Namen Dnevov evropske kulturne dediščine (DEKD) je spodbuditi
zanimanje
javnosti za varstvo kulturne in naravne dediščine in javnosti
predstaviti idejo
o skupni kulturni dediščini, o bogastvu in kulturni raznolikosti
Evrope;
spodbujati k reakciji na socialne, politične in ekonomske
izzive. DEKD
predstavljajo najprepoznavnejšo akcijo pod okriljem Sveta Evrope
in
Evropske Unije na področju kulture, saj sodeluje 50 držav, 6.000
mest,
30.000 kulturnih spomenikov, obišče jih več kot 20 milijonov
obiskovalcev.
Voda je povsod, in razvoj človeške družbe je tesno povezan z
različnimi oblikami upravljanja vode. Brez vode ni življenja
je izrek, ki že od nekdaj drži. Človek je potreboval vodo za
življenje, zaščito, transport, okras. Tudi dediščina je z njo
tesno povezana. Številni mostovi, vodnjaki, mlini, žage, soline
pa tudi industrijska dediščina pristanišč pričajo o tem.
Letošnji Dnevi evropske kulturne dediščine so posvečeni
dediščini vodnega gospodarstva, dediščini njenega upravljanja
– dediščini njunih medsebojnih interakcij.
Ne nazadnje je obstoj velikega dela arheoloških ostalin tesno
povezan prav z vzdrževanjem ustrezne ravni podzemne
vode. Številne prazgodovinske najdbe, kot so naša kolišča in
drevaki, so odvisne od nje. Mozaiki in druge ostaline v
Simonovem zalivu so se tako dobro ohranili tudi zato, ker jih je
varovala voda.
V poljudnem predavanju bo direktor Krajinskega parka Ljubljansko
barje g. Janez Kastelic na kratko predstavil kako je
nastalo Ljubljansko barje, kako se je iz močvirja spremenilo v
kulturno krajino, kakršno poznamo danes, kaj je
k temu prispevala železnica in kako je železnica spremenila
transport in transportne poti na Ljubljanskem barju.
Na primeru Borovniškega viadukta bo pojasnil, kako podcenjujoč
in enostranski odnos do vode, ki ignorira se ne
meni za njeno tiho, a uničujočo moč, o kateri nam govorijo z
vodo povezani miti in legende, vodi k uničenju mogočne
infrastrukture in arhitekture. Opozoril bo na paradoks, da se
prav zaradi osuševanja poplavna ogroženost na
Ljubljanskem barju povečuje in ta paradoks poskušal razložiti na
vsem razumljiv način. S projekcijo računalniških
sličic pa bo tudi slikovito prikazal kakšna sta bila Ljubljansko
barje in njegovi prebivalci nekoč ter gradnjo, slavo in propad
Borovniškega viadukta.
Na ogledu se bomo sprehodili ob potoku Malenca in spoznali, kje
je nekoč tekla mlinščica za poganjanje mlinov in žag.
Če bo to dovoljevalo vreme, se bomo povzpeli do zajetja Malenca,
ki je nastalo zaradi izgradnje vodovod za napajanju
parnih lokomotiv na stari železniški postaji, vodovod pa je do
leta 1985
služil tudi za oskrbo večjega dela Borovnica z vodo. Po Cesti na
Grič se
bomo podali do Z pete nekdanjega železniškega viadukta in si z
nje
ogledali Borovniško kotlino, potem pa mimo poslopja stare
železniške
postaje ter ostankov nekdanje kurilnice in obračališča
železniških vozil
pot previdno nadaljevali preko sedanje proge. Takoj čez progo si
bomo
ogledali ostanke kanala za čiščenje parnih lokomotiv in
ostanke
lokalnega sistema za njihovo napajanje z vodo. Po stezi se bomo
spustili
pod Jelenov most ter se mimo Mavčeve doline vrnili na Molkov
trg.
Pohodniška obutev je obvezna!
