Scripta.

Zefi, Shan (2003): Islamizacija Albanaca i fenomen

ljaramanstva tijekom stoljeća (XV.- XX.). Zagreb: Albanska katolička misija.

Walbank, W. Frank (1994): Albania in Antiquity v:

Pettifer James: Blue Guide: Albania. London: A & C Black, New York: WW Norton.

Časopisi in revije:

Delo, sobotna priloga (1989)

Delo (1995, 1996, 1997, 2001)

97

Demokracija (1998)

Dnevnik (1990)

Družina (1998, 2001)

Mladina (1992, 1993, 1994, 1997)

New Statement & Society (1994): Baza: ProQuest Social Science Journals.

The Economist (1986)

Pogovor Srečka Srebota z Rudijem Borštnikom 28. 5. 1998.

Pogovor z Martinom Berishajem 12. 5. 2005.

Okrogla miza TVS 30. 4. 2003.

Splošni podatki:

Enciklopedija Jugoslavije (1955): I. knjiga. Zagreb: Leksikografski zavod FLRJ.

Enciklopedija Jugoslavije (1983): Izdaja v slovenskem jeziku. I. knjiga. Zagreb: Jugoslavenski

leksikografski zavod.

Enciklopedija Slovenije (1991): 5. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Enciklopedija živih religija (1990): Beograd: Nolit.

Leksikon Cankarjeve založbe (1984): Ljubljana: CZ.

Mala splošna enciklopedija (1975, 1976): II., III. knjiga. Ljubljana: DZS, Beograd: Prosveta.

The Encyclopedia Americana (1957): New York, Chicago, Washington:

Americana Corporation.

Nekateri statistični podatki:

Britannica (1992): Book of the Year 1991. Encyclopaedia Britannica Inc.

Britannica (1993): Book of the Year 1992. Encyclopaedia Britannica Inc.

Der Fischer Weltalmanach 1998 (1997): Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag.

Encyclopaedia Britannica Almanac 2003 (2002): Encyclopaedia Britannica Inc.

Enciclopedia Italiana (1950): Roma: Instituto della Enciclopedia Italiana fondata

da Giovanni Treccani.

Gründler Johannes (1961): Lexikon der Christlichen Kirchen und Sekten. Wien, Freiburg,

Basel: Herder.

98

Kolarić Juraj: (1985): Pravoslavni. Zagreb: Veritas.

Veliki atlas sveta (1972): Ljubljana: Mladinska knjiga.

99

PRILOGA:

muslimani 70 % kristjani 30 %

suniti hanafiti bektaši rimokatoličani 10 % pravoslavni 20 %

Vir: Der Fischer Weltalmanach 1998. (1997) str.60. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag.

muslimani 65 % pravoslavni 20 % rimokatoličani 10 %

Vir: Pettifer James: (1994) Blue Guide: Albania, str.70. London: A & C Black, New York: WW Norton.

muslimani 60 % pravoslavni 20 % rimokatoličani 12 %

Vir: Tednik Družina, št. 20, str.14, 13. maj 2001.

muslimani 70 % pravoslavni 20 % rimokatoličani 10 %

Vir: The Encyclopedia Americana (1957) str.325, New York, Chicago, Washington: Americana Corporation.

muslimani 60–65 % pravoslavni 20 % rimokatoličani 15–20 %

Vir: Branko Jokić, Delo, str. 5, 11. december 1995.

nereligiozni 55,4 % muslimani 20,5 % ateisti 18,7 % kristjani 5,4 %

Vir Britannica: Book of the Year 1992, str. 539, za leto 1991 (podatki so iz leta 1980)

Encyclopaedia Britannica Inc.

muslimani 65 % pravoslavni 20 % rimokatoliki 13 % ostali 2 %

Vir: Britannica: Book of the Year 1993, str. 547, za leto 1992. Tu obenem piše, da je velik del prebivalstva neveren, in da se verniki prepoznajo v omenjenih odstotkih.

Encyclopaedia Britannica Inc.

100

muslimani 65 % pravoslavni 13 % rimokatoliki 8 % ostali 14 %

Vir: Veliki atlas sveta, str. 202, 1972, Ljubljana: Mladinska knjiga.

muslimani 60 % pravoslavni 25 % rimokatoličani 15 %

Vir: Veritas 3, leto 1982, 6 Juraj Kolarić (1985): Pravoslavni. Zagreb: Veritas, str. 115.

muslimani

38,8 % rimokatoliki

16,7 %

nereligiozni

16,6 %

pravosl. (Alb.)

10,4 %

pravosl.(drugi)

5,7 %

drugi

11,8 %

Vir: The Encyclopaedia Britannica, Almanac 2003, str. 377, Encyclopaedia Britannica Inc.

muslimani 69 % pravoslavni 20,7 % rimokatoličani 10,3 %

in 200 Judov

Leto 1938

muslimani 68,9 % pravoslavni 19,2 % rimokatoličani 11,8 %

Leto 1945

muslimani 66,3 % pravoslavni 22,4 % rimokatoličani 11,2 %

Leto 1953

Vir: David B. Barrett (1982): World Christian Encyclopedia, str. 134. Nairobi: Oxford University Press.

Manjše krščanske verske skupnosti v Albaniji pred II. svetovno vojno

verska skupnost

število članov nekatere posebnosti

Jehovove priče od leta 1925 60 odraslih članov, vseh 100 člani velikokrat v ječi

metodisti od leta 1920 100 članov povezave z ZDA in Jugoslavijo

srbska pravoslavna cerkev 1000 članov leta 1922

adventisti sedmega dne 10 odraslih članov povezani z grškimi misijonarji

Vir: David B. Barrett (1982): World Christian Encyclopedia, str. 136. Nairobi: Oxford University Press.