ZAMUDA IZPOLNITVE OBVEZNOSTI - core.ac.uk · pogodba o prepustitvi del, ima pravico zahtevati, da se odločitev o prepustitvi nagrade oziroma del komu drugemu razveljavi, če nagrada

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer: Organizacija in management kadrovsko -

izobraţevalnih sistemov

ZAMUDA IZPOLNITVE OBVEZNOSTI

Mentor: izr. prof. dr. Drago Meţnar Kandidatka: Katja Jevnikar

Somentor: viš. pred. dr. Bojan Vavtar

Kranj, september 2009

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, izr. prof. dr. Dragotu Meţnarju, za pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre somentorju, viš. pred. dr. Bojanu Vavtarju, ki me je s strokovno pomočjo ter koristnimi nasveti usmerjal pri pisanju diplomske naloge. Hvala tudi vsem mojim, ki me vedno spremljate, podpirate in spodbujate.

POVZETEK Obligacijsko pravo obravnava razmerja med upnikom in dolţnikom. Razmerje med strankama lahko nastane na podlagi enostranskega pravnega posla, nastanka škode, neupravičene pridobitve, poslovodstva brez naročila ter največkrat na podlagi pogodbe. Pogodbena razmerja stranke kršijo z nepravilno izpolnitvijo, nemoţnostjo izpolnitve, neupoštevanjem stranskih obveznosti ter zamudo. Institut zamude nastopi, ko stranka svoje obveznosti ob zapadlosti ne izpolni, pri čemer obveznost obstaja naprej in jo je še vedno moţno izpolniti. Moţno je, da stranka svoje obveznosti ne izpolni v celoti in se zanjo ne zmeni ali pa jo ţeli izpolniti, vendar drugače, kot je bilo dogovorjeno. V primeru, ko upnik ni dolţan sprejeti takšne izpolnitve, jo lahko zavrne. Sankcije, ki sledijo zamudi, so pravica do odstopa od pogodbe, zamudne obresti, nadomestne izpolnitve (največkrat denarna odškodnina), lahko gre za sankcije po zakonu ali po pogodbi kot pogodbene kazni ali penali. Z raziskavo smo ugotovili, da osebe, ki sklepajo običajne pogodbe, kakor tudi osebe, ki sklepajo gospodarske pogodbe, instituta zamude ne poznajo oziroma ga poznajo površno. Za negospodarske pogodbenike je to nekako razumljivo in sprejemljivo, gospodarstveniki pa bi ga morali poznati ţe zaradi 6. člena v Obligacijskem zakoniku, ki nalaga strokovnjakom in gospodarstvenikom izpolnjevanje (poklicne) obveznosti s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij, oziroma skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih.

KLJUČNE BESEDE

Zamuda

Pogodba

Upnik

Dolţnik

ABSTRACT The law of contracts governs relations between a creditor and a debtor. A relation between the two parties can be founded on a unilateral juristic act, occurrence of a damage, unjust enrichment, conduction of business without mandate, and, most commonly, on the basis of a contract. A contract may be breached by an incorrect fulfilment, inability to fulfil, non-compliance to additional terms of contract or a delay in fulfilling an obligation. The act of delay occurs when a party fails to fulfil their obligation by the date of maturity while the obligation remains due and is still subject to fulfilment. It may occur that a party fails to fulfil their obligation in full, ignores it or wishes to fulfil it in terms other than those agreed upon. If the creditor is not obliged to accept such a fulfilment they can refuse it. Remedies for a delay include the right of withdrawal from the contract, charging default interests, alternative fulfilments (usually in the form of a pecuniary compensation) or remedies envisaged by the law or the contract, such as a penalty or a fine. Our research shows that neither persons entering into ordinary contracts nor persons entering into commercial contracts are familiar with the act of delay or are familiar with it only vaguely. As far as non-commercial contractors are concerned, this is somewhat understandable and acceptable; however, individuals active in the field of economy and commerce should be familiar with this, if for no other reason than Article 6 of the Code of Obligations, which requires them to fulfil their (professional) obligations with all due care demanded in the context of legal transactions with a given type of contractual obligations, and with all due care envisaged by codes of their profession and good practice.

KEYWORDS

Delay

Contract

Creditor

Debtor

KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................... 1

1.1 TEMA DIPLOMSKEGA DELA .................................................................... 1

1.2 METODOLOGIJA ....................................................................................... 1

1.3 HIPOTEZA ................................................................................................. 1

2 OBLIGACIJE ..................................................................................................... 2

2.1 NAČINI NASTANKA OBVEZNOSTI ........................................................... 2

2.2 NAČELA OBLIGACIJSKIH POSLOV ......................................................... 5 2.2.1 POMEN IN UPORABA NAČEL ........................................................................ 5 2.2.2 POMEMBNA NAČELA OBLIGACIJSKIH POSLOV ......................................... 8

3 POGODBE ...................................................................................................... 10

3.1 VRSTE POGODB .................................................................................... 10

3.2 DVOSTRANSKE OBVEZNOSTI .............................................................. 11 3.2.1 ZNAČILNOSTI DVOSTRANSKIH OBVEZNOSTI .......................................... 12

4 ZAMUDA ......................................................................................................... 13

4.1 ZAMUDA UPNIKA .................................................................................... 14 4.1.1 POSLEDICE UPNIKOVE ZAMUDE ............................................................... 14

4.2 ZAMUDA DOLŢNIKA ............................................................................... 15 4.2.1 POSLEDICE DOLŢNIKOVE ZAMUDE .......................................................... 15

4.3 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST KOT POSLEDICA ZAMUDE .......... 17

5 RAZISKAVA - UPORABA INSTITUTA ZAMUDE V PRAKSI ........................... 20

5.1 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA .................................................. 20

5.2 UTEMELJITEV REZULTATOV ................................................................ 32

5.3 POTRDITEV OZIROMA OVRŢBA HIPOTEZ ........................................... 32

6 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 35

7 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................... 36

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

Katja Jevnikar: Zamuda izpolnitve obveznosti stran 1

1 UVOD 1.1 TEMA DIPLOMSKEGA DELA Obligacijsko pravo je najpomembnejši in najobseţnejši del civilnega prava. Obravnava obligacijska razmerja, kar pomeni razmerja med upnikom in dolţnikom. Upnik ima pravico terjati dolţnika za izpolnitev obveznosti, dolţnik pa je zavezan opraviti določeno izpolnitev. Obveznosti v obligacijskem razmerju nastanejo s pogodbo, z odškodninsko odgovornostjo, s kondikcijo (z neupravičeno pridobitvijo), z gestijo (s poslovodstvom brez naročila) in enostransko izjavo volje. V diplomski nalogi nameravamo predstaviti napake pri izvrševanju pogodbenih obveznosti, ki so vezane na čas izpolnitve ter posledično moţnosti uporabe instituta zamude v praksi.

1.2 METODOLOGIJA Metode, ki jih bomo v diplomski nalogi uporabljali, so naslednje:

z deskriptivno metodo bomo predstavili obligacije in pogodbo, njihove značilnosti ter vrste in jih podkrepili s sodno prakso;

v četrtem poglavju bomo z različnimi metodami razloţili pomen zamude; opisali jo bomo z deskriptivno metodo, s komparativno metodo bomo zamudo predstavili glede na vrsto poslov, z normativno metodo bomo predstavili sodno prakso v zvezi s tem problemom;

v petem delu naloge bomo s pomočjo ankete in njene analize predstavili seznanjenost strank z zamudo ter njenimi posledicami.

1.3 HIPOTEZA Hipotezi, ki ju bomo v nalogi obravnavali ter poizkušali dokazati ali ovreči, sta naslednji:

H1: Stranke, ki sklepajo gospodarske pogodbe, so seznanjene z zamudo ter s posledicami zamude.

H2: Stranke, ki sklepajo ostale (negospodarske) pogodbe, niso seznanjene z zamudo ter s posledicami zamude.



2 OBLIGACIJE

Beseda obligacija izhaja iz latinskega izraza obligatio, kar pomeni dolţnost, obveznost. Obligacijsko pravo je razdeljeno na splošni in posebni del. Splošni del obravnava temeljna pravna načela, ki so skupna vsem vrstam obveznostnih razmerij. V posebnem delu pa se obravnavajo samo posamezne vrste obveznostnih razmerij, in sicer posamezni tipi obveznostnih pogodb (prodajna, špedicijska …) Obligacijsko (obveznostno) razmerje je razmerje med dvema strankama, na podlagi katerega je ena stranka (upnik) upravičena zahtevati izpolnitev dogovora druge stranke (dolţnika), dolţnik pa je obvezan opraviti to določeno izpolnitev. Meţnar (2006, str. 235) razlaga, da je izpolnitev v tem, da dolţnik upniku nekaj da ali stori oziroma, da nekaj dopusti ali opusti. Izpolnitev je torej lahko dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev. Stranke lahko vsebino svojih izpolnitev prosto izbirajo. Sestavine obligacijskega razmerja so tako subjekti obligacijskega razmerja, izpolnitveno ravnanje (predmet obligacijskega razmerja) ter medsebojne (obligacijske) pravice in obveznosti subjektov obligacijskega razmerja (vsebina obligacijskega razmerja) (Bohinc, Balde, 2008, str. 15). Izraz obligacija ali obveznost se uporablja v pravni literaturi v dveh pomenih. V oţjem pomenu je obligacija posamezna terjatev z gledišča upnika ali dolg z gledišča dolţnika. V širšem pomenu pa pomeni obligacija pravno razmerje – obligacijsko razmerje med strankama. Gre za pravice in dolţnosti, ki izvirajo iz kakšnega pravnega naslova. O obligaciji govorimo na primer, če mislimo na kupčevo dolţnost, da plača kupnino, in na prodajalčevo dolţnost, da dobavi blago, kakor tudi, če mislimo na celotno razmerje, ki ga ustvari kupna pogodba za vse pravice in dolţnosti, ki izvirajo iz te pogodbe (Cigoj, 2003, str, 4).

2.1 NAČINI NASTANKA OBVEZNOSTI Za nastanek obveznosti je potrebno izpolniti nekaj pogojev. Glavni med njimi je, da sta v razmerju najmanj dve enakopravni stranki, in sicer upnik ter dolţnik. Stranka kot taka ni nujno ena oseba, lahko jo tvori več oseb, na primer več upnikov ali več dolţnikov, ki nastopajo kot ena stranka. Določene morajo biti tudi pravice in dolţnosti strank, ki tvorijo vsebino obveznostnega razmerja. Upnik ima pravice, ki jih obligacijsko pravo imenuje terjatve, dolţnik pa ima dolţnosti, ki jih imenuje dolg. Dolţnik mora terjatev izpolniti, kar zajema dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Obligacijsko razmerje je relativno razmerje, kar pomeni, da učinkuje samo med strankama, upnikom in dolţnikom, ne pa zunaj tega razmerja. Najpomembnejši element za nastanek obveznosti je pravni naslov ali obveznostni razlog. To je pravni temelj, ki daje upniku terjatev na izpolnitev, dolţnika pa obveţe, da terjatev izpolni. Dopusten je vsak obveznostni razlog, ki ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (Brank, 2000, str. 14).



Upoštevaje določbe Obligacijskega zakonika, Ur.l. RS, št. 83/2001 z dne 25.10.2001 (v nadaljevanju OZ), in stališča teorije so pravni temelji za nastanek obveznostnih razmerij:

pogodba: kot dvostranski pravni posel najpomembnejši in najpogostejši pravni temelj za nastanek obveznosti. Govorimo o pogodbenih oziroma poslovnih obveznostih.

enostransko pravni posli: Z njimi se oseba, ki je enostransko izjavila voljo, zavezuje do določenega ravnanja. Med te sodijo samo nekatere izjave volje: javna obljuba nagrade, izdaja vrednostnega papirja, ponudbe. Te obveznosti tudi sodijo v poslovne obveznosti.

nastanek oziroma povzročitev škode: Pravni temelj, na podlagi katerega ima ena stranka – oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode (odškodnino) od osebe, ki je za nastanek škode odgovorna. Govorimo o odškodninskih (tudi neposlovnih) obveznostih, ki ob pogodbenih obveznostih predstavljajo najpomembnejšo vrsto obveznostnih razmerij.

neupravičena pridobitev: Kadar nekdo brez veljavnega pravnega temelja (na primer pogodbe) pridobi premoţenjsko korist. Kdor je neupravičeno pridobil korist, je zavezan osebi, ki je s tem bila prikrajšana, vrniti neupravičeno pridobljeno korist.

poslovodstvo brez naročila: če se nekdo nepoklicno loti tujega posla, ker ga ni mogoče odloţiti, saj bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (Meţnar, 2006, str. 236).

Zamuda pri izpolnitvi obveznosti lahko nastane v vseh zgoraj naštetih primerih. V nadaljevanju so hkrati s posameznimi načeli nastanka obveznosti predstavljeni tudi primeri sodne prakse, iz katerih sledi, da je dolţnik dolţan svoje obveznosti izpolniti pravilno, torej tudi v roku. V nasprotnem primeru pride do zamude. Kadar je pri enostranskih pravnih poslih odločitev razpisovalca nagrade napačna, ker ne ustreza razpisnim pogojem, je ta odškodninsko odgovoren. Stranka, ki misli, da je prizadeta, ker je nekdo drug prejel nagrado oziroma je s kom drugim sklenjena pogodba o prepustitvi del, ima pravico zahtevati, da se odločitev o prepustitvi nagrade oziroma del komu drugemu razveljavi, če nagrada ni bila podeljena v skladu s pravili o razpisu (Cigoj, 2003, str. 155). Sodna praksa: Javna obljuba nagrade je enostranska izjava in tistega, ki nagrado obljubi, veţe k izpolnitvi obljubljenega. Obljubljeno mora izpolniti tistemu, ki je prvi izţreban in je pravilno izpolnil vse pogoje, ki jih je organizator nagradne igre obljubil (Sklep II Ips 233/2003). Nastanek oziroma povzročitev škode: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolţan povrniti, če ne dokaţe, da je škoda nastala brez njegove krivde. Temelj odgovornosti je torej subjektivna krivdna odgovornost, ki jo včasih dopolnjuje objektivna odgovornost (to so primeri, ko tisti, ki je odgovoren za nastalo škodo, dejansko ni kriv, a kljub temu odgovarja zaradi neke objektivne zveze z nastalo škodo). Subjektivna krivdna odgovornost je podana, kadar je dejanje storjeno



namenoma (naklepno) ali iz malomarnosti. Objektivna odgovornost pa je odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti. Pri tem je za škodo odgovoren imetnik stvari ali tisti, ki se z dejavnostjo ukvarja (Pučnik, 2000, str. 41). Sodna praksa: Zamudne obresti od nepremoţenjske škode gredo toţeči stranki od dne, za katerega dokaţe, da je toţena stranka z izpolnitvijo obveznosti (tj. plačilom odškodnine) prišla v zamudo (VSL sklep II Cp 1037/2004). Kadar nastane kondikcija oziroma neupravičena pridobitev, mora okoriščanec prikrajšancu v vsakem primeru vrniti stvar, ki je prešla v njegovo premoţenje brez pravnega naslova, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost doseţene koristi. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vloţka zahtevka. Pridobitelj pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Če je bil nepošten, mu pripadajo koristni stroški samo do zneska, ki pomenijo povečanje vrednosti ob vrnitvi (Brank, 2000, str. 58). Sodna praksa: S prenosom denarnih sredstev brez pravne podlage na toţenkin račun je bila toţenka neupravičeno obogatena. Z denarnimi sredstvi je razpolagala toţeča stranka, ki je pridobila pravico razpolaganja z deponiranim denarjem s pogodbo o denarnem depozitu. (VSL sodba I Cp 501/2009) Poslovodstvo brez naročila oziroma gestija: Povračilna dolţnost obsega stroške, ki jih je gestor (poslovodja, ki opravlja posel nekoga drugega, čeprav mu ta ni bil naloţen) imel v zvezi s poslovanjem. Po našem pravu se gestorju vrnejo stroški, ki so koristni in potrebni, kolikor je gestija dopustna. Pri obeh dopustnih gestijah (nujni in koristni) se povrnejo stroški, ki so bili v času, ko so bili napravljeni, smotrni, pa čeprav potem korist ni nastala in tega uspeha gestor ni zakrivil ali pa je korist sicer nastala in nato spet minila (ko npr. predmet, v katerega so stroški vloţeni, ne eksistira več). Če stroški niso nujni in koristni, nima gestor nikakršne pravice do povračila. To velja zlasti za stroške za olepšavo. Pač pa sme gestor v takem primeru vzeti predmete, ki jih je nabavil s temi stroški, vendar le, če s tem ne poslabša stanja, kakršno je bilo, preden je začel opravljati posel. Vendar pa sme gospodar te stvari obdrţati, če povrne njihovo sedanjo vrednost, toda ne več, kot so znašali dejanski izdatki. Pri nedopustni gestiji gestor lahko vzame nazaj stvari, ki jih je vloţil s svojimi stroški. Ni pa dopusten povračilni zahtevek glede stroškov, če takrat, ko je posel opravljal, gestor še ni mislil, da bo zahteval takšno povračilo (Cigoj, 2003, str. 250). Sodna praksa: Le če je bila oprava posla nujna zaradi preprečitve škode ali ker bi bila v nasprotnem primeru zamujena gospodarjeva korist, lahko tisti, ki se je nepoklicano lotil tujega posla (na primer s sklenitvijo pogodbe o delu in z izvrševanjem lastnih dejanj), uveljavlja od gospodarja povrnitev vseh potrebnih in koristnih izdatkov ter plačilo za svoje delo (VSL sodba II CP 933/2001). Sodna praksa: Če najemnik za vlaganja v nepremičnino najemodajalca, ki presegajo t.i. tekoče vzdrţevanje, ni imel predhodnega soglasja najemodajalca, izrecno za takšna vlaganja, predvidena s pogodbo, najemnikovega ravnanja ni več



mogoče presojati znotraj pogodbene sfere, temveč po pravilih o poslovodstvu brez naročila (220. - 228. člen ZOR) (VSL sklep I Cp 149/99). V diplomski nalogi se bomo omejili na vprašanja zamude obveznosti, ki nastanejo s pogodbo.

2.2 NAČELA OBLIGACIJSKIH POSLOV

Obligacijsko pravo temelji na določenih načelih, ki so v zakonu izrecno našteta in vsebinsko opredeljena. Načela so pojasnjena v posameznih pravilih obligacijskega prava. Sama načela so tudi velikega pomena za razlago določb, ki urejajo posamezna obveznostna razmerja (Brank, 2000, str. 14). Ne smejo biti v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in druţbeno moralo. Subjekti obligacijskih razmerij sami odločajo o sklenitvi in vsebini razmerja ter sami izberejo pogodbenega partnerja (razen, če je v zakonu določeno drugače). Posledica kršitve načela avtonomije volje strank je ničnost pogodbe. Vsak pravni sistem ima svoja temeljna načela. Temeljna načela so podlaga in smer za razlago zakonov ter podlaga in smer za delovanje vseh in vsakogar (Pučnik, 2000, str. 31). Najosnovnejša, a najpomembnejša načela v našem pravnem sistemu se pojavljajo prav v OZ. Ne glede na to, da so načela nedoločna in nejasna, so v pravu stalnica pri reševanju ter razlagi pravnih aktov.

2.2.1 POMEN IN UPORABA NAČEL

Smer ravnanja Udeleţenci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ), kar pomeni, da stranke ta razmerja urejajo svobodno in po svoji volji. Ta člen daje udeleţencem proste roke pri odločanju o tem, ali bodo obveznostno razmerje sklenili, s kom ga bodo sklenili, kakšno vsebino bodo dali obveznostnemu razmerju ter v kakšni obliki bodo obveznostno razmerje sklenili. Hkrati jim pa isti člen omejuje svobodo sklepanja pogodb z ustavo kot temeljnim aktom drţave. Šinkovec (OZ s komentarjem in sodno prakso; v nadaljevanju OZ, 2001, str. 6) navaja primere omejitev: s pogodbo ni mogoče izničiti načela enakosti pred zakonom; s pravnim poslom ni mogoče omejiti svobode ravnanja oseb; v delovno razmerje ni mogoče vnašati elementov prisilnega dela; v lastnino ni mogoče posegati brez izravnave škode … Kot načelo sicer velja, da stranke same odločajo, ali bodo obveznostno razmerje sploh sklenile in jih nihče ne sme k temu prisiliti. Vendar pa so tudi v tem pogledu omejitve. Pravni red pozna primere obveznega sklepanja pogodb in primere, ko morata pri sklenitvi pogodbe drţavni organ ali tretja oseba dati dovoljenje ali odobritev. Pri obveznem sklepanju pogodb gre za to, da mora stranka skleniti pogodbo z vsako zainteresirano osebo, ki zahteva, da se taka pogodba sklene. Obveznost sklepanja pogodb velja predvsem za tiste organizacije, ki opravljajo tako imenovano javno sluţbo, npr. podjetje za distribucijo električne energije, pošta, telekom, vodovod ipd. Zainteresirane osebe lahko od organizacije, ki mora po zakonu obvezno skleniti pogodbo, tudi



sodno zahtevajo, da pogodbo sklene. Če na zahtevo zainteresirane osebe taka organizacija pogodbe ne sklene nemudoma, mora povrniti tudi škodo. Omejitev svobode sklepanja pogodb s soglasjem tretje osebe pa je v tem, da stranka ne more veljavno skleniti pogodbe, če tretji ne da soglasja. Soglasje tretji lahko da bodisi vnaprej, pred sklenitvijo pogodbe, kot dovoljenje ali naknadno po sklenitvi pogodbe kot odobritev. Take omejitve so predpisane bodisi zaradi določene kontrole nad prometom stvari ali pravic bodisi zato, ker je poslovna sposobnost strank omejena (Brank, 2000, str. 15).

Pomoč pri razlagi pravnih pravil Pravna pravila so temeljna normativna sestavina prava. Povejo nam, kako naj se pravni subjekti vedejo in ravnajo v druţbenih razmerjih. Pravna pravila so sestavljena iz več elementov, in sicer iz primarne hipoteze, primarne dispozicije, sekundarne hipoteze in dispozicije oziroma sankcije. Primarna hipoteza so okoliščine oziroma razmere, na katere se primarna dispozicija (zapoved, prepoved) nanaša. Sekundarna hipoteza vsebuje predpostavko, da se naslovnik norme ni ravnal, kakor zahteva primarna dispozicija. Zato nastopi pogoj za sekundarno dispozicijo oziroma sankcijo. Pravni red je skupek pravnih norm, ki v določenem času veljajo v nekem prostoru oziroma drţavi. Pravni red je sestavljen iz pravnih norm, pravnih aktov in pravnih razmerij (Pučnik, 2000, str. 24). V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, v čem je poglavitna razlika med pravnimi pravili in pravnimi načeli. Del teorije zagovarja stališče, da gre v obeh primerih za pravna pravila, drugi del med njima radikalno razločuje, spet tretji pa meni, da razlika med pravnimi pravili in pravnimi načeli ni kakovostna. Pravno pravilo je vselej sad razlage, ki ovrednoti normativno glede na dejansko in dejansko glede na normativno. Ovrednotenje ne pomeni le izbire med dvema ali več moţnimi rešitvami, pomeni tudi to, da glede na vrednostno merilo opredelimo, kaj naj pravno pravilo pomeni (npr. določitev obveznosti glede na načelo enake vrednosti dajatev), ali pa se odločimo za to, ali izvrševanje pravnega pravila ustreza določenemu merilu (npr. načelu vestnosti in poštenja) in ali glede na to stranka sploh uţiva sodno varstvo. Za pravnim načelom v širšem pomenu se pogosto v celoti skriva pravno pravilo, lahko pa deloma tudi pravno načelo v oţjem pomenu besede. Od tega, za katero temeljno moţnost gre, je odvisno tudi to, kako naj posamezna pravna vodila obravnavamo in kako naj jih uporabljamo.1 Rekli smo, da v teoriji ni opredeljene razlike med pravnimi pravili in načeli, v praksi pa jih nekaj poznamo. Ena razlika med tema dvema pojmoma je ta, da kadar so kršena pravna pravila, sledi pravna sankcija. Kadar pa se ne upošteva pravnih načel, so moţne različne izpeljave ukrepov, čeprav gre praviloma prav tako za sankcije. Kadar pride do konflikta dveh ali več pravnih pravil, se vedno uveljavlja samo eno pravilo oziroma en tip ravnanja pravnih subjektov. Pravna načela te začrtane meje med enim in drugim načelom nimajo. Največkrat se zgodi, da se več načel hkrati uporabi pri reševanju pravnih konfliktov, pri čemer so lahko enkrat ena načela bolj poudarjena kot drugič.

1 Povzeto po: Pavčnik, 2001, str. 83 - 88



Odpravljanje pravne praznine Zakonodajalec teţi k temu, da bi s formalnimi pravnimi viri (to so obvezne in v naprej določene oblike, v katerih nastajajo pravna pravila) zajel vsa tista druţbena razmerja, ki morajo biti po njegovi presoji pravno urejena. To so tista druţbena razmerja, ki pravno formo prenesejo in imajo hkrati lastnosti, ki to formo tudi terjajo. Druţbena razmerja, ki jih formalni pravni viri ne urejajo, niso predmet prava: s stališča prava so ta razmerja v domeni človekovega svobodnega delovanja. Zakonodajalec v resnici ne more v naprej predvideti, katera druţbena razmerja naj bodo urejena s formalnimi pravnimi viri, razlogov pa je več. Poglavitni razlog je, da je sodobno druţbeno ţivljenje sestavljeno, zapleteno in dinamično. Lahko se mu zgodi, da ob izdaji zakona ali drugega formalnega pravnega vira spregleda takšna druţbena razmerja, ki bi sicer morala biti pravno urejena (začetna pravna praznina), ali pa se ta razmerja pojavijo šele tedaj, ko je formalni pravni vir ţe oblikovan (naknadna pravna praznina). Ta vrsta praznin dokazuje, da je druţbeno ţivljenje vselej bolj dinamično, kot je mogoče dopolnjevati formalne pravne vire ali pa jih z razlago prilagajati spreminjajočim se druţbenim razmeram. Za pravno praznino gre tudi tedaj, ko so nekateri pravni instituti le delno pravno urejeni. Predmet pravne praznine so tista druţbena razmerja, k niso zajeta s splošnimi in abstraktnimi pravnimi pravili, a so tako pomembna, da morajo biti pravno urejena. V tem primeru mora pravni organ (npr. sodišče) pravno praznino zapolniti z individualnim pravnim aktom (npr. s sodbo). Obravnavati jih moramo kar se da preudarno in v skladu z naravo prava. Na določenih področjih je treba obstoj pravnih praznin tudi izključiti, ker bi njihovo zapolnjevanje bilo ali utegnilo biti v nasprotju z načeli pravne varnosti. Relativno urejena morajo biti torej kazniva dejanja, pravice in dolţnosti pravnih subjektov ter pristojnost drţavnih organov. Kolikor toliko določena opredelitev pravne praznine je vse prej kot nepomembna. Načelo delitve oblasti, načelo vladavine prava in načelo pravne varnosti terjajo, da smo previdni, ko ugotavljamo, kaj je lahko predmet pravne praznine. Načelo delitve oblasti nam zapoveduje, da sodna in upravna veja oblasti uporabljata in normativno konkretizirata zakon, ne pa da bi bili ti dve oblasti tisti, ki bi namesto zakonodajalca ustvarjali pravna pravila. Zakonodajalca je mogoče dopolnjevati v tistem obsegu, ko to sam dopušča ali pa gre za razlago zakona. Zunaj tega okvira ga je mogoče dopolnjevati še v primeru pravnih praznin, kolikor ne gre za praznine, ki jih zakonodajalec načrtno ne ureja ali pa jih – spet načrtno – še ni uredil. Spoznanje, da so pravne praznine nujnost, ki se jim preprosto ni mogoče izogniti, ne pomeni, da sta način ugotavljanja pravnih praznin in način, kako jih zapolnjujemo, dejavnosti, ki bi ju bilo mogoče izvajati poljubno. Ţe našteta pravna načela terjajo, da skrbno ugotovimo, ali sploh gre za pravno praznino.2

2 Povzeto po Pavčnik, 2001, str. 271 - 289



2.2.2 POMEMBNA NAČELA OBLIGACIJSKIH POSLOV Načela obligacijskih poslov oziroma razmerij ureja OZ v prvem poglavju z naslovom Temeljna načela. S pomočjo členov in komentarjev v OZ bomo predstavili nekaj za vsebino diplomske naloge najpomembnejših načel.

OZ v 5. členu o Načelu vestnosti in poštenja narekuje spoštovati načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic ter izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. To načelo je po svoji naravi načelo, ki izvira iz druţbene morale. Pri sklepanju obveznostnih razmerij in pri uveljavljanju pravic ter izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo stranke spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Načelo vestnosti in poštenja je v nekem smislu najsplošnejše načelo in je višje od vsakega pravnega pravila (Brank, 2000, str. 16). Šinkovec v komentarju k 5. členu OZ (2001, str. 8) pravi, da to načelo preprečuje sojenje v smislu subjektivnega in diskrecijskega odločanja, ker je sodišču naloţena podrobna obrazloţitev uporabe vestnosti in poštenja v čim bolj konkretni obliki, saj v teoriji poudarjajo, da ni nič bolj nevarnega kot posplošeno govorjenje o vestnosti in poštenju. Vestnost lahko interpretiramo predvsem kot zanesljivost, sposobnost nadziranja in spoštovanje interesa druge pogodbene stranke. V 5. člen spada tudi obveznost uporabe dobrih poslovnih običajev. Kršitev načela predstavljajo nedovoljeno izvajanje prava, zloraba poloţaja, kršitev zavarovalnega interesa, nesorazmerno poseganje v interese drugega, kršitev medsebojnega zaupanja, nesorazmerna obogatitev, namerno povzročanje insolventnega poloţaja, zloraba pooblastil, nesorazmerna prevalitev rizikov … (Šinkovec, komentar k 5. členu OZ, 2001, str. 9).

Dolţnost izpolnitve obveznosti – Glavno načelo, ki mu velja slediti pri vsakem pravnem poslu, je pacta sunt servanda, kar se razlaga kot: pogodbi je potrebno sluţiti, stranki morata pogodbo izpolnjevati, obveznosti je treba izpolniti ali celo obljuba dela dolg. To pomeni, da morata stranki izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti – predmet pogodbe in ceno – (dajatev, protidajatev). Če se teh obveznosti stranki ne drţita, so posledice sankcije, praviloma odškodninske. Obveznosti prenehajo samo s soglasno voljo strank ali na podlagi zakona.

Prepoved povzročanja škode – Po tem načelu se je vsakdo dolţan vzdrţati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Posledica kršitve tega načela je odškodninska odgovornost tistega, ki drugemu povzroči škodo (Brank, 2000, str. 16).

Gospodarske pogodbe – 13. člen OZ je zelo pomemben, saj določa enaka pravila za vse pogodbe v civilnopravnem in gospodarskopravnem prometu. Izjeme so le tiste gospodarske pogodbe, za katere zakon drugače določa. Šinkovec v komentarju OZ (2001, str. 16) in Kranjc (2006, str. 30) navajata, da se posebnosti gospodarskih pogodb odraţajo predvsem v: mnoţičnosti pri sklepanju poslov, specializaciji pri izvajanju dejavnosti, zdruţevanju dejavnosti v rokah čedalje manjšega števila udeleţencev oziroma koncentraciji kapitala,



povezanosti gospodarskih poslov z bančnimi posli, svetovni povezanosti blaga in storitev. Drugi odstavek tega člena opredeljuje gospodarske subjekte kot edine stranke, ki lahko med seboj sklepajo gospodarske pogodbe.

Gospodarske subjekte lahko opredelimo na naslednji način: na gospodarske subjekte po statusu oziroma osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki je namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti ter osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki ni namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti, a ob svoji dejavnosti izvajajo tudi dejavnosti s pridobitnim namenom, če je konkretna pogodba v zvezi s pridobitno dejavnostjo (Kranjc, 2006, stran 29).

Skrbnost – OZ v 6. členu nalaga gospodarstveniku (tudi gospodarju) svoje obveznosti izpolnjevati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij. Strokovnjake zaradi njihove poklicne dejavnosti obvezuje izpolnjevati obveznosti z večjo skrbnostjo v skladu s stroko in z običaji.

Od pravnega subjekta se pričakuje, da pri izpolnjevanju obveznosti ravna tako, kot se to pričakuje od skupine ljudi, ki ji pripada, ko se ti znajdejo kot udeleţenci v takem ali podobnem obligacijskem razmerju. Pozitivna lastnost tega načela je, da sili pravne subjekte, da ne sprejemajo tistih obveznosti, za katere niso dovolj sposobni, da bi jih lahko skrbno izpolnili (kakovostno in brez povzročanja škode). Kadar pa gre za pravne subjekte, katerih prevzeta obveznost sodi v okvir poslov, ki jih tudi sicer opravlja redno, pogosto in s pridobitnim namenom, so merila za ocenjevanje njihove skrbnosti stroţja. To načelo ne velja le za pogodbene obveznosti, temveč tudi pri zunajpogodbenih: enostranski izjavi volje, gestiji… To načelo je tipičen primer, za katerega lahko rečemo, da je izraz drugih pravnih načel, saj ga ne moremo obravnavati povsem neodvisno od nekaterih ostalih načel.3

3 Povzeto po: Bohinc, Balde, 2008, str. 33



3 POGODBE Pogodba je pravniški izraz za dvo ali večstranski dogovor, ki ima za cilj ustanovitev, spremembo ali prenehanja medsebojnega razmerja. Meţnar (2006, str. 236) jo predstavi kot »dvostranski pravni posel, s katerim se ustanavljajo, spreminjajo ali prenehajo pravice in pravna razmerja. Je najpomembnejši pravni temelj za nastanek obveznosti, ki nastane s sporazumom strank«. Je najpogostejša in najpomembnejša oblika nastanka obveznosti v obligacijskem pravu. Pogodba lahko zaţivi kot pravni posel, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe, kot sta predmet pogodbe in cena. V pogodbenem pravu načeloma velja pravilo dispozitivnosti, kar pomeni, da lahko stranki svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje, ko določata medsebojne pravice in obveznosti. Ime pogodbe ni posebej določeno, pomembna pa je njena vsebina. Pogoji za veljavnost pogodbe so pravna in poslovna sposobnost strank, soglasje volj, dopusten, določen in mogoč predmet pogodbe, dopustna klavzula in ustrezna oblika. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, je pogodba nična.

3.1 VRSTE POGODB Kakor smo omenili v uvodu, je pogodba dogovor strank o pogodbenem razmerju, poudarili pa smo tudi svobodno voljo strank pri sklepanju pravnih poslov. Ravno zaradi teh dejstev prihaja do velikega števila različnih pogodb. Lahko bi celo rekli, da je moţno tolikšno število pogodb, kolikor je volj strank. Ker zakon določa, da za vse pogodbe veljajo enaka pravila, razen za tiste, za katere je v zakonu drugače določeno, jih vseeno lahko uvrstimo v nekaj skupin in jim določimo skupne lastnosti. Lahko jih razvrščamo po različnih kriterijih: po pravni naravi, po vsebini, po pravnem temelju, po času trajanja itd. Sistematika razvrščanja pogodb v teoriji prava je različna. V nadaljevanju so predstavljene najpogostejše razvrstitve pogodb po skupinah na podlagi skupnih značilnosti. Razvrstitev oziroma narava posamezne pogodbe je pomembna tudi zaradi posledic kršitve pogodbe.

Vrste pogodbe glede na odplačnost: Odplačne pogodbe so tiste, pri katerih ena stranka za svojo izpolnitev prejme protiizpolnitev druge stranke (npr. prodajna pogodba, pogodba o delu, gospodarske pogodbe). Neodplačne pa so tiste pogodbe, pri katerih ena stranka za svojo izpolnitev ne prejme protiizpolnitve druge stranke (npr. darilna pogodba).

Vrste pogodb glede na poznanost vrednosti: Komutativne pogodbe so take, pri katerih je vrednost koristi iz pogodbe za obe stranki ţe v naprej znana in določena (npr. prodajna, špedicijska). Aleatorične oziroma tvegane pogodbe pa so take, pri katerih je vprašljivo, ali bo do izpolnitve sploh prišlo in v kakšnem obsegu, kar je odvisno od nekega negotovega dogodka (pogodbe o sreči – igra, stava, ţreb; nekateri štejejo za tvegano tudi zavarovalno pogodbo).



Vrste pogodb glede na poimenovanje: Imenske pogodbe so tiste, ki jih zakon posebej ureja in jim določa ime (npr. prodajna, zakupna, posojilna pogodba, pogodba o delu). Druge pogodbe, ki jih zakon posebej ne ureja in ki nimajo zakonskega imena, pa so brezimenske.

Vrste pogodbe glede na način sklenitve: Neformalne pogodbe so veljavno sklenjene ţe z golim soglasjem strank, izraţenim na kakršen koli zaznaven način. Formalne pogodbe pa so tiste, za katerih veljavnost zakon zahteva, da morajo biti sklenjene v posebej predpisani obliki.

Vrste pogodb glede na tipiziranost: Tipizirane so take pogodbe, pri katerih ena pogodbena stranka ţe v naprej določi podrobno vsebino pogodbe, tako da druga stranka k pogodbi le pristopi; pogodbene pogoje take, kot so, le sprejme ali pa odkloni. Pogodbe, kjer se stranki sproti dogovarjata o posameznih sestavinah pogodbe in se o njih pogajata, so netipizirane pogodbe.

Vrste pogodb glede na zavezo: Pri enostranskih pogodbah je ena stranka samo dolţnik, druga pa samo upnik (npr. darilna pogodba). Dvostranske pogodbe pa so take, pri katerih je vsaka stranka obenem upnik in dolţnik druge stranke (npr. prodajna pogodba, pogodba o delu).4

3.2 DVOSTRANSKE OBVEZNOSTI Dvostranske obveznosti so tiste, kjer je vsaka stranka tako upnik kot tudi dolţnik druge stranke. Najlepše jih opišemo s prodajno pogodbo, kjer je prodajalec upnik glede kupnine in dolţnik glede stvari, kupec pa upnik glede stvari in dolţnik glede kupnine. Nekatere pogodbe, kot so npr. prodajna, pogodba o delu ipd., so vedno dvostranske. Nekatere pa so po svoji naravi lahko enostranske ali dvostranske, kar je odvisno od volje strank. Shranjevalna pogodba je na primer lahko enostranska, če mora shranjevalec deponentu le vrniti stvar, deponent pa ni dolţan plačati hrambe niti stroškov, lahko pa je dvostranska, če gre za odplačno hrambo.

Dvostranske obveznosti se delijo na:

Pri vzajemnih dvostranskih pogodbah so pravice in obveznosti ene stranke vzajemno odvisne od pravic in obveznosti druge stranke. Kadar pri vzajemni pogodbi izpolnitev ene stranke ni veljavna ali postane po naključju nemogoča, je svoje obveznosti prosta tudi druga stranka.

Nevzajemna dvostranska pogodba je taka, da izpolnitev ene stranke ni odvisna od izpolnitve druge stranke. Tako ostane npr. pri shranjevalni pogodbi kljub temu, da je stvar v času hrambe po naključju propadla in je shranjevalec ne more več vrniti, deponent pa mora plačati plačilo za hrambo in stroške hrambe.

4 Povzeto po Brank, 2000, str. 31 - 33



3.2.1 ZNAČILNOSTI DVOSTRANSKIH OBVEZNOSTI Nekaj pravil v našem pravu velja izključno za dvostranske pogodbe. Splošno pravilo, ki ga obravnava 100. člen OZ, je, da vsak pogodbenik odgovarja za stvarne in pravne napake svoje izpolnitve ter varuje drugo stranko pred pravicami in zahtevki tretjih oseb. Posebnost dvostranskih pogodb je sočasna izpolnitev obveznosti dolţnika in upnika, če se stranki ne dogovorita drugače ali če iz narave pogodbe same ne izhaja kaj drugega. Torej ni nenavadno, da zakon strankam, udeleţenim v dvostranskih poslih, ne nalaga izpolnitve obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Dana so splošna pravila o dvostranski pogodbi, če dolţnik ne izpolni obveznosti. Upnik ima dve moţnosti: zahteva izpolnitev pogodbe in pravico, da razdre pogodbo; pravico do povračila škode (zaradi zamude ali zaradi neizpolnitve pogodbe. Razdrtje pogodbe je potrebno razlikovati od prenehanja pogodbe s plačilom odstopnine in od prenehanja pogodbe s trajnim izvrševanjem, kjer rok trajanja ni določen. Razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve privede do prenehanja pogodbe zaradi krivdnega ravnanja dolţnika, medtem ko z dogovorjenim odstopom pogodba lahko brez krivde preneha z dolţnikovim plačilom odstopnine (Šinkovec, komentar k 103. členu OZ, 2001, str. 103). Obe stranki nosita nevarnost naknadne moţnosti izpolnitve, kajti če postane izpolnitev ene stranke po naključju nemogoča, je prosta tudi druga stranka.



4 ZAMUDA V pravu poznamo več kršitev pogodbenih obveznosti. Glavne, ki sodijo mednje, so: nezmoţnost izpolnitve obveznosti, nepravilna izpolnitev pogodbe oziroma izpolnitev z napako, kršitev stranskih obveznosti ter zamuda, latinsko mora. Moţina (2006, str. 328) trdi, da je vse, kar ni pravilna izpolnitev, kršitev pogodbe. V tem poglavju bomo predstavili in podrobneje razloţili najpogostejšo izpolnitveno motnjo – zamudo. Na začetku naj spomnimo, da določbe s področja prava kršitve pogodbe (299. člen, OZ) veljajo za obligacijska razmerja nasploh. Sistematiko prava kršitev pogodb v OZ obravnava Moţina navaja primere kršitve pogodbe, ki veljajo nasploh (npr. zamuda, nezmoţnost izpolnitve), tiste, ki veljajo za druge pravnoposlovne obveznosti (npr. začetna nezmoţnost izpolnitve, pravica zahtevati izpolnitev in povračilo škode zaradi neizpolnitve), tiste, ki so značilne za dvostranske pogodbe (odgovornost za nepravilno izpolnitev, ugovor neizpolnjene pogodbe in ogroţenosti, prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, posledice nezmoţnosti izpolnitve v dvostranskih pogodbah) (Moţina, 2006, str. 328). Zamuda nastopi takrat, ko stranka svoje obveznosti ob zapadlosti ne izpolni (299. člen, OZ), pri čemer obveznost obstaja naprej in jo je še vedno moţno izpolniti. Moţno je, da svoje obveznosti stranka v celoti ne izpolni in se zanjo ne zmeni ali pa jo ţeli izpolniti, vendar drugače, kot je bilo dogovorjeno. V primeru, ko upnik ni dolţan sprejeti takšne izpolnitve, jo lahko zavrne. Sankcije, ki sledijo zamudi, so pravica do odstopa od pogodbe, zamudne obresti, nadomestne izpolnitve (največkrat denarna odškodnina), lahko so sankcije po zakonu ali po pogodbi kot pogodbe kazni ali penali. Podrobneje bodo prikazane v nadaljevanju. Za laţje razumevanje je potrebno predstaviti razliko med fiksnimi in nefiksnimi pogodbami. Fiksni posli so tisti, ki se morajo izpolniti v določenem roku, nefiksne oziroma običajne pogodbe pa nimajo navedenega roka izvršitve. Na podlagi teh dejstev razlikujemo zamude pri fiksnih in zamude pri običajnih (nefiksnih) poslih.

Pri običajnih (nefiksnih) poslih zamuda nastopi, ko upnik dolţniku izda poziv k izpolnitvi pogodbe, vendar se ta ne odzove.

Pri fiksnih poslih je rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Deli se na zamude, kjer je rok točno določen z datumom ali vsebuje besede, kot so: najkasneje, izključno, točno … Drugi tip fiksnih poslov je tisti, kjer pogodbeni rok izhaja iz namena posla (npr. najem poročne obleke).



4.1 ZAMUDA UPNIKA V OZ 300. člen obravnava zamudo upnika (mora debitoris). Navaja, da pride upnik v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Prav tako pride upnik v zamudo, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolţnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti. Opredelimo jo lahko tudi kot zakasnitev dolţnikove izpolnitve, ki je posledica tega, da upnik pravilno ponujene izpolnitve ni sprejel ali ni pravočasno opravil drugega ravnanja, ki je bilo potrebno za izpolnitev. Sodna praksa: Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je toţena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih računov z zapadlostjo le-teh dne 28.8.1998. Dejansko je toţeča stranka takrat prišla v upniško zamudo. Z zapadlostjo računov je namreč pridobila moţnost poplačati se iz zastavljenih bankovcev v smislu določbe 981. člena ZOR, vendar tega ni storila. Pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega ni storila. Zato je mogoče šteti, da je s takšnim ravnanjem odklonila izpolnitev, s tem pa je prišla v upniško zamudo (1. odst. 325. člena ZOR). V času upnikove zamude pa preneha dolţnikova zamuda (1. odst. 326. člena ZOR). V tem času tudi nehajo teči obresti (2. odst. 326. člena ZOR) (VSL sodba I Cpg 1107/2001). V teoriji prevladuje prepričanje, da upnikovo sodelovanje ni njegova prava dolţnost, temveč le breme, kar pomeni, da dolţnik upnikovega sodelovanja ne more iztoţiti, upnikova zamuda pa ne pomeni prave kršitve pogodbe. Institut je namenjen olajšanju pravnega poloţaja dolţnika, ki je naredil vse, da bi lahko obveznost izpolnil, pa mu je to preprečil upnik. Odgovornost upnika ni potrebna, saj je upnikova zamuda objektivna posledica dejstva, da dolţnik ni mogel izpolniti obveznosti zaradi upnika. To bi pomenilo, da v tem pogledu upnik nosi riziko negativnih posledic svoje zamude na podlagi dejstva, da vzrok dolţnikove neizpolnitve izvira iz njegove sfere rizika (Moţina, 2006, str. 394, 395). Upnikova zamuda obstaja šele, ko se pri konkretni pogodbi ugotovi, ali je upnikovo sodelovanje potrebno, da dolţnik doseţe izpolnitev. Obstaja še en pogoj za obstoj upnikove zamude, in sicer je to dolţnikova ponudba pravilne izpolnitve, saj lahko upnik nepravilno izpolnitev upravičeno odkloni. Kadar upnik dokaţe, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev s strani dolţnika, ali ob času, ko je bil določen za izpolnitev, dolţnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti, upnik ne pride v zamudo.

4.1.1 POSLEDICE UPNIKOVE ZAMUDE Učinki upnikove zamudo so:

prenehanje dolţnikove zamude,

na upnika preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari,

prenehanje obračunavanja zamudnih obresti,

povrnitev škode dolţniku, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv,

povrnitev dolţniku stroške, v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari.



4.2 ZAMUDA DOLŢNIKA Zamuda dolţnika ali mora solvendi nastopi, ko dolţnik ne izpolni svojih obveznosti v roku, ki je določen po pogodbi. V zamudi je prvi dan po izteku dneva, ko bi moral izpolniti svojo obveznost. Pri nefiksnih poslih (rok izpolnitve ni določen), pride dolţnik v zamudo, ko ga upnik opozori, naj obveznost izpolni. Opozori ga lahko na več načinov: ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. Brez kakšnega od naštetih opozoril, dolţnik ne zapade v zamudo. Prav tako ne pride v zamudo, če terjatev ni dospela, če je terjatev negotova, če ima ugovore ali je upnik v zamudi. Sodna praksa: Dolţnik, ki iz razlogov pri stranki upnika, ni seznanjen z višino in rokom izpolnitve obveznosti, pride v zamudo, ko ga upnik ustrezno opomni na izpolnitev obveznosti oz. z vloţitvijo ustrezne toţbe. Šele od tedaj dalje tečejo zamudne obresti (VSL sodba I Cp 902/99). Sodna praksa: Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolţnik v zamudo z izpolnitvijo takrat, ko upnik začne postopek, katerega namen je zahtevati od njega, naj izpolni svojo obveznost (VSL sodba I Cpg 1225/2001). Pri fiksnih poslih, kjer mora biti dogovor o točno določenem roku izpolnitve, je posledica zamude razdor pogodbe po samem zakonu. Če ima upnik ţeljo, da dolţnik kljub zamudi izpolni svojo obveznost, lahko s takojšnjim obvestilom ohrani veljavo pogodbe, s čimer se zaveţe izpolniti svoj del pogodbe po dogovoru. Kljub temu lahko dolţnika terja za odškodnino zaradi kasnejše izpolnitve. Sodna praksa: Ker je na računih, na podlagi katerih je upnik vloţil predlog za izvršbo, določen rok plačila, je torej dolţnica prišla v zamudo ţe z iztekom roka za plačilo posameznega računa, ne da bi jo upnik moral na to posebej opomniti. Opomin je za nastanek dolţnikove zamude skladno z 2. odst. 299. čl. OZ potreben zgolj v primeru, če rok izpolnitve ni določen, kar pa za obravnavani primer ne drţi, saj so izdani računi datumsko opremljeni in vsebujejo tudi rok plačila.

4.2.1 POSLEDICE DOLŢNIKOVE ZAMUDE Nekatere posledice dolţnikove zamude nastopijo neodvisno od tega, ali je dolţnik za zamudo kriv. To so tako imenovane objektivne posledice zamude. Druge, ki nastopijo samo, če je dolţnik za zamudo kriv, so tako imenovane subjektivne posledice zamude. Ne glede na to, ali je dolţnik za zamudo kriv, ima upnik še vedno pravico zahtevati od dolţnika izpolnitev obveznosti. Prav tako ima ne glede na krivdo pravico zahtevati zamudne obresti, če gre za neizpolnitev denarne obveznosti. Objektivna posledica dolţnikove zamude je pri dvostranskih pogodbah tudi pravica upnika, da pod določenimi pogoji z enostavno izjavo razdre pogodbo. Posledice dolţnikove zamude, ki nastopijo samo, če je dolţnik za zamudo odgovoren, pa so: obveznost upniku povrniti škodo in odgovornost za naknadno nemoţnost izpolnitve (Brank, 2000, str. 74).



Kadar zamuda nastopi pri poslu, kjer ni določenega roka izpolnitve, ne pride do razdora po zakonu. Prav tako ne pride do razdora pogodbe, dokler upnik dolţniku naknadno ne določi roka izpolnitve fiksne narave. 106. člen OZ pove, da lahko upnik odstopi od pogodbe brez naknadnega roka za izpolnitev, če iz dolţnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Kljub temu je treba upoštevati, da odstop od pogodbe ne sme biti v nasprotju z moralo, prav tako upnik ne more odstopiti od pogodbe, če je za dolţnikovo neizpolnitev kriv on sam. Če ţeli dolţnik od pogodbe odstopiti v času, ko zamuda ţe traja, to lahko stori, vendar le v primeru, ko upnik ni vloţil toţbe za izpolnitev.

Slika 1: Posledice zamude dolžnika

Dolţnikova obveznost z nastopom zamude ne preneha. Preneha pa, ko svojo obveznost izpolni (izpolnitev je moţna, dokler upnik dolţnika ne obvesti, da si je izbral drugo upravičenje), z nezmoţnostjo izpolnitve ali odpustom dolga. Vendar ne smemo pozabiti, da upniku kljub prenehanju dolţnikove zamude, ostanejo pravice, ki jih je pridobil zoper zamudnega dolţnika v času nastanka zamude do prenehanja, kar pomeni, da lahko začne uresničevati morebitne stranske pravice, namenjene zavarovanju obveznosti. Unovči lahko zastavno pravico, pridrţno pravico (pravico pridrţanja dolţnikovih stvari, ki jih ima v posesti) ali zahtevek po poroku. Zahteva lahko tudi pogodbeno kazen, če je bila dogovorjena za primer zamude.

POSLEDICE

ZAMUDE DOLŽNIKA

(mora solvendi)

OBVEZNOSTI, PRI KATERIH JE IZPOLNITVENI

ČAS TOČNO DOLOČEN

IZPOLNITVENI ČAS NI DOLOČEN

ODVISNE OD NARAVE OBVEZNOSTI



4.3 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST KOT POSLEDICA ZAMUDE5

Dolţnik ne odgovarja le za škodo zaradi svoje kršitve pogodbe, ampak nasploh za škodo, ki nastopi v času njegove zamude. Zakon izhaja iz misli, naj dolţnik, če odgovarja za nastop zamude, odgovarja tudi za tiste posledice zamude, ki jih ni povzročil. V tem primeru dolţnik odškodninsko odgovarja za vse posledice zamude, tudi če izvirajo iz nepredvidenega naključja oziroma višje sile in drugače zanje ne bi odgovarjal. Za naključje ne gre, če je uničenje ali poslabšanje predmeta obveznosti povzročil upnik. Dolţnik se kršitve lahko razbremeni na dva načina. Prvi je ta, da dokaţe, da za nastop zamude ne odgovarja. Drugi pa je dokazovanje, da bi bil predmet obveznosti naključno uničen, četudi bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Upnik ne sme biti na boljšem kot v primeru, če bi dolţnik obveznost pravočasno izpolnil. Zahtevek za izpolnitev v naravi je temeljno upravičenje upnika iz pogodbe in najbolj naraven odziv na kršitev pogodbe. Sopogodbenik s tem prisili pogodbi nezvestega sopogodbenika k izpolnitvi tistega, kar je obljubil, da bo izpolnil. Osnovno pravilo je, da nastop zamude ne vpliva na dolţnikovo obveznost izpolnitve in upnikov izpolnitveni zahtevek, saj OZ v prvem odstavku 239. člena pravi, da je upnik upravičen zahtevati od dolţnika izpolnitev obveznosti, dolţnik pa jo je dolţan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. V petem odstavku 282. člena pa pove, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolţnik ne more izpolniti s čim drugim niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Za upnikov prehod z izpolnitvenega na odškodninski zahtevek mora biti podana gotovost, da dolţnik obveznosti ne bo več izpolnil, to pa je samoumevno le pri nezmoţnosti izpolnitve. Kadar je izpolnitev še mogoča, mora upnik dolţniku praviloma postaviti primeren rok, preden lahko odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino. Izpolnitveni zahtevek z odstopom seveda ugasne. Ko upnik zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve, izgubi izpolnitveni zahteve, istočasno je dolţniku odvzeta moţnost izpolnitve v naravi. Kadar je čas izpolnitve bistvenega pomena, je pogodba ob zapadlosti razvezana po zakonu. Upnik obdrţi izpolnitveni zahtevek in s tem pogodbo v veljavi edinole takrat, kadar to dolţniku nemudoma sporoči. Naknadnega roka upniku ni potrebno postaviti tudi, kadar je očitno, da to ne bi imelo smisla. Tudi če upnik pridobi pravnomočno odločbo, po kateri mora dolţnik izpolniti svojo obveznost v naravi, pa dolţnik tega v odrejenem roku ne stori, upnik ne more zahtevati odškodnine, če najprej ne poteče primeren dodatni rok, ki ga je postavil dolţniku. Upnik lahko načeloma od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa odškodnine za neizpolnitev. Upnik lahko opravi kritni posel (opravi posel, ki bi ga moral opraviti dolţnik), pri čemer mu ni treba odstopiti od pogodbe, seveda pa s tem odstopi od izpolnitve v naravi. Torej upnik ne odstopi od pogodbe, temveč izpolni svojo obveznost, predmet dolţnikove obveznosti pa nadomesti odškodnina za neizpolnitev, ki se poveča za morebitno škodo zaradi zamude. Upnikova pravica, da v primeru dolţnikove zamude opravi

5 Poglavje povzeto po Možina, 2006, str. 373 - 394



kritni posel, je utemeljena s tem, da lahko upnik na ta način odpravi škodo prej in učinkoviteje kot dolţnik. V določenih okoliščinah utegne biti upnik celo zavezan opraviti kritni posel, in sicer, kadar to izhaja iz njegove obveznosti, da izvede vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode zaradi kršitve pogodbe. Kadar bi lahko upnik s kritnim poslom zmanjšal škodo zaradi dolţnikove zamude, načelo vestnosti in poštenja od njega zahteva, da ga tudi opravi, posledica opustitve pa je zmanjšanje dolţnikove odškodninske odgovornosti. Osnovni pogoj za upnikov odstop od pogodbe je dolţnikova neizpolnitev obveznosti ob zapadlosti, čeprav zakon ne omenja zamude, za katero bo praviloma tudi šlo. Vendar pa zgolj neizpolnitev ob zapadlosti dolţnika še ne odveţe obveznosti izpolnitve, upnika pa ne sprejema izpolnitve. Za to, da lahko upnik odstopi od pogodbe in s tem tudi od izpolnitve v naravi, s čimer dolţniku odvzame moţnost, da se svoje obveznosti razbremeni z izpolnitvijo v naravi, mu mora praviloma postaviti primeren dodatni rok. OZ je sprejel koncept, ki da dolţniku zadnjo moţnost izpolnitve v naravi. Šele neuspešen potek tega roka upravičuje upnika do odstopa od pogodbe. Dodatnega roka ni potrebno postavljati pri fiksnih poslih. Da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, lahko izhaja iz dogovora strank ali iz narave posla. Kadar se stranki dogovorita, da poznejša izpolnitev ne pride v poštev, je dolţnik v naprej posvarjen o posledicah neizpolnitve. Kadar pa narava posla kaţe na bistvo pravočasne izpolnitve, pa je to bolj zapleteno. Kot primer fiksnega posla smo enkrat ţe navedli primer prodaje poročne obleke, saj je nima smisla izročiti po datumu poroke. Vendar ni mogoče v vseh primerih šteti, da je z neizpolnitvijo ob zapadlosti interes obeh strank po pogodbi popolnoma odpadel. Zlasti pri negospodarskih pogodbah se utegne zgoditi, da se stranki niti ne zavedata, da je njuna pogodba prenehala. Če dolţnik pogodbo ob zapadlosti le deloma izpolni, s preostankom pade v zamudo. Načeloma lahko upnik odstopi le glede neizpolnjenega dela, kar predpostavlja deljivo obveznost ne le na njegovi, temveč tudi na upnikovi strani. Vendar pa lahko, če nima interesa, po prejemu delne izpolnitve odstopi od celotne pogodbe. Učinek odstopa je, da pogodba preneha, stranki sta prosti svojih obveznosti izpolnitve, ne pa tudi obveznosti plačila škode in vračanja morebitnih ţe izpolnjenih delov obveznosti. Če dolţnik na kakršen koli način krši pogodbo, mora upniku povrniti škodo zaradi kršitve. Upnik mora dokazati kršitev, škodo in vzročno povezavo med njima, dolţnikova odgovornost za kršitev pa se domneva. Odškodninska odgovornost stranke, ki krši pogodbo, je omejena na predvidljivo škodo. Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolţnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot moţni posledici kršitve pogodbe. Na splošno je mogoče večji obseg predvidljive škode pričakovati v gospodarskih pogodbah. Omejitev obsega odškodnine po predvidljivosti pa ne velja, kadar je dolţniku v zvezi s kršitvijo pogodbe mogoče očitati prevaro, naklep ali hudo malomarnost. V teh primerih mora dolţnik povrniti tudi škodo, ki je nastala zaradi posebnih okoliščin in je ni mogel predvideti.



V primeru dolţnikove kršitve pogodbe lahko torej upnik zahteva odškodnino v višini izpolnitvenega interesa, ki jo je dolţnik ob kršitvi pogodbe lahko predvidel. V pogodbah o prodaji blaga ali opravljanju storitev se ta škoda navadno določi z razliko med pogodbeno ceno in trţno oziroma običajno ceno. Če pa je upnik opravil kritni posel, lahko namesto tega zahteva povrnitev razlike med pogodbeno ceno in ceno kritnega posla. Kadar za nastalo škodo, njeno velikost ali oteţitev dolţnikovega poloţaja odgovarja tudi upnik, se odškodnina sorazmerno zmanjša.



5 RAZISKAVA - UPORABA INSTITUTA ZAMUDE V PRAKSI

Iz teorije in sodne prakse izhajajo opredelitev in posledice zamude. Zaradi tega smo se odločili in v raziskavi poskusili ugotoviti, kako so z vsebino instituta zamude seznanjeni tisti, ki pogodbe sklepajo vsak dan, in kako tisti, ki pogodbe sklepajo občasno. Predvsem, kako so z vprašanjem zamude seznanjeni gospodarstveniki in tisti, ki sklepajo običajne (negospodarske) pogodbe. V uvodu smo predstavili hipotezi, ki ju ţelimo potrditi ali ovreči. Da bi dosegli ţeleno, smo se odločili, da bo anketiranje najbolj primerna metoda za pridobivanje podatkov. Ta metoda je najhitrejša in na najlaţji način lahko zajamemo različno populacijo tako glede na starostno kot demografsko strukturo. Inštrument za pridobivanje podatkov je bila torej anketa. Sestavili smo anketni vprašalnik na podlagi ţe raziskanega dela oziroma teorije v prejšnjih poglavjih. V anketo smo vključili 12 ključnih vprašanj, ki so se nam zdela najbolj smiselna in primerna za pridobivanje natančnih odgovorov za potrditev ali ovrţbo hipotez. Za pridobivanje anketirancev so vedno bolj primerne ankete, ki vsebujejo vprašanja z izbiro moţnih odgovorov, vendar za dano temo takega anketnega vprašalnika ni bilo mogoče sestaviti. Tako so skoraj vsa vprašanja (10 od 12-ih) opisnega tipa.

5.1 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA Anketni vprašalnik smo razposlali po elektronski pošti ter razdelili znancem. Točno število razdeljenih anket nam ni znano, saj so jo nekateri prejemniki razdelili tudi svojim poslovnim partnerjem, za kar smo jim neizmerno hvaleţni, saj smo tako zajeli širše slovensko ozemlje in so podatki bolj relevantni ter transparentni. Vrnjenih smo dobili 53 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Anketirali smo le polnoletne osebe. Nekaj anketirancev je narobe razumelo tretje vprašanje v anketi, kar je bilo razvidno iz kasnejših odgovorov (na vprašanja št. 4, 5 ali 6). Vprašanje so razumeli v smislu, katera od strank sme zamujati. Vendar beseda »lahko«, še ne pomeni, da sme. Z vprašanjem smo ţeleli ugotoviti, če anketiranci sploh vedo, da lahko pri izpolnitvi obveznosti zamujata oba - upnik in dolţnik, kar še ne pomeni, da smeta. Pogodbene obveznosti morata oba izpolniti vestno in pošteno v skladu z dogovorom oziroma kot izhaja iz pogodbe. Teh nekaj anket smo iz analize izločili. Rezultati v grafih in tabelah so prikazani v odstotkih.



1. vprašanje: Ali sklepate gospodarske pogodbe (to so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti, kot so: d.o.o., s.p., d.n.o.,

k.d. …)? Izmed vseh vrnjenih 53 anket je 18 anketirancev odgovorilo, da ne sklepajo gospodarskih pogodb, torej 34% vseh izprašanih. 35 anketirancev oziroma 66% gospodarske pogodbe sklepa tako rekoč dnevno na svojem delovnem mestu.

Graf 1: Delež gospodarstvenikov in negospodarstvenikov, ki so odgovarjali na

vprašanja

Naša pričakovanja so bila ravno nasprotna. Predvidevali smo, da bomo dobili večino vrnjenih anket negospodarstvenikov. Tako razmerje pripisujemo dejstvu, da so se poslovni partnerji naših prvih anketirancev odzvali v tako velikem številu. 2. vprašanje: Kdaj pri izpolnitvi obveznosti nastopi zamuda?

Ker delamo primerjavo med gospodarstveniki in negospodarstveniki, bomo najprej analizirali odgovore enih in drugih ter nato rezultate komentirali. Anketiranci, ki ne sklepajo gospodarskih pogodb, so večinoma odgovorili, da je glavni razlog za nastop zamude, prekoračen rok obveznosti (78%), 11% je odgovorilo, da na vprašanje ne poznajo odgovora, 11% anketirancev pa je odgovorilo napačno.

66%

34%Gospodarstveniki

Negospodarstveniki



Graf 2: Odgovori negospodarstvenikov na vprašanje: Kdaj pri izpolnitvi obveznosti

nastopi zamuda? Odgovori gospodarstvenikov so bili malenkost drugačni. Prav tako je bilo največ odgovorov, ki so vsebovali zamudo roka (66%); »ne vem« je napisalo 6% anketirancev. Med ostalimi odgovori (28%), ki smo jih uvrstili med »Drugo«, je bil najpogostejše naveden razlog, da pride do zamude zaradi spremenjenih pogodbenih določil, spremembe okoliščin ali zakonskih sprememb.

Graf 3: Odgovori gospodarstvenikov na vprašanje: Kdaj pri izpolnitvi obveznosti

nastopi zamuda? Kakor smo ţe zapisali, zamuda nastopi, ko stranka obveznosti ob zapadlosti roka ne izpolni. Med gospodarstveniki in negospodarstveniki ni bilo bistvenih razlik v poznavanju teme pri tem vprašanju. To lahko pripišemo splošnosti vprašanja. Vseeno je potrebno poudariti, da je 9% več negospodastvenikov kakor

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

Zamuda roka obveznosti Ne vem Drugo

0

10

20

30

40

50

60

70

Zamuda roka obveznosti Ne vem Drugo



gospodarstvenikov, ki se s tem institutom srečujejo na delovnem mestu, na to vprašanje odgovorilo pravilno.

3. vprašanje: Katera od strank lahko zamuja?

Negospodarstveniki: Za odgovor a) upnik se je odločilo 17% anketirancev, 22% je izbralo odgovor b) dolţnik, pri pravilnem odgovoru c) oba – upnik in dolţnik je pravilno obkroţilo 61% vprašanih.

Graf 4: Negospodarstveniki in gospodarstveniki o tem, kdo lahko zamuja

Gospodarstveniki: Skorajda vsi, kar 89%, je odgovorilo pravilno, da lahko zamujata tako upnik kakor dolţnik. 11% anketirancev je odgovorilo, da lahko zamuja dolţnik. Za odgovor a) upnik, se ni odločil nihče. Kot je ţe opredeljeno, je pravilen odgovor, da lahko zamujata oba, tako dolţnik kot tudi upnik. Dolţnik zamuja praviloma ob neizpolnitvi obveznosti, upnik pa zamuja, kadar brez utemeljenega razloga noče sprejeti dolţnikove izpolnitve ali jo prepreči (slika 1). Gospodarstveniki so na to vprašanje odgovarjali bistveno bolj pravilno kot negospodarstveniki.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

upnik dolžnik oba

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki



Slika 2: Prikaz zamude

4. vprašanje: Če ste se odločili za odgovor a) zamuja upnik, v katerem

primeru?

Na to vprašanje je odgovorilo samo 17% negospodarstvenikov, kateri so menili, da zamuja samo upnik. Nihče ni opredelil pravilnega odgovora.

5. vprašanje: Če ste se odločili za odgovor b) zamuja dolžnik, v katerem

primeru?

Negospodarstveniki so se za ta odgovor odločili v 22% obsegu, od tega jih je polovica omenila, da dolţnik zapade v zamudo, če prekorači rok obveznosti. Gospodarstveniki so na to vprašanje pravilno odgovorili v prav tako polovičnem obsegu.

ZAMUDA

(mora)

DOSPELOST + NEIZPOLNITEV

OBVEZNOSTI

DOLŽNIKA

(mora solvendi)

NEIZPOLNITEV OBVEZNOSTI OB DOSPELOSTI

UPNIKA

(mora debitors)

UPNIK BREZ UTEMELJENEGA RAZLOGA NOČE SPREJETI

DOLŽNIKOVE IZPOLNITVE ALI JO PREPREČI



6. vprašanje: Če ste se odločili za odgovor c) lahko zamujata oba – upnik in dolžnik, kdaj zamuja upnik in kdaj dolţnik?

Negospodarstveniki, ki so odgovarjali na to vprašanje, so v celoti napačno odgovorili v 73%. Pravilno je odgovorilo 9%, polovično – v smislu, da so pravilno odgovorili za zamudo dolţnika in ne za zamudo upnika – pa je odgovorilo 18% anketirancev, ki so odgovarjali na to vprašanje. Gospodarstveniki so se odrezali malenkost bolje. Nepravilno je odgovorilo 31%, zamudo dolţnika je pravilno opredelilo 38%, zamudo upnika pa le 6% anketirancev. Zamudo obeh, upnika in dolţnika, je pri tem vprašanju pravilno obrazloţilo samo 25% vprašanih.

Graf 5: Gospodarstveniki o zamudi upnika in dolžnika

Menimo, da je tematika premalo poznana, predvsem med osebami, ki posle sklepajo na delovnem mestu. Pričakovali bi, da poznajo moţnosti, kako lahko pridejo v zamudo, če so dolţniki, prav tako, kadar so upniki, ter kako pridejo v zamudo njihovi sopogodbeniki.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Nepravilno Pravilno o zamudi dolžnika

Pravilno o zamudi upnika

Pravilno o zamudi

dolžnika in upnika

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki



7. vprašanje: Kaj je fiksen posel?

Odgovori na to vprašanje se nahajajo v naslednji sliki:

Slika 3: Fiksni posli

11% negospodarstvenikov je odgovorilo, da je to posel, pri katerem je rok izpolnitve najpomembnejši element. 67% si jih je pod fiksen posel predstavljalo napačne prioritete posla, 22% pa jih je odgovorilo, da je to posel, pri katerem so glavni elementi pogodbe fiksno določeni. V to je zajet tudi rok izpolnitve, vendar ni izpostavljen. Odločili smo se, da bomo te odgovore opredelili posebej. 17% negospodarstvenikov je odgovorilo, da je to posel, pri katerem je rok izpolnitve najpomembnejši element, 46% si jih je pod fiksen posel predstavljalo napačne prioritete posla, 37% pa jih je odgovorilo, da je to posel, pri katerem so glavni elementi pogodbe fiksno določeni.

OBVEZNOSTI, PRI KATERIH JE IZPOLNITVENI ČAS TOČNO DOLOČEN

FIKSNI POSLI

ČAS IZPOLNITVE JE BISTVENI

ELEMENT POGODBE!

TOČNO DOLOČEN Z DDMMLL +

IZKLJUČNO, TOČNO, NAJKASNEJE ...

TO IZHAJA IZ NARAVE POSLA



Graf 6: Razlika med poznavanjem pomena fiksnega posla

Izredno malo anketirancev pozna pomen fiksnega posla, pri obeh skupinah manj kot četrtina, kar je zelo malo glede na to, da je to posel, s katerim se sreča tako rekoč vsaka polnoletna oseba.

8. vprašanje: Kaj je običajen posel?

Običajen ali nefiksen posel je posel, pri katerem izpolnitveni čas ni glavna sestavina pogodbe oziroma rok izvedbe ni določen. Med negospodarstveniki je na to vprašanje odgovorilo pravilno 6% anketiranih, med pogodbeniki pa 14%.

Graf 7: Poznavanje pomena običajnega posla

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Pravilno Nepravilno Delno pravilno

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Pravilno Nepravilno

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki



Iz grafa lahko razberemo, da so odgovori na to vprašanje večinoma napačni ali odgovora sploh ni bilo podanega. V obeh skupinah so imeli s tem vprašanjem veliko problemov in dvomov.

9. vprašanje: Kdaj stranka pride v zamudo pri fiksnem poslu?

Fiksen posel ima točno določen rok izvedbe. Lahko je določen z datumom ali besedicam, kot so najkasneje, točno, izključno …(slika 2). Fiksen posel izhaja tudi iz namena posla, kar pomeni, da je izpolnitev pogodbe do določenega časovnega roka smiselna, ko ta rok poteče, pa izpolnitev upnika ne zanima več. Med negospodarstveniki je 56% in gospodarstveniki 60% anketirancev odgovorilo, da pride stranka v zamudo, ko prekorači določen pogodbeni rok.

Graf 8: Razlika med pravilnimi in nepravilnimi odgovori pri gospodarstvenikih in

negospodarstvenikih Zanimivo je, da pri sedmem vprašanju večina anketirancev ni vedela, kaj je to fiksen posel, pri tem vprašanju pa jih je več kot polovica odgovorila pravilno. Tukaj lahko dokaţemo, da so tisti, ki so delno pravilno odgovorili na sedmo vprašanje (in sicer, da je fiksen posel tisti, ki ima točno določene glavne elemente pogodbe), imeli rok izvedbe za enega glavnih elementov. Ponovno se kaţe, da je poznavanje fiksnega posla enih in drugih na precej podobni ravni.

10. vprašanje: Kdaj stranka pride v zamudo pri običajnem poslu?

Pri običajni pogodbi ni dogovorjenega roka izvedbe. Zato mora upnik dolţnika opomniti, da ţeli imeti izvedeno obveznost. Zamuda nastopi, ko upnik dolţniku izda poziv, za izpolnitev pogodbe, vendar se ta ne odzove.

0

10

20

30

40

50

60

70

Pravilno Nepravilno

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki



Slika 4: Pregled običajnega oziroma nefiksnega posla

Pravilni odgovori na to vprašanje so nizki. Samo 6% negospodarstvenikov in 17% gospodarstvenikov je odgovorilo skladno s pravili na sliki 3.

. Graf 9: Razlika med pravilnimi in nepravilnimi odgovori na 10. vprašanje

gospodarstvenikov in negospodarstvenikov

IZPOLNITVENI ČAS NI DOLOČEN

OBIČAJNI POSLI

ODSTOPNO UPRAVIČENJE

POZIV PRIMEREN ROK

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Pravilno Nepravilno

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki



11. vprašanje: Naštejte oziroma opišite posledice zamude dolţnika.

Posledice dolţnika so razvidne iz spodnje slike:

Slika 5: Posledice zamude dolžnika

POSLEDICE ZAMUDE

DOLŽNIKA (mora solvendi)

TEČI ZAČNEJO ZAMUDNE OBRESTI.

UPNIK LAHKO OD DOLŽNIKA ZAHTEVA POVRNITEV ŠKODE.

DOLŽNIK JE ODGOVOREN ZA NEZMOŽNOST IZPOLNITVE.

UPNIK LAHKO ODSTOPI OD POGODBE.

TEČI ZAČNE POGODBENA KAZEN



Odstotki pravilnih in nepravilnih odgovorov so v naslednji tabeli:

Napačen odgovor

Teči začnejo zamudne obresti.

Povrnitev škode

Odgovornost za nezmožnost izpolnitve

Upnik lahko odstopi od pogodbe.

Pogodbena kazen Tožba

Negospo- darstveniki 44 22 0 0 22 39 17

Gospo- darstveniki 26 43 14 11 17 34 20

Tabela 1: Rezultati poznavanja dolžnikove zamude Ankete s popolnoma napačnimi rezultati smo vpisali v prvo kolono, in sicer 44% negospodarstvenikov in 26% gospodarstvenikov ni navedlo nobenega pravilnega odgovora. V celoti ni pravilno odgovoril nihče. Anketne vprašalnike, ki so imeli tako pravilne (enega ali več) kot nepravilne odgovore, smo upoštevali, a uporabili le tiste odgovore, ki so bili pravilni. Torej je delno pravilno odgovorilo 56% negospodarstvenikov ter 74% gospodarstvenikov.

12. vprašanje: Naštejte oziroma opišite posledice zamude upnika.

Slika 6: Posledice zamude upnika

Tega odgovora v celoti ni vedel niti eden anketiranec. Med negospodarstveniki je le eden anketiranec odgovoril, da prenehajo teči zamudne obresti, ter da mora upnik odgovarjati dolţniku za nastalo škodo.

POSLEDICE

ZAMUDE

UPNIKA

(mora debitors)

PRENEHA DOLŽNIKOVA

ZAMUDA.

NA UPNIKA PREIDE NEVARNOST

NAKLJUČNEGA UNIČENJA.

PRENEHAJO TEČI ZAMUDNE OBRESTI.

DOLŽNOST POVRNITVE ŠKODE

IN STROŠKOV HRAMBE STVARI.



Za gospodarstvenike so rezultati v spodnji tabeli.

Preneha dolžnikova zamuda.

Na upnika preide nevarnost naključnega uničenja.

Prenehajo teči zamudne obresti.

Dolžnost povrnitve škode in stroškov hrambe stvari

Gospodarstveniki 6 0 9 9 Tabela 2: Poznavanje gospodarstvenikov glede posledic upnikove zamude.

Nihče izmed gospodarstvenikov ni pomislil, da preide na upnika naključna nevarnost uničenja. Kar 94%, skorajda nihče, ne pozna niti enega pravilnega odgovora na zadnje vprašanje.

5.2 UTEMELJITEV REZULTATOV Omenili smo, da je anketni vprašalnik sestavljen iz desetih opisnih vprašanj in dveh vprašanj izbirnega tipa. Glede na veliko število opisnih vprašanj je bilo anketo zelo teţko analizirati. Velikokrat smo morali sami določiti mejo med pravilnimi in nepravilnimi odgovori ali lestvico vrednotenja odgovorov. Zaradi človeškega faktorja lahko pride do napake pri analizi odgovorov. Opisali bomo nekaj primerov, kako smo si razlagali posamezne odgovore. Kadar so anketiranci odgovarjali skladno z določenim poslom (ki ga očitno poznajo in izvajajo), a pravilno, smo ga obravnavali kot pravilnega. Na primer: Pri vprašanju »Kaj je fiksen posel?« je anketiranec, ki je gospodarstvenik, odgovoril: »dobava blaga na točno določen datum«. Odgovor ni natančno opredeljen, vendar je posredno izraţeno, da je to posel, kjer je rok izvedbe najpomembnejša sestavina. V primerih, ko sta iz odgovorov izhajala dvom oziroma verjetnost, da anketiranec pozna pravilen odgovor, smo ga ocenili kot pozitivnega.

5.3 POTRDITEV OZIROMA OVRŢBA HIPOTEZ Hipotezi, ki smo ju postavili v uvodu, se glasiti takole:

H1: Stranke, ki sklepajo gospodarske pogodbe, so seznanjene z zamudo ter s posledicami zamude.

H2: Stranke, ki sklepajo ostale (negospodarske) pogodbe, niso seznanjene z zamudo ter s posledicami zamude.

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Negospodarstveniki 28 55 11 6 - - - - -

Gospodarstveniki 29 20 23 11 3 11 3 - - Tabela 3: Prikaz anket, kjer so anketiranci na določeno število odgovorov odgovorili

pravilno Tabela 3 nam prikazuje število pravilnih odgovorov v posamezni anketi. Izmed dvanajstih vprašanj smo jih devet vrednotili, saj pri prvem vprašanju »Ali sklepate



gospodarske pogodbe?« to ni potrebno. Vprašanji 4 in 5 sta izpuščeni, saj so na to vprašanje odgovarjali le tisti, ki so ţe na tretje vprašanje odgovorili napačno. Popolnoma napačno ali pravilno izpolnjenih anket nismo dobili vrnjenih. Negospodarstveniki so v 6% pravilno odgovorili na 4 vprašanja, kar je bilo tudi največ pravilnih odgovorov v posamezni anketi. Največ (55%) je pravilno izpolnilo le dve vprašanji. Na eno vprašanje je v skladu s pravili odgovorilo 28 na tri pa 11% anketirancev. Med gospodarstveniki je bilo največ 7 pravilnih odgovorov glede na posamezno anketo. Tako je anketni vprašalnik izpolnilo le 3% anketirancev. Šest pravilnih odgovorov smo dobili v 11%, pet pravilnih v 3%, štiri odgovore je pravilno izpolnilo 11%, tri 23%, dve 20% ter le eno pravilno vprašanje 29% anketirancev.

Graf 10: Prikaz, koliko anketirancev je odgovorilo pravilno na določeno število

vprašanj Slabo poznavanje instituta zamude med ljudmi, ki sklepajo negospodarske pogodbe, smo pričakovali, saj pogodb ne sklepajo pogosto. Največkrat sklenejo tipiziran tip pogodbe, npr. zavarovalno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi … Z zamudo je večina seznanjenih v toliko, da vedo, da bodo prišli v zamudo, če se ne bodo drţali rokov (npr. pri plačilu poloţnic) ter da bo posledica opomin in nato lahko tudi toţba. Veliko anketirancev si je narobe razlagalo pomena besed upnik in dolžnik, saj se jih vsakodnevno ne uporablja. Glede na določen posel jim je bolj domače naročnik, izvajalec, plačnik … V enem izmed podpoglavij smo zapisali, da se stranki pri negospodarski pogodbi, pri fiksnem poslu ne zavedata, da je njuna pogodba prenehala zaradi prekoračitve roka izpolnitve. Sedaj lahko to tudi potrdimo, saj smo ugotovili, da negospodarstveniki ne poznajo pomena fiksnega posla in niso seznanjeni s posledicami zamude. Nasprotno smo se nadejali boljših rezultatov in boljšega poznavanja zamude pri gospodarstvenikih. Poznavanje zamude jim veleva tudi zakon, saj v drugem odstavku 6. člena OZ pravi, da morajo udeleţenci v obligacijskem razmerju pri

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Pravilni odgovori na 1, 2 ali 3 vprašanja

Pravilni odgovori na 4, 5 ali 6

vprašanj

Pravilni odgovori na 7, 8 ali 9

vprašanj

Negospodarstveniki

Gospodarstveniki



izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Glede na to, da poleg negospodarskih sklepajo tudi gospodarske pogodbe (po navadi na delovnem mestu), bi pričakovali, da poznajo posledice zamude, saj morajo znati reagirati v vlogi upnika ali dolţnika, kadar zamujajo sami ali kadar zamujajo njihovi sopogodbeniki. Gotovo se večina od njih znajde tako v vlogi upnika kot dolţnika, a kljub temu v odgovorih velikokrat niso razlikovali teh dveh pojmov. Pri večini vprašanj so odgovarjali zelo slabo. V povprečju je vedela pravilne odgovore na posamezna vprašanja manj kot polovica anketirancev. Glede na raziskavo in njene rezultate ter analizo podatkov lahko zaključimo naslednje:

hipoteza 1 JE OVRŢENA; torej stranke, ki sklepajo gospodarske pogodbe, niso seznanjene z zamudo in njenimi posledicami;

hipoteza 2 JE POTRJENA; torej stranke, ki sklepajo ostale (negospodarske) pogodbe, prav tako niso seznanjene z zamudo in njenimi posledicami.



6 ZAKLJUČEK V diplomski nalogi smo odgovorili na obe postavljeni hipotezi. Pričakovali smo, da gospodarstveniki institut zamude kot obliko kršitve pogodbenih obveznosti poznajo bolje. Kot izhaja iz raziskave, se večina gospodarstvenikov, ki so sodelovali v anketi, niti ne zaveda vseh posledic zamude. Vsakodnevno se srečujemo tudi s tarnanjem in pritoţevanjem ljudi, da jim pogodbena stranka ne dostavi blaga ali ne izvrši obveznosti iz pogodbe. Skoraj nihče, ki sklepa običajne posle, ne pozna odstopnega upravičenja. Slabo poznavanje prava potrjuje tudi pravna praksa, ki vsebuje vrsto primerov, ko je bila vloţena toţba, pa je sodišče v sodbi ugotovilo, da do zamude sploh ni prišlo ali pa so bile uporabljene napačne sankcije. Dejstvo je, da se večina ljudi trudi, da pogodbene obveznosti izpolnjuje vestno in pošteno v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava, da na njihovo ravnanje vpliva tudi občutek za etičnost in moralnost ravnanja, ki pa se v zaostrenih gospodarskih razmerah vse bolj zgublja. Vse večja so tudi objektivno pogojena tveganja, da bo sprejeto obveznost mogoče pravočasno izpolniti. Zamuda izpolnitve obveznosti lahko pomembno vpliva na uspešnost poslovanja tako upnika kot tudi dolţnika. Menimo, da bi bilo zato nujno, da bi bile pogodbene stranke, predvsem pa gospodarstveniki, bolje seznanjeni s pravnimi pravili in posledicami zamude, s čimer bi se vsaj delno izognili večjemu tveganju pri sklepanju in izvrševanju pogodb. Posledicam, ki so lahko tudi v pomanjkljivem znanju, se je mogoče izogniti s programi izobraţevanja in usposabljanja. Gospodarstveniki in poslovodne osebe bi morali zato imeti moţnost, da bi v njih pridobili vsaj temeljna znanja v zvezi nastankom in izvrševanjem obveznosti.



7 LITERATURA IN VIRI Beran, J. et al. Pravni terminološko slovar: do 1991, gradivo. 1. izd. Ljubljana: Zaloţba ZRC (ZRC SAZU), 1999 Bohinc, R. in Balde, A. Gospodarsko pogodbeno pravo. 1. izd. Koper: Fakulteta za management, 2008 Brank, J. Obligacijsko pravo. 3. izd. Koper: Visoka šola za management, 2000 Cigoj, S. Teorija obligacij: Splošni del obligacijskega prava. Ponatis. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2003 Kranjc, V. Gospodarsko pogodbeno pravo. 1. izd. Ljubljana: GV Zaloţba, 2006 Meţnar, D. Podjetniško pravo: Pravna ureditev organiziranja in opravljanja podjetništva. 1. izd. Kranj: Moderna organizacija, 2006 Moţina, D. Kršitev pogodbe. Ljubljana: GV Zaloţba, 2006 Pavčnik, M. Teorija prava. 2. izd. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, 2001 Pučnik, J. Elementi prava. 1. izd. Portoroţ: Visoka strokovna šola za podjetništvo, 2000 Šinkovec, J. in Tratar, B. Obligacijski zakonik: S komentarjem in sodno prakso. 1. izd. Lesce: Oziris, 2001 Članek: Ţula, M. Načelo vestnosti in poštenja. http://baza.svarog.org/pravo/obligacijsko_pravo/vestnost_in_postenje.php, 14.08.2009 Sodna praksa: http://www.ius-software.si, 03.07.2009 in 03.08.2009

http://baza.svarog.org/pravo/obligacijsko_pravo/vestnost_in_postenje.php

http://www.ius-software.si/



7.1 PRILOGE Priloga 1: Anketni vprašalnik



ANKETNI VPRAŠALNIK ________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni!

Sem absolventka Fakultete za organizacijske vede v Kranju. V okviru diplomske

naloge z naslovom Zamuda izpolnitve obveznosti, opravljam raziskavo o

poznavanju instituta zamude med pogodbeniki, ki sklepajo gospodarske ali

negospodarske pogodbe. Prosim vas, da si vzamete nekaj minut časa in odgovorite

na zastavljena vprašanja, saj mi s tem pomagate pridobiti pomembne podatke za

raziskavo, ki jo bom vključila v diplomsko nalogo. Sodelovanje v anketi je anonimno.

1. Ali sklepate gospodarske pogodbe (to so pogodbe, ki jih sklepajo med sabo gospodarski subjekti, kot so: d.o.o., s.p., d.n.o., k.d. …)?

a) da

b) ne

2. Kdaj pri izpolnitvi obveznosti nastopi zamuda? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 3. Katera od strank lahko zamuja?

a) upnik

b) dolţnika

c) oba - upnik in dolţnik

4. Če ste se odločili za odgovor a) zamuja upnik, v katerem primeru? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 5. Če ste se odločili za odgovor b) zamuja dolţnik, v katerem primeru? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________



6. Če ste se odločili za odgovor c) lahko zamujata oba - upnik in dolţnik, kdaj zamuja upnik in kdaj zamuja dolţnik? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 7. Kaj je fiksen posel? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 8. Kaj je običajen posel? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 9. Kdaj stranka pride v zamudo pri fiksnem poslu? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 10. Kdaj stranka pride v zamudo pri običajnem poslu? _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 11. Naštejte oziroma opišite posledice zamude dolţnika. ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ 12. Naštejte oziroma opišite posledice zamude upnika. ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Najlepša hvala za odgovore in dragoceno pomoč!

Katja Jevnikar



7.2 KAZALO SLIK Slika 1: Posledice zamude dolţnika ....................................................................... 16

Slika 2: Prikaz zamude ........................................................................................... 24

Slika 3: Fiksni posli ................................................................................................. 26

Slika 4: Pregled običajnega oziroma nefiksnega posla ........................................... 29

Slika 5: Posledice zamude dolţnika ....................................................................... 30

Slika 6: Posledice zamude upnika .......................................................................... 31

7.3 KAZALO TABEL

Tabela 1: Rezultati poznavanja dolţnikove zamude ............................................... 31

Tabela 2: Poznavanje gospodarstvenikov glede posledic upnikove zamude. ......... 32

Tabela 3: Prikaz anket, kjer so anketiranci na določeno število odgovorov odgovorili

pravilno .................................................................................................................. 32

7.4 KAZALO GRAFOV

Graf 1: Deleţ gospodarstvenikov in negospodarstvenikov, ki so odgovarjali na

vprašanja ............................................................................................................... 21

Graf 2: Odgovori negospodarstvenikov na vprašanje: Kdaj pri izpolnitvi obveznosti

nastopi zamuda? .................................................................................................... 22

Graf 3: Odgovori gospodarstvenikov na vprašanje: Kdaj pri izpolnitvi obveznosti

nastopi zamuda? .................................................................................................... 22

Graf 4: Negospodarstveniki in gospodarstveniki o tem, kdo lahko zamuja .............. 23

Graf 5: Gospodarstveniki o zamudi upnika in dolţnika ........................................... 25

Graf 6: Razlika med poznavanjem pomena fiksnega posla .................................... 27

Graf 7: Poznavanje pomena običajnega posla ....................................................... 27

Graf 8: Razlika med pravilnimi in nepravilnimi odgovori pri gospodarstvenikih in

negospodarstvenikih .............................................................................................. 28

Graf 9: Razlika med pravilnimi in nepravilnimi odgovori na 10. vprašanje

gospodarstvenikov in negospodarstvenikov ........................................................... 29

Graf 10: Prikaz, koliko anketirancev je odgovorilo pravilno na določeno število

vprašanj ................................................................................................................. 33



7.5 POJMOVNIK GESTIJA - poslovodstvo brez naročila

GESTOR - poslovodja, ki opravlja posel nekoga drugega, čeprav mu ta ni bil

naloţen

INSOLVENTNOST – nesposobnost, nezmoţnost v danem času poravnati svoje

plačilne obveznosti

KONDIKCIJA – neupravičena pridobitev

KONVALIDACIJA – naknadno nastala veljavnost prvotno neveljavnega pravnega

akta

MORA – zamuda

MORA DEBITORIS – upnikova zamuda

MORA SOLVENDI – dolţnikova zamuda

ODERUŠKI POSEL – nesorazmerno visoke obresti

PACTA SUNT SERVANDA – pogodbi je potrebno sluţiti, obveznost je treba izpolniti

Documents

ZAMUDA IZPOLNITVE OBVEZNOSTI - core.ac.uk · pogodba o prepustitvi del, ima pravico zahtevati, da se odločitev o prepustitvi nagrade oziroma del komu drugemu razveljavi, če nagrada