Skupina poslank in poslancevmag. Majda Potrata, prvopodpisana

Številka: Datum: 15. 3. 2013

Ustavno sodišče Republike SlovenijeBeethovnova ulica 101000 LJUBLJANA

Na podlagi 160., 161. in drugega odstavka 162. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) in 22. ter druge alineje prvega odstavka 23. a člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, 51/07 in 64/07 - v nadaljevanju: ZUstS) podpisane poslanke in poslanci vlagamo:

Z A H T E V OZA OCENO USTAVNOSTI

5. člena v povezavi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB),

objavljenega v Uradnem listu RS, št. 70/2000 z dne 8. 8. 2000

in predlog za absolutno prednostno obravnavo

I.

Podpisane poslanke in poslanci, ki v Državnem zboru Republike Slovenije predstavljamo več kot tretjino vseh poslank in poslancev, predlagamo Ustavnemu sodišču, da v postopku za oceno ustavnosti ugotovi neustavnost 5. člena v povezavi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), objavljenega v Uradnem RS, št. 70/2000 z dne 8. 8. 2000, in predlagamo Ustavnemu sodišču, da razveljavi navedene člene,

2

- ker menimo, da so v neskladju s 55. členom Ustave (svobodno odločanje o rojstvih otrok), ki omogoča posameznicam in posameznikom svobodno odločanje o rojstvu svojih otrok, katerim država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok;

- ker menimo, da so v neskladju s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom), ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, ker so vsi pred zakonom enaki;

- ker menimo, da je v neskladju s 34. členom Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

II. U t e m e l j i t e v n e s k l a d n o s t i

Skupina poslank in poslancev je 13. 10. 2000 v zakonodajni postopek vložila Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. V uvodu so predlagatelji novele zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo med drugim zapisali, da "Ustava Republike Slovenije v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno in da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Temeljna človekova pravica odločati o rojstvu svojih otrok pomeni, da se človek prostovoljno odloča o tem, ali bo imel otroke, kdaj jih bo imel in koliko jih bo imel. Iz te ustavne pravice izvirajo tudi pravica do preprečevanja zanositve, pravica do umetne prekinitve nosečnosti in pravica do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti1.".

V Državnem zboru je bil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo že od vložitve v zakonodajni postopek predmet številnih polemik. Pravzaprav se je polemika nadaljevala že od spomladi 2000, ko je bil v postopku sprejemanja in na koncu sprejet sedaj veljavni Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), objavljen v Uradnem listu RS, št. 70/2000 z dne 8. 8. 2000 (v nadaljevanju: ZZNPOB). Zapletlo se je predvsem pri sprejemu predloga člena, ki med upravičence do umetne oploditve uvršča le moškega in žensko v zakonski zvezi ali dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Pred tretjo obravnavo predloga ZZNPOB je k členu poslanska skupina LDS vložila dopolnilo, po katerem bi bile do postopka umetne oploditve upravičene vse ženske, tudi samske ženske. Argument za ta amandma je bil oprt na Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (Uradni list SRS, št. 11/77). Torej zdravljenje neplodnosti vsem ženskam je bilo omogočeno že pred 36 leti, kajti v 34. členu tega zakona je med upravičenke do umetne oploditve uvrščal vse polnoletne, razsodne in zdrave ženske v starostnem obdobju, ki je primerno za rojevanje.

1 EPA 1318-II, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo, ZZNPOB-A, 13. 10. 2000, Državni zbor Republike Slovenije

3

Iz navedenega sklepamo, da so člani komisije za pripravo nove slovenske ustave oziroma v zapisu določbe k 55. členu izhajali iz že pridobljene pravice in so jo le prenesli v nov pravni red samostojne Republike Slovenije. Še več, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je ustava uvrstila med človekove pravice in temeljne svoboščine. S sprejetjem ZZNPOB leta 2000 in referendumsko zavrnitvijo novele ZZNPOB iz leta 2001 se je položaj samskih žensk pri odločanju o svobodnem rojstvu otroka bistveno poslabšal.

Ob vseh teh obravnavah in razpravah na matičnem delovnem telesu državnega zbora, na plenarnih sejah državnega zbora in tudi ob referendumski kampanji leta 2001 so nasprotniki uprizorili pravi pogrom zoper samske ženske. Razprave so se sprevrgle v eno samo poniževanje žensk, spreminjanje otrok v narodovo last in skrb za moralno čistost družine - vse z izgovorom zaščite otrokovih pravic. Vse je bilo usmerjeno v nelogično vprašanje, ali je v korist otroka, da se rodi samski ženski.

Predlagatelji zahteve ob tem posebej poudarjamo, da je bila v teh razpravah celo namerno in zavajajoče interpretirana Konvencija OZN o otrokovih pravicah – dopolnilo naj bi kršilo pravico otroka, da ima oba starša. Konvencija Združenih narodov ne govori o tem, da se mora otrok roditi obema staršema, ampak govori le o odgovornosti staršev – enega ali obeh, da v skladu s svojimi sposobnostmi ali gmotnimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za razvoj otroka in torej ne izključuje enostarševskih družin.

Nasprotniki amandmajskega dopolnila in kasneje nasprotniki novele zakona so menili, da je uporaba medicine za to, da bi samska ženska lahko rodila otroka, strokovno in etično nesprejemljiva in tudi popolnoma nepotrebna, ker bi se s tem ustvarila nepopolna družina (nekvalitetna družina).

Predlagatelji zahteve se upravičeno sprašujemo, po kakšnih merilih lahko kdo ocenjuje katera družina je popolna in katera je nepopolna. Menimo, da popolnih in nepopolnih družin ni, so pa dvostarševske, enostarševske, reorganizirane, razširjene družine. Uporaba pojmov popolna in nepopolna družina je za predlagetelje zahteve etično nesprejemljiva, ker je diskriminatorna in zavajajoča. Strinjamo se s predlagatelji na referendumu zavrnjene novele zakona, da je edini kriterij, ki je relevanten za opredelitev družine, obstoj starša in otroka.

V nasprotju z načelom pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen ustave) nasprotniki rešitve, ki bi bila v prid samskim ženskam, niso pristali niti na izjemo, da bi bile do postopkov umetne oploditve upravičene invalidne ženske. Njihove izjave so šle v smeri pomilovanja in sočustvovanja z njimi, da bodo kot neatraktivne ženske pač ostale brez otrok ali pa bodo morale poiskati partnerja, ki jih bo sprejel takšne, kakršne so. Omenjali so, da gre v primeru tega zakona za rodnost slovenskih družin, ki naj bi imele kvalitetne otroke. Za nasprotnike je bilo pomembno le to, da imajo le tiste ženske in moški, ki so "brez napak" in ki živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti "kvalitetne" otroke. Spregledano pa je dejstvo, da v Sloveniji razpade približno tretjina zakonskih zvez in da so razveze povečini zelo boleče za odraščajoče otroke. V letu 2011 je bilo v Sloveniji 2298 razvez. Poleg tega pa je v Sloveniji zelo pereč problem nasilja v družini. Če bi država tako sumničavo kot samske ženske obravnavala vse svoje prebivalce, bi morala podvomiti o sposobnosti vsakega posameznika. V Sloveniji je namreč vsaka četrta družina enostarševska, večina njih je družina z materjo in otrokom. In otroci mater samohranilk se zaradi

4

tega dejstva, da ne živijo v skupnosti z očetom, od drugih otrok prav nič ne razlikujejo.

Po prepričanju predlateljev zahteve je svoboda odločitve za življenje v zakonski, zunajzakonski, partnerski skupnosti ali pa v samstvu civilizacijsko vprašanje oziroma vprašanje temeljnih človekovih pravic.

Za avtorje uvoda v predlogu ZZNPOB je torej bistven 55. člen ustave, zato je nanj oprta tudi zahteva za oceno ustavnosti.

Po 55. členu Ustave Republike Slovenije je odločanje o rojstvih otrok svobodno. S to pomembno temeljno svoboščino omogoča ustava človeku (ženski in moškemu v generativnem obdobju), da uveljavi svojo voljo o tem, ali bo imel otroke, koliko jih bo imel in kdaj jih bo imel.2 Ustava torej vsakomur (tudi samskim ženskam in samskim moškim) priznava pravico so svobodnega odločanja o rojstvu (ali nerojstvu) otrok.

Pojem svobodnega odločanja o rojstvu otrok kot negativna svoboščina zajema omejevanje rojstev, kot pozitivna svoboščina pa omogočanje rojstev. V obeh primerih gre za vprašanje potomstva, za rojevanje otrok, ki naj bi bilo vselej dejanje svobodne odločitve posameznikov. Ker je to temeljna svoboščina človeka, da ima ali nima otrok, se pojavi vprašanje, ali so kake meje te svoboščine in kje so te meje. Vsekakor so tudi človekove pravice in temeljne svoboščine le tiste in take, kot so določene v ustavi, se lahko izvršujejo le v okviru ustavnih predpisov in so omejene s pravicami drugih.

Odločanje o rojstvu svojih otrok je svobodno, kar pomeni, da ne sme nihče (niti država) siliti človeka k rojevanju ali ga od tega odvračati. Po mnenju teorije3 je iz besedila ustave razvidno, da gre za prosto odločitev človeka (ženske ali moškega) kot posameznika in ne morda para skupaj, kot subjekta pravice do svobodnega in odgovornega odločanja o številu otrok in presledkih med rojstvi.

Ustavni sistem je torej katalog svoboščin, pravic in dolžnosti človeka obogatil s svoboščino, da človek (torej tudi samska ženska ali samski moški) svobodno odloča o rojstvih otrok. Titular te ustavne pravice oziroma svoboščine je torej posameznik, ki vstopa v spolno razmerje (bodisi v zakonski zvezi ali zunaj nje).4 Evidentno je, da je ta svoboščina statuirana v interesu zavestnega in čim manj vezanega odločanja človeka o reprodukciji svoje vrste. Ustava zagotavlja možnosti, da posameznik sam (ali v soglasju s partnerjem) odloči o tem, ali bo otrok spočet ter ali se bo tudi rodil. Šlo naj bi torej za zagotavljanje potrebne pomoči, da se spočetje in rojstvo otroka omogoči, kot tudi seveda za zagotavljanje pogojev, da se po volji posameznika ali seksualnih partnerjev spočetje oziroma rojstvo otroka prepreči.

Ta dva elementa determinirata družbeni namen pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok: človek (moški ali ženska) naj ima otroka tedaj, kadar si ga bo resnično želel.

2 prof. dr. Karel Zupančič: Pravna ureditev prekinitve nosečnosti kot zdravstvenega ukrepa za uresničevanje svobode odločanja o rojstvih, Zbornik znanstvenih razprav PF v Ljubljani, LIV, 1994 str. 2763 prof. dr. Karel Zupančič v Pravna ureditev prekinitve nosečnosti kot zdravstvenega ukrepa... str. 2754 prof. dr. Karel Zupančič v Nekateri problemi v zvezi z izvrševanjem človekove pravice da svobodno odloča o rojstvih otrok, Pravnik 1974/10-12, str. 379

5

1. Vsebina pravice svobodnega starševstva oziroma pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in neustavnost 5., 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo

Po 5. členu ZZNPOB so upravičenci do OBMP (oploditve z biomedicinsko pomočjo) le pari, ki živijo v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, ne pa tudi samske ženske, kajti po mnenju snovalcev zakona se postopkov, ki otroka že vnaprej obsojajo na življenje brez očeta, ne sme dovoljevati. Rešitev, izpeljana v tem ter nadaljnjih izpodbijanih členih ZZNPOB, je neustavna in diskriminatorna, saj ne izkazuje ustavno dopustnega cilja, zaradi katerega je bil upravičen s tako zakonsko omejitvijo poseg v 55. členu ustave.

Naravni vrstni red pojava rojstva otroka narekuje vsebino pravice do svobodnega starševstva. Ta pravica vsebuje več zaporednih pravic in dolžnosti, ki pripadajo posamezniku med naravnim odvijanjem dogodkov. Po logičnem zaporedju jih lahko delimo takole:

1. pravica do svobodne izbire spolnega partnerja in pravica do spolnih odnosov,2. pravica do preprečevanja zanositve (kontracepcija in sterilizacija),3. pravica do omogočanja spočetja in rojstva otroka,4. pravica do prekinitve nosečnosti.

Ob določitvi besedila 55. člena ustave je sprejela ustavna komisija naslednjo razlago njegovih določil:

- Cilj načrtovanja družine je obogatitev in ne omejevanje človeškega življenja. Načrtovanje družine pomaga ustvarjati razmere, v katerih posamezniki lahko izkoristijo vse svoje možnosti. Starši morajo vedeti, kako načrtovati družino. Imeti morajo sredstva za načrtovanje svojih družin in možnost, da sami odločajo, koliko otrok in kdaj jih bodo imeli. Po razlagi ustavne komisije zato zajema svoboščina iz 55. člena ustave tudi:

1. pravico človeka do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti,2. pravico človeka do preprečevanja zanositve (kontracepcija in sterilizacija),3. pravico ženske do umetne prekinitve nosečnosti.

Družina po našem pravu ni le skupnost matere, očeta in otroka, temveč tudi skupnost enega od staršev in otroka!5 V tem pogledu je ureditev v 5. členu ZZNPOB, ki prepoveduje biomedicinsko pomoč pri oploditvi samski ženski, nezadostno premišljena in diskriminatorna, ne upošteva ureditve de lege lata (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR), poleg tega pa nikakor ne zasleduje ustavno začrtanega cilja načrtovanja družine, ki je v obogatitvi in ne v omejevanju človeškega življenja.

Po določbi 14. člena Ustave Republike Slovenije so v Sloveniji pred zakonom vsi enaki. To terja, da se enake pravne položaje obravnava enako in različne različno. Določba 5. člena ZZNPOB neutemeljeno prepoveduje biomedicinsko pomoč pri oploditvi samske ženske. Po mnenju vlagateljev zahteve gre za prekomeren poseg, ki ne prestane t. i. strogega testa sorazmernosti.

5 prof. dr. Karel Zupančič: Družinsko pravo, str. 44, cit.: »Za pojem družine ni potrebno, da gre za življenjsko skupnost otroka z obema staršema. Zadostuje, da živi otrok z enim roditeljem ali posvojiteljem oz. z eno odraslo osebo, ki zanj skrbi in ki ima do otroka po zakonu pravice in obveznosti.«

6

Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je ocenjevalni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; (2) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem po pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (tako npr. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003).

Iz določbe 5. člena ZZNPOB ni mogoče izluščiti, kakšen ustavno dopusten cilj je zakonodajalec (posebej ob upoštevanju določb ZZZDR, ki urejajo situacijo samske ženske, ki spočne in rodi po naravni poti) sploh zasledoval, ko je pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi, izpeljane iz 55. člena ustave, omejil zgolj na pare, ki živijo v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Zagotovo ne more biti cilj takšne omejitve pravice posameznika iz 55. člena ustave interes dela družbene skupnosti, ki v nasprotju z dognanji sociološke in pravne stroke o spremembi življenjskih potekov, pluralizacijo družinskega življenja in nujnostjo enake obravnave zakonskih in zunajzakonskih otrok in njihovih staršev, nasprotuje rojstvu otrok v enostarševskih družinah in ki meni, da je edini kriterij za ugotavljanje največje koristi otroka število staršev. Takšnega interesa ni mogoče šteti kot pravico drugih, s katero je lahko omejena določena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ker ni mogoče razbrati niti cilja niti koristi, ki jih je zakonodajalec zasledoval s takšno omejitvijo, ni mogoče oceniti, ali je takšen ukrep nujen za dosego zasledovanega cilja, niti tega, ali je poseg v prizadeto človekovo pravico sorazmeren vrednosti zasledovanega cilja. Zagotovo pa je mogoče trditi, da takšen ukrep jasno preprečuje cilj, ki ga je določila ustavna komisija ob snovanju besedila 55. člena ustave, to je načrtovanje družine ter obogatitev in ne omejevanje človeškega življenja. Rojstvo otroka je za posameznika zagotovo največje bogastvo in to ne glede na to, na kakšen način je prišel na svet, po naravni poti ali z biomedicinsko pomočjo.

Četudi bi se izkazalo, da je statistično gledano po socialnoekonomskih kazalnikih za otroka bolje, da živi v družini dveh staršev kot v družini z enim samim staršem, nikoli ne bi mogli dokazati, da je za otroka bolje, da se nikoli ne rodi, kot da se rodi v družino enega samega starša. Če bi bilo torej mogoče šteti, da je bil cilj preprečiti rojstva v enostarševskih družinah, ker te niso dovolj kakovostne, tak cilj ne bi bil ustavno dopusten.

S širitvijo kroga upravičencev do postopkov OBMP na samske ženske bodo vsaj nekateri od teh potencialnih otrok imeli možnost, da se rodijo in odrastejo, medtem ko jih bomo z vztrajanjem pri obstoječi neustavni ureditvi za tako možnost prikrajšali. Tudi če bi bilo torej rojstvo in odraščanje v enostarševski družini za otroka morda slabše od njegovega rojstva in odraščanja v dvostarševski družini, je vztrajanje pri sedanjem neustavnem stanju iz omenjenega razloga popolnoma zgrešeno, saj takemu otroku (tj. otroku, ki bi lahko nastal z umetno oploditvijo jajčeca samske ženske) druga možnost sploh ni na voljo. Ker je bolje obstajati (čeravno v svetu brez očeta) kot pa sploh ne obstajati, je torej v interesu potencialnega otroka, da se, če se že ne more roditi v "popolno" družino, rodi vsaj v "nepopolno" družino, tj. samski in ljubeči materi. Manj restriktivna rešitev je zato z vidika interesa (možnih) otrok in interesa družbe zagotovo bolj zaželena od bolj restriktivne.

Da bi lahko s pomočjo samski ženski pri spočetju oškodovali njenega (bodočega) otroka, bi moralo biti res tudi, da smo ga s svojim ravnanjem spravili v slabši položaj

7

od tistega, v katerem je bil prej, oziroma od tistega, v katerem bi bil, če njegovi bodoči materi ne bi pomagali spočeti. To pa očitno ne drži, saj otrok v primeru opustitve take pomoči sploh ne bi obstajal. S pomočjo samski ženski pri spočetju in rojstvu otroka ne bomo v ničemer poslabšali položaja, v katerem bi se bil ta otrok sicer znašel, ker pač v primeru opustitve pomoči materi pri njegovem spočetju sploh ne bi obstajal, neobstoj pa je zanj še slabša izbira od manj kot idealnega obstoja. In ker je poslabšanje položaja (bodočega) otroka zaradi nečesa, kar smo storili (ali opustili), pogoj za to, da smo ga s svojim ravnanjem oškodovali, njegov položaj pa, kot že rečeno, ob pomoči materi pri njegovem spočetju ne bi bil nič slabši kot v primeru, če bi se nudenja take pomoči vzdržali, ga s svojim dejanjem tudi oškodovali ne bomo za nič. Če bo posameznik, ki smo ga samski materi pomagali spočeti in roditi, v celoti gledano s svojim življenjem zadovoljen, tj. če bo imel svoj obstoj - čeravno za ceno prikrajšanosti za očeta - raje od svojega neobstoja, potem nismo storili nič napačnega in krivičnega, nič takega, kar bi nam lahko kasneje očital in zaradi česar bi si zaslužili moralno grajo.6

Ustava vsakomur (tudi samskim ženskam) priznava pravico do svobodnega odločanja o rojstvu (ali ne rojstvu) otrok. Samska ženska, ki se iz tehtnih razlogov odloči spočeti z biomedicinsko pomočjo, ne počne nič drugega kot uveljavlja svojo ustavno pravico. Tudi če bi jo pri tej odločitvi vodili izključno sebični vzgibi (tak očitek je v razpravah pogost, čeprav nikjer utemeljen), bi šlo pri njenem dejanju še vedno zgolj za uveljavljanje ustavne pravice - ne ustava in ne kateri od področnih zakonov ne navajajo kot pogoj za uveljavljanje pravice do svobodne odločitve o rojstvu otroka in do pomoči pri njeni uresničitvi, da bi morali zadevno osebo pri tem voditi izključno nesebični vzgibi. Poleg tega pa nikakor ni mogoče trditi, da je samska ženska, ki želi življenje podariti, bolj sebična od tiste, ki želi nosečnost prekiniti, slednji pa je pravica da izbire zakonsko priznana. Ker torej ni pravno sporno in je tudi pravilno in skladno z ustavno ureditvijo, da ima noseča ženska pravico do zdravnikove pomoči pri prekinitvi nosečnosti iz cele vrste nemedicinskih razlogov, to ne sme biti pravno sporno niti v primeru oploditve z biomedicinsko pomočjo. Če je torej dejstvo, da se bo določena potencialna oseba rodila in da bo odraščala v revščini oziroma v kako drugače za razvoj manj kot optimalnih razmerah, zadosten razlog za to, da nosečnost prekinemo, je dejstvo, da se bo določena potencialna oseba (ko je še v fazi neoplojenega jajčeca) rodila ženski, ki ji je pripravljena nuditi kar najboljše življenjske pogoje (in je to namero objektivno sposobna uresničiti), prav tako zadosten, še več, še bolj prepričljiv razlog za to, da ženski in bodoči materi pomagamo pri spočetju (na ta način, da njeno spolno celico oplodimo z darovano moško spolno celico).

Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu seveda ni brezpogojna, absolutna, toda ustavno dopustno jo je mogoče z zakonom omejiti le, kadar bi bile zaradi določenega načina njenega uveljavljanja nepopravljivo kratene pravice ali prizadeti interesi nekoga drugega, kar pa v tem primeru ni izkazano. Ker z oploditvijo jajčeca samske ženske tako spočetemu otroku ne kratimo kake pravice, pa tudi oškodujemo ga ne za kaj takega, kar bi lahko šteli za njegov vitalni interes - temveč nasprotno, pomagamo uresničiti njegov, pogojno rečeno, temeljni interes, interes po obstoju ali vstopu v življenje, tovrstne zakonske omejitve ne moremo utemeljiti sklicujoč se na otrokove pravice, koristi ali interese.7

6 cit. prof. dr. Friderik Klampfer, Analiza reproduktivne pravice staršev, interesi otrok in oploditev z biomedicinsko pomočjo

7 cit. prof. dr. Friderik Klampfer, Analiza reproduktivne pravice staršev, interesi otrok in oploditev z biomedicinsko pomočjo

8

Utemeljevanje omejevanja pravice posameznika do svobodnega odločanja o rojstvu otrok s sklicevanjem na otrokovo največjo korist je zato v tem primeru v nasprotju s temeljnimi načeli logičnega sklepanja in ne bi smelo prestati nikakršne presoje.

2. Izvrševanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in njeni subjekti ter primerjava z določbami ZZZDR

Namen ustavne določbe svobode odločanja o rojstvu svojih otrok je omogočiti izpolnitev človekove želje, torej želje posameznika, da ima otroka.8

Za spočetje oziroma rojstvo otroka je potrebno sodelovanje dveh oseb nasprotnega spola v generativnem obdobju in zato se povsem logično zastavi vprašanje, če ni mogoče subjekt te pravice, ta par dveh fizičnih oseb, v obstoječi zakonodaji pravzaprav obravnavan kot en celovit subjekt, podobno kot se obravnava skupno premoženje zakoncev v zakonski zvezi.

V primeru naravnega spočetja teorija govori o posamezniku, ki je titular ustavne pravice svobodnega odločanja o rojstvih (po mnenju teorije je namreč človek kot posameznik tisti, ki lahko uveljavi svojo voljo o tem, ali bo imel otroke, koliko jih bo imel in kdaj jih bo imel, država pa je po drugem odstavku 55. člena Ustave Republike Slovenije dolžna zagotoviti ukrepe za uresničevanje te svoboščine na zdravstvenem področju, kar pomeni, da mora zdravstvo zagotavljati načine in metode, s katerimi se lahko človeku (posamezniku) po njegovi volji bodisi prepreči bodisi omogoči spočetje in rojstvo otroka), v primeru spočetja z biomedicinsko pomočjo pa se de lege lata ne govori več o posamezniku, temveč striktno o paru (zakonskem ali zunajzakonskem) kot naslovniku pravice do svobodnega odločanja o rojstvu in iz nje izvedene pravice do omogočanja spočetja in rojstva otroka.

Takšna ureditev, ki kot naslovnika pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo določa par in ne posameznika, v nedopustni meri zožuje ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ureditev de lege lata, ki je izpeljana iz široko zastavljenega 55. člena ustave, dejansko spreminja subjekt ustavne pravice. Le-ta, kot rečeno, ni več posameznik, temveč zakonski ali zunajzakonski par, kar pa je nedopustno.

Po ustavi so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih. Po sedanji ureditvi (5., 6. in 22. člen ZZNPOB), pa zakon ne omejuje ustavne pravice posameznika s pravico drugega, temveč veže izvrševanje ustavne pravice posameznika na soglasje drugega posameznika (zakonskega ali zunajzakonskega partnerja), kar pa je nedopustno z vidika 55. člena ustave, kot je bilo opisano v prejšnji točki in z vidika prvega in drugega odstavka 14. člena ustave, kot je obrazloženo v nadaljevanju zahteve.

Na tem mestu predlagatelji zahteve poudarjamo, da ZZNPOB ne opredeljuje niti pojma zunajzakonske skupnosti. Ker je definicijo tega pojma izluščiti zgolj iz 12. člena ZZZDR, ta pa v pojem zunajzakonske skupnosti ne všteva parov, ki niso v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti ali so v takšnem medsebojnem razmerju, pri katerem obstaja zadržek, zaradi katerega bi bila zakonska zveza takega para neveljavna, je de lege lata zaključiti, da takšni pari do postopkov OBMP niso upravičeni. Za takšno omejitev, ki temelji zgolj na osebnem statusu oz. drugi osebni 8 cit. prof. dr. Karel Zupančič: Nekatere temeljne pravice družinskopravne narave in vprašanja svobode odločanja o rojstvih otrok v. Temeljne pravice, Ljubljana 1997, str. 207

9

okoliščini (neobstoj življenjske skupnosti) posameznikov, ki sestavljata ta par, pa ni najti ustavno dopustnega cilja niti nobenega razumnega razloga. Ni namreč mogoče zaključiti, da par, ki do postopka oploditve (še) ne živi skupaj, ni sposoben uresničiti pogojev, ki jih za upravičenost do OBMP predpisuje ZZNPOB. In ker takšen par po sedanji ureditvi ZZNPOB ni upravičen do postopka OBMP, je diskriminiran v relaciji do parov, ki živijo v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Takšna situacija je popolnoma nedopustna, saj je takšen par zgolj zaradi osebnega statusa oziroma zaradi osebne okoliščine prikrajšan pri možnosti OBMP, kar pa je grob poseg v pravico do enakosti pred zakonom (prvi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije).

Večinoma o pravicah in dolžnostih glede pravice do svobodnega odločanja o rojstvih dejansko odločata dve osebi, bodisi da sta to zakonska ali zunajzakonska partnerja oziroma stalna ali nestalna spolna partnerja. Ti dve osebi naj bi odločali skupno in sporazumno.

Kadar ni sporazuma med tema dvema fizičnima osebama (partnerjema), ki sestavljata ta unikatni dvojni subjekt pravice do svobodnega odločanja o rojstvih, kot je nepravilno izpeljan v ZZNPOB, tudi ni dvojnega subjekta in vsak od teh dveh posameznikov postane samostojen subjekt pravice do svobodnega odločanja o rojstvih ter naj bi kot posameznik lahko to pravico na podlagi ustave tudi uresničil. Ustava govori o človeku kot samostojnem subjektu te pravice (posamezniku) in ne npr. o starših, o zakonskih partnerjih ali spolnih partnerjih, zato se nujno predvideva, da je vsak od njiju kot posameznik lahko subjekt te pravice. ZZNPOB ustavno pravico posameznika do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, torej pravico do pomoči pri spočetju, v 5. členu podeljuje izključno paru (zakonskemu ali zunajzakonskemu) in tako posameznika protiustavno izključi iz izvrševanja te ustavne pravice. Takšen poseg zagotovo ne prestane strogega testa sorazmernosti.

De lege lata privolitev moškega, ki je žensko oplodil po naravni poti, ni pogoj za prekinitev nosečnosti. Moški tudi ne more zahtevati od ženske, ki je zanosila po naravni poti, naj opravi prekinitev nosečnosti, v kolikor sam ni pripravljen prevzeti roditeljskih dolžnosti, prav tako ne more od nje zahtevati, da otroka donosi. Odločitev o prekinitvi oziroma nadaljevanju nosečnosti - kot tudi o vseh drugih zdravstvenih ukrepih za uravnavanje rojstev - je de lege lata (razen v ZZNPOB!) individualna pravica posameznika in ne pravica staršev, parov oziroma zakoncev.

Ženski pravo omogoča pravico do prekinitve nosečnosti, izvedeno iz pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, torej pravico do izbire, ali bo v določenem trenutku svojega življenja postala mati ali ne. Medicina vsekakor omogoča takšen postopek, pravo pa ga dopušča. Pri tem pa je prekinitev nosečnosti po »naravni«, od človekove volje neodvisni poti, mogoča le pri spontanem abortusu, v vseh drugih primerih pa je za prekinitev nosečnosti potrebna podpora medicine kot družbeno oblikovanega mehanizma podpore in korekcije »naravnih« procesov. Absurdno je torej, da je možnost za prekinitev potencialnega rojstva zakonsko priznana izključno posamezniku (ženski), medtem ko ZZNPOB možnost za podelitev življenja z biomedicinsko pomočjo dovoljuje izključno paru (zakonskemu ali zunajzakonskemu). Samska ženska ima pravico do izbire ali bo postala mati ali ne s tem, da ima možnost nosečnost prekiniti, nima pa pravice do izbire, da sama odloči o tem, ali bo postala mati z biomedicinsko pomočjo in bo tako življenje podarila.

ZZZDR materi nezakonskega otroka ne nalaga dolžnosti, da kot njegova zakonita zastopnica sproži postopek za sodno ugotovitev očetovstva. V postopku po 91. členu

10

ZZZDR mati ni dolžna centru za socialno delo povedati, katerega moškega šteje za očeta svojega otroka; če pa že označi določenega moškega za očeta, ta pa ne pripozna očetovstva, ga mati ni dolžna v otrokovem imenu tožiti za ugotovitev očetovstva. Ker očeta praviloma ni mogoče najti oziroma ugotoviti, če mati ne pove, kdo naj bi bil, je očitno, da je dal naš zakonodajalec v ZZZDR z navedeno rešitvijo svobodi odločitve matere, da razkrije ime moškega, ki ga šteje za očeta svojega otroka, ali ne, prednost pred interesom otroka, da izve, kdo je njegov oče. Mati sama, ne da bi jo kdo nadziral, presoja, ali so razlogi za zamolčanje imena očeta pomembnejši od razlogov, ki govorijo proti temu. Materina presoja je upoštevana tudi tedaj, kadar gre za razloge, ki izvirajo zgolj iz njenega lastnega interesa: npr. ohraniti v tajnosti dogajanje v njeni intimni sferi (pravica do zasebnosti). Ker je materina odločitev o imenovanju otrokovega očeta svobodna, je ne smejo zadeti nikakršne sankcije, če ne pove, kdo naj bi bil oče.9

Center za socialno delo ni upravičen poseči v izvrševanje roditeljske pravice matere z ukrepi po 119. členu ZZZDR (npr. zapovedati materi, naj to stori). Tudi druge posredne sankcije, kot je npr. zavrnitev materinega zahtevka za otroški dodatek, ne pridejo v poštev. Iz navedenih načelnih razlogov otrok ne more s tožbo od matere zahtevati razkritja imena očeta. Tudi če bi priznali tak zahtevek, bi ga otrok proti volji matere težko uveljavil. Mater bi bilo namreč težko obsoditi, ker lahko trdi, da ne ve za očetovo ime ali da se ga ne more spomniti; kdo lahko dokaže nasprotno? Če pa bi bila že obsojena, bi bila problematična izvršba.

V luči obravnave določb ZZZDR in spočetja otroka po naravni poti torej lahko ugotovimo, da je samska ženska oziroma otrokova mati tista, ki dejansko odloča ne le o tem, ali bo zanosila in ali bo že v fazi nosečnosti tega otroka donosila, temveč tudi kasneje, po rojstvu otroka, v kolikor je seveda rojen v zunajzakonski skupnosti, ali bo za tega otroka ugotovljeno tudi očetovstvo. Pri tem ima pri svoji odločitvi popolnoma proste roke, zakon je namreč ne omejuje niti v eni fazi tega procesa. Po drugi strani pa ZZNPOB samske ženske v izvrševanju pravice do svobodne odločitve o rojstvu otroka onemogoča zgolj zato, ker ne morejo ali nočejo spočeti po naravni poti. Ker torej ni pravno sporno, da za otroka rojenega zunaj zakonske zveze, ni ugotovljeno očetovstvo in torej otrok nima očeta, potem ne sme biti pravno sporno niti omogočanje oploditve z biomedicinsko pomočjo samski ženski s semenom darovalca ali moškega, ki v to privoli (pa ni njen zakonski ali zunajzakonski partner). Nenazadnje bo tudi takšnega otroka (tako kot otroka, spočetega po naravni poti) kasneje lahko nekdo posvojil ali priznal za svojega, četudi ni njegov biološki oče, saj za kaj takšnega de lege lata ni ovire.

ZZZDR tudi očeta otroka, spočetega na naraven način, ne prisiljuje v priznanje očetovstva. V skladu z 88. členom ZZZDR oče lahko prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki.

Po drugi strani pa ZZNPOB v 42. členu vzpostavlja zakonsko domnevo, da za očeta otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, velja materin zunajzakonski partner ob pogoju, da je za postopek OBMP podal privolitev po 22. členu tega zakona. Takšna zahteva je prekomerna in nepotrebna, karikirano pa je enaka situaciji, ko bi moral moški vsakokrat, ko se spusti v nezaščiten spolni odnos z žensko, podpisati očetovstvo za otroka, ki bi bil spočet pri tem odnosu. S takšno zahtevo ZZNPOB postavlja v izrazito neenakopraven položaj moške, ki privolijo v postopek OBMP in torej otroka spočnejo z biomedicinsko pomočjo, nasproti moškim, ki privolijo v 9 cit. prof. dr. Karel Zupančič: Ugotavljanje očetovstva in materina pravica do zasebnosti, Pravna praksa, 1996/10, str. 10

11

nezaščiten spolni odnos in otroka spočnejo na naraven način. Slednjim namreč ZZZDR omogoča, da v za njih primernem trenutku otroka priznajo za svojega pred centrom za socialno delo ali na drug, zakonsko določen način. Za različno zakonsko obravnavo bistveno enake situacije (razlika je le v izvedbi oploditve) ni nobene pravne niti razumske podlage.

Poleg tega pa s takšno presumpcijo očetovstva zakonodajalec tudi samski ženski krši pravico do svobodne odločitve o rojstvu otroka. Brez soglasja partnerja de lege lata samska ženska ni upravičena do oploditve z biomedicinsko pomočjo in svoje ustavne pravice ne more izvršiti. Če takšne presumpcije ne bi bilo, bi se moški, ki niso v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti, kot jo opredeljuje ZZZDR, prav gotovo lažje odločili za podajo soglasja za postopek OBMP, saj bi lahko (ob predpostavki zaupanja med partnerjema) sami izbrali primeren čas priznanja očetovstva, tako kot to velja v primeru spočetja po naravni poti. Če so podali soglasje za postopek, pa de lege lata (ZZZDR) tudi ni ovire, da je v takšnem primeru mogoče uveljavljati zahtevek za ugotovitev očetovstva, torej prav enako, kot to velja v primeru spočetja po naravni poti. Tako je zakonska presumpcija očetovstva (lahko) ovira za podajo soglasja, neobstoj soglasja pa je ovira za upravičenost do postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo in torej za dejansko izvršitev pravice do svobodne odločitve o rojstvu otroka. Takšna situacija je prav gotovo nevzdržna in prostiustavna, sam ukrep pa tudi ne vzdrži presoje ustavnosti po strogem testu sorazmernosti.

ZZZDR nadalje omogoča posvojitev otroka (ki genetično ne bo povezan s posvojiteljem) tudi in predvsem posamezniku („nihče ne more biti posvojen od več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca“ - 135. člen ZZZDR), torej samski, polnoletni in razsodni ženski ali moškemu, ki ne živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. V kolikor tak posameznik nikoli ne bo sklenil zakonske zveze ali zaživel v zunajzakonski skupnosti, bo ta posvojeni otrok ravno tako odraščal samo z enim od staršev. Če bi načelo največjih koristi otroka interpretirali izključno kot rojstvo in/ali življenje v dvostarševski družini, potem bi morali tudi v primeru posvojitve določiti, da se le-ta dovoli samo zakonskemu ali zunajzakonskemu paru (še več: zunajzakonska partnerja de lege lata sploh ne moreta skupaj posvojiti otroka). V tem smislu ni videti prepričljivega razloga, da bi zakonodajalec isti samski osebi omogočil posvojitev otroka in s tem socialno starševstvo, ne bi pa ji omogočil biomedicinske pomoči pri oploditvi in s tem tudi biološkega starševstva. Rojstvo in posvojitev sta dve različni podlagi za nastanek starševskega razmerja, ki morata biti v pravnem redu kolikor je mogoče obravnavani na enak način, saj zgolj način nastanka pravnega razmerja med staršem in otrokom ne vpliva na kakovost razmerja. Po sedaj veljavni ureditvi torej samska ženska lahko posvoji tujega otroka (ZZZDR), nima pa pravice do biomedicinske pomoči pri oploditvi genetično svojega otroka (ZZNPOB). Do le-tega lahko pride le, če je zmanjšano plodna, ob pogoju, da zaživi v zunajzakonski skupnosti ali sklene zakonsko zvezo. Če pa takšne zveze ne more ali noče skleniti in tudi ni zmanjšano plodna ali neplodna, potem ji preostaneta dve rešitvi:

a) Prva rešitev je, da posameznica z namenom zanositve vstopi v nezaščiten spolni odnos z moškim in brez njegovega zavestnega soglasja zanosi z njegovo spolno celico. Če z moškim prekine vsak odnos in mu ne razkrije otrokovega rojstva, otroku pa tudi ne razkrije očetovega imena, kar je njena pravica, ki izvira iz svobodnega odločanja o rojstvu otrok, praktično doseže isto z različnimi sredstvi: spočne otroka brez zavestne privolitve moškega, ga rodi in ga varuje in vzgaja kot samska oseba. Slovenska zakonodaja materi otroka, rojenega zunaj zakonske zveze, kot opisano, ne nalaga dolžnosti pred državnimi organi navesti ime moškega, ki ga šteje za očeta svojega otroka, niti kot otrokova zastopnica sprožiti postopek za sodno ugotovitev

12

očetovstva.

b) Druga rešitev je, da se posameznica z določenim moškim dogovori za oploditev s spolnim odnosom, pri čemer dogovor vsebuje tudi »odpoved« očetovstvu. Če ženska in moški ta dogovor spoštujeta, otrok nima pravno priznanih dveh, ampak samo enega starša, kar spet pripelje do situacije, ko otroka varuje in vzgaja samska oseba. Tudi v takem primeru je moški praktično le darovalec spolne celice, otrok pa ravno tako ostane brez očeta, kot bi ostal v primeru umetne oploditve samske ženske, razlika je namreč le v izvedbi. Res je sicer, da otroka ne more vezati dogovor med staršema, da bo zanj, tj. za otroka ostal oče anonimen. Tak dogovor je za otroka res inter alios acta in zato v tem pogledu ni ovire, da otrok ne bi zahteval ugotovitve očetovstva. Je pa tudi res, da ugotovitve očetovstva ne more zahtevati, če ne ve za očetovo ime.

Pravna ureditev, ki ženske reducira v iskalke moške spolne celice, moške pa v objekt tega iskanja, nasprotuje človekovemu dostojanstvu kot temeljni vrednoti (34. člen ustave), ki prežema celoten pravni red in ki ga mora oblast upoštevati v konkretnih postopkih ter pri sprejemanju predpisov.10 Na stopnji razvoja človeške skupnosti, kjer tehnologija širi pojem naravnega do te mere, da je z biomedicinsko pomočjo mogoče zanositev ter rojstvo otroka doseči brez kakršnihkoli škodljivih posledic ali tveganj za udeležence procesov ali tretje osebe, in to v nadzorovanem, zdravem in varnem okolju, dolžnost države spoštovati človekovo dostojanstvo narekuje, da takšne procese omogočimo vsem, ki si jih želijo in pri tem ne škodujejo drugemu. Pravica do svobodnega rojstva otrok ne more biti odvisna od želje posameznika podrediti se spolnim praksam, ki si jih ne želi ali od možnosti posameznika, da v obdobju, primernem za rojevanje, ustvari zakonsko oziroma zunajzakonsko skupnost, saj sposobnost kakovostnega starševstva in s tem največja korist otroka ni v ničemer odvisna od načina spočetja otroka ali od zakonskega statusa njegovega starša.

Predlagatelji zahteve glede na določbe ZZZDR še poudarjamo, da je v enakem položaju, kot je otrok, spočet z umetno inseminacijo samske ženske, tudi otrok poročene ženske, če materin mož izpodbije očetovstvo, tj. če izpodbije pravno domnevo, da je on oče otroka. Če namreč tega otroka ne bo nihče priznal za svojega, očetovstvo ne bo sodno ugotovljeno ali ga ne bo nihče posvojil, ne bo nikoli več imel očeta. Dejstvo je, da nezakonski otrok, ki je bil spočet po naravni poti in katerega očetovstvo ni ugotovljeno, ali zakonski otrok, spočet po naravni poti, katerega očetovstvo je bilo izpodbito, ne pozna svojega očeta in ne more uveljavljati svojih pravic do očeta in do njegovih sorodnikov in zato ni v prav nič drugačnem položaju kot otrok, ki bi bil spočet z biomedicinsko pomočjo samski ženski.

Kot je razvidno iz omenjenih primerov, se brez razumnega razloga razlikuje med bistveno podobnimi položaji, kar je z vidika drugega odstavka 14. člena ustave nedopustno.

Take zakonske omejitve pa prav tako ne moremo utemeljiti sklicujoč se na pravice, koristi ali interese morebitnega (moškega) partnerja. V primeru heterologne inseminacije z biomedicinsko pomočjo de lege lata očetovstva ni mogoče ugotavljati (drugi odstavek 42. člen ZZNPOB), se pravi, je tak prostovoljni darovalec spolne celice varovan pred morebitno kasnejšo tožbo za ugotovitev

10 Kaj se dogaja v realnosti lahko namreč dojamemo že s preprostim klikom na svetovnem

spletu pod geslom: „Iščem darovalca semena!“

13

očetovstva. Tega pa ne moremo trditi v primeru naravnega spočetja. Posameznica se lahko v vsakem trenutku premisli in prekrši dogovor med njo in moškim ali odkrije ime moškega, s katerim je zanosila (npr. če sta se dogovorila, da bo moški le darovalec), ter v otrokovem imenu, dokler izvršuje roditeljsko pravico, sproži tožbo za ugotovitev očetovstva. V takem primeru je moški ne le pretentan, temveč je poleg tega še s sodno ugotovitvijo očetovstva proti svoji volji prisiljen v roditeljsko razmerje. V tem pogledu je omogočanje biomedicinske pomoči pri oploditvi tudi samski ženski s semenom darovalca prav gotovo moškim v korist in ne v škodo.

Namen ustavne določbe svobode odločanja o rojstvu svojih otrok je omogočiti izpolnitev človekove želje, torej želje posameznika, da ima otroka. Zakonska rešitev, ki bi dosledno izpeljala pravico do svobodne odločitve o rojstvu otroka in bi torej omogočala oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi samski (tako plodni kot neplodni) ženski, ne bi pomenila le omogočenje želje po otroku tej posameznici, in tudi ne bi ogrozila otrokovih pravic in koristi niti širših družbenih interesov, temveč bi kvečjemu pomenila določeno zaščito moškega, ki bi ga posameznica zaradi neomogočanja oploditve z biomedicinsko pomočjo lahko izrabila za namen oploditve, kasneje pa bi ga contra factum proprium v otrokovem imenu tožila za ugotovitev očetovstva.

3. Diskriminacija samskih žensk v zvezi s pravico do uporabe postopkov OBMP je ustavno nedopustna

Z omejitvijo biomedicinske pomoči pri oploditvi na pare (zakonske ali zunajzakonske) in torej z izključitvijo pravice samskih žensk do uporabe postopkov OBMP, samske ženske arbitrarno in brez tehtnega razloga postavlja v neenak položaj z ženskami, ki imajo zakonskega ali zunajzakonskega partnerja, pa tudi z ženskami, ki imajo partnerja, ki ni zakonski ali zunajzakonski, pa iz zdravstvenih razlogov ne morejo zanositi po naravni poti, s čimer gotovo grobo krši tako pravico do enakosti pred zakonom kot pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Podlaga za oploditev z biomedicinsko pomočjo bi morala biti, da bi bila ureditev vsaj v določeni meri ustavno skladna, neplodnost in ne zakonski stan, kar izhaja tako iz samega imena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo in tudi iz njegovega 2. člena, ki določa, da ima vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti (na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon).

Pri tem pa predlagatelji zahteve opozarjamo, da postopki OBMP sodijo med postopke, ki so namenjeni ugotavljanju in odpravljanju vzrokov neplodnosti in zmanjšane plodnosti (3. člen), in med postopke (oploditve ženske), ki se s pomočjo biomedicinske znanosti izvajajo z namenom zanositve na drug način kot s spolnim odnosom (4. člen). Vse navedeno pa kaže na to, da namen teh postopkov ni le zdravljenje neplodnosti, ampak tudi oploditev oz. zanositev na način, ki je drugačen od oploditve oziroma zanositve v spolnem odnosu (torej alternativna metoda spočetja bodočega otroka). V sami naravi postopkov OBMP (tako kot so opredeljeni v že obstoječem zakonu) torej ni nič takega, kar bi zakonodajalca sililo, da krog upravičencev do teh postopkov omeji zgolj na, kot to določa 5. člen zakona, "moškega in žensko, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti". Prav nasprotno, tudi če upoštevamo (glede na druge določbe zakona) smiselno dodatno zahtevo, da mora biti uporaba postopkov OBMP namenjena izključno rojstvu otroka, se zdi v luči narave in namena postopkov OBMP odločitev zakonodajalca, da bo krog upravičencev do postopkov OBMP omejil

14

na dokazano neplodne heteroseksualne pare, ki živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, neutemeljena in toliko bolj arbitrarna. Pri sprejemanju te odločitve po vsem sodeč se ni vodila lahko prepoznavna notranja logika same zakonodajne materije (notranja narava ali namen postopkov OBMP), prej bi rekli, da so ga v razmišljanju o krogu upravičencev zavedli sumljivi izvenpravni premisleki (predstave ali predsodki o idealni ali še primerni družini, o idealnih ali še primernih vzgojiteljih ipd.).11

Obstoječi zakon samskim ženskam brez stvarno utemeljenega razloga odreka pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi. S tem tudi ustavno nedopustno pri uresničevanju človekove pravice oziroma temeljne svoboščine svobodnega odločanja o rojstvih razlikuje na podlagi osebne okoliščine (osebnega statusa). Po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Po enakem testu Ustavno sodišče presoja tudi ustavno dopustnost dikriminacije pri izvrševanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V presojanem primeru ustava ne vsebuje primerov, ki bi utemeljevali diskriminacijsko obravnavo samskih oseb pri svobodnem odločanju o rojstvu otrok, prav tako pa niso izkazane pravice drugih, niti javni interes, zaradi katerih bi bila taka omejitev potrebna. Odrekanje biomedicinske pomoči pri oploditvi (kot elementu pravice svobodnega odločanja o rojstvu otrok) samskim osebam temelji na predsodkih, verskih prepričanjih in tradicionalnih predstavah o družinskem življenju dela družbene skupnosti, vendar teh ni mogoče šteti za pravice drugih, ki bi upravičevale poseg v pravico samskih oseb do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, niti za javni interes.

Pri sprejemanju ZZNPOB se je torej očitno iz predsodkov, ki jih nekateri gojijo do teh dveh družbenih skupin (samskih žensk in samskih moških), zavestno spregledalo, da se njuni pripadniki po zaslugah in kvalificiranosti v ničemer ne razlikujejo od žensk in moških, ki živijo v trajnem razmerju z drugospolnim partnerjem. Takšna diskriminatorna zakonska obravnava samskih oseb se po resnosti vzrokov in po škodljivosti učinkov lahko primerja s paradigmatskimi primeri diskriminacije, kakršni sta rasna in spolna diskriminacija: posameznike se deli na tiste s partnerji in tiste brez njih, taka delitev pa je moralno pomembna, ker lastnost (ne)imeti partnerja in družine v slovenskem družbenem prostoru osebo žal še vedno pogosto opredeljuje kot sebično in odklonsko. Dejstvo, da je ZZNPOB v 5. členu legitimiral razlikovanje med tistimi odraslimi osebami, ki imajo partnerja, in onimi, ki ga nimajo, ima škodljive posledice enake rasno in spolno diskriminatornih zakonov: krepi posebne družbene predsodke do ljudi brez partnerjev, zaradi katerih so ti v družbenem vsakdanu prikrajšani za enako priložnost v uresničevanju svojega ideala dobrega življenja. Zaradi navedenega trpi njihova samopodoba oziroma je slednja oropana za pomemben vir samospoštovanja in občutka osebnega dostojanstva. Obstoječa diskriminatorna zakonodaja torej že na prvi pogled izkazuje ustavno problematične značilnosti.

Poleg tega pa se postavlja vprašanje, zakaj bi sploh veljalo, da so do biomedicinske pomoči pri oploditvi potrebne (in zato do nje upravičene) samo tiste ženske, ki kljub rednim spolnim odnosom z zakonskim možem ali zunajzakonskim partnerjem v daljšem obdobju ne morejo zanositi. Pomoči so enako potrebne tudi tiste ženske, ki jim je pot do spočetja in rojstva otroka iz takšnega ali drugačnega razloga in vzroka zaprta. Različne kategorije pomoči potrebnih žensk se med seboj razlikujejo zgolj po vrsti vzroka za svojo reproduktivno nemoč, zakon, ki na podlagi pravno

11 cit. prof. dr. Friderik Klampfer, Analiza reproduktivne pravice staršev, interesi otrok in oploditev z biomedicinsko pomočjo).

15

nepomembnih razlik enim pravico do pomoči priznava, drugim pa jo odreka, pa je krivičen in diskriminatoren.

ZZNPOB v 6. členu med pogoji, ki jih morata izpolnjevati upravičenca do postopkov OBMP, torej „zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti“, smiselno navaja: polnoletnost, razsodnost, primerno starost za opravljanje starševskih dolžnosti ter tako psihosocialno stanje, v skladu s katerim se lahko utemeljeno pričakuje, da bosta sposobna opravljati starševske dolžnosti v korist otroka. Za nobenega od teh pogojev ni mogoče vnaprej trditi, da ga samska ženska ne more izpolniti.

Predlagatelji poudarjamo, da pravica ženske in moškega, da spočneta in rodita otroka po naravni poti, ni omejena in je brezpogojna. Potencialni starši imajo de lege lata pravico (bodočega otroka) po naravni poti spočeti tudi tedaj, ko spočetje, rojstvo in odraščanje otroka objektivno gledano (ker sta npr. oba starša HIV pozitivna ali umsko prizadeta) ni v njegovem najboljšem interesu (če to sploh lahko in smemo presojati - očitek o „napačnem življenju" - kar je po mnenju snovalcev zakona življenje brez očeta - namreč temelji na zamisli, da so nas starši oškodovali s tem, ko so nam podarili življenje v manj kot zadovoljivih in znosnih razmerah, torej da bi starši ravnali v nasprotju z otrokovimi najboljšimi interesi, če bi ga ustvarili v manj kot idealnih razmerah).

Pravico do spočetja in rojstva otroka po naravni poti ima tudi samska ženska, torej ženska, ki ne živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Spočetje in rojstvo otroka po naravni poti ali prekinitev nosečnosti ji niso omejeni. Kot je prej opisano, je zgolj od njene svobodne volje odvisno tudi, ali bo ta otrok imel očeta.

Da sme zakonodajalec ženskam brez partnerja pravno legitimno odreči pravico do strokovne pomoči pri spočetju, bi moral torej dokazati, da spočetje, rojstvo in odraščanje v enostarševski družini ni in ne more biti v interesu tako spočetega otroka. Tega pa logično ne dokazuje, prav tako tudi ne sankcionira samskih žensk, ki so zanosile in rodile po naravni poti in očetovstvo za njihovega otroka nikoli ni bilo ugotovljeno, niti ne sankcionira poročenih žensk, ki imajo otroka, katerega zakonito očetovstvo je bilo izpodbito.

Ker je 5. člen ZZNPOB neustaven, so neustavni tudi členi 6., 8., 12., 22., 23. in 24., ki so iz njega izvedeni in ki opredeljujejo postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo, in sicer v delu, v katerem glede možnosti uporabe teh postopkov izključujejo samske ženske in pare, ki ne živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, kot opisano v predlogu te pobude. Neustaven pa je, kot je opisano, tudi 42. člen ZZNPOB.

ZZNPOB je sicer zapolnil vrzel v ureditvi vrste strokovnih, pravnih in etičnih vprašanj, ki jih obstoječa zakonodaja zaradi razvoja metod in tehnik zunajtelesne oploditve do sedaj ni zadovoljivo urejala. Vendar pa se je istočasno z ZZNPOB omejila pravica do postopkov OBMP samo na moškega in žensko v medsebojni zakonski zvezi ali v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.

Zakon je tako posegel v ustavno zagotovljeno svoboščino do svobodnega odločanja o rojstvu otrok; 55. člen Ustave Republike Slovenije namreč določa, da mora država zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine. Skladno s 55. členom ustave

16

in tudi ustavnim načelom enakosti pred zakonom zakon torej ne bi smel samskim ženskam kratiti pravice do zdravljenja neplodnosti in postopkov umetne oploditve.

4. Finančni vidik

Če v zvezi z odločitvijo samske ženske, da bo svojo ustavno pravico do odločanja o rojstvu otrok uveljavila s pomočjo instituta biomedicinske pomoči pri oploditvi, ni pravnih zadržkov, je utemeljen tudi predlog, da takšen poseg krije skupna zdravstvena blagajna. Za to kategorijo žensk podobno kot za neplodne ženske s partnerji velja, da je omenjeni poseg edina pot, po kateri lahko uveljavijo svojo ustavno pravico do svobodne odločitve, da bodo rodile otroka (in do strokovne pomoči pri uresničitvi te odločitve). Slišati je, da bi bilo stroške takega posega v primeru plodnih samskih žensk nepošteno naprtiti vsem davkoplačevalcem (oz. zdravstvenim zavarovancem), češ da noben davkoplačevalec ne more zahtevati, da se mu zaradi uveljavljanja njegovih skrajno individualističnih pravic iz proračuna nameni nesorazmerno velika vsota glede na vplačano, če od tega ni skupne koristi. Tudi če odmislimo, da so koristi od medicinskih posegov praviloma izključno ali vsaj primarno individualne, bomo lahko tako načelo brez težav spodnesli s celo vrsto protiprimerov. Če navedemo le nekatere: stroški zdravljenja poškodb ljudi, ki se poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo z nevarnimi športi (alpinizmom, smučanjem, avtomobilskimi dirkami, padalstvom itd.), zdravstvene oskrbe ljudi, ki zaradi nezdravega načina življenja (kajenja, prekomernega uživanja alkohola, nezdrave prehrane etc.) pogosteje obolevajo za boleznimi srca in ožilja, stroški izvedb neomejenega števila abortusov itd. navadno daleč presegajo njihova vplačila; ti stroški so neposredna posledica njihove odločitve, da bodo svojo pravico do svobodne izbire lastnega načina življenja kot v prvih dveh primerih (ki je po svoji normativni moči verjetno primerljiva s pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok), uveljavili na določen način; pa vendar visoke stroške njihovih odločitev solidarnostno krijejo vsi zavarovanci oziroma davkoplačevalci (vključno s tistimi, ki so jim razlogi za tako izbiro življenjskega sloga nedoumljivi). Kategorija samskih žensk, ki bi želele izkoristiti pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi (in bodo do le-te upravičene), bo v primerjavi z že omenjenimi kategorijami potencialnih uporabnikov zdravstvenih storitev prej ko ne maloštevilna, stroški takega posega pa relativno nizki. Nobenega tehtnega razloga torej ni, zakaj bi bila finančna solidarnost z vidika poštenosti sporna prav in edino pri samskih ženskah, ki so se odločile svojo pravico do odločanja o rojstvu otrok uveljaviti z zahtevo (ali prošnjo) po biomedicinski pomoči pri oploditvi.12

5. Primerjalnopravno

Po pridobljenih podatkih predlagatelji zahteve navajamo, kako je to urejeno v državah Evropske unije in na Hrvaškem. Finska, Španija13 in Hrvaška14 pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi izrecno priznavajo tudi samskim ženskam.

Belgija15, Nizozemska16, Velika Britanija17 in Italija, ne določajo posebej zahtevanih

12 cit. prof. dr. Friderik Klampfer, Analiza reproduktivne pravice staršev, interesi otrok in oploditev z biomedicinsko pomočjo

13 http://www.boe.es/buscar/doc.php?id=BOE-A-2006-9292 (Ley 14/2006, de 26 de mayo, sobre técnicas de reproducción humana asistida)14 Zakon o medicinskoj pomognutoj oplodnji- http://narodne-novine.nn.hr/default.aspx15 http://staatsbladclip.zita.be/moniteur/lois/2007/07/17/loi-2007023090.html16 http://www.embryodonatiebureau.nl/media/Embryowet.pdf17 Human Fertilisation and Embryology Act 1990, 2008- glej

17

osebnih razmerij, v kakršnih bi morali ali ne smeli živeti bodoči starši, kar dejansko pomeni, da tudi v teh državah soglasje moškega (zakonskega ali zunajzakonskega partnerja) ni potrebno in je do biomedicinske pomoči pri oploditvi upravičena tudi samska ženska. Še več, v Veliki Britaniji, ki dosledno upošteva človekove pravice in svoboščine, je dovoljeno celo surogatno (nadomestno) materinstvo kot ena od pravno priznanih oblik izvrševanja pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.18

Predlagatelji zahteve posebej opozarjamo na najnovejšo ureditev s tega področja v Republiki Hrvaški. Hrvaški sabor je namreč 13. 7. 2012 sprejel Zakon o medicinskoj pomognutoj oplodnji (Narodne novine broj 86/2012 27. 7. 2012).

V drugem. odstavku 10. člena omenjenega zakona je določeno, da ima pravico do medicinske pomoči pri oploditvi tudi samska in polnoletna, poslovno sposobna ženska, ki ne živi v zakonski, zunajzakonski ali istospolni zvezi, katere dosedanje zdravljenje neplodnosti je bilo neuspešno in ki je glede na življenjsko obdobje in splošno zdravstveno stanje sposobna izvrševati roditeljske pravice in dolžnosti.

Nadalje je v četrtem odstavku 10. člena določeno, da ima pravico do medicinske pomoči pri oploditvi v breme Hrvaškega zavoda za zdravstveno zavarovanje ženska praviloma do izpolnjenega 42. leta starosti. Zdravnik, ki vodi postopek medicinske pomoči pri oploditvi, lahko zaradi posebej upravičenih zdravstvenih razlogov omogoči pravico do medicinske pomoči pri oploditvi tudi ženski po dopolnjenem 42. letu starosti.

V določbi šestega odstavka 10. člena je zapisano, da ima pravico do medicinske pomoči pri oploditvi iz drugega in četrtega odstavka tega člena tudi ženska, pri kateri je potrjena brezupnost drugih oblik zdravljenja.

Španski zakon (Ley 14/2006, de 26 de mayo, sobre técnicas de reproducción humana asistida) gre še dlje v doslednem izvajanju človekovih pravic in svoboščin, in tako v 6. členu (upravičenci do postopkov biomedicinske pomoči pri oploditvi) določa:

1. Pravico do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo ima vsaka poslovno sposobna ženska, starejša od 18 let, po tem ko za postopek poda prostovoljno, zavestno in izrecno soglasje.Pravico do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo ima vsaka ženska ne glede na njen civilni status ali spolno usmerjenost.2. Pred podpisom soglasja za postopek je treba žensko (posameznico, upravičenko) poučiti o možnih rizikih postopka in nosečnosti, posebej v primerih, ko se postopek opravi ženski, ki je že zunaj klinično primerne dobe za rojevanje. 3. Če je ženska poročena, je poleg njenega soglasja za postopek potrebno tudi soglasje zakonskega moža, razen v primeru, če sta pravnomočno ločena. Soglasje zakonca, ki ga poda pred izvedbo postopka, mora biti svobodno, zavestno in podano v predpisani (formalni) obliki.4. Pri uporabi tehnike asistirane reprodukcije lahko izbira darovalca spolnih celic le zdravniška ekipa, ki opravi postopek, slednja pa mora zagotoviti pogoje za ohranitev anonimnosti darovalca. V nobenem primeru ne sme darovalec osebno izbrati prejemnice. V vsakem primeru si mora medicinska ekipa, ki opravlja postopek, prizadevati, da zagotoviti fenotip, ki bo upravičenki do postopka (prejemnici) čim

npr.http://www.legislation.gov.uk/ukpga/2008/22/contents/enacted18 Surrogacy Arrangements, Section 59 of the Human Fertilisation and Embryology Act

18

bližji, tudi vzorec, ki bo upravičenki čimbolj imunološko podoben.

Iz navedenih primerov izhaja, da gredo v Evropski uniji vse tendence s tega področja v smeri razširitve kroga upravičencev do postopkov OBMP in pravno priznanih oblik izvrševanja pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in ne obratno. Ker ima po novem tudi Republika Hrvaška takšno ureditev tega področja, ki dosledneje upošteva človekove pravice in svoboščine, bodo neplodne (samske) državljanke Republike Slovenije v prihodnje imele možnost za oploditev z biomedicinsko pomočjo v sosednji državi.

Predlagatelji zahteve menimo, da demokratična država, ki spoštuje dostojanstvo svojih državljanov, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok in enakost pred zakonom, prebivalk svoje države ne prisiljuje v to, da svoje ustavne pravice realizirajo v drugih državah, ker jih doma ne morejo. Če je Slovenija demokratična država in če je pravna in socialna država, tako kot je zapisano v 1. in 2. členu ustave, je država tista, ki dejansko in pravno ustvarja razmere, v katerih posamezniki lahko izkoristijo vse svoje možnosti in imajo tudi sredstva za načrtovanje svojih družin.

Zahtevi pripenjamo tudi tabelo upravičencev za postopke OBMP po nekaterih državah Evropske unije in drugih držav. Prevzeta je iz primerjalnega pregleda v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (EPA 1318-II, ZZNPOB-A, 13. 10. 2000).

UMETNA OPLODITEV

Upravičenci za postopke OBMP

Češka ni omejitev

Francija moški in ženska v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti

Finska ni omejitev (samska ženska je izrecno omenjena)

Nemčija moški in ženska v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti

Velika Britanija ni omejitev

Avstrija moški in ženska v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti

Španija ni omejitev (samka ženska je izrecno omenjena)

Švedska moški in ženska v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti

Nizozemska ni omejitev

Danska ni omejitev (prepoved velja za homoseksualne pare)

Italija ni omejitev

19

Belgija ni omejitev

Avstralija(Južna) ni omejitev

Izrael ni omejitev (samska ženska je izrecno omenjena)

Glede na vse navedeno predlagatelji zahteve Ustavnemu sodišču Republike Slovenije predlagamo, da glede citiranih spornih členov ZZNPOB odloči, kot je to navedeno v predlogu.

III.Povzetek utemeljitve

Iz utemeljitve neskladnosti posameznih določb ZZNPOB z ustavo izhaja dejstvo, da najpogostejši zadržki v zvezi s širitvijo kroga upravičencev na samske ženske ne vzdržijo poglobljene presoje. Biomedicinska pomoč pri oploditvi za tiste samske ženske, ki izpolnjujejo druge, z zakonom navedene pogoje za odgovorno starševstvo, je tako v moralnem kot pravnem pogledu korak naprej in ne nazaj. Z odločitvijo, da bodo spočele na tak, zanje edino dostopen način, ta kategorija državljank samo uveljavlja svojo ustavno (in moralno) pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Tak način njenega uveljavljanja je moralno in pravno neoporečen - z odločitvijo za umetno oploditev in pomoč pri njej ženska in sodelujoči zdravnik bodočemu, na ta način spočetemu otroku namreč ne kratita kakih pravic, pa tudi oškodujeta ga ne v moralno relevantnem smislu. S takšno odločitvijo prav tako ne kratita pravic niti moškim niti širši družbeni skupnosti. Ureditev, ki bi dosledno sledila pravici, kot je opredeljena v 55. členu ustave, razen tega zavoljo prelaganja bremena financiranja tovrstnih posegov na javno zdravstveno blagajno ne bo nepoštena do drugih zavarovancev, vsaj ne v večji meri kot nekateri drugi vidiki obstoječe sheme javnega zdravstva.

In končno, predlagana rešitev ne ruši osnovnega koncepta oziroma ni v neskladju z osnovno intenco zakona - ta je namreč v tem, da so postopki biomedicinske pomoči pri oploditvi ne le eni od ukrepov za zdravljenje neplodnosti, temveč gre tudi za postopke, katerih cilj je oploditev na način, ki je drugačen od oploditve pri heteroseksualnih spolnih odnosih, v tem primeru pa v rednih spolnih odnosih dokazana neplodnost ni več edino samoumevno merilo za upravičenost do uporabe takih postopkov.

Predlagatelji zahteve poudarjamo, da ima vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti ne glede na socialni oziroma družbeni status, ali če izhajajmo iz 14. člena ustave, ne glede na osebno okoliščino. Predlagana ureditev je v skladu z modernimi civilizacijskimi pridobitvami. Zadnje raziskave, objavljene v strokovnih in drugih medijih, opozarjajo, da je povečana neplodnost pri ženskah in moških posledica modernega načina življenja. Predlagatelji namreč štejemo zdravljenje neplodnosti in umetno oploditev za potrebno civilizacijsko pridobitev. Stiska ljudi, ki so neplodni, je namreč velika in vredna vse pozornosti, zato jim je treba pomagati. Če se je ta problem še pred nedavnim skrival pod preprogo in se o teh težavah žensk in moških v javnosti ni veliko govorilo, zadnjih nekaj let opažamo, da je ozaveščenost javnosti čedalje večja. Prav tako zdravljenje neplodnosti zadeva vedno več ljudi in zato je še toliko bolj pomembno, da država pokaže družbeno skrb za vse državljane in državljanke.

20

Predlagatelji zahteve si želimo, da bi Slovenija ohranila razmeroma visoko raven pravic žensk. V zadnjih desetih letih se je vprašanje o položaju in enakih možnosti žensk na vseh področjih življenja izkazalo kot pomemben sestavni del politike. Ne potisnimo Slovenije daleč nazaj v preteklost. Spomnimo se sedemdesetih let, ko sta bili pravno izenačeni zakonska in zunajzakonska skupnost, in devetdesetih, ko je država dopustila možnost kriminalizacije posilstva tudi v zakonski zvezi. V obeh primerih so nam pozneje sledile tudi druge evropske države. Ob priključitvi Republike Slovenije Evropski uniji smo prevzeli evropski pravni red. S tem pa se spreminjanje zakonodaje in sledenje dobrim praksam drugih evropskih držav ni ustavilo, zato bi morali tudi v tem primeru posodobiti zakon in odpraviti njegove pomanjkljivosti.

Slovenija ne sme postati država, ki bo v Evropi prepoznavna po svojem nestrpnem odnosu do žensk, ki ne živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti.

Sprememba zakonske ureditve, ki bo skladna s 55. členom ustave in ki bo priznavala pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi tudi samskim ženskam, je torej z vidika moralnega načela pravičnosti in ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter svobodnega odločanja o rojstvu otrok nujna in bi jo moral zato tako vsak posameznik v skladu z lastno vestjo in tudi Ustavno sodišče podpreti.

IV. Predlog Ustavnemu sodišču

Po drugi alineji tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Ustavno sodišče lahko sklene, da bo kot prednostno obravnavalo zadevo, v kateri gre za reševanje pomembnega pravnega vprašanja. Predlagatelji zahteve poudarjamo, da so po našem mnenju izpodbijane določbe 5. člena v povezavi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom ZZNPOB v neskladju s 14. in 55. členom Ustave Republike Slovenije. Gre namreč za vprašanje (ne)dopustnosti biomedicinske pomoči določenim upravičencem na podlagi zakonske določbe, pa vendarle zunaj namena, ki ga določa Ustava Republike Slovenije, ki zagotavlja enakost pred zakonom in svobodo odločanja o rojstvu otrok. Dilema o tem, ali lahko glede na 14. in 55. člen Ustave Republike Slovenije področni zakon dopusti poseg v pravico do enakosti in do svobodne odločitve o rojstvu otroka tako, da pravico do zdravljenja (ali zgolj posega) z biomedicinsko pomočjo pri oploditvi omeji z zakonskim statusom osebe, je glede na tendence evropske zakonodaje še posebej aktualna. Predlagatelji menimo, da so navedene izpodbijane določbe ZZNPOB v neskladju tudi s 34. členom ustave, ker ne sledijo načelu pravice do osebnega dostojanstva in varnosti.

Ustavno sodišče se do vsebine pravice do enakosti pred zakonom in svobodnega odločanja o rojstvu otrok v razmerju do upravičencev do biomedicinske pomoči pri oploditvi še ni opredeljevalo, prav tako se ni opredelilo do vprašanja, ali te določbe predvsem samskim ženskam zagotavljajo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Dosedanje izkušnje kažejo, da se razprava o tem vprašanju bodisi ob sprejemanju zakona bodisi v referendumski kampanji spreminja v podcenjevanje in izključevanje samskih žensk.

Predlagatelji zahteve smo prepričani, da gre za zelo pomembno pravno vprašanje, ki ga brez intervencije Ustavnega sodišča ni mogoče rešiti, zato Ustavnemu sodišču predlagamo,

21

1. naj zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB, Uradni list RS, št. 70/2000 z dne 8. 8. 2000) obravnava absolutno prednostno;

2. naj razveljavi 5. člen v povezavi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB, Uradni list RS, št. 70/2000 z dne 8. 8. 2000).

V Ljubljani, 15. marca 2013

Priloge:

- podpisi poslank in poslancev; Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo

(ZZNPOB, Uradni list RS, št. 70/2000 z dne 8. 8. 2000); Zakon o medicinskoj pomognutoj oplodnji (členi od 1. do 10) http://narodne-

novine.nn.hr/default.aspx ; 6. člen Španskega zakona o tehnikah biomedicinske pomoči pri oploditvi- Ley

14/2006, de 26 de mayo, sobre técnicas de reproducción humana asistida(oboje prevod v tekstu pobude);

- Human Fertilisation and Embryology, Act 2008.