ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ODPRTO · Zdravstvena nega kirurškega bolnika obsega nego bolnika, ki zaradi patoloških motenj potrebuje kirurški nadzor, zdravljenje in zdravstveno

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ODPRTO

POŠKODBO ROKE

(diplomsko delo)

Maribor, 2013 Matej Bedenik

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.

Matej Bedenik: Zdravstvena nega pacienta z odprto poškodbo roke

POVZETEK

Roka je naš najpomembnejši organ za tipanje, presojo zgradbe in oblike predmetov,

prostorske orientacije in temperature. Vsakodnevno jo uporabljamo za izvajanje osnovnih

življenjskih aktivnosti kot so hranjenje in pitje, izločanje in odvajanje, oblačenje, osebna

higiena in urejenost. Velikokrat se njenega pomena ne zavedamo dokler ne pride do

poškodbe. Namen diplomskega dela je predstaviti obravnavo pacienta z odprto poškodbo

roke in opisati aktivnosti zdravstvene nege pri pacientu z odprto poškodbo roke. Teoretični

del diplomskega dela je temeljil na deskriptivni metodi dela, za izvedbo študije primera pa

smo uporabili kvalitativno metodo dela. Izvedli smo intervju s pacientom z odprto

poškodbo roke. Ugotovili smo, da sta prioritetna dva negovalna problema in sicer bolečina

ter telesna podoba, moteno doživljanje telesne podobe. Poškodba lahko človeka omeji v

normalnem delovanju vsaj za nekaj časa ali celo življenje. S poškodbo roke se tako lahko

spremeni celoten stil življenja, delovanja in so potrebna nova prilagajanja na življenje in

normalno delovanje. Pri tem je pomembno, da je pacient motiviran za zdravljenje in

čimprejšnjo sposobnost samooskrbe.

Ključne besede: odprte poškodbe roke, kirurška rana, celjenje, spremenjena telesna

podoba, aktivnosti zdravstvene nege, študija primera.


ZUSAMMENFASUNG

Die Hand ist unser wichtigstes Organ zum Füllen, Einschätzung von Form und

Zusammensetzung von Objekten, Raumorientierung und Temperatur. Wir benutzen Sie zur

alltäglichen Aktivitäten wie ernähren und Trinken, zum Sortieren, Anziehen, Hygiene und

Ordnung. Oft sind wir uns ihrer Bedeutung nicht bewusst bis es nicht zur einer

Beschädigung kommt. Der Zweck der Diplom Arbeit ist es die Behandlung eines Patienten

mit offener Verletzung der Hand und das beschreiben der medizinischen Pflege bei einem

Patienten mit offener Armverletzung. Der Theoretische Teil der Diplomarbeit basiert auf

der Deskriptiven Arbeitsmetode für die Ausführung der Beispielstudie haben wir eine

Qualitative Arbeitsmetode angewendet. Wir haben ein Interview mit einem Patienten mit

einer offenen Handverletzung durchgeführt. Wir haben herausgefunden, das zwei Pflege

Probleme Priorität haben, das sind die Schmerzen und das Physische aussehen, das gestörte

erleben des Physischen aussehen. Die Verletzung kann den Menschen Beschränken im

normalen Alltag für eine gewisse Zeit oder auch für das ganze Leben. Mit einer

Handverletzung kann sich somit der ganze Lebensstill verändern und sind somit

Anpassungen an das Alltägliche Leben notwendig. Dabei ist es wichtig dass der Patient

motiviert für den Heilungsprozess und die baldmöglichste Selbstversorgung ist.

Schlüsselwörter: Offene Handverletzung, Chirurgische Wunde, Heilung, Verändertes

Physisches Aussehen, Aktivitäten der medizinischen Pflege, Fallstudie.


KAZALO

POVZETEK .......................................................................................................................... i

ZUSAMMENFASUNG ....................................................................................................... ii

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ................................................................ 3

2.1 Namen diplomskega dela ............................................................................................. 3

2.2 Cilji diplomskega dela ................................................................................................. 3

3 ODPRTE POŠKODBE ROKE ....................................................................................... 4

3.1 Vreznine ....................................................................................................................... 5

3.2 Zmečkanine .................................................................................................................. 5

3.3 Raztrganine .................................................................................................................. 6

3.4 Avulzije ........................................................................................................................ 6

3.5 Amputacije ................................................................................................................... 6

3.6 Prvotna oskrba odprte poškodbe roke .......................................................................... 7

3.6.1 Pravilna oskrba amputiranega prsta ...................................................................... 9

3.6.1.1 Posebnosti oskrbe amputacij ........................................................................ 10

4 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ODPRTO POŠKODBO ROKE ............... 11

4.1 Proces zdravstvene nege pacienta z odprto poškodbo roke ....................................... 11

4.2 Zdravstvena nega rane po odprti poškodbi roke ........................................................ 12

4.2.1 Celjenje ran ......................................................................................................... 13

4.2.1.1 Primarno celjenje .......................................................................................... 13

4.2.1.2 Sekundarno celjenje ...................................................................................... 13

4.2.1.3 Epitelijsko celjenje ....................................................................................... 14

4.2.2 Faze celjenja rane ................................................................................................ 14

4.2.2.1 Nevrogeno obdobje....................................................................................... 14

4.2.2.2 Destruktivno obdobje ................................................................................... 14


4.2.2.3 Poliferativno obdobje ................................................................................... 15

4.2.2.4 Obdobje maturacije....................................................................................... 16

4.2.3 Posebnosti celjenja posameznih tkiv ................................................................... 16

4.2.3.1 Celjenje rane na koži in v podkožju ............................................................. 17

4.2.3.2 Celjenje vezi ................................................................................................. 18

4.2.4 Ocena in opazovanje kirurške rane ..................................................................... 19

4.2.5 Čiščenje ran in preveza ....................................................................................... 20

4.2.5.1 Čiščenje ran .................................................................................................. 21

4.2.5.2 Preveza rane .................................................................................................. 22

4.2.5.3 Dokumentiranje ............................................................................................ 23

4.3 Spremenjena samopodoba po odprti poškodbi roke .................................................. 23

4.3.1 Estetske proteze po delni amputaciji prstov ........................................................ 25

3.4 Rehabilitacija po odprti poškodbi roke ...................................................................... 26

3.4.1 Rehabilitacija po amputaciji ................................................................................ 26

5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ........................................................................ 28

5.1 Raziskovalna vprašanja .............................................................................................. 28

5.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................................... 28

5.3 Raziskovalno okolje ................................................................................................... 28

5.4 Etični vidiki ................................................................................................................ 28

6 REZULTATI ................................................................................................................... 30

6.1 Medicinska anamneza in status pacienta ................................................................... 30

6.2 Negovalna anamneza po 11 funkcionalnih vzorcih ................................................... 33

6.2.1 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja ................................... 33

6.2.2 Prehrambeni in metabolični procesi .................................................................... 34

6.2.3 Izločanje in odvajanje.......................................................................................... 35

6.2.4 Fizična aktivnost ................................................................................................. 35


6.2.5 Počitek – spanje ................................................................................................... 36

6.2.6 Kognitivni procesi ............................................................................................... 38

6.2.7 Zaznavanje samega sebe ..................................................................................... 39

6.2.8 Družbena vloga in medosebni odnosi ................................................................. 42

6.2.9 Spolni – reprudoktivni sistem ............................................................................. 42

6.2.10 Obvladovanje stresnih situacij .......................................................................... 42

6.2.11 Vrednostni sistem .............................................................................................. 42

7 RAZPRAVA .................................................................................................................... 43

8 SKLEP ............................................................................................................................. 47

ZAHVALA ......................................................................................................................... 48

LITERATURA .................................................................................................................. 49

PRILOGA ............................................................................................................................ 1


1

1 UVOD

Roka predstavlja v življenju človeka pomemben del telesa. Čeprav v vsaki dejavnosti,

gibu, kretnji ali dotiku sodeluje telo kot celota, je prav roka tisti končni del telesa, s

katerim prihajamo v neposreden stik s seboj, drugimi bitji in predmeti našega

vsakodnevnega življenja. Prav tako je to del telesa, ki je močno in skoraj vedno

izpostavljen pogledom okolice (Šparaš, 2003, str. 283).

Človeška roka je zgrajena tako, da je mogoče izvajati najtežje in hkrati najnatančnejše

gibe. Zaradi bogate senzibilne oživčenosti je roka odličen organ za tipanje, presojo zgradbe

in oblike predmetov, prostorske orientacije in temperature (Istenič, 2002, str. 138).

Roka je najmanj zaščiten in hkrati najbolj aktiven del zgornje okončine. Poškodbe tega

predela so zato pogoste in prispevajo k 5-10% obiskov v urgentnih ambulantah. Čeprav so

nekatere poškodbe očitne, je potrebna natančna preiskava, da se odkrije tudi tiste druge,

bolj subtilne. Zaradi dobre kompleksne anatomske zgradbe roke in podobnosti med

kliničnimi slikami različnih poškodb, je za dober končni izid zdravljenja potrebno dobro

poznavanje anatomije in funkcije roke, dober in natančen klinični pregled ter znanje za

pravilno postavitev indikacij za ustrezno zdravljenje (Rupar & Pšenica, 2005, str. 62).

Poškodbe in bolezni roke lahko zdravi samo kirurg, ki je sposoben prepoznati vse njihove

simptome, na podlagi natančne preiskave postaviti pravilno diagnozo, se odločiti za

pravilno zdravljenje (z operacijo ali brez), izbrati ustrezno fizikalno zdravljenje, delovno

terapijo in rehabilitacijo ter ozdraviti vse zaplete, ki lahko med zdravljenjem nastanejo.

Vsak drugačen pristop je škodljiv, saj podaljša in podraži zdravljenje ter ima pogosto trajne

posledice v smislu zmanjšane delazmožnosti in velike invalidnosti.

Kirurško zdravljenje roke je pri nas usmerjeno področje v okviru plastične kirurgije, v

svetu pa se z njim ukvarjajo »kirurgi za roko« (plastični kirurgi, splošni kirurgi,

travmatologi in ortopedi) (Smrkolj, 1995, str. 595).

Zdravstveno nego pacienta z odprto poškodbo roke izvaja medicinska sestra, ki opravlja

naloge zdravstvene nege samostojno (negovalna dejavnost), soodvisno (sodeluje z

zdravnikom pri diagnostiki in terapiji) in interdisciplinarno (sodeluje s fizioterapevtko,


2

delovno terapevtko). Temeljni cilj je doseganje kakovostne zdravstvene nege na vseh

področjih delovanja.

Zdravstvena nega kirurškega bolnika obsega nego bolnika, ki zaradi patoloških motenj

potrebuje kirurški nadzor, zdravljenje in zdravstveno nego ter rehabilitacijo. Medicinska

sestra v kirurgiji mora biti usposobljena za načrtovanje in izvajanje zdravstvene nege ter

nadzor bolnikovega zdravstvenega stanja. Vse to od nje zahteva temeljito osnovno zdravje

o človeku, o dejavnikih, ki vplivajo na zdravje in o patoloških motnjah. Medicinska sestra

mora imeti znanje o epidemiologiji in etiologiji, patofiziologiji, o simptomih obolenja, o

zdravljenju in zdravilih, saj lahko le tako ugotavlja bolnikove potrebe ter izvaja

zdravstveno nego (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 27-28).

Medicinska sestra se mora zavedati, da uspeh kirurškega zdravljenja ni odvisen samo od

uspešno opravljene operacije, temveč tudi od pooperativne zdravstvene nege. Ocena

kirurške rane, način opazovanja kirurške rane, standard preveza kirurške rane, ki se

uporablja na oddelku, kvalitetna izvedba toalete kirurške rane, preventivno delovanje

medicinske sestre pri oskrbi kirurške rane in seveda tudi sprotno, natančno, jasno in

objektivno dokumentiranje, so pogoj za celovito in kakovostno obravnavo bolnika s

kirurško rano (Tratnjek, 2010, str. 2).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je opisati aktivnosti zdravstvene nege pri pacientu z odprto

poškodbo roke.

2.2 Cilji diplomskega dela

predstaviti odprte poškodbe roke,

opisati in predstaviti naloge medicinske sestre pri oskrbi kirurške rane,

ugotoviti in predstaviti aktivnosti zdravstvene nege pri pacientu z odprto poškodbo

roke,

ugotoviti katere so prioritetne aktivnosti zdravstvene nege pri pacientu z odprto

poškodbo roke,

ugotoviti, ali 11 funkcionalnih vzorcev Marjory Gordon zagotavlja kakovostno in

kontinuirano obravnavo pacienta.


4

3 ODPRTE POŠKODBE ROKE

Roka je v svoji vsestranski uporabnosti izrednega pomena za človeka. Stalno pa je tudi

izpostavljena različnim obremenitvam in škodljivim dejavnikom okolja (mehanski,

termični, kemični, električni), ki lahko okvarijo njen videz in njeno funkcijsko sposobnost

(Pogorelec, 2001, str. 87).

Poškodba pomeni značilne spremembe tkiva, ki so vidne že s prostim očesom (krajevna

okvara tkiva). Odvisno od stopnje poškodbe tkiva in prostornine poškodovanega tkiva,

pogosto poškodba, ki je omejena le na določeno tkivo, vpliva na delovanje celotnega

organizma (Ahčan, 2006, str. 375).

Poškodbe so lahko odprte in zaprte. Med odprte poškodbe spadajo: površinske poškodbe

kože, poškodbe, ki predrejo celotno plast kože in kompleksne rane z poškodbami mišic,

živcev, organov, kosti in žil. Med zaprte poškodbe spadajo globoke poškodbe, ki nastanejo

pod kožo in kože ne prodrejo (npr. zaprti zlomi, zvini) (Ortner, 2004, str. 108).

Pri odprtih poškodbah je kožni pokrov prekinjen, zato so praviloma kontaminirane in

predstavljajo odprta vrata širjenju okužbe po tkivih (Rupar & Pšenica, 2005, str. 63).

Poškodbe kože in podkožja so posledica pritiska (kompresije), vleka (trakcije), upogiba

(fleksije), zasuka (torzije), strižnih sil ali kombinacije različnih sil.

Vsako nasilno prekinitev celovitosti kože in sluznic oz. telesne površine, ki lahko zajema

povrhnja in globoka telesna tkiva, imenujemo rane. Znanje o pravilni oskrbi ran, celjenju,

posledicah in zapletih je zelo pomembno, saj se z ranami v različnih okoljih srečujemo

vsak dan. Vsak oster ali top predmet glede na obliko, velikost, silo, kot delovanja in druge

pogoje povzroči rano določenega videza in morfoloških značilnosti (Ahčan, 2006, str.

377).

Glede na obsežnost poškodovanega tkiva delimo odprte poškodbe na: vreznine,

zmečkanine in raztrganine, avulzije in amputacije (Istenič, 2002, str. 138).


5

3.1 Vreznine

Vreznine so rane povzročene z ostrim predmetom. Najpogosteje se z ostrim predmetom

urežemo v domačem okolju ali na delovnem mestu. Rane so po globini različne in poleg

kože in podkožja so pogosto poškodovane tudi globlje ležeče strukture in tkiva (mišice,

žile, živci, kite), redkeje kosti in organi. Prepoznamo jih po gladkih, ravnih robovih rane,

ki jih v večini primerov povzroči ostrina noža, stekla, pločevine, ostri robovi kovin, ostra

trava, papir ali rezila različnih strojčkov za domačo uporabo (palični mešalnik,

mesoreznica). Pogosto so tudi posledica telesnih napadov ali nastanejo v samomorilne

namene. Witte (2012a) pravi, da se nekateri ljudje poškodujejo namerno z britvico ali

nožem, ker trpijo zaradi psihičnih težav ali pa kot posledica osebnostnih motenj, ter samo

poškodovanje uporabljajo za lajšanje bolečin in notranje napetosti.

Če je rana povzročena z udarcem ostrega predmeta ali padcem na oster predmet govorimo

o vsekaninah. V tem primeru so lahko poleg mehkih tkiv (kože in podkožja) pogosto tudi

ostro prerezane mišice, kite, žile in živci, kosti, sklepi in organi.

Ureznine in vsekanine po obliki in velikosti ustrezajo predmetu s katerim so povzročene.

Pri poškodbah s steklom je potrebno pomisliti tudi na možnost steklenih tujkov v globini.

Ureznine so redko zelo umazane rane, pogosto pa jih spremljajo arterijske in venske

krvavitve (Ahčan, 2006, str. 379-380)

3.2 Zmečkanine

Zmečkanine nastanejo zaradi delovanja velike sile na večjem področju. Istenič (2002)

pravi, da praviloma poleg kože prizadenejo tudi mišice, kite, živce, žile, sklepe in kosti.

Prekrvavljenost robov rane, njene okolice, pa tudi globljih struktur, je močno zmanjšana in

večkrat vprašljiva. Pogosto so rane zelo umazane. Ob neustrezni oskrbi rado pride do hude

otekline ter okužbe. Zato celjenje traja dlje časa.

Povzroče lahko hudo zavrto gibljivost in motnje delovanja živcev. Krvni obtok je moten

zaradi krvavitve, otekline ali motnje venskega odtoka. Zaradi pritiska v tkivih nastanejo

tromboze v drobnih žilnih pletežih (Smrkolj, 1995, str. 600).


6

3.3 Raztrganine

Raztrganine so najpogostejša vrsta ran. Največkrat so v področju zgornjih in spodnjih

udov. Nastanejo, ko sila deluje poševno na površino in povzroči pretrganje kože in/ali

sluznic. Prepoznamo jih po nepravilnih robovih in deloma odmrlem tkivu. Imenujemo jih

tudi rane z raztrganjem in udarnino ali lacerokontuzne rane. So različno globoke s

številnimi žepi in tuneli, ki so izpolnjeni z mrtvim tkivom, strnjeno krvjo in tujki. Povzroči

jih robat ali oster predmet ali so posledica padca ali udarca (poškodbe z motorno žago,

kotno brusilko, skobelnjakom, ličkarjem). Zelo hude raztrganine povzročijo razni stroji in

orodja. Pri obsežnih raztrganinah so poleg obsežnih poškodb mehkih tkiv (kože, podkožja

in mišic), poškodovani tudi žile in živci, izpostavljena in/ali poškodovana je lahko tudi

kost. Prisotna je lahko kožna vrzel. Prekrvavljenost robov rane in globljih tkiv je pogosto

zmanjšana in preživetje tkiva večkrat vprašljivo. Pogosto so raztrganine umazane in ob

neustrezni oskrbi pride do hudega vnetja (Ahčan, 2006, str. 381).

3.4 Avulzije

Avulzije (izpuljenja ali iztrganja) nastanejo z delovanjem strižnih sil predvsem na mehka

tkiva. Posledica je nastanek kožno-podkožnih ali včasih sestavljenih režnjev s proksimalno

ali distalno bazo ali defektov mehkih tkiv (Smrkolj, 1995, str. 601).

Režnji s proksimalno bazo so dobro prekrvavljeni in jih reponiramo in zašijemo. Tisti z

distalno bazo pa praviloma propadejo zaradi slabe prekrvavitve in jih že primarno

odstranimo, defekt pa nadomestimo z prostim kožnim presadkom ali ustreznim režnjem

(Rupar & Pšenica, 2005, str. 63).

3.5 Amputacije

Amputacijske poškodbe najpogosteje prizadenejo najbolj aktivno starostno skupino

prebivalcev in so povezane z dolgotrajnim bolniškim staležem, omejeno funkcijo in

invalidnostjo ter visokimi stroški zdravljenja in rehabilitacije. So najtežje oblike odprte

poškodbe udov. Istenič (2002) pravi, da ločimo popolno amputacijo, kjer je prekinjen

vsak stik med amputatom in amputacijskih krnom, ter nepopolno amputacijo, kadar se

amputat drži amputacijskega krna s kateri koli tkivom.


7

Če je poškodba povzročena z ostrim predmetom (sekira, krožna žaga z ozkim ostrim

rezilom, pnevmatskimi škarjami, giljotinskim rezilom), so robovi rane gladki in ravni.

Govorimo o giljotinski amputaciji, ki omogoča boljši izid kirurške oskrbe (replantacije).

Hren (2005) pravi, da lahko to vrsto amputiranega dela telesa navadno brez težav

replantiramo.

Pri poškodbah z motorno žago, krožno žago s širokim rezilom, skobeljnikom, ličkarjem in

drugimi stroji, kjer delujejo različne sile v različnih smereh, pa je področje okvare mnogo

večje, v različnih ravninah in kost navadno zdrobljena. Govorimo o konkvasacijski

amputaciji, pri kateri je rezultat končne oskrbe vprašljiv.

Redko so amputacije posledica sile vleka, ko je ud izpuljen od telesa (kardanska gred,

rotacijski motorji) – avulzijska amputacija. V teh primerih so tkiva prekinjena na

različnih nivojih in navadno je področje poškodbe veliko, uspeh končne oskrbe pa

nepredvidljiv, pomembno vlogo pri končnem uspehu kirurške oskrbe pa ima zlasti pravilno

nudenje prve pomoči in oskrba amputiranega dela telesa (Ahčan, 2006, str. 385-386).

3.6 Prvotna oskrba odprte poškodbe roke

Pri oskrbi rane je potrebno upoštevati splošna navodila za oskrbo ran. Ahčan (2006) pravi,

da sta pravilna prva pomoč in nadaljnja oskrba rane ključnega pomena pri kasnejši

vzpostavitvi funkcije in dobrega estetskega rezultata.

Glede na mehanizem poškodbe ocenimo rano in resnost poškodbe, izključimo pridružene

poškodbe, zaustavimo krvavitev in z imobilizacijo preprečimo nadaljnje poškodbe in

zavarujemo pomembne globlje strukture, preprečimo širjenje okužbe in zmanjšamo

bolečine. S premišljenim in preudarnim ukrepanjem poškodovanca tudi pomirimo (Ahčan,

2006, str. 392).

V okviru prve pomoči ukrepamo v naslednjem vrstnem redu:

1. Preučimo mesto nezgode (položaj, dostop, nevarnosti).

2. Osnovni pregled poškodovanca.

Izključimo pomembne pridružene poškodbe in obsežne krvavitve, ki ogrožajo

življenje oz. vodijo v hitro poslabšanje zdravstvenega stanja.

3. Natančen pregled rane.


8

Pri bolnikih, ki niso življenjsko ogroženi, rane natančno pregledamo, odkrijemo

ranjeni del telesa tako, da vidimo vso rano.

4. Zaustavimo krvavitev

Če iz rane krvavi, zaustavimo krvavitev:

s kompresijsko obvezo,

z neposrednim pritiskom s prsti prek sterilne gaze.

5. Rano sterilno povijemo in poškodovani ud imobiliziramo.

Rano pokrijemo s sterilno gazo, ki naj sega primerno daleč preko robov rane.

Pritrdimo jo s trikotno ruto in povijemo. Kot obvezo lahko uporabimo tudi čist,

prelikan robec.

Ranjen del telesa ali ud mora mirovati. Imobilizacija ublaži bolečine, preprečuje

povečanje ali novo krvavitev in širjenje morebitne okužbe (Ahčan, 2006, str. 397).

S poškodovancem se pogovarjamo, ga spodbujamo ter poskrbimo za ustrezen prevoz v

bolnišnico.

Če je poškodovanec ali opazovalec ob pogledu na rano omedli in se zgrudi, mu:

dvignemo noge;

odpnemo ovratnik in pas;

na čelo in vrat namestimo hladne obkladke;

nadzorujemo izraz poškodovanca, znake krvnega obtoka in dihanje;

izključimo morebitne udarnine in rane (Ahčan, 2006, str. 398).

Ko opisujemo rano, je pomembno, da ugotovimo:

kje in kako se je poškodba zgodila;

starost, spol poškodovanca;

mesto poškodbe;

obliko oz. vrsto in število ran;

ali iz rane krvavi (arterijska, venska, kapilarna krvavitev);

prisotnost tujkov;

motnjo funkcije (motnje prekrvavitve, motnje delovanja živčevja, motnja

gibljivosti);

pridružene bolezni in bolezenska stanja;


9

katera zdravila bolnik redno jemlje (npr. zdravila proti strjevanju krvi);

kakšno je bilo ukrepanje v primeru prve pomoči;

ali je bolnik cepljen proti tetanusu;

rano opišemo (dolžina, robovi, čista, umazana) (Ahčan, 2006, str. 392).

3.6.1 Pravilna oskrba amputiranega prsta

Za uspešno oskrbo poškodovancev z amputiranimi deli telesa je poleg replantacijskega

centra, ki je sposoben 24 ur na dan in 365 dni na leto izvajati replantacije delov telesa,

nedvomno bistvenega pomena pravilna prva pomoč. Absolutne indikacije za replantacijo

so amputacija palca, dveh ali več tričlenih prstov, prstov distalno od narastišča kite

povrhnje upogibalke prstov, amputacij skozi dlan in vse amputacije pri otrocih (Ahčan,

Arnež, Trpin & Sancin, 2004, str. 650).

Replantacija uda je kirurški poseg, s katerim amputirani del ponovno povežemo s krnom.

Vključuje osteosintezo, šivanje kit in živcev in drobnožilne povezave arterij in ven. Cilj

posega je zagotoviti preživetje amputiranega uda ter doseči kar najboljšo funkcijo in

estetski videz (Ahčan etal. 2004, str. 650).

Oskrba amputiranih prstov sodi med tri najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na rezultat

replantacije (Ahčan, 2006, str. 400).

Če je amputirani del telesa zelo umazan in poln tujkov ga speremo pod hladno tekočo pitno

vodo ali vodo iz plastenke. Dolgotrajno spiranje in brisanje pa lahko še dodatno poškoduje

tkivo amputiranega dela, zato naj to strokovno opravi kirurg (Ahčan, 2006, str. 403).

S kompresijskim povojem je potrebno zaustaviti krvavitev in zaščititi krn z gazo,

namočeno v raztopino Ringerjevega laktata, poškodovani ud mora biti zaščitno povit in

imobiliziran z opornico v višini srca. Amputirani del je treba zaviti v sterilno gazo,

navlaženo z raztopino Ringerjevega laktata in ga položiti v čisto plastično vrečko,

položeno v posodo z ledom in vodo, katere temperatura mora znašati med 4 in 6°C

(amputiranih delom ne smemo polagati na hladilne bloke in ne potopiti neposredno v

kakršno koli raztopino) (Ahčan, 2006, str. 400).


10

3.6.1.1 Posebnosti oskrbe amputacij

Pri pregledu poškodovanca z amputacijo takoj opazimo del telesa, ki je delno ali v celoti

odrezan. Ob tem poškodovanec krvavi. Izguba krvi je lahko minimalna ali pa masivna z

znaki šoka. Kakšna je krvavitev je odvisno od same narave poškodbe in tudi od mesta

amputacije. Poškodovanca poleg šoka ogroža tudi bolečina. Navadno poškodovanec, ki

izgubi manj krvi in ima manjšo poškodbo trpi za močnejšo bolečino kot pa tisti, pri

katerem je izguba krvi ogromna in gre za življenje ogrožajočo poškodbo (Hren, 2005, str.

110).

Pri oskrbi amputacije ne smemo pozabiti:

reševanje poškodovančevega življenja je pomembnejše kot reševanje njegovega

amputiranega dela,

ne spreglej drugih manj vidnih poškodb,

ne poskušaj postaviti amputiran del nazaj na svoje mesto,

ne odločaj se, da je amputiran del premajhen za reševanje,

ne nastavljaj raznih prevez (Esmarh) razen, če krvavitev ogroža življenje,

ne vzbujaj poškodovancu lažnih upanj za prišitje uda (Hren, 2005, str. 111).


11

4 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ODPRTO POŠKODBO

ROKE

4.1 Proces zdravstvene nege pacienta z odprto poškodbo roke

Proces zdravstvene nege je sodobna metoda dela, ki jo odlikuje visoka stopnja

organiziranosti. Omogoča sistematično reševanje problemov zdravstvene nege. Gre za

metodo dela, ki celovito in celostno obravnava posameznika, družine in širše družbene

skupnosti.

Značilnosti procesa zdravstvene nege:

sistematičnost, ki vsebuje organizirano število faz;

namenskost, ki zadovoljuje bolnikove potrebe po zdravstveni negi;

interakcija, ki vključuje sodelovanje med varovancem/bolnikom, medicinsko sestro

in pomembnimi drugimi;

dinamičnost, ki vključuje neprekinjeno akcijo in vrednotenje, dokler ostaja vez med

varovancem/bolnikom in medicinsko sestro;

uporaba znanstvenih metod, ki vključuje zbiranje podatkov, analizo in sintezo

podatkov ter ugotovitev zakonitosti pojavov (Železnik & Ivanuša, 2000, str. 29).

Proces se začne, ko se medicinska sestra sreča z pacientom in mora ugotoviti, kakšni so

njegovi odnosi in pričakovanja do zdravja in katere probleme ima. Ko spozna potrebe,

mora s pacientom sistematično načrtovati zdravstveno nego, izvajati in ovrednotiti

dosežke. Ta dejavnost vključuje pacienta, negovalni tim in celotni zdravstveni tim. Za delo

po procesu zdravstvene nege medicinska sestra uporablja negovalno dokumentacijo

(Pajnkihar, 1999, str. 166).

Proces zdravstvene nege ima štiri faze:

1. Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi. V tej fazi: zbiramo informacije o pacientu,

analiziramo vse zbrane podatke, opredelimo negovalne probleme oziroma

postavimo negovalne diagnoze.

2. Načrtovanje zdravstvene nege. V tej fazi: navedemo negovalne probleme, določimo

pomembnost negovalnih problemov, določimo negovalne cilje, ugotavljamo in

upoštevamo pacientove vire, izdelamo individualni negovalni načrt intervencij

zdravstvene nege.


12

3. Izvajanje zdravstvene nege. V tej fazi: izberemo najustreznejšo, strokovno pravilno

metodo dela, pacientu zagotovimo individualnost, pri tem pa upoštevamo njegove

psihofizične posebnosti, načela varnosti, principe asepse in antisepse, etična načela.

4. Vrednotenje zdravstven nege. V tej fazi: vrednotimo učinek zdravstvene nege na

pacienta, reakcije pacienta na posamezne negovalne intervencije, splošno počutje

pacienta, spremembe v počutju pacienta, doseganje načrtovanih ciljev pri pacientu

glede na postavljeno negovalno diagnozo (Pajnikihar, 1999, str. 165-185).

4.2 Zdravstvena nega rane po odprti poškodbi roke

Vsako nasilno prekinitev celovitosti kože in sluznic oz. telesne površine, ki lahko zajema

povrhnja in globoka telesna tkiva, imenujemo rane. Znanje o pravilni oskrbi rane, celjenju,

posledicah in zapletih je zelo pomembno, saj se z ranami v različnih okoljih srečujemo

vsak dan (Ahčan, 2006, str. 377).

Rane na roki so zelo pogoste. Zgodijo se lahko neopazno, kot posledica nepozornosti in

navadno zacelijo brez težav. Predstavljajo eksotiko z ozirom na tipično zdravljenje ran

(Nyszkiewicz, 2008).

Ne glede na to kakšna je rana po nastanku (operacijska, travmatska, opeklinska ali

bolezenska), je pokrivanje rane pomemben dejavnik pri njenem celjenju, nepravilni način

prekrivanja in povijanja rane in uporaba nepravilnih materialov in učinkovin pogosto

zapletejo potek celjenja in upočasnitev celjenja, kar je še najmanjša škoda, ki pri tem

nastane. Razlogi za prekrivanje rane so: hemostaza pri sveži in krvaveči rani (kompresijska

obveza), prepreka bakterijski okužbi rane, vzdrževanje vlažnosti na površini rane, vpijanje

tekočine, ki jih izloča rana, zadrževanje učinkovin na površju rane in termoizolacija.

Kakšne materiale bomo uporabili pri prekrivanju rane, kako pogosto bomo prekrivalo

menjavali, kakšne učinkovine bomo dali na površino rane, je odvisno od vrste rane,

globine rane, izločanja rane, okužbe rane, površine rane in odpornosti bolnika (Tratnjek,

2010, str. 1).


13

4.2.1 Celjenje ran

Celjenje rane je proces, s katerim telo nadomesti poškodovan del lastnega tkiva z novim,

živim tkivom. Ta proces lahko poteka kot rezolucija (poškodovano tkivo se strukturno in

funkcionalno popravi do prvotnega stanja), regeneracija (nove parenhimske strukture se

vraščajo v poškodovano področje in izgubi se normalna anatomska sestava tkiva) in kot

organizacija (izgubljeno tkivo se nadomesti z brazgotinastim tkivom) (Miksić & Triller,

2010, str. 77).

Čeprav je zaraščanje tkiva neprekinjen proces od trenutka prekinitve tkiva do zrele

brazgotine, pa po značilnih procesih, ali po vrsti celic, ki prevladujejo, ali po kemičnih

reakcijah, ki jih zaznamo v določenih razdobjih, delimo zaraščanje v štiri časovna obdobja:

nevrogeno, destruktivno, poliferativno in maturacijsko (Smrkolj, 1995, str. 37).

4.2.1.1 Primarno celjenje

Večino kirurških ran zapremo primarno (sanatio per primam intentionem). To pomeni, da

razprta tkiva tesno zbližamo in jim tako pomagamo pri celjenju. Pri primarnem celjenju

imamo opravka z rano, ki ima čiste, dobro približane ravne robove in se celi z minimalno

brazgotino. Pri primarni oskrbi je rana neprepustna za bakterije po približno dvanajstih

urah (Miksić & Triller, 2010, str. 77).

Med rane, ki celijo primarno spadajo ureznine in kirurški rezi. Rana se zaceli hitro brez

zapletov. Po nekaj dneh je vidna samo še brazgotina (Witte, 2012b).

4.2.1.2 Sekundarno celjenje

Okužene rane, rane z veliko mrtvine in rane, kjer kože ne moremo zapreti brez pretirane

napetosti, pustimo odprte in počakamo, da se pokrijejo z granulacijskim tkivom. V takem

primeru govorimo o sekundarnem celjenju (sanatio per secundam intentionem) (Miksić &

Triller, 2010, str. 77).

Sekundarno celjenje traja dlje kot primarno celjenje rane. Na koncu ne ostane gladka,

ampak več ali manj opazna brazgotina (Writte, 2012b).


14

4.2.1.3 Epitelijsko celjenje

Poškodovana je le povrhnja plast kože (epidermis). Rana zaceli v nekaj dneh brez

brazgotine (Writte, 2012b).

4.2.2 Faze celjenja rane

Čeprav je zraščanje tkiv neprekinjen proces od trenutka prekinitve tkiva do zrele

brazgotine, delimo zraščanje rane v štiri časovna obdobja: nevrogeno, destruktivno,

proliferativno in maturacijsko (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 127)

4.2.2.1 Nevrogeno obdobje

Za to obdobje je značilna tvorba strdka (rdečega strdka) in fibrinske mreže. Zaradi

prekinitve tkiva so v rani prekinjene tudi krvne žile, ki krvavijo v okolico. Pri tem se sproži

nevrogeni učinek, ki skrči odprtine prekinjenih arterij, iz ven pa še vedno počasi izteka kri

in polni prostor med stenami rane. Med koagulacijo se kri v nekaj minutah spremeni v

krvni strdek. Zaradi prekinitve arterijske krvi pade tlak kisika v rani in nastane acidoza.

Sproščanje snovi (histamina) iz poškodovanega tkiva v rani povzroči, da se po petih do

desetih minutah stene arterij ponovno razširijo. Nastane pasivna vazodilatacija. Del

odprtine arterije je izpolnjen z belim trombom, ki so ga oblikovali trombociti, ko je bila

arterija še skrčena. Krvavitev iz arterij pa prepreči strdek, ki vsebuje eritrocite (rdeči

strdek) in odmrlo tkivo, istočasno pa je tudi začasna mreža, sestavljena iz fibrina. Le-to

bodo naselile celice destruktivnega in produktivnega obdobja, vse dokler je ne bo

nadomestila mreža čvrstega kolagena (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 127).

4.2.2.2 Destruktivno obdobje

To obdobje se prične že takrat, ko so dogajanja hemostaze na višku in to v trenutku, ko

prične padati tlak kisika v tkivu in se začenja vazodilatacija. Kmalu po ranitvi postanejo

levkociti v poškodovanem področju lepljivi in se lepijo na endotelj žil, predvsem ven. V

eni uri je ves endotelj ven pokrit z levkociti, manj z eritrociti in trombociti. Iz razširjenih

žil izstopa med razmaknjenimi endotelijskimi celicami plazma z beljakovinskimi

molekulami vred in tekočina se bolj in bolj seli v intersticij in okolica rane po nekaj urah

oteče. Ivanuša in Železnik (2000) pravita, da se poleg plazme izstopajo iz žil tudi levkociti,


15

najprej polimorfonuklearne celice in 24 ur po ranitvi tudi monociti, kateri so pomembni kot

predstopnja makrofagov (Smrkolj, 1995, str. 37).

Makrofag je osrednja celica destruktivnega obdobja zaraščanja rane, in sicer je čistilec

(razgrajuje odmrlo tkivo) ter pobudnik (spodbuja razmnoževanje fibroblastov in prek njih

tudi rast kapilar) naslednjega, produktivnega obdobja. Nevtrofilni granulociti, ki strmo

narastejo 8 ur po ranitvi, pa se v steni rane in v strdku razporede le za primer, če bi bila

rana onesnažena z bakterijami. Če ni, hitro zginejo, če je, izstopijo iz žil vse dotlej, dokler

bakterije v rani niso uničene (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 127 – 128).

4.2.2.3 Poliferativno obdobje

Osrednja celica poliferativnega obdobja celjenja rane je fibroblast. Za to obdobje je

značilna rast granulacijskega tkiva (3. dan), tvorba kolagena in matriksa – osnovna snov (7.

dan), epitelizacija tkiva na robovih rane (po 24 urah) in skrčenje rane.

Fibroblast se pojavi v fibrinski mreži že 24 ur po ranitvi, vendar njihovo število ne narašča

opazno, dokler je v mreži nizek pH in dokler tlak kisika ne doseže kritične meje 2 kPa

(15mmHg). Fibroblasti so v nasprotju z makrofagi veliki porabniki kisika, ki ga lahko v

mrežo pripeljejo le nove kapilare. Razvoj poliferativenga obdobja, ki se nam na oko

predstavlja kot rast granulacijskega tkiva, je odvisen od hitrosti vraščanja novih kapilar in

od razmnoževalne sposobnosti fibroblastov. Nastane približno tretji dan po ranitvi, vrhunec

pa doseže sedmi dan po ranitvi – seveda v sterilnih razmerah. Smrkolj (1995) pravi, da so

fibroblasti edine celice, ki izdelujejo tiste snovi, ki bodo dale zreli brazgotini čvrstost za

raztezanje in stisk, to sta kolagen in osnovna snov (matriks). S pomočjo kisika, železa,

askorbinske kisline in alfaketoglutarata se pospešuje tvorba kolagena. Napolnitev prostora

med stenami rane je odvisna od velikosti prostora, hitrosti delitve fibroblastov in hitrosti

izdelave kolagena ter osnovne snovi (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 128).

V polferativnem obdobju opazujemo še dve dogajanji, ki vplivata na končni videz in

velikost brazgotine, to sta epitelizacija tiste rane, ki je prekinila neki epitelij in kontrakcija

rane (Smrkolj, 1995, str. 38).


16

4.2.2.4 Obdobje maturacije

Obdobje maturacije se prične tedaj, ko začne upadati število novih fibroblastov, to pa je

takrat, ko je prostornina granulacijskega tkiva največja (Smrkolj, 1995, str. 38).

Za to obdobje je značilna tvorba in razgradnja kolagena. Rdeča brazgotina prehaja v bledo.

Izdelava in razgradnja kolagena sta po navadi uravnoteženi – če prevladuje razgradnja, je

brazgotina prostorninsko in mehansko šibka, če pa prevladuje tvorba, se razvijejo

hipertrofične brazgotine (keloidi). Število kapilar se postopno zmanjšuje in namesto

rdečega granulacijskega tkiva nastaja čedalje bolj bleda brazgotina. Čim bolj je brazgotina

zrela, tem slabše je ožiljena, njena čvrstost na raztezanje pa se povečuje, vendar je odvisno

od vrste tkiva, od starosti organizma in delovanja področnih in sistemskih dejavnikov, ki

vplivajo na celjenje rane. Po 21 dneh ima kožna brazgotina 10% normalne raztezne

čvrstosti in že majhna raztezna sila lahko povzroči razprtje (dehiscenco) rane; po šestih

tednih predstavlja raztezna čvrstost kožne brazgotine 50% raztezne čvrstosti normalne

kože. Zorenje brazgotine v nekaj v nekaterih tkivih lahko traja tudi nekaj let (Ivanuša &

Železnik, 2000, str. 129).

Mehansko gledano ima zrela brazgotina dve vlogi, spajanje tkiv in zapolnjenje prostora, ki

nastane po odstranjenju tkiva. Kadar samo zapolnjuje prostor, je brazgotina tem boljša,

čimbolj so njene trdnostne in razteznostne lastnosti podobne okolnemu tkivu. Pri spajanju

tkiva pa ima brazgotina vlogo lepila; da doseže dobro vezivnost, mora dvoje tkiv vezati na

čim večji medsebojni površini in v čim tanjši plasti (Smrkolj, 1995, str. 38-39).

4.2.3 Posebnosti celjenja posameznih tkiv

Kadar so v eni rani prekinjena različna tkiva, se bodo celila po načelu »ena rana – ena

brazgotina«. To je temeljno kirurško načelo, ki izhaja iz spoznanja, da je v organizmu

proces obnavljanja dolgo časa splošen za vsa tkiva, ne pa tkivno specifičen. Iz tega sledi,

da se bo rana, v katere steni so prekinjeni, npr. kita, mišica in kost, celila najprej kot enotna

rana z enotnim granulacijskim tkivom, ki bo zajelo vse prekinjene strukture od dna rane do

epitelija kože in se od tkiva do tkiva ne bo prav nič razlikovala. Med obema koncema

prekinjenega živca bo v vsakem obdobju celjenja, vse do poznega proliferativnega

obdobja, enaka vrsta granulacijskega tkiva kot med koncema kite ali v lomni poki.


17

Granulacij v eni rani ni mogoče razdeliti na manjše, med seboj ločene, razen s sinovialnimi

membranami. Do razlikovanja v eni brazgotini pride šele v poznam proliferativnem

obdobju, po nekaj tednih, mesecih ali celo letih. Tako se v enotni nespecifični brazgotini

med koncema kosti začno posebni procesi, ki bodo na koncu oblikovali kostni kalus enakih

lastnosti kot nepoškodovana kost; med koncema živcev v zoreči brazgotini potekajo

povsem drugačni procesi, ko bodo spet omogočili prevajanje dražljajev (Smrkolj, 1995, str.

42).

4.2.3.1 Celjenje rane na koži in v podkožju

Rana na koži in v podkožju se celi z enotno brazgotino vse do poznega proliferativnega

obdobja, ko se v kožnem delu rane prične proces krčenja, v podkožnem pa se velikost rane

skoraj ne spreminja. Obenem s krčenjem se začne v kožnem delu rane kolagen izločati

hitreje kot v podkožnem delu rane. Na površini kožnega dela rane poteka še poseben

proces epitelizacije, ki se začne v nekaj dneh po ranitvi s potovanjem epitelijskih celic z

robov rane in se konča v enem do dveh mesecih z zrelim brazgotinskim epitelijem. To je v

primerjavi z normalnim tanek, ranljiv in slabo pričvrščen na podlogo, ker je brez papilarne

strukture (Smrkolj, 1995, str. 42).

Hitrost celjenja rane na koži in v podkožju je odvisna predvsem od velikosti rane, torej od

prostornine, ki jo mora zapolniti brazgotinsko tkivo in od morebitnega razvoja bakterijske

okužbe v rani. Za pospešitev celjenja rane moramo preprečiti okužbo rane (odstraniti

mikroorganizme iz poškodbene rane oziroma iz neposredne okolice, kjer bo potekal

operacijski rez) in zmanjšati prostor med stenami rane, ki ga bo moralo napolniti

granulacijsko tkivo (Smrkolj, 1995, str. 42).

Prostornino rane zmanjšamo tako, da približamo steni rane drugo drugi in ju v nastalem

položaju združimo (spnemo) s šivi, sponkami ali lepilom. Ker so tkiva elastična, bi jih

lahko pomikali do meje elastičnosti, vendar že veliko pred tem pretirano raztegnemo in

stisnemo krvne žile in s tem ogrozimo preživetje pomaknjenega tkiva. Na oko vidimo

ogroženost tkiva, ko to pod šivom pobledi. V pravilno speti rani je prostor, v katerem

potekajo procesi proliferativenga obdobja, širok morda del milimetra; polovico te razdalje

morajo prerasti nove kapilare v ključnem dejanju fibroplazije. Čas, ki ga rabijo za to, je ob


18

vseh ostalih ugodnih okoliščinah merljiv v urah, začenši s koncem destruktivnega obdobja.

V speti rani so praviloma približane vse plasti rane, tudi epitelij. Če se med seboj dotikata

epitelija z obeh robov rane, potem pride do prehoda epitelijskih celic z ene na drugo stran

že v 24 urah, ko v spodnjih delih rane še poteka destruktivno obdobje celjenja. Prekritje

rane z epitelijem zanesljivo prepreči okužbo rane od zunaj, kar je pomembna prednost

spete rane. Seveda pa je raztezna čvrstost epitelija silno majhna, zato bi elastičnost

okolnega tkiva rano razprla, če bi odstranili šive že takoj po epitelizaciji. Ti morajo

spenjati stene rane vse dotlej dokler raztezna čvrstost kolagenskih vlaken v rani ne preseže

sil, ki vlečejo stene rane narazen. Ta čas je odvisen od vrste tkiva, mesta rane, starosti

bolnika, delujočih sil na rano od znotraj ali od zunaj in morebitnih motenj celjenja.

Praviloma pa čas, ko mora biti rana speta, nikoli ne sme biti krajši od petih dni (Smrkolj,

1995, str. 42).

4.2.3.2 Celjenje vezi

Sklepne vezi, sindezmoze in medkostne membrane so po histološki zgradbi podobne

aponevrozam in kitam, po delovanju pa se razlikujejo po tem, da imajo kite in aponevroze,

ki jih vleče, medtem ko so vezi na obeh krajih vezane na kosti in sila deluje le ob premiku

kosti. Vezi s svojo čvrstostjo na razteg preprečijo povečanje razdalje med kostmi v sklepu,

kar je tudi njihova osnovna naloga. V destruktivnem obdobju se na obeh koncih prekinjene

vezi pospeši samorazgradnja kolagena, tako da se konca vezi zaoblita in stanjšata. V sami

vezi dejavnosti fibroblastov ne zaznamo, fibroblasti pridejo iz okolice in v proliferativnem

obdobju v delu rane med koncema prekinjene vezi povečano izločajo kolagen. Kolagenska

vlakna se kasneje usmerjajo vzdolž delujočih sil, se goste in počasi izrivajo krvne žile.

Gibanje sklepov postopoma daljša spoj vezi in pospešuje hitrost izločanja kolagena.

Končni učinek takšne zacelitve je brazgotinski spoj, ki je po zgradbi in čvrstosti na razteg

podoben vezi, vendar je zaceljena vez daljša od nepoškodovane, s čimer je prizadeta

trdnost sklepa. Namen zdravljenja prekinjene vezi je zacelitev v isti dolžini, kot je bila

pred prekinitvijo. To najbolj zanesljivo dosežemo s šivom vezi čim prej po prekinitvi.

Kadar je ugoden čas zamujen, izrežemo brazgotino med obema koncema, nikakor pa ne

tudi delov vezi, ter ju približamo toliko, da sta kosti v pravilnem položaju. Zašito vez

moramo zaščititi pred vlekom (notranja ali zunanja imobilizacija) za šest tednov.

Največkrat pa vez ni prekinjena v isti ravnini, temveč so njene vitre prekinjene na različnih


19

višinah in vzdolžno razmaknjene. Na videz je takšna vez neprekinjena, a je vselej

podaljšana; do takšne iztegnitve vezi pride pri zvinih sklepov. Vez v vsakem primeru v

nekaj tednih zabrazgotini z brazgotino, ki je pretežno znotraj vezi in je vedno čvrsta. Če se

je vez celila med gibanjem sklepa, se bo zacelila hitro, a je v podaljšanem položaju, in bo

sklep ohlapen; če bo sklep med celjenjem miroval, bo zaraščanje dolgotrajnejše, vendar bo

vez zaceljena v pravilni dolžini. Sklep mora biti imobiliziran v nevtralnem položaju, takrat

vez ni napeta, imobilizacija pa mora trajati vse do poznega proliferativnega obdobja, t.j.

vsaj dva do tri tedne. Popolnoma prekinjena vez znotraj sklepa praviloma ne more zarasti,

ker sklepna tekočina sproti izpira fibroblaste, priraste pa lahko na kost ali drugo vez

(Smrkolj, 1995, str. 45).

4.2.4 Ocena in opazovanje kirurške rane

Ocena rane je le del celotne ocene in nikoli ne sme biti izvedena posamično. Upoštevani

morajo biti vsi faktorji pacienta, ki lahko vplivajo na celjenje (npr. podhranjenost) in čas,

ko je bila rana povzročena. Ocenjevanje rane je več plasten proces; da najbolje izkoristimo

dane informacije, morajo biti te sistematično in objektivno dokumentirane. Obstaja več

shem za ocenjevanje rane, ampak katerokoli uporabimo, mora zavzemati spodaj navedene

elementa. Ponovna ocenjevanja se morajo izvajati vsaj tedensko, lahko pa tudi večkrat

odvisno od individualnih karakteristik ran (Brooker & Waugh, 2007, str. 708).

Pred izvajanjem lokalne oskrbe vedno izvedemo 10 stopenjski program ocene rane, ki

vsebuje:

klasifikacija ocene rane (akutna, kronična, opeklinska, maligna),

ocena rane,

ocena specifičnih informacij (lokacija, stopnja, velikost, etiologija),

dodatne preiskave (dopler),

ocena primarnih ciljev – prisotnost izločka (nič, malo, zmeren, čezmeren),

morebitno vnetje (po naročilu zdravnika vzamemo bris),

stanje okolne kože (edem, ekcem, prisotno vnetje),

intervencije z izbiro ustreznih oblog,

dokumentiranje,

fotografiranje rane,


20

bolnikova anamneza (Vilar, 2007, str. 56).

Celjenje ran je dinamičen proces; če upoštevamo 10-stopenjsko oceno, nas to pripelje do

pozitivnega učinka na rano. Za nadaljnjo oskrbo upoštevamo IMPACT model, ki vsebuje:

I – pogostost ocene,

M – pravilno in objektivno merjenje,

P – preventivo,

A - oceno splošnega stanja bolnika,

C – čiščenje,

T – intervencije, ki jih bomo izvedli (Vilar, 2007, str. 56).

Medicinske sestre opazujejo pri kirurških ranah: izgled rane (mehur, granulacije, fibrinske

obloge, epiteljsko tkivo, vlažna nekroza, črna nekroza), velikost rane, lokacijo, stopnjo

celjenja (faza), okolico rane (intaktna koža, rdečina, maceracija, oteklina, hematom),

prisotnost bolečine v rani in njeni okolici, izloček (serozen, krvav, gnojen) in količino

izločka (nič, malo, srednje, veliko), robove rane (epiteliziran, pordel, otekel, maceriran,

izpodjeden – žepi) ter povečanje rane (Tratnjek, 2010, str. 33).

4.2.5 Čiščenje ran in preveza

Na celjenje rane vplivajo dejavniki bolnika in dejavniki mikrookolja rane, in sicer

prisotnost mikroorganizmov, sposobnost za izločanje nekrotičnega tkiva, temperatura ter

vsebnost vlage in kisika tik nad rano. Gre za t.i. lokalne dejavnike (predstavljajo klimo

rane), ki so za celjenje rane pomembni vse do stopnje maturacije. Nanje učinkujemo s

prekrivanjem rane z različnimi materiali in različno pogostim menjavanjem, t.j. s tehniko

prevezovanja rane, ki je pri speti incizijski rani razmeroma nepomembna.

Speto rano po poškodbi previjemo tako kot operacijsko rano. Odprto rano po poškodbi

previjemo vsakih 48 ur, zagnojeno rano pa pogosteje. Vsakokrat napravimo toaleto rane,

če so na rani bombažni zloženci. Pri odprti rani je bolje, da uporabimo dvoplastno prevezo,

njeno spodnjo plast pa odstranimo šele, ko je epitel čvrst, to je po tednu dni, ali pa, če je

prišlo do gnojenja in moramo površino gnojne rane pregledati.

Odprto nevneto rano po poškodbi moramo prevezovati v aseptičnem prostoru, zagnojeno

rano pa v septični previjalni sobi (Ivanuša in Železnik, 2000, str. 43).


21

Čim večji je razmik med stenami rane, čim globlja je rana, čim bolj je rana okužena in so

oslabljene bolnikove splošne sposobnosti za celjenje, tem večji je delež, ki ga k zacelitvi

prinese dobra tehnika prevezovanja (Smrkolj, 1995, str. 152).

4.2.5.1 Čiščenje ran

Rane čistimo v smeri od najmanj k najbolj kužnemu področju, pri čemer se rana upošteva

kot čisto področje, okolica rane pa kot okuženo področje, ne glede na to, ali je rana

okužena. Šivi rane so najmanj okuženi in jih vedno čistimo najprej. Vsak naslednji

vzporedni potegljaj je vedno bolj oddaljen od šivov. Za vsak poteg uporabimo drugo

sterilno gobico, ki je prepojena s predpisanim razkužilom. Pri dreniranih ranah okolico

drena čistimo s krožnimi gibi, tako da začnemo tik ob drenu. Z vsako novo gobico

začnemo čistiti ob drenu in očistimo vedno nekoliko dlje od drena (Ivanuša & Železnik,

2008, str. 528).

Aseptična rana

Prvo prevezo kirurške rane izvede praviloma kirurg drugi oz. tretji dan po operaciji.

Nadaljnje preveze izvajajo medicinske sestre, o morebitnih spremembah poročajo kirurgu,

kirurške rane, ki se celijo primarno, ne previjamo dnevno, temveč po potrebi, glede na

izloček, ki ga opazimo na oblogi. Za prekrivanje se uporabljajo polprepustni filmi z vpojno

blazinico, ki omogoča bolnikom tudi tuširanje. Če na oblogi ni izločka, lahko ostane na

rani do odvzema šivov. Za čiščenje se uporablja sterilna fiziološka raztopina. Rane z malo

izločka ne čistimo, ker ta deluje bakteriocidno. Priporoča se čiščenje rane z uporabo

sterilnih rokavic (Vilar, 2007, str. 57).

Septične rane

Za čiščenje ran se uporablja sterilna fiziološka raztopina, ogreta na telesno temperaturo.

Uporaba antiseptikov za čiščenje ran se je izkazala kot neučinkovita, zaradi prekratkega

kontaktnega časa med rano in antiseptikom. S številnimi študijami je bilo dokazano, da se

število mikroorganizmov v rani ni bistveno spremenilo kljub uporabi različnih

antiseptikov, peroksida ali fiziološke raztopine. Bistvena je aplikacija sredstva za čiščenje,

kjer z irigacijo pod pritiskom lahko zmanjšamo število mikroorganizmov v rani. Rane, ki


22

se sekundarno celijo, previjamo vsak dan oz. po potrebi. Pri prevezovanju lahko

uporabimo različne materiale, ki pa jih moramo dobro poznati. Katero oblogo bomo

uporabili, je zelo odvisno od izločka, ki je prisoten v rani, dna rane, prisotnosti črne

mrtvine ali vlažne mrtvine ter vnetja in bolečine (Vilar, 2007, str. 57).

4.2.5.2 Preveza rane

Oskrba akutnih in kroničnih ran zahteva veliko strokovnega znanja, izkušenj in poznavanja

različnih pripomočkov. Tradicionalno prekrivanje ran pomeni predvsem oskrbo z

bombažno gazo in fiziološko raztopino. Gaza ima tudi mnogo pomanjkljivosti, zlasti

naslednje:

na rani se hitro izsuši in se sprime z njo, novonastalo tkivo pa se vrašča med nitke

gaze;

povzroča poškodbe tkiv pri menjavi preveze (odtrganje novonastalega tkiva,

vraščenega med nitke gaze);

povzroča bolečine pri menjavi preveze;

prepušča izločke in bakterije, kar poveča možnost dodatne okužbe;

zahteva pogoste menjave;

povzroča maceracijo oz. razmehčanje okoliške kože zaradi horizontalnega vpijanja

izločkov;

zaradi prepuščanja vlage se rana ohladi, kar upočasni celjenje;

na rani lahko pušča ostanke – nitke, kar zavira proces celjenja (Ahčan, 2006, str.

399).

Zaradi omenjenih slabosti v zadnjih desetletjih uporabljamo tudi novejše sodobnejše

obloge, ki so vsako leto bolj izpopolnjene in učinkovite:

podpirajo in pospešujejo naravne procese celjenja;

se ne sprimejo z rano;

vzdržujejo vlažno okolje rane;

vzdržujejo primerno temperaturo rane;

na rani ne puščajo ostankov;

ne povzročajo bolečin ob prevezi in ne poškodujejo novonastalega tkiva;

so hipoalergene;


23

so ustrezno vpojne in polprepustne.

Na trgu so alginati, hidrogeli, hidrokapilarne obloge, hidrokoloidi, kolageni, nelepljive

kontaktne mrežice, obloge z dodatki, obloge z mehkim silikonom, poliuretanske pene,

filmi in resorptivne obloge (Ahčan, 2006, str. 399).

4.2.5.3 Dokumentiranje

Zdravniku ali nadzorni medicinski sestri poročamo spremembe vsebine in količine

sekrecije. Pri predaji službe poročamo, kako bolnik prenaša prevezovanje, kar omogoča

pravočasno dajanje analgetika. Poročamo o izgledu rane ali drenaže, nenadno odstranitev

drena. V načrt zdravstvene nege dokumentiramo potrebo po pogostosti prevezovanja. Na

levkoplast napišemo datum in čas preveze (Železnik & Ivanuša, 2008, str. 470).

4.3 Spremenjena samopodoba po odprti poškodbi roke

Samopodoba pomeni množico odnosov, ki jih posameznik vzpostavlja do samega sebe na

zavesten ali nezaveden način. Gre za organizirano celoto lastnosti, potez, občutij, podob,

stališč in sposobnosti, za katere je značilno, da:

jih posameznik pripisuje samemu sebi;

z njimi posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje;

so tesno povezane z vrednostnim sistemom posameznika, kakor tudi z vrednostnim

sistemom družbenega okolja, v katerem se posameznik nahaja;

nanje nenehno vpliva delovanje obrambnih mehanizmov, ki prepuščajo le tiste

vsebine, ki so sprejemljive za posameznikov jaz (Potočnik, 2009, str. 13).

Samopodoba je skupek pojmovanj in predstav, ki jih imamo o sebi. Z drugimi besedami je

to posameznikovo doživljanje samega sebe. Tesno je povezano s samospoštovanjem –

vrednostno oceno sebe. Samospoštovanje nam pove, koliko smo zadovoljni s seboj, ali se

ocenjujemo pozitivno ali negativno ter koliko se sprejemamo, takšni kot smo (Stiplošek,

2010, str. 26).

Na oblikovanje pozitivne ali negativne samopodobe vplivajo lastne izkušnje s samim seboj

in z okoljem, odnosi z drugimi ljudmi in njihovo vrednotenje nas samih. Drugi nam

pogosto besedno, še pogosteje pa nebesedno sporočajo, kako nas vrednotijo: nas opazijo,


24

so pozorni do nas, se družijo in pogovarjajo z nami, nam zaupajo, nas sprejemajo, nas

imajo radi ali pa tudi ne (Kompare, Stražišar, Dogša, Vec & Curc, 2006, str. 142).

Zdravstveni strokovnjaki se pri delu vsak dan srečujemo z ljudmi, ki doživljajo spremembe

na ali v lastnem telesu. Nekatere so nenadne in so posledica travme, spet druge pa

posledica kirurškega posega ali nastanejo zaradi bolezenskih procesov. Telesna

samopodoba je posameznikovo zaznavanje lastnega telesa kot fiziološke, psihološke in

sociokulturne entitete.

Samopodoba ni nekaj, kar bi zunanjemu opazovalcu padlo v oči. Kot ima vsak človek

telesno temperaturo, ki se giblje okoli normalne ravni (37°C), ima tudi samopodobo, ki se

giblje glede na to, kaj se mu v življenju dogaja, kako občuti spremembe, ki jih doživi in kaj

bodo te pomenile za njegovo življenje (Gjergjek, 2008 , str. 29).

Zavedati se moramo, da se način, kako se odzivamo na paciente s poškodbami ali hibami

vgradi v njihov jaz (Gjergjek, 2008, str. 29).

Nekateri ljudje se že rodijo z drugačno telesno podobo (prirojene napake). Lahko se

vprašamo, ali se ti posamezniki počutijo drugače od tistih, pri katerih je prišlo do

sprememb kasneje? Dokazano je, da na krepitev samozavesti ter sprejetje telesne

samopodobe zelo vplivata človekova ožja in širša okolica. Če ljudje sprejmejo človeka

takšnega kot je, z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi, bo tudi sam lažje in hitreje zaživel z

njimi. Res je, da je sprejemanje spremenjene telesne podobe odvisno tudi od starosti, spola,

stanu (če je človek poročen ali ne) in v veliki meri tudi od tega koliko je pomenila in

pomeni človeku njegova zunanjost (Stiplošek, 2010, str. 27).

Normalna telesna podoba ima tri dele: resničnost, predstavitev in ideal. Telesna

samopodoba ni odvisna zgolj od tega, kako presojamo sami sebe, ampak tudi od odziva

drugih na nas. Spremenjena telesna podoba je danes pomembno področje zdravstvene nege

(Stiplošek, 2010, str. 27).


25

4.3.1 Estetske proteze po delni amputaciji prstov

Amputacija spremeni pacientovo samopodobo, kar lahko vpliva na zmanjšanje

samozaupanja in samospoštovanja in na njegove medosebne odnose v socialnem okolju.

Pacienti se želijo izogniti neprijetnim pogledom in vprašanjem znancev in drugih ljudi, ki

jih srečujejo. Estetski videz je še posebej pomemben za tiste, ki delajo z ljudmi (Maver,

Erzar & Kerin 2010, str. 67).

Najpomembnejša prsta za funkcijo roke sta palec in kazalec, ki omogočata vse tri vrste

natančnih prijemov (npr.: pincetni prijem – prijem z blazinicami prstov palca in kazalca,

lateralni prijem palca in kazalca – prijem ključa, triprstni prijem – prijem svinčnika),

sodelujeta pa tudi pri večini grobih prijemov roke. Pri teh različnih prijemih sredinec daje

oporo kazalcu, zato je zmanjšanje funkcije najbolj opazno pri amputaciji prvih dveh prstov.

Čim več je amputiranih prstov na roki, tem bolj se zmanjša zmogljivost za precizne in

grobe prijeme ter s tem tudi sposobnost izvajanja različnih funkcijskih aktivnosti (Maver,

etal. 2010, str. 66)

Estetske proteze za prst iz silikona pacientom po delni amputaciji prstov povrnejo estetski

videz in jim tako dajejo psihološko oporo. Delno izboljšajo tudi funkcijo prstov, dajejo

dodatno oporo pri prejemanju predmetov in preprečujejo možnost deviacije sosednjih

prstov. Vsako protezo po delni amputaciji prstov je potrebno izdelati individualno, da bi

dosegli ustrezno suspenzijo proteze in videz, dovolj podoben videzu preostalih prstov na

poškodovani roki in prstom druge roke. Za sedaj imajo proteze predvsem estetski učinek,

strokovnjaki pa razvijajo tudi komponente, ki bi kot sestavni del proteze izboljšale tudi

funkcijo proteze (Maver, etal. 2010, str. 67).

Suspenzija – pritrditev proteze

Možni so štirje načini suspenzije proteze:

1. z vakuumom,

2. z uporabo medicinskega lepila,

3. z mehansko povezavo na sosednja dva prsta z dodanimi silikonskimi obroči,

4. z vsadki (implantati) (Maver, etal., 2010, str. 67).


26

3.4 Rehabilitacija po odprti poškodbi roke

Rehabilitacija je postopek, s katerim poskušamo pri operiranem bolniku, poškodovancu ali

bolniku s kroničnim obolenjem doseči stanje, kot je bilo prej, oziroma ga usposobiti za

samostojno fizično, psihično, družbeno, družinsko in ekonomsko življenje.

Rehabilitacija obravnava človeka v celoti in aktivira njegove še neizkoriščene zmožnosti in

sposobnosti tako, da doseže optimalno samostojnost. Rehabilitacija izhaja iz prilagajanja

na novo nastale razmere (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 349).

Zdravstvena nega in rehabilitacija imata veliko skupnega. Kadar pomagamo bolnikom in

svojcem, da postanejo samostojni, je rehabilitacija pomemben del zdravstvene nege.

Medicinska sestra je strokovno usposobljena za rehabilitacijo bolnikov, je vztrajna pri

delu, bolnik ji zaupa in prepričana mora biti v dober uspeh (Ivanuša & Železnik, 2000, str.

353).

3.4.1 Rehabilitacija po amputaciji

Na ohranjeno funkcijsko sposobnost po amputaciji prstov vpliva višina amputacije, število

amputiranih prstov in kateri prst je amputiran. Sposobnost fine motorike in moči prijema

roke so pri osebah po amputacijah prstov odvisne od dolžine krna. Pri bolj proksimalnih

amputacijah je izguba za funkcijo pomembnih struktur obsežnejša, okvare tetiv, krvnega

obtoka, živčevja, blazinic prstov, nohtov, mehkih tkiv in kosti so večje. Pri bolj

proksimalnih amputacijah ja na področju vrška krna manj senzoričnih receptorjev, ki so

zelo pomembni pri fini motoriki prstov. Tako izguba tudi samo dela končne falange enega

prsta lahko vpliva na funkcijo roke, predvsem je oslabljen pincenti prijem. Pri amputaciji

enega prsta na ravni srednje falange se zmanjša zlasti sposobnost lateralnega prijema

(Kuret, Burger & Maver, 2011, str. 15).

Na povrnitev funkcije roke in končni izid rehabilitacije oseb po amputaciji pomembno

vpliva tudi število amputiranih prstov. Pri več amputiranih prstih se zmanjša

posameznikova zmožnost cilindričnega prijema. Le-ta je pomembno boljši pri osebah po

amputaciji enega prsta v primerjavi s skupino oseb po amputacijah več prstov, medtem ko

pa pri primerjavi teh dveh skupin oseb pri pincetnem prijemu niso ugotovili pomembnih

razlik (Kuret, etal., 2011, str. 15).


27

Rehabilitacija ljudi po amputaciji se začne z operacijo in konča s ponovno vrnitvijo

posameznika v družbo. Izid in uspeh sta odvisna od mnogih dejavnikov, ki jih po

Mednarodni klasifikaciji funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja razdelimo na

zdravstveno stanje, telesne funkcije, telesne zgradbe, dejavnosti in sodelovanje ter osebne

in okoljske dejavnike. Zdravstvena stanja so vzrok za amputacijo (bolezni, poškodba) ter

druge in prejšnje bolezni in poškodbe, ki lahko vplivajo na potek in izid rehabilitacije.

Telesne funkcije so gibljivost sklepov, mišična moč, stabilnost sklepov. Med telesne

zgradbe uvrščamo samo amputacijo (višina, dolžina in oblika krna, brazgotina, druge

spremembe na koži). Dejavnosti in sodelovanje so pri ljudeh po amputaciji zgornjega uda

predstavljajo težave pri osnovnih in instrumentalnih dnevnih aktivnostih, pri dejavnostih, s

katerimi se ukvarjajo v prostem času, ter pri delu. Dejavniki okolja so fizične ovire ali

olajševalci ter podpora, odnosi in stališča družbe. Osebni dejavniki pa so posameznikova

starost, motivacija, želje in njegovo duševno stanje (Burger, 2010, str. 114).

Zaradi kompleksne zgradbe in številnih funkcij je človeška roka težko nadomestljiva. Še

vedno ni enotnega mnenja, kako najbolje meriti izid rehabilitacije, zato mnogi še vedno

razvijajo veljavne, ponovljive in občutljive merske instrumente. Tudi v sedaj veljavnih

smernicah je veliko manj priporočil za rehabilitacijo ljudi po amputaciji zgornjega uda,

vendar pa vse priporočajo, da se mora rehabilitacija začeti čim prej, izvajati pa jo mora

visoko strokoven in specializiran tim strokovnjakov (Burger, 2010, str. 117).


28

5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno (opisno) metodo dela. Za izdelavo

teoretičnega dela diplomskega dela smo uporabili slovensko literaturo, tujo literaturo in

elektronske vire, katero smo preučili, analizirali in uredili. Podatke za raziskovalni del

diplomskega dela smo zbrali s pomočjo kvalitativne metodologije. Izvedli smo študijo

primera in uporabili tehniko intervjuja, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa, katera so se

nanašala na podatke v sklopu anamneze in ugotavljanja potreb po zdravstveni negi, glede

na 11 funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja avtorice Marjory Gordon.

5.1 Raziskovalna vprašanja

1. Ali 11 funkcionalnih vzorcev Marjory Gordon zagotavlja celovito obravnavo pacienta z

odprto poškodbo roke?

2. Kateri negovalni problemi so pri pacientu z odprto poškodbo roke prioritetni?

3. Kako pacient sprejema poškodbo oz. spremenjeno telesno podobo po poškodbi?

5.2 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec je bil vključen pacient z odprto poškodbo roke po medicinski oskrbi

poškodbe.

5.3 Raziskovalno okolje

Študijo primera pri pacientu z odprto poškodbo roke smo izvedli na Oddelku za plastično

in rekonstruktivno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Za dovoljenje

izpeljave raziskave smo zaprosili Službo zdravstvene nege v Univerzitetnem kliničnem

centru Maribor in strokovno vodjo zdravstvene nege oddelka za plastično in

rekonstruktivno kirurgijo.

5.4 Etični vidiki

Za odobritev izpeljave raziskave smo zaprosili Komisijo za medicinsko–etična vprašanja v

Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Pred začetkom raziskave smo seznanili pacienta

z namenom in metodo raziskovanja. Pacientu je bila predstavljena možnost zavrnitve

sodelovanja. Pacientu je bil predstavljen tudi način objave njegovih podatkov (za ime in


29

priimek smo uporabili začetnice, tako da je bila zagotovljena zaupnost podatkov). Intervju

s pacientom smo izvedli v posebnem prostoru, kjer ni bilo drugih pacientov ali osebja.

Upoštevali smo Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


30

6 REZULTATI

6.1 Medicinska anamneza in status pacienta

Petnajstletni M. J. je bil pripeljan v Univerzitetni klinični center Maribor iz Splošne

bolnišnice Murska Sobota na željo očeta. Bil je poškodovan na šolski praksi na skobeljnem

stroju. Po dogodku je kolabiral in se udaril v nos.

Klinični pregled pokaže, da je pacient pri zavesti, orientiran, GKS je 15. Na desni roki je

vidna rana v predelu desnega kazalca z raztrganino kože na dorzalni strani baze srednje

falange v premeru 2 cm, raztrganina ležišča nohta, noht manjka. Vidna je tudi nažaganina

2x1 cm v predelu PIP sklepa sredinca ter krajša nažaganina tudi na prstancu v isti višini.

Vse poškodbe se nahajajo na dorzalni strani. Ob poskusu gibanja sredinec ostane v popolni

ekstenziji, kazelec in prstanec flektirata.

Ostale pridružene poškodbe: vidna fraktura I. zoba sekalca na desni strani, del krone zoba

manjka, in vidna zasušena kri v desni nosnici. Pri pacientu je prisotna rahla paplacijska

bolečnost v predelu korena nosu, sicer skelet čvrst.

Posnet je bil RTG desne dlani in prstov, ki je pokazal zlom nohtnega nastavka kazalca z

defektom, izžagana je glavica proksimalne falange sredinca ter del baze srednje falange

sredinca.

Prvotna oskrba rane v Splošni bolnišnici Murska Sobota: pri pacientu je bila narejena

toaleta rane, obkladki: fiziološka raztopina + jod, aluminijasta opornica, obveza rane in

cepljenje proti tetanusu ANA-TE: 0,5.

Krvni tlak: 137/68 mmHG

Pulz: 87 udarcev na minuto

Telesna višina: 170 cm

Telesna teža: 68 kg

Telesna temperatura: 36,2 °C (afebrilna)

Dihanje: 18 vdihov na minuto

Diagnoze:

VCL DIG. II.-IV. MAN DEX.

ABRUPTIO PHALL. DISTALIS INDICIS ET ABRUPTIO PARTIS


31

FRACTURA DENTIS I.

Osebni podatki pacienta

Priimek in ime M. J.

Datum rojstva 31.05.1997

Spol moški

Poklic dijak vzgojno-izobraževalnega programa Mizar

Pogovorni jezik slovenski

Obvestilo o nujnem primeru:

Priimek in ime R. A.

Sorodstveno razmerje mati

Pred operativnim posegom

Pacient je bil psihično in fizično pripravljen na operativni poseg. Pred operativnim

posegom so zakoniti zastopniki, v našem primeru pacientova mati, podpisali soglasje za

operativni poseg in splošno anestezijo. Pacient je pred odhodom v operacijsko sobo izražal

strah in verbalno poročal o močni bolečini v predelu poškodbe roke.

V operacijski sobi ga je sprejela anestezijska medicinska sestra, ki je preverila pacientove

podatke in dokumente, ter pacientu razložila potek anestezije. Izmerjene so bile vitalne

funkcije in nastavljena periferna i.v. kanila. Za varnost pacienta je bilo poskrbljeno.

Med operativnim posegom

Med operativnim posegom je leteča medicinska sestra ocenjevala pacientovo stanje in

njegove potrebe, zagotavljala varnost pacienta in varnost v okolju, skrbela za nemoten

potek aseptičnih postopkov, kontrolirala in dokumentirala količino porabljenega materiala.

Medicinska sestra instrumentarka je pripravila instrumente in druge pripomočke za

operacijo na sterilno delovno površino. Med operativnim posegom je skrbela, da člani

ostanejo sterilni, vzdrževala je sterilnost operacijskega polja in pripomočkov, natančno je

upoštevala navodila glede uporabe razkužil, instrumentov in ostrih predmetov in dosledno

je vzdrževala aseptične metode dela. Anestezijska medicinska sestra je pripravila material

in aparature za nemoten potek anestezije. Skrbela je za psihično pripravo pacienta na


32

anestezijo in operativni poseg. Pacientu je nastavila infuzijo, pripravila zdravila ter

menjavala infuzijsko tekočino. Dokumentirala je pacientove vitalne funkcije ter količino

porabljenega materiala.

Opazovanje in merjenje vitalnih funkcij pri pacientu po operativnem posegu

Po končanem operativnem posegu smo zbujenega in vitalno stabilnega pacienta premestili

v zbujevalnico, kjer smo izvajali kontinuiran nadzor.

Krvni tlak: 132/67 mmHg

Pulz: 78 udarcev na minuto

Dihanje: 18 vdihov na minuto

Telesna temperatura: 36,6 °C, merjenje v ušesu

Prekrvavitev kože in sluznic: koža in sluznica sta dobro prekrvavljeni.

Temperatura kože: koža je topla na dotik.

Spremembe na koži: oskrbljene poškodbene rane.

Prioritetne naloge pri pacientu po operativnem posegu:

Nadziranje dihanja: dihanje kontroliramo na 15 minut, opazujemo frekvenco, ritem

globino, kvaliteto in pojav laringospazma (krč glasilk). Pacienta spodbujamo k globokemu

dihanju.

Vzdrževanje cirkulacije: pri pacientu smo merili vitalne funkcije na 15 minut, tako dolgo

dokler niso bile stabilne, nato pa 2 uri vsake pol ure.

Kontrola krvavitve: kontrolirali smo stanje obvez.

Kontrola pacientove zavesti: pacienta smo vprašali kako mu je ime, ter kdaj je rojen.

Predpisana terapija:

Amoksiklav 1,2 g na 12 ur i.v.

Analgin 5 ml na 8 ur i.v.

Nalgesin 550 mg 3x1 Tbl.

Dipidolor 5mg na 8 ur i.v.


33

6.2 Negovalna anamneza po 11 funkcionalnih vzorcih

6.2.1 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja

Pacient opisuje svoje splošno zdravstveno stanje kot stabilno. Poroča da je zdrav, nikoli ni

bil podvržen kakršnim koli obolenjem in ni imel težav z zdravjem. Kadar so obstajali

kakršni koli znaki bolezni, so bili le ti vedno pod nadzorom in je sledil nasvetom

zdravnikov in medicinskih sester. Nikoli ni redno užival zdravil, alkohola in ni kadil. V

preteklosti še ni bil poškodovan. Kot vzrok za poškodbo navaja trenutek nepazljivosti in

neizkušenost. Prvotno mu je rano oskrbel Profesor praktičnega pouka nato reševalci.

NEVARNOST INFEKCIJE (poškodbene rane, nastavljena periferna i.v. kanila na levi

roki)

Definicija: Prisotnost zvišane možnosti za vdor patogenih organizmov v poškodbene rane

ali na mestu vboda periferne i.v. kanile (Gordon, 2006, str. 71).

Vzročni dejavniki:

poškodbene rane,

nastavljena periferna i.v. kanila na levi roki.

Negovalni cilji:

zmožnost infekcije bo zmanjšana,

do infekcije ne bo prišlo.

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege:

zagotoviti čisto okolje,

aseptično prevezati rane (prvič jih previjemo skupaj z zdravnikom, po 24 urah,

čistimo z 0,9% fiziološko raztopino, nato previjemo vsak dan oz. po naročilu

zdravnika. Rano previjamo v posebnem, v za to namenjenem prostoru na oddelku).

menjati i.v. kanilo na 72 ur,

prevezati mesto, kjer je vstavljena periferna i.v. kanila (neprozoren obliž na 24 ur,

obliž s filmom na 72 ur),


34

opazovati vbodno mesto in kontrolirati pretok infuzijske tekočine na 2 uri,

razkužiti posteljno enoto.

Izvajanje aktivnosti zdravstvene nege

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege izvajamo po standardu zdravstvene nege.

Vrednotenje zdravstvene nege:

možnost za infekcijo je zmanjšana,

do infekcije ni prišlo.

6.2.2 Prehrambeni in metabolični procesi

Pacient navaja, da se prehranjuje zdravo. Dnevno zaužije 4 obroke, ki so bogati z

beljakovinami, zelenjavo in sadjem. Zaužije tudi primerno količino ogljikovih hidratov in

maščob. Preko dneva popije 2,5 litra tekočine, predvsem soka in vode. V zadnjem času ni

pridobil ali izgubil na telesni teži, katero ohranja na 68 kg. Ima apetit in pri izbiri hrane ni

zahteven.

Pacient ima po operaciji suha usta in sluznico ter toži o močni žeji.

TEKOČINE, NEVARNOST ZA PRENIZEK VOLUMEN TEKOČIN (na dan

operativnega posega)

Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja, ki bi znižali volumen telesnih tekočin

(vaskularna, celularna ali intracelularna dehidracija) (Gordon, 2006, str. 99).

Vzročni dejavniki:

suha usta in izsušena sluznica,

verbalno poročanje o močni žeji.

Negovalni cilji:

do dehidracije ne bo prišlo,

volumen telesnih tekočin ne bo prenizek.


35


pacientu ponuditi zadostno količino tekočine po operativnem posegu,

skrbeti za pravilno temperaturo in vlago v bolniški sobi,

beležiti vnos tekočin,

narediti bilanco tekočin.

Izvajanje zdravstvene nege

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege izvajamo po standardu zdravstven nege.

Vrednotenje zdravstven nege:

do dehidracije ni prišlo,

volumen telesnih tekočin je normalen.

6.2.3 Izločanje in odvajanje

Pacient navaja, da je blato doma odvajal redno, nazadnje zjutraj na dan poškodbe. Prav

tako ni imel težav pri izločanju urina. Po navadi urinira 3-4 krat dnevno. Znoji se primerno,

vetrovi so slišni.

Po operaciji ni navajal težav z izločanjem blata, katero je odvajal že naslednji dan po

operaciji, prav tako ni imel težav z izločanjem urina.

6.2.4 Fizična aktivnost

Pacient se je pred poškodbo redno ukvarjal z nogometom 2 krat tedensko in s fitnesom 3

krat tedensko. V načrtu je imel, da bi se v kratkem pričel ukvarjati tudi z Aikidom.

Pacient po operativnem posegu potrebuje pomoč pri osebni negi in oblačenju.

SAMONEGA, ZMANJŠANA ZMOŽNOST SAMOSTOJNEGA OBLAČENJA IN

OSEBNEGA UREJANJA (I. stopnja)

Definicija: Nepopolna sposobnost oblačenja in osebnega urejanja (Gordon, 2006, str. 152).


36

Vzročni dejavniki:

stanje po poškodbi,

bolečina,

ovire v okolju (opornica na desni roki).

Simptomi:

ne zmore si umiti določenih delov telesa,

ne zmore si obleči določenih kosov oblačil.

Negovalni cilji:

pacient bo higiensko urejen,

pacient bo po svojih močeh sodeloval pri opravljanju osebne higiene in oblačenju.


zagotoviti pacientovo intimnost,

pomagati pacientu pri umivanju določenih delov telesa, kateri si ne zmore umiti

sam,

spodbujati pacienta k sodelovanju za opravljanje osebne nege,

zamenjati pacientu posteljno perilo dvakrat enkrat dnevno ali po potrebi,

pomagati pacientu pri oblačenju in slačenju določenih kosov oblačil, ki si jih ne

zmore sam.




pacient je higiensko urejen in sodeluje po svojih zmožnostih.

6.2.5 Počitek – spanje

Ponoči je spal 8 do 9 ur in se zjutraj zbudil spočit. Doma ima svojo sobo. Težav s spanjem

ne navaja, ponoči se ni prebujal ali težko zaspal.

Pacient po operativnem posegu pove, da se ponoči prebuja, saj je prisotna bolečina.


37

SPANJE, MOTNJE SPANJA (po operativnem posegu)

Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v

dnevnih aktivnostih (Gordon, 2006, str. 186).

Vzročni dejavniki:

bolečina v predelu ran,

sprememba okolja,

moteči dejavniki v okolju.

Simptomi:

pacient se ponoči pogosto zbuja,

pacient verbalno poroča o nespečnosti,

pacient je utrujen,

pacient zeha in drema preko dneva.

Negovalni cilji zdravstvene nege:

ponoči se ne bo zbujal,

pacient se bo naspal in zbudil spočit,

pacient ne bo utrujen,

bolečina bo zmanjšana.


urediti ustrezno mikroklimo v bolniški sobi (pred spanjem prezračiti bolniško sobo),

pred spanjem urediti ležišče,

ustvariti mir in tišino v bolniški sobi,

zmanjšati moteče dejavnike in delo v sobi ter izven nje opravljati čim bolj tiho,

pacient se naj pred spanjem higiensko uredi in obleče v sveža oblačila,

načrtovati aplikacijo analgetika pred spanjem,

ponuditi topel napitek pred spanjem.


38




pacient se ponoči še občasno prebuja, vendar je spočit in naspan,

ponoči ni imel bolečin zaradi poškodbenih ran,

pacient čez dan še občasno vedno drema.

6.2.6 Kognitivni procesi

Pacient dobro vidi, nima nobenih sprememb v zvezi s sluhom, okušanjem in vonjem. Ne

zaznava nobenih sprememb v pomnjenju. Pri presoji in odločanju je po navadi samostojen

ali se posvetuje s starši. Z učenjem nima težav in rad sprejema nova znanja.

Po poškodbi poroča o bolečini v predelu poškodbenih ran. Pojav bolečine ima neugoden

vpliv na razpoloženje, izvajanje dnevnih aktivnosti in spanje.

BOLEČINA (v predelu poškodbenih ran)

Definicija: Verbalno poročanje o močnem neugodju (bolečina), ki traja manj kot 6

mesecev (Gordon, 2006, str. 194).

Vzročni dejavniki:

poškodbene rane na desni roki.

Simptomi:

stokanje,

trpeči izraz na obrazu,

nemir,

verbalno poročanje o bolečini.


39

Negovalni cilji:

bolečina bo zmanjšana.


pomiriti pacienta,

zagotoviti udoben položaj pacientove roke,

pacientu svetovati naj roko drži v višjem položaju,

po naročilu zdravnika aplicirati predpisano analgetično terapijo Analgin 5 ml na 8 ur

i.v., Dipidolor 5 mg na 8 ur i.v.,

meriti intenziteto bolečine po VAS lestvici od 1-10,

pacienta povprašati o bolečini,

opazovati pacienta,

ob poslabšanju obvestiti zdravnika,

po aplikaciji analgetika ponovno preveriti intenziteto bolečine.




bolečina je omiljena,

zagotovljeno je relativno dobro počutje pacienta.

6.2.7 Zaznavanje samega sebe

Pacient se opisuje kot komunikativen, prijazen, vedno pripravljen pomagati svojim

bližnjim in prijateljem. Na stvari gleda vedno iz pozitivnega stališča in ohranja upanje.

Po poškodbi doživlja strah z izidom zdravljenja in s spremenjeno telesno podobo.


40

STRAH (pred izidom zdravljenja)

Definicija: Občutek ogroženosti zaradi znanega vzroka z identificiranim virom nevarnosti

(npr. strah pred prognozo, izidom kirurškega posega, strah pred smrtjo ali invalidnostjo

(Gordon, 2006, str. 214).

Vzročni dejavniki:

strah pred izidom operacije,

strah pred spremenjeno podobo dela telesa,

strah pred nezmožnostjo normalnega funkcioniranja prstov desne roke,

slaba psihična priprava na operacijo.

Simptomi:

prestrašen,

zaskrbljen,

pogosta vprašanja in iskanje informacij,

verbalno poročanje.

Negovalni cilji:

pri pacientu bo občutek strahu zmanjšan,

pacient bo dobil odgovore na zastavljena vprašanja.


pacientu predstaviti in razložiti potek operacije,

sproti ga seznaniti s postopki in posegi, ki jih naredimo pri njem,

spodbujati pacienta, da postavlja vprašanja,

zdravnik naj pacientu razloži kakšne so možnosti izida zdravljenja,

pogovoriti se s pacientom o njegovih strahovih.




41


pri pacientu je strah zmanjšan,

pacient je dobil odgovore in informacije.

TELESNA PODOBA, MOTENO DOŽIVLJENJE TELESNE PODOBE

Definicija: Negativni občutki v zvezi z izgledom, funkcijo ali omejitvami lastnega telesa

ali telesnih delov (Gordon, 2006, str. 234).

Vzročni dejavniki:

amputacija dela prsta.

Simptomi:

zaskrbljen,

verbalno poročanje.

Negovalni cilji:

pacient bo pridobil na samozavesti,

pacient bo sprejel svojo spremenjeno telesno podobo.


pacienta spodbuditi k samozavesti,

nuditi psihično podporo pacientu,

nuditi pozitivno spodbudo.




pacient je pridobil na samozavesti,

pacient je sprejel telesno spremembo.


42

6.2.8 Družbena vloga in medosebni odnosi

Živi z očetom, materjo in babico. Sestra se je pred tremi leti odselila. V družini se dobro

razumejo, skupaj rešujejo probleme in so tesno navezani eden na drugega. Dobro se

razume tudi s prijatelji s katerimi se pogosto druži tako na športnih aktivnostih kot v

zasebnem življenju.

6.2.9 Spolni – reprudoktivni sistem

/

6.2.10 Obvladovanje stresnih situacij

V življenju še ni doživel kakšnih velikih sprememb. Ko nastopijo kakšne težave se

pogovori s starši ali prijatelji in jih tako skuša sproti razrešiti. Probleme rešuje s

pogovorom. Rad se predaja športnim aktivnostim, saj ga to osvobaja in pomirja.

6.2.11 Vrednostni sistem

Zaveda se, da lahko k izboljšanju zdravstvenega stanja in hitrejšemu okrevanju v veliki

meri pripomore sam.


43

7 RAZPRAVA

Roka je pomemben del telesa v življenju vsakega posameznika. Brez roke si človek težko

predstavlja življenje, saj je v celotni meri odvisen od njenega delovanja. Vsakodnevno jo

uporabljamo za izvajanje osnovnih življenjskih aktivnosti kot so hranjenje in pitje,

izločanje in odvajanje, oblačenje, osebna higiena in urejenost. Predstavlja nam

najpomembnejši organ za tipanje, presojo zgradbe in oblike predmetov, prostorske

orientacije in temperature. Človeku pomaga v boju za preživetje, saj je organ s katerim si

človek ustvarja svoje imetje, materialne dobrine in ustvarja nove stvaritve. Kot pribito v

svetu velja »Vse kar ni ustvarila mati narava, je ustvarila človeška roka«.

Poškodba roke lahko celovito spremeni življenje posameznika, predvsem če gre pri

poškodbi za hujše oblike poškodb kot so amputacije. Te predstavljajo najtežjo obliko

odprte poškodbe roke in so povezane z dolgotrajnim bolniškim staležem, omejeno funkcijo

in invalidnostjo ter visokimi stroški zdravljenja in rehabilitacije. Pri teh vrstah poškodbe se

človeku popolnoma spremeni življenje. Nemalokrat mora spremeniti svoj stil življenje,

zamenjati delovno mesto, saj lahko nastane nezmožnost za upravljanje določenih poklicev

in ne nazadnje se lahko spremeni človekova samopodoba na kar vplivajo lastne izkušnje s

samim seboj in z okoljem, odnosi z drugimi ljudmi in njihovo vrednotenje nas samih, kar

lahko privede do psiholoških sprememb v našem telesu. Nemalokrat se posledice poškodbe

pokažejo še dolgo po končanem zdravljenju tako v partnerskih, družinskih kot socialnih

odnosih. Obvladovanje težav, ki vodijo k lažjemu soočanju s telesno spremembo po

poškodbi in uspešnejši psihični, fizični in socialni rehabilitaciji, je dolgotrajen proces, kjer

pri rehabilitaciji odigra ključno vlogo pacientova družina in socialno okolje v katerem

biva.

Pri zdravljenju in okrevanju pacienta po odprti poškodbi roke je pomembno, da se pacientu

v najkrajšem možnem času povrne moč in sposobnost samooskrbe. Pri tem je ključnega

pomena pacientova motiviranost, na kar lahko v veliki meri vpliva medicinska sestra s

spodbujanjem pri vseh življenjskih aktivnostih. Medicinska sestra mora biti sposobna

empatije, pacienta mora znati poslušati, se pogovarjati in svetovati pacientu ter zagotavljati

kakovostno kontinuirano zdravstveno nego. Le ta bo pacientu omogočila čimprejšnje


44

okrevanje in samostojnost, vendar za to mora biti izpolnjeno uspešno sodelovanje med

medicinsko sestro in pacientom.

V raziskavi smo ugotovili, da 11 funkcionalnih vzorcev po Marjory Gordon zagotavlja

kontinuirano zdravstveno nego in izpostavi 7 negovalnih problemov, ki so značilne za

pacienta z odprto poškodbo roke.

Pomembno je zavedanje medicinske sestre, da uspeh kirurškega zdravljenja ni odvisen

samo od uspešno opravljene operacije po poškodbi, temveč tudi od pooperativne

zdravstvene nege. Medicinska sestra je oseba, ki skrbi za kvalitetno izvedbo toalete

kirurške rane, oceno kirurške rane, način opazovanje kirurške rane, preventivno delovanje

pri oskrbi kirurške rane ter sprotno, natančno, jasno in objektivno dokumentiranje. Je

oseba, ki mora svoje delo izvajati natančno, vestno in po standardu aktivnosti zdravstvene

nege. Znati mora prepoznati spremembe, jih pravočasno odkriti in o njih obvestiti

zdravnika, da pravilno ukrepa.

V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

Raziskovalno vprašanje št. 1:

Ali 11 funkcionalnih vzorcev Marjory Gordon zagotavlja celovito obravnavo pacienta z

odprto poškodbo roke?

11 funkcionalnih vzorcev Marjory Gordon zagotavlja celovito obravnavo pacienta z odprto

poškodbo roke. V študiji primera, ki smo jo opravili pri pacientu z odprto poškodbo roke

smo v obravnavi izpostavili 7 negovalnih diagnoz.


Kateri negovalni problemi so pri pacientu z odprto poškodbo roke prioritetni?

Pri pacientu z odprto poškodbo roke sta prioritetna dva negovalna problema in sicer

bolečina ter telesna podoba, moteno doživljanje telesne podobe.


45

Bolečina je neprijetna in v veliki meri vpliva na človekovo psihično in fizično delovanje.

Pri tem je ključnega pomena lajšanje bolečine, kar vpliva na izid zdravljenja in

zadovoljstvo pacienta. Pri tem ima pomembno vlogo medicinska sestra, katera mora imeti

spretnosti in znanje za opazovanje pacienta, ocenjevanje pacientovega stanja, za natančno

klinično presojo in učinkovito komunikacijo s pacientom. Izvaja intervencije zdravstvene

nege, s katerimi rešuje probleme, za zadovoljevanje pacientovih potreb.

Spremenjena telesna podoba vnese v človeka globok čustveni pretres. Vsak posameznik

ima svoje predstave o telesni samopodobi na kar v veliki meri vpliva okolje v katerem

živimo. Dandanes vse teži k popolnosti, telesnim idealom, zato je še vsaka manjša

sprememba bolj vidna, opazna in obsojena od okolice. Vsi si želimo biti popolni in nam

vsaka telesna hiba predstavlja določeno psihološko travmo v našem življenju. Spremenjena

telesna podoba lahko v posamezniku prebudi občutke negotovosti in manjvrednosti, do

česar lahko pripelje strah pred invalidnostjo in izguba pomembnih socialnih stikov.

Pomembno je, da medicinska sestra pri svojem delu uporabi pristope, ki pacienta

podpirajo. Najpomembnejša je besedna in nebesedna komunikacija, s katero pacienta

spodbujamo, da sprašuje, izrazi svoje občutke in skrbi, ter sodeluje pri odločitvah. Aktivno

poslušanje, sledenje pacientovim namigom, postavljanje vprašanj in izražanje empatije so

osnovne kompetence, ki jih mora imeti vsaka medicinska sestra. Poleg vseh veščin je

pomemben odnos medicinske sestre do bolezni oz. spremembe telesa, kar lahko

oblikujemo s svojimi izkušnjami. Znano je, da kar odgovorimo spontano se odraža v naši

nebesedni govorici, kar pa odgovorimo s trudom nas izda nebesedna govorica, ki pove več

kot beseda.


Kako pacient sprejema poškodbo oz. spremenjeno telesno podobo po poškodbi?

Pri pacient z odprto poškodbo roke so bili poškodovani trije prsti na desni roki, in sicer

kazalec, sredinec in prstanec. Največjo poškodbo je utrpel kazalec, kjer je prišlo do delne

amputacije prsta, kar je pacientu v veliki meri spremenilo telesno podobo. Ker gre za

poškodbo roke oz. prstov, ki so vedno izpostavljeni pogledom okolice je vpliv poškodbe na

telesno podobo toliko večji. Pacient je sicer sprejel spremenjeno telesno podobo, čeprav

mu je na začetku okrevanja predstavljala velik čustveni pretres. Vsaka takšna poškodba v


46

posamezniku vzbudi mnoga vprašanja. Kakšen bom videti po okrevanju? Ali bodo moji

prsti normalno delovali? Kako bo mojo spremenjeno podobo sprejelo socialno okolje v

katerem bivam? Na mnoga vprašanja bo pacient našel odgovore šele čez čas, morda bo

takrat ponovno začutil tesnobo in se obremenjeval s spremenjeno telesno podobo, morda

bo ostal optimističen in se ne bo obremenjeval s spremembo. Le to so ključna vprašanja na

katera ne poznamo odgovora. Pacientu lahko le pomagamo pri premagovanju njegovih

ovir, ga poslušamo in mu svetujemo. Dandanes obstaja kupica medicinskih pripomočkov,

ki pripomorejo k boljšemu izgledu, kot so na primer estetske proteze, ki so namenjene

pacientom po delni amputaciji prstov ter tako povrnejo estetski videz in dajejo psihološko

oporo posamezniku. Pri tem delno izboljšujejo tudi funkcijo prstov in dajejo dodatno oporo

pri prejemanju predmetov.

Po uspešno končanem zdravljenju je ključnega pomena za normalno povrnitev delovanja

rehabilitacija. Z rehabilitacijo poskušamo doseči stanje kakršno je bilo pred poškodbo,

oziroma ga usposobiti za samostojno fizično, psihično, družbeno, družinsko in ekonomsko

življenje. V našem primeru gre za 15-letnega pacienta pri katerem je še kako pomemben

izid rehabilitacije. Pred pacientom je še celotno življenje, zato je ključnega pomena

uspešno izvedena rehabilitacija in popolna usposobljenost za normalno delovanje.


47

8 SKLEP

Poškodba roke v veliki meri prizadene tako posameznika kot njegove svojce. Nastane zelo

hitro, za to je potreben le trenutek posameznikove nepazljivosti ali človekova

malomarnost. Človeka lahko omeji v normalnem delovanju vsaj za nekaj časa ali celo

življenje. S poškodbo roke se tako lahko spremeni celoten stil življenja, delovanja in so

potrebna nova prilagajanja na življenje in normalo delovanje. Pri tem je pomembno, da je

pacient motiviran za zdravljenje in čimprejšnjo sposobnost samooskrbe.

Odprta poškodba roke je specifična poškodba roke, ki jo lahko zdravi samo za to

usposobljen kirurg. Prav od njega je v veliki meri odvisno kako se bo iztekel proces

zdravljenja. Ali bo izbral pravilno zdravljenje, izbral ustrezno fizikalno zdravljenje,

delovno terapijo in rehabilitacijo. Ključno vlogo pri vsem ima tudi medicinska sestra, ki

opravlja naloge samostojno, soodvisno in interdisciplinarno ter temelji na doseganju

kakovostne zdravstvene nege na vseh področjih. Ne nazadnje je najmočnejši člen v tej

verigi motiviran pacient, ki sodeluje in upošteva navodila zdravstvenih delavcev.


48

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici Predav. Barbari Donik, univ. dipl. org. za pomoč in podporo pri

pisanju diplomskega dela ter staršem za moralno in finančno podporo pri študiju.


49

LITERATURA

Ahčan, U. (2006). Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana, Slovenija:

Rdeči križ Slovenije.

Brooker, C., & Waugh, A. (2007). Fondations of nursing practice. Edinburgh (etc.), Velika

Britanija: Elsevier Mosby.

Gordon, M. (2006). Negovalne diagnoze – priročnik. Maribor, Slovenija: Rogina.

Hren, T. (2005). Posebnosti oskrbe amputacij na terenu. V J. Kersnik (Ured.), Poškodbe v

osnovnem zdravstvu: zbornik predavanj/V. Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora, 7.-9.4.2005

(str. 110-112). Ljubljana, Slovenija: Združenje zdravnikov družinske medicine, SZD.

Istenič, M. (2002). Odprte poškodbe roke in vloga operacijske medicinske sestre. V M.

Milič Rebernik (Ured.), Kakovost medoperacijske zdravstvene nege danes za jutri: zbornik

XIII, Portorož, 22.-25.5.2002 (str. 138–143). Ljubljana, Slovenija: Sekcija operacijskih

medicinskih sester Slovenije.

Ivanuša, A., & Železnik, D. (2000). Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Maribor,

Slovenija: Visoka zdravstvena šola.

Ivanuša, A., & Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor,

Slovenija: Fakulteta za zdravstvene vede.

Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T., & Curc, J. (2011). Uvod v psihologijo.

Ljubljana, Slovenija: DZS.

Miksić, K., & Triller, C. (2010). Celjenje rane. V V. Flis in K. Miksić (Ured.), Izbrana

poglavja iz kirurgije (str. 77-78). Maribor, Slovenija: Založba Pivec.

Pajnkihar, M. (1999). Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor, Slovenija: Visoka

zdravstvena šola.


50

Pogorelec, D. (2001). Poškodbe roke in načrtovane operacije. V J. Drinovec (Ured.),

Poškodbe - njihovo preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacija/7. Krkini rehabilitacijski

dnevi, Otočec, 28. in 29. september 2001 (str. 83-87). Novo mesto, Slovenija: Krka

Zdravilišča.

Rupar, P., & Pšenica, J. (2005). Poškodbe roke. V J. Kersnik (Ured.), Poškodbe v

osnovnem zdravstvu: zbornik predavanj/V. Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora, 7.-9.4.2005

(str. 62-73). Ljubljana, Slovenija: Združenje zdravnikov družinske medicine, SZD.

Smrkolj, V. (1995). Kirurgija. Ljubljana, Slovenija: Sledi.

Šparaš, B. (2003). Kirurgija roke. V K. Miksić & V. Flis (Ured.), Izbrana poglavja iz

kirurgije (str. 283-287). Maribor, Slovenija: Obzorja.

Vilar, V. (2007). Pooperativna oskrba rane in materiali za oskrbo rane. V N. Paper

(Ured.), Preprečevanje pooperativnih okužb rane: Zbornik VII: seminar v Laškem, 22. in

23. maj 1998 (str. 73-78).. Ljubljana, Slovenija: Sekcija operacijskih medicinskih sester

Slovenije.

VIRI

Ahčan, U., Arnež, Z. M., Trpin, E., & Sancin, K. D. (2004). Nepravilna oskrba

amputiranih prstov. Prevzeto 10. maj 2012 iz

http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st4-9/649-655.pdf

Burger, H. (2010). Rehabilitacija ljudi po amputaciji. Prevzeto 10. maj 2012 iz

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=po%C5%A1kodba%20zgornjega%20uda&source

=web&cd=6&ved=0CEEQFjAF&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN

%3ANBN%3ASI%3ADOC-AU0MH0JK%2Fea7f1618-1086-4602-ae39-

d02b124d78d8%2FPDF&ei=kp51T9TZFqX04QSc4sXoDg&usg=AFQjCNFY6vZpuZnw2

H4T_S-_MaSwvjgZ4g&cad=rja

http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st4-9/649-655.pdf

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=po%C5%A1kodba%20zgornjega%20uda&source=web&cd=6&ved=0CEEQFjAF&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-AU0MH0JK%2Fea7f1618-1086-4602-ae39-d02b124d78d8%2FPDF&ei=kp51T9TZFqX04QSc4sXoDg&usg=AFQjCNFY6vZpuZnw2H4T_S-_MaSwvjgZ4g&cad=rja






51

Gjergjek, R. (2008). Samopodoba pacienta s traheostomo. Diplomsko delo. Prevzeto 22.

september iz http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=7375

Kuret, Z., Burger, H., & Maver, T. (2011). Vpliv amputacije prstov na funkcijo roke.

Prevzeto 10. maj 2012 iz

http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2011_No1_p14-18.pdf

Maver, T., Erzar, D., & Kerin, Š. (2010). Estetske proteze po delni amputaciji prstov.

Prevzet 10. maj 2012 iz

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=proteza%20roke&source=web&cd=14&ved=0CD

gQFjADOAo&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI

%3ADOC-IXUQ3BLG%2Fb97aab55-b6f9-43ea-a020-

55ddd41b5dd5%2FPDF&ei=uZ11T8XsCu-

Q4gSewdmfDw&usg=AFQjCNHFp_oHH5eNjJuz7EFGAuuR0RoCrQ&cad=rja

Nyszkiewicz, R. (2008). Wunden in der Handchirurgie. Prevzeto 10. junij 2012 iz

http://www.wundzentrum-

hamburg.de/fileadmin/user_upload/downloads/Ralf_Nyszkiewicz_20082010.pdf

Ortner, V. (2004). Dyalise – Pflege: Wunden und ihre Behandlung. Prevzeto 8. oktober

2012 iz http://www.pabst-publishers.de/Medizin/med%20Zeitschriften/jnt/2004-2/108-

125.pdf

Potočnik, K. (2009). Samopodoba otrok s posebnimi potrebami in otrok brez posebnih

potreb v Osnovni šoli. Diplomsko delo. Prevzeto 27. september 2012 iz http://dkum.uni-

mb.si/Dokument.php?id=12275

Stiplošek, S. (2010). Samopodoba žensk po kirurškem posegu na dojki. Diplomsko delo.

Prevzeto 22. september iz http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=14397

Tratnjek, Z. (2010). Vloga medicinske sestre pri oskrbi kirurške rane. Diplomsko delo.

Prevzeto 15. junij 2012 iz http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=14916

http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=7375

http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2011_No1_p14-18.pdf

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=proteza%20roke&source=web&cd=14&ved=0CDgQFjADOAo&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-IXUQ3BLG%2Fb97aab55-b6f9-43ea-a020-55ddd41b5dd5%2FPDF&ei=uZ11T8XsCu-Q4gSewdmfDw&usg=AFQjCNHFp_oHH5eNjJuz7EFGAuuR0RoCrQ&cad=rja





http://www.wundzentrum-hamburg.de/fileadmin/user_upload/downloads/Ralf_Nyszkiewicz_20082010.pdf

http://www.wundzentrum-hamburg.de/fileadmin/user_upload/downloads/Ralf_Nyszkiewicz_20082010.pdf

http://www.pabst-publishers.de/Medizin/med%20Zeitschriften/jnt/2004-2/108-125.pdf

http://www.pabst-publishers.de/Medizin/med%20Zeitschriften/jnt/2004-2/108-125.pdf






52

Witte, F. (12. Marec 2012a). Schnittwunde. Prevzeto 28. september 2012 iz

http://www.netdoktor.de/Krankheiten/Wundversorgung/Wissen/Schnittwunde-10180.html

Writte, F. (12. marec 2012b). Wundheilung. Prevzeto 28. september 2012 iz

http://www.netdoktor.de/Krankheiten/Wundversorgung/Wissen/Wundheilung-10183.html

http://www.netdoktor.de/Krankheiten/Wundversorgung/Wissen/Schnittwunde-10180.html

http://www.netdoktor.de/Krankheiten/Wundversorgung/Wissen/Wundheilung-10183.html


1

PRILOGA

VPRAŠALNIK ZA INTERVJU

1. ODNOS DO LASTNEGA ZDRAVJA

a. Kako bi opisali svoje splošno zdravstveno stanje?

b. Najpomembnejše aktivnosti za vzdrževanje zdravja. Kaj vpliva na razlike v

zdravstvenem stanju? (Jemljete kakšna zdravila? Kadite, če koliko cigaret dnevno? Uživate

alkohol, če kakšno količino dnevno? Kdaj ste popili zadnji kozarec alkohola?)

c. Ste se že kdaj v preteklosti poškodovali (doma, na delovnem mestu, med vožnjo)?

d. Ali ste v preteklosti lahko sledili nasvetom zdravnikov in medicinskih sester?

e. Kaj je bil vzrok za vašo poškodbo?

f. Kako ste prvotno oskrbeli vašo poškodbeno rano?

2. PREHRAMBENI IN METABOLIČNI PROCES

a. Opišite tipično prehrano enega dneva.

b. Opišite tipično zaužito količino tekočine na dan.

c. Pridobivanje ali izgubljanje na teži (koliko)?

d. Ali imate apetit?

e. Hrana in prehranjevanje: imate predpisano kakšno dieto?


2

f. Koliko obrokov dnevno zaužijete? Kdo vam pripravlja hrano?

3. IZLOČANJE

a. Izločanje blata (pogostost, oblika, bolečine ob izločanju, težave z nadzorom izločanja)?

Zadnje izločanje?

b. Imate navade pri defekaciji?

c. Izločanje urina (pogostost, bolečine pri izločanju, težave z nadzorom)?

d. Kako se znojite, primerno, prekomerno?

e. Ali so slišni vetrovi?

4. FIZIČNA AKTIVNOST

a. Imate dovolj energije za potrebne in želene aktivnosti?

b. Izvajate redno katero izmed fizičnih aktivnosti?

c. S čim se najpogosteje ukvarjate v aktivnosti prostega časa?

d. Zmožnost izvajanja določenih aktivnosti:

Prehranjevanje

Kopanje


3

Osebna nega

Oblačenje

Mobilnost v postelji

Česanje

Splošna mobilnost

Kuhanje

Gospodinjstvo

Nakupovanje

5. SPANJE, POČITEK

a. Ali ste spočiti in pripravljeni na dnevne aktivnosti?

b. Ali težko zaspite? S čim si pomagate, da lažje zaspite? (zdravila)

c. Kako dolgo spite? Se med spanjem prebujate?

d. Ali čez dan počivate? Kako dolgo?

6. KOGNITIVNI PROCESI

a. Ali slabo slišite? Uporabljate kakšne pripomočke?


4

b. Ali dobro vidite? Uporabljate kakšne pripomočke?

c. Doživljate zadnje čase kakršnekoli spremembe spomina?

d. Vam je lahko ali težko sprejemati odločitve?

e. Kako se najlažje naučite kaj novega? Imate težave z učenjem?

f. Imate občutek nelagodja? Bolečine? Kako to obvladujete?

7. ZAZNAVANJE SAMEGA SEBE?

a. Kako bi se opisali? Ali imate večinoma dobre ali slabe občutke v zvezi s seboj?

b. Ali doživljate spremembe v svojem telesu ali v sposobnosti funkcioniranja? Je to za vas

problematično?

c. Kakšne spremembe doživljate v zvezi s seboj ali s svojim telesom, odkar ste se

poškodovali?

d. Ali vas pogosto kaj razjezi, ste nejevoljni, prestrašeni, zaskrbljeni, depresivni? Kaj vam

pomaga?

e. Ali se vam dogodi, da izgubljate upanje? Da ne morete več nadzorovati svojega

življenja? Kaj vam pomaga?


5

8. DRUŽBENA VLOGA ALI MEDOSEBNI ODNOSI

a. Živite sami? Z družino, v partnerski skupnosti?

b. Imate kakšne težave v zvezi z družino?

c. Kako vaša družina navadno rešuje probleme?

d. Ali je družina odvisna od vas? Kako to obvladujete?

e. Kako družina in ostali doživljajo vašo bolezen / hospitalizacijo?

f. Imate probleme z otroki? Jih težko obvladujete?

g. Ali se vključujete v kakšno socialno skupnost? Imate prijatelje? Ste osamljeni?

h. Ali ste v glavnem zadovoljni na delovnem mestu? Ali osebni dohodek zadošča za vaše

osebne potrebe?

i. Ali čutite da ste vključeni v sosesko v kateri živite? Ste izolirani?

9. OBVLADOVANJE STRESNIH SITUACIJ

a. Ali ste v zadnjih dveh letih doživeli kakšne velike spremembe? Krize?

b. S kom najlažje govorite o težavah? So vam ti ljudje sedaj dostopni?

c. Ali občutite tesnobo večino časa? Kaj vam pomaga? Medikamenti, droge, alkohol?


6

d. Kadar imate težave v življenju, kako se jih lotevate?

e. Ali je to večinoma uspešno?

10. VREDNOSTNI SISTEM

a. Ali na splošno doživljate, kar vam je pomembno? Vaši pomembni načrti za bodočnost?

11. OSTALO

a. Ali je še kaj drugega, česar nismo omenili?

b. Imate kakšna vprašanja?

OBRAZEC ZA OCENO PACIENTOVEGA ZDRAVSTVENEGA STANJA

Splošni izgled, urejenost, higiena

Ustna sluznica (barva,vlažnost, poškodbe)

Zobje:

Zobovina

Okvare

Manjkajoči zobje


7

Ali slišite šepet?

Ali lahko berete časopis?

Očala?

Pulz:

Število v minuti

Ritem

Jakost

Dihanje

Globina

Ritem

Šumi ob dihanju

Krvni tlak

Jakost stiska pesti


8

Ali lahko poberete svinčnik?

Gibanje (sklepi)

Mišična moč (tonus)

Koža:

Kožni izrastki

Poškodbe

Spremembe v barvi

Hoja

Položaj telesa

Manjkajoči deli telesa

Sposobnosti za:

Prehranjevanje

Kopanje

Osebna higiena

Mobilnost v postelji


9

Oblačenje

Česanje

Splošna mobilnost

Kuhanje

Gospodinjstvo

Nakupovanje

Intravenozne infuzije, dreni, sukcije itd.

Dejanska telesna teža

Nedavna telesna teža

Višina

Temperatura

Med jemanjem anamneze in preiskavo:

Orientiranost

Razume misli in vprašanja (abstraktna, konkretna)


10

Jezik

Glas in vzorec govorjenj

Besedni zaklad

Očesni stik

Pozornost / raztresenost

Nervozen ali je sproščen

Sodeluje ali je pasiven

Sodelovanje z družinskimi člani, varuhi, drugimi (če so prisotni)

Documents

ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ODPRTO · Zdravstvena nega kirurškega bolnika obsega nego bolnika, ki zaradi patoloških motenj potrebuje kirurški nadzor, zdravljenje in zdravstveno